Preden se poglobimo v sabljanje elizabetinske Anglije, je potreben kratek pregled razvoja sab- ljaškega orožja. Orožja v obliki meča so poznana že iz bronaste in železne dobe,1 prisotna so bila v starem Egiptu, antični Grčiji in antičnem Rimu, a za nas je pomembnejši razvoj od srednjega veka dalje, ko se sabljanje v Evropi začne razvijati z več- jo hitrostjo. Osnovna oblika orožja - dolgo ravno rezilo z ročajem - se je v teku stoletij le malo spreminjala. Pri rekonstrukciji sabljanja v sred- njem veku ali še v zgodnejših stoletjih naletimo na mnogo problemov, saj je ohranjenih le malo virov, nekoliko lažje je le zaradi ohranjenih orožij, ki s svojo prisotnostjo ponujajo zgodovinske raz- ličice. Literarni viri so prav zaradi literariziranosti vprašljivi. Kolikšno in kakšno pretiravanje je pri- sotno pri poveličevanju herojskih sposobnosti, npr. v legendah o nordijskih in germanskih bogo- vih, v pripovedkah o Ostrogotskem kralju Totili, v Eddi, Pesmi o Hildebrandu ali Epu o Nibelungih, ostane nepojasnjeno. Znanih je nekaj vrst orožij - bojne palice, gorjače, kiji, bojni mlati z gibljivo glavo, kovinski buzdovani, bojni kljuni in kladiva, bojne sekire, raznolika bodala kot najosnovnejše orožje celega sveta, sablje, meči, kopja, sulice, helebarde, ščiti, razna metalna orožja, loki in samostreli.2 Vendar bo o ostalem orožju govora le toliko, kolikor bo to potrebno za razumevanje uporabe sabljaškega orožja. Meč oziroma bodalo je eno najstarejših orožij, gotovo pa najbolj uni- verzalno (namenjeno je bodenju, odbijanju udar- cev in sekanju) in najbolj raznoliko orožje, ki so ga nosili vsi stanovi in je bil kot tak dolgo časa del človekovega vsakdana. Je eno redkih orožij, ki je preživelo vse čase in v spremenjeni obliki obsta- lo v uporabi še danes. Meč je orožje, ki simbolizi- ra vojno, pravico, vojaške veščine in čast.3 Zgodnji srednjeveški meči so imeli široko re- zilo za sekanje, od 13- stoletja dalje so postajala rezila vse bolj koničasta in bila vedno pogosteje namenjena bodenju, saj so močni viteški oklepi nudili dobro zaščito in je le tanko rezilo lahko prodrlo med ozke zgibe in v male reže.4 Iz tega časa so ohranjeni tudi primerki ogromnih eno in pol ročnih mečev ter krajših španskih in ita- lijanskih mečev s posebnimi braniki za prste, ki so nudili več opore, in zaradi katerih se je po- večevala moč zamaha.5 V 14. - 15. stoletju je v 1 Enciklopedija orožja Orožje skozi sedem tisočletij Ljub- ljana DZS, Defensor, 1995, str 44. C. J Amberger Tiie Secret History of the Sword; Adven- tures m Ancient Martial Arts USA • Hammerterz Forum, 1998, str 177, 227, Enciklopedija orožja Enciklopedija orožja, str 34. Enciklopcdi¡a orožja, str. 46 Enciklopedija orožja, str 47 6 ZGODOVINA ZA VSE sabljanju prišlo do bistvenih sprememb. Odkrit- je smodnika (in s tem strelnega orožja) je spre- menilo pomen, učinkovitost in namembnost hladnega orožja. Okorni vitezi v oklepih, ki so dolga stoletja nudili dobro zaščito, so postali po- časi premikajoče se tarče, do konca 15. stoletja so oklepi izginili, saj je bila njihova učinkovitost tako rekoč izničena. Za meče tega časa bi lahko rekli, da so bili »veliki odpirači za konzerve«.6 Vitezi so se morali začeti zgledovati po sablja- ških spretnostih navadnih vojakov, ki niso nikoli nosili težkih oklepov in so zato potrebovali dru- gačno izurjenost. Vsa starejša bojna železna orožja, ki so iz- gubljala veljavo, so bila izredno težka in čvrsta, saj so lahko zdrobila železno čelado, presekala šibkejša rezila ali celo puškino cev.7 Na bojnem polju so bile najpogostejše in najštevilčnejše poškodbe trupa z »rezalnimi orožji« - meči ali bojnimi sekirami -, in to kljub temu, da je bila za zamah s temi težkimi orožji potrebna izredna moč. Poškodbe glave so bile večinoma posle- dica udarcev sekire, ne toliko meča.8 Sredi 15. stoletja sta obe roki (tudi leva oz. neoborožena, nebojna) sodelovali pri napadu in obrambi. Za- detki in udarci so bili namerjeni v glavo, obraz, vrat, trebuh oz. celoten trup. Prestreženi ali bra- njeni so bili s podlahtjo desne roke, z levo roko ali z zaščitnim kotom, ki je nastal pri stiku dveh orožij, in s pomočjo kakšne palice ali gorjače v nebojni roki. Velikost orožja je bila v primerjavi z izurjenostjo in spretnostjo uporabe lažjega orož- ja vedno manj pomembna.9 V 16. stoletju so nekatera orožja zaradi svoje okornosti izgubila veljavo - orožja na drogu -, nekatera so zaradi prezapletene rabe izpodri- nile novejše oblike strelnih orožij - samostrel in dolgi lok sta se umaknila lahkim pištolam, arkebuzam in mušketam, vendar v razvoju ne gre več toliko za uvajanje novih orožij kot za izpopolnjevanje že znanih.10 V sabljaškem svetu v 16. stoletju pride do številnih sprememb v ob- likah mečev. Razširila se je uporaba dvoročnega meča za bojevanje ali za ceremonial no rabo, pri enoročnem meču se je zlasti spremenil ročaj, da je postal varnejši za roko, ki je po slovesu oklepa Sabljanje z enoročnim mečem v popolni viteški opremi. ostala nezavarovana." O razvoju rapirja, ki je go- tovo največja