LETNIK XVIII., ST. 39 (858) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 24. OKTOBRA 2013
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
NOVI
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		IH
	NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Ali je tržaško vprašanje še vedno odprto?
Očitno je, da Gibanje Svobodni Trst uživa v mestu in njegovi okolici počezno etnično podporo zlasti ljudskega značaja, politika pa je pri tem dokaj oprezna. Če so krajevni politični dejavniki dokaj umirjeni glede uradne pripadnosti Trsta Italiji, so pa vidno zaskrbljeni zaradi močne opore, ki jo ima gibanje med občani.
Tržaško vprašanje v zvezi z obstojem nekega samostojnega teritorialnega osebka, ki bi do drugih držav imel mednarodni status po načelu 'inter pares', se je v desetletjih po drugi svetovni vojni intimno prepletalo z neko napol zamolčano idilično željo nostalgičnega kova zlasti avstro-ogrskega pridiha: vojni in povojni pretresi so z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja to možnost začasno nakazovali. Geopolitični razpleti, vplivni tržaški nacionalistični krogi, mednarodne okoliščine, ki so težile k ravnovesju vzhodnega in zahodnega bloka, navsezadnje tudi želja po normalizaciji odnosov med sosednjima državama, podpisi sporazumov in še marsikaj pa so potrdili to, kar nekateri danes v Trstu postavljajo pod vprašaj, in sicer, da zalivsko mesto pripada Italiji. Kaže sicer, da je iz tega visokoletečega geopolitičnega načrta izvzeta nekdanja Cona B, ki ima danes strateški pomen za našo matično domovino. Gibanje Svobodni Trst ima močan kritični predznak, saj se na podlagi - po njegovem mnenju - spornega mednarodnega statusa Trsta sprašuje, kaj je Italija v zadnji polovici stoletja storila - ali, bolje, česa ni storila - za ta del našega in dejansko svojega ozemlja. Vprašanje je nadvse legitimno, precej vprašljivo je, zakaj se s takim zanosom poraja šele danes, čeprav sta na primer staro pristanišče in še marsikatera dejavnost v Trstu v propadu že toliko let, kolikor je italijanska oblast ponovno vzpostavljena na tem obmejnem robu.
Vsaka država presneto pazi, da svoje strateške objekte postavlja na varna območja, kar obmejni pasovi gotovo niso. V Rimu so se tega načela dosledno držali glede Trsta in vanj raje vlagali mastne podporne vsote denarja. Obdobja raznovrstnih skladov je danes konec, kar nedvomno postavlja v ospredje globoke pomanjkljivosti tržaškega gospodarskega in industrijskega sistema. In ta ugotovitev poganja protestno secesijsko kolo Gibanja Svobodni Trst.
Župan Cosolini je zaradi svoje upravne vloge, ki je vezana na lojalnost do republike, in zaradi svojega osebnega prepričanja upravičeno v škripcih, saj čuti, da se nezadovoljstvo vse večjega števila občanov krepi ob zvokih protestnih shodov pripadnikov Svobodnega Trsta. Da je med njimi tudi nezanemarljivo število pripadnikov slovenske narodne skupnosti, pričajo tudi zaskrbljene besede, ki jih je župan večkrat izrekel manjšin-cem, celo na osrednji proslavi v spomin na naše junake na bazovski gmajni pred nekaj tedni: po njegovem mnenju bi se slovenska narodna skupnost v primeru prevlade ideološke podstati Gibanja znašla v obdobju izpred 30, 40 let. Dejansko je bil to čas, ko je v Trstu po podpisu Osimskih sporazumov prevladal protest krajevnih nacionalističnih dejavnikov, ki so se zedinili v političnem gibanju Lista za Trst: to je za slovensko narodno skupnost pomenilo zastoj oziroma celo blokado na poti normalizacije odnosov z večinsko komponento.
/ str. 2
nrMHai Tradicionalni jesenski pohod na Sabotin
Kljub sivini neba je na prazniku vladalo prijetno vzdušje
Vreme prejšnji konec tedna res ni obljubljalo sanjskih jesenskih sprehodov, med katerimi bi lahko občudovali ruj živih rumenih, oranžnih in rdečih odtenkov. Mogoče je to marsikoga prepričalo, da je ostal doma na toplem, vendar vreme le ni bilo tako neprizanesljivo, da ne bi bil uspešen tudi letošnji pohod na Sabotin, ki ga je že štiriindvajseto leto priredilo Kulturno društvo Sabotin iz Stmavra. Čeprav je bilo pohodnikov nekoliko manj, kot bi jih bilo ob lepem sončnem vremenu, so pri cerkvici sv. Valentina na Sabotinu zelo uživali. Domače društvo je poskrbelo za topel čaj, ki so ga bili udeleženci zelo veseli. V razvalinah srednjeveške cerkvice je maševal g. Alessio Stasi, za lepo in ubrano pesem pa so poskrbeli pevci moškega pevskega zbora Štmaver, ki jih že vrsto let vodi Nadja Kovic. Druženje se je nadaljevalo na dvorišču domačega društva, kjer so si pohodniki odpočili, se okrepčali in poskrbeli še za hranjenje svoje umetniške duše. V
notranjih prostorih je bila namreč na ogled fotografska razstava dveh mlajših članic fotokluba Skupina75, ki so jo odprli v soboto, 19. oktobra, ko je potekal na društvu kulturni večer.
Odprtje sta spremljala nastopa MoPZ Štmaver, ki je v jesenskem času spet prijel notne zapise v svoje roke in se s pomočjo neutrudne in zagnane zborovodkinje trudi, da bi ostala slovenska pesem v vasi še vedno živa. Avtorici fotografij, Katerina Pittoli in Yuliya Chumachenko, sta se predstavili vsaka s svojo serijo fotografij. Yuliya Chumachenko, po narodnosti Ukrajinka, vendar živeča v Gorici že vrsto let, se poslužuje posebne tehnike ustvarjanja, imenovane moviscansole. Predmete položi na računalniški skener in jih nato obdeluje le digitalno. Tako ustvarjene posnetke natisne nato kot fotografije. V seriji Moje življenje na belem notnem črtovju s temnim ozadjem prikazuje predmete, ki jo najbolj zaznamujejo. Glavni motiv se nepretrgano
pretaka s prve na naslednjo fotografijo in nam nazadnje prikaže celovito sliko avtoričine notranjosti.
Fotografije, ki jih razstavlja mlada Števerjanka, Katerina Pittoli, so nastale na potovanju v ZDA. Čarobnost velike ameriške metropole prikazuje preko črno-belih fotografij, na katerih je z različnih zornih kotov prikazan eden izmed najbolj znanih newyorških mostov. Preko igre luči in raznolikih linij nam prikazuje čarobnost mesta, ki nikoli ne spi.
Sobotni kulturni večer so popestrili tudi gojenci glasbene šole Emil Komel, ki so pod vodstvom Franka Reje in Mirka Ferlana pripravili nekaj najbolj znanih slovenskih narodno-zabavnih pesmi, s katerimi so naravnost navdušili publiko.
Domače društvo je bilo ob uspehu letošnjega pohoda zadovoljno, čeprav jim je malo ponagajalo vreme, saj se ga je marsikdo prestrašil. Člani društva so poskrbeli, da sta bila oba dneva izredno prijetna, čeprav so v srcu še nekoliko zaskrbljeni. Izmed mnogih sob, ki so jih nekoč v stavbi uporabljali, lahko sedaj uporabljajo le eno, to pa nekoliko onemogoča sproščeno delovanje, zato seveda upamo, da se bo kmalu našel denar, s katerim bo "štmavrska šola", in s tem imamo v mislih pestro vaško delovanje, ponovno zaživela.
SR
Gostinstvo
Dr. Mira Cencič je v Gorici spregovorila o različnih temah primorskega polpreteklega dogajanja
Gospodarstvo
Zadružna kraška banka z Opčin je v gledališču Verdi priredila posvet o sedanjem stanju in perspektivah Trsta
Tudi letošnjo jesen bo popestrila tradicionalna manifestacija Okusi Krasa, na kateri bodo tokrat zadišale slastne "mineštre"
Zasedanje Izvršnega odbora SSO v Špetru
Prisoten je bil tudi državni sekretar Boris Jesih
Državni sekretar dr. Boris Jesih je bil gost na zasedanju Izvršnega odbora SSO, ki je potekalo v četrtek, 17. oktobra 2013, na sedežu Gorske skupnosti v Špetru. Do srečanja je prišlo na povabilo deželnega predsednika SSO Draga Štoka, kateremu se je državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu takoj odzval. Bila je to tudi priložnost, da si je državni sekretar Jesih ogledal nove prostore Gorske skupnosti, ki
predlogu je res manj sredstev, namenjenih Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. To pa ne zadeva le financiranja, ampak celotno strukturo. V tem trenutku je na vrsti Državni zbor in pozitivno je bilo, da je pristojna komisija pod predsedstvom Danje-la Krivca soglasno pozvala vlado, naj se, kolikor je mogoče, izogne rezu finančnih sredstev za Slovence izven meja Slovenije. Če bo financiranje res zmanjšano, pa bo Urad novo porazdelitev
stanju slovenskega šolstva, s posebnim poudarkom na problemu sedeža dvojezične šole v Špetru. O tem je poročal Miha Koren, ki je Jesihu podrobno orisal celotno zadevo in glavne težave. Zanimanje za dvojezično šolo raste in za novo lokacijo ni vprašanje sredstev in tudi ne prostora. Najboljša izbira bi bila preselitev v prostore zavoda Paolo Diacono, ki so prosti, vendar se pri tem pojavljajo zaviranja na politični ravni. Potreben bo torej
BRUSELJ
//1
| Boris Pahor je prejel nagrado Državljan Evrope
Potrebujemo Evropo s socialno, ne denarno etiko!
//
Tržaški pisatelj Boris Pahor je v sredo, 16. oktobra 2013, v Bruslju prejel nagrado Državljan Evrope, ki jo podeljuje Evropski parlament za spodbujanje evropskega duha. Kot častni govorec na podelitvi je poudaril, da potrebujemo Evropo s socialno, ne denarno etiko in z aktivno, ne papirnato identiteto, ter si zaželel, da bi Slovenci našli enotnost za rešitev države.
Pahor j e povedal, da se čuti počaščenega ob prevzemu priznanja "za evropskega človeka", in se zahvalil slovenskim evroposlan-cem, da so se v primeru njegove kandidature za nagrado poenotili. "Želel bi, da bi se tudi drugače našla enotnost za rešitev slovenske države", je poudaril.
Sicer pa je okrcal evropske politike, ker "imajo opravka v glavnem samo z denarjem, z ekonomskimi zadevami, ki niso glavni element rešitve v smislu socialne države, socialne Evrope, ki skrbi za uboge". Danes je po njegovih besedah v Evropi preveč ubogih ljudi, kar ni dobro za njen ugled.
Kritičen je tudi zaradi premalo vidne vloge Evrope v svetu in zaradi njene papirnate identitete: "Evropa bi morala imeti svojo unijo, ki bi imela pomembnejšo vlogo, svojo besedo, ki bi veljala v svetu... Mora imeti svojo identiteto in to identiteto si mora šele ustvariti. Ta obstaja na papirju, morala pa bi tudi v aktivnem življenju".
Pahor je ob tem v svojem nagovoru v francoščini opozoril na tveganja, ki se jih Evropejci po-
gosto ne zavedajo in jemljejo svobodo za nekaj samoumevnega. "Upamo, da smo bili cepljeni proti diktaturi, a ne moremo biti prepričani, kako bo jutri... Mladi morajo to vedeti", je poudaril.
lec neprecenljivo vplival na slovenski jezik ter na kulturni razvoj območja med Italijo in Slovenijo".
Pahor je pomemben Slovenec in veliki Evropejec, ki uživa velik ugled tako v Sloveniji in Italiji
Tudi predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je podelil nagrade, je v pričakovanju evropskih volitev maja prihodnje leto opozoril, da je v Evropi vse več strank, gibanj in ljudi, ki želijo uničiti evropski projekt. Te stranke pridobivajo vse več glasov, "ne smemo podcenjevati tveganja", je podčrtal.
Boris Pahor je prejel nagrado Državljan Evrope 2013, ki jo podeljuje Evropski parlament posameznikom in skupinam za spodbujanje boljšega razumevanja in tesnejšega povezovanja med Evropejci ter za prispevek h krepitvi evropskega duha. Pahor je bil edini govorec med nagrajenci in sploh častni govorec na podelitvi. Nagrajencev je sicer 43 iz 21 članic EU.
Pahorjevo kandidaturo so vložili slovenski evropski poslanci na pobudo Mojce Kleva Kekuš. Predlagali so ga, ker je "kot kritični pisatelj in veliki intelektua-
Povejmo na glas
kot v mednarodnem prostoru. Ta nagrada bi ob njegovem 100. življenjskem jubileju tako pomenila veliko priznanje za njegovo življenjsko delo, je ob vložitvi kandidature pojasnila pobudnica.
Boris Pahor, ki je avgusta dopolnil 100 let, je eden najbolj znanih slovenskih pisateljev. V Evropi je zaslovel predvsem z deli, v katerih opisuje grozote nacističnih koncentracijskih taborišč. V Sloveniji in pri slovenski manjšini v Italiji pa je poleg literarnega opusa znan tudi po družbenopolitičnem angažmaju.
Med Pahorjevimi deli so, poleg najbolj znane Nekropole, zelo znani tudi zbirka novel Grmada v pristanu ter romana Nomadi brez oaze in Spopad s pomladjo. S svojimi deli je zaslovel najprej v tujini, šele pozneje so njegovo gisavo prepoznali v domovini. Ze večkrat je bil predlagan za Nobelovo nagrado za književnost.
S1. strani
Ali je tržaško...
Težko je za nekoga, ki ni Tržačan, dojeti sporočilnost in težo, ki ga Gibanje Svobodni Trst ima v mestu in tržaški pokrajini. Naj kot primer velja preprosto navajanje videza, ki ga drevored 20. septembra ima v tem obdobju. Od nekdanjega legla postfašističnih privržencev se mimoidočim danes ta predel kaže okrašen z zastavami s helebardo na rdečem polju: najbrž to dokazuje, da se Gibanje veča ob prisotnosti ljudi različnih nazorov, ki se vsekakor
upravičeno sprašujejo o svoji prihodnosti. Preden se zato ta osebek spremeni v težko obvladljivo množico razočaranih, bi bilo modro opustiti maksi-malistična stališča in stopiti na nivo treznega razmišljanja o stvarnem razvoju zalivskega mesta.
Gibanje Svobodni Trst s svojimi silno naprednimi, nemara donkihotskimi stališči obljublja sicer mestu, ali bolje nekdanji Coni A STO, tako bajno prihodnost, ki je nima niti Indija Koromandija. Storili pa bi
hudo napako, če bi si zatiskali oči pred dejstvom, da je Gibanje s svojo politiko tako organizirano in temeljito pre-dočilo javnosti pomanjkanje poguma, statičnost in pomanjkanje razvojnih strategij italijanske države do Trsta, ki je bil od konca STO vse do današnjih dni le geografski privesek italijanskega polotoka. Ali ta ugotovitev ne ponujala morda še bolj aktualne vsebine za scenarij gledališke predstave kot pa druge tematike, ki na podlagi zgodovinskih tragedij načrtno spodbujajo etnične delitve v našem prostoru? Gotovo bi umetniki, kot je na primer Simone Cristicchi, imeli snovi na pretek...
Večja blaginja, večji pritisk na človeka?
Vse bolj postaja jasno, da sodobno življenje v razvitem svetu, torej tudi pri nas in med nami, vse bolj pritiska na človeka, kar bi morali upoštevati v mnogo večji meri, kot se to dogaja sedaj. Ponovno izhajamo iz stopnjevanih umorov žensk, iz pojava, ki ne more biti slučajen in je verjetno posledica dejstva, da so obremenitve našega načina življenja velike in očitno dobesedno uničevalne. Zelo pomenljiv in presenetljiv je podatek, kje je največ teh skrajnih dogodkov obupa in brezizhodnosti. Takole na prvi pogled bi rekli, da verjetno na jugu države, se pravi Italije, kjer naj bi bili ljudje močneje vzkipljivi, vendar temu sploh ni tako. Največ tovrstnih izbruhov nasilja se dogaja na severu, skoraj polovica (!), na jugu okrog 30% in v srednji Italiji okrog 20%. Podatek je osupljiv, posebno če dodamo dejstvo, da je dežela z največ te vrste zločini Lombardija, in sicer s 17%, Lacij pa jih beleži pol manj. Ni težko ugotoviti, da se največ osebnih zlomov dogaja v najbolj razvitem predelu države, čeprav bi se nam zdelo logično, da bi jih bilo tukaj najmanj. Torej je jasno, da življenje najmočneje obremenjuje predele, v katerih je materialna raven najvišja, ki potemtakem šene pomeni duševnega blagostanja. Od tu naprej pa je kaj lahko prepoznati mnoge obremenitve, ki se dnevno prevešajo v nerazsodna in tragična dejanja. Najprej je tu neusmiljen ritem dela - ne nazadnje nekaj delamo skozi cel dan - in z njim povezana ostra tekmovalnost. Visoka materialna ra-
ven stane in je zanjo treba trdo delati. Ni si namreč mogoče privoščiti lastne neugled-nosti, nujno si je izboriti dostojno bivališče, primeren avto, počitnice, obleko, pametni telefon, računalnik, da ne bi bili manj od drugih, to še posebej zaradi otrok, ki bi trpeli zaradi manjvrednosti. Sedanja kriza vse navedeno dodatno obtežuje, medčloveški odnosi se zato slabšajo, toliko bolj tisti bližnje narave, zaradi česar zakonske zveze vse hitreje razpadajo, istočasno pa vse več ljudi išče in zahteva gotovost v sočloveku. In kadar se ta negotovost izmakne, lahko popokajo živci in tu je nov umor. Ob vsem tem čutimo, da smo ob teh dogodkih brez moči, saj za preprečitev tragičnih spozab nimamo zdravila. Edino eno nam je dano spoznati: da je v največji duševni krizi ravno človek visoke materialne blaginje oziroma vsi mi. Civilizacija je segla v napačno smer, nas odtrgala od narave in nam dala vedeti, da so naše trenutne vrednote prešibke, da bi se preusmerili. In vendar obstaja rešitev, ki pa je očitno lahko le v večji in močnejši duhovnosti in v močnejši duševni osredotočenosti sredi valov sedanjega življenja - ti nas premetavajo kot orehovo lupino, če smo podlegli zunanjemu ritmu stvari. Situacija ni lahka in prava smer je slej ko prej v prepoznanju, da moramo biti mnogo bolj iskreno skupaj in biti mnogo bolj iskreno pozorni drug do drugega in za druge olajšanje, kar pa v tem trenutku zagotovo nismo.
Janez PovSe
uskladil v tesnem sodelovanju s krovnimi organizacijami, pri čemer bo posebna pozornost namenjena zagotavljanju delovnih mest.
Za vladnega predstavnika Jesiha bodo v prihodnje še bolj pomembna evropska sredstva, ki jih bo mogoče črpati preko projektov. Pri tem je pohvalil napredovanje evroprojekta Je-zik/Lingua, katerega je tudi Urad intenzivno spremljal. Pred nami je sedaj novo programsko obdobje, na katerega se bo treba primerno pripraviti in zanj usposobiti. Obenem se je treba vedno bolj zavedati, da je potrebno biti aktivni in se ne zadovoljiti, pri tem pa igra ključno vlogo ravno politika. Manjšina ni samo kulturno bogatstvo, je podčrtal dr. Boris Jesih, ampak zajema celotno družbeno paleto in jo morajo upoštevati ter vključevati vsa ministrstva.
Dr. Boris Jesih se je pozanimal o
skupen trud, saj je šola v Benečiji temelj za ohranjanje slovenske zavesti in njen razvoj. Na splošno pa namenja manjšina veliko pozornosti slovenskemu šolstvu, ki ima pred sabo pomembne izzive na ravni didaktike in upravne strukture. V ta namen bo 29. novembra sklican deželni svet SSO, ki bo namenjen izključno šolski problematiki.
Ezio Gosgnach je na koncu državnemu sekretarju Jesihu predstavil še pozitivne učinke pri uporabi spletnih medijev in družbenih omrežij, ki beležijo med Slovenci v videmski pokrajini vedno več zanimanja. Objavljanje novic, napovedovanja dogodkov in poročila pa vzbujajo zanimanje tudi med izseljenskimi Beneškimi Slovenci. Ob koncu uradnega dela se je državni sekretar Boris Jesih zahvalil za povabilo ter se priporočil za stalno medsebojno informiranje in sodelovanje.
so namenjeni delovanju slovenskih društev in organizacij. Na samem začetku pa je Izvršni odbor SSO in dr. Jesiha pozdravil tudi Sandro Rocco, novi predsednik Gorske skupnosti in župan občine Ahten.
Po uvodnih obojestranskih pozdravih, pri katerih se je predsednik Štoka spomnil tudi obiska ministrice Tine Komel na odprtju novega deželnega sedeža SSO v Trstu, je pogovor obravnaval ključna in aktualna vprašanja, ki zadevajo Slovence v deželi Furlaniji Julijski krajini. Predsednik Štoka je sekretarju Jesihu sporočil, naj bi se 29. oktobra končno sestalo vladno omizje v Rimu, izrazil je zaskrbljenost zaradi novic o krčenju državnih proračunskih sredstev, s katerimi Urad financira slovenske ustanove, organizacije in društva v zamejstvu in po svetu, ter dejal, da pričakuje, da bo predsednica slovenske vlade Alenka Bratušek v kratkem sklicala Svet za Slovence v zamejstvu. Pri tem je tudi omenil, da sta SSO in SKGZ na predsednico Bratušek naslovila skupno pismo. Državni sekretar Jesih ni skrival zaskrbljenosti nad kriznim stanjem, v katerem se nahaja Slovenija. Povedal je, da si slovenska vlada z vsemi močmi prizadeva, da na samostojen način najde primeren izhod iz težkega finančnega in gospodarskega stanja. V vladnem proračunskem
Sergij Stancich (foto IG)
IS1 Simpozij Zadružne kraške banke o stanju in perspektivah mesta
Izhodiščni potencial ni dovolj za tuje investitorje
podčrtati zlasti politične predsodke, se je del mesta temu načrtu uprl. Trst je tako ponovno izgubil svoje zaledje.
Stancich je posebno pozornost namenil določeni gospodarski dejavnosti, in sicer trgovini na drobno, ki se je v Trstu močno razvila zaradi prihoda kupcev iz nekdanje Jugoslavije, kar je vsak konec tedna prinašalo velik priliv nemških mark. To je bil eden izmed nosilnih stebrov tržaškega gopodarstva, ki pa ni spodbudil trajne razvojne politike mesta: "Zadovoljni smo bili, da smo lahko živeli iz dneva v dan". Posebno donosno je bilo tudi delo uvozno-
izvoznih podjetij, ki je obenem pospešilo številne pomožne dejavnosti. Stancich ni pozabil poudariti, da si je s to situacijo ustvaril dobre koristi predvsem en del slovenske narodne skupnosti, saj je lahko med drugim računal na podporo TKB, "ki je danes (žal) ni več" - je dodal predsednik ZKB. Omenil je še velik gospodarski
doprinos kavnega sektorja in še dve industrijski in pristaniški iniciativi iz 60. in 70. let, katere učinke lahko še danes koristimo: to sta tovarna Grandi Motori, sedanja Wartsila, in SIOT, naftovod,
Simpozij Zadružne kraške banke, ki je bil v sredo, 16. oktobra, v dvorani de Sabata v gledališču Verdi in sodi v niz vsakoletnih srečanj, s katerimi openska bančna ustanova obravnava aktualna gospodarska vprašanja, je imel zgovoren naslov: Trst. Pika - Nov odstavek. Potek srečanja je namreč docela zrcalil geslo, saj je v prvem delu predsednik Zadružne kraške banke Sergij Stancich v uvodnem nagovoru predstavil gospodarski razvoj Trsta, od nekdanjega razmaha v času avstrijskega cesarstva do kriznega obdobja, ki se v zalivskem mestu vleče že najmanj dve desetletji; v drugem delu pa so sooblikovalci okrogle mize, ki jo je vodil tržaški odbornik za gospodarski razvoj Edi Kraus, razglabljali, kako Trstu ob sedanjem nelahkem gospodarskem stanju ponuditi novo razvojno obdobje. Razmišljali so skratka o tem, kako naj si mesto po nespodbudni piki napiše nov, veder odstavek prihodnosti. Stancich je svoje izvajanje začel z omembo zgodovinskega dogodka, ki je bil za nadaljnji razvoj mesta ključnega pomena, in sicer ustanovitve svobodnega pristanišča leta 1719 v oddobju vladanja Karla VI. Habsburškega. Razvojno politiko je nato učinkovito nadaljevala njegova naslednica Marija Terezija, saj je tržaško pristanišče postalo eno najpo-
ki je temeljnega pomena za gospodarstvo srednjevropskih držav. Stancich je nato pogled usmeril v sedanje stanje, ko je nekdanji svet, "od katerega je Trst brez velikega truda pridobil toliko bogastva", izginil. Nekaj visoko specializiranih podjetij, ki jim je uspelo prodreti na evropske trge, je izumrlo tudi zaradi pasivnega odnosa lokalnih javnih ustanov. Nerazumljivo je tudi dejstvo, zakaj je italijanska nacionalna politika prepustila Avstrijcem in Nemcem prosto pot na Balkan, ki je bil, upoštevajoč zgodovinsko in gospodarsko vlogo Trsta "v naši pristojnosti”. Predsednik ZKB je poudaril, da bi Trst potreboval veliko bolj perspektivno sodelovanje z drugimi sever-
membnejših pristanišč v Evropi, največje pa v cesarstvu. Po Napoleonovem burnem obdobju se je razvoj mesta krepil, čemur je sredi 19. stoletja prispevala železniška povezava z Dunajem. V zadnjih desetletjih istega stoletja je mesto postalo četrto najpomembnejše urbano središče av-stro-ogrskega cesarstva za Dunajem, Budimpešto in Prago. Po prvi svetovni vojni pa je bi-
lo	"romantike" konec.
Ko je Trst prešel pod Italijo, se je vloga mesta spremenila: Trst je postal obmejnega značaja z veliko manjšim zaledjem v primerjavi s preteklostjo; pristanišče je izgubilo potencialni obseg u-porabnikov, ki je v preteklosti omogočil njegov razvoj. Italijanska država je za Trst uveljavljala politiko sub-vencionalnega gospodarstva, ki se je ohranila skozi vse fašistično obdobje. Družbenoekonomsko tkivo se je močno spremenilo tudi zaradi etničnih represij režima. "Vsaka pobuda ali danost, za katero se je menilo, da je tuja (slovenska, hrvaška, judovska itd.), je bila prisiljena zapreti. Za mesto in za dober delež prebivalstva so bile finančne posledice
vse prej kot zanemarljive", je dejal Stancich, ki meni, da se pristop italijanske države k Trstu z gospodarskega vidika ni posebno spremenil niti po drugi svetovni vojni: asistencialistični duh je ostal nespremenjen. "Trst je bil končna točka Italije, ne pa začetna, tudi zaradi geografske lege ob meji, ki
so jo tedaj upoštevali kot nevarno". Posebno poglavje je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja odprl podpis osimskih sporazumov, ki so med drugim predvidevali vzpostavitev širše brezcarinske industrijske cone med državnima mejama in izgradnjo potrebnih infrastruktur: zaradi različnih razlogov, med katerimi gre
nojadranskimi pristanišči, predvsem s Koprom; vzpostavitev pomembnega in konkurenčnega evropskega logističnega pola bi pomenila dodano vrednost za vse ozemlje. "Vse je mogoče narediti, dovolj je politične volje, ki naj bo usmerjena v razvoj območja”. Žal pa je vprašanje starega pristanišča še vedno odprto, prav tako tudi tematika železarne, usoda katere spravlja v obup več sto družin njenih delavcev. Tudi turistični sektor se v Trstu ni nikoli razmahnil, morda tudi zaradi slavnega tržaškega pomanjkanja gostoljubja in simpatije: cene hotelov in restavracij res niso vabljive za povprečne družine. Ali bomo znali izkoristiti priložnost stoletnice prve svetovne vojne - se je vprašal Stancich. Predsednik ZKB je obenem poudaril razvoj tržaškega zavarovalniškega sektorja v smer globalizacije: take multinacionalke nimajo več veliko skupnega s tržaško danostjo. Pomoč in solidarnost sta tako postali domena le skopega števila ustanov, med katerimi je Stancich podčrtal prav ZKB in Fundacijo CRT. Iz tega kriznega obdobja, ki ne zajema le gospodarstva, ampak tudi etiko človeka v zalivskem mestu, nas lahko rešijo le odgovorne odločitve: včasih ima vtis, da v Trstu ne obstaja res iskrena volja po spremembi, po tem, da bi ljudje zahajali k nam. Prav zato je potrebna skupna in dogovorjena volja bodisi javnih ustanov (občine, pokrajine, dežele in državnih organov) bodisi gospodarskih in družbenih dejavnikov, da se problemi končno rešijo v sprejemljivih rokih in z ustreznim ritmom.
