219 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.344.5:316.323.5(497.4)"1631" Prejeto: 28. 5. 2019 Vanja Kočevar dr., asistent z doktoratom, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: vkocevar@zrc-sazu.si Dedna poklonitev vojvodine Kranjske kralju Ferdinandu III. leta 1631 IZVLEČEK Dedna poklonitev je bila obred inavguracije novega deželnega kneza in eno osrednjih dejanj v življenju zgodnje- novoveške dežele kot politične entitete. Ferdinandu III., bodočemu cesarju ter tedanjemu ogrskemu in češkemu kralju, so se notranjeavstrijske dežele poklonile spomladi 1631. Poklonitev je v njegovem imenu sprejel komisar Janez Ulrik vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg. Kranjska dedna poklonitev je sicer potekala v senci obiska španske infantinje Marije Ane ter prevzema visokih dvornih dolgov s strani kranjskih stanov, vendar je kljub temu prinesla pomembno novost v razvoj odnosov med stanovi in vladarjem, saj se je z njo uveljavila navada, da je deželni knez stanovom naročil, naj se poklonijo njegovemu nasledniku, s čimer je slednjemu olajšal prevzem oblasti po svoji smrti. KLJUČNE BESEDE Dedna poklonitev, Kranjska, Ljubljana, Ferdinand III., Janez Ulrik Eggenberg, deželni privilegiji ABSTRACT HEREDITARY HOMAGE OF THE DUCHY OF CARNIOLA TO KING FERDINAND III IN 1631 Hereditary homage was a ritual of inaugurating the new provincial prince and one of the central acts in the life of the early modern territory as a political entity. The Inner Austrian territories paid their homage to Ferdinand III, the future emperor and the then King of Hungary and Bohemia in the spring of 1631. The homage was received on Ferdinand’s behalf by the commissioner Hans Ulrich, Duke of Krumlov (Krumau) and Prince Eggenberg. Although eclipsed by the visit of the infanta Maria Anna of Spain and the estates’ assumption of high imperial debt, the Car- niolan hereditary homage brought about an important novelty in the development of the relations between the estates and the sovereign, as it thenceforth became customary for the estates to pay homage to his successor, which facilitated the transition of power following his death. KEY WORDS Hereditary homage, Carniola, Ljubljana, Ferdinand III, Hans Ulrich von Eggenberg, provincial privileges 220 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 Uvod Ferdinand III. je v strokovni literaturi dolgo veljal za »pozabljenega« ali »neznanega« cesarja,1 zgodovi- nopisje pa ga je pogosto predstavljalo v senci njego- vega očeta Ferdinanda II. Podobno kot deželni knez so bile dolgo prezrte tudi dedne poklonitve notranje- avstrijskih dežel, ki jih je po komisarju Janezu Ulriku vojvodi Krumlovškem in knezu Eggenbergu2 sprejel v prvi polovici leta 1631 in so v strokovni literaturi kvečjemu bežno omenjene. Poklonitve Ferdinandu III., ki so potekale v burnih časih tridesetletne vojne, so sicer že pri sodobnikih zasenčili drugi dogodki, vendar te kljub navidezni neodmevnosti za politični razvoj dežel in nastajajoče habsburške monarhije še zdaleč niso bile nepomembne. Z dednimi poklonitvami leta 1631 se je namreč uveljavil nov deželnoknežji pristop k poklonitvam. Avstrijski zgodovinar Arno Strohmeyer opozarja, da so poklonitve v desetletjih po letu 1620 po navadi potekale še v času življenja starega vladarja, s čimer je deželni knez poskrbel za izbiro svojega naslednika. Poleg tega, nadaljuje Strohmeyer, je lahko vladar pri poklonitvenih pogajanjih na svojo stran tehtnice po- stavil svojo celotno politično težo in se tako izognil »medvladju« po svoji smrti. Čas med smrtjo starega deželnega kneza in poklonitvijo novemu je bil po iz- kušnjah iz časov tako imenovanega »stanovsko-mo- narhičnega dualizma«3 običajno vrhunec stanovske- 1 Ferdinand III. se je rodil 13. julija 1608 v Gradcu kot četrti otrok nadvojvode Ferdinanda (III.)/II. Notranjeavstrijskega in Marije Ane Bavarske. Ker sta njegova starejša brata umrla že v otroštvu, mu je pripadlo nasledstvo po očetu. Kot nje- govega očeta so tudi Ferdinanda III. vzgajali jezuiti, ki pa nanj niso imeli tako močnega vpliva. Še ne osemnajstleten je bil Ferdinand III. izvoljen za ogrskega kralja in 8. decembra 1625 kronan v Sopronu. 26. novembra 1627 je bil v Pragi okronan še za češkega kralja. Notranjeavstrijske dedne po- klonitve je po komisarju knezu Eggenbergu opravil leta 1631. Za rimsko-nemškega kralja je bil naposled izvoljen v starosti 28 let, 22. decembra 1636 v Regensburgu, kjer je bil 30. de- cembra 1636 tudi kronan (Hengerer, Kaiser Ferdinand III., str. 122–123). Po smrti svojega očeta Ferdinanda II. 15. fe- bruarja 1637 pa je dejansko postal cesar (Die Kaiser, str. 552– 553; Hengerer, Kaiser Ferdinand III., str. 122–123). Nekdaj »neznani« Habsburžan se je v zadnjem času vrnil iz pozabe ter z dvema novima življenjepisoma samozavestno zakorakal v fokus zgodovinopisja. Prvega je leta 2008 prispeval Lothar Höbelt in nosi naslov Ferdinand III. (1608–1657) Frieden- kaiser wider Willen, drugega pa je leta 2010 pod naslovom Kaiser Ferdinand III. (1608–1657): Eine Biographie objavil Mark Hengerer. 2 O Janezu Ulriku vojvodi Krumlovškem in knezu Eggenbergu glej: Komić Marn, Kratka zgodovina rodbine Eggenberg, str. 13–17. 3 Termin »stanovsko-monarhični dualizem« ni neproblemati- čen. V razpravi se držimo koncepta Sergija Vilfana, ki rabi termina ni nasprotoval ob upoštevanju dejstva, da ni šlo za dejansko sovladarstvo stanov ali delitev suverenosti z dežel- nim knezom, temveč le za njihovo razmeroma veliko politič- no moč. V povzetku svoje razprave iz leta 1989 je zapisal: »… ebenso ist Ausdruck Dualismus mit grösster Vorsicht zu gebrau- chen, denn es handelt sich um keine Teilung der Landeshoheit oder der Regierungsgewalt zwischen Landesfürst und Ständen, auch ga odpora.4 Ferdinand III. je tako notranjeavstrijske dedne poklonitve sprejel šest let pred smrtjo svojega očeta.5 To prakso so Habsburžani v notranjeavstrij- skih deželah opustili v drugi polovici 17. stoletja, ko je bila oblast dovolj trdno v njihovih rokah, da so sta- nove lahko pustili čakati in dedne poklonitve spreje- mali leta po dejanskem nastopu vlade.6 um keine Mitregierung; von einem Gesetzgebungsrecht der Stän- de ist keine Rede; die Landstände sind nicht Repräsentanten des ganzen Landes, da sie keine Ingerenz auf das Kammervermögen (mit zalreichen Untertanen!) haben; die Kärntner Herzogseinse- tzung hat nichts mit den Landständen zu tun; das ius resistendi ist in seiner reinen Form nicht vorhanden, und vieles ähnliches mehr« (Vilfan, Pravni značaj deželnih stanov, str. 219). 4 Strohmeyer, Svoboda politike, str. 166. 5 Karel II. je leta 1564 dedne poklonitve notranjeavstrijskih de- žel prejel, ko je bil njegov oče, cesar Ferdinand I., še živ, vendar je tudi dejansko oblast prevzel po očetovi smrti še isto leto. 6 Leopold I. je dedne poklonitve notranjeavstrijskih dednih dežel sprejel leta 1660, to je tri leta po nastopu vlade in šest Anonimni avtor, Cesar Ferdinand III. (Narodni muzej Slovenije, Grafični kabinet, inv. št. G-599, foto: Tomaž Lauko). 221 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Dedno poklonitev »neznanemu« Habsburžanu sta leta 1631 precej zasenčila druga dva dogodka. Prvi je bil potovanje španske infantinje8 ter neveste let po tem, ko je bil po smrti starejšega brata Ferdinanda IV. določen za naslednika. Jožef I. je sploh prekinil z dednimi poklonitvami v notranjeavstrijskih deželah, čeprav bi na to lahko vplivala tudi španska nasledstvena vojna. Karel VI. je notranjeavstrijske poklonitve sprejel sedemnajst let po nasto- pu vladavine. Mariji Tereziji pa so se zdele notranjeavstrijske dedne poklonitve nepotrebne, saj so zanjo predstavljale zgolj dedne dežele (Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, str. 582; Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61; Gmoser, Die stei- rischen, str. 279). 7 Hans Ulrich von Eggenberg (1568–1634), 1722, Band 2 der Annales Ferdinandei von Franz Christoph Khevenhüller, er- sch. 1721–1726. Wikimedia Commons. https://commons. wikimedia.org/wiki/File:Hans_Ulrich_von_Eggenberg.jpg (29. 5. 2019). Glej: Komić Marn, Kratka zgodovina rodbine Eggenberg, str. 12. 8 Pomen: infántinja – v Španiji in na Portugalskem nek- daj kraljeva hči (Fran. http://www.fran.si/iskanje?View= 1&Query=infantinja (2. 6. 2016)). kralja in cesarjeviča9 Ferdinanda III. Marije Ane, ki se je v mrzlih februarskih dneh v naših krajih mudi- la med potjo na Dunaj. Poroka med avstrijskimi in španskimi Habsburžani je tudi pomembno vplivala na oblikovanje zavezništev na pragu nove – švedske – epizode tridesetletne vojne. Z maratonskim spopa- dom, ki se je tačas bil na Nemškem, je povezan tudi drugi pomemben dogodek, in sicer prevzem dvornih in vojnih dolgov, ki so ga leta 1631 odobrili dežel- ni zbori notranjeavstrijskih dednih dežel. Prevzem 800.000 goldinarjev dolga, kolikor je znašal kranjski delež, je znatno obremenil deželne finance in imel dolgoročne posledice na poslovanje deželnega zbora, dinastiji pa je po drugi strani omogočil, da je zajela sapo pred težavnim spopadom s švedskim kraljem Gustavom II. Adolfom.10 Viri Kranjska dedna poklonitev leta 1631 ostaja zara- di pomanjkanja virov zavita v tančico skrivnosti, saj na podlagi trenutno znanega in dostopnega gradiva niti datuma poklonitve ne moremo določiti s popol- no gotovostjo. Valvasor je prihod španske infantinje, ki je v kranjsko prestolnico po Ljubljanici priplula 5. februarja, opisal z besedami, da je visoka gostja pri- spela: »… zvečer in s svojim, mesecu enakim bliščem nadomestila odsotnost sonca«.11 K navedbi kranjske- ga polihistorja lahko dodamo, da je poleg sonca blišč visoke španske gostje nadomestil tudi dedno poklo- nitev, ki je tod potekala približno pet mesecev pozne- je, saj ta po zastopanosti v virih izzveni kot drobna opomba.12 Od primarnih virov so nam na voljo štirje. V Zbir- ki normalij Arhiva Republike Slovenije se je ohra- nil patent Ferdinanda II., s katerim je cesar svojega najstarejšega sina imenoval za naslednika in dediča Kranjske ter stanovom naročal, naj opravijo dedno poklonitev. V Zbirki listin naletimo na pooblastilo Ferdinanda III. za komisarja Janeza Ulrika kneza Eggenberga, ki je v njegovem imenu sprejel dedne poklonitve vseh notranjeavstrijskih dežel.13 V zbirki gradiva, povezanega z dednimi poklonitvami, v fon- du Deželni stanovi za Kranjsko pa najdemo krajša dokumenta, ki se nanašata na naš predmet raziskave. Prvi je potrdilo komisarja kneza Eggenberga, s kate- 9 Pomen: cesárjevič – cesarjev sin (Fran. http://www.fran.si/isk anje?View=1&Query=cesarjevi%C4%8D (27. 