novost, bo govora kasneje. V tem času je prišlo tudi do prvih pravih raz- lik med vadbo in bojem ali tekmovanjem.12 Konec 15. stoletja so se v Nemčiji začele razvijati sabljaške nevojaške združbe kot Marxbrüder in Federfechten, ki so vodile sabljaške šole in predstavitvene turnirje. Uporabljali so raznoliko orožje - dolge in polovične palice, bodala, dvo- ročne meče, helebarde ter lesene vadbene meče (dussak),13 ki so omogočali obrambo in parade z orožjem, kar je bilo mnogo učinkoviteje kot le izmikanje nasprotnikovemu udarcu.14 Različna orožja in njihova uporaba so razkrivala tudi bolj raznolike zadevne površine. Zlasti v Italiji so se v tem času že uveljavila osnovna načela, ki so kasneje postala podlaga za moderno evropsko sabljanje. Achille Marozzo, znan kot največji sab- ljaški mojster svojega časa, je v delu Opera nona iz leta 1536 opisal načela in vsa orožja, ki so bila v uporabi za sabljanje tako peš kot na konju. Meč, meč in bodalo skupaj, meč in okrogel ščit, ročni ščit, veliki in mali ščit, dvoročni meč ter orožja z daljšimi ročaji - različna kopja in sulice.15 Sabljaško znanje ni bilo rezervirano le za višje sloje, začetek sabljaških oziroma borilnih »šol« N Evangelista Tite Art and Science oj Fencing USA. Ma- sters Press 1996, str 13-14 Cf. Amberger The Secret History ofthe Sword, str. 137. •./. Amberger The Secret History of the Sword, str 192, 195- • f. Amberger The Secret History of the Sword, str 206, 209 Enciklopedi/a orožja, str. 305. Enciklopedija orožja, str. 48. C] Amberger Tlic Secret History ojthe Sword, str. 113, 182 A. Schirmer: Fechten, verständlich gemacht München, Coprcss 1993, str 58 C. J Amberger The Secret History of the Sword, str. 185. W M Gaugler- The History of Fencing Bangor, Maine Laureate Press 1998, str. 1. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE Vadba sabljanja z dvoročnim mečem. na angleških tleh že v 13- stoletju je bil najnižji položaj sabljanja sploh, saj so v teh »šolah« so- delovali tudi slepi berači, razcapani klateži in ostali raznoliki pridaniči. Tudi virtuozni mojstri sabljaških veščin so bili kot po pravilu pripadni- ki nižjih slojev, ljudje jih niso tretirali nič bolje kot vagabunde, tatove ali igralce, šele 1540 jim je Henrik VIII. podelil strokovno priznanje za opravljanje poklica'6 in združili so se v English Corporation of Defence Masters. Potovali so od mesta do mesta in predstavljali ekshibicijske bor- be, v katerih so lahko sodelovali in pokazali svoje sabljaško in ostalo borilno znanje vsi prisotni.17 Evropski vojaki, vitezi in celo meščani so va- dili samoobrambo s kombinacijami krajšega in daljšega orožja, z učinkovitimi elementi ruvanja, boksanja, metanja in brcanja.18 Orožje je posta- jalo del vsakdana, študentje so ga nosili na uni- verzah, in to kljub temu, da so nekatere univerze prepovedale sodelovanje svojih študentov v sab- ljaških šolah. Prepoved nikakor ni učinkovala, C J Amberger Tlic Secret History of the Sword, str 224, 227, 2.• N Evangelista The Art and Science of Fencing, str 16 • J Amberger The Secret History of the Sword, str. 114, H S Craig Duelling Scenes and Terms in Shakespeare's Plays Berkeley & Los Angeles University of California Press, 1940. str 5. C. j. Avi berger The Secret History ofthe Sword, str. 136 meč je bil, če drugega ne, tudi statusni simbol. Študentje in vajenci so se bojevali pogosto in smrtni primeri nisi bili redki.19 Sabljanje je so- dilo med tako imenovane artes mechanicae, ki so bile nekakšno nasprotje artes liberales. Kot del artes mechanicae so poučevali tudi ples, jahanje, slikanje, igranje raznih družabnih iger in različne športe.20 Elizabetinska doba je prinesla veliko revoluci- jo v orožju, razlikovanje med vojaškimi dvoboji ter sabljaško umetnostjo je postalo vedno bolj očitno, enak je ostal le še cilj - zadeti in ob tem ne biti zadet, kar je še dandanes osnovno načelo tudi športnega sabljanja. Ljudje v elizabetinski Angliji so bili grozljivo lahkoverni, ignorantski, nasilni, otročji, živahni. Ti absurdno načičkani galantneži so bili zmožni zabosti svojega naspro- tnika v hrbet in napisati spokorniško pesem.21 Vsak človek je predstavljal nenavadna, skorajda nepredstavljiva nasprotja lastnega značaja, celo kraljica Elizabeta. Dramatika tega časa je zmes čustev in navduševanja nad grozo ter preliva- njem krvi, raznoliki boji in uporaba orožja so bili tako nujen sestavni del. Že samo biografije ly C J Amberger The Secret History of the Sword, str 224, 225 20 C. j Amberger The Secret History of the Sword, str. 219 21 A. W Neilson, A H Thorndike Tlie Facts about Shakespe- are New York 1961, str. 13 VSE ZA ZGODOVINO 8 ZGODOVINA ZA VSE tedanjih umetnikov, od katerih sta v svojih poste- ljah umrla le dramatik B. Jonson (1572/3-1637) in pesnik E. Spenser (••. 1552-1599), nam po- vedo vse o tedanjem burnem življenju. Pesnik H. H. Surrey (••. 1517-1547) je bil usmrčen zaradi izdajalskega omadeževanja kraljevega grba,22 raziskovalec in pisec W. Raleigh (••. 