/str. 11 IG
7 programskih kombinacij: izberi pol svojega srca!
kZ.OV^0'
^ j
UPRIZORITVE SSGTRST V SEZONI 2013/14
Nina Ku nc - Plcitieilrl --1 h nnvcmtra
Spira Seiitione - DvoriSče, Koli MIO lanoana Anton Puvjuvio Čehov - Striček Vanju j u <<■ rt d Vukio Mishima - Pet modernih no dram : j t
GOSTUJOČI PREDSTAVI V OSNOVNEM ABONMAJU Aleksander Nikolajevič Ostrovski - Nevihta 2' n 'a. de<;«nDr.s Iztok Mlakar - Sljehrnik is in it lub-Liijj
MODRI PROGRAM
John Patrick Shunle>' - Dvom v. decembra
e Vohu ion Dance] heatrc - Electric cit}' 7 5. lebiuaija
Chodcrlns dc luiclos, Christopher Mampton - Nevarna razmer ja 7R- -r.-.n-n
Antoa Foerster - Gorenjski slavček i j ^nie 20ii v Operi Uvbtjana
i z artobijartim [»■evozsrl
ZELENI PROGRAM
Ral leno di Roma - Contempnrarv tango žs r.v.-.-nh,-.-,
Magnifieo & Srbski vojni orkester Stanislav Binleki - d&-*msca
Enneo laiLlmiinn - Sen ih lebruarjs \Villiam Shakespeare - Hamlet 15. apiiLa
RDEČI PROGRAM
A Ido Nicolaj - Parole, parole ali Ni bila peta, bila jc deveta
Andrej Rozman Koza - Passion de Pressheren i. rehmsn^
NehojSa Pop-Tasič - Marlene Dictrieh 4. m.irca Svetlana Makarovič ■ Krizantema na klavirju i sprita
Vse predstave hodu opremljen;: /. italijanskimi
Informacije in vpisovanje ani iiim ijv, :ir- hliiuiijni v ulici hutroiiio 4
I 'miki: pon ICUK1 -UvOlVO JX1 - 2tMW.1or |Kt IClflO - 1,5,00
POSLUILI apijjlictj flOt [acc buolm!
www.teaterssg.com
24. oktobra 2013
Kristjani in družba
G. Nicola Ban
Goriško Škofijsko misijonsko središče in Mladinska pastorala sta v petek, 18. oktobra zvečer, v cerkvi sv. Andreja apostola v Štandrežu priredila misijonsko bdenje za vernike vse škofije. Ob (dvojezičnem) branju beril in odlomkov iz škofovega pastirskega pisma Kdo je Cerkev, ki postavlja pod drobnogled prve krščanske skupnosti, ter ob razigranem mladinskem petju (odlično so se izkazali slovenski skavti!) so številni navzoči lahko v zbranosti razmislili o tem, da je vsak krščenec obenem tudi misijonar, poklican, da v vsak-
Msgr. Karel Redaelli
danjem življenju in z vsakdanjim življenjem priča o lastni veri. Na to osrednje izhodišče je uvodo-
ma opozoril tudi odgovorni v škofiji za mladinsko pastoralo, mladi in dinamični g. Nicola Ban, ki je tudi spomnil na besede svetega očeta Frančiška na Svetovnem dnevu mladih v Riu: "Pojdite po vsem svetu brez strahu služit"! Tudi "bogastvo jezikov", v katerih so molili, je že "znamenje srečanja z drugim, k se mora začeti v naših domovih", je dejal. V spremstvu mla-
BZIH3 Mladinsko misijonsko bdenje
Po sledovih Duha v naših skupnostih
dih, ki so prinesli na oltar pet barvnih svetilk, simbol petih celin, je v cerkev vstopil nadškof Karel Redaelli. V ho-miliji je razvil nekaj misli o priliki o sejalcu in o prvih skupnostih verujočih. Poudaril je, da nas ne sme skrbeti, kaj naj naredimo in česa ne, temveč moramo raje zreti v delovanje Duha, da bi prepoznali njegove sledove v naših skupnostih. Veliko stvari bi se spremenilo, če bi prisluhnili Duhu in dopustili, da bi s svojo gorečnostjo vžgal v naših srcih ogenj strasti za Gospoda in njegov evangelij. Štirje mladi so nato z besedo in projekcijo diapozitivov razdelili z navzočimi žive vtise z izkušnje na Svetovnem dnevu mladih v Riu, kjer so jih ljudje velikodušno sprejeli, kjer so ob katehezah in drugih srečanjih spoznali ogromno vrstnikov, kjer so sredi treh milijonov mladih na plaži Copacabana v tišini začutili, kako jih je Frančišek vse skupaj močno objel. Po izpovedi vere je msgr. Redaelli poškropil vernike z blagoslovljeno vodo. Obred so sklenila pomenljiva znamenja: mladi so prinesli pred oltar čevlje delavca, otroka, dojenčka, ženske in mladega, da bi skupaj s temi osebami živeli po evangeliju in hodili po poteh sveta. Pri vratih so razdelili listek z pogato ponudbo mladinske pastorale. Več na: www. gopagio. org, www. fa-cebook. com/gopagio ali nicola. ban@arcidiocesi. gorizia. it. /DD
Sprehod po cerkveni stavbi (1)
Prek cerkvenega praga v večnost
Izpoved žene
a T') ili so časi, ko je vse šlo počasneje, da sem lahko v danem trenutku zmogla in hotela narediti, kar sem se namenila. Danes gre vse bolj počasi... Ali naj razmišljam o staranju? Ne eno in ne drugo!
Realnost je tista, ki mi daje smisel ob tem, da sem dobila močno duhovno podlago v mladosti in jo potem nadgrajevala. In ta duhovnost je tista, ki ne dovoli, da bi me materialne potrebe ali nepotrebe vrgle s tira. Človek je nesrečen, če ne najde ravnotežja med realnostjo in željami.
Te dni sem spet šla peš na Sv. Goro s Prevala s svojim “gospodom". In všeč mi je ali pa mi vedno bolj postaja všeč, da moj
soprog ne govori veliko. Tako je moja meditacija po poti proti vrhu h Kraljici Svetogorski umirjena, pa tudi veličastna. Lepo je, da je cerkev odprta. - Pridemo in gremo, prinesemo skrbi in težave, jih tu pustimo, potem pa odidemo vsak v svojo dolino laže ali vsaj z manjšim bremenom, kot smo šli tja gor, lahko pa celo brez njega in z novim zagonom v jutrišnji dan... Dozdeva se mi, da, če bi morala danes za večno oditi, bi rekla: "Tukaj sem"! - tako lepo je to doživljanje z bremeni in tegobami, ki smo jih pustili na Gori. Vsaka nova preizkušnja postaja kot nepopisan list, ki ga bo treba na novo popisati.
In vrt! - Stik s krompirjem pa s
koloradarjem. Sreča, ko se odpravim v gore: Soriška planina, Razor, Rodica pa malo namakanja v Bohinjskem jezeru - kako lahka in umirjena sem po vsem tem!
Vedno znova me preseneča, da se nekateri vrtijo vedno v istem krogu: kdo se je ločil, kdo se še bo, kdo ima in kdo nima prijatelja, prijateljice ...Ja, hudo je, vedno znova zapažam, da ne zdržimo več drug z drugim in da potrebujemo - ali mislimo, da jih res potrebujemo - vedno nove poskuse. Tako postajajo življenjske zgodbe vedno bolj krute. Ne samo da se velikokrat nekatere ženske čutijo zavržene, ampak, kar je hujše, nočejo spoznati, da, ko ne spoštujejo več dostojanstva svojega telesa, jim je po lastni krivdi vzeto še zadnje do-
stojanstvo, ki ga imajo...
Tam na Gori pa mora Ona vse to poslušati, spremljati, pa tolažiti -seveda, če smo sposobni biti iskreni do sebe pred Njo in Njenim Sinom. In čas bo šel dalje, drugi bodo zopet prihajali in odhajali, kot so toliki rodovi pred nami... Ona pa bo s svojim Sinom za vse te naše življenjske malenkosti, iz katerih mi delamo težave, imela vedno neki prostorček v svojem Srcu"...
AK
Nadaljevali bomo tam, kjer smo pred časom končali, čeprav smo se tudi vmes v zapisih dotikali bogoslužja. Prehodili bomo pot, na kateri si bomo pobliže ogledali nekatere stavbne elemente katoliške cerkvene stavbe, začenši pri vhodu vanjo. Toliko stvari imamo pred nosom, pa jih, kot se rado dogaja nam ljudem, ne opazimo, ali jim vsaj ne namenjamo velike pozornosti. Zdi se nam kar samo po sebi umevno, da so ti elementi tam, kjer pač so, četudi za nekatere, recimo, drži, kot bomo imeli priložnost ugotoviti, da niso na pravem mestu ali pa so tam bili, pa niso več. Nekateri pomembni stavbni elementi so sploh izginili, ker se ni dajalo dovolj pozornosti njihovemu pomenu, ki dostikrat ni le simboličen, temveč kar teološki in še kakšen. Tako lahko rečemo, da se nam danes zdi samo po sebi umevno, da lahko vstopimo v svetišče, vendar to sploh ni oz. vsaj ni bilo. Kar poglejmo na templje antične Grčije ali Rima, kjer je lahko le svečenik vstopil v samo notranjost templja, medtem ko je ljudstvo stalo zunaj. Isto pa je veljalo tudi za jeruzalemski tempelj, tako da tudi Jezus, ki je sicer obiskoval tempelj ob predpisanih priložnostih, nikdar ni vstopil v sam tempelj, ampak je ostal na dvorišču, saj ni bil judovski duhovnik. S krščanstvom pa ta odnos do svetišča ni bil več primeren, kar se je kmalu poznalo tudi pri gradnji krščanskih bogoslužnih stavb. Svetišča, kot vidimo tudi sami, niso odstranili, so pa zelo spremenili njegov pomen. Po novem je celotno krščansko ljudstvo bilo poklicano, in je še vedno, k udeležbi pri bogoslužju, kjer se razodeva Božja skrivnost, četudi v različnih vlogah. Zgodilo se je nekaj novega -prag svetišča so verniki ne samo lahko prestopili, ampak je to postalo celo nekaj nujnega za resnično in polno življenje po tej novi veri, ki se je počasi začela uveljavljati. Kot rečeno - danes nam je nekaj samo po sebi umevnega, da gre pravi kristjan v cerkev. Če tega ne naredi vsaj ob nedeljah in praznikih, potem seveda o njegovi krščanski veri dvomimo - tudi upravičeno, lahko rečemo. Cerkveni prag tudi v krščanstvu ohranja svoj pomen, saj je razmejitev med "znotraj" in "zunaj", med "svetim" in "po-
svetnim" - učeno bomo slišali reči: med "sakralnim" in "profanim". Še vedno prag kaže, da je onkraj njega nekaj, kar je ločeno od sveta, kar je posvečeno, kar je izvzeto iz navadne rabe. Prek cerkvenega praga vstopimo v prostor, kjer Bog prebiva med ljudmi, zato je še vedno moč videti na pročeljih nekaterih cerkva besede iz 1. Mojzesove knjige: "Kako strah vzbujajoč je ta kraj! To ni nič drugega kakor hiša Božja in vrata nebeška" (28,17). Gre torej
za tisto dolžno strahospoštovanje, tudi zato, ker cerkveni prag stoji na začetku vprašanja o življenju in smrti, saj gre po krščanskem prepričanju in verovanju pri svetem bogoslužju ravno za to. In vendar vstopamo tako zlahka in skorajda brezbrižno v cerkev, kakor ne bi bilo nobene razlike med cerkvijo in drugimi prostori, v katere v življenju vstopamo, kot recimo kino dvorana ali trgovina. Pogosto torej pozabljamo, da sta prestopiti prag cerkve in vstopiti v njeno notranjost dejanji, ki človeka kličeta k temu, da bi stopil na neko pot, da bi na sebi nekaj spremenil in bi se pustil spremeniti, oblikovati. Tam, kjer je Boga mogoče gledati "iz oči v oči, iz obličja v obličje", je tudi možnost prerojenja, začetka novega življenja, kakor se je zgodilo Jakobu, ki je postal Izrael, Simonu, ki je postal Peter, in Savlu, ki je postal Pavel. Pragov cerkve je lahko velik - preddverje, lopa, stopnišče. Vendar pa prag cerkve par excellence predstavljajo cerkvena vrata, ki se jim bomo podrobneje posvetili prihodnjič.
Andrej Vončina
Miselna in življenjska podlaga velikega dela (7)
Zapuščina svetega Cirila in Metoda in poslanstvo slovanskih narodov
Pri posebnem poudarku na osebo, človeka je v slovanski duhovnosti močno na-glašen simbol srca. Kjer sta na Zahodu v ospredju razum in um, je pri Slovanih v ospredju srce. Višeslavcev pravi, da pojem srca zaseda središčno mesto v mistiki, religiji, v poeziji. (B. Vyšeslavcev, Serdce v hristianskoj in indijskoj mistike, Pariš 1929,5) Ivanov pravi: iskati hrano za srce pomeni vrniti se k Bogu, kajti samo Bog je srce, ki vse objema. (P. Ivanov, Smirenie vo Hriste, Pariš 1925, 97) Biti brez srca pomeni biti ateist, ker je stvarni stik z božanstvom možen samo v globini jaza, srca. (B. Vyšeslavcev, Serdce v hristianskoj in indijskoj mistike, 30) Špidlik daje nekaj pojasnil, da bi se izognili obtožbam banalnega sentimentalizma. V slovanski tradiciji pomeni srce celovito spoz-
nanje, trajno razpoložljivost človeka in intuitivno spoznanje. (T. Špidlik, "L’inculturazione slava", 26) Gre torej za celovito spoznanje, ki je intuitivno in vključuje religiozni, socialni, filozofski in znanstveni vidik. Ti vidiki pa imajo temelj v življenjski konkretnosti resnice. (N. O. Losskij, Histoire de la philosophie russe des origines q 1950, Pariš 1954, 26. V zahodni misli je srce povezano bolj s trajnimi razpoložljivostmi volje, medtem ko so čustva bolj labilna in spremenljiva, slovanski pogled na srce pa kaže predvsem na celovitost človeka in sodelovanje med različnimi sposobnostmi. Tudi, ko gre za čustva, je treba ločiti med različnimi kategorijami čustev: telesnih, duševnih in duhovnih. Nekatera so labilna, trajno je samo duhovno čustvo, ko bije človeško srce
skladno s Svetim Duhom. Tu se približa gotovost zveličanja, ki je predhodna večnosti. (T. Špidlik, "L’inculturazione slava", 27) Poudarjanje pomena srca je značilno zlasti za duhovne slovanske avtorje 19. stoletja in je predstavljalo neko obliko izpovedi vere proti racionalizmu, ki se je širil z Zahoda. Teofan Zatvor-nik je zapisal, da je pomen srca, da čuti vse, kar se dotika človeške osebe. (Teofan Zatvornik, Čto est' duuhovnaja žizn', Moskva 1897, 26)
Poklicanost narodov in mesij a-nizmi
Janez Pavel II. je zapisal, da so vsi ljudje in narodi, vse kulture in civilizacije v Božjem načrtu in vesoljni odrešenjski zgodovini poklicani, da bi spolnili svojo nalogo in svoje posebno mesto. Delo svetih bratov je to zavest in veličino
ukoreninilo med Slovani: "Po tem sporočilu, ki so ga ob svojem času potrdili cerkvene oblasti, rimski škofje, in carigrajski patriarhi, so mogli Slovani začutiti, da so z drugimi narodi zemlje potomci in dediči obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu. (1 Mz 15,
I,21) Po cerkveni organizaciji, ki jo je ustvaril nadškof Metod, pa tudi po zavesti, ki so jo dobili o svoji krščanski identiteti, so zavzeli mesto, ki jim je pripadalo v Cerkvi, ki je bila od tedaj zasajena v tem delu Evrope". (Janez Pavel
II., Okrožnica Apostola Slovanov, št. 20)
Poklicanost narodov potrebuje svojo globoko utemeljitev in razlog. Podobno kot Izraelski narod je tudi Cerkev že od vsega začetka zaznala in čutila svojo poklicanost. V krščanstvu se odkriva mesija-nizem v dveh obdobjih: s Kristusovo zmago nad smrtjo, ko so se zgodile velike napovedi, velika polna uresničitev pa je še v pričakovanju in se bo zgodila ob koncu časov. (C. Molari, "L'atte-sa messianica oggi nel cirstianesi-mo", Vita monastica 41 (1988), 60-90) Berdjajev je prepričan, da
je za judovskim narodom takoj ruski narod, ki je prevzel idejo mesijanizma, ki prežema njegovo zgodovino vse do komunizma. N. Berdiaeff, L'idee russe. ProblŽmes essentiels dela pensee russe a u XIXc etdebutdu XXc siŽ-cle, Pariš 1996, 41 Ruski misleci so nekako sanjali, da so rešitelji človeštva ali vsaj svojega ljudstva. (N. Losskij, Histoire de la philosophie russe, 205) Med njimi se je pojavilo pomenljivo ime: Sveta Rusija. Noben drugi krščanski narod ni imel podobne ideje. Rusi pa so to ime sprejeli ne z napuhom, ampak s ponižno zavestjo, da so posvečeni za sveto službo svetu. V ozadju je bilo novo ime, ki ga prejme krščenec ali redovnik pri tonzuri. Sveti Peter je o tem zapisal: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč". (1 Pt 2,9) Gibanje slavo-filov je v 19. stoletju privzelo Heglovo idejo o poklicu narodov, in kar je Hegel nanašal na nemški narod, so oni aplicirali na ruski narod. (N. Berdiaeff, L 'idee russe,
47). Nekateri so šli tudi v Nemčijo poslušat predavanja Schellinga, ki je imel rad ruski narod in je podpiral njegov mesijanizem. Tu je zanimiv tudi poljski mesianizem, ki je bolj usmerjen v trpečo razsežnost poljskega naroda. Predstavlja ga zlasti filozof Cieszkow-ski. (G. Cunico, "II messianismo polacco. Hoene VVronski, Mickievvicz", Cieszkowski, Hu-manitas 40 (2005), št 1-2, 200-220. Solovjov se je v svojem delu Ruska ideja približal temu mislecu. Ob pogledu na veliko rusko cesarstvo ga je zanimala vloga Rusije v vesoljni zgodovini. Poudaril je, da je treba iskati odgovore v večnih resnicah religije, ker ideja enega naroda ni to, kar on misli o sebi v času, ampak kar Bog misli o njem v večnosti. (V. Soloviev, L'idee russe, Pariš 1888, 6). Sicer pa mora biti tudi znotraj naroda in ljudstva ohranjena vloga posameznika, ki je oseba ali več konkretnih oseb. V tem smislu Berdjajev ne govori o narodu, ampak o ljudstvu. (N. Berdiaeff, L'idee russe, 209.)
/dalje Primož Krečič
Kristi ani in družba
24. oktobra 2013
V organizaciji goriške območne karitas
Dobrodelni koncert Goriška dlan
Goriška območna karitas je 4. oktobra v Novi Gorici pripravila dobrodelni koncert z naslovom Goriška dlan, katerega izkupiček
karitas Marija Mlinar.
Goriška območna karitas pokriva območje dekanij Nova Gorica in Šempeter in deluje kar v 38 župnijah. V lanskem letu je 300
daljavo. Na tem področju je lani 345 šolarjev prejelo šolske potrebščine in za 2.130 evrov bonov, poleg tega pa je bilo za pomoč otrokom namenjenih še 7.117
1.714 obiskov po domovih in 1.057 obiskov v bolnišnici in domovih za ostarele. Srečanj po župnijah se je udeležilo 1.140 starejših, romanj pa 117. Pri tej pomoči so lani porabili 5.787 evrov. Pomembno vlogo pri njihovem delovanju pa ima tudi svetovanje in lani je bilo teh opravljenih kar 293. Gre za različne vrste svetovanj ljudem v stiski. Pregled strukture prejemnikov pomoči v skladišču Nova Gorica pokaže, da so na prvem mestu velike družine z nizkimi prejemki, sledijo brezposelnost obeh staršev, enostarševske družine z nizkimi dohodki in majhnimi otroki, ali take brez dohodkov ter starejši zakonci z minimalnimi pokojninami. Vzroki so izguba zaposlitve, nizki prejemki (plača, pokojnina), dalj časa trajajoča brezposelnost, zadolženost, bolezen in invalidnost, visoki stroški bivanja (predvsem najemnine stanovanj pri zasebnikih). Med prejemniki pomoči prevladujejo neslovenske družine, vendar se je tudi število slovenskih družin v primerjavi s preteklim letom povečalo, med njimi prevladujejo družine s šoloobveznimi otroki in enostarševske družine, v katerih so večino skrbi prevzele mame. Na tem področju pa so še druge dejavnosti, kot so redno spremljanje in oza-veščanje o novih oblikah stisk po župnijah in v družbi ter sodelovanje z vladnimi in nevladnimi institucijami pri pomoči, kar se je, na primer, še posebej odrazilo ob lanskih poplavah.
Predsednik Goriške območne karitas g. Cvetko Valič se je ob koncu koncerta zahvalil tako voditeljem prireditve Marijani Remiaš, Mojci Dolinšek in Marku Lazarju kot vsem nastopajočim, ki so darovali svoj talent in čas, obiskovalcem prireditve pa za njihov prispevek, da bodo lahko še naprej pomagali.
Urška Testen
je v celoti namenila aktivni pomoči socialno ogroženim družinam, kar je eno najobsežnejših poslanstev karitas. V prepolni športni dvorani OŠ Milojka Štrukelj so goriški izvajalci zabavne glasbe, zborovski pevci, plesalci, recitatorka in skavti s svojim programom navduševali tiste, ki so se odločili darovati svoj prispevek za ljudi v stiski. "Dejstvo je, da bo v letu 2014 za Slovenijo prenehala evropska subvencija v obliki hrane, zato smo iz Slovenske karitas dobili namig, da se moramo odslej znajti sami. Namen organiziranja dobrodelne prireditve je dvojen, najprej, da pridobimo potrebna sredstva za nakup hrane, in tudi zato, da čim širši krog ljudi seznanimo z našim delom. Potrebe po pomoči v obliki hrane so se v zadnjem letu dvignile najmanj za tretjino, če pa primerjamo podatke izpred petih let, se je številka povečala za 160 %", je povedala voditeljica območne
stalnih in 200 občasnih prostovoljcev opravilo 16.500 ur prostovoljnega dela. Tako so v centru karitas v Novi Gorici v lanskem letu pomoč v hrani razdelili 431 družinam in 202 posameznikoma, ki so skupaj prejeli 2.346 paketov, v Solkanu pa je 340 družin in posameznikov prejemalo oblačila in obutev ter 15 družin pohištvo. Za redno izvajanje pomoči je Škofijska karitas lani zanje nabavila 6.911 kg hrane, hrane iz EU je bilo v treh dobavah 49.050 kg/l, iz lastnih sredstev pa so kupili 4.730 kg, darovane in zbrane hrane v košaricah po trgovinah in župnijah pa je bilo 3.100 kg. Skupaj skoraj 64.000 kg hrane. Poleg razdeljevanja hrane so aktivni še na drugih področjih, kot so pomoč otrokom z razdeljevanjem šolskih potrebščin, plačilo šolske prehrane in posvojitve na
evrov. V različne programe pomoči je bilo na Goriškem vključenih 1.130 otrok. Finančno pomoč je na goriškem območju pri plačilu položnic iz sklada Škofijske karitas lani prejelo 71 družin in posameznikov v znesku 13.177 evrov, iz sklada Goriške karitas pa še dodatnih 19.320 evrov. Ne gre zanemariti pomoči ostarelim, bolnim in osamljenim, kjer so predvsem pred prazniki prostovoljci opravili
Kratke
V Stični spominska razstava Ars sacra - risbe Leona Koporca
V Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični so pred nedavnim odprli razstavo Ars sacra - risbe, s katero se ob deseti obletnici njegove smrti spominjajo akademskega slikarja Leona Koporca.
Na razstavi so prvič javno predstavili 41 risb, skic in študij, ki so po svoji naravi izjemno intimen segment pri nastajanju umetnine. Iz stiškega muzeja so sporočili, da z občasno razstavo Leon Koporc: Ars sacra - risbe nadaljujejo predstavitev umetnikov, ki so ustvarjali in še ustvarjajo na področju sakralne likovne umetnosti.
Z razstavo se spominjajo Koporca, ki je s svojim opusom sakralnih likovnih del, nastalih v obdobju skoraj treh desetletij, opremil 15 slovenskih cerkva in dve v tujini. Del na razstavi prvič predstavljenih risb, skic in študij so objavili v razstavnem katalogu.
Kot so dodali, se je Koporc ob naročilih za notranjo likovno opremo sakralnih objektov najprej srečal z zahtevno nalogo, kako oltarne slike in slike križevega pota umestiti v historične objekte ali v arhitekturno razgibane prostore modernih cerkva. Omenjeno vprašanje je umetnika vodilo do poglobljenega študija in iskanja najboljših rešitev v duhovnem izrazu in prostorskih danostih. Izid tega pa so bile številne skice, risbe, študije in osnutki kasnejših likovnih del.
Leon Koporc seje leta 1926 rodil v Ljubljani, slikarstvo pa je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti, kjer je opravil tudi specialko. Leta 1959 se je zaposlil kot likovni pedagog, nato pa seje po skoraj dveh desetletjih vrnil v svobodni poklic. Razstavljal je na več kot 50 samostojnih in skupinskih razstavah ter se udeležil več kot 70 slikarskih kolonij v domovini in tujini. Njegova poglavitna tema je bila figuralika. Umrl je leta 2003. Avtorica razstave je nekdanja direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Milena Zlatar, ki je avtorjevo delo tudi predstavila. Razstava Koporčevih risb, skic in študij bo v Stični na ogled do 19. novembra 2013.
Župnijska Karitas Rovte / Koncert Verjamem Vate
Župnijska Karitas Rovte vabi v nedeljo, 3. novembra, ob 15. uri v Dom krajanov Rovte na 18. dobrodelni koncert z geslom: “Verjamem Vate". Na dobrodelnem koncertu bodo sodelovali OŠ Rovte, pevka Martina Šraj, Ansambel Narcis, pevec Dejan Vunjak, sekstet Odoica, harmonikar Peter Kavčič, flavtistki Veronika Gabrovšek in Lucija Kavčič, Glasbena skupina Mihatova banda, mladi harmonikarji skupine Nimaš za burek, Ritmična skupina, Gorčično zrno, Družinski ansambel Arhar, Ansambel Jurčki. Pozdravil bo župan Berto Menard. Nagovor bo imela strokovna delavka na Škofijski Karitas Ljubljana, gospa Alenka Petek. Koncert bosta povezovala Maja Nagode in Jože Treven.
stu
Znamkarska akcija je naštela 1.428,00 evrov
Občuteno pismo misijonarke iz Kijeva
Patrom Marijinim uslužbencem v Monte Berico pri Vicenzi je bilo poslanih 38,50 kg znamk za njihove misijone.
Patrom kamilijancem v Rim pa je bilo poslanih 41,00 kg znamk za zdravila gobavcem v Burkina Faso.
Pred kratkim smo prejeli žalostno vest, da je v Rimu umrl brat kamilija-nec Antonio D'Agnese.
Z njim smo bili povezani od leta 1998 z znamkar-sko akcijo, ki mu je pomagala nabirati sredstva za zdravila gobavcem v Burkina Faso, kjer je 35 let deloval kot bolničar p. Giovanni Grigoletto. Posredujemo vam nenavadno pismo, ki smo ga prejeli iz Kijeva (Ukrajina), tako da boste spoznali, kaj se dogaja popolnoma v drugem svetu, kot je daljna Afrika. Poslala nam ga je misijonarka s. Jožica Sterle.