6. 2016)). 10 Vilfan, Pravna zgodovina, str. 318; Vilfan, Struktura stanov, str. 180; Košir, Stanovska uprava, str. 96–102; Kočevar, Vojvo- dina Kranjska, str. 426–428, 489–528, 618–622. 11 Prosti prevod po: »… am Abend / und erstattete / gleich dem Mond / mit ihrem Glantz / das Abwesen der Sonnen« (Valvasor, Die Ehre, XV, str. 591). 12 O potovanju španske infantinje Marije Ane glej: Tschaikner, Eine winterliche Reise, str. 269–282; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 388–398. 13 ARS, SI AS 1063, št. 2260 (1631, marec 19., Dunaj). Janez Ulrik knez Eggenberg (Annales Ferdinandei von Franz Christoph Khevenhüller, Band 2, 1721–1726 (Wikimedia Commons)).7 222 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 rim je deželnim stanovom potrdil, da je bil pravni akt poklonitve izveden, in jim obljubil, da bo vladar Fer- dinand III. ratificiral prisego, ki jo je podal v njego- vem imenu, in potrdil kranjske deželne privilegije.14 Poleg tega je ohranjen še krajši prepis besedila pri poklonitvi podanih dednih priseg.15 Tretji primarni vir je stanovski registraturni protokol št. 15, v kate- rem lahko že od avgusta 1630 dalje spremljamo vpise korespondence, ki se je nanašala na bližajoči se obisk španske infantinje, medtem ko se dedna poklonitev v njem prvič omenja šele aprila 1631.16 Ostali potencialni primarni viri o dedni pokloni- tvi molčijo. Protokole zasedanj kranjskega deželne- ga zbora in odbora najdemo pomešane v protokolu številka 15 (1622–1633);17 na tej osnovi lahko spo- mladi in poleti 1631 identificiramo trinajst zasedanj obeh glavnih stanovskih organov (zbora in odbora), in sicer so zasedanja vpisana pod naslednjimi datu- mi: 30. maj, 31. maj, 5. junij, 7. junij (dve zasedanji), 10. junij, 11. junij, 14. junij, 25. junij, 3. julij, 9. julij, 10. julij in 18. julij. Vendar je verjetno vsaj folij 555 (555r in 555v), čeprav pravilno oštevilčen, napačno vezan v protokol, saj je vstavljen k deželnozborski seji z dne 18. julija, besedilo, ki ga vsebuje, pa govori o pismu nadvojvode Leopolda, v katerem od Kranjcev želi sto oklepnih konj in pet vozov za spremstvo španske infantinje.18 Ta dopis je v registraturnem protokolu številka 15 zabeležen že decembra 1630.19 Verjetno se je več zapisnikov z deželnih zborov izgubilo in so bili nato nekritično vezani v protokole. Zapisnike s sej odbora poverjenikov za leto 1631 pa najdemo razsejane v deželnozborskem protokolu številka 16, vendar tudi ti niso kronološko urejeni.20 V obravna- vah deželnega zbora za to leto prav tako ni mogoče najti z dedno poklonitvijo povezanih dokumentov. Na splošno slabo ohranjenost gradiva za to leto v 14 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana. 15 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Erbhuldigungs ayd- pflicht (s. d.). 16 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 861, Registraturs Protocol 15 (1630–1645). 17 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 532r–556r. 18 V protokolu piše: »Ihr gnaden herr landtsverwalter proponiern, das ihr fürst[liche] d[urchlaucht] herr, herr Leopoldt erzhörzog zu Österreich etc. gehrn sehen wolten, damit die khönigeliche brauth mit 100 gültpferdten und ingleichen 5 wagen, darunter drey mit 6 und zween mit 4 rossen sein sollen begleittet wurde. Begern die resolution, wie die bestellung anzustellen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 555r). 19 Prim. »Dezember 1630. Herr Friedrich von Lanthery offerirt zur ankhunft der khönigl: brauth zehen rosß, guetten wippahers und andere sorten wein, damit seinen schuldigen alten ordinari steüer rest an zulainen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 861, Regi- straturs protocoll No 15, pag. 33r). 20 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 890, Verordeten sessions Protocol No 16 (1629 biß 1633 inclusive), fol. 39r–98r. svojih regestih opozarja tudi Perizhoffer: »Im übrigen ist dise landtagshandlung sehr manglhaft.«21 Tudi v fondu Vicedomski urad za Kranjsko, ki sicer hrani gradivo za nekatere dedne poklonitve, o tozadevnem dogajanju na Kranjskem leta 1631 ni mogoče najti ničesar. Heilov repertorij k fondu sicer vsebuje podatke o potrditvi privilegijev po smrti ce- sarja Ferdinanda II.,22 vendar gradiva v navedenem fasciklu ni, tam najdemo le dokument, s katerim je nadvojvoda Ferdinand (III.)/II. 16. marca 1611 Ja- kobu Filipu pl. Raunachu potrdil taborsko pomirje za Šilentabor.23 Gradiva o poklonitvi Ferdinandu III. ni niti v fondu Gospostvo Dol.24 Zapisniki ljubljan- skega mestnega sveta v Zgodovinskem arhivu Ljub- ljana za leto 1631 na žalost niso ohranjeni.25 Prav tako za zdaj še nismo odkrili poročil o poklonitvi na Kranjskem v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu oziroma v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju. V fondu Zbirka listin Arhiva Republike Sloveni- je je ohranjenih nekaj listin, s katerimi je Ferdinand III. potrdil privilegije nekaterih mest in trgov na Kranjskem ter kosezov v Zagorju,26 zaman pa išče- mo njegovo potrditev kranjskih deželnih ročinov.27 Dedna poklonitev tudi ni vključena v tisk kranjskih deželnih ročinov Landts Handtvesst Deß Loblichen Herzogthumbs Crain iz leta 1687, ki se hrani v Zbirki rokopisov.28 O poklonitvi leta 1631 nekaj izvemo iz sekundar- nih virov, vendar tudi njihova bera ni izdatna, poleg tega si nekatere navedbe v njih nasprotujejo. Kot prvi tovrstni vir se nam ponujajo Letopisi vojvodine Kranj- ske (Jahr Schrifften des Herzogthumbs Crain) Ludvika Schönlebna (Starejšega) iz leta 1660, ki navajajo, da je dedna poklonitev potekala 4. junija 1631.29 Sledi 21 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 837, Perizhoffer: Regesten der Land- tagsabhandlungen, 1631. 22 Povzeto po izvirniku: »Confirmatio privilegiorum post mortem imperatoris Ferdinandi II.« (ARS, SI AS 1, Heillov repertorij, fol. 164). 23 Potrditev taborskega pomirja (täber bewilligter purgkhfried), ki ga je predniku Jakoba Filipa pl. Raunacha Bernardinu pl. Raunachu leta 1512 podelil cesar Maksimilijan I. za Šilen- tabor na Krasu v vojvodini Kranjski (ARS, SI AS 1, šk. 253 (fasc. I/132), Lit. P., Privilegia, V–18, 1611, marec 16., Gra- dec). 24 ARS, SI AS 730, Gospostvo Dol. 25 ZAL, LJU 0488, Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Zapi- sniki mestnega sveta, stara serija (Cod. I). 26 Glej: ARS, SI AS 1063, št. 2260, 1637, november 23., Dunaj; št. 2365 (1642, junij 1., Dunaj); št. 2369 (1642, september 21., Dunaj); Klun, Diplomatarium Carniolicum, št. 106, Kai- ser Ferdinand III. bestätigt zu Wien am 23. November 1637 die Rechte, Freiheiten und Privilegien der Stadt Laibach, str. 76–77. 27 Glej: Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 60–61. 28 ARS, SI AS 1073, I/7r, Landts=Handtvesst Deß Loblichen Herzogthumbs Crain […]. Laybach, 1687. 29 ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati 26, Schönleben – Dolni- čarjeva kronika, fol. 262–263. V Zgodovinskem arhivu Ljub- ljana je na voljo transkripcija Schönlebnovega rokopisa, ki jo je prispeval Božo Otorepec. Izvirnik hrani Avstrijska nacio- 223 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 beležka v Kroniki mesta Krško, ki je bila leta 1860 objav ljena v Mittheilungen des historischen Vereins für Krain.30 Povzetek v slovenščini je leta 1899 za Izvestja muzejskega društva za Kranjsko prispeval Anton Ko- blar.31 Krška kronika poroča, da je dedna poklonitev potekala 2. junija 1631, in je edini vir, ki prinaša skope informacije o ceremonialnem poteku poklonitve. Tretji sekundarni vir je Historia annua – letopis ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove, vendar tudi tam izvemo le, da se je knez Eggenberg med obiskom Ljubljane ustavil pri jezuitih, tudi njih je namreč bolj kot poklonitev, ki je pravzaprav niti ne omenijo, za- nimal obisk španske infantinje, ki je potovala skozi Ljubljano. Dedna poklonitev se nato ne omenja ne v Perizhofferjevih regestih deželnozborskih obravnav ne v Carnioliae pragmaticae. Podatke o njej zaman iščemo tudi v edicijah objavljenih virov.32 Glede na stanje virov nas dejstvo, da je pokloni- tev tudi v zgodovinopisju le bežno omenjena, sploh ne preseneča. Vendar se ob pretresu literature odpre novo vprašanje, namreč datum poklonitve. Valvasor- jeva Slava vojvodine Kranjske v X. knjigi ob opiso- vanju švedskih zmag na Saškem jeseni 1631 kratko omeni še dedno poklonitev Ferdinandu III., rekoč: »Nekaj mesecev poprej si je kralj Ogrske in Češke Ferdi- nand III., njegovega cesarskega veličanstva Ferdinan- da II. gospod sin, dal po gospodu Janezu Ulriku knezu Eggenbergu od hvalevrednih deželnih stanov Kranjske 4. julija 1631 sprejeti poklonitev.«33 V opombi Slava kot vir navaja: »MScr. Prov.«,34 s čimer je najbrž mišljen arhiv kranjskih deželnih sta- nov.35 Na podlagi te opombe sta možna dva sklepa. Po prvem bi lahko Valvasor videl celotno gradivo. Če ta domneva drži, v drugi polovici 17. stoletja to še ni bilo izgubljeno in se je izgubilo nekje na prelo- mu iz 17. v 18. stoletje, saj je na začetku 18. stoletja registrator Perizhoffer pl. Perizhoff v svojih regestih deželnozborskih obravnav tožil, kot smo videli že zgoraj, da je gradivo za deželni zbor leta 1631 slabo ohranjeno. Druga možnost je, da je Valvasor videl le nalna biblioteka (ÖNB, Cod. 15400 Han., Die Geschichte der Stadt Laibach). O Schönlebnovih Letopisih glej: Mlinar, Zgodovinopisje kot izraz samozavedanja, str. 446–447; De- želak Trojar, Janez Ludvik Schönleben, str. 99. 30 Beležko je objavil anonimni avtor, morda urednik revije Au- gust Dimitz. Glej: [Dimitz], Annalen, str. 84. 31 Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 22. 32 V edicijah virov, ki jih naštevamo, virov o dedni poklonitvi Kranjske Ferdinandu III. leta 1631 ni: Radics, Beiträge zur Reformations-Geschichte Krains; Hitzinger, Beiträge zur Geschichte der Reformation in Crain; Dimitz, Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain; Klun, Diplomatarium Carniolicum; Loserth, Akten und Korrespondenzen, Teil 2. 