©Za besedilo: Borut Golob

©Za to izdajo: Založba Litera, 2018

Vse pravice pridržane.





Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=296376576

ISBN 978-961-7018-08-0 (epub)





Borut Golob





PES JE MRTEV





P I R A M I D A





1. DEL





Ni razloga, da bi se tu sklicevali na različne apokaliptične propagande: enaindvajseto stoletje bo podobno osemnajstemu ali pa ga ne bo.

Bog, ki mu sledimo, je Bog poželenja.



Philippe Sollers: Krasni Casanova





Morda je bila temà, morda praznina.

Karkoli je že bilo, imelo je neznosen volumen, ogromno prostora, zapolnjenega z enim samim velikim ničem. Podobnost z vesoljem ni naključna.

Volumen je širil meje moje lobanje, najbrž bi potreboval sveder, da bi z njim poskusil prevrtati to naključje narave, ki iz mreže nevronov v možganih ustvarja pogoje za evolucijsko otopelost ali nevzdržnost. Včasih celo brez najmanjšega namena obstati in obstajati v boju.

Seveda: šamani so to že zdavnaj poskušali storiti – lobotomija nikakor ni naključen pojav. S svojo arhaično mašinerijo so vznemirjenim pacientom ustvarjali neskončne prepihe med ušesi, vendar se tudi njim nikoli ni zares posrečilo zaustaviti verižne reakcije odvečnega prostora.



Pes je ležal na veterinarjevi zdravniški mizi že povsem miren in je rahlo smrčal.

Pomirjevala so ga oblekla v mrtvaško haljo, čakal je – nezavesten – le še tekočino, ki ga bo spustila v dokončno temo.

Evtanazijski proces je napihnil neznosen volumen v moji glavi do pričakovane bolečine in seveda nisem želel jokati in seveda sem in seveda sem pobegnil iz ordinacije in prepustil kadaver veterinarju.



Ne bom pokopal tega psa.

Pustil bom truplo nekje v prostoru, ki ga ne poznam, v prostoru, ki je dovolj suveren, da lahko ureja dogodke na znosen način, brez odvečne patetike. Ljudje, ki jim je vse jasno, bi tovrstno dejanje morda lahko označili kot brezobzirno, a to je pač njihov matematični problem.

Ne bom pokopal tega psa, tolike nravnosti, toliko nekakšne etike sem vendarle vedno premogel. Lahko ga ubijem, ne morem pa ga pokopati: nikoli ne bi mogel biti tako svinjsko hipokritski.

Labradorec je imel telo nabreklo od metastaz, že nekaj dni je zgolj simbolično dihal in čakal, da storim natanko to: ga ubijem.

Star je bil 13 let.



(Ana je pripomnila: lepa starost. Za psa. Imela je to čudovito in redko lastnost, da je bila sposobna interpretirati zgodbe pomirjujoče. Bala se je odvečnih težav, nikoli ni želela slikati hudiča na steno prostovoljno, bila je skratka pragmatičen človek. Spoštoval sem njene opredelitve. Njena dobrohotnost je morda izhajala iz njene izrazite spolne moči, diskretne uvidevnosti, nadpovprečne pozornosti. Ana je pripadala plemenu, ki je poudarjalo žrtvovanje življenju. Smrt jo je lahko prestrašila – pravzaprav izredno lahko – vendar pa je Ana kot dejstvo nikoli ni upoštevala. Zato je bilo njeno življenje tudi nekoliko pasje, včasih.)



Veterinarska ordinacija se je živalskim strankam ustrezno razprostirala sredi polja in bila zaradi tega z vsem svojim nadstandardnim luksuzom dejansko še najbolj podobna razkošnemu zdravilišču.

Psi in mački so živi mirno lahko srali po travniku okrog ordinacije, mrtvi pa končali bogvekje.

Niti za trenutek nisem pomislil na to, da bi vprašal veterinarja, kje bo končalo truplo mojega psa.

Temà in praznina sta zadostovali za neznosno zafukano bolečino, opraviti je bilo torej treba samo še s patetiko, to odločujočo lastnostjo človeških bitij, ki se patetični slabo znajdejo v vesoljskih križiščih.

Avto, parkiran pred ordinacijo, je brez psa na sprednjem sovoznikovem sedežu patetiko le še stopnjeval. Jokal sem tiho, skoraj brez grimas na obrazu. Počasi sem se odpeljal proti domu in zavidal labradorcu ugodje udobne smrti, kakršne sam najbrž ne bom deležen.



April je postajal vse bolj prijeten, vozil sem z odprtim oknom in se jasno zavedal, kaj pravzaprav počnem: zapuščal sem psa po dolgoletni in Ano po občasni rutini naenkrat.

(Ana je bila o dejstvih obveščena le polovično.)



Dan po evtanaziji je bil avto očiščen, poslednje pasje dlake sem s sovoznikovega sedeža odstranil s samolepilnim trakom. Nekaj več težav so mi povzročala zrna arašidov, ki so nekje davno zagozdena še vedno neverjetno vztrajno evidentirala Vejine sledi. (Ko se v tvojem avtu v najbolj nemogočih kotičkih začnejo nabirati zrna arašidov, veš, da si zajebal življenje: stvari so ušle nadzoru.)



Neznosno zafukana bolečina ob smrti psa je zahtevala svoje: oglas za prodajo avta sem na internetu objavil še pred poslednjo vožnjo k veterinarju.

Avto sem potreboval za natanko dve dejavnosti: za prevažanje labradorca in za ilegalna srečanja z Ano. Labradorec je bil mrtev, Ana pa ni več delovala v ilegali. Avto je tako postal povsem odveč.

Njegova edina dobra lastnost je bil pregrešen vonj, ki je ostal globoko vtisnjen v najbolj nemogočih delih karoserije po skrivnih sestankih z Ano, ko sva nekje na robu gozda odprla vsa štiri vrata, spustila labradorca na vedno ponesrečen lov za srnami, prižgala glasbo in se ljubila mimo najinih uradnih partnerjev.

To ni bil nestrpen ameriški seks na razkošnih avtomobilskih sedežih. Bil je kontinentalno evropski, ovinkast in včasih neroden teren različnih možnosti, morda skromen v osnovi, vendar z dovolj domišljije še vedno razprostranjen in uporaben. Razširila sva območje raziskovanja najinih teles iz avta na travnik ali v gozd, kar je bil dokaz za to, da osupljivo zadovoljujoča spolnost ni pogojena s prostornino motorja oziroma – vulgarno rečeno – kvantiteto.

V internetnem oglasu vonja avta nisem navajal kot prednost. Pravzaprav ga sploh nisem omenjal.



Avto sem prodal za 1530 evrov ob ambiciozno nastavljeni ceni 1800 evrov. Bil sem slab trgovec, vljuden in neučinkovit Evropejec skratka, dovolj obremenjen s podatki, ki domnevno sledijo tržni vrednosti. Natanko sem se sicer zavedal potovalne vrednosti te trapaste škatle, občasno celo nekakšnega ugodja v vožnji, vendar pa nikakor nisem razumel kupca – očitno preprodajalca pločevine – kako je ob barantanju lahko prišel do tako specifične številke, ki se mu je očitno zdela edina smiselna in mogoča na svetu. Tip je bil Srb, nedvomno specializiran v trgovini, in kot tak zanesljiv dedič svojih kraljevskih prednikov iz 19. stoletja, ki so bili dokazano spretni trgovci s prašiči.

Če bi mu ponudil avto za 1500 evrov, ga najbrž ne bi želel več kupiti. (Ana bi pojasnila: lepa številka. Zaradi lihe enice in lihe petice. Vedno je bila mahnjena na lihe cifre. Kadar ji je prišlo pričakovano trikrat ali petkrat, je bil temu ustrezno seks »odličen«, ob na primer štiri- ali šestkratnem orgazmu pa »nenavaden«. Kadar je svoje telo navila do devetkratne stopnje začudenja, ni bila več sposobna šteti in njeno življenje je postalo smiselno.)



Avto sem prodal zato, ker sem, le navidez paradoksalno, potreboval gibanje. Zavedal sem se sposobnosti volumna, ki iz lobanje lahko ustvari bolečo votlino, vedno večjo do končnega brezna. Strah pred bolečino in patetiko je bil odličen razlog za prodajo avta. Z labradorcem sva skupaj videla enostavno preveč, z Ano pa premalo.

Labradorčeva smrt je najprej pomenila izgubo pomembne rutine, posledično pa še zavedanje, da gre vse skupaj nepovratno k hudiču. Predvideval in upal sem, da ga kmalu ne bom več pogrešal, ker so psi v svoji živalski enostavnosti, ki je močno podobna brutalnosti, preveč neizprosni, skoraj metafizični. Gibanje je zato lahko zdravilo za žalost in žalovanje, ker ostaja na področju fizike. Premikanje riti od točke A do točke B vsaj v območju zemeljske gravitacije ni preveč zapleteno znanstveno vprašanje.

Avto je v tem kontekstu postal povsem neuporaben pripomoček, saj že zdavnaj ne služi več fiziki, torej zakonom gibanja, ampak le še metafiziki: ker je za večino ljudi religiozni objekt. Klanjajmo se pred volkswagnom, pred Devico Marijo pa klečimo iz rekreativnih razlogov.



1530 fizično oprijemljivih evrov je tako pomenilo fantastično kupčijo za oba: zame in za potomca kraljev, ki je svinjsko meso zamenjal za pločevino. Njegova izbira – pločevina – je bila v resnici veliko boljša. Deklarirani Balkanec je uspel preseči vsaj prašiče in doseči avtomobile, medtem ko vrtoglavo nadutim nedeklariranim Balkancem – Slovencem – nikoli ni uspelo ustrezno obravnavati niti krompirja.



Gibanje je pomembno, to sem zatrdno in preverjeno vedel. Ko sva se z Vej končno razšla, je nedvomno olajšanje zaradi razhoda kljub vsemu spremljala strahotna bolečina, prav tako polna odvečnega volumna. Gibanje, veliko gibanja, predvsem peš, jo je omililo. Skupaj s koraki je postajala obvladljiva, ob mirovanju pa vse bolj očitna. Torej drži: možgane je treba prevrtati ali pa zaposliti vsaj z orientacijo v prostoru, sicer ti propad ne uide.



Patetika je enostavno neuničljiva. Bolečina ob izgubi t. i. ljubljene osebe je bila – v Vejinem primeru – abstraktna enako, kot je abstraktna evolucija, ki domnevno proizvaja bolečino zaradi nagona po fizični samoohranitvi. Žal se je zaradi evolucije začela narava zavedati sama sebe in ustvarjati iz bolečine svoje nasprotje: ne pogoj samoohranitve, temveč vzrok za uničenje. Celo zaželen konec razmerja je tako ustvarjal bolečino, ki sem jo vztrajno potapljal v Anino mednožje.



(Ana ob tem ni imela pripomb. Predvideval sem, da zato, ker je bil njen namen podoben tistemu, ki ga je negovala tudi Vej: v politični stabilnosti razmerja, v razploditvi, nadaljevanju vrste, rezervaciji »last minute« počitnic čim dlje od doma. Razlika je bila očitna v Anini zares neskončni telesni potrebi, iskreni potrebi, ki jo je ravno zaradi iskrenosti naredila lepo. Ana je znala biti lepa ženska, Vej je nasprotno – po večinskem mnenju – bila lepa ženska. Seveda je Vej v tej primerjavi izgubljala, ker je njeno navidezno premoč lahko zagotavljal le čas: relativno majhna količina časa do trenutka, ko jo bo pomanjkanje domišljije ob propadanju telesa prisililo v kapitulacijo.)



Bolečina po Vejinem odhodu mi je v vztrajno ponavljajočih se valovih uničevala bivanje, zato sem se premaknil in zaplaval skupaj z njo. Pomagalo je. Premikanje telesa je pomagalo. Boj proti naravi je torej vsaj začasno mogoč, kar je odlična novica za vse, ki ne podarjajo svojega časa bogu in podobnim perverznim pojavom.

V gibanju je Vej izginjala, resda počasi, vendar vsaj zanesljivo. (Hoja se je logično zaključevala z obiski Ane, s poskusom pozornosti.)



Vej je bilo uradno ime Vera.

Vera je metafizično, zmedeno ime: morda ga zato podeljujejo zmedenim osebam. Ime morda lahko pomeni véro z majhno začetnico – enako véro, kot jo označuje angleški samostalnik faith, ki je prav tako lahko osebno lastno ime Faith. (To je popolnoma zgrešena, neutemeljena etimološka razlaga. Smisel dobi le v kontekstu kratkočasja ali nesramnosti.)

Zmeda, semantična, ne etimološka, tako ostaja: človek je mesnat, njegovo ime pa Sveti duh.



Nisem mogel verjeti, da lahko nekdo v drugi polovici dvajsetega stoletja svojega otroka poimenuje Vera. To je še bilo sprejemljivo v času hollywoodskih črno-belih fatalk, jasno umeščenih v prostoru, ki je poskušal izražati ali izključno Dobro ali izključno Zlo. Najboljše filme so zato večinoma posnele igralke, ki jim ni bilo ime Vera.

Zakaj sta desetletja kasneje Vejina starša – nekoč zmerna hipija in kasneje ortodoksna newagerja – svojega otroka poimenovala Vera, ostaja skrivnost. Morda sta dejansko imela v mislih drugačen poudarek imena – torej véra z malo začetnico. Morda bi lahko bilo ime otroka celo upor proti deklarirano ateističnemu jugoslovanskemu političnemu sistemu, v katerem je bil otrok rojen. To je povsem mogoče: starši so vedno naivni bedaki, ki pričakujejo čudeže od svojega paketa kromosomov, zato so svoje realizirano kromosomsko bogastvo sposobni poimenovati na najbolj nemogoče načine, ki da se zdijo izvirni. Vsekakor sta tudi Vejina starša v življenju pretiravala z marsičim, ne le z etimologijo. Nekateri ljudje pač nočejo živeti v miru.



Vej je rešila zagato s svojim imenom 4. julija 1989 ob Jadranskem morju, ko je prvič v življenju razstavila svojo razburjeno štirinajstletno pičko tipu, povsem naključno določenemu za njeno razdevičenje.

4. julij je bil jugoslovanski državni praznik, ki je crknil skupaj z državo Jugoslavijo enako, kot je tega dne izginila uradna Vera.

4. julija 1989 se je Vera preimenovala v Vej. To je bilo moderno, kapitalistično preimenovanje, pa čeprav je tudi kapitalizem že desetletja anahronizem. Vej je zaslutila drugačno prihodnost, intimno in družbeno: jugoslovanski državni praznik je ni niti najmanj vznemirjal.

(Pojma ni imela o kakršnemkoli državnem prazniku. Lahko je le prosto prestopala meje, ki so bile nekaj let kasneje zastražene z noži.)



Ime Vej je izbrala spontano. Bila je vznemirjena najstnica, ki je natanko vedela, kaj hoče: hoče morje, hoče sonce, hoče končno preluknjati svojo votlino med nogami. Kot Vej se je predstavila mladeniču, ki se ji je zdel dovolj prikupen, nikakor pa ne možat v efektivnem smislu možatosti. Ni se zmotila: razdevičenje je bilo še najbolj podobno mešanju enolončnice z napačnimi sestavinami, ki jo na koncu prismodiš zaradi nepričakovanega telefonskega klica.

Tip, ki je poskušal zamešati mineštro svojih in Vejinih sokov ter izločkov v prebavljivo vsebino, je imel neskončno bolj trapasto ime kot Vej. Nikoli se ni preimenoval in za vedno je ostal slab ljubimec.

Nekateri ljudje se pač nikoli ne naučijo kuhati.



Najinega skupnega življenja se skorajda nisem več spominjal, rutina je neizprosno brisala sledi legendarne zobne ščetke v kopalnici in Vejinih poslednjih las med že oprano posteljnino. Spomnil pa sem se izkušnje neznosne bolečine po razhodu, najbrž popolnoma nesmiselne (tu je bila rutina še bolj neizprosna), vendar še vedno preveč patetične, da bi jo lahko premagal, dokler se kot rešitev ni pojavilo gibanje. Po Vejinem odhodu še nisem prodajal avta, ker o avtu sploh nisem razmišljal. Poleg tega si ga je Vej sposodila za odhod, torej se je pravzaprav elegantno odpeljala, in ne odšla. Drži, da je med potjo do avta neobičajno svinjsko preklinjala, ampak takšne stvari se lahko zgodijo povsem nepričakovano celo v primeru, ko tvoje ime pomeni véro.

Premikal sem telo, večinoma peš, nekaj z javnimi prevoznimi sredstvi, z avtom pa prevažal le še labradorca do primestnih travnikov, kjer so se pasle skoraj udomačene srne in zajebavale mojega ostarelega psa s svojimi vitkimi poskoki pred njegovim gobcem.



Ponovno sem potreboval gibanje. Popolnoma jasno mi je bilo (sramotno zavedanje?), da je bolečina po smrti labradorca temnejša in bolj prazna od tiste, ko Vej ni bila več del mojega življenja. Pes ali ženska ni bila dilema ali izbira: bila je le prisotnost in nato odsotnost, tako različna.

Predvideval sem, da bo 1530 evrov zadostovalo za potreben čas premikanja, ki naj ubije psa. Tokrat dokončno ubije, kar pomeni, da seveda ubije patetiko in potisne rutino v pozabo.

Avto je zaradi tega vsaj s svojo sklepno vrednostjo postal investicija v gibanje po prostoru z jasnim ali celo smiselnim namenom.

Potovanje, na primer, bi bilo v nasprotju z gibanjem povsem neustrezno. Potovanja so vedno strahotno dolgočasna in ne služijo absolutno ničemur, razen perverznemu prepričanju popotnikov, da so si ogledali NEKAJ NOVEGA. To je popoln absurd: različni prostori na svetu se med seboj razlikujejo izključno in le po različni stopnji nasilja, ki ga je lokalna populacija sposobna proizvesti. Med tortiljo, pomfrijem in rižem je lahko le več ali manj trupel.



Služba naj čaka.

Vse preklete in bebave in idiotske fleksibilne t. i. avtorske pogodbe na tem svetu lahko ČAKAJO! Naj se zaradi rezervnih 1530 evrov sladko jebejo hire-and-fire-fleksibilne-pogodbe in fleksibilni delodajalci. Naj razmišljajo o fleksibilni delovni sili, ki v trenutku največje časovne stiske fleksibilno odnese svojo fleksibilno pojavo nekam stran od fleksibilnih delovnih pogojev in deadline-časovnih rokov. Naj si nekdo stlači vsa ta fleksibilna dejstva v svojo hemoroidno rit, zapakira zadevo in potem poskuša nalepiti na levo ritnico znak PRIPOROČENO, na desno žig hitre pošte, pošlje vse skupaj k vragu, medtem pa izračunava profitno stopnjo, ki utegne fleksibilno trpeti v smeri navzdol.



»Bolan sem. Ženska me je zapustila. Zdravnik mi je predpisal pomirjevala in zahteva, naj počivam vsaj en teden.«



Šefu se je moje pojasnilo zdelo ustrezno. Če njegov podrejeni znori, potem to pomeni, da je s sistemom, v katerem deluje, vse v redu. Ni kompliciral.

Bil sem zaposlen v logistiki, kjer sem kot »avtor« opravljal popolnoma neavtorizirana dela, ker je tako delodajalec lahko privarčeval pri davkih in prispevkih državi.

Prestavljam zaboj nečesa, torej sem avtor.

Norišnica v svetu logistike je svet, v katerem biva zahodna civilizacija po tem, ko je francosko razsvetljenstvo zamenjala s škotskim. Vse, kar je zahodni civilizaciji po tej odločitvi preostalo, je pretovarjanje azijskega blaga.

Svet bi bil vsekakor lepši, če bi si od Škotov sposojali Single Malt, ne pa idej.



Vej sem za slovo kot profesionalni logistični referent vzorno zložil njeno ropotijo v kolekcijo kartonastih škatel, jih skrbno zalepil in opremil z A5-nalepkami v zgornjem desnem kotu škatel. Na nalepkah je z velikimi tiskanimi črkami pisalo naslednje: PERILO, HLAČE, TRUP, BRISAČE + PIŽAME, ŠPORTNA OPREMA, KOZMETIKA, KUHINJA, GESAMTKUNSTWERK 1, GESAMTKUNSTWERK 2, KNJIGE, POSTELJNINA, RAZNO.

Vej je pregledala nalepke in me poslala k vsem hudičem, ker da sem ji uničil nekaj najlepših let njenega življenja.

Dejansko je uporabila besede »uničil nekaj najlepših let mojega življenja«.

Zaradi te duhovite izjave sem lahko vedel, brez najmanjšega dvoma, da je bila odločitev o razhodu pravilna. Kljub temu se je bolečina ob ločitvi zanesljivo pojavila, z njo pa tudi gibanje kot metoda boja proti patetiki.



Ana me je želela tolažiti zaradi smrti psa.

Imela je vse, skoraj vse, morda – po Vejinem odhodu – tudi mene. Imela je čistokrven meščanski pedigre (šokantno: v državi generičnih kmetov dejansko ni imela sorodnikov na vasi). Imela je diplomo iz prava in zaposlitev iz nečesa, kar naj bi pravo bilo, vendar je bilo v resnici navadno izsiljevanje (uradno: družinsko pravo). Imela je svoje prestižno meščansko stanovanje. Imela je nekaj res lepih bidermajerskih in secesijskih kosov pohištva. Imela je nekakšno potrebo, najbrž abstraktno, zaradi česar sem lahko postal njena »Die fixe Idee«, čeprav sem v resnici skrbel le za njene oprijemljive potrebe.

In imela je nos, ki ji je zjebal povprečje. In meča. Nos in meča so bili (po njenem mnenju krivičen) dokaz, da narava vedno teži k bebavemu ravnovesju, ko uravnava božje darove. Kljub načelni ontološki nezdružljivosti boga in narave sem jo tolažil.

Poskušal sem ji dokazati, da njen nos in meča in socialni status in družbeni uspeh niso nujno iste kategorije. Da bi za zadostitev statistične uravnilovke morala imeti, na primer, čudovite prsi ob obstoječem nosu.

Izkazalo se je, da je to pravzaprav res. Moj lapsus linguae je bil zares spontan in strahotno ponesrečen ter jo je le še dodatno potrl. Res je imela prelepe prsi.

Trdila je, da se s svojim nekoliko odebeljenim nosom počuti enako kot Jack Nicholson v vlogi Jimmyja Hoffe. In meča – štrleča! Ko bi vsaj imela štrleča ušesa! To je za spodobnega plastičnega kirurga manj kot rutina! Ne pa meča. Naj naredi zrezke iz odvečnega mesa?

Pingpong z njenim nosom in meči je zato trajal, čeprav sem ji – iskreno! – zagotavljal, da ji ne kvarijo niti naravoslovnega niti družboslovnega povprečja.

In da me njena meča s svojo sočno, opolzko drznostjo pravzaprav vznemirjajo.

In da se morda Jack Nicholson sploh ni počutil slabo v nosu Jimmyja Hoffe. Da to ni pomembno. Da Jack Nicholson s katerimkoli nosom nategne vse po vrsti.

Smejala se je argumentom v dokaz njene evolucijske neoporečnosti, mencala z meči in stegni ter me nato naskočila s svojo advokatsko neizprosnostjo.

Prepričana je bila, da se čudovito ujameva.

»Čudovito ujameva.«



Ljubi bog.



(Vej je Ano poznala in pravzaprav sovražila. Ženske se ne delajo norca iz konkurence. Po ponesrečeni emancipaciji so zato postale popolno orodje in orožje neoliberalne revolucije. Prihodnost – če bo obstajala – bo njihova.)



Nisem potreboval tolažbe, potreboval sem premikanje. Tega Ana ni razumela, sam pa se nikakor nisem trudil s pojasnili.

Pes je mrtev in ne potrebujem tolažbe.

Enostavno.



Najprej sem pomislil, da bi se kljub vsemu lahko odpeljal z avtom. To je bila seveda obupna ideja in dokaz, da so afekti vedno le sledi popolne neumnosti, ki je nikoli ne moreš dokončno zderatizirati z lastne možganske opne. Neumnosti ni mogoče niti operativno odstraniti: to potrjujejo neuspešne šamanske lobotomije, ki iz delnih ustvarjajo kompletne bebce. Zato se lahko zgolj trudimo, da neumnost, podobno kot kronično bolezen, do neke znosne mere obvladujemo.

Sedenje in predrkavanje prestavne ročke v avtu ni gibanje: telo skoraj miruje, misli pa v tem času variirajo med tremi odtenki luči na semaforju. Premalo.

Dandanašnji je mogoče voziti avto le še na trdih drogah. Občasno sem se držal tega načela, a ga navsezadnje opustil zaradi policije, ki ne razume progresivne teorije. Odločitev je bila enostavna: ali plačevanje kazni ali droge. Droge razumen človek ne zavrže kar tako, povampirjeno državo pa mirno lahko pošlješ k materi, ki je rodila Njega, nekajkrat dnevno.



Izbira vlaka je bila zato logična in racionalna v smislu francoskega, ne pa tudi škotskega razsvetljenstva.

(Margaret Thatcher je globoko prezirala javna prevozna sredstva, predvsem vlake, morda celo enako intenzivno kot komuniste. Vsekakor si je gospa upravičeno prislužila vzdevek »seksualno sestradana samica udava«).



Vlak je izvrsten pripomoček za stopnjevanje. Česar je bilo prej manj ali je obstajalo le kot slutnja, na vlaku postane bolj očitno: zaradi časa, brezskrbnosti, varnosti. Seveda: lahko se stopnjuje tudi bolečina.

Sedenje na vlaku ni enako sedenju v avtu. V avtu se ne moreš sprehajati med vožnjo.

Pomemben, celo nevaren, je postal le še čas. Čas do odhoda vlaka. Pobeg, zvijačni ovinek mimo bolečine, mimo Ane in upanje na rojstvo nove rutine.



Po evtanaziji sem se oglasil pri Ani, pila sva konjak, se ljubila, počela žive stvari. Naslednje jutro sem v fotelju (bidermajer) z nogami na nizki mizici (secesija) spil kavo, nato pa previdno in hitro zapustil Ano in njene tolažilne napore, ki so mi uničili več kot le potencialno možnost poslovilne erekcije.

Ker je seks vedno le v glavi, ker so seksi le možgani, napačne besede hitro zadostujejo za začasno impotentnost.

Zapuščal sem jo. Ni vedela. Res sem prasec.



»Mudi se mi domov. Prodal sem avto. Prihaja kupec.« (V redu povedano. Celo brez laži.)



Ana je v svileni jutranji halji šarila po svoji aristokratski bivalni instalaciji, me navidezno skoraj ignorirala, nato pa se le vrnila iz kabineta z nasmehom, bosimi stopali (obvezno enak lak za nohte na rokah in stopalih) in zavojem v roki.



»Izvoli.« Najbrž je bila sama bolj zadovoljna s podarjanjem kot jaz s sprejemanjem. Single Malt. Prekleto dragocena steklenica.

(Opazoval sem jo in se zavedel, kako močno zajebani bodo trenutki, ko jo bom pogrešal. In da ravno tako nimam kaj iskati med njenim bidermajerjem in secesijo. Kazen pogrešanja bo – enako kot pri Vej – silovita, nesmiselna in pravična.)



Kupec s 1530 evri je čakal na parkirišču pred mojim domom in na kolenih zavzeto bezal po podvozju avta z rahločutnostjo, kakršne njegova žena najbrž nikoli ni začutila. Odnos do pločevine vedno implicitno razkrije tudi odnos posameznika do spolnosti.

Ko sem prišel do avta, se je zadovoljno vzravnal in mi začel pojasnjevati napake. Pomanjkljivosti. Zavorna napeljava sumljiva. Morda zaradi udarca? Katalizator … Nekaj prask na pločevini.

Opazoval sem njegov komedijantski trud in se spraševal, ali ta človek dejansko ima ženo?

O čem se pogovarja z njo? O zavorni tekočini?

Prosil me je, naj dvignem še pokrov motorja.

Sem.



»No – saj sem rekel! Zavorna tekočina nekje pušča!«



Čakal sem, z rokami v hlačnih žepih, in nekajkrat prikimal. Strinjal sem se. To ga je zmedlo.

Dopuščal sem možnost, da ima dvanajst let star avto rahlo zjeban zavorni sistem. Začel je barantati. Pustil sem ga, da je to počel tudi v mojem imenu. Prepiral se je sam s sabo nekaj časa in nato odločno ponudil 1530 evrov.



»Prav. Narediva takoj še prepis?«

Sva.



Potomec srbskih svinjskih kraljev me je evidentno nategnil za vsaj 70 evrov in ob tem težko skrival svoje zadovoljstvo.

Resno se mi je zasmilila njegova žena.

Avto se je odpeljal nekam naprej proti naslednjemu kupcu, ki bo enako nategnjen za vsaj 70 evrov razlike v ceni, vsi smo bili zadovoljni zaradi kupčije, pes je bil še vedno mrtev, Ana nekje na poti do odvetniške pisarne, Vej pa je najbrž še vedno obstajala.

Življenje je enostavno.



Vlak je imel odhod z glavne ljubljanske železniške postaje ob 12.19.

Takoj po evtanaziji in pred obiskom pri Ani sem že pripravil potovalno torbo s kramo za odhod.

Obril sem se, stuširal, preoblekel.

(Seveda sem bil vznemirjen: odhajal sem k novi, neznani ljubimki. Domnevno tudi v možnost nove rutine. Pobeg patetiki.)



Pasjo posteljo, neporabljene konzerve hrane, igračo kost sem že prejšnji dan vrgel v kontejner, pomil tla v stanovanju s strupeno jedkim čistilom, premaknil komodo na mesto, kjer je bil labradorčev prostor, prestavil nekaj rož. In jokal.

Rutina je preveč pomembna, da bi si jo drznil prezreti. Rutina določa vse naše življenje, če odštejemo nekaj stranskih obvozov, ki pa si jih redko upamo izbrati. Če je odšel pes, mora oditi tudi rutina, moja in njegova.

(Enako kot nisem mogel pokopati psa, tudi nisem mogel povedati Ani, da odhajam, resnično odhajam. Ni bilo potrebe: Ana je bila rojena zmagovalka, vedel sem, da bom kmalu nadomeščen. Njena socialna mreža je bila široka, apetit pa globok.)



Na železniški postaji je pihal prijeten, topel spomladanski veter, ki mu nikakor nisem mogel določiti smeri. Vrtel je na vse mogoče strani še nekaj gnijočih jesenskih listov.

April.

Usedel sem se na teraso lokala, kjer so se taksisti glasno prepirali zaradi nečesa osupljivega, kar je menda storil trener madridskega Reala. Nekakšna buzerantska debata. Vsi omenjeni liki – kot sem z vetrom lovil v ušesa – so bili ali pedri ali buzeranti. Nogometaši torej. Pizdenje taksistov je imelo smisel: na nogometnih igriščih zares ni videti drugega kot ekstatične orgije tipov, ki se valjajo, objemajo in naskakujejo drug drugega.

K sosednji mizi se je usedel mlad (heteroseksualni) par s staffordskim terierjem, ki me je takoj ovohal.



»Mu lahko dam keks?« Namignil sem proti psu. Punca se je nasmehnila in prikimala.



Ob kavi sem dobil serviran brezplačni piškot. Nekakšen prepečenec, ki preverjeno uniči okus kave. Stafford ga je zadovoljno pogoltnil.

Psi pogosto nimajo karakterja, ker svoje živalsko bistvo nadomestijo s pozornostjo do lastnika. Morda ravno zato lahko še bolj intenzivno vdirajo v naša življenja.