"Najprej se vama lepo zahvalim za dar, ki sta ga namenila za potrebe tukajšnjega misijona. Zelo smo vama in vajinim
sodelavcem hvaležni, da nam tako zvesto stojite ob strani, saj brez pomoči dobrih ljudi tukaj ne bi mogli ničesar narediti. Tako pa imate delež pri vsem, kar se tukaj dogaja. Tudi mi se vas spominjamo v svojih molitvah. Preteklo leto je bilo za nas v Kijevu zelo blagoslovljeno, saj se
petek popoldne je na naša vrata potrkal brezdomec in se predstavil, da je Jezus. Bil je tako uma-
nam je odprlo sodelovanje z bolnišnico, kjer sprejemajo in zdravijo tudi brezdomce. Na veliki
zan in poln bolh, da ga je bilo treba najprej očistiti in umiti. Potem smo poklicali prvo pomoč,
ki ga je odpeljala v bolnišnico. Tam so ga sprejeli, me pa smo ga pogosto obiskovale in oskrbovale z zdravili, da bi zdravniki videli, da je nekomu mar zanj in ga ne bi vrgli na cesto. Z osebjem bolnišnice smo se dogovorile, da ga bodo držali toliko časa, dokler mu ne bodo uspeli urediti potrebnih dokumentov za v center za brezdomce. Dokument nam je po 3 tednih uspelo dobiti, on pa je noč pred tem umrl. Bil je res od Boga poslan, kajti preko njega smo se spoprijateljili z zdravniki in medicinskimi sestrami.
Sedaj nas vedno pokličejo, če imajo brezdomca in mu je treba pomagati z zdravili ali z urejanjem dokumentov.
Po Božji previdnosti smo se seznanile tudi z dobrim zdravnikom na sprejemnem
oddelku. Ko smo enkrat pomagale pri sprejemu brezdomca in ga namesto njihovega osebja umivale, smo videle veliko pomanjkanje oblek. Namesto hlač so mu prinesli krilo in se opravičili, da nimajo ničesar drugega. Oblekli smo ga kot pionirko: be-
lo	srajco in modro krilo. Bil je tako bolan, da je vse prenesel, samo da so ga sprejeli. Nam pa je to dalo misliti. Doma smo pregledale zaloge obleke in jim odstopile, kar smo mislile, da bodo potrebovali. Ko so videli, da jim lahko pomagamo, so se opogumili prositi še za obutev. Brezdomce običajno pripeljejo tako umazane in raztrgane, da je treba vso obleko zamenjati. To, kar lahko naredimo, je sicer kapl-
ja v morje, vendar se počasi spreminjata mišljenje in način reagiranja osebja v bolnišnici. Vidijo, da niso prepuščeni sami
sebi, ampak lahko pokličejo in jim bomo po svojih močeh pomagali. Brezdomcev ne odpuščajo več na cesto, ampak počakajo, da jim uredimo dokumente za v center.
Večji problem pa je nastal, ko je bilo treba pomagati brezdomni ženi. Državni center namreč sprejema samo moške, ki jih je na cesti veliko več kot žensk. Tokrat smo spraševali na vse strani in tako izvedeli za protestante, ki sprejemajo vsakogar. Tudi našo ženo so sprejeli. Njihov center je v bistvu skupek starih barak, vendar ima njihova vodnica široko srce in pravi, da jim tudi pošilja Bog, oni pa so jih dolžni sprejeti. Z Bogom želijo sodelovati. Tam živijo mlajši in starejši ter drug drugemu pomagajo. Ko je s. Barbara začela tečaj nege bolnika, so tudi iz tega centra prišli 3 mladi, da bi izpopolnili svoje znanje. Vide-
lo	se je, da imajo že veliko prakse, saj bolnike negujejo vsak dan. Tudi tečaji kuhanja in šivanja so dobro obiskani.
Naj vam Gospod vso vašo skrb, dobroto in prizadevanje za dobro ubogih obilno povrne s svojimi darovi, zdravjem in blagoslovom.
Prejmite prav lep pozdrav od vseh nas iz Kijeva".
Revne družine so dobile dostojen dom po zaslugi humanitarne ustanove Akamasoa misijonarja p. Pedra Opeke
• y-|	NOVI
6	24.	oktobra	2013	Goriška	glas
Kratke
Andrej Aplenc in Alenka Puhar gosta srečanja pod lipami v Centru Bratuž
V	Četrtek, 24. oktobra, ob 20. uri se v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž obeta prvovrsten večer. Protagonista srečanja pod lipami bosta mag. Andrej Aplenc in časnikarka Alenka Puhar. Magister strojništva in publicist Aplenc je bil na Golem otoku zaprt dvakrat; tam je preživel tri leta. Kasneje se je izselil v ZDA, ob plebiscitu se je vrnil v Slovenijo. Postal je tudi generalni direktor Slovenskih železarn, sicer pa je vseskozi dejaven v organizacijah civilne družbe, prodoren analitik in komentator. Z njim se bo o nečloveških razmerah, ki so vladale na Golem otoku, pa tudi o zgodovinskem spominu in vrednotenju le-tega pogovarjala avtorica dokumentarcev, raziskovalka in aktivistka na področju človekovih pravic ter ena izmed akterk “slovenske pomladi” Alenka Puhar. Toplo vabljeni!
Druga Pravljična urica v Fenplovi knjižnici / Lev je prišel v knjižnico!
Tudi drugo pravljično srečanje v Feiglovi knjižnici v ponedeljek, 14. oktobra 2013, je v privlačno mladinsko sobo privabilo okoli trideset malčkov. Tokrat so izvedeli, kako je kralj vseh živali, močni lev, zašel med knjižne police in bil miren in tih, zarjulje le, ko je knjižničarka
miMiillfffl Abonma Veliki in Mali polžek
Igrivi predstavi za iskriv začetek
jJtptljS1
nesrečno padla s stola, medtem ko je iskala na višjih policah neko knjigo. Pravljično zgodbico, ki je vsebovala kar nekaj drobnih poučnih prebliskov, predvsem o tem, kako se je treba obnašati v knjižnici, kjer moramo biti tiho in spoštljivi do vseh, ki se tam zadržujejo, je spretno kot vselej razvijala knjižničarka Luisa Gergolet. Kar dolgo in vsebinsko bolj zahtevno tematiko je z živahno pripovedjo znala približati malim cicibanom in jim ob koncu podarila okrogel kartonček na paličici, da so na njem, po svoji otroški domišljiji, lahko narisali levjo glavo. Povabilajihjetudi, najsi, preden odidejo, izberejo eno ali več ilustriranih knjižic, ki z lepo založenih polic vabijo, naj jih mali vedoželjni bralci vzamejo v roke. / IK
Iz beležke goriškega nadškofa
Goriški nadškof msgr. Karel Redaelli bo v petek, 1. novembra, ob 10.30 v mestni stolni cerkvi vodil slovesno somaševanje ob prazniku Vseh svetih; ob 15. uri bo na goriškem pokopališču vodil spominsko liturgijo za pokojne in blagoslovil grobove. V soboto, 2. novembra, bo ob 19. uri v stolnici vodil somaševanje na dan vernih duš.
Se prosta mesta na dveh jezikovnih tečajih Ad formanduma
V	kratkem bosta na Ad formandumu v Gorici stekla dva tečaja jezikov: tečaj slovenščine na osnovni stopnji Al (30 ur) bo potekal ob ponedeljkih in sredah (19.00 - 20.30), medtem ko bo tečaj nemščine, prav tako na osnovni stopnji Al, potekal ob ponedeljkih (19.00 - 20.30) in ob sredah (19.00 - 21.15). Jezikovna tečaja sta osnovana na posredovanju prvin izbranega jezika, ki v relativno kratkem času omogočijo udeležencem osnovno sporazumevanje v tujem jeziku. Na oba tečaja se zainteresirani lahko še prijavijo. Tečaja bosta potekala na sedežu Ad formanduma v Gorici (Verdiev korzo 51) in se bosta pričela prvi teden v novembru le ob zadostnem številu prijav.
Zimski popoldnevi 2013/14 v KC Lojze Bratuž
V soboto, 26. oktobra 2013, se ob 16.30 začenjajo v veliki dvorani KC Lojze Bratuž v Gorici Zimski popoldnevi (Pomeriggi d'inverno), ki jih že vrsto let prireja Deželno središče za animirano gledališče (CTA) iz Gorice ob podpori različnih ustanov.
Umetniški vodja Roberto Piaggio in Antonella Caruzzi sta tudi letos
izbrala vrsto otroških predstav, ki bodo olepšale sobotne jesenske in zimske popoldneve. V soboto bo gostovalo gledališče Teatropersona s sugestivno predstavo Veliko potovanje (II grande viaggio). Zgodba pripoveduje o popotniku, ki se na svoji pustolovski poti včasih tudi izgubi.
Sedemnajst let je minilo, odkar je Goriški vrtiljak, ki v novogoriškem okolju otroke uvaja v gledališki svet že nad trideset let, skočil čez mejo in se lepo usidral tudi pri nas. Za to se moramo zahvaliti predvsem Slovenskemu narodnemu gledališču Nova Gorica, tedanjemu Primorskemu dramskemu gledališču, in njegovemu neutrudnemu odbiralcu predstav za otroke režiserju, pedagogu in mentorju Emilu Aberšku, ki ga v našem prostoru imamo zelo radi in ga cenimo tudi zato, ker je bil kar nekaj desetletij uspešen režijski vodja dramskega odseka PD Štan-drež. Tudi letos je s svojimi dragocenimi nasveti pripomogel, da je Kulturni center Lojze Bratuž pripravil kakovosten program osmih predstav, in sicer štiri za abonma Veliki polžek in štiri za abonma Mali polžek. Tako bodo tudi letos ob sodelovanju goriškega in doberdobskega ravnateljstva večstopenjskih šol s slovenskim učnim jezikom naši šolarji igrivo spoznavali otroške igre iz domače in tuje dramske zakladnice in odkrivali male in velike zakonitosti življenja, ki so vselej nevsiljivo prisotne v otroških igrah. Ob njih bodo lahko bogatili besedni zaklad in začutili, kako lepo zveneč je slovenski jezik, ko privre iz izkušenih ust igralcev. Ne nazadnje je pomembna vloga vrtiljaka tudi ta, da otroke navaja zahajati v gledališče, v upanju, da mu bodo ostali zvesti tudi, ko dorastejo. Kot vedno bodo učenci na predstave v Kulturni center Lojze Bratuž prihajali v jutranjih urah, saj spadajo ti obiski gledališča v učni program.
Prvi so letos živahno prestopili prag velike dvorane KCLB osnovnošolci od drugega do petega razreda, v ponedeljek, 14. oktobra 2013. Na dveh ponovitvah -sedežev v dvorani je namreč premalo, da bi sprejeli vse šolarje hkrati - so spremljali dogodivščine porednega in pogosto
prav naivnega Ostržka, ki se je nenehno moral boriti med dobro in slabo stranjo svoje osebnosti, kot se pač mora vsak izmed nas skozi vse življenje. Mojstrski opis pustolovskega življenja lutke, ki je ob koncu postala človek, italijanskega avtorja Carla Collodia je v zabaven, jasen, predvsem pa igriv gledališki prikaz spretno strnil Emil Aberšek, tudi režijski mentor predstave, ki so jo izvajali mladi člani KD Gledališča na
vrvici iz Nove Gorice. Ta gledališka skupina, za ustanovitev katere ima zasluge prav Aberšek, deluje že trinajst let in svoje delovanje hvalevredno namenja predvsem otrokom. Pri tem pa seveda nudi mladim, ki se navdušujejo za gledališče, kakovosten pristop h gledališkemu udejstvovanju. Da je to res, potrjuje marsikatero priznanje, ki ga je Gledališče na vrvici bilo deležno v teh letih. Tudi naši šolarji so pazljivo spremljali predstavo in se ob spodbudi treh zelo sproščenih igralk živahno vključevali v dinamično odrsko dogajanje in ob koncu Ostržku iskreno zatrdili, da bi ga prijazno sprejeli medse, če bi se odločil priti v njihov razred. Živahen potek predstave, prepletene s petjem, glasbo in plesom - koreografije si je ob glasbi Mateja Petejana zamislila Vanessa Benak Cvijanovič -, so vodile tri prizadevne igralke, ki jim je oder zelo domač: Anuša Kodelja, ki se je očarljivo prelevila v simpatičnega Ostržka - letos nastopa Anuša v predstavi SNG Nova Gorica Timon Atenski v režiji Janeza Pipana -, Maja Petrovič in Ana Marija Belingar, ki sta privlačno odigrali ostale nastopajoče like.
Mali polžki, malčki iz vrtca in pr-
vošolčki iz goriškega in doberdobskega ravnateljstva, pa so neizmerno uživali ob predstavi Zajtrk, s katero jim je postreglo
kokoš, poreden Žakelj in šaljiv marmeladomat. Z zabavno zgodbico, ki sta jo štiriročno napisali Simona Hamer in Ajda
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica v torek, 15. oktobra 2013, v goriškem KC Lojze Bratuž. Kako iznajdljivi je treba biti ob pripravi zajtrka, sta živahno in z mnogimi humornimi utrinki prikazali igralki Ana Facchini kot Tarnala, ki se trudi, da bi našla pravi recept za palačinke, in Medea Novak-Tave-lika, ki ji je, zaradi tega, ker je bila grozno lačna, zevala luknja v trebuhu; njun soigralec-gost Andrej Zalesjak pa se je duhovito spremenil v ponosnega petelina, "bojevito" kravo, neumno
Valcl - Valclova je tudi zrežirala uprizoritev -, je ob zelo domiselnih in jasnih scenografskih elementih in pisanih kostumih (Nataša Černoša), ki imenitno orisujejo značilnosti nastopajočih živali, in izvirni glasbi Mirka Vuksanoviča, ki se vselej igrivo dotakne otroškega srca, ter ob smeh vzbujajočih gibih (Andres Valdes) je igralkama uspelo osredotočati pozornost otrok na dogajanje, tako da so vseskozi kot uročeni spremljali duhovito vsebino.
Pohvalno so se o predstavah izrekle tudi učiteljice, ki so pospremile otroke v gledališče.
K
Nadškof Karel je svoj prvi pastoralni obisk v pastoralnem področju SOČA-VIPAVA opravil v nedeljo, 13. oktobra, ko je obiskal župnijsko cerkev v Štandrežu. Med nedeljsko evharistijo je vsem prisotnim ponudil tehtno razmišljanje o hvaležnosti in pripravljenosti sprejeti darove, tudi Božje. Po homiliji je podelil darove Svetega Duha trinajstim fantom in dekletom, ki so
jih katehisti z župnikom predstavili nadškofu in mu predlagali, naj jih mazili s krizmenim oljem, saj so se izkazali v poslušanju in posredovanju Božje besede, v dobrodelni dejavnosti in bogoslužnem sodelovanju. Na sliki (z župnikom in nadškofom) od leve: Virginia, Albert, Ilaria, Jana, Mattia, Kaja, Erika, Patrik, Lo-renzo, Matej, Ana, Matteo in Alex.
V nedeljo, 20. oktobra, je bilo vreme jesensko sivo, na obrazih in v srcih skupine mladih, ki so se zjutraj z družinami in prijatelji zbrali skupno z župnijskim občestvom v cerkvi v Števerjanu, pa je nadškof msgr. Karel Redaelli videl sonce. Kot je povedal župnijski upravitelj Marijan Markežič, je bil ta dan za župnijo dan novih Binkošti, ko je sedemnajst mladih z zakramentom sv. birme preje-
lo darove Svetega Duha. Lorenzo, Petra, Emanuel, Julijan, Nikolaj, Diana, Katja, Miha, Jan, Samuele, Peter, Sara, Lara, Luka, Klara, Valentina in Sofia so zbrano spremljali obred, ki ga je olepšalo petje cerkvenega zbora. Nadškof pa jim je položil na srce, naj neprestano in z zaupanjem molijo, in to "ne zato, da bi spremenili Boga, temveč zato, da bi se spremenili oni".
NOVI	s—>i • v1"!
glas	Gonska
//
ED Srečanja pod lipami: dr. Mira Cencič
Zgodovina lahko postane tudi dekla politike
jr
Vsebinsko zelo bogato in res prijetno "srečanje pod lipami" s prof. dr. Miro Cencič v komorni dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici v četrtek, 17. oktobra, je bilo za navzoče prava injekcija pokončne in žlahtne slovenskosti, ponosne ljubezni do primorske zemlje in zgodovine nasploh.
V pogovoru sta se dolgoletna pedagoginja ter avtorica številnih učbenikov in priročnikov, pa tudi zgodovinskih monografij, vezanih pretežno na naš polpretekli čas, ter časnikarka Erika Jaz-bar bolj ali manj poglobljeno dotaknili različnih tem, glavnih motivov avtoričinih del. Na vprašanje o odmevnosti svojih del je dejala, da so bili odmevi različni glede na čas izida in vsebino. Šolske knjige so pač strokovne in so šle po šolah, zato "ni bilo problemov ne z založniki ne z razpečavanjem". Čisto nekaj drugega je z deli na področjih, za katere nekateri ne želijo, da bi jih raziskali in poznali. Najbolj odmevna je bila njena knjiga TIGR: prodanih je bilo ogromno izvodov, predstavljena je bila v več kot 20 publikacijah, tudi v Frankfurtu. Ko je izšla, "sem dobila veliko pisem tedaj še živečih tigrovcev in svojcev, ki so v njej našli potrditev njihovega dela". Najmanj odmevna pa je bila po njenih besedah knjiga o t. i. primorski sredini, ki je izšla predlanskim: "TIGR je izšel, ko smo bili vsi Slovenci v nekem pričakovanju, neki evforiji, sproščenosti, veselem vzdušju, da bomo zaživeli srečno v naši ljubi domovini. Zdaj prevladujejo precejšnja apatičnost, malodušje, brezbrižnost; in to se pozna prav gotovo tudi pri zanimanju za tako literaturo".
Čeprav dr. Cencičeva že 40 let živi v Šempetru, je po rodu Kraševka, iz Tomaja. Rojstni vasi je posvetila svojo zadnjo knjigo, ki je izšla letos poleti. Na Tomaj, zemljo in ljudi je ostala zelo navezana. V rojstni vasi "zagledaš luč življenja, oblikujejo se ti prve predstave in pojmi, spoznavaš nauke, se
naučiš govoriti, občuduješ stvarstvo. Pojmi, ki se razvijejo v zgodnjem otroštvu, imajo obarvanost prvega spoznanja. To nosi človek vedno s seboj. Čustva zgodnjega otroštva so osnova razvoja drugega čustvovanja, dajo očala, s katerimi gledamo svet in življenje. Meni je bilo v Tomaju lepo". Še
nazorno priča prav zgodba o tem, kako so na različne načine obravnavali in opredeljevali TIGR v času. V učbenikih, ki se še vedno uporabljajo, velja TIGR za "teroristično organizacijo"... Društvo TIGR je že pred leti protestiralo, "a nisem slišala, da bi bila kakšna reakcija na to". Jazbarjeva je gostjo
--
vedno se tja rada vrača, pa čeprav se je vas s časom korenito spremenila. Tomaj je bil včasih središče. Na vrhu griča so imeli velik samostan, dve šoli, dve gostilni, dve mesnici, dve trgovini, pošto, županstvo, hiše polne otrok, ljudje so živeli v skupnosti in so si pomagali. Vsega tega ni več. Zdaj so hiše lepe in pobeljene, dvorišča prazna, "ni ljudi, ni življenja, ni duše".
Avtoričino ime je neločljivo povezano s TIGR-om, ki mu je posvetila poseben delež svojega raziskovanja. "Zgodba" se je začela "na poseben način". Spoznala je g. Antona Rutarja, člana goriškega odbora TIGR-a, ki je hranil bogat arhiv; poslušala ga je "v neskončnost". On ji je "postavil odločno zahtevo", naj piše o TIGR-u. Ona se je seveda najprej branila; "ko pa sem začela, me je popolnoma zgrabilo". Delo o TIGR-u je "precej vznemirilo Zvezo borcev in nekatere bolj režimske zgodovinarje”. Gradiva je še ogromno, marsikaj se je morda izgubilo, mimogrede se najde še kakšen zanimiv podatek. Sicer pa se zgodovina lahko "strahotno prilagaja družbenim potrebam in politiki", "lahko postane tudi dekla politike", o čemer
tudi vprašala, ali jo kot strokovnjakinjo kaj vabijo na šole. "Na vaši strani sem bila štirikrat, na naši pa dvakrat"... Posebno lepo je dr. Cencič spregovorila o primorskih pesmih rodoljubja in tigrovskega upora. Pesnikov je bilo res veliko, je dejala; iz njihovih del dihajo izredna občutljivost, enotnost, pa naj je šlo za preprostega kmečkega fanta ali pa za znanega pesnika; pa še: ogromna ljubezen do lastne zemlje in doma, upanje, hrepenenje po samostojnosti, občutljivost za trpeče. "Na dan prihajajo blaga primorska duša, sočutje z vsemi, ki so bili potrebni pomoči, zahteva po človečnosti, nobenega sovraštva, nobene želje po maščevanju". Pesmi so tako globoke in pretresljive, da so resnično tudi vplivale na razvijanje domoljubja pri ljudeh in nekako ustvarjale odpornost proti asimilaciji. "Domoljubje je vrednota, globoko in tudi zelo komplicirano čustvo". Vrednote so se prevrednotile in "prevrednotilo se je tudi stališče do domoljubja”. Še danes je veliko "prikritih oblik", ki dejansko uničujejo domoljubje; "ne samo šola, ki ima v svojem programu vzgajati svetovljane za življenje
v multikulturni družbi, ampak tudi javni utrip, javno življenje". Toda "narod brez idealov in vzorov nima zgleda, poguma in moči". Najhujša je sedaj ekonomska negotovost, izguba socialnih pravic in zaposlitve, preživljanje z miloščino, kar vpliva tudi na uničenje osebne zavesti, spreminja se človekova samopodoba. "Brez osebne časti, samospoštovanja in narodnega ponosa je dejansko zelo težko pričakovati, da bodo ljudje še sposobni in voljni kakršnegakoli kulturnega ali političnega dela".
Tudi zgodba o črnih bratih je nastala "slučajno”, po srečanju z nekom. Zgodba o čistem ro-doljubju je res pretresljiva; do filma, ki je nastal pred nekaj leti, pa je Mira Cencič nekoliko kritična, češ da "ne predstavlja primorske duše niti ni poudarjeno domoljubje, preveč je nasilja".
Pred petimi leti je izšla knjiga Beneška Slovenija in njeni Čedermaci. Tudi Benečija je dr. Cenciče-vi od vedno blizu. Zelo dobro pozna njeno zgodovino, jezik in boj beneških duhovnikov za ohranitev domačega jezika. "Mračna leta so tam bila šele po vojni, ko so ljudje začeli obračunavati med sabo, se zmerjati, špijoni-rati". Prišli so z dežja pod kap, bili so zastrupljeni... Razvila se je mreža plačanih tajnih vohunov, ki so delali zdrahe in ovajali, "bilo je neznosno”. Duhovniki so bili med ljudmi edini intelektualci, "ki so z ljudmi živeli, jih povezovali in usmerjali". Stanje je bilo skoraj brezupno, danes pa se Benečija počasi le oživlja. Nazadnje je prišla na vrsto še knjiga Primorska sredina v primežu bratomorne vojne. Ta "sredina je naredila ogromno, da komunistično nasilje ni bilo hujše; silno so bili spoštovani, imeli so velik ugled pri ljudstvu". Njeni člani so umirjali obe strani in dosegli, "da ni bilo vojaške organizacije, ki bi omogočila bratomorno klanje”. Imeli so stike z londonsko vlado, Vatikanom, Ljubljano itd. Po svoje so bili "preroki, saj so videli stvari, kot so bile in kot jih nihče drug ni videl. Pravilno so predvidevali in tudi ukrepali”.
DD
V Štandrežu in Sovodnjah
Odprta vprašanja okolja in urbanistike
	•
	
Standrež in Sovodnje so bili v prejšnjih dneh v ospredju zaradi novih posegov, ki zadevajo urbanistiko in industrijo. Največ pozornosti je pritegnila vest, ki zadeva gradnjo dveh električnih central na biomase severno od mednarodnega mejnega prehoda pri Štandrežu. Oba objekta želi postaviti podjetje Roitz in za enega ima izpolnjen celotni upravni postopek. Postavitev teh dveh novih central je v prejšnjih mesecih že vzbudila zaskrbljenost občanov. Ne pozabimo, da v industrijski coni pred Sovodnjami ob Soči so že zgradili štiri podobne centrale na biomase. Sprožena je bila akcija zbiranja podpisov, v katero se je aktivno vključilo tudi več goriških občinskih svetnikov, med katerimi tudi vsi trije svetniki stranke SSk. Po končani ak-
ciji je bilo na županstvu predstavljenih več kot dvesto podpisov proti gradnji obeh central, tudi goriški občinski svet je dal negativno mnenje. Podjetje Roitz pa je v prejšnjih dneh javno povedalo, da so bile opravljene analize, ki ne kažejo na posebno onesnaževanje zraka. Te analize je goriško podjetje dalo opraviti, potem ko ga je društvo sKultura 2001 pisno opozorilo o okoljskih problemih južnega dela goriške občine.
Zadnjo besedo ima sedaj Pokrajina Gorica oziroma pokrajinska storitvena konferenca, na kateri bo odločilno vlogo odigral predstavnik občine Gorica. Ali bodo upoštevali zdravje občanov? Občina Sovodnje ob Soči pa bo v 15 letih deležna deželnega prispevka v višini 300.000 evrov. Znesek predstavlja odškodnino
zaradi širitvenih del na avtocestnem odseku, ki deli občino in vas. Glede na vse, kar se je v teh letih zvrstilo na sovodenjskem območju, je razočaranje sovo-denjske občinske uprave popolnoma upravičeno. Z 20.000 evri letno bodo načrti za boljši videz in uporabnost središča vasi manjši in omejeni. Jasno je, da ta odškodnina ne odtehta škode, ki so jo povzročila gradbena de-
la in vpliv avtocestnega odseka. Zgodba ima grenak priokus, ker je sklep odobrila deželna uprava, ki jo je na letošnjih volitvah podprla velika večina Sovodenj cev. Kljub hudi krizi in manjšim sredstvom bi vseeno pričakovali več pozornosti do področja, ki ima več odprtih vprašanj glede urbanistike in okolja. Upajmo le, da se bo dalo še kaj izboljšati.
JuČ
Obvestila
Do 2. novembra 2013 je odprta skupinska likovna razstava v prostorih Občine Štarancan v organizaciji prav te občine in CC Mazzini Endas iz Tržiča. Ogled je možen od ponedeljka do petka po urniku uradov, ob sobotah pa od 10. do 12. ure.
ARCI Servizio Civile GORICA
obvešča, da je odprt razpis za selekcijo 6 prostovoljcev, ki bodo leto dni sodelovali pri projektu “Attiva-mente 2”. Na razpis se lahko prijavijo mladi med 18. in 28. letom. Kandidati lahko oddajo prošnje na sedežu ARCI SC (Verdijev korzo 51, Gorica) do 4. novembra 2013, in sicer do 14. ure. Več o razpisu in projektih na spletnih straneh: http: //mm. serviziocivile. gov. it ter http: //sen. arciserviziocivile. it. Za dodatne informacije: ARCI SC GORICA, tel. +39 3341520179 (ob sredah med 9. in 12. uro) ali mail naslov: gorizia@ascmail. it.
Do 2. novembra 2013 je v goriški galeriji ArtOpenSpace v ulici Diaz na ogled mednarodna, čezmejna razstava, ki sojo odprli v petek, 18. oktobra. Razstavljena dela si je mogoče ogledati v četrtek, petek in soboto od 16. do 19. ure.
Mini šola slovenščine: Hiša pravljic in jezikovni center Poliglot iz Nove Gorice vabita otroke od 6. do 10. leta k vpisu na tečaj slovenskega jezika. Z novimi metodami poučevanja in skozi igro, pravljice, glasbo, ustvarjalni gib in likovno ustvarjanje bodo otroci na zabaven in učinkovit način bogatili svoje znanje jezika. Tečaj bo potekal ob torkih v Sovodnjah ali Doberdobu od 5. novembra dalje. Info: hisapravljic@gmail. com ali 334 1243766 (Martina Šole). Društvo goriških upokojencev prireja 9. novembra martinovanje v gostišču pri Šterku na Ajševici v Novi Gorici. Prijave po tel. 0481 20801 (Sonja K.), 0481882183 (Dragica V.), 0481 884156 (Andrej F.), 3471042156 (Rozina F.). Na račun 20 evrov.
Poštena gospa nudi oskrbo starejših v obliki izmenjave. Tel. 003865 2386744.
Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. 00386 30 325 558.