33 Prosti prevod po: »Ein paar Monaten aber zuvor / ließ Fer- dinandus III. Ihrer Keyserl. Maj. Ferdinandi II. Herr Sohn / Koenig in Ungarn und Boeheim / von der loeblichen Landschafft in Crain / durch den Fuersten zu Eggenberg / Herrn / Herrn Johann Ulrichen / die Huldigung einnehmen / am 4. Julii 1631« (Valva- sor, Die Ehre, X, str. 360). 34 Valvasor, Die Ehre, X, str. 360. 35 O tem: Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 53–54. Eggenbergov Reverz (datiran s 4. junijem),36 nato pa bi lahko prišlo do pomote pri zapisu meseca, tako da se je junij pomotoma spremenil v julij. V tem primeru je bilo gradivo pomanjkljivo ohranjeno že v drugi po- lovici 17. stoletja, ko je bil na delu kranjski polihistor. Potemtakem bi veljalo razlog za slabo ohranjenost arhivskega gradiva pripisati zmedi, ki je v stanovskih uradih za nekaj časa zavladala po odhodu protestant- skega plemstva v letih 1628 in 1629.37 Matevž Košir namreč izrecno opozarja na zmedo, ki je nastala v ura- du glavnega prejemnika, potem ko je protestant Janez Jakob pl. Apfaltrer zapustil deželo. Red naj bi začeli ponovno vzpostavljati ravno leta 1631.38 Valvasorjevo navedbo datuma poklonitve je v Ge- schichte Krains povzel tudi Dimitz, ki navaja, da je po- klonitev potekala 4. julija 1631, čeprav se v opombi sklicuje tudi na članek iz leta 1860, kjer je kot datum naveden 2. junij.39 Vladislav Fabjančič dedne poklonitve leta 1631 sploh ne omenja, navaja pa obisk španske infantinje Marije, hčere španskega kralja Filipa III., ter povze- ma, da je Kranjska za njeno doto v skupnem seštevku prispevala 17.000 goldinarjev, za spremstvo pa 100 konj, od katerih jih je Ljubljana dala dvajset.40 Pri raziskovanju kranjske dedne poklonitve leta 1631 naletimo na zanimiv paradoks, in sicer da je štajerska dedna poklonitev, ki je v Gradcu potekala 7. aprila, z viri v fondu Deželni stanovi za Kranjsko bolje pokrita kot kranjska. V omenjenem fondu Arhi- va Republike Slovenije sta namreč shranjeni kar dve poročili o štajerski poklonitvi Ferdinandu III.41 Pri omenjenih virih gre verjetno za nekakšno »uradno« poročilo o dedni poklonitvi na Štajerskem, s katerim 36 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana. 37 Cesar Ferdinand II. je s patentom z dne 1. avgusta 1628 pro- testantsko plemstvo notranjeavstrijskih dežel postavil pred izbiro: spreobrnjenje v katoliško veroizpoved ali izselitev iz njegovih dednih dežel (ARS, SI AS 1097, Cesarski patenti 1620–1700; št. 110 (1628, avgust 1., Dunaj)). Za transkrip- cijo in kritično objavo patenta s spremno študijo njegovih posledic glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 133–151, 208– 223. 38 Košir, Stanovska uprava, str. 5, 69, 84. 39 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 410. Dimitz opisuje tudi gledališko predstavo, ki so jo v čast španske infantinje uprizorili v ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Glej: Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 464. 40 Pri Fabjančiču izvemo še, da je bil v prvi polovici leta 1631 ljubljanski župan Juri Vidič, sodnik pa Janez Cornian, verjet- no sta se kot predstavnika deželne prestolnice udeležila de- dne poklonitve (Fabjančič, Ljubljanski sodniki, 3. zvezek, str. 140–141). 41 Gre za poročili o štajerski dedni poklonitvi leta 1631, ki sta skupaj s poročili za mlajše kranjske dedne poklonitve shra- njeni v fasciklu 51, prvo: »1631 Erbhuldigung in Steyer be- treffend« je napisano na 32 straneh v vezanem zvezku brez paginacije, drugo z naslovom »Die fürgangene erbhuldigung in Steyer so den 7. april 1631 betreffend« pa je napisano na 21 straneh v zvezku brez paginacije (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51)). 224 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 sta se strinjali obe vpleteni strani, tako deželnoknežja kot stanovska. Videti je, kot bi bilo takšno poročilo z nekaj odstopanji večkrat prepisano in razposlano različnim posredno ali neposredno vpletenim naslov- nikom.42 Podobnih »uradnih« poročil o kranjskih dednih poklonitvah v letih 1597 in 1631 še nismo našli.43 Morda bi kaj takega lahko našli v Štajerskem (kjer gradivo korespondence s stanovi ostalih notranje- avstrijskih dežel žal še ni urejeno) ali Koroškem de- želnem arhivu, morda pa tudi v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju.44 Po drugi strani je v fondu Deželnih stanov za Kranjsko mogoče najti podobna poročila za mlajše dedne poklonitve v Ljub- ljani. Tovrstni viri so na voljo za dedne poklonitve komisarju Ferdinanda IV. leta 1651,45 Leopoldu I. leta 1660 in Karlu VI. leta 1728.46 42 Podobno poročilo najdemo tudi v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu: StLA, Meillerakten, I/e, 1631 (Nr. 8–12). Primar- ne vire za štajersko dedno poklonitev pa hranijo tudi v fondu: StLA, Laa. A. Antiq., Gruppe II., K. 1, H. 7, Huldigungspro- zeß betreffend die Erbhuldigung Ferdinands III. im Herzog- tum Steiermark am 7. April 1631, Graz 1651 August 29. 43 Glej: Kočevar, Dedna poklonitev, str. 201–232. 44 Dodatno težavo pomeni dejstvo, da se zbirka ceremonial- nih protokolov (Zeremonialprotokolle) v Haus-, Hof-, und Staatsarchivu začne šele z letom 1652. Glej: ÖSTA, HHStA OMeA ZA-Prot. Zeremonialprotokolle, 1652–1918 (Serie). 45 Za dedno poklonitev leta 1651 je ohranjen tudi popis prisot- nih deželanov: Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 420– 427. Glej tudi: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 243–250. 46 Glej: ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Dedna poklonitev Kranjske v notranjeavstrijskem kontekstu Med notranjeavstrijskimi deželami se je Štajer- ska tradicionalno poklonila prva, dedna poklonitev v Gradcu pa je običajno zaznamovala tudi potek poklonitev v ostalih notranjeavstrijskih deželah. De- dni poklon Ferdinandu III. leta 1631 pri tem ni bil izjema. Komisar Janez Ulrik vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg je po kraljevem poročnem slavju na Dunaju konec marca prispel v štajersko prestolnico, kjer je dedna poklonitev naposled potekala 7. aprila.47 Potrditev štajerskega deželnega ročina je prišla na vrsto jeseni. Štajerski deželni zbor je 16. septem- bra 1631 na kneza Eggenberga naslovil prošnjo, da bi bili poleg običajne potrditve privilegijev v deželni ročin vključeni tudi najpomembnejši zakoni. Štajer- ski odborniki so naslednji dan pismo z isto prošnjo naslovili še na samega Ferdinanda III.48 Do potrdi- tve štajerskih deželnih ročinov je nato prišlo oktobra 1631, in sicer je bodoči deželni knez štajerske privile- gije potrdil s posebnim libelom;49 ta je vseboval tudi izvlečke najpomembnejših zakonov, ki so izšli po letu 1596. Štajerci so libel Ferdinanda III. objavili v tisku leta 1635.50 47 Rekonstrukcijo štajerske dedne poklonitve leta 1631 glej v: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 399–405. 48 Mell, Grundriß der Verfassungs-, str. 552. 49 Gmoser, Die steirischen, str. 271. 50 Mell, Grundriß der Verfassungs-, str. 552. Patent cesarja Ferdinanda II. o imenovanju sina Ferdinanda III. za naslednika na Kranjskem in o dedni poklonitvi (ARS, SI AS 1097, Cesarski patenti 1620–1700, št. 113 (1631, marec 19., Dunaj)). 225 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Sledila je dedna poklonitev na Koroškem. Ed- mund Aelschker je v Geschichte Kärntens iz leta 1885 zapisal, da je dedno poklonitev v imenu Ferdinanda III., ki je bil ta čas pri cesarski vojski, sprejel dol- goletni protežiranec Ferdinanda II. Janez Ulrik knez Eggenberg. Dedna poklonitev je potekala 2. maja 1631 na Gosposvetskem polju, ne da bi bila pred slovesnim dejanjem potrebna obširna pogajanja.51 Koroški stanovi so se na Gosposvetskem polju še zadnjič poklonili leta 1651, vendar sta bili zadnji po- klonitvi v letih 1631 in 1651 opravljeni po komisar- jih. Podobno kot o kranjski je tudi o koroški dedni poklonitvi leta 1631 v strokovni literaturi mogoče najti bore malo podatkov.52 Kot tretja je prišla na vrsto dedna poklonitev Kranjske. Rekonstrukcijo začenjamo s patentom Ferdinanda II. za dedno poklonitev in poverilnico (Gewaltbrief) Ferdinanda III. za komisarja Eggen- berga. Dokumenta sta bila izdana istega dne med poročnim slavjem, tj. 19. marca, na Dunaju. Ferdinand II. se v patentu (offnes Schreiben) obrača na kranjske deželne stanove, ki jim iz svoje milostne očetovske volje, ljubezni in dobrohotnosti sporoča, da za primer svoje nenadne smrti imenuje svojega naj- starejšega sina, ogrskega in češkega kralja Ferdinan- da III., za naslednika. Cesarjevič je, tako Ferdinand II., tudi pravi in naravni dedič vojvodine Kranjske, zato naj mu stanovi spričo bližajočega se deželnega zbora podajo dedno poklonitev. Ker pa sta tako cesar kot cesarjevič, ki bi sicer rada osebno sprejela poklon dežele, zaradi neizogibnih razlogov zadržana, bo de- dno poklonitev sprejel vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg, ki ga cesar imenuje za svojega opolno- močenega komisarja ter mu izdaja kredenčno pismo, inštrukcijo in pooblastilo. Ferdinand II. stanovom naroča, naj dedno poklonitev podajo Eggenbergu, nato pa naj bodo tako njegovemu sinu kot njegovim naslednikom zvesti in pokorni.53 51 Aelscher, Geschichte Kärntens, str. 859. 52 Grafenauer omeni, da so se Korošci zadnjič poklonili na Gosposvetskem polju leta 1651, medtem ko poklonitve leta 1631 ne omenja (Grafenauer, Ustoličevanje, str. 316). Claudia Fräss-Ehrfeld omeni, da sta poklonitvi v letih 1631 in 1651 potekali po komisarjih in da se je leta 1660 ob poklonitvi Leopoldu I. koroška poklonitev prilagodila običajem sose- dnjih dežel in se preselila v deželno prestolnico (Fräss-Ehr- feld, Geschichte Kärntens, str. 582). 