Murillo.
(Sestavil in spisal dr. Fr. L.)
G
,etudi je Murillo izmed največjih, ne samo španskih, ampak tudi drugih slikarjev, vendar vemo le malo o njegovem življenju. Bil je Murillo vseskozi umetnik; njegovo življenje mu je bila umetnost. Zato se je pa tudi povzdignil v umetniških vzorih in v slikarski spretnosti tako visoko, da se ž njim kot največjim mojstrom ponašajo njegovi  rojaki Spanci.
Bartolome Esteban (Jernej Štefan) Murillo se je porodil zadnji dan 1. 1617. in bil krščen naslednji dan novega leta v Sevilli na Španskem. O njegovih stariših vemo le to, da so zgodaj umrli in da je bil naš deček v desetem letu že sirota. Njegov jerob ga je dal slikarju Juanu de Castillo v nauk. Dečko naj bi se izučil toliko, kolikor je treba znati za vsakdanji kruh. Slikarji so živeli tedaj na Španskem večinoma na oni stopinji kakor boljši rokodelci. Murillo je preživel le mlado dobo pri prvem mojstru. Leta 1639. se je preselil Juan v mesto Cadiz, in Murillo je ostal sam. Dvaindvajsetletni mladenič je bil prepuščen sam sebi. S slikarstvom se je moral ži-viti. Delal je preproste podobe svetnikov po ceni in jih lahko prodajal. Tedaj se pa snide z nekdanjim sošolcem in znancem, ki mu je pripovedoval čudovite reči o slikah in slikarjih na Nizozemskem. Ta znanec, Pedro Mova, je bil šel kot vojak na Nizozemsko in Angleško in se seznanil s tedanjo cvetočo umetnostjo.
To poročilo je bilo kakor iskra  za nadarjenega mladeniča, ker je vnelo vso njegovo dušo. „Torej'naprej!"  zaklical si je in sklenil 1. 1643. iti v Madrid,  da bi   se tamkaj   učil  pri pravih „DOM  in SVET"   1894, št. 24.
Murillo
umetnikih. Sreča mu je bila prijazna. V Madridu je živel neki Seviljan, Diego Velasquez, ki je bil kraljevski dvorni slikar. Ta je sprejel 25 letnega Murilla v nauk in mu ponudil priliko učiti se slikarske umetnosti ob najboljših slikah slavnih slikarjev; ob jednem ga je vadil opazovati prirodo in življenje. Dve leti je bil Murillo v Madridu; pridno je delal in se pridno učil. Ta čas je bil zanj neizrekljivo koristen. SreČa se je bila zasmehljala Murillu in odslej mu je bila zvesta. Povrnivši se v Sevillo, dobil je kmalu priliko, da je pokazal svojo zmožnost in napredek. Frančiškani domaČega mesta so mu naročili, naj poslika glavno hodišče z oljnatimi slikami. V letih 1645. in 1646. je naslikal jednajst precej velikih slik, ki so domačinom jako ugajale in mu pridobile slavno ime. Njegove slike so se odlikovale s tem, da je slikal svete osebe tako resnično, kakor bi živele in delovale, in ne po starem kopitu. Jako rad je opazoval namreč resnične osebe in prizore, in ko je našel kaj znamenitega, takoj je naslikal s čopičem tisti predmet. Ker je dobival dovolj dela in je lahko živel, oženil se je 1. 1648. z deklico plemenite rodbine seviljske, z donno Beatrizo de Cabrera y Sotomavor. Prav veliko slik je iz one dobe, v katerih se kaže sicer krepka slikarska spretnost, vendar še vedno napredovanje. Zmerom teži na to, da kaže resnico; poleg tega se vidi, kako čuti in umeva vse to, kar slika. Iz te dobe so: „Re-beka in Eleazar ob vodnjaku", „Sv. družina, imenovana del pajarito" in več drugih slik podobnih predmetov.  V vseh se kaže nekak realizem;
47
738
Dr. Fr. L.: Murillo.
njegove madone so Španjolke ali Andalužanke, vendar izvečine vzvišene osebe, polne nebeškega duha in sijaja.
Nekatere slike je pa povzel popolnoma iz življenja, kakoršno je videl — dejal bi — na cesti. Jako všeč so mu bili ubožni dečki, ki so se potepali po ulicah. Slikal jih je, kako jedo, kako se igrajo, kako leže ali se snažijo. Poznavalci trde sploh, da je do piČice natančno zadel resnično življenje. Citatelj se o tem lahko prepriča ob naši sliki na strani 760. in 761., ki nam kaže mladega berača. Dejali bi skoro, da je tukaj segel umetnik predaleč v istino. A ni tako. Prizor je nedolžen, kaže nam resnico, kaže preprosto življenje ubožčkovo: zakaj bi se torej izpodtikali nad njim?
Kakor je pa znal Murillo slikati resnično življenje, tako je znal upodabljati tudi vzorno mladost in lepoto v svetnikih ali v Izveličarju. Malega Jezusa je slikal tako lepo in vabljivo, da se spominjamo podob Rafaelovih, ko gledamo n. pr. „Dobrega pastirja". To nedolžno, lepo, tako modro oko, glava z obilnimi lasmi, jagnje poleg pastirčka — to te mika, da podobo gledaš in gledaš, pa se je nikdar ne na-gledaš.