Bolečina je ponovno vzniknila in grozila, da bo prerasla v patetiko. Nikoli nisem prenesel patetike, ki je enako nadležen in konstanten pojav kot neumnost: nič čudnega ni, da človeštvo od prihoda iz jamskih skrivališč ni bistveno napredovalo, če seveda odštejemo osupljiv izum angleškega stranišča. To je vsa razlika: nekoliko bolj dostojanstveno praznimo čreva: rezultat tisočletij.



Pogoltnil sem kavo, pobral svojo kramo in se odmajal po peronu. Aprilski veter je v Ljubljani še vedno mešal zrak v znosno, celo prijetno zmes, ki ga to mesto sicer ne premore ob nobenem drugem letnem času.

Ljubljana je mesto, primerno le za mizerno crkavanje in povsem neustrezno za dostojno smrt. Mesto, ki natančno zajema karakter celotne nacije: premore nekaj zares vrhunskih artefaktov, ki so pogosto nepopravljivo zapacani z najostudnejšim provincialnim kozlanjem. Kot frustrirani nergač, ki želi v Louvru Mona Lizi narisati brke.

Hrup brez domišljije.

Mesto je dokaj stihijsko pozidano, kar se ustrezno odraža v večno spodletelem poskusu ureditve železniške postaje. Ta je sicer tipsko značilno habsburška, vendar je na homogeno osnovo prilepljenih kar nekaj spontanih domislic, morda posledic alkoholnega delirija njihovih avtorjev.

Na koncu perona sem se ustavil ob spomeniku Jamesu Joyceu, ki je nekoč na poti proti morju preživel noč na postaji. Spomenik je zabit v tla kot imitacija kanalizacijskega jaška. Kanalizacijska umetnost.

James Joyce je leta 1904 – po naključju ali po pomoti? – izstopil na napačni postaji in želel čim prej pobegniti naprej proti svojemu dejanskemu cilju. Jasno, da mu je Ljubljana postavila spomenik v dreku.

V ustih sem zbral nekaj sline, jo spustil na Joyceov spomenik in s čevlji narisal brke.



Sprehodil sem se do trafike. Ljubljanska železniška postaja ima to lastnost, da vedno nastaja. Nastaja že vse od časa, ko je bila leta 1849 zgrajena. Je popolna analogija mesta: na kup zmetana desetletja zgodovine s svojimi različnimi značilnostmi pogosto izražajo anahronistično tlačenko. Trafika je edina stalna in relativno stabilna lastnost poslopja.

Pomislil sem, da bom morda potreboval časopis.

Zanimivo: ljudje pogosto, kadar zremo v nič, pomislimo najprej na branje. Po smrti je zato pot v pekel nujna, ker je najboljše branje vedno prepovedano. Hudiči morajo imeti na zalogi ogromne količine izvrstne kurjave.



Kupil sem nemški Spiegel. Ker je debel in poceni. Ker se lahko rekreiram v znanju tujega jezika. Ker opisuje svet na način, ki ni nujno ali vedno patetičen. To je dobro: Nemci so narod, ki si poskuša amputirati patetiko že stoletja, a jim seveda ne uspe. Nikomur ne uspe.



Ana je preteklo noč imenitno organizirala pogrebščino. Najprej je previdno preverila, ali sem morda potrt, in mi takoj preventivno natočila konjak. (Vedno pije konjak, uboga buržujka. Dejansko pred tem pogreje kozarce v pečici.)

Ker sem ji namenil le nedoločljiv nasmeh, je bila povsem brez potrebe nekoliko negotova. Nasmeh je bil nedoločljiv, ker ni bilo česa določiti: ne žalosti, ne obupa, ne skrivnosti. Bil je pozdrav, pravzaprav zadovoljen pozdrav moškega, ki mu vrata stanovanja odpre prusko pedantno urejena ženska in poskuša svojo očitno pohoto zapakirati v družbeni celofan spodobnosti in primernosti dogodku. V mrliški vežici načelno pač ne seksaš.



Opazoval sem njeno vznemirljivo igro. Če bi si Ana zares želela pogreb, bi navlekla nase vsaj športno majico ali hlače – torej katerikoli sodobni tekstilni izum, ki mu fantastično uspeva uničevati željo po dotiku, raziskovanju, vonju. Športna oblačila so nekaj, kar bi nujno morala poznati sveta inkvizicija, preden se je spravljala mrcvariti ljudi, deratizirati pohoto in ustvarjati politiko iz mednožij. Mučilne naprave so bile popolnoma napačna odločitev – trenirke so veliko bolj učinkovite pri zatiranju telesnosti.

Ana je bila oblečena v krilo do kolen in skrbno izbrano bluzo z ruskim ovratnikom in kratkimi rokavi. Kombinacija je ustvarjala vtis prefinjene vihravosti. Odpeta je imela – spet pogrebščini primerno – le zgornja dva gumba. To je zadostovalo za vznemirljiv dekolte (njene prsi pod izrezom so bile res lepe).

Naličena je bila nekoliko temneje kot običajno z detajlom, ki je bil presenetljiv: črna črta okrog češnjeve barve šminke na ustnicah. Menda sem takšen modni presežek zadnjič opazil v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Ani je pristajal, resnično pristajal. Vedno je znala uporabiti katerokoli metodo na tem svetu za okusno poudarjanje svoje ženskosti. Pravzaprav je dejansko bila aristokratka.

Nedoločljivemu nasmehu je dotočila naslednji konjak. Nisem je dolgo spravljal v zadrego ali negotovost s svojim nasmehom. Trije konjaki so zadostovali. Poleg tega mi je dovolila kaditi v stanovanju.

Hodila je bosa. Res: vedno je imela slog. In lepa stopala. Nikoli ni ničesar prepustila naključju. Uporabila je vse argumente, kar jih je imela, in to učinkovito. Žal se je rodila v Sloveniji. S svojo sposobnostjo obvladovanja vsake najmanjše dokazljive podrobnosti bi lahko v ZDA vodila najpomembnejšo odvetniško pisarno v New Yorku in služila milijone.



Uživala je, zares uživala, ko sem ji lizal pičko.

(Morda zato, ker medtem nisem najbolje videl njenega nosa in meč.)

Med tretjim konjakom se je na zofi (bidermajer) usedla na moj obraz, z dvignjenim krilom in seveda brez hlačk. Ležal sem pod njo, rahlo je stisnila moj obraz s stegni in počasi približevala svoje mednožje mojim ustom. Elegantno je držala kozarec konjak, dokler je še lahko obvladovala gibe svoje desne roke. Ni dolgo trajalo, odložila je konjak na mizico (secesija) in me nato skoraj zadavila s svojimi meči med dokončnim pritiskom vulve na moj nos, usta in brado. Prelepo jo je bilo zadovoljiti. Ko je mučeniško zakričala, sem močneje stisnil njeni ritnici, jo pritisnil nazaj proti svojemu obrazu in z usti ujel njeno ejakulacijo.

(Vsekakor tudi orgazem zavzema prostor, ogromno prostora, vendar je ta zapolnjen z belino. Je naključje, da je orgazem bele barve? Je to ponovno nekakšna šala Stvarnika, ki zares nerodno usklajuje luč in temo?)



Pastelna, rahlo bordo rdeče tonirana zofa je v svoji relativno minimalistični zasnovi premogla udoben, zaobljen detajl v naslonjalu za roke, a obenem še vedno izpolnjevala nekoliko asketske pogoje stilno dovršenega pohištva. Žal je bila oblečena v blago, iz katerega je bilo nemogoče odstraniti neskončne Anine izcedke.

Tapetnik, ki bi redno – na primer mesečno – preoblačil zofo zaradi hidroponske Anine pičke, bi bil vsaj začuden.

Ana je bila na zlorabljeno zofo skorajda ponosna. Ves razvrat, jasno evidentiran v obliki rahlih madežev, jo je opominjal na uspeh. Bila je dovolj častiželjna, da brez dokazanega uspeha ni mogla živeti. V profesionalnem smislu ji je to izvrstno uspevalo – bila je daleč nadpovprečna pri zagotavljanju ustreznih alimentov. V intimnem smislu je enako le zmagovala: madeži na zofi so nečimrno nesramno pripovedovali zgodbo o njenem uspešnem seksualnem življenju, kljub nosu in mečem. Motila se je le v strahu, kakor vsi. Seksualna moč, ki jo je izražala, je bila nesporna, strah je bil povsem odveč. Kljub temu pa se je bala, zato tudi nikoli ni poklicala tapetnika, ki naj preobleče vse njene grehe v brezmadežno obliko. Ob pogledu na zofo je bila lahko mirna: vedela je, da je zaželena.



Pred orgazmom je torej uspela še pravi čas odložiti konjak na mizico, nato se je dvignila z zavihanim krilom, nekoliko postala na kolenih, se usedla in naslonila nazaj na zaobljeni rob zofe: zadihana, zardela, zadovoljna. Vzela je konjak, izpila požirek do konca in pustila krilo še vedno zgubano v pasu.

Čudovit razgled. Vsekakor nekaj najlepšega, kar lahko vidiš, medtem ko vesolje ne ve, kaj naj počne samo s sabo. Žensko mednožje je v estetskem smislu nedvomno eden najbolj posrečenih dosežkov evolucije.



»Si v redu?« je vprašala. Še vedno je lovila sapo – zrak in počitek je potrebovala le po prvem orgazmu. Vse naslednje je nanizala drugega za drugim, vedno hitreje, do izčrpanosti, do dokončne beline.



Pogoltnil sem vse preostale izločke, ki mi jih je spustila v usta. Spoštoval, oboževal sem njeno brezhibno urejenost.

(Ženske dišijo in imajo okus. Morda je ravno okus negovanega ženskega mednožja tisti, zaradi katerega je pomemben odstotek masakrov v zgodovini možno razumeti. Ne vedno, a vsaj pogosto. Morda ravno zato človek lahko razume veselje bedakov, prikrajšanih za ženska mednožja, ki posledično frustrirani sprožajo testiranja jedrskih bomb nekje na pacifiških atolih. Najbrž začutijo nekakšno olajšanje, potem ko poženejo v zrak zares veliko materije.

Z eno samo kroglo v njihovo čelo bi bil učinek enak, le neskončno cenejši in ekološko neoporečen.)



»Ja, Ana. V redu sem. Vedno sem v redu, kadar sem stisnjen med ženskimi nogami. To je edina osvobajajoča oblika klavstrofobije.«



Nasmehnila se je. Psa ni bilo več nikjer. Pričakovala je le še nadaljevanje igric, ki pa se ne bodo odvijale na pokopališču. Ponovno je uspela. Meča je niso več skrbela. Zmagovala je nad smrtjo: to je bil največji kompliment, ki ga je lahko dobila. Bila je močna.



»Jutri torej ne greš v službo?«

»Ne, ne grem v službo. Grem naokrog. Zapustil te bom, lepo in bogato in uspešno.«

Tokrat seveda ni vedela, da ne lažem, da jo dejansko zapuščam. Potresla je proti meni s svojim praznim kozarcem in vznemirjenimi golimi boki.



»Boš?«

»Bom.«



Vstala je, se sprehodila do kuhinje, si vmes ponovno naravnala krilo, elegantno bosa, polna pričakovanj, za katera je zanesljivo vedela, da se bodo uresničila. Redki so ljudje, ki znajo napovedovati prihodnost.

Ana je bila iskrena, torej močna, zato je mirno pokopavala mojega psa brez solz. To je bil avantgarden način razmišljanja, način, ki je zelo enostavno mlel tisočletja konzervativnih predsodkov.

Ponovno je pogrela kozarce v pečici in nama natočila konjak. Ker je zmagovala, je nič več ni skrbelo, bila je popoln prerok. Vedela je, kaj jo čaka in se je tega veselila. Mirno si je lahko privoščila prijetno zavlačevanje. Kozarci so bili hitro dovolj topli.

Vrnila se je s konjakom, ga postavila na mizico in ponovno avantgardno preskočila rituale. Še vedno sem ležal na hrbtu, torej mi je lahko spretno slekla hlače, preverila erekcijo, ki je bila pričakovano očitna, pustila konjak ohlajanju, me stisnila med nogami skoraj do bolečine in se usedla name najprej na trebuh, nato počasi nižje. Stopnjevala je vznemirjenje, najine dotike je pogrevala počasi, kot konjak, čakala je ustrezno toplino.

Dokončno se je opogumila in s svojim mednožjem prevladala nad vsem fin de sièclom (Klimt je visel nad zofo) na tem svetu. Bila je vrtoglavo zadovoljna. Pustila je – advokatinja – pri miru moralo, pustila etiko, pozabila je na razliko med njima, pila je konjak, fukala in ignorirala dejstvo, da je razlika med etiko in moralo le ta, da je morala sranje vedno, etika pa večinoma. Moraliziranje je lahko dobro za ljudi, ki ne premorejo niti znanja niti humorja. Ana je vedela in znala in je končno celo svoj nos in meča lahko prevedla v šalo.

Noč je bila zato lepa. Noč je zato dišala po Ani.

Neverjetno: koliko ženske dajejo tako, da ves čas jemljejo. Ana si je vzela vse. Veliko vsega.



Ob 11.50 je bila ljubljanska železniška postaja še vedno aprilsko prevetrena.

Dejansko so njen obstoj upravičevali le železniški tiri (in McDonald's), kar je nesmisel. Železniške postaje so lahko romantične, lahko brutalne, vendar morajo imeti zgodbo, ki je metafizična. Kjer in ko železniško postajo ponižajo le na raven kovine, po kateri vozijo vlaki, je nekaj narobe. Vlak je bil čudež že ob svojem nastanku in je svojo čudežno tehnološko naravo uspel obdržati neprizadeto.

Zgodbe se posledično lahko dogajajo na Orient Ekspresu ali na transsibirski železnici, nikakor pa ne v renaultovi škatli ali v toyotini kovinski spaki.

Seveda je tudi ljubljanska železniška postaja poskušala povedati svojo zgodbo vsaj tako, da je namakala Joycea v drek. Vendar pa kljub temu nisem razumel, Kaj je hotel umetnik povedati?, ko je obeležil Joycea na kanalizacijskem jašku. Jašek je bil smiselna izbira – tudi zmešani Irec bi se zagotovo strinjal s tovrstno urbano reminiscenco. Ampak zakaj mu postavljati spomenik? – Tu bi enooki Dublinčan kljub vsemu protestiral, ker je spoštoval le starodavne arhitekte.



Gibanje v aprilu je bilo prijetno, veter je prinašal vonje od vsepovsod; zjutraj – pred prodajo avta – so se mešali s še vedno očitnim Aninim vonjem: čutil sem ga za vratom in na dlaneh. Ljubljenje z Ano je bilo vedno nekakšno potapljanje, zato je za njo ostal oblak dišav po spolovilu.

Vej, na primer, za seboj skorajda ni puščala sledi. Morda zaradi tega, ker je oralni seks ni pretirano zanimal. Ukvarjala se je – resda iskreno in skorajda fanatično – izključno s felacijo, ker ji je ta zagotavljala trdno prodiranje. Nikoli si ni radikalno depilirala mednožja, ker jo je moj jezik med nogami prej motil kot ne. 'Barbarsko mednožje' je bila njena Izjava. Potrebovala je gorilo, ki jo bo silovito nategnila natanko enkrat brez nepotrebnega ovinkarjenja, neposredno in skoraj brutalno do konca.



(Zadovoljiti žensko je strahotno težka naloga. Razumeti žensko telo je lahko pogosto vnaprej priznan poraz zaradi napačnega prilagajanja, ponesrečenega ugibanja. Zagato lahko reši le najpomembnejši del spolnosti: beseda. Ženske premorejo krepko večji nabor raznolikih možnosti in želja, zato so konkurenčne in vedno znova zmagujejo: v ekonomiji, v družinskih odnosih, v spolnosti. Morda so taksisti na ljubljanski železniški postaji povsem spontano vendarle izbrali ustreznejšo rešitev: buzerantske debate so enostavnejše. To je lahko edina možna razlaga dejstva, zakaj je nogomet najpopularnejši šport na svetu.)



Zazrl sem se čez tire proti peronu, kjer je na odhod čakal moj vlak. Železniške postaje imajo svoj značilen vonj, vsaj če so habsburške in slabo negovane. Skoraj vse slovenske železniške postaje zato oddajajo značilen vonj.

To sem vedel empirično zanesljivo potem, ko sem spoznal dovolj novozgrajenih srednjeevropskih – nekoč pa seveda habsburških – železniških postaj, oropanih vonja, monumentalnih, ambicioznih. Slovenske železniške postaje so ostajale konservativne in konzervirane.



Vonj po tirih, po Ani (v spominu), aprilu, smrti me je za trenutek prikoval v stanje na eni točki, poleg Joycea v dreku. Opravičil sem se Ircu zaradi izrazitega nespoštovanja, ki mu ga izraža moj narod.

Zdrznil sem se in odšel v podhod.



Podhod pod železniškimi tiri na ljubljanski železniški postaji je trdovratno vztrajal kot eden izmed očitnih socialističnih artefaktov, ki so ga spremembe zgodovinskih okoliščin perverzno poskušale prestaviti v prihodnost, vendar celo številno in obvezno novodobno oglaševanje ni moglo uničiti porekla arhitekture.

Na improvizirani stojnici je precej prežvečen tip prodajal majice z motivi revolucij od rastafarijanskih do komunističnih, kot čisto gurmansko rariteto pa ponujal še Guns'n'Roses vsem kulinaričnim samomorilcem (in seksualnim: Axl Rose se je od davnih vrhuncev slave ogabno zredil in še najbolj spominjal na černobilskega prašiča – tudi njegovo petje/kruljenje je temu ustrezno izdajalo poreklo mesa).

Podhod je dopuščal preživetje Josipu Brozu Titu in Slashu, ne pa tudi kadilcem, mi je pojasnila natakarica v lokalu, kjer sem želel spiti naslednji macchiato pred odhodom vlaka. Kava je pijača, ki je nikoli ni preveč: lahko te zbudi ali ubije, oboje je dobro.



»Ne, tu ne smete kaditi, ker je to zaprt prostor.«



Podhod je zaprt prostor, Tito in Slash pa kadilca.



»Lahko vam dam kavo za na pot in pokadite na peronu.« Punca je izražala vidno nervozo. (Zaradi gostov? Zaradi prenizkega otroškega dodatka?)

»Mi lahko zapakiraš dvojni macchiato in … me ne vikaš, prosim?«



Pogledala me je s tistim razkrinkavajočim zarotniškim pogledom – pogledom, ki ga premorejo vsi ljudje na tem svetu (razen res hudih tepcev, kar pa ni zanemarljiv odstotek). Pogled, ki ga uporabijo zares vsi vedno, kadar obstaja le najmanjša možnost za njegovo uporabo. Pogled, ki pove, da smo vsi zarotniki, da vsi le komaj čakamo, da zabrišemo v glavo prekleto kavo s smetano bedaku, ki se razburja zaradi čokoladnih mrvic, ki jih je po smetani potresla natakarica zato, ker je želela biti prijazna.



»Ti dam sladkor posebej?« (Otroški dodatek, zagotovo.)



Imela je umetne nohte – francoska manikura – na konicah posute z nečim bleščavim. In nekaj izmenično modrih in blond pramenov na laseh temno kostanjevega odtenka. Relativno pisana punca. Ja, in?

In najlepše ustnice na svetu in sposobnost postavljati povsem smiselna vprašanja, kar je na tem planetu redkost.



»Lahko nasuješ kar v lonček.«



Brutalnost, s kakršno obravnavajo ženske druga drugo, me je vedno osupnila. Brutalnost, občasno zabeljena še z visokokaloričnim feminizmom, je bila ekvivalent vivisekciji pri živem telesu. Brutalnost boja samic, strogo hierarhično organiziranih na način, kakršnega sem med moškimi, torej samci, le redko opazil (ker imajo preveč opravka z nogometnimi komentarji).

Natakarico bi Ana & Co. gladko obglavile s prameni in nohti vred. Ana de facto je bila aristokratka, njen prezir do konkurence (z neoporečnim nosom in meči) pa zato še toliko močnejši.



»Bo toliko prav?« Podržala je žličko sladkorja v roki.

»Ravno prav. Hvala.«



V lonček je vsula sladkor, zapakirala zadevo in se zahvalila za plačilo enostavno, brez nepotrebne vljudnosti.

Pozdravila me je v slovo z vzajemnim nasmehom oči in ustnic, kar je lahko ali erotični nasmeh ali nasmeh olajšanja ter zadovoljstva zaradi miru in nobenih nepredvidenih težav s strankami. Ker sta oba razloga dobra razloga, sem se odločil primerno sladkano kavo spiti na peronu ter prepustiti pramenko njenemu delavniku.



Nikoli se ne bi mogel pogovarjati o ženski s cenenimi umetnimi nohti z Ano, čeprav se menda dobro ujameva.

Ana nikoli ne bi razumela pogovora mimo bidermajerja. V socialno ekscesnih okoliščinah bi se ustrašila in pomislila, da se je nepričakovano znašla pred kletko v živalskem vrtu, iz katere sika križanec klopotače in mravljinčarja, vrata kletke pa so domnevno zaklenjena.

Zato sem raje molčal in ji lizal pičko.



Za hrbtom sem zaslišal Leonarda Cohena, ki je medlo brundal iz zvočnikov v lokalu. Pripovedoval je o temi, naslov pesmi je bil Darkness. Pogumna, izjemno pogumna pesem starega človeka, ki natanko ve, da gre tokrat zares: da je temà enkrat za spremembo neizogibna. Da je konec zgodbe, da so ženske odšle, da pljuča ne zdržijo več sledi tobaka, da jetra ne zmorejo več precejati alkohola.

Ima ta tip psa? Ga pelje na sprehod?



Odpravil sem se na peron, kjer je bila edina očitna investicija v posodobitev železniške infrastrukture reklama za McDonald's s številnimi minimalistični odlitki iz umetne mase, ki so z žoltorumeno rdečo barvo opravljali predvideno delo: stopnjevali grotesknost.

(KJER JE McDONALD'S, NI VOJNE! še vedno kričijo ultrakonservativni liberalni ekonomisti, medtem ko jim padajo bombe na glavo.)

Speča lokomotiva tovornega vlaka je bila poleg McDonaldsovih krompirčkov prepleskana v Mannerjeve napolitanke. Svet je bil ponovno enostaven in sladek. Med McDonaldsovimi hamburgerji in Mannerjevimi napolitankami v resnici ni bilo bistvene razlike: oboje je skrbno zapakirano govno izrazito sladkega okusa. Embalaža je edina zares pomembna. Kapitalizem pač temelji na embalaži, ne na vsebini. Dokler se vsaj približno še lahko sveti, potem tudi obstaja. A na koncu vendar – vedno in nujno – konča nekje v jarku, kjer embalaža postane le še ovoj: utrujen, grd in neuporaben.



Sunki vetra so mi cefrali cigareto in zmanjševali ugodje kajenja.

Sunki, ki sem jih preteklo noč prizadejal Aninemu razburkanemu telesu, so me končno nekoliko utrudili.

Sunki evtanazije so grozili, znova in znova.

Pramenka s kremplji je zvarila znosen macchiato – kolikor ji je to dopuščal avtomat za kavo z natančno programiranimi izračuni za zadovoljstvo potrošnika.

Volumen v glavi je ponovno nastajal in se začel širiti. Nikoli v življenju me ni bolela glava, žal pa se je bila sposobna raztezati. Strah.

Hotel sem frcniti ugaslo cigareto na tla, vendar sem jo dovolj nadziran, prestrašen, osramočen odnesel do koša za smeti. Anarhija je dobra za ljudi brez sloga.



»IMA BOGA!«



Glas za hrbtom tokrat ni bil Leonard Cohen. Cohen nikoli v življenju ni kričal.

Mesta so prostor, kjer je motnja nujna. Seveda te tudi na vasi lahko brcne kobila ali požre medved, vendar medvedu res ne moreš zameriti pomanjkanja hrušk v določenem letnem času. Motnje v mestu so drugačne. So konstantne, ne poznajo zimskega spanja kot medvedi.



»IMA BOGA!!!«



Name se je drl neznan moški na način, za katerega ne veš natančno, ali je nevaren ali ne. Skrivenčil je svoje telo v eno samo grimaso, upal sem, da je dovolj pijan za takšno početje. Treznemu človeku tovrstne uprizoritve ne moreš odpustiti.



»Aha …«



Odgovoril sem mu povsem v skladu z novozaveznim zakonom, ki brezpogojno zahteva odpuščanje celo takšnim idiotom, ki nekoč prostovoljno začnejo pridigati. Sicer pa je njihov vzornik počel enako. In slabo končal. Vsi pridigarji slabo končajo: nihče jih ne posluša, le upoštevajo jih vsi. Pridiganje pomeni prihodnost, prihodnost pa mora biti v rokah konkretne oblasti, ne pa metafizičnih pravljičarjev. Celo najnizkotnejši cinizem, potopljen v abstraktno sedanjost, je neskončno bolj uspešen od pridiganja. Zgodovina je zato v statističnem smislu zgodovina cinizma. Torej dolgočasna in nasilna.



»Jel' ti to znaš?«



Seveda je vztrajal v srbščini, najbrž zaradi avtentičnosti in prepričljivosti sporočila, ki mora biti posredovano v ustreznem jeziku. Tudi izvorna Biblija v francoščini bi bila smešna, Voltaire v cockneyju pa skoraj tako slab kot Martin Heidegger v izvirniku.

Sklenil sem mu odgovarjati v njegovem jeziku, ohraniti skratka eleganco Poncija Pilata pred nervoznimi osebki v provinci.



»Da. Znam.«

»Ima ga svuda! Samo jednog! Ti to znaš, zaista?«

»Da. Jedan previše.«



Grimase njegovega telesa so se ob mojem odgovoru ustavile v zamrznjenem krču. Takšen bi lahko bil čudovit eksponat v muzeju voščenih lutk. V njegovem pogledu je bilo nenadoma zgoščenih nekaj desetletij začudenja. Desetletij časa, ki ga je kot priseljenec zagotovo začel odštevati v eni od slovenskih tovarn, nadaljeval po propadu industrije v povsem negotovih razmerah, morda celo v kriminalu, in navsezadnje končal štetje s prepariranimi možgani skupaj s svojim šlampastim bogom na železniški postaji.

Svojo infantilnost je stopnjeval do neskončnosti, do neznosnosti, do Boga. In obstal pred njim kot otrok s polnimi plenicami dreka.

Domneva, da ljudje odraščajo, je utemeljena na predsodkih in optičnih prevarah: pogosto namreč premo sorazmerno s starostjo postajajo vedno bolj pootročeni. Navsezadnje vendarle odkrijejo boga, drugega jim pač ne preostane pred temo in praznino. Vsaj ta odurni pojav – namreč religija – je prepričljiv dokaz za to, da je kognitivne evolucije homo sapiensa nepreklicno konec.

Živali ne molijo v nebo, ljudje pa ne znajo gristi v temo.



Železniški pridigar je imel v rokah velik križ. Pravoslavni. Lesen, z leseno verigo. S takšnim orodjem bi mirno lahko zadavil nekoga ali obesil sebe na drevo.

Krščanstvo je od vseh najbolj imbecilnih religij na tem svetu morda najiskrenejša. Začne se z vstajenjem in obstaja v vstajenju. Na bebavi ideji premagovanja smrti, ki bi se je še gorila (ne ta, ki bi nategnila Vej) sramovala. Vendar pa je simbol krščanstva povsem drugačen. Na križu vidimo mrtvega, mučenega človeka. Človeka, KI NI VSTAL OD MRTVIH. Krščanstvo nam torej posredno že dve tisočletji sporoča, da vstajenje ni možno, da boga ni. To je religija smrti. In v tej zgodbi je iskrena.



»ĐAVOL!«



Nameril je prst vame, osupel in najbrž zadovoljen, ker je lahko pokazal na konkretno Zlo. (Tako. Podaril sem mu smisel življenja.)

Obstal je še nekaj trenutkov v svojem skrčenem zadovoljstvu, dovolj miren, da sem si lahko privoščil odmik in naslednjih nekaj nemotenih požirkov kave. Spomin na natakarico je ostajal brezmadežen, od nekod pa je v aprilski veter ponovno silovito prodrla evtanazija.

Pes se je odločil, da bo še kar nekaj časa živel. Pričakovano.

Prekleto sranje!

Bolečina vedno prevzame obliko, fizično obliko, čeprav je lahko izvorno še tako abstraktna. Bolečina se nekje utelesi: v glavi, grlu, zrklih, sencah, v nemiru rok, v živčnih stegnih.

V mojem primeru je bila to nenadoma trebušna prepona. Neznosen občutek: kot bi ti v trebuh dovajali in obenem zgostili zrak, vedno in znova vse več vse težjega volumna. Zaradi takšne bolečine lahko razumeš princip delovanja verižne jedrske reakcije.

S komolcema sem pritisnil na trebuh. Ni pomagalo.



Na srečo je vlak že čakal na peronu, pobegnil sem stran od Srba No. 2, ki mi je ta dan poskušal zmesti življenje. Vstopil sem na vlak in upal, da bo nekaj korakov ponovno delovalo kot analgetik.



Kupil sem karto proti severu in nato zahodu države. Poimenovati smeri neba v tako majhni državi, kjer se ob dvojnem obratu svoje riti zaletiš v meje vseh sosednjih držav, res nima količinskega smisla. Ima pa geografski smisel: zahod Slovenije je ali visok ali nizek in torej je nečemu podoben, medtem ko je vzhod brezoblično-nekaj-vmes neznosen in natrpan s toplicami, v katerih upokojenci namakajo vsa možna glivična obolenja na tem svetu in jih z evangeličansko zavzetostjo podarjajo ostalim trpečim in bolnim.

Sicer pa se človeštvo že od nekdaj v svoji želji po napredku pomika od vzhoda proti zahodu.

Če je torej v 21. stoletju Vzhod ponovno center, potem je smer očitno postavljena na glavo: Vzhod zmaguje v svoji nepojasnjeni nameri, Zahod pa prostovoljno umira v svoji najljubši, najbolj erotični izbiri: dekadenci.

Crknimo torej s slogom v smeri proti severozahodu.



Lepo je bilo zapuščati Ljubljano, ki je bila po političnih protestih idejno povsem opustošena in je kljub majhnosti uspela ohraniti renome evropske prestolnice.

Tudi Ljubljana se je, tako kot vsa Evropa, nenehno borila proti fašizmu in bila zaradi tega utrujena. In enako kot preostali Evropi ji je uspevalo proizvajati le še več bedakov, ki so si fanatično želeli zacementirati zgodovino nekam v obdobje tridesetletne vojne, Mussolinija, Hitlerja in vseh ostalih histerikov s prostornino možganov v obsegu piščančjih.



Iskanje ustreznega sedeža na vlaku je ublažilo nemir, trebušna prepona se je nekoliko sprostila. Hoja dela čudeže. Na opoldanskem vlaku ni bilo veliko potnikov. Lahko sem si privoščil udobje na štirih sedežih, brez motenj.

Kot ne ravno motnja se mi je v spominu prikazala Vej – večni odmev ob vožnji z vlakom. Vej, navihano divja, ki nenadoma zahteva, naj jo spremim do stranišča, kar je storila nekoč na poti do morja. Zapustila sva najin kupe, po nekaj korakih je obrnila glavo, me pogledala in se prijela za ritnici. Bilo je poletje, nosila je zelo kratko krilo. Spolnost, v kateri je uživala, je bila vedno nenadna, sunkovita, pogosto javna in nikoli predolga.

V stranišču je odprla okno, skrčila levo nogo na umivalnik, dvignila majico, da sem z dlanema lahko objel njene prsi, in zahtevala svoje. Izkričala je orgazem skozi okno, v veter, ki ji je zaradi hitre vožnje vlaka povsem razmršil lase.

(Je strojevodja v ogledalu opazil Vejino razkošno grivo v vetru?)