1554-1618) pa zaradi izdajstva, kralju Jakobu I. je namreč poskušal podtakniti ponarejeno zlato.23 Pesnik T. Wyatt (1503-1542) je umrl na konju med svojo zadnjo diplomatsko službo, pred tem pa smrti ubežal, ker je kralju Henriku VIII. priznal, da je bila Anne Boleyn pred poroko s kraljem njego- va ljubica.24 P. Sidney (1554-1586) je bil ranjen v napadu na španski konvoj in je umrl zaradi infekcije.25 Dramatik C. Marlowe (1564-1593) se je zapletel v ulični boj, v katerem je pesnik T. Watson ubil človeka, vendar je njegovo usodo odločil šele prepir zaradi računa v taverni, kjer je bil ubit.26 Jonsona smo že omenili; čeprav sta bili njegovi starost in smrt mirni, njegovo preostalo življenje ni bilo tako. Med služenjem vojske v Flandriji je v dvoboju ubil najboljšega sabljača nasprotnikov, 1598. pa je v dvoboju ubil soigralca in ubežal obešanju s sklicevanjem na pravice duhovščine, bil je »le« ožigosan kot zloči- nec.27 V svoji postelji je umrl tudi W. Shakespeare (1564-1616), ki je edini izmed velikih umetnikov tega časa, za katerega ni nobenega podatka, da se je kadarkoli udeležil kakršnegakoli sabljaške- ga dvoboja, tudi sicer je bilo njegovo življenje v primerjavi z ostalimi precej mirno - za razliko od ostalih po znanih podatkih naprimer ni bil udeležen niti v nobeni vojaški bitki. Vendar ne more biti nobenega dvoma o tem, da je sabljati znal, če ne drugega, je sabljaško znanje potrebo- val kot igralec in pisec. Zanimivo je, da človek tako velikih pisateljskih razsežnosti v svoji opo- roki sploh ni omenil svoje najbrž dokaj obsežne knjižnice, pač pa je poskrbel, da je v prave roke prišel njegov širok posrebren meč.28 Glavni kraji za vadbo sabljanja v Londonu so bili Ely Place v Holbornu, The Belle Savage na Ludgate Hillu, The Courtain v Holywellu, The Grey Friars v New Gateu, The Bull v Bishops- 22 Tlie Oxford Companion to English Literature, 5. izdaja. Ur Margaret Drabble. Oxford et al. 1985, str. 950. 23 Tlie Oxford Companion to English Literature, str. 808. 24 The Oxford Companion to English Literature, str. 1088. 20 Tlie Oxford Companion to English Literature, str 902-903- 2fi ••• Oxford Companion to English Literature, str 620. 27 Tlie Oxford Companion to English Literature, str. 516-517. 28 / E Sandys: Scholarship. V Shakespeare's England 1. Ur. Geoffrey Cumberlege Glasgow et al: Clarendon Press, 1950 (5 izdaja), str. 280. LE-LIEVTENENT. LE» PREVOST i ••- Ä 2. ill ¿S ^" «•* LE.LIEVTENENT L^. PREVOSTI Vadba sabljanja z rapirjem, Henry de Sainct Didier prikazu- je osnovno pozicijo ter postavitev ob prvem premiku. gate Streetu, Bridgewell, The Artillery gardens, Leadenhall in predvsem Smithsfield, prvotno mesto viteških dvobojev in turnirjev.29 Tudi ne- katera javna gledališča so uporabljali akrobati in sabljači, vendar se zdi, da so se bolj uveljavljena gledališča kot Globe in Fortune omejila le na gledališke prireditve, ki pa so vsebovale več kot dovolj sabljaškega direndaja.30 Vadilo se je z raznolikim orožjem - s starin- skim dolgim mečem, širokim mečem, rapirjem v kombinaciji z bodalom za odbijanje naspro- tnikovih udarcev, parom rapirjev, samostojnim rapirjem, mečem ter z navadnim ali okroglim ščitom.31 Rapir je moderno orožje, ki se je raz- vilo v 16. stoletju, okoli 1530. Beseda se je za zelo raznolike vrste orožja kmalu uveljavila v mnogih jezikih. Francozi so besedo rapièr najprej upo- rabljali z omalovažujočim prizvokom za vse tuje 29 F. A Sicveking- Fencing and Duelling. Sports and Past Ti- mes. V: Shakespeare's England 2 Ur Geoffrey Cumberlege. Glasgow et al • Clarendon Press, 1950 (5. izdaja), str. 390. 30 A. W. Neilson, A H. Thorndike The Facts about Shakespe- are, str. 121. 31 F A Sieveking. Fencing and Duelling Sports and Past Times, str. 394. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 9 oblike.32 A. Marozzo je prvi podal strokoven opis rapirja, orožja z lahkim, dolgim, vitkim, ravnim rezilom, ki se tanjša proti vrhu, in ga krasijo naj- različnejše ročajne košarice.13 Od zgodnje stro- kovne literature, ki je že v 16. stoletju postavila osnovna načela italijanskega sabljanja do današ- njega časa, je zanimiva tudi knjiga Giacoma di Grassija. V italijanščini je izšla 1578, že leta 1594 tudi v angleškem prevodu, kjer so prevedeni vsi pomembnejši udarci, rezi, obrambe ter razno- like preprostejše akcije. Di Grassi je uvedel pet pravil sabljanja. V enem izmed njih je poudarjal, da je nasprotnikovo oboroženo roko potrebno spremljati z očmi, sicer lahko pride do nepri- čakovanih akcij.34 Posebno navdušen je bil nad sabljanjem z rapir jem, kakor nekaj za njim tudi naslednji Italijan Camilllo Palladino ali pa npr. Francoz Henry de Sainct Didier,36 ki je menil, da je mati vseh orožij sicer enoročni meč, rapir pa je najuporabnejši." Konec 16. stoletja ali v začetku 17. stoletja se je - prvotno kot vadbeno orožje za meč - razvil poseben tip orožja - Höret,• ki je že zelo zgodaj prodrl tudi v Anglijo.39 Večina takratne sabljaške literature je malokdaj uporabljala prav ta izraz, saj je beseda floret v svojih začetkih pokrivala področje več različnih oblik vadbenega orožja. Glavne značilnosti orožja so bile topost vrha in rezila ter lažje in krajše rezilo.