krožajo, deklica — radostna i. pod.), njegovo včasih le prepogosto rimanje krepko poudarjenih zlogov s stransko poudarjenimi (n. pr. vzdih — brezovih, prah — zornicah, sveta — deklica in slično). Te nepravilnosti, s katerimi je ponekod Kolman precej založen, pa bi lahko ob majhnem trudu, v korist pesmi samih, izpadle.
V  splošnem kaže ta knjiga, da ima njen avtor talent in je — kot je že omenjeno — v svojih zadnjih, po tej zbirki objavljenih pesmih pokazal, da gre njegova pot navzgor. Le več samopresoje, svojskosti in globine bi mu želeli!
Jože Dular.
Fr. Skerl: Ljubljana v prvem desetletju ustavne dobe 1860—1868. Ljubljana 1938. VII + 159 str.
Doktorska disertacija, ki jo je posvetil pisec z lepo gesto svoji materi, vsebuje precej plastično sliko ljubljanske občinske politike v onem važnem razdobju, ko je jemal Bachov absolutizem slovo in se je utrjeval ustavni način vladanja. Piščeva naloga ni bila lahka. Manjkalo je sistematskih del, ki bi izčrpno obravnavala dobo od marčne revolucije do propada Bachovega absolutizma s posebnim pogledom na politično in gospodarsko življenje Ljubljane. Pregledati in predelati je moral obilo gradiva, o katerem je dal pisec račun v posebnem poglavju. V kolikor morem na podlagi posameznih primerov presoditi, je uporabil pisec gradivo skrbno in vestno.
Docela pravilno je razdelil svoj prikaz na dva glavna dela. V prvem je opisal obči politični razvoj Ljubljane in upošteval pri tem v zadostni meri tudi splošni okvir političnega dogajanja dobe. V drugem se je omejil na opis komunalnega gospodarstva. To je bilo za omenjeno dobo dopustno in primerno, ker je potekala komunalna gospodarska politika do vo-livne borbe leta 1868. v nasprotju z občepolitičnim razvojem skoraj brez političnih ali narodnostnih sporov.
V   Ljubljani sta se vrstila v opisanem razdobju dva župana: Mihael Ambrož (1861—1864) in dr. E. H. Costa (1864—1868). Ko je bila premagana otopelost absolutistične dobe, so se pojavili vsi oni činitelji, ki so vplivali na nadaljnji razvoj mestne naselbine: ustavnost, meščanski liberalizem in narodnost. Ambrož je bil prepričan, da more biti načelo ustavnosti tako močno, da obvlada vse druge sile ter poveže vse meščane v »bratovski edinosti« za mirno in organsko rast. Toda nemška, s tem seveda protislovenska in centralistična smer liberalizma je prihajala bolj in bolj do izraza. Škodljivo je bilo, da ni rasla vzporedno z njo še slovenska narodna zavest. Pisec je odkril pri slovenskih političnih krogih polno nedoslednosti in kvarnega kompromisarstva. »Sami med seboj so govorili in poslovali nemško, resnično slovenski so bili le v stiku s kmečkim ljudstvom, ki drugega jezika ni znalo.« Kako požrtvovalno je delal župan Ambrož za blaginjo mesta, kaže dejstvo, da je moral po njegovi nenadni smrti varuh otrok prositi za podporo iz javnih sredstev.
Pod županovanjem dr. Coste so trajale slabe razmere slovenskega političnega življenja še dalje. Brez doslednosti, brez načel in brez načrtov so ravnali tudi občinski svetovalci tjavdan. Razobesili so sicer prvič slovensko narodno zastavo na magistratu, v Belcredijevi dobi celo v nekem zanosu leta 1866. postavili federalistični politični program, toda nemščina je ostala
4-3
609
občevalni in poslovni jezik slovenskih občinskih svetovalcev. Vse drugače so se izkazali ljubljanski Nemci. Ko se je začela pod Beustom nova doba centralizma, so se strnili pod Dežmanovim vodstvom v krepko in disciplinirano skupino, ki je znala izkoristiti znani pretep med člani Južnega Sokola in nemškega telovadnega društva. Kar dramatično se razvijajo dogodki, ko gre za župana in slovensko večino občinskega sveta, dokler ne pribore Nemci z volitvami leta 1868. večine. Zdaj je moral podleči tudi župan dr. Costa, ki ga je Dežman tudi osebno sovražil.