Hoja, iskanje sedeža in daljni odmev Vejinega stokanja so preglasili psa in bidermajer. Ostala je le še dvojna slaba vest: najprej zato, ker kljub neznosni bolečini v resnici nisem obžaloval dejstva, da je pes izginil iz mojega življenja. Nato seveda zaradi Ane, ki sem jo enostavno MORAL zapustiti. Domneva, da se dobro ujameva, se je lahko nanašala le na spolnost.



Rešen preroka in še z majhno zalogo machiatta sem si izbral najbolj konzervativno mesto za sedenje: desna stran vlaka, sedež ob oknu v smeri vožnje.

Nekoliko sem se ustrašil svoje nikotinske zasvojenosti: kako dolgo naj bi pravzaprav sedel takole in buljil skozi okno brez tobaka? Uro, uro in pol? Celo tako hipotetična država kot Slovenija je prevelika za prilagajanje kadilcem. Alkohol ni težava, nikakor – v tem primeru je infrastruktura alkoholikom še vedno zmerno naklonjena, kar je logično: če je celo dobri Jezušček izvedel transsubstanciacijski hokus pokus in vodo prevedel v vino (to pa kasneje v kri), potem naj ljudstvo pije. Ni pa izpričano dejstvo, da bi si po zadnji večerji zaželel ustrezen zvitek tobaka. Le v puščavi, med Skušnjavo, je bil zagotovo grozljivo zadet (ne od vina), saj sicer ne bi tako razločno zagledal Hudiča osebno. Žal se zgodovina spominja le Hudiča, ne pa pripomočkov za Videnje.

Če je lahko tvegal – dokaj boleče sicer – Nazarečan, potem zgled velja.

Tvegal sem torej nekaj nervoze. Ah … kdor tvega, zmaguje. Seveda je to enačba, obsojena na neuspeh: ker ni nikjer nobenega tveganja.

Upal sem, da se bo od nekod pojavila ženska in se usedla v bližino. Ženska z zgodbo, ne le bitje ženskega spola. Samo ženske z zgodbo so (tudi spolno) privlačne. Spolnost obstaja v jeziku.

Sedeti nepremično na vlaku brez zgodbe je nemogoče.



In je prišla.

To ni bila nikakršna statistična izjema: na vlak vstopajo potniki in med njimi ženske.

Starost: več kot 45 in najbrž manj kot 50 let.

Urejenost: brezhibna, natančna, načrtovana.

Pedigre: intelektualka, skoraj brez dvoma (ročne delavke iz patriarhalnih družin v tej starosti ne zmorejo več ohranjati telesa brez brutalnih brazgotin).

Spolna privlačnost: izrazita (mirnost žensk po štiridesetem letu starosti je predpogoj za razmislek, tudi za seksualne odločitve, ki so enostavne in učinkovite; smrklje nasprotno proizvajajo le veliko nervoznega hrupa, ker je pred njimi še celo življenje in želijo to dejstvo sporočiti vsemu svetu).



Vsi smo voajerji, brez izjeme. Vedeti hočemo, kaj se VAM je zgodilo, kakšen izpuščaj imate na riti, ali trpite zaradi podobnih razlogov kot MI, ali ljubite, koga ljubite, kako živite. Tabloidni tisk je zato daleč najbolj priljubljeno čtivo na tem svetu.

Kdor ni voajer, ali laže ali pa je dejansko neskončen megaloman in vrsta izjemno nevarnega egocentrika.

Ostali opazujemo. Zgodbe, ki jih pri tem tvorimo, so demokratične: ne zanima nas poreklo, niti starost ali spol niti politični nazor. Predvsem je pomembna lastnost voajerstva ta, da nas a priori ne zanima niti nacionalna pripadnost: molčeči potnik načelno ne izdaja svojega geografskega izvora.

Narod je najbolj nesmiseln anahronizem 21. stoletja. Dve roki, dve nogi in luknja za izločanje vmes so fizična dejstva, lastna vsem homo sapiensom, narod pa v globaliziranem svetu povsem metafizična kategorija, ki ne služi ničemur razen politični manipulaciji, nadzoru in nasilju. Ljudje, ki jih dejansko zanima t. i. nacionalno vprašanje, so nedvomno grozljivi bedaki. Še gorila bi se …

Voajerji smo v nasprotju z nacionalisti v svojem spogledujočem trenutku popolni demokrati.



Potnico sem poimenoval Ava Gardner – drugačna izbira imena je bila nemogoča, ker ji je bila dejansko podobna. Sedela je na nasprotni strani vlaka, ob oknu, obrnjena s hrbtom proti smeri vožnje. Je gledala nazaj, ker spredaj ni bilo ničesar več?

Nedvomno je imela družino, kariero, ugled in vse ostale pogoje za pretirano nagnjenost k posploševanju izpolnjene. Nedvomno sem imel sam mrtvega psa in preveč živo žensko, kar je zadostovalo za vsaj nekaj kvalitetne zmede v procesu spoznavanja narave in družbe.

Ava Gardner je bila lepa družba brez kakršnekoli možnosti za vzpostavitev kontakta. Če bi jo pozdravil, bi poklicala vsaj sprevodnika ali pa zahtevala od strojevodje, naj ustavi vlak. Takšna so pravila igre, igra pa nekoliko bebava.



(Zahodna civilizacija je po izumu kontracepcijske tabletke, po revolucionarnih šestdesetih, eruptivnih sedemdesetih in sintetičnih osemdesetih letih 20. stoletja proizvedla družbeni čudež številka 2.

Prvi je bil »welfare state« – država blaginje takoj po koncu druge svetovne vojne. Čudež številka 2 so bile ženske – skoraj nenaden pojav ogromnega števila žensk, ki so pri svojih petinštiridesetih letih videti veliko bolje kot pri petindvajsetih. Videz kot posledica spremenjenih produkcijskih in družbenih odnosov je postal moč. Ženske, ter zaradi njih tudi spremenjena spolnost, so tako lahko končno spremenile svet, in to učinkovito.

Po sistematičnem uničenju države blaginje je vse ostalo odvisno le še od žensk. Zahodne družbe so prepuščene milosti žensk. Njihov odnos do spolnosti pa je tisti, ki edini lahko narekuje sistem družbene organizacije. Nekoč je tovrstno regulacijo opravljala cerkev na najbolj nemogoč in neumen način: z nasiljem. Ženske so neskončno pametnejše od kretenskih posiljevalskih klerikov.

Ava Gardner je to izvrstno dokazovala. Čeprav sem jo videl prvič v življenju, sem bil prepričan, da je pri svoji sedanji starosti veliko lepša, kot je bila v zgodnji mladosti. In posledično močnejša: ženska, ki lahko formalno ureja svet okoli sebe. Sedela je mirno in bila prisotna z žlahtnostjo dejanske Ave Gardner iz Noči legvana.)



Zazrl sem se skozi okno. Nobeno prevozno sredstvo ni tako primerno za buljenje skozi okno kot vlak. Na vlaku si zato, da gledaš skozi okno. Da opaziš svet.



Ana je ob mojem odhodu predvidevala, da je namenjen pozabljanju in nato čimprejšnjemu ponovnemu srečanju. Nisem ji, strahopetec, mogel povedati, da je slovo. Da bi moral najprej počakati njenih petinštirideset let starosti in nato ponovno priti na obisk. Da bidermajer in logistika nista najbolj kompatibilna. Da mezaliansa ni izumrla. Da njena jabolka lahko obstajajo na tihožitjih 19. stoletja, moja pa v zabojih na policah enega od sodobnih trgovskih velecentrov.

Ljudje se do svojega štiridesetega leta starosti absolutno nismo sposobni sporazumeti. Po štiridesetem letu pa tega niti ne poskušamo več, zato nam včasih morda celo uspe navezati stik.



»Oprostite, ali veste, kdaj točno odpelje vlak?«



Aha. Torej sem se zmotil. Kako nenavadno: Ava Gardner govori. (Presenetljivo: dokaj svetla barva glasu, izrazit akcent zaradi širokih e-jev in o-jev.)



»Ob 12.19. Čez tri minute.«

»Hvala.«

»Malenkost.«



Ava Gardner se je udobno namestila nazaj k svojemu oknu, meni je preostala uničena pretirana nagnjenost k posploševanju. Srknil sem poslednji požirek macchiata in bil nekoliko besen nase zaradi ponavljanja vedno istih napak: torej zaradi posploševanja, ki nam tako pogosto odnese izkušnje. Posploševanje je kruta zadeva, ker je v devetdesetih odstotkih pravilno. Preostalih deset odstotkov je tistih, zaradi katerih je življenje lahko zanimivo.

Stik je obvisel v zraku med sedeži.

V vagon je prišlo še nekaj poslednjih potnikov, mladih angleških turistov. V mislih sem se jim iskreno zahvalil za obstoj njihovih prednikov, ki so izumili tako čudovito straniščno školjko.



Vlak je dejansko speljal ob 12.19. Kompliment državni železnici, dokler je še državna. Ko jo bo nekdo sprivatiziral, vozni redi ne bodo več obstajali.

Ava Gardner je začela nekaj brkljati po svoji torbi, Angleži so bili v skladu s svojo imperialno tradicijo glasni, očitni in preveč pegavi. Zapiskal je telefon, sporočilo je bilo Anino: »Ravnokar na kosilu, obravnava poteka v redu, malce težko hodim ;););), poljub na … ;).«

Večina Aninih sporočil je bila erotičnih. Zapekla me je vest. Ano sem zlorabljal, nedvomno. Zapuščal sem ves njen bidermajer in secesijo kljub dejstvu, da je bilo njeno mednožje zagotovo najbolj prisrčna sočna naprava v mestu.

In zapuščal sem kadaver.



Nemogoče se je znebiti povezave med spolnostjo in smrtjo – ta milijontič razdrapana koeksistenca je najbolj naravna povezava v vesolju. Tudi v orgazmu lahko le crkneš, ker ni uporaben za nič drugega.

Morda so najbolj zblazneli nekrofili obenem najbolj pošteni ljubimci na svetu, čeprav drži, da očitno nimajo najboljšega občutka za različna agregatna stanja snovi.

Med spolnostjo in smrtjo ni prav veliko relevantnih dogodkov, večina pa je nesmiselnih.



Angleži so bili vznemirjeni zaradi potovanja v »Soča Valley«, Ava Gardner je razporedila predmete v svoji torbici, sam pa sem obnavljal prizore pretekle noči, zaradi katerih je Ana malce težko hodila.

Življenje je lahko dolgočasno na različne načine, zanimivo pa na dokaj omejeno število načinov. Smrt in spolnost ga edina naredita vznemirljivega.

Vlak je pridobival hitrost, strmenje skozi okno je ponovno priklicalo mrtvega psa, ki je vztrajal v svojem teku za palico. (Mrtvi so pravzaprav kar nasilna populacija.) Na srečo sem zagledal stavbo nekdanjega socialističnega bordela, ki zdaj ni bil več socialistični, ostal pa je bordel, diskretno zakrit z nekakšnim diskretnim poimenovanjem o diskretnih storitvah.

Skok od smrti nazaj v spolnost je bil zato spet mogoč.

Bordel ni bil toliko klasični bordel kot pa »do-it-yourself« institucija, kamor si lahko skočil na samozrežirano avanturo, popacal rjuhe in relativno hitro spakiral kufre nazaj v kurbišče vsakdana. Z Vej sva ga uporabila natanko enkrat: davno, v času, ko je uradno živela z nečim gorilastim, vendar to nekaj ni posedovalo tudi domišljije goril.

Takrat sem prvič razumel, kako neverjetno strastno Vej lahko zlorabi le prostore, ki niso niti preveč udobni niti intimni. Po nekaj letih fukov v podhodu avtoceste, nategovanja v kabinah za pomerjanje oblek, masturbacij v kinu, glajenja njene riti med nakupovanjem testenin v trgovskem centru … sem postal utrujen. Zaželel sem si … Ane, seveda. Aninega popolnega nasprotja: pedantnosti, pozornosti na vsak bidermajerski/secesijski detajl, popolne intime.



Angleži – dva para – so postajali vse bolj glasni in razigrani. Vsak par je imel svoj šestorček piva, pogovarjali so se o raftingu »on Soča river«. Zagotovo niso vedeli, da ima reka v tem letnem času najvišji vodostaj. Po nekaj šestorčkih piva jih bodo inštruktorji raftinga vlekli iz vode, po možnosti preživele.

Njihova samozavest je bila očitna, pijana in dovolj primerna za pripadnike enega najpomembnejših narodov na planetu. Tipa sta povsem ustrezala povprečni fiziološki predstavi o članih kraljeve družine: bila sta skoraj rdeča, skoraj albina in skoraj razumljiva s svojim izrazitim akcentom. Punci sta na srečo rešili slavo nacije pred neprimernimi vtisi, ki jih ta pušča v tujini. Prva prijetno, in ne moteče pegava, druga presenetljivo temne polti (Pakistan, Indija?). Obe skupaj očitni, vendar ne nogometno huliganski kot njuna spremljevalca.



Na naslednji postaji so vsi skupaj z iskrenim zanimanjem opazovali železniško poslopje in postajni lokal.

Slovenske železniške postaje so prijetna zgodba o dveh imperijih: habsburškem in Titovem. Poslopja železniških stavb so v osnovi – skoraj povsod – sestavljena iz dveh arhitektonskih enot: postajne stavbe in ločenega WC-ja. Habsburžani, ki so si v 19. stoletju izmislili koncept, torej niso želeli mešati dreka z blagajno. Njihov denar naj ne bi smrdel.

Imperij Josipa Broza - Tita je v skladu s socialistično doktrino o nujni elektrifikaciji in industrializaciji države okrog habsburške pastorale nametal svojo idilo: skladišča, tovarne in bifeje. Tako je strojni ključavničar elegantno postal poslednji habsburški cesar. Tudi okrog te postaje so Habsburžane obkrožali ogromni kupi steklene volne in lesa.

Bife nikakor ni manjkal: stopnja alkoholizma je v državi visoka, torej je sistem oskrbe državljanov nujen.



Angleška para sta vse skupaj opazovala s tipično zahodnjaško skepso.



»Do these people have a fridge? Do they really know a colour TV?«



Morda je bila moja domača optična internetna povezava nekajkrat hitrejša od njihove, vendar narodu, ki izumlja udobna stranišča, kljub vsemu lahko oprostiš nekaj nadutosti.

Ava Gardner je najprej posvečala pozornost veduti habsburških sekretov, nato pa je sledilo razočaranje. Vožnjo je nadaljevala z branjem priročnika o pravilni uporabi ljubezni. Bestseller je – sodeč po fotografiji na naslovnici – napisal popoln smrkavec, ki je najbrž ugotovil, da ima »ljubezen različne pojavne oblike«, da se »manifestira šele ob intenzivnejšem spoznavanju drug drugega« in da je morda »spolnost pomemben faktor vsakega odnosa«.

Čar Ave Gardner je izpuhtel v trenutku. V spomin sem si zato priklical dejansko Avo Gardner, ki se (v filmu) pogovarja o ljubezni z Richardom Burtonom. Brez priročnikov, le s strastjo: enostavno in močno. Priročniki za pravilno uporabo življenja in »spoznavanje samega sebe« so sicer pomemben izum druge polovice 20. stoletja, ki pa je povsem neučinkovit. Če ima kdo težave z iskanjem samega sebe, naj si kupi ogledalo.

Zato so Ave Gardner izumrle. Nadomestilo jih je najprej hipijevsko gibanje, ki se je nato ustrezno transformiralo v new age. Skupna lastnost obeh je ostala enaka: skrajno ideološko nasilje.



»Do they play football here?«



Eden od Angležev je zazrt čez zanemarjen travnik, na katerem so stala zarjavela nogometna vrata, odprl naslednjo pločevinko piva in sprožil debato o angleški Premier League. O nečem šokantnem, kar je storil trener londonskega Chelseaja.



»Fuckin' fag!«



Na srečo se je vendarle izkazalo, da glavno krivdo nosi lastnik kluba, torej ruski mogotec Roman Abramovič.



»Fuckin' Russian!«



Narod nedvomno je anahronizem. Taksisti na železniški postaji in Angleži v vagonu so govorili enak jezik, v katerem so bili glavni junaki vedno znova buzeranti. Torej je dejansko edina preostala relevantna razlika na tem svetu le še spolna usmerjenost.

(Je to dobra novica za pedre?)



Ava Gardner me začasno ni več zanimala, vlak je na naslednji postaji stal dlje časa, ker je pričakoval konvoj iz nasprotne smeri: železniški tir je bil le eden, zato bi to lahko bil vzrok za gnečo na glavni prometnici med Londonom in Istanbulom.

Nenadoma me je osupnilo statistično dejstvo, ki sem ga povsem spregledal: do svoje nove ljubimke sem se praviloma vedno najprej pripeljal z vlakom. Spolnost pomeni pozornost. Vlak zagotavlja čas, mir, pripravo za pozornost.

Kljub temu sem postajal nemiren. V tistem trenutku bi potreboval heroin, to kraljevsko, najbolj neverjetno, najbolj pošteno od vseh drog: kruto drogo, ki te pusti samega, včasih crknjenega. Seveda pa ustreznega prekupčevalskega džankija nikoli ne najdeš takrat, ko ga najbolj potrebuješ. Te podgane imajo nekakšen instinkt, kdaj lahko zapustijo svoje kloake. Kdaj so varne, nevidne.

Heroin v nasprotju z lobotomijo zna ustvariti tišino.



(Vsak pošten človek neguje ali ima v preteklosti evidentirano kakšno hudo obliko zasvojenosti. Morda vulgarno ali pa prefinjeno narkomansko. Preživeti življenje v eni sami solati – seveda dobesedni solati – je najbolj prostaška in neredko tudi najbolj nasilna od vseh možnih izbir. Odkriti, deklarirani abstinenti so izjemno pogosto strahotni teroristi. Adolf Hitler ni naključno odločen abstinent, nekadilec in vegetarijanec (vsaj uradno, skupaj z Brezmadežno Devico Marijo). In seveda nikakor ateist. Ta avstrijski kreten je bil eden zadnjih ljudi v zgodovini, ki so zares verovali. V primerjavi z njim je Tomaž Akvinski navaden hudo zavaljen agnostik brez smisla za kapljico odločne metafizike.)



Naposled smo dočakali tovorni vlak, ki je pripeljal iz nasprotne smeri, naložen s kilometrom avtomobilov: Volkswagnov tovor.



»Fuckin' German cars.«



Angleža sta mi s svojimi lapidarnimi stavki postajala skoraj všeč. Ves njun svet je bil strahotno enostaven za opisovanje, tako kot nogomet. Punci sta nemško robo opazovali nekoliko sentimentalno, Ava Gardner pa je sploh ni opazila, ker je bila preveč zatopljena v ljubezenske nasvete otročiča, ki bi lahko bil njen sin.



Morda so germanska plemena užaljena, ker Evropa nima več dovolj denarja za njihove avtomobile. Vseeno: kupujejo jih Kitajci in na Hitlerjevih sedežih zaplajajo nečisto raso. Vesolje očitno premore ravno dovolj ironije, sicer bi se že zdavnaj dokončno vsi poklali ali pa storili samomor.

Angleži so si odprli naslednje pivo in nazdravili, vlak je speljal naprej proti severu, Hitlerjeva roba na sosednjem tiru proti jugu. Avstrijski malar je nekoč prodiral na vse strani planeta z brzostrelkami, njegovi potomci z bankami in plehom drugačne sorte. Mnogo bolj učinkovito in brez kričanja.



Ava Gardner se je ob premiku vlaka končno zdrznila. Zastrmela se je skozi okno. Morda ji je prebrani odstavek v knjigi dokazoval, da njeno ljubezensko življenje ni ravno idealno.

Urejena razmerja v vagonu je porušila skupina štirih najstnikov – očitno srednješolcev, ki so se vračali domov iz šole. Seveda so bili glasni, angleški tabor je dobil konkurenco.

S pogledom sem preveril novo razporeditev v vagonu.

Ava Gardner je sedela nepremično, ljubezensko-terapevtsko knjigo je z obema rokama držala v naročju, naslonjena nazaj s privzdignjeno brado je nedvomno izražala trenutek kontemplacije. Grozljivo. Sodobne ženske njenih let si najemajo mladeniče za konkretne storitve, ne pa za abstraktne nasvete.

Angleška in najstniška ekipa sta si sedeli nasproti. Spopad je bil neizogiben. Najstniki so imeli prednost domačega terena, Angleži pa so lahko taktično uporabili svoje prehajanje v rahlo pijanost, ki jim je zagotavljala potreben pogum.

Tekmovanje v povzročanju hrupa. Dobro jim je šlo, obojim.

Hrup je očitno vznejevoljil Avo Gardner med razmišljanjem o tem, ali ji je soprog v zadnjem desetletju posvečal dovolj pozornosti. Presedla se je na mestu, odložila knjigo na sosednji sedež, blisknila vzvratno z očmi – nekoliko namrgodeno – proti tekmovalcem in se odločila sodelovati v izražanju prisotnosti. Iz torbice je potegnila telefon, nadrkala tipkovnico in dosegla svoje: priklicala nekoga.



Sam sem si priklical v spomin Ano pretekle noči in zamižal. Pogrešal sem jo hitro in nevarno: vedel sem, da enako kot pes ne bo kar tako odšla. Da bo še nekaj časa zmagovala s svojimi meči, tesnim objemom, s svojim poplavljenim mednožjem na mojem obrazu.

Ker je bila pasja smrt pravzaprav le vaja v premagovanju patetike, je živa Ana za zdaj zmagovala. Prav je tako: rutina na prvem mestu. Ana je bila mojstrica te metode, kajti izbrala je najučinkovitejše sredstvo: spolnost. Poskušal sem si predstavljati, kaj se bo zgodilo z njo nekoč, kmalu, ko bo postala mama. Ko bo zaradi starševskega statusa prisiljena vsaj deloma zanikati svojo nesporno seksualno učinkovitost v pomembnem časovnem obdobju, merjenem z desetletnimi intervali. (Vsekakor je bolje, da ti zaradi starosti pogine pes, kot pa se posuši mednožje.)

Tudi Ava Gardner je bila Ana, nekoč – zdaj pa najbrž še vedno uživa t. i. slast potomcev. Nadaljevanje vrste je zrcalna podoba kanibalizma. In starši nikoli nimajo poguma za priznanje, da je kanibalizem osnova tesnih sorodstvenih vezi. (To ne velja za pajke: vsaj pri tej vrsti samica brez sramu in sprenevedanja lahko poje samca takoj po oploditvi.)



Tekma med Angleži in najstniki je postala neverjetno homogena: tudi slovenska mularija se je pogovarjala o nogometu. Ena od punc v slovenskem taboru je izrazila željo, da bi kardinalni peder na naslednjem derbiju španske lige slekel majico po doseženem zadetku, čeprav je to menda prepovedano ali vsaj zaradi nečesa nejasnega kaznovano.



»Fuck EU!«



Angleži so nenadoma logično prodrli po desnem boku od nogometa do politike. Glasen vzklik enega izmed njih je bil dovolj podoben vzkliku Fuck you!, zato se je zdrznila tudi slovenska ekipa, ki ni bila povsem prepričana, komu je sporočilo namenjeno ali kaj dejansko pomeni.

Nastalo zagato je deus ex machina elegantno rešil sprevodnik, ki je prišel preverjati vozovnice.

Hrup je bil začasno utišan, tudi Ava Gardner je spoštljivo zaključila svoj sicer skoraj neslišni telefonski pogovor.

Oblast je treba spoštovati.



Sprevodnik je kmalu odšel, razigranost v vagonu se je nadaljevala, Ano sem v mislih prepustil njenim pravnim obsesijam, ki so bile pogosto enako strastne kot spolne.

Razumel sem, da bom moral povsem spremeniti življenjsko rutino, kar je običajno smrtno nevarno. Spremembe pogosto ubijajo ali pa so vsaj nevzdržne. Rutina zmaguje, ker je način življenja praviloma izrazito konservativna odločitev.

Pes je vsako jutro čakal: natančno je vedel, da bom spil kavo, pokadil dve cigareti in ga nato peljal ven. Oba sva uživala v rutini: žival enako kot človek. Rutina je pomenila največji smisel življenja, ker je vsebovala red, ki je nujni pogoj za obstoj. Morda celo za skok v temo, ki ne vsebuje več strahu, ali pa ga vsaj pomembno zreducira.

Zaradi rutine sva prijetno živela drug ob drugem.



Naslednja postaja je ponujala pogled na postindustrijsko razsulo, sestavljeno iz socialističnih temeljev in globalizacijskih travm, ki so za seboj pustile le še velike kupe nečesa, večinoma svinjarije, popolnoma neuporabne, čeprav morda nekoč namenjene nečemu. Na primer dobrim namenom.

(Glede na običajno pot dobrih namenov so hudiči v peklu zadnjih nekaj tisočletij kar zadovoljni. Nikar ne pozabimo na njihovo knjižnico!)



»This is like fuckin' Manchester.«



Angležinji nista komentirali pripomb svojih partnerjev, slovenske ekipe pa razgled ni zanimal. Ava je odložila terapevtske nasvete in iz svoje torbice izvlekla najprej priročno ogledalo, nato pa še vlažilne robčke. Pozorno si je obrisala spodnji veki in vdolbini na obeh straneh nosu. Ker ji ni šlo ravno na jok, je bila gesta izraz elegance.



Postaja je dejansko bila podobna Manchestru po tem, ko ga je učinkovito prežvečila in izpljunila Margaret Thatcher, vendar so bile vsaj strehe železniških poslopij obnovljene ter takšne preprečevale izumrtje železniškega prevoza v državi. Državo je vsekakor resno skrbelo, da se ji habsburška dediščina ne podere na glavo, različne vlade, natrpane z ruralnimi imbecili, pa so obupane nestrpno čakale, da vse skupaj končno sprivatizira Deutsche Bahn ali Ősterreichische Bundesbahn – torej avstrijski lastniki kot zakoniti dediči slovenskega ozemlja, tlačanov in strojne opreme.

(Svoji k svojim: industrija Germanom, nam hlevi in krompir.)



Vsenaokrog so ležali kupi nečesa, kar je bilo morda uporabno, vendar nikakor ni dajalo vtisa uporabnosti. Sodobna kapitalistična civilizacija je postala civilizacija odlagališč predmetov. Ekonomski liberalizem temelji na ideološki fascinaciji s predmeti, ki jih je vedno in nujno preveč, zato pač ležijo naokrog. Najbolje neuporabni, ker jih je v tem primeru ponovno treba proizvesti. Zoprna konstanta v tej enačbi je dejstvo, da je proces svinjanja neskončen, planet Zemlja pa medtem ostaja v svojih lastnih gabaritih, ne pa tistih na Jupitru.

(Reka ob železniški progi je začela postajati čista. Namesto nje sta se že zdavnaj v greznico spremenili Jangcekjang in Ganges.)



»Tega pedra bi blo treba fentat!« (Menda, kot sem slišal, napadalca Bayerna.)



Zanimivo. Še slovenski najstnik je našel imanentno povezavo med homoseksualnostjo in nogometom. Najbrž bi morala pedrska društva začeti protestirati proti očitnemu kršenju splošnih človekovih pravic na nogometnih igriščih.

Dobro razpoloženje se je v vagonu torej nadaljevalo zaradi športa, ki je skupaj z religijo nedvomno najučinkovitejša oblika eskapizma vseh časov.



Ava Gardner je iz svoje torbice vzelo steklenico vode in tableto. Prozac? Vitamini? Glede na literaturo, ki se ji je posvečala … prozac, vsekakor.

Reka nas je vse začasno nekoliko pomirila. Ta nekdanja kloaka osrednje industrijske kotline v državi je zdaj dejansko ponujala možnost preživetja ribam.

Angleži in najstniki so se zagledali skozi okno, Ava Gardner je bila morda že zadeta, meni je ponovno zapiskal telefon z naslednjim Aninim sporočilom: »Zanič kosilo. Ponoči je bila postrežba veliko boljša ;););)«.



Zakaj me vedno rešujejo ženske?



Zakaj na vsem pofukanem planetu ni niti ene politične stranke, ki bi na prvem (in edinem) mestu svojega političnega programa imela zapisano točko:



1. BOJ PROTI PATETIKI!



Boj proti patetiki bi moral postati prvovrstni politični boj. Boj proti patetični navlaki in strahu, povezanem s tovrstnim sranjem. Resnica je ravno nasprotna: patetika je eminentna politična populistična metoda prepričevanja podložnikov. Sposoben politik servira oboževalcem samomorilske količine poezije in čaka, kdaj bo volivcu vrglo spodnjo čeljust iz zgloba. Pesmi morajo dišati po vijolicah, jasminu in za tiste s trdo kožo po mošusu. Ni naključje, da v zgodovini ni bilo političnega režima, ki ne bi vzdrževal dvornih pesnikov.



Za naslednjo postajo sem iskreno čestital Habsburžanom. Glede na to, da so z veseljem prebavljali Mozarta, je bilo skoraj ganljivo, da so med zamaknjenim poslušanjem Eine kleine Nachtmusik v pozabljeni jazbini monarhije obenem ustvarili minimalistično železniško postajo z zgolj rahlim – prijetno kičastim kot Mozart, seveda – detajlom.

Na vlak je vstopila čedna smrklja, strahotno samozavestna, s piercingom v bradi in na obrvi. Modri prameni na črni podlagi. Pogumen dekolte na začetku sezone. Seveda: vse življenje jo šele čaka, vsi čakajo le njeno zavihano knoflo nad očesom. Prav ima – dejansko je res tako.

Ava Gardner ji je ustrelila pogled, ki je lahko le pogled ženske. Pogled je bila smrkljina prihodnost. Prihodnost je pomenila, da bo postala deklica v naslednjih petih letih nekoliko manj samozavestna in krepko bolj vulgarna. Punca se je usedla natanko na sredino vagona, kjer ni bila na očeh nikomur in je lahko v miru občudovala svojo lastno prisotnost.



Pokrajina nas je objela z borovim gozdom, nekoliko nenavadnim za alpsko območje, vendar pomirjujočim, celo melanholičnim. Sredi vsega tega niča se je izgubljen v bregu prikazal manjši kurnik s podpornimi stebri, za katerega se je izkazalo, da je pravzaprav povsem legitimna železniška postaja. Vlak je ustavil sredi ničesar.

Angleži in najstniki so še vedno molčali – borov gozd ustvarja čudeže in škrate namesto pedrov in nogometašev. Narava, opazovana z varne distance, je lahko pomirjujoča. Približana in izostrena pa za svojo pastoralno idilo prikriva edino dejansko resnico: neprestano klanje in žretje pri živem telesu: muca miš, kača žabo, ljudje ljudi. Če to dejansko je Stvarnikova ideja, potem bi se vsi verniki tega sveta morali resno zamisliti nad svojimi opredelitvami.



Anino sporočilo o zanič kosilu je bilo seveda pretirano. Vedel sem, kje se prehranjuje, in poznal ceno njenega povprečnega obroka, ki je v svojem absolutnem znesku zadoščala za vsaj tri dni mojega preživetja.

Ana je uživala radosti t. i. strukturnih sprememb v državi, ki so jo po sreči ali naključju uvrstile v slabo desetino populacije s spodobnimi dohodki. Onegaviti se v danem kontekstu z logističnim referentom pod težo različnih zabojev azijskega porekla je zato dejansko bila sodobna verzija mezalianse, ki pa Ane kratkoročno ni motila. Morda sem jo kot zapriseženo liberalko zato lažje zapuščal. Morda me je kot zaprisežena liberalka opazovala kot vso ostalo šaro na trgu neskončne ponudbe kratkočasja.



Ekonomski liberalizem je seksi, ker uspešno prodaja seksi zgodbe ljudem, ki ne seksajo. Zato so vse socialistične paradigme v zgodovini nujno in vedno propadle. Razen – seveda – Che Guevare. Ta je bil dovolj seksi, da so se ultrakonservativni liberalci potrudili in ga ekspresno in pravočasno ubili. Fidela Castra za njim prostovoljno ni želela pofukati nobena ženska več.