*1 Osnovno tehni- ko bojevanja s floretom, ki je bil zaradi varnosti primeren za dvor in višjo družbo, je razvil Fran- coz Charles Besuard.41 Floret je postal simbol de- kadence, pravi dvoboj je spremenil v domišljavo aristokratsko postavljanje. De la Touche leta 1670 v knjigi Les Vrays Prin- cipes de l'Epee govori o posebnih značilnostih fiorerà. Rokobran floreta (podobne, a manj // S Craig- Duelling Scenes and Terms in Shakespeare's Plays, sir 7, • • Trimm A Complete Bibliography of Fen- cing and Duelling as Practised by All European Nations from the Middle Ages to the Present Day London - l\'eir York 1896, str 420. WM Cangici' Tlie History of Fencing. Bangor 1998, str 2 WM Cangici: Tlie History of Fencing Bangor 1998, str 6 W M dangler Tlie History of Fencing, str 10 Camillo Palladini Discorso sopra l'arte della scherma Rokopis iz 16 slolel/a /e shranjen v privatni zbirki W M. dangler1 The History of Fencing, str 22. Henry de Sainct Didier Tracté contenant les secrets du premier liv- re sur l epéc seul, mère de toutes armes, Pariz 1573 W M dangler Hie History of Fencing, str 25 • Scliirmer Fechten, verständlich gemacht, str 59 P A Slacking Fencing and Duelling. Sports and Past Times, s/r. 395 • I Ambergcr The Secret History of the Sivord, sir 245. A Scliirmer Fechten, verständlich gemacht, str 59 zapletene oblike so se razvile že pri rapirju) je bil sestavljen iz nekaj železnih prečk, ki so bile v obliki krone ali koška ukrivljene preko ročaja. Kvadraten s tkanino prevlečen ročaj je povezoval okroglast rokobran z vrhom orožja. Skozi stoletje je postajala osnovna oblika orožja v Italiji, Franciji in Britaniji preprostejša, le dve prečki, ena v obliki osmice in krajša povezoval- na, sta oblikovali rokobran, ki se je zaključeval 5 centimetrov globoko v dolgo in okroglo rezilo. V Španiji in Nemčiji so uporabljali drugačno ob- liko orožja, ta floret je mnogo bolj spominjal na starejše rapirje s ploskim oziroma večkotnim re- zilom.42 V 17. stoletju lahko govorimo o štirih raz- ličnih razpoznavnih oblikah: tradicionalnem ita- lijanskem floretu, ki je bil v uporabi v južni Italiji in na Siciliji, lažjem severnoitalijanskem floretu, ki je bil v uporabi na Nizozemskem in v Nemčiji, ter španskem floretu, z območja Španije, ki svojo obliko do 20. stoletja komajda spremeni. V An- gliji so večinoma uporabljali severnoitalijanske florete, kar je vpliv množice italijanskih sablja- ških mojstrov v Londonu in drugod po Angliji.43 Floreti seveda niso bili primerni za bojevanje, saj so bili, kot že omenjeno, vadbeno orožje; z njim je človek lahko nasprotniku zadal le kakšno ne- nevarno prasko. Mladi londonski galantneži, ki so narekovali modo, so opustili staromodni široki ali ostri enoročni meč ter ščit, ki sta bila že od zgodnje- ga 15. stoletja v Angliji nacionalni oborožitvi.44 Njihovi orožji za bojevanje sta postala novejši, modernejši in smrtonosnejši rapir ter bodalo. Predvideva se, da je rapir prišel v Anglijo iz Španije v začetku Elizabetine vladavine ali pa že celo za časa Henrika VIII., zgodnji sinonim za rapir pa je tudi škotski »tuck«.45 Abraham Darcie v Annales of Elizabeth piše o Rowlandu Yorku, brezvestnem lopovu, ki naj bi prvi prinesel v Anglijo zahrbtno in pogubno modo sabljanja z rapirjem, ki je primeren le za napadalne sunke.46 Mladeniči so se sprehajali oboroženi, zato po- gosti prepiri, ki so se končali z dvobojevanjem, niso bili nič nenavadnega. V knjigi o Shakespe- arovi Angliji lahko preberemo; »English men, especially being young and unexperienced, are 42 C.J Ambergcr The Secret History of the Sword, sir 243. 245-246. 43 • J A mberger Tlie Secret History of the Sword, sir 243 4• V Dillon Armour and Weapon Hie Army Military Servi- ce and Equipment V Shakespeare s England 1, str 131 43 F. A. Swveking Fencing and Duelling Sports and Past Times, sir 391.392 •6 • A. Trimm A Complete Bibliography of Fencing and Duelling, sir 75 VSE ZA ZGODOVINO 10 ZGODOVINA ZA VSE apt to take things in snuffle-Of olde, when they were fenced with Bucklers, as with a Rampire, nothing more common with them, than to fight about talking to right or left hand, or the wall, or upon any unpleasing countenance.«47 Dvoboji so sestavni del Shakespearovih trage- dij Romeo in Julija, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth, kakor tudi vseh zgodovinskih iger, nekaterih komedij, kot so Ljubezni trud zaman, Mnogo hrupa za nič, Kakor vam drago, Vesele žene windsorske, Trolius in Cressida, in celo romanc, kot je Cymbeline.4* Modi dvobojevanja z rapirjem in bodalom se Shakespeare zlasti po- sveti v Romeu in Juliji. Dvoboj med Tybaltom in Mercutiem podrobno predstavi razliko med starejšim orožjem, torej širokim mečem, in rapir- jem; ta dvoboj prav tako pokaže različne načine sabljanja kakor tudi značilnosti posameznega sabljača. Izmed Shakespearovih tragedij je pose- bej zanimiv še Hamlet, kjer je v dvoboju Hamle- ta in Laerta prvič v zgodovini omenjena beseda floret, poudarim pa naj, da se samo iz besedila tragedije ne da razbrati, ali je Shakespeare imel v mislih že pravi floret ali pa je besedo uporabil za neko obliko vadbenega rapirja.49 Posebej o dvobojih z rapirjem in bodalom govori tudi dra- ma iz leta 1599 z naslovom Two angry women of Abington: »Dvoboji z mečem in ščitom so vse manj popularni, in menije zelo žal. Nikoli več ne bom videla dobre možatosti. Ko bo to bojeva- nje izginilo, bo prisotno lese dregajoče, suvajoče bojevanje z rapirji in bodali. Visoki moški z do- brim mečem in ščitom bo naboden kot mačka ali zajec.