53 Patent cesarja Ferdinanda II., s katerim svojega sina do- loča za naslednika in stanovom naroča dedno poklonitev. Transkripcija: »[1]Wir Ferdinand der ander von Gottes gnaden erwelter römischer kaiser zu aller [2]zeiten mehrer des reichs in Germanien; zu Hungern, Behaimb, Dalmatien, Croatien und Sclavonien etc. könig; erzherzog zu Össterreich; herzog zu Bur- gundi, Steyr, Kärndten, Crain und Württenberg etc; [3]grave zu Tyrol und Görz etc. Embitten denen erwürdigen, hochgebornen, unseren ohaimb und fürsten, auch ersamben geistlichen, hoch und wolgebornen, edlen, unsern lieben andachtigen und ge=[4]trewen n[amen] und n[amen] denen ständten von praelaten, herrn rit- terstandt, auch stötten, märkten und gerichten unsers herzog- thumbs Crain, unser kaiser und landtsfürstliche gnad und alles guets. [5]Und seitemahlen wir uns auß sonderbarenen gnedigi- sten vätterlichen willen, lieb und wolmeinung entschloßen, das Ferdinand III. pa razglaša, da je, potem ko ga je bil njegov oče cesar Ferdinand II., ki je do stanov svoje vojvodine Kranjske milosten in blagohoten, določil za svojega naslednika in pravega naravnega dediča Kranjske, odločil, naj mu stanovi, zbrani na bližajočem se deželnem zboru, podajo dedno po- klonitev za primer nenadne cesarjeve smrti, kar pa naj Vsemogočni še dolgo preprečuje. Nato se bodoči deželni knez stanovom opraviči: »Mi pa smo trenut- no zaradi neizogibnih razlogov zadržani in nam je preprečeno, da bi se osebno podali v [deželo] in to dedno poklonitev sami sprejeli, kot bi to sicer na vsak način mi- lostno in radi storili.«54 dem durchleuchtigisten fürsten, herren Ferdinando dem dritten, zu Hungern, Behaimb, Dal=[6]matien, Croatien, Sclavonien etc könig; erzherzogen zu Össterreich; herzogen zu Burgund, Steyr, Kärndten, Crain und Württenberg, graven zu Habspurg, Tyrol und Görz, als unserem fur[stlichen] geliebten [7]eltesten sohn und künfftigen succesorn und rechten natürlichen erben selbiges unsers herzogthumbs Crain, von euch mit gelegenheit des iezt vorste- henden landtags die erbhuldigung auf den fahl, da [8]wir nach dem gnedigen willen und wolgefahlen des Allmechtigen mit tot- tabginngen, erstattet und gelaistet werden solle. Und dan nicht allain wir, sondern zugleich auch hochermelten unsers sohns L.dr [9]als welche zu aufnembung solcher erbhuldigung sich in selbst aigner persohn, wie sie sonsten gern gethan heten, für dißmahl zu euch zuverfügen unvermeidlicher ursachen halber verhindert und abgehalten [10]werden, den hochgebornen unsern ohaimb, fürsten und lieben getrewen Juhann Ulricehen herzogen zu Cromaw und fürsten zu Eggenberg, graven zu Adlsperg, Pettaw, Ernhausen und Straß; obristen [11]erbmarschalcken in Ossterreich under ob der Ennß; obr[isten] erbcamerern in Steyr und obr[isten] erb- schenken in Crain und der Wündischen march; rittern des gul- dnen flüß, unsern gehaimben rath, vol=[12]mächtigen statthalter unseren i[nner] ö[sterreichischen] fürstenthumb und landen und cammrer zu unserm und irer L.dr volmächtigen commissarien und [ge]waltragen gnedigist verordnet auch derenthalben mit or- denlichen [13]credenzschreiben, instruction und volmacht abgefer- tiget, haben wir euch dessen zugleich durch daß unser offnes schrei- ben mit gnaden erinnern wollen, und wiewil wie uns zu euch kaines [14]andern, als ermeltes unsers und unsers sohns L.dr kaiser und könig[lichen] volmächtigen commissarii und gwalttragers handlungen, gehorsamb und unwaigerlicher stattthueung ver- gwißen und versehen [15]so vermahnen wir doch, und bevelchen euch hiemit, gnedig und ernstlich, das ir nicht allain gedachten unsers sohns des königs L.dr ditsfals verordneten volmächtigen commissarii und gwalt=[16]trager anbevolchnen verrichtungen in allen gebürlichen dingen von unsern: und irer L.dr wegen beyfahl gebet und euch gehorsamblich beguembet, sondern auch hocher- nenten unsern künfftigen [17]successorn und euren erbherrn und landtsfürsten getrew, gehorsamb und gewertig seyet, ir L.dr und derselben erben und nachkomben, könfftigen herzogen in Crain, fromren fürder=[18]et, nachtail und schaden aber wendet und euch auch sonsten gegen irer L.dr alls das gehorsamben getrauen landtsäßen und underthannen gezinet und vol anstehet, erweiset und er=[19]zaigt, auch eure undergebne in alweeg darzue weiset. An dem volziehet ir unsern gnedigisten ganz gefelligen willen und mainung, und geraicht solches alles euch selbst zu mercklichen [20]ruhen und allen guetten und wir vorbleiben euch mit kaiser: und landtsfürstlichen gnaden volgewogen. Geben in unserer statt Wien den neunzehenden marty im sechzehen=[21]hundert und ain und dreyßigisten, unserer reiche des römischen im zwelfften, des hungerischen im dreyzehenden und des behaimbischen in den vierzehenden jahrn« (ARS, SI AS 1097, Cesarski paten- ti 1620–1700, št. 113 (1631, marec 19., Dunaj)). Okrajšava »L.dr« je še nerazrešena. 54 Prosti prevod po: »Wir aber der zeit uns in aigner person hinein zu verfüegen und soliche erbhuldigung, wie wir sonsten in allweg 226 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 Zato Ferdinand III. v deželo pošilja visokoro- dnega gospoda in svojega ujca (unßern ohaimb), kot ga naslavlja, Janeza Ulrika vojvodo Krumlovškega in kneza Eggenberga kot namestnika notranjeavstrij- skih dežel, ki mu zaupa in daje pooblastilo, da »v na- šem imenu in namesto nas« sprejme dedno poklonitev kranjskih stanov, ki jo je odredil cesar. Ogrski in češki kralj še zapiše, da vojvodo Krumlovškega in kneza Eggenberga pooblašča, da pri dedni poklonitvi ravna v skladu z izročilom hvalevredne Avstrijske hiše, in da bo tudi on sam ravnal v skladu s tem, kar se bo opolnomočenec pri dedni poklonitvi dogovoril s sta- novi in jim obljubil.55 gnedigist gern gethan hetten, selbsten aufzunemen unumbgänge- licher ursachen willen verhindert und abgehalten werden« (ARS, SI AS 1063, št. 2260 (1631 marec 19., Dunaj)). 55 Pooblastilo Ferdinanda III. za komisarja Janeza Ulrika kne- za Eggenberga. Transkripcija: »[1]Wir Ferdinand der dritt von Gottes genaden zu Hungarn, Böhaimb, Dalmatien, Croatien, Sclavo=[2]nien etc. könig, erzherzog zu Österreich, herzog zu Burgund, Steyer, Kärndten, Crain und Würtemberg, Graue zu Habspurg, Tyrol und Görz etc. Bekennen und thuen [3]khundt maniglich. Nachdeme sich der allerdurchleuchtigist großmächti- gist fürst herr Ferdinand der ander von Gottes gnaden erwelter römischer kayser zu allen zeiten [4]mehrer des reichs auch zu Ger- manien, Hungern, Böhaimb, Dalmatien, Croatien, Sclavonien etc. könig; erzherzog zu Österreich, herzog zu Burgund, Steyer, Kärndten, Crain und Wirt=[5]enberg etc. grave zu Habspurg, Tyrol und Görz, unser gnädigister geliebster herr und vater aus sonderbaren zu uns und einer ersamen landtschaft in Crain tra- genden gnedigisten vät=[6]erlichen willen lieb und wolmainung entschlossen, das uns als irer may[estät] eltesten sohn und könfti- gen succesorn und rechten nathürlichen erben des fürstenthumbs Crain von [7]der gesambten ersamen landtschaft alda mit gele- genheit des iezt vorstehenden landtags die erbhuldigung auf den fahl irer may[estät] tödtlichen abgangen (den doch der Allmächtig noch [8]lang gnädigelich verhieten wolle) erstatet und gelaistet werden solle. Wir aber der zeit uns in aigner person hinein zu- verfüegen und soliche erbhuldigung, wie wir sonsten in allweg [9] gnedigist gern gethan hetten selbsten auf zunemen unumbgän- gelicher ursachen willen verhindert und abgehalten werden. Als haben wir an unser statt dem hochgebornen fürsten unß=[10]ern ohaimb und lieben getrewen Johan Ulrichen herzogen zu Cro- maw und fürsten zu Eggenberg herrn zu Pettaw, Ernhausen und Straß; obersten erbmarschalchen in Österreich under [11]und ob der Enß; obersten erbcammrer in Steyr und obersten erbschenken in Crain und der Windischen marck, rittern des guldenen flusß; irer kay[serlichen] may[estät] gehaimen rath [12]vollmachtigen statt- halter dero i[nner] ö[sterreichischen] fürstenthumben und landen und camerern aus sonderbaren zu irer L[an]d[s] fürstlichen und bey irer kay[serlichen] may[estät] wegen derselben erkhannten [13] statlichen vernunft und treue in allweg hochangestehenen person tragenden gnädigisten vertrawen vollkomne macht und gwalt geben thuen das auch hiemit wissentlich undt in [14]craft des un- sers offnen briefs und geben irer Ld denen solch vollkomne macht und gwalt das sie die gedachte von irer kay[serlichen] may[estät] gnedigist verordnete erbhuldigung in unsern [15]namen und an unser statt von besagter gemainen ersamen landtschaft in Crain aufnemen und darbey alles dan ienige was wir dene von alters hero gehaltnen und bey unsern [16]löblichen hauß Österreich herkomen, gebrauch noch bey solcher erbhuldigung thuen wolten möchten und solten thuen, handlen auch zuesagen und verrich- ten solle und möge, wie [17]wir dan allein die ienige, was ir Ld [hierauf ] bey dißer erbhuldigung in unseren namen und an unser statt fürnemen gegen einer genaden in ersamen landtschaft alda in Crain [18]erclären iro zusagen und versprechen auch sonsten thuen handlen und verrichten werden allerdings genemb halten und guethaissen auch in allweg observieren und halten wollen [19] Datum Eggenbergovega prihoda s Koroške na Kranjsko ni znan, prav tako ni znano, koliko časa je tu ostal. Kranjski deželni zbor je zasedanje začel 30. maja 1631.56 Na prvem zasedanju se je zbra- lo 28 deželanov,57 ki jim je bilo prebrano poročilo (Relation).58 Naslednji dan so deželani razpravljali o novcih, saj so iz dežele odtekali dobri novci, va- njo pa občutno pritekali slabi bakreni novci.59 Iz de- želnozborskega protokola ne izvemo, da bi bil knez Eggenberg prisoten na tej seji. Dedna poklonitev je prišla na vrsto v naslednjih dneh, in sicer je morala potekati med ponedeljkom, 2. junija, in sredo, 4. junija 1631. Beležka v Kroniki mesta Krško za to leto, objavljena leta 1860 v Mit- theilungen des historischen Vereins für Krain, navaja, da naj bi poklonitev potekala 2. junija. Krška kronika nam tako razkriva naslednje podrobnosti: tamkajšnji magistrat je 26. maja 1631 k dedni poklonitvi v Ljub- ljano poslal mestnega pisarja Janeza Rožiča (Ro- schitsch), ki se, kot kažejo prezenčne liste s 30. maja in 7. junija, deželnega zbora ni udeležil.60 Dedna poklo- nitev naj bi potekala na ljubljanskem gradu 2. junija. Gospod Janez Ulrik vojvoda Eggenberg knez Krum- lovški (obrnjen vrstni red!)61 je namesto presvetlega gospoda Ferdinanda III. deželanom na Kranjskem gnädigelich und ungefehrlich. Mit urkundt des Briefs beugelt mit unserm an[hän]genden königlichen insigl, der geben ist zue Wien den neünzehenden monats martii im sech=[20] [zadnjo vrstico besedila prekriva plika]« (ARS, SI AS 1063, št. 2260 (1631 marec 19., Dunaj). Okrajšava »Ld« je še nerazrešena, po vsej verjetnosti gre za isto stvar kot v patentu Ferdinanda II. 56 Za rekonstrukcijo kranjskega deželnega zbora leta 1631 glej: Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 466–544. 