Ekonomski liberalizem bo zato najbrž večni zmagovalec do naslednje kamene dobe. Ljudje so naivni: nočejo oprijemljivega miru, želijo negotovo fikcijo. Človeška družba je v svoji osnovi metafizična: fiktivne zgodbe so pomembnejše od Pitagorovega izreka. Prodajanje zgodb je uspešno, neskončno uspešno, zato lahko vsa zgodovina mirno čestita vsem največjim kretenom, ki so jo ustvarjali.

(Ali American Dream obstaja? – Ne. Ali funkcionira? – Da.)

Tudi Lenin enako kot Castro ni bil seksi. Ni znal ustvariti Marlona Branda. Leninov seksapil je bil nižji od tistega, ki ga ima slabo crknjena in niti ne – kot on – balzamirana podgana. Stalin za njim je bil na skrajno perverzen način inteligenten: ljudem je povedal, da Marlon Brando ne obstaja. In ustvaril imperij.



Zaknoflana smrklja na nedvomno uspešnem zavojevalskem pohodu proti jasni prihodnosti in nejasnim namenom je presenetljivo hitro izstopila. Blisknila je s svojimi nevarno zdravimi joški skozi vagon na postaji, ki se je skorajda ritualno vzpenjala od enega edinega železniškega tira proti soncu in svetlobi. Piercingi so se zasvetili med njenim potresavanjem z ritjo po stopnicah proti mestu. Železniška postaja je bila namreč dobesedno zložena pod mestnim jedrom.

Vožnja z vlakom je čudežni izvor vse mogoče narativne ropotije, je neskončna v svoji sposobnosti ustvarjanja zgodb in navidezno nepovezanih asociacij. Vlak je najbogatejše prevozno sredstvo na svetu.



Angleži so se predramili iz delne pivske ohromelosti in razvlekli čez svoja kolena zemljevid, najstniška mularija pa se je začela pomikati proti izhodu.

Naslednja postaja je dejansko bila urejena, poslopje obnovljeno, pred njim pa nadvse vabljiv obvezen lokal. Za trenutek sem pomislil, da bi lahko izstopil skupaj z najstniki, kadil in ob pijači počakal naslednji vlak.

Kar bi bil popolni nesmisel, ker bi v tem primeru obtičal na mestu, brez premikanja. Seveda sem obtičal tudi na vlaku, vendar je tu mojo bebavo rit vlekla naprej vsaj lokomotiva.

Mularija je odšla, Angleži so se s svojim zemljevidom skorajda znašli v prostoru.



»Shit. Only two beers left!«



Saj, saj – naslednja trgovina pa šele tri postaje kasneje …

Ava Gardner ni imela tovrstnih težav: zamolklo je buljila skozi okno. Prozac je ožemal psihološke nasvete iz knjige in jih – upam – učinkovito radiral.

Vagon se je torej ponovno pogreznil v tišino, ki ji začasno niti nogomet ni mogel več do živega. Brezov gozd ob železniški progi je bil spet nenavaden za že povsem alpsko topografijo. Pričakoval sem, da se bo nekje med debli prikazal Lev Nikolajevič Tolstoj na konju in grdo gledal naokrog. Nikoli nisem mogel ločiti brez od Tolstoja, grozljivo. Čeprav nikakor nisem vedel, ali je stari kurbirski grof na posestvu imel brezov nasad (kar je brez težav zanesljiva domneva), sem bil vedno prepričan, da je svojo neskončno služinčad ženskega spola vlačil – med drugim – na zaplate mahu v brezovem gozdu in jim tam pojasnjeval osnove tolstojanstva za začetnice.

Breze so lahko erotične, hrasti pa niti ne.



Tolstoj, ki se ni prikazal, je zato še vedno delal nered v peklu, vlak pa je zapeljal v gozd ogabnih socialističnih dvodružinskih hiš, med katerimi so ponosno vstajale še grše novozgrajene in do nezavesti kičaste kapitalistične mojstrovine. Arhitekturna klavstrofobija z Alpami v ozadju in cvetjem na balkonih. Idila.

V tem kontekstu se je celo nič krivo železniško poslopje od sramu sesedalo samo vase, habsburško slavo pa je na poslednjih okopih pred slovansko vulgarnostjo branilo le še majhno (seveda ločeno) železniško stranišče.



Zjutraj, ko je Ana še spala, sem na balkonu pil kavo in hladil nabrekle možgane in zatečeno mednožje. V stanovanju v stavbi nasproti – približno dvajset metrov razdalje – je mlada ženska rutinirano začenjala dan: hoja iz kuhinje v sobo, skok v kopalnico, ponovno nazaj v kuhinjo. Opazoval sem jo v jutranjem polmraku, imela je prižgane luči. Nivo obeh stanovanj je bil enak, mrak se je redčil, bil sem dobro viden. Nenadoma se je ustavila sredi sobe, slekla majico (brez modrca) in se obrnila proti oknu. Brez razloga, ki bi opravičeval tovrstni jutranji opravek, je tako obstala nekaj trenutkov.

Lepe prsi. Hvala.

(Če je ekshibicionizem zrcalna podoba voajerstva, potem nas očitno zanima le še razgaljenje. Ni nenavadno torej, da ni produkta na prodajnih policah, ki ne bi poskušal biti zapakiran v joške in riti.)



Bližali smo se končni postaji, ustavili smo se le še za trenutek pred vstopom v nekoč impozantno železarsko mesto, ki je še vedno lizalo rane svojega kataklizmičnega propada in opustošenja. Veličastni preostanki nekdanje železarne so že zdavnaj postali klasični spomenik globalizacijskim procesom. Med propadajočimi stavbami, ki jih je bilo res veliko, so stale improvizirane barake, srednjeevropski slumi, okrog katerih so se pasle ovce. Ekonomija se je prilagodila razmeram: jagenjčki na žaru namesto žebljev.

Drevesa so bila povsod prepletena z belo omelo: parazitska, strupena rastlina je okupirala drevje. Krošnje so bile izrazite zaradi šopov omele, ne zaradi lastnega listja. Drevesa, ki jim je zajedavec srkal življenjsko tekočino, so se sušila enako, kot so rjavela industrijska poslopja.

Postajal sem radoveden, kam bo odšla Ava Gardner. Za Angleže je bilo jasno: skupaj z menoj bodo prestopili na vlak, ki nas bo odpeljal v »Soča Valley«. Skoraj sem si zaželel, da bi z nami potovala tudi Ava – v vagonu smo postali skupnost, zato bi bilo ustrezno kolektivno nadaljevati zgodbo. Zvedeti, kako dolgo deluje prozac.

Angleška para sta pospravila zemljevid in se že nestrpno pripravljala za izstop. Najbrž zaradi nabave nove zaloge piva.



Vlak se je začel ustavljati na železniški postaji, ki izjemoma ni bila habsburška. Monumentalno zgrajena po končani drugi svetovni vojni je pomenila optimistično vzporednico monumentalno zgrajeni železarni.(Od optimizma je ostal le vozni red vlakov.)

Postaja je bila čisti relikt z modernizmom posiljenega realsocializma, muzej na prostem, potniki pa popotniki v časovnem stroju razpadajočega črevesja nekdanjega produkcijskega načina. (Opremljevalcu bizarnega interjerja v potniški čakalnici bi za kazen vsekakor morali kruto soditi: ga, na primer, za eno leto prisiliti k poslušanju vseh sej slovenskega parlamenta od začetka do konca.)



Izstopil sem zadnji, še vedno radoveden zaradi Ave Gardner. Ko je zapustila postajo in odšla proti mestu, sem občutil skoraj razočaranje. Razočaranje zaradi izgubljene priložnosti, ko bi ji lahko svetoval, naj zabriše preklete priročnike za učenje sprejemanja kisikovih molekul iz zraka v smeti in pobegne z menoj v Mehiko, kot v filmu, čeprav nisem Richard Burton. Pila bi koktejle, seksala in zganjala na kup vso prijetno kičasto subtropsko navlako, ki bi jo na koncu poplaknila z morjem.

Ava Gardner ne gre na morje.



Obrnil sem se naokrog, pogledal na vse štiri strani neba in skoraj pričakoval od zgoraj (ali spodaj) nekakšna navodila za uporabo dneva.

Sem dobil: »Talita kumi!«

Bog res nima smisla za humor. Deloholik.



Nisem se zmotil: Angleži so na nasprotni strani ulice že našli trgovino. Skupaj smo morali počakati na vlak, ki je imel odhod ob 13.31. Dovolj časa za naslednjo kavo.

V kolodvorskem bifeju (iz enakega časovnega stroja kot potniška čakalnica), kamor sem vstopil, so bile na stenah razstavljene različne uniforme železničarskih delavcev, neskončna vrsta Titovih fotografij in vmes torba z natisnjenim portretom – ha! – Che Guevare.

Pijani železniški prometnik – ogaben arhetipski primerek Slovenca – se je za šankom v službenem času nalival s pivom in žganjem ter malo manj razmišljal o kretnicah in raje poplesaval s steklenico v roki na dvočetrtinski takt narodno-zabavne glasbe. Ostarela natakarica (iz enakega časovnega stroja kot potniška čakalnica) je na pult pred njim postavila porcijo čokoladnih palačink, ki se jih je možakar očitno razveselil.

Krasno. Ob opazovanju tako vratolomnih kulinaričnih kombinacij človek res lahko pozabi na mrtvega psa.

Kavo sem spil na pločniku pred bifejem.

Sklenil sem odgovoriti Ani, ji polaskati, vendar me je začasno zjebala izbira ustreznega glagola v sporočilu. Ana s tem ne bi imela nikakršnih težav: kot pravnica je ustrezno uporabljala poljubne glagole ali samostalnike, zato da je zakon lahko interpretirala kot sistem zakonskih lukenj – morda je imela zaradi tega občasno le zadrege z ločili.



Zadovoljen, ker nisem našel primernega glagola (= ni mi bilo treba pisati sporočila), sem se vrnil na peron in opazoval vlak, ki je bil že pripravljen na odhod. Motorni vlak do italijanske Gorizie ali slovenske Nove Gorice je bil nekoliko starejši in pregrafitiran do amena: vsekakor je zanesljivo pozornost vzbujal ogromen ležeč skelet s sončnimi očali, ki je zahteval še več in še več sonca sredi puščave. Krik prežganega okostnjaka je ustrezal svetovni neoliberalni revoluciji, ki je nepotešenim potrošnikom zagotavljala ustrezne količine visoko kakovostne zaščitne sončne kreme.

Svet enaindvajsetega stoletja je svet zaščite: dokončne zaščite in brutalne obrambe pred vsem. Svet obrambe pred kavo s kofeinom, pred pivom z alkoholom, pred hrano z okusom, pred seksom z udeležbo genitalij. Temu ustrezno je digitalna revolucija ustvarila virtualne nadomestke: ogromno krasnega novega sveta, v katerem lahko živimo brez življenja.



April je bil res lep.

V državi z visoko statistiko samomorilcev (poleg alkoholikov) se aprila enostavno ne moreš ubiti. Na veji obešeno truplo z nagnusno iztegnjenim jezikom bi bilo aprila prehuda žalitev stvarstva.



Stal sem pred sonca željnim skeletom, čakal Angleže z novo zalogo piva in nekje v zatilju kljub vsemu še vedno iskal glagol, ki bi ga lahko uporabil, zato da bi bilo sporočilo Ani manj patetično in nikakor spodbudno, skratka hinavsko.

Ni mi uspelo.

Očitno sem medtem oddajal močne telepatske signale v ozračje – Ana me je prehitela z naslednjim sporočilom: »Naslednje tri dni bom na konferenci. Pokličem, ko se vrnem. Pričakujem spodobno večerjo s sočnimi deserti. Veliko njih. ;););).«



Jebemti.



»Fuckin' good skeleton!«



Hvala bogu za motnje, včasih: Angleži so se z ustreznimi dovtipi in dvema šestorčkoma piva vrnili na peron, našli vlak in vstopili v vagon. Šel sem za njimi: radovednost, kako se bo razpletla nogometna debata, je bila velika, strah pred Aninimi sporočili pa še večji.

Čakal sem, kdaj bom končno začutil lakoto. Nemogoče. Zaradi naslednjih razlogov:

ker je smrt psa travmatična;

ker je zapuščanje ljubimke travmatično;

ker je pot k naslednji ljubimki vznemirljiva, torej travmatična;

ker Ava Gardner ni poslala vsega k vragu in z menoj zbežala v Mehiko, spet travma;

ker vsaka kava in naslednja kava itd. začasno anestezira lakoto (za telo najbrž travmatična izkušnja).

Nedvomno bi me moj osebni zdravnik ob navedenem opisu poslal na protistresno rehabilitacijo v institucijo zaprtega tipa.

Nisem občutil nikakršnega stresa. Samo malo sem si zaželel lakote.



April je vdrl skozi vrata v vagone. Pomladno prebujenje je dejstvo. Svež zrak, nasičen s pomladjo, je silovito spreminjal svet. Angleži so se z alkoholom kar dobro branili.



»Fuckin' good Slovenian beer!«

»It's not Slovenian.«

»What you mean?«

»It's Czech. Read it on the can.«

»No shit!«

»Uh huh.«

»Isn't that the same?«



(It's not, but who cares …)



Ob 13.31 je konvoj s prepečenim skeletom odpeljal v smeri proti morju.

Obvozili smo sveže zapuščene in zanemarjene blokovske novogradnje, ki niso predstavljale preteklosti. Te so bile sodoben izum gospodarske krize iz leta 2008. Kapitalizmu se nekoliko kolca po socializmu, ker je sam svoj – kapitalizem – preveč razkrit in gol. In ni videti najbolje.



Razvrstitev v vagonu je bila ponovitev. Spredaj levo/zadaj desno. Življenje je v svoji osnovi vedno in najprej konservativna izbira.



V trenutku, ko so Angleži (spredaj levo) odprli nove pločevinke piva, smo se že približevali naslednji postaji, zloženi mojemu razgledu na ljubo (zadaj desno). Nekakšen bunker z lepim razgledom na avtocesto. Zapuščeni skelet stavbe, nasprejani skelet na vlaku in večinsko zaraščene železniške tire bi kot kuliso zlahka uporabil Sergio Leone v eni od svojih patetičnih pašt. Celo Woody Allen. Ali pa morda Woody Allen, ki bi v filmu Sergia Leoneja igral homoseksualnega kavboja.

(Ker pa je Leone nesrečno verjel, da snema dobre filme, je raje najemal Clinta Eastwooda in pobarval svet črno-belo v barvni tehniki, da je občinstvu lahko predstavil Dobro. Vendar pa je ob tem nujno treba upoštevati dejstvo, da kar je Dobro za Clinta Eastwooda, ni nujno Dobro tudi za preostanek planeta.)



V svoji potovalni torbi sem opazoval steklenico Single Malta, ki mi ga je Ana zavila za popotnico. Zares prekleto dragocena steklenica. V dokaz, da sem slab, res slab, dovolj neizviren, brat vsem v slabostih in šibkosti, sem končno našel ustrezni glagol in Ani napisal (zlagano) sporočilo: »Spil požirek. Se odločam: naj bom ljubitelj viskija ali raje konjaka. Hvala.« Glagoli tečejo. Ponosen sem bil na svoje sporočilo Ani. Zahvala je bila celo iskrena, čeprav je steklenica ostala nedotaknjena. (Predvideval sem, da je ne bom nikoli odprl in porabil. Da jo bom ohranil nedotaknjeno, da ne bom podpisal faustovske pogodbe s Škoti ali z odvetniki, da bom iz nje ustvaril monument, okras preteklosti.)



Kmalu smo se ponovno ustavili pred ločenim sekretom. Tokrat bi scenografija lahko ustrezala kot kulisa za izjemno slab slovenski film, a na srečo so znosne slovenske filme pogosto snemali tujci, ki nikoli niso spregledali pomembnih detajlov v tuji deželi.



Pibip! (Ana.)



»Konjak je vedno serviran v paketu z … ;););).«



Saj, saj …



Naselja so začenjala izginjati, vlak je potoval na zahod, ki je vedno divji, ali pa vsaj na voljo divjakom. Med še neozelenelimi drevesi so se razprostirale neskončne preproge svežega, bujnega divjega česna. Brez Tolstoja.



»Cheers!«



Ja. Na zdravje. V mislih sem zaželel Angležem več piva in manj mrzle vode v »Soča Valley«. Alkohol je vulgarna droga, zato je z njim treba biti previden.

Da je alkohol zares najbolj vulgarna droga od vseh, je ustrezno dokazala naslednja miniaturna postaja, ki jo je pragmatični poganski arhitekt s pomočjo lesenega nadstreška spremenil v lokalni bife. Vlak se je dejansko ustavil sredi tega ničesar in izkazal pozornost edini stranki v bifeju, starejšemu moškemu, rožnato zabuhlemu, podplutemu, očitno kvalitetno pretepenemu in povsem zadovoljnemu pred svojim pivo-žganje obrokom. Vlak pred seboj (če ga je zares videl) je metronomsko mežikajoč opazoval s pogledom žabe na močni halucinogeni drogi.



(Celo na tem zanikrnem mestu je plemiška opozicija nekoč zgradila oddeljeno stranišče, ki pa ga pred plebejci stoletje kasneje le ni uspela ubraniti.)



Odprl sem okno, spustil april v vagon in mimo pravila na skrivaj pokadil cigareto.

(Pravila so največkrat namenjena temu, da jih kršimo. Razlog je enostaven: večino pravil na tem svetu sestavljajo popolni blazneži, histerični nasilneži ali zgolj rodovniški bebci. Nepokorščina pravilom zato ne pomeni tudi državljanske nepokorščine. Pomeni le nepokorščino zgodovini človeške neumnosti.)

Tobačnemu dimu v zraku je sledila melanholija, seveda – ta večna sestra patetike. Pes je še vedno vzporedno divjal skozi gozd.

Angleži, nenadoma zdramljeni, so postali nestrpni zaradi nečesa, kar so pravilno diagnosticirali na ponovno razvlečenem zemljevidu.



»Look! Bled!«



Jes. Bjutiful.

Hvala bogu so na nasprotni strani spregledali naslednjo neznosno veduto idilične slovenske vasice (z Alpami v ozadju), kjer dobra mama ravnokar mlati maso za žgance, ata pa na pručki v štali poriva mlado telico.

Zapeljali smo se na 526 metrov nadmorske višine in zagledali Bled z relativno neugledne perspektive in dvema Kitajkama v pozoru na železniškem peronu. Deklici nista fotografirali dejstev okrog sebe in tako dali jasno vedeti, naj ju nihče ne zamenjuje z Japonkama. Evropejci smo se distinkcije po zaslugi fotoaparata seveda naučili.

Svet ne pozna Slovenije, morda pa pozna Bled: navdušil je predvsem Angleže – te parlamentarne težkokategornike, ki so lahko opazovali demokratično sobivanje cerkve na jezerskem otoku in vile komunističnega paradnega konja Tita na bregu jezera. Nekako tako kot torijska delegacija, ki bi pozimi 1883 v Londonu obiskala Karla Marxa in ga povprašala po zdravju.



»Sporoči, kdaj se vrneš. Ti pripravim novega psa .«



Držal sem telefon v rahlo tresoči roki, bral Anino sporočilo in začutil skoraj jezo, kar je bilo dobro. Najprej zato, ker sem bil prepričan, da nočem imeti novega psa – ne zaradi sentimentalnosti, pač pa zaradi povsem enostavne sebičnosti. Drugič pa zato, ker sem vedel, da ne dovolim Ani lomastiti po svojem življenju, kot je to lahko počela in morala početi v sodnih dvoranah.

Seveda sva se do neke mere dobro ujela, kot se je brezhibno opredelila gospa advokatinja. Vendarle pa je obstajala razlika, pomembna, ključna razlika, zaradi katere nikoli v nobenem življenju ne bi zdržala skupaj. Ta razlika je bil denar.

Denar je v enaindvajsetem stoletju na ravni intimnih odnosov zaradi posledic liberalistične revolucije ponovno prevzemal svoj arhaični, sužnjelastniški pomen. Srednji sloj je zanesljivo izginjal, novodobni svečeniki pa so se začeli v skladu s tradicijo ploditi le znotraj svojih krogov. Sodrga, vse številčnejša in revnejša, je obenem začenjala izgubljati svoj človeški značaj in postajati to, kar je nekoč že bila: produkcijska baza, surovina, rezervni del za božje namestnike na Zemlji.

Tako je izginila tudi polemika o enakopravnosti spolov, ki dejansko nikoli ni bila dosežena: moški lahko vedno in povsod prostodušno priznajo, da so popolne zgube, ženske nikoli. Ekonomski liberalizem je zato ženskam ponudil finančno emancipacijo, ki so jo navdušeno sprejele in ekspresno pozabile na nedavni vznik feminističnega moraliziranja. Z denarjem so dosegale svoj cilj hitreje in bolj zanesljivo, obenem pa dale slutiti, da je bil feminizem pravzaprav nepotrebna farsa. Tudi Ana je z denarjem zavladala svetu.

Vsekakor sem upal, da ni tako nora, da bi mi dejansko privlekla za vrat novo zverino. Postal sem nemiren: Ane namreč moje mnenje ni zanimalo. Prepričana je bila – enako kot Clint Eastwood – da dela Dobro.

Bila je aristokratinja, zakaj bi torej upoštevala mnenje plebejca? Ki jo je ravno zapuščal, med drugim. Ana je bila enostavno premlada, pred njo je bilo še vse življenje. Potreboval sem žensko, ki si je v vsaj štirih desetletjih življenja že uspela uničiti večino upov in predvidevanj. Seveda sem vedel, kako močno bom prizadel Ano, vendar je bila ta bolečina prizadejana le enkrat. V nasprotnem primeru bi slej ko prej izjavila, da sem ji uničil nekaj najlepših let njenega življenja.



Kitajki, ki sta vstopili na vlak na Bledu, sta sedeli na sedežih pred menoj in postajali razigrani. Prisluhnil sem njunemu jeziku, ki me je spominjal na zvok vijakov, ki jih spuščaš na valjano pločevino. Predvideval sem, da moj jezik v njunih ušesih zveni kot preveč razkuhani sirovi štruklji, ki si jih zabrisal v zaprto okno.

Prelistal sem Spiegel in se nekoliko zapletel v nemško skladenjsko obsesijo z uporabo rodilnika. Svet, poln genitiva, je svet, ki poskuša določiti nekaj v razmerju do nečesa, vendar na koncu dobi le ogromno količino težko določljivega pomena. Morda ravno zato Nemci kljub vsemu nikoli niso uspeli zavojevati sveta: ker imajo težave s klasično aktivno konstrukcijo – torej tisto med imenovalnikom in tožilnikom.

Kitajcem, na primer, se sladko jebe za indoevropska skladenjska razmerja. To je ključ do globalnega uspeha. Sodobni svet je narisan.



»Can you believe that shit? It says TITO there on the rock! Wasn't he some crazy dictator?



Tudi Kitajki sta se zdrznili nad angleško pripombo in dejansko pogledali skozi okno proti napisu TITO na skali (videl sem ju v odsevu stekla na nasprotni strani vagona – voajerski trik).



»But he sad FUCK YOU! to Stalin also.«



Angleška interpretacija napisa je bila stereotipna, kitajska pa molčeča. Vzhodnjaški punci sta v japonski maniri fotografirali Maovega konkurenta in si mislili svoje.

Zadnjič v življenju sem tu zapuščal obvezno služenje vojaškega roka, še preden se je državi zgodila dokončna Natova okupacija. Vendarle pa je napis TITO na skali še kar vztrajal ravno nasproti ločenega habsburškega stranišča na železniški postaji. (Svoji k svojim: tudi tukaj.)

Reka ob progi je ponovno postajala čudovita, napajalo jo je veliko spomladanskih snežnih slapov z gora. Po zblazneli liberalizaciji planeta nam je ostala le še voda. Če.



Železniška proga je zavila in objela gozd, v katerem sva se nekoč ljubila z Vej. Pravzaprav ne ljubila, ampak prekleto zverinsko porivala na način, ki je bil njej seveda všeč, obenem pa ji je zagotavljal tudi možnost, da naju s ceste opazijo avstrijski ali češki turisti in naju vtaknejo med razburljivejše počitniške vtise v alpskem svetu.

Pokrajina ob železniški progi je bila čudovito prazna pred začetkom turistične sezone, nemir zaradi Anine nepredvidljivosti pa ni izginil: imela je dovolj denarja, da bi mi lahko brez težav priskrbela neapeljskega mastifa.

(Očitno je bila izbira pravega glagola za sporočanje nujna še pred potencialnim nakupom vragsigavedi katere mrcine. Manjkal je le še pogum za dokončno sporočilo. Morda predlog, naj me pusti pri miru in si kupi zlato ribico: brez težav sem si predstavljal tovrstno dekoracijo na mizici iz obdobja secesije.)



»Is this a trainstation?«



Ja, je – uradno. Čeprav je bilo majhno kamnito poslopje ponovno bolj bife in manj železniška postaja. Obdajala sta ga še zelenjavni vrt in drvarnica. Torej je bil prostor za nekoga stalno prebivališče?

Ločeno habsburško stranišče je bilo zapuščeno – bife je premogel novejše naprave za odplakovanje slabih vtisov.

Kitajki sta iz neznanih razlogov nepričakovano začeli bliskovito spuščati šraufe po plehu. Nemogoče je bilo ugotoviti, kaj ju je tako vznemirilo. Čeprav je bila dolina v gospodarskem smislu izrazito turistično naravnana, nisem skozi nobeno okno zagledal, na primer, kitajske restavracije ob cesti, ki je tekla vzporedno z železniško progo.



Nedaleč stran od tod je Vejino prijateljico nekoč povsem presunila umirajoča – očitno povožena – srna za cesto. Odpravljali smo se v gorsko kočo na zadostno količino razvrata, ko nam je pot zaprla opotekajoča se, hudo ranjena žival, ki se je s poslednjimi močmi zgrudila ob cesti.

Vej, dovolj hladnokrvna, je poskušala miriti svojo kompanjonko, ki je v danem trenutku jokala kot nora, nekaj ur kasneje pa sta jo vztrajno porivala dva tipa naenkrat.

Spravil sem se iz avta, vzel iz prtljažnika sekiro in udaril trpečo žival s topim delom po glavi. Za dejanje sem si prislužil vzdevek »Attila The Hun«. Tisti večer (in nekaj naslednjih) nisem seksal.



Ker je predolgo življenje dobra rešitev za skrajno dolgočasne ljudi s popolnoma amputirano domišljijo, sem Angležem in Kitajkama navkljub prižgal naslednjo cigareto in dim gentlemansko pihal skozi okno čez travnike, ki so jih lokalni kmetje ravnokar obilno namočili z gnojnico. Cigaretni dim tako ni prizadel nikogar, neznosen vonj prašičje scaline pa je bilo vsekakor treba razumeti v kontekstu lokalnih znamenitosti.



Vej si je nekoč želela otroka, Ana mi je morda ravno kupovala bordojsko dogo. Nesporazumi. Obe sta bili opredeljeni ženski, jaz pa le pragmatičen strahopetec, ki je domneval, da v trenutku, ko prenehaš ustvarjati živa bitja, morda prenehaš ustvarjati probleme. To je fundamentalistična izjava. Osebe, ki jih izrekajo, bi morali kazensko preseliti na Mars. Ali v najboljšem primeru na Antarktiko k cesarskim pingvinom.

(Pa vendar: labradorec je še celo mrtev preveč glasno lajal.)



Vznemirjenje Kitajk je spodbudilo tudi Angleže – nenadoma so oboji brbljali dokaj ognjevito o nečem, kar ni bilo nogomet. Ker nisem razumel jezika, sem predvideval, da Kitajci ne razumejo evropskega žogastega fetišizma in se raje pogovarjajo o pingpongu.

Tudi slavnega angleškega rekla iz njihovega zlatega kolonialnega obdobja »psom in Kitajcem vstop prepovedan« ni bilo čutiti v zraku. Če labradorec ne bi umrl, bi se v istem prostoru prevažali angleški ex-kolonizatorji, kolonizirani Kitajci, nevtralni psi in ponarejeni Avstrijci. Globalizacijska idila.



Globalizacijska idila 21. stoletja, ko gre kapitalizem kot produkcijski način končno k vragu. Sužnjelastništvo in fevdalizem sta se zavedala, kdaj je konec, nepreklicno konec. Zato so si Rimljani izmislili bulimijo na divanih, Borgijci pa trdo pornografijo v Vatikanu.

Kapitalizem nasprotno ne razume, da je konec. Zato bomo seveda znova in znova doživljali sočne vojne ali več njih. Produkcijski način, utemeljen na čaščenju zlatega teleta in dolgčasu, vojno nujno potrebuje. Predmeti vedno in nujno postanejo dolgočasni. Ko je dolgčas prevelik, jih je treba uničiti.

To je zgodba o materiji, ki jo je človeštvo poskušalo izničiti z izumom boga. Morda je bil poskus v osnovi smiseln, vendar je izvedba propadla – tudi bog se je opredmetil. Krščanski sicer uradno kot abstraktni sveti duh, vendar izjemno lahko prevedljiv v konkreten pičkin dim, ki ga je bila Evropa na svojih pogoriščih vedno polna.

Islam je hitro razumel napako predhodnikov, zato je sklenil prepovedati kakršnokoli upodobitev materializiranega Božanskega. Ni pomagalo. Tudi njihov bog se je navsezadnje konkretno razpočil, tokrat kot bomba, in pustil za sabo neskončno krvavih sledi.

Marx je naivno poskušal podeliti materiji status znanosti in slabo končal kot eden najbolj diskreditiranih filozofov vseh časov.

Ekonomski liberalizem se ne spreneveda in prostodušno razlaga, da se bog rad vozi z jahto. Tudi Stara zaveza trdi enako, le da raje omenja pozlačena prevozna sredstva.

Skrajna stopnja vulgarnega ekonomskega liberalizma je zato vedno ta, kjer se peščica popolnih bedakov prepira o tem, kdo izmed njih udobneje razvaža svojo rit po planetu. Seveda bi bil ta problem v politično-ekonomskem smislu lahko rešljiv, vendar le pod pogojem, da tehnologiji končno uspe podaljševati kurce.



Kurcu brez ustreznega peclja je bil podoben tudi zvonik cerkve na naslednji postaji s klasično ločenim straniščem, bifejem in tunelom tik za postajo: 6327 metrov podzemne peklenske avstro-ogrske domišljije.

Čas za glasbo. Pred vhodom v podzemlje sem pripravil MP3-predvajalnik. Ne izdam, kateri album. To je roman. Milan Kundera je že zdavnaj natančno pojasnil naslednje: »Kadar roman pozabi na témo in se posveča zgolj pripovedovanju zgodbe, postane plehek, izgubi globino.«

(Seveda ob izpuščanju faktografskih podrobnosti tvegam izgubo verodostojnosti, iskrenosti. Vendar brez skrbi: zaigral bom hudiča po svoje.)



Poleg značilne habsburške arhitekture so slovenske železniške postaje pogosto polne hlodovine, namenjene v Avstrijo. Podrte smreke in bukve so najbolje izražale nesmiselnost ustanavljanja slovenske države. Stoletja podrejene vloge germanskim vladarjem so dosegla svoje: slovenska država – le navidezno suverena – je v skromnih dveh desetletjih svojega obstoja dokazala, da plemenu kmetavzov nikakor ne moreš zaupati vodenja države. Naravno bogastvo je še vedno odhajalo k tujim lastnikom, domači oblastniki so razprodali domišljijo kapitalu, obenem pa skupaj s t. i. intelektualno elito hranili ljudstvo z najbolj primitivnimi nacionalističnimi floskulami. Narod je lačno hlastal v osnovi Goebbelsove ideje in bil zadovoljen.