Mesto se kar ni moglo dvigniti iz gospodarskega mrtvila, ki je vladalo še od absolutistične dobe. Zupanu dr. Costu ni uspelo privabiti kakšno industrijo ali realizirati kakšen drug poizkus s pomočjo države (ustanovitev tobačne tovarne, preselitev valjarnice Južne železnice, premestitev armadnega poveljstva iz Vidma). Edini uspehi so bili: pridobitev Tivolija, ki je bil do tedaj cesarjeva last, prenos lokalne policije na mesto, koncentracija mehiških prostovoljcev leta 1864. in nastanitev vojske ter ranjencev za časa vojne leta 1866.
V komunalni gospodarski politiki so morali občinski sveti upoštevati razpoložljiva finančna sredstva. Zato se je mogel lotiti Ambrož sprva večjih del: plinske razsvetljave, ki jo je izvršil Riedinger iz Augsburga, kanalizacije in tlakovanja, ki ga je izvedel večidel Schmiedmaver iz Regensburga, naprave več vodnjakov in primernih dostopov do Ljubljanice. S sodelovanjem dežele je bila spopolnjena nižja realka z višjo, enako povečana šentjakobska šola in dekliška šola pri uršulinkah. Costa je deloma nadaljeval delo svojega prednika zlasti v kanalizaciji in tlakovanju. Najvažnejši njegov uspeh pa je bil čevljarski most. Organiziranje gasilcev in ustanovitev sirotišnice nista uspela. Otroško bolnišnico je ustvaril zasebni idealizem. Ker stari finančni viri niso več zadoščali, so iskali nove. V Ambroževi dobi so uvedli pasji davek ter odprodali del Golovca, v Costovi dobi so privzeli še doklado na pivo in gosta-ščino ter zvišali tlakovino in užitnino. Da uravnovesijo mestni proračun, so najeli leta 1866. prvo dolgoročno posojilo.
Iz vsebine sledi torej, da je skrbno izdelana doktorska disertacija predvsem pomembna za ljubljansko mestno občino, ki jo je upravičeno nagradila leta 1938. Pisec je pokazal pot, ki pelje po mojem mnenju najhitreje do temeljite in monumentalne »Zgodovine Ljubljane«.    Dr. Jos. Zontar.
F. Sturm: Francosko-slovenski slovar. Prvi in drugi zvezek (A — Allu-moir — Audi — mutite), Ljubljana 1939.
Vsak, ki je že kaj več uporabljal francoske knjige, bodisi leposlovne ali pa še mnogo bolj znanstvene, mi bo z vsem srcem pritrdil, da smo tega slovarja že dolgo zelo potrebovali. Nekoliko je mašil to vrzel sicer dobri Pretnarjev slovar, a za težje tekste je odpovedal zaradi svojega majhnega obsega. Uporabljati smo zategadelj morali razne tuje, zlasti nemške slovarje. Tu so pa zopet nastopile nove težave, ker mlajši rod ne zna več toliko nemški.
K tej praktični strani pa moram takoj dodati še drugo, ki ni nič manjša, za naš celoten duhovni razvoj pa še mnogo važnejša. Slovenci nismo bili nikdar preveč navdušeni za nemško kulturo, čeprav so naše zasebne in javne knjižnice polne nemških knjig, a nemška miselnost nam je bila vedno tuja in nam je tuja ostala. Zato smo se, odkar se zavedamo samih sebe, skušali
610