57 Na prvi seji deželnega zbora 30. maja 1631 so bili prisotni: »herr landtmarschalckh graf von Auersperg, ihr Fürst[liche] gnaden herr Reinaldus bischof zu Laybach, herr Johannes abbt zu Sithich, herr Paul prior zu Freüdniz, herr Thumbsprobstm, herr Reinprecht Händl Freyherr T[eutsches] O[rdens] Rither, herr Thumbdechandt, herr Valerius Freyherr von Moschkhonn, herr Georg Gusschitsch, herr graf Johann Ferdinandt, herr Georg Balthasar Khazianner, herr Hanß Carl Saurer Freyherr, herr Barthlmee Valuasor, herr Bernärdin freyherr von Mosch- khon, herr Andree Gussitsch, herr Hanß Adam von Wernegkh, herr Ahaz Jssenhauser, herr Hanß Wilhelmb von Neuhauß, herr Adam Gottfrid von Wernehckh, herr Franz Christoph Schuab, herr Hanß Adam von Gallenberg, herr Ernreich von Hochen- warth, herr Christoph von Edling, herr Wolff Hainrich von Edling, herr Wernegkh, herr Leonhardt Fabianitsch, herr Niclaß Tadiolauitsch, herr Andree Crönn« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 532r–532v). 58 Povzeto po izvirniku: »Ist die relation abgehört und dern delibe- ration auf morgen angestelt worden« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 532r). 59 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 533r–534r. 60 30. maja prezenčna lista sploh ne omenja udeležbe predstav- nikov mest na deželnem zboru (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 532r–532v). 7. junija se v deželnozborskem protokolu dopoldne in popoldne omenjajo le predstavniki Ljubljane, Kranja, Radovljice, Vi- šnje Gore, Novega mesta in Loža (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 538v, 542v). 61 V viru sta naziva zamešana, Janez Ulrik je bil namreč vojvoda Krumlovški in knez Eggenberg. 227 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 prisegel, da bo bodoči deželni knez stanove milostno pustil pri njihovih starih navadah (Herkhomben), da bo ravnal v skladu z njihovimi svoboščinami in privi- legiji ter jih varoval in ščitil. Nato so deželani skupaj s predstavniki mest in trgov podali prisego. Po obljubi z rokosegom (Handtglibung),63 kar lahko razumemo tako, da se je knez Eggenberg rokoval s prisotnimi deželani, je sledil obed, kjer so gostje sedeli pri dva- najstih mizah. Nato so zapeli Te Deum laudamus in izstreljenih je bilo več topovskih strelov.64 62 Valvasorjeva veduta prikazuje Ljubljano konec sedemdesetih let 17. stoletja. Podoba kranjske prestolnice se od leta 1597, ko je sem prispel nadvojvoda Ferdinand (III.), in leta 1631, ko je poklonitev po komisarju sprejel kralj Ferdinand III., do druge polovice 17. stoletja ni bistveno spremenila. V osem- desetih letih, ki so pretekla od poklonitve leta 1597, je mesto sicer pridobilo nekaj novosti, kot so nova jezuitska cerkev in kolegij, kapucinski samostan in dozidava škofijskega dvorca, vendar so korenite arhitekturne spremembe Ljubljano do- letele šele v času barokizacije na prelomu 17. in 18. stoletja (Valvasor, Topographia, št. 127). 63 Hudelja, Nemško-slovenski, str. 148. 64 Povzeto po izvirniku: »1631. Jar den 26. May ist hanß Po- schitsch [pravilno Roschitsch] Stattschreiber von Einem Er. Mag. diser Statt Gurckfeldt zu dises Landts Erbhuldigung von danen nach Laybach abgesandt welche huldigung den 2. Juny laufen- den Jars im Gschloß zu Laybach fürgangen also Ihr Fürst. Gn. Herr Johann Ulrich herzog zu Ekhenberg und Fürst zu Cromau anstatt des durchlauchtigisten Großmechtigisten herrn herrn Fer- dinand des dritten Erzherzog zu Österreich und Crain diser E. Er. Landschaft in crain geschworen Sy löbl. Landtschafft bey allen ihren alten herkhomben berhuebiglich (?) zu laßen Sy auch ver- mög ihrer wollhergebrachten Freyhaiten und Privilegien Thun- lich handthaben Schüzen und Schirmen will so dan wolgedachte landschafft sambt denen von Stätten und Markhten ihr Jurament prästirt und die handtglibung ist darauff durch hoch wolgedacht ihr fürst. gn. auff 12 Taffeln die Malzeit gegeben worden hier- Notico o dedni poklonitvi iz Kronike mesta Krško je leta 1899 v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko povzel Anton Koblar.65 Za nas je pomemben podatek, da se v obeh člankih, ki povzemata poročilo iz Krške kronike, kot datum poklonitve navaja 2. junij 1631, vendar temu podatku iz Krške kronike ne moremo ne- kritično verjeti, saj je bila kronika verjetno pisana po spominu in z nekoliko časovne distance, poleg tega je avtor beležke zagrešil manjšo napako pri navajanju titulature cesarskega in kraljevega komisarja. Kljub temu je poročilo iz Krške kronike trenutno edini znani vir, ki predstavi pravni akt poklonitve, kraj dogodka in skromne podatke o slavju, ki je sledilo. Naslednji dan, v torek, 3. junija, je komisar knez Eggenberg izdal dekret o prevzemu dolgov dvornega in vojnega sveta. Dekret nam trenutno še ni znan, iz deželnozborskega protokola pa izvemo, da je na- stal v Ljubljani in bil datiran z 3. junijem,66 povzetek über hat man das Tedeum laudamus gesungen und etlich stuckh geschüz zur freude loß gehen laßen.« [Dimitz], Annalen, str. 84. 65 Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 19–24. Koblarjev pov- zetek se glasi: »26. maja 1631 je poslalo Krško k deželnemu de- dnemu poklonstvu v Ljubljano kot zastopnika mestnega pisarja Ivana Rožiča. Poklonstvo se je zvršilo na ljubljanskem gradu dne 2. junija. Nadvojvoda Ferdinand III. je po zastopniku Ivanu Ulriku vojvodi Eggenbergu, knezu v Kromavi, potrdil vse stare svoboščine, nato so stanovi ter zastopniki mest in trgov prisegli. Potem je bil obed pri 12. mizah in na koncu so med pokanjem topov zapeli ”Te Deum“« (Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 22). 66 Povzeto po izvirniku: »Ist das von ihr fürst[lichen] gnaden herrn, herrn Johann Ulrichen hörzogen zu Cromaw und fürsten zu Eggenberg. Laybach den driten juny 1631 jahrs datiertes dec- ret« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 534r). Valvasorjeva veduta Ljubljane iz druge polovice 17. stoletja. 228 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 dekreta pa je na voljo v Hitzing-Markovičevi bele- žnici.67 Pri tem velja izpostaviti, da si je stanovski tajnik Burkhard Hitzing pl. Hitzinger tudi zabeležil, da je Eggenberg svoj dekret izdal, ko se je zadrževal na ljubljanskem gradu (»auf den landtshaubtmanische Gschloß befunden«); ker vemo, da je leta 1631 tam po- tekala dedna poklonitev, bi to morda lahko kazalo, da je dedna poklonitev potekala prav 3. junija.68 Ta sklep je vendarle manj verjeten, saj dekret ni bil povezan s poklonitvijo, Eggenberg pa bi grad lahko obiskal večkrat. Deželni zbor je dokument obravnaval 5. ju- nija.69 Več o dogajanju v torek, 3. junija, ne vemo. V sredo, 4. junija, je knez Eggenberg izdal atestat, s katerim je javno naznanil, da sta cesar Ferdinand II. in kralj Ferdinand III. s posebnim pismom dala sklicati kranjski deželni zbor in naročila, naj ob tej priložnosti dežela prizna cesarjevega najstarejšega sina za naravnega in pravega naslednika ter naj mu za primer cesarjeve smrti poda dedno poklonitev. Ker pa ne cesarsko veličanstvo ne kraljevo visočanstvo iz tehtnih razlogov nista mogla priti v deželo osebno, je bil za prejem dedne poklonitve s kredenčnim pi- smom pooblaščen knez Eggenberg. Poročilo navaja, da so stanovi pred običajno prisego zahtevali, da se jim potrdi svoboščine in privilegije, ki so jih dobili od cesarjev, kraljev in vojvod na Kranjskem, in ker bodoči vladar v deželo ni mogel priti osebno, se ko- misar Eggenberg ni hotel zoperstavljati taki prisegi in je (»na današnji dan«) 4. junija 1631 z dvignjenima prstoma prisegel. Knez je torej deželnim stanovom Kranjske s priključenimi gospostvi v imenu ogrske- ga in češkega kralja Ferdinanda III. kot prihodnjega gospoda in deželnega kneza na Kranjskem prisegel, da bo kraljevo visočanstvo stanove ter vse njihove de- diče in naslednike pustilo uživati vse njihove pravice, svoboščine in dobre navade ter da se jih bo držalo. Te privilegije bo kralj do naslednjega sklica dežel- nega zbora milostno potrdil in obnovil s posebnim pismom. Potrdilo nato povzema besedili obeh priseg. Prvi je prisegel Eggenberg (besedili priseg v pre- pisu priseg in Eggenbergovem poročilu se nekoliko, a ne bistveno, razlikujeta): »Na to, kar nam je bilo sedaj javno prebrano, prisegamo po našem omenjenem poobla- stilu, v imenu in v duši visoko omenjenega kraljevega visočanstva, častitljivim stanovom omenjene vojvodine Kranjske ter njenih priključenih gospostev Metlike, Istre in Krasa, vse [privilegije] čvrsto, trdno in neprelomljivo 67 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 933, Hitzing, Markowitsch: Aem- ter, Anstalten, Gebräuchen. Anordnungen der Stände, Über- nembung der 800.000 gulden hofschulden, fol. 194r–196r. 68 Povzeto po izvirniku: »Den 3 junii 1631 jahrs haben ihr fürst[liche] g[naden] herr herr Johann Ulrich hertzog v[on] Cromau und fürst von Eggenberg, khay[serlicher] vollmachtiger stathalter, da sy sich in Crainland und auf den landtshaubtmani- sche gschloß befunden und auf gehalten, durh decret dise ubernem- bung zuegemuetet« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 933, Hitzing- -Markowitsch: Vormerkbuch, fol. 194r). 69 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 534r. držati, zvesto in brez škode. Kot naj njegovemu visoko omenjenemu kraljevemu visočanstvu Bog pomaga in vsi ljubi svetniki.«70 Na to so stanovi odgovorili z juramentom: »Mi, vsi stanovi vojvodine Kranjske ter priključenih gospo- stev Metlike, Istre in Krasa obljubljamo in prisegamo, da bomo presvetlemu, presilnemu knezu in gospodu, gospo- du Ferdinandu tretjemu tega imena, kronanemu kralju Ogrske in Češke, avstrijskemu nadvojvodi in vojvodi Kranjske itd. kot našemu milostljivemu gospodu, prave- mu, naravnemu dednemu deželnemu knezu in bodočemu vladajočemu gospodu na Kranjskem, zvesti in pokorni ter da bomo njegovo kraljevo dostojanstvo podpirali ter od njega odvračali slabost in škodo, kot je po izročilu prav že od starih časov. Zvesto in brez škode, tako nam Bog pomagaj in vsi ljubi svetniki.