Vlak je speljal in se pogreznil v tunel, Angleži so najbrž opazili spremembo, ki pa jih ni motila, Kitajki sta zacvilili (ali pa niti ne in je bil to ponovno običajen zven jezika). Tako: vstopili smo v temo.

Klavstrofobiki vseh dežel, združite se!



Temà v predoru je bila tokrat blagodejna. Skorajda bi si zaželel, da podzemlje traja. Strah je enostaven in praktičen: vstopiš vanj in si ga ogledaš.

Glasba in dejanska temà sta se prelili čez abstraktno temo, kjer je pes glodal svojo kost, Ana pa grela kozarce v pečici, ki jo je pred tem uporabila za pripravo kosila. Brancin – gojen, ne ulovljen – pečen v oklepu soli, popečena bela polenta, blitva – ki to ni bila, ker je bila špinača, ampak Ana je slabo ločevala različne vrste zelenjave, pravzaprav je bila obupna kuharica. Tako je narava končno le dosegla zahtevano ravnovesje: če je Ana lahko upravičeno zmagovala na skoraj vseh ostalih področjih, potem bi ji vsekakor morali zakonsko prepovedati uporabo kuhinje za karkoli drugega razen za gretje kozarcev za konjak.

Pohvalil sem kosilo, pezde, čeprav je povaljan brancin še najbolj spominjal na nekaj let uporabljano kuhinjsko krpo za pomivanje posode. Ana je žarela od ponosa in že slačila hlačke za pultom. Ah …



Blagodejna tema ni trajala zares dolgo: čez nekaj minut smo zagledali legendarno luč na koncu tunela. Vlak je iz tunela zapeljal neposredno na presenetljivo veliko železniško postajo – veliko ob upoštevanju dejstva, da je bila to geografska točka, ki bi s svojo odljudnostjo lahko ustrezala Simeonu puščavniku.

Brez Simeona puščavnika in kobilic, le s tunelom in pajki, je celo ta nenavadna zemljepisna koordinata leta 1906 – ob otvoritvi železniške proge – pomenila izjemno pomembno strateško prometno točko, ki je celinsko Evropo povezovala z morjem. Predstavljal sem si ponosnega Franca Jožefa ali Franca Ferdinanda, kako si zadovoljno ogleduje imperij vzvratno v temo za ritjo in naprej v svetlobo pred nosom, nato pa mu čez desetletje zgrmi na optimistično butico vse razen tunela. Ironija usode. Patetika.



Vlak je ustavil pred eno in edino potnico na peronu: prsata blondinka je sredi ničesar čakala vlak in že na prvi pogled delovala nekoliko utrujeno. (Podočnjaki sredi popoldneva še od prejšnjega dne? Glede na mladost dekleta in pomanjkljivo garderobo: da.)

Utrujeno je neposredno poleg železniške proge ležalo igrišče brez igralcev. Utrujena je bila hiralnica za t. i. starejše občane, ki so jo državne oblasti cinično postavile namesto Simeonovega stolpa dovolj daleč stran od pogledov živih.

Vlak je torej gostoljubno vsrkal naslednji par sočnih, čeprav utrujenih jošk in speljal še v poslednjo grapo v državi, kjer je vijugala reka s svojim ozkim grlom in številnimi pritoki, ki bi mirno lahko gostili Burta Reynoldsa na lovu za ultimativnim banjo napevom.

Angleži in Kitajki so utihnili: najbrž so se zavedali dramatičnosti trenutka, nemo buljili skozi okno in upali, da vlak ne crkne.

(Ni crknil, nikakor. In grapa je pritegovala poglede upravičeno: divjina je bila zares lepa.)



Ime naslednje postaje je namigovalo na slabo pripravljeno kosilo. Nomen est omen. Vendar je ime sporočalo tudi dvom: pomeni morda prostor, kjer je nevarno pojesti kosilo ali je nevarno kosilo samo. V vsakem primeru so domorodci z imenom sporočali svetu svojo izjemnost. Kdorkoli si je že izmislil ime postaje in naselja, bi si zaslužil nominacijo za briljantni retorični salto mortale.

Poslopje postaje je ustrezalo imenu: golo, pusto in razkrušeno, bizarno obkroženo z vrtom. Slavo habsburškim Francem je ponovno pel le ločeni sekret. V takšnih okoliščinah morda še pes zbeži od kuzle, Burt Reynolds pa zblaznelo zahteva vsaj pianino, če že ne koncertnega klavirja.



Vlak je prijetno počasi sledil reki. To je dobro, tudi človek se lahko uresniči le v počasnosti, v pozornosti. Natanko tega kapitalizem ne dopušča, celo prepoveduje. Nič čudnega torej, da je svet nekoliko zblaznel.



Nikotinska zasvojenost je vzniknila. Tudi to je dobro. Življenje je lahko dobro, dokler imaš na zalogi kvaliteten tobak.

Odprl sem okno, kadil, preletel s pogledom naslednjih nekaj postaj, dokler se nismo ustavili na prvi, ki je arhitektonsko že izražala spoj celine in Mediterana. Vrt ob postaji je bil zapuščen (tudi vrtovi so postali stalnica ob WC-jih), raztegnjen na travi pa je vlak lenobno opazoval pes, podoben leonberžanu. Utrujen od grape in pomanjkanja ljubezni. Psi, ta nora bitja, tako ali tako ne znajo izražati drugega kot ljubezen.



Reka je postajala vse bolj živahna: zeleno peščena se je prelivala na poti v Italijo, kjer bodo iz nje naredili greznico. Nam to zaradi pomanjkanja podjetnosti hvala bogu ni uspelo.

V vagonu je bila tišina. Grapa nas je omamila.



Vlak je na ravnem, vse širšem terenu pridobival hitrost, nato pa upočasnil vožnjo pred vhodom v »Soča Valley«.

Naslednja postaja – urejeno kamnito poslopje, urejen bife, urejeno ločeno stranišče – je zadišala po ne tako oddaljenem morju in soli. Veter je z morske obale prinašal zrak globoko v notranjost doline.

Angleži in Kitajki so izstopili, oboji vznemirjeni, Kitajki seveda trezni.

Zbogom.



»Soča Valley« je zares lepa dolina. V hordah jo poleg Angležev, Kitajcev, Marsovcev itd. obiskujejo tudi Čehi. Najprej iz zraka, ko se jim kilometer nad tlemi zloži športno padalo in posledično pristajajo povsem navpično, nekako do popka zagozdeni v zemlji brez resnih znakov življenja. Občasno s severa priplavajo še po reki, utopljeni v improviziranih (motorističnih) kombinezonih namesto neoprena.

Čehi so s to svojo samomorilsko športno obsesijo nedvomno Slovencem – še bolj nevrotičnim samomorilcem – najbolj bratski narod.



Dolina Soče je sprejela naslednjo porcijo kaskaderjev, vlak pa je odpeljal naprej proti morju. Ostal sem sam v vagonu. Raj na Zemlji.

Vznemirjenje zaradi bližajočega se srečanja s skoraj neznanko je začelo naraščati. Zakaj zapuščati Ano in se sestati s popolno uganko? – Ker se lahko. Ker je splet naključij privedel do vožnje z vlakom. Ker je pes mrtev. Ker so naključja met kock, ki utegne ukiniti naključje. Bedno spoznanje, vsekakor, pa vendar: je kakršna koli gotovost lahko predvidljiva ali ravno tako zgolj naključna? Če le rutina določa nekakšno gotovost, potem stopiš v temo, kjer se bolje vidi in poskušaš določiti novo rutino.



Sprevodnik se je med patruljiranjem po vlaku nenadoma usedel nasproti mojega samotnega raja na Zemlji ter pozorno in vneto brkljal po svoji prenosni blagajni.

Sranje. (Nikotinska kriza je postajala vse bolj neizprosna.)

Strojevodja je medtem začel piskati z vlakovno sireno naokrog po pokrajini ter pozdravljati stvarstvo veselo in brez veze kot otrok: jasno, saj je le zamenjal velikost lokomotive iz otroštva. (Popolnoma sem ga razumel: tudi sam sem si za svoj ne tako davni rojstni dan podaril model železnice. Vej je ob pogledu na mojo novo igračo izjavila, da si bo poiskala drugega ljubimca, ker da je pedofilija ne zanima.)



Hedonistični Mediteran se nam je hitro bližal: ločeno stranišče na naslednji postaji so obkrožali oleandri in palme, urejen vrt, na vrvi obešeno oprano perilo in brenčeč čebelnjak. Pokrajina je že povsem pomladno ozelenela.

Pod kožo sem začutil nestrpen nemir kontinentalca, ki se bliža morju. (Idilični scenarij zgodbe, ko junak zagleda morsko gladino in od navdušenja ščije v gate, je pretrgala prva nehabsburška železniška postaja: majhna, nizka, brezoblična, nesramno grda – tokrat ustrezna kulisa za filme Andreja Tarkovskega ali Eda Wooda.)



Junak, ki ni bil junak, ni zagledal morja, ampak končno postajo – slovensko Novo Gorico – in od strahu skoraj scal v gate.

Bodoča ljubimka je bila nekje blizu, celo pes se je nevidno (in vljudno) zavlekel nazaj onstran.

Postaja je bila relativno razkošna, naslonjena na Italijo: obe Gorici je nekoč ločevala le kovinska ograja na železniški postaji, ki je bila zdaj prekinjena in je bratsko spojila ploščad z obeh strani ograje v optimistični »Trg Evrope«.

(Predvideval sem, da bo v doglednem času od optimizma ostal le vozni red vlakov.)



Srečanje je bilo dogovorjeno štirideset minut po prihodu vlaka: zagotovil sem si potreben čas za vdih zraka, izdih patetike, praznjenje mehurja in razmislek o masturbiranju do konca življenja kot potencialni metodi za doseganje poslovnih uspehov in družinske sreče.

Zadovoljivo sem izpeljal le praznjenje mehurja v postajnem stranišču, čeprav tudi to ni šlo gladko in brez motenj: v sosednji straniščni kabini si je neki tip ob vrtoglavem sopihanju praznil čreva na ogabno glasen način, kot da bi za večerjo-zajtrk-kosilo požrl kamnolom in ga poplaknil z nekaj steklenicami kisline za odmaščevanje odtokov.

Biti priča tako grozljivemu iztrebljanju je bil lahko povsem zadosten razlog za izgubo vsakršne vere v tradicijo evropskega humanizma. Stranišče je začelo zaudarjati po predhumanistični srednjeveški kugi. Pobegnil sem na plano in upal, da so sifoni v javnih straniščnih školjkah prilagojeni prebavnim standardom goveda.

Med kajenjem sem opazoval nov stanovanjski blok, podoben sestavljanki iz lego kock, ki je bil najbrž produkt arhitekta na učinkoviti sintetični drogi. Nemogoče je zaupati arhitektom v tem mestu: slovenska Gorica je bila zgrajena po koncu druge svetovne vojne kot vehementen urbani projekt po izgubi ozemlja in s tem tudi historičnega mesta – italijanske Gorizie.

Novozgrajeno mesto naj bi se vsaj v teoriji zgledovalo po Le Corbusieru, vendar je zadeva klavrno končala v percepciji lokalne kmečke populacije, vajene udobnih ležišč na stelji za živino, manj pa robustnih železobetonskih kletk.



Občudoval sem presenetljivo točnost prihoda vlaka na postajo. In pozabil angleško mularijo vprašati, ali njihovi starši še vedno negujejo čudovito »Trainspotting« tradicijo, ko s skodelico v roki navdušeno opazujejo vlak, ki se – po voznem redu – pripelje mimo njihovega čaja natanko ob 17.00. (Po straniščni školjki naslednji angleški vrhunec.)

Končno sem začutil lakoto. Surovo potrebo po mesu, energiji, moči za srečanje. Našel sem lokalno mesnico-špecerijo in skoraj stekel do prodajnega pulta.



»10 dekagramov biftka, prosim.«



Nimam pojma, odkod se je pojavila želja po surovem mesu. Pravzaprav nisem ravno oboževal biftka, ampak ravno tako nisem nadziral apetita svojega vegetativnega živčevja, ki skrbi za to, da smo v življenju občasno presenečeni.



Mesarju je pisalo na čelu, da je že davno tega poskušal izvesti by-pass mimo poštevanke v osnovni šoli, vendar se mu podvig ni posrečil. Tako je ostal v svojem varnem merskem sistemu prištevanja (in zelo redko odštevanja) v intervalu od 1 do 10.



»Kaj pa za gospo?«



(Ljubi bog, za kakšno gospo!?)



»Ni gospe.«



Tako. Zdaj ve: pred očmi ima pedra, ki kupuje biftek. Zaničljivo me je pogledal, kakor da bi si zares živo predstavljal, kako uporabljam biftek namesto vazelina. V mislih mu nisem ostal dolžan. Škodoželjno sem si dopovedoval, da je njegovo spolno življenje enako kot pri srbskem preprodajalcu avtomobilske pločevine: oba vtakneta tiča v krtino in čakata potres.

Ubogi mesar se je torej ob odsotnosti »gospe« znašel v klasični fenomenološki dilemi, podobni tisti, ko precizni fenomenolog opazuje stol in se ob tem sprašuje, ALI TA STOL BIVA? (Oziroma, v mesarskem kontekstu: ali gospa obstaja?)

Fenomenologom vedno lahko pomagamo pri razmisleku tako, da jih treščimo s stolom po glavi in dilema izgine. Mesar ni imel te sreče. In nikoli v življenju ni izvedel, da gospa pravzaprav dejansko biva in obstaja. Celo več njih.



S skoraj neznanko sva bila dogovorjena natanko ob 16.00. Ustrašil sem se izbrane ure dneva. Iz izkušenj sem vedel, da če gre lahko kar koli na tem svetu narobe, bo šlo narobe popoldan, nedvomno. Zjutraj so ljudje ali optimistični ali pesimistični – oboje je patetično in preprečuje akcijo. Ponoči spijo ali trpijo zaradi nespečnosti: znova odsotnost akcije. Popoldnevi pa pomenijo nerodni vmesni čas, ko ima človek ravno še dovolj kritične zaloge energije, nikakor pa ne več trezne presoje – odločitve, ki jih v tem času sprejema, so zato pogosto iracionalne, perverzne in samomorilske. Ljudje se, na primer, najraje ubijejo na praznično popoldne.



(Ko sem izstopil iz mesnice-špecerije, sem se razgledal naokrog v upanju, da bi se od nekod pritepel cucek, ki bi mu lahko podtaknil biftek: vsekakor odličen primer popoldanskega blaznenja.)



Na hribu nad slovensko Gorico je ponovljen vztrajal – tokrat kamniti – napis TITO. Večni dokaz, da lahkotno vodljiva množica brez izrazitega monarha ne more živeti, da se uresniči šele pod prisilo. (In da je najbrž Platon – čeprav obupno vulgarno – zaslutil razvoj zgodovine natančneje od Aristotla.)



Vračal sem se na železniško postajo, kjer je bil dogovorjen zmenek. Naraščajoča trema je bila pričakovana: dogodek je bil v svojem značaju revolucionaren. To je logično: razvoj človeške zgodovine je vedno utemeljen le na revoluciji: intimni ali družbeni. Revolucije prestavljajo potek dogajanja na naslednjo stopnjo; nikakor ne nujno uspešno.

Morda je ljubezen še poslednji odmev evolucije v naši zgodovini. Psi, ki ne izvajajo revolucionarnih preobratov, zmorejo brezpogojno ljubezen. Smo torej postali le še obupani oponašalci psov?





2. DEL





Ideje se izboljšujejo. Smisel besed prav tako. Plagiat je nujen. Je del napredka.



Guy Debord: Družba spektakla





Človek v t. i. srednjih letih nima več nobene možnosti: lahko si izbere psa ali mačko. Če ti nato umre pes (mačke ne umirajo), je morda smiselno tvegati in poskusiti še s partnerstvom istovrstne biološke provenience.

Ko mi je postalo jasno, da je Vej odšla, da Ana ne sme priti in da bo pes kmalu umrl, sem sklenil ponovno spodleteti bolje, kot mi je to preroško napovedoval nori Irec Samuel Beckett. (Na tem svetu za ustrezne prerokbe skrbijo nori Irci.)

Novi spodleteli poskus, nova ponesrečena možnost je imela ime in je živela v italijanski Gorici. Ime ji je bilo – ljubi bog! – Ana.



Zgodba o obeh Goricah oz. o slovenski Novi Gorici in italijanski Gorizii je paradigmatična zgodba o večnem evropskem nacionalizmu. O »nadrasi« in »sodrgi«. O »nosilcih kulture« in »barbarih«. Večna neskončna planetarna – ne le evropska – pravljica o nekakšnih relevantnih razlikah, zaradi katerih se ljudstva lahko koljejo med sabo in jim posledično ni vedno dolgčas.

Sicer je že Albert Einstein kot pedantni fizik povedal, da je nacionalizem zgolj infantilna bolezen (»ošpice človeštva«), vendar mu tega nihče ni verjel. Postopoma in s težavo mu je človeštvo verjelo le to, da se atomska bomba lahko razpoči. (Fizika naj bi bila torej eksaktna veda.)



Z Ano - Goričanko sva se spoznala na internetnih straneh. Če je nekoč mladi Werther trpel in drkal na pisemske pošiljke, potem sva midva za to uporabila monitor.

Ljubezen na prvo internetno žico je dokaz, da se zanesljivo oddaljujemo od tako enostavnih pojavov, kot je dotik. Seveda se še vedno dotikamo – morda več kot kadar koli – vendar pa tveganje ne pride več v poštev. Žica zmanjšuje tveganje, ker krči dejanske, oprijemljive dotike. Žica je postala opij za ljudstvo 21. stoletja: nekoč božji oltar je zamenjal dandanašnji vsaj 30-palčni monitor in enako kot oltar obsijal vernike. (Naslednja stopnja – brezžični prenos podatkov – so že nebesa sama.)

Kljub temu nama je šel monitor počasi in vse bolj na živce, ker sva oba verjela tudi v analogni svet resničnega vonja kože. Srečanje je bilo zato neizogibno, čeprav je temeljilo le na naključnem kliku. Naključja so v svoji neizprosnosti odločujoča: človek obrača, bog se obrne stran.

Tako se povsem naključno človek brez psa lahko znajde z neuporabljenim biftkom v tujem mestu.



Ana - Goričanka me je ob 16.00 pričakovala na terasi lokala na slovenski železniški postaji. Ker sva si na internetu izmenjala dovolj likovnega gradiva, sva se zlahka že na daleč prepoznala, vendar sva kljub temu začutila osupljivo vznemirjenost zaradi neverjetnega dejstva: obstajava, zares obstajava (kot bi v navdušenju pritrdil tudi s stolom ranjeni fenomenolog)!

Sedela je za mizo, oblečena v belo bluzo in modre kavbojke, obuta v črne petke: april je bil tu, blizu morja, že prijetno topel, Ana pa zato upravičeno pomladna. Prihajal sem ji nasproti z vednostjo, da je bil nakup biftka povsem nepotreben, da sem pozabil na vozni red vlakov, da sem se zadnjič v življenju počutil tako nedokončanega pred (svojim) razdevičenjem, da je živa Ana privlačnejša od digitalne, da se je govedo v stranišču morda le posralo do konca, da naj bi bilo – po mojih trditvah – življenje obupno enostavna zadeva in da nimam pojma, kdaj pravzaprav naj bi se ustrezno zgodil prvi poljub.

(Če je to revolucija, giljotina sledi.)



Ko me je zagledala, se je dolgolasa blondinka v petkah nasmehnila in vstala. Ganjeno sem jo opazoval, vrnil nasmeh, poskušal zaigrati klasični blef samozavestnega cirkuškega nastopa in se približal giljotini.

Oba sva zardela, najbrž prvič po štiridesetem letu starosti. Ana je bila – sodeč po kratkih, previdnih korakih – nekoliko negotova: zavedala se je sicer, da je bila pred dvajsetimi leti nedvomno lepotica iz manekenskega tiska, vendar pa obenem najbrž (še) ni bila prepričana, da je dvajset let kasneje očitno postala snov za resne bralce.

Sestavljala sva korake in zmanjševala razdaljo drug od drugega. Sam sem svoj strah poskušal premagati z vero v srečo – namreč povsem navadno bebavo srečo, da nisem ravno nadrealistično zakrivljen, ne svinjsko zavaljen, da imam menda nekakšen sprejemljiv videz, da bi se me skratka dalo pofukati. (To so relevantni podatki, odkar ne fukajo le moški žensk, ampak absolutno in celo predvsem velja tudi obratno.)



Spogledovala in nasmihala sva se kot popolna idiota. Bila sva neskončno nerodna in patetična, ko sva si podala roki. Vendarle pa naju je rešil pogled: svet obstaja v pogledu, pogled pa v jeziku – tako sva si v trenutku lahko molče povedala vse.



»Hodiš previdno ali namenoma zapeljivo?«

»Previdno. Zapeljala sem te že.«



(Pozdrav obema. Poljub kasneje. Pustimo giljotino Robespierru.)





Nekaj trenutkov sva se še vrtela in jecljala kot shizofrene miši v herbariju na polici trgovine z malimi živalmi, čeprav je trema pri obeh bliskovito izginjala. Hitro sva postajala to, kar dejansko sva bila: stara in močna.

Dogovor je bil nujen: stala sva za kavarniško mizo v Sloveniji, dobesedno korak čez cesto pa se je začenjala Italija, njen sedanji dom. Sklenila sva, da obvezno otvoritveno kavo (pred obveznim otvoritvenim seksom, česar nisva omenila) spijeva pri njej doma.

Prijela sva se za roki, Ana je namignila v smer, kjer je bil – na italijanski strani – parkiran avto, prehodila sva razdaljo čez Trg Evrope, ne spustila rok iz objema in takoj razumela, da si bova znala skupaj pripraviti zajtrk. (Nikakor pa ne večerje. Večer je bil namenjen odstiranju skrivnosti, ne hrani.)



Med vožnjo z njenim novim audijem (soprogovo darilo pred njegovo zadnjo poslovno potjo v Azijo) sva se postrani sumničavo preverjala, poskušala ne načenjati pogovora o vremenu (čeprav bi ga lahko: primorski april je bil opojen, ne pa kontinentalno negotov) in v zraku lovila vonj drug drugega (žica, monitor in Wi-Fi tega analognega čudeža ne zmorejo).

Med njenim premikanjem prestavne ročice sem jo prijel za dlan: gesta je izdajala zaupnost prastarih zakoncev. Ana je gledala na cesto. Ni ji bilo treba odgovarjati. Ker je bil april topel, sem odprl okno in najprej zaslišal galebe namesto ljubljanskih sivih vran. Figova drevesa so bila polna zorečih plodov. Italijanska Gorizia je bila v celoti mediteransko mesto.



(Ana je bila poročena s premožnim Italijanom, preseljena po poroki v italijansko staro Gorico iz slovenske nove Gorice in iz novega v obrabljeno življenje. Imela je dva otroka, nobenega psa, preveč let zakona in moža zadnja leta sumljivo pogosto na poslovnih potovanjih v Aziji.

Aninemu skoku čez geografski plot obeh Goric je logično sledil tudi zakonski skok čez plot.)



Telefon je zapiskal v nepravem trenutku. V mislih sem zaklel in preveril sporočilo. Upal sem, da je to zadnja kontinentalna novica.



»Zvečer grem na babji žur. Potrebujem nekaj genitalne rekonvalescence do tvoje vrnitve. Imej se lepo!«



Ani za volanom sem namenil daljši pogled hvaležnosti: v varanju sva sodelovala skupaj. Najin zločin je bil solidaren, kar naju je razbremenilo odgovornosti drugega pred drugim; zločin, ki to ni bil, je izpuhtel.

Peljala sva se mimo Soče (čeprav bi lahko Ana izbrala krajšo pot), ki je bila na italijanski strani le še povsem običajna reka, široka kot razočarana gospodinja in brez izjemne zelene magije vse od njenega izvira v Sloveniji.

Ana je vozila umirjeno, z roko mi je zdrsela čez stegno, pozno popoldne je postajalo pomirjujoče, upal sem, da bom nekje našel potepuško mačko, ji postregel z biftkom in Ani pojasnil, da sem ga našel na polici v železniškem stranišču s še vedno veljavnim rokom uporabe.



Parkirala je avto pred meščansko vilo na Corso Italia v središču mesta. (Morda res vse Ane na tem svetu živijo v meščanskih vilah?)

Najin začasni molk je postajal vse bolj poveden. Ana je izstopila iz avta in hodila že z odločnimi, samozavestnimi koraki proti vhodu. Iz svoje torbe sem vzel zavoj s hrano in ga na skrivaj spustil v javni smetnjak. Potepuškim mačkam sem privoščil dovolj ambicioznosti v raziskovanju terena.

Vstopila sva v visoko vežo, Ana je odklenila vrata v stanovanje v pritličju. Odprl se je prostor, veliko prostora, izvorno arhaičnega, vendar dosledno ažuriranega, sodobno opremljenega v slogu »veliko denarja – malo časa – domišljija iz kataloga priznanih oblikovalcev«. Italija. Natuzzi, Versace, Armani, Duce. Va bene grazie.



Ana je sezula petke in kratke nogavice. Hodila je bosa: talno ogrevanje, seveda. (Morda veliko An na tem svetu hodi bosih po stanovanju?)

Sodobna kuhinja, ki je spominjala na ogromno operacijsko sobo onkoloških oddelkov, je bila pregrajena od preostalega prostora z divjo, a urejeno galerijo rož na več policah od tal do stropa ter odprtih z obeh strani. V celotnem prostoru, ki je bil razkošno meščansko velik, je bilo ogromno svetlobe. Na koncu je bil viden izhod na balkon.

Ana je bila čudovita. Naslonila se je na kuhinjski pult, prekrižala roki, vrgla lase nazaj, nekoliko stisnila ustnici in počakala, da sem odložil svojo kramo v veži, ki je edina vzdrževala nekdanji klasični meščanski videz.



»Hej! Saj ne potrebuješ copat?« (Vprašanje je bilo mogoče mišljeno resno.)



Naslonil sem se na podboj vrat, si ogledal štukature na stropu in medtem sezul nogavice. Ana me je radovedno pogledala. Približal sem se ji in ji namignil, naj nekoliko dvigne svoji stopali. Stopil sem pod njena, ona pa nazaj na vrh mojih. Nekajkrat sva tako oba pritisnila stopali navzgor in navzdol. Balkonska vrata so bila odprta, zrak je vdiral v stanovanje, listi v džungli na policah so občasno rahlo zanihali. To je bil lep april.



»Nisi me vprašala, kaj bom spil.« Še vedno sva se dotikala le z vznemirjenimi stopali, pogleda v oči drug drugega sta bila nasprotno popolnoma mirna.



»Ah!« Tlesknila je z jezikom. »Kaj boš spil?« Sestopila je z mojih nartov.

»Kavo, prosim.«

»Espresso?«

»Macchiato.« Odmaknil sem se ji, Ana je obvozila sredinski kuhinjski pult in na nasprotnem prižgala kavomat, za katerega sem predvideval, da stane celo premoženje in ni sposoben ustvariti tega, kar sicer zmore običajna džezva.

»Ana, grem lahko v kopalnico? Rad bi odplaknil s sebe nekaj kilometrov vožnje.«

Zagozdena med brneči kavomat in rastlinje je z roko pokazala smer. V tako velikem stanovanju so kažipoti nujni.

»Hodnik, levo, vrata so odprta.« Dvignila je pogled. »Sladkor?« In privzdignila obrv. Vprašanje je zvenelo tako, kot da sva že zdavnaj globoko v spolnem odnosu.

»Srednje dolgočasno količino.«



Z balkona je v stanovanje vdiral zrak, nabit z enim samim sporočilom, ki je bilo – erotično. Zavlačevanje je bilo v tem kontekstu nujno in prijetno.

Našel sem kopalnico: v tako razkošnem prostoru s sicer tipično mediteranskimi, relativno majhnimi okenskimi krili sem začutil skoraj zadrego med slačenjem. K sreči sem celo uspel razvozljati način uporabe hi-tech tuša. Okrasne vmesne stenske ploščice so presekale prostor na polovico s podobo bizonov, konjev in merjascev iz španske Altamire. Nisem verjel, da je bila to Anina izbira.

Brisača je bila pripravljena.

Stuširal sem se, se obrisal in preoblekel v sveže kavbojke (modre) in spodnjo majico (belo): ta večer slogovno ni ustrezal večernim oblekam, lahko pa je poudaril barvno usklajenost – znak kot upanje na usklajenost ljubimcev.

Vrnil sem se v kuhinjo.

»Kavo imaš hladno!« je zaklicala Ana z balkona.

»Nič hudega. Rad imam takšno.«

Razgledal sem se po prostoru, po veliki sobi nasproti kuhinje, nedvomno nekdanjem salonu, in ustavil pogled na osrednji steni. Tam je viselo veliko platno, vsaj dva krat tri metre: podoba je spominjala na figuro Francisa Bacona, ki si za tihožitje v vazi nabira Monetove lokvanje. V svoji skrajno vulgarni profanosti sem pomislil, da je likovna umetnost pogosto bolj odvisna od dimenzij kot od vsebine.



Ana je mehko stopila nazaj v sobo. Ravnodušno se je zazrla v sliko.

»Nikoli nisem želela vedeti, kaj naj bi ta slika sploh pomenila. Vem le, da je bila precej draga.«

»Ne skrbi: ne pomeni ničesar. Likovna umetnost ni nikoli pomenila ničesar. To je vsa njena poanta. Neka napol opica na primer nariše bizone v jamo. Ker jih rada požre za kosilo. Dvajset tisoč let kasneje je Picasso počel enako, le da je on jedel ženske.«

Ana je ponovno privzdignila obrv in se rahlo nasmehnila.

»Povej to mojemu soprogu, ki investira v umetnine vsakič, ko indeksa v New Yorku in Frankfurtu zdrsneta pod 90 odstotkov povprečne vrednosti.« Pomigala je z levim stopalom, v roki je držala kozarca za aperitiv. »Seveda nima pojma o umetnosti. Opazuje jo skozi oči borznih posrednikov ali dražb pri Sotheby's.«

»Hočeš reči, da dejansko obstaja povprečna vrednost obeh indeksov?« (Zoprno vprašanje za profesionalno ekonomistko.)

Tokrat se je od srca nasmejala in skoraj polila vsebino kozarca.

»Ne. Seveda ne.«

Vrgla je glavo vstran tako, da so se njeni dolgi lasje izenačili v smeri – tokrat desno, kjer je bil balkon. To mi je bilo všeč: bila je specifična gesta, način komunikacije z glavo in lasmi. Vedel sem, da imava že dva skupna običaja: najprej nežno teptanje stopal, ki je bilo bolj erotično, kot pa če bi se v trdopornografski maniri grabila za mednožje, nato pa Anino vihtenje las, povedno in seksi.

(Tudi v odnosu vedno, brez izjeme, zmaguje rutina. Spreminja se le njen značaj, ki je lahko neskončno utesnjujoč ali vrtoglavo osvobajajoč. Rutina s psom – torej živaljo – enako kot s človekom. Upal sem, da bo nastajajoča rutina dokončno pokopala ne le psa, temveč vso s tem povezano rutino. Običaji so predpogoj za rutino. Če je bil tak najin prvi fizični pozdrav s stopali, še toliko bolje.)



Dragoceni pohištveni opremi sem naklonil vljuden pozdrav in sledil Ani na balkon, ki je bil relativno majhen in zato še posebej prijeten. Nobenega bidermajerja, nobenih zof, le dva oblazinjena naslanjača iz ratana, skromna mizica, udobna preproga (za boso hojo) ter rože in zelišča, ki so v koritih obkrožale kovinsko ograjo. Razgled, zakrit pred pogledi, je razkrival predvsem urejen vrt za hišo.



