Dvigajo v nebo   se roke . . .
Usehle dvigajo roke                                  gine cvet, zori že
se v belo noč;                                           sadja zlati čar. po mrzli cesti  mesec gre,
na smrt pod sabo zroč.                              Drevje obteženo,
sad na njem žari
»Porrdad, o pridi, pridi že                          ,-„ nestrpno čaka,
in ogenj v nas prižgi,                                 da se podari,
da nam življenje radostno                         podari s sladkostjo,
spet v stvarstvu zakipi!«                            s fe^0 svojo vso:                      »
•                                                    Tu seml Daj, uživaj Roke se cvetoče                                        z dušo radostno! dvigajo v nebo,
v njih kipi življenje                                   Pada listie> Pada<
polno in sladko.                                         sa<* ie dozorel,
prazno je strnisče,
»Praznik je poroke,«                                  p/,L je onemel.
vriska mladi cvet,                                                       # »zemlja je nevesta,
ženin ves je svet.«                                     Dvigajo v nebo se
*                                                    vtrujene roke, Z nčba solnce lije                 .                    prosijo počitka: svoj paleči žar,                                 •         »Zima, pridi že!«
Andrej Rape   .