«V) Mlade dame v oborožitvi niso močno zaosta- jale za moško družbo, kot del oblačilne noše so 47 W. Raleigh The Age of Elizabeth. V. Shakespeare's En- gland. 1, str 13. 4H W. Shakespeare Tfie Complete Works of William Shake- speare New York. Gramercy Books, 1990; • Edelman Brawl ridiculous, Swordfighting in Shakespeare's Plays. Manchester and New York. Manchester University Press, 1992 Podrobneje o sabljanju v Shakespearovih velikih tragedijah glej K. Stergar Sabljanje v Shakespearovih tragedijah, posebej v Romeu in Juliji. Diplomska naloga Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2002. 49 Podrobneje o dilemi glej K. Stergar Sabljanje v Sha- kespearovih tragedijah, posebej v Romeu in Juliji, str. 11-14, K Stergar. Hamletovska dilema- rapir ali floret V Prevajanje srednjeveških in renesančnih besedil. Ob- dobni pristop 1. Zbornik društva slovenskih književnih prevajalcev, 27. Ur. Martina Oibot. Ljubljana, Društvo slovenskih književnih prevajalcev, 2002, str. 231-237. ,(l C A Trimm A Complete Bibliography of Fencing and Duelling, str 317 s seboj nosile bodala, majhne nože ali šila.51 Ni znano, da bi ženske obiskovale katerokoli od velikih sabljaških šol, mnogokrat pa so bile po- vod za dvoboje. Široki meč ali bodalo sta bila nespremenljivi del opreme vsakega navadnega človeka, ki je bil dovolj usposobljen za nošnjo orožja. V začetku Elizabetine vladavine so celo kmetje, ko so odšli na delo, s seboj imeli meč, majhen ščit in lok, ki so jih pred delom odložili na rob polja. Pač pa je veljala prepoved nošnje kakršnega koli orožja, razen meča za londonske vajence.52 V Londonu so sabljanje poučevali španski in italijanski mojstri, le redko kateri domačin se je znašel med njimi. Najbolj znan španski mojster je bil Jerónimo de Carranza. Leta 1569 je izšla njegova knjiga o sabljanju De la Filosofia de las Armas. Drugi najpomembnejši pripadnik španske šole v Londonu je bil Luys Pacheco de Narvaez, tudi on je izdal knjigo o sabljaški tehni- ki - Libro de las grandezas de la Espada, 1600. Španska sabljaška šola je temeljila na geometrij- skih teoremih.53 V dvoboju sta se nasprotnika s strogo vzravnanim telesom premikala v krogu kot pri plesu. Oborožena roka je bila daleč spre- daj, pokončno usmerjena v nasprotno telo ali obraz. Prizadevala sta si, da ne bi nekrita prišla v doseg nasprotnikovega orožja. Obstajale so tri različice napada (napadalnega sunka; pass, pace; šp. passade) - korak oziroma premik z nogami, vse z matematično natančnostjo, je bil glavno načelo napada - pasade, pasada simple, pasada doble.54 Kmalu je prišlo do zavrnitve španske in pre- vlade italijanske šole. Ali je šlo pri zavrnitvi pre- prosto zato, da so Angleži kmalu ugotovili, da je španska metoda sicer pokazala pot do bojevanja preko geometričnih teoremov, vendar pa so bili italijanski mojstri superiorni v tem, kako v praksi ubiti človeka, kar pa je bilo pri dvoboju vendar- le pomembneje, ali pa je na zavrnitev španskih metod vplivala tudi nacionalna zavest, ki se je prebudila ob vojni med velesilama, ni popolno- ma jasno. Spor med pripadniki obeh šol je bil neizogiben. To je lepo razvidno iz knjige Geor- 51 W. Raleigh The Age of Elizabeth, str. 24; V. Dillon Armour andWeapon. The Army Military Service and Equipment, str. 134. 52 P. Maquoid- Costume. V: Shakespeare's England 2, str. 112. 53 F. A. Sieveking- Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 387 54 F A. Sieveking: Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 387, 406. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 11 VINCENTIO S • V I O L O his Praftifc, fntno •••1$!. Tbcfirfl intreating of the vfe of the Ttykr and Dagger. 'Thefécond, of Honor and honorable Quarrels. LONDON Printed by I O H N W OLPE. ' 5 9 •- [VINCENTIO SAVIOLO. • ses ) Naslovnica knjige o sabijanju V Saviola. ga Silverja Paradoxes of defence, iz leta 1599" Gre za prvo delo, ki ga je o sabljanju napisal Anglež - sicer zagovornik španske sabljaške šole. O italijanski sabljaški šoli, pred katero svari Angleže, Silver napiše: »How they forsake their owne naturall fight, tliat they may be casting off these halianated weake, fantasticali and most divellish and imperfect fights and by exercising of their •••• ancient weapons be restored, or achive unto their naturall an most manly and victorious fight again.