Ana nama je pripravila kavo in dva kozarčka grappe. Življenje kljub vsemu je enostavno.

»Ne maram grappe,« se je zmrdnila. Še vedno je stala in mi ponudila kozarček. »Vendar mi dovoli nekaj kiča. Je lokalna pijača. Nisem pa prepričana, da tudi primerna za dobrodošlico.«

Dovolil sem.

Tlesknila sva s kozarčkoma, se spogledovala, začutil sem Anini stopali na svojih, se enako odzval, nato pa sva tvegala in hitro izpila. Ana je zamižala in obrnila glavo proti mestu, sam sem preklel tropine, srknil požirek kave in se usedel v naslonjač.

Na mizici je bil poleg kave in vode tudi pepelnik, čeprav Ana ni bila kadilka.

»Lahko kadim?« Pokimala je in se usedla nasproti.

Aprilsko pozno popoldne je postajalo vse bolj opojno, pomlad je oddajala svoj prepoznavni zvok (blaga, skoraj enakomerna resonanca), nekje z ulice se je zaslišal najbrž obvezni italijanski vaffanculo, sramežljivo je zazvonil cerkveni zvonik, bil je mir na svetu.

Kadil sem, morda sva dve minuti le strmela drug v drugega, nato pa sem prijel Anino nogo in si jo stegnjeno položil na koleno. Gladil sem njeno boso stopalo, stiskal nožne prste, vmes prižgal naslednjo cigareto. Na obrazu je zadrževala statičen blag nasmeh ženske, ki si ne domišlja, da je pred njo še vse življenje, ve pa, da je pred njo lahko še veliko lepega življenja. Končno je zvila nogo k sebi, se pomaknila z naslanjača proti meni, se z rokama oprla na moji koleni in me kratko poljubila.

(Tako. Giljotina je opravila svoje delo.)

Spogledala sva se. Brez besed. Naslednji poljub je bil globlji. Počasen. Morda preveč resen, morda preveč temen, vendar izrazit na edini možni način. Zaigrati je mogoče spolni akt, poljuba nikoli.



»Grem po vino.« (Ni privzdignila obrvi, le malenkost je odmaknila ustnice.)

Ana se je dvignila in z mize vzela prazna kozarčka grappe. Odšla je po vino, iz kuhinje se je zaslišalo odpiranje steklenice, zrak je bil topel, mesto naju je sprejelo.



Dve uri kasneje se je spuščal mrak, balkonska vrata sva pustila odprta. Nobena od neštetih rož na policah se ni niti malo premaknila. Nisva prižgala glasbe. Bila sva zleknjena na Natuzzijevi zofi, ki je bila krepko udobnejša od bidermajerja, vsaj kar zadeva površino.

(Edina prednost internetnih kabel-žica-všeč-si-mi prediger je v tem, da vse nujne formalne neumnosti urediš že predčasno in dopisno. V živo zato lahko brez težav preskočiš na Natuzzijevo zofo ali bidermajer.)



Oba sva visela z eno roko čez naslon, z drugo sva se dotikala notranjih strani najinih dlani. Nobenemu od naju se ni mudilo, zares, to je prednost desetletij: naučiš se privoščiti si počasnost. Nisva bila več negotova, nekoliko sva se le podzavestno bala sicer prijetnih dotikov, kar je nujno – novega ljubimca lahko zelo hitro zajebeš ali pa nasprotno počasi in dokončno vsrkavaš.

Ana se je sklonila k tlom, kjer sta bila kozarca z vinom, odpila požirek, nato pa se s hrbtom ulegla nazaj in v zraku pokrčila nogi. Razumel sem. Storil sem enako. Dotaknila sva se s stopali in tako z nogama krožila po zraku. Ana je nato spustila nogi nazaj na zofo, še vedno pokrčeni, in me le še nepremično gledala.

Razumel sem.

(Nova rutina je nastajala, zanesljivo. Prav tako je zanesljivo obstajala preteklost. Vmesni čas, pogosto nerodno imenovan sedanjost, se je začel izražati v temi, v polmraku. Strah je izginjal.)



Slekel sem majico in jo položil na rob zofe. Klečal sem, spustil sem glavo do njenih kolen, stisnila me je in nato nekoliko bolj razprla nogi. Igre je bilo konec. Odpel sem ji zadrgo na kavbojkah in ji slekel prvo hlačnico. Čutila sva: oba utripava. Slekel sem ji hlače do konca in jih položil na mojo majico. Stopali je položila na moja ramena. Privzdignila je ritko in mi pustila, da ji slečem še hlačke.

(Gledala sva se srepo, skorajda kot nasprotnika, kot bojevnika, ki pa svoj bojni ples le simulirata, uprizarjata predstavo, ki naj osupne.)

Razmaknil sem ji koleni in se z usti spustil na njen povsem gladek venerin griček. Pričakovana toplina, najlepši vonj na svetu in vlažnost njenega spolovila so stopnjevali mojo vznemirjenost do ravni, ko bi mi zaradi dotika sramnih ustnic z jezikom gladko lahko prišlo v hlače.

(Torej vedno obstajajo nevarnosti najstniške nervoze.)

Ana me je prijela z rokama za glavo in si me pritisnila na spol, noge je kačje ovila na mojem hrbtu. Presenetila me je: njeno vitko, nežno telo je delovalo nenavadno močno. Borila se je. Prišlo ji je s stokom, ki je bil podoben nekoliko zategnjenemu, podaljšanemu joku.

(Prvi orgazem je vedno neskončno vznemirljiv ravno zaradi glasov, s katerimi se ljubimci odzovejo na užitek. Če to je užitek.)

Globoko je dihala in vrgla roki vznak. Zravnal sem se, pokrčil njeni nogi in jo prijel za stopali. Pustil sem ji nekaj časa, ki ga je potrebovala za to, da se vrne iz teme (bele barve).



Vrnila se je, se poskusila dvigniti in nekaj reči, vendar sem ji položil prst na ustnice in jo počasi potisnil nazaj na hrbet. Odpel in slekel sem ji bluzo in majico. Povsem plosk trebuh ji je še vedno utripal, bila je skoraj brez prsi, a z velikimi, temnimi, otrdelimi bradavičkami. Vedela je, da si jo ogledujem, zato je enako zahtevala zase, ko je z nožnimi prsti potegnila za moj usnjen pas. Tišina, ki sva jo ustvarjala okrog sebe, je kričala.

(Čeprav so izgovorjene besede, želje, namigi, komentarji med ljubljenjem vznemirljivi in vzburjajoči, nama prvič seveda ni bilo treba spregovoriti ničesar. Vsak glas, kaj šele stavek, bi bil povsem odveč.)



Vstal sem in se slekel. Hlače in spodnjice sem položil na ostalo obleko, odšel do balkonskih vrat in jih nekoliko priprl. Ana me je radovedno opazovala; imela je to pravico, želela je spoznati ljubimca v celoti. Svež aprilski zrak v prostoru je začenjal nadomeščati vonj kože. Nagnil sem se nadnjo s celim telesom, vendar se nisem ulegel, roki sem obdržal stegnjeni ob njenih ramenih. Dotikala sva se z obrazoma, Ana me je z rokama zgrabila ob robu hrbta, skoraj do bolečine. S hrbtno stranjo uda sem drsel po njenem mednožju. Ana je privzdignila glavo, hotela je videti: z dlanjo sem ji pridržal glavo na temenu. Videla je in kmalu prevzela pobudo: zrla mi je v oči, me močno z roko stisnila za ud, z drugo dlanjo pa rahlo objela testise. Zdaj je vedela vse.

Nekajkrat me je še pobožala med nogami, nato pa pustila, da sem spolzel vanjo. Z rokama je stisnila moji ritnici, ponovno presenetljivo močno, nato sem začutil ostre zareze njenih nohtov v hrbtu.

Še vedno sva bila počasna, zelo počasna, nevarno sva zategovala mišice najinih teles. Obdržal sem nekaj razdalje do njenega trebuha, da sem lahko z roko dosegel in gladil njen klitoris. Odtod skorajda nisva bila več lastnika svojih dejanj. Dotiki ustnic in jezika niso bili poljubi, bolj sikanje, ugrizi, koža je postajala vse bolj potna. Zaslišal sem le še Anin hripav skoraj ukaz »Skupaj!«, za trenutek ujel njen pogled, nato pa zaslutil začetek njenega zateglega joka. Zamižala je, odhajala je v temo, zakričala sva – skupaj – v temo.



Ob polnoči sva sedela na balkonu, zrak je končno postal občutno hladnejši, mesto ni oddajalo nobenih glasov več. Zavita sva bila v odeji, obula sva nogavice, bila sva prijetno utrujena, rahlo pijana. Ana nama je pred tem pripravila zadnjo kavo, ki se je ustrezno prilegla žametnemu okusu cabernet shiraza. Timijan v koritu je postajal očiten, oddajal je vonj, najbrž zaradi nočne vlage.

Privoščila sva si zadovoljstvo, ki pa vedno zahteva tudi določeno žrtev: v najinem primeru je bila žrtvovana brezhibna mladost, to patetično stanje, ki naj bi samoumevno podeljevalo ljudem najugodnejše pogoje za doseganje normirane, torej zaigrane sreče. Starost in spolnost nasprotno ne preneseta blefiranja, zahtevata brezpogojno razumevanje. Razumela sva.

Ana si je z roko poravnala vse lase v eno stran.



»Nisem še imela tako vitkega ljubimca.«

»Jaz pa ne blond suhice v petkah.«

»Hm.« Ana je pobožala timijan. »Pravzaprav nisem imela zares veliko ljubimcev.«

Trditev je zvenela bolj kot vprašanje, kot radovednost. Moral sem odgovoriti.

»Niti jaz. Nisem promiskuiteten, če si imela to v mislih.«

Prižgal sem cigareto. »Nisem promiskuiteten, ker rad seksam. Zato. Za zadovoljujočo spolnost je potreben čas. Osupljiva spolnost se s časom stopnjuje, ne pa upada.«

Glavo je nagnila nazaj, spet privzdignila obrv in potresla s praznim kozarcem.

»To zveni skoraj kot grožnja. Se te moram bati? Naj naju na koncu raznese?«

Dotočil sem ji vino.

»Seveda.«

»Hm. Se bom še odločila, ali naj zaupam tvoji teoriji.« Stegnila je levo nogo proti meni, pritisnila stopalo pod odejo natanko na moj ud, pokrčila drugo k sebi in se tesneje zavila v odejo.

»Ni teorija. Sicer pa je promiskuiteta čudovita rešitev le za največje strahopetce tega sveta. Ali vsaj za vse z amputirano domišljijo. Ali povsem preprosto za začetnike. Seveda sta izbira in pestrost, vsaj na začetku, nujna. Ampak to je fast food.«

»Ti pa gurman.«

»Ob takšni postrežbi, kot sem je bil deležen ta večer, vsekakor.« Sprejela je kompliment, zdrsnila s pogledom v kozarec, morda celo zardela v noč.

Delna pijanost naju ni omrtvičila, kvečjemu spodbudila. Ana je dvignila pogled proti mojemu mednožju in me nekoliko pomečkala s stopalom.

»Torej strah,« je nadaljevala, »strah, kaj vse bodo zamudili, če …«

»… če ne povaljajo toliko žensk kot Mick Jagger. Ali se ne raztegujejo čez plot kot sodobne najstnice, ki so do svoje polnoletnosti bolj ali manj povsem perforirane in načete.«

Ana je tokrat blisknila s pogledom in nasmehom hkrati. »Še dobro, da imam dva sinova.«

»Ki te ekspresno hitro lahko naredita babico.«



Sledili so Anini privzdigi obrvi, nasmehi, pogledi izpod čela – jezik, ki sem ga šele razumeval. Gestikulacije, tako specifične in ekonomične, ker povejo vse in se izognejo pogosti trivialnosti besed. Zlata jasnost molka.



»Sicer pa se s promiskuiteto predvsem spremeni značaj spolnosti, ki postane robotizirano natepavanje. Kot v pornografiji: dva kiborga na baterije se nekaj dereta, enako kretenska publika pa ob tem celo ploska.«

»Vem, kaj misliš. In mislim, da tudi dobro poznam takšnega robota. Pravzaprav sem poročena z njim.«



Vedel sem, da bo spregovorila. Čakal sem, kdaj bo pripravljena. Ana je poznala mojo zgodbo, ki je bila – razen smrti psa – skromna. Njena ni bila skromna, le predvidljiva, ob zadostni količini cinizma torej definirana kot dolgočasna.



»Poročena sem petnajst let. Nič posebnega. Stvari se umirijo, odnos ohladi. Mož poriva tajske kurbe. Lahko si privošči. Že štiri leta ne spiva več skupaj. Odkar se mu je v Bangkoku prvič utrgalo.« To je povedala brez obžalovanja, skoraj z olajšanjem.

»Skupaj sta torej zaradi otrok in novih modelov audijev?«

»Otroka rasteta, samo to. Nista problematična. Družina obstaja. Upoštevaj dejstvo, da je mož Italijan in katolik in del višjega srednjega sloja. Njegovi mami …« dvignila je roki kvišku in se spačeno zazrla v nebo, »… ah, famozna mama mia! Njej bi se zmešalo, če bi družina formalno razpadla. Dejansko bi se seveda lahko poklali, ampak fasada mora brezpogojno ostati. Verjemi: italijanski katolicizem je krepko bolj nor od slovenskega.« Nekoliko hitreje je izpila naslednji požirek caberneta. »Upam le, da na Tajskem ne zganja ravno popolne pedofilije. Že tako se mi dovolj gabi.«



K povedanemu ni bilo kaj dodati. Za nekaj trenutkov sva umolknila in gledala april v noč. Pravzaprav nisva potrebovala preveč informacij. Zadoščal je ohlapen okvir, ki sva ga poznala, vsekakor pa pretiranega nadaljnjega bezanja v podrobnosti nihče ni pričakoval. Mirno sva lahko poslala pomemben odstotek sveta k vragu in se imela dobro. Ana nama je dotočila poslednje kaplje vina iz steklenice.



»Če nisi promiskuiteten, zakaj si tukaj?« Vprašanje me je kljub vsemu presenetilo. Skoraj začudeno sem jo pogledal.

»Ana, ne zajebavaj. Zakaj si ti ne plačaš žigola? Oziroma, se opravičujem, pri svojem videzu ti ni treba niti v sanjah plačevati nikogar, mirno lahko pobereš na ulici katerega koli moškega, ki si ga želiš. Zakaj torej tvegaš? Zakaj ne počneš enako kot tvoj mož? Brez plačila seveda.«

»Zato, ker se po seksu rada pogovarjam.« Odgovor je bil smrtno resen. Ana – to mi je postalo jasno po le nekaj stavkih internetnega dopisovanja – je sproščanje travm dosegala s sublimacijo, ki v skrajnem šovinističnem smislu ne more biti imanentna seksi blondinki: z intenzivno intelektualno dejavnostjo, predvsem z uporom proti sistemu, ki je predstavljal njeno profesionalno izobrazbo in preživetje: proti ekonomiji.



»Pogovarjala sva se že pred seksom.«

»No, vidiš. Zakaj pa si ti ne plačaš kurbe?«

»Bil bi najbrž najsrečnejši človek na svetu, če bi to zmogel. Če bi zmogel seksati brez glave, tako nekako, kot če bi v mesnici v strastno razmerje prisilil svinjsko zarebrnico in goveje pleče. To bi bilo čudovito: življenje, polno užitka, sprijenosti in lagodnega čakanja na smrt.«

»Kurbe ne mislijo enako.«

»Ne vem in me ne zanima.«

Šibak veter je potresel timijan.

Ana je umirila intonacijo in se nato nasmehnila z očmi, kar je bilo mogoče razbrati iz rahlega pomiga trepalnic.

»Imaš žensko?« Tudi to vprašanje je bilo zastavljeno resno, vendar nikakor očitajoče.

»Ljubimko, ki sem jo ravnokar zapustil.« (Lepo je bilo končno povedati resnico.)

»Nehaj. Ni ti treba lagati.«

»Ne lažem.«

Pozorno me je pogledala. Vedela je, da RES ne lažem.

»Nisem rekla, da se nameravam s teboj spuščati v tesno razmerje.«

»To, da imam ta trenutek tvoje stopalo natančno med mojimi nogami, za zdaj kar zadostuje. Za oba.«

»Hm.« (Privzdig obrvi.)

Veter je še nekajkrat objel balkon in se odplazil naprej mimo vrta proti ulici.

Storil sem enako kot Ana: tudi sam sem stegnil nogo pod njeno odejo in pritisnil svoje stopalo ne njeno mednožje. Ana je v roki zmlela poganjek timijana in približala dlan k obrazu.

»Si res pustil službo?«

»Začasno. Ali pa tudi ne. Ne vem.«

Na ulici je od nekod pridivjal moped in grdo razrezal nočno tišino. Ana se je spačila. Počakala sva mirno dihanje mesta.

»Kje imaš pravzaprav otroka?« (Šele v tem trenutku sem pomislil, da je Ana tudi mama.)

»Velikonočni prazniki. Na počitnicah pri starih starših.«

»Jih kdaj obiščeš?«

»Skorajda ne. Zadostuje, da obstajam. Vidita me le kot slovansko ateistko. Manjvredno poganko. Otroka sta zanju čisti proizvod njunega sina.«

Vse bolj sva se potapljala v noč, v temo, ki je objemala, ne pa sovražno grozila. Večer je bil neskončen, odprt. Tudi to je mogoče.

»Zebe me. Prideš?« Ana se je znebila odeje in vstala.





Zbudil sem se ob devetih, zgodaj, glede na to, da je noč še trajala, da sva ugibala dotike, raziskovala vonje in nazadnje povsem izčrpana objeta zaspala. Izvil sem se izpod Aninih rok in jo pustil spati. Na zofi sem opazil sledi najinih izločkov: tudi tu se je zgodba ponovila enako kot na bidermajerju.



(Obstajala je zanimiva razlika med Ano - kontinentalko in Ano - Goričanko: Ana --kontinentalka je med orgazmom pogosto zavpila shit, Ana - Goričanka pa fuck. Planet se je zares in dejansko globaliziral, lingua franca pa prodrla globoko v mednožje. Torej je jasno, kdo jebe koga na tem svetu.)



Odpravil sem se v kopalnico, še pred tem delno odprl vrata balkona in nato spotoma preveril telefon: nobenih neodgovorjenih klicev in nobenih sporočil. No news – good news.

Zjutraj je stanovanje delovalo nekoliko grozeče. Močna jutranja svetloba je agresivno potencirala že tako obsežen volumen bivalnih prostorov. Nisem si znal predstavljati, da je v takšnih prostorih mogoče živeti, prej bi jih lahko porabil za manjšo, spodobno galerijo.

Rože so edine izražale domačnost, vtis prostora, kjer ljudje lahko hodijo bosi po stanovanju. Rahlo so se zazibale – zunaj je pihljal šibak veter, mogoče odmev vremenskih razmer na morski obali. Ana je spala svoje tihožitje.



Britje in hladen tuš sta odplaknila posledice nočnih bojev in me pripravila na naslednje, dnevne. Čutil sem rahlega mačka po vinu, vendar je tudi tega voda uspešno ohladila.

Vrnil sem se v sobo, se vrtel v kuhinji previdno in zahrbtno kot presrečna lisica v kokošnjaku ter poskušal najti ustrezne pripomočke za pripravo kave. Avtomat za kavo in italijanski kafetirji so me spravljali v obup, dokler nisem našel džezve, za katero sem predvideval, da je najbrž turistični spominek z ekskurzije po divjaškem Balkanu.

Turška kava je kmalu močno zadišala.



»Tega vonja se skoraj ne spomnim več.« Zdrznil sem se. Ana je bila za mojim hrbtom nepričakovano budna, brez sledi utrujenosti na obrazu, slonela je na komolcu in me golega opazovala na dnevni svetlobi. Po le eni skupni noči sva jutro otvorila kot zdavnaj stara znanca, brezskrbna, ker lahko drug drugemu zaupava pripravo kave.

»Dobro jutro.« V rokah sem držal džezvo. »Kava?«

»Prosim. Brez sladkorja, črno.«

Rože so se odzvale na mešanje zraka, ki je bil jutranji brez sledi timijana, pač pa s slutnjo morske soli.

V rokah sem imel skodelico kave in – kljub vsemu – rahlo zadrego zaradi erekcije med nogami, ko sem se obrnil in odšel proti Ani.

Privzdignila je obrv.

»Dobro jutro. Takšne kombinacije s kavo že dolgo nisem doživela ... če sploh kdaj.«

Ker se s kavo v rokah nisem mogel (niti želel) braniti, se je na rokah stegnila z zofe in me nekajkrat ugriznila v ud, precej močneje, kot sem pričakoval.

Nisem polil kave. Herojsko dejanje.

»Tole bom kasneje še uporabila. Zdaj pa sem sestradana. Mi pomagaš pripraviti zajtrk?«





Ana je presenetljivo sveža vstala in se gola odpravila do kopalnice (božanski razgled), nato pa se vrnila z dvema enakima kopalnima plaščema sive barve. Podala mi je 'mojega'.

»Prideš? Ni več hladno.«

Na balkonu sva spila kavo in se vrnila v kuhinjo. Asistiral sem pri podajanju surovin iz hladilnika, Ana je pripravila vse ostalo. Zares sva bila sestradana.

Aprilski dopoldan je bil lep in topel. Na balkonski mizi sva razprostrla razkošen zajtrk, si drug drugemu podajala olive v usta, kapre na mladi sir, zganjala skratka kozlarije v slogu Kim Basinger in Mickeyja Rourka iz Devet tednov in pol.



»Je bila evtanazija grozna?« Ponovno me je presenetila z vprašanjem nekje med pršutom in artičokami. Nisem želel načenjati te téme, ne, ker bi bila frustrirajoča, pač pa enostavno zato, ker ni mogla biti več téma pogovora.

»Ja. Pravzaprav bi mu moral skrajšati muke že prej.«

»Ti je zelo hudo?« Sočutje je bilo iskreno, ne le formalno.

»Ne vem, poznam bolečino ob izgubi. Če sklepam po tej, potem zelo.«

Tokrat je – pravilno – umolknila Ana.

»Živali so v nekem smislu nasilne: način, kako vderejo v naša življenja, je neizprosen, ker se ne pretvarjajo. Nobene zahrbtne diplomacije ni v njihovem početju. Celo mačja priliznjenost je v svojem bistvu iskrena. Pes je bil seveda povezan s celotnim kontekstom, z vsemi zgodbami.«

»Tudi z ljubimko?«

»Tudi.«

»Jo res zapuščaš?«

»Res.«

Hvaležen sem ji bil, ker je tako hitro spremenila vsebino pogovora. Edina pozitivna točka labradorčeve smrti je bila ravno ta, da nikoli ni poznal Ane. Zato sva lahko brez težav pojedla zajtrk.

»Ne skrbi: ne sprašujem te zato, ker bi bila ljubosumna.« Nejeverno sem jo pogledal. »No, ne še …« Navihano me je predrla s pogledom. Legendarna ženska bojevitost.

»Zapuščam jo, ker je mlada, lepa in bogata.«

(Dvig obeh Aninih obrvi naenkrat.)

»Oh, nerodna reč! Potrebuješ pa staro, plesnivo in kruljavo?« Nabodla je olivo, polnjeno z rdečo papriko, in jo med smehom pogoltnila.

»Ne. Ti si vsaj nekoliko starejša in zelo lepa in najbrž bogata. To zadnje me, mimogrede, v resnici sploh ne zanima.«

»Nisem ravno stara, imam nekaj gub, ritka mi je malenkost upadla in sem preskrbljena.« Olivi je sledil košček carpaccia. »Si boš omislil novega psa?«

»Ne. Izmislil si bom novo rutino. Ravno ta trenutek na primer jem zajtrk. To ni v moji navadi.«

»Hm. Lahko to razumem kot kompliment?« Kos carpaccia je na vilicah približala mojim ustom.

»Poleg ostalih, ki si jih že dobila? Lahko.«



Medtem ko sem sam pospravljal pribor in hrano, je Ana skočila pod tuš. Vrnila se je v tesnem črnem krilu do kolen in črni majici.

Dogovor po zajtrku je bil enostaven: ne delava nič, vsaj ne ničesar produktivnega, odvlečeva se v mesto, preveriva tistih nekaj ulic, ki jih premore, obnašava se nemogoče in patetično, poskušava zakrivati vzhičenost, ne prepevava niti ne občudujeva ptičjega petja, končava spodobna nekje na spodobnem kosilu ali večerji in se pogovarjava o tem, kako rešiti svet.

Načrt je bil brezhiben. Poleg tega sva vzdrževala stalno spolno vznemirjenje: oba sva bila prijetno, skoraj evforično presenečena drug nad drugim, logično je privlačnost rasla. Tudi brezciljni sprehod zato ni predstavljal nekakšnega rekreacijskega turizma, ampak je pomenil stopnjevanje erotične napetosti, ki sva si jo oba želela.



(Obenem sva ravno tako vedela, da se morda niti ne spuščava v razmerje – za to sva bila za zdaj oba preveč preračunljiva – temveč da najbrž odstirava temo. Ne zaradi čistega hedonizma ali strahu, temveč zaradi poslednje možnosti stika, ki je zahodni civilizaciji v kontekstu jasno definiranih vrednosti in vrednot sploh še preostal. Po dokončni zmagi ultrakonservativne liberalistične revolucije – zagotovo brez konkurence najbolj kretenske v zgodovini – so logično tudi intimni odnosi postali le še produkt, ki naj zvišuje profit. Ana je kot ekonomistka natančno vedela, da, na primer, početje njenega moža resda ne zvišuje profitne stopnje severnoitalijanskega podjetja, vsekakor pa vpliva na bruto domači produkt tajskega gospodarstva: ostaja torej ukleščeno v prevladujoč ekonomsko-ideološki diskurz. Natančno temu se je sama poskušala izogniti. Ljubila sva se lahko zato, ker hegemonski politični ekonomiji nisva dovolila postaviti svojih genitalij na trg. Pravzaprav sva bila očitno socialista: dobrine sva si dobrohotno delila in namesto eksploatacije uporabila solidarnost, darovanje. Pogoj za stik je bil izpolnjen: zavedala sva se teme – intimne in družbene.)



Italijanska Gorizia je bila na zgodnje aprilsko dopoldne celo nekoliko živahna, čeprav je že zdavnaj izgubila svoj strateški pomen, ki ga je imela pred padcem berlinskega zidu in propadom Jugoslavije, ko je (skupaj s Trstom) prodajala neskončne količine cenenega jeansa, kave in pomaranč usranim slovanskim ciganom (vseh narodnosti) v Titovi monarhiji. Namesto jugoslovanskih schiavi – sužnjev je na eni od osrednjih ulic imela odprta vrata kitajska restavracija, natanko nasproti nje pa japonski suši bar. Dva sovražna si azijska naroda sta se lepo vključila v romansko-slovansko mrkogledost.

Ulice so bile prelepljene z agresivnimi plakati s podobo italijanskega vojaka iz prve svetovne vojne, ki z vzklikom Ti voglio! mobilizira vojake za pohod na soško fronto, na ultimativno morijo. Začudeno sem pogledal Ano, ki je le skomignila z rameni in mi pojasnila, da gre za propagandno razstavo na mestnem gradu, ki si jo lahko ogledava.

(Sva.)



V mestu sva se zasedela na sonce-espresso-macchiatu (na Piazza della vittoria – torej na Trgu zmage, ker Italijani ob vseh kapitulacijah radi zmagujejo).

Lahko sva se pogovarjala po seksu. Ana je imela popolnoma prav: to je najbolj pomembno. In logično. Po obupno ponesrečeni noči nikomur ne pride na kraj pameti zavlačevati srečanje ali pomisliti na naslednje. Klasični one-night stand s poraznim rezultatom je vzrok kvečjemu za to, da razočarana udeleženca dobesedno zbežita drug od drugega in ob tem upata, da si nista zaupala telefonskih številk. Nasprotno je vznemirljiva spolnost, ki vključuje razpon od divjanja do nežnega ljubljenja nevarna: zahteva nadaljevanje, ne le v postelji.

Internetno dopisovanje z Ano ni trajalo dolgo. V živo sva zato morala opisati še ves svet. Vznemirjenje se je širilo, področje radovednosti je postajalo vse večje.

Ana je bila v črnem: krilu je dodala usnjeno jakno in obvezne petke. Njena črnina je sijala, ne temnela. Bila je lepa ženska.



Za trenutek naju je zmotila natakarica v skrbeh za najine želje. Naročila sva naslednji espresso & macchiato. Potrebovala sva kavo, veliko kave. Kava je seksi pijača, ker ima enake lastnosti kot koža: je žametna, mehka in diši.

(Ljubimce, zares vznemirljive ljubimce, vedno izbiraš glede na njihov odnos do kave. Če vidiš, da nekdo za zajtrk pije zeleni čaj ali kompot, za večerjo pa katero koli polsladko ali celo sladko vino, se ga ogibaj kot hudič križa: to so zagotovo ljudje brez smisla za kožo in vonje, torej brez najmanjšega smisla za vse, kar je pri spolnosti najlepše.)

Natakarica ni znala angleško (še vedno, kljub globalizaciji, pogost pojav v Italiji), Ana se ni izdala, da govori tekoče italijansko. Predvideval sem, da se zato – natakarica in njen ljubimec namreč – med seksom dereta »mama mia!«.

Gostje v lokalu so bili izrazito familiarni: čeprav na prvi pogled zelo različni – starčki, mame, povsem potetoviran mladenič, nekaj profesionalnih pijancev, najstniški par – so vsi govorili z vsemi, si metali besede čez mize, natakarica je generalno urejala in usklajevala verbalni promet gostov. Katolicizem, močno inspiriran z družinskimi vezmi, je bil tu zares izrazit; ni naključje, da sva z Ano mimo Via Carducci obšla specializirano katoliško knjigarno. Izrazito familiaren – obenem pa nenavaden – je bil tudi prostor v stranišču lokala: preprosta soba brez ločenega oddelka za moške in ženske in z eno samo straniščno školjko.

(Na zidu ni manjkal grafit Sloveni burini – Slovenci kmetavzi. Vsaj s to mislijo sem se z avtorjem napisa mirno lahko strinjal.)



Ana je mižala in nastavljala obraz soncu.

»Kdaj moraš biti v službi?« sem vprašal. Res nisem natančno vedel. Velikonočna praznična evidenca me je nekoliko zmedla.

»Pojutrišnjem. Žal.«

»Imel sem občutek, da imaš rada svoje delo.«

»Ja, kot analizo in kritiko.«

»Za blondinko v petkah veliko razmišljaš.« Ana je odprla eno oko in privzdignila obrv.

»Lahko si privoščim ta malomeščanski privilegij.« Prestavila je nogi drugo čez drugo. Seveda je razumela ironijo in nadaljevala igro. »Boš postal nesramen?«

»Moram. Moški smo si prisiljeni izbrati svojo obliko nesramnosti, zato da smo lahko zanimivi za ženske. Klasičen primer so na primer kosmato-vulgarno-nesramno-sebične moške gorile, ki domnevno še vedno v slogu King Konga neskončno privlačijo krhke plavolase lepotice.« Ana je odprla oko in prekrižala roki čez prsi. Zabavala se je.

»Nadaljuj.«

»Sam poskušam biti nekoliko bolj sofisticiran, ker ne maram banan.«

»Je nekaj seksističnega v tej izjavi.« Mižala je.

»Ker sem seksist. Seveda sem seksist. Samo iskreni seksisti iskreno ljubimo in spoštujemo ženske.« (Eno Anino oko ponovno odprto.)