«71 Zatem je Eggenberg deželnim stanovom oblju- bil, da bo kralj Ferdinand III. do naslednjega sklica deželnega zbora izdal posebno, z lastnim podpisom in pečatom sankcionirano pismo, s katerim bo potr- dil prisego, ki jo je v njegovem in cesarjevem imenu podal komisar, ter stanovom zagotovil uživanje svo- boščin in izročila. Dalje je komisar kranjskim deže- lanom ponovno zagotovil, da bodo do prihodnjega deželnega zbora dobili posebno, s podpisom in peča- tom kralja [Ferdinanda III.] overjeno potrditev vseh svoboščin, ki so jih dobili od rimskih cesarjev, kraljev in kranjskih vojvod, še zlasti od cesarskega veličan- stva [Ferdinanda II.], ki še vedno srečno vlada. Svo- je obljube je Eggenberg potrdil s pismom, ki je bilo dano v Ljubljani 4. junija 1631.72 70 Prosti prevod po: »Auf dises waß unß anjezo offentlich vorgelesen ist, schwören wir auf angedeüten unseren habenten gewaldt, in namen und in die seelen der höchsternenten königlichen wüerden, einer ersamben landtschaft berüertes hörzogthumbs zu Crain und dessen incorporierten herrschaften, Möttling, Isterreich und Carst alles stätt, vöst und unzerbrochen zu halten, threulich und ohne gevärde. Als wahr höchsternenter irer königlichen wüerden Gott helf und alle liebe heiligen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljub ljana). 71 Prosti prevod po: »Wür gemaine landtschaft deß hörzogthumbs Crain und incorporierte herrschaften Möttling, Isterreich und Carst geloben und schwören, den durchleüchtigisten großmechti- gen fürsten und herrn herrn Ferdinanden den driten diß namens, gekhröndten khönig zu Hungarn und Behaimb, erzhörzogen zu Osterreich und hörzogen zu Crain etc alß unsern gnedigisten herrn, rechten na=[4r]türlichen erblandtsfürsten und kunftigen regierenden herrn zu Crain, irer königelichen wüerden fromben zu fürderen und deroselben nachtl und schaden zuwenden, auch gethrew und gehorsamb zu sein, alß daß von alter mit recht her- komben ist. Bethreulich und ungefährlich alß wahr unß Gott helf und alle liebe heiligen« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana). 72 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der ge- laisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana. Tak postopek v notranjeavstrijskih deželah ni bil novost, saj so dedne po- klonitve po komisarjih potekale že prej. Prim. Gmoser, Die steirischen, str. 269. 229 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Navezujoč se na datum dedne poklonitve, največ pozornosti vzbudi stavek: »… haben wir unß in craft unsers vorgedachten volmechtigen gewaldts, solch aydts, nit wüdern wollen, sondern denselben an heut dato, mit aufgerekhten fingern hernachvolgender mainung gethan und geschworen.«73 Ker je dokument datiran s 4. ju- nijem, lahko to razumemo le, kot da je dedna poklo- nitev potekala prav na ta dan, torej v sredo, 4. junija. To sklepanje odpira še eno možnost, namreč da je Valvasor svoj opis osnoval na tem viru, potem pa je prišlo do napake pri tisku in se je 4. junij spremenil v 4. julij.74 Da je poklonitev potekala 4. junija, v Letopisih vojvodine Kranjske navaja tudi Ludvik Schönleben (Starejši), ki je za obravnavano leto zapisal: »Leta 73 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51), Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana, fol. 2r. 74 Valvasor, Die Ehre, X, str. 360. 1631. [po] Kristusu je gospod Rinaldo Scharlichi kot novi škof prispel v Ljubljano. 5. februarja tega leta je nadvojvoda Leopold iz Innsbrucka s kraljevo življenjsko sopotnico in nevesto iz Španije prispel v Ljubljano in 9. tega [meseca] od tod odpotoval na Dunaj. Bil je tak mraz, da je vino, ki so ga prenašali po ulicah, zmrznilo. 4. junija tega 31. leta so hvalevredni deželni stanovi na Kranjskem podali dedno poklonitev njihovi knežji mi- losti Eggenbergu v imenu kraljevega veličanstva Ferdi- nanda III.«75 Kranjski deželni zbor je naslednji dan, v četrtek, 5. junija, nadaljeval zasedanje in razpravljal o Eggen- bergovem dekretu glede prevzema dolgov dvornega in vojnega sveta.76 Zbor je zasedal še v soboto, 7. ju- nija; tega zasedanja se je dopoldne udeležilo 30, po- poldne pa 23 deželanov. Deželnozborski protokol o poklonitvi ne spregovori, prav tako ne navaja, da bi se komisar Eggenberg osebno udeležil zasedanja.77 V Perizhofferjevih regestih deželnozborskih obravnav se dedna poklonitev sploh ne omenja, kar je nena- vadno, saj se ostale poklonitve, četudi opravljene po komisarjih, praviloma omenjajo.78 Sodeč po Periz- 75 Prosti prevod po: »Anno 1631. Christi Ist herr Reinald Scarli- chio als neuer bischoff zu Laybach eingezogen. Dieses jars den 5 februarj ist erzherzog Leopold von Insprug mit der koniglichen gespans vnd braut aus Hispanien auf Laybach ankhommen vnd den 9 dito von hier nach Wien abgeraist, ist ein […] solche kelte gewest das der wein so man über die gassen getragen überfrorn. Den 4 junj dis 31. jars haben die löbl. Landtstendt in Crain irer fürstl. Gnaden von Eckhenberg in namben der khönigl. Mayestat Ferdinandi des 3. die erbhuldigung gethan« (ZAL, LJU 346, Rokopisni elaborati 26, Schönleben – Dolničarjeva kronika, fol. 262–263). 76 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 534r–537r. 77 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), pag. 537r–543v. 78 O poteku z viri slabo pokritega kranjskega deželnega zbora za leto 1631 nekaj izvemo iz Perizhofferjevih regestov de- želnozborskih obravnav: »Landtagshandlung vom 1631ten jar. extra und ordinari. Der haubtpunct bestehet in abermäliger übernemb[ung] und versorgung der crobat[ischen] und märgrän- zen ambt was dene anfenge wornundter auch Petrinia begrüffen. Eggenbergovo potrdilo o dedni poklonitvi ter obljuba ratifikacije prisege in potrditve privilegijev (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana). Hrbtna stran Eggenbergovega potrdila. (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 86 (fasc. 51). Revers ihrer fürstl[ichen] gn[aden] von Eggenperg, alß landtsfürst[lichen] erbhuldigungs commissarii in Crain etc etc respectu der gelaisten erbpflicht, 1631, junij 4., Ljubljana). 230 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 hofferjevi Carnioliae pragmaticae, kjer se dedna po- klonitev prav tako ne omenja, se je kranjski deželni zbor po opravljeni poklonitvi in prevzemu dolgov dvornega in vojnega sveta junija in julija ukvarjal predvsem s precedenčnimi spori v vrstah prelatov, in sicer je bil očitno jedro spora položaj pičanskega ško- fa Gašperja Bobka79 (Caspar Wabecsch).80 Tudi jezuitski letopis leta 1631 kaže več zanima- nja za obisk kraljeve neveste kot za dedno poklonitev, a kljub temu izda, da je Eggenberg med bivanjem v Ljubljani obiskal tudi kolegij Družbe Jezusove. Ni sicer izključeno, da Eggenberg kranjske prestolnice tega leta ni obiskal večkrat, je pa pogostitev, ki je je bil deležen pri jezuitih, verjetno povezana z dedno poklonitvijo. Historia annua poroča: »Ko je prišla apo- stolska kraljica Marija kot zaročenka Ferdinanda III. iz Španije, potujoč tod mimo, je iz prijaznosti obiskala kolegij in se udeležila predstav v spremstvu presvetlega Leopolda, ženinega strica, ki jo je spremljal vse od pri- hoda v Trst do Dunaja. V kolegiju smo med letom tudi druge odlične goste častno sprejeli s pozdravi in skromno pogostitvijo; eden od njih je bil knez Eggenberg.«81 Poleg datuma poklonitve ostaja odprto vprašanje tudi število njenih udeležencev. Deželnozborski pro- tokol navaja precej nizke številke udeležencev v dneh neposredno pred in po poklonitvi. Tako vemo, da je bilo 30. maja na seji 28 deželanov, v soboto, 7. junija, pa 30 dopoldne in 23 popoldne.82 Vendar primer kr- škega mestnega pisarja, ki je svoje mesto zastopal na dedni poklonitvi, ni pa se udeležil deželnega zbora, kaže na možnost, da se je več deželanov zbralo le za poklonitev in nato izpustilo deželnozborsko zaseda- nje, čeprav vira, ki bi to neposredno potrjeval, še ne poznamo. Tak sklep lahko utemeljujemo še s primer- javo z dedno poklonitvijo Ferdinandu IV. leta 1651, ki je prav tako potekala po komisarjih in se je je v Ljubljani udeležilo 110 deželanov.83 Potemtakem je malo verjetno, da bi na poklonitvi leta 1631 sodelo- valo le kakih 30 kranjskih deželanov. Das extra ordinariwerckh aber beruchet in übernemb[ung] und abzallung zuemuettender 800.000 [gulden] hof- und khriegs- schulden, und dennen vorgeschlagenen erzeügungs mittlen. Dabey ist auch die instruction der gesandtschaft nach Venedig, wegen tractierung des salz appalts, die übrige schriften in diser materi, sein in dem vordern casten, undter der aigenen rubrica zufün- den. Wegen der 800.000 [gulden] hof- und khriegsschulden aber, fündt man mehr hiehero dienliche extract und andere notturft, in dem zum fenster gewandter casten an der rechten handt, auch undter der aignen rubrica. Im übrigen ist dise landtagshandlung sehr manglhaft. N[ota] b[ene]: a[nno]: 1630ten ist khein landtag ausgeschreiben worden« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 837, Periz- hoffer: Regesten der Landtagsabhandlungen, 1631). 79 Gašper Bobek je škofoval med letoma 1631 in 1635. Glej: The Hierarchy of the Catholic Church. http://www.catholic- -hierarchy.org/diocese/dp508.html (24. 6. 2016). 80 Glej: ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 937, Perizhoffer: Carnioliae Pragmatica, Pars I., Prot. 15, § 44, 45, 46, 47, 48. 81 Historia annua, str. 112. 82 ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 889, Landtags Protocol No 15 (1622–1633), fol. 532r–532v, 538v, 542v. 83 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 422. Na podlagi trenutno znanih virov je to vse, kar lahko povemo o dedni poklonitvi Kranjske kralju in prihodnjemu cesarju Ferdinandu III. Cesarski in kraljevi komisar Eggenberg se je iz Ljubljane napotil še na Goriško, ki se je med notranjeavstrijskimi de- želami poklonila kot zadnja. Po zaslugi zgodovinarja Carla Morellija di Schönfelda je poklonitev Ferdi- nandu III., ki je v Gorici potekala 18. junija 1631, za razliko od kranjske in koroške v literaturi bolje zasto- pana.84 Goriški zgodovinar ob koncu svojega opisa doda, da goriškim stanovom po podani poklonitvi ni nič bolj ležalo na srcu kot to, da novega deželnega kneza spodbudijo, da pisno ratificira, kar jim je za- gotovil po komisarju Eggenbergu, ki ga je poslal nje- gov oče cesar Ferdinand II. Po ponovljenih prošnjah so na koncu dobili ukaz, s katerim je Ferdinand III. 13. maja 1649 potrdil privilegije in običaje grofije, kar je sprožilo veliko veselje goriških stanov.85 Ali je Ferdinand III. potrdil kranjske deželne privilegije ali ne? Glede vprašanja (ne)potrditve kranjskih dežel- nih privilegijev s strani Ferdinanda III. obstajata dve domnevi. Po prvi, ki je uveljavljena v slovenskem zgodovinopisju, Ferdinand III. kranjskega deželnega ročina ni potrdil, saj ta ni ohranjen, oziroma še ni znano, da bi bil ohranjen.86 Domnevi v prid govo- ri dejstvo, da se poklonitev in potrditev privilegijev s strani Ferdinanda III. ne omenjata ne v potrditvi kranjskih privilegijev Leopolda I. iz leta 166087 ne v objavi kranjskih deželnih ročinov iz leta 1687.88 Po drugi strani lahko, sklicujoč se na Eggen- bergov atestat in druge privilegijske listine, ki jih je Ferdinand III. potrdil kranjskim mestom, trgom in kosezom, domnevamo, da je morda potrdil tudi stanovske privilegijske listine, a se niso ohranile. Tej domnevi v prid govorita še dve dejstvi, namreč da je Ferdinand III. držal obljubo, ki jo je Eggenberg dal Štajercem, in njihove privilegije s posebnim libelom potrdil oktobra 1631,89 ter Perizhofferjeva opazka, da v začetku 18. stoletja ni bilo mogoče najti ne potrdi- tve Ferdinanda II. ne Ferdinanda III.,90 kar kaže na 84 Kredenčna pisma za goriško poklonitev so datirana z 29. marcem 1631 (Morelli, Istoria della Contea, Volume secondo, str. 56–57). 