JADRANSKI ALMANAH / 'j/. 4of ZA LETO 1924. UREDIL JANKO KRALJ / NA SVETLO DALA NAŠA ZALOŽBA V TRSTU------- 53692 H 5? NASLOVNO STRAN JE NARISAL LOJZE ŠPACAPAN TISKALA „ ZADRUŽNA TISKARNA V GORICI “---- 88—=—r_—= Januar - Prosinec Februar - Svečan R8 1 NOVO LETO torek 1 Petek 2 Ime Jezusovo 2 Svečnica . 3 Četrtek 4 Petek 3 NEDELJA 5 Sobota 4 5 Pondeljek Torek 6 7 8 9 Sv. Trije kralji Pondeljek Torek Sreda 6 7 8 9 Sreda Četrtek Petek Sobota 10 Četrtek 11 Petek 10 NEDELJA 12 Sobota 11 12 Pondeljek Torek : i3 13 sreda NEDELJA 14 Četrtek 14 Pondeljek 15 Petek 15 Torek 16 Sobota 16 Sreda 17 Četrtek 17 NEDELJA 18 Petek 19 Sobota 18 Pondeljek 19 20 Torek Sreda 20 NEDELJA 21 Četrtek 21 Pondeljek 22 Petek 22 Torek 23 Sobota 1 23 Sreda 24 25 Četrtek Petek Sobota 24 NEDELJA 26 25 26 27 Pondeljek Torek Sreda 27 NEDELJA 28 Četrtek j 28 Pondeljek 29 Petek ! 29 Torek | 30 Sreda ! 31 Četrtek m Marec - Sušeč Bpril - Mali traven 1 Sobota 2 NEDELJA 3 Pondeljek 4 Pustni torek 5 Pepelnica 6 Četrtek 7 Petek 8 Sobota 9 NEDELJA 10 Pondeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 NEDELJA 17 Pondeljek 18 Torek 19 Sv. Jožef 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 NEDELJA 24 Pondeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 NEDELJA . 31 Pondeljek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota CVETNA NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Veliki četrtek Veliki petek Velika sobota VELIKANOČ Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda & — A laj - Vel. traven =» lunij - Rožnih i Četrtek 1 NEDELJA 2 Petek 2 Pondeljek 3 Sobota 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 4 NEDELJA 6 Petek 5 Pondeljek 7 Sobota 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 8 BINKOŠTI 9 Petek 9 Pondeljek 10 Sobota 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 11 NEDELJA 13 Petek 12 Pondeljek 14 Sobota 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 15 NEDELJA 16 Petek 16 Pondeljek 17 Sobota 17 Torek 18 Sreda 19 Sv. Rešuje Telo 18 NEDELJA 20 Petek 19 Pondeljek 21 Sobota 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 22 NEDELJA 23 Petek 23 Pondeljek 24 Sobota 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 25 NEDELJA 27 Petek 26 Pondeljek 28 Sobota 27 Torek 28 Sreda 29 Kristusov vnebohod 29 NEDELJA Sv. Peter 30 Petek in Pavel 31 >* Sobota 30 Pondeljek M ]ulij - Mali srpan August - Vel. srpan 1 Torek 2 Sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 5v». Ciril in Metod 6 NEDELJA 7 Pondeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 NEDELJA 14 Pondeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 NEDELJA 21 Pondeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 NEDELJA 28 Pondeljek 29 Torek 30 Sreda 31 Četrtek 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Velika Gospojnica Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA ÖO jS=- ----- September - Kimovec Oktober - Vinotok 1 Pondeljek 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota 7 NEDELJA 8 Rojstvo 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota 14 nedelja 15 Pondeljek 16 Torek 17 Sreda 18 Četrtek 19 Petek 20 Sobota 21 NEDELJA 22 Pondeljek 23 Torek 24 Sreda 25 Četrtek 26 Petek 27 Sobota 28 NEDELJA 29 Pondeljek 30 Torek 1 Sreda 2 Četrtek 3 Petek 4 Sobota 5 NEDELJA 6 Pondeljek 7 Torek 8 Sreda 9 Četrtek 10 Petek 11 Sobota 12 NEDELJA 13 Pondeljek 14 Torek 15 Sreda 16 Četrtek 17 Petek 18 Sobota 19 NEDELJA 20 Pondeljek 21 Torek 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 26 NEDELJA 27 Pondeljek 28 Torek 29 Sreda 30 Četrtek 31 Petek November - Listopad December - Gruden 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 Sobota Vsi sveti NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Brezmad. spoč. M. D. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda Božič Petek Sobota NEDELJA Pondeljek Torek Sreda VENO PILON g—------------ SLIKA MOJE SESTRE MILKE - - ——— fiilll ____-Vi mBmmmrn COLNČNEMU DOMU JE POSVEČENA TA KNJIGA. TRDNEMU ^ taboru, ki je šel skozi stoletja, poplave narodov, skozi strahotno vojno, žalostno in veliko, da bodo našli v njem zavetje najmlajši sinovi. Vrata naše rojstne hiše so vedno odprta. Skozi nje vrö mladeniči in dekleta v široko tujino, možje gredo in žene z otroci. Vsi pa iz dalj obračajo glave nazaj proti solnčnemu domu, kjer za ognjiščem ždi mati njihovega duha in čuva ogenj za vse sinove in hčere in za pokolenja, ki še spijo v globinah večnosti. Zdaj gredo vse poti v tujino, vse misli pa beže domov. Kako bi se pa tudi ne ovijale misli doma v tej uri, ko se zdi, da se maje v temeljih! Tujec, ki gre mimo naše hiše, vidi le borno bajto in meni, da bi na njenih razvalinah mogli postaviti vitek gradič, tujega bleska in bogastva poln. A kdor je rastel v svitu našega doma, zna za tajno, neprimerljivo lepoto in blagodat dedovine. V kamenju starodavnega našega doma so zapisane zgodbe rodov: Zgodba pastirskega rodu, ki je iztrebil šume in si odprl pot v solnene ravni in je pognal korenine v pusto grudo, zgodba rodu, ki je iz teme stegal roke za mističnim kelihom večnega življenja, dokler mu ga Gospodar ni poslal, da bosta srce človeka in srce naroda od Duha razsvetljena vse dni, zgod'ba rodu, ki je gradil selišča, kjer bivamo in je postavil znamenje svoje govorice-v božjo cerkev in v grofovski grad, zgodba bojevnikov, ki so umirali za večno pravdo domače zemlje, zgodba tlačanov, katerih sleherni grižljaj je bil na dvoje preklan, in zgodba vstajajočega ljudstva: zaplale so v njem skrite sile in jih je s.svojim duhom oblikovalo, in je bilo luč postavljena Sloveniji v znamenje zmage in je rodilo ljudstvom delavce in moža bronastih ust, Antona Mahniča, ki je v smrti pričal za naš solnčni dom — in zgodba jagnjeta, na žrtvenik položenega za grehe dveh narodov. Komu služi ta dom, kakšno poslanstvo vrši ta mala zelenica ob Jadranu, zagozdena v brezmejne zemlje treh evrop- li skih plemen? Kaj ko bi slovenskega ljudstva ne bilo na njej? Ali ni vseeno? To naše uborno ognjišče služi veličastni ideji. Verujemo, da si bosta ob njem, morda šele po grenkem trpljenju, podala dva velika naroda roke v spravo. Tu se stikajo ceste treh velikih plemen, tu gori zdaj zubelj krivičnega sovraštva in ravno tu, ob našem ognjišču, se mora izvršiti globoki prevrat v duhu in dejanju. Nikdar pa ne bo sprave, ako bo naš dom razdejan. Zato čuvamo svojo rojstno hišo, ker je kraj, odmenjen narodom, da začno novo, lepše življenje med seboj. Še višje poglej, jadranski rod! Ni samo v tem visoko poslanstvo našega doma, du služi vesoljnemu občestvu narodov. Nam je namenjen, da v njem raste naš duh v svojstveno slovenski obliki. Ker stvari niso postavljene zato, da jih uživamo, ampak da rastemo ob njih in se izkažemo na njih. Zato nam je dan v varstvo ta dom, da v najtežjih dneh premagamo vse ovire in ohranimo svojo dušo pristno, da pričamo pred obličji vseh narodov sveta, kako siromašno kmečko ljudstvo sredi sveta v snovnost zakopanega ceni in čuva sporočene mu duhovne vrednote, da predemo naprej zlato nit slovenske kulture, da uživamo žlahtni sad slovenske govorice, in da tako ohranimo božjo dedščino vse dotlej, ko dvigne naša zemlja h solncu v bridkosti poveličani obraz. Temelji in smotri narodnemu delu. i. 1. Delavci za občo blaginjo slovanskega narodnega drobca v Italiji se nismo mogli ogniti vedno zopet vstajajočemu vprašanju: ali krščansko delo za narod ali narodno delo brez nujnega ozira na krščanstvo? 2e na prvem sestanku kulturnih delavcev iz duhovniških vrst s kulturnimi delavci in politiki drugačnih vesoljskih nazorov leta 1920. v tedaj še stoječem Narodnem domu v Trstu je stalo med nami to vprašanje ter se obravnavalo, a ker se ni temeljito in odkritosrčno razčistilo, se je zopet in zopet vračalo med nas prav kakor duho-vina, ki še ni našla svojega pokoja. Radi njega so se vnemali med nami spori in leteli očitki od nas tja k vam in od vas sem k nam. Marsikomu se je s tem zagrenila kaka urca in morda tudi kakšno veselje do narodnega dela. Med kmetskim in de- / lavskim ljudstvom jih pa utegne biti precej, ki globočine spornega vprašanja ne umejo, in se zato nad njim spotikajo, tembolj ker dnevni tisk toliko ponavlja zahtevo sloge. Toda naš kritični narodni položaj v Italiji narodnim delavcem nalaga kategorično dolžnost, da razločno premotr6 svojega dela temčlje in smotre — odkrito in dosledno, po najboljši vesti in najboljšem znanju. Ne gre za bližnje vsakdanje taktične cilje; o njih nam ne manjka razprav od marljivih časnikarjev teden za tednom, dan za dnem. Gre marveč za globlje temelje, na katerih naj naše delo sloni, in za višje smotre, h katerim naj stremi. O teh se je pa v usodnih povojnih letih v širši javnosti pri nas bore malo razpravljalo. In vendar vsak misleči človek uvideva, da mora vladati v smotrnem človeškem delu hierarhija smotrov, tako da se bližnji ravna po končnem in najvišjem, sicer je delo že od kraja nesmotrno. Že prvi moj korak na poti, ki sem jo nastopil, mora biti usmerjen k cilju, kamor sem končno namenjen, vsak drugačen korak je izgubljen. Naj nihče ne ugovarja, da je razprava o najglobljem in najvišjem, o začetku in koncu — brezplodna. Zaman, da hočemo problemu s pota; domača izkušnja povojnih let nas uči, da nas obraz problema ob vsakem koraku srečava in izziva. Ali je ta obraz blodnja in motnja ali malenkostna spotika ozkosrčnih duš, ki veže v spone svobodni in složni razmah narodnih sil? Ali pa je velika resnica, vekovita in zveličavna, od koder zajemata narod in delavec za narod luči, življenja — in zmago? In končno: čim težji in opasnejši je položaj naroda, tem bolj vestno in kritično morajo delati njegovi vodci. Kako zelo so se izza vojne spremenili pogoji našega narodnega življenja! Ali ne čutimo žive potrebe, da bi že z najvišjih razgledov pre-motrili, kateri način dela ustreza novim pogojem in če ne vlečemo s sabo tradicionalne navlake, ki je zlasti v sedanjem kritičnem položaju narodu škodljiva ter jo moramo odločno vreči z narodnega krova? Odkod naj dobimo luči, v kateri naj ločimo koristno od škodljivega, ustrezajoče od neprikladnega, če ne iz prav spoznanih višjih smotrov in zgodovinskih pogojev narodnega žitja in bitja? In tudi le od teh najvišjih razgledov moremo upati, da nam razbistre oko za tako odkritosrčno samokritiko, ki nas oprosti starih predsodeb in napačnega samoljubja ter nas ojači za premago nad sabo, kakor pristuje nesebičnim narodnim delavcem. »Viribus unitis« ali bolj po domače sloga in edinost mislečim narodnim delavcem ne more značiti zgolj složne taktike, ampak veliko bolj harmonično delo, ki poteka iz e n o t n e spoznane resnice in črpa iz enega studenca življenja. Drugačna sloga mori duha in ne daje zanosa. Ako s sledečo razpravo pokažem na tisto resnico in tisti studenec, ki velja za narodne delavce — duhovnike in laike s krščanskim vesoljskim nazorom, se s tem nočem postavljati za edinega učitelja, ampak le porabim svobodo, ki mi gre, da globlje opravičim tisto narodno delo, ki si že daje spričevalo z uspehom. Tako naj služijo te vrste vsaj vzajemnemu razumevanju, ako ne morejo doseči vzajemnega sporazuma. 2. Pred vsem pa opredelimo nekatere nazive in njih predmete, o katerih bo govor, da nam ne bodo mnogoznačni in tako sovzrok nesporazuma. Za narod pač smatramo skupino ljudi, ki jo veže en jezik in vzajemen zgodovinski razvoj ter si je osvojila tudi nekatera druga osobita svojstva, zlasti pa čut in zavest skupne narodne pripadnosti.1 2e po tej opredelbi je izvestno, da nas s 50 tisoč Slovenci v Benečiji ne vežejo vse žive narodne vezi: njih čut slovenske narodne skupnosti je šibko razvit, zakaj zgodovinska vzajemnost med njimi in ostalim narodom je bila več kot pol stoletja pretrgana in to prav v času, ko se je vršilo veliko kulturno vstajenje Slovencev. Krate se jim od strani vladajočega naroda primitivne narodne pravice, ne da bi ugovarjali. Toda po načelu »volenti et scienti 1 Problem naroda in narodnosti z modernih znanstvenih vidikov obravnavata v „Času“ F. Kovačič, „Čas“ XIV (1920) 137 ss. in A. Gosar, „ Čas “ XV (1921) 43 ss. non fit iniuria« — oni niso s c i e n t e s, ker po tuji krivdi niso poučeni o naravnih narodnih dolžnostih in pravicah. Za narodno delo imamo običajno vse tiste vrste dela, ki pospešujejo blaginjo, duševno ali tvarno, vsaj večjemu delu naroda, niso pa zgolj v korist poedincu ali prav mali skupini v narodu. To delo zlasti gradi ali ščiti narodno kulturo v najširšem pomenu besede. Najvažnejši činitelji narodne kulture so vera, družabni ustroj in prosveta. Vera in družba človeka mnogostransko vežeta. Vera ga veže na Boga in razodeto resnico, na nravnost in cerkveno organizacijo; družabni red pa ga veže na družino, sorodstvo, občino, narod, državo. — Drugačno je področje prosvete ali kulture v tesnejšem pomenu. V njej se uveljavlja svobodno človeško dejstvovanje: znanost in umetnost in vse mnogovrstno spopolnjevanje, lepšanje in lajšanje človeškega življenja. Verstvo in družabni ustroj po sebi ne tvorita narodne kulture, toda sta nujna pogoja za njeno uspevanje. Velike stare in nove kulture Egipčanov, Asircev, Babiloncev, Izraelcev, Grkov in raznih modernih narodov se ne morejo pojmiti brez posode organizirane verske in državne enote. Po tem že moremo nekoliko oceniti položaj naše narodne kulture, ko smo ostali narodna manjšina v italijanski državi. Pravilno smo hoteli z deželno autonomijo nekoliko nadomestiti, česar nismo našli v državi, a ugonobili so nam jo do korenin. Tudi občine nam je že skoro udušila državna vsemogočnost. Od družabnih organizmov nam skoro ne ostane drugo kot — družina za oporo narodni kulturi. Ostaja nam pa cerkvena organizacija povsod tam, kjer jo je bil narod dovolj negoval, zlasti koder je dovolj domače duhovščine in sredstev za njeno vzdrževanje. To nam je očiten kažipot za bodočnost. Šola je letos stopila v središče naše narodne borbe. Ali jo bomo mogli narodu rešiti in koliko? Nauk Katoliške cerkve je, da je šola last družine in cerkve — ne pa države, ki ima le pravico terjati od šole neko mero splošnega učnega uspeha, nikar pa šole monopolno organizirati in voditi. Naša narodna dolžnost nam danes veleva, da popolnoma zavržemo liberalni politični nauk o šoli kot državni vlasti, a se oklenemo katoliškega nauka, ki izroča šolo družini in cerkvi, v kojih okrilju se je tudi zgodovinsko razvila. To stališče si mora osvojiti tudi slovensko učiteljstvo, ako hoče dobro narodu in sebi. Zakaj kmalu se utegnejo časi toliko spremeniti, da se v Italiji vname boj za svobodno šolo in tačas bomo pač vedeli, v kateri vrsti je prostor za vse Slovence. Religija, politika in prosveta imajo torej v kulturi vsaka svojsko področje, a ne ločeno, ampak se mnogovrstno prepletajo in pospešujejo in njih harmonično delo ustvarja cvetoče kulture. Primat med njimi pa ima religija. To resnico so sijajno utemeljili kulturni zgodovinarji in filozofi kakor Benjamin Kidd,2 Gabriel Tarde,3 Max Scheler,4 da molčim o katoliških mislecih. Po vojni se tej trditvi zgovorno pridružujejo tudi mnogi, ki so prej zdržno molčali n. pr. temeljiti poznavalec socialnega razvoja W. Sombart. Spričo tega dejstva se mora človek pomilovalno nasmehniti takim vaškim kulturnim zgodovinarjem, ki naštevajo vse mogoče kulturne činitelje in pogoje — vere in cerkve pa ne najdejo. To je danes ali zagrizena ali pa plašna — omejenost. Vendar pa hočem v naslednjem z nekaterimi razlogi iz filozofije in iz pogojev našega narodnega položaja utemeljiti, zakaj kristjani stopamo k narodtnemu delu s krščanskimi ideali in brez njih ne moremo; zakaj se narodni delavci nujno ločimo zlasti ob centralni verski ideji, ki je Bog; zakaj končno naša dejanska narodna korist terja, da strnemo sile za poglobitev verske kulture v narodu. Umljivo je, da morem navesti razloge le aforistično, nikar pa preobsežne tvarine sestavno izčrpati. II. 3. Najprej skušajmo z zapovrstnim filozofičnim razma-tranjem pokazati, da je kristjanu Bog središče kulture in kulturno delo božja služba, tako da smatra kulturo brez Boga za zmoto in greh.5 Kulturno življenje v širokem pomenu besede je zavestno in svobodno uravnano življenje v nasprotju s tistim življenjem, ki v prirodi nezavestno, nagonsko samo od sebe poteka. Zgoraj sem pobliže razmejil področja religije, politike in prosvete; a če vzamemo kulturno življenje tako na široko, kakor sem ga tu pokazal, se udejstvuje tudi v vezanih oblikah verstva in socialnih organizmov, tembolj seveda na svobodnem torišču ožjega prosvetnega dela. Dočim rastlinam in živalim uspeva življenje po stalnih zakonih rasti in nujnih nagonih vnanjega 2 Kidd, Social Evolution, London 1894. 3 Tarde, Logique sociale, Paris 1904. * Scheler, Krieg, u. Aufbau, Leipzig 1916. 8 Primeri za to poglavje E. Krebs, Weltkrieg u. die Grundlagen unserer geistig-sittlichen Kultur v zborniku Deutschland u. der Katholizismus I, 7 ss. dejstvovanja, pa si je človek svest, da v nekih mejah samo-vlastno ravna dejanja življenja. Ta zavest je dejstvo dušnega življenja; mogoč je spor o tem, kako to dejstvo razložiti ter ga globlje utemeljiti, a tajiti ga ni mogoče. Obe sferi človeškega življenja, telesna in duševna, sta v območju i nagonskega i svobodnega dejstvovanja, zato je tudi kultura duševna in telesna, a naravno, da ima vodstvo vselej dun. — Primer iz telesnega življenja: da toliko jemo in pijemo, da se nasitimo in žejo utešimo, je samo na sebi nagonsko; a da uredimo obede po pravilih higiene, olike, družabnosti, krščanske čednosti — to je delo kulture. Kaj uči praktična filozofija o temeljih kulture? Pred vsem, da je človek za kulturo sprejemljiv, ker se duša in njene zmožnosti dajo »obdelovati = colere«. Razum s spominom si usvaja spoznavane predmete, a volja se s krepostmi da šolati. A v pravo deželo kulture stopimo z refleksijo. Ko se namreč duh s svojsko mu zmožnostjo refleksije nase po-vrača ter z mirno preudarnostjo motri lastno življenje in delo: s tem v nekih mejah svobodno zagospoduje nad svojim življenjem in njegovimi pojavi, dajoč jim svobodno smoter in smer, vsebino in obliko. — Ti so najosnovnejši psihologični temelji kulture. Brez teh pogojev bi ostalo človeško življenje zgolj pri-rodno ali nekulturno in neizobraženo, čim popolneje pa se oni v življenju uveljavljajo, tem jačja je kultura. A sledimo dalje psihologičnim in logičnim osnovam kulture. Duševno življenje se od drugega svojstveno razlikuje in odlikuje po tem, da teži po enoti v raznoterostim po o b č i veljavnosti dojetih spoznav in smotrov. Od tod mu dohaja napredek in harmonija. Nagonsko prirodno življenje se drži v skladnosti ter hiti k nekim nespoznanim smotrom po immanentnih nujnih zakonih. Na njih mesto stopi v območju svobode težnja razuma, da najde sodbe, s katerimi bi bilo mogoče enotno doumeti celokupno resničnost in ki bi jih zopet morala priznati vsa misleča bitja; in stopi vzporedno težnja volje, da ugotovi razlike med dobrim in zlim, ki so same na sebi v e 1 j a v n e in ki naj vprav zato veljajo za v s a bitja, katera imajo svobodno voljo. — Pot k subjektivni in objektivni enoti spoznanja in dejanja! Neoporečno je psihologično dejstvo, da duševno življenje teži po enoti v raznoterosti in zato po tem, kar je občeveljavno: po spoznanju absolutnih pravil in smotrov. Ta je zopet ena od prvotnih osnov kulture. Brez tega pogoja bi ostalo dejstvovanje duševnega življenja zgolj individualna igra prirodnih zmožnosti, pestro in bogato kretanje in naprezanje sil, a zmiselno obraže-vanje in kulturno delo bi iz njega nikdar ne uspelo. To nujno terja enotnega smotra in objektivnega pravca. — Težnja spoznanja in volje po enoti si osvaja občeveljavne zakone, ki bogato in pestro obilnost dušno-življenskih pojavov zbirajo in sestavljajo v dobro urejeno enoto ter množico ljudi vodijo k duhovni skupnosti. Posamezni duh naj se tem visokim in najvišjim idejam svobodno podredi ter tako iz svoje tesne omejenosti vzraste k pravi veličini, ki mu jo nudi kultura. Tako po preprostem razmatranju psihologičnih dejstev zadenemo na sledeče nujne temelje, brez katerih si ni mogoče niti misliti kulture duševnega življenja: na eni strani morajo biti prirodne zmožnosti duha sprejemljive za izobrazbo: imenujmo to lastnost pasivno obrazljivost duha; a v samem duhu morajo živeti tvorne sposobnosti za premišljeno oblikovanje lastnih obrazljivih zmožnosti: to pa nazovimo njegovo aktivno obrazotvornost; prav tako pa morajo bivati ter se dati spoznavati občeveljavni zakoni in smotri, po katerih naj se k preračunani enoti izobražujejo zmožnosti duha. 4. Ako pa bliže preiskujemo pojave duševnega življenja, kmalu zasledimo, da so prav kar naštete podstave resnično kulturnega življenja v človeškem duhu — močno oškodovane. Niso le izkustva psihiatrije, ki nas seznanjajo z nakazami pasivne obrazljivosti posamnih človeških duš. Najbolj tragično je, da se v sami duševni notrini človeške družine tajinstveno krijejo zavore in pogibeli te obrazljivosti. Zakaj se tako težko sporazumemo o marsikaterih rečeh? — Da bi morali brez redne prehrane kmalu umreti, o tem se pač zlagamo. Toda, da li smo sploh zmožni resnico spoznati in, kar je dobro, svobodno hoteti, o tako osnovnih vprašanjih duševnega življenja se spor vedno nanovo razvnema. Najsi se zdi ta spor aboten in nesmiseln tistim, ki so prepričani o zmožnosti za resnično spoznanje in svobodno hotenje: tembolj očitno nam prikazuje omejenost naše obrazljivosti. Zakaj takih spornih vprašanj ne postavljajo ljudje, ki bi bili umobolni v psihiatričnem smislu, ampak ljudje, ki so neredko posebno jaki v misli in besedi. Ako nam je torej tu opravka z boleznijo duha, to je drugačna od tiste, ki jo zdravnik leči: drži se nekako duševne narave celotnega človeštva. Ta bolezen ni drugo kot splošna zmotljivost človeškega duha, da, njegova sklonost za zmoto. (Krebs, 1. c. 11). Kakor je ogrožena obrazljivost uma, tako tudi obrazljivost volje. Res, da se volja da šolati in značaj kovati. A kdio bolje ve, kako nezanesljiva je volja in značajnost ljudstva, kot ravno narodni delavec! Ni je take gorostasnosti, da ne bi je mogel silen človek vtepsti v voljo množici slabičev. In sami na sebi le preveč izkusimo, kako nezvesti smo često v svojih nravnih nalogah. Vse to dokazuje, kako je omejena obrazlji-vost ljudske volje. 5. Tako se tedaj pasivna obrazljivost omejuje po množini notranjih ovir, ki jih je smatrati za nekake bolezni duševne narave, a pridružujejo se še vnanji ovirajoči vplivi družine, rodu, rodnih tal in drugega okolja. A vnanji vplivi se še mnogo določneje uveljavljajo pri aktivni obrazotvornosti duha. 2 e ves prvi načrt za življenje nam drugi zasnujejo. Odgojitelji nam postavijo prve smotre, po katerih začnemo tvorno oblikovati življenje. Vnanje okolščine spešijo ali ovirajo izvršitev načrtov. A še več: pozoren motrivec lastnega življenja kmalu sprevidi, da stoji nasproti nevidni sili, ki s tajinstvenim načrtom speši ali uničuje njegove lastne načrte. Usoda ji pravijo mnogi narodi, imajo jo za neodoljivo ali naravnoč sovražno; drugi jo molijo kot zveličavno previdnost božjo. Slovenski pregovor to doživetje odeva v besede: Človek obrača, Bog obrne. Dejstvo je, da si je človeštvo v svesti, da je zmožno za lastno oblikovanje življenja po načrtu, a da je tudi v vseh časih čutilo in spoznalo, kako grabi vanje nadsvetovna duhovna sila z višjim načrtom in s tajinstveno oblastjo, da ga udejstvi. Nekateri so razlagali to silo fatalistično, drugi pan-teistično, drugi teistično. Za njega, ki služi svojemu narodu po krščanski veri, je to spoznanje neprecenljiva luč in moč. Moj narod ni v oblasti slepe panteistične ali materialistične sile, ampak v rokah nebeškega Očeta. »V njegovih rokah so vse pokrajine zemlje«, on narode ponižuje, a tudi oživlja, on jih vodi k smotrom, ki jih je od vekomaj preodločil. Božji načrti pa so sicer tajinstveni, a ne fragmentarični, še manj pa zmedeni. Zato je mogoče gledati v njih neko smotrno črto. Ali je božja previdnost vnemar dala malemu slovenskemu narodu v težkih časih vodcev, ki so njegove sile zbudili in naravnali k versko-nravnim ciljem v taki enotnosti kakor pač pri nobenem drugem modernem narodu? Ali naj bi bili zaman imeli svoj čas škofa Hrena in v novem času škofe Mahniča in Jegliča in velikega vidca Kreka? Slovenski narod ima po božji previdnosti religiozno - etično nalogo in lotil se je je s toliko enotnostjo zbranih narodnih sil — kakor je izpričal letošnji slovenski katoliški shod — d a je tak pojav religiozno - etične nacionalne enote danes pač redek na svetu. Slovenski narod ima svojo nalogo in jo vrši, zato mu ni še pisem konec. Te naloge se morajo živo ovedfeti tudi slovenski narodni drobci v vnanjih državah ter se je odločno lotiti: s tem stopijo na pot, ki jo kaže božja previdnost v rešitev. 6. Enota kulturnih smotrov je danes v narodih redka, popolna nikjer; nasprotno, vprav v religiozno-etičnih smotrih, ki so poglavitni, je velika zmeda, tu pa tam do nihilizma. In ta je poglavitna rana moderne kulture, mnogi trde, da nje smrtna rana. Zakaj za kulturo je bistveno nujen pogoj, da se njeni objektivni i ravci in smotri kar najbolj splošno spoznajo in složno zažele. Tej potrebi ustreza zmožnost človeškega duha, da se v dveh smereh sili razviti v občnost: na eni strani naj pojmi uma in smotri volje vesoljstvo enotno zajmejo, na drugi strani pa n •ESŠ skupno 1 n. 3 Jai C/3 Realka . . . 27 37 64 22 29 256 4 47 51 371 Gimnazija . 7 67 74 3 66 104 — 84 84 262 Realnagim-nazija . . • — 23 23 — 20 20 — 84 84 127 Učiteljišče . 36 23 59 186 6 192 24 5 29 280 Trgovska šola .... 6 8 14 — 15 15 — 47 47 76 Viša djevo-jačkaškola 27 27 27 Tehnična sred. šola . — 10 10 — 7 7 — 2 2 19 Navtična a-kademija . 5 — 5 5 Skupno . 81 168 249 451 143 594 28 296 324 1167 Za uspešno dijaško politiko pa so poleg statističnih podatkov o dijaštvu potrebni tudi podatki o ureditvi posameznih vseučilišč, o njih kakovosti ter o življenskih pogojih v vse-učiliščnih rnestih. V ta namen je Dijaška matica pozvala posamezne akademske krožke, naj ji pošljejo tozadevne informacije; odzvalo se jih je le par. Za leto 1923/24 bo v tem pogledu bolje preskrbljeno, ker so bila Dijaški matici zagotovljena obvestila že o mnogih vseučiliščih. Dne 21. julija je bil sklican izredni občni zbor, ki je imel nalogo določiti število visokošolskih odbornikov; nič manj važna točka dnevnega reda ni bilo vprašanje, kako okrepiti agitacijo za Dijaško matico po akademskih društvih. Občni zbor se je vršil ob izrednem številu navzočih; zastopana so bila vsa dijaška društva. Kakor bomo pozneje videli, so se kmalu pokazali lepi uspehi tega občnega zbora. Odbor je na tem ob- Ha ylsoHih Šolali je študiralo v aliadsinsiisni ietu 10ZZ/Z3 ZOG siosnnsklh dijakov, __________________________________hi so tahole razdeljeni: Pristojnost dijakov po pokrajinah tržaška furlanska istrska STROKA dijaki študirajo v O *—« Italiji ino- zem- stvu skupno Italiji iuo- zcm- stvu skupno Italiji ino- zem- stvu skupno Q. 3 c/3 Tehnika . . 3 20' 23 4 10 14 — 7 7 44 Filozofija . 1 5 6 3 8 11 — 1 1 18 Trgovska visoka šola 16 5 21 3 14 17 1 17 18 56 Agronomija in gozdar- stvo .... — 1 1 1 1 2 — 6 6 9 Pravo. . . . 9 5 14 4 8 12 — 10 10 36 Medicina . 1 22 23 2 7 9 — 11 11 43 Skupno . 30 58 88 17 48 65 12 52 52 206 čnem zboru ponovno naglasil, da bo pri podeljevanju podpor poleg drugih razlogov v prvi vrsti merodajno delovanje posameznega prosilca za Matico. Tudi visokošolski zbor, ki se je vršil v Gorici dne 26. avgusta, nam je pričal, da se je ideja Dijaške matice razširila že po vsem Primorskem. Zbor je izvolil visokošolski odbor, ki razdeli med prosilce od upravnega odbora posameznim strokam nakazane podpore. Dne 23. septembra se je vršil prvi redni občni zbor. Posamezna poročila so pokazala, da se je društvo kljub težkim oviram utrdilo; uspehi so bili z ozirom na razmere, v katerih živimo, povoljni. Končno si oglejmo še številke, ki so najboljši dokaz o napredovanju društva: Dne 31. julija 1923. je imelo društvo 222 članov, dne 15. novembra že 466; denarni promet v letu 1922 23 je znašal okoli 10.000 lir. Proračun za poslovno leto 1923/24 izkazuje okoli 90.000 lir prometa. Do 5. novembra 1923. je bilo vloženih 94 prošenj za skupni znesek okoli 200.000 lir. Podeljenih je bilo za leto 1923/24 podpor v skupnem znesku 20.000 lir. Pregledali smo v naglici dobo delovanja Dijaške matice. Prvi najtežji korak je storjen; a s tem se dijaštvo ne bo zadovoljilo. Društvo je šele v povojih, začetna doba še ni končana. Da preživi društvo čimprej to začetno dobo, se bo društveni odbor strogo ravnal po načelih, ki jih vsebujejo društvena pravila. Od teh ne sme popustiti, kajti kakor hitro se omajajo temelji, se zruši vsa zgradba. In eden izmed teh temeljev je načelo, da podeljuje Matica visokošolcem posojila in le v izrednem slučaju podpore, srednješolcem pa navadno podpore. Marsikdo se bo težko sprijaznil s to mislijo; a drugega sredstva, da se Dijaška matica krepko razvije, ni. Dalje bo odbor skrbel, da zbere čimveč članov in denarnih sredstev, da bo društvo moglo omogočiti razmeroma kmalu študij tudi najrevnejšim nadarjenim dijakom, in to predvsem v Italiji. Da bo mogoče pričeti z dijaško politiko, bo odbor redno izpopolnjeval statistiko našega dijaštva. To so načrti, ki jih ni prav lahko izvesti, treba je računati z dejanstvenostjo, z današnjimi razmerami, predvsem gospodarskimi. Vodstvo Matice se tega zaveda. Toda živa potreba, iz katere je vzklila misel Dijaške matice, vzvišeni nameni, ki si jih je postavila, uspehi, ki jih je društvo že doseglo ter življenska sila našega naroda so nam porok, da bo društvo izvedlo te načrte. »Dijaška matica«. Zveza slovanskega učiteljstva, JADRANSKI almanah za leto 1923. je govoril o ustroju učiteljske Zveze v Julijski Krajini ter tudf podrobneje poročal o njenem pevskem zboru. Kako je danes s to organizacijo? Ce pogledamo njene statistične številke za 1. 1922, vidimo da je članstvo padlo s 749 na 716. Vzrok? Aneksija, s katero so odpadli učitelji Krka in taki, ki so odšli, ker so državljani druge države. Danes je članstvo še nižje in sicer radi odbitja raznih opcijskih prošenj, radi številnih odslovljenj ob pričetku šol. leta 1923/24, radi preganjanj, posebno v Istri, kakor tudi radi popolnega nedostajanja stanovske zavesti, ki se je pokazala v postojnskem okraju z izstopom nekaterih disidentov. Učiteljstvo, ki je postalo Zvezi zvesto, je zbralo v 1. 