Nudim pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel.
0038640606915.
Po potrebi čistim in likam. Sem poštena in natančna. Tel. 00386 70777512.
Iščem delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. 00386 31449311.
Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na 00386 41256240.
32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. 00386 41256240.
Sožalje
Ob izgubi očeta izražata Julijanu Čavdku in družini iskreno sožalje svetniški skupini SSk Sovodnje in Skupaj za Sovodnje.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 25.10.2013 do 31.10.2013)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu sfrekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7,99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 25. oktobra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih pri reditev-Glasba iz studia 2.
Sobota, 26. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju.
Nedelja, 27. oktobra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečiu.
Ponedeljek, 28. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Naši zbori pojo - Obvestila.
Torek, 29. oktobra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 30. oktobra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Naša zaveznika česen in čebula - Izbor melodij.
Četrtek, 31. oktobra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba-Zanimivosti iz sveta - Obvestila.
..".'•V
Xt
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ in DEKANIJA ŠTANDREŽ
vabita na predstavo
SVINČNIK ZANJ, muzikal o Materi Tereziji
Nastopa Misijonska skupina Pridi
Vstopnine ni!
Zbirali se bodo prostovoljni prispevki, ki so namenjeni misijonom
Kulturni center Lojze Bratuž Sobota, 26. oktobra 2013, ob 20.30
KATOLIŠKA KNJIGARNA in DRŽAVNA KNJIŽNICA
vabita na predsta vitev knjige
ITALIA ILLYRICA, sive glossarium italicorum xonym< m lllyriae
Publikacijo bo predstavil avtor prof. Natale Vadori Galerija Ars
Torek, 29. oktobra 2013, ob 18. uri
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ '% SCGV EMIL KOMEL
* ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
Z glasbo, ki se vseh dotika ALEXANDER GADJIEV - klavirski recital
Na sporedu: Beethoven, Liszt, Chopin in Prokofiev
Kulturni center Lojze Bratuž Torek, 29- oktobra 2013, ob 19-30
Franka Žgavec, Diana Koloini in Igor Komel
Najnovejši ustvarjalni uspehi Bogdana Sobana
cerkvi Vseh svetih v Litomericah si je odlični slovenski zbor Ipav-ska, skupa[ z dirigentom Matjažem Sčekom, prislužil stoječ aplavz. Ta odlični mešani zbor iz Vipave je poslušalce prepričal tako z intonančno čistostjo kot tudi s popolnoma obvladano dinamiko posameznih skladb, solističnimi izvedbami ter celotnim vtisom koncerta.
Prevzel je tudi tajnika občinskega urada v Litomericah, gospoda Karla Chovanca, ki je zbor v petek sprejel v mestni hiši: "Presenečen sem bil nad njihovo predstavitvijo v mestni hiši in doživetje je bilo nepozabno. Zares odlično", je še dodal prijetno presenečeni Karel Chovanec. Dodajmo, da je bil presenečen tudi slovenski zbor Ipavska. Ne le nad navdušenjem poslušalcev, temveč tudi nad pozornostjo, ki so mu jo posvečale članice Can-tice Bohemice. "Želimo se vam tisočkrat zahvaliti za vse, kar ste nam pripravili, za program, odlično izbrane lokacije koncertov, oglede prelepih krajev, vašo prisotnost, ne le pri večerjah, ampak tudi pri kosilih in okusnih zajtrkih. Zahvaljujemo se vam za nepozabne dneve v Litomericah, ki se nam bodo za vedno vtisnili v srce", se je v imenu vseh članov zbora zahvalila predsednica Nataša Praček.
Ipavska se tako polna lepih spominov in sveže energije v naslednjih mesecih posveča snemanju drugega dela nove zgoščenke in pripravlja na Grand Prix tekmovanje v letu 2014.
Nives Derman, Ipavska
Svetogorska Kraljica na likovni razstavi v Bruslju
V domovini in tujini se je dobro uveljavil ustvarjalec razvoja umetniških del po sistemu Generative art, Bogdan Soban iz Vrtojbe. Do sedaj je razstavljal umetniška in druga dela na številnih specializiranih razstavah in galerijah v domovini in tujini. Kot digitalni umetnik iz Goriške
se uveljavlja kot
razvijalec
računalniških
programov, s katerimi ustvarja nenavadne likovne podobe. Njegov pristop	k
ustvarjanju je že nekaj časa poznan v strokovni javnosti pod imenom Generative art. Z uporabo sodobne Bogdan Soban in njegovo delo: Svetogorska informacijske	Kraljica (barvna slika prenesena izwww.karitas.si)
tehnologije simulira
človekovo ustvarjanje. Kot član lanske likovne kolonije na Sinjem Vrhu, je bil povabljen k sodelovanju slovenskih in škofijskih Karitas v Bruselj. V ta namen je izdelal umetniško sliko v specifični tehniki in prikazal Svetogorsko Mater Božjo na precej nenavaden umetniški način. Ta slika je bila razstavljena v Bruslju v Galeriji Stalnega predstavništva RS pri EU. Omenjena slika je sestavljena iz 100.000 zapisov “prosi za nas”, ki se zlijejo v poznano podobo Svetogorske Kraljice. Njegovo delo vzbuja pri ljudeh zanimanje, saj je po tehniki izdelave prava posebnost. Tudi zato upamo, da bo podoba Svetogorske Kraljice kmalu dobila novega lastnika in tako pomagala tistim, ki so pomoči najbolj potrebni. Sicer pa seje Bogdan Soban uveljavil tudi z izdelavo osebnih in skupinskih portretov v digitalni tehniki. Njegova delaje možno celovito pogledati in preštudirati na spletni strani: www. soban-art. com kot tudi na spletni strani www. karitas. si. Kolegi in prijatelji ga spodbujajo, da bi čim prej pripravil monografijo o ustvarjalnih dosežkih in oblikoval nekaj novih izvirnih portretov uglednih osebnosti doma in v svetu.
Bogdan Soban obvlada kreativno metodo Generative art, ki z uporabo informacijske tehnologije simulira ustvarjalni proces. Za generativni pristop so značilne štiri faze, in sicer: osnovna zmisel, kodiranje programa, proces in selekcija rezultatov. Tako ustvarjene računalniške slike se lahko tiskajo na različne materiale. Vrednotenja računalniško generiranih slik so različna. Dejstvo je, da si generativno likovno ustvarjanje utira pot v svet likovne umetnosti, saj ga stroka vse bolj priznava in sprejema. / Gabrijel Devetak
SSG / Predstavitev abonmajske sezone v Gorici
Sledi srca ...vodijo v gledališče
blom, je povedala Koloinijeva. Sezono bo SSG sklenilo na malem odru z uprizoritvijo Petih modernih no dram, kakor jih je predelal japonski avtor Yukio Mi-shima. No igre so umetniška oblika, ki pripada veliki tradiciji klasičnega japonskega gledališča iz 13., 14. stoletja, a v skoraj nespremenjeni obliki živi še danes. Avtor Mishima, iz druge polovice 20. stoletja, jih je prestavil v sodobno gledališče, a mu je uspelo ohraniti njihovega izvirnega duha. Te no drame se uprizarjajo z maskami, toda on jih je spremenil tako, "da bi se jih dalo uprizoriti tudi na klopci v parku" - kot
je sam dejal - in jih razume tudi evropski človek. Te lepe, zelo poetične igre govorijo o nemogoči ljubezni, so pa tudi duhovite in presenetljive, je pojasnila Koloinijeva. Režirala jih bo Mateja Koležnik, prvič gostja v SSG.
Poleg omenjenih predstav SSG sta v goriški abonma vključeni še dve gostujoči predstavi. Prvo bo prišlo v goste Prešernovo gledališče Kranj z dramo Dvom Johna Patricka Shanleyja, ki je v zadnjih letih zaslovela na odru in v filmski izvedbi z znamenitimi igralci. Delo govori o dogajanju v neki samostanski šoli in se dotika tudi vprašanja spolne zlorabe v katoliški Cerkvi. Za dramo Dvom je avtor prejel tudi Pulitzerjevo nagrado. Režiser slovenske odrske
Komorni zbor Ipavska na Češkem
Čudoviti spomini na kratko, a intenzivno turnejo
liko let s skupnimi močmi in z raznimi pismi, namenjenimi vrstečim se županom in odbornikom za kulturo, trudijo, da bi vsaj ena predstava SSG bila vključena v italijansko abonmajsko sezono goriškega gledališča Verdi. Tej prošnji bi občinska uprava vendarle lahko prisluhnila!
Prisoten Livio Semolič, iz vrst SKGZ, se je v posegu navezal na skupno predstavitev SSG in italijanskega gledališča Rossetti v Ljubljani; po njegovem bi nekaj podobnega lahko priredili tudi SSG in goriški Verdi, če ne v Ljubljani vsaj v Novi Gorici. Naglasil je, da bi morali povezati gledališko ponudbo iz Gorice s tisto v Novi Gorici. Ker je gledališče naša najbolj pomembna ustanova in predstavlja naš največji finančni zalogaj, bi se morali vsi potruditi, da bi na predstave zahajali tudi naši višješolci. Tako je bilo včasih, ko smo imeli kar dve večerni ponovitvi za vsako predstavo. Profesorji slovenščine pa bi se morali zavedati, kako pomembno je vključiti v učni program ogled gledaliških predstav. Naša ciljna publika bi namreč morala biti prav mladina. Franka Žgavec je ob teh pripombah povedala, da so se že dogovorili s šolo, tako da si bodo letos vsi dijaki ogledali dve večerni predstavi in dve jutranji. Z gledališčem se dogovarjajo tudi, da bi nižješolcem v Gorici ponudili dve predstavi iz abonmajskega sporeda Morski pes, ki ga ima SSG za tržaške vrstnike.
Predstave goriškega abonmaja SSG bodo po že ustaljeni tradiciji izmenoma v Kulturnem centru Lojze Bratuž in Kulturnem domu. Kot vselej bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi. Prodaja abonmajev poteka pri blagajni Kulturnega centra Lojze Bratuž, drevored 20. septembra 85, tel. 0481 531445, blagajna bo odprta od ponedeljka do petka od 8.30 do 12.30 in od 17. do 19. ure.
Iva Koršič
11 zanosom, ljubeznijo M in vero v naše gleda-lišče smo pripravili novo sezono. Smo v njej uspeli uloviti trenutek časa, ki ga živimo, zasanjati naše sanje, izreči naše bolečine, razmisliti našo skupno pot?
Prisluhnite, poglejte, komentirajte, predlagajte, kritizirajte, preberite, predvsem pa pridite. Brez Vas nismo gledališče. Brez Vas vse skupaj nima smisla". Tako je zapisala v programsko knjižico sezone 2013/2014 Slovenskega stalnega gledališča dr. Maja Lapornik, predsednica Upravnega sveta SSG, in z zadnjo mislijo povedala neizpodbitno resnico: gledališče brez gledalcev nima smisla. Upajmo, da nam ne bo treba tudi letos ob vsaki predstavi v Gorici zapisovati, da je bilo na njej le maloštevilno občinstvo. Čeprav preživljamo hude čase in se pri tem najprej odrekamo stvarem, ki niso življenjsko nujne, je pa vendar kultura in kot njena "sestavina" prav gledališče, seveda z dobrimi, kakovostnimi vsebinami, takimi, ki plemenitijo duha, potrebno za razkrivanje naših globljih, pa tudi vsakdanjih vprašanj in za lajšanje notranjih stisk in tegob. Zato, če je le mogoče, podprimo ga, tako da postanemo njegovi abonenti na Goriškem, kjer bo v letošnji sezoni Slovensko stalno gledališče prisotno s štirimi svojimi uprizoritvami in z dvema gostujočima predstavama, kot je v četrtek, 17. oktobra 2013, na tiskovni konferenci v mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž povedala umetniška vodja našega gledališča Diana Koloini. Zaradi bolezni na predstavitvi ni mogla biti prisotna predsednica US SSG dr. Maja Lapornik. Po uvodnem pozdravu Franke Žgavec, predsednice KCLB, ki je soudeležen pri goriški sezoni skupaj s Kulturnim do-
mom, katerega je zastopal ravnatelj Igor Komel, se je Koloinijeva podrobneje zaustavila ob letošnjem abonmajskem programu SSG v Gorici, Zgavčeva pa je obljubila, da si bosta oba goriška kulturna hrama prizadevala, da bo letošnja sezona čim bolj uspešna.
Koloinijeva upa, da bodo izbrane predstave pritegnile široko občinstvo in da bo le to z njimi zadovoljno. Sezono so v SSG letos poimenovali Sledi srca, ker se jim je zdelo primerno poudariti lepoto in bogastvo, ki ju gledališče lahko nudi ustvarjalcem in gledalcem. Povedala je, da je letošnji program osredotočen na zgodbe iz vsakdanjih življenj, ki pa odpirajo tudi širše problematike, včasih tudi družbeno kritiko, a vselej s poudarkom na tem, kako posameznik doživlja svet okoli sebe. To velja še posebno za prvo uprizoritev letošnje sezone, ki bo v Trstu in Gorici v novembru. Gre za slovensko praizvedbo sodobnega angleškega teksta Plemena mlade avtorice Nine Raine, ki je z njim dosegla v Angliji in Ameriki, pa tudi po Evropi, velik uspeh. To je drama družine z odraslimi otroki, ki se ne morejo odseliti, kar je danes zelo pogost pojav. Eden izmed otrok je gluh. Tako da se del igre vije tudi okrog vprašanja, ali je gluhonemnost problem in ali je z njo mogoče sobivati. Koloinijeva je pri tem razkrila, da se v predstavi dva mlada igralca, Luka Cimprič in Lara Komar, intenzivno posvečata učenju in kretnjam gluhonemih, kar bo, po njenem, posebna privlačnost predstave, ki jo režira Matjaž Latin. Ta tematika se dotika posredno komunikacije med ljudmi, kar je v našem prostoru, na stičišču jezikov, zmeraj aktualno. V januarju si bodo goriški gledalci lahko ogledali "diptih" enodejank Dvorišče in Koli sodobne-
Komorni zbor Ipavska se je z dirigentom Matjažem Ščekom med 3. in 6. oktobrom udeležil mednarodnega festivala v Litomericah, ob sotočju reke Labe in Kamenice na Češkem, na povabilo ženskega zbora Cantica Bohemica, ki je v juniju letos obiskal Vipavsko dolino. Na festivalu "Jesenski zbo-
V češki Švici, vinorodni deželi ob Labi, v prelepem zgodovinsko in arhitekturno bogatem mestecu so ipavci preživeli nepozabne dneve ob prijazni gostoljubnosti domačinov in ob spoznavanju njihove kulture ter napletli nove vezi. Na tej kratki, a intenzivni turneji, so se pevci odpravili tudi na raziskovanje najmlajšega na-
s slovensko narodno pesmijo še potrdili, da je glasba poslanstvo brez meja, odprta vrata novim prijateljstvom in odsev našega prelepega koščka domovine. Kako so o uspešnem obisku zapisali češki mediji, je razvidno iz dnevnega časopisa U nas doma v prevodu Kristine Tratnik. Slovenski zbor poslušalce dvignil
rovski dnevi" so ipavci v dveh večerih predstavili svoj sakralni program in program slovenskih ljudskih pesmi. Festivala sta se udeležila še češki moški zbor iz Litomeric in Vokalna skupina iz Fulda - Nemčija.
rodnega parka češke republike ob mestecu Hrensko, ki je navdušil z naravnimi kamnitimi umetninami in čudovitimi soteskami.
Ob toplem sprejemu županovega tajnika v mestni hiši so ipavci
na noge
Devetnajsti "Jesenski zborovski dnevi", ki so potekali minuli petek in soboto, so obljubljali vrhunske zbore, a so nato povsem presegli pričakovanja. Predvsem na sobotnem koncertu v
uprizoritve, ki jo odlikujejo zelo dobre igralske kreacije in je doživela v Sloveniji dober odziv, je Alen Jelen. V februarju bo v Gorici gostovalo Gledališče Koper s predstavo Parole, parole ali Ni bila peta, bila je deveta avtorja Alda Nicolaja v režiji Jake Ivanca. V tej živahni predstavi o ljubezni, sovraštvu, ljubezenskem trikotniku in še čem ima veliko vlogo v živo zapeta glasba, in sicer italijanska popevka iz zlatega obdobja.
Letos ponuja SSG svojim abonentom tudi "malo presenečenje", ogled Foersterjeve opere Gorenjski slavček v ljubljanski Operi. Ta ponudba velja tudi za goriške gle-
dalce. Gledališče bo organiziralo avtobusni prevoz do Ljubljane in nazaj. To bo po mneju Koloinije-ve gotovo doživetje, saj si bodo gledalci lahko ogledali tudi prenovljeno operno hišo. Slovita opera Gorenjski slavček je tokrat predstavljena v posodobljeni obliki v režiji Vita Tauferja.
Na predstavitvi je spregovoril tudi Igor Komel, ki je poudaril, da je v tem hudem finančnem trenutku kultura zelo potrebna srca, saj brez tega bi lahko vse zamrlo. Pri tem je podčrtal, da se že ve-
ga dramatika, rojenega na Siciliji, Spira Scimoneja, ki velja za enega izmed najbolj izrazitih italijanskih avtorjev tega časa. V njegovih delih se absurd meša z vsakdanjostjo, groza s smehom, njegove igre so zaznamovane s politično ostrino in prežete z globoko
humanistično mislijo. Delo bo režiral domači gledališki ustvarjalec Marko Sosič, ki se zadnje čase sicer z velikim zadoščenjem posveča pisateljevanju.
V marcu bo SSG postavilo na oder najbolj zahtevno uprizoritev te sezone, in sicer rusko klasično delo Striček Vanja Antona Pavloviča Čehova. Dramo bo režiral hrvaški režiser Ivica Buljan, ki dela pretežno na Slovenskem. Lani je zelo uspešno zrežiral ffandkejevo igro Še vedno vihar, ki je nastala kot koprodukcija SNG Drama Ljubljana in SSG Trst. Striček Vanja je klasičen, izjemno lep tekst, ki je zmeraj poseben izziv za igralce in si ga vsakih nekaj let mora privoščiti tudi tako gledališče, kot je naše, z maloštevilnim ansam-
"Otalež skozi čas" in razstava
Slavje v Otaležu na Cerkljanskem
Krajevna skupnost Otalež, ki povezuje še vasi in naselja Lazeč, Plužnje, Jazne in Travnik, je skupno s pokrajinskim arhivom v Novi Gorici prvo nedeljo v oktobru v otaleški dvorani pripravila lepo domoznansko kulturno prireditev o preteklosti tega hribovitega ozemlja na severovzhodnem koncu nekdanje goriške dežele
seveda govori tako o očetu kot sinu, ki ju je poleg krvi družila ljubezen do orgel oziroma njihovih čudovitih melodij.
Domači ljudskoprosvetni delavci so se na kulturno srečanje skrbno pripravili. Spet so se zbrali pevci noneta "France Bevk" in pod vodstvom Pavleta Magajneta lepo zapeli nekaj izbranih pesmi. Godci iz skupine
Skupna predstavitev sezon stalnih gledališč SSG in Rossetti v Ljubljani
"Dobrodošli v Trstu, mestu gledališč!"
Žlahtna novost pri Mladinski knjigi
Bibliofilska izdaja Večni Michelangelo
oziroma današnje Primorske, v šolski stavbi pa razstavo "Oče in sin zapisana glasbi". Proslava je bila v začetku namenjena 950-letnici prvega zapisa kraja oziroma ledinskega imena Otalež, ker je to zemljepisno ime zapisano v cesarski darovnici kralja Henrika IV. z dne 27. septembra zares daljnega leta 1063. Slovenski zgodovinarji, od Simona Rutarja (1882) do dr. Franca Kosa (1911) so tako šteli Otalež za najstarejši zapisan kraj na severnem Primorskem, le Gorica bi bila za 62 let starejša. Žal so zgodovinarji v novejšem času ugotovili, da pri zapisu gre za neki pašnik Talež na Jelovici na Gorenjskem. Ne glede na vse to, pa je Otalež vseeno star kraj, saj je zapisan v urbarju družine Longo leta 1290.
Kakorkoli že, naši ljudje v bregovih in na planoticah nad Idrijco na Cerkljanskem so ubili dve muhi na en mah. Poleg splošnega obujanja spominov na preteklost in pomembne rojake so predvsem želeli prikazati življenje in delo Ivana Kacina (1884 - 1953) orglarja in znamenitega izdelovalca orgel, ki je imel svojo delavnico ali podjetje med vojnama v Gorici, kamor se je po umiku v staro Slovenijo med drugo svetovno vojno vrnil in tu tudi umrl. Po mnogih peripetijah je njegov sin Pavel po birmi zašel v Ameriko in v ZDA postal pomemben glasbenik, skladatelj in umetnik na orglah. Umrl je leta 2001, a ko je bil še živ, se je vračal v Slovenijo, najprej v Polhov Gradec, kjer se je rodil; po obisku groba starega očeta v Otaležu se je dokopal do odkritja, da ima v Gorici sestro po očetu. To je Dorica Makuc, znana goriška pisateljica in televizijska časnikarka v pokoju, zelo navezana na rojstno očetovo vas Otalež, kjer je občasno živela, ko je bila še radoveden deklič. Razstava novogoriškega Arhiva, ki jo je pripravila arhivarka Aleksandra Pavšič Milost,
"Stari meh" so ustvarili prijetno razpoloženje, ki je priklicalo stare čase.
Recitator Milan Zajc je podal pesem Ivana Malavašiča Otalež naš domači kraj, ki jo je uglasbil otaleški rojak Aldo Kumar. Podpisani je v krajšem predavanju ali govoru preletel nekatere dogodke v preteklosti in se spomnil znanih rojakov, medtem ko je Darjan Lapanje, simpatičen in sposoben "voditelj" povezoval niti kulturnega popoldneva in prebral nekaj izredno zanimivih opažanj znanega goriškega šolnika Huberta Močnika, ki je bil rojen na Krekovšah pri Idrijski Beli in je kot mlad učitelj leta 1912 prišel učit v Lazeč in Otalež. Bil je pravi prosvetitelj kraja.
Dragocen prispevek prireditvi je bil nastop njegovega vnuka dr. Petra Močnika iz Trsta, ki je na odru dodatno povedal nekaj "nonotovih" iskric in navdušil poslušalce. Še bolj krvno zvezo z Otaležem pa ima seveda Dorica Makuc, ki je, kot je bilo rečeno, živa priča in ponos Otaleža. V svojem pozdravu in zahvali je povedala marsikaj o očetu in družini, predvsem pa izpričala svojo ljubečo navezanost na svoj Otalež. O razstavi o očetu in sinu je slikovito spregovorila avtorica Aleksandra Pavšič Milost. Prikupno je razložila tudi občutljivo in manj znano, skoraj filmsko zgodbo sina Pavla, ki je na stara leta znova spoznal domovino in odkril sestro. Ves čas programa je dopolnjevalo prikazovanje dokumentarnih in krajinskih slik. Seveda sta kulturno srečanje počastila tudi župan Cerkna Miran Ciglič in predsednik krajevne skupnosti Otalež Robert Tavčar s pozdravnima nagovoroma. Za kulturni program se je zelo potrudila Marija Seljak Magajne, sicer ena od voditeljev slovenskega zdravstva.
Krajani in gostje so se zadržali v prijetni družbi.
Pred proslavo je bila maša za domovino in vse krajane.
Tomaž Pavšič
Dve leti po knjigi Neskončni Leonardo je založba Mladinska knjiga
v	sodelovanju z italijansko založbo Scripta Maneant izdala knjigo Večni Michelangelo. Kot je na predstavitvi povedal urednik Tine Logar, knjiga, ki je plod sodelovanja več avtorjev, združuje vse dosedanje znanje in vedenje o umetniku, dopolnjeno z novimi dognanji.
Po Logarjevih besedah je po vsem svetu izšlo samo 5000 izvodov knjige. Od tega smo jih v slovenskem prevodu dobili 300, ponatisi ali dotisi pa niso predvideni. Komplet Večni Michelangelo poleg knjige vsebuje še oštevilčeno Michelangelovo grafiko - avtoportret, oštevilčen kovanec, skovan v Firencah na stroju, izdelanem po načrtih Leonarda da Vincija, dve reprodukciji Michelangelovih del in rokavice. V predprodaji je komplet stal 2.600 evrov, končna cena pa je 3.300 evrov, pri čemer je bilo po Logarjevih besedah v predprodaji prodanih že nekaj več kot 90 odstotkov naklade.
Besedila v knjigo so prispevali Gabriele Morolli, Marina Mattei, Robert (Rab) Hatfield, Lucilla Bardeschi Ciulich, Carlo Pederet-ti, Claudio Strinah in Alessandro
Vezzosi. Posebno vrednost ji po Logarjevih besedah dajejo fotografije Aurelia Amendole, ki določene detajle umetnikovih del izjemno približajo bralcu. Uvodno misel je k slovenski izdaji zapisal akademski slikar Tomaž Gorjup.
Besedila je v slovenščino prevedla Irena Trene - Frelih. Kot je dejala, pisce zaznamujejo različni slogi pisanja. Nekateri sestavki so bili zanjo zato precej trd oreh. Sicer pa bralcu knjiga umetnika predstavi celovito - tako s človeške kot z umetniške plati.
V	njej je tudi veliko anekdot. Tako bralec izve, da je bil Michelangelo daleč najbolje plačani umetnik v svojem času, da pa je živel zelo skromno in denar investiral v nakup posestev in hiš.
Izve lahko tudi, da je bil po nara-
vi	zelo težavna osebnost in da se je večkrat sprl tako z naročniki kot z drugimi umetniki, zaradi česar je moral večkrat zapustiti Rim. Zadnje poglavje v knjigi pa
Michelangelovo ustvarjanje povezuje s sodobno umetnostjo. Knjiga vsebuje veliko Michelangelovih misli, citatov, odlomkov
iz pisem ter 25 pesmi in sonetov. Poezijo je prevedel Srečko Fišer. Kot je dejal, Michelangelo sebe ni štel za pravega pesnika, saj se je zdel samemu sebi premalo izobražen. Sicer pa se je zgledoval pri Danteju in Petrarci. Njegovo
poezijo je šele po njegovi smrti izdal njegov nečak, a s popravki moralistične narave. Nato je bil kot pesnik pozabljen, odkrili pa so ga šele romantiki, ki so ga prevajali, vendar bolj njegovo spiri-tualistično poezijo. Njegov pesniški opus skupaj obsega okoli 300 enot, večinoma sonetov in madrigalov.
Fišer je Michelangela označil kot "poeta nedokončanega". Kot je dejal, Michelangelo ni bil "eleganten pesnik", velikokrat je čutiti, da je bil v krču. Je pa njegova pesniška pisava vsekakor nekaj posebnega, saj je zelo samosvoja figura v pesništvu.
Fišer se je z umetnikovo poezijo začel ukvarjati pred desetletjem, sicer pa jo je v slovenščino pred njim prevajal že Alojz Gradnik. Gradnikove prevode je Fišer označil za nekaj vmesnega med pravim prevodom in "inspirira-no parafrazo". Sam pa se je, kot je dejal, odločil za pravi prevod, pri čemer je skušal ujeti Michelangelovo grobo dikcijo. Odločil se je za prevod v striktni formi, na račun česar je žrtvoval rimo. Michelangelo Buonarroti (1475-1564), ki je bil najpomembnejši renesančni kipar in eden največjih umetnikov vseh časov, se je rodil v Capre-seju. S 13 leti se je začel učiti v Ghirlandaiovi delavnici v Firencah. Najprej je živel v Bologni, nato v Rimu, Firencah in ponovno v Rimu.
Skupna predstavitev sezone Slovenskega stalnega gledališča in stalnega gledališča Rossetti iz Trsta je dokaj nenavadna novica. Dodana vrednost te novice je dejstvo, da je bila predstavitev, ki je potekala v torek, 15. oktobra, v Ljubljani. Lahko bi rekli, da se časi spreminjajo. Najbrž res, tudi v luči dejstva, da je predsednik gledališča Rossetti nekdanji slovenski senator Miloš Budin. Tako je tiskovna konferenca, ki je predstavljala abonmajsko sezono dveh gledališč iz Trsta sredi Ljubljane, okoli iste mize zbrala gostitelja, ljubljanskega župana Zorana Jankoviča, njegovega tržaškega kolego Roberta Cosolinija, predsednico US SSG Majo Lapornik in predsednika stalnega gledališča Rossetti Miloša Budina.
