843 Spomenik ZASTOR Tomaž Šalamun bela itaka zvezde! da mi salutirate da podžgete ogenj, tilnik zveri da podžgete hlad, arkadijo plamen grozdja v senci, zvok čelade da mi odprete morje, krst, pohlep beganje belih ovc, zažganega mesa da še enkrat vidim barvo kako plove slišim zvonjenje naše gospe, zrušnih balustrad I 844 Tomaž Šalamun da podarim živalim beg, ljudem kruh greh blagemu vetru, vinu britev da vidim ladje boksita, sonce v zemlji verige na obzidjih, pleme dni da se strnete zvezde, da zgorite v sinjini da ne bo za vami ne vonja ne drobtin, ne slik ne molka da bom še videl bambus, rodne njive žvečenje srn, belo itako II zrasle bodo pesmi, perutnice ribe tečejo, voda bdi okrog pasu imam bel pas okrog neba je bela zarja trkam na vrata in rišem križ v rokah imam sabljo in piščal zima bo na ladjah, avtostradah pod gumami bodo pokali ledeni koščki prahu zapeljal bom na rob in gledal mir race so lačne ob tej uri, stolpi v megli šoferji srebajo juho in sanjajo otroci se sklanjajo, s kamni zabijajo roke v zemljo da bi se prijele, da bi zrasle da bi kvišku planili visoki hrasti da bi neme srne spregovorile da bi avto plaval kot črn divjak III hočem verz napet kot bambus bivoli anatema, trde deske satana polži anatema, medlost podleglih v vojnah črvi! hočemo preprogo lakote do vrat neba fanfare hočem, blesk, klečanje službo svečenikov, slepo trepetanje trum jaz, kralj, hočem svetost za klanje iz tvojih rok gospod, steber za brezno žezlo hočem, dar za črna usta suhe prskajoče preste, svilo liliputa voham žimnice na zarjavelih kavljih dračje v naročju, voham rane v kriku 845 bela itaka kruh anatema, poleglo žito mrtvega rodu mravlje utopljene v barju, pribite vešče popotniki & mornarji, brin, sveta tla grušč v dušah drobim, pijem glorijo IV vidim satanovo glavo ljudstvo, celo njegovo telo vidim nikoli si nisem mislil da lahko pride tako blizu po nedolžnosti hrepeni, kot mi občutek imam da je bil dolgo časa stlačen v zid občutek imam da ga bolijo roke da je nežen in zamišljen, vse prej obliže preden pobije piha ko trga in grebe po mesu, blažen je nima prijateljev, sam hodi po svetu občutek imam da mi nekaj govori da me gleda z obžalovanjem ve da nikoli ne bi mogel spati z njim oba sva ponižana spominja me na profesorja vogriča ko so ga upokojili in na mlade udbaše, zdi se mi da mu blaženost upada duše cvilijo ko jih muči, nič jih ne pije kot sem si predstavljal zdi se mi kot da nima od njih nobene koristi mislim da bi imel rad prijatelja da bi delil z njim blago in užitek v reko stopi in namoči glavo vanjo ne zna se pogovarjati z njo, šprica po gladini jaz ga bom pustil naj bo tako in se ne bom pogovarjal z njim V spiš sončnica, črna semena, zlata spiš, spiš, bogovi te nadkriljujejo črni strup, zaprti čudež spiš, rosa te poleži spiš in se zbujaš, uklenjena prah in vrtinci vlaka, poljskih poti spiš in pričakuješ nevesta črni dež, kaplje luči črni meč, sončnica, zlata tlaka mak in plevel, težki koraki utrujenih ljudi njihove ladje polne prsti, tvoja smrt sestra sonca, kip pozdravljanja 846 Tomaž Šalamun ob žarenju premišljujem svoje grehe črički, rdeča opeka zabita v zemljo buče, bratje živali s krili zemljo deliva sončnica, molk obračanja VI bertrand de born, zarisane črte za oči huk-muur, da se napolni žito slepi volkovi, vodnjak pleme zodiaka, kralj kralj, mistress, ciampolino