85 Morelli, Istoria della Contea, Volume secondo, str. 57. 86 Že Vladimir Levec je leta 1898 zapisal: »Die Erbhuldigungen von 1631 und 1651 giengen vorüber, ohne dass man eine neue Ausfertigung der Landesfreiheiten erlangt hätte. Ferdinand IV. hatte zwar eine solche versprochen, war aber vor der Ausführung seines Vorhabens gestorben« (Levec, Die krainischen Land- handfesten, str. 282). 87 ARS, SI AS 1063, št. 2528 (1660, september 13., Ljubljana). O tem tudi: Nared, Kranjski deželni privilegiji, str. 61. 88 ARS, SI AS 1073, št. 51 (I-7r), Landts=Handtvesst Deß Lo- blichen Herzogthumbs Crain […]. Laybach, 1687. 89 Gmoser, Die steirischen, str. 271. Ali je do potrditve deželne- ga ročina prišlo tudi na Koroškem, še ne vemo. 90 Perizhoffer si je zabeležil: »Nota: worumben aber weder von 231 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 možnost, da bi se potrditev kranjskih deželnih pri- vilegijev Ferdinanda III. lahko izgubila.91 Sredi 17. stoletja je namreč v uradu registrature, kot ugotavlja- ta Matevž Košir in Andrej Nared, zavladal precejšen nered, registrator je spise kljub prepovedi celo posojal deželanom. Dodaten udarec za stanovsko gradivo je bil potres, ki je leta 1650 deželno hišo tako prizadel, da se je registrator izselil iz nje.92 Podatek, da si je Ferdinand III. vzel kar osemnajst let časa za potrdi- tev privilegijev Goriške, ne podpira nobene od dom- nev. Za dokončno sodbo o tem vprašanju bodo po- trebne nadaljnje raziskave v arhivih v Gradcu in na Dunaju; ni pa izključeno, da se listina s potrditvijo Ferdinanda III. skriva v katerem od gospoščinskih fondov v Arhivu Republike Slovenije. Kot je pokazal primer dedne poklonitve leta 1597, je bil del spisov- nega gradiva, povezanega z dednimi poklonitvami, shranjen pri družini Scheyer, ki ga je pred prihodom bodočega deželnega kneza posredovala stanovom.93 Za primerjavo še omenimo, da so podobno kot ob dedni poklonitvi Ferdinandu III. tudi dvajset let pozneje ob poklonu njegovemu sinu Ferdinandu IV. 25. septembra 1651 kranjski stanovi dobili posebno izjavo komisarjevega tajnika, da bo cesar potrdil, kar je bilo obljubljeno.94 Sklep Kranjska dedna poklonitev leta 1631 je z viri slabo pokrita in ostaja zavita v tančico skrivnosti. Nemara se bo v prihodnosti našlo kako »uradno« poročilo o poklonitvi leta 1631 v Ljubljani, kot jih poznamo za Štajersko. To bi lahko bilo v Celovcu, Gradcu ali na Dunaju. Manjšo težavo pomeni dej- stvo, da je arhivsko gradivo korespondence štajerskih stanov s kranjskimi kolegi še neurejeno. Odprta osta- jajo tudi vprašanja točnega datuma dedne poklonitve, izročitve slovesno okrašenega vola s strani kosezov Ferdinando 2do noch 3tio einige confirmationes deren privilegien vorfandt? Finde ich kein andere ursach, als das man an seithen diser löbl[ichen] la[ndsch]a[ft] mit solicitirung diser expeditionen selbsten in mora ware. Gestalten solches aus der 1634ten iahrigen landtags replica wohl abzunemben ist, welchen mangl aber obge- dachtes No 26 zu genügen erstattet hat« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 874, Perizhoffer, Repertorium, Pars II, pag. 191v–192r). 91 O potrjevanju privilegijev po smrti Ferdinanda II. spregovo- ri tudi Heilov repertorij, čeprav privilegijskih listin v fondu Vicedomski urad za Kranjsko ni mogoče najti. Omemba v Heilovem repertoriju se verjetno nanaša na potrditve drugih privilegijev in ne deželnih, saj je Eggenberg obljubil, da bo do nje prišlo do naslednjega sklica deželnega zbora, torej še leta 1630 ali v začetku leta 1631 in ne šele po smrti Ferdinanda II. leta 1637. 92 Košir, Urad deželne registrature, str. 33–34; Nared, Arhiv kranjskih, str. 12. 93 Povzeto po izvirniku: »Dankhbriefl an die von Scheyr wegen denen communcierten iren fur[stlichen] dur[chlaucht] erbhuldi- gungs actum betreffenden schrifften« (ARS, SI AS 2, 1. reg., šk. 857, Registraturs- protocol 10 (1594–1597), fol. 108v). 94 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 422–423. iz Loga95 in morebitne potrditve kranjskih deželnih ročinov. Glede na sedaj znane vire se zdi verjetnejši datum 4. junij, čeprav tudi 2. in 3. junija še ne more- mo dokončno izključiti. Kar zadeva slovesno okrašenega vola, ki ga je po- sestnik koseškega dvora v Logu pri Ljubljani morda izročil komisarjevi kuhinji, se poraja novo vprašanje. V skladu s fevdno dolžnostjo je namreč moral uživa- lec fevda koseškega dvora96 vola v slovesnem sprevo- du pripeljati v Ljubljano ob obiskih deželnega kneza oziroma ob dednih poklonitvah. Zato ni popolnoma jasno, ali je bil uživalec koseščine v Logu leta 1631 dolžan izročiti vola, saj je dedna poklonitev poteka- la po komisarju. Kar zadeva potrditev privilegijev, se vsaj za zdaj zdi verjetneje, da je Ferdinand III. kranjske deželne ročine potrdil in da se je libel (ali listina) nato izgubil. Če ta domneva ne drži, je kralj snedel besedo, ki jo je stanovom v njegovem imenu dal Eggenberg, in kranjskega ročina res ni potrdil. Ne glede na to, katera od domnev je pravilna, je jasno, da se ne dedna poklonitev leta 1631 ne morebitna potrditev privilegijev Ferdinanda III. ne omenjata v objavi kranjskih privilegijev iz leta 1687.97 Spomniti velja še na spremembo prisežnega obrazca, ki je pomembno odražala politično (ne)moč stanov. Leta 1564 so namreč tako deželni knez Ka- rel II. kot stanovi prisegli, po stanovski volji, s pro- testantskim prisežnim vzorcem pri Bogu in svetem evangeliju. Sledil je poklon leta 1597, ko se je dežela poklonila Ferdinandu (III.)/II. Tedaj je deželni knez prisegel po katoliško pri Bogu in svetnikih, stano- vi pa po protestantsko pri Bogu in evangeliju. Leta 1631 sta obe strani prisegli po katoliško, dvajset let kasneje, ob poklonitvi Ferdinandu IV., pa je prisežni obrazec dobil še bolj katoliški značaj, saj so tako ko- misar kot stanovi prisegli pri Bogu, sveti Materi božji in vseh svetnikih.98 Leto 1631 sta zaznamovala še dva pomembna do- godka, in sicer obisk španske infantinje Marije Ane v Ljubljani ter prevzem 800.000 goldinarjev dvornih in vojnih dolgov. Priprave na obisk visoke gostje iz Špa- nije in njen slavnostni sprejem v Ljubljani nazorno kažejo na odnose med stanovsko in deželnoknežjo 95 Sergij Vilfan je opozoril na obstoj indicev, da bi lahko po- doben obred ustoličevanja, kot je potekal na Gosposvetskem polju na Koroškem, obstajal tudi na Kranjskem. Eden teh znakov je fevdna dolžnost, po kateri je oseba, ki je imela v fevdu koseški dvor v Logu pod Merjačkom, ob prihodu deželnega kneza na Kranjsko morala v vladarjevo kuhinjo oddati vola. Tega so po podatkih za leto 1728 v Ljubljano prignali okrašenega in v slovesnem sprevodu. Glej: Vilfan, Koseščina v Logu, str. 193; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 63– 64; Štih, Ustoličevanje, str. 327; Kočevar, Vojvodina Kranjska, str. 290–302. 96 Glej: Smole, Graščine, str. 68. 97 ARS, SI AS 1073, št. 51 (I-7r), Landts=Handtvesst Deß Lo- blichen Herzogthumbs Crain […]. Laybach, 1687. 98 Dimitz, Geschichte Krains, III. Theil, str. 423. Matevž Košir je podobno dinamiko opazil pri prisežnih obrazcih stanovskih uradnikov, glej: Košir, Stanovska uprava, str. 48–49. 232 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 sfero ter na ugled, ki so ga člani vladarske hiše imeli med stanovi. Življenjepisec Ferdinanda III., avstrij- ski zgodovinar Mark Hengerer, opozarja na vlogo, ki jo je katoliški habsburški dvor na Dunaju odigral pri spreobračanju protestantskega plemstva Avstrije pod Anižo in Ogrske v katoliško veroizpoved, potem ko je protireformacija Ferdinanda II. v dvajsetih in tri- desetih letih 17. stoletja pometla s protestantizmom v ostalih dednih deželah. S favoriziranjem spreobr- njencev v katolištvo je dvor namreč postal najelegant- nejše sredstvo protireformacije in katoliške obnove med plemstvom.99 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 1, Vicedomski urad SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, 1. reg. SI AS 1063, Zbirka listin SI AS 1073, Zbirka rokopisov SI AS 1097, Zbirka normalij, Cesarski patenti 1620–1700 StLA – Steiermärkisches Landesarchiv StLA, Laa. A. Antiq. StLA, Meillerakten ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 346, Rokopisni elaborati LJU 488, Mesto Ljubljana OBJAVLJENI VIRI [Dimitz, August]: Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurckfeld. Nach Aufzeichnungen ihrer Stadtrichter und Stradtschreiber. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 15, 1860, str. 84–85. Dimitz, August: Urkunden zur Geschichte der Re- formation in Krain aus den Jahren 1540 bis 1634. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 22, 1867, str. 43–124. Hitzinger, Peter: Beiträge zur Geschichte der Re- formation in Crain. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 19, 1864, str. 1–7, 51–55. 