Okvir te tiskovne konference je bil seveda hkrati kulturni in politični, kar je bilo tudi dokaj jasno. Skupna predstavitev sezone obeh gledališč (in dejstvo, da je stalno gedališče Rossetti ob tej priložnosti pripravilo tudi slovensko zgibanko) se sklada z že večletnim deklariranim prijateljstvom med najlepšima mestoma na svetu, kot sta Trst in Ljubljano označila oba župana. Gre za tesnejše stike in skupno javno nastopanje, s katerimi sta začela Di-piazza in Jankovič in ki jih po politični zamenjavi v Mihčevi in Jakčevi palači nadaljuje tudi Co-solini. Okoli tega se je vrtela uvertura v tiskovno konferenco obeh županov. Jankovič je pojasnil, da je kultura tisti element, ki je najbolj približala Trst in Ljubljano, in da morata s Cosolinijem kot župana zagotoviti možnost svojim kulturnim ustanovam, da opravljajo svoje poslanstvo doma in v tujini. Jankovič je tako povabil Ljubljančane, naj se odpravijo v Trst, Tržačane pa je povabil v Ljubljano. Isto povabilo je pred
di srca, ki vključuje štiri produkcije domačega gledališkega ansambla, med temi kar tri slovenske praizvedbe. Po mnenju Koloi-nijeve bo precejšen zalogaj za SSG pomenila marčevska predstava, klasika svetovnih odrskih gledališč Striček Vanja izpod peresa Antona Čehova in v režiji Ivice Bulja-na. Prva med postavitvami bo družinska drama Plemena (Nina Raine), sledijo še Dvorišče, koli (Spiro Scimone) in japonska Pet modernih n dram (Yukio Mi-shima). Ob tem bo SSG ponudil tudi dve gostujoči predstavi v osnovnem abonmaju:	Nevihta (Aleksander
Ostrovski) v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega in Sljehernik (Iztok Mlakar) v izvedbi SNG Nova Gorica in Gledališča Koper. Na voljo so še dodatni izbirni sklopi, ki presegajo samo gledališko ponudbo. Organizacijski direktor Rossettija Stefano Curti je predstavil predvsem tisto ponudbo italijanskega tržaškega stalnega gledališča, ki bi pobliže lahko zanimala tudi slovensko publiko. Izpostavil je tako gledališko in glasbeno ponudbo. Tukaj je priredba Mozartove Čarobne piščali, koncert džezista Raphaela Gualazzija, muzikalov Cats in Thriller live (glasba Michaela Jacksona). Posebna poslastica pa bo koncert slovenske skupine Perpetuum Jazzile 3. februarja. Gre za koncert, ki ga tako kot večer z orkestrom Glenna Millerja (20. januarja) gledališče Rossetti prireja v sodelovanju z agencijo Azalea Promotion in GKD Drugamuzika-Altramusica.
AČ
Jankovičem izrekel tudi Cosolini, ki je še poudaril, da pomeni sodelovanje dveh gledališč dodatno priložnost za Trst. Hkrati je Coso-lini potrdil namero, da bi skupne pobude nadaljevala tudi Trst in Ljubljana. Leto 2014 naj bi tako postalo izhodiščno za razširitev
sodelovanja in za utrditev skupnih projektov tudi na področju turizma.
O kulturnih in političnih premikih, ki so pripeljali do skupne predstavitve dveh gledališč v Ljubljani, sta za županoma spregovorila tudi predsednika obeh gledališč, Maja Lapornik za SSG in Miloš Budin za stalno gledališče Rossetti. Lapornikova je izhajala iz misli Bertolta Brechta, da se "prava zgodovina živi, ko se veliki dogodki dojemajo kot vsakdanjik". Izrazila je veselje, da je SSG stopilo na skupno pot z Ros-settijem, pa čeprav so v preteklosti bili včasih nesporazumi. Skupna tiskovna konferenca sredi Ljubljane je danes nekaj rutinskega in kaže na potrebo po novem koraku naprej. "Naše gledališke predstave imajo nadnapise v italijanščini, naslednji cilj pa bo skupna večjezična produkcija", je še sklenila Lapornikova. Tudi Budin je v imenu gledališča Rossetti dejal, da "smo danes zapečatili pot skupnega sodelovanja, drug
ob drugem. To bomo skušali uresničevati še naprej. Pred nami je na primer jubilejna obletnica začetka 1. svetovne vojne". Dejal je tudi, da so bila gledališča v preteklosti polje za merjenje moči med etničnimi skupnostmi, danes pa oba jezika v Trstu delujeta
drug ob drugem. "Zaradi tega se lahko Trst predstavlja v Ljubljani z geslom Dobrodošli v Trstu, mestu gledališč. Gre sicer za izjavo, ki lahko izpade predrzno, ker jo izrekamo v Ljubljani, mestu z zelo bogato gledališko ponudbo, a, ki je v tem trenutku še kako primerna", je povzel svoje misli Budin. V ta sklop gre uvrstiti tudi presenečenje, ki ga je direktor "Festivala Ljubljana" Darko Brlek namenil obema županoma s predlogom, da bi odprtje 62. Festivala Ljubljana potekalo v Trstu 30. junija 2014 s predpremiero Orffo-vega dela Carmina burana v izvedbi ljubljanske Filharmonije. Zadnji del tiskovne konference je bil namenjen predstavitvama programov obeh gledališč, ki bi si resnici na ljubo morda zaslužili "bolj" osrednjo vlogo na tiskovni konferenci, ker je bila tiskovna konferenca sklicana prav z namenom predstavitve abonmajske sezone SSG in Rossettija. Umetniška vodja SSG Diana Koloini je predstavila program z geslom Sle-
čine / Finžgarjev dom
Velik uspeh Christiana Gostečnika
Društvo Finžgarjev dom že tretjo sezono zapored prireja niz predavanj o pozitivnih odnosih do sebe, družine in družbe. Prava uspešnica je vselej zadovoljila pričakovanja mnogih družin, staršev, profesorjev in vzgojiteljev - uspeh se stopnjuje!
V	soboto, 12. oktobra zvečer, je izjemoma (vsa nadaljnja predavanja bodo ob četrtkih ob 20. uri) napolnil opensko dvorano eden najbolj iskanih in popularnih predavateljev v Sloveniji, pater frančiškan Christian Gostečnik.
Predsednica Lučka Susič in Breda Susič sta predstavili gosta, ki je klinični psiholog, psihoterapevt, univerzitetni profesor in dekan Teološke fakultete v Ljubljani ter vodja številnih terapevtskih skupin za študente, zakonce, ločence. Izpopolnjeval se je v Chicagu, od koder prinaša nove prijeme in poglede, kijih izraža s predavanji in
plodnim publicističnim delom. Je izjemno simpatičen, ker je blizu ljudem. Na Opčinah je spregovoril o zdravih odnosih in izzivih v tradicionalnih in netradicionalnih tipih družin s skupnim imenovalcem: naravo.
Temeljno vprašanje vsakega otroka, pravi Gostečnik, je, “ali me imata kaj rada”? 0 starših lahko govori, ker je imel očeta in mamo in bil otrok, čeprav jih sam nima. Kljub kulturnim, socialnim in izbranim družinamje naravna družina ena, sestavljena iz očeta, mame in sina. Tako je zato, ker govori telo, narava, ki je brezpogojnost.
Začel je z analizo očetovske figure. Oče je svetinja v otrokovem življenju, nenadomestljiv in edini, ne glede na to, kakšen je. Oče, ki ni ponosen na svojega otroka, je nesrečen oče. Spoštovanje staršev, izraženo v četrti božji zapovedi, ni prazna legitimacija avtoritete: otrok dejansko išče očeta, želi, da je ponosen nanj in da mutotudi pove. Gostečnik zatrjuje, daje biti brezbrižni do te figure po naravi nemogoče: otroci gredo z doma, da bi jim oče sledil, in ne morejo ga užaliti, ker pravi oče vedno pride nazaj.
Prav tako nezamenljiva je mati, ki edina res in najgloblje čuti svojega otroka. Njun odnos je dejansko nekaj svetega, božanskega, narejen za to, da traja vse življenje. Mati je temeljna oporna točka, ki daje dostojanstvo, varnost in oporo v vsaki situaciji. Zato mati tako trpi in umira, ko se skrega z otrokom. Mama se vedno opraviči, ker sama ve, da ni popolna. V pubertetniškem času je, kljub zunanjim znakom, otrokov klic: “Mati, prosim, vztrajaj, ker res ne vem, kaj bi s sabo”. Pa še ena temeljna razlika postaja nerazločna, tudi po zaslugi zahodnjaške liberalnosti: mati in hčerka nista kolegici, nista “frendici”, prijateljici.
Christian Gostečnik je izjemna osebnost. Je karizmatičen in poln življenjskega humorja, pa hkrati tako prekleto resen in prodoren. Na sproščen in dinamičen način se kot val oceana dotika srca vsakogar, saj ne lepotiči, ampak vedno zadene v polno.
Naslednje predavanje iz niza bo v četrtek, 21. novembra, ko bosta psihologinja Roberta Sulčič in psihiater Bernard Spazzapan odgovarjala, kako prepoznati in pomagati človeku v stiski./Jernej Šček
DSS2IDSI Predstavili so didaktično ponudbo slovenistike v študijskem letu 2013/14
Zaradi etnične sestave tržaškega ozemlja je študij slovenščine prava posebnost
Slovenistika na tržaški univerzi predstavlja zaradi etnične sestave tržaškega ozemlja pravo posebnost: slovenski jezik je namreč jezik ozemlja, kar nedvomno predstavlja dodano vrednost zlasti za neslovenske študente, ki lahko ob univerzitetni izbiri študija slovenščine na bolj neposreden način krepijo svoje znanje jezika in vsega, kar ta jezik prinaša s sabo.
To je predstojnik katedre za slovenistiko na tržaškem vseučilišču prof. Miran Košuta med drugim poudaril na predstavitvi študijske	ponudbe
slovenskega jezika in literature v šolskem letu 2013/2014, ki je bila na sedežu leposlovnih ved tržaške univerze v sredo, 16. oktobra. Ob tem je predstavil še letošnjo profesorsko ekipo, ki bo na različnih študijskih in predmetnih ravneh uvajala bodisi mlade Slovence bodisi Neslovence v študij slovenskega jezika in književnosti, obenem se je zahvalil konzulki Generalnega konzulata RS v Trstu Eliški Kersnič Žmavc zaradi podpore, ki jo je doslej slovenska diplomatska izpostava izkazovala ohranitvi nezamenljive didaktične ponudbe slovenskega lektorata. Prof. Košuta pa se je veselil zlasti dveh vidikov, in sicer uvrstitve magistrskega programa slovenščine na podiplomski stopnji v stalni oziroma navadni univerzitetni režim (od leta 2011/2012 so namreč to studijsko stopnjo lahko obdržali zaradi podpore evropskega projekta JezikLingua) in letošnje us-
tanovitve doktorata iz slovenistike v partnerstvu z videmsko univerzo. "Tretja stopnja univerzitetne študijske kariere bo s strokovnega vidika nedvomno okrepila profile slovenistov, kar jim bo omogočalo konkretnejše službene možnosti, zlasti danes, glede na vpetost Slovenije v mednarodne forume", je dejal prof.
slovensko književnost bodisi za slovenski jezik. Opozoril je tudi študente slovenskega maternega jezika, naj sledijo lektoratom prof. Rade Lečič. Da bi bila didaktična izkušnja čim bolj celostna, je prof. Košuta povabil mlade, naj se tudi redno udeležujejo seminarjev (tudi v Ljubljani), raznih tečajev in drugih spremljevalnih
Košuta dosedanjim in novim študentom, ki so napolnili razred v pritličnih prostorih poslopja v ul. Androna Čampo Marzio. Predstojnik katedre je svoje izvajanje posredoval v slovenskem in italijanskem jeziku, saj je didaktična ponudba prikrojena slovenskim in neslovenskim študentom. Obrazložil je, da sodi slovenistika v vsedržavno vejo slavističnih študij in se potemtakem razčlenja v jezikovno in literarno smer. Študij slovenščine je mogoče vpisati v več studijskih programih, na primer v sklop tujega jezika in literature: v tem primeru bo študent ob koncu prve triletne stopnje letno odnesel 9 kreditov za študij književnosti in 6 kreditov za študij jezika. Študenti bodo morali opravljati pisne in ustne izpite bodisi za
ponudb tudi izven univerzitetnih tirnic: to ne bo težko v okolju, v katerem je avtohtono prisotna slovenska narodna skupnost. Glede prve triletne diplomske stopnje je prof. Košuta obrazložil, da bodo ekipo slovenistike sestavljali prof. Robert Grošelj, prof. Lečičeva in on sam. Prof. Grošelj je pojasnil, da bo v triletnem študiju slovenskega jezika uvajal neslovenske študente v osnove fonetike in morfologije, njihove bolj izkušene kolege pa v zakonitosti morfologije in sintakse: v treh letih bodo tako neslovenski študenti sposobni občevanja v slovenščini. Slovenskim študentom pa bo posredoval skladnjo slovenskega jezika. Prof. Košuta pa bo poleg lekcij splošne slovenske književnosti vodil monografske tečaje: v prvem pol-
letju bo predaval o razvoju slovenske književnosti od romantike do moderne, prihodnje leto pa bo slušateljem predstavil moderno in sodobno slovensko poezijo. Tudi magistrski tečaji (ki bodo študentom zagotovili 120 kreditov) se bodo pričeli prihodnje leto. Slovensko literaturo bo poučevala prof. Milena Mileva Blašič, izvedenka na področju mladinske književnosti in pravljične zvrsti. Svoj način posredovanja snovi bo osnovala zlasti na primerjalnem in medkulturnem principu. Na tržaško slovenistiko se po nekaj letih vrača prof. Majda Kaučič Baša, ki ima zaradi proučevanja sociolingvistike zamejski pos-tor za 'naravni laboratorij'. Poudarila je, da je v tem nadvse zanimivem jezikovnem okolju imela zelo motivirane študente, zlasti tiste, ki so pripadali slovenski narodni skupnosti v Italiji. Ti so namreč na lastni koži občutili, kaj pomeni biti Slovenec in govoriti slovenski jezik. "V zamejskem okolju odnos do jezika ni le sporazumevalna zadeva, ampak bivanjska". In ravno ta bivanjska dimenzija sestavlja vsebino njenih tečajev slovenskega jezika, ki bodo po eni strani temeljili na sociolingvističnih	vidikih
slovenskega jezika v Italiji (mlade bo uvajala v pojme družbenega položaja jezika, v njegov ugled itd.), po drugi pa na njegovem besedišču (za to bo predhodno potrebno obnoviti nekatere bese-doslovne in semantične pojme, zakonitosti	slovarskih
priročnikov in drugo).
IG
ESI Gost g. dr. Ivan Štuhec
O aktualnih problemih slovenske Cerkve
Profesor moralne teologije, direktor zavoda A. M. Slomška, duhovnik mariborske škofije in nekdanji študentski duhovnik, dr. Ivan Štuhec, se v verskem in laičnem tisku oglaša s svojimi komentarji in je glede problematike slovenske Cerkve zelo podkovan. Kot je sam dejal, je za razumevanje današnjega položaja Cerkve na Slovenskem potrebno stopiti korak nazaj v zgodovi-
no, v čas osamosvajanja oziroma v devetdeseta leta.
V	Peterlinovi dvorani je dejal, da bi se slovenska Cerkev lahko izognila marsikateremu problemu, a za to ni imela nikoli moči. Slovenski verniki še vedno radi skrbijo za lepe zidove, saj so cerkve obnovljene, ne skrbijo pa za ljudi znotraj njih, to je kate-histe. V devetdesetih letih sta glede tega, kako umestiti religijo in Cerkev kot ustanovo v novi
kontekst, po velikih družbenih spremembah, bili prisotni dve poglavitni ideji: starejša generacija si je prizadevala za vzpostavitev stanja, kot je bilo po drugi svetovni vojni, medtem ko je mlajša generacija upoštevala tudi moderne silnice, a se je zavedala, da mora Cerkev poseči na karitativno in vzgojno-izo-braževalno področje. Odločili so se za prostovoljno obliko zbiranja denarnega prispevka po italijanskem in španskem modelu, a slovenska javnost je že govorila o cerkvenem davku, ki je zbujal odpor prebivalstva. Dr. Ivan Štuhec je bil od leta 1993 član skupine, ki se je pogajala z državo o položaju Cerkve. Izhajali so iz predpostavke, da se morajo
nasloniti na svobodnega državljana, a se vprašanje financiranja Cerkve ni rešilo. Na področju integracije Cerkve v slovensko družbo se je postavilo vprašanje, kako vključiti verski pouk v šolstvo, saj je edina možna alternativa nekonfesionalni verski pouk. Dr. Štuhec je dejal, da imamo še vedno prisotna dva tabuja, in sicer financiranje cerkvenih skupin in vzgoja-izobraževanje. Kar se prvega tabuja tiče, se financirajo še vedno kot pod komunizmom. Verniki plačujejo sedemnajst evrov za maše, "za kar je Slovenija najdražja". Doslej so cerkve na Slovenskem delovale brez sistema in resne kontrole, župniki pa so bili kralji na Betajnovi, da sploh ne govorimo
o vizitacijah.
Predavatelj je podčrtal še kadrovski problem. Ko je škof Stres kot pomožni škof šel v Maribor, je bila škofija že zadolžena preko petdeset odstotkov svojega premoženja, zato so se odločili za prodajo Krekove banke, s čimer so krili dobršen del primanjkljaja. Naredili so nov strateški načrt. Stres je poklical strokovnjake in spravil stvari relativno v red, nato pa je odšel dve leti v Celje. G. Zdolšek, ekonom mariborske škofije, je dejal, da je sam delal z denarjem, ki ga je imel, njegov naslednik pa je delal z denarjem, ki je mislil, da ga bo dobil, kar je že dovolj zgovoren podatek. Ključne stvari so se v mariborski
škofiji zgodile v letih od 2006 do 2008. Stres je hotel izvzeti ekonomijo iz škofije, zato so ustanovili Rast, katere je škofija stoodstotni lastnik in upravlja gospodarstvo, to je vinograde, najemnine, gozdove itn., preko katere je bila škofija solastnik Zvona. Nato je preko Ekspresa prišlo do afere, da je župnija zadolžena za osemsto milijonov, kar ni bilo res. Posledica tega je bila, da se je vlada odločila za stečaj Zvonov, Rasti, škofije in vsega. Politika je razumela, katera je šibka točka, saj obstajajo dokazi, da je do lansiranja članka v Ekspresu in s tem do mednarodnega škandala prišlo kot pri Pa-trii.
Šin
Okusi Krasa 2013
Tokrat na menijih kraljujejo slastne "mineštre"
N/'
Se vedno velja stari rek, da okusna, topla "mineštra" dobro de starim in mladim. O tem je trdno prepričana Vesna Guštin, strokovna svetovalka za kraško kuhinjo, ki že vrsto let sodeluje s prireditelji manifestacije Okusi Krasa, to je s Slovenskim deželnim gospodarskim združenjem. In ravno mineštra bo letošnja vezna nit enogastronomske prireditve, ki se je začela 19. oktobra in bo trajala do 17. novembra. Tokratni Okusi Krasa so že 12. zapored. Manifestacija, ki jo že vrsto let podpirajo Trgovinska zbornica, tržaška pokrajina in Špirit
Slovenija, bo tudi letos združevala lepo število gostiln s Tržaškega in Goriškega, pekarn, ki bodo strankam ponujale kulinarične dobrote in proizvode s Krasa, na primer sladice in kruh iz domače moke, mlete na mlinskem kamnu; v trgovinah jestvin pa bodo v kotičkih tipičnih proizvodov na voljo posebne lične papirnate škatle Okusov Krasa z vinom, siri, medom, oljčnim oljem.
Kot je poudaril predsednik Združenja Niko Tenze na tiskovnem srečanju na sedežu Trgovinske zbornice v četrtek, 17. oktobra, bodo gostinci ohranili menije
Okusov Krasa skozi vse leto, sicer po naročilu. Tenze je z zadovoljstvom ugotavljal, da postaja kulinarični dogodek vse bolj razpoznaven tudi izven ožjega oziroma tradicionalnega okolja. Marketinška strategija se je namreč v času obrestovala tudi zaradi dragocenih informacij, ki jih vsebuje prav tako tradicionalna brošura Okusov Krasa. V njej bodo interesenti našli kulinarično ponudbo posameznih restavracij, vse ostale potrebne informacije in tudi recept, s katerim upravitelji gostinskih obratov ponujajo možnost, da se tudi sami preiz-
kusimo v pripravi kraških dobrot in tipičnih slaščic. Ob Okusih Krasa se že vrsto let vrstijo stranske kulturne ponudbe, kot na primer fotografske in likovne razstave ter tematski večeri. Tako bo tudi letos, ko bo na primer v gostilni Devetak na Vrhu, 6. novembra, poseben kraški večer;
21.	oktobra pa je bilo v gostilni Veto na Opčinah odprtje fotografske razstave Kras Roberta Valentija. Enogas-tronomija se bo tudi v tej izvedbi Okusov spajala z naravovarstvenim pristopom h Krasu in njegovim lepotam: to nalogo so prireditelji tudi letos zaupali članom zadruge Curiosi di natura, ki bodo na
tržaškem Krasu priredili sklop štirih nedeljskih dopoldanskih izletov, ob koncu katerih se bodo
izletniki prepričali tudi o dobri kraški kuhinji v restavracijah, ki
sodelujejo pri manifestaciji. Dodatne informacije so na voljo na spletni strani www. curiosidi-natura. it; naj dodamo le, da sta za to potrebni rezervacija in prispevek 5 evrov na osebo (curiosidinatu-ra@gmail. it - 340-5 5 6 9 3 74).	Na
Goriškem pa bo združenje Juliaest pohodnike vodilo na nočni ogled griča Brestovec (za rezervacije juli-aest@libero. it -338-6557425).
Vse potrebne informacije o Okusih Krasa pa so dostopne na spletni strani www. okusikrasa. net
IG
Obvestila
Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij: 003852386744.
Darovi
Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: N. N. 5, N. N. iz Brega 20, Adelka Vončina 20, Dragica Marenčič 10, Franc Saksida 30, N. N. 20 evrov; za riž otrokom patra Pedra Opeke - Madagaskar: N. N. iz Brega 10 evrov; za misijon patra Ernesta Sakside -Brazilija: N. N. 100, N. N. iz Brega 20 evrov; za misijonarko s. Marijo Pavlišič - Madagaskar:
N. N. 100 evrov; za misijonarko s. Vesno Hiti - Rvvanda: N. N. 100 evrov; za misijonarko s. Andrejo Godnič - Peru: N. N. 100 evrov; za misijonarko s. Zvonko Mikec - Mozambik: N. N. 100 evrov; za misijonarja Danila Lisjaka - Kongo: N. N. iz Brega 10 evrov; za revijo “Misijonska obzorja”: N. N. iz Brega 10 evrov.
Darove lahko nakažete tudi na Banko:
IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan via Cordaroli 29 34135 Trst
SLOVENSKA PROSVETA in
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
vabita na
SREČANJE MLADINSKIH PEVSKIH ZBOROV
nastopili bodo: Mladinski zbor Angels iz Bilčovsa na Koroškem, Mladinski pevski zbor OS Danila Lokarja iz Ajdovščine, Mladinski pevski zbor Emil Komel iz Gorice in Mladinska vokalna skupina Vesela pomlad z Opčin.
sobota, 26. oktobra, ob 20. uri cerkev sv. Jerneja ap. na Opčinah
NOVI
14. revija zborov Devinske dekanije
Vezna nit so bile vstopne in darovanjske pesmi
enkrat mesečno oblikujejo mladinsko mašo v cerkvi Svetega Duha. Ob spremljavi kitare in pod vodstvom Olge Tavčar so nastopili v bolj popevkarskem duhu, tudi z izvedbo znane pesmi, ki jo
ženska skupina iz Zgonika, katere zborovodkinja Zulejka Devetak nastopa v trojni vlogi članice, vodje in organistke. Na koru je zapel tudi Farni zbor Šempolaj, ki s pomlajeno zasedbo išče no-
vo zvočno ravnovesje pod vodstvom Iva Kralja. S pretežno mlado zasedbo se lahko ponaša cerkveni mešani zbor Devin, ki ga vodi Herman Antonič, kateremu je bilo na koncu zaupano tudi energično petje združenih zborov. Pred tem pa je petje nabre-žinskega cerkvenega zbora vodila orgelska in kompozicijska ustvarjalnost Humberta Mamola, ki je sestavil iz treh izbranih pesmi koncertno celoto. Petje je tudi v Nabrežini spremljala beseda gosta, ki je bil tokrat gospod Jože Markuža. Ob pohvali za vsakoletno napredovanje zborov, ki so odraz slovenske kulture in pljuča župnijskega življenja, je govornik vabil k širitvi obsega dekanijske revije z vključitvijo italijanskega gosta, kar bi ob poudarjanju vrednote sodelovanja omogočilo tudi izmenjavo s prikazom slovenskega kulturnega bogastva. Podpredsednica ZCPZ Berta Vremec pa je čestitala vsem udeležencem in jim je v imenu organizatorjev podarila notno zbirko.
PAL
Dekanijska revija je priložnost, da se lahko povežejo cerkveni pevci in se pri tem poudarja njihovo skupno poslanstvo, s prikazom redne dejavnosti in običajnega repertoarja, v katerega spadajo vstopne in darovanjske pesmi, ki so bile vezna nit 14. revije zborov Devinske dekanije. V cerkvi svetega Roka se je petje prepletalo z besedo, saj je predsednik Zveze cerkvenih pevskih zborov Marko Tavčar sestavil vezni tekst z aforizmi in odlomki iz spisov o cerkveni glasbi. Za slavospev cerkvenemu petju je uporabil spodbudne besede sv. Pavla, znanstveni pristop Antona Štruklja, teološko perspektivo Benedikta XVI. z mislijo o glasbi, ki uteleša tišino oz. polnost skrivnosti, naklonjene izjave o koristnih učinkih petja sv. Avguština
in bi. Antona Martina Slomška. Za udejanjanje teh besed se je potrudilo sedem zborov, med katerimi so prvi nastopili mladi iz Devina, Štivana in Medje vasi, ki
je napisal Karol Wojtyla. Orgle na koru pa so podprle petje ženske cerkvene skupine Mavhinje (vodi Majda Pertot), ki je izvedla vrsto kitičnih pesmi, tako kot
Ob finančni podpori Urada RS
Projekt za podjetniški inkubator
V	sredo, 16. oktobra 2013, je Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) ob prisotnosti ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu Tine Komel predstavilo Projekt za podjetniški Inkubator za mlade podjetnike v Italiji.
Projekt financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in je namenjen podpori mladim pri ustanavljanju novih malih in srednjih podjetij. Projekt bo izvajalo SDGZ s sodelovanjem storitvenega podjetja Servis, Zadružne kra-ške banke, BIC Incubatori FVG, izobraževalnega konzorcija Slov.I.K. Projekt obenem podpirata krovni organizaciji SKGZ in SSO.
Uvodno besedo je imel predsed-
nik SDGZ Niko Tenze. Tenze je poudaril problematično stanje italijanskega gospodarstva in težave, ki jih podjetniki imajo danes, obenem pa je podčrtal, da mladi potrebujejo konkretno pomoč, da bi lahko stopili v svet podjetništva.
Ministrica Tina Komel je naglasila, da bo projekt združeval mlade s svetom gospodarstva, in to označila kot zelo pozitivno, obenem pa se je zahvalila krovnima organizacijama SKGZ in SSO za podporo ciljem projekta. Direktor SDGZ Andrej Šik je opisal projekt in njegove konkretne cilje. Projekt je bil zasnovan z namenom, da odgovori na konkretne potrebe. Obstaja veliko zanimanja mladih, da stopijo v svet podjetništva, treba pa je ustvariti
pogoje, da se odločijo za tak korak.
Namen projekta je informirati mlade o možnostih v svetu podjetništva in jim obenem pomagati pri uspešnem zagonu lastnega podjetja. V prvi fazi projekta bo iz ciljnih skupin tega projekta (zadnji razredi višjih srednjih šol, univerzitetni študentje, ki končujejo ali so končali študij) evidentirana skupina približno 30 mladih, ki jih bodo povabili na informativna srečanja, na predavanja priznanih strokovnjakov in uspešnih lokalnih podj etnikov in na tečaje usposabljanja za potrebe tržišča. Skupina bo nato sodelovala na natečaju za najboljšo poslovno idejo, ki bo nagradil 3 najboljše podjetniške ideje.