«^ Najbolj znana italijanska mojstra v Londonu sta bila Ročko (tudi Rocco) Bonnetti, ki je po- leg vodenja sabljaške šole že 1576. odprl prvo specializirano sabljaško trgovino z raznovrst- nimi pripomočki,57 in Saviolo. O tem, da je bil sabljaški mojster Saviolo pomembna osebnost londonskega življenja, ni dvoma, zanimivo pa je, da sta mu E. Castle in W. H. Pollock name- ^ C J Ambcrgcr The Secret History of the Sword, str. 228. % F A Sievcking Fencing and Duelling. Sports and Past Tunes, str 395 S7 • J. Amberger The Secret History of the Sword, str. 230 nila celo enodejanko z nezgrešljivim naslovom Saviolo. Igra govori o njegovem življenju in po- učevanju sabljaške umetnosti v Angliji.58 Saviolo je avtor ene najpomembnejših knjig o sabljanju. Njegovo delo, ki je izšlo 1595, govori o načinu bojevanja z obema »najpomembnejšima« orož- jema - rapirjem in bodalom. Poudarja pomen uporabe tako vrha orožja kot njegovega ostrega rezila, vendar svari pred »mandrittaes« - sunki, udarci iz desne na levo ali »rinversoes« - sunki, udarci iz leve na desno, kajti vrh orožja je lahko vedno pripravljen in za branjenje z njim je po- trebnega manj časa za uspešno akcijo.59 Že leto pred tem je izšla knjiga mojstra Di Grassia, ki je pokrivala pravilno ravnanje z več kot dvanajsti- mi orožji, vendar je bila namenjena večinoma vojakom. V njej lahko preberemo tudi o prodo- ru rapirja kot najnevarnejšega orožja za dvoboje med gospodo in o opustitvi meča ter ščita, ki so ju ti rade volje prepustili služabnikom oziroma nižjim slojem.60 Di Grassi je prvi, ki je razmišljal o liniji napada - zgornji, spodnji, zunanji ter no- tranji. Razlikoval je tri položaje roke, ki so telo ščitile pred udarcem, in s tem tri različne obram- be (parade) - zgornjo, spodnjo in široko -, ter menil, da je uporaba vrha orožja pomembnejša od uporabe ostrega dela celotnega rezila.61 Ob omembi teh slavnih mojstrov lahko podamo še nekaj malega številk o njihovih delih, ki so izšla v najpomembnejših jezikih tja do leta 1600. Največ knjig oziroma člankov o sabljanju je bilo napisa- nih v italijanščini; kar 46 del je zbranih v veliki bibliografiji,62 na drugem mestu so izenačena dela v francoščini in angleščini (22), sledijo dela v latinščini (18) in šele nato v nemščini (14) in španščini (13). Knjiga Georga Silverja, omenjena že zgoraj, ne govori o modernih orožjih in je bila že ob izidu nekoliko zastarela. G. Silver pravi, da imata meč in ščit prednost pred mečem in bodalom, ker kljub temu, »da bodalo na oddaljenosti služi do- bro za izogibanje sunkov, je ščit zaradi svojega obsega in teže varna obramba v vseh časih in na vseh krajih... za vse vrste udarcev kakor tudi fio C A Trimm A Complete Bibliography of Fencing and Duelling, str 52. F A Sievcking- Fencing and Duelling Sports and Past Times, str 399 F A Sievcking- Fencing and Duelling Sports and Past Times, str 394 FA Sievcking Fencing and Duelling Sports and Past Times, str 399 • A Trimm A Complete Bibliography of Fencing and Duelling VSE ZA ZGODOVINO 12 ZGODOVINA ZA VSE sunkov.^ O rapirju Silver že v predgovoru napi- še: »...Ihave to bring the truth to light, which has a long time lain hidden in the cave of contempt, while we like degenerate sons, have forsaken our forefathers virtues with their weapons, and have lusted like men sick of a strange ague, after the strange vices and devices of Italian, French, and Spanish fencers, little remembering, that these apish toys could not free Rome from Brennius's sack, not France from King Henry the Fifth his conquest.«64 Svoje izvajanje nadaljuje: »Poskušati najti pravo obrambo v nepravem orožju (rapir- ju), je kot metati trnek za ribe na kopnem in loviti zajce v morju.«65 V nadaljevanju pa meni še: »If we will have true defence, we must seeke it where it is - short swords, short staves, the half pike, partisans, gleves or such like weapons of perfect length, not in long swords, long rapiers, nor frog pricking poinards... English maisters of defence - they teach with ancient English we- apons of true defence, weight and convenient lenghts within the compasse of the statures and strength of men.«66 Sabljanje je bilo statusni simbol, tako kot do- bro plesanje ali pisanje, posebej privlačni pa so bili zasebni dvoboji, ki jih je oblast začela omeje- vati s posebnimi pravili. Razglas iz leta 1580 je na primer omejeval dolžino mečev ter dolžino osti, ki je bila nameščena v sredini nekaterih ščitov.67 Formalni dvoboj zaradi časti oziroma javnega mnenja je bil ceremonija, predhodna spravi dveh nasprotnikov. Branjenje časti, ki je bila v re- nesančnem času človekova največja vrednost, pa ni bil edini vzrok za dvoboje. Če izključimo dvo- boje za zabavo, lahko ostale dvoboje razdelimo na pet sklopov: dvoboji zaradi žensk, dvoboji ob sporih pri potegovanju za javne službe, dvo- boji zaradi sporov ob družinskem ali fevdnem dedovanju ter dvoboji zaradi rivalstva v borbi za prestiž. Za zadovoljivo spremljanje dvoboja so bile potrebne velike sposobnosti, če dvoboj ni bil izveden pravilno - pred pričami, brez pritiska strasti in na podlagi izumetničenega za- Vadba sabljanja z rapirjem in bodalom, slika iz knjige V. Saviola. konika časti -, je