V 35. letu svoje dobe je bil Murillo že umetnik  prve vrste.    Sedaj   je   ustvarjal   ona velika dela, katera občuduje ves svet. Omenjamo: »Rojstvo Marijino",   katero je slikal za prestolnico seviljsko,  a je sedaj v Parizu,   „sv. Izidorja in sv. Leandra" v Sevilli, slike „Prikazen sv. Antona", katere je slikal v raznih oblikah in katere se nahajajo v Sevilli, v Petrogradu in v Bero-linu.  (Naša slika na tej strani nam kaže sliko sv. Antona, katera je v Berolinu. Kako ljubko boža Jezušček svetnika!)
Jako rad je slikal Murillo tudi „Brez-madežno spočetje Marijino". Na Španskem so ta nauk, ki tedaj še ni bil verska resnica, goreče zagovarjali; skoro gotovo so zlasti še frančiškani, katerim je bil Murillo jako udan, vneli slikarja za to resnico, da jo je predočil tolikokrat in tako veličastno. (Slika na str. 739. nam predoČuje Murillovo Brezmadežno spočetje, ki je v Parizu, v Louvreu.)
Mnogo, mnogo je slik, katere je naslikal Murillo deloma iz svetega pisma, deloma iz
Življenja svetnikov ali iz zgodovine. Štejejo jih okoli 400. Poleg jednajstih slik za frančiškanski samostan jih je naslikal dvanajst za hospital de la Caridad, štiri velike za cerkev „S. Maria la Blanca", več nego dvajset za kapucinski samostan, druge za hospital „Venerables sacer-dotes", za avguštinski samostan — vse v Sevilli. Saj je prebil skoro vse življenje v Sevilli; le v Cadiz je šel jedenkrat za malo časa. Njegove slike so raznesli skoro po vsem svetu; velike galerije se ponašajo ž njimi kakor z dragocenimi zakladi.
Nahajamo pa še dandanes znamenitejše Murillo ve slike na teh le mestih: v Madridu v „Museo del Prado" tri „spočetja Matere Božje", „Kristusa z jagnjetom", „Kristusa pijočega iz školjke", vseh skupaj 46; nekaj v Madridu v akademiji S. Fernando; v Sevilli v stolni cerkvi več slik, kakor sv. Antona; več slik se nahaja tudi v cerkvi „S. Maria la Blanca" in v hospitalu de la Caridad; v seviljskem provincijalnem muzeju so troja spočetja, znameniti sliki „sv. Tomaž Vilanovski" in pa „sv. Frančišek, objemajoč Kristusa", vseh skupaj 24 in sicer najboljših; v Parizu v Louvreu je znamenito „spočetje Matere Božje", kakor tudi njeno »rojstvo" in več drugih (Francozi so bili namreč 1. 1810. mnogo Mu-rillovih slik na Španskem ugrabili in domov prinesli); v Berolinu, v Londonu, v Petrogradu so nekatere; v Monako vem, v Pinakoteki so trije »poulični dečki" — tri slike; na Dunaju pa
Murillo: Sv. Anton.
*
Dr. Fr. L.: Murillo.
739
se nahaja „sv. Janez s križem in jagnjetom", kar svoje roke in ga objame. Umrl je 3. malega se večkrat vidi na svetih podobicah.                       travna 1. 1682.
Murillo je dosegel vrhunec umetniškega delo-            Murillo je izmed najbolj znanih velikih sli-
vanja s tem, da je soglasno združil istino z vzvi- karjev. Njegove slike radi posnemajo in porab-šenimi, nadzemskimi vzori. Njegove osebe so ljajo. (Primeri n. pr. našo sliko tu-le spodaj in prave človeške osebe, toda ne žive kot ljudje, ampak so po-vzdignjene v nebeško veliča-stvo. To je mogel Murillo doseči le s tem, da je imel resnično in globoko pobožnost. Večkrat je naslikal zamaknjene svetnike, in v obče trde, da ni nihče zamaknjenosti zadel in izrazil bolje kakor naš umetnik. Znana je njegova slika: „Zamaknjenje svetega Frančiška". Ko bi ne bil slikal nobene druge slike, ta bi pričala dovolj o njegovi umnosti in pobožnosti. Slika kaže Izveli-čarja, visečega na križu; hrepeneč ga objema sveti Frančišek, Kristus pa ga k sebi pritiska z desnico. Taka misel se je mogla predočiti le možu, ki je Kristusa ljubil nad vse.
Malokateri umetnik ima to srečo, da ga hvalijo in slave tako soglasno, kakor Murilla. Ce gledajo na njegove lepe in natančne obrise, na resnične in vendar tako čudovite barve, na prozorno in vendar mehko ozračje: vse občudujejo, vse imenujejo mojstersko.
Mirno je potekalo Muril-lovo življenje; a bilo je življenje delavno, delavno za božjo
Čast in lepoto hiše božje. A Čutil je naposled, Subičevo na str. 147 „Dom in Svet"-a 1. 1892.) da se mu bliža konec življenja, zato se je tudi Poučno bi bilo, ko bi mogli vsaj nekaj slik nanj pripravljal. V svoji župnijski cerkvi je opisati in razložiti natančneje, kakor bi bilo tudi večkrat po celo uro presedel in preklečal pred koristno za razvoj naše umetnosti, ko bi tudi oltarjem s podobo snemanja s križa. Čakal je, naši slikarji delali in napredovali v onem duhu, kakor je rekel, da Izveličar stegne proti njemu     ki  ga oznanjajo dela velikega Spanca Murilla.
Murillo: Brezmadežno spočetje Matere Božje.