99 Hengerer zapiše: »Solange es protestantische Adelige in Öster- reich unter der Enns und Ungarn gab, setzte Ferdinand II. den Hof weiter als Instrument für die Rekatholisirung des Adels ein, indem er zum Katholizismus konvertierende Adelige begünstigte. Ferdinand III. erlernte die Pflege des loyalen Hofadels und adeli- ger Konvertiten so als eleganteste Methode der Durchsetzung der Gegenreformation und einer Form von Landeshoheit, die auf der am Hofvermittelten Kooperation von Fürst und Landständen basierte« (Hengerer, Kaiser Ferdinand III., str. 77). Klun, Vinko Fereri: Diplomatarium Carniolicum. Na- mens des historischen Vereins für Krain. Laibach: Historischer Verein für Krain, 1855. Koblar, Anton: Iz kronike krškega mesta. Izvestja muzejskega društva za Kranjsko, IX, 1889, str. 19–24. Levec, Vladimir: Die krainischen Landhandfesten: Ein Beitrag zur österreichischen Rechtsgeschi- chte. Mittheilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, 1898, Band 19, str. 245–301. Loserth, Johann: Akten und Korrespondenzen zur Ge- schichte der Gegenreformation in Innerösterreich un- ter Ferdinand II. Teil 1.: Die Zeiten der Regent- schaft und die Auflösung des Protestantischen Schul und Kirchen Ministeriums in Inneröster- reich 1590–1600, Teil 2.: Von der Auflösung des Protestantischen Schul und Kirchenministeriums bis zum Tode Ferdinands II. 1600–1637. Fontes rerum austriacarum. Österreichische Geschichts- Quellen. Diplomataria et Acta; Band 60. Wien: In Kommission bei Alfred Hölder, 1906, 1907. Radics, Peter von: Beiträge zur Reformations-Ge- schichte Krains‘s, aus Archivalien chronologisch zusammengestellt von P. v. Radics. Mittheilun- gen des historischen Vereins für Krain 16, 1861, str. 67–69, 73–75. Societas Jesu Collegium Labacense: Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis = Letopis Ljub- ljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Prevod: Marija Kiauta (ur. France Baraga). Ljub- ljana: Družina, 2003. LITERATURA Deželak Trojar, Monika: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): Oris življenja in dela. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2017 (Apes acade- micae 1). Die Kaiser: 1200 Jahre europäische Geschichte (ur. Ger- hard Hartmann in Karl Schnith). Wiesbaden: Marix, cop. 2006. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. III. Theil. Vom Regierungs- antritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1657). Laibach: Ignaz von Kleinmayr & Fedor Bamberg, 1875. Fabjančič, Vladislav: Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820, 2. zvezek, Župani in so- dniki 1504–1605 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič); 3. zvezek, Župani in sodniki: 1605–1650 (ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič). Ljublja- na: Zgodovinski arhiv, 2003, 2005 (Gradivo in razprave 23, 28). Fräss-Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens. Band 2, Die ständische Epoche. Klagenfurt: Verlag Jo- hannes Heyn, 1994. 233 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–2342019 Gmoser, Susanne: Die steirischen Erbhuldigungen. Beiträge zur Rechtsgeschichte Österreichs, 2, 2012, št. 2, str. 263–281. Grafenauer, Bogo: Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952 (Dela Opera 7). Hengerer, Mark: Kaiser Ferdinand III. (1608–1657): Eine Biographie. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2012 (Veröffentlichungen der Kommission für neuere Geschichte Österreichs, Band 107). Höbelt, Lothar: Ferdinand III. (1608–1657). Frie- denskaiser wider Willen. Graz: Ares Verlag, 2008. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski glosar. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakul- tete, 2010. Kočevar, Vanja: Dedna poklonitev vojvodine Kranj- ske nadvojvodu Ferdinandu leta 1597. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 201–232. Kočevar, Vanja: Vojvodina Kranjska v času Ferdinanda II. (1595–1637): Politična zgodovina osrednje slo- venske dežele: doktorska disertacija. Ljubljana: [V. Kočevar], 2016. Komić Marn, Renata: Kratka zgodovina rodbine Eggenberg s posebnim ozirom na slovenski pro- stor. Kronika 63, 2015, št. 1, str. 5–26. Košir, Matevž: Stanovska uprava v obdobju vzpona protestantizma in zmage protireformacije in absolu- tizma (1560–1660) na Kranjskem. Ljubljana: [M. Košir] doktorsko delo, 1999. Košir, Matevž: Urad deželne registrature in stanovski arhiv od nastanitve registratorja v 16. stoletju do upravnih reform v času Marije Terezije. Arhivi, XXIII, 2000, št. 2, str. 29–40. Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwal- tungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz, Wien, Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929. Mlinar, Janez: Zgodovinopisje kot izraz samozave- danja mestnih elit. Primer Ptuja, Celja in Ljublja- ne. Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino = Urban elites in the Middle Ages and the Early Modern Ti- mes between the Alps, the Adriatic and the Panno- nian plain (ur. Janez Mlinar in Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011 str. 439–456 (Zbirka ZČ 42). Morelli di Schönfeld, Carlo: Istoria della Contea di Gorizia di Carlo Morelli di Schönfeld in quattro Vo- lumi compresavi un Appendice di note illustrative. Gorizia: Premiata tipografia Paternolli, 1855. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi: Oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 2009 (The- saurus memoriae; Dissertationes 7). Nared, Andrej: Arhiv kranjskih deželnih stanov. Ar- hivi, XXIV, 2001, št. 2, str. 1–18. Nared, Andrej: Kranjski deželni privilegiji (ročini) 1338–1736. Kranjski deželni privilegiji = Carnio- lan provincial privileges = Krainische Landespri- vilegien: 1338–1736 (ur. Andrej Nared in Jure Volčjak). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2008, str. 35–68. Repgen, Konrad: Ferdinand III. (1637–1657). Die Kaiser der Neuzeit 1519–1918: Heiliges Römisches Reich, Österreich, Deutschland (ur. Anton Schind- ling in Walter Ziegler). München: Verlag C. H. Beck, 1990, str. 142–167. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Štih, Peter: Ustoličevanje koroških vojvod med zgo- dovino in predstavami. Problemi njegovega izro- čila, razvoja in poteka kot tudi njegovo razume- vanje pri Slovencih. Zgodovinski časopis 66, 2012, št. 3–4, str. 306–343. Strohmeyer, Arno: Svoboda politike in moč vere: štu- dije o politični kulturi deželnih stanov habsburške monarhije v času verskih vojn (ok. 1550–ok. 1650). Ljubljana: Založba /*cf., 2011. Tschaikner, Manfred: Eine winterliche Reise von Innsbruck über Kärnten nach triest und Wien (1630/31) – Die Beschreibung des brautzugs der Prinzessin Maria Anna von Spanien durch Jakob Hannibal II. von Hohenems. Arhivi 32, 2009, št. 2, str. 269–282. Valvasor, Janez Vajkard: Topographia Ducatus Carnio- liae modernae (faksimilirana izdaja). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1970. Valvasor, Johann Weichard von: Die Ehre dess Her- tzogthums Crain […]. Laybach: zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürn berg, 1689. Vilfan, Sergij: Koseščina v Logu in vprašanje kose- zov v vzhodni okolici Ljubljane. Hauptmannov zbornik (ur. Pavle Blaznik). Razprave / Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Clas- sis I: Historia et sociologia; 5. Ljubljana: Sloven- ska akademija znanosti in umetnosti, 1966, str. 179–215. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev: Od nase- litve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Sloven- ska matica, 1961. Vilfan, Sergij: Pravni značaj deželnih stanov v deže- lah s slovenskim prebivalstvom (Notranji Avstri- ji). Zbornik znanstvenih razprav, XLVIII, 1989, str. 207–219. Vilfan, Sergij: Struktura stanov, deželne finance in reformacija. Zgodovinski časopis 49, 1995, št. 2, str. 175–181. SPLETNI VIRI Fran. http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query= infantinja (2. 6. 2016). 234 VANJA KOČEVAR: DEDNA POKLONITEV VOJVODINE KRANJSKE KRALJU FERDINANDU III. LETA 1631, 219–234 2019 Fran. http://www.fran.si/iskanje?View=1&Query=c esarjevi%C4%8D (27. 6. 2016). The Hierarchy of the Catholic Church. http://www. catholic-hierarchy.org/diocese/dp508.html (24. 6. 2016). S U M M A R Y Hereditary homage of the Duchy of Carniola to King Ferdinand III in 1631 In June 1631, the Duchy of Carniola paid heredi- tary homage to its future territorial prince Ferdinand III, King of Hungary and Bohemia. In the name of Emperor Ferdinand II, the predecessor and father of the ruler-to-be, hereditary homage of the Inner Aus- trian lands was received in the spring of that same year by his long-standing confidant, Hans Ulrich, Duke of Krumlov (Krumau) and Prince Eggenberg. Despite its modest representation in historical sources, the hereditary homage to Ferdinand III in- troduced an important novelty in the development of relations between the territorial prince and the territorial estates. Or according to the Austrian his- torian Arno Strohmeyer, from the 1620s onwards, hereditary homage in the Habsburg hereditary ter- ritories ordinarily took place still during the life of the old sovereign to ensure a smooth transition of power onto his successor and spare him the difficult negotiations with the estates, which typically exerted the strongest opposition to the imperial court’s poli- cies precisely during the period between the death of the old and the inauguration of the new sovereign. There are two unresolved questions regard- ing the homage, i.e. the exact date on which the cer- emony took place and whether Ferdinand III indeed confirmed the privileges of the Carniolan territorial estates. In view of the former, 4 June seem to be the most likely date, even though it cannot be determined with certainty. In view of the latter, there is an estab- lished agreement among Slovenian historiographers that Ferdinand III never confirmed the said privi- leges as there is no evidence to support it. However, given that on the hereditary homage under examina- tion, the commissioner Duke Eggenberg presented the territorial estates with a special attestation signed by Ferdinand III, assuring them that their privileges would be confirmed, it is hypothetically possible that the confirmation did take place and that the docu- ment was later lost. The imperial court’s strengthened position vis- à-vis the territorial estates was also reflected in the selection of oath form, with both sides taking the Catholic oath before God and beloved saints while the oath of 1597 taken by the estates was still en- acted in a Protestant way, before God and the Book of the Holy Evangelists. Thus, the hereditary hom- age of 1631 also symbolically signifies a definitive break with the so-called estate dualism and the in- troduction of the new political paradigm which the Slovenian legal historian Sergij Vilfan described as confessional or political absolutism.