lahko prišlo do nepričakovanih in obžalovanja vrednih posledic.68 Razlog za raz- žalitev časti je bil lahko malenkosten, kodeks o bojevanju - Code Duello69 - pa je zahteval, da se z dvobojem razpravljanje o sporni zadevi zaklju- či, zato se izzvani dvoboju ni mogel izogniti brez resnih posledic. Bolje je bilo namreč bojevati se in umreti - oziroma v večini primerov biti po- škodovan - kot pa živeti omadeževan.70 Tveganje življenja v dvoboju niti ni bilo pretirano avantu- ristična stvar, saj je bila življenjska doba zaradi mnogih tedaj neozdravljivih bolezni in vojn dosti krajša kot sedaj. Morebitna zgodnja smrt zaradi dvobojevanja za slavo in čast v tej luči niti ni bila tako slaba izbira, saj je še vedno ob- stajala tudi možnost preživetja. Naj zveni še tako nenavadno, vendar je dvoboj obvaroval mnogo nedolžnih življenj, saj je dal plemstvu možnost, da so razprtije med sabo poravnavali individual- no brez vpletanja večglave vojske. Zmaga zaradi lastnih sposobnosti je prinesla mogočnejšo sla- vo in čast.71 Sir William Segar v knjigi The Booke of Honor and Armes iz leta 1590 posveti celotno poglavje naravi in raznolikosti laži, saj tisti, komur je bilo lagano na določen način, lahko postane izziva- 63 F. A. Sieveking: Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 394. G. Silver: Paradoxe of Defence, http://www.pbm.com/ 'lindhal/paradoxes.html; G. Silver: Brief Instruction upon my Paradoxes of Defence, http://www.pbtn.com/ 'lindhal/briefhtml N. Evangelista: The Art and Science of Fencing str. 18. F. A. Sieveking: Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 394. •. A. Trimm: A Complete Bibliography of Fencing and Duelling str. 89; F. A. Sieveking. Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 132. 64 67 68 •. J. Amberger: The Secret History of the Sword, str. 58; •. A. Trimm: A Complete Bibliography of Fencing and Duel- ling, str. 439- 69 H. S. Craig: Duelling Scenes and Terms in Shakespeare's Plays, str. 1. 70 D. Lowes: Honour, Duels andMight Makes Right. V: Shake- speare Survey I: Individual Studies. September - decem- ber1995. http://www.engl.uvic.ca/faculty/MBHomepage/ ISShakespcare/Resources/Honour/Honour.html 71 M. Dda: The Duello in Elizabethan England. http://www.ansteorra.org/regnum/marshal/rapier/ publications/acad9/duello.htm VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 13 lee za dvoboj. O ranah, ki jih zadajo besede in so lahko hujše kot rane, ki jih zada orožje, je pisal tudi Saviolo.72 Dvoboj za čast je tako kmalu po- stal izgovor za vsakovrstne umore. Postavljati se je začelo vprašanje, ali bodo dvoboji potekali spoštljivo, pošteno in častno kot med gospodi ali pa z nekaj ponarejenimi uvodnimi formalnost- mi in brutalnostjo ter nizkotnimi zvijačami vseh vrst kot pri morilcih in ubijalcih.73 Tako je dvoboj v elizabetinski dobi skorajda postal nekaj popol- noma drugačnega, kot je bil na svojem začetku, ko je izšel iz sodnega dvoboja. Ta je potekal z namenom, da bi se odločilo, komu naprtiti iz- dajstvo proti vladarju oz. neki pomembni pove- ljujoči osebi, ali da bi padla odločitev o tem, kaj je dejansko prav in kaj ni. Eden zadnjih sodnih dvobojev je potekal leta 1571, šele med vladavino Jurija III. (1760-1820) pa je bil kot legalna oblika odstranjen iz zakonika.74 Elizabetinski dvoboj, ki se je razširil kot nalezljiva bolezen, je na osebni ravni odločal o posameznikovi časti, ni šlo več za vprašanje lojalnosti ali prava, temveč je dvo- boj opral posameznikovo čast, ponos ali le ne- čimrnost. Jakob I. (1603-1625) je dvoboj štel za nepotrebno bahanje in ga ni odobraval, temveč ga je s Proclamation against private Challenges and Combats v letu 1•13 in z dodatkom v letu I6l5 dokončno prepovedal.75 Tudi v vojski je bil v tem času meč nadomeščen z rapirjem ali lahkim mečom, vendar je bil dru- gotnega pomena, nekakšno zadnje sredstvo, ko orožja za dolge in srednje dolge razdalje (razno- vrstna strelna orožja, kopja, sulice, bajoneti) niso več učinkovita.76 V vojski so bila primarna kopja, muškete in arkebuze.77 Elizabetinska Anglija je bila raj za sabljaške navdušence: dovolj je bilo šol različnih mojstrov, na voljo je bila množica raznolikega orožja, po- leg tega pa skoraj ni bilo verjetno, da bi lahko zmanjkalo nasprotnikov, ki so to postali po last- nih željah ali zaradi okoliščin, ki so jih v dvoboj prisilile. Po elizabetinski dobi se je število dvo- 72 V. Saviolo: Of Honour and Honorable Quarrels. Tlie 2. Book. http://www.muskelecr.org/manuals/saviolo/ second.indcx.html 73 F. A. Sieveking: Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 402, 403. 74 F. A. Sieveking: Fencing and Duelling. Sports and Past Times, str. 404. • F. A. Sieveking: Fencing and Duelling. Sports and Past Times, sir. 405, 406. 7 Enciklopedija orožja, sir. 306; C. J. Amberger: The Secret History of the Sword, str. 228. 