399R07
POEZIJA
Iztok Osojnik
Benjaminovi dotiki
Kabalistična mušica
Oči, ki se dotaknejo na slučajni ulici, in svet je nenadoma drugačen. Odprla si dušo, v kateri je drhtela obljuba bolečine, ki jo poznam. V megli, med
množico se je odprla notranjost cveta žužkojedke. Temnooki metulj je zavel v žrtev s tako globino, da do teme zaječi ostro nebo. Obupno lepa pajkovka
sredi žive mreže. Zaman. Bil sem nedosegljivo ožgan od silovitega sonca, le na pol priseben sem taval po tvojem mestu, Walter, s čelom,
razmršenim od Popoldanskih senc. Hipen spomin? Vedno bomo pijani prisluškovali vsaki naslednji stopinji razkroja, obnemeli na osupljivih prehodih, tavajoči po radodarni svetlobi, iznotranji ...
Literatura
1
W. Benjamin na Ibizi
Napisano živi posebno življenje, razpleteno v potovanjih, kakor vedno znova razkrivajoče se alegorije, tisti gozd simbolov,
ki raste v posebej poudarjenih pogledih na stvari.
Posamezni deli stavkov so razseljeni po različnih prestolnicah.
Kar se na prvi strani knjige zgane z očmi
Pražanke v getu -
po vseh spominih na grozljive
muke, Miriam (in angele na neodzivnih oknih),
je kasneje v Berlinu, v mestu,
kjer je živela ona,
"za katero so ostale le stopinje v pesku, ki jih počasi spira morje" -- opisani jo je seveda nesrečno ljubil -vstalo kot žalostna priča padca prenikavega uma.
Tudi Nedosegljivi ga je zavrnil. Za njim so
ostale besede, ki prestrezajo vsakdanjega. In se spet na
različnih ulicah vračajo z novimi vodnjaki. Segajoč
skozi napisano v posvetno tkivo in vzdolž mreže Božjega Imena v nedoumljivo brezno,
razimenovanega angela - umrljivega človeka ...
2
L I T E R A T U R A
Mlada breza
Kaj stori, da vse pozabiš in v obupu ali v veselju neizmernem, v ljubezni globoki, v spokojnem razumevanju, izbruhneš v očitno? Nihče več ne
zmerja nedokončanih in tako zemeljsko nepopolnih čapelj na vejah nad reko. Vstopili smo, dežela se na široko odpira pred nama, veter in
dež nama ližeta obraz. Prepoznala si se in zdaj umirjeno navdušeno slaviš reko, stavke krepke in njo, ki ti pogleduje
v očeh, kakor skozi brezokvirna okna, vsa razkošno preprosta, v celoto neznanega, pa tudi znanega sveta, ki v tem hipu deli bitje in onkrajbitje z odsotno, vriskajočo na ves glas.
Ovešena z algami ...
Z vsako besedo razkriva poslednjo skrivnost. Spogledujoči s sabo popušča nad pokrajino ostre oči kot galebe, da se na brezosebnem vetru
napijejo komaj opaznih skomigov. Ah, gib, ki se zamaknjenemu zdrzne v plečnih mišicah, da se čez vsenebje dotakne dna neba.
Mar ni vstal in mrko gledal izpod čela? S sabo se hranimo kot božja jajca, jutri rojena v posmrtne in neobstoječe ptice,
danes pa izginuli služimo prehodnim vetrovom, da si obrišejo mokre hrbte ob stene notranjih nosnic, ko sredi pljuč izdihujejo stavke, s katerimi dihajoči raste čez svoj onkraj.
ITERATURA	3
Moški z ohlapnimi kurci, ki citirajo Benjamina (V. Č.)
Isti teksti v različnih mestih razkrivajo drugačne usode. Tudi oni potujejo in na potovanjih rastejo. Brajde so, na katerih se naseljujejo pogledi, telefonski klici,
nenadni podori in podobe življenja niso nikoli več enake. Stare zgodbe postanejo prozorne. Stopinje v pesku, vrezane ostro in skrivnostno lepo v vlažno obalo, se skoraj hipoma
razkrijejo kot sledovi angelov tragične bolečine, ki so popustili v slavljenju božjega imena in umrli. Mar nisem toliko let kasneje v očeh praške neznanke
zagledal Benjaminovo zgodbo, še preden sem skoraj hkrati vstopil v njegov distilirani judovski lesorez. Oživel, v zdaj vrnjeni spomin na mistično črko in srce razdrapano od nekoč grenkih bolečin.
Mlada ženska, I)aša
Ta, ki se zamišljen ozre, temačen od tišine. Berlin, dolga ulica platan, drhtečih od dopoldanskega prometa. Dopoldanske sence med zavrženim papirjem.
Rahla lisa, spotegnjena, anonimna sled. Toda drugi anonimni se zdrzne in skoraj boleče zastoka, ko se ga dotakne neznana, temna roka ...
Naročje zasuto z mladim listjem, ki poganja in poganja, drobni dotiki prstov in obrazov, česar v glavnem sploh ne opazijo,
4	L I T E R A T U R A
skrivenčeni od upravičene bolečine. Angel, vsa prosojna od jutranjega sonca, košate rože daleč na robu notranjega neba, skoraj tihe. Na obali brezvidnega morja.
Krokar
Niže doli se je spustila pred znani in ljubljeni obraz. Zaman smo jo spraševali o njem. Ničesar ni znala povedati. Ponavljala je le: Ljubezen v takem primeru ne pove nič.
Greli so jo njegovi dotiki, in ko je oblikovala odrasle besede, so njegovi prsti grizljali pore njenega bitja. Njegovi črni lasje so ji ovijali sijoče oči in ji vijugali čez ličnice.
Glavo svoje notranjosti je pomočila v molčeči, svetleči čeber. Oči se ji zvedavo iskrijo, čez komolec se zliva kot na kakšni sliki
modrikasta senca, tako značilna za zatikajoč molk, ki ga sili v slovenske stavke. S prstom sem se dotaknila nedostopnega v sebi in izginila. Zdaj sem ptica in pišem.
U