Šik je poudaril, da projekt ni namenjen le tistim trem potencialnim podjetnikom, ki bodo zmagali natečaj, ampak vsem tistim mladim, ki jih podjetništvo zanima in imajo idejo, ki jo hočejo uresničiti. Zaradi tega bo veliko pozornosti usmerjene v izobraževanje in informiranje mladih po-
tencialnih podjetnikov. Dolgoročni cilj projekta je gospodarska okrepitev slovenske manjšine v Italiji, kar predstavlja jamstvo za
obstoj naše narodne skupnosti, je še nadaljeval Šik.
Podjetniki, ki bodo zmagali na natečaju, bodo lahko izkoristili možnost ustanovitve novega podjetja in nastanitve v Inkubatorju. Projekt bo inkubiranim
podjetjem nudil svetovanje pri izdelavi finančnih načrtov in marketinške strategije, pomagal pri iskanju poslovnih partnerjev in jih informiral o dobrih praksah v izbranem gospodarskem sektorju.
Inkubator bo nudil možnosti mladim podjetnikom, da si bodo lahko s svojimi vrhunskimi idejami in izdelki izborili mesto na tržišču.
Adriano Kovačič je spregovoril v imenu Zadružne kraške banke (ZKB). ZKB je zagotovila svoje sodelovanje pri projektu, in sicer s ponujanjem raznih brezplačnih oz. po nižji ceni ponujenih storitev za izbrana podjetja. Med temi je Kovačič naštel brezplačno svetovanje pri bančnih in zavarovalnih storitvah ter vodenje tekočega računa, obenem pa popuste pri obravnavi posojil in kredite z ugodnimi obrestnimi merami. Edvin Bevk je v imenu BIC Incubatori FVG predstavil raven njihovega sodelovanja pri projektu. BIC Incubatori FVG je podjetniš-
ki inkubator v lasti družbe Friulia in deluje od leta 1989. Skozi tržaški BIC je že šlo 210 podjetij, sedaj pa je v njem inkubiranih 30 podjetij . BIC bo v okviru projekta nudil poslovne prostore za tiste tri podjetnike, ki bodo zmagali natečaj, obenem pa jim bo pomagal pri izdelavi poslovnih načrtov. Direktor Andrej Šik je tudi spregovoril o sodelovanju z izobraževalnim konzorcijem Slov.I.K., ki je že izkazal razpoložljivost za sodelovanje pri aktivnostih izobraževanja v sklopu projekta. Storitveno podjetje SDGZ Servis pa bo inkubiranim podjetjem nudilo brezplačne računovodske storitve, je dejal Šik.
Ob koncu tiskovne konference sta podporo projektu izrazila tudi predstavnika SKGZ Rudi Pavšič in SSO Ivo Corva.
Predvideno trajanje projekta je eno leto, aktivnosti pa se bodo začele že v drugi polovici letošnjega novembra.
Za morebitne informacije ali vprašanja o projektu se lahko obrnete na info@sdgz.it
S 3. strani
Izhodiščni potencial •••
Zasedba okrogle mize je bila strokovno podkovana. Vsak izmed udeležencev je bil namreč zastopnik določenega družbenega oziroma gospodarskega segmenta. Posamezni govornik je na svoj način izhajal iz poročila, ki ga je uvodoma podal Sergij Stancich, saj je predsednik ZKB v svojem izvajanju jasno in glasno podčrtal družbenopolitične hibe Trsta, ki nima izostrenega načrta o svoji prihodnosti. "V Trstu je osrednji problem ta, da se še naprej podaljšujejo učinki iz preteklosti, kot na primer prisotnost meje, mentalna zaostalost in denarna podporna politika, ki je po eni strani zadušila podjetniško nagnjenje Tržačanov, po drugi pa je ohranjala nadvlado nekaterih lobijev politične in druge narave”, je dejal Vittorio Torbianelli, profesor na oddelku za ekonomske vede na tržaški univerzi. Mnenja je bil tudi, da so mlajše generacije, ki bi lahko marsikaj prispevale, daleč od teh logik, ki so zlasti v preteklosti pogojevale gospodarske dinamike. Mlajšim gene-
racijam morajo javne ustanove ponuditi jasne delovne in strateške okvire, v katerih spodbuditi inovacijo. Torbianelli je omenil potrebo po večjih podjetniških potezah javnih ustanov: od obstoječih podjetij bi profesor podprl tista, ki z lastnimi močmi že kljubujejo krizi in krepijo razvoj področja tako, da privlačijo tuje investitorje. "Mladi Tržačani nimajo vizije, ker mesto samo je nima"! Pred nevarnostjo birokratskega kolesja je svaril Massimilia-no Fabian, predsednik konzorcija Con. Ga. Fi in izvršni direktor družbe Demus. Tržaška birokracija je groteskna do take mere, da poskuša zavirati tiste gospodarske dejavnosti, ki imajo v Trstu dolgo tradicijo in rožnato sedanjost: na primer sektor kupo-prodaje in praženja kave, kjer deluje 50 podjetij, katerih letni delokrog obsega 900 milijonov evrov letno, in kjer je zaposlenih okrog 1000 ljudi. "Birokracija bi morala imeti ravno obratno vlogo od sedanje: morala bi privabljati tuje investitorje in lajšati delo krajevnih de-
Razlikujemo
La banka differente.
javnikov. Poleg tega je davčna politika za podjetja strahotna, kar onemogoča nove investicije v tem sektorju. Ampak to je vsedržavni problem", je dejal Fabian. Marsikateri podjetnik zaradi utrujenosti ni hotel več tvegati in je raje opustil svojo dejavnost.
Prava rešitev bi bila po njegovem mnenju sistemska podpora podjetnikom, ki se zavzemajo za inovacijo in na tak način krepijo svoje podjetje.
Guerrino Lanci, predsednik konzorcija	Pro-
moTrieste, je pritrdil Stanci-chevim	ugo-
tovitvam glede skromne tržaške gostoljubnosti. "Turistični sektor se za razliko od drugih gospodarskih področij razlikuje zaradi točnih ponudbenih parametrov, kar zahteva od podjetnika doslednost pri delu. Trst se v preteklosti ni sistemsko posvečal turizmu, denar, ki ga je z lahkoto služil, ni unovčil v nove dejavnosti. To se danes še kako
etičnih težav, ki zaznamujejo naš prostor in naše ljudi, odidejo. Potencial sam na sebi se izjalovi, če ga ne podpira vrsta dejavnikov, začenši z voljo do dela in do predanosti v razmerju do drugega", je dejal Lanci in poudaril, da so Tržačani še vedno zaverovani vase, v svoj mali svet. "Turistične dinamike danes zahtevajo širšo
začelo svojo dejavnost v Trstu, tovarna testenin Pasta Zara leta 2003”, je dejal Possamai. Poudaril je, da je bajnih skladov, s katerimi sta si bodisi desnica bodisi levica delili konsenz, konec: "Sklad za Trst je bil kot mamilo, ki ga je politika brizgala v žile
Tržačanov: ta denar je skvaril etiko, zavest in družbeno motivacijo prebivalcev", je jasno povedal časnikar. Prepričano je odklonil načrt hitre železnice, načrtovanje katere ostaja zgolj na papirju, ogreva pa se za veliko bolj ceneno posodobitev obstoječe trase. Obseg in delokrog tržaškega pristanišča je skromen, zato je končno nastopil čas za začetek tvornega sodelovanje severnojad-ranskih luk. Za to, kot tudi za ostale dejavnosti, pa je potrebno načrtovanje, lastnost, ki Trstu primanjkuje.
pozna. Tuji gospodarski dejavniki, ki bi iskreno želeli investirati pri nas, nam sicer priznavajo ogromen razvojni potencial. Začetna želja pa ni dovolj: v trenutku ko se tujci zavedajo birokratskih, strukturnih in
ponudbo kot nekoč, tudi z logističnega vidika: Trsta zato ne gre istovetiti zgolj z njegovim ožjim ozemeljskim oziroma pokrajinskim obsegom, potrebno ga je uvrstiti v širši geografski, tudi čezmejni kontekst". Razloge, za-
kaj je Trst mesto najstnikov, je pojasnil odgovorni urednik dnevnika 11 Piccolo Paolo Possamai. "Resno se moramo spraševati, kaj se dogaja s tržaškim gospodarskim sektorjem, če ugotovimo, da največ Tržačanov zaposlujejo po vrsti Zdravstveno podjetje, občina in dežela, in če zasledimo, da je zadnje podjetje, ki je
MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (22) Martza Perat
Nepalka, ki je novi dom našla v Piranu in tu spoznala umetnost
Sapcma Gandharb, oblikovalka keramike
Med mnogimi priseljenci živi med nami v Piranu tudi Sapana Gandharb, po rodu iz Nepala. Sapana se je rodila 29. junija 1977 v Katmanduju, v družini z osmimi otroki. Zaradi nepravičnega kastnega sistema, ki je uradno sicer odpravljen, v praksi pa še trdno zakoreninjen, ni imela veliko možnosti za šolanje. Ker je bila vedoželjna, se je sama naučila brati in pisati, pa tudi nekaj angleščine. Seveda je nepalska pisava čisto drugačna od naše! Že kot desetletna deklica je začela delati, najprej na riževih poljih, nato kot prodajalka spominkov in nakita ter slednjič kot turistična vodička. Tako je spoznala tudi popotnika Igorja Krmpotiča, ki je razumel njeno željo po znanju ter jo povabil v Piran. Sprejela je njegovo ponudbo in izziv ter se podala na dolgo pot v Piran, kjer so jo za svojo krušno hčerko vzeli Ličen -Krmpotičevi.
Sprva je čutila veliko domotožje, a pred njo je bilo še veliko dela. Z veliko volje in vztrajnosti se je naučila slovenskega jezika, tako da ji lahko marsikdo od nas zavida, saj zna pravilno uporabljati tudi dvojino in pozna celo mnoge slovenske pregovore in reke. Počasi se je prilagodila naši kulturi in vsakdanjemu načinu življenja, od oblačenja in kuhanja naprej, kar je vse čisto drugačno od navad, ki jih je poznala v Nepalu. V Kopru je opravila tudi katehume-nat - uvajanje odraslih v krščanstvo - in sprejela krščansko vero. Na Ljudski univerzi Koper je končala osnovno in srednjo šolo V. stopnje za ekonomskega tehnika. Ker je pristala v družini umetnikov, je tudi njo pritegnilo umetniško ustvarjanje. Prva znanja s področja oblikovanja gline si je pridobila v ateljeju Mire Ličen Krmpotič in Igorja Krmpotiča. Nato se je leta 2002 udeležila tečaja keramike, ki ga je organizirala Skupnost Italijanov Piran v svojih prostorih. Njena mentorica je bila dve leti Apolonija Krejačič. V Ljubljani je nato obiskovala še tečaj lončarstva pri keramičarki Ines Kovačič, kjer se je učila vrtenja na lončarski kolovrat. S kakovostnimi in estetsko dognanimi keramičnimi izdelki si je pridobila status domače in umetnostne obrti, ki ji ga je podelila Gospodarska zbornica Slovenije. Postala je tudi članica Društva keramikov in lončarjev Slovenije, ki ima svoj sedež v Ljubljani.
Prvič je samostojno razstavljala v Galeriji Pina v Kopru. Sledile so še druge samostojne in skupinske razstave: v cerkvici Marije Snežne v Piranu, v Pečaričevi galeriji v Piranu, v vitrini ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola, v galeriji v Slovenski Bistrici, v Krapini na Hrvaškem in drugod. Nekaj teh razstav je or-
ganiziralo društvo Prijatelji zakladov sv. Jurija iz Pirana. Že osemkrat je v okviru Društva keramikov in lončarjev Slovenije razstavljala v prostorih ljubljanskega magistrata. Leta 2012 je sodelovala na Mednarodni razstavi Keramikon v Varaždinu. Za to razstavo je kandidiralo več kot tristo kera-mičarjev z vseh koncev sveta. Stroga žirija je izmed vseh izbra-
la le 91 kandidatov, med štirimi Slovenkami tudi Sapa-no. Letos sodeluje na mednarodni razstavi Cera-mica multi-plex v avstrijskem mestu Kaphenberg.
Med več sto
kandidati je stroga žirija izbrala 136 keramičarjev, med tremi Slovenci je bila tudi Sapana. Sapana pa se ne ukvarja le s keramiko. Zelo rada fotografira stare piranske hiše, ker ji je všeč stara arhitektura. Rada potuje in na njenih fotografijah lahko vidite prizore iz Istanbula, Efeza, Berlina, Firenc, Bologne in iz raznih avstrijskih in hrvaških mest. Rada bere, predvsem kriminalke in potopise. Naredila je šiviljski tečaj, kjer se je učila krojenja in šivanja. Dve leti je hodila na slikarski tečaj pod mentorstvom Lilijane Stipanov, ki je bil prav tako v prostorih italijanske skupnosti. Obiskovala je tečaje računalništva in nemščine in ima mednarodna potrdila o znanju računalništva in nemškega jezika. Izpopolnila je znanje angleščine ter se naučila osnov italijanskega jezika.
Na povabilo častnega konzula iz Nepala, Aswina Shretha, je imela v Slovenskem etnografskem muzeju potopisno predavanje ob diapozitivih o Nepalu. Podobno predavanje je imela za izolske osmošolce v Mestni knjižnici Izola v okviru projekta Rastem s knjigo. Sapana je tudi odlična pripovedovalka pravljic. Dar pripovedovanja je podedovala po stricu, pravljičarju Sano-babuju, ki je otrokom ob večerih pripovedoval pravljice. V slovenski znanstveni reviji Slov-
stvena folkloristika je bila objavljena njena pravljica o dveh bratih in nepalskem mitičnem bitju z imenom Lamkane-maraz. Objavila je tudi potopisno reportažo o Nepalu v reviji Horizont. Za svoje dosežke je leta 2007 od Andragoškega centra Slovenije prejela posebno priznanje. Iz Andragoškega centra Slovenije so jo kot predstavnico Slovenije tudi poslali v Edinburg na Škotskem na	Teden
vseživljenjskega učenja in srečanje študijskih krožkov. Vendar takrat še ni imela slovenskega državljanstva in ni mogla odpotovati tja. Slovensko državljanstvo je dobila za svoj rojstni dan leta 2012. Sapana zdaj svoje dneve namenja predvsem oblikovanju iz gline. Njeni motivi so najrazličnejši: od cvetja, hišic, jaslic, rib, bikov do ptic. Na začetku svoje umetniške poti je iz gline oblikovala predvsem najrazličnejše ribe. Njena domovina Nepal je namreč gorata in Sapana je do priho-
da v Piran za morje vedela le iz pripovedovanja. Tu pa jo je morje čisto prevzelo. Očarale so jo morske živali, ribe, delfini, morski konjički in postale predmet njenega umetniškega ustvarjanja. Še danes jih oblikuje z veliko ljubezni in domišljije. Ne povsem realistične podobe morskih živali so prepletene s fantazijskimi oblikami rib iz hindujske mitologije. Sapana se igra z barvami, oblikami in gibanjem. Med barvami prevladujejo nežni sinjemodri odtenki neba in morske gladine ter svetle, vesele in nežne barve. Poleg morskih oblikuje tudi druge živali, predvsem bike. Bik mahiš ali nandu sta v hindujskem verstvu prevozno sredstvo boga Šive. Izdeluje tudi nakit iz keramike in poldragih kamnov iz Nepala. Tako se v Sapaninem umetniškem oblikovanju prepletajo njene nepalske korenine in spomini na dom ter očaranost nad novim in drugačnim. Pravi, da ideje prihajajo v njene misli kar same od sebe, nato dolgo premišljuje o teh podobah in skuša v glini uresničiti, kar si je zamislila. Vedno pa hoče ustvariti nekaj novega, česar se doslej še nihče ni domislil. Če si želite ogledati njene izdelke, jo najdete v družinskem ateljeju v ulici Svobode ali pa v Galeriji na Cankarjevem nabrežju v Piranu.
Špela Pahor
Mengore na Tolminskem
Leta 1304 je bila izredno huda zima, leta 1309 se je na polja in travnike ob Soči spustil ogromen roj kobilic, ki je uničil vse, kar je bilo zelenega, leta 1348 pa je bil hud potres. V tem letu je razsajala tudi kuga in zaradi nje so pomirale cele družine. Kuga se je v teh krajih spet pojavila leta 1479, pridružila se ji je še huda lakota. Kužno znamenje, ki ga vidimo pri Volčah in je eno naj starejših in najlepših znamenj na Slovenskem, spominja na tiste čase. Leta 1512 se je spet stresla zemlja, vendar tokrat potres ni bil močan, leta 1532 pa se je znova pojavila kuga, prav tako leta 1634, ko so jo zanesli s Kranjskega.
Nad Volčanskim poljem se dvigajo Mengore, priljubljena Marijina božja pot in podružnica volčanske prafare.
Kot beremo v knjižici Mengore g. Jožka Kraglja, ki je izšla v Gorici leta 1993 ob 500-letnici te božje poti, je Ustanovna listina za gradnjo omenjene cerkve bila izdana leta 1493. To je razvidno iz dokumentov, ki jih je v Čedadu in Vidmu odkril g. Franc Rupnik, dekan v Kobaridu.
Na tej listini je namreč napisano, da so dne 6. marca 1493 predstavniki volčanske fare odšli v Čedad in čedajskemu kapitlju izrazili željo volčanskega ljudstva, da bi v čast Mariji Devici, sv. Petru, sv. Jakobu in sv. Janezu zgradili cerkev. Obljubili so, da bodo skrbeli za vse, kar bo potrebno za službo božjo. Čedajski kapitelj je prošnji ugodil. Zdi se, da je cerkev na Mengorah bila
zgrajena že pred letom 1525, vendar o tem ni točnih podatkov. Leta 1658 pa je čedajski kanonik na praznik Marijinega Imena, kot še omenja g. Jožko Kragelj, blagoslovil na Mengorah novi Marijin oltar. Zato je glavni romarski shod te božje poti na nedeljo po prazniku Marijinega rojstva.
Prvotno cerkev so večkrat popravljali in obnavljali. Danes je ni več, ker je bila porušena med prvo svetovno vojno. Na starih fotografijah vidimo, da je bila ta cerkev majhna, imela pa je visok in kar mogočen zvonik. Tudi iz tega lahko sklepamo, da je bila mengorska božja pot dobro obiskana in tudi dobro oskrbovana.
V tej prvi cerkvi so bili tudi kipi sv. Petra, sv. Jakoba in sv. Janeza, ki se omenjajo v Ustanovni listini. Glavni oltar v prvotni cerkvi je bil lesen in lesen je bil tudi kip na njem. Predstavljal je sv. Ano, ki je na kolenih držala Marijo, ta pa je na kolenih držala Jezuščka. Zato so to božjo pot imenovali tudi "Marija na kolen-cah”.
Marijina božja pot na Mengorah je osrednja božja pot na Tolminskem in je z življenjem njegovih prebivalcev tesno povezana. K Mengorski Mariji so zrli Tolminci, ko so v davnih časih mogočnim gospodom oddajali desetino in opravljali tlako. Ob njej so se zbirali puntarji, ko so šli v boj za staro pravdo, vanjo so zrle dekleta, žene in matere, ki so doma trepetale za življenje svojih zaročencev in mož, zrli so otroci, ki so prosili za življenje svojih očetov, ko so se ti borili za kmečke pravice.
/dalje
Prva številka mladinske revije Galeb
S prenovljeno oblikovno podobo v 60. letnik
Galeb z letošnjim šolskim letom stopa v 60. leto izhajanja; prvič se je namreč pojavil L 1954. To je dolga doba, v kateri si je nabiral izkušnje in se po potrebi preoblikoval. Ob svoji šestdesetletnici se predstavlja oblikovno oz. likovno bolj svež, jasen in pregleden. Naslovnico je po utečeni navadi prepustil mladim oblikovalcem, tokrat so to učenci OŠ P. B. Domen iz Sovodenj s svojimi "geometričnimi" risbami. Zajetna, 53 strani obsegajoča prva številka Galeba, ki izhaja v Trstu in katerega odgovorni urednik je Ace Mer-molja, prinaša zapise že preverjenih, pa tudi nekaterih novih sodelavcev. V njej bodo bralci našli veliko zgodb in zanimivosti, pa tudi pesmic, ugank in drugih zank za bistritev "možganov". Na prvih straneh je pesmica Moji načrti, ki jo je stkala Zvezdana Majhen, nežno in poetično kot vselej pa ilustrirala Mojca Cerjak. O septembru poje pesmica iz Rezije, ki ima poleg izvirne oblike v rezijanščini še "prevod" v slovenskem jeziku. Napisala jo je Silvana Paletti, domišljijsko lepo ilustracijo, ki prikazuje na drevesu viseče knjige, je izdelala Paola Moretti. Martina Legiša je uganke stlačila v Rime in jih prepustila izvirni likovni roki Stefana Turka, da so v močnih barvah tudi oživele. Pomenljiva "pesmica" je Jaz = Ti-, v njej avtorica Sanja Širec Rovis spregovori o lepoti drugačnosti. Tisti otroci, ki radi berejo, bodo imeli v Galebu res "veliko za pod zob". Našli bodo tudi take zgodbe v nadaljevanjih, ki pridejo v poštev za bralno značko. Take so npr. Čarovnica Češminka v šoli, ki opisuje Češ-minko pa tudi njeno čarovniško metlo, ki je v šoli postala zelo priljubljeno prevozno sredstvo.
Tudi pripoved o Zabi Poloni, ki jo mahne v mesto spada v bralno značko; napisal jo je Marko Gavri-loski, junake zgodbe pa je živo upodobila Katerina Kalc. Tudi zgodba Maje Furman o velikanu, ki je srečal cmeravega dečka Marka, je označena z Ostržkom bralne značke, in še zgodba v na-dajevanjih Domači zverinjak, ki jo je napisala Maša Ogrizek, šega-vo pa ilustriral Boštjan Plesničar, sodi v bralno značko. Zapis hudo-
mušno spregovori o družini, katere članom je mlada deklica, ki se sama primerja panterju, dala podobo iz živalskega sveta glede na to, kako se izražajo in obnašajo. Stari znanki Nina Kokelj in Nina Mrdenovič nadaljujeta pisanje nekoliko "nadrealističnih" zgodb Svinčnik in zbiratelj. Tistim, ki radi raziskujejo jezik, bo všeč nova rubrika o soimenjakih; piše jo Darinka Kobal, ilustrira pa Dunja Jogan. Tokrat je govor o zebri, živali in prehodu za pešce, spremljajo jo vprašanja, ki seveda čakajo na pravilen odgovor. Kdor bo prebral razlago teh dveh besed, bo zlahka izbral pravilen odgovor. Klarisa
M. Jovanovič skupaj z zvestim ilustratorjem Venom Dolencem začenja svoje pisanje slikovitih besednih zvez: pričela je s tistimi o Bogu (bogdaj, boglonaj, se ne boji ne Boga ne hudiča...). Zelo zanimiva je tudi zgodba v nadaljevanjih, za katero je Marjeta Zorec našla navdih pri Janezu Jalnu in njegovem delu Bobri ter še drugih virih. Lepo opisuje, kako so nekdanji mostiščarji šli trgovat oz. izmenjat blago s plovilom, narejenim iz debla, drvakom (take so bile tudi Čupe v Tržaškem zalivu). Berta Golob se zaustavlja ob slovenskih književnikih. Za uvod se je pomudila pri zelo priljubljenem Tonetu Pavčku, ki je tako prijetno znal recitirati svoje pojoče rime. V novi rubriki Svet na dlani, ki jo piše Ivana Pajenk, bodo bralci spoznavali širši svet in njegove zanimivosti, pa še uganiti bodo morali, o kateri deželi oz. državi je govor. V septembrski številki Galeba sta tudi nepogrešljiva, simpatična medved in miška izpod peresa Majde Koren in čopiča Bojana Jurca. Neločljiva prijatelja pripravljata raketo, da bosta poletela v vesolje. David Gregori in Petra Terčon pa pišeta strip Glavko in Lučka, o iznajdljivih dečku in deklici.
Jasna Merku' bo še naprej delila svoje znanje mladim ustvarjalcem: tokrat jih uči pripravljati svojevrstno "knjigo". Tudi kuhar Škrobek ima svoj prostor v reviji; tam lahko mirno modruje o zdravi hrani. Poleg omenjenega bodo bralci v prvi Galebovi številki našli še rubriko Naši šolarji pišejo in rišejo: četrtošolci OS Fran Šaleški Finžgar Barkovlje so Galebu poslali vse polno risb s cvetnim tihožitjem, malčki iz vrtca pa so za svoje risbice našli navdih pri pravljici o psu, ki ni znal lajati.
Privlačne Galebove vsebine bodo gotovo pritegnile k branju tudi tiste, ki niso "grozni knjigožeri".
IK
Sloveniia
--------^	M-
Aktualna tema na Slovenskem
Predlog zakona o davku na nepremičnine
Razpravljanje o predlogu zakona o uvedbi davka na nepremičnine je postalo osrednja in najbolj pomembna politična in splošna tema v Sloveniji. Razlogov je več, so pa posledica in odsev splošnih družbenih in političnih razmer ter stanja v državi. Poudarjamo,
mestil tri dosedanje predpise o podobnih dajatvah v Sloveniji. Toda po novem naj bi bili lastniki stanovanj in stanovanjskih poslopij lahko do trikrat bolj obdavčeni, kot pa so bili do sedaj. V Sloveniji je že skoraj 600 tisoč upokojencev in velika večina jih ima v lasti stanovanje ali hišo. Ker
ičen.
Premierka Alenka Bratušek je na javni TV Slovenija zagrozila, da bo vlada, v primeru, da obravnavani zakon ne bo sprejet, znižala pokojnine in plače uradnikov ter drugih uslužbencev v javnem sektorju. Voditelj oddaje je sicer ni vprašal, zato predsednica vlade tudi ni odgovorila na kritike o tem, da je vlada pohitela z zakonom o obdavčenju nepremičnin, ni pa še nič resnega naredila v bankah, glede denarja, ki je odtekel v tujino, in tudi nič pri ugotavljanju izvora premoženja	sumljivih
posameznikov. Martin Jakše, nekdanji član Računskega sodišča Slovenije, je v časniku Delo zapisal, "da je davek na nepremičnine primer, kako nas politične elite skubijo v imenu reševanja krize. Evidence, ki naj bi bile osnova za nov davek, so neusklajene in zato niso dobra osnova za odmero davkov. V Sloveniji rešujemo določene elite, ki so povzročile zelo veliko škodo v materialnem in finančnem smislu. Če bi zasegli le 30 odstotkov odtujenih sredstev, bi se lahko drugače lotili urejanja javnih financ. Reševanje slovenskih bank in gospodarstva bi lahko uredili z zaplembo premoženja, tudi vrnitvijo denarja, ki je naložen v davčnih oazah. Za vse finančne operacije obstajajo podatki oziroma sledi, le politične volje za zakonite posege in ukrepe ni".
V	novem, zdaj veljavnem predlogu zakona o davku nepremičnin je predvideno, da bo Cerkev oproščena plačila davka na sakralne objekte, v katerih opravljajo bogoslužje, in davka na kulturne spomenike. Najbrž so se za tako rešitev prizadevali tudi v Vatikanu, kjer so tamkajšnji diplomati imeli zadevne pogovore tudi z Majo Marijo Lorenčič-Svetek, vele-
poslanico Slovenije pri Svetem sedežu. Naj ob tem navedemo, da je slovenska vlada v sklopu nepremičnin sprva načrtovala obdavčitev cerkva, kapel, mošej, sinagog, molilnic, verskih znamenj, kapelic, učilnic za pastoralne dejavnosti in domov za duhovne vaje.
Med političnimi, kulturnimi in drugimi novostmi, ki so se v prejšnjih dneh zgodile v Sloveniji, poročamo, da je pri založbi Nova Obzorja izšla knjiga dr. Dimitrija Rupla z naslovom Negotovo življenje 176. članice OZN in s podnaslovom Negotovo življenje Slovencev od avstrijskega cesarja, srbskega kralja in jugoslovanskega maršala, do DEMOSA in stricev iz ozadja; od narodnega vprašanja do nacionalne države, evropskega poslanstva in morebitnega novega koncepta. Avtor je v knjigi na 270 straneh zajel obdobje, ki je potekalo skozi skoraj celotno dvajseto stoletje, vse do nedavnih poskusov restavriranja komunizma skozi tako imenovane ljudske vstaje, v katerih nam poskušajo prodati tako imenovani demokratični socializem. Po mnenju dr. Dimitrija Rupla, ki je Slovencem dobro znan kot pisatelj, politik in diplomat, "si Slovenci zaslužijo novo zbranost, podobno zbranosti, ki je botrovala postavljanju slovenske države".
Pa še sporočilo globoko humanega pomena, namenjeno bližnjemu 14. novembru, svetovnemu dnevu diabetesa, to je sladkorni bolezni. Ta je v svetu, torej tudi v Sloveniji, čedalje bolj razširjena, in je na nekaterih območjih že dobila značaj epidemije. V Sloveniji je po zadnjih uradnih podatkih zdaj okoli 125.000 sladkornih bolnikov. V Ljubljani so v kampanji zoper omenjeno bolezen natisnili 200.000 izvodov časopisa Diabetes kot priloge revije Dita. Letošnjo kampanjo zoper diabetes, ki že poteka, vrh pa bo dosegla 14. novembra, v Sloveniji usmerjata 33-letni košarkarski reprezentant Jure Balažič in slovenska kandidatka za eno izmed svetovnih lepotic, 21-letna Nina Kos. Oba imata Diabetes tip 1.
Marijan Drobež
Upokojenski pevski zbori v Ljubljani
Sodelovala sta tudi dva zbora iz našega zamejstva
Zveza Društev upokojencev Slovenije (ZDUS) je tudi letos organizirala 2. oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani, v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje, Državno srečanje upokojenskih pevskih zborov. Na letošnjem 38.
srečanju je nastopilo 14 zborov, med temi Ženski pevski zbor Društva goriških upokojencev in Združena moška zbora Fran Venturini Domjo in Tabor Opčine s Tržaškega. Večina drugih zborov je bila iz Slovenije. Ob prihodu v Cankarjev dom je zamejska zbora nenapovedano, a zelo prisrčno pozdravila Tina Komel, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Nato seje pogovarjala s pevovodji raznih zborov. Od 16. ure dalje so se v Linhartovi dvorani zvrstili pevski nastopi. Pozdravni nagovor je imela dr. Mateja Kožuh Novak, predsednica ZDUS. Ženski zbor Društva goriških upokojencev je nastopil tretji, tržaška Združena moška zbora Venturini in Tabor pa sta zapela po slavnostnem govoru Igorja Švare. G. Švara je med drugim tudi povedal, daje izšla pesmarica ZDUS, ki pomaga pevovodjem pri izbiranju pesmi, ki jih društva lahko vključujejo v svoje programe. Pohvalil je požrtvovalnost pevskih zborov in priporočil, naj ne omahujejo v težavah. Vsi nastopajoči zbori so prejeli priznanje ZDUS za sodelovanje na državnem srečanju. Pevska revija se je končala okrog 18.30 z vzklikom podpredsednika Zveze: "Še pridite”!! Članice Ženskega pevskega zbora z Goriškega in spremljevalci so po lepem ter uspešnem srečanju med vračanjem proti domu v prijetnem razpoloženju prav lepo prepevali. Organizatorji srečanj pevskih zborov se zavedajo nujnosti povezovanja Slovencev različnih dežel, kar prispeva ne le k boljšemu uspehu in k večji rasti zborovskega petja, ampak tudi h koristnemu medsebojnemu spoznavanju. S takimi nameni načrtuje Društvo slovenskih upokojencev za Goriško v svojih programih tudi srečanja z drugimi društvi na Goriškem, posebno iz Slovenije. Sredi avgusta so se kot vsako leto doslej pevke in drugi člani srečali z društvom Deskle-Anhovo na poletnem pikniku na Ladišču pri Plavah. Ob koncu septembra pa so obiskali člane društva Nova Gorica, (ed)
Dr. Dimitrij Rupel (foto DPD)
da se bo obravnavani zakon nanašal na veliko več kot milijon lastnikov različnih nepremičnin, od stanovanj, hiš, industrijskih obratov pa do redkih in slabih gozdov na sežanskem Krasu. Nemara bi zavezanci tak nov zakon tudi sprejeli, saj imajo omenjeni davek na nepremičnine že daljše obdobje uveden tudi v drugih državah na območju EU. Toda predlog zakona, ki ga je sprejela slovenska vlada, bi moral biti jasen, pregleden, zlasti pa pošten do vseh slojev oziroma skupin prebivalstva, njihovih dejavnosti in do vsakega posameznika.
Nov zakon, če bo seveda dobil večino v parlamentu, bo nado-
pa imajo slovenski upokojenci nizke pokojnine, mnogi novega davka ne bi mogli plačevati in so zaradi novih zahtev države zelo zaskrbljeni. Karl Erjavec, predsednik upokojenske stranke DESUS in zunanji minister, je upokojence z majhnimi prejemki in tudi druge revne ljudi vzel v zaščito in je napovedal, da stranka DESUS predloga zakona o davku na nepremičnine ne bo podprla. Kaže, da je Karl Erjavec tokrat ze-
lo	odločen, njegova stališča pa bi utegnila povzročiti težave v vladni koaliciji. V Sloveniji obstajajo tudi predlogi, naj bi namesto davka na nepremičnine uvedli t. i. krizni davek, ki bi bil bolj prav-
Jure Košir
Kdaj in zakaj se Slovenija pojavlja v svetovnih medijih?
Slovenija - prvovrstna medijska
novica
Kako zanimiva je Slovenija za tuje medije in tujo mednarodno javnost? Zanimivo vprašanje, ki ima seveda dokaj logičen odgovor. Slovenija je majhna država z majhnim tržiščem: prav velikega zanimanja torej tujina za Slovenijo ne kaže. To ne smemo jemati tragično, saj je prej ko ne posledica okoliščin in obsega, ki ga lahko ima država z 2 milijonoma prebivalcev in s 35 milijardami evrov velikim BDP. Slovenija je kvečjemu poznana kot turistična točka za pohodnike ali za turiste, ki imajo radi tradicionalni turizem spoznavanja mest in kulture: Ljubljano tako turisti večinoma zapuščajo z zelo prijetnimi občutki in z občudovanjem. Prepoznavnost Slovenije Kdaj in v katerih primerih pa postane Slovenija zanimiva za svetovne medije? Težko najti recept, čeprav se v zadnjih časih kar velikokrat pojavlja v medijih svetovnega slovesa.
In to, žal, zaradi vse bolj jasne podobe, da bo morala Evropa tudi Sloveniji priskočiti na pomoč. Če pa malo razširimo področje opazovanja, je Slovenijo težko najti med
novicami.
Bila je ob osamosvojitvi, to drži. A to je bilo že pred dolgo leti in takrat so bile razmere res izjemne. Desetdnevna vojna je bila namreč prvi vojni spopad na evropskih tleh vse od konca druge svetovne vojne. Slovenija je v splošni zavesti povprečno informiranega Evropejca veljala za novo Švico tja skoraj do začetka finančne krize leta 2008. Vseeno pa so bile vse omembe Slovenije v mednarodni medijski krajini povezane s posamezniki ali skupinami, ki so se odlikovale na širši mednarodni sceni: prvi tovrstni primeri so najbrž bili Jure Košir in košarkarji Uniona Olimpije. Tukaj je bila nekoliko kasneje tudi rokometna pravljica.
Nogomet je ponesel v svet barve slovenske zastave med letoma 2000 in 2002 pod vodstvom Srečka Katanca ter kasneje še leta 2010 pod vodstvom Matjaža Keka.
Tukaj je tudi Primož Kozmus, prva slovenska zlata olimpijska kolajna v atletiki.
In nazadnje sta se ekipi slovenskih športnih ambasadorjev in ambasadork pridružili še Petra Majdič in
Tina Maze.
Slovenija zanimiva samo kot tragična zgodba
A mimo tega, Slovenija se je
nekoliko bolj pogosto v medijih začela pojavljati nedavno, ko je postalo jasno, da je položaj zelo resen. Tudi temu se seveda ne gre čuditi, ker mediji ljubijo "tragične zgodbe" in si na takih zgodbah tudi gradijo branost. Se še spomnite članka o luknji v mariborski nadškofiji, ki ga je prvi objavil tednik L'Espresso januarja 2011? No, zgodba je bila zanimiva, zelo zanimiva. Vprašanje, kako si lahko mala mariborska nadškofija
kot so se, vsaj v prvem trenutku, kazali kot izjemni tudi posegi. Govorilo se je tudi o davku na depozite fizičnih oseb. Evropska in svetovna javnost je naenkrat vse svoje "radarje" usmerila na Ciper in ob tem seveda začela "tipati", kdo bi lahko bila naslednja žrtev. Med državami, ki so bile v najslabšem položaju, je bila tudi Slovenija. In radar, ki ga je evropska javnost sprožila za Ciper, je takoj našel še Slovenijo in jo “enoglasno" opredelil za novo žrtev in za naslednjo državo, ki bo prosila za pomoč. Tako so se začeli vrstiti zapisi o Sloveniji po vseh medijih (Economist, Wall Street journal, Frankfurter Allgemeine Zeitung in številni drugi), ki so pripeljali celo do tega, da je Alenka Bratušek v živo odgovarjala na vprašanja o slovenski krizi za TV postajo CNN. Skratka, Slovenija se je znašla pod drobnogledom medijev zaradi podobnosti s primerom Ciper (pa čeprav v slovenske banke svojih milijonskih zneskov ne polagajo ruski bogataši). Čez poletje je zanimanje sicer nekoliko uplahnilo zaradi dopustniških dni in zaradi zastoja v izvajanju ukrepov, jesen pa se za Slovenijo spet napoveduje zelo vroča. Pričakujemo torej lahko nov "medijski napad".
Andrej Čemic
nakoplje tako velik dolg, je seveda zanimivo za širšo publiko. 800 milijonov evrov (čeprav je realna številka najbrž še večja) je po vseh kriterijih novica, ki je potem nekoliko odmevala tudi zunaj Slovenije. Ni torej čudno, da je od takrat slovenska Cerkev pod povečevalnim steklom ne samo slovenskih, ampak tudi italijanskih medijev, ki so prvi
poročali o tem. Seveda, k odmevnosti so prispevale tudi notranje vatikanske afere, poznane pod imenom vatileaks. Splet obeh
okoliščin je pripeljal do tega, da je posebno mesto v italijanskem tisku našlo tudi poletno odstavljanje nadškofov ljubljanske in mariborske nadškofije.
Čeprav je šlo za zamenjavo vodstev dveh manjših nadškofij, so se italijanski mediji, tudi državni (začenši s Corrierejem in Repubblico), o tem razpisali.
Podobno sosledje dogodkov lahko zasledimo tudi pri popularizaciji slovenske finančne krize. Tudi v tem primeru moramo malo razumeti okoliščine nenadne odmevnosti dogajanja v Sloveniji po svetovnih medijih.
Začelo se je v začetku letošnjega leta, le malo, potem ko je počil ciprski balon. Ciper je zadnja država, ki je sprožila prošnjo za evropsko pomoč. Bančna luknja je bila izjemna, tako
OSI Kljub gospodarski krizi
Odprl je Tjašin White bar
ročljiv, saj drugače zaostajaš za	rokratske zadeve, sta si zamisli-
samim sabo, ne napreduješ kot	la slog notranje opreme. Na než-
oseba".	ni, a konkretni belini celotnega
V	prostorih v ul. sv. Nikolaja je	velikega pravokotnega prostora
že prej bil bar. Bil je sicer dokaj	se mehki sedeži sivobelih nians
zanemarjen. "Zanemarjen je bil	v dolgem nepretrganem zapo-
poleg funkcionalne vloge imajo tudi estetski čar. Ob teh naslanjačih so postavljene mizice in stoli. Osrednji prostor ločuje od sosednjega manjšega kamnit obok. Zakaj pa ta prisotnost belega in sivega? "Zato, da se lahko poigravam z barvami prtičkov, prtov in cvetlic ter luči. Zidov ne beliš vsako leto...", je dejala Tjaša. Naš pogled je nato zastal ravno na zidovih, kjer so visele slike umetnice Dilke Bear in slikarjev Paola Petrangelija in Bafefita. "Razstave bomo ciklično prirejali, ob tem pa veliko računam še na degustacije krajevnih kraških in brežanskih vin in olj. Upam, da bomo to začeli že pred decembrom. Prirejali bomo tudi koncerte v živo in DJ večere", je povedala Tjaša. Podjetni in iskreni kraševki -doma je s Cola - bosta stala ob strani še dva pomagača. Bar je nepretrgoma odprt od 7.30 do
22.	ure od ponedeljka do sobote; v nedeljo pa bo obratoval le v jutranjih urah.
Kakšne sposobnosti mora imeti barman, da postane njegov lokal prepoznaven? "Verjamem, da je nadvse pomemben nasmeh, s katerim se predstaviš stranki. Večkrat sem opazila, da tržaški baristi 'varčujejo' s simpatijo. Ljudje zahajajo v bar, ker se v prijaznem okolju počutijo dobro", je povedala plavolasa Tjaša.
IG
Gospodarska kriza je že vrsto let spremljevalka našega vsakdana: jemlje nam moči ob vsakem koraku in včasih celo radost življenja. Kljub objektivnim okoliščinam je pa vendarle tudi res, da njena sila raste sorazmerno z našo bojaznijo, ki jo navsezadnje hrani. Tako razmišlja Tjaša Milkovič, ki se je pred nedavnim podala v novo gospodarsko pustolovščino. Pogovor s Tjašo, upraviteljico in solastnico White Bara v ul. san Nicolo’ v strogem mestnem središču, je bil kratek: težko je bilo namreč držati sogovornico priklenjeno na mikrofon dlje od minute, saj jo je delo stalno preganjalo. "Gotovo, krizo sem občutila, a kljub temu sva se s fantom odločila, da poskusiva, če nama gre. Te prostore sem držala v evidenci že tri leta: lokacija je zelo primerna: nahaja se v strogem središču, sicer pa ne v čaršiji tržaške movide", nam je povedala, ko je že opravljala s strojem za kavo, da bi iz njega iztisnila dragoceno temno tekočino. Čeprav je v tem mestnem predelu skorajda več lokalov kot prebivalcev, se Tjašin
White bar skorajda čudežno nahaja relativno daleč od ostalih tovrstnih obratov, tako da sam na sebi privablja stranke, med katerimi bo gotovo tudi veliko turistov, saj lokal stoji ravno nasproti stranskega vhoda srbsko pravoslavne cerkve. "Sami verniki si bodo privoščili kavo, saj bomo odprti tudi v nedeljskih jutranjih urah. Če dobro opraviš svoje delo, boš gotovo nagrajen", je prepričano dejala Tjaša. Zaupala nam je, da je rojena za delo v baru. "Všeč mi je stik z ljudmi. To delo te prisili, da si ves dan nasmejan in da probleme pustiš doma". Tej dejavnosti se posveča že 12 let. Tjašo smo videli v raznih barih, bodisi v mestu bodisi na Krasu: prijazno je stregla v kavarnah Urbanis, Mozart, raznih pubih, v baru Vatta na Opčinah in nazadnje v baru X blizu naše tržaške redakcije. "Zaradi nemogočih ritmov bara X sem se pred časom odločila, da začasno opustim delo baristke in se posvečam drugemu. Dejansko sem se hotela odpočiti"! Končno se je Tjaši izpolnila želja in odprla je svoj bar. Bil je za to pravi trenutek, kljub krizi. "V le-
tih sem s profesionalnega in delovnega vidika rastla in ob pravem trenutku začutila, da sem pripravljena stopiti na svojo pot. To je naraven korak, celo pripo-
do tolikšne mere, da smo se odločili za njegovo korenito prenovo, saj se popravljalnih del sploh ni splačalo izvesti". Tjaša in njen fant, ki bo skrbel za bi-
redju raztezajo vzdolž zida za celotno dolžino kraško-kamnite-ga pulta, "šanka", ki mu leži nasproti: k udobnosti sedežev pripomorejo tudi visoke blazine, ki
Akademsko leto 2013-14
27. razpis natečaja za študijske nagrade "Mihael Flajban"
//
V	spomin na javnega delavca in mecena Mihaela Flajbana Slovensko dobrodelno društvo v Trstu tudi letos, 27. leto zapored, razpisuje natečaj za študijske nagrade, namenjene univerzitetnim študentkam in študentom slovenske narodnosti iz Furlanije Julijske krajine.
Redni razpis:
Maturantu ali maturantki, ki se je letos vpisal oz. vpisala v prvi letnik univerze, bo SDD podelilo nagrado, ki se bo ponavljala vsa leta študija, če bo dobitnik redno študiral. Komisija bo o tem odločala na podlagi potrdila o zahtevanih in opravljenih izpitih. Prosilci morajo do 31. decembra 2013 poslati po navadni pošti ali predložiti na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva (uradne ure so ob četrtkih od 16.00 do 18.00) naslednje dokumente:
a) prošnjo, naslovljeno na Slovensko dobrodelno društvo, ki naj vsebuje osebne podatke, število družinskih članov, izčrpno sliko o opravljenem študiju, o kulturnem in športnem udejstvovanju ipd.;
b) potrdilo ISEE;
c) potrdilo o vpisu na univerzo;
č) potrdilo o opravljenem zrelostnem izpitu z oceno;
d)	jasno navedbo lastne telefonske številke in elektronskega naslova.
Prejemniki nagrade iz prejšnjih letmorajo do31. decembra 2013
predložiti potrdilo o predpisanih in opravljenih izpitih ter fotokopiji prve strani univerzitetne knjižice (indeksa) in potrdila o plačilu univerzitetnih pristojbin za leto 2013-14.
Enkratne nagrade:
Poleg glavne nagrade bo SDD v mejah svojih možnosti podelilo eno ali več enkratnih nagrad ("una tantum") tudi drugim prosilcem vseh letnikov, pri čemer bo upoštevalo njihove zasluge in potrebe. Prosilci za enkratne nagrade, ki niso vpisani v prvi letnik univerze, naj prošnji, ki jo morajo oddati do 31. decembra 2013, priložijo potrdilo o predpisanih in opravljenih izpitih, potrdilo ISEE in fotokopiji prve strani univerzitetne knjižice (indeksa) ter potrdila o plačilu univerzitetnih pristojbin za leto 2013-14.
Nagrada "Irena Srebotnjak":
V	spomin na dolgoletno odbornico je Slovensko dobrodelno
društvo lani razpisalo tudi natečaj za enkratno študijsko nagrado "Irena Srebotnjak", ki je prednostno namenjena študentom ali študentkam likovne ali glasbene umetnosti in se bo podeljevala vsa leta študija (največ pet), če bo dobitnik redno študiral.
Tudi dobitnik te nagrade mora do 31. decembra 2013 predložiti dokumente, kot so zgoraj navedeni za dobitnike Flajbanovih nagrad iz rednega razpisa. Upravni odbor SDD je imenoval ocenjevalno komisijo, ki bo pregledala vse predložene prošnje ter na podlagi dokumentov in notranjega pravilnika sestavila prednostno lestvico. Upravni odbor bo na podlagi prednostne lestvice določil dobitnike nagrad. Odločitve upravnega odbora so dokončne in brezprizivne.
Za akademsko leto 2013-14 znaša Flajbanova nagrada 1500 evrov za prvi letnik in po 1500 evrov za vsak poznejši redni letnik, nagrada "Irena Srebotnjak" 1500 evrov za drugi in naslednje redne letnike, enkratne nagrade "una tantum" pa znašajo po 500 evrov.
Upravni odbor SDD
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Iravnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 54 8 276, e-mail uprava@noviglas.eu
www.noviglas.eu
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SW!FT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA.
OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm.
Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo [yj	za	spremembo	ali	izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. „ FC
Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 22. oktobra, ob 14. uri.
Veleposlanik Iztok Mirošič v Viscu
Moj obisk je dokaz, da se Slovenija zanima za usodo taborišča"
Nekdanje
koncentracijsko taborišče v Viscu, ki je bilo med drugim tudi tema pogovora septembrskega srečanja med slovensko premierko Alenko Bratušek in italijanskim predsednikom vlade Enricom Letto, postaja, vsaj na slovenski strani, relevantno vprašanje tudi na državni ravni. Slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki je tudi že v preteklosti načel to vprašanje, je v petek, 11. oktobra, obiskal nekdanje taborišče. Stopil je v njegovo notranjost (območje nekdanjega taborišča je drugače za javnost zaprto) in na spomenik internirancem in žrtvam položil venec v imenu Republike Slovenije. V kratkem telefonskem pogovoru nam je veleposlanik dejal, da je s svojo gesto želel počastiti spomin na vse, ki so v taborišču umrli in trpeli. "S svojim obiskom sem želel tudi uradno potrditi interes Republike Slovenije za ohranitev spomina na tragične dogodke, ki so se tukaj dogajali, in za to, da se na tem mestu uredi spominski park”, nam je dejal Mirošič. Nekdanje taborišče v Viscu je skupaj z Mirošičem obiskala tudi konzulka Eliška Kersnič Žmavc s slovenskega konzulata v Trstu. Oba predstavnika RS je spremljala županja občine Visco Elena Cecotti. Območje, ki je za javnost zaprto, je tudi dokaj nedostopno: čiščenje prostora je pomanjkljivo, tako da se je zelenje že dodobra razraslo. V tem smislu je bila tudi prošnja veleposlanika Mirošiča županji, naj se očisti pot, ki pelje od vhoda do spomenika, in sam spomenik. "Za očiščenje sem prosil zato, da bi Republika Slovenija lahko na dan
mrtvih vsako leto tja položila venec", nam je še dejal Mirošič.
O spominskem parku je, sodeč po tiskovnem sporočilu s slovenskega veleposlaništva v Rimu, spregovorila tudi županja Ceccottijeva, češ da si občina zanj prizadeva. Ob tem je še izrazila upanje, da bi projektu finančno priskočile na pomoč tudi druge krajevne oblasti in slovenska država. S spominskim parkom pa je zgodba nekoliko bolj zapletena. Sedanja politična večina, ki je v občini Visco
spomina naj bi bilo namenjenih 28 tisoč kvadratnih metrov. Preostali del pa naj bi bil namenjen gradnji uradov in pisarn. Po taki ureditvi bi se po mnenju zgodovinarja Ferruccia Tassina, prvega borca za ohranitev nekdanjega taborišča, izgubila vsaka sled prvotnega taborišča (tudi cestni sistem, njegova strukturiranost in tipologija). Svoje pomisleke nam je Tassin izrazil tudi v pogovoru po Mirošičevem obisku. "Zadovoljen sem, da je Mirošič prišel v Visco, stanje
vse od leta 2004, je namreč leta 2007 sprejela varianto regulacijskega načrta, ki je želel celotno območje spremeniti v obrtno-poslovno cono. Namero občine je zaustavil poseg državne uprave za spomeniško varstvo, ki je 29. januarja 2010 zavarovala 68 tisoč kvadratnih metrov (od 144 tisoč kvadratov, na katerih se je razprostiralo prvotno območje taborišča). Leta 2011 pa je občina Visco presenetila še z drugim predlogom, namenjenim državni upravi za spomeniško varstvo: šlo je za predlog spremembe namembnosti za več kot 50 odstotkov zaščitenega območja: za park
z ureditvijo nekdanjega taborišča pa je še zmeraj skrb vzbujajoče. Občinske oblasti nameravajo graditi na območju, ki bi moralo ostati kot spomin in opomin na tukajšnje tragične dogodke. Občina do tega nima odnosa. Tudi sam sem bil prisoten med Mirošičevim obiskom: pomislite, da mi je med pogovorom z veleposlanikom v besedo vskakoval član civilne zaščite, da bi me prekinjal. Tega se ne dela", nam je dejal Tassin, ki želi, da bi se tipologija taborišča s cestnim sistemom ohranila v celotnem območju, ki ga je zavarovalo spomeniško varstvo.
AČ
Nabiralska sla
Gobe
Gobe niso del naše stvarnosti, spadajo v čisto drug svet, v drugo dimenzijo, mi je pred nekaj leti razlagal prijatelj zdravnik, ki je sicer po prepričanju antropozof, gobe pa ravno zaradi tega je in nabira le redkokdaj. Tudi znanstveniki in dietologi se ne radi izrekajo v prid gobam, po mnenju prvih, naj bi vsebovale veliko težkih kovin in naj bi bile, predvsem sedaj, po jedrski nesreči v Černobilu, celo radioaktivne. Tisti, ki prisegajo na zdravo prehrano, pa o njih pravijo, da so velikokrat težko prebavljive in ne spadajo k zdravemu obroku.
To je seveda mnenje znanstvenikov, sama pa, podobno kot lepo število Slovencev, jeseni dan za dnem zahajam v gozd, vodi pa me pradavna, skoraj nagonska nabiralska sla.
O	letošji gobarski sezoni se krešejo različna mnenja, poletna je bila izredno slaba, baje, da celih sto let ni bilo v Sloveniji tako malo gob. Izkušeni gobarji, ki navadno v poletnih mesecih srečajo
v	naših gozdovih kakih 300 vrst gob, so znali povedati, da so julija rasle le tri, štiri vrste. Tudi začetek jeseni ni bil obetaven. Da goba začne rasti, naj bi namreč zapadlo 33 litrov dežja na kvadratni meter, in to naenkrat.
No, zgodilo se je konec septembra in pridelek je bil tolikšen, da so nekateri govorili o enkratni sezoni. Seveda so to predvsem tisti, ki gobe nabirajo na veliko, po večini zato, da jih prodajajo na meji, jih izvažajo ali ponujajo gostilničarjem. Nihče ne ve, predvsem ker je inšpektorjev malo ali
nič, koliko užitnih gob konča vsako leto v slovenskih košarah, za letošnjo jesen nekateri govorijo celo o 3000 tonah. Osebno se mi zdi ta številka previsoka, a kdo bi vedel, kaj se resnično dogaja v skrivnostnem zakulisju gozdov.
No, z jesenjo sem nemir začutila tudi sama. Ko je konec meni tako ljubih vročih, sončnih dni, se spomnim na tisto lepo poezijo Miroslava Košute, ki govori o času, "ko po gobah zadiši in ... nemirna nozdrvi širiš". In ta grozni nemir, ki me kot neznana sila vleče s košaro po pobočjih in strminah, začutim tudi sama.
Ne vem, kaj me vleče v gozd, nekaj neznanega je, nekaj, kar je globoko v moji naravi, moč, ki se ji ne morem upreti in ki ubija vsako racionalno mišljenje. Ko začutim gobe, grem, korak postane hiter in gotov, ni več utrujenosti in moje prirojene nerodnosti. Klic divjine me nosi skozi neprehodno grmovje, preskakujem veje in debla, spuščam se po skoraj neprehodnih strminah in drsim ko baletka po pobočjih. Čisto neracionalno me vodi nagon, ki je verjetno dediščina mojih daljnih prednikov. Razumeta me samo psa, ki gresta z menoj, in mislim, da celo uživata, mož, ki je po duši veliko bolj meščanski, stoji na robu prepadnih pobočij in mi proseče vpije ... dovolj, vrni se. Ampak jaz gobe čutim, kličejo me, ko jih zagledam, o jurčkih govorim seveda, me vsakič prevzameta njihova popolnost in lepota. Vsakič je to zmaga, sreča, izpolnitev. Samo narava zna dati taka zadoščenja in premagati skrbi in utrujenost.
Če mi je sreča naklonjena in najdem prvega jurčka, te namreč najraje nabiram, zraven pa še lisičke in črne trobente, res ne znam nehati. Prepustim se nago-
nu in tavam, dokler me ne strezni tema ali mraz. Medtem pozabim na vse: na utrujenost, na skrbi, na stres. Da, predvsem na stres, kajti, ko mi je vsega dovolj in mi je najhuje, je gobarjenje moja edina in najboljša sprostitev. Med premetavanjem listja in trave se v vlažnem objemu jeseni izgubijo vse skrbi. Ovire, ki so bile nepremagljive, postanejo z jurčkom v rokah neznatne, um se zbistri in optimizem prevlada nad črnogledostjo. Mislim, da gobarimo predvsem zato, da pozabimo. In da nabiramo novih moči za življenje. Predvsem za to. Ker je gobarjenje beg pred resničnostjo in neke vrste igra.
V	tem iskanju in brskanju med travami je nekaj pradavnega, nekaj, na kar smo skoraj pozabili. Gobarjenje je nagonsko opravilo, nič racionalnega ni v tem brezciljnem tavanju po neprehodnih strminah. Gobe enostavno čutimo, vsaj jaz jih čutim, nekako tako, kot bi me klicale. Morda je tako nekoč lovil in nabiral pračlovek, ki ni poznal šolanja in izpopolnjevanja, predvsem pa nakupovanja in denarja. Samo
Kaj vsega zmore mala država na sončni strani Alp
V ekipnih športih slovenske reprezentance pravi fenomen
Športni navdušenci smo stiskali pesti za slovenske nogometaše, ki so se po vrnit-
vi	na klop selektorja Srečka Katanca pred zadnjim krogom kvalifikacij za uvrstitev na svetovno prvenstvo 2014 naenkrat znašli celo s konkretnimi možnostmi za preboj na dodatne tekme za iskanje vozovnice za Brazilijo. Na koncu se slovenski izbrani vrsti ni izšlo po načrtih, drugo mesto v skupini je naposled zasedla Islandija, vendar selekcija žogobrcev s sončne strani Alp je v vsakem primeru spet pridobila na prepoznavnosti in priljubljenosti. V bistvu ji ni kaj očitati. Kapo dol, kot rad pravi Katanec.
Nadvse dostojnemu nastopu na svetovnem prvenstvu 2010 v Južni Afriki, ko je reprezentanco vodil Matjaž Kek, so sledila tri bistveno slabša leta, ko so bili rezultati daleč od tistih, ki smo jih bili v zadnjem desetletju vajeni. Pravzaprav smo bili vajeni zelo dobro, saj je v preteklosti nogometna Slovenija poskrbela za kar nekaj športnih čudežev. Blizu takega izjemnega podviga pa je bila navsezadnje tudi pred tednom dni. Da se vrnemo nazaj, Keka je nasledil Slaviša Stojanovič, v klubih uveljavljeni trener, čigar izkušnja na selektorskem stolčku pa je bila vse prej kot pozitivna. Obdobje je sovpadalo tudi z generacijsko zamenjavo, ki se da-
nes kaže v uglednem izboru mednarodno uveljavljenih igralcev. Handanovič, Birsa, Iličič, kapetan Cesar in vrsta drugih odličnih posameznikov, ki jih je na igrišču spet uspešno uskladil Katanec. Strateg, ki je kot krmar reprezentance napisal najlepše strani slovenskega nogometa po
Srečko Katanec
osamosvojitvi, se je vrnil, ko je bilo stanje v kvalifikacijah dejansko že brezupno. Njegovo ime so glasno zahtevale ljudske množice in pri nogometni zvezi so ga postavili na Stojanovičevo mesto v trenutku, ko je bil zelo aktualen tudi Bric Edi Reja. Z nekdanjim nogometašem Sampdorie na klopi je slovenska izbrana vrsta nanizala štiri zaporedne zmage in zaigrala kot prerojena. Drugo mesto se ji je, kot
nagon in pogum sta ga vodila, preživetje pa je bilo odvisno edino od fizične moči.
No, sedaj na srečo ni več tako, gobarjenje je predvsem rekreacija, pa čeprav sem letos veliko število
ljudi v gozdovih nekako povezala s krizo in brezposelnostjo. Sami zaposleni v gozdarstvu poudarjajo, da še nikoli ni bilo v naših gozdovih toliko nabiralcev naenkrat, na Pokljuki so v septembru zabeležili tudi po 1200 avtomobilov. Ravno ob istem času, pa je pretirana gneča spravila ob živce medvedko nekje pri Ubeljskem, v okolici Nanosa. Da bi ubranila mladiča pred množico vsiljivcev, je napadla in ranila mladega gobarja. Kar je preveč, je pač preveč...
Mislim, da je veliko ljudi našlo v trženju svežih in suhih gob vsaj začasen zaslužek. Tudi mene je nekaj znancev iz Notranjske vprašalo, kje bi lahko v Italiji prodajali jurčke. Žal so se za take informacije obrnili na napačno osebo. Gob ne prodajam, ker na srečo za to tudi potrebe ni, nekaj jih gre takoj v lonec ali na pizzo, nekaj jih posušim, lepo število pa
razveseli še prijatelje in znance. Ravno tega presežka je bilo letos malo, sklepam prav zato, ker je bilo tekmecev več kot druga leta. Nekoliko v skrbeh se sprašujem, kaj se bo zgodilo prihodnje leto, ko bo marsikoga grdo presenetil in spravil ob živce nepremičninski davek in davek na katastrski dohodek gozdov. Nekateri so na socialnih mrežah, nekaj za šalo, v glavnem pa zares, že povedali, da jo bo tisti, ki bo na njihovem gobaril, pošteno skupil. No, jaz ne bom med temi, gobarji, pa tudi nabiralci divjih špargljev so v mojem gozdu, za katerega bom tudi sama plačevala davek, dobrodošli. Nekoliko manj vesela sem lovcev in vseh tistih, ki se znašajo nad živalmi in naravo. Gozd in narava sta meni sveta. Samo v njihovem objemu namreč najdem mir, moč in sprostitev.
Suzi Pertot
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 171
rečeno, na koncu izmuznilo za las, vendar njegova reprezentanca je vseeno naredila nekaj velikega. In predvsem lahko v podobni zasedbi, s postopnim vključevanjem mlajših (zadnja primera sta nadarjeni Kampi in Primorec Struna), doseže marsikaj tudi srednjeročno. Prihodnji termin so kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2016 v Franciji, tekmovanje, ki bi ga ta generacija ne smela zamuditi.
Pri vsem tem - ob človeškem razočaranju, ko smo že vsi sanjali novo pustolovščino zelenih na prestižnem brazilskem mundialu -so na mestu določene ugotovitve o slovenskih reprezentancah v ekipnih športih. Dvomilijonska državica, primerljiva s središčem Milana, je pri moških četrta na svetu v rokometu, peta v Evropi v košarki, na pragu druščine nogometnih svetovnih velesil, udeleženka svetovnega prvenstva v hokeju na ledu, evropskega prvenstva v odbojki in še bi lahko naštevali. Posamezniki iz teh okolij so mastno plačani protagonisti v naj-večjih evropskih in svetovnih (NBA, NHL) klubih. V času, ko so klubska tekmovanja vse bolj domena nadnacionalnih ekip, v katerih nastopajo športniki z vseh vetrov, je merilo uspešnosti menda ravno reprezentanca, se pravi kar posamezna država zna vzgojiti doma in nato morebiti uvažati. V tem pa je Slovenija danes v razmerju s številom prebivalcev nedvomno čisto v vrhu.
HC
Minulo soboto je doma zazvonil telefon, pomislil sem na še enega ubogega reveža, ki mi bo na drugi strani želel nekaj "izjemnega" prodati, ali pa me bo vprašal, če bi želel zamenjati telefonsko podjetje, če že ne, koliko porabimo doma na mesec za električno energijo, a se mi je oglasil nekam znan glas in po takojšnjem in prvem od mnogih "anyway" sem že vedel, da se javlja ženin stric Be-nito, ki je pred 60 leti kot osemnajstleten fant odšel v svet, danes pa živi v Avstraliji. Javil se mi je iz hotela v Červinjanu, presenečenje je bilo popolno, saj ga nihče ni čakal, še najmanj pa bratje in sestra, ki so vsi veliko starejši od njega.
Ženin stric Beni to velj a v vsem sorodstvu za posebneža, a ga imajo vsi po svoje radi, po moje tudi zato, ker vsi vedo, da je premlad odšel od doma. Bil je eden izmed tistih mladeničev, ki se v povojni Torviscosi, kot so pod fašizmom preimenovali furlansko vas Torre del Zuino, kjer je kraljevala tovarna Snia Viscosa s šefom Francom Marinot-tijem, za katerega vam bo že bežen pogled v Wiki-pedijo povedal, da je bil Mussolinijev prijatelj in velik lastnik industrije, predvsem pa "bog in batina" v Torviscosi, še krajevna cerkev je bila njegova, če o vaškem gledališču ne rečem nobene, ni znašel, kot se poleg Benita takrat ni znašla cela vrsta mladih ljudi, katerim so kazali prihodnost samo v tovarni, v kateri je vladala disciplina, kakršne ne poznamo več. Ženin oče, Benitov brat Otto-rino, mi je pripovedoval toliko zgodb o brutalnem ravnanju Marinottija in njegovih biričev v tovarni, ki je grobo onesnaževala vso Spodnjo Furlanijo dolga desetletja, da mi je Benito postal simpatičen, čeprav je Ottorino vedno pravil, da "je bil Benito nemogoč" in ga je moral, ker je bil pač najstarejši od vseh otrok, večkrat pošteno "dati v red", kar je pomenilo, da mu je moral občasno dati kako klofuto ali pa brco, kar je bilo takrat v splošni navadi.
Furlanske družine so imele pred drugo svetovno vojno dve skupni lastnosti: vse so bile številne in vse so bile revne, družina, v kateri sta se rodila Benito in dvanajst let pred njim Ottorino, je bila še bolj revna od ostalih, živeli so v neki hiši, ki je danes ni več, bili so namreč dninarji, za časa črnosrajčnikov so bili tudi odpeljani "na boljše" v La-tino pri Rimu, kjer so pomagali Mussoliniju izsuševati tamkajšnje močvirje, ki so ga bili vajeni že doma, saj je Furlanska nižina takrat bila eno samo močvirje ali skoraj. Pa se tam niso znašli in večina se jih je vrnila domov, čakala jih je kemična tovarna in delo v njej, predvsem pa utopično na novo zgrajena vas, ki še danes kaže, kako so si fašistični veljaki predstavljali družbo: vilo je imel šef Marinotti, malo boljše vrstne hiše so bile za vodstveni kader v tovarni, "colombaie" (go-lobnjaki), kot še danes imenujejo v dolge vrste stisnjene hiške, pa so bile za delavce, srečneže, ki so dobili delo v tovarni.
Ženina mama Melania je delala v Marinottijevi vi-
li	kot natakarica in je stregla raznim kraljem in kraljicam na obiskih, med drugim tudi kasnejšemu nobelovcu Ernestu Hemigwayju, ki je tudi pri Torviscosi s svojo puško lovil divjad, predvsem pa se je rad mastil in dobro pil ob vsaki bogatinovi mizi. V Turinu, kamor so jo pri 14 letih poslali za služkinjo k neki mestni gospodi, se je naučila lepih manir, ki jih ima Melania še danes, v Marinottijevi vili je videla vse tisto, kar je smela videti, in tudi tisto, kar bi gospodar želel, da ne bi videla; dejstvo je, da je Melania ostala gospa tudi takrat, ko je na televiziji prvič zagledala Silvia Berlusconija in nam je preprosto v furlanščini povedala: "Ta pa mi ni všeč, oblečen je in se obnaša kot Marinotti"! In ji je še danes žal, ko je enkrat na volitvah pogrešila in volila za stranko Naprej Italija samo zato, ker je videla italijansko zastavo in je mislila, da voli Krščansko demokracijo, ki jo je sicer v povojnem času vedno volila, to pa zato, ker so njeni mami "dali socialno penzijo in je zato moja
mama vsak mesec plačala mašo za tistega, ki ji je dal penzijo". Z ženo sva oba, Melanio in Ottorina, po zgrešenih volitvah potem dobro podučila, kaj se sme in kaj se ne sme prekrižati na volišču za zaveso, Melania je poslušala in na koncu mirno rekla: "Veliko sem že doživela, a si nisem nikoli mislila, da bom morala voliti komuniste, če se hočem rešiti tega, ki je enak Marinottiju"! Ottorino pa je mojemu očetu že takoj, ko se je pojavil Berlusconi na politični pozornici, povedal, da je "enak kot tisti, ki naju je nagovarjal z balkona na Trgu Venezia v Rimu, ti si ga poslušal v Bologni, jaz v Turinu, oba pa sva videla, kako je končal on, a se bojim, da je ta še bolj s hudičevo žavbo namazan kot oni"! In sta z očetom v pogovoru po navadi zavila v drugo svetovno vojno, prehodila sta vso Italijo in potem šla v Afriko, na Češko in v Nemčijo... Benito pa je bil vedno nekje v ozadju teh pogovorov, saj sta tako Melania kot Ottorino vedno trdila: "Če bi ostal Benito doma, bi bil gotovo med tistimi, ki bi razstrelili tovarno, od hudiča so bili”! Pa jih je Marinotti s pomočjo vaških ovaduhov, vse mlade in nepokorne fante iz Torvi-scose!, zbral skupaj in tako je Benito pri komaj 18 letih iz Trsta z ladjo odplul v Južno Afriko, kjer je Marinotti odpiral novo tovarno. Benitov oče, da je takrat s solzami v očeh svoji ženi po vrnitvi iz Trsta, kamor je na pomol pospremil sina, dejal: "Fanta ne bom videl nikoli več"!
Tako je tudi bilo.
"Svet je velik, Jurij, a danes je vse v vrenju! Anyway, to ni več my world!, to ni več moj svet”! je bil jasen Benito, ki je sicer za vrenje rabil angleško besedo "turmoil", ko sem ga šel iskat v hotel. Športno eleganten kot vedno je kadil na parkirišču in objel bi ga, ko je ob pogledu na mojo lan-cio presenečeno izrekel: "Kaj nimaš več alfe"?
Že v tem, da Benito ob prihodu v deželo, kjer je nekoč bil njegov dom, a se danes v njej ne znajde več, gre stanovat v hotel in ne k sestri ali bratom, sem zaznal tisti poznani občutek, ki ga nosim od nekdaj s sabo, odkar sem šel pri petnajstih letih od doma: nikomur, zares nikomur nočeš biti v nadlego. Vračaš se v rodne kraje, kjer je nekoč bil dom, a nekako nisi več doma... Z leti se občutek, da pravzaprav nikjer nisi več doma, samo še povečuje.
Benito je odšel v svet in je hotel postati bogat, še danes govori o tem z žarom v očeh. Delal je vsa mogoča, predvsem zelo težka in še bolj nevarna dela, se poročil s čudovito in znano pevko ("Yeah,
I	was Mandingo"!), imel sina, bil oče tudi njenim otrokom iz prvega zakona, se preselil za stalno v Avstralijo, nesrečno je izgubil sina, pred nekaj leti se je za vedno poslovila tudi ljubljena Fay, danes živi v letoviškem kraju na Zlati obali (Gold Coast), "kjer je vedno lepo, prijetno vreme, tako, da nimam niti kurjave"!
'Teah, I am fine"! pravi Benito, ki uživa pokoj ob morju.
"Ja, jaz sem v redu"! pravi Benito meni v avtu, ko ga vozim k devetdesetletnemu bratu Ottorinu in se umaknem, ko se oba zjočeta, ko se objameta. "You know... " začne Benito v avtu.
Ko ga peljem obiskat prijatelja v vas, izvem, da sta bila v Južni Afriki, a se je njegov prijatelj Gigi vrnil v megleno Torviscoso, on pa je šel naprej v Avstralijo, sanjal je "big money", veliki denar. "Yeah, I am fine"! mi reče Benito, ko ga peljem do prodajalne avtomobilov, kjer vzame v najem avto za mesec dni, in potem me preseneti: "Saj veš, ne, da sem prišel zadnjič letos gor"?
Rečem, da mi je tako dejal tudi pred tremi leti.
A vidim, da je tokrat drugače, ker me iznenadi dobesedno takole: "Kaj ti sploh veš, kaj jaz počnem tukaj? Kaj sploh mi počnemo tukaj? What am I doing here"?
Ustavim na širokem parkirišču in molče zakadiva eno, nato reče Benito: "Thafs it! To je to"! in mi pomaha v pozdrav.
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2013
Z zvijačo do ljubezenskih
sladkosti
Bolj žalosten, siv nedeljski popoldan, 20. oktobra 2013, je v komedijsko sočnost odelo Gledališko društvo Kontrada Kanal, ki je uvedlo letošnji Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2013. Edini tovrstni abonmajski niz pri nas z velikim uspehom in v veliko zadovoljstvo publike, ki rada spremlja ustvarjalno delovanje ljubiteljskih igralcev, že trinajsto leto zapored prireja Prosvetno društvo Štandrež v domači župnijski dvorani Anton Gregorčič. Dobrodošlico kanalskim gostom, ki so že večkrat nastopili na štan-dreškem odru in veliko let prijateljujejo s štandreškimi komedijanti, s katerimi si izmenjujejo gostovanja, je izrekel Božidar Tabaj, ki si vsa ta leta prizadeva, da bi gledalci čim bolj uživali ob dobrih predstavah. Abonentom se je zahvalil za zaupanje in mimogrede tudi povabil gledalce, naj ob izhodu iz dvorane zavijejo v društvene prostore, v katerih so požrtvovalne štandreške gospe prodajale srečke, katerih izkupiček je bil namenjen misijonom, saj je bila 20. oktobra misijonska nedelja.
Po tem uvodnem delu, ki ga je Tabaj, kot le on zna, začinil z duhovitimi iskricami, je na odru zakraljevala renesančna komedija Mandragola, ki
jo je 1.1518 napisal italijanski pisatelj Niccolo' Machiavelli (1469-1527). Njegova Mandragola velja za najboljšo italijansko komedijo 16. stoletja. Tokrat so jo gledalci videli v
"kanalski" inačici, saj jo je za kanalske igralce priredil in zrežiral igralec Blaž Valič, član SNG Nova Gorica. V njej je podčrtana izprijenost družbe, ki brez moralnih predsodkov spletkari za dosego svojega cilja. Glavni protagonist komedije je florentinski
mladenič Calima-co, ki se je iz Pariza vrnil v domači kraj, da bi osvojil srce lepe Lucrezie, ki je omožena s starim, naivnim in omejenim bogatašem, ki bi si srčno želel imeti otroka. In prav na to željo se Calimaco opre in s pomočjo spletkarskega sluge in nemoralnega, ciničnega patra, ki ga denar zelo miče, z zvijačo uspešno smukne lepi Lucrezii v posteljo. Ma-
chiavellijeva komedija se zdi pisana v sedanjem času, saj so perverznost, nemoralnost, neumnost, predvsem pa žvenket denarja, ki je sveta vladar, še zmeraj na dnevnem redu. Prav to njeno povezavo s sodobnostjo je znal dobro poudariti režiser Valič, ki je do-
gajanju dal dinamičen ritem in z duhovitimi domislicami podkrepil najbolj komične trenutke. K dinamičnosti je nedvomno prispeval tudi mladi, talentirani igralec Martin Gerbec, ki je sproščeno in privlačno orisal zaljubljenega Calimaca. Kot spletkar Ligurio se je imenitno odrezal Slavko Jereb. Tudi Anej Filej in Nejc Laščak sta kot "razdvojeni" sluga Siro pripomogla k razgibanosti celote. Skrbno sta svoja lika, naivnega gospodarja Nicia in pokvarjenega patra Timoteja, izdelala dolgoletna člana kanalske skupine Severin Drekonja in Franc Krnel. Mlado Lucrezio je poosebila Katarina Jerončič, vlogo mame Sostrate, ki misli na udobno hčerino prihodnost, je odigrala Anka Majnik. Zbor žensk, ki kot branjevke včasih prav posrečeno komentirajo ali podkrepijo dogajanje, so sestavljale Julija Ipavec, Ksenija Krnel, Majda Pušnar in Vanja Montini. Za glasbo, ki je neka mešanica renesančnih in sodobnih zvokov, je poskrbel igralec Peter Harl. Kostume, ki se spogledujejo z načinom oblačenja iz Machiavellijevih časov in današnjimi modnimi okusi, sta izbrala Nevenka Tomaševič in Blaž Valič. Koreografija, posebno lirična v intermezzu, ko zaplešeta mlada "zaljubljenca", je delo Nastje Bremec in Michala Rynie. Dolgotrajno ploskanje zadovoljne publike je bil najlepši dokaz, da so igralci z režiserjem Valičem skrbno naštudirali Mandragolo in ob živahno svežem režijskem pristopu pokazali drugačen igralski izraz.
ne
Foto DP
Slovo znanstvenega sodelavca ZRC-SAZU
Tragična smrt z letalom nad Sočo
Dne 17.10. 2013 je bil na službeni poti znanstveni sodelavec Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC-SAZU, dr. Bojan Erhar-tič. Iz neznanih razlogov je pilot ultralahkega letala poletel prenizko in trčil v električni daljnovod. Oba sta bila na kraju nesreče mrtva. Dr.
Erhartič se je doma in v svetu uveljavil kot strokovnjak in specialist na več raziskovalnih področjih, zlasti regionalne geografije, varstva okolja, varstva narave, geomorfologije itd. Od leta 2011 je bil predsednik Ljubljanskega geografskega društva, zadolžen za organizacijo biografskih večerov in pripravo prvomajske strokovne ekskurzije. Napisal je več strokovnih in poljudnih člankov, knjig in drugih del. Bil je tik pred poroko. S starši smo družinski prijatelji, zato me je tragična nesreča toliko bolj prizadela. Bojan je imel obilico vrlin, ne samo kot strokovnjak in znanstvenik, ampak tudi kot človek, ki je bil krščansko vzgojen.
Njegova dela nam bodo ostala v trajnem spominu. Kljub mladosti (rojen je bil 1979 v Mariboru) je v življenju dosegel briljantne uspehe in njegov lik in delo bosta vzor in spodbuda mlajšim rodovom.
Gabrijel Devetak
ral vsak narod odpraviti v določeno vas, da bi izvedeli čim več podatkov o tem ozemlju. V sklopu orientiringa se je tako vsak vod pripravil, na zemljevidu izračunal azimut in tako dobil točko, v kateri naj bi prespal. Prišli smo na cilj po dolgem pohodu in takoj začeli iskati prenočišče, nato pa smo se posveti-
li	iskanju zanimivosti vasice. Našim gostiteljem smo v zahva-
lo	pomagali pri delu, se z njimi spoprijateljili, da smo se naslednjega dne kar težko poslovi-
li	in se spet vrnili na taborni prostor, kjer sta nas čakala cesar in cesarica.
Veliko izzivov je bilo tudi v temi noči kot v nočni igri, v kateri smo, razdeljeni v dve skupini, iskali ugrabljene Sa-binke, ali med nočnim pohodom na Kozlov rob, ko smo si pod milim nebom ogledovali sijoče zvezde. Na temo smo se privadili med vsakdanjo nočno stražo, ki je od nas zahtevala veliko pozornosti in taktične spretnosti, saj smo morali braniti tabor pred napadalci.
Letos smo veliko časa preživeli v naših kuhinjah, saj smo si večkrat sami pripravljali hrano. Ob kuharskih loncih pa smo bili najbolj napeti med preizkusom kulinaričnih spretnosti, kjer je moralo vsako ljudstvo s svojim menijem prepričati žirijo.
Veselili smo se ob tabornih ognjih, ko smo tople tolminske noči popestri-
li	s petjem in skeči. Plemena smo tudi tekmovala v gledaliških spretnostih, ko smo uprizorili razne izseke iz rimske zgodovine, ali v mimi-ranju, ko smo prijatelje zabavali, ne da bi spregovorili. Preizkusili smo se tudi v petju in sestavljanju novih pesmi ob tradicionalnem skavt-
skem festivalu.
Med igrami in zabavo smo se posvetili tudi duhovnosti. Poglobi-
li	smo se v Pavlova pisma Rimljanom.
V	nedeljo so se nam pridružili
Gospodovim vodstvom v prijateljstvu in sožitju med seboj pomagali ter s skupnimi močmi prestali	najrazličnejše
preizkušnje. Naučili smo se sodelovanja in sprejemanja dru-
starši. Skupaj smo se udeležili evharistije, pri kateri smo sodelovali s petjem, prošnjami in zahvalami. Sveto mašo v naravi je daroval župnik Carlo Bolčina, ki se je povezal z ravnokar končanim Svetovnim srečanjem mladih v Riu in spregovoril o druženju mladih po svetu v imenu Gospoda. Kot v Riu smo se tudi na taboru zbrali, da bi si pod
gih, saj skupaj lahko veliko zmoremo.
V	sklopu drugega triumvirata smo se skupine Mark Antonij, Mark Lepid in Gaj Oktavijan dva dni neutrudno bojevale, da bi si pridobile ozemlja nasprotnih skupin. Dvodnevna igra se je nadaljevala tudi ponoči, ko smo se morali skrivoma približati taboru in si prilastiti najrazličnejše predmete republikancev. Dogajanje je doseglo višek naslednje jutro, ko je vsaka skupina morala z barvo "raniti" nasprotnike, ki so se morali splakniti, preden bi igro lahko nadaljevali. Igra se je končala s skupnim kopanjem v Soči, ki nam je letos pričarala veliko zabave in veselja v čudoviti, očarljivi naravi, ki je bila ozadje našim številnim dogodivščinam.
Le dvakrat nas je presenetilo grdo vreme, vendar nas to ni zaustavilo. Čeprav je deževalo, smo se vsi zbrali in popolnoma mokri zapeli Prepevamo v dežju. Za taborni ogenj pa smo v pagodi tako močno peli, da smo preglasili grmenje.
Ob vseh teh navdušujočih igrah, napetih preizkušnjah in
zabavnih trenutkih je čas hitro minil. Ne da bi se zavedali, je nastopil trenutek, ko se je po tradiciji zadnji letnik poslovil in se odpravil na hike. Tudi četrti letnik je zapustil tabor, saj je odšel
na t. i. raid. Ob njihovi vrnitvi pa smo žalostni in nejevoljni začeli podirati zgradbe, saj je bilo tabora konec. Med zadnjim tabornim ognjem smo še zadnjič zapeli Večerno molitev in po procesu, na katerem smo bili kaznovani zaradi neumnosti, ki smo jih ušpičili, je bil na vrsti krst, pri katerem so novinci dobili skavtsko ime. Naslednje jutro smo dokončali pospravljanje tabora. V zadnjem glavnem zboru smo nagradili vod, ki se je najbolj izkazal med letom in med taborom, ter naj-skavta in naj-skavtinjo. Zapeli smo Pesem slovesa in slovesno sneli zastavo. Po maši smo prežagali jambor, pred odhodom pa je bilo še dovolj časa za zadnje kopanje v Soči. Ko smo se z nahrbtniki odpravili proti avtobusu in se še zadnjič ozrli proti taboru, nam je bilo vsem malce žal, da zapuščamo prostor, kjer smo doživeli veliko lepih trenutkov v družbi, v kateri nobeden ni pozabljen ali izključen, kjer vladata prijateljstvo in ljubezen in kjer smo se go-riški skavti imeli zelo lepo. V srcu vsakega izmed nas je bila skrivna želja, da bi se spet vrnili na tabor.
Nora puma
Tabor IV-Go 2013 na Tolminskem
Nepozabna doživetja ob "bistri hčeri planin"
Ob koncu letošnjega julija se je skupina go-riških izvidnikov in vodnic pripeljala do vasice Dolje v okolici Tolmina, kjer se je pridružila starejšim članom, ki smo se v prejšnjih dneh posvetili pripravi tabora, ki ga je tudi letos finančno omogočila Fundacija Goriške hranilnice. Prvi dnevi so bili namenjeni postavljanju šotorov, kuhinj in ostalih zgradb na tabornem prostoru. Jambor
stobo rimskemu imperiju v raznih bitkah in tekmovanjih, ne glede na to, ali so se ta odvijala na športnem igrišču, v gledališkem okolju, na glasbenem področju, ob kuharskih loncih in zajemalkah ali celo na neraziskanih tleh, oddaljenih od tabornega prostora. V nočni temi, v vodi ali pod dežjem, nikomur in ničemur ni uspelo zaustaviti velikega navdušenja in nalezljivega veselja, s katerima smo se izvid-
smo višji vod postavili že na predhodnici. Bil je nekaj prav posebnega, saj se je zgornji del lahko nagnil do tal, da smo nanj obesili zastavo. Med zgradbami sta izstopala tudi vhod, na katerega si lahko splezal in z vrha opazoval okolico, ter šotor, ki ga je vod Modrasov dvignil približno za meter od tal.
Na tabor nas je poklical sam rimski cesar Mark Avrelij, da bi se kot državljani Rimskega cesarstva s skupnimi močmi branili pred nasprotniki. V Dolje smo tako prispeli Galci, Germani, Grki, Iliri, Iberci, Feničani in Egipčani. Vsa plemena smo se predstavila v amfiteatru pred voditelji in pomočniki oz. pred cesarjem in cesarico, dvorjankami, vestalkami ter ostalim rimskim plemstvom. Vsako ljudstvo je pokazalo zve-
niki in vodnice odpravili v najrazličnejše izkušnje.
Tekmovali smo v športnih spretnostih - ludi circenses: metu čoka, pri katerem je bila potrebna surova moč, teku z vozovi, ko smo morali prijatelje prevažati po taboru, fruit ninja, kjer smo morali s sabljo počiti leteče balončke, pri čarobnem napoju, ko so prišle na dan naše kuharske sposobnosti, rušilnem nihalu, pri katerem je bila na prvem mestu natančnost, pri metu kock, igri na srečo, in kimovi igri, ki je od nas zahtevala dober spomin. Ob tej priložnosti pa nismo pozabili na tradicionalne skavtske igre, kot sta roverček ali skavtbol.
V	tem smo se starejši pomerili tudi z voditelji.
Ker "rimsko cesarstvo" ni še raziskalo okolice Tolmina, se je mo-