ogromna rumena jadra, posušen trup skozi rokav poglej nebo, chinese restaurant tvoj sivi pergament ob sveči, prvi in zadnji prva in zadnja pota tvojih blodenj starec pobiraj denar, spni si usta s sponkami sovražim tvojo smrt, tvoje favne li kres, ubit modras skale, vse to bo vklesano v zobeh ptičev zažgano, pepel razsut nikoli, nikoli, nikoli ne boš vstal tukaj boš ležal zvit, nag, z razrezano dušo kot čriček VII ne griži brez oblakov your lips are funnv črno dete, skavt, barbar ne hodi bos, griži s čekani zver, mali bog, hrast tu se začne potok, tu se začne dež tu bo tvoje seme gnojilo travo, zrušilo zemljo strašen si v mojem škrlatnem plašču, v imenu poti strašen v mojem naročju, gozdarji brezuma temne živali z zarezanim pasom, tihi večeri smrt se slači, jadram v sliko ne bo se utrgal kovač, ne bo se utrgal učitelj podkve so pribite, tvoje breme dom dom je veter, dom so sanje gore so globoke, jezdim v morje dom so sence brez miru, jagnje ki ga krstim toledo, ime prerežem bela itaka rdeče rože rasejo v nebesih, senca je na vrtu luč prodira od povsod, sonca se ne vidi ne vem kako da je potem senca na vrtu, rosa je v travi okrog so posuti veliki beli kamni da se na njih lahko sedi hribi okrog so taki kot na zemlji samo da so nižji in da so videti čisto prhki mislim da smo tudi mi čisto lahki in da se komaj dotikamo tal če hodim se mi zdi da se rdeče rože malo umaknejo pred mano zdi se mi da zrak diši, da je strašno hladen in žgoč vidim da prihajajo nova bitja kot da jih nevidna roka blago polaga v travo vsa so lepa in mirna in vsi smo skupaj nekateri ki plavajo sem v zraku zavrti in jih odtrga zginejo in jih ne vidimo več in ječijo zdi se mi da je moje telo v žarečem tunelu da vzhaja kot testo in da potem prši narazen v zvezde tukaj v nebesih ni seksa, ne čutim rok ampak vse stvari in bitja so popolnoma skupaj in drvijo narazen da se še bolj združijo barve hlapijo in vsi glasovi so kot mehka kepa na očeh zdaj vem da sem bil včasih petelin in včasih srna da sem imel krogle v telesu ki jih zdaj drobi kako lepo diham imam občutek da me lika likalnik in da me nič ne peče tebe gospod ne zaustavlja sladka kri ne zadržujejo te morja in jezovi seme, ovce spremenjene v loj vidiš in veš blesk in dim, barve cvetlic ne bega te hlad obhajil neme noči, risi z zakovano dušo ne odgovornost uživanja, rane korenin debla živali, ne vrtinci slik brez jezika si, brez počivališča brez strmin, odkrušenih plazov jeklene vreče zvarjene v puh lučk nimajo sidrišč, odletiš in ubijaš pošast, moriš 847 VIII IX 848 Tomaž Šalamun in tako kot odstreljena zver zasajam v mrak čekane plime prežgan od plapolanja, tat, milosti brez kril slepi pes brez moči ognja, angel brez perutnic trepetam zbit, odsev miline X božam pergament in sanjam, mrak pada divji plaz prekriva šelestenje smrek veverice, tako visoko, tako brezskrbno med potmi vrhov, stenami spremenjenih dni edinih vladar, temnih in žarečih kot prikazni bliska vtisnjenih s pečatom, padec fetona lok nedolžnih konj drvečih proti zemlji komu dar, za koga grive zgrabljene v letu samo zato sem da poniknem v soncu da gledam luč kot ravno morje da vidim prah in v prahu polje v očeh stopinje gospoda, žametno tišino da padem kot me določiš, brez strasti ne prepoznam te tiha noč, moj plen da bom na preži kot šakal, zrušena pošast ob tebi v klicu plapolanja, breme postave