»Rimskokatoliške škofovske svinje ali pa mačo-mamini sinčki niso seksisti. Samo neumni so. Tudi ženske so lahko neumne na enak način. Neumnost je demokratična: ne izbira spola.«



Premor. April je bil prelep, da bi ga lahko spregledala, da bi ga SMELA spregledati. Okrog naju in z nama vred so se sestavljali trenutki, zloženi skupaj le iz nekaj malenkosti: vonja zraka, vonja kože, topline dneva, kave, vznemirljive bližine, dotika dlani. Mesto je bilo kljub bližini velikonočnih praznikov presenetljivo mirno. Pes je odhajal, Ana prihajala, rutina nastajala, postajal sem – kvaliteten skok stran od patetike – preprosto vse bolj radoveden.



»Raje se pogovarjam o tebi.«

Ana je odprla oči in nagnila glavo proti meni.

»Ker?«

»Ker te zanima. Ker te zanima veliko stvari.«

»In?«

»Če te ne zanima, nisi zanimiv.« (Dvig obrvi. Vedela je, da je bila tudi ta opazka kompliment.)

»Prav. Vprašaj.«

»Kdaj se ti je ekonomija zamerila?«

»Te to res zanima?« Dejansko je dvomila.

»Ja, res. Ekonomisti so trdovratne zverine, ki tudi po evidentnem razsulu vseh njihovih analiz, navedb, napovedi in ugotovitev še vedno trmasto vztrajajo v svoji nezmotljivosti. So verniki par excellence. Najti ekonomista z distanco je težje kot obuditi od mrtvih dinozavre.«



Spila je požirek kave in jo splaknila z vodo. Vedel sem, da njen odgovor ne bo ironičen, ker bo obenem opis njenega življenja. Želel sem vedeti. Morda bi to lahko poimenoval rojevanje zaljubljenosti.



»Vso svojo profesionalno kariero in še pred tem, v času študija, sem se ukvarjala s financami za srednje veliko, relativno uspešno italijansko podjetje s tekstilom. Ne gre le za konkreten posel, gre tudi za makroekonomske odločitve, ki jih pred tem sprejema italijanska vlada ali Evropska komisija, centralna banka …« Nenadoma se mi je ostro zazrla v oči. »Verjela sem v ekonomijo, v uspeh. Tu je bil najbrž postavljen enačaj. Nato sem začela dvomiti.« Naslonila se je nazaj na stol in ponovno zamižala, obsijana s soncem.

»Ker?«

»Posel je bil uspešen, moja kariera se je vzpenjala. Vendar zaradi povsem drugačnih razlogov, kot pa jih je opisovala ekonomska teorija kot wannabe znanost.«

»Milton Friedman je trdil, da je ekonomija eksaktna znanost.« Dodal sem svoj sramežljiv prispevek njeni razlagi kot dokaz, da lahko sledim njenim izpeljavam.

(Dvig, visok dvig obrvi in karikirano razpotegnjen Anin obraz.)

»Prerokovanje z dlani je neskončno bolj eksaktno od ekonomije.« Bila je povsem samozavestna v svoji trditvi.



(Pogovor je postajal zabaven. Natanko tak, kot ga je že opisala Ana: malomeščanski privilegij za pripadnike srednjega sloja na razvitem Zahodu. Če bi bila rojena v brazilski faveli ali indijskem slumu, bi se pogovarjala o ilegalni preprodaji 9-milimetrskih glockov in magnumov.)



»Drugačni razlogi za uspeh so kateri?«

»Zasužnjiš celotno državo, na primer Bangladeš, in prisiliš prebivalstvo, da skoraj zastonj šiva kavbojke za ves svet. Tu ni nobene teorije, nobene znanosti, je le golo nasilje. Nič drugega. Nasilje je skrajni domet t. i. ekonomskih znanosti.«

»Odtod izvira tvoje nestrinjanje in zavračanje?« Prepričan sem bil, da še nekaj manjka. Ana je bila preveč inteligentna, da bi lahko padla zgolj na finto golega (in zaigranega) moraliziranja.

»Ne le od tod. Obstaja še povsem intimni razlog.« Molčal sem in čakal, da dokonča.

»Enostavno: imaš denar in nisi zadovoljen.«

Brez komentarja.



Oba sva se zadovoljno nastavila soncu. Nisva reševala sveta, čeprav sva ga opisovala. Svet ni namenjen reševanju, prej koncu. Še Bog ne zna ustvarjati drugega kot poplave in pogrome.



»Denar imaš.« Obrnil sem se proti njej. Pričakoval sem nadaljevanje.

»Zdaj tudi seks.« Pogledala me je s priprtimi očmi in nekoliko stisnjenimi ustnicami. »Denar in seks. Ali je kogarkoli na tem svetu kadar koli v zgodovini sploh zanimalo kaj drugega?«

»Gledano strogo statistično imaš absolutno prav. Skoraj vse pomembne zgodovinske dogodke, od trojanske vojne naprej, lahko brez težav pripelješ na ta dva skupna imenovalca. Vmes je sicer nekaj izjem, ki so jih povzročili različni psihopati s svojimi obsesijami.«

»Povej primer.«

»Nedavno? Vsekakor Adolf Hitler. Njemu sta tič in denar enako dol visela. To, kar je počel, je bil kreacionizem, ponovno stvarjenje. Diktatorji, ki jih zanima le denar ali pa ženske, posvetni užitki skratka, običajno ali vsaj pogosto preživijo. Sistem se sesuje šele z njihovo naravno smrtjo. Hitler se je nasprotno postavil v vlogo Stvarnika, ki naj na novo definira Dobro in Zlo.«

»Imaš prav.« Ana si je nadela sončna očala. »Denar in seks v tem kontekstu nimata moči. Ampak za to moraš biti res zmešan.«

»Popolnoma. In seveda obramba pred tovrstno agresijo ni mogoča. To je tudi razlog, zakaj se ravnokar nahajamo na adrenalinsko nabitem začetku tretje svetovne vojne.«

Zdaj je radovednost prešinila Ano, ki se je zazrla skozi sončna očala v pričakovanju nadaljevanja. »Tretja vojna? Ki se bo začela kdaj?«

»Se je že. Če želiš formalni okvir, najkasneje 2008, s t. i. gospodarsko krizo, ki ni bila kriza, ampak običajni simptom sistema. To je vojna kapitala proti veliki večini svetovne populacije. Povsem psihopatska in iracionalna.«

»Če prerokuješ konec kapitalizma, bom izgubila službo.« Ana je hitro zaslutila poanto.

»Ne prerokujem. Je že propadel, ker je v 21. stoletju povsem nesmiseln produkcijski način. Najprej zaradi tehnologije, ki jo je sam ustvaril, ne pa tudi premislil in ustrezno uporabil. Nato pa zaradi ekologije, saj bi takšen produkcijski način lahko preživel le ob pospešenem izvozu produktov na Jupiter in ob vzporednem uvažanju surovin s Saturna. Brez onesnaževanja. Planet Zemlja je za takšen način produkcije enostavno premajhen.«

»Si prepričan, da ne pretiravaš?«

»Absolutno. Kapitalizem se trenutno ohranja pri življenju samo še z izjemno drago kemoterapijo. Ker si za zdaj to še lahko privošči.«

Ana je potrkala s prsti roke po mizi.

»Govoriš isto kot jaz. Isto zgodbo. Le da jo opisujeva iz nasprotnih smeri. Ne morem zanikati, da se moja praksa ne ujema s tvojimi predvidevanji. Kavbojk iz Bangladeša lahko prodamo neko končno količino. Ko se prodaja ustavi, poimenujemo vse skupaj kriza. Ker ni nikogar več, ki bi kupil vse to sranje.«

Brez komentarja.



Snela je očala. Sonce se je premaknilo za streho sosednje hiše. Žarek je presekal Ano na dvoje čez prsi in osvetljeval le še spodnji del telesa. Gledala me je zaupljivo, skoraj zarotniško.

»Kaj naj torej storiva?«

»Apres moi le deluge?« (Moj predlog je bil neizviren, tudi v tej točki se zgodovina od vesoljnega potopa dalje ne spreminja.)

»Če to med drugim pomeni veliko seksa, podpišem. Sicer pa si mi nekaj dolžan še od zajtrka.«



Pomenilo je veliko seksa.

Predigra se je začela: naredila sva še nekaj ovinkov po mestnih ulicah, utrdila telesi s hojo na mestni grad in nazaj, se med potjo diskretno suvala z boki ter se vrnila domov.

Ana se je sezula, seveda hodila bosa in se v kuhinji razgledala po stanovanju. Roki je držala v pasu in dajala imeniten vtis sitne profesorice (brez visokih pet). Nato je odšla do balkona, na stežaj odprla obe vratni krili, se obrnila, slekla majico in le v tesnem krilu obstala sredi prostora.



(Zakaj me vedno rešujejo ženske?)



Spolnost, ki je sledila, je bila popolna negacija časa, sodobnosti, ki naju je opredeljevala in določala. Bila je spolnost brez politike. Medosebni in intimni odnosi so že od nekdaj stvar institucij: religioznih, posvetnih ali – komercialnih. Politika je zavladala ljubezni, ideologija je povozila mednožja. Multinacionalke so prevzele nadzor nad spolnostjo iz rok cerkve. Če je nekoč nadzor nad, na primer, sumljivo rdečelasko z nekaj izrazitimi materinimi znamenji na koži potekal na grmadi, potem je dandanašnji primerljiva rdečelaska na jumbo plakatu prodajala lonček probiotičnega jogurta z nizkim odstotkom mlečnih maščob natanko na sredini izjemno globokega dekolteja v objemu čvrstih, zdravih dojk. Nadzor nad strastjo je bil tako vzpostavljen v obeh primerih enako učinkovito.

V 21. stoletju je zato spolnost postala predmet obravnave marketinških direktorjev in PR-agencij, ki so iz riti poskušali ustvarjati čim večji dobiček. Pot do dotika je v tovrstnem kontekstu pomenila razredni boj digitalne civilizacije: boj razreda ljubimcev proti razredu konformistov. Nekdaj konformna (morda le naivna) Ana je postala bojevnica.

To je bilo očitno: moje telo je bilo po preživetem popoldnevu polno ugrizov, ran, prizadejanih z nohti, nastajajočih modric, tudi krvi. Sam sem bil z njenim telesom nekoliko bolj previden, čeprav niti Ana ni ušla manjšim poškodbam.



(Osvobajajoča, iskrena spolnost je bila – med drugim – mogoča, ker nobeden od naju nikoli niti v sanjah ne bi pomislil na potomstvo. Vsi razlogi za ne imeti otroke so dobri razlogi. Digitalni otroci so postali neznosni sebični stvori, ki bi z lahkoto požrli lastne starše, če bi le vedeli, da zaradi tega ne bodo imeli prebavnih motenj. Noben šimpanz ne premore toliko krutosti kot človeški mladič, pa čeprav so šimpanzi dokaj agresivne živali. Vendar v mučenju nikoli ne dosegajo človeških otrok. Razlika, ki jo je prineslo 20. stoletje, je sprememba objekta: če so nekoč otroci predvsem mučili druge otroke, zdaj z velikim veseljem mučijo tudi svoje starše.)



Pozno popoldne sva – prijetno utrujena drug zaradi drugega – zaključevala s kavo na balkonu. Ana je bila gola površno zavita v kopalni plašč, nogi je imela stegnjeni v mojem naročju.

»Ženska sem.« Vedno znova je presenetila z nenadnimi ali tudi nepričakovanimi izjavami. Dovoljeval sem ji usmerjati potek pogovora.

»Sem opazil.« Mirno sem kadil naprej.

»Lahko postanem posesivna.«

»Kdo trdi, da moški to niso?«

»Moški niste posesivni. Lahko ste le nasilni.« Za trenutek me je zmedla z razliko, z odtenkom. Težko je bilo ločiti posesivnost od nasilja.

»Oboje je sranje. Kje vidiš motiv za eno ali drugo?«

»Seveda je oboje sranje, ampak golo nasilje je lahko za nekoga, ki je dovolj perverzen, zadovoljstvo kot tako. Posesivnost pa vedno najprej prizadene tebe samega. Ker je izraz strahu in nemoči.« (Nobenih dvigov obrvi, Ana je govorila celo preveč resno.)

»Zakaj bi bila lahko ti posesivna?«

»Ker si mi všeč.«

»Tudi ti meni. Ampak ti zaradi tega ne grozim ravno z verigo in deviškim pasom že po enem dnevu.«

»Ne. Ampak ti si moški.«

»In?«

»Ženske umiramo prej. Ženske umiramo zgodaj.«

»To na sprevržen, prikrit način trdi Cosmopolitan, ko promovira le večno mlade ženske, ženska telesa, neskončna in idealna v nekakšni večni regeneraciji. In tako imenovan zdrav način življenja, ki naj bi to zagotavljal, pa čeprav večino proizvodov, ki jih požre povprečna bralka Cosmopolitana, proizvaja Monsanto. Ne verjamem, da lahko nasedaš tako ceneni propagandi.«

»Saj ne. Lahko pa postanem otožna.« Polovica kopalnega plašča ji je zdrsnila s telesa. Njena golota od vratu, mimo polovice telesa, po odkriti nogi do stopala je privedla ženstvenost do stopnje, kjer ni več mogoče iti dlje.

»Imaš zdravilo proti otožnosti?«

»Hm. Nakupovanje?«

Oba sva hkrati bruhnila v smeh. Ana je vstala, se barbikasto spačila in burleskasto oponašala geste Sarah Jessice Parker ob tem, ko si ta v desetih minutah ravno nakupi za letno plačo ameriškega delavca čevljev in oblek.

»Pravzaprav si za spodobno ekonomistko kar sarkastična.«

Ana se je še poslednjič zavrtela na prstih, kopalni plašč se je razprl in razkril njeno telo v celoti, nato se je usedla nazaj v naslonjač.

»Nisem sarkastična. Lahko nakupujem, vem pa, česa si ne morem kupiti.«

»Moškega?« (Neumno vprašanje.)

»Moški ste praviloma in večinoma na prodaj za sramotno nizke zneske.« (Inteligenten odgovor.)

»To je tržna zakonitost?«

»Seveda. Ogromna ponudba za skoraj nič denarja.«

Tokrat sem jaz privzdignil obrvi. »Je nekaj seksističnega v tej izjavi.«

Ana se je namuznila, navihano, skoraj škodoželjno.

»Kaj kupuješ, Ana? Visoke pete?«

»Visoke pete so kar v redu.« Vrgla je lase nazaj in v eno stran. »Povedala sem ti. Lahko seksam, kadar se lahko pogovarjam. To je na trgu izjemno redka kombinacija.«

»Velja za oba spola, verjemi.«

»Verjamem. Zakaj pa ti seksaš z mano, in ne z mlado-lepo-bogato?« V njenem vprašanju ni bilo niti sledu ljubosumja, to sem zatrdno vedel. Prav tako ne prikrite posesivnosti. Ana je enostavno znala uživati v spolnosti enako kot v jeziku. Zato ni želela delati napak, vsaj ne pretiranih napak. Oba sva slutila enako: da postajava drug drugemu nevarna, da se bližina med nama zožuje. Da sva storila nekaj, kar ne gre čez noč v pozabo.

»Ker imaš prijeten akcent.« Provokacija – čeprav mišljena resno – je bila nujna: v pogovor sva morala spet vnesti humor. Njen dvig obrvi je izražal sprejemanje komplimenta, vendar sem začutil, da si kljub vsemu želi vsaj še nekaj več. Ženska v njej, izjemno rahločutna ženska, si je želela nežnosti.

»Lepo dišiš.«

(Molk. Nobenega dviga obrvi.)

»Serge Lutens. La religieuse.«

»Zanimivo ime parfuma za blasfemično ekonomistko.« Ana je molčala. Predvideval sem, da je za en dan proizvedla ali pojedla že dovolj ironije. »Morda je religija, prelita po tvoji koži, vendarle našla svoj dejanski, etični objekt.«

»Hm. Je etično tudi to, da jaz varam moža, ti pa mlado-lepo-bogato?« (Spet presenečenje.)

»Popolnoma.« Nisem verjel, da bi se v Ani lahko prebudila nekakšna slaba vest. »Dvomiš?«

»Ne.« Pogledala je povsem nevtralno, na njenem obrazu ni bilo nobene sledi odvečnih pomenov. »Ne skrbi. Niti v sanjah.«



Tako. Postala sva uradno zaljubljena.





3. DEL





Vojna je možna samo v svetu tragedije; človek od samega začetka zgodovine pozna le tragični svet, zato nikakor ne uspe izstopiti iz njega. Doba tragedije se lahko konča samo z uporom lahkoživosti.



Milan Kundera: Nesmrtnost





Nov audijev terenec mat bele barve z rahlo zatemnjenimi stekli je bil spodoben stroj. Najbrž je Anin soprog predvideval ali po neznanem ključu izračunal, da je tako dragoceno darilo zadostna odkupnina – vsaj za nekaj časa – za vse poceni tajske kurbe.

Nakup je bil kljub temu le izraz popolne nemoči italijanskega poslovneža, ki je kapituliral pred svojo ženo enako kot pred tajskimi mladoletnicami: Ana je zaslužila dovolj, da bi si nov avto lahko brez težav kadarkoli kupila sama.

Vozila je umirjeno, čeprav ne počasi, med vožnjo sva si izmenjavala dotike z dlanmi. Zgodil se nama je mir. Vračala sva se na slovensko stran Gorice in nato naprej v »Soča Valley«.

(Seveda sem se najprej spomnil na »moje« Angleže, ki so bili najbrž že spet popolnoma pijani, potem ko so preboleli prvega resnega mačka zaradi slovenskega sadjevca in mrzle Soče; in na vse bratske Čehe, ki padajo z neba.)



Bilo je pozno popoldne, bil je april, še vedno vremensko stabilen, bila sva sestradana.

Dan je izginjal, lovila sva ga še pred večerom, zmanjkovalo nama je časa, vendar ne na nestrpen način: čas, ki sva ga lovila, sva ukradla temi.

Ana nama je predvajala zadnji album Davida Bowieja, ploščo, ki jo je izdal le nekaj dni pred smrtjo. To je bila prva glasba, ki sva jo poslušala skupaj.

»Občudujem ga. Bila sem šokirana, ko je umrl. In šele nato razumela, kako zelo se mu je mudilo, da je sestavil svojo oporoko. Od takrat me Lazarus skoraj vsakič spravi v jok.«

Brez komentarja.

Dejansko je bila pretresljiva plošča nekoga, ki ga smrt neizprosno objema po vsem telesu, a pred odhodom še uspe pozdraviti. Pogumno dejanje brez kaplje patetike. In nujna misel, ki je sledila: kdaj znamo stopiti v temo?



»Ob njegovi smrti se je zgodilo nekaj osupljivega,« sem sam nadaljeval.

Ana je že vozila po slovenski regionalni cesti zunaj mesta. Nad Sočo sva zagledala impozanten, še vedno največji kamniti most na svetu, delo habsburških Francev, ki jim edino poleg tunela ni padlo na glavo. Reka pod njim je še vedno tekla zelena, smaragdna.



»Reakcije na njegovo smrt so bile nenavadno in povsem homogeno enako intenzivne po vsem svetu. Odziv je bil usklajeno silovit med različnimi ljudmi, skupinami ljudi. Žalovanje je bilo res iskreno, komentarji s pokloni so deževali po internetu kot še nikdar prej. Bruce Springsteen si je premazal obraz v slogu naslovnice Aladdin Sane.«

Ana je nekoliko utišala jakost zvočnikov.

»Ob njegovi smrti sem prvič in tudi edinkrat doslej v svojem življenju dobil občutek, da ta trapasti planet lahko deluje enotno. Vem, da se to sliši skoraj neverjetno ali pretirano. Upam, da ne tudi patetično.«

»Ni patetično,« je pritrdila Ana. »Tudi sama se spominjam reakcij. Povsod. V medijih, na ulici, internetu. Vsesplošna vzhičenost. Le ob smrti takšnih ljudi nikoli ni dvoma o njihovem delu, vplivu.«

»Nekako tako. Album je seveda postal prodajni hit, čeprav nikakor ne sodi v mainstream.«

Cesta v dolini reke je bila skoraj prazna. Peljala sva se na večerjo, pred nama je bila dobra ura vožnje, Bowiejev album pa dolg enainštirideset minut in trinajst sekund. Do teme.

»Kaj želiš povedati? Da bo umetnost odrešila človeštvo?« Nisem uganil, ali je bilo Anino vprašanje mišljeno ironično ali ne.

»Ne. Trdim pa, da ima lahko izjemne učinke. Greš, na primer, na koncert, kjer nikogar niti najmanj ne zanima tvoje poreklo. Identifikacijska točka je v tem kontekstu skupna izkušnja, ki je univerzalna, vsem ljudem se seveda dogajajo enake stvari, zato se lahko brez težav in brez predsodkov prepustimo prepričati nekomu, ki nam o tem pripoveduje na izjemen način. Nasprotno se zgodi na športnih prireditvah, ki so pogosto manifestacije skrajnih, praviloma nacionalističnih ali rasističnih izgredov, ti pa nato povod za neskončno dolgo verigo nasilja. Ne znam si predstavljati, da bi na koncertu Davida Bowieja nekdo mahal z nacistično zastavo, kar z lahkoto vidiš na nogometni tekmi.«

»Ne gledam nogometa.«

»Razumljivo. Si heteroseksualka.«

Dvignila je pogled kvišku, kjer je morda pričakovala odgovor na mojo nepričakovano trditev. (Nisem se trudil s pojasnjevanjem: opisovanje pogovora taksistov na ljubljanski železniški postaji bi mi vzelo preveč časa.)



»Kam me pelješ na večerjo?« Pogledala me je od strani, privzdignila obrv, priprla usta in rahlo tlesknila z jezikom.

»V Kobarid.«



Kobarid. Caporetto. Znamenito naselje v prvi svetovni vojni, ki je – kot vse ostale – proizvedla ogromno hrupa za en sam velik nič v dolini ene najlepših evropskih rek. Soča je v nastajajočem mraku zeleno temnela, Alpe so se še vedno prekrite s snegom bleščale na severu.

Audijev terenec je mehko požiral zavoje in upravičeval nakup italijanskega poslovneža, ki je v tem trenutku na drugem koncu sveta sebi za zahvalo ravnokar preverjal in se čudil vsem možnim odprtinam tajskih (če) trinajstletnic. Komisija za podeljevanje Nobelove nagrade za mir bi morala ob vseh veličastnih napakah v preteklosti upoštevati kot potencialnega kandidata tudi specifične nacionalne ekonomije v celoti. Azijske države so se v globaliziranem svetu specializirale za določeno vrsto ustvarjanja bruto domačega proizvoda: konkretno Tajska je s svojim seksualnim turizmom postala amortizer za blaženje neskončnih spolnih frustracij planeta. In tako najbrž preprečila marsikateri vojaški spopad, ki bi ga lahko sprožil senilen in nepotešen NATO general v lovu za zadnjimi izrazitimi vtisi, preden bi zemlja na njegovem truplu izrekla poslednjo sodbo.



Album Davida Bowieja se je iztekal. Preseki med nama so se širili: imela sva že skupno jutranjo (dnevno, večerno) kavo, skupen okus za hrano, skupno navdušenje nad določeno glasbo. Poleg osnovne izbire – izbire ljubimca.

Približevala sva se drug drugemu tudi prek molka, ker nisva želela motiti Davida Roberta Jonesa in njegove zadnje pesmi na albumu.



(Nasprotja se domnevno privlačijo. Morda: za nekaj dni, nato postanejo navzkrižja neznosna. Preseki so vendarle tisti, ki dejansko povezujejo. Nevarnost v tem kontekstu je drugačna kot pri nasprotjih.

Izrazito različni partnerji si sčasoma lahko gredo le neznosno na živce, dokler se ne zlomijo pod težo besa ali celo gnusa. Partnerja, ki se nevarno približujeta drug drugemu, pa tvegata, da eden drugega požre. Ana je pravilno opisala nasilje in posesivnost ter razliko med njima. Morda je bil njen opis opozorilo nama obema.)



Nekje na pol poti sva se ustavila za cesto in nahranila mojo nikotinsko zasvojenost. Soča pod nama je bila v tem delu doline dokaj hitra, dejansko je vodostaj struge močno narasel zaradi taljenja snega v Alpah.

»Veliko kadiš.« Ana se je naslonila na leseno ograjo, ki je zamejevala avtomobilsko počivališče.

»Veliko. Te moti?«

»Ne. Bila sem kadilka nekaj časa, nato pa tripnila na finte o bolj zdravem načinu življenja. Priznam, da si včasih, resda redko, zaželim cigarete. Ti si očitno resen odvisnik.«

»Notorični kadilec, drži. Kadim enako kot živim: kajenje in življenje sta pač smrtonosni dejavnosti.«

»Hm.«

»Pomisli, na primer, na seks, ki je najmočnejši odraz nečesa živega v nas: tudi ta je pogosto smrtonosen. Ker je ali ker ga ni.«

»Bo držalo.« Vrgla je lase v smeri proti reki. »Priznam: bila sem že kar nevarno seksualno sestradana.«

(Čeprav lačna, sva še naprej opazovala reko. Ljudje pogosto onemimo ob pogledu na vodo ali na ogenj: najbrž podzavestno začutimo odmev dolgih tisočletij evolucijskega razvoja in zato obenem tudi fascinacijo nad tema dvema temeljnima elementoma.)



Ana je prva dvignila pogled in se zazrla v gore na nasprotni strani reke.

»Staram se, Borut. Zanesljivo se staram. Ženske to občutimo neskončno močneje kot moški. Obenem si neskončno želimo spolnosti. Vemo, da se bližamo smrti – ne nujno dobesedno biološki. Spolnost nas, tako kot vse, seveda edina osvobaja smrti. Ekonomistka sem in vem kaj pomeni trg teles. Pomeni propad pred dejanskim propadom. Pomeni neprestani strah. Toliko večji za žensko, ki ne more več konkurirati najstnicam.«

»Te je strah?«

»Zdaj ne več. Vendar moram res vedeti, da še vedno dišim.« Pogledala me je. »Ne po parfumu.«



Spravila sva se nazaj v avto, mrak je postajal zgoščen.

Ana naju je kmalu pripeljala na točko izjemno pomembnega vojaškega prodora avstro-ogrskih in nemških sil v prvi svetovni vojni.

Izbrala je ugledno restavracijo z zanimivim menijem in še bolj zanimivimi opombami, izraženimi v evrih. Miza za dva je bila rezervirana vnaprej. Ana tu ni dovolila improvizacije kot doma na zofi. Tudi jedilnik je bil že sestavljen pod geslom Ljubezen in kuhinja = strast?

Nekoliko v zadregi me je vprašujoče pogledala.

»Nisem te želela prostaško fascinirati z izborom lokala. Je drag, ampak z razlogom. Hrana je izvrstna. Poleg tega se želim razvajati. Kadar imam možnost, kar pa se ne zgodi pogosto.«

»Predvideval bi, da je tvoj soprog tu stalna stranka.«

»Povsem mogoče. A ne z mano.«

Predjedi in pijače so bili že na mizi.



Najzanimivejše pri vrhunski kulinariki je ugibanje, kaj za vraga je sploh na krožniku, ker razvidne oblike vulgarno paniranega piščančjega bedra nikakor nima smisla pričakovati. Zato se nisem obremenjeval z dešifriranjem nečesa, kar se je po prebranih podnapisih izkazalo za tatar jelenovega srca, raje sem preusmeril pozornost na slogan, na motiv. Poleg tega sem želel Ani namigniti, da ji ne zamerim izbora restavracije.

»Ljubezen in kuhinja = strast?« Srknil sem prekleto dragoceno vino. »V tem stavku ne razumem vprašaja na koncu.«

»Ne vidim nobenega dvoma.«

»Ljubezen gre skozi želodec. Liebe geht durch den Magen. The Way to a Man's Heart is Through His Stomach.«

»L'amore passa attraverso lo stomaco,« je dodala Ana.

»Večina jezikov pozna kombinacijo ljubezni in kosila.« (Aperitiv pred vinom je bil cenejši.) »Vendar pa je to frazeološko predstavo, ki je vedno stara, treba razumeti v skrajno patriarhalni družbeni ureditvi.«

»Vzamem te, če dobro kuhaš?«

»Tako nekako. Izrazito pragmatično. Skoraj brutalno.«

»Kam ciljaš?« Ano je po zaužitem alkoholu zalila rahla rdečica.

»Da je povezavo med hrano in spolnostjo možno razumeti tudi bolj dobesedno, brez konotacij.«

»Pijeva, jeva, seksava in se imava dobro?«

»Tako. Stari dobri in do amena oguljeni antični recept. Zato ne razumem vprašaja v geslu menija. Ker postavlja strast pod vprašaj?«

»Ne verjamem. Morda pa je tiskarska napaka.« (Elegantna argumentacija.) »Možno je tudi, da tovrstna strast vsaj do neke mere dejansko izginja. Ob vseh profesionalnih nutricionistih na tem svetu človek res lahko izgubi apetit. In strast. Če ljudje dandanašnji najemajo trenerje za prehranjevanje, kje so tudi trenerji za življenje? Za strastno življenje?«

Brez komentarja.



(Večerja se je zavlekla. To je bila spodobna malica za logističnega referenta. Veliko An na tem svetu si lahko privošči resen izdatek za hrano.)



Pogovarjala sva se. Ana je znova in znova imela prav: spolnost je pogovor. Splošno znana krilatica, da je pogovor spolni odnos oblečenih, drži. Restavracija je imela prav, ko se je spraševala o strasti.



»Si prepričana, da sta lahko strast in posesivnost združljivi kategoriji?«

Ana me je nejeverno pogledala in obema dotočila vino. »Si nor? Posesivnost je najboljši recept za popolno izničenje strasti.«

»Ampak kljub temu predvidevaš, da bi to lahko postala tudi sama?«

»Hm.« (Dvig obrvi. Rahlo pordečene ustnice zaradi močnega caberneta.) »Ne. Povedala sem ti: vse ženske načelno smo posesivne. Ne bodi naiven: ženske si dejansko v osnovi želimo popolno oblast nad samcem.«

»So vas v preteklosti zato kurili na grmadah?«

»Seveda. Strah pred žensko nadvlado – v krščanstvu, islamu, v Aziji, povsod – vas, moške, usmerja k nasilju. Vendar na koncu vedno izgubite. Z nasiljem niste dosegli ničesar. Še vedno pokleknete, ko odvržemo modrc ali hlačke.«

»Drži. Najbolj nasilni ljudje so vedno največji strahopetci. Ampak to velja tudi za ženske.«

Ana je prijela svoj kozarec vina z obema rokama, ga nekoliko potresla in se mi zazrla v oči. »Tudi to je res. Kdaj ti torej lahko serviram naslednjo porcijo posesivnega nasilja v postelji?«

»Ko naju pripelješ domov?«

»Potem bo najbolje, da se kmalu odpraviva.«

Brez komentarja.



Prva svetovna vojna se je končala leta 1918. Tako imenovani »čudež pri Kobaridu«, ki je del obvezne vojaške izobrazbe za vse fanatične stratege neumnosti na tem svetu, se je zgodil leto prej. »Čudež pri Kobaridu« je podobno kot verdunsko klanje ali neskončne ruske fronte zadovoljil nekaj perverznežev s pomanjkljivo ali nikakršno erekcijo. Predvsem pa je pomenil katastrofalen poraz številčnejše in bistveno bolje oborožene italijanske vojske, ki jo je avstro-ogrsko-nemška armada z izumom Blitzkriega razpršila v brezobličje, uničila, ponižala huje kot ministrant, ki bi se papežu poscal v mašniški kelih.

Sto let kasneje sva se z Ano v obdobju tretje svetovne vojne vozila z vzrokom za tretjo svetovno vojno – izdelkom multikorporacije – po dolini reke, ki ni bila več opustošena zaradi topovskega ognja iz prve vojne. Opustošenje se je odvijalo drugače, metode zatiranja so postale nekoliko bolj sofisticirane od fosgena, še vedno in vse bolj pa so se ljudje na obeh bregovih mejne reke gledali sovražno in za vsak primer čakali priliko, ko bodo lahko ponovno nabrusili nože.