77 / W. Fortescue: Tlie Soldier. Tlie Army: Military Service and Equipment. V: Shakespeare's England 1, str. 120. bojev po ulicah zmanjševalo, vse večji pomen so pridobivale sabljaške šole. Sabljanje je vse bolj izgubljalo krvavi pridih in vse bolj postajalo šport, kakršnega poznamo še danes. Zusammenfassung DAS FECHTEN IM ELISABETHANISCHEN ENGLAND Waffen in Schwertform sind bereits aus der Bronze- und Eisenzeit bekannt und waren auch im alten Ägypten sowie im antiken Griechen- land und Rom verbreitet. Die Grundform der Waffe - eine lange, gerade Klinge mit Griff - hat sich im Lauf der Jahrhunderte nur wenig verän- dert. Bei der Rekonstruktion des Fechtens im Mittelalter oder in den Jahrhunderten davor hat man mit vielen Problemen zu kämpfen, da nur wenige Quellen erhalten sind. Etwas vereinfacht wird die Rekonstruktion durch die erhaltenen Waffen, die die verschiedenen historischen Varianten bekunden. Literarische Quellen sind gerade aufgrund ihres literarischen Zugangs fraglich, denn es bleibt unklar, wie und in wel- chem Ausmaß sie bei der Verherrlichung hero- ischer Fähigkeiten übertreiben - zum Beispiel in Legenden von den nordischen und germa- nischen Göttern, in den Erzählungen über den König der Ostgoten Totila, in der Edda, dem Hildebrandslied oder dem Nibelungenlied. Das Schwert bzw. der Dolch ist eine der ältesten, vielfältigsten und universellsten Waffen, die für das Stechen, die Abwehr von Schlägen und als Hiebwaffe geeignet ist, von allen Ständen ge- tragen wurde und daher lange Bestandteil des menschlichen Alltags war. Das Schwert ist eine Waffe, die Krieg, Gerechtigkeit, militärische Fer- tigkeit und Ehre symbolisiert. Die frühmittelalterlichen Schwerter besaßen eine breite Klinge für das Ausführen von Hie- ben. Seit dem 13. Jahrhundert wurde die Klinge immer spitzer und zunehmend für das Stechen gedacht, da die starken Ritterrüstungen einen guten Schutz boten und nur eine dünne Klinge in die engen Falten und kleinen Ritzen vordrin- gen konnte. Im 14. und 15. Jahrhundert kam es beim Fechten zu wesentlichen Veränderungen. Die Entdeckung des Schießpulvers und damit die Benützung von Schußwaffen veränderten die Bedeutung, Wirksamkeit und Bestimmung der kalten Waffen. Die schwerfälligen Ritter in Rüstungen, die lange Jahrhunderte guten VSE ZA ZGODOVINO 14 ZGODOVINA ZA VSE Schutz geboten hatten, wurden zu sich langsam bewegenden Zielscheiben. Bis zum Ende des 15. Jahrhunderts verschwanden die Rüstungen. Die Ritter mußten sich an den Fechtkünsten der einfachen Soldaten ein Vorbild nehmen, da die- se nie schwere Rüstungen getragen und daher andere Fertigkeiten benötigt hatten. Im 16. Jahrhundert kam es zu zahlreichen Ver- änderungen der Schwertformen, aber auch zu den ersten echten Unterschieden zwischen dem Üben und dem Kampf bzw. dem Wettkampf. Ende des 15. Jahrhunderts begannen sich in Deutschland nichtmilitärische Fechtgesell- schaften wie „Marxbrüder" und „Federfechten" zu entwickeln, die Fechtschulen und Vorfüh- rungsturniere leiteten. Sie benützten vielfältige Waffen - lange Stöcke und Halbstöcke, Dol- che, zweihändige Schwerter, Hellebarden und hölzerne Übungsschwerter (Dussack), die die Verteidigung und das Parieren mit der Waffe er- möglichten, was viel wirkungsvoller war als nur das Ausweichen vor dem Schlag des Gegners. Besonders in Italien setzten sich zu jener Zeit bereits die Grundprinzipien durch, die später die Grundlage für das moderne europäische Fechten wurden. Das Fechtwissen war nicht nur auf die höheren Schichten beschränkt. Der Be- ginn der Fecht- bzw. Kampfschulen in England bereits im 13- Jahrhundert markiert die nied- rigste Stellung des Fechtens, wirkten doch in diesen „Schulen» auch blinde Bettler, zerlumpte Vagabunden und sonstige Taugenichtse. Auch virtuose Meister der Fechtkunst waren meist An- gehörige der niederen Stände und wurden von der Bevölkerung nicht besser behandelt als Va- gabunden, Diebe oder Schauspieler. Erst im Jahr 1540 verlieh ihnen Heinrich VIII. die fachliche Anerkennung zur Berufsausübung. Die europä- ischen Soldaten, Ritter und sogar Bürger übten sich in der Selbstverteidigung mit kürzeren und längeren Waffen, verbunden mit wirkungsvol- len Elementen des Ringens, Boxens, Werfens und Tretens. Waffen wurden zu einem Teil des Alltags. Das Elisabethanische Zeitalter brachte eine große Revolution im Waffenbereich. Die Unter- scheidung zwischen militärischen Zweikämpfen und der Fechtkunst wurde immer offensichtli- cher und nur das Ziel blieb gleich - zu treffen, ohne selbst getroffen zu werden, was auch heu- te noch das Grundprinzip des Sportfechtens ist. Das elisabethanische England war ein Paradies für Fechtbegeisterte: Es gab genug Schulen verschiedener Meister, eine Vielzahl verschie- denartiger Waffen stand zur Verfügung und außerdem war es unwahrscheinlich, daß einem die Gegner abhanden kommen könnten, die dies aus eigenem Willen wurden oder aufgrund der Umstände, die sie zum Zweikampf zwangen. Nach dem Elisabethanischen Zeitalter nahm die Zahl der Zweikämpfe in den Straßen ab und die Fechtschulen gewannen an Bedeutung. Das Fechten verlor zunehmend seinen blutigen Bei- geschmack und wurde immer mehr zu einem Sport, wie wir ihn auch heute noch kennen. VSE ZA ZGODOVINO