1922. zgolj za osrednjo organizacijsko blagajno 32.331 L 35 st., da niti ne štejemo še posebnih prispevkov za ročni zapisnik, za socialni tečaj in pevski zbor, kar znaša tudi nad 3000 L. Poleg navedenega je prispevalo učitejstvo še v blagajne okrajnih učiteljskih društev znatne svote, o katerih pa nimamo pregleda. Naravno, da je s tako glavnico mogoče nekaj napraviti. Predvsem se vzdržuje stanovsko glasilo »Učiteljski list«, ki izhaja vsakih deset dni in je tehnična in duševna vez učiteljstva, organiziranega po svoji veliki večini v eni sami strokovni organizaciji, brez ozira na politično prepričanje. Zanimiva bi bila študija o razvoju tega udruženja in o notranjih bojih za izčiščenje pojmov, o pomenu organizacije za ves stan. Tesno odmerjeni prostor pa ne dovoljuje tega raziskovanja. Omenimo le, da je moralni moment v trdi borbi stanu proti izrodkom po-znokapitalističnih povojnih razmer stopal vedno bolj v ospredje in da se je pod njegovo silo Zveza razvijala zdravo, naravno in je prav vsled tega srečno uspevala v vsem, česar se je bila lotila. Tudi danes ni vse idealno v organizaciji, ki sta jo zadela dva občutna udarca: turneja pevskega zbora v Benetke in Bo-lonjo se je gmotno ponesrečila in začetkom tekočega šolskega leta so nastopile težke, nenavadne spremembe. Še vedno je med učiteljstvom dovolj članov, ki nimajo nikakega smisla za drugo kot za svojo neposredno korist, in ki niti toliko daleč ne vidijo pred se, da bi pojmovali, kako je skupna borba za sta- novske pravice obenem borba za gmotne in moralne koristi vsakega poedinca; vendar raste odstotek nesebičnih, požrtvovalnih učiteljic in učiteljev. Organizacija jim ni le zavetišče in moralna opora v težkih časih, ampak tudi vir samozavesti, ker je njena neodvisnost vsaj odsev one osebne svobode, brez katere tudi učitelju ni mogoče živeti dostojno življenje. To zvanje Zveze je tako važno, da brez njega organizacija kaj kmalu izgubi ekzistenčno pravico. Videlo se je to o priliki zbo-rove turneje. Sploh se je lahko opažalo v teku let, da je med učiteljstvom rasla zavest skupnosti in požrtvovalnosti, čim bolj so stan poniževali ter mu grenili obstanek in čim bolj se je stan moral boriti proti prikrajševanju osnovnih pravic. Tudi najhujši pritisk ni mogel uničiti zavesti skupnosti in ustaviti poslovanja osrednje organizacije in poedinih društev; kvečjemu da je tu in tam preprečil najvidnejše znake organizacijskega udejstvovanja. Pri vseh večjih vprašanjih se je na novo pokazala potreba skupnosti in enotne obrambe. Zastoj se je res ponekod pokazal, posebno koder je nasilje huje bičalo, nobena sila pa ni zmogla s korenikami iztrebiti smisla za organizacijo, ker je to izvedljivo le, če zatre ves stan. Izmed posameznih ustanov v Zvezi naj tu omenimo najprej mladinski list Novi rod. Zrasel je iz potreb in se vzdržal vzlic temu, da se ni lovil za učinki senzacijskega, kričavega mladinskega slovstva. Številke so, ki glasneje govore kakor zapisana beseda: v 1. 1922 se je zbralo 41.468 L 20 st. za mladinski list in nič manj kot 50.000 izvodov je dobila mladina tega časopisa v roke. Petdesettisoč izvodov umetniško in vsebinsko dobrega čtiva v rokah mladine — to je velika podpora šoli v njenem boju proti nevednosti in ga ljudsko izobrazbo. Takih dejanj je le učiteljstvo zmožno. Ne bi pa bila mogoča, če bi ne bilo osrednje, enotne trdovratne volje. Vzporedno z razvojem Učiteljskega lista in Novega roda se je razvijala misel emancipacije tudi v zadevi tiska. Na dele-gacijskem zborovanju 1. 1922. v Gorici je ta misel dobila vidno obliko: sklenili so se vplačevati deleži po 100 L za ustanovitev lastne tiskarne. Ustvarjevalni optimizem učiteljstva pa je gledal rešitev te naloge bliže kakor so pozneje razmere dovoljevale. Učiteljstvo je mislilo, da bo zgradilo največji spomenik kritični dobi preizkušenj s tem, da bo zbralo glavnico za tiskarno, ki bi zadoščala lastnim potrebam. To se doslej ni zgodilo. Da pa. ni delo tako napredovalo kakor bi lahko, niso krivi zunanji, temveč notranji vzroki, predvsem gmotni udarec Zvezi s pevsko turnejo. Znano je, da se je pevski zbor, osnovan pozimi 1. 1922., brez presledkov in ovir razvijal in spopolnjeval do septembra 1923. V tem času si je upal nastopiti tudi v Trstu pri Sv. Jakobu ter je na podlagi uspehov šel v drugi polovici septembra v Benetke, kjer je priredil dva koncerta, in v Bolonjo, kjer je nastopil v dvorani konservatorija. Dosegel je sijajne uspehe, posebno v Bolonju. Ni pa mogel nastopiti v Vidfriu, Gorici in Trstu, kakor je bilo v načrtu, ker ni bilo to pogodu nekaterim članom vladajoče stranke. Vsled velikih stroškov je turneja gmotno ponesrečila, in posledice se še vedno čutijo v organizaciji. Upamo, da je to le začasna ovira zboru, in da bo obilica sposobnih moči in zdravih, vztrajnih delavcev, ki jih je Zveza bogata, premagala tudi to nepriliko. Na letošnjem (1923) delegacijskem zborovanju v Gorici se je mislilo na obrambo poedincev, zadetih bodisi od bolezni in nezgod, bodisi po »višjih odlokih«. Ustanovil se je odsek za samopomoč. Učiteljstvo ve, da nima mnogo prijateljev in da so povečini platonični, kar jih je, ali pa taki, ki bi ga radi izrabili v svoje poitične namene. Zato mora zgraditi ustanovo, da ne bo le od ugodnega slučaja odvisna pomoč učitelju, ki je prišel v stisko. To ustanovo bo treba sistematično razviti. Če bi bile šle stvari normalno, bi samopomoč že najlepše poslovala. Strahoviti udarec, ki je zadel naše učiteljstvo z novo šolsko reformo, je neugodno vplival na nje razvoj te stanovske socialne ustanove. Vidimo, da rastejo iz 'debla Zveza vedno nove veje. Njih rašča včasi zastaja, vendar ima vsaka veja dovolj življenjskega soka. Z rešitvijo vprašanj samopomoči in tiskarskega sklada bi se pokazalo polno novih nalog, ki bi izvirale iz že doseženega. Ko bi učiteljstvo doslej ne vztrajalo na svoji poti z vso žila-vostjo, bi že bilo raztepeno na vse strani. Gentilejeva reforma mu ni naklonjena, preživelo pa bo, z večjimi ali manjšimi izgubami, tudi to, kakor je že marsikaj. Doslej smo videli, da vsa preganjanja niso mnogo izdala. S tem, da se skušajo iztrebiti organizačno delavni učitelji, člani Zveze in njenih d!ruštev, se učiteljstvo šola in utrjuje, se seje vedno novo seme ter se rekrutirajo novi organizacijski delavci, ki bi jih sicer nikdar ne zdramil in ogrel čas stagnacije in utrujenosti. Trde udarce je stanu zadalo Gentilejevo ministerstvo, ki je naposled nastavilo nož tudi na definitivno učiteljstvo, ki je službovalo že pod prejšnjim režimom. Vprašamo pa: ali bo mogoče pustiti te kraje brez slovenskega in hrvatskega šolstva in učiteljstva? Gladko odgovorimo: ne! S tem je že dan sam ob sebi organizačni te- melj ali, ta ali oni tovariš dela, v organizaciji, to je postransko. Dosedanje delo se bo nadaljevalo, z večjo ali manjšo srečo, kakor bodo okoliščine. Če učiteljstvo ne bo omahovalo in skušalo, preko žrtev, doseči prepričanje, strniti voljo večine, da se dosedanji trud ne zavrže, ampak nadaljuje z dosedanjim ognjem, bo vklesalo v kulturno prizadevanje zemlje, na kateri živi, svoje ime kakor malokateri drugi stan. Mislimo, da so temelji za to delo postavljeni in da so tudi nosilci prihodnosti ze zrasli iz štiriletne plodne tradicije zveze. V organizaciji so namreč poleg^ osredotočenih sil še samostojni členi, okrajna učiteljska društva. V teh se razvijajo organizatorji, ki poživljajo manjša okrožja in dovajajo srcu v sredini pobud in sredstev. Tako se obtok sil neprestano menjuje in dopolnjuje. V tej dobi velike preizkušnje se bo, tako upamo, izvršila zdrava in potrebna selekcija v učiteljskem stanu. Kar je zdravega, bo obveljalo, bo ojačilo in osvobodilo učiteljski stan in ga še tesneje združilo z živim telesom ljudstva. Skrivnostna višina. A NTON GR1VAR je bil nekoliko nagnjen k sanjavosti. Bil je TA že po svoji naravi tak, nekoliko pa so ga silile v to knjige, ki jih je mnogo in rad prebiral. Dasi je bil v sodni službi že nad dvajset let, se je moral od časa do časa s kruto voljo prisiliti v spone vsakdanjosti in šiloma odgnati vse drugo, kar bi ga imelo motiti. Ko je sedel tisto jutro pri eni izmed neštetih razprav, ki jim je prisostvoval tekom službe, se je mučil z vso silo, da odžene iz misli vse drugo, kar ni spadalo v to dvorano. Njegove kratkovidne oči so se sklonile še nižje nad spise. Sledil je s pogledom oblikam črk, ki so nastajale na papirju. Sodnik je bil dostojanstvenejši kot navadno. Preložil je kup spisov že parkrat z enega konca mize na drugi, nato je položil okroglo, mesnato roko na zvonec in ukazal privesti obtoženca in priče. Grivar je dvignil glavo. Vstopila sta oče in sin, nekoliko plaha a s trmastim izrazom na obrazu, s kakršnim iščejo naši ljudje pravice. Oče je tožil sina, ker mu je ta prikrajševal izgovorjeni užitek na gruntu. Stara in dolgočasna zadeva. Goro- stasen je bil način sodnega postopanja. Ta se je imel vršiti na ta dan prvič. Z neko nervoznostjo in negotovostjo ga je pričakoval celo sodnik. Par trenutkov so vsi molčali. Snop žarkov je padel skozi polodprta okna na sodnikovo mizo. Oče in sin sta sedla na klop in se zabubila vsak v svojo misel. Odvetnika sta se spogledala in tih muzajoč smeh jima je izginil v kotu ustnic. Tisti trenutek je sodnik premeril navzoče in muzajoči smeh obeh odvetnikov mu ni ušel. Dvignil je po svoji navadi kazalec kot svarilno palčico in gorostasnost je pričela. Sodnik je poklical obtoženca in mu zastavil vprašanje v jeziku, ki ga ta ni razumel. Nato je prevedel Orivar v tujem jeziku izražene sodnikove besede v jezik obtoženca, tožitelja, treh prič in obeh odvetnikov, v svoj jezik in v jezik, ki ga je obvladal tudi sodnik v pismu in govoru ob enem. Obtoženec je odgovoril v jeziku svoje matere, katerega edinega je obvladal, Orivar je prevedel besede sodniku, ki je leno kimal z glavo, kot da ta hip prvič doznava to, kar mu ta tolmači. Tako sta se menila odvetnika s tožiteljem in obtožencem in oče se s sinom ni smel drugače sporazumeti nego s pomočjo tuje besede. Strašno je bilo ozračje, ki je tiščalo na duše vseh in pritiskalo na sence. Tesno, vzdušno, nekaj neznano groznega, kot greh opolzkega se je oprijemalo sten. Snop žarkov, ki je sijal na sodnikovo mizo, je ugasnil. Preko kraljeve podobe na steni je padla senca. , i Včasih se je beseda zapletla, red vprašanj, odgovorov in tolmačenj se je zmedel. Videti je bilo, da sodnik z vso silo pažnje jedva vzdržuje red in je jeidro spora skoro izginilo pod ogromno lupino smešnosti. Oče in sin sta se že dvakrat spogledala, kot bi hotela reči: »Počemu sva tukaj?« Grivarju so gorela lica; beseda se mu je nalahko tresla. 2e zjutraj je čutil lahko mrzlico; bal se je nervoznosti in razburjenosti, zato je z vso silo krotil svoje živce, ki so mu začeli odpovedovati pokornost. Zdelo se mu je, da je vsaka beseda, ki jo je izgovoril, plesala po nevidnih nitkah po vsem njegovem telesu. In teh nevidnih nitk je bilo milijone. Čudno vzdušje mrliške sobe, ki je ležalo tisti dopoldan v sodni dvorani, je pognalo Grivarju vročino v možgane. Nekje v daljni podzavesti se mu je vzbudilo tajno čuvstvo, ki ga je bil že pozabil in ga ni smatral za mrtvega, dasi je bil v teku let že skoro pozabil nanj. Nahajajo se hipi v življenju človeka, ko mu ta ali oni dogodek razgrne skorjo, ki jo je bil zaluščil čas in spozna naenkrat, da je religijozen ali da čuti s plemenom, čigar sin je. Podobno čuvstvo je obvladalo naenkrat tudi Gri-varja. Kakor s tenko nitjo privezano se je oklenilo srca in peklo v tenki bolečini, ki je ni mogoče popisati. Spoznal je skoro, da je ta tenka neopredeljiva bolečina središče duševne in telesne izpremembe, ki jo je opazil na sebi. Kapljala je v žolč, polagoma je lezla v zanohtje in krčila prste. Anton Grivar, dolgoletni sodni uradnik, vesten v svojem poklicu, brezhiben v zadržanju, se je zamislil. Ena izmed prič ga je videla, da je šepetal sam pri sebi. Grivarjeva odsotnost duha, ako tudi je bila samo trenutna, je spravila sodno dvorano v mučen položaj. Sodnik je bil v tem pozabil, da sme razumeti in govoriti en sam jezik in je odgovoril brez posredovanja tolmača. Ko je bila beseda že izgovorjena, se je spomnil na to. Pogledal je Grivarja, obraz mu je sijal v zlovoljni zadregi. »Grivar, zakaj niste prestavili?« Grivar se je predramil. Zavedel se je krivde in je zinil, nevede kaj naj zine. »Mislil sem, da ni potrebno.« Pol svoje tihe misli je izgovoril in se je prestrašil. Sodnik ga je gledal nekaj hipov strmo, kot da razmišlja o poglavju potrebnosti in nepotrebnosti, je poostril oči in zvišal glas za terco: »Grivar!« Vse je bilo tiho; muho bi bili slišali brenčati. Oba odvetnika in priče so postali pozorni. Eden odvetnikov se je namuznil. Nato se je razprava nadaljevala do konca; oče in sin sta se poravnala, odvetnika sta si podala roki, sodnik je izginil skozi vrata. V dvorani je ostal Grivar sam. S tresočo roko je urejeval akte na mizi. Brenčeča misel mu je kot nadležna muha plesala v glavi in zaman jo je odganjal. Trdovratno se je vračala nazaj in sedala na možgane. Iz mladosti se je spominjal, da si je nekoč domišljal, da je krivonog. Ljubil je dekle, kateri je želel biti všeč a misel mu je popačila celo vid; spoznal je to šele, ko dekleta ni bilo več. Ali ni zdaj ravno tako? Kakšen dan je danes? Kaj je napačnega storil? Pred kom naj trepeče? Pred sodnikom, tem zavaljenim paragrafom, ki meri človeka le po tem, je li zakašljal, kakor je predpisano. Sitna muha je odletela le za hip, že zopet je sedela na možganih; tenka bolečina, ki se je držala srca, se je poostrila. Stopil je k oknu in pogledal na ulico. Po tej ulici je prihajal skozi vrsto let vsak dan. Od jutra do večera je delal; dejal bi, da ni duše v njem. Poklic je poklic, sprejmeš ga, da nisi lačen in privadiš se mu. Kot dijak in še v letih je zlagal verze, gospodinja se je čudila skladovnici njegovih knjig; čudi se danes žena in ga kara radi prečutih nočnih ur. Ko pa stopi v pisarno, je stroj kot sto drugih; človek, ki skuša vgnesti življenje ljudi v zakonite predpise; le tu pa tam se zaiskri vedra misel, majhen dovtip, ki oživi stene in se duša naenkrat odlepi od njih, toda kot na povelje se zopet potuhne v se in ždi kot vjeta ptička. Tu pa tam vzdihne samo, zahrepeni, več nima časa, življenje je naglo in minute meljejo. Kaj bi bilo, če bi ne bila duša prosta, ko stopi na ulico? Tedaj vrže od sebe vse in zadiha do dna. Na, zdaj si pa moj suženj ti, birokrat! Pojva, beriva liste, poglobiva se v knjigo, zasanjajva v dalje. Birokrat je bil ubogljiv in se je potuhnil v kot in čakal drugega dne. Te dve plasti življenja je znal dtužiti Grivar tako spretno, da sta mu postali obe neobhodno potrebni. Ko je napredoval v službi prvič in drugič, ko si je poiskal ženo, ki mu je rodila dva otroka, se ni mnogo spremenilo v njem. Ker je po naravi ljubil vestnost, sta mu bili obe plasti enako ljubi in ne bi se mogel odločiti samo za eno ali samo za drugo. Vajen je bil poslušnosti kot najvišje zapovedi. Ta dan je planil vrag v njega. Kdo ve, katero čudo je spalo nekje v globini njegovega bistva, da ni mogel premagati razburjenja, ki ga je celo pognalo do uporne misli. Sodnikov pogled se mu je vtisnil v spomin in njegov visoki, po-vdarjeni »Gričar« še ni šel iz ušes. Stopil je od okna, zaklenil akte, vzel klobuk in šel domov. Cesta je tuje zvenela pod njegovimi koraki. Ta dan ni mogel vreči birokrata s sebe. Šel je ž njim. Le polagoma je dobivala duša prevesje. Sovražno je mislil na sodno sobo, na sodnika, na ljudi, ki se pravdajo in pristudilo se mu je v življenju prvič — biti stroj. Ko je stopil v kuhinjo in ga je žena vprašala prijazno in skrbno: »Kaj ti je, Tonče?« je zamahnil: »Nič mi ni!« »Nekaj ti je, pač. Saj te poznam!« »Ah, nič mi ni.« Poljubil je otroka; moral se je smejati. Drugi dan je bil sodnik prijaznejši kot sicer, Grivar se je pomiril, dasi muha, ki je sedala na možgane, ni povsem mirovala in je tenka bolečina neutrudno zbadala v srce. Čez nekaj dni je dobil ravnovesje človeka, ki ga polni dvoje življenj. Prvič v življenju je občutil neznani mir človeka prevladajoče duše. Drugič ga je občutil par mesecev po prvem dogodku. Dobil je pismo. Uradno naznanilo je bilo, kratko in jedrnato pisano, s potrebnim uvodom opremljeno, da on, Grivar Anton, hiši, v kateri je delal dvajset let, ni več neobhodno potreben in z novim letom lahko izostane. Iz besed je- zazvenel sodnikov ostri »Grivar« in znova oživel v spominu. Grivar je skomignil z rameni, pripognil pismo na štiri kraje, vtaknil ga v predalček listnice in sedel. Premagoval se je, da bi bil miren. Toda roka se mu je tresla, misli so mu vhajale daleč proč. Dopoldan je bil dolg, daljši kot celih dvajset let. Pretehtal je vse, vrgel je na dan sto vprašanj in možnosti ter jih zopet zanikal. Pismo je hladno pričalo in ni ga bilo mogoče zatajiti. Ko je opoldne sedel k juhi, se mu je tresla roka. Smehljal se je zamišljeno. Žena, ki ni prezrla ničesar, kar je bilo nenavadnega na njem, ga je vprašala, kaj mu je. Smehljaje je deial: »Z novim letom lahko gremo beračit. Da, Gizela!« Gizela ga je čudno pogledala. »Čemu nas strašiš!« »No, pa nič!« Več ni povedal. Vse drugo je žena izvedela od drugih, ki jih je zadela ista usoda, zakaj ta, ki pravico deli in ta, ki jo išče, nista smela biti istega jezika. Zena je imela nekaj dni zaporedoma objokane oči in ni govorila, obedi so postali skromnejši. Zadeve nista omenila več; posebno zato ne, ker sta se močno razlikovala, dasi ni v teku let prišlo niti enkrat do trdih besed med njima. V prijazno besedo, v tihi mir in nežnost medsebojnih odnošajev nista hotela vreči trpke skrbi dneva. To skrb je puščal Grivar v pisarni, če se mu je kdaj porodila. Doma je bil povsem drug človek. Kakor da je vrgel raz sebe plašč in se je prikazalo pod vrhnjo skorjo jedro, ki je nastajalo v najtišjih in v najsvetejših trenutkih življenja. Ti človek, ki si prinesel gubo na čelu v družinsko sobo in stre-petajo otroci in žena, ko jo zagledajo, ne razumeš tega. Šibek si, le močni ljudje se znajo smehljati v bolečini. Ko je Antona Grivarja spremila skrb iz pisarne, da je šel sklonjen pod njo kot starec, se je zavedel, ko je prišel do vrat stanovanja. Dvignil je glavo in vzbočil prsi, s smehom je pozdravil družino. Tu sem sam, tu sem svoboden, tu je moj svet, v prsih je širno kraljestvo. Kaj me gledaš, žena; ni hinavščina to, čist studenec je, smejmo se, otroci! Ta čista nada izvira iz neskončnega spoznanja, da je vse, dobro in zlo, le logična posledica tega, kar se je že dovršilo in ju ne spremenita ne jok ne samoobdolževanje. Neomajana vera v pravico, sijaj modrosti, bolj občutene nego spoznane dvigne človeka visoko, tako visoko, da ne občuti ne telesa ne zemlje, kakor da je sredi vsemirja sam in se smehlja brez konca. Kdor je dosegel to skrivnostno višino, ne zapusti je več. S tega neskončnega razgleda človeške duše se razblinijo vsi boleči občutki telesa v nič in prikažejo se obzorja iz katerih rastejo velikanske gore kamor sežejo oči. Vsepovsod pa je mir. Ta mir je čudovit. Ni solz ne žalitve za tebe. Vse je majhno, pritlikavo. Človek je vzvišen nad vsem, neobčutljiv, vedno smehljajoč... Ko se je Anton Grivar zavedel te višine, je bil vedno dobre volje. Igral se je z otroci, celo ženi se mu je posrečilo razjasniti obraz. Približal se je božič; Grivar je nakupil sladčic in igrač, da je žena sklenila roki in ga čudno pogledala. »Kaj misliš?« »Zakaj? Ali ne bo božiča?« »Toda v teh dneh...« Božič so obhajali vendarle. Grivar je molče tako hotel in vse pripravil. Gledali so ga in ubogali. Otroka sta norela od veselja. Grivar ni bil docela srečen. Skušal je razvedriti ženo, a ni bilo mogoče. Potico je komaj pokusila. Nasmihala se je grenko, odgovori so bili kratki. V sveto razpoloženje je kanila črna solza in ni je bilo mogoče izbrisati. Nazadnje je umolknil še Grivar. Po tretjem kozarcu toplega punča je prižgal Grivar cigaro in se zleknil v naslonjač. Otroci so bili že šli spat, svečke na božičnem drevescu so dogorele, skozi okno je sijala lunina svetloba, iz dalje je prihajal glas zvonov. Vse je bilo tiho. Gizela je prelistovala knjigo s podobami, kazalec na uri se je počasi pomikal na dvanajst. Sredi polne tihote se je ženi izvil iz prsi vzdih. Pogleda moža in žene sta se vjela in se premerila v globino. Grivar je otrnil dim od cigare in vprašal, kot da mu je neznano: »Kaj ti je?« Gizela je skomignila z rameni, užaljenost radi brezbrižnosti moža nad tem, kar se je zgodilo, se je poglobila in z otresujočo kretnjo je dejala: »Nič mi ni!« »Nekaj ti je. Sveti večer je in si taka!« »Ne, nič mi ni,« je končala razgovor. »Ali ne smem biti tiho?« Grivar je čutil, kako leži med njima čudna, nevidna koprena, hotel jo je raztrgati. »Na besedi te poznam. Ne znaš lagati.« Za trenutek je molčala. Nato je obrnila besedo. »Saj bi moral vedeti. — O najvažnejših stvareh, ki zadevajo družino, ne govoriš. Če mi ne moreš zaupati — hvala lepa!« Trepet užaljenosti in solza je bil v besedah. Grivar je bil nekoliko osupel. Prvič je rabila tako trde besede. Grivar ni ljubil razburljivih prizorov, tudi na odru ne. Zdaj pa je pljunila ta beseda na sredo lepote. Še vedno mirno in z lahkim povdarkom v besedi je dejal: »Ne prikrivam ničesar. Sto besed ne izpremeni tega, kar se ima zgoditi.« »Ah, saj vem. Tebi je vse eno!« se je otresla žena in ni dvignila pogleda. Grivar je odložil cigaro. Molčala sta. Nekaj ostudnega je leglo med oba. Dvignil se je in stopil do okna, ki ga je odprl na stežaj. Svež dih je zavalovil v sobo, srebro na božičnem drevesu je zatrepetalo. Čez zemljo je sijala lunina svetloba, med kostanji se je zgibalo nekaj kot nevidne angelske peruti. Psi so lajali v bližini, glas zvonov je prepletal lajež, žuborenje vode in tišino. V tej lepoti je dihalo soglasje kot pesem z ene same strune. Iz bridkosti se je odluščilo nekaj drobnemu zrnju podobnega in je rastlo s čudovito naglico. Grivar je začutil v sebi moč človeka, ki je v tihih urah rastel nad druge. Nasmeh mu je legel na lica. Stegnil je roko še po drugem zastoru, kot bi hotel razgrniti pred ženo vso lepoto: Glej, tu smo breztelesni in nikogar ni, ki naj bi mu uklonili pleča. 2ena pa se je čutila nesrečno. Niti enega stebra ni našla kljub dobri vzgoji, na katerega bi se bila zdajle oprla. Videla je samo njegov nasmeh in pogled v svetlobo, ki je bledela njegova lica. Ta brezbrižni pogled se ji je zdel ko zasmehovanje. Kri je zavrela v njena lica, materinski nagon se je oglasil s silo. Zaklicala je skoro divje, da se je prestrašila lastnega glasu. »Anton!« Ozrl se je nanjo, zatrl je začudenje in se naredil mrzlo mirnega. »Čemu ne govoriš? Zakaj se smeješ!« »Saj veš vse.« »Ni res,« je dejala. »Ko pa še z božičnimi darovi lažeš. Čemu smo obhajali božič, kot da se ni nič zgodilo?« Zena ni umela moževega miru, on pa je doznal neznano mnogo. Zena, o kateri je deset let verjel, da sta si eno, se je odluščila od njega. Razlika dveh človeških polov, moža in žene, ki sta od vekomaj nepremostljiva, ju je ločila. V prvem hipu tega spoznanja je razširil oči in srce mu je zastalo. Iskal je tal. Bilo ga je groza nastale samote. Zal mu je bilo za človeka, o katerem je sanjal, da bi legel ž njim tudi na slamo: »Dobro, kakor je; življenje je bridkost in ravno radi tega je lepo.« Iz novega ravnotežja je dejal: »Čemu bi si ponavljali bolečino vsak dan, zjutraj, opoldne in zvečer? Čemu bi grenili otrokom kos kruha in smeh? Radi tega ne bi prikrajšali tega, kar pride.« »Tedaj,« je dejala Qizela, »je res? Z novim letom si odpuščen iz službe?« »Sem.« »Z malo penzijo.« »Za smrt preveč, za življenje premalo.« »Do tedaj je samo en teden, samo en teden, pomisli!« »Samo pet dni je,« je popravil Grivar in se ozrl skozi okno. »In potem? — Ali si kaj mislil?« »Na kaj naj mislim?« Gizela ga je gledala. Zdel se ji je tuj in neznan. Kot da ga vidi prvič v življenju. Odkod je ta tuja duša? »Na kaj naj misliš? Ali nimaš otrok?« »Imam jih.« »Kaj bo ž njimi? Kaj bo z menoj?« »Kaj bo ž njimi? — Živeli bodo. Svet je velik.« Čudna prikazen njenega moža je rastla, da jo je bodla v punčico in je ni videla več. Oči so jo zaskelele in se zameglile. Čez lica so ji pritekle solze. »Ti me ne ljubiš več!« Grivar ni ljubil te vrste solz, zato je besede malone preslišal, da ni Gizela čez trenutek ihtenja dostavila: »Ti ne ljubiš svojih otrok!« Te besede so ga potegnile iz višine v vsakdanjost in zrla sta se iz obraza v obraz s pogledom, ki je pričal malone sovraštvo. Stopil je eno tistih stopnic nizdol, ki so ga peljale v črno temo neznanega. Zdelo se mu je, da vidi svojo ženo prvič v življenju brez krinke, in tako kot je, je zoprna. Otroke je raz-mehkužila, ker se je bala, da bo njena ljubezen šibkejša ko njegova. Zdaj pa ga je vpičila z besedo, za katero je vedela, da vsebuje največ strupa. Kako jasno je zdaj videl! Saj ni drugačna od drugih žensk. Bil je lep, mil, drag in dober. Dokler je solnce sijalo, je sijala tudi ona. Ko gre prvi korak nizdol, noče za njim. O žena! Anton Grivec je nihal kot ogromno nihalo od enega obzorja do drugega. Izgubil je ravnotežje, ko je žena ponovila besede: »Ti ne ljubiš svojih otrok!« »Kaj govoriš? Molči!« Pogledala ga je strmo. Solze so se posušile. Dvignila je roki kot da se brani: »Ne, ne ljubiš jih!« »Jaz...« Beseda mu je za trenutek zastala v grlu, nato je bruhnila kot lava na dan. »Jaz? Ti... ti to trdiš, ti...« »Da, da, da!« je bruhalo iž nje kljubovalno. »Gizela... če to trdiš, si — vlačuga!« Gizela občutila le povdarek zadnje besede, ki je padla kot ogenj v njeno zavest. Besnost se ji je vlila v žile, trepetala je kot šiba. Družina je spala, skozi okno so se glasili božični zvonovi. Iz Gizelinih prsi pa se je odtrgal naenkrat prvo pridušen, nato tuleč jok, ki je udaril Grivarju v možgane in ga v hipu zmedel vsega. Zavedel se je v zlaganem spoznanju, da je naredil nekaj strašnega, zločinu podobnega. Videl se je obsojenca med sodniki, otroci in sosedi, ki so prihiteli na tuljenje in ga sodijo z molčečimi pogledi kot morilca. V polzavesti mu je bilo jasno samo eno, da mora ubiti strašni glas, ki giuši harmonijo in ubija življenje desetih let z enim mahom. Prijel je ženo trdo za roke, njegove oči so pokazale grozečo belino, kot bi jo hotel oplašiti. Zarjula je obupnejše, bolj divje; tedaj pa jo je zgrabil za lase in je iskal njenega vratu... Padla je na tla in prenehala vpiti. V histeričnih sunkih se je potresalo telo. Anton Grivar je stal poleg svoje žene kot stoji ubijalec nad svojo žrtvijo. Tem bolj, ko se je prebujal iz globine, v katero je padel ,tem strašneje je rastel občutek zločina v njem. Hotel se je povzpeti v višino skrivnostnega miru, a je bil njegov trud zaman. Trepetal je, želel je vničiti sebe. Dve debeli solzi sta mu spolzeli čez lica. Tisto neizogibno zlo jih je potočilo, ki sreča človeka ob uri, ko ga najmanj pričakuje. Mehkoba mu je napolnila srce, ženino telo je še vedno ležalo ob njegovih nogah. Sklonil se je, poljuboval njene roke, njene ustnice, njeno čelo, njene lase in jo je klical: »Gizela! Gizela! Odpusti! Življenje je krivo. Odpusti!« Ona je imela odprta usta in zaprte oči. Ni ogdovorila. »Da se je moralo to zgoditi! Ali ni življenje samo dovolj trdo. Reci, da mi odpustiš!« Gizela je le za hip odprla oči, nato jih je zopet zaprla. Dvignil jo je in jo je položil na naslonjač. Ponovil je svoj klic. naj ga vsaj pogleda. Ni spregovorila, ni ga pogledala. Bilo mu je znano, da ta večer ne dobi odpuščanja in da mu drugi dan poreče: »Odpuščam,« a mu ne odpusti vse življenje. On pa bo stal sam v svoji strahoviti samoti in ne bo več kralj skrivnostne višine. To je strašnejše kot jesti tuj kruh in ležati v tuji postelji. Eno zlo se je sprožilo in je potegnilo sto drugih za seboj. Grivar je prvič občutil prokletstvo tega, kar se je imelo ž njim zgoditi, na isti način kot žena. Slonel je skrušen ob nji, ki je zaspala nemirno spanje in je gledal skozi okno, kjer je sijala luna in so peli božični zvonovi žalostnim in po tuji krivdi ponižanim. Prosil je, nihče mu ni dahnil pol besede odpuščanja, vpraševal je, od nikjer ni bilo odgovora; prva stopnica do skrivnostne višine je bila porušena, druga je bila previsoko ... Kaj bo prineslo jutro? ... France Bevk. Nove politične razmere in naš kmet. PREVAL iz srednje-evropskega gospodarskega sestava v italijansko gospodarstvo se je izvršil z občutno škodo za primorsko kmečko gospodarstvo. Avstro-ogrska je bila v gospodarskem oziru precej zaokrožena enota, ker je krila skoraj vse, na vsak način pa svoje najvažnejše potrebe na lastnem ozemlju. Glede hrane ni bila navezana na uvoz. 2ita-pšenice, koruze, krompirja, stročnic, mesa itd. je bilo v državi dovolj. V precejšnji meri so zadostovale tudi industrijske surovine-premog, železo. Najvažnejšo postavko pri izvozu je zavzemal les, pri uvozu pa volna za tvornice oblačilnega blaga. Ako je imel en del države enega blaga preveč, ga je lahko prodal drugemu delu, ako je eno blago rabil, ga je zamogel od drugega kupiti. Ker je avstrijska enota bila precej obsežna, je razkroj te gospodarske enote velevažnega pomena, in ima tudi, vsaj začasno, dalekosežen in poguben vpliv ne samo na one pokrajine, ki so tvorile imenovano državo, temveč tudi za gospodarstvo cele Evrope. Odtod tudi izvirajo vsi poskusi obuditi zopet k življenju prejšnjo enoto, ako že ne v političnem, vsaj v gospodarskem oziru. Tu ima svoj izvor ideja podonavske federacije, ki naj bi združila Avstrijo, Češkoslovaško, Mažarsko, Jugoslavijo in Ru-munijo v en gospodarski sestav, ki bi imel predvsem nalogo urediti gospodarsko življenje Srednje Evrope ter obnoviti in ohraniti one vezi in poti, po katerih se je to življenje razvijalo. Razpad avstro-ogrske gospodarske enote občuti tudi oni del jugoslovanskega naroda, ki se nahaja v Italiji, čutimo ga vsi mi v Julijski Krajini, posebno težko so pa po njem zadeti delavci in kmetje. Delavca pritiskajo predvsem skrbi, kje bo našel delo, in z grozo gleda na naraščajoče pomanjkanje dela in na vedno rastočo ponudbo delavnih moči, ki vro iz starih dežel Italije. Brezposelnost je težka in, kot kaže, neizlečljiva rana slovanskega delavstva v Primorju. Pa tudi kmečki stan je v novih razmerah težko ogrožen. Avstro-ogrska je bila velika država, kjer je kmetski stan — oni, ki žive od obdelovanja zemlje, kmetje in kmetski delavci — bil v zadnjih letih pred vojno že v manjšini napram drugim stanovom, in od leta do leta se je njegovo število krčilo, doeim je število prebivalstva, zaposlenega v drugih poklicih, iz leta v leto naraščalo. Posebno ugodno sta se razvijali industrija in trgovina. Gotovo je v taki državi bilo mogoče prodati vse kmetske pri- m delke, posebno ker jih je bilo k večjemu toliko, da so krili potrebe v državi. Država sama pa je notranjo kmetsko proizvodnjo na vsak način podpirala. Pred zunanjo konkurenco so bili kmetski pridelki zavarovani s primerno uvozno carino, in zato so bile gospodarske, kmetijske krize redke. V notranjosti je država z različnimi nagradami in podporami, brezobrestnimi posojili in na druge načine dokazala, da ji je bil kmetski stan zenica v očesu. Danes je gospodarski položaj našega kmeta drugačen. Slovanski kmet v Italiji spada po svoji veliki večini, z ozirom na posestno stanje, k sloju malega kmeta, ki ne more kriti vseh svojih potreb na domačem posestvu, temveč je navezan na postranski zaslužek. Pred vojno je iskal naš kmet zaslužka v gozdu, na cesti in železnici, v tvornici, v domači obrti. Deloma pa si je pomagal kot dninar pri večjih posestnikih, katerih pa je pri nas malo; par jih je v naših Gorah, redki so v Vipavski dolini in Brdih, po eden ali dva se nahajata v vaseh Krasa in Notranjske. Skoro ves ta postranski zaslužek je danes odpadel. To je prvi veliki primanjkljaj v gospodarski bilanci primorskega kmečkega stanu. V naših vinorodnih krajih se je začela opažati to leto precejšnja vinska kriza. Vina letine 1922 ni bilo mogoče popolnoma vnovčiti in ga je precej preostalo črez trgatev 1923. To leto je, moremo reči, prvo leto od tedaj, odkar trta pri nas rodi, oziroma odkar je postalo vinogradništvo tako važna gospodarska panoga. Pred vojno je imel naš vinogradnik le eno skrb in sicer to, kako bo pridelal čimveč vina, bal se je neurja in trtnih bolezni, ni se mu pa bilo potrebno brigati, kako bo vino prodal. Danes je drugače in s tem, da so bili naši kraji priključeni Italiji, je moralo postati drugače. Avstro-ogrska je mogla pri svojih 51. milijonih prebivalstva letno popiti okoli 9 milijonov hi vina, dočim ne more prebivalstvo Italije, ki je za eno petino manjše, konsumirati petkrat tako velike količine. Naše vino nima danes več onih trgov, ki jih je imelo pred vojno, in izgleda, da jih je izgubilo za vedno. Celo italijanska vina sama ne morejo zdržati na svetovnem trgu konkurence španskih, francoskih in tudi ogrskih vin in država mora v notranjosti Italije ščititi vinski pridelek z visoko uvozno carino. Umevno je, da pod takimi pogoji ni mogoč velik izvoz vin. Stanje naših vinogradnikov se je torej vsled novih političnih razmer v splošnem poslabšalo, ker so izgubili svoje stare trge za vino, ker se v notranjosti morajo boriti z veliko konkurenco vina iz starih pokrajin Italije, in ker se država za razvoj vinogradništva ne briga, pač pa naklada na vino visoke davke. Razpoloženje med vinogradniki ni veselo in brezskrbno. Kaj je z živinorejo? Italija je država, ki je vedno uvažala živino in meso. Znano je, da so v predvojni Srbiji vsi živinski semnji kazali tendenco padanja cen, ako ni bilo na semnju italijanskih živinskih trgovcev. Ako so se pa tekom semnja pokazali, so cene zrastle takoj za 20% in več. Italija je uvažala pred vojno živino z Balkana, nekaj tudi iz bivše monarhije in iz Amerike. Na prvi pogled je bila opravičena misel, da se bo našim živinorejcem v novih političnih razmerah dobro godilo, ter da bodo mogli svojo živino in mlečne izdelke dobro prodati. Ta splošna sodba je bila kriva, in sicer iz naslednjih razlogov: Glavni dohodek malega kmeta je pri živinoreji mleko oziroma njega proizvodi. Mali kmet le redkokdaj krmi živino za mesarja in tako pri nas le redko najdemo pravo pitano, klavno živino. Gojenje plemenske živine pri nas ni v navadi, in za to so potrebne večje glavnice in predvsem pa precej visoka strokovna izobrazba. Tudi naših mlečnih izdelkov ni več lahko unovčiti. Trst in druga primorska mesta so pred vojno uporabila vse prihode naše živinoreje, predvsem vse mleko, ki je prišlo v Trst in ki se je uvažalo tudi iz krajev, ki danes pripadajo Jugoslaviji. Danes ta mesta še domačega mleka ne morejo konsumirati. Res je temu v mnogem kriva brezposelnost, ki vlada v teh mestih, a to ni edini razlog. Na tržaškem mlečnem trgu opažamo že dalj časa počasno prodiranje mleka iz starih pokrajin Italije, predvsem pa iz velemlekarne Soresine pri Cremoni, ki privaža v Trst mleko v kondenziranem stanju. To mleko dela konkurenco našemu pristnemu mleku in dela z uspehom. Zakaj? Vzrok tiči v naših gospodarskih razmerah in običajih. Na tržaški trg prihaja mleko iz par večjih naših zadružnih mlekarn, večinoma ga pa donašajo v majhnih količinah mlekarice, katerih je seveda mnogo. Na vsem tem mleku slone precejšnji prevozni stroški in zato je bilo domače mleko precej drago. Visoka cena, ki je bila vedno razvidna iz mesečnih indeksov (seznam najnujnejših potrebščin za družino 5. članov tekom enega meseca), je napeljala tudi mlekarno v Soresini, da je spravila svoje mleko v Trst. Tu je morala precej časa delati z izgubo, a je dosegla to, da je cena mleku padla. Mlekarice so občutile veliko konkurenco in marsikatera se je spozabila tako daleč, da je začela prodajati mleko, kateremu je bilo prilite precej vode. Oblast vsak tak prestopek strogo kaznuje in objavlja tudi sezname takih prodajalcev. Posledica tega je, da prihaja domače mleko ob glas in veljavo. V tem oziru je samo ena re- šitev, in sicer: treba je zmanjšati prevozne in druge stroške na minimum ter prodajati polno mleko, brez pridodatkov. Mleko mora biti tudi stanovitno, to se pravi, da se ne sme pokvariti vsaj do drugega jutra, po onem, ko ga dobi konsument v roke. Zato bodo morali možje, ki jim je pri srcu kmečki stan, povsod po deželi zasnovati mlekarske zadruge, ki bodo združene v osrednjo zvezo. Ta bo imela v večjih konsumnih središčih raz-prodajališča in gotovo število raznašalk. Temu podobno je tudi vprašanje sira in masla. Naše tolminsko mleko tudi pred vojno ni imelo razvitega trga, temveč se je v veliki večini podelalo v sir in maslo, kar se je oboje dovolj laliko prodalo. Danes so tudi naše inaslame in sirarne brez večjih odjemalcev, ker so prejšnje izgubile in so danes navezane bolj na majhne, domače odjemalce. Južno od Gorice se proda naših gorskih sirov malo več, v velike konsumne centre pa skoraj nimajo dostopa. Zakaj? Vedno zopet zadenemo na isto vprašanje in sicer na negospodarsko proizvodnjo v malem. V konsumnih središčih so vsi razprodajalci suhega mesa in sira organizirani v osrednje organizacije, ki kupujejo sir predvsem od večjih mlekarskih udruženj, ki jim jamčijo, da jih bodo stalno in po ugodnih cenah zalagale z blagom vedno enake kakovosti. Sirarstvo pa je v Italiji zelo dobro razvito; kot primer omenim že imenovano mlekarno Soresina, ki obstoja iz več podjetij, od katerih eno proizvaja mleko v kondenzirani obliki, drugo mleko v prahu, nekatera pa različne tipe sirov. Nujno potrebna bo pri nas večja centralizacija sirarn, ker edino na ta način bo mogoče organizirati in oskrbeti pravo razprodajo. Na vsak način pa sta živinoreja in z njo združeno pridelovanje krme dohodanosni, ker na živinoreji sloni sploh vse naše kmetijstvo. Ako nimamo živine, tudi naša polja ne bodo rodila, ker ne bodo dobila potrebnega gnoja. Primorska živinoreja mora kreniti na tole pot: Mnogo, mnogo pažnje moramo posvečati vprašanju pridelovanja krme, ker edino na ta način bomo mogli rediti številno in lepo živino. Pridelovanje krme se tudi vedno izplača, ker je vedno ali krma ali živina visoka v ceni. Ako je malo krme, je ista draga, živina pa cenena, ako je krme v obilju, je ista bolj po ceni, pa živina draga. Kdor bo imel mnogo krme, bo vedno lahko dobro gospodaril. Glede prodaje mlečnih izdelkov, pa je nujno potrebna večja centralizacija, močnejša in razvitejša gospodarska organizacija. In drugi pridelki? Od sadežev, ki jih naše ozemlje proizvaja in prodaja v večjih količinah, sta važna samo krompir in sadje. Glede sadja in krompirja je jasno, da smo ravnotako odvisni od svetovnega trga, kot pri vinu. Upoštevati moramo tudi tu zahteve in običaje svetovnega trga, to pa posebno še vsied tega, ker se moramo v tej panogi boriti z zelo veliko konkurenco. Naš goriški zgodnji krompir smo prodajali pred vojno za med, severna, predvsem nemška večja mesta so ga pokupila, kolikor ga je bilo. Danes ga ne morejo, ker jim gospodarske razmere ne dovole takšnega konsuma, predvsem pa, ker najde naš krompir povsod hudega tekmovalca v krompirju iz Na-polja in Južne Francoske. Kot pri krompirju, tako imajo tudi pri sadju pridelki iz imenovanih in še drugih krajev za seboj eno, večkrat odločujočo postavko in ta je ranost tamošnjih pridelkov; ta postavka bo vedno govorila nam v škodo. Pri sadju je velikega pomena to, da znajo Italijani iz starih pokrajin sadje pravilno odbirati in pri pakiranju se tudi drže vseh trgovskih običajev. Kdo bo pri nas prodal jabolka lepo odbrana, vsako posebej lepo zavito v svilnati papir, tako da je čedno in tečno, kdo jih bo vlagal v zabojčke predpisane oblike, dolgosti, šiiokosti in globine? Mi bomo prodajali v vrečah, v zabojih za testenino ali k večjemu v sodih. Blago seveda tudi ne bo odbrano. Velikega pomena za naš kmetski stan je dejstvo, da so posestne razmere zelo različne od onih v starih pokrajinah Italije. Tam prevladuje veleposestvo. Ker so imeli v Italiji veleposestniki — agrarni krogi — vedno precejšnjo besedo pri vladi in so bili revnejši kmetski sloji skoraj brez vpliva na gospodarsko politiko, se je marsikaj v davčnem oziru sklenilo tako, da je bilo veleposestnikom v prid. Vzemimo za primer le najnovejši, to je zemljiško-dohodninski davek. Dohodki od enega hektarja so bili po uradnih davčnih lestvicah višje odmerjeni pri malem posestniku, kot pa pri veleposestniku, kateremu se delo vračuna v troške, malemu posestniku pa ne. To je sicer pravno utemeljeno, a bije socialni pravici v obraz. Samo iz posestnih razmer si moremo tudi razlagati visoki davek na alkohol ali žganjekuho, ki je pri nas toliko kot uničena, kar živo zadene pretežni del naše dežele. Notranjci so kuhali češplje in drugo sadje, Vipavci, Kraševci in Brici so žgali tropine, v Gorah pa jabolka itd. Za žganje je dežela dobila letno velike svote in ponekod pri nas je bila žganjekuha naravnost edini stalni dohodek (Vremska dolina, Prem). V marsikateri vasi bodo morali način gospodarstva naravnost spremeniti, kar pa je za gotovo dobo let vedno zvezano z velikim pomanjkanjem. Visoko je tudi obdavčena živina, ki je za malega posestnika odličnejše važnosti, kot pa za veleposestnika. Sirom celega sveta pride pri majhnih posestnikih več živine na isto površino, kot pa pri veleposestnikih. Iz teh ugotovitev razvidimo, da so se gospodarske razmere našega kmeta vsled novih političnih meja zelo poslabšale, akoravno bi kdo na prvi pogled mislil, da se mora kmetu dobro goditi v državi, ki je gosto naseljena in ki mora letno uvažati velike količine hrane. Italija uvaža predvsem pšenico, katere pa naš kmet ne samo ne prodaja, temveč v veliki meri še kupuje. Vse kar hoče naš kmet prodati, mora prodati po nižjih cenah, kot bi odgovarjale ceni industrijskih izdelkov, ki so vsi v Italiji zelo dragi, ker mora Italija uvažati izdelane ali polobdelane proizvode ali pa surovine. Reči moramo, da je prišel naš kmet v nove politične razmere popolnoma nepripravljen. Predvsem ni bilo ne politične ne strokovne organizacije. Splošne izobrazbe ima naš kmet mnogo, manjka mu pa strokovna in trgovska. Ena in druga je nujno potrebna, a za našega kmeta danes težko dosegljiva. Kmalu bomo brez vsakega domačega strokovnega pouka, ki je že tako po vojni silno upadel. Strokovno izobrazbo bo treba preskrbeti kmečkemu stanu na drugi način, in sicer po samopomoči. V tem oziru pa je nujno potrebna zborovalna svoboda in močna gospodarska organizacija, ki' bi skrbela za to, da se okrepi praktična strokovna izobrazba. Poglejmo bodočnosti v obraz. Našega kmeta čaka v novih razmerah gospodarski pogin in izselitev, ako se ne bo zavedel svojega pravega stanja, ki se očitno slabša. Prijeti se bo moral naprednega gospodarstva in sicer: Vinogradnik bo moral gojiti odbrane vrste in ne bo smel gledati samo na količino vina, temveč predvsem na kakovost. Živinoreji mora naš kmet posvečati več pažnje, skrbeti mora, da bo zdrževal s pomočjo občin ali živinorejskih zadrug dobre plemenjake, da bo skrbel za dovoljno pridelovanje krme na domači zemlji. Sadje bo moral gojiti prvovrstno, sadno drevje bo moral negovati. Od njive bo moral dobiti toliko, kolikor zemlja sploh more dati, kar bo dosegel s pravilnim kolobarenjem, pravilnim obdelovanjem polja in gojenjem onega pridelka, ki se lahko in dobro proda. Vse to mu bo pa mogoče edino tedaj, ako bo skrbel naš kmet za to, da si pridobi čimveč kmetijske strokovne izobrazbe. Ljudstvo malih kmetov smo. Ako okrepimo gospodarske sile naših kmečkih domov, ojačimo hrbtenico celega ljudstva. Brezdvomno je bodočnost polna težkih nevarnosti za malega seljaka. Toda vpričo vseh težav, ki se valijo proti primorskemu kmečkemu domu, mora živa ostati v nas zavest, da bomo le to imeli, kar bomo sami ustvarili in ohranili. Josip Rustja, ing. agr. „Zadružna zveza“ v Trstu, ZADRUŽNIŠTVO Julijske Krajine se je bilo pred vojno — tekom štiridesetletnega vztrajnega dela -— razvilo v veličastno organizacijo, ki razpreda svoje niti od pomorskih mest do skrajnih gorskih vasi in ki je bila dosegla po številu pol tisoča naj-raznovrstnejših zadrug. Žal, da se primorske zadruge niso znale osamosvojiti od zadružnih central na Kranjskem in Štajerskem in si osnovati zadružno središče doma, ki bi bilo ne le za zadružništvo ampak tudi za razvoj narodnega gospodarstva v Primorju epohalnega pomena. Mesto enotne, lastne, domače organizacije imeli smo v resnici dve zadružni zvezi, to je Goriško v Gorici in Gospodarsko svežo v Puli, kateri ste pa bili, zlasti poslednja, odvisni več ali manj od Zadružne zveze v Ljubljani, kamor se je steka! posebno med vojno naš zadružni denar. Kakšne posledice je imel ta nedostatek v organizaciji primorskega zadružništva, pokazalo se je šele po premirju, ko so bile primorske zadruge preko noči odrezane od zadružnih central onstran meje in ko so ostale s praznimi blagajnami vsled uvozne prepovedi naložb. S tem, da je ostalo po 3. nov. 1918 v Jugoslaviji naloženega zadružnega denarja preko 25 miljonov kron, ki niso po ogromni večini niti še sedaj zamenjane, je bil zadan julijskemu zadružništvu najhujši udarec v zadnjih 40. letih. V začetku 1919. leta niso sicer naše zadruge takoj občutile pomanjkanja denarja, ali vsled novih razmer, zlasti vsled zamenjave denarja.in vsled pomanjkanja vsakih stikov z zadružnimi centralami onstran meje, je bila zavladala pri zadrugah, ki niso bile organizirane pri Goriški zvezi, z malimi izjemami popolna zmeda, ki je vsled pomanjkanja letnih računov in pomanjkanja revizij pretila, da uniči večino naših zadrug, zlasti v Istri in na Krasu. Temu je mogla odpomoči edino zveza zadrug, zato se je v Trstu šlo na delo in oživotvorilo Tržaško zadružno zvezo, ki je sicer bila osnovana že leta 1907., pa ni nikoli raztegnila svojega delokroga preko tržaške občine in tudi ni mogla zato razviti one delavnosti, kakor so jo razvile druge zveze. Njenemu razvoju je bila na poti tudi organična napaka, da je bila namreč osnovana na društvenem in ne na zadružnem zakonu, vsled česar ni mogla vpeljati denarnega prometa. Ta Zadružna zveza je v svojem približno enoletnem delovanju zbrala okoli sebe polovico zadrug, ki so bile prej članice Zadružnih zvez v Ljubljani in v Celju, in je pričela z najnujnejšim poslovanjem, da obvaruje svoje nove članice pred razpadom. Urejevanje knjig, obavljanje revizij in pomoč pri prošnjah za zamenjavo denarja v avgustu 1919, je bilo glavno delo, ki ga je ona s skromnimi sredstvi in brez uradništva požrtvovalno opravljala. Že takrat — devetnajstega in dvajsetega leta — je bilo očitno, da zveza na podlagi društvenega zakona in brez denarnega prometa ne bo kos ogromni nalogi, ki jo je čakala kot novo središče vseh onih zadrug, ki so bile preje organizirane pri inozemnih zvezah. Ta dedščina ni bila hvalevredna, ampak bila je težko breme, katerega se je mogla lotiti le močna in trdna zveza. Ravno ker so si bili svesti težkosti te naloge in njene važnosti za bodoči razvoj zadružništva, so odborniki stare Tržaške zveze stremeli za enotno zadružno organizacijo za vso Julijsko krajino in zainteresirali so za to idejo tudi Goriško zvezo. Pri tem so bili pripravljeni zadovoljiti se tudi s sedežem nove enotne zadružne zveze v Gorici. Žalibog je propadla misel o ustanovitvi enotne zadružne zveze za vso pokrajino. Zato se je osnovala v Trstu po temeljiti predpripravi sedanja »Zadružna zveza« v smislu zadružnega zakona: njena pravila so bila odobrena na ustanovnem Občnem zboru dne 2. junija 1921, in pričela je takoj s poslovanjem. Koncern leta 1922. je bilo včlanjenih pri Zvezi 127 zadrug: 85 denarnih, 32 konsumnih, 6 mlekarskih, 1 vinorejska, 2 stanovanjski in 1 mlinarska. Od teh je bilo v tržaški pokrajini 40, v furlanski 19 in v isterski 68 Število pri teh zadrugah včlanjenih udov je prekoračilo 47 tisoč in denarni promet članic je znašal 110 miljonov lir. Razvoj Zadtužne zveze v Trstu nam najtočneje predoči njen denarni promet, ki je znašal v letu 1921: 9 milijonov in pol, v letu 1922: 14 milijonov in pol. a v prvih šestih mesecih 1923. leta 16 milijonov lir, vkljub pomanjkanju denarja, kakoršnega naše zadružništvo v dobi svojega štiridesetletnega obstanka še ni občutilo. K temu napredku tržaške »Zveze« v kratkem času njenega obstoja je pripomogla na eni strani trdna notranja organizacija. Središče je dalo pobudo članicam po deželi za praktično udejstvovanje njih naloge kot denarnih središč svojega delokroga, bilo s predavanji, bilo z zadružnimi tečaji, bilo potom pogostih revizij; na drugi strani so pa pripomogle, da se je Zveza naglo razvila in si pridobila zaupanje med domačimi za- drugami smernice, na katerih je osnovana in po katerih je začrtan program njenega delovanja. Zadružna zveza ni sama sebi sredstvo, ona je tu zaradi svojih članic; čuvati koristi članic in delovati za njih napredek, to je njena glavna naloga. Da pa zamore vršiti to nalogo uspešno in vstrajno, mora biti njena podlaga trdna in solidna in ravno za to je Zveza pri razpolaganju z denarjem svojih članic in pri podelovanju posojil oprezna. Posebno v sedanjih časih se Zveza izogiblje in se mora izogibati vseh ris-kantnih poslov in je dolžna zahtevati tudi od svojih članic, da delajo tako. To velja posebno glede ustanavljanja konsumnih zadrug, ki so se celo v normalnih časih slabo obnesle pri nas. Premalo požrtvovalnih in nesebičnih ljudi je rodila prejšnja generacija, ki bi z vnemo gospodarja in s spretnostjo izkušenega trgovca upravljali tuje premoženje, ki jim je bilo zaupano na primer v drobno razprodajo. Zato so mogle le močne kon-sumne zadruge, ki so si pred in med vojno nakupičile milijonov, prestati povojno gospodarsko krizo, katere ne bo še konec, kajti čim večja rana tem daljše zdravljenje. Zadružništvo ne prenaša eksperimentov, navadno jih je vadno drago plačalo, največkrat celo z obstojem. Zato naj bo pot zadružnega razvoja naravna, brez skokov, in zelo oprezna. Čuvati koristi članic in delovati za njih napredek je glavna ali ni edina naloga zadružne zveze, ki ima in mora imeti večji cilj pred seboj: privesti ljudstvo po zadružništvu (in ne po gospodarskem individualizmu) do blagostanja. Ali kriza, ki tlači zadružništvo v Julijski Krajini od 1919. leta sem največ vsled nezamenjenih naložb, ki znašajo v lirah nad 16 milijonov, ovira izvrševanje tega drugega načrta v dosego končnega cilja. Zamenjava denarja, ki je baš sedaj stopila v odločilni stadij, je zahtevala in zahteva od »Zveze« toliko dela in energije, da so se morali odložiti na poznejši čas načrti za poglobitev in raztegnitev zadružnega dela. Da je tudi pomanjkanje denarja bilo mnogo krivo na tem, je očividno, kajti pov-zdiga kmetijstva in obrtništva ter živinoreje, organizacija mlekarstva, vinarskih in sadjarskih zadrug, nakupovalne centrale za kmetske potrebščine, organizacije izseljeništva in pošiljanja denarja v staro domovino ter reorganizacija denarnih zadrug, tega najmočnejšega člena v zadružni organizaciji, zahtevajo lasten kapital, s katerim naše zadruge pred zamenjavo ne razpolagajo. To so ogromne naloge, ki ne čakajo le tržaško Zvezo, ampak vse naše zadružništvo! In ako se hoče zadružništvo po- vspeti od vsakdanjosti in malenkosti do višjih ciljev, do pravih ciljev, ki so ga poklicali k življenju, in postati pot našega ljudstva do blagostanja, moralo se bo združiti v eno samo močno organizacijo, ker smo prešibki in ker je premajhno naše število, da bi se razkosani mogli vsaj približati končnemu smotru, to je pripraviti ljudstvu pot če že ne ravno do gospodarskega blagostanja, pa vsaj do udobnejšega življenja nego je današnje življenje, ki ga živi ogromna večina našega ljudstva. Dr. Josip Agneletto. Zadružna zveza v Gorici. 'V' SELE v sili spoznaš prijatelja. Tako smo šele trakrat spoznali nujno potrebo in važnost Zadružne zveze, ko smo videli, kako slabo se je godilo zadrugam, ki so po razpadu avstro-ogrske monarhije ostale brez zadružnega središča. Izšli so zakoni, da se vzamejo avstro-ogrske novčanice iz obtoka. Članice goriške Zadružne zveze so bile takoj obveščene o tem in so dobile potrebna navodila. Notranjske hranilnice, ki so bile prej včlanjene v ljubljansko Zvezo, so ostale brez navodil, same sebi prepuščene. Posledice niso izostale. Voditelji zadrug niso prav nič računali z novimi dejstvi. Nikogar niso imeli, da bi jim odprl oči. Za Goriško zvezo niso vedeli in če so vedeli, se jim je zdela tuja. Tako so jim ostale deveta vas vse najvažnejše odredbe italijanske vlade koj po zasedbi. Posledica? Večina teh zadrug je izginila. Neka posojilnica je še po 20. aprilu 1919 (ko je bil avstro-ogrski denar vzet iz prometa) sprejemala vračila na račun posojil v avstro-ogrskih kronah in te krone nalagala onkraj meje. To se pravi: če je bil posojilnici zadružnik 1000 kron dolžan, bi moral po postavi vrniti 600 lir. Namesto tega je pa vrnil krone, posojilnica jih je recimo v Celovcu naložila in danes ima namesto 600 lir 1000 avstrijskih kron, kar znaša v lirah okrog 30 stotink. Jasno je, da so morale take zadruge pod zlo. Žile s središčem so bile potrgane, zato so zadružne celice odmirale. Zadružna zveza v Gorici je ob prevalu v novo politično dobo ostala trdna in delavna. Saj so jo jačile energije, ki jih je bilo nakupičilo dolgoletno zadružno delo v deželi. Predvojna zgodovina. Do leta 1904 je družila večino goriških zadrug leta 1899 ustanovljena Centralna posojilnica v Gorici. Ko se je ta 1. 1902 obrnila do poljedelskega ministrstva s prošnja^ naj ji nakloni, ker deluje kot zadružna matica, podporo, je vlada sicer obljubila podporo, a le pod pogojem, da se loči zveza od posojilnice in ustanovi samostojna zveza zadrug. Vsled tega je prišlo do ustanovitve »Goriške zveze«, ki je bila vpisana v zadružni register kot »Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev, registrovana zadruga z omejeno zavezo« dne 20. januarja 1904. Njen prvi predsednik je bil za Goriško velezaslužni dr. Anton Gregorčič. Do prvega občnega zbora (16. marca 1905.) je pristopilo 22 zadrug. To so bile Hranilnice in posojilnice Bi-ljana-Medana, Bilje, Cerkno, Čepovan, Črniče, Dornberg, Kamnje, Kojsko-Šmartno^ Miren, Pevma, Renče, Rihemberk, Solkan, Šempeter, Štanjel, Štjak, nadalje Centralna posojilnica, Krojaška zadruga v Gorici, Ljudska opekarna v Biljah, Gospodarsko društvo v Renčah, Kmetijska zadruga v Ročinju in Kmetijsko društvo v Šempetru. Tem prvim se je pridružilo do leta 1908. le še 6 članic. A v tem letu, ko je Zveza očividno že prestala začetne težave in pridobila zaupanje ljudstva, ji je pristopilo nič manj kot 30 novih zadrug. Ta veliki uspeh moramo v veliki meri pripisati takratnemu živahnemu prosvetnemu delovanju po vsej naši deželi, ki se ga je tudi Goriška zveza kot upoštevanja vreden kulturni faktor vrlo udeleževala. Prirejala je poučne tečaje in njeni propagatorji so na številnih gospodarskih shodih širili zadružno misel potom žive besede. Goriška zveza je skrbela v prvi vrsti za denarno izravnavo med zadrugami. Kot skupna blagajna je služila do leta 1918. Centralna posojilnica. Goriška zveza je pa pričela že v prvem letu svojega obstanka organizirati preskrbovanje kmetijskega prebivalstva z najnujnejšimi strokovnimi potrebščinami: umetnimi gnojili, žveplom in modro galico. Velike težkoče je imela z blagovnim oddelkom, kajti orala je ledino. V uradnem listu goriškega Deželnega odbora, v »Samoupravi«, (štev. 1. 2., 1910), beremo: »Tudi Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev se lahko ponaša z naravnost krasnimi uspehi na gospodarskem polju. Nje koristno delovanje se razteza čez ves slovenski del dežele. Vse to je deželni zbor sprevidel in uvaževal, ko je dovolil »Zvezi« stalni letni prispevek K 6000.—.« Do leta 1910. se je Zveza lepo razvijala. V tem letu se pa opazijo prva znamenja zastoja. Pojavljati so se pričeli znaki predstoječe gospodarske krize, kateri je sledila vojna. Leta 1914. ko bi bila zveza obhajala desetletnico, je štela že 91 članic. Toda prišla je vojna. Med' vojno. Članice naše »Zadružne zveze« so šle skozi hude čase. Vse naše briške hranilnice, v Števerjanu, Kojskem, Šmartnem, Biljani, Kozani in Mirniku, Kmetijsko društvo v Vipolžah, potem Hranilnica v Borjani in Kmetijsko društvo v Breginju, so prišle že maja 1915. pod Italijo, dve leti so bile tik za bojno črto. Za avstrijsko črto so pa ležale hranilnice v Bovcu, Drež-nici, na Iderskem, Libušnjem, Kamnem, v Tolminu, Volčah, Sv. Luciji, Kanalu, Grgarju, Solkanu, Šempetru, Renčah, Biljah, Mirnu, Sovodnjah, Kostanjevici, Opatjemselu, Doberdobu, Devinu. Popolnoma vničene so bile mlekarne v Bovcu, Čiginju, Drežnici, Oabrijah, na Iderskem, Kredu, Libušnjem, pri Pe-ratih, na Livku, v Ljubinju, Poljubinju, Volarjih, Volčah, Zatolminu in Žabčah. Mlekarne v Podbrški Bači, Hudijužni, Novakih in Cerknem so počivale in še spijo, prostore je bilo zasedlo vojaštvo. Hranilnice, ki so bile dovolj oddaljene od bojne črte, so sicer svoje delovanje po možnosti nadaljevale, ali zadel jih je drug še hujši udarec: prisiljene so bile podpisovati vojna posojila, ki so danes, kakor vse kaže, popolnoma izgubljena. Zadruge evakuiranih krajev niso bile nič na boljšem, izgubile so ravnotako vse, kot one, ki so imele sedež v občinah, skozi katere se je vila bojna črta. Goriška Zadružna zveza je koj ob začetku vojne naročila članicam, naj poskrbe, da se knjige in listine spravijo na varno. Po večini so se knjige in listine tako ohranile, pri vseh pa ne, ker ponekod ni bilo časa za prenos. Pri neki hranilnici je blagajničar ravno spravil precej veliko vloženo svoto v blagajno, in se je pripravljal, da jo vknjiži, ko pride orožnik z vestjo: »Bežite!« Kdo je takrat vedel, kaj je vojna in kakšno gorje nam bo še prinesla! Zmeda po vojni. Ko gledamo sedaj po petih letih nazaj v žalostno dobo 1915—1918, se čudimo, da se zadruge sploh še gibljejo. Zdelo se je, da je vojna delo desetletij na zadružnem polju uničila in da zadružništvo ne bo nikdar več oživelo. A s ponosom lahko rečemo, da je vztrajnost naših ljudi tudi na tem polju storila veliko. Mnogo zadrug je že popolnoma obnovljenih in delo se živahno in vztrajno nadaljuje kljub pritisku slabih gospodarskih razmer v naši deželi. Koncem avgusta 1918. je Zveza prenesla svoj sedež iz Ljubljane kamor je bila prenesla svoj urad ob izbruhu svetovne vojne, zopet v Gorico, Že v Ljubljani se je Zveza pridno udeleževala vseh obnovitvenih akcij. V domovini je započeto delo še bolj intenzivno nadaljevala. Krepko je varovala koristi našega prebivalstva, ki se je trumoma vračalo iz begunskih taborov in marsikdaj je bilo treba spregovoriti krepko in tehtno besedo proti okorelemu birokratizmu oblastev. Kar na mah je prišel polom avstro-ogrske monarhije. Naravno, da se je v prvem presenečenju vse delo ustavilo. Potem so prišli novi gospodarji, pričel je dež novih zakonov, novih ukazov, novih odredb. V najslabšem spominu nam ostane gotovo odlok o izmeni kron. Kaj čuda, da so bili vsi zadrugarji zmedeni. Zvezino delo ni bilo prijetno. Potrebna je bila popolnoma nova orijentacija v novi državi in to za vodilno organizacijo ni lahka naloga. Zraven tega lastna pisarna še ni imela prave strehe in po deželi so ležali zadružni domovi še vsi v razvalinah. Poslovne knjige zadrug so bile deloma uničene, kar je bilo ohranjenih pa od leta 1914., še nezaključene. Zadruge so bile večinoma brez voditeljev, ako smo jih hoteli obnoviti, je bilo treba novih moči. Pisarniško in knjigovodstveno delo krajevnih zadrug je morala mnogokje izvršiti Zveza. Na vse načine je skušala Zveza uplivati na vodilne kroge raznih občin, da so se zadruge čimprej obnovile. In z uspehom smemo biti zadovoljni. Razen treh posojilnic danes vse delujejo. Izmenjava denarja. Veliko se je o tej zadtevi že razpravljalo. Širile so se vesti, da Zveza stoji slabo, ker ima veliko milijonov neizmenjanih kron. Ko je Zveza skoro ves denar izmenjala, se je dvignil glas, da je Zveza izmenjala svoj denar, ne pa denarja svojih članic. Poglejmo, kako stoji zadeva: 3. novembra 1918. je imela Zveza pri Zadiužni zvezi v Ljubljani naloženih okroglih 2 milijona in pol kron. Ko je izšel v Jugoslaviji odlok o žigosanju bankovcev, je Goriška zveza, v pričakovanju, da kmalu dobi dovoljenje za predložitev tega denarja v izmenjavo, naročila ljubljanski, naj denarja ne da žigosati. Ljubljanska Zveza tistikrat ni mogla dati cele svote na razpolago, ampak le okroglih 1,800.000 kron. Ti bankovci so ostali nežigosani v zalogi pri imenovani Zvezi, razlika pa je ostala v tekočem računu. Nežigosani bankovci so ležali brez koristi, kar je pomenilo za Zvezo veliko škodo. Zato se je morala potruditi, da čim prej reši to vprašanje. Čigav je bil ta denar? Zvezin? Nikakor. Zvezine članice nalagajo svoj denar pri Zvezi in od nje prejmejo o potrebi tudi posojila. Razliko teh vlog in posojil je Zveza nalagala pri raznih denarnih zavodih: pri goriškem Montu, Ljubljanski kreditni banki, Centralni posojilnici v Gorici, Zadružni zvezi v Ljubljani, in drugih bančnih in zadružnih ustanovah. Izmenjani denar je bil torej denar naših malih ljudi po deželi, ki so svoje malenkostne in od ust odtrgane prihranke nalagali pri podeželskih hranilnicah in po njih pri Zadružni zvezi. Vprašanje iz-menjav.e denarja še ni popolnoma izčrpano. Delo se nadaljuje. Sedanje stanje. Zvezin delokrog je danes veliko večji nego pred vojno, bodisi po zemljepisnem obsegu, bodisi po številu včlanjenih zadrug. Ima namreč 148 članic z okroglo 47.000 člani. Plačani deleži znašajo 16 tisoč lir, jamstvo 800 tisoč. Članice se takole delijo po strokah: 69 je denarnih, 23 stavbnih, 19 mlekarskih, 32 gospodarskih, kmetijskih in konsumnih ter 5 različnih zadrug. Denarnega prometa je imela Zveza v 1. 1922. okroglo 52 milijonov, naložile so članice v tekočih računih okr. 5M> milijonov lir in približno toliko tudi dvignile. Blaga je prodala v 1. 1922. za pol milijona lir; v letu 1923 se je blagovni promet znatno zvišal. Pri tem moramo ugotoviti, da se Zveza načeloma ne spušča v trgovske špekulacije, ampak kupuje blago le proti prednaročilom. Tu se odpira zadružništvu široko polje za delo. Če preletimo s pogledom ta razvoj, uvidimo, da je naša zadružna matica okrepčana izšla iz kritične povojne dobe, si utrdila središče in razširila mrežo svoje organizacije. To velikansko delo je moglo naše zadružništvo izvršiti le, ker je našlo širom dežele sicer redko sejane, a požrtvovalne in sposobne zadružne delavce. Tem tihim zadrugarjem, ki so vztrajno in s trudom vzdržali zadruge v najkritičnejšem času, se mora naše ljudstvo zahvaliti, da se ni delo desetletij zrušilo v nič. V tej dobi preizkušnje pa se je tudi izkazalo, odkod črpa naše zadružno delo notranjo moč. Krščanska ljubezenska ideja je duša ljudskega zadružništva. Očak kmetijskega zadružništva, Raiffeisen, je videl v zadrugi v prvi vrsti sredstvo, da se prebudi v ljudeh iste vasi plemenito čustvo bratske vzajemnosti. Ta ideja je v naših zadrugah še živa. V dobi preizkušnje se je to pokazalo. Ta krščanski zadružni duh se mora razširiti med široke plasti zadrugarjev in tako bo naše zadružništvo moglo jačiti nravno in gospodarsko silo širokih ljudskih plasti. David Doktorič. O našem sadjarstvu, PODNEBNE in geološke razmere so v slovenskem delu Julijske Krajine kaj različne in tako so seveda tudi različni pogoji za uspešno sadjarstvo. V goratem delu dežele in v dolini Pivke in Reke kaj odlično uspevajo jablane in hruške, v go-riški okolici, Vipavski, v Brdih in na Kanalskem pa črešnje, marelice, breskve, hruške, smokve in kostanj. Jablane v teh gorkih in sušnih krajih trpijo preveč od suše. Češplje, ta za trgovino tako dragoceni sad, pa se žalibog čim bolj in bolj zanemarjajo in to radi raznih bolezni, katerim je to žlahtno drevo podvrženo. Češpelj je zdaj največ v reški dolini in okoli Otaleža na Cerkljanskem. Kras ni za sadjarstvo posebno ugoden, vendar uspevajo v boljših zemljiščih in zatišju tu zelo dobro pozne hruške. Tudi za orehe so kraška tla prikladna. Posebno lepa drevesa sem videl na Pivki in v reški dolini. Najvažnejši sadjarski kraji so: Goriška okolica, vipavska dolina, Brda, reška dolina in Cerkljansko. Na Kanalskem so pred vojno pridelovali tudi mnogo sadja, a vojna je povečini uničila drevesa in istotako tudi nasade vzhodnih Brd do Kojskega. V goriški okolici, Brdih in vipavski dolini so črešnje najvažnejši sadjarski pridelek. Kupčija s črešnjami, ki je bila pred vojno zelo razvita, se je zopet začela oživljati. Posebno je pripomogel k temu dozdaj na Goriškem trgu še ne poznani način pošiljanja žveplanih črešenj v daljne kraje, zlasti v Ameriko. V ta namen so najbolj prikladne bolj pozne, debele in bele črešnje. Te so tudi dosegle najvišjo ceno. Zato bo kazalo v bodočnosti cepiti take vrste črešenj. Za zgodnje črešnje ni bilo kupcev, ker so bolj drobne in bolj slabega okusa. Glavni trgi za črešnje so Gorica in Kormin. V zadnjih letih opažamo na črešnji veliko bolezni. Huda bolezen je smolikavost in neka glivična bolezen, ki opali in razje liste, da ostanejo samo mrežasta listna rebrca. To ličinko je zelo lahko spoznati, ker liči popolnoma malemu polžku. Proti vsem tem boleznim so poznana več ali manj učinkujoča sredstva, a pri nas ni o kakem umnem zatiranju sadnih bolezni in škodljivcev niti govora. To dejstvo je seveda največ krivo našemu neuspehu na polju sadjarstva. V Gorah in reški dolini so najvažnejši pridelek jabolka. Ta so zelo različne kakovosti in mnogo je tega sadu poškodovanega od bolezni. Z razmeroma majhnim trudom bi se veliko doseglo, ako bi se to sadje odbiralo po kakovosti in debelosti in ako bi se zatiralo bolezni jablane, bi tudi sadje bilo zdravo in lepo. S tem bi sadje mnogo lažje prodajali in dosegli tudi mnogo višje cene. Seveda bi morali v to svrho ustanoviti sadjarske zadruge, ki bi skrbele za uporabo in prodajo sadja. Jabolk in hrušk se mnogo uporablja tudi za žganjekuho. Ta način uporabe sadja je tudi dobičkanosen, a je škodljiv, ker pospešuje uživanje alkoholnih pijač. Od lanskega leta sem je žganjekuha podvržena visokim davkom in kuhanje žganja iz sadja se gotovo ne bode izplačalo. Bolj priporočljiv način uporabe slabejšega sadja je naprava sadjevca. Pomanjkanje posode dobrih kleti in sadnih mlinov in stiskalnic pa otežuje pridelovanje sadjevca. Nekaj sadja se v Oorah tudi za domačo rabo posuši, ali to s tako primitivnimi sredstvi, da je pridelano sušje dobro samo za domačo rabo. V goriški okolici in v Brdih je bila pred vojno zelo razvita domača industrija za sušenje olupljenih in žveplanih češpelj, imenovanih v trgovini »prunelle«. Za to sušenje se je uporabljalo po večini češplje iz Slavonije in Bosne, ki so se v ta namen od tam uvažale. Ta domača obrt danes, žalibog, še spi in bo tudi popolnoma zaspala, ker bo vsled pomanjkanja blaga izgubila svoja tržišča. Za to obrt so se v zadnjem- času začeli zanimati tudi v drugih krajih in še celo v Srbiji bodo pričeli letos sušiti češplje tudi na goriški način. V oglasih nekega jugoslovanskega lista sem bral, da iščejo za to obrt sposobnih in veščih ljudi. Ker pri nas manjka podjetnosti, nam bodo tako prevzeli drugi to obrt. Kakor so naši kraji ugodni za sadjarstvo, vendar je ta važni del našega gospodarstva še silno zaostal. Mnogo je temu tudi krivo, da nimamo sklenjenih sadnih vrtov. Sadno drevje raste večinoma raztreseno po njivah, vinogradih in v gorah tudi po travnikih. Tu ni mogoče drevja dobro negovati in zatirati škodljivega mrčesa in bolezni, kakor je to lahko mogoče v sklenjenem sadnem vrtu. Posebno zapuščena so sadna drevesa na travnikih, katerih se ne okopava in niti ne gnoji. — Da je naše sadjarstvo tako zaostalo so krive tudi slabe kupčije s sadjem. Ce bi kmet dosegel višjo ceno za sadni pridelek, bi tudi sadnemu drevju posvečal večjo skrb in nego. Ker pa je brez oskrbovanja in nege sadnega drevja nemogoče pridelovati lepo, zdravo in obilno sadje, mu bodo še vedno cene nizke in tržne razmere zanj slabe. Torej: najprej moramo zboljšati kakovost sadu in potem organizirati sadno trgovino, to bodi naš cilj! Potem bo sadjarstvo v naših krajih zacvetelo in bujna sadna drevesa, spomladi odeta v cvet, v jeseni vpognjena pod obilim sadjem, bodo v kras in veliko korist našega kmeta! Just Ušaj. Tržaška statistika. DA se Trst po razsulu avstro-ogrske monarhije, ki je tvorila njega ogromno zaledje, ne povzdigne več do prejšnjega pomena, je za vsakogar umljivo. Italija s svojimi desetimi lukami tudi pri najboljši volji ne more posvečati toliko skrbi Trstu, kakor je Avstrija, ki je imela le dve luki: Reko in Trst. Evo par suhih številk. Leta 1913. je dospelo v Trst trikrat toliko blaga kakor 1920. ali 1922. Ko se je cesarstvo razsulo in se je Trst pridružil Italiji, je mesto za nekaj časa poživelo. Ni čudo, ko je 38 miljonov Italijanov gledalo na Trst ko na obljubljeno deželo. Optimisti so v trenutnem napredku videli že znamenje najboljše bodočnosti. Triletna skušnja pa dokazala, da so imeli črnogledi prav. V decembru 1920. je imel Trst v svojih glavnih skladiščih (Magaz-zini generali) natovorjenih 41.315 ton blaga v decembru 1921. le 39.117, v decembru 1922. pa le še 12.723 ton. V treh letih smo padli za 40 od sto. Kajpada ni čuda, da vlada v Trstu, čigar število prebivalstva je v primeri s predvojnim stanjem še narastlo, taka brezposelnost kakor nikjer drugod v državi in da vsled tega kon-sum močno pada. Leta 1920 so v Trstu popili 187.000 hi vina, leto kasneje 173.000, leta 1922 pa samo 153.000 hi vina. Piva so popili v 1920. letu 114.000 hi, leto kasneje 81.000, leta 1922. pa samo 37.000 hi. Italijanski statističarji si tolmačijo padanje konsuma pri pivu z dejstvom, da so Nemci in Slovani, ki kon-sumirajo neprimerno več piva ko Italijani, v veliki meri odšli iz Trsta in so jih nadomestili Italijani. To je res, a zato bi se moral vinski konsum pomnožiti, pa se ni! Čelo narobe, kakor nam kažejo gorenje številke. Primerjajoč tržaški konsum alkoholnih pijač v letih 1913 in 1922, opaziš, da so Tržačani 1913. leta popili 27S.ÜÜU hi alkoholnih pijač, leta 1922. pa le 190.000 hi. Nič boljša ni druga statistika. »Delavske zadruge« so pri istem številu člnstva razprodale 1921. leta blaga za 97,000.000 lir, leta 1922. pa le za 66.000.000 lir. Revščino tržaškega ljudstva kažejo tudi posojila. Tržaška zastavljalnica je izposodila prebivalcem proti zastavi premičnin 1920. leta okroglo 1,3-14.000 lir, leto kasneje 2,254.000, leta 1922. pa kar 3,317.000 lir. Število tržaškega prebivalstva se mora zmanjšati, vsak dotok se mora ustaviti. Potem bo tudi brezposelnost izginila; sicer se je zdaj veliki dotok iz starih pokrajin očitno skrčil, a še vedno ne v taki meri, da bi se moglo življenje Trsta kolikor toliko normalizirati. Upanja o kdove kaki prihodnosti Trsta pa spadajo v kraljestvo fantazije. Š. Naše planine. Chi ama la vatria la studia; Chi la studia, l’ama. Vpis v Neveisko spominsko knjigo. POZDRAVLJENE, goriške planine ! Kolikokrat so me vaši skromni hramovi gostoljubno sprejeli pod streho, ko sem premočen od potu ali dežja prišel z vrhov, kolikokrat sem nočil na klopi ob ognjišču, da sem zjutraj zarana poplezal na strmine nad vami, kolikokrat sem s pastirji čepel na panjih okoli skutnika, sledil mirnemu delu sprav-nika in poslušal povedke o gorju in, veselju planine in doline! Cuvstvo hvaležnosti za trenutke mirne sreče me vsegdar obhaja, ko mi živo stopajo pred oči podobe planinskega življenja. Obhodil sem goriške ter sosedne furlanske, ladinske in nemške planine od 1. 1890. naprej. L. 1918. sem večji del go-riških planin po nalogu Sveta za gospodarsko obnovo Goriške še enkrat in sistematično pregledal. Ako bi hotel opisati naše in sosedne planine, da bi dobili količkaj enotno in splošno podobo, ne dostajalo bi prostora tudi v obsegu celega Almanaha. Podal bom le nekaj stvari, ki se mi zde posebne beležbe vredne. Goriške planine so sledeče: KO Q. ca N Ime planine Občina Višina nad morjem Opombe l Babän Žaga 1395 2 Bala Bovec (Bavšica) 1181 3 Božica Srpenica okoli 1400 1225 ( nova t stara 4 Bukovec Bovec (Bavšica) 1350 5 Cerkniška planina Cerkno okoli 1000 opuščena 6 v^rni Vrh Soča 1513 7 Dobrenšica Tolmin 1320 8 Dolec (Dovc) Drežnica 1525 9 Drnohla Žaga okoli 900 opuščena 10 Duple Soča 1371 11 Golobar Črezsoča (Smast 1254 12 Goričica Bovec 1333 13 Gozdec Bovec 1303 14 Grantarska planina Grahovo (Nemški rut) 950 zasebna 15 Idrska planina Idrsko 1250 16 Jama Črezsoča okoli 1300 opuščena 17 Jeseniška plnnina Grahovo-Cerkno 812 opuščena 18 Kal (Kovc) Tolmin (Zabiške R.) '1484 19 Kašina Libušnje 1049 20 Kočarjeva planina 21 ali Ohoje Breginj 1058 opuščena Kolovrat Volče okoli 850 opuščena 22 Koritnica Log 1069 23 Kovačičeva planina Volče 824 opuščena 24 Krnica Bovec 1240 25 Krejska ali Mata- jurska planina Kred 1135 opuščena 26 Krikova planina Tolmin 1200 zasebna 27 Kuhinja Libušnje 1020 28 Kuk Tolmin (Lubinj) 1150 29 Kukla Trenta 1319 (zasebna in \ opuščena 30 Lašca Tolmin 1280 31 Leskovica Libušnje 1251 32 Lom Tolmin (Lubinj) 1056 33 Mangrtska planina Log 1295 34 Mija Kred 850 opuščena 35 Možnica Log 877 opuščena 36 Mrzli Vrh Tolmin (Dolje) 1300 37 Nad Sočo Soča 1410 opuščena KO d 03 N Ime planine Občina Višina nad morjem Opombe 38 Na Polju Soča 1530 zasebna 39 Na Rešlju Tolmin (Zadlaz) 1167 zasebna 40 Nemčeva planina Tolmin (Polubinj) 1100 41 V Plazeh Soča 1500 42 Polög Tolmin (Žabče) 461 43 Polovnik Črezsoča 1360 opuščena 44 Pörezenska planina Grahovo (Podbrdo) 1000 opuščena 45 V Prodih Tolmin (Podmelec) 1074 46 V Prödih Tolmin (Čadrg) 1035 zasebna 47 Ravnica Tolmin (Lisci) 1051 48 Razor Tolmin (Žabče) 1300 49 Rut Tolmin (Selo) 797 50 Sleme Livek okoii 1000 51 Slčme Vrsno Zatolmin 1448 52 53 Spredolina (false Dol) Svinska planina ^rezsoča Kobarid (Svina) 1205 1213 54 Sužidska planina Kobarid (Sužid) 1107 55 Stadör Tolmin (Polubinj 1077 opuščena 56 Na Vrhu (Stola) Kred 1136 57 Stržiška planina Grahovo (Stržišče) 900 opuščena 58 Temljinska planina Grahovo (Temljine) 900 opuščena 59 Trebinščina Trenta 1520 zasebna 60 Trtniška planina Grahovo 1000 61 Veverica Trenta 1244 opuščena 62 Vojskč Št. Viška Gora (Dolje) 1244 opuščena 63 Za Grebenom Soča (Lepenje) 1222 64 Zajavor Trenta 1300 opuščena 65 Za Plečam Drežnica 1200 66 Zapotok Trenta 1385 67 Zaprikraj Drežnica 1208 68 Za Robom Bovec 1313 f zasebna in \ opuščena 69 Za Skalo Soča 1516 70 71 Zašlap Žagarska planina ali Globoko Libušnje Žaga 1375 1113 Koroške slovenske planine so: Lužniška planina 1589 m, Lušči Vrh (Lusora) 1225 m in Depaska planina 1576 m. Strehica je nemška planina pod Mal-borgetom. Ukljani nimajo skupne planine, marveč so številne staje last posameznikov. Rezijani imajo le eno večjo planino: Grubje 1375 m in dve manjši: Planinica 977 m in Črnipotok 864 m. Njivica 1082 m je cela vasica staj, druge staje so raztresene povsodi po soln- čnih obronkih. Posebnost rezijanskih staj je družnost t. j. več staj skupaj, da tvorijo malo selo. Kaninska planina 1443 m in planina v Kotu 1070 m sta v furlanski posesti. Planine šempeterskih Slovencev so mešanega sistema. Visoko ležeče vasi imajo le skupne sirarnice: Na Močilah 1200 m, Za dolino 1217 m, Tam na Bab 1470 m, Tam za Tlako 1340 m in dr., vsak pa pase posebej v svojem lazu in izdeluje druge mlečne pridelke posebej. Terski Slovenci imajo eno višjo planino pod Jalovcem (M. Maggiore, 1615 m) imenovana Planina 1486 m. Ostale: Kisalica, Kupica, Tam za leso, Tam pri tamorje, Tam pod lipo, Srednje bošk, Strmac in dr. so po dolini Tera in obronkih brežin med 700—800 m. Velja italijanski obrtni zistem t. j. planina je podjetje posameznika sirarja. Le-ta plača občini letno najemnino; obratuje planino in oddaja proti najemnini posestnikom živine iz enega ali drugega kraja, ki drže živino na planini, delež v siru in skuti. Za beneške planine bi bilo treba pač posebnega opisa. V sledečem ne bom opisoval modernih planin in naprav, ampak se bom oziral le na naše stare planine. Planšarstvo na Goriškem kaže sledove pradavnega planinskega gospodarstva. Le nekaj planin je, ki so se bile zadnja leta preuredile ali na novo ustanovile potom posebne akcije deželnega odbora ali vlade. A ravno stare planine obujajo našo posebno pozornost, ker nam dopuščajo pogled v življenje slovenskega pastirja v davne vekove nazaj. Pač nobena panoga gospodarskega dejanja in nehanja ni tako konservativna kot planšarstvo. Planine so odmaknjene od velikega gospodarskega in kulturnega življenja obdelanih ravnin in ljudskih središč. Planine nam radi tega podajejo življenje pastirjev in poljedelcev, lahko rečem, za dobo par tisoč let nazaj. Zgodovina tega starega življenja nam je ohranjena v krajevnih imenih planin in izrazih planšarstva. A tud zapisana zgodovina nam pravi, da je naše ljudstvo živelo pastirsko življenje do zadnjega veka. Danes kot vrt obdelana širna poljana med vasmi Standrež, Sovodnje, Miren, Bilje, Vrtojba, Št. Peter in mestom Gorico je bila do konca 18. stoletja ovčja paša. Goriški grofje, katerih last je bila, so se pravdali z navedenimi občinami, ki so trdile, da so jo pripo-sestovale po starodavni paši. Pravda je bila pričeta za cesarja Ferdinanda III., končana za časa cesarice Marije Terezije s tem, da so občine odplačale za ves, danes milijone vreden svet, 30.000 tolarjev odkupnine. Take pravde radi ovčjih pašnikov pred durmi Trsta so se vršile med vasmi Opčine, Trebče, Oreta in Kolonja še pričetkom XIX. stoletja. 5j« * * Planina mi je gospodarski izraz. Planine ne pomenijo gorovja, ampak plan svet po gorah, kjer je prenehala rast visokega, družnega drevja, svet gospodarskega pomena za rabo paše. Pleteršnik prav prevaja planino z Weidealpe. Tudi srbski Dušanov zakonik pozna planino le kot Alpenweide. Plan pomeni drevja prost, piano polje, stopiti iz gozda na plan.1 Beseda planina se često zamenjava z Alpami. Saj so krstili celo »Slovensko planinsko društvo« napačno, dasi so mu bili botri zemljepisci in jezikoslovci. Krajevna imena Planina v nižinah nam povedo,_ da nima planina z Alpami nič skupnega. Imamo Planino nad Črničami, Planino nad Kojskim, Planino nad Vipavo itd. Vsa ta imena pa so že zdavnaj izgubila prvotni gospodarski pomen paše na prostem. Planine so nam danes le še visoki pašniki v gorovju. Planina v ožjem, tehničnem pomenu je danes širna planjava v visokih gorah od pasu, kjer prenehava rast visocega družnega drevja t. j. gozda, do vrha ter rabi navadno za pašo živine. Drevesna rast v naših gorah prestaja okoli 1400—1800 m visoko nad morjem. Višina mejne črte planin, ki se prečno sklada z rastjo visokega drevja, ni povsod po gorah enaka, marveč je rezultat raznih činiteljev. Svojo besedo za planine imamo le Slovenci. Laška beseda malga je nepojmljiva, pravijo, da je predromanska, bržkone je izpakedrana, slučajna beseda. Saj pravijo Italijani za »Velika planina« na koroški meji »Bieliga« in kaka »Mala planina« je lahko bila »malga«. Geograf Cesare Battisti navaja za tirolske izraze malga, malika, malega ter izvaja besedo iz meleg, mlesti. Enako zvenečo besedo »maleca« se dobi kot livadno ime v Kobariškem Kotu. Nemška Alm je iz Alben in ta iz Alpen in to iz latinskega Alpes, a razlaga je semantična t. j. po pomenu prisiljena. A tudi to ime je praslovenskega korena. Planine so v davnini segale nizko doli v Predalpe. Koder dobimo planine kot krajevno ime, so bili pašniki, kjer se je živina držala po gospodarskem načinu, kakor še danes v visokih gorah. Črniče v Vipavski dolini so imele svojo planino pod Čavnom od 800 do 1000 m. Planina je v ozadju Sabotina, Planina je pod Korado. Kakor je gospodarstvo napredovalo, so se 1 Glej moj članek v Jadranskem Almanahu za 1. 1922. opuščale ovce in koze in so jeli držati govedo v hlevu, ter so danes ali senožeti ali pogozdene, ostala pa so krajevna imena. * * * Prvo prebivališče gorskega pastirja in poljedelca je bilo premakljiva, priprosta koča iz vej ali debel. Podobo take pri-proste kolibe nam dajejo še danes köjica, t. j. iz desk napravljen piramidast šotor, na eni strani odprt, kakor ga rabijo oglarji v gozdu, ali komdrnica iz desk zbita ali iz vej zvita, ali strom, dvopleni strehi podobna nizka koča, ki služi pastirjem in vrhdrjem t. j. senosekom na visokih vrhovih, za začasno bivanje. Živina je stala v medrjih. Prostor kjer je stala živina in koča je utr o, po živini utrta tla. Tamar je koča v gorah, zavarovana proti napadu zveri. Ob koči za pastirje so obkolili prostor za živino. V tla zabiti koli so prostiči, na katere se z gožvo navežejo raklje, obkoljen prostor so medvereje ali me- / drje, ladinski in furlanski mandria. Točno podobo nekdanjih naših tamarjev z medrjami, najdem danes le še v malo pristopnih krajih Karnije in Ladinije.2 Poleti, ko sili drobnica na slemena, so morali hoditi pastirji mlest za njo. Večinoma bolj strmi hribi, kjer je pastirjem bolje kazalo hodit mlest za živino na sleme, se imenujejo še danes Muzci (Molzci) na pr. v Reziji slov. Muzci ital. Monti Musi. V bližini tamarja je bil kal — lopoče, kamor je hodila živina lopat vodo. Tega imena je vse polno v naših planinah, najdemo ga med Ladinci pod planoto Asiago in na Engadinski meji. Imena tamar, medrje, lepoče, muzci nam kažejo sledove prvega, starega planšarstva, a kažejo nam tudi, kako daleč je bival staroslovenski pastir. Tamarji so se opustili v slovenskih Alpah pač šele v 19. stoletju, ko je slovenski gorjan opustil rejo drobnice in jel rediti v hlevih pri hiši in v dolini mlečne krave, približno takrat so se bile opustile v Predalpah planine. Šele ko se je jelo opuščati tamarje, zgradile so se višje v gorovju, navadno sredi planine, pastirske koče, stanovi s hu-dorji za živino. Med visokimi planinami in dblinami pa se nahajajo po solnčnih travnatih legah staje. V krajevnih imenih dobimo cesto ime Staje in Planina vzporedno, četudi že davno opuščene. V Črničah pod Čavnom segajo sela po brežini, do koder seže trta. Za orano zemljo slede po pologu senožeti do skalnih robov. Nad temi so »Staje« višje gori v pobočju Pla- 2 Glej Jadranski Almanah za 1. 1922. nine, nad njo Volarje, ob robu Staj je Jarečnik. Kakor danes še v Reziji, so Crničani pred vekom gnali zgodaj spomladi, ko je zrastla prva trava, živino iz hlevov in vasi na staje. Tam je bival pastir, dokler ni zrasla trava višje v gori. Jarčki so ostali pri Stajah, jalova živina se je zagnala pod vrhove na Volarje, mlečna živina pa se je pasla po planini. Ta imena v Črničah, v solnčni vipavski dolini, kažejo še danes pristno staro planinsko gospodarsko podobo. Sistem staj je še vedno v rabi v osrednjih Alpah tudi ob razvitem gospodarstvu, kjer so kmetje nizko v dolinah, planine pa oddaljene celi dan hoda in več v visokih Alpah, navadno nad 2000 m višine in je vmes travnat pas spomladanske in jesenske paše. Švicarski Nemci ločijo Talgut — posestvo v dolini ter Maiensäss, svet spomladanske in jesenske paše s stajami, ter Säss — visoki pašniki s planinskimi stanovi. Enako imajo francoski pastirji svoje chalets, ki se imenujejo drugod, po nemškem, »mayens«. Sistem je dan tudi po tvorbi gor. Kjer je troje stopenj: dolina, obronek v pobočju in planina proti vrhu, tam so dolinske vasi, brežne staje in visoke planine s stanovi. Kjer je prestrmo pobočje, manjkajo staje, tako navadno v naših strmih Julijskih Alpah. Staje imajo še vedno v Reziji, dočim so planine v posesti tujcev, to pa radi pomanjkanja govedi, ker dolina ne redi toliko živine, da bi se planine izplačevale. * * * Za planinsko gospodarstvo se na Goriškem do zadnjih desetletij nikdo ni zmenil. Po vzgledu izdatne akcije v nemških alpskih deželah, posebno Salcburške in Koroške, se je deželni zbor Goriške vprvič resno lotil urejevanja planin z deželnim zakonom od 21. marca 1913 št. 22 d. r. Zakon ni toliko plod izkušenj v deželi in proučevanja razmer na licu mesta, kolikor posnetek zakonov sosednih dežel in je nastal največ po podnetu vlade same. Vso površnost akcije kaže prvi in temeljni člen, ki slove: »Planine se morajo ohraniti v stanu kakor so« t. j. za časa zakonodaje — in ne kakor bi moral sloveti: »planine se morajo urediti v obsegu, ki odgovarja prirodnim in gospodarskim pogojem«. Planina mora biti gospodarska celota z dolinskim gospodarstvom. Planinsko in dolinsko gospodarstvo mora biti vzajemno, eno daje in prejemlje moči od drugega. Poleg tega morajo imeti planine ugodna tla in lego. Kakor zahteva oranica, vinograd in gozd svojo zemljo in lego, tako jo zahteva planina. Planina po piči in legi je ali za govedo, ali za drobnico ali pa je nje pravilno gospodarsko izkoriščanje mogoče le za oboje skupaj. Tako stoji na pr. lepa planina Možnica v občini Log opuščena, odkar se je prepovedala paša koz. Log nima dovolj mlečnih krav za pašo, da bi se izplačalo držati zanje planinski stan, sirarja in pastirje. Le če se privzame še drobnico, ovce in koze, bi se planina izplačala. Poleg tega so pašniki Možniške planine strmi in godni najbolj za pašo ovac in koz. Planšarski zakon stopi s tem v tesno zvezo z gozdnim zakonom, ter problemom ohranjevanja gozdov in pogozdovanja. Dočim je gospodarska panoga planšarstva pri nas malo ali nič proučena, je gozdarstvo, dasi ena najbolj empiričnih ved, pretirano teoretično. Planinske črede so danes brez zaščite, gozde pa čuvajo, ohranjujejo in širijo gozdarji — lovci. In ti ne gledajo toliko na podrast drevja in gozda nego na gojitev divjačine — srn in gamsov. Značilno je, da v alpskih deželah z razvitim gospodarstvom koz ne preganjajo, nasprotno so kozjerejo uredili. V Švici je kozjereja napredovala, posebno so se povsodi uvedle koze tratarice, t. j. koze, ki se drže pri domu za potrebo družine tako, da se lahko žene vsa mlečna živina na planino. Leta 1866. je bilo vrvici 325.482 koz, 1. 1896. pa 416.323. Na 1000 prebivalcev v Švici je prišlo 136 koz, v bivši Avstriji 43, v Italiji 80. Problem naših planin je tesno zvezan z rešitvijo vprašanja kozje paše na prostem in vzdrževanja gozdov. Ko se ti problemi obravnavajo, stoji navadno tehnično dobro poučen izvedenec napram kmečkim gospodarjem in njih zastopnikom v deželnih svetih brez opore strokovnjaka za planšarstvo, ki bi bil kos ne le vprašanju živinoreje in travništva, ampak tudi vprašanju gozdoreje sploh, v visokem gorovju posebej. Res je, da se gozdovi vsled napredovanja kulture krčijo. Kjer so ravna tla, tam poljedelec po naravnem nagonu iztrebi drevje in seje žito ali vsadi trto. Čim več je prekopane in preorane zemlje, tem več potrebuje kmet živine, tem bolj širi senožeti proti gozdovom. Ta prirodna rast gospodarstva je le na splošno korist. Ako pa je poljedelstvo pred vsem važno za prehrano, se gozdu pripisuje poleg čisto gospodarskega pomena, ker daje les za kurjavo in stavbe, posebno važnost za vzdrževanje vlage in studencev, za splošno zdravje. Imamo torej dve temeljni vprašanji gozdarstva: koliko rabnega lesa za trgovino in obrt mora biti v kaki deželi, kje so taka tla in taka lega, da daje gozd več donosa nego njiva ali senožet ali paša in pa vprašanje, kje je položaj tak, da pomeni krčenje gozda vsihanje studencev in znižanje vlage v ozračju, kar neugodno vpliva na zdravstveno stanje prebivalstva. Ni teh posebnih vprašanj med gozdom in planino ob pri-rodnih mejah, kjer vsled prirodnih pogojev preneha rast družnega drevja in se tudi po prirodni sili sami pričenja planina. Boj za planine se pričenja šele tam, ko zahteva planina gozdno pašo ali pa narast živinoreje v dolini, razširitev planine proti gozdu doli, ali se vsled gozdoreje preprečuje pregon živine skozi gozdni pas in popolnoma prepoveduje paša drobnice na prostem in v dolinskih pribrežinah. Nekoliko poučeni gospodarji že sami uvidevajo, da pri samem dolinskem gospodarstvu prosta paša ovac in koz ne le, da ni potrebna, ampak celo škodljiva. Koza ni toliko škodljiva gozdu, kakor kmetu. Kjer pa je dolina ozka in ni trat in senožeti, tam je gospodarstvo odvisno od planine. Ako je ta strma in visoka, posebno kjer je pristop na gore za težko govejo živino pretežaven, tam je dana zahteva planinske paše drobnice. Trenta, Soča, Log, Bovec, Črezsoča, Žaga, Srpenica, Trnovo nimajo brez planin gospodarskga obstoja, ostale tolminske občine pa izgube z opustitvijo ali omejitvijo planin velik vir dohodkov. Že pred vojno je bilo opuščenih cela vrsta planin. Vsled gozdne prepovedi planine: v Prodeh (Podmelec), Možnica, Golobar, vsled preganjanja koz: Kukla, Veverica, Babän, Drnohlja in Žagarska planina, vsled pomanjkanja vode: Soška planina. Ostale planine so se opustile vsled napredka živinoreje, vsled razdelitve občnih pašnikov in vsled izseljevanja mladine po svetu na delo. Kmet nima več dovolj pastirjev za planine, lažje in bolje izhaja z večjim intenzivnim gospodarstvom v dolini. Ker poleg prirojenih pogojev naraven razvoj gospodarstva sam omejuje rejo drobnice, se omejuje boj za obstoj naših planin le na gotove lege. 2e iz tega sledi, da je glavni moment odpora gozdarjev proti gozdni paši in paši drobnice iz splošnih razlogov neutemeljen. Posamezni pašniki in gozdovi pri tem itak komaj pridejo v poštev. Ni ga izvedenca, ki bi utegnil dokazati na pr. da bi omejitev gozda pod Golobarjem zmanjšala vlago ozračja in vodo v potočinah. Glavni in neusehljivi reservarji vode so v Alpah snežniki in ledeniki. Koritnica, Soča, Zadnjica, Boka, Učeja. Tolminka so izvirki izpod snežnikov. Lepa pravljica o Zlatorogu ima precej stvarnega dna. Širni podovi med Bohinjskim jezerom, Sočo in Lepenjo so morali biti pred vekovi lepa zelena planota z gozdovi in senožetmi. Danes se tla golijo, drevje se umika vedno nižje, drn se trga, da nastajajo goličave, med skalami se odpirajo globoke škraplje. Kdo je povzročil to premembo, strast lovca Zlatoroga, pašnja koz ali priroda sama? Lahkoverni priprosti človek veruje prvo, gozdar drugo, kdor pa opazuje, temu velja tretje. Gozdni pas se pomika nižje doli ne le v naših Alpah, ampak v Alpah sploh. Cela vrsta alpinistov ter gozdnih strokovnjakov je dognala, da se je v zadnjih dveh stoletjih gozdni pas pomaknil najmanj za 300 m navzdol. Bolj in bolj prodira mnenje, da se vrhovi trgajo in izpirajo po vremenu. Prst odplavlja dež, ali pa izginja med poklinami v tla. Podovi nad Koritnico in Sočo se praznijo iz tega razloga. Podovi pod Kaninom so bili po ustnem sporočilu zeleni in bogati planinski pašniki, danes je tam prodna in skalnata puščava. Tako se pustošijo Križki podovi nad Trento. Ne koze, ne ovce, ampak zdržno, nevidno razkrojevanje tal je vzrok, da se visoki planinski pašniki krčijo in kamene. Pašniki na Matajurju, ki je osamljen in solnčen, so vsled praznote za vojne postali mahoviti, drn je bila pridvignjena od tal vsled tega, ker ni bila pohojena in pognojena od pašne živine. Živina pa tudi gnoji tla in prepodi mrčes. Ako se k učinku paše po živini pridruži še smotreno delo pastirja, ki svet jeseni pravilno gnoji, spomladi očiščuje in zravnava ter raztrgano travno rušo zaceljuje, potem se vezni drn ohranja prav radi planinskega gospodarstva bolje, nego po prirodi sami. Gozdove Matajurskega vrha je odstranila priroda sama, plodni drn pa ohranjuje pravilno planinsko gospodarstvo. * * * Zanimivo bi bilo razpravljati o pravnem vprašanju planin, a preskop je prostor tudi za to. Ko se je uvedla zemljiška knjiga, ni bilo pravnika, ki bi bil pravno razmerje le količkaj pogodil. Kaka zmeda pojmov je vladala med njimi, kaže različni način zemljeknjižnih vpisov. Na Bovškem si je bistra glava pomagala kar s tem, da je dala vknjižiti last planine z eno polovico na občino, z drugo pa na posamezne posestnike, ki so od pamti-veka uživali »rožo«. Planinci imajo to posebno ime za skupnost služnostnih pravic na nekdaj grofovski zemlji. Roža obsega pravico pašnje največkrat med sv. Ivanom, 24. junija, do sv. Jerneja, 24. avgusta, pravico poti in gonje, pravico sekati drva za potrebo planšarstva, debla za planinske stavbe, seči seno za rabo planine, zajemati in napeljavati vodo, sploh, pravico do vsega, kar je treba za redno gospodarstvo planine. Pravico rože so imeli prvotno stari hišni posestniki, navadno oni iz soseske. Pravica se deli po številu govedi, navadno le mlečnih krav ter se lahko oddaja, toraj ni takozvana realna pravica solastnine, vezana na premoženje v dolini t. j. nemški Miteigentum als Realrecht. Za nemškim vzgledom so hodili slovenski pravniki na Kranjskem, dočim Goriška temu ni sledila, marveč je šlo stremljenje za polno osvoboditev planine od doline, na previs lastninske pravice na posameznika kot solastnika v smislu občnega drž. zakonika. Tako se je na pr. največja planina Razor na Tolminskem 1. 1910. prepisala z dovoljenjem občine na 70 posestnikov v 288. delih. Edina pravilna rešitev je le-ta: Pri planinah ni mogoče govoriti o čisti pravici služnosti, ne o solastnini v smislu obč. drž. zakonika. Za planinske pravice v našem civilnem pravu ni do-voljne opore, marveč spada prašanje v javno pravo. Planina je kakor gozd1, kot panoga gospodarstva splošne važnosti, ne le zasebnega ampak tudi javnega interesa. Planine se torej ne morejo upravljati, deliti ali obremenjevati po volji posameznikov. Izključiti moramo tedaj lastninsko pravico posameznikov, a tudi samovoljno izvrševanje planinskih pravic. Deželni planinski zakoni bi šele rešili pravni položaj s tem, da zahtevajo ustanovitev planinskih zadrug pod nadzorstvom strokovne, občinske in politične oblasti. Vknjižiti bi bilo treba lastninske pravice planine na ime planinske zadruce, obratovanje planine bi se izvrševalo po posebnih statutih in gospodarskih načrtih. Dokler pa zakon ne stopi v dejstvenost in kjer je sploh kaka pre-memba v zemljiški knjigi mogoča, je treba tam, kjer velja služnost »rože«, vknjižiti kot lastnico občino, upravičence »rože« pa primorati, da v okviru § 63. obč. reda sestavijo družbo, ki naj upravlja planine. * * * Pisanih virov za zgodovino naših planin nisem iskal. Marljivega nabiralca zapiskov iz urbarjev in arhivov nimamo. Tako nam ostaja le planina sama kot slika stare primitivne pastirske dobe. Po krajevnih imenih, ki so z malimi izjemami pristna in pomenljiva, in po imenih orodja in oprave, po imenih, ki se dado zasledovati ne le pri sosedih Furlanih in Ladincih, ampak ki segajo čez Tirolsko, Švicarsko in Savojsko, smemo o slovenskih planinah trditi, da je njih gospodarstvo zrastlo izvirno iz ljudstva samega, da so torej z ljudstvom vred avtohtone. Sledove slovenskih avtohtonih planin je mogoče zasledovati po vseh Alpah do zahodnih francoskih, dočim je vpliv tujih prvin na domače planine minimalen, in se tuja krajevna planinska imena dajo zaslediti šele v poznejši zgodovinski dobi. Krajevna imena, in sicer laška — nemških ni — Kaš'na, (pod Krnom), laški cascina, sirarnica; tri »Laške medrje«, na planini Razor nad Tolminom; »Taljanska koča«, sledovi temeljnih ruševin nad planino Zapötok, pač v zvezi z imenom Trenta, Fonda, pašniki nad planino Črni Vrh, Montura, (Vrh 1961 m nad izvirom Tolminke) in Forka, (na avstr, vojaškem zemljevidu vrh 1491 m), v ustili Ratečanov za Mittagskogel 2062 m, nad Ra-teškimi jezeri, nam kažejo zahodno črto, do katere so se do-silili furlanski pastirji od XII. do XIV. veka istočasno, ko se je naselila v Tolminu gospoda iz Čedada in so se naseljevali laški obrtniki v Trbižu. Takrat je po gorah preostajalo paše. Zdi se, da se domači pastirji niso stavili v bran priseljencem tem manj, ker so prihajali s čredami le čez poletje in odšli jeseni, ko so popasli. Druga doba poskusa priseljevanja je bila v XVII. stoletju, za to so v spominu gorjanov krvavi boji z laškimi pastirji, posebno v Zäjzeri, kamor so silili iz Dunje. V imenoslovje planinskih naprav, navad in orodja se je vrinila le tuja beseda nafa, ki se menja z laško napo t. j. kupa, čaša. Po filologu Klugeju je ta germanska beseda prešla v ro-manščino. Staronemško je slula napf, pozneje hnapf, francozko hanap, pomeni kupo, v pozni latinščini se nahaja hanappus, laški nappo. Furlanski »nape« služi v goriški slovenščini za okvir nad ognjiščem, da odvaja dim. Beseda pa je filologično temna. Po napah ali nafah merijo sirarji deleže mezdarjev. Z merami in tehtnicami je prišel izraz napa pač od koroških sirarjev. Hehn pravi v svoji znameniti knjigi »Kulturpflanzen und Haustiere«: mlekarstvo je umetnost pastirjev. Jaz pa dostavljam: umetnost planinskih pastirjev. Mlekarstvo se ni moglo po prirodi sami razvijati drugod, razen po planinah. Od tod prihaja umetnost delati sir in druge mlečne izdelke in ne iz doline. Tudi Stebler v knjigi: »Alp- und Weidewirtschft« pravi: niso prinesli mlekarstva in nižave v planino, ampak obratno. V južnih Apeninah je mlekarstvo na nižji stopnji nego v Alpah, dokaz, da je mlekarstvo prihajalo od severa doli. Znameniti italijanski geograf Ciiovanni Marinelli pa ima pastirstvo visoko v gorah za pradavno, pač starejše od prebivalstva dolin. Stanje planšarstva v Italiji po njegovem mnenju kaže preko 2000 let nazaj in današnje spominja opise Rimljana Varra v »De re rustica«. * * * Planinski stanovi (navadno pravijo hramovi) so v goriških Julijskih Alpah precej enako zgrajeni. Stan je pod eno streho ter obsega sirnico, kuhinjo in molžo (muzo). Poleg stanu so za živino potrebne klonlce, bajte. V Zapotoku nam je ohranjen tudi star izraz hüdör, za koze kozač. Sirnica ima ob steni lesene police, na katere se polagajo sirni hlebi, sredi sirnice je nizki mizi podobno spuščalo, spuščal-nica, na katero se postavlja prična sirna gruda v obodu, obtežena s kamnom, da se iztisne sirotka in odteka po jamljiču in rilčku v podstavljen kebelj. Sirnica mora biti dobro zadelana proti vetru in senčna, ker se sicer sir smeti in prehitro suši. Kuhinja ima v enem kotu sredi stene kolovrat, vor, ur ali uren, nad ognjiščem v tleh. Na voru visi na povrazu (obroču) Skutnik, kotel za mleko. Nad ognjiščem so petre t. j. dvoje ali troje brun ali desk, na katere se pokladajo drva, da se suše. V drugem kotu je kup drvi pripravljenih za podkladanje. Na nasprotni strani je vedrnik ali vednjak, klop za vedra, kam-bače, golide, jestnik itd. Kambači so keblji s povrazom ter se rabijo za prinašanje vode in odnašanje sirotke. Kuhinja je pregrajena z nizkim tinom iz desk, t. j. stenica, od molze, (muze) ali veže, t. j. prostor, kjer molzejo drobnico, dočim krave molzejo v hlevu posebej. Na stenici, meter visoki, je deska, ki služi pastirjem za mizo. Nad stenico so zataknjene za žeblji pastirske lesene žlice, v Soči posebne oblike, širše kot daljše tako, da jih je vtikati po strani v usta. Kebelj, ki služi za skuto ali žmitek pastirjem je jestnik. Po molzi ali veži stoje trinogi, a tudi enonogi stolči, molzniki (muzniki), na katere sedajo pastirji, ko molzejo. Prva dva pastirja molzača, takoj pri zavori ali molznici (muznici) t. j. pri luknji, skozi katero lazijo ovce in koze na molžnjo, se imenujeta ščekarja, drugi pa molzniki, miizniki. Navadno molzejo drobnico trije pari molzačev, prvi par, ščekarja, ščekneta vime le parkrat, za njimi prvi par molznikov pomolze bolje, zadnji par dobro iztisne mleko iz vimena. Drobnico po molžnji puščajo na prostem. Poleg molze ali veže je hlev ali senik. Ob steni molze in hleva so pogradi t. j. postelnjaki iz desk zbiti za pastirje, ali pa leže pastirji na petrah v listju ali na senu. Spravnik spi navadno v oglu kuhinje na postelji. Gnoj iz hleva in hudorjev skladajo za ali tudi pred stanom, kjer se nabira čez poletje v velikem kupu. Jeseni ga pastirji raznesejo po bližnjih tratah, ki dajejo čredi prvo pašo, ko pride na planino, ali pa tudi po ograjah za trate. Za molžo so medrje t. j. mfedvereje, ograda za drobnico, ko jo zvečer pogoni, t. j. mlajši pastirji priženo na molžnjo. V medrje se odpirajo paze ali lesa, iz medrja v molžo pa vede luknja v lesenem opažu t. j. molznica ali zavora. Planinska paša traja po Tolminskem od sv. Ivana pa do sv. Jerneja vsakega leta, v nižjih planinah pa tudi od srede maja pa do srede septembra. Doba paše se ravna po piči in vremenu. Upravitelj planinskega stanu je spravnik, ki je navadno tudi sirar. Poleg njega je sedem pastirjev, šest starših in en mlajši pogon ali pogonič. Pramper poroča še iz 1. 1530., da je po furlanskih planinah bilo sedem pastirjev, imenovani »dugäri« in trije »sottodugari« pogoniči. Dugar je še ohranjeno po Goriškem kot lastno ime. Zjutraj zgodaj prične molžnja in traja po številu ovac na 600—700 in množini mleka eno do dve uri Čreda s pastirji gre na dnino t. j. določeni del planinskih pašnikov, katerega živina v enem dnevu prepase. Čreda se goni navadno na isto dnino toliko časa, dokler ne popase trave. Od tod lastno ime »Dnina« na Mojstrovki nad Trento. Pastirji v Trenti in Soči se zjutraj po molžnji najedo polente z mlekom in sirotko, čez dan so brez jedi, vsak pa ima svojo pipo. Planinska družba »kompanija« se sestavi za vsako planino posebej. Gospodarji planine, staniki, so oni, ki imajo pravico do »rože«. Kjer je planina občinska last , pridejo po »roži« na planino past občanje. Vsak, ki ima pravico služnosti, je v planinski družbi, oni, ki nimajo te pravice, so vnanjiki ali pri-stopniki. Družbo vladajo mezddrji t. j. lastniki živine, od katere se namolze po 4 nape mleka pri prvi molžnji. Ti nastavijo spravnika in pastirje. Mezdarji se izberejo iz stanikov planine, navadno jih je 8. Tretji dan, ko se prižene živino na planino, se pretehta od vsake živine primolženo mleko. 24 starih funtov je nemška, 20 je laška napa. V Trenti in Soči velja prva. Na vsake 4 nape, t. j. mezda ali enega mezdarja pride en pastir in 70—84 dni paše. Plača spravnika za 70 dni je bila pred vojno na planini Zapotok K 1.20 in vsa prehrana. Pastir s snedenkom vred je dobil okoli 100 K in prehrano, poleg tega za svojo rabo plašč, sekiro, odejo, tobak za pipo in po eno jagnje ali kozlička. Spravnik oskrbuje kočo, kupuje moko, sol itd. Pridelek se deli različno. Navadno gredo prvi trije dnevi molže na račun cele družbe, drugi ali tretji dan se tehta mleko za vsacega družabnika posebej. Četrti dan gre vsa molža na račun spravnika, ki pa se večkrat pogodi že za naprej za najmanjšo količino sira in skute (140 funtov sira in 50 skute) tako, da se mu doloži, kar primanjkuje od četrte molže. Peti dan gre na stöjino t. j. najemščina gospodarjem planine. Za tem pridejo na vsako mezdo po en dan posameznemu družabniku, za njim tri dni pastirjem t. j. snedenki. Po tem sledi zopet družba. Na dan Sv. Lovrenca, 10. avgusta, gre molža za kotel t. j. zakotelnik, toraj gospodarjem planine, da vzdržujejo skutnik in potrebno opravo. Mezdarji vzdržujejo spravnika in pastirje, ostali člani planinske družbe pa plačujejo za vsako napo po 14—16 K t. j. vnänjica. Iz te se plačajo stroški. Kar ostane, se razdeli po meri tehtanega mleka na vse družbenike. Ko je planinska doba pri kraju, »ločijo« t. j. obračunajo deleže ter odženo živino v dolino. Na planini Trebiščini v Trenti se deli pridelek tako-le: prvi dan spravniku, 5 dni za stojino, 7 dni za mezdarje, tri dni za snedenke, en dan za spravnika, 7 dni mezdarjem, dan Sv. Lovrenca »zakotelnik«, potem mezdarji. V Bali se deli 1. in 2. dan mezdarjem, 3. dan spravniku, 6 dni stöjina, potem mezdarjem, 7., 8. in 9. avgusta spravnik, skupaj s pastirji, snedenk. Staniki morajo vzdrževati streho in kotel vse drugo družba. Če komu živina pogine, dobi kljub temu delež po tehtanem mleku, tako da utrpi izgubo cela družba. Mangartska planina deli prva dva dneva na mezdo, drugi in tretji dan spravnik, potem tri mezde, 4 dni stöjine, po starem na dan Sv. Lorenca »zakotelnik«. Ker pa je ta dan pozno v letu in je paša že pičla, staniki zahtevajo, da se jim odkaže še poprej, kak dan julija. Potem pridejo zopet mezdarji, dve mezdi za spravnika, tri mezde za snedenk pastirjem, potem mezdarji in zadnji dan zopet za spravnika. Glavna oprava za sirjenje je vor in skutnik. Vor (izgovarjaj »ur«, »uren«, v tolminskih planinah ga imenujejo »kolovrat«) je debel kol, ki se vrti okoli svoje osi, vtaknjene ob stropu in v temeljnem kamnu v tleh. Iz tebla moli soha, pri-rodno vpognjena močna veja, ali vtaknjeno steklo, na katero je obešen skutnik, t. j. bakren kotel za sirjenje. Visi na železnem povrazu, da se ga primika in odmika nad ognjišče, ki je v prstenih tleh. Na skutnik se poklada krčnik ali križ t. j. dvoje latic preko kotla, na katere se postavlja cedilo, z lisičjakom, smrečjem ali drugim zelenim, vehastim vejevjem zataknjen lij, skozi katerega se naliva mleko. V molzaču ali golidi pastirji eden za drugim prinašajo in vlivajo prično namolzeno mleko skozi cedilo v skutnik. Kjer pa izdelavajo maslo in vsled tega le polumasten sir, najprej nalijejo mleko v velike, prej lesene krnice, sedaj navadno kovinaste lätvice, nekaj pa v skutnik med posneto mleko. Sirar mleko segreje do 28° R, ter vrže vanj soli (na 100 litrov 1 kg) in sirišča. Navadno izkušen sirar ne rabi toplomera, s potipanjem z roko premeri z gotovostjo potrebno toplino za prösnico in za skuto. Sirišče, kozličevje, je navadno iz kozjega želodca; na 100 litrov zadošča za oreh velikosti. Naredi se iz želodčnega sokrt in notranje želodčne kožice, sesekljane na drobno. Drži se tudi dve leti dobro, starejše je izdatnejše. V najnovejšem času so jeli rabiti kemično sestavljeno sirišče v praških. Telečje siriče je za 75% šibkejše od kozličevega. Ko se mleko ob 34° sesiri, razbija sirar sirne grebe z mla-tičem, trnačem ali mešnjakom toliko časa, da jih zdrobi v prösnico t. j. zasirjeno mleko zdrobljeno v grebice, debele kot proso. Ako prosnica ni dovolj razbita, dozoreli sir rad griije. Zato sirar skrbno parkrat zajme grst prosnice, da se prepriča, ali je dovolj razbita ali ne. Potem primakne skutnik na žerjavico nazaj, da prosnica spadne t. j. napravi veliko sirno grudo. Golorok seže sirar do dna Skutnika, da zaokroži grudo ter jo potem s škafom, Sirnikom, dvigne iz Skutnika in položi na spuščalo ali spuščalnico. Ko se sirotka dovolj odteče, jo dene v torilo t. j. rešetni obod. Polagoma stiska vedno izdatnejše iz sirne grude sirno vodo, pokrije in podvije torilo s platneno krpo, položi črez deščico in nanjo težak kamen. Stisnjena sirna gruda ostane na spuščalu 3 do 4 ure, potem se preveže v obodu tesneje ter postavi na police ob stenah sirnice. V Skutniku ostalo prösnico zalije sirar na 100 litrov s petimi litri mleka ter vso gmoto povre do 60° R, potem prilije na 100 litrov 3 litre kisali t. j. čiste skisane sirotke. Da prosnica preveč ne zavre, pogasi plameni ogenj pod Skutnikom, navadno s svežimi rastlinami. V planini Za Skalo z riganjem (Aconitus), v Bali z vraničjem (Cynanchum), na Mangrtski planini s telohom (Helleborus). Vsak sirar ima svojo vero! Ko se je prosnica seskutila, pobere z veliko plosko, preluknjano zajemalnico, snemanico, storjeno skuto iz sirotke, ter jo devlje v platnene ob stropu viseče vreče, da sirotka odkaplja. Iz Skutnika odlije večji del sirotke v keblje za pičo svinjam. Ostali sirotki priloži nekoliko prej na stran dete prosnice, do-lije mleka in povre. Ko se gmota vnovič seskuti, postane žmitek t. j. skuta za priboljšek hrani pastirjem. Napraviti ukusen žmitek je pravi ponos sirarja. Dober žmitek se sveti in tvori gladko, svetlo gmoto. Del čiste sirotke nalije sirar v brento ali dežo, ki stoji blizo ognjišča, da se skisa in tvori kisal. Ta služi za pitje pastirjem, hladi veliko žejo, rabi pa se lahko tudi kot zdrav jesih iti se doliva v skutnik, da se sirna gmota prej dodobra seskuti. Gostejše ko je mleko, težje se zaskuti. Poleg kisali mečejo nekateri sirarji v prosnico še prgišče snega. V Skutniku svetlo-rdečega bakra se mleko hitreje zasiri nego v onem temne barve. * % * Vsi slovenski izrazi sirarjenja so pristni. »Skuto« izvajajo glasoslovci iz latinskega »excocta« oziroma furlanskega »scuete«, od tega izvajajo tudi nemški Schotten. Narobe je prav! »Excocta« je učenjaška etimologija iz »skuta«, enako »trnač« iz tornare (Štrekelj). Trnač je mlatič z nasajenimi trni v batu. Ne sme se misliti, dasi le priprost človek tolmači besedo po znanih besedah. Tudi učenjaki so kaj pristopni primerjanju po glasu in besedah, najdenih v tujih jezikih. Tako primerja Miklošič skuta, Topfen (vrsta kaše na Dolenjskem) skutnica, (juha skuhana od skute) z nemškim Schotten ital. scotta, lat. excocta, staronemško scotto, kljub temu, da ima takoj za to besedo glagol »skutati«, staroslovenski componere, razkutati, effodere, češki skutiti, zusammenscharren. Ple-teršnik ima poleg tega skut, Ekel, na skuto iti, odstraniti od hiše, priskuta Überdruss, priskutiti se (sich ekelhaft, unangenehm machen, jed se mi je priskutila, življenje se mi je priskutilo). Temeljni pojem je prav izražen v besedi skuta, mleko se skuti t. j. loči v prösnico; temu odgovarja docela skladno nemški: die Milch schüttet sich, se skuti. Zato nemški filolog Dietz besede Schotten ne stavlja od scotta, ampak k schütten. Pojem excocta, izkuhanje je sematični (pomenoslovni) nesmisel, kakor je stvaren in polen pojem skuta, zasirjeno, ločeno mleko. V goriških Alpah je polno vrhov imena Skutnik, po obliki poveznjenega sirarskega Skutnika. Praslovenski planinski pastirji so torej že izdelovali skuto. Latinci so pošiljali v svet le svoje veterane-kolone, in pozno, pač že pod konec starega veka in v srednjem veku so Ladinci jeli naseljevati Alpe. Takrat so tudi našli med pastirji ime skuta. Furlanski »scuete« je iz slovenske besede. Dat je temu tako, kaže tudi beseda prosnica, sirna grebica velikosti prosa. Ta slovenska beseda se najde po nemških planinah kot Spriess, Gspriess, v ladinskih persun, v francoskih kot »brosse«. Eno in drugo na sebi nima pomena, oboje je očitno vzeto iz slovenske »pro-snice«. Miklošič besede proso ne ve tolmačiti, pozna jo za slovensko, polabsko prüsü, madjarski prosza in pruski prassen. Dostavlja: »an prah ist nicht zu denken«; a ravno prh, prs je temeljni pojem, (proso se siplje in mane in ne kakor misli Walde — stiska, premere). Po Hehnu je proso najstarejša žitna vrsta v Evropi. V starih grobiščih Halltsadta, Lužice in Gosposvetskega polja so povsodi našli sledove prosa- Proso med Sloveni na Ogrskem omenja grški poslanec na Attilovem dvoru, Priskos že 1. 448 pred Kristom. Arabec Ibu Rosten poroča, da je bila naiizdatnejša molitev poganskih Slovanov za bogati pridelek prosa. Proso je toraj predvsem slovansko žito pradavnine. Iz davne slovenske sirarnice so prešli v romanščino in nemščino poleg »skuta« za scuete in Schotten, poleg »prösnica« za persun, brosse; Spriess tudi furlanski in ladinski »sir« za sirotko, sarlai in sieč, sič za kisal. »Sgara« v Corderole odgovarja »zvari« na Libušnjem za skuto. V nemški koloniji Sauris med Furlani v Karniji rabijo »kozelva« za kozličevje. V bavarščini Bongrad, Bankert za »pograd«, postelnjak iz desk ob steni. Alpski Nemci rabijo planinski Stebler, bavarski Schment, dunajski Schmetten za »smetano« odtod pa tudi Schmetterling-metulj, po mastnih belih luskinah kril. Filolog Schuchart stavlja tudi francoski motte, španski manteca k slovenski koreniki »ment«, »metuda«. Nemški Quark je iz »t varog«. Severnonemška »kirne« je očitno »krnica«. Herodot nam poroča o Skitih, da. so sužnje oslepili ter posedali okoli velike krnice, da so medli iz mleka maslo. Grki so prevzeli besedo butiron od Skitov, zadnji del grške besede »tiros«, »siros« je očitno iz slovenskega »sir«. Tudi grški smiron, nemški Schmer je pač slovenski »emir«. Stari Grki in Italci prvotno niso poznali masla, imeli so olja. Maslo pa je starim Slovencem in Skitom rabilo prvotno le za mazilo, to je temeljni pojem. Stari Grki in Italci tudi niso poznali dog in lesene posode, vino so hranili v mehovih, tako tudi orijentalci. »Deža« je v nemščini Döse, Dose, brenta, brentač, brenknjena posoda. Grški »gavlos« je »golida«, »goritoš« - korito. Francoski »serassier« za sirarja in »serac« za skuto, ne more biti pomenoslovski iz latinskega serum t. j. iz sirotke, ampak iz slovenskega sir, od tega je tudi latinski serum. Furlanski »zurr« je iz slovenskega »žura«, žuriti. Tudi nemški Turner mora biti pokvarjenka iz uren in nemški tessle, laški tessera, »teslica« kot leseno znamenje za živino. Kuhtreien t. j. »stegne«, furl, troi, ni iz latinskega tri-vium, ampak iz slovenskega »utro«. Furlanska erba lescia je slovenska »leska«, svetla, polžka trava po planinah. Ladinski secinie je pač slovenska »suhljad«. Furlanski »latt zerv« t. j. latte giallastro je očitno slovensko »črljeno mleko«. Bavarski Mutze, Mutsch je koza muza. Furlanski »lozis« so lože, medrje, mandria. Glove, za trnač, iz glovna, ni posebna beseda, ka- tero Miklošič tolmači h nemškem Kohle, ampak debeli del razsohe, glava. Nemci in Ladinci so se priselili v Alpe med Slovence, od njih imajo planšarstvo. Nemci imajo le malo svojih izrazov ali pa revne sestavljenke. Käse je iz lat. caseus, t. j. »kvas«. Kasraiden za vor, »iz rida«, Kessel iz kotel, cedilo. Seiher, Kasrodl — trnač, Kasbank — spuščalnica, Spies — prosnica, Schotten — skuta, Saitreiss — kisal, Bodenschotten — žmitek. Senner — Senne je pač od seno, senär. * ❖ * Slovenske planine, ve nam pričate o grudorodnosti naše kulture. Zato pozdravljene! Ste vir zdravja in moči našega ljudstva! Zato pozdravljene! Tolstoj pravi, da je eden prvih pogojev sreče tako življenje, pri katerem se ne rušijo vezi človeka s prirodo t. j. življenje pod milim nebom, na svitu solnca, v svežem vzduhu, občevanje z zemljo, rastlinami in živalmi. Vse to nam dajete planine! Kakor so gore visoke, tako se bočijo božje misli, ki v njih počivajo, nad vsakdanje življenje. Za to pozdravljene, naše slovenske planine! Dr. Henrik Tuma. * Majčina kletva. (Istarska narodna pjesma.) Fran se i Lijana u kamari zgovara: »Da bimo mi prošli do Levanta grada! Pojdi ii lijana majh.u svetovati, A ja čn tim toga1 barčicu urmati.« — Barčica armuna srebrom okovana. »Oj lipa Lijana, što ti rekla majka?« — »Meni rekhi majka: Bog vam ne daj puta, Bog vam ne daj puta, ni vetra, ni vala.« — Kad su oni prišli po sridi konala, Zapufinula hura, buru irmuntana, Pogubi se Frane i lipa Lijana. Kad su šli ribari ribiče loviti, Misled su oni, da je vela riba; ulovili Frana i Upu Lijanu. Frane biše modar kuno modra karta, A lipa Lijana još malo duhata. Pisali su listi njihovim majčicam. Franova majčica gorko se plakala, A lipe Lijane mrtva je padala. Njihove majčice njim su odpisale: »Frana pokopajte pokraj bile cesti, A lipu Lijanu pod travu zelenil. Na Franu sadite drobnu mažuranu, Na lipu Lijanu galafur2 crljeni. Na Franu gorite sviču od soldina, Na lipoj Lijani duplir od cekina. Kad budu soldati onud pasivali, Svaki če odkinut kitu mažuranu, Pak mi oče reči: Bog mi te pomiluj! Kad budu divojke po vodu hodile, Svaka če odkinut kalafur crljeni, Pak mi oče reči: Bog mi le pomiluj, Bog mi le pomiluj, oj lipa Lijana/« 1 medjulim. — 2 karanfil, klivčac. VLADIMIR NAZOR: PAZIN Pazin. i. Oj sielo davnih pazinskih grofova, Ti srce zemlje jesi i košnica, Sa kojeg roj če pčela medarica Rasut se baštam istarskih gradova. Kraj Fojbe suri kaštio ti stari, Ugušit češ ga tvojim zelenilom: Tudjinskog jarma spomen sklad ti kvari Otkad nam, grade, novim kucaš bilom. Oj srce Istre, udarit iz tebe Mlada če krvca, ukočene žile Da zgrije tielo, koje jošte zebe. Duh če se prenut, progledati oči I zemlja ciela prignuti se moči Napona snažnog mladjane ti sile. II. Sve muklo puljci u toku glogoču, Po tihim baštam pjevaju slavuji; Tuže se, cvile: sitno zvonce bruji, Biser se truni na mramornu ploču. Mirišu Upe, bliede mjesečine Srebrn se žice vuku kroza granje; Varoš se bieli sred mrtve kotline Ko začarani grad iztočne sanje Spokojni mire, čarobno mrtvilo! Pazine spavaš, al ja ipak čujem U muku torne tvoga srca bilo. I slušam kucaj žila i postanje Snaga ti, krvi sve brže kolanje; Danku se veljem nadam i radujem. Vladimir Nazor. VF. NO PII.ON LOJZE ŠPACAPAN Staroslovensko bogoslužje u Istri. I. Dolazuk Južnih Slovena u Istru. GORSKI lanci, koji se protežu u glavnom izmedu Trsta i Rijeke, dijele istarski poloutok od ostalog kopna te ga stvaraju posebnom zemljopisnom cjelinom. Površina Istre iznaša 4.956 četvornih kilometara. Od trečega stolječa prije Isusovog rodenja do danas vladali su u Istri najprije starosjedilačka plemena Veneti, Istrani, Istočni Goti, Bizantinci, Slaveni (Hrvati i Slovenci), Langobardi, Franci, oglajski patrijarsi, razni njemački grofovi, gorički grofovi, Mlečani (u jednom dijelu), Habsburgovci, Francuzi i kas-nije opet Habsburgovci, a sada Talijani. Kad su Avari utemeljili svoju državu god. 568. u Ugarskoj, počeli su stari Slaveni uzmicati pred njima sve više prema zapadu pa su zašli tako u Panoniju i u susjedni Norik (Kranjska, Štajerska i Koruška). Kasnije su provalili Avari najprije prema istočnom rimskom carstvu sve do Črnoga mora, a iza toga su udarili proti zapadu. Tom su prigodom došli eak u Dal-maciju i u Istru. Zajedno s njima je bio i velik broj Slavena, od kojih su mnogi ostali tada u Dalmaciji i u Istri. Za njima su iza toga dolazili mnogi drugi Jugosloveni i prodirali sve dalje. Tako su Južni Sloveni naselili velik dio Istre več u šestom sto-Iječu. To dokazuje vrlo dobro jedno pismo, koje je papa Grgur I. Veliki pisao nadbiskupu Solina (Salona, iznad Splita). U tom je pismu pisao godine 600. poslije Isusovog rodenja medu ostalim i ovo: »Zbog slavenskoga pučanstva, koje Vam silno prijeti, veoma se žalostim i živo sam zabrinut. Žalostim se zato, što več s Vama trpim, a zabrinut sam, jer su (Slaveni) več kroz Istru stali ulaziti u Italiju (... conturbor, quia per Histriae adi-tum iam Italiam intrare coeperunt). Tada su se Jugosloveni naseljivali po sjevernoj, istočnoj i srednjoj Istri. Godine 788. osvojio je franački kralj Karlo Veliki i Istru, koja je bila pod bizantinskom vlasti. Iza njegove smrti do godine 822. vladao je hrvatski knez Ljudevit svom zemljom od izvora rijeke Drave, Save i Soče do ušča rijeke Timoka u Du-nav. Oko god. 854. nastupio je vladu hrvatski knez Krešimir. Njegovo se je kraljevstvo prostiralo na zapadu uz Jadransko more od ušča rijeke Neretve do Raše u Istri (i na svim otoci-ma), a na istoku do Dunava kod Beograda. Tada i kasnije do 995. godine imali su Hrvati prevlast na Jadranskom moru, a mletačka republika morala im je preko sto godina plačati da-nak za dozvolu, da može slobodno ploviti po Jadranskom moru. U južnu i zapadnu Istru selili su se Hrvati u večim skupinama od god. 1463. pa do god. 1657., kad su kao tako zvani hr-vatski Uskoci morali bježati pred Turcima iz Bosne i Dalmacije. U tim su se dijelovima Istre naselili naročito god. 1630., jer je tada bilo latinsko, dotično polatinjeno pleme malne posve izginulo od kuge (u Poreču i u Puli nije bilo ostalo niti 100 duša). Slaveni su se dakle nastanili u istoenoj, srednjoj i sjevernoj Istri več u 6. i 7. stolječu, a u južnom i zapadnom dijelu od druge polovice 15. do prve polovice 17. stolječa. Otada naprijed pa sve do sada žive Slovenci u sjevernom, a Hrvati u istočnom, zapadnom i južnom dijelu Istre. Jedni su i drugi neprekidno i kompaktno naseljeni po cijeloj Istri sižuči sve do istočne i do zapadne morske obale istarskog poluotoka. Talijani u glavnom žive u gradovima, a Hrvati i Slovenci po selima. Najznatnija mjesta, napučena Talijanima, jesu Pula, Vodnjan, Galežana, Rovinj, Vrsar, Poreč, Motovun, Piran, Kopar. Čim se izade iz svih tih mjesta, zalazi se u sla-venska sela, koja sva ta mjesta okružuju. Jugosloveni u Istri kao narod poljodjelski i zapušteni od svega svijeta uzdržali su se širom cijele Istre u svojim selima. Talijani pak su se učvrstili razasuti medu njima u gradovima pomoču političke uprave, škola i trgovine. II. Prvi tragovi staroslovenskog bogoslužja u Istri. U Istri je bilo uvedeno staroslovensko bogoslužje več u naj-starije vrijeme — u drugoj polovici devetog stolječa. Možemo to zaključiti iz toga, što je sam sv. Metod, brat sv. Cirila, koji je izumio glagolicu, prošao na svojim putovanjima iz Moravske i Panonije u Rim i natrag takoder kroz Istru, a tada je on pu-tovao polagano od sela do sela učeči sv. vjeru, zaredujuči iza-brane osobe poput apostola i uvadajuči bogoslužje u jeziku onih Slavena, koji su tada živjeli u Moravskoj i u Panoniji. Na taj jezik bijahu prevela oba brata iz latinskoga sveto pismo, misal, brevijar i obrednik. Da je sv. Metod bio takoder u Istri, dokazuje nam neki anonimni pisac iz Salcburga, koji u svojoj povijesti o preobračanju Slovenaca (»Anonymi Salisburgensis historia conversionis Carantanorum«) piše: »Post hunc inter-jecto aliquo tempore supervenit quidam Sclavus ab Hystriae et Dalmatiae partibus nomine Methodius qui adinvenit Scla-vicas litteras et sclavice celebravit divinum officium et vi- lescere fecit latinum; tandem fugatus a Carantanis partibus intravit Moraviam, ibique quiescit« (»poslije ovoga nadode iza nekog vremena neki Slaven iz krajeva Istre i Dalmacije po imenu Metod, koji je pronašao slavensko pismo te je slavenski vršio službu Božju i učimo, da je latinska bila zanemarivana; napokon je bio potjeran iz krajeva Koruške pa je otišao u Mo-ravsku i ondje počiva«). Tada su Nijemci iz političkih razloga proganjali svečenike glagoljaše i slavensku službu Božju, koju su rimski pape štitili, zabrinuti zbog raskola istočne crkve. Godine 1060. zabranio je crkveni sabor u Splitu slavensku liturgiji! u crkvama splitske crkvene provincije, ali je staroslovensko bogoslužje uza sve to ostalo, naročito u Hrvatskoj i u Istri. Da bi se ipak to pitanje priznalo i potvrdilo, obratio se je senjski biskup Filip na papu Inocencija IV., a taj mu je odgovorio dtie 19. ožujka god. 1248. ovako: »Nos igitur atten-dentes, quod sermo rei et non res sermoni subjecta, licentiam tibi in aliis dumtaxat partibus, ubi de consuetudine observantur praemissa, dummodo ex ipsius varietate litterae sententia non laedatur, auctoritate praesentium concedimus postulatam« (»mi pak pazeči na to, da bude govor stvari, a ne stvar govoru podvrgnuta, dajemo ti auktoritetom ovoga (pisma) zatraženu dozvolu samo u drugim krajevima, gdje se iz običaja vrše prije spomenuta (bogoslužja), samo da se zbog raznoličnosti njega (govora) ne ozlijedi smisao riječi«). Tada (god. 1248.) je bilo dakle potvrdeno staroslavensko bogoslužje za sve kra-jeve, gdje je bilo uobičajeno. Da je pak več u to vrijeme bila medu tim krajevima i Istra, vidi se po tomu, što je god. 1275. bila glagolskim slovima napisana isprava o mjestima »pa-trijaršije Oglejske, grofije Pazinske, opčine Pazin, posjeda Mletačke i drugih istarskih plemiča.«1 God. 1405. bio je ispisan glagolski misal za crkvu sv. Jeleue i sv. Petra u Nugli kraj Roča a god. 1410. je župnik Raden u Lovranu napisao svoju oporuku glagolskim pismom. Iz toga možemo suditi, da se je glagolica rabila u istarskim pre-djelima več mnogo prije. III. Glagolski spomenici u Istri. Istra upravo obiluje preraznim spomenicima i drugim do-kazima, da se je u njoj — i to u svim njezinim dijelovima — čitala sv.. misa i brevijar u staroslovenskom jeziku, pisanom 1 Šurmin, Acta croatica. glagolicom, od vremena sv. Cirila i Metoda pa sve do polovice prošlog stolječa, dakle do pred sedamdesetak godina, dok se je na istarskim otocima uzdržalo bogoslužje u starosloven-skom jeziku sve dosada. Ovdje čemo poredati i navesti hrono-loškim redom nekoliko glagolskih spomenika u Istri.2 Crkva sv. Martina u Bermu bijaše sagradjena god. 1431. za vrijeme župnika Poštedioc, a to je bilo zapisano na zidu te crkve glagolskim slovima. Svečenik Petar Fraščič iz Lindara napisao je god. 1463. »saltir hrvacki« za župnika Matiju iz Kubeda. God. 1473. bio je glagolicom napisan »zakon kapitula Kastva pisao let Go-spodnjih 1473. maja meseca 10. dan Paval Kapitanič nodar buduči kanonik svete Jeleni u Kastve.« Original je sačuvan u župnom arhivu u Kastvu. God. 1473. napisan je glagolicom »zakon kapitula Kastva«. Original je u kastavskom župnom arhivu. Na kapelici groblja u Višnjami stajao je natpis iz god. 1476. Netko ga je isklesao god. 1882. God. 1480. napisan je glagolskim slovima statut kapitula lovranskoga. God. 1484. je župnik Mihovil u Moščenicama napisao glagolicom oporuku Martina Malkoviča. Tu je oporuku god. 1485. ovjerovio kapelan u Kozljaku kao javni notar takoder glagolicom. Na župnoj crkvi sv. Bartula u Roču opstoji glagolski natpis iz god. 1492. Godine 1500. bila je sagradena crkva sv. Duha kraj Štrpeda — Buzet, kako to dokazuju slova na njoj zabilježena »č. f. miseca aprila dan 6.« U licealnoj knjižnici grada Ljubljane nalazi se glagoljski brevir župe Beram od godine 1504. U Moščenicama se nalazi u crkvenom arhivu opčine Kraj nekoliko glagoljskih isprava iz god. 1521. Na crkvi sv. Jura u Plominu zabilježena je godina 1524. kao godina gradnje glagoljskim slovima. Na crkvi sv. Kirina u Šumbregu napisano je glagoljicom: »1540. Tu crikav prekri župan Kirin Truležič.« Na jednom zvonu, izgotovljenom za Buzet, napisana su glagoljska slova »č. f. k. a.«, a to znači 1541. 2 Vidi kritički ispisanu knjigu: Jelič: Monumenta paleoslavica, koju je poslalo god. 1910 istaisko pučanstvo u Vatikan u obranu naših jezičnih prava u crkvenom bogoslužju. Urbarij crkve sv. Antona u Dolini nosi glagoljski naslov iz god. 1548. U arhivu župne crkve u Raklju nalazi se oporuka župnikova, pisana glagoljicom god. 1551. Olagoljska slova pokazuju godinu gradnje na zvoniku u Humu (1552.), na crkvi sv. Mateja u Humu (1555.), na crkvi sv. Ivana Krstitelja na Malom Mlunu kraj Buzeta (1555.), na kamenici za blagoslovljenu vodu na Vrhu kraj Buzeta (1556.), na zvoniku u Sovinjaku (1557.) i na crkvi sv. Sebastijana u Lindaru, gdje je zapisano: »Ivan Jedrejčič va ime božje i sve-toga Sebastijana i ovo zavedanje... list 1559.« Na oltaru bi. dj. Marije u župnoj crkvi sv. Mihovila u Borutu stoji ovaj glagoljski natpis: »1560. Avrela dan 30. U ime Božje i Dive Marije. Amen. Ja Vid Vitulovič ordinavam mojim sinom i po njih svemu mojemu rodu, da governaju oltar sv. Marije u crikvi sv. Mihovila Arhangjela, ki ote držat moje blago. Biše meštar Griščič Tomo, župan Jakov Zgoršič. U to vreme biše Pre Anton Kurelič plovan.« Osim toga spominjemo glagoljske natpise: na zvonu župne crkve sv. Petra u Gologorici iz god. 1573; na zidu crkve sv. Trojice u Cerovlju iz god. 1588.; na crkvi sv. Petra u Moščenicama iz god. 1573.; u crkvi sv. Lucije u Nugli kraj Roča iz god. 1606. Godine 1583. došao je oglejski patrijarh Ivan Grimanus na kanoničkoj vizitaciji u Kamnje kraj Črnica u Goričkoj, a ondje je bio župnik Hrvat Fran Valentič, koji je čitao prednjim svetu misu u staroslovenskom jeziku pa je to zapisao u glagolskom misalu ovako: »1583. Miseca Juna na 15. Pride k nam v Kamnane gospodin škof Vidamski i nas vižita ta isti dan na svetoga Vida tako hoti, da mu Mašu hrvacki poem pred vsimi doktori i pred vsim pukom v crikvi S. Mihela v Ka-menah. Ja pre Frančeško V(a)lentič Dalmatin od Raba.« — Iz toga se vidi takoder, kako je bila raširena staroslavenska služba Božja. Puljski biskup Klaudij Sozonen je god. 1593. i 1594. ukinuo staroslovensku službu Božju na Rijeci u župnoj crkvi Sv. Marije, a grad se je energično protivio tomu te je zaprijetio, da ne če davati svojim svečenicima nikakvih dohodaka, dok se opet ne uvede bogoslužje u njihovom »materinskom jeziku« (»quousque huic populo restituantur officia in nostra Materna lingua illyrica, ut antiquitus fuit in hac nostra Ecclesia Paro-chiali«). To je značajno za narodnost tadanjeg riječkog pu-čanstva. U Ogleju (Akvileji) vršio se je god. 1596. pokrajinski cr-kveni sabor, koji je odredio, da se pregleda, ispravi i raširi glagolski misal i brevijar. God. 1683. zabranio je porečki biskup Aleksandar Ade-lasius u Sv. Ivanu od Šterne citati sv. misu latinski (v. »Acta Visitationis generalis«: »decreto il celebrare la Messa la- tina, dovendo celebrarla solo in illirico sotto pena arbitraria«). Taj isti biskup zapovijedio je za kanoničkih pohoda od god. 1670. do 1711., da župnici priskrbe, dotično poprave slavenske misale, rituale, »ščavete« u župama: Rakotole, Bačva, Žba-danj, Karojba, Novači, Rovinjsko selo, Montrilj, Sv. Lovreč, Sv. Nedjelja, Sv. Petar u Šumi, Faškulin, Mongeb, Tinjan, Ba-derna. I. W. von Valvasor piše u svojoj knjiži »Di Ehre des lierzogthums Krain« od god. 1689. (XI. 303.), da se i u Istri čita sv. misa u »ilirskom jeziku« (»An den meisten Orten wird di Messe in Illirischer Sprache celebriert wegen Wenigkeit der Priester und Unerfahrenheit in der Lateinischen Sprache«). Biskupski sabor u Poreču zaključio je god. 1733., da se ustanovi sedam ispitatelja za ilirski jezik. Tada su od Pazinskog kotara spadala u porečku biskupiju ova mjesta: Pazin, Stari Pazin, Tinjan, Kringa, Sv. Petar u Šumi, Žminj, Beram, Trviž, Zaniask, Grdoselo, Kaščerga. God. 1700. napisao je u svojoj »Coreografia ecclesia-stica...« Talijan, koparski biskup Fra Paolo Naldini medu ostalim takoder ove plemenite riječi: »I dobro pokazuje Go-spodin Bog, da mu se dopadaju uzvišena čuvstva obiju naroda, jer kako priskrbljuje (Bog) Talijane časnim svečenstvom, koje im pruža Božanske molitve, spasonosne Sakramente i sv. misu u latinskom jeziku te ih podučavaju moralnim govorima u talijanskom, dopušta takoder Slavenima (možda sa opsež-nijim privilegijem) posvečene radnike, koji im ne samo propo-vijedaju, nego oficije, mise, Sakramente i sve, što može dobar vjernik zaželjeti, pružaju u jeziku slavenskom, njima vlastitom i prirodenom. Ah koliko više vuku čovjeka riječi materinskog jezika, i koliko više ranjuje srce naglasak, ucijepljen sa mlije-kom. Srečne li te crkve (biskupije) koparske, koja združuje v službi Božjoj odane vjernike tako različite narodnosti.« God. 1711. pisao je taj isti biskup sv. Stolici, da se sav narod svih istarskih biskupija služi samo »ilirskim« jezikom, pa da je radi učenja tog jezika nastojao podignuti i sjemenište za bogoslove (»Cum enim universus populus omnium dioe-cesum Istriae non alia utatur lingua quam Illyrica... quo pri- mum... aliquale clericorum Seminarium potissimum pro lingua Illlyrica adiscenda fundare ac erigere sategi.«) God. 1819. pisao je otac Josip Mainati nešto o povjesti grada Trsta, napisanoj od oca Ireneja. Ondje čitamo i ove ri-ječi: »In lingua slava si celebra la messa persino a Capo-distria, ove li RR. PP. del Terz’Ordine di S. Francesco ogni mattina a buon ora, per comoditä degli operai della campagna, nella chiesa di S. Tommaso celebrano la s. messa in quell’idio-raa, come io stesso testimonio oculato posso attestare.« God. 1892. je Ivan Crnčič, »archipresbyter S. Hieronymi llliricorum de Urbe et consultor S. Rituum Congregationis« poslao na kongregaciu za obrede u Rimu izvještaj, u kojemu javlja, da je porečko-puljski biskup Flapp god. 1887. zabranio u svojoj biskupiji starinskii porabu rimskog rituala u sla-t venskom jeziku te je zaželio, da bi ga kongregacija opome-nula, pa je to ona i učinila (»Illustrissimus et Reverendissimus D. Joannes Flapp Episcopus Parentinus et Polensis, anno 1887 prohibuit in parochiis suae dioecesis antiquum usum Ritualis Romani lingua slavica eaque meridionali vulgari, quod Rituale hujus modi non esse approbatum a Sancta Sede diceret, quam vis illud jussu Summi Pontificis Urbani VIII. factum esset, et typis sumptibusque S. Congregationis de Prop, fide anno 1640 editum. Cujus prohibitionis ego Istam Sacram Congregatio-nem anno sequenti 1888, cum ipsi obsequens Ritualis Romani versionem slavicam ab Episcopis Bosniensibus factam recen-serem, certiorem faciendam putavi optavique, ut ille Episcopus de ea approbatione moneretur. Quod Sacra Congre-gatio fccit. Cui propterea gratias ago«). Zaključak. Osim tu navedenih dokaza imade još mnogo drugih dokaza, da se je od vremena slavenskih apostola dalje vršilo staroslovensko bogoslužje ne samo u cijeloj Istri nego i u Go-ričkoj, Kranjskoj, Hrvatskoj, Bosni, Hercegovini i Dalmaciji. Na istarskim otocima uzdržala se je slavenska liturgija sve dosada, dotično do konca rata. Da je pak glagolica iščeznula sa istarskog poluotoka i iz slovenskih krajeva, torne su bile najviše krive austrijske oblasti, koje su zabranjivale učiti u sjemeništima glagolicu. Dr. I. Hrast, profesor u goričkom sjemeništu piše u svojim životo-pisnim crticama (Breves notitiae biograficae), da je podučavao u sjemeništu staroslovenštinu, ali mu je to bilo zabranjeno god. VLADIMIR NAZOR: MOŠCENICE 1862. i kasnije opet god. 1870., kad je bio na molbu bogoslova počeo ponovno podučavati. Da se bar donekle nadomjesti ukidamje staroslovenskog bogoslužja, a to je bivalo često zbog nestašice glagolskih mi-sala i svečenika, vještih čitanju glagolice, uvadali su dobri i pobožni biskupi iz vjerskih razloga modernu hrvaštinu (ščavet) u onim dijelovima sv. mise, koji se puku pjevaju na glas, a tiho čitanje molitava kod sv. mise iz latinskih misala dozvo-ljavalo se je svečenicima samo iz nužde. Zadnji svečenici glagoljaši bili su u Sv. Petru u Šumi god. 1822., u Brdu 1835., u Račicama 1837., u Roču 1840., u Grimaldi 1849., u Kanfanaru 1850. Bilo bi pravilno i za vjerski život korisno, kad bi se staroslovensko bogoslužje opet uvelo medu svim Slavenima — katolicima. To bi bilo po uzoru apostola, koji su svuda, kamo su došli, uvadali u liturgiju tadanje narodne jezike. Božo Milanovič. Moščenice. Oj sutoni! oj srebru mjesečine Treptaji povrh u sp an a nog mora! Šuštanje lišča Drage sred doline Oj Čuše v jetra sa zelenih gora! Vi ste mi dušu mladu začarali, Na srcu momu ranu melemili Kad ste nad morem treptali i sjali, A prvim mrakom pod gradom šuštili. Oj liepa li je domovina naša! Al ti u njojzi, tiha Moščenice, Kraj mora blistaš ko biserna čaša. Tko iz nje pije, morska čarobnice, Sve šuštanj čudni sluša u daljini, Sutonske ladje gleda na pučini. Vladimir Nazor. Istra sedamdesetih godina. PROŠLOG ljeta prekapao sam knjige u nekoj knjižnici, pa sam naišao na prvo godište „Naše Sloge“, te prve hrvatske novine u Istri. Zanimale su me prilike, koje su vladale u ono vrijeme medu našim narodom u Istri. Pročitao sam na dušak svih 14 brojeva »Naše Sloge«, koji su izašli kao prvo godište godine 1870., te sam odlučio, da u ovogodišnjem Almanaku prikažem bar u glavnim črtama život našega naroda u ono vrijeme. Uvjeren sam, da če ti reci zanimati naše ljude u Italiji, jer su prilike one dobe u mnogočem slične današnjim. Kako je počela izlaziti »Naša Sloga«? Kad se je godine 1870. biskup Juraj Dobrila vratio iz Rima sa vatikanskog koncila, posjetila ga u Trstu četica oduševljenih, nesebičnih rodoljuba i svečenika, te su mu saopčili svoju odluku, da počnu iz-davati hrvatski list za naš puk u Istri. Dobrila je naravno s veseljem pozdravio tu veselu vijest i odobrio tu odluku po-žrtvovnih svečenika i rodoljuba, medu kojima se osobito isticao Ante Karabaič. Znao je Dobrila, da našemu prostomu puku u Istri trebaju pučke novine, koje če mu iskreno i otvoreno pokazati, tko mu je prijatelj, a tko neprijatelj, te voditi ga u javnom životu i davati mu upute, da može u svakom pogledu napredovati. Za to je Dobrila več i prije želio, da se izdaju takve pučke novine. Na to ga je poticao i dr. Bleiweis, urednik »Novica«, koji mu je pisao, da se prostorne narodu ne može ni čim lakše i uspješnije pomoči, nego li pučkim novinama {Cvjetko Rubetič. Vjekopis dra. Jurja Dobrile, biskupa trščan-sko - koparskoga, prije porečko - puljskoga. Izdalo Društvo Sv. Jeronima. Zagreb. 1882. str. 41.). Tako je več 1. junija 1870. izašao prvi broj »Naše Sloge«,1 poučnog, gospodarskog i po-litičnog lista.2 Izdavač i odgovorni urednik lista bio je Ante Karabaič. Tiskao se u tiskari Austrijskog Lloyda u Trstu, te izlazio svakog 1. i 16. u mjesecu. Lozinka otisnuta na čelu lista, bila mu je narodna poslovica: »Slogom rastu male stvari, a nesloga sve pokvari.« Tako je skromno počeo izlaziti list, 1 List su prozvali »Naša Sloga«, da se razlikuje od lista »Sloge«, koji je onda izlazio u Zagrebu. 2 Prvi broj »Edinosti« izašao je tek 8. januarja 1876. »Edinost« je osnovao Ivan Dolinar (1840—1886). koji je kasnije, dok nije buknuo svjetski rat godine 1914., budio narodnu svijest medu našim narodom u Istri i komu mi istarski Hrvati imademo zahvaliti, da smo još i danas živi i svijesni si svojih uzvišenih narodnih ciljeva. Prve godine svog opstanka izašla je »Naša Sloga« u 14 brojeva. Baš imam pred očima tih 14 brojeva, kada pišem te retke. U prvom broju objelodanilo je uredništvo proglas »Mili rode!«, datiran »U Trstu 21. maja 1870.«, u kojemu izjavljuje, da če biti list narodu »u svakoj života prigodi, pravim i viernim kažiputem«, te »živo središtje svega duševnoga pokreta u tih naših Stranah.« Kako su uzvišene misli vodile pokretače lista, vidi se po tome, što vele: »Tko narodno izobraženje promiče, neka zna, da je desnica ruka providhosti božje. Kako želimo, da se piše, neka svaki pogodi iz imena, koje smo uzeli, iz kojega se vidi, da nismo mislili sijati razdor, nego ljubav i slogu.« (N. S. br. 1. str. 1.). I doista, ako pročitamo pomnjivo tih 14 brojeva prvog godišta, moramo priznati, da su pokretači lista svoju uzvišenu zadaču potpuno shvatili i izvršili. Teška je bila ta zadača! Austro-ugarskom nagodbom raz-dijelila se je godine 1867. habzburška monarhija u dvije državne polovice. Nastao je tako nesretni dualizam. U austrijskoj polovici imali su hegemoniji! Njemci, a u ugarskoj Madžari. Kako su Madžari gnjavili Slovake, Rumune, Srbe i Hrvate, tako su Slovence i istarske Hrvate Njemci, odnosno u Primorju Ta-lijani kao orude Njemaca. Austrijska je vlada u Istri več od onih vremena, pa sve do sloma godine 1918. podupirala u Istri Talijane u borbi proti nama. Carskim patentom od 21. maja 1870. bili su ras-pušteni svi zemaljski sabori osim češkoga. Istarski Hrvati imali su onda u porečkom saboru samo jednog jedinog za-stupnika, Ravnika, a mogli bi ih bili imati dvanaest. Istim patentom bilo je raspušteno i carevinsko viječe (Reichsrat). Novi izbori za porečki sabor bili su raspisani za seljačke opčine za 10. julija 1870. hnao je pravo birati onaj, koji je plačao bar forintu poreza. Svakih 500 ljudi izabralo je po jednog čovjeka, a svi tako izabrani pouzdanici u izbornom ko-taru birali su po 2 zastupnika. Bilo je onda u Istri 6 seljačkih izbornih kotara. Gradski kotari bili su talijanski. Sabor u Poreču imao je 33 člana (biskup trščanski, porečki i krčki — 5 zastupnika velikog posjeda — 2 trgovačke - obrtničke kamore u Rovinju — 11 gradovi — 12 seljački kotari). Porečki je sabor izmedu svojih zastupnika birao 2 zastupnika za carevinsko viječe. Dne 10. julija 1870. imalc su seljačke opčine birati po četvrti put zastupnike za porečki sabor. Taj dan izabrala je naša Koparščina i Piranščina s Buzeščinom dekana u Krkavcu I. Grubišu; u Voloskom izabrali su naši kastavskog načelnika A. Rubešu i F. Marota, posjednika, a u Krku krčkog kanonika dr. Feretiča i posjednika A. Bogoviča. Za ostala zastupnička mjesta u seljačkim izbornim kotarima bili su izabrani Talijani. Dne 29. augusta 1870. izabrao je porečki sabor iz svoje sredine Talijane dr. Vidulicha i dra. Colombania za zastupnike za ca-revinsko viječe u Beču. Pripominjem, da su se zernaljski zakoni i naredbe u Istri u ono vrijeme proglasivali sarno u talijanskom jeziku, na što se opravdano tuži neki dopisnik iz Poreča (N. S. br. 7. str. 29.). Naša narodna borba bila je u ono vrijeme borba za narodni jezik. Več u 1. broju »Naše Sloge« traže naši, »da § 19 tem. zakona postane jednoč živa istina t. j. da se našemu jeziku ustupi ono mjesto, koje mu ide po obstoječih zakonih i po pravdi božjoj.« (N. S. br. 1. str. 3.). Na taj § 19 temeljnog dr- žavnog zakona od 21. decembra 1867. br. 142. L. D. Z., koji proglasuje sve narodnosti jednakopravnima u državi, pozivlju se naši ljudi sve do sloma monarhije 1918. Narodni život koncentrirao se u ono vrijeme u čitaonicama. Čitaonice počele su se osnivati godine 1861. Prve su se čita-onice osnovale u Celju, Celovcu, Gorici, Ljubljani, Mariboru, Ptuju i Trstu. U čitaonicama čitale su se novine, sastajali su se naši ljudi, da se porazgovore o narodnim prilikama, da se priprave na političke borbe; u njima su se držale »besede«, zabave s govorima, deklamacijama, pjevanjem, igranjem drama, plesom; opčenito govoreči: čitaonice postale su središte našeg narodnog života i u Istri. Prva hrvatska čitaonica u Istri osnovala se u Kastvu, koji je sada pod Jugoslavijom, i to 27. decembra 1866., kad se je obdržavala ustanovna skupština. Ta je »Čitalnica«, kako su je nazivali, držala slijedeče novine: Pozor, Novice, Slovenec, Gospodarski list, Katolički list, Primorec, Pučki Prijatelj iz Varaždina, Osservatore Triestino, Zukunft, Wanderer, Kikeriki. Počasnim članovima bijabu izabrani več na ustanovnoj skupštini: biskup porečki Juraj Do-brila i Mate Jurinac, župnik moščenički. 11. marca 1867. izabrala je čitaonica počasnim članovima Bartula Legata, bis-kupa u Trstu, Josipa Jurja Strossmayera, biskupa u Djakovu, zatim Bleiweisa, Tomana, dr. Riegera i Palackoga. U čitaonicama postao je hrvatski jezik opčevni jezik našega društva, a pjesme budnice i ostale narodne pjesme kao n. pr. »Hej Slovani«, »Tam za gorom«, »Naprej« itd. raširile su se iz njih medu široke narodne slojeve. Pripominjem, da je medu osnivačima ka-stavske čitaonice, bio i kapelan Jakov Volčič, poznati sakupljač narodnog blaga u Istri. Po prilici mjesec dana iza čitaonice kastavske osnovala se čitaonica u Jelšanama. Zanimivo je, da je c. kr. namjesništvo u Trstu 13. decembra 1866. potvrdilo pravila kastavske čitaonice n hrvatskom jeziku. 1. novembra 1869. godine bila je osnovana čitaonica u Puli. U pravilima te čitaonice dd. 1. 10. 1869., tiskanim u Puli (Pravila čitaonice u Pulju — 1870. Tiskarna G. Serašina) označena je na str. 4. svrha čitaonice ovako u § 1: »Svrha ovoga društva (čitaonice) sastoji u čitanju slovenskih a ponajviše u jugoslavenskomu jeziku izlazečih periodičnih časopisa i knjiga. Izvan toga hoče se društvo postarati za čitanje i u drugim jezicima i po mo-gučnosti za zabave, igre i pjevanje slavenskih pjesama itd.« Od odbornika zahtijevaju pravila u § 9. da »moraju u slaven-skomu jeziku riečju i perom vješti biti.« (O. c. str. 12). Na jednoj strani tih pravila otisnut je hrvatski tekst, a na drugoj njemački prijevod. Moralo je biti medu članovima čitaonice i takvih ljudi, koji su se osječali Slavenima, ali nijesu poznavali našega jezika, što je i razumljivo, ako uzmemo u obzir, da su večinoma polazili njemačke škole.3 Na narodni su život onoga vremena osobito uplivali i t. zv. tabori. Priredivali su ih po uzoru češkom pod milim nebom, i to na osnovu § 3. zakona o sastajanju od 15. novembra 1867. br. 135 L. D. Z. Dr. Zarnik je pisao godine 1868. u »Novicamai«, da je slovenski narod na taborima istupio iz čitaonica prvi put samostalno na političko polje. U Istri se obdržavao takav tabor dne 21. maja 1871. ispod Kastva na brežuljku Sv. Mihovila, a dne 7. augusta 1870. u Kubedu. Inicijativu za kastavski tabor dala je kastavska čitaonica. Odbor čitaonice je naime dne 2. marča 1971. razaslao poziv na svoje članove, da se 9. marča 1871. sastanu na dogovor glede tabora. Tabor se je obdržavao 21. maja 1871. ispod Kastva na brežuljku Sv. Mihovila. Zanimivo je, da su sazivači tabora dali kovati spomen-inedalje sa napisom: »Tabor u Kastvu, 21. svibnja 1871.« na jednoj strani, a na drugoj sa lozinkom kastavske čitaonice i dr. Lovra Tomana (1827—1870): »Složimo se!« Na mjestu tabora vijale su se zastave sa grbovima Istre, 3 Glede čitaonica vidi »Dr. Dragotin Lončar. Politično življenje Slovencev. V Ljubljani 1921. str. 35.« a glede kastavske čitaionice »Spomenicu dvadesetpetgodišnjice hrvatske čitaonice u Kastvu. (Prve hrvatske čitaonice u Istri.) Napisao Vinko Rubeša. U Trstu. Tiskara Dolenc 1892. Hrvatske i Kranjske. Talijani su agitirali proti taboru govoreči, da če tabor biti uzrokom, da če vlada povisiti poreže, da če Kastavci morati u vojnike kao u vojničkoj Krajini, da če Ka-stavština doči pod Hrvatsku, gdje se plača porez na kokoši, te čak i na žene. Vlada je dozvolila, da se drži tabor, ali je za-branila, da se govori protiv sjedinjenju Istre, Goričke i Trsta u jedan politički savez i o združenju Jugoslavena na temelju ljubljanske konfereneije od 1. decembra 1870. (V. Dr. Lončar, O. c. str. 43.) Taboru je prisustvovalo do 10.000 ljudi. Govorili su: Ernest Jelušič o uvedenju narodnog jezika u učione i urede; dr. Marijan Derenčin o razvitku pomorstva u Istri u opče a u Liburniji napose, a Franjo Marotti o slobodnoj luci (porto franco) u Liburniji. (O taborima vidi: dr. D. Lončar. O. c. str. 39 i sl., pa: Vinko Rubeša. O. c. str. 14 i sl, a i raspra-vicu Vinka Rubeše »Prvi hrvatski tabor u Kastvu« u »Go-dišnjem izvještaju pučkih škola spadajučih pod okružje mjesnog školskog viječa u Kastvu za školsku godinu 1908—1909. Izdalo Mjesno Školsko Viječe u Kastvu. Riječka Zadružna Tiskara. 1909. st. 13 i sl. Na taboru u Kubedu sakupilo se oko pet tisuča ljudi. Na tom su taboru zahtijevali naši rodoljubi, da se uvede naš jezik u škole, sudove i ostale urede; da se snize ili barem da se ne povisuju poreži, te da se u koparskom okružju osnuje jedna glavna slovenska škola. Kako vidimo, naš je narod zahtijevao na taborima, da se poštuje njegov jezik u školama i u uredima, te raspravljao, kako bi se obzirom na prilike kraja, u kojemu se tabor obdržavao, gospodarski podigao. Što se tiče našeg jezika u školama i uredima, u onim su vremenima vladale slične prilike kao i danas. I u ono vrijeme kao i danas morali su naši ljudi braniti svoj jezik. Evo, kako lijepo piše 14. junija 1870. neki dopisnik ispod Učke »Našoj Slozi« o narodnom jeziku: »Bog je stvorio mala i velika, bogata i uboga, Niemca, Italiana i Slovjenca; svi smo djelo rukuh njegovih. Od Boga je i svaki jezik, i nemački i italianski i sla-vjanski i koliko ih ima na svietu. Nije malen dar, koji sam predobri i premudri Bog podaje; što je od Boga, je sladje od meda, te je vriedno naše časti i vruče naše ljubavi. Što je drugim drago i milo, ono poštujmo, u ono nedirajmo; nu poštujmo i milujmo nada sve sami sebe, svoj jezik i narodnost svoju. Nije, niti nam može onaj biti pravi prijatelj, ni iskreni dobro-tvorac, komu je mrzak naš hrvatski jezik. (Naša Sloga, 1870. br. 2. str. 7). Zar ne vrijede te zlatne riječi i za nas? Žar ne m moramo i mi tako idealno shvačati ljubav prema našem hr-vatskom jeziku kao što i naši predšasnici, osobito danas, kada hoče da nas nestane u tim krajevima? I prema Talijanima zauzeli su naši stari sasvim pravedno stanovište, kojega se i mi danas držimo. U 10. broju »N. S.« str. 40. piše netko iz srednje Istre: »Mi smatramo sve druge narode za svoju braču, a za najbližu naše susjede Talijane, s kojimi smo gotovi zlo i dobro dieliti; al neka i oni s nami postupaju kako s bračom, poštujuči u crkvi i u školi, što nam je nada sve sveto, najme naš materinski jezik.« Kada to čitamo, onda vidimo, kako je naša današnja politika prema Talijanima dosljedna, kako je u potpunom skladu s našim političkim tradicijama. Ne mogu, a da ne spomenem, što piše o školama i o ma-terinskom jeziku »Istran to je narodni i poučni koledar za go-dinu 1870. U Ljubljani. Tiskao Josip Blaznik. — U »lastnej zalogi«, na str. 27 i sl. u članku »Naše Rane«: »Je li Istra bez škol? Nije, jerbo jih ima, ali premalo; ih ima, ali u njih se premalo t. j. u poljedelstvu baš ništa ne uči, ih ima mnogo, ali večjom stranom kakovih?! Tu ti mora suza na oko. Tudji smo u vlastitoj zemlji! Naša dječica, mjesto da uče u svojem ma-terinskom jeziku, ubijaju se kroz 6 ljet u tudjem, nerazumljivom jeziku. U mnogih občinah ili komunih zginuo je naš jezik zarad trojice ili četvorice inostranaca, velikih ponižnikov dok biahu gladni, a još večih oholic sada kad su se napasli. A što čete, da nauči naše djete u školah talianskih? Prva tri ljeta si-roinašič ne zna što uči, a zadnja tri nauči nešto talianskih besed na pamet; pročitat a još manje napisat ne zna nijednoga lista. Došav u školu, djete poznalo je barem svoj jezik, a za-pustiv školu, ne zna vam ni hrvatski ni talianski, i otac komač sada spozna, da je poslao telca u školu, a iz škole da mu je došao tudjim nožem skopljen vol. Ovakih škol je žali bože u Istri najviše.« Naši su se istarski rodoljubi morali sedamdesetih godina boriti sa istim neprilikama glede škola kao i mi danas. I nama naviru suze na oko, kad vidimo, kako se naša djeca ubijaju u školi u tudem, nerazumljivom jeziku. I mi smo danas tudinci u vlastitoj zemlji. Da, danas smo mi još u gorem položaju, jer su onda bile bar neke škole, i ako neznatna manjina, hrvatske, dočim možemo reči, da danas nemarno u Istri ni-jedne hrvatske škole. No ni mi danas ne zdvajamo, kao što nijesu ni naši stari zdvajali. Zato i mi upravljamo našim lju-dima u Istri riječi, koje upravlja nepoznati pisac u »Istranu« županima, predstojnicima i opčinskim savjetnicima u Istri: U vaših rukah je sreča ili nesreča vaše djece, podpore vaše sta- rosti. Nastojte, da vam bude škola narodna t. j. vaša djeca neka se podučava u materinskom, razumljivom jeziku. Znajte, da za ovaj jezik su proljevali vaši pradjedovi krv, da vam ga ohrane neoskvrnjena, a vi nečinite si vječne sramote, da za ljubav trojici ili četvorici inostranac prodate sebe i svoj zarod. Vaše škole neka budu dakle hrvatske, a djete u 11. ili 12. go-dini neka počne učit takodjer talianski, buduč da nam je ov jezik u Istri svim koristan. Tako če znati vaša dječica svoj i tudji jezik.« (O. c. str. 29 i sl.). Doista je čudno i nerazumljivo, da idu danas za tim, da odstrane naš jezik iz javnog i privatnog života, ako pomislimo, da je sama mletačka vlada godine 1779. svoj zakon o šumama proglasila svojim hrvatskim podanicima u l'stri hrvatskim jezikom. No nije dosta, da se narodni jezik goji u školama. Potrebno je, da i odrasli čitaju poučne i zabavne knjige u na-rodnom jeziku. Zato se je 1851. osnovalo u Celovcu za Slovence na poticaj Slomšeka društvo Sv. Mohora sa zadačom, da izdaje poučne i zabavne knjige za puk. Po torn uzoru osnovalo se godine 1868. u Zagrebu društvo Sv. Jeronima sa istom zadačom. To je društvo biskup Dobrila s veseljem pozdravio, nastojao je svim silama, da se što više raširi medu našimi narodom u Istri, te ga je izdašno materijalno podupirao. 1 »Naša Slog« je več u prvom godištu društvo toplo preporučila. Malo je bilo hrvatskih knjiga u ono vrijeme u Istri. Naj-raširenija knjiga bio je molitvenik: »Otče! budi volja tvoja!« Napisao ga je biskup Dobrila, kad je još bio ravnatelj u trščan-skom sjemeništu, a prvi put ga je tiskao godine 1854. Tu su knjigu naši Istrani tako obljubili, da mladiči i djevojke iz nje uče čitati. Posljednje izdanje te knjižice je danas posve ras-pačano. A narod vruče želi, da mu se pribavi novo izdanje. Dobrila je knjižicu napisao vrlo lijepim jezikom. Sam Cvjetko Rubetič piše u spomenutom životopisu biskupa Dobrile: »Ja sam potanje pregledao ovaj molitvenik, te mogu reči, da mu nema premca u našem jeziku, a najpače za omdješnji (misli: istarski) puk. (O. c. str. 16). Teška su bila ona vremena za naš narod i u gospodarskom pogledu. Lih varstvo je cvalo. Naš je čovjek nosio vjerovniku-lihvaru razne darove u naravi. Plačao mu je na račun glavnice i kamata u novcu, no dug je uvijek rasao. Seljak nije nikada dobio namire, pa nije nikada ni znao, koliko još duguje. Mogao je potpunim pravom reči: Tko je dužan, taj je sužanj! Zato se je »Naša Sloga« več u svom prvom godištu pobrinula, da pouči našega Seljaka i u gospodarstvu. Pisala je o vino-gradarstvu, tom najvažnijem vrelu prihoda u Istri, o vinarstvu, stočarstvu, seljačkom računarstvu itd. Onih godina živahno su se gibali i Slovenci u sjevernoj Istri. Za njih su se osobito zanimali trščanski Slovenci, medu kojima je bila več živa narodna svijest. Dne 15. maja 1870. otvorila se svečano narodna čitaonica u Boljuncu. Pri otvo-renju bile su zastupane čitaonice u Trstu, Rojanu, Rocolu, Bazovici i Skednju sa svojim narodnim zastavama i pjevačkim društvima. Govorio je pri svečanosti i Franjo Cegnar (1826— 1891.). (Poznati slovenski prevodioc, onda poštanski činovnik u Trstu (1859—1890.); podučavao je više godina slovenski jezik na trščanskoj gimnaziji; bio je takoder član gradskoga viječa (pokrajinski zastupnik) u Trstu, gdje je i umro. (V. o njemu dr. Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Druga, popravljena izdaja, Ljubljana 1920. str. 182 i sl.). U ime čitaonice ljubljanske brzojavno je pozdravio naj-mladu sestru Bleiweis. Progovorio je i Ravnik, zastupnik na porečkom saboru. Istaknuo je upliv čitaonica na napredak u prosvjeti i gojenju narodnog duha. Naglasio je, da čitaonice zauzimlju prvo mjesto za crkvom i školom. Predstavljala se je na to igra »Ravni put«. Izvješčujuči »Naša Sloga« (br. 1. st. 3.) o toj svečanosti veli, da su čitaonice »zbilja jedino sriedstvo za bistriti um i srce ter uzgrijati žarku ljubav za sve što je naše«. Slika one dobe bila je nepotpuna, kad1 se ne bih bar sa par riječi sjetio ljubljanske konferencije, koja se je obdržavala, kako sam več spomenuo, dne 1. decembra 1870. u Ljubljani. Sastali su se tom prigodom razni jugoslavenski političari, kao n. pr. Slovenci: dr. Bleiweis, dr. Costa, Kosar, dr. Lavrič, dr. Poklukar, dr. Razlag, dr. Tonkli, Trstenjak; Hrvati i Srbi: Barčic, dr. Brlič, Danilo, dr. Kostič, dr. Makanec, Miškatovič, dr. Mrazovič itd. Sastavili su t. zv. ljubljanski jugoslavenski program. I »Naša Sloga« je u 14. broju (str. 55) donijela slijedeču »Izjavu, što su ju dogovorno učinili jugoslavenski rodoljubi, Hrvati, Slovenci i Srbi, dne 1. decembra u Ljubljani sakupljeni: 1. Jedinstvo južnih Slavenah, začeto u postanku naroda, kroz sve svjetske sgode ostalo je neprestance živo u narodnom čuvstvu i očitovano naprama ostalim narodom u jedinstvu jezika. 2. Južni Slaveni, koji pod raznim imenom Slovenacah, Hr-vatah i Srbaih živu u habsburžkoj monarkiji osječaju dan danas jednake narodne potrebe. Da tim zadovolje i tako obezbiede narodni svoj obstanak, ujedinjuju sve svoje sile, moralne i ma-terijalne, te če ih upotrebljivati za svoje jedinstvo na polju književnom, ekonomičkom i političkom. 3. Ovu svoju odluku očituju državnikom habsburžke mo-narkije i svim ostalim narodom, koji živu u istoj državi, neka znadu, da če južni Slaveni raditi svakim zakonitim sredstvom ob ostvaranju svoga jedinstva u rečenom smislu na svoju korist i pravicu, a nikomu na štetu i nepravidu. 4. Južni Slaveni u habsburžkoj monarkiji udesiti če svoj rad, kako bi pomogli zadovoljiti jednakim potrebam svoje brače preko granice, s kojom smo jedan narod. 5. Postizavanje svoga cilja nasianjaju južni Slaveni u habsburžkoj monarkiji poglavito na družtva, skupštine, sabore i novine, da svak pomože tako, kada i gdje bude čemu zgoda. 6. Za občuvsnje skupne koristi, svi če južni Slaveni mo- narkije habsburžke raditi sporazumno’u svakom pitanju, koje se tiče ma i posebnih njihovih posalah.« Vidimo dakle, kako je misao o narodnom jedinstvu južnih Slavena prodrla i u Istru. To su glavni momenti u životu našega naroda u Istri se-damdesetih godina. Osnutkom »Naše Sloge«, tog prvog našeg političkog lista u Istri, započeo je naš narod u Istri novi život. Ona je počela zalaziti u kuče istarskih Hrvata i buditi narodnu svijest. Več u prvom godištu »Naše Sloge« vidimo glavne konture naše narodne borbe i narodnog nastojanja u Istri. Od goaine 1870. pa do sloma monarhije vodila se u Istri ljuta borba za narodni jezik u školama i u uredima. Ognjištem narodnog pokreta bile su čitaonice. Te narodne čitaonice ostale su u Istri do svjetskoga rata sastajalištem naših narodnih ljudi, gdje se odlučivalo o svim važnijim narodnim pitanjima. Što su bile čitaonice za srednje slojeve, to su bili »tabori« za široke narodne slojeve. Bile su to sjajne manifestacije narodne svijesti i sredstvo, kojim su se široki narodni slojevi zainte-resovali za aktuelna politička, kulturna i ekonomska pitanja. Kao svijetla točka one dobe visoko stoji u Istri biskup Juraj Dobrila, čiji je život život našega naroda u Istri, jer je on istar-skim Hrvatima posvetio cijeli svoj život (1812—1882). U ono vrijeme bačeno je i sjeme narodnog jedinstva, ideje, koja se je 1918. godine ostvarila. Moramo se diviti onoj malenoj četici naših ljudi, koji su odlučno i neustrašivo u »Našoj Slozi« u onim teškim vre-menima počeli orati narodnu ledinu. Udarili su tako temelj VLADIMIR NAZOR: LUPOQLAV našemu narodnomu životu u Istri, te nam moraju biti i danas uzorom u našem narodnom nastojanju. Zato i ja svršavam taj kratki osvrt na prilike onih vremena sa riječima »Naše Sloge« br. 11. str. 44, koje i danas vrijede za nas Istrane: »Deder pokaži, rode moj, da i ti znaš štovati naredbe božje, da i ti znaš ljubiti ono što je svim naj-dragocienije, najme svoj jezik. Deder pokaži svietu, da nisi ni ti neharan pram materi svojoj, koja te uzgojila i bielirn mliekom zadojila; jer da je i tebi mil jezik, kojim su slatka materina usta progovarala. Znaj da narodna tvoja knjiga i škola jedina če te izbaviti od tvoga jadnoga stanja. Jedina tvoja hrvatska knjiga če te iz sna probuditi, pa če pokazati, da nismo ni mi zadnji narod ovoga svieta, več da smo narod velik i slavan, dakle da je častno biti Hrvatom.« Dr. Stojan Brajša. Lupoglav. Badava povrh kamenoga griča Tugom u duši ja te tražim sade; Ti nam se sruši, za uviek propade, Ponosna kulo Iva Sinkoviča. Suton je. Gledam lijepu kotlinu, U docu još se Boljunčica pjeni, Vranjsko se polje sjaji i zeleni, Krvavo svjetlo pada u dolinu. Gle! Plemič kasa pred uskocim. Ide U susret četi bijesnog Loredana. Ej bit če borbe, leleka i rana! Ej, po tim brdim, kad mrak u dol sidje, Buktat če stotin' luči i krijesova, Nek veča bude slava Ivanova. Vladimir Nazor. Cerkvica sv. Justa v Koseču pri Drežnici. EDEN izmed najmanjših pa tudi najzanimivejših cerkvenih spomenikov na Tolminskem je cerkvica sv. Justa v Koseču pri Drežnici. Bila je do konca prav malo poznana; opozoril sem nanjo poročevalca dunajske osrednje komisije pok. prelata Karla Drexlerja in mu dal fotografije fresk, ki so bile v tej cerkvi; označil jih je za zelo važne in zanimive. Hotel jih je osebno ogledati, a med tem je izbruhnila vojna. Cerkvica sicer ni bila od vojne razrušena, pač pa so slike izginile: Vojaki, ki so imeli v cerkvici hlev, so slike poškodovali in prebelili. Tudi starinski oltar je izginil. Ladja te cerkvice meri znotraj 5 krat 5 m in je kake 4 m visoka; pred ladjo je na eno stran odprta lopa, ki ima isto širino kot cerkev in je okrog 2 m dolga. Pročelna stran ima mesto stolpa zidan nastavek z lino za zvon. Silast slavolok vodi iz ladje v prezbiterij, ki je banjasto svoden, do 3 m visok, 2’20 m dolg in 3’60 m širok. Na steni za oltarjem je šilasto gotsko okno, 1 m visoko in 1/t m široko; v šilastem loku je okrašeno s krogovičjem in po sredi razdeljeno. Vrata v cerkvico imajo sedaj zgoraj zraven portal in vklesano letnico 1861., a stranska kamna imata posnet vogel, ki je v spodnjem delu poševno prisekan in puščen; to je brezdvomno ostanek nekdanjega gotskega portala. Zanimiva je ta cerkvica zaradi fresk v prezbiteriju, ki so bile mnogo lepše in z umetniškega vidika dragocenejše ko one pri sv. Danielu. Bile so približno enako stare, torej iz začetka XVI. stoletja. Prezbiterij je bil ves poslikan in slike ohranjene, oziroma ob neki popravi nanovo odkrite; ker je pa dobila desna stena nekoč novo štirivoglato okno, je bila slika na tisti steni uničena. Na desni in levi steni ob oltarju je bila po ena slika v okviru iz rastlinskih ornamentov v velikosti 2 krat 2 m. Na epistelski strani je bilo upodobljeno rojstvo Kristusovo, oziroma češčenje sv. treh kraljev, kakor so pričali ob oknu ohranjeni deli uničene slike. Slika na evan-gelski strani je kazala smrt Marijino. (Slika št. 3). Marija, oblečena v redovniško haljo leži s sklenjenimi rokami na postelji; okrog njene postelje je zbranih dvanajst apostolov. V ospredju ob Marijinem vzglavju sedi mlad apostel, ki ima glavo naslonjeno na levo roko. V sredini ospredja kleči star apostol s sklenjenima rokama; za njim kleči ob nogah Marijinih zopet mlad apostol z odprto knjigo v rokah. Ti trije lepo grupirani apostoli tvorijo ospredje. V sredini je Marija, ozadje pa tvori skupina devetih apostolov. V tej skupini za posteljo stoji v sredini sv. Peter, odet s pluvialom; v levici drži knjigo, v desnici kropilnik. Pred sv. Petrom stoji apostol, s kotličkom z blago- slovljeno vodo. Za sv. Petrom stoji drug apostol, ki ima odprto knjigo v roki. Od ostalih apostolov ima eden [roke prekrižane na prsih, drugi sklenjene k molitvi; eden podpira glavo z levico, kakor da bi jokal; eden povzdiguje desnico h blagoslovu. Vsi apostoli v skupini za posteljo stojijo. Dve nalahko valoviti razgibani toda krepko poudarjeni vodoravni črti simbolizirati otožno in pokojno občutje, ki diha iz celega prizora in iz posameznih obrazov; prva črta gre preko glav prvih treh apostolov v ospredju in je posebno krepko poudarjena v nepremično, horizontalno ležečem truplu Marijinem; ta črta je lep simbol smrti; druga bolj razgibana črta gre preko glav v ozadju stoječih devet apostolov in znači njihovo vdano otožnost. Tudi prostorno so skupine razvrščene s precejšnim umetniškim umevanjem v lepo kompozicijo: v ospredju je en apostol na sredi: v neprisiljeno skoraj enaki oddaljenosti od njega v vsakem kotu slike po en apostol; sredino zavzema celoma postelja s truplom Marijinim; - skupina v ozadju je neprisiljeno grupirana v dve polovici: v levi skupini ob Marijinem vzglavju so štirje apostoli; navzočnost sv. Petra kot oficiatorja daj a tej skupini večjo tehtnost; skupino ob vznožju tvori pet apostolov. Celotna razvrstitev na sliki ie sledeča: 8 9 10 11 12 5 16 7 M A R I J A........................... 2 3 4 Realistika slike je precej naravna in neprisiljena, kar se kaže v celotni dispoziciji in grupacija kakor tudi v posameznostih. V otožnosti in pobožnosti čustvujoči obrazi — v kolikor so ohranjeni — so lepi in pravilni; lepe so tudi roke in njih geste neiskane. Zaobjeto v skupni veliki okvir z rastlinsko ornamentiko imamo na tej sliki kot njen del nad opisano skupino drugo, novo, zase nekako samostojno skupino, ki je v idejni zvezi tesno spojena s spodnjo, bolj realistično, a si jo moramo misliti kakor nekako vizijo v gromadi oblakov. Na sredi je v ovalnem medaljonu doprsna podoba Kristusova, kateri z desnico blagoslavlja in pestuje z levico malo dete, ki ima roke dvignjene k molitvi; to dete je duša Marijina. Spodaj na postelji ležeča Marija je torej že umrla in zgoraj je Jezus že sprejel k sebi v nebesa njeno dušo. Na vsaki strani medaljona je doprsna slika angela; prvi igrana mandolino, drugi na gosli. Da je bila ta prvotno zelo dobro izdelana slika, pozneje prav slabo popravljena, je najbolj očitno razvidno na perotnicah angelov; ista usoda je zadela tndi druge slike v tej cerkvici. Podoba Jezusa z Marijino dušo v naročju je mnogim neum-ljiva, ker je za naše kraje to ikonografična redkost. Smrt Marijina se pojavi v slikarstvu z 1.0. stoletjem. Marija leži navadno na postelji, apostoli stoje krog nje, za posteljo se prikaže Kristus, ki sprejema k sebi Marijino dušo, upodobljeno v obliki malega povitega deteta ali pa doprsne slike v medaljonu; včasih jo oddaja angelom, da jo odnesejo. Število apostolov se menja; navadno jih je dvanajst, mnogokrat so upodobljeni pri vznožju umirajoče, drugi vihti kadilnico. Pozna gotika je prizor preobrazila po svoje. Na neki sliki v kolinskem muzeju leži Marija pod odejo na postelji, v roki drži mrtvaško svečo, Peter moli iz knjige mrtvaške molitve, drugi apostoli čitajo, prinašajo posodo z blagoslovljeno vodo, imajo opravila s kadilnico. Bolj ljubko je uprizorila ta predmet italijanska gotika. Na neki oltarni sliki Spinellovi (1385) držita dva angela sveče, Kristus sprejema na roke dušo Marijino.1) Na gornjih voglih obeh velikih nastenskih okvirov so bili simboli štirih evangelistov. Na steni za oltarjem je bila na vsaki strani okna po ena velika slika, ki je pa ni bilo lahko določiti, kljub temu da so bili pod slikama sledovi prvotnih napisov ; kajti slike in napisi so bili že močno poškodovani. Toliko je mogoče sklepati, da sta bila to najbrže dva cerkvena učenika; eden je držal knjigo v roki, drugi je nosil mitro in pastoral. Poševna zareza zadnje stene ob oknu je bila tndi poslikana z rastlinskimi ornamenti, med katerimi sta bila na vsaki strani po dva medaljončka s podobami naslednjih svetnic: na levi strani zgoraj sv. Barbara, spodaj sv. Marjeta; na desni strani zgoraj sv. Katarina, spodaj sv. Elizabeta s košarico. Najlepša in najboljše ohranjena je bila slika na svodu. (Slika 4.) V vogalih velikega četverokota, ki se na dveh straneh s svojimi ornamenti druži z okviroma obeh nastenskih slik, nosijo štirje angeli velik medaljonast okvir, ki pokriva sredino svoda. V tem okviru je upodobljeno kronanje Marijino. Marija, še zelo mlada, z ljubkim licem in visokim čelom, drži roke sklenjene k molitvi, odeta je s kraljevskim plaščem in nosi na glavi biserno krono. Kristus, ki je tudi odet s kraljevskim plaščem, blagoslavlja z iztegnjeno desnico Marijo, v levici drži oblo — svet; tudi njegov obraz je lep in še mladosten, krasi ga majhna bradica. Nad to skupino je manjša doprsna slika Očeta nebeškega, kateri z desnico blagoslavlja, v levici drži pa golobčka — sv. Duha; tako imamo tu združeno pri Marijinem kronanju — kot navadno — sv. Trojico. V srednji višini pod sliko Očeta in nad glavama Marije in Jezusa sta na vsaki strani po dva angela, ki držita roke sklenjene k molitvi. Tudi na l) Glej: B. Klainschmidt, Lehrbuch der christlichen Kunstgeschihte. Paderborn 1910. S. 589. tej sliki se dobro pozna poznejša slaba poprava neveščega slikarja, ki je dodal plašču Jezusovemu in Marijinemu neokusne in nepotrebne okraske in zelo nespretno popravil angele in nekaj drugih posameznosti, vendar pa obrazov Jezusa in Marije ni pokvaril in se jih ni dotaknil. Tudi slavolok je imel na navzdol obrnjenem robu lep rastlinski ornament. Izvzemši spodnji del prezbiterja, ki je bil, ko sem ga videl, navadno pobeljen in prvotno najbrže nevtralno pobarvan, je bil ves prezbiterij po barvi, ornamentu, obliki, kompoziciji in ideji umetniška celota, ki je dihala prijetno ubranost. Že samo to dejstvo, tudi če ne bi upoštevali višje formalne dovršnosti slik, daja tej cerkvici glede fresk umetniško prednost pred sv. Danielom: pa tudi v zgodovinskem oziru najbrže ne zaostaja za njimi, četudi nimamo tu ugotovljene letnice kot tam. Od XV. stoletja dalje so večkrat upodobljali Marijino smrt na eni in isti sliki skupno z njenim kronanjem; to pa zaradi tega, ker sta oba dogodka časovno zaporedna in tudi miselno tesno zvezana. To, kar so takrat radi slikali skupaj na eni sliki, imamo tu podano na dveh slikah prav blizu skupaj; spodaj je Alarijina smrt, zgoraj pa njeno kronanje. Prehod do spodnjega h gornjemu prizoru tvori podoba Jezusova, ki je sprejel dušo Marijino z zemlje v nebesa, da bi jo tam kronal. To tesno idejno zvezo je slikar tudi zunanje podprl s sledečo podobnostjo: spodaj nad smrtjo Marijino imamo v ovalnem okviru doprsno sliko Jezusovo, desnico dviga, z levico pestuje dušo Marijino, na vsaki strani po en angel, ki svira; zgoraj nad kronanjem Marijinem imamo v ovalnem okviru doprsno sliko Očeta, ki z desnico blagoslavlja, z levico pestuje golobčka — sv. Duha, ki ima na vsaki strani po dva angela, ki molita. — Upoštevati pa je treba tudi to, da je tretja, uničena slika, namreč rojstvo Kristusovo, z ostalima dvema idejno lepo zvezana: vse tri slike so trilogija slave Marijine. Shematično si moramo to predstavljati tako: sprejme Sin Božji v nebesa, sprejme Sina Božjega na svet. III. Marijo, Kraljico nebeško krona Sin Božji. II. Marija, Kraljico apostolov Marijo, Mati Božja Ta cerkvica ima majhen, a zelo lep oltarček. Na priprostem podstavku je lesen, umetno izrezljan nastavek, lepo polihromiran in bogato pozlačen na kredasti podlagi. Za oltarjem sem našel z barvo označeno letnico 1663 in 1737. Smeli bi morda sklepati, da znači prva letnica postanek oltarja, druga pa čas novega polihro-miranja; ni pa izključeno, da bi bil oltar nekoliko starejši, morda iz začetka XVII. stoletja in bi v tem slučaju značila prva številka letnico morebitne poprave. Oltarni nastavek je od štirih stebrov razdeljen v tri prostore z vdolbinami, od katerih je srednja večja, stranski dve manjši. Stebri imajo korintske kapitele; zunanja dva sta kanelirana, notranja dva kanelirana in z rastlinskim trakom ovita. Nad stebrovjem je lepo, golšasto, presekano ogredje. Nad ogredjem je atika z dvema okrašenima lizenama in poševnim presekanim čelom, obdana od dveh zaokroženih polučel. V srednji vdolbini nastavka je kip sv. Justa, na njegovi desni je sv. Miklavž, na levi pa sv. Luciia. V atiki je dokolenski relief Marije z Detetom; v preseki ogredja nad sv. Justom pod Marijo je golobček - Sv. Duh. (Slikaš! 1). Ta mala cerkvca sv. Justa v Koseču s freskami iz prve polovice XVI. stol. in z lepim oltarijem iz XVII. stol. je eden izmed najzanimivejših zgodovinsko - umetniških spomenikov na Tolminskem. Zastopniki državne ustanove „Ufficio delle Belle Arti“ iz Trsta so svojčas, ko sem jim dal slike te cerkve, ki jih drugje niso mogli dobiti, z gotovostjo trdili, da se bodo skušale freske, ki so bile med vojsko zelo poškodovane in pobeljene, zopet odkriti in rešiti. Ker so že freske pri sv. Danielu, katere so zaradi nepoznanja teh pri sv. Justu smatrali za najimenitnejše na Tolminskem, za vedno uničene, naj bi nam bile ohranjene in restavrirane vsaj te, ki so lepše. Vojska nam je itak za vedno uničila zelo veliko spomenikov, ki bi mogli nudili bogato gradivo za tolmačenje umetniškega razvoja v naši domačiji. Venceslav Bele Cerkev sv, Daniela pri Volčah. MED domačimi zgodovinarji prevladuje splošno mnenje, da je bila najstarejša duhovnija na Tolminskem v Volčah. Patriarh Janez IV. izročil 1. 1015. proštu sv. Štefana in kanonikom ter vsem njihovim naslednikom za večne čase mnogo cerkva z vsemi njih dohodki. Med drugim se bere v patriarhovi listini tudi, da izroča kapitelju „desetino volčanskih kmetov“. (Decima, quae habet exire de plebe, quae vocatur Walcana...“) Tu se imenuje prvikrat cerkvena občina Volče.1) A. Stegenšek2) piše: „Iz oglejskega ozemlja se je širilo češčenje sv. Daniela tudi proti vzhodu, v obsegu sedanje goriške grofije in Tolminskega, ki sta bila ta 'čas še neposredno pod patriarhom. Nasproti Tolminu leži sredi volškega polja cerkev sv. Daniela v Črnem lesu, o katsri pripovedujejo, da je najstarejša na Tolminskem. Priimek ima neki zato, ker je svojo dni bila v gosti šumi. Ko je še proti vzhodu onstran visokih gor — v Bohinju — vladalo paganstvo in so tam bili le redki kristjani, tedaj so mrliče prenašali čez gorska sedla na tovornih živalih k cerkvi sv. Daniela, da bi bili pokopani v posvečeni zemlji.“ Isto trdi tudi Rutar.3) Zapisnik kanonične vizitacije z dne 27. VI. 1762., hranjen v knezonadškofijskem arhivu v Gorici, pravi: „Ecclesia S. Danielis olim parochialis, antiquissima et prima Ecclesia in toto Capitaneatu Tulmini, ad ejus coemeterium, uti per traditionem habeatur, cadavera ex Tarvisio et Bochinä sepelicuda defercbantur.“ Prva cerkev, ki je stala v Črnem lesu, je utegnila biti najbrže lesena. V XI .ali začetkom XII. stoletja je bila cerkev že zidana; po vojni porušena cerkev je bila, sodeč tedanji obliki, uajbrže že tretja. Jedro ladje in zvonik sta bila romanske stavbene dobe, a v začetku XVI. stoletja je nastal gotski prezbiterij in takrat so morda tudi ladjo nekoliko gotizirali. Strokovna ocena4) govori o tej cerkvi kot o „stavbi neznatne zunanjosti, s preprosta romansko ladjo brez arhitektonskih olepšav, z zvonikom iz iste dobe“, in bivši dekan tolminski, mons. Krag-lj, mi je pripovedoval, da so svojčas odkrili pri tej cerkvi sledove stare romanske apside. Kakoršnakoli je zgodovina cerkve, gotovo je, da je bila oblika predvojne cerkve iz začetka stoletja; to potrjuje tudi kamenita plošča, ki je bila vzidana na zunanji strani prezbiterija in imela vklesano letnico 1505 in pod letnico mojstrsko znamenje. Ladja je 13 m dolga, 7 m široka; prezbiterij je širok 6Vs m, daljša stranica je dolga 7 m, tri stranice apside merijo po 2 25 m. v^etverokotni stolp, ki je po italijanski navadi ločen od cerkve, stoji Slika 1.: Sv. Just v Koseču pri Dra/nici: Prezbiterij z oltarjem. a Sv. Danijel pri Volčah: Prezbiterij ob času restavracije 1914. Slika 3.: Sv. Just v Kcseču pri Drežnici: Smrt Marijina. Slika •!.: Sv. Just v Koseču: Kronanje Marijino, Slika 5.: Sv. Danijel pri Volčah. Freska: Kristus na Oljski gori. Slika 6.: Sv. Danijel pri Volčah: Prižnica in slika sv. Katarine. pred pročeljem in meri v zunanjem tlorisu 5 /n2. Cerkev je imela dva vhoda, enega na pročelni, drugega na epistelski strani, oba s kamenitim, preprostim šilastim gotskim portalom. Na epistelski strani je imela ladja dobro ohranjeno okroglo okno z gotskim krogovičjem, sestavljenim iz štirih „ribjih mehurjev“. Prezbiterij je imel prvotno tri šilasta okna, pozneje je bil pri dveh lok zadelan, eno pa zazidano; zato je dobil prezbiterij novo štirivoglato okno. V steni na evangeljski strani je bila ohranjena vdolbina za tabernakelj, v nasprotni strani pa šilasto bokana vdolbina za ampule. Slavolok je bil šilast in strop prezbiterija križno svoden. Slavolok se je vzpenjal iznad dveh zverinskih kapitelov in rebresa iznad številnih zverinskih konzol. Sklepnikov je bilo 19; nekateri so bili v tako slabem stanju, da jih je bilo prav težko izpoznati. Cerkev je bila skoro do tal porušena; škoda je zato tem večja, ker je bila cerkev neposredno pred vojsko skrbno restavrirana od dunajske osrednje komisije za ohranitev spomenikov. Danes je cerkev sicer zopet pozidana, a njeni starinski arhitektonski elementi so uničeni. Stolp je bil od vojne primeroma malo poškodovan. Zanimiva je bila ta cerkev ne samo zaradi svoje zgodovinske častitljivosti, ampak tudi zaradi fresk, ki so jih v njej odkrili. Poslikan je bil najbrže ves prezbiterij in tudi v ladji je moralo biti več slik. Odkrite so bile pred vojsko naslednje slike: V prezbiteriju na evangeljski strani pod nekdanjim tabernakeljem kelih in hostija, nad njim po en klečeč angel s sklenjenima rokama. Blizu te slike je bila ohranjena letnica 1525.5) Od tabernakelja dalje po pritličnem delu stene za oltarjem se je vlekla galerija slik, dolga 7'80 m in visoka 2'80 m. V toj galeriji je naslikanih pod polkrožnimi loki, ki počivajo stebrih, štirnajst podob v naravni velikosti: Marija z Detetom v naročju, 12 apostolov, zadnji v vrsti je stal mož v be-nečanski noši z odprto knjigo v desnici in z napisnim trakom v levici; to je bil najbrže kak ustanovitelj ali dobrotnik cerkve, ker drugače ne bi bil našel tu mesta. Na teh slikah imajo vsi svetniki okroglo gloriolo z bisernim robom. V ladji so bile odkrite tri slike. Na evangeljski strani slavolokove stene je bila upodobljena sv. Katarina s knjigo v levici, z mečem v desnici in kolesom pri nogah: na drugi strani je bil naslikan sv.Jurij na konju, zmečem v desnici in zmajem pod seboj. Pod okroglim oknom na desni strani ladje je bil uprizorjen dogodek, ko poti Kristus krvavi pot in trije apostoli zraven njega spijo, Juda pa se že bliža z vojščaki. (Glej sliko 5). Kristus kleči na malem robu, roke ima povzdignjene k molitvi; njegov obraz, roke in odgrnjena kolena, vse je oblito s krvjo. Pred Kristusom plava v zraku angel, ki drži v desnici kelih in v levici križ. Za Gospodovim hrbtom leže na tleh speči apo- stoli, Peter, ki tišči meč v roki, in Janez in Jakob. Skozi vrata vrtne ograje prihaja Juda; v desni roki drži denarnico, z levico pa kaže na Jezusa. Za njim prihaja četa vojščakov; druga vrsta stopa kar čes vrtno ograjo (v zelo neverjetni in nemogoči poziciji). Vsi vojščaki imajo železno opravo in nosijo dolge sulice v rokah. Obrazi Kristusa in apostolov so še precej izraziti. Peter je na tej sliki tudi na sliki za oltarjem brez brade. Strokovni poročevalec ocenjuje te slike takole:15) „Wandmalereien aus dem Anfänge des XVI. Jh., die zwar einen derben bäuerischen Charakter zur Schau tragen, aber heute als die einzigen erhaltenen Vertreter ihrer Art im Iscn-zo+ale einen bedeutenden lokalgeschichtlichen Wert besitzen.“ K tem izvajanjem pa je treba pripomniti, da takrat še niso bili odkriti sledovi fresk v cerkvi sv. Brikcija na Volarjih pri Tolminu, ki so pa manjše vrednosti, in nepoznane so bile veliko lepše freske v cerkvici sv. Justa v Koseču pri Drežnici. Isti zbornik piše o teh freskah dalje: „Die Gemälde stammen aus dem inschriftlich vermerkten Jahre 1526. (pravilnejše čitano: 1525.) von einer und derselben Hand und sind derbe Arbeiten.“ Na tem mestu so v zborniku vse slike opisane in priobčene sledeče: angela nad kelihom in leva stran galerije, — desna stran galerije, — sv. Katarina. Četudi so bile te slike preproste in okorne, so dihale vendarle toplo religiozno občutje. Njih izguba je neprecenljiva bolj zaradi njihovega krajevno-zgodovinskega pomena kot zaradi umetniške vrednosti. * * * Zapisnik kanonične vizitacije z dne 22. IX. 1755. poroča glede nekdanjih oltarjev v tej cerkvi: ,.S. Danielis (scil. Eccl.) olim paro-chialis, antiquissima cum 3 altaribus.“ V zadnjem času je imela cerkev samo eden in sicer glavni oltar. (Slika št. 2). Za oltarjem je bila z barvo zaznamovana letnica 1748, a to je bila bržčas letnica poprave ali novega polihromiranja, ker oltar sam je kazal biti iz XVII. stol. Lep baročni tabernakelj je imel pozlačeno dekoracijo. Oltarjev nastavek je bil komponiran v obliki slavoloka s trojnim prehodom, od katerih je bil srednji večji in slranska dva manjša. Kar piše Stegenšek o glavnem oltarju v podružnici sv. Mihaela v Radmirju, to velja tudi o tem oltarju: „Vsa stavbinska razdelitev spominja na motiv Konstantinovega loka o Rimu s tremi prehodi, od katerih je srednji višji in na atikomotiv, ki se je na Laškem kopiral v prvorenesanskih altarnih nastavkih, pozneje pa se je bolj svobodno porabljal.“ Tu se nam torej jasno kaže vpliv bližnje Italije. Od štirih stebrov, ki so imeli korintske kapitele, sta bila zu-naja dva gladka in marmorirana, srednja dva pa v spodnji tretjini gladka in zgoraj kanelirana. Vrh golšastega ogredja je bila atika, obrobljena z dvemi lizenami in obdana od dveh perotnic; nad atiko sta bila dva poševno prisekana kosa čela. Kipi v nastavku so bili sledeči: IZ GROBA VöTALI KRISTUS. ANGELČEK. ANGELČEK. MARIJA Z DETETOM. SV. ANDREJ, AP. DANIEL VLEVNJAKU. SV. LUKA EV. Lepo je bila sestavljena skupina v levnjaku: V ospredju na sredi je sedel sv. Daniel med levi: levico je imel položeno na prsa, desnico pa je dvigal in glavo obračal navzgor, kjer je v zraku plavajoči angel držal Habakuka, kateri je iztegoval svoje roke navzdol proti Danielu in mu ponujal košarico z obedom. Lep ornamentalni motiv, ki je krasil ta oltar, so bile čedno izrezljane angelske glavice. V tej cerkvi je bila ohranjena tudi lepo izrezljana lesena prižnica približno iz začetka XVII. stoletja. (Glej sliko 6). Podprta je bila z umetno izrezljano nogo, osnovana na osmerokotnem tlorisu in naslonjena na evangeljsko steno ladje. Na štirih odprtih straneh te prižnice so stali v školjkastih vdolbinah na školjkastih podstavkih lepi kipci štirih evangelistov, ki so držali knjigo v roki in imeli vsak svoj simbol pri nogah. Na vogalih med vdolbinami so bile nameščene doprsne kariatide, katere so končavale navzdol v cvetličnem šopku. Na strehi nad prižnico je stal učeči Kristus in držal obe roki iztegnjeni v govorniški pozi. Lepa je bila idejna zveza teh kipov: zgoraj učeči Kristus — Beseda Božja, spodaj evangelisti — oznanjevalci te besede; prižnica je kraj, kjer odmeva beseda božja. Ker je bila cerkev sv. Daniela za Tolminsko velike zgodovinske važnosti, se je dunajska centralna komisija za varstvo spomenikov zelo brigala za to cerkev in ohranitev njenih spomenikov. Neposredno pred vojsko so se vršila restavracijska dela. Odkrile in renovirale so se freske, ravno tako tudi rebresa, sklepniki in dva kapitela v prezbiterju. Izvršeno je bilo tudi že osuševalno delo okrog cerkve in delna poprava zvonika. V načrtu in proračunu je bila že odobrena in dovoljena poprava oltarja in prižnice ter nekaj manjših del. Vojna je vse to delo uničila in kar je povojna restavracija zopet popravila, to je — nova cerkev. Oltarja, prižnice, fresk, starinskih rebres in sklepnikov ni več: od tega spomenika domače umetnosti so ostali le sledovi. Venceslav Bele. ’) Glej: S. Rutar, Zgodovina Tolminskega. Gorica 1882. Str. 34 in 219 in Rubcis, Monumenta Eccl. Aquil. pg. 493-494. — 2) Dekanija gornjegrajska. Maribor 1905. Str. 204. — 3) o. c. 34. — 4) Mitteilungen der Zentralkomniis-sion 1903. Sp. 6. — 5) Mitteilungen d. Z. K. 1909. Sp. 598 so smatrale to pomotoma za 1526. — 6) Mitteilungen der Z. K. 1903. Sp. 159. — ;) 1909 Sp. 159. Študentje. Iz »Goriških spominov«. Jesen je, mi mladi in še počitnic polni. Deset minut imamo še do dveh. V pozdrav težko pričakovanim solnce sije na križišče, kjer Šolska s sv. Klare ulico se zlije v Verdijevo tekališče, in od povsod sam cvet, sam smeh!... Tu, glej, prihaja preparandka - kandidatka. Nasmehnila se je... komu?... Kako je sladka! Aha, ti, ti!... Klobuk je dvignil v zrak in srečen k njej je stopil in jo spremil njen junak... Še dve in tri in tri in dve in dve in tri po trotoarju se iz vrta ljudskega lahko nam bližajo in dvem in trem se kar mudi, a trem in dvem se z nami še pogledi križajo... Pst! Star profesor! V vrsto se postavimo in se globoko odkrijemo možu in mirno gre svoj pot, premišljujoč mladost odbeglo svojo, ki podčrtuje mu jo mladi rod. — Jej, jej, pozor! In gledamo licejke, izbrane srečnice, ponosne čarodejke. v isoke so in nedostopne. O, kaj res ne eden iz nas ni vsaj prikritega pogleda vreden? — Pa naj gredo!... Pozdravljene, obrtnice! kot v maju mlade rože - vrtnice zaraevajo v obraz, ko plahe kakor srne gredo mimo nas ... Zvoni!... Suplent, ki se v kavarni Corso je mudil, inimogredč zadirčen nas oplazi z žloto, homersko se nasmejemo mu in gremo in se porazgubimo polni solnca v septimo in v osmo uživat fiziko in matematično dobroto---------- Joža Lovrenčič. Solkan v srednjem veku. JAKO stara vas na Goriškem je Solkan. Stari viri jo zaznamujejo z naslednjimi izrazi: Silikanum, Siliganum, Syli- ganum, Celcan, Celkan, Celcannm, Celkanurm Celchan, Cel-chanum, Czelkan, Selcan, Selcanum, Selcanutn, Salkan, Salca-num, Solcanum, Zelkan, Zelcanum, Zellekhan, Zelkon, Zelkonn, Zalkann. V Solkanu je že leta 1001., ko se ta kraj prvič omenja, stal grad. Takrat je dobil polovico rečenega gradu, potem polovico vasi Gorice ter polovico državnih posestev med Sočo, Vipavo, Vrtovinskim potokom in gorskim pobočjem na severni strani Vipavske doline oglejski patriarh Ivan, drugo pa grof Werihen.1 Oglejski patriarh Ulrik I. je leta 1118. podelil samostanu v Mužacu (Moggio) deset kmetij v Solkanu.2 To daritev so pozneje potrdili patriarh Peregrin I.,3 kralj Konrad III.4 in papež Lucij III.5 Dve kmetiji v Solkanu je pred letom 1221. dobil od goriškega grofa Engelberta 111. Rožaški samostan.6 Vas Solkan se omenja v neki listini z dne 15. maja leta 1279. Takrat je goriški grof Albert II. dal v fevd Duringu iz Varma več posestev, izvzet pa je bil Solkan.7 Okoli leta 1341. je imel Ulrik, Lipov sin iz Gorice, več posestev v Solkanu, in sicer šest njiv z desetino kot lastnino, dve kmetiji kot rihenberški fevd, štiri kmetije in eno zemljišče kot fevd goriških grofov ter dve kmetiji v Strani (Kronbergu) nad Solkanom (»zwo hubu in Strana ob Czelkan«), eno kot lastnino, drugo kot rihenberški fevd.8 Rihenberški gospodje so imeli v 14. stoletju v Solkanu kakih 15 kmetij in še nekoliko drugih posestev, katera so dali raznim osebam v fevd. Nekatere osebe, ki so obdelovale te kmetije, so nam po imenu znane, kakor Rosa, Wolfhart, Loriam, Hainczl Friczleins sun von Zelkan, Hainczel Pankchart etwenn Ficzleins von Zelkon sun, Strielecz, Kunrad von Stendina, Paul, Mingo Scharnier, Steffan, Zobodin, Sterklincz, Michel, Rosse, Suslina, Linhart schuster.9 Leta 1361. dne 12. marca je Friderik Phan-gawer dobil od goriških grofov Majnharda VII. in Henrika III. v fevd med drugim tudi dve kmetiji v Solkanu, izmed katerih je eno obdeloval Lukman, drugo pa Maver.10 Sedem let pozneje dne 19. maja je goriški grof Majnhard zastavil svojemu konjskemu nadzorniku Hainczleinu Gassenpergerju, ki mu je posodil 61 goldinarjev, eno kmetijo pod Sveto goro (»vndervnser Fraun perg pey Celcan«), katero je Konrad obdeloval, eno kmetijo v Potoku (»in dem Pach«), katero je obdeloval tkalec Kocijan, eno pustoto, katero je nekdaj imel Lenart Ganter, ki je spadal pod dvor »Valkeis« ter bil pri solkanskem pokopališču (»in dem freit-hoff cze Celkan«).11 Ko je leta 1391. dne 5. maja Jurij, sin rajnkega Henrika iz Or-zona, dal napraviti oporoko, je med drugim volil cerkvi sv. Hi-larija in Tacijana v Gorici eno kmetijo v Solkanu, katero je obdeloval Matija iz Solkana in od katere se je dajalo po dva starja pšenice, po clva starja ovsa in po eno kokoš.12 Leta 1398. dne 28. junija je goriški grof Henrik IV. dal v fevd Jakobu Swabii von Edling13 en dvor v Solkanu s priteklinami, katerega so prej imeii kot fevd Wülfing in njegovi bratje v Solkanu.14 En dan pozneje je rečeni grof dal Žvanu Rewhlinu iz Gramogliana v fevd več posestev, med njimi tudi eno kmetijo v Solkanu.15 V neki listini z dne 4. julija leta 1428. se omenja kovač Jurij iz Solkana.18 Pod goriško deželno sodnijo so leta 1460. spadale občine v Križu, Črničah, Batujah, Šempasu, Solkanu, Grgarju, Cepovanu, Kanalu in še nekatere druge. Vse te občine so se takrat že vdrugič obrnile do goriškega grofa ter se pritožile zaradi daca. Zahvalile so se mu za dovoljenje, da smejo svojo živino doma prodajati. Prosile so ga, da bi jim olajšal vsakdanjo težko ro-boto ter odstranil dac, katerega včasih ni bilo. Matija Arišic iz Solkana je dobil leta 1471. dne 13. decembra več fevdov od goriškega grofa Leonharda, in sicer en dvor v Solkanu, ki je bil med Martinovim in Greličevim dvorom, potem eno zraven ležečo njivo, dalje eno njivo pod vasjo zraven Rudolfove brajde, segajočo od ene poti do druge, dve njivi »zu Stesinczeth« zraven njive gospoda Febusa in poti, eno njivo ob poti, ki drži proti Sočinemu mostu (»die zu der Ysnicz prugken geet«), eno njivo »im Plessnichach«, eno njivo pod hišo, kjer prebiva Trost, zraven poti proti Sv. Lenartu, eno njivo proti Soči na stezi proti mlinu (»an dem steig gen der mül«), dve njivi pod Mihelovo brajdo, čez kateri drži pot, eno njivo, katero ima Sik, ležečo med potmi, eno njivo, katero ima Mesla, ležečo za grmom zraven poti, katero tudi Mesla obdeluje, ležečo »auf Ze-rotschain«, pol njive, katero ima Trost med njivo goriškega grofa in njivo Nikolaja »hinter der Vesten«, en travnik pri Pa-novcu (»Panholz«), ki se imenuje »Vissuka« in čez katerega drži pot, dve kleti pri pokopališču (»freythoff«) v Solkanu, ena je med Zmelikovo in Zančičevo kletjo, druga pa med Gornikovo in cerkveno kletjo. Zato se pa Arišic zavezuje, da bode svojemu gospodu služil z eno metalnico (»arembrust«), kadar bi grof ali pa njegov glavar v Gorici to zahteval.17 Iz te listine je razvidno, da so imeli Solkanci leta 1471. svoj mlin pri Soči in pa most čez njo. — Istega leta dne 20. decembra sta Anton in Ahac von Turen dobila od goriškega grofa Leonharda v fevd med drugim tri zemljišča v Solkanu in eno kmetijo v Kronbergu (»zu Stran«).18 Leta 1472. dne 23. maja je goriški grof Leonhard dal Štefanu Hoferju v fevd več kmetij po raznih krajih, med drugim tudi v Solkanu.19 V drugi polovici 15. stoletja je živel v Solkanu krojaški mojster Klement Babak. Leta 1463. je prodal Antonu z Vogrskega eno kmetijo v Biljah.20 Devet let pozneje je napravil oporoko na korist samostanu v Bistri pri Vrhniki.21 V Solkanu je bila že v 12. stoletju fara, katero je leta 1194. oskrboval župnik Andrej.22 Okoli leta 1181. se omenja pres-biter Ivan iz Solkana,23 leta 1274. pa župnik Bo nat.24 Tudi leta 1287. in 1291. se Bonat omenja kot župnik solkanski.25 Leta 1326. dne 7. februarja je koroški vojvoda Henrik kot varuh mladoletnega goriškega grofa Ivana Henrika postavil trebanjskega župnika Nikolaja ter Ivana, kaplana rečenega grofa, da bi prezentirala Rizarda, sina rajnkega Walchona iz Gorice, oglejskemu patriarhu Paganu ali pa njegovemu generalnemu vikarju za solkansko faro.20 Istega dne je vojvoda Henrik odobril predlog goriške grofinje Beatrice, ki je priporočala imenovanega Rizarda za Solkan.27 Tako je tedaj leta 1326. dobil solkansko faro (»de plebe seu ecclesia Salcani«) rečeni Rizard ter jo nato vodil več desetletij. V neki listini goriškega grofa Majn-harda VII. z dne 19. marca leta 1363. se omenja med pričami tudi solkanski župnik Rizard.28 Ker je pod solkansko faro spadala takrat tudi Gorica, se je Rizard včasih imenoval po tem kraju, tako leta 1351. kot priča v neki listini z dne 5. maja.29 Tudi pozneje so solkansko faro včasih zvali po Gorici, tako leta 1453., ko je bila dne 7. avgusta posvečena neka cerkev sv. Jakoba v solkanski ali Goriški fari (»in plebe Salcan alias Go-ricie«).30 Župnik Rizard in njegov brat Walchun se leta 1351. omenjata kot priči v neki listini z dne 9. oktobra.31 Ko je pres-biter Jakob, vikar kapele sv. Martina v Manzanu, dobil faro v Gračišču v Pičenski škofiji, se je dne 24. marca leta 1335. pazin-skemu proštu in solkanskemu župniku naložilo, da vpeljeta rečenega presbiterja v posest imenovane fare.32 Leta 1381. je bil Frančišek iz Vidma župnik solkanski. Ob enem je bil tudi kanonik v Čedadu.33 Okoli leta 1400. je dobil faro v Laškem južno od Celja. Na njegovo mesto kot župnik solkanski je bil imenovan Peter de Rabatta, kanonik pado- vanski.34 Trditi bi smeli, da sta bila ta dva sicer župnika solkanska ter dobivala tudi dohodke solkanske fare, a prvi je bival kot kanonik v Čedadu, drugi pa v Padbvi, v Solkanu pa sta imela kakega slabo plačanega namestnika. Leta 1399. je Gorica še vedno spadala pod farno cerkev sv, Štefana v Solkanu. Za Goričane je bilo nekoliko težavno prihajati k mašam in drugim božjim obredom v Solkan. Zato pa sta brata Mihael in Ivan de Rabatta postavila v mestu Gorici kapelo na čast sv. Duhu. Kdor bi izvrševal božjo službo v tej kapeli, bi dobival polovico dohodkov te kapele, drugo polovico pa solkanski župnik.35 Pred letom 1452. je bil Ivan Payer župnik v Solkanu. Ker pa se je nekaj pregrešil, mu Guarnerij, generalni vikar Oglejske cerkve, ni dovolil maševati in izvrševati druga opravila v solkanski cerkvi, dokler ga Apostolska stolica ne dispenzira. Nato je goriški grof Henrik prezentiral na solkansko faro plemenitega Nikolaja Paceja iz gradu Porpetti, generalni vikar pa ga je dne 25. novembra rečenega leta potrdil.36 Leta 1465. dne 16. junija je Matija Kelben, vikar v Solkanu, prodal Klementu Ba-baku (Čaback), krojaču v Solkanu, pol mlina pri Vipavi.37 Iz nekega vira je razvidno, da je imel solkanski župnik leta 1296. pod seboj tri vikarje, izmed katerih je bil eden postavljen za Gorico. Takrat je solkanski župnik dajal za četrt leta tri fertone, to je 120 penezov kolekt, župnik v Ločniku pa le 20 penezov.38 Pod oglejskim patriarhom Paganom so leta 1330. iznova cenili dohodke raznih far. Dohodki solkanske fare so se cenili 35 mark, mirenske 5 mark, dornberške 6 mark, ločniške 7 mark in komenske 16 mark.39 Iz teh podatkov je razvidno, da je bila solkanska fara dosti večja, kakor druge prej naštete. Nad Solkanom je stala v e 1 i k a zidana hiša (grad), katero je nekaj časa imel Henrik iz Verše kot fevd od goriškega grofa Alberta II. Ko pa jo je rečeni Henrik leta 1296. prepustil grofu, jo je ta dne 1. aprila dal v fevd skupno s kmetijo, ki je bila pod hišo, Andreju iz Pevme.40 Kaže se, da je pozneje dobil to hišo v fevd Pelegrin iz Solkana. Ko pa jo je leta 1321. prepustil goriškemu grofu Henriku, jo je ta dne 6. aprila dal v fevd1 Otolinu, sinu Henrika de Veichemberch.41 Hišo v Solkanu z ob-mirjem in vsemi priteklinami je imel kot fevd od goriških grofov Henrik, grajski grof v Gorici, do svoje smrti leta 1387.42 Leta 1399. je dobil to hišo z dvorom vred Nikolaj Montacz od goriških grofov Henrika in Ivana Majnharda.43 Nad Solkanom v Goriškem okraju je bil kraj »Belchis«,44 kjer je leta 1394. prebival Roprettus, sin rajnkega Albrehta. Ta Roprettus je takrat prodal za 40 cekinov eno tretjino vseh svojih posestev Jakobu, sinu Matije iz Hruševja, ter Diemudi, njegovi soprogi in svoji sestri.45 Rečena Jakob in Diemuda sta imela hčer Brigido in vnukinjo Dorotejo. Obe te dve sta leta 1437. meseca maja podelili plemenitemu Nikolaju de Postcastro v Gorici vse svoje pravice do neke desetine v Belchisu in pa do ene ali mnogih kmetij v Solkanu katere je obdeloval Konrad, sin rajnkega Rodicha iz Solkana, dalje do nekega drugega polja, katero je obdeloval Tomazinec Grešnik, ter db vseh drugih posestev, katera so imeli v okolici Belchisa prej omenjene, a takrat že mrtve osebe Diemuda, Ropret in Jakob.46 V Solkanu je bival v začetku 14. stoletja vitez P e 1 e-g r i n (Pelegrinus, Pellegrinus, Peregrinus, Pillgrimus, Pylgri-mus, Pilgram, Pilgreym). Prvič se omenja leta 1306. kot priča v neki listini goriškega grofa Henrika II'.47 Dne 30. marca leta 1307. je bil v Gorici za pričo, ko je goriški grof Henrik razglasil neko listino Ulrika iz Rihenberga za neveljavno.48 Dne 11. junija istega leta se je mudil tudi v Gorici, kjer sta goriška grofa Henrik in Albert med seboj razdelila svoje dežele.49 Pol leta pozneje je bil v Lienzu na Tirolskem, kjer sta rečena goriška grofa dne 12. decembra iznova delila svoje dežele.50 Vitez Pelegrin je bil dne 22. marca leta 1312. v Korminu za pričo, ko je goriški grof Henrik dal mitnino v Kužah v najem Sigardu iz Pušje vasi (Venzone) in Rajmunda iz Vidma,51 dne 9. aprila leta 1314. pa je v Gorici s prisego potrdil mir, ki je bil sklenjen med Tre-viško občino in imenovanim grofom.52 Pelegrin iz Solkana je imel tudi na Koroškem nekoliko posestev. Leta 1314. je podelil Vetrinjskemu samostanu tri marke letnih dohodkov od ene kmetije pri Varpji vasi in od dveh pri Seigbichlu zato, da bi se vsako leto zanj vršila obletnica.53 Tudi samostanu v Milštatu je podaril leta 1317. tri marke letnih dohodkov, da bi se tudi tu vsako leto zanj praznovala obletnica.54 Opatu Henriku je izročil 24 mark oglejskih penezov, da bi s to svoto kupil tri marke letnih dohodkov, kar je opat tudi potrdil.35 Leta 1317. je bil Pelegrin za pričo v Gorici, ko je goriški grof Henrik zastavil bratoma Jakobu in Andreju »de Lint« vas Starado pri Podgradu v Istri za 95 mark šilingov.56 Rečeni Pelegrin je imel leta 1320. gospostvo in sodstvo v vasi Semer-dencha imenovani.57 Leta 1321. dne 6. aprila je Pelegrin prepustil goriškemu grofu Henriku dvor in hišo v Solkanu ter vas Hotičino na Krasu, kar je imel od njega kot fevd.58 Vitez Pelegrin iz Solkana je dne 1. novembra leta 1322., ko je bival v Solkanu, podelil svoji soprogi Diemudi polovico vasi, Hrastovlje imenovani. Pri tej daritvi so bili med drugim kot priče navzočni njegova dva nečaka Propheta in Pelegrin, njegov služabnik Hartlin in pa Fric iz Solkana.69 Med letom 1336. in 1342. se včasi omenja Wülfing (Wulingus, Vluinus), sin rajnkega Friczlina iz Solkana. Leta 1336. je dobil v fevd neka posestva.80 Naslednjega leta mu je plemeniti vitez de Castronono01 prepustil za 20 mark šilingov eno kmetijo v Motavunu, tri pa v Škofijah.02 Leta 1342. je sodnik Riczendorfer napravil neko razsodbo zaradi vinske desetine v Pevmi in Št. Mavru med Profetom iz Pevme ter Wulfingom in Meichsom iz Solkana.63 Leta 1357. dne 6. januarja so Oton, sin rajnkega Henrika iz Solkana, ter brata Wülfing in Nikolaj, sin rajnkega Wigona iz Solkana, postavili tri prokutorje, ki naj bi jih zastopali v zadevi njih dedščine. Med temi prokuratorji je bil tudi Pelkon, sin rajnkega Wocila iz Solkana.04 Pod Solkansko občino spada S v e ta gora. Dolgo časa se je mislilo, da se je zidanje cerkve na Sveti gori pričelo leta 1541.65 A imamo dokaze, da je že v 14. stoletju stala na Sveti gori Marijina cerkev. Tej cerkvi je leta 1383. podelil goriški notar Matija neko posestvo, ležeče v Kronbergu, katerega so pa takrat Strana imenovali.06 V neki listini čitamo, da je leta 1368. dne 18. maja goriški grof Majnhard zastavil svojemu konjskemu nadzorniku Hainczleinu Gassenpergerju, ki mu je posodil 61 goldinarjev, eno kmetijo pod Sveto goro pri Solkanu. To kmetijo je takrat obdeloval neki Konrad.07 Ko je Ulrik iz Gramogliana blizu Rožaca naredil dne 14. avgusta leta 1376. svojo oporoko, je med drugim volil cerkvi sv. Marije na gori pri Gorici en srebrn kelih.08 Enako darilo je poklonil v svoji oporoki dne 16. oktobra leta 1382. njegov sin Pandulf cerkvi sv. Marije nad Solkanom.09 Ni nam znano kdaj in iz katerih vzrokov je bila cerkev uničena, da jo je bilo potem v 16. stoletju treba iznova postaviti. V solkanski občini je dandanes vas Kronberg, ki pa se je v srednjem veku zvala Strana.70 Omenil sem že, da je goriški notar Matija leta 1383. podelil cerkvi na Sveti gori neko posestvo, ležeče »in Strana supra Goritiam«.71 Leta 1399. dne 8. septembra je plemeniti Winther de Prodolono, bivajoč v Gorici, dal v najem Juriju, sinu rajnkega Brateša iz Kronberga, prostor pri svojem mlinu, ki je stal nad cerkvijo sv. Marije v Kronbergu.72 Pri tej cerkvi »in monte Stran« sta bila nastavljena dva kletarja.73 Ulrik, Lipov sin iz Gorice, je imel okoli leta 1341. v Kronbergu (»in Strana«) dive kmetiji.74 Povedal sem že, da sta Anton in Ahac von Turn leta 1471. dne 20. decembra dobila od goriškega grofa Leonharda v fevd med drugim eno kmetijo v Kronbergu (»zu Stran«.)75 Dr. Franc Kos. 1 Kos, Gradivo III, št. 1 in 2. — 2 Ibid., IV, št. 56. — 3 Ibid., IV. št. 129. — 1 Ibid., IV, št. 258. - 5 Ibid., IV, št. 680. - 6 Cod. W 594, f. 119 v Drž. arhivu na Dunaju. — 7 Archeogr. Triestino, N. S. XII, 49, n. 44. — 8 Cod. W 594, f. 57, 58. - Österr. Akten, Görz, Fase. 24, Abt. 2, n. 24, f. 1 v Državnem arh. na Dunaju. — 9 Österr. Akten, Görz, Fase. 24, Abt. 2, n. 24, f. 1, 1’, 2’. — 10 Orig, v Drž. arh. na Dunaju. — 11 Cod. W 594, f. 122’. — 12 Izvestja Muz. dr., XII, 81, št. 38. — 13 Edling, najbrže Koseze pri Trno- vem na Notranjskem. — 14 Cod. W 718, f. 1 v Drž. arh. na Dunaju. — 15 Cod. W 718, f. 3. — 18 Archeogr. Triest., N. S., XVI, 78, n. 174. — 17 Orig, v Drž. arh. na Dunaju. - Cod. B 534, f. 55 v Drž. arh. na Dunaju. — 18 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. - Cod. B 534, f. 56. — 19 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 20 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 21 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 22 Kos, Gradivo, IV, št. 861. - V dotični listini stoji „Andreas plebanus de Goricia“. Ker pa v Gorici takrat ni bilo fare in so ondotni prebivalci hodili v Solkan k božji, službi je bil rečeni Andrej prav za prav solkanski župnik. — 23 Kos, Gradivo, IV, št, 650. — 24 Kandier, Cod. dipl. Istr. ad a. 1274: „Bonatus Selcanensis plebanus“. — 25Manzano, Annali del Friuli, III, 200,224. — 26 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. - Cod. B 534, f. 121. — 27 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. - Cod. W 43, f. 232 tudi tam. - Cod. B 534, f. 131. — 28 Archeogr. Triest., N. S. XVI, 348, n. 254: „Rizardo plebano (de) Selchan.“ — 29 Izvestja Muz. dr., XII, 78, št. 32: „Ritzhardo plebano Gorizie.“ — 30 Marelli, Istoria della Contea di Gorizia, IV, 24. — 31 Cod. B 139, f. 23 v Drž. arh. na Dunaju. — 32 Kandier, Cod. dipl. Istr. ad a. 1335. — 33 Manzano, Annali del Friuli, V, 356. — 34 Notizenblatt der kais. Akad. in Wien, VII, 89. — 35 Archeogr. Triest., N. S., XVII, 321, n. 324. — 30 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 37 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 38 Mitt. des Instit. f. österr. Geschichtsforschung, XXX, 630. — 39 Bianchi, Doc. per la storia del Friuli, II, 379-383. — 40 Orig. v Drž. arh. na Dunaju: „..domum suam lapideam magnam sitam super villam Zelkan una cum manso sito sub predicta domo.“ — Cf. Cod. B 534, f. 4. — 41 Izvestja Muz. dr., XII. 59, št. 4: „..curiam et domum in Solcano“. - Veichemberch je Finkenberg, nekdanji grad blizu Boljunca v Istri. — 42 Orig. v Drž. arh. na Dunaju: „..das haws Zelkon mitsambt dem purckfrid, pawmgärten. ggrten vnd allen anderen eren vnd wirden, die zw demselben haws Zolkon gehörent.“ - Cod. B 534, f. ,227’. — 43 Cod. W 718, f. 11’: das haws gesezz Czelkon mit sampt der hofstat. das vns von hern Hainseichn dem purkgrafen von Görcz saeliger gedaechnüzz ist ledig wördn.“ — 44 Izvestja Muz. dr„ XII, 104, št. 50: „Belchis de super Celcanum.“ - Ibid., 116, št. 59: „de Belchiso districtus Goricie“ - Kateri kraj se je zval Belchis, mi ni znano. — 45 Izvestja, XII, 104, št. 50 - Hruševje je vas v zahodnih Brdih — 46 Izvestja, XII, 115, št. 58; 116, št. 59, — 47 Mairhofer, Urkb. von Neustift. 205, n. 412, — 46 Orig, v Drž. arh. na Dunaju. — 49 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 50 Cod. W 207, f. 13’ v Drž. arh. na Dunaju. — 51 Archeogr. Triest., N. S., XIX, 280, n. 17. — 52 Archeogr. Triest., N. S., XIII, 83, n. 58. — 53 Cod. B 534, f. 344. - Varpja vas je blizu Gospe Svete, Seigbichl pa blizu Blatograda. — 54 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. — 55 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. 56 Cod. B 139 f. 5. — 57 Cod. R 80, f. 129’ v Drž. arh. na Dunaju. - Semerdencha je vzhodno od Humina (Gemona) na Beneškem. — 58 Izvestja Muz. dr., XII, 59, št. 4. — 59 Izvestja, IX, 203. — 60 Cod. R 80, f. 132’. — 61 Castronono je Podgrad v Istri. — 62 Izvestja Muz. dr., XII, 73, št. 24. — 63 Cod. B 534, f. 336. — 64 Archeogr. Triest., N. S., XV, 229, n. 97. — 63 Červ, Sveta gora pri Gorici, II. izd., str. 11. — 66 Cod. R 80, f, 42: „Donatio ecclesie sancte Marie de supra Celchanum in pertinentiis Goritie de uno bono sito in Strana supra Goritiam, facta per ser Mathiam notarium Goritie.“ — 67 Cod. W 594, f. 122’: „.. ein hub vnder vnser Frawn perg pey Celcan“. — 68 Morelli, Istoria della Contea di Gorizia, IV, 19. — ‘9 Morelli, Istoria, IV, 20: „.. ecclesie sancte Marie de supra Salcanum“. 70 Ena vas, Strana imenovana, je v Istri vzhodno od Buzeta. — 71 Cod. R 80, f. 42. — 72 Notizenblatt der kais. Akad. in Wien, IV, 519: „..Jurio quondam Brates de Strana“. — 73 Izvestja, XII, 125, št. 71. — 74 Cod. W 594, f. 57, 5S. 73 Orig. v Drž. arh. na Dunaju. Iz zgodovine upodobljajoče obrti na Goriškem. PODOBARSKA in slikarska obrt sta imeli svoj sedež v tri-* kotu med Idrijo, Cerknim in Poljanami. Bila je to domača obrt in si je tekom stoletij ustvarila lastne umetniške tradicije v oblikovanju. Njene početke je težko izslediti. Le par meglenih pojavov bi znalo služiti za tozadevno orientacijo. V šestnajstem stoletju je delal oltarje po Beneški Sloveniji Luka Schar1 (Čar). Ta priimek izsledimo v cerkljanskih matrikah najstarejše dobe. Danes ga sicer ni več, vendar pa so še ta imena ohranjena v ljudskem nazivu hiš. Cerkveni urbar sv. Ane iz leta 1732. vsebuje račun za postavo novega oltarja sv. Ane (Notta del ricevimento del Sp. Cnov. Straus Piltaurer di ragione del Venda Chiesa di S. Anna a conto del altare. 21. XII. 1723.). Če je moje čitanje tega rokopisa pravo, izvemo iz njega _ štiri imena podobarjev. Brez-dvomno je ime mojstra Ivana Štravsa, po priimku Cerkljami ter njegovega pomočnika Valentina iz Ljubljane. Zanimiva je postavka v računu, ki se glasi: »adi 15 Giugno per pagar il viaggio delli 2 piltaurer di V dine a Circhina due. 4« Med drugimi postavkami se tudi imenujeta dva delavca, ki bi morda bila iz Vidma: Tomaso Tirolese in Floriano Bonificane. Iz računa je razvidno, da je šel Štravs sam v Italijo pomočnike iskat. Kaj nam torej dokazujeta imeni Schar in Štravs? Dve stvari! Prvi je v Italiji delal, drugi pa si je hodil po‘močnike tjakaj iskat. Iz teh dejstev bi morda kazalo iskati počeike te obrti v sličnih krogih beneške republike. Začetek takratne njihove obrti je težko zarisati, ker so poznejši rodovi ta prva dela nadomestili z novimi. Par starih svetniških slik iz bivših oltarjev, fotografija nekdanjega oltarja v Labinjah in pa ljudski popis nekdanjega oltarja sv. Jerneja v Cerknem bi nas peljali na sled nekakemu »ljudskemu baroku«. Svetniki so anatomično nad vse okorno oblikovani; oltar sv. Jerneja pa je krasilo 24 godcev, vsi z glasbili. Baje so bili an-gelji. Od te dobe pa do leta 1848. mi ni bila dana možnost iz- 1 Glej: Tiinko, Beneška Slovenija, Jadr. Alman. 1923. slediti novih imen obrtnikov. V to dobo bi spadali nekateri oltarji, ki pa kažejo že boljšo roko in več umetniškega stremljenja. Ljudskega čuvstvovanja pa ne morejo potujiti. Iz te dobe je najbrž bratovski oltar sv. Križa na pokopališču v Cerknem. Iz ognjenih plamenov kvišku se stegajoči ljudje (vice), med njimi pa mogočen križ s Kristusom tvorijo središče oltarja; ob straneh sta pa, če me spomin ne moti, sv. Izidor in sv-. Notburga. Oltar na Grahovem nam pa izda zopet novo ime podobarja te šole. Poznavalcu te naše obrti je to luhko ugotoviti, če tudi bi ta oltar v ozadju ne nosil tipičnega podpisa: Pinxit et skulpsit Andreas Ko’oau aus Idria 1849. Več mi danes o tem mojstru ni znanega. Njegove rojstne in smrtne podatke bodo najbrž hranile matrike v Idriji. Mož stoji umetniško popolnoma na višini svojih naslednikov, predvsem Jurija Tavčarja. Najbolj tipičen predstavnik tega novega rodu umetnikov -obrtnikov je brez dvoma Juri Tavčar. Rojen je bil v Idriji dne 10. aprila 1820. Kje se je učil, ni mogoče dognati. Bil je' bolj slikar nego podobar. Njegove številne slike — po večini posnetki — in njegovi oltarji so bili vzgled za vse poznejše podobarje in slikarje. Posebno spretnost si je pridobil kot slikar. Naslikal je sv. Antona, kakor je sam pripovedoval, tako, da gledavci niso mogli ločiti slike od kopije. Da je bil res dober kopist, priča Fiihrichov križev pot v Idriji, ki ga je izvršil leta 1860. V svojem dolgem življenju — delal je brez presledka — je Tavčar izvršil, popravil, prenovil nešteto oltarjev in slik. Vseh njegovih del našteti ni mogoče. Ko je prenavljal in delal oltarje je imel s sabo po navadi kakega podobarja, ker je sam najraje slikal. Mož je bil zelo skromen. Največ je delal po podružnicah. Na hrano je hodil s svojimi pomočniki in učenci vrst orna po hišah. Tavčar je vzgojil cel rod podobarjev in slikarjev. Naročil je imel vedno veliko iz različnih krajev. Njegova dela vidiš v Tolminu (slike), v Idriji (križev pot), :v samostanski cerkvi pri Sv. Križu na Vipavskem (oltarji in slike), na Bukovem ter sploh po vsem Kranjskem in Primorskem. Ena njegova slika je bila l. 1922. razstavljena na zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva v Ljubljni. Živel je skromno in v srečni dobi, kajti prislužil si je hišo v Idriji in precej denarja. Umrl je leta 1892., dne 9. marca v 72. letu svoje starosti, zadnji iz cele svoje družine.2 2 Poročilo msgr. Arka iz Idrije. Sodobnik Tavčarjev je bil Josip Zajc iz Nove Oselice št. 13. rojen leta 1820. umrl okoli l. 1880. Tomaž Rutar pripoveduje v kroniki fare Sv. Lucije na Mostu? da je ta podobar napravil pri Sv. Luciji nov glavni oltar, spovednice in križev pot. Pravi, da je delo dobro izvršeno ter v romanskem slogu. Tudi vsi štirje oltarji župne cerkve v Novi Oselici nosijo njegov podpis. Ta mož je delal na najrazličnejših krajih naše domovine in ker je bil malo doma, je spomin nanj precej zabrisan in zato težko kaj več o njem dognati. Veliko več vemo o Tavčarjevem učencu Jakobu Raspetu.4 Rojen je bil v Cerknem dne 1. julija 1836. Njegov oče je bil mizar in kolar obenem. Že v prav mladih letih ga vidimo ■kot učenca pri J. 1 avčariu. Pozneje se je v Idriji poročil in ■odprl lastno delavnico. Šele tridesetletnemu je izročil dekan Jeram v Cerknem veliko delo v svoji farni cerkvi: glavni in dva stranska oltarja. Oltar je umetniško zamišljen in arhitektonično lepo izpeljan. Kakor Tavčar je bil tudi Raspet dober slikar. Vsi njegovi oltarji nosijo tudi njegove slike. Največ dela je Raspetu dal dekan Jeram. Bil je pa tudi Raspet takrat na višku svoje sile. Trije oltarji in Božji grob v Cerknem so njegovo delo. Par let pozneje je delal slike in oltarje Zakrižem in v Trebencah. Ta dela pci že kažejo večjo površnost in pričajo o njegovem padanju. V njegovem značaju in družinskem življenju je iskati vzroka temu zamiranju energij. Kmalu na to se je popolnoma zanemaril in umrl v hiralnici v Trstu. Po petnajstletnem samostojnem delu je umrl zapuščen in pozabljen. Druga njegova posamezna dela se baje hranijo samo še v Idriji in Črnem vrhu. Cerkljanski farni oltar v tem možu izdaja morda največega duha te podobarske generacije. Raspet je izvršil tudi portret svojega mecena Jerama, ki še danes krasi župnišče v Cerknem. Po smrti Raspet a je začel nastopati samostojno Josip Štravs iz Ravni pri Cerknem. Rojen dne 3. marca l. 1843. se je učil pri Tavčarju podobarstva. Ta mož je poleg Tavčarja največ delal. Kot podobar predstavlja višek te generacije. Njegova posebna moč je bila v oblikovanju človeškega telesa, v arhi-tektonični izpeljavi skupin je pa bolj šablonski. Izvršil je glavni oltar cerkve sv. Jerneja v Cerknem. V isti cerkvi sta razven glavnega tudi oba stranska oltarja njegova. Njegovo delo so 3 Št.Kociančič v odlomkih zgodovine fara v »Folium periodicum« go-riške nadškofije. 4 Glej »Mladiko« let. II. str. 107. tudi oltarji: sv. Ivana v Šebreljah, v Stržišču in Labinjah. Skupaj z Deželo in Mih. Kosmačem je postavil vseh pet oltarjev v Otaležu. Drugače je bil zaposlen največ po Dolenjskem. Umrl je dne 2. februarja l. 1902. v Cerknem. Ne toliko v oblikovanju posameznosti pač pa po lepi arhitektonski izpeljavi oltarjev se je posebno odlikoval Matevž Dežela, rojen v Ledinah. Učil se je pri Raspetu in tudi z njim delal. Pozneje se je pridružil Štravsu. Delal je pod Štravsom več let v otaleški cerkvi. Skupina nad glavnim oltarjem je izrecno njegova. Tudi v Cerknem je skupina v glavnem oltarju njegova. Najbolj dovršeno njegovo delo je veliki oltar sv. Janeza Krstnika v Planini pri Cerknem. Delal je tudi drugod veliko. Umrl je zapuščen v Ledinah. Podobar in slikar skupaj je bil Mihael Kosmač, rojen v Cerknem l. 1862. Začel je pri Tavčarju, nadaljeval pri Štravsu, posebno tista leta, ko so delali oltarje v Otaležu. Na svojo roko ni nikoli delal. Nazadnje je tej obrti dal slovo in živi še sedaj kot deželni uradnik v Ljubljani. Ahasver ja med temi ljudmi predstavlja Josip Kosmač. Rojen v Cerknem 3. marca 1863. se je po prvem domačem poduku konečno izučil pri Götzlu v Ljubljena. Pozneje je delal pri raznih mojstrih po Štajerskem. Od tu je šel na Tirolsko. Pozneje je otvoril svojo delavnico v Gorici. Od tu se je preselil v Sv. Križ na Vipavsko, od tu pa zopet v Šturje. Umrl je med vojsko kot vojak v Strnišču pri Ptuju dne 23. marca 1916. Koder je hodil, tam je delal, seveda le manjša dela, kajti zlati časi so minuli. Bil je slikar in podobar. Njegovo zadnje delo je križev pot v Šturijah. Izključno samo slikar je pa bil prerano umrli Anton Cej, rojen v Planini pri Cerknem dne 4. aprila 1857. Po prvi pobudi, ki jo je dobil v domačem cerkljanskem krogu, se je odpravil v Duplje na Gorenjsko k slikarju Gosarju. Po več letih je zapustil Duplje in nastopil kot pomočnik pri slavnem Wolfu v Ljubljani. Po prerani smrti tega mojstra se je nastanil v Crngrobu pri Kranju. Tu se je tudi poročil. Več let je tukaj pridno delal, a ker je imel čast 'gledati v Wolfovo delavnico, je začutil v sebi nekaj več, nego obrtniki in napotil se je v Italijo. Z novim obzorjem se je vrnil, delal noč in dan, da se izpopolni, pri tem se je pa zastrupil z barvami \n tudi umrl l. 1897. Njegove slike se nahajajo po nekaterih dolenjskih cerkvah, dve hrani njegova rojstna fara, največ jih je v Istri. Par njegovih slik je priobčenih v Domu in svetu. Okorelost sloga in forme te struje predstavlja Matevž Kokelj, rojen v Novakih 17. marca 1857. Učil se je pri Tavčarju in Deželi. Poleg manjših del je bil zaposlen po cerkvah v Borjani, Sedlu, Logjeh, Krnu, na Mengorah, v Labinjah in Kamnjah. Živi še sedaj kot zadnji dedič zlatih podobarskih časov cerkljanskih. Edini, ki je za stalno pustil domovino in postal upoštevan mojster v tujini je Valentin Čadež iz Nov e „Oslice, rojen 11. februarja 1867. Učil se je pri Tavčarju in Štravsu, izpopolnil pa v tujini. Sedaj je podobar v Gradcu. Bilo bi omeniti še Franceta Peternelja, ki je tudi pred vojsko že samostojno delal kot pozlatar in podobar. Učil se je pri Štravsu, Čadežu in Pengovu. Sedaj je pa to obrt zapustil in zamenjal dleto s peresom. Rojen je bil leta 1883. dne 20. marca. Kar se tiče poljanske skupine te obrti, se po svojem udejstvovanju popolnoma strinja z ostalimi predstavniki. Ti ljudje so imeli vsi eno tradicijo in eno šolo, kakor jih tudi med seboj veže ena gorata deželica. Delali in učili so se eden pri drugem, naši v Poljanah, Poljanci pri naših. Deželi je pomagal Valentin Šubic v Planini, Štravsu pa v Cerknem. Štravsu je vršil oltarne slike Pavel Šubic, ki je v Idriji tudi »a fresco« poslikal pres-biterij. V Cerknem je Val. Šubic delal spovednice in slikal medaljone na njih. Istotam je pa v cerkvi sv. Jerneja delal oltar Žalostne Matere božje Valentin Šubic, sliko za ta oltar je pa kopiral po znani Žalostni Materi Božji Jurija Šubica njegov, oziroma obeh sorodnik Pavel Šubic. Ta naša idrijsko-cerkljansko-poljanska obrt je dala tudi svoj obolus obči pristni umetnosti v bratih Juriju in Janezu Šubicu. Zadnja predstavitelja Poljancev sta bila Valentin in Pavel Šubic. Njihova in njihovih prednikov imena so ohranjena v življenjepisih Jurija in Janeza. Morda je po svetu še kdo, ki je izšel iz te šole. Pa že ta obris nam priča, da bi bili zamogli s šolo in organizacijo nadarjenih ljudi iz cerkljansko-idrijskih hribov ustvariti v tej deželici slovenski Gröden. Ta ugodni trenotek pa je že zamujen. Stanko Stanič. Obračun 1923. rPO leto za nas v Italiji živeče Slovence glede književne pro-* dukcije ni bilo najbogatejše, dasi smo z ozirom na številno razmerje in posebne razmere nasproti bratom v Sloveniji še vedno na častnem mestu. Zdi se, da smo višek književne produkcije dosegli lansko leto. Vzrok nazadovanja ni toliko v pomanjkanju literarnih sil, če upoštevamo rojake — pisatelje, ki žive onostran meje; korak nazaj so zakrivile gospodarske razmere našega ljudstva, ki se slabšajo od leta do leta. Dasi je bila Primorska od nekdaj dober književen trg in je ljudem po veliki večini knjiga duševna potreba, si jo le težko privoščijo, ker je dan na dan na stotine nujnejših potreb. Take razmere vplivajo tudi na založništvo, ki itak pri nas ne sloni na zadostnem kapitalu in ni smotreno organizirano, ravno radi tega tudi ne zadosti vsem našim željam in potrebam. Kljub temu moramo pozdraviti slednjo slovensko knjigo, ki zaide v naše hiše, vsaka beseda izpolni kos svoje važne naloge. Sledi obračun, v katerega so privzeta samo dela, ki so izšla tostran meje. 1. LEPOSLOVJE. 1. Pesmi. Z g u r Fran: Pomladančki. Izdala in založila Narodna knjigarna v Gorici. 1923. Str. 84. Knjigo je z risbami opremil A. Črnigoj. Nageljčki. Okrogle narodne pesmice. Samozaložba. Gorica 1923. Str. 40. 2. Proza. Bevk France: Rablji. Izdala in založila Narodna knjigarna v Gorici. Knjigo je z risbami opremil Lojze Špacapan. Bevk France: Tatič. Izdala in založila Naša založba v Trstu. 1923. Knjigo je opremil Tone Kralj. Feigel Damir: Po strani klobuk. Izdala in založila Narodna knjigarna v Gorici. 1923. Naslovno stran je risal Lojze Špacapan. Pregelj Ivo: Zgodbe zdravnika Muznika. Povest. Izdala Goriška matica. 1923. Str. 98. Soški črnošolec: Mladi gozdar. Izdala Goriška matica. 1923. Str. Pahor: Medvladje. Roman. Izdala Socialna matica, v Trstu. 1923. Širok Karol: Slepi slavčki. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo v Gorici. Knjigo je opremil A. Črnigoj. (Knjiga, naznanjena že lani, je izšla to leto.) 3. Drama. Ivan Cankar — Milan Skrbinšek: Hlapec Jernej. Devet slik. Izdala in založila Narodna knjigarna v Gorici. 1923. Str. 80. Ribičič Josip: Kraljica palčkov. Izdalo in založilo Goriško učiteljsko društvo. 1923. Knjigo je opremil A. Črnigoj. Burke in šaljivi prizori. Izdala in založila Narodna tiskarna. Drugi natis. 1923. Veseloigre in šaljivi prizori za ženske in moške uloge. Izdala in založila Narodna tiskarna v Gorici. Drugi natis. 1923. II. KOLEDARJI. Koledar za l. 1924. — Uredil dr. Andrej Pavlica. Izdala in založila Goriška matica. Gorica 1923. Čukov koledar za J. 1924. Uredila Jaka Spaka in Špika Matlov. Izdala uprava Cuka na palci v Gorici. 1923. Vedež. Splošni žepni koledar. — Izdala in založila knjigarna Jaka Štoka v Trstu. 1923. Ljudski koledar za l. 1924. Izdalo in založilo Katoliško tiskovno društvo v Gorici. 1923. Goriška pratika za l. 1924. Izdala uprava »Goriške Straže« v Gorici. 1923. Istranin. Džepni koledar za g. 1924. — III. godište. Izdalo Tiskovno društvo u Pazinu. Gorica 1923. Jadranski almanah za 1. 1924. Izdala in založila Naša založba. Uredil Janko Kralj. 1923. III. POUČNO IN RAZNO SLOVSTVO. Občinski in deželni zakon. Izdala in založila Narodna knjigarna v Gorici. 1923. St. 160. Finžgar: Bogu kar je božjega. Molitvenik. Izdala in založila Goriška matica. 1923. Žigon Franciscus dr.: Divus Thomas. Goritiae. 1923. K1 e i n m a y r, Priročna slovnica italijanskega jezika. Druga izdaja. Izdala in založila knjigarna J. Štoka v Trstu. 1923. Grego rič-Stepančič: Slovensko - italijanska slovnica. Celovec 1922. Samozaložba. Gregorič - Stepančič: Corso di lingua Slovena ad uso degl’italiani. Tretja izdaja. Celovec 1922. Bandelj V.: Priročna knjižica za slovenske vojake v Italiji. Gorica. 1923. Samozaložba. Organični pravilnik za občinske uradnike in uslužbence. 1923. Založila Narodna tiskarna v Gorici. Pravilnik za občinsko policijo. 1923. Založila Narodna tiskarna v Gorici. Zbirka Ijubavnih, ženitovanjskih in voščilnih pisem. 1923. Tiskal in založil Hinko Sax v Idriji. IV. GLASBA. O izišlih glasbenih delih je poročal v svojem članku že g. Vinko Vodopivec, zato naj naštevanje tu izostane. v. Časopisi. Mladika. Družinski list. — Izdalo K. T. D. v Gorici. IV. letnik. 1923. Uredila France Bevk in Fr. Finžgar. Novi rod. List za mladino. — »Izdaja jugoslovenskih učiteljskih društev Julijske krajine«. III. letnik. Urednik Josip Ribičič. Mladi Istranin. Mesečna priloga »Istarske Riječi« za mladino. II. letnik. Zbornik. Glasilo zbora svečenikov sv. Pavla v Gorici. III. letnik. Uredil Stanko Stanič. Pravni vestnik. Trst 1923. Gospodarski list. Izdaja Zadružna zveza v Gorici. Leto II. Uredil inž. Josip Rustja. Gospodarski vestnik. Izdaja konsorcij. 1923. Letnik I. Naš Čolnič. Izdaja »Prosvetna zveza« v Gorici. I. letnik. Ženski svet. Glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Urednica Pavla Hočevarjeva. Izdaja konsorcij lista. 1923. I. letnik. Slovenka. Izdaja konsorcij »Slovenke«. I. letnik. Uredila Gizela Ferjančič. Jadranka. Izdaja in ureja ga. Marica Stepančičeva v Trstu. III. letnik. 1923. Primorska omladina. Edina številka, konec 1923. Trst. vi. Časniki. Edinost. Dnevnik. Izdaja in tiska tiskarna Edinost v Trstu. Letnik XLVIII. Goriška Straža. Izhaja dvakrat na teden. Iz-daja jo kon-sorcij. Letnik VI. Učiteljski list. Strokovno glasilo »Zveze slovanskih učiteljskih društev v Trstu«. IV. letnik. Uredil Jože Pahor. Mali list. Izdaja konsorcij. Izhaja enkrat na teden v Trstu. I. leto. Istra. Izdaja tiskovno društvo, Pazin. I. godište. Izhaja tedensko v Gorici. Istarska Riječ. Tednik za pouku, gospodarstvo i politiku istarskoga naroda. Godina I. Trst 1923. Delo. Glasilo komunistične stranke Italije. Leto IV. Izhaja enkrat na teden v Trstu. Čuk na palci. Izhaja trikrat na mesec. Izdaja in tiska Narodna tiska~na v Gorici. Leto II. 1923. Nova doba (I.’era nnova). Izdajal konsorcij v Gorici. Tednik. Leto I. 1923. UČNE KNJIGE. Drugo berilo, za drugi razred ljudskih šol. Izdala La Edi-toriale Libreria, Trst. 1923. Tretje berilo, za tretji razred ljudskih šol. Izdala La Edi-toriale Libreria, Trst. 1923. Četrto berilo. Po M. Josinu in E. Ganglu preuredila slov. učitelja. Ponatis. Mali katekizem. Založilo K. T. D. v Gorici. Str. 68. — 1923. Priloge naših primorskih umetnikov: Veno Pilon: Slika moje sestre Milke (olje). Veno Pilon: Lojze Špacapan (olje). * Cerkev sv. Daniela pri Volčah: — Prezbiterij. — Kristus na Oljski gori (freska). — Prižnica in slika sv. Katarine. Cerkvica sv. Justa v Koseču: — Prezbiterij z oltarjem. — Smrt Marijina. — Kronanje Marijino. KJE JE KAJ Stran Koledar Solnčnemu domu........................•...........................................11 Temelji in smotri narodnemu delu. — Ivan Rejec....................................13 Eno pesem bomo peli. — France Žgur................................................29 Verske organizacije. — Dr. M. Brumat..............................................30 „Prosvetna zveza“. — Filip Terčelj................................................33 „Prosveta“ — L....................................................................35 Žensko gibanje v Julijski Krajini. — M. M.........................................37 Glasbeno življenje v letu 1923. — Vinko Vodopivec.................................39 „Dijaška matica“..................................................................41 Zveza slovanskega učiteljstva.....................................................46 Skrivnostna višina. — Novela. — France Bevk.........................49 Nove politične razmere in naš kmet. — Josip Rustja, ing. agr......................59 Zadružna zveza v Trstu. — Dr. Josip Agneletto.....................................65 Zadružna zveza v Gorici. — David Doktorič.........................................68 O našem sadjarstvu. — Just Ušaj...................................................73 Tržaška statistika. — Š...........................................................75 Naše planine. — Dr. Henrik Tuma...................................................76 Majčina kletva. — (Istarska narodna pjesma)..................................95 Pazin. — Vladimir Nazor...........................................................96 Staroslovensko bogoslužje u Istri. — Božo Milanovii...............................97 Moščenice. — Vladimir Nazor......................................................105 Istra sedamdesetih godina — Dr. Stojan Brajša....................................106 Lupoglav. — Vladimir Nazor.......................................................116 Cerkvica sv. Jušta v Kosečah. — Venceslav Bele...................................117 Cerkvica sv. Danijela pri Volčah — Venceslav Bele................................126 Študentje. — Iz „Goriških spominov“. — Joža Lovrenčič............................127 Solkan v srednjem veku. — Prof. Franc Kos........................................131 Iz zgodovine upodobljajoče obrti na Goriškem. — Stanko Stanič . . . 138 Obračun..........................................................................144