(Med potepanjem po mestu sva se z Ano ustavila tudi na goriškem gradu. Grajski kompleks je bil z vsemi poslopji, vrtovi in parki presenetljivo velik – prej je spominjal na manjši zaselek kot na grajsko utrdbo – in takšen opominjal na dejstvo, da je relativno majhno mesto imelo v zgodovini velik geopolitični pomen natančno na meji med slovanskim in romanskim svetom. Pot na grad se je imenovala po Gabrielu d'Annunziu, fašističnemu ekscentriku, še vedno trdno umeščenemu na piedestalu romanske nadrase. Na gradu sva si ogledala razstavo Dall' Isonco al Piave s srhljivim podnapisom: Dopo Caporetto la guerra continua. – Vojna se sto let po čudežu pri Kobaridu za potomce Duceja torej nadaljuje. Brez komentarja sva ostala oba z Ano.)

Čudeži – tudi kobariški – so izgubili domnevni metafizični značaj: postali so le še profani obredi, večne veselice nasilja.



Z Ano sva nasilje zlorabila, kar je seveda domišljava izjava.

Resnično: enako kot pekoča omaka postane katalizator za še intenzivnejši okus hrane, tako so vsi najini ugrizi, praske in modrice preobražali rahlo bolečino v najčistejšo strast. (Vulgarni sadomazohizem ni zanimal nikogar od naju.)

Ko nasilje ostane brez moči, postane življenje vsaj znosno, če že ne prekleto zanimivo.



Reka, ki je tekla vzporedno z nama, je zavila v Italijo. Midva tudi. Zdaj sva postala dokončna izdajalca: izdala sva vse preteklo življenje, resda ne v celoti, vendar pa v ogromnem formalnem obsegu in dokončnem vsebinskem.

Brez pojasnjevanj ali definicij sva prevozila dve drugi Gorici, kot pa sva jih zapustila.

Moja logistika in Anin tekstil sta se znašla v kontekstu, ki je postal ironičen. Nisva se odmaknila od sveta – to bi bila vrhunska patetika – temveč sva se spustila na dno teme, kjer je bog ravnokar crkljal svojega priljubljenega mačka, hudič pa poleg njega kuhal kavo za oba.

(Maček se je pred tem že napil mleka.)



Ana je parkirala avto, izstopila, me počakala ter nekaj trenutkov le stala in vrtela ključe v roki. Vzel sem ji ključe iz rok in odklenil vhodna vrata. Kljub vsemu se nama je mudilo. Pot na konec noči je bila še dolga.



Zbudila sva se presenetljivo zgodaj.

Ponoči sva pustila odprta balkonska vrata, prostor je bil prijetno napolnjen s svežim jutranjim zrakom. Spala sva štiri, morda pet ur. Nemir zaradi zavedanja, da prihajajoči dan odhajam, naju je naredil nespečna.

Anina otroka sta se vračala s počitnic, sam sem bil primoran oditi na pot, kjer naj bi doživel razsvetljenje: v ta namen sem si kupil majhno LED-baterijsko svetilko. Spoznanje je pametno nositi s seboj v žepu: če ti kaj ni jasno, prižgeš vražjo napravo in se ti posveti.

Posvetilo se mi je – že kar pred časom – da bi moral zamenjati službo, ker sem se zasačil, da se občasno spontano pogovarjam z zelenjavo v zabojih. Ustrašil sem se skratka, da mi paradižnik, nektarine in zeljnate glave ne bi nekega dne začeli odgovarjati na moja vprašanja.



Med prebujanjem sva se iskala, odgrinjala odejo, se dotikala s stopali, pritisnila in odmaknila trup, se obrnila s hrbtom in naslonila drug na drugega, ponovno prevalila na bok, z nohti delala raze po koži, nato le nežno božala, večkrat ugriznila. Igrala sva se.

Ležal sem na hrbtu, ko se je Ana prva privzdignila, se postrani usedla na bok in si poravnala lase. Skoraj nisem bil več pokrit, Ana je odejo dokončno potegnila z mene, tako da je bila moja klasična jutranja erekcija razstavljena na ogled vesolju. Pogledala me je, se obrnila, stegnila nogi, spolzela z njima po mojem vratu in se s trebuhom ulegla name. Prijela je moj ud, si najprej z njim gladila lica in ustnice, razkrečila nogi in močno pritisnila svoje spolovilo na moj obraz. Mehak jutranji vonj njenega mednožja je bila Anina vrtoglava dišava. Močno me je ugriznila in pospešeno drhtela z ritko. Z dlanema sem si jo pritisnil še tesneje k ustom, k obrazu, na svojem udu začutil vse več nevarnih ugrizov, dokler ga ni le še močno stisnila v roki in pritisnila na vrat, nato pa sem kmalu zaslišal njen zastrti jok prihajajočega orgazma. Trzajoče se je odrinila naprej proti mojim kolenom in se sunkovito obrnila vstran na hrbet. Sopla je.

Nekaj časa sva si ležala nasproti, poslušala april, rastline, ki so na policah občasno zašumele.

S tem, ko sva si ponovno vtisnila spomin v usta, je postala najina intima najina dokončna skrivnost: Ana je vedela (in videla), kako so njeni ugrizi pustili sledi na meni; sam sem v usta ujel utripanje njenega spolovila. Zaupala sva si.



Če je pogovor spolni odnos oblečenih, potem je nadaljevanje spolnega odnosa v najinem primeru pomenilo prijetno molčeče kuhanje kave. Molk je spregovoril.

(Strast je vsekakor shranjena nekje v trapastem želodcu. Zaljubljeni ljudje ne morejo jesti, popolnoma zdolgočaseni pa strast prevajajo v neskončne količine hrane in toaletnega papirja.)



Gol sem se sprehodil do kuhinje in zganjal nekaj hrupa s priborom za kuhanje kave. Ana se je – ravno tako gola – prikradla za moj hrbet, me z eno roko prijela čez trebuh, z drugo dlanjo pa objela testise. Čez moj vrat je opazovala kontinentalno, krivoversko pripravo kave.

(Bila sva v Italiji: v prostoru, ki zanesljivo ve, kaj je lahko ena in edina prava hrana, prav tako pa ena in edina prava kava. Italijanom tega ne gre zameriti: njihov odnos do hrane in kave temelji na odnosu do mame. Zaradi tega imajo že sami po svoji lastni krivdi dovolj zavoženo življenje brez dodatnih zunanjih opozoril in spodbud.)



Na balkonu sva v naslonjačih ostala gola. Ana je s svojimi stopali pokrila moje mednožje, kava je bila močna.

Spolnost, v katero sva se potapljala, je bila najbolj podobna morskim valovom: ne ravno grozečim (res?), vsekakor pa neizprosnim. Tok naju je odnesel, pazila sva, da ne predaleč. Pustila sva vodi, da naju je odplavila nazaj na obalo. Tam sva okušala sol na koži.

Najini telesi sta plavali v temi, v globini vode. Ni naju bilo strah.



April je postajal skoraj poletno topel. Ana je gola premikala nogi, ju skrčila, ponovno stegnila. Sledil sem ji z rokama, jo držal za meča, za prste na nogi, za gležnje. Ugriznil njeni izraziti prsni bradavici.

Kradla sva najbrž bogu čas, še bolj verjetno hudiču, glede na to, da nisva upoštevala nikakršnih ekonomskih zakonitosti, ki natančno določajo – tudi in predvsem – domnevne vrednosti spolnega akta.

(Anin soprog se je nasprotno znašel v strahotnem sranju: na njegovem meniju so bile cene jasno izražene. Meso je na Tajskem imelo vrednost mesa, ki se premika. Biftek v Sloveniji je ostajal nepremičen, mesarji pa včasih začudeni.)



Dopoldan se je zanesljivo iztekal, nemir se je stopnjeval. Tokrat sva zajtrkovala le drug drugega. Tekmovala sva v pozornosti – tudi to je bil zanesljiv dokaz o neskončni neumnosti vseh ekonomskih teorij: ker nihče ni pričakoval plačila.

Ana je bila prelepa, ko je med naslednjim orgazmom (stala je) zmečkala timijan in si nato še z nekaj zemlje v dlaneh vrgla lase v eno stran.



»Ana?« Sedela je ponovno v naslonjaču, s stopalom je gladila moja usta, zobe. Dvig obrvi je bil odgovor.

»Where the fuck did Monday go?«



Seveda je vedela, da govorim o odhajanju, ne le o začudenju Davida Bowieja v pesmi, iz katere je bilo vzeto moje vprašanje. Ni šlo za slovo, nikakor. Nekam sva odhajala skupaj, nekam, kjer ti zaradi tega pet minut pred smrtjo ni nerodno, ker si zajebal življenje.



»Hm.« Na moja usta je pritisnila še drugo stopalo. »Davidu se je iztekel v smrt.«

(To je bilo res: Bowie je umrl takoj po objavi plošče.)



Nisva imela več časa. Njena otroka sta se vračala, jaz sem odhajal. Nisem imel več psa, Ana ni imela mačke. Čeprav naj bi to bila še edina možna izbira: živali namesto kože.

V svetu popolnoma zblaznelih ekonomskih predvidevanj so živali postale alibi, rešitev. Stik z živaljo je elegantno rešil protislovja tržnih zakonitosti. Trg, ki v resnici nikoli nikjer na tem svetu ni obstajal, prav tako ni dopuščal nežnosti. Tržne vrednosti so brutalne, zato lahko določajo, na primer, vrednost pasjega samca, posledično torej ceno ljubezni, vulgarno izraženo v denarju. Abstraktni pomen, abstraktna vrednost, ki sicer dejansko določa človeško življenje, na trgu ne obstaja.

Z Ano sva se znašla v prostoru teme, popolne abstrakcije. Vedela sva, da je nočeva zapustiti.



»Kmalu moram na vlak.«

»Greš res naprej proti morju?« Tokrat Anino vprašanje ni bilo presenečenje, bilo je upanje. Tudi Ana je – enako kot jaz – želela vedeti. Biti ''posesivna''.

»Ja, res. Zakaj naj bi ti lagal?«

»Nisem imela v mislih laži. Imaš rad morje?« Spustila je stopali na moje prsi in me z njima trepljala.

»Vsi rojeni kontinentalci hrepenimo po morju. Kdor trdi, da ne, je zagotovo do skrajnosti sprevržen norec. Morda celo izjemno nevaren norec. Na celini smo najbrž frustrirani med vsemi polji krompirja, koruze, nakupovalnih centrov, mraza v maju in zimske mestne plundre. Pogled čez morsko gladino je seveda lahko enako strašljiv, vendar na drugačen način. Morda nam je všeč tudi to: drugačna oblika strahu.«

Ana je s stopali drsela od mojega vratu do mojega mednožja. To počnejo močne ženske.



Dejansko sem odhajal proti morju. Moral sem zapraviti 1530 evrov, ki sem jih prejel od potomca srbskih svinjskih kraljev, moral sem pozabiti na psa, na solato, na aristokratsko kontinentalno Ano, na relativno visok odstotek sveta, na sranje – dobesedno – v goriškem železniškem stranišču, na biftek, na sranje – metaforično – ki nam v ekonomsko-ideološkem smislu narekuje potek naših življenj, na Adolfa Hitlerja, na to, da se nama z Ano dan izteka.



»Ana, odhajam na vlak in pred tem ne grem pod tuš. Sem dovolj patetičen, da te želim obdržati na koži. To je obred, ki ga poznamo vsi, čeprav ga redkokdo prizna – zaradi sramu. Vtise zadržujemo, kolikor dolgo je to le mogoče, kar je logično: tudi crkniti poskušamo čim kasneje.«

Tokrat je brez pripomb in dvigov obrvi ostala Ana. Nadaljevala je svojo igro stopal, me z njimi gladila po ramah, po obrazu, po genitalijah. Tudi sama si je kradla koščke vtisov, delce pozornosti, počasnosti. Potisnila mi je nožni palec v usta, nato zdrsnila po bradi. Vedela je – natanko tako, kot je to že utemeljila – da bom pokleknil pred vsako njeno željo. Da bo spolnost, ki jo ustvarjava, postajala vse bolj avtonomna, in ne vulgarna kot spolnost njenega moža. Da ustvarjava vrhunsko zanikanje: zanikanje politične ekonomije na koži. Da prepuščava kožo koži.



»Torej greš v Trst?« Ponovno mi je potisnila nožni palec v usta. Rahlo sem jo ugriznil, imitiral felacijo. Prijalo ji je.

»Ja. Rad imam Trst.«

V usta mi je potisnila oba palca. S svojim telesom se je igrala, kot da bi bilo eno samo spolovilo.



(Zakaj me vedno rešujejo ženske?)



»Tudi meni je všeč. Morda bo postal največje sredozemsko kitajsko mesto.«

»Je to rasistična izjava?« Ugriznil sem jo v peto, nekoliko se je zdrznila.

»Če je ekonomija rasizem, potem je rasizem. Vendar to ni vrednostna sodba.«

»Ampak?« Radovedno sem pričakoval odgovor, medtem ko sem ji prizadel naslednji stranski ugriz narta.

»Matematika. Gola dejstva. Tu ni nobenega rasizma.«

»Torej ekonomija ni rasistična?«

»Ekonomija je skrajno rasistična. Opisovanje posledic ni rasizem.«



Ana je enako vzburjala s telesom kot z artikulacijami. Vse, kar sva počela, je postalo spolni odnos.



»Zakaj konkretno si si izbral Trst?«

»Nisem. Je možnost. Odpeljal se bom naprej proti Trstu zato, ker sem nekoč prebral, da je morski zrak dober za norce, če seveda niso preveč nori.«

»Tega si nisi sam izmislil?«

»Ne, žal.«

»In kdo je to napisal?«

»Nek nor Američan. Vsi Američani so nori. Najbrž so ali smo vsi ljudje nori, vsaj bolj kot pa si to domišljamo. Sicer pa ti ni treba verjeti vsega, kar je napisano na tem svetu, čeprav neverjetno pogosto koristi.«



Mudilo se nama je. Nisva smela zamuditi priložnosti za ustrezen potek dogodkov, za novonastajajočo rutino.

Oblekla sva se – tudi Ana je preskočila tuš – in najprej nekoliko zmedeno opazovala prostor, rože, predmete okrog sebe. Ana je bila morda nekoliko obupana: vedela je, da se mora vrniti v isto stanovanje.

Moj obup je bil zagotovljen s pogrešanjem.

Ponovno sva molčala na način, ki je bil domač, intimen in nevaren. To ni bilo molčeče odhajanje, bilo je molčeče ljubljenje. Nikakor nisva bila žalostna. Tema je postajala vse bolj vznemirljiva.



Labradorec se je spustil v temo, opazoval boga in hudiča in njuno kavo in sunil mačku prigrizek: obstaja nekaj ironije na tem in onem svetu.

Še nekaj časa bo lajal in tekal za palico.



Ana - kontinentalka je nekje skrbela za svoja depilirana meča in zgolj malenkost pudra na nosu.

Ravnokar je zmagala v pomembni, skoraj precedenčni pravdi. Pred njo je izjemna kariera in le redkokdaj občasni poraz na bidermajerski zofi, ki pa je ne bo zmedel.



Ana – Goričanka se je odločila, da me odpelje do lokalne pekarne: skrbelo jo je, da ji ne poginem na poti. V trgovini sem presenečen srečal starega znanca Jamesa Joycea, tokrat le z njegovo mislijo, izpisano nad delikatesnimi izdelki: »Dio fece il cibo, il diavolo il condimento.« Bog je ustvaril hrano, hudič začimbe. Moral sem priznati Italijanom spoštljivejši in duhovitejši odnos do Joycea, kot pa je to slovenski.

(Z Ano nisva kupovala biftka. Le prostaški sendvič z mortadelo.)

Privzdignila je obrv, mi podala zavoj in pogledala kot vzorna skavtinja, za katero nihče ne ve, kakšno je dejansko njeno spodnje perilo.



Nekoliko je zavlačevala, prevozila je italijansko stran mesta, zavila na slovensko stran in se ob Soči vrnila proti italijanski železniški postaji. Ta je bila skromna, provincialna, a še vedno v osnovi habsburška z nekaj posodobitvami (in brez ločenega WC-ja).

Pod aprilskim nebom se je svet zdel smiseln, če to dejansko je lahko potreba sveta. Zato sem sklenil, da se v italijanskem železniškem poslopju niti v sanjah ne približam stranišču: obstajala je možnost, da bi celo med samozvanimi dediči antičnega Rima lahko zaslišal konec evropskega humanizma.

(To je v 21. stoletju postajalo vse bolj verjetno ne le med iztrebljanjem.)



Spogledovala sva se. Delala korake po peronu. Železniška postaja je bila prazna, bila nama je voljo: lahko sva stopila na tire in nazaj.

Rutina, ki sva jo sveža ljubimca ustvarjala, je bila seveda nedoločna, skrita v temi prihodnosti, vendar vsekakor zanesljiva.

O tem ni bilo dvoma, zato tudi kakršno koli načrtovanje ni imelo nobenega smisla.



Ana bo vzgojila otroka, obdržala službo. Jaz ne bom vzgojil otrok in izgubil službo.

Vmesni prostor bo zapolnila tema, v katero sva že vstopila. Tam se bova srečala kadar koli si bova to zaželela.

Uspelo nama je celo zajebati patetiko. Morda bi morala postati politika.



Vlak se je bližal pes je človekov najboljši prijatelj razen če se nekje pojavi blondinka v petkah morda bog hudič nekaj kvartata ker jima je dolgčas ekonomistom ni dolgčas vse vejo solata ne govori Habsburžani imajo imeniten smisel za govno pravnikom ni dolgčas vse vejo občasno je dokaj zgovorna le stebelna zelena svet je lep narisan Ana lepo diši vse Ane na tem svetu morda lepo dišijo audiji so dragi avtomobili Tajska je poceni Italijanom pašta Slovencem krompir nekje je Amerika pravijo Ana res res lepo diši tako lahko gre to.



Trst je naš.





ZMANJŠEVANJE RAZDALJE




Roman se začne s smrtjo, evtanazijo psa, ki ga osrednji romaneskni junak, prvoosebni pripovedovalec, ne pokoplje. Smrt zato ostaja na površini. Teče vzporedno s pripovedjo in se občasno vriva vanjo s ponavljajočim se stavkom: »Pes je mrtev,« ki je obenem tudi naslov romana.

Gre za golo dejstvo, slečeno vsakršne konotacije. Sama formulacija nemudoma prikliče v spomin slavni Nietzschejev stavek: »Bog je mrtev,« ki označuje rojstvo evropskega nihilizma. Tudi junak Golobovega romana se, ob evtanaziji svojega psa, sooča z ničem: »Morda je bila tema, morda praznina. / Kar koli je že bilo, imelo je neznosen volumen, ogromno prostora, zapolnjenega z enim samim velikim ničem.« Protagonist se posledično sooča tudi s strahom, saj »živali ne molijo v nebo, ljudje pa ne znajo gristi v temo«.



A aluzija obstaja zgolj na ravni forme, drugače smrt Boga za Goloba ni nikakršna referenčna točka, glede na katero bi meril razdalje sodobnega sveta. Sam se (infantilni) ideji o obstoju Boga ironično posmehne s prizorom na železniški postaji, kjer blaznež kriči v toplo aprilsko jutro: »Ima boga,« junak pa mu odgovarja: »Da. Jedan previše«. Točka preloma, na katero se vedno znova sklicuje avtor, in skupaj z njim prvoosebni pripovedovalec, je francosko razsvetljenstvo. Ne zgolj v luči ločitve cerkve on države, ampak tudi oz. predvsem javne rabe uma, svobode, enakosti.



Soočanje s smrtjo oziroma minljivostjo zarisuje okvir romana. Njegov osrednji protagonist je na začetku štiridesetih, kar je nevidna meja, ko staranje za posameznika ni več abstrakten koncept, ampak konkretno dejstvo. A če smrt ostaja na obodu pripovedi, čustva, ki grozijo, da bodo zaradi nje izbruhnila, junak vztrajno potiska pod površje. Strah ga je bolečine, ki lahko preraste v patetiko. »Nikoli nisem prenesel patetike, ki je enako nadležen in konstanten pojav kot neumnost.« Golob ne definira, kaj na bi patetika bila. Nakaže pa dve metodi bolj ali manj uspešnega boja proti njej oziroma bega pred njo: gibanje in (nova) rutina. Njegov junak tako sede na vlak in se odpelje novi ljubimki in (morebitni) novi rutini naproti.





Revolucionarni razred ljubimcev




Glavni protagonist ob smrti psa in izgubi z njim povezane rutine sklene zapustiti tudi ljubimko Ano, ki jo opiše kot pragmatično in ambiciozno žensko z meščanskim pedigrejem. Čeprav pred bralcem večkrat penetrira vanjo z jezikom oziroma nazornimi opisi, ostaja na distanci, na obodu (kože). Na začetku romana omenja tudi svoje nekdanje dekle Vej, ki mu služi kot komplementarno nasprotje Ane. Odnos z obema se na koncu razvodeni – če razmerje opišemo z jezikovno metaforiko – v skrepenelo sintagmo. Prvi je tako »uničil nekaj najlepših let njenega življenja«, z drugo pa se je »čudovito ujel« (na od telesnih sokov zapacani bidermajerski zofi).



Kot pokaže avtor, je nasprotje sintagme idiom, ki namesto trivialnosti, zbanaliziranosti (naučenih) čustev, gest in fraz, postavlja individualno igro teles, dotikov in besed, ki si jih na novo izmišljata ljubimca: prvoosebni pripovedovalec Borut in »nova« ljubimka, ponovno Ana. Na področju spolnosti se razmik med obojim kaže kot razlika med pornografijo in erotiko. Zato je za pripovedovalca ustvarjanje novega (telesnega) rituala – kot je denimo njun pozdrav s stopali – neskončno bolj erotično od pornografskega grabljenja za mednožje. V romanu sta ljubezenska frazeologija in idiomatika ostro ločeni. Prvi del romana - v katerem protagonist potuje z vlakom k novi ljubimki in se spominja prejšnjih dveh - se tako bere kot distancirano seciranje ljubezenskega odnosa; drugi del - ki ga preživi v italijanski Gorici z »novo« Ano - pa, nasprotno, kot čutno potapljanje vanj.



Golob dve osrednji temi romana - staranje (oziroma smrt) in ljubezen (oziroma spolnost) – tudi medsebojno poveže. Na najbolj neposredni ravni že s tem, da pogosto omenja starost ljubimk. Tako na vlaku, opazujoč potnico, ki jo poimenuje Ava Gardner, občuduje mirnost žensk po štiridesetem. Iz posamičnega pa, kar je značilno za avtorjevo pisanje na sploh, sklepa na obče in razglasi za nič manj kot čudež »skoraj nenaden pojav ogromnega števila žensk, ki so pri svojih petinštiridesetih letih videti veliko bolje kot pri petindvajsetih. Videz kot posledica spremenjenih produkcijskih in družbenih odnosov je postal moč. Ženske, ter zaradi njih tudi spremenjena spolnost, so tako lahko končno spremenile svet, in to učinkovito.«



A v nasprotju s tem emancipatornim vidikom, obstaja tudi druga, zasužnjujoča plat. Avtor tako poudarja, da so po zmagi »ultrakonservativne liberalistične revolucije« tudi intimni odnosi postali produkt, ki naj zvišuje profit. In na »trgu teles« vlada, kar se staranja tiče, spolna asimetrija: ženske jo občutijo »neskončno močneje kot moški«. Glavna junaka, po letih vrstnika, se takšne družbene realnosti zavedata, a jo s svojo rojevajočo se strastjo obenem zanikata. Če je Freud o zaljubljenosti pisal kot o asocialnem čustvu, jo Golob razume kot silo, ki ima lahko revolucionarni naboj. Po njegovem mnenju gre za razredni boj ljubimcev proti konformistom; če so se ljubezenski bojevniki nekdaj zoperstavljali zapovedim Cerkve, danes ignorirajo socialno programiranje multinacionalk.



Roman je apologija avtonomne spolnosti in staranja. Brez zadržkov pa ga lahko razumemo tudi kot ljubezenski roman, v katerem osrednji lik doživi intimno preobrazbo - kot bi prvi orgazmični stok nove ljubimke predrl opno in bi dotik dopolnil pogled. Drugi del romana skupaj s tretjim, ki je nekakšen epilog, za nazaj definira tudi pojem patetike. Patetika se tako - po analogiji z ideologijo kot lažno zavestjo – izkaže za lažno čustvovanje. Če patetika bolečino stopnjuje, jo ljubezen izniči.





Moški v času (post)feminizma




V Golobovem romanu Pes je mrtev imajo zelo pomembno mesto ženske oziroma protagonistov ambivalenten odnos do njih. »Zakaj me vedno rešujejo ženske?« se vedno znova sprašuje. Če njegove izjave tipa »feminizem je bil pravzaprav nepotrebna farsa« in trditve, da se ti zaradi materinstva za desetletje »posuši mednožje«, beremo vzete iz konteksta, ga lahko mirno razglasimo za šovinista. Kar prostodušno priznava tudi sam: »Seveda sem seksist. Samo iskreni seksisti iskreno ljubimo in spoštujemo ženske.« A njegovo držo - denimo njegov upor zoper poveličevanje mladosti s strani modne in kozmetične industrije – bi mestoma lahko označili kot feministično. Sam se iz tega notranjega protislovja izvije z izjavo, da je »neumnost demokratična: ne izbira spola.«



A zanimivejše od te deklarativne ravni so protagonistove konkretne življenjske izkušnje. Obe njegovi Ani sta pripadnici višjega srednjega razreda, visoko izobraženi, uspešni, inteligentni, samozavestni, spolno radoživi, ne nazadnje tudi lepi. Medtem ko je junak, kot kaže delno tudi po lastni izbiri, umaknjen na rob družbe. Resda inteligenten in pronicljiv, a do nedavna zaposlen kot »logistični referent«, zatem pa nezaposlen. Če je bil v klasični patriarhalni strukturi moški »hranitelj«, ženska pa vzdrževanka, je zdaj slika pogosto obrnjena na glavo. Golob to spremenjeno družbeno realnost ne le odslikava, ampak jo tudi ironizira. V njegovem romanu so tako ženske tiste, ki v dobrem avtomobilu prevažajo naokoli svojega ljubimca in ga vodijo na pregrešno drage večerje, ki jih same tudi plačajo. Protagonist sicer pristaja na tradicionalno (seksualno) delitev na aktivnega moškega, ki se mu zdi prelepo, a obenem težko zadovoljiti žensko in žensko, ki »daje tako, da ves čas jemlje.« A sam pri sebi pomisli tudi, »da bi se ga dalo pofukati, /…/ odkar ne fukajo le moški žensk, ampak absolutno in celo predvsem velja tudi obratno.« Občasno pa nase celo gleda kot na seksualno igračko na »trgu neskončne ponudbe kratkočasja«.



In zdi se, da prav tu tiči Golobov poudarek. Pomembnejši kot zlom patriarhalne matrice se mu zdi izstop iz neoliberalne paradigme in osvoboditev mednožij ideološkega nasilja ekonomije. Golob ponudi tudi (posredni) taktiki upora. Na prvi pogled se zdita obe - tako izogibanje promiskuiteti kot rutina – konservativni. A razlog za omejeno število partnerjev nikakor ni moraliziranje ali nemara celo askeza. Nasprotno, v resnici je motiv zanjo hedonizem: »Za zadovoljujočo spolnost je potreben čas. Osupljiva spolnost se s časom stopnjuje, ne pa upada.« Takšno razmišljanje spodjeda kapitalistično mantro, da je potrebno vse stvari – tudi (seksualne) partnerje - nenehno menjavati. Tudi avtorjev oziroma protagonistov zagovor rutine lahko razumemo kot upor proti potrošniški družbi, kjer moramo intimna razmerja ohranjati sveža in vznemirljiva. Avtor trdi nasprotno: »Tudi v odnosu vedno, brez izjeme, zmaguje rutina. Spreminja se le njen značaj, ki je lahko neskončno utesnjujoč ali vrtoglavo osvobajajoč«.



Na sodobno intimo pa preži še ena na videz benigna, a vendarle uničujoča nevarnost: terapevtizacija vsakdanjega življenja. Po avtorjevem mnenju se moramo o ljubezni spet začeti pogovarjali brez priročnikov, le s strastjo. S kakšnim besediščem pa sam opisuje seks? V prvem delu romana, ko je govora predvsem o junakovem odnosu s »kontinentalno« Ano, ki ga sam poimenuje »sodobna oblika mezalianse«, prevladuje moška perspektiva, jezik pa je neposreden, mestoma vulgaren. Najbrž tudi zato, ker je njun odnos do neke mere trgovanje. V sklepnem delu romana, ko se »rodi zaljubljenost«, je tekst gosto posejan z dialogi, ki uravnoteženo preskakujejo med pripovedovalcem in »goriško« Ano, jezik pa postane mehkejši, mestoma celo poetičen.





Demokratični voajer




Tako po vsebinski kot formalni plati se roman Boruta Goloba Pes je mrtev ni drastično odmaknil od svojega predhodnika, romana Raclette. Avtor je v Raclette pripoved zgostil okoli razhoda z dekletom in jo zamejil na manj kot en dan, v novem romanu pa se zgodba oblikuje okoli vznika nove ljubezni, časovno pa jo je avtor malce raztegnil, a še vedno ostaja znotraj risa nekaj dni. Golobu takšna skopa zamejitev dogajanja ustreza, saj mu omogoča, da jekleno strukturo spretno prepleta s prostim, na videz naključnim tokom asociacij, ki v novem romanu spominja na enakomerno drdranje vlaka. »Vožnja z vlakom je čudežni izvor vse mogoče narativne ropotije, je neskončna v svoji sposobnosti ustvarjanja zgodb in navidezno nepovezanih asociacij.«



Avtor nenehno vleče paralele med intimno in družbeno ravnjo, med obema pa nevsiljivo prehaja s pomočjo asociacij in analogij; denimo sunek vetra - sunki, ki jih je glavni junak prizadejal telesu ljubimke - sunki evtanazije psa … Njegov prvoosebni pripovedovalec je notorični opazovalec, voajer, ki se okolice dotika predvsem z očmi, svet okoli sebe pa bolj opisuje, kot zares doživlja. Njegova pripoved je zato odmaknjena, ravnodušna, a skrajno demokratična, saj ne dela razlike med bolj in manj pomembnimi fenomeni. Tako so enake pisateljske pozornosti deležni stranišče na železniški postaji, sopotnica na vlaku, grafit, spomin na seksualno avanturo pa tudi sociološki in zgodovinski razmisleki. Takšno enakomerno pripovedovanje, brez izrazitih vrhuncev, zahteva pozornega in discipliniranega bralca.



V drugem delu romana, kot že rečeno, pripoved zrahljajo bolj gosto posejani dialogi. Obenem postopoma, zaradi notranje preobrazbe pripovedovalca, slog postane manj nadzorovan, dokler se v sklepnem odstavku povsem ne razpusti in v pripovednem toku utonejo še ločila. Podobno kot romaneskna ljubimca, ki na koncu najdeta mir. »Spolnost, v katero sva se potapljala, je bila najbolj podobna morskim valovom /…/. Tok naju je odnesel, pazila sva, da ne predaleč. /…/ Najini telesi sta plavali v temi, v globini vode. Ni naju bilo strah.«



Maša Ogrizek





Borut Golob

PES JE MRTEV



knjižna zbirka: PIRAMIDA

urednik: Orlando Uršič

spremna beseda: Maša Ogrizek

jezikovni pregled: Vanesa Škornik

oblikovanje in prelom: Primož Žerdin

fotografija na naslovnici: Helmut Otahal

izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2018

za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja