PoStnina plačana v gotovini.
LETO XXXIX ŠTEVILKE 9.—12.
Slovenski Pravnik
Izdaja društvo ..Pravnik" v Ljubljani
VSEBINA:
1. DR. SIRKO: Za staro pravdo! 193
2. JOSIP ZDOLŠEK: Kolizija med predpisi o službenih pogodbah
med gospodarji in posli. 204
3. DR. FRANJO OGRIN: Upravno kazensko pravo. 217
4. PROF. DR. METOD DOLENC: Ružičev načrt zakona o gozdovih
in o pogozdovanju. 229
5. PROF. DR. G30RG3E TASIČ: O parlamentarnom Odboru u Ceho-
sfovačkom Ustavu. 237
6. Prvi kongres pravnikov v Beogradu. 242
7. Pregled tujih zakonodaj. 246
8. Razgled po pravniških revijah. 252
9. Književna poročila 257 10. Razne vesti 263
PRILOGE: Odločbe stola sedmorice v civilnih stvareh
Odločbe stola sedmorice v kazenskih stvareh Notarski Vestnik
V LJUBLJANI NATISNILA ..NARODNA TISKARNA" 1925
Za uredništvo in izdajatelja odgovarja: Dr. Rudolf Sajovic Za Narodno tiskarno: Franc Jezeršek
SLOVENSKI PRAVNIK
Leto XXXIX.     V Ljubljani, 1. decembra 1925.    Štev. 9.—12
Za staro pravdo!
Dr. Sirko.
Znano je tolmačenje §§ 850—853 o. d. z. o obnavljanju in popravi mej v Ehrenzweigovem sistemu avstrijskega privatnega prava; nanj se sklicuje Zdolškova razprava v prvem zvezku letošnjega «Slovenskega pravnika* in menda ga redno uporabljajo tudi sodišča. Obsežna utemeljitev rekurzne instance v N. iz sklepa od 15. decembra 1920, R I 121/20. kolikor je načelnega značaja, pravi:
»Z mejnimi spori tekmujejo že po naravi predmeta po-posestne in lastninske pravde. Nesmiselno bi bilo trditi, da so odvzeta po postanku ces. naredbe od 22. julija 1915, št. 208 drž. zak. posestniku ali lastniku sporne ploščine materialnopravno zajamčena pravna sredstva §§ 339. 366, 372, 523 o. d. z. Načeloma priznava to( z utesnitvijo pri vrednosti ne nad 125 Din) že § 4 navedene ces. nar. Merodajno za ugotovitev pristojnosti pravdnega oziroma nespornega sodnika je v materialnem oziru pač to, ali gre spor za prostorno popolnoma določen kos zemlje, v formalnem oziru pa, ali je moči predmet, ki je podlaga sporu, določno in točno označiti ali ne. Kjer so ti pogoji podani, ni moči trditi, da gre za pravcati mejni spor v ožjem pomenu, kakor ga ima v mislih § 850 o. d. z. (v sedanji obliki). Ob taki podlagi je izvojevati spor v rednem pravdnem postopanju Med te spore spada tudi ta primer, ker je svet. ki ga zahtevata zase tako predlagatelj kakor njegov nasprotnik, v vsakem oziru določen. V nespornem postopanju pa je rešiti po intencijah navedene naredbe dispozitivno le tiste spore, kjer je meja tako nedoločna, izbrisana ali nevidna, da sporni kos ni določljiv po svojem obsegu, niti ga ni mogoče označiti grafično t a k o, da je dejanska in formalna negotovost glede mejne črte.«
13
194
Za staro pravdo!
Iz teh treh virov je povzeti nastopne načelne trditve, ki jim je nasprotovati:
1. po § 850 urejuje sodnik zgolj obojestransko sporazumno priznane mejnike in meje, spornih pa ne;
2. po § 850 rešuje sodnik edino sporno vprašanje, ali so obstoječi priznani mejniki popravila potrebni ali ne;
3. zahtevek po obnovitvi stare mejne črte je uveljaviti vedno in izključno z lastninsko tožbo kot mejno črto zahtevane površine;
4. sploh je uveljaviti pravdnim potom tudi zahtevek na ugotovitev točno določene črte kot meje, s katero je točno obmejena določna površina, ki jo stranka zahteva;
5. v nesporni postopek po § 850 in 853 odz. spadajo le oni spori, kjer je meja tako nedoločna, izbrisana ali nevidna, da sporni kos ni določljiv po svojem obsegu, niti ga ni mogoče označiti grafično, tako da je dejanska in formalna negotovost glede mejne črte;
6. v nespornem postopku se določuje meja le po zadnjem mirnem posestnem stanju in, ako tega ni mogoče dognati, po sodnikovem preudarku; v tem postopku morda najdene stare meje ali dognane obstoječe lastninske pravice ni moči upoštevati.
V članku Slovenskega Pravnika za leto 1920 (9. zvezek) je deloma povedano, do kakšnega splošnega tolmačenja zakonitih določb o obnavljanju in popravi mej me je privedla praksa.
Dasi mi je Krainz-Ehrenzvveig kakor vsakemu sodniku, ki samuje na deželi, učitelj in vodnik, vendar se ne morem pridružiti njegovim zgoraj navedenih naukom, ker ne ustrezajo ne besedilu zakona, ne njegovemu namenu, najmanj pa v svojih posledicah potrebam praktičnega življenja. Menim, da ta trditev ni drzna, saj se Ehrenzweig sam (stran 142) nadeja, da si bo praksa že pomagala preko vseh nedostatkov besedila v novelah, ako bo le imela vedno pred očmi nje namen. Pomagajmo si torej tudi preko Ehrenzweigovega tolmačenja.
Kaj zahteva praksa? Kratko, da mi zakonita določba reši čim več sporov, da ga torej tolmačim tako, da ga spravim v
Za staro pravdo!
195
sklad z ostalimi zakonitimi določbami in da bo uporabna za čim širši obseg spornih vprašanj, ne da bi pri tem zanemarjal juridično logiko in doslednost.
Glede § 850 trdi Ehrenzweig, da dovoljuje sodniku obnavljati stara mejna znamenja in meje le, ako niso sporna znamenja in potek meje, ampak priznana od obeh strank; sporno sme biti med njima le vprašanje, ali je potreba obnavljati obstoječe priznane mejnike, ali so že dovolj razpadli, da je treba novih ali ne. To bi naj bila po Ehrenzvveigu vsa vsebina tega paragrafa.
Prvo, kar pride človeku pri tem tolmačenju na misel, je pač začudenje, ali se splača za rešitev tega vprašanja napraviti cel nov paragraf. V spomin nam pride nekdanji, sedaj črtani § 887 o. d. z. brez vsebine.
V civilnopravdnem redu je povedano, da sme, oziroma da mora sodnik na soglasen predlog strank sprejeti na zapisnik njun sporazum o pravno relevantnih odnošajih, če bi že ne bilo to umljivo po sebi. Ako sta torej stranki sporazumni, da je črta a—b stara meja in znamenja v točkah 1—2—3—4 ... v njej stari mejniki, jim je bilo že prej vedno na voljo, da pustita ta sporazum pred sodnikom zapisati in s tem posvedočiti; tega torej ne bi bilo treba ugotoviti z novo zakonsko določbo. Morda je treba posebne zakonske določbe za rešitev vprašanja, ali je treba novih mejnikov ali ne? Rekel bi, da ne.
Kljub reklu »minima non curat praetor« nočem trditi, da je vprašanje premalenkostno, da bi zaslužilo odgovor v obliki zakonite določbe, tudi nočem zavrniti takega predlagatelja, češ popravi si jih sam, ako ti niso dovolj dobri, pač pa je pomisliti tole:
Gotovo je, da sme vsak lastnik označiti svojo priznano mejo z mejniki, ki so samo njegovi in stoje samo na njegovem svetu, segajo torej le do mejne črte. Ako pa hoče postaviti take mejnike, ki bodo (po § 854 o. d. z.) skupna last obeh me-jašev in bodo stali v mejni črti tako, da bodo segali na obe strani mejne črte v svet obeh mejašev, je seveda treba privoljenja mejaševega, ako mejaš ne da tega dovoljenja, mu takih skupnih mejnikov tudi sodnik ne more vsiliti. (Morda bo sosed tako namero sodnikovo prav lahko ovrl, ako mu prinese lastne,
13»
196
Za sitaro pravdo!
s svojimi začetnicami označene mejnike). Preostane torej le slučaj, da so že stara priznana skupna mejna znamenja, o katerih trdi eden, da so popravila potrebna, drugi, da ne, n. pr. barva po skalah, s katero je bil potek meje označen, je obledela, leseni klini so strohneli, kamen je izginil in ostala je jama, v kateri je stal, itd. Pa tudi v teh slučajih bo sodnik take skupne mejnike obnavljal le v slučaju, da soglašata stranki, ako je že potreba poprave dognana, v tem, da se na istem mestu v isti obliki obnovijo; ako pa bi ena izmed njiju tega ne hotela, temveč predlagala, da vsak mejaš od svoje strani postavi svoje lastne (ne solastnih) mejnike, tudi ne bo imel sodnik zakonite podlage, da bi obnavljal skupne mejnike, razen kolikor mu to dovoljuje § 856 o. d. z., spričo katerega ni treba nove določbe glede tega vprašanja. Popolnoma prazen je torej § 850 s tako vsebino in vsled tega nepotreben.
Ali je tako tolmačenje § 850 utemeljeno v njegovem besedilu? Najprej je pripomniti, da izraza »priznan« sploh ni videti v besedah te določbe, marveč se pride do tega pojma za določne slučaje le po logičnem sklepanju, nasprotno pa je v besedilu izraz, »ako so meje sporne«, torej ni že naprej napak govoriti tudi o tem.
Ako se razdele v en stavek stisnjeni deli § 850, tedaj so tam očividno rešeni trije slučaji:
1. Ako bi utegnila postati poškodovana mejna znamenja popolnoma nepoznata, tedaj ima vsak mejaš pravico zahtevati njih sodno obnovitev ali popravo; tukaj je naravno, da morajo biti mejna znamenja priznana, če tudi to v paragrafu z besedo ni povedano;
2. ako so meje res nepoznate. imata mejaša isto pravico, toda tu morata mejo pač šele dognati; če ni sporna, jo doznata po sporazumni napovedi;
3. a k o s o m e j e s p o r n e, imata mejaša zopet isto pravico, namreč pravico zahtevati sodno obnovitev ali popravo, (kljub Ehrenzweigu) in sodnik bo rešil ta spor ter povedal., katera je prava.
Ko Ehrenzweig uči, da moram staro mejo iskati z lastninsko pravdo za površino, katere konec je ta mejna črta in da je sodnik v nespornem postopku ne sme priznati, oziroma
Za staro pravdo!
197
S svojim sklepom spraviti zopet v veljavo, mu besedilo zakona tukaj očividno nasprotuje.
Ako besedilo zakona ne nasprotuje mnenju, da smem po $ 850 tudi sporno staro mejo uveljaviti, tedaj smem opozoriti pač tudi na to. da potrjuje tudi spremno poročilo k tej zakonski predlogi to mnenje. Na strani 266 ukaznika min. pravde iz leta 1915 čitamo: »Meje se utegnejo tako tedaj, ako so bile poškodovane, ali pa so postale sporne, kakor tudi tedaj, ako so postale popolnoma nepoznate, določiti ali o b n o-v i t i v nespornem postopku. Kaj smem obnoviti, nego le nekdanjo mejo?
Dosledno v tem smislu pravi dalje to poročilo na strani 267, da je lastninsko tožbo zavrniti radi nepristojnosti pravdne "poti. kakor hitro trdi toženec, da v tožbi zatrjevana črta ni meja, ali pa, ako je vložil istočasno predlog na nesporno ureditev te meje. Lastninska tožba brez predhodne nesporne ureditve mej je torej po izvajanju navedenega poročila le mogoča, ako soglašate obe stranki v tem, da so mejne črte sporne površine nesporne, da gre torej pravda le za to, čegav je tisti točno obmejeni prostor, ki je postal vsled priznane prave ob-mejitve predmet zase in ni več del morebitne ostale površine. Vsestransko priznane meje namreč napravljajo iz sicer gladke nerazkosane površine posamezne samostojne kose. Vobče bo tak samostojni kos nosil svojo parcelno številko, toda ni potrebno, utegne jo tudi šele nakladno dobiti. V vseh drugih slučajih pa je najprej v nespornem postopku ugotoviti mejo bodisi staro, bodisi novo.
Po nesporni ureditvi meje je, kakor pravi 3. odstavek omenjenega poročila, lastninska tožba mogoča, ker je sedaj predmet točno obmejen, in dopustna tudi tedaj, ako vrednost stvari ne presega 125 Din. To je spričo S 4 novele mogoče le pri ureditvi meje po § 850 o. d. z. in sicer pO sporni ureditvi, nikakor pa ne po ureditvi meje po priznanju; tu ni nobene pravde več.
Trditev, da je pravo staro mejo uveljaviti le z lastninsko tožbo za določen površinski kos, utemeljuje Ehrenzweig in drugi, ki mu slede s tem, da je bistvena razlika med tem, ali zahtevam kos površine kot svojo last, ali pa zahtevam dolo-
198
Za staro pravdo!
čitev meje kot konec tega kosa, češ da v nespornem postopku ne gre za lastnino zemlje, nego le za meje. Tudi trde, kakor je iz zgoraj cit. rekurzne utemeljitve razvidno, da bi sicer prišli §§ 339 366 in 379 o. d. z. ob veljavo.
Do novele se je zahtevek za določno mejo reševal le v redni lastninski pravdi. Vedno poudarjeni namen novele je pa bil omejiti lastninske in posestne pravde, jih napraviti nepotrebne ter jih nadomestiti z drugim cenejšim postopkom, s katerim bi se naj dosegel isti uspeh na cenejši in enostavnejši način. Novela ni spravila ob veljavo nobene ostalih določb o. d. z., ki govore o posesti, lastnini in priposestvovanju, ampak je ustvarila le nadomestek za tožbe, ki se opirajo na te določbe, surogat, s katerim se na cenejši način v bistvu doseže isti uspeh. xVse to pa v pravem spoznanju, da je vse eno, ali dosežem v lastninski pravdi s sodbo priznanje lastnine do one površine, katere meja je napram tožencu mejašu v naravi črta a—b, ali pa dobim s sklepom o ureditvi meje v isti črti a—b mejo, ter je ali bo zemlja, ki sega do nje, nujno moja last, ako meja obvelja, kajti meje brez lastnine ni. Zato je res, kar poudarja Zdolšek (stran 3), da meja ni samostojna stvar. Toda, ako bi jo moral primerjati pravno relevantni listini, tedaj bi jo pač vzporedil z bankovcem in poudaril razliko med veljavnim bankovcem in z bankovcem, ki je ob veljavo, ined veljavno mejo in bivšo mejo; prva je meja, druga ni. Meja ima namreč vedno to bistveno lastnost, da se je lastnina drži in ne more biti drugega kot črta točilnica med mojim in tvojim; je torej dejstvo in ne le dokazno sredstvo, da je zemlja do tod moja, onkraj pa tvoja. Če torej v nespornem postopku zahtevam mejo, ne zahtevam meje kot samostojno stvar, ampak ket črto, do katere sega moja last. Seveda je poudariti, da bi bil na podlagi sodbe takoj lastnik prisojene ini zemlje, na podlagi izreka nespornega sodnika o poteku meje pa nisem lastnik te zemlje do te črte, ampak sem bil lastnik morda že prej na podlagi naslova, po katerem se lastnina sploh pridobi, ali pa postanem šele lastnik, ako mi ta črta kot meja obvelja.
Res ni umevno, zakaj bi s tem cenejšim sredstvom nespornega postopka ne uveljavil tudi nekdaj obstoječe meje, ki mi jo je nasprotnik dolga leta priznaval, danes mi je pa neče več.
Za staro pravdo!
199
Gotovo ne nasprotuje namenu novele to, ako prizna sodnik v nespornem postopku veljavo meji, ki je veljala med mejašema nazadnje, morda pred 100 leti, morda še pred 29 leti, morda še lani ali včeraj. S tem, da sodnik zopet uveljavi sedaj nepriznano mejo, ki je nazadnje obstajala, še nikakor ne sodi o sporih, ki spadajo na redno pravdno pot, ampak ugotovi le, da je ta črta bila zadnja veljavna meja in jo spravi v veljavo, da bo tudi ostala dotlej, dokler je ne ugonobi izkazana močnejša pravica. Tako izkazovanje je pa pridržano redni pravdni poti. Ta nevarnost pa preti vsaki v nespornem postopku ugotovljeni meji izvzemši oni, ki je na novo ustanovljena po §851 na podlagi zadnje mirne posesti ali po sodnikovem preudarku pri vrednosti sporne površine pod 125 Din. Ravno tu se očitno kaže surogatni značaj teh določb, ki nikakor ne spreminjajo pravic, ki gredo strankam iz zakona, ampak jim le omogočajo, da pridejo do njih na cenejši način kakor doslej.
Ker je torej izvzemši navedeni slučaj tudi po ureditvi meje tako lastninska kakor (v načelu) tudi posestna tožba še mogoča ali vsaj ne izključena, menim, da ni upravičena popolna zavrnitev take, pred ureditvijo meje vložene tožbe, češ da ne spada na pravdno pot. Zavrniti jo je le začasno tako, da jo je moči po ureditvi meje spraviti zopet v tek, da se s tem prihranijo pristojbine za novo tožbo in pravično reši spor o stroških.
Prav poudarja Zdolšek, da bo že najbrž nesporni postopek pokazal, na čegavi strani je tudi materialna pravica in kdo bi utegnil zmagati v morebitni naknadni posestni ali lastninski pravdi. To pa sodnika ne sme motiti, mora si marveč v svesti biti, da o stvareh, ki spadajo na redno pravdno pot, ne sme soditi v nespornem postopku. Rešitev vprašanja, ali je morda priposestvovanje dovršeno in ali je vsled tega prešla lastnina iz enega na drugega, spada na pot pravde in ne v nesporni postopek. Enako tudi vprašanje o moteni posesti. Zato se sodnik pri ugotovitvi stare zadnje veljavne meje ne sme ozirati na okolnost. da je morda mejaš že davno pripo-sestvoval zemljo preko te črte. To spada na redno pravdno pot in se naj tam reši. Uvidevna stranka pa bo že v nespornem postopku to uvidela, se z malenkostnimi stroški umaknila.
200
Za staro pravdo!
se odpovedala stari meji in predlagala določitev nove, po zadnjem mirnem, posestnem stanju. Proti neuvidevnosti pa je vsak boj nemogoč.
Nekako sainoobsebi umljiva iti naravna zahteva je, da se naj stara izkazana meja spravi zopet v veljavo. Njeni upravičenosti se tudi Ehrenzweig ne more upirati. Zato vidimo, da bi jo rad uveljavil, toda ne naravnost, ampak na podlagi m ime posesti po § 851 o. d. z. ter namiguje, da naj bi sodnik pojem »miren« sukal tako, da bi pravno pomanjkljivo posedovanje, četudi ga nasprotnik ni motil, ne smatral za mirno. Zdolšek pa meni (stran 4), da se bo morda mirno posestno stanje dalo dognati po najdenih starih mejnikih v zvezi z drugimi okolnostmi in končno naj sodnikov preudarek upošteva tudi pravni položaj ter uredi mejo tako, da bo prav. Toda čemu po ovinkih, ko je naravnost mogoče in ko nas besedilo zakona ter njega izkazani namen naravnost sili k temu, da uveljavimo staro mejo zato, ker smo jo našli. Seveda bi bilo težko strankam, ki niso prava vešče dopovedati, da kot sodnik sicer ugotovim mejo tam, koder je nekdaj tekla, pa ne zato, ker je to stara meja. ki je bila nekoč v veljavi in še ni ob veljavo, ampak zato, ker (četudi malo po sili) spoznam, da sega do te črte mirno posedovanje, ali pa celo zato, ker je po mojem preudarku tako najbolj prav.
Še enkrat je poudariti — da ne bo izraz »star« zbujal pomisleka ali mnenja, da gre za prastare stvari, — da je stara meja tista, ki je nazadnje veljala. Ta starost utegne biti celo le enodnevna in teoretično še manjša. Mejaša se n. pr. danes zedinita in postavita mejnike, čez noč pa si eden premisli in vrže drugo jutro te mejnike ven, drugi predlaga ureditev meje. (Po Ehrenzweigu bi moral vložiti lastninsko tožbo.) Kaj je bolj enostavno nego to, -da sodnik uveljavi zadnjo, to je, včeraj na podlagi sporazuma veljavno mejo. Kako bi utegnil strankam utemeljiti morda kako drugo mejo ali pa isto mejo iz razloga posedovanja ali svojega preudarka, kakor da bi bil sklenjeni sporazumni dogovor glede mejnikov neveljaven oziroma neupošteven. Kaj pa potem, ako je ta danes sporna meja bila nazadnje veljavna vsled izreka nespornega sodnika? Mejaš jo je nekaj časa spoštoval, sedaj je pa ne več in sega preko
Za staro pravdo!
201
nje. trdeč, da ni potekala tam, kjer jo zatrjuje prvi mejaš. Ali naj nastopi prvi mejaš, ki zahteva uveljavljenje točno določene mejne črte pot lastninske pravde. Kako bo utemeljeval svojo lastninsko pravico? Gotovo ne s tem, da je nesporni sodnik tam določil mejno črto, kajti kakor že povedano, z ustanovitvijo mejne črte bodisi na tej ali oni podlagi ne razsoja sodnik o lastnini, pač pa je, ako ostane od njega določena meja v veljavi, lastninska pravica nekaka nujna posledica meje. Proti vsaki taki lastninski tožbi bo toženec utegnil ugovarjati, da v tožbi zatrjevana mejna črta ni ista, ki jo je sodnik spravil v veljavo s svojim izrekom in takoj nastane iz lastniške tožbe mejni spor, v katerem se bo pač nujno iskala stara, točno določena meja brez dvoma v prvi vrsti s pomočjo nekdanjega sodnikovega izreka in njegovega zapisnika. Seveda ni izključeno, da je ne bo mogoče več najti in tedaj pridejo tudi tu na vrsto nadaljnji pripomočki, da se meja naredi, kakor v drugih slučajih.
Poglejmo si še posledice tega različnega tolmačenja. Ako uveljavim po § 850 stare najdene meje, odpadejo vse lastninske tožbe, ki so po Ehrenzweigovem mnenju potrebne in preostanejo le lastninske tožbe priposestvovalcev. Ako pa puščam v nemar stare meje in ustanavljam vedno le nove po S 851, pa bo cesto prišel tudi pravi lastnik do tega, da bo moral svojo lastnino izkazovati pravdnim potom. Zdi se mi pa vendar bolj naravno, da vedno in vselej dam priposestvovalcu težjo nalogo tožnika, ko vendar pridobi nekaj, kar ni bilo njegovega, nego da naložim lastniku, da v obrambo svojega započne tožbo in na novo dokazuje mejo pravdnemu sodniku, ki jo je nesporni že našel, toda moral prezreti.
Ako uveljavim stare meje po § 850. nove pa ustanavljam po § 851, tedaj pride tudi § 4 novele do svoje polne veljave. Po 8 851 ustanovljene meje smem izpodbijati le pri vrednosti sporne površine nad 125 Din; za mejo uveljavljeno po § 850 pa te omejitve ni. Ne drži ugovor, da je s tem odprta pot še večjemu številu pravd, kajti Ehrenzweig spravlja take slučaje že a priori na pravdno pot. Po njegovih naukih se bodo previdne stranke posluževale vedno pravdne poti, kadar bi se nadejale, da bi utegnil sodnik ugotoviti vrednost sporne po-
202
Za Staro pravdo!
vršine pod 125 Din. Ravno za malenkostne spore, ki jih je hotela novela v prvi vrsti odpraviti, bi bila torej novela brez koristi, ker se bodo stranke bale, se je posluževati spričo nevarnosti, da sodnik ne bo upošteval dokazane stare meje. Pravd torej ne bo manj, ampak več. Kdor bi pa s_lučajno zašel na nesporno pot, pa bi moral trpeti, da se mu njegova očividna lastnina brez zakonitega razloga odvzame, da izgubi svojo lastnino kljub temu, da njegova pravica po zakonu ni zastarala, mejaš pa pridobi to zemljo v očitnem nasprotstvu zoper določbo o priposestvovanju. Tolažiti se s tem, da se to pač ne bo lahko zgodilo, ker bo skoro gotovo tudi posedovanje segalo do take očividno izkazane meje, je neumesten in nepotreben izhod.
Enako ni res, da novela domneva take nasilnosti in da so njene določbe v nasprotju z drugimi določbami o. d. zak. Resnična nasilnost je le v § 4 novele, da odloča in sicer le v slučaju, ako stare meje ni najti, zadnja mirna posest ali sod-dnikov preudarek pri površinski vrednosti pod 125 Din dokončno brez ozira na priposestvovalno dobo o. d. z. Praksa je že pokazala, da ta nasilnost ni velika, zlasti pa, da je stranke ne bodo čutile kot nasilnost ali krivico, ampak kot edini možni izhod, da se konča spor. Iz te prakse vemo, da se v slučaju, ko res stare meje ni najti, stranke tudi pri vrednosti nad 125 Din prav rade zadovoljujejo z mejo po mirnem posestnem stanju ali sodnem preudarku brez naknadne pravde, dočim bi preziranje izkazane meje občutile kot očividno krivico.
Ako pa bi sodnik pri vrednosti nad 125 Din po Ehren-zweigu upošteval 10-letno, 20-letno, da 29-letno mirno posedovanje kljub izkazani stari meji, je pač popolnoma naravno, da se bo lastnik podal v pravdo zoper priposestvovanje, ki mu preti. Nesporni postopek torej ne bo ovrl pravde, ampak samo zbiral material zanjo.
Že zgoraj je omenjeno, da je po izvajanjih spremnega poročila zakonodajne komisije lastninsjca ali posestna pravda brez predhodne ureditve mej mogoča le, ako je sporni kos površine po obojestranskem priznanju točno obmejen in s tem določen. Upreti pa se je Ehrenzweigovemu mnenju, da je nesporni postopek za ureditev meje na mestu le, kadar vlada
Za staro pravdo!
203
med strankama glede meje nekaka zmešnjava, negotovost in nejasnost. Daleč preko Ehrenzweigovega mnenja pa gre zgoraj navedena rekurzna odločba meneč, da stranka ne sme trditi določne mejne črte, niti sodnik sme dognati gotovo ob-mejene sporne ploskve, češ da v takem slučaju spada stvar na pot pravde.
Slučaji, da bi oba mejaša soglasno dejala, da ne vesta za mejo, so jako redki. Vobče bo predlagatelj povedal, da ve točno za mejo in jo bo izkazal, ali pa da ve vsaj, doklej je nemoteno posedoval in bo, ogorčen nad mejaševim posegom preko te črte, predlagal, da ga sodnik zavrne.
Pa vzemimo izjemni slučaj, da bi predlagatelj dejal v predlogu, da ne ve niti za mejo niti doklej je izključno sam posedoval zadevno zemljo in da se tudi nasprotnik enako tako izjavlja. To je pač samo teoretični šolski slučaj; ravno ž njim moramo preizkusiti uporabljivost načela. Prvo sodnikovo delo bo vendar, da bo na mestu samem ugotovil predmet spora, ker je to predmet njegovega poslovanja. Sodnik se ne sme in ne more loviti v negotovem prostoru na širni poljani, ampak mora predvsem vedeti, na kateri točno ograničeni ploskvi se giblje njegovo delo. Zato je pač prvo, da ugotovi, onkraj katerih črt ni nobenega spora ne glede na lastnino in ne glede na posedovanje. Ako bi se, da vzamemo zopet šolski primer, po izkazu teh črt interesi strank sploh ne križali, tedaj bi nastal med obema črtama takorekoč prazen, vsakega gospodstva prost prostor, na katerem ne bi trdil nobeden ne lastnine, ne posedovanja. Ako bi poteg tega prav nihče ne prijavil oziroma izkazal pravice do tega prostora ter bi se moralo po vsem teči. da pripada ta prostor v last enemu ali drugemu ali pa obema in oba zahtevata, da ustvari tukaj sodnik mejo. Tedaj bo pač ta — odklanjam vsak sporazum, ampak zahtevam sodnikov izrek —, ker je postopek oficijozen, izvedel vse mogoče poizvedbe in na njih podlagi razdelil zemljo. Brez dvoma pa je, da mora površina, katero deli, torej predmet njegove delitve, biti točno obmejena.
Če je že pri takem idealnem slučaju, kjer pravzaprav pozitivnega spora ni, treba točnih strankinih izjav, koliko bolj pri rednih spornih slučajih, kjer segajo interesi strank, njih za-
¦204
Predpisi službenih pogodb in-ed gospodarji in posli.
trjevane lastninske pravice ali zatrjevano posestno stanje drug preko drugega. Da vem, zakaj se mejaša prepirata, morata vendar označiti, kaj vsak zahteva, kod zahteva, da naj bo bodoča meja, bodisi že stara obnovljena ali nova ustvarjena. Ako bi — da se zopet poslužimo šolskega primera v skrajnosti -• stranki predlagali ureditev meje med njunima n. pr. vzporedno ležečima parcelama in ne mogli ali ne hoteli pokazati drug drugemu priznano lastnino ali priznano mirno posedovanje, niti se hotele izjaviti o tem, tedaj je pač vsa površina obeh parcel predmet sodnikovega dela. Ta ploskev ima svoje določne meje napram tretjim mejašem, vsaj imeti jo mora, kajti če bi tirali negotovost do skrajnosti in bi sodniku v naravi tudi teh končnih črt ne pokazali in sploh nobenih končnih črt, da bi nanje oprl meje svojega dela, tedaj bi pač moral z Arhimedom vzklikniti: »Dajte mi točko, kjer bom stal . . .« sicer pa delo pustiti. Zakon tudi zahteva, da ima sodnik oceniti sporni prostor; kako bi to storil tudi le približno, ako ne ve, kolik prostor je sporen.
Iz obrazloženega tolmačenja zakona prihajam do zaključka, da ustreza besedilu, smislu in namenu zakona, ako nesporni sodnik z vsemi sredstvi išče najprej najboljše, to je staro mejo. Če je ne more najti, se zadovolji s tem, da napravi novo, po dognanem zadnjem mirnem posestnem stanju in četudi tega ni moči dognati, seže naj po zadnjem izhodu iz zagate, da napravi mejo po svojem preudarku.
Kolizija med predpisi o službenih pogodbah med gospodarji in posli.
Deželno sodni svetnik Josip Zdolšek na Vranskem.
Teoretično raziskovanje o mejah stvarnih področij z oziiom na zakone, s predpisi o zgoraj označenih pogodbah je postalo potrebno, odkar so se pojavila o tem vprašanju, ki skoro dnevno zaposluje naša okrajna sodišča, v pravosodstvu različna mnenja.
Predpisi službenih pogodb med gospodarji in posli.
205
V svoji odločbi od 20. februarja 1923 op. št. Ut 20/23/10 je stol sedmorice odd. B v Zagrebu mnenja, da poselski red za Štajersko od 27. junija 1895 št. 84 dež. zak. sploh nikdar ni bil uporaben za posle, najete zgolj za kmetiška dela. To mnenje je oprto na določbo § 1 tega zakona, ki deli posle, najete za kmetiška in zaeno za gospodinjska dela, od poslov, najetih le za gospodinjska dela, ne govori pa o poslih, najetih le za poljedelstvo. Naredba celokupne vlade za Slovenijo od 18. junija 1921 št. 224 Ur. 1. o službenem razmerju hišnih ali gospodinjskih poslov, ki ima moč zakona vsled potrdila zakonodajnega odbora (člen 130 ustave, zdolaj kratko »naredba-* imenovana), se nanaša v § 1 na posle, ki opravljajo gospodinjska dela, če niso obenem redno zaposleni v poljedelskem ali obrtnem obratu gospodarjevem. Po § 27 pa so razveljavljene določbe obstoječih poselskih redov za službena razmerja, ki se jih tiče ta uredba. Na tej podlagi sklepa vrhovno sodišče (vsaj glede štajerskega poselskega reda), da poselski red ni več poraben, ker že prvotno ni veljal za izključno kinetiške posle, po naredbi pa je izgubil veljavo za izključne gospodinjske posle in za take, ki so razen v gospodinjstvu izjemoma tudi v kmetijstvu zaposleni. Nobenega pravnopolitič-nega razloga ni, da bi se smatralo, da je njegova veljavnost ohranjena, edino le še za četrto še možno kombinacijo, za posle, služeče pretežno v kmetijstvu , izmemoma pa tudi v gospodinjstvu.
Vrhovno sodišče je tako sklepalo v navedeni odločbi le z ozirom na vprašanje o veljavnosti poedine določbe štajerskega poselskega reda, namreč določbe § 34 o pristojnosti občinskih predstojništev za obravnavo in razsojo sporov iz službenega razmerja med gospodarji in posli, ki se začno pred oblastvom tekom službe ali v 30 dneh po njenem prestanku.
Obe spodnji stopnji pa sta bili pravnega mnenja, da je za poljedelske posle po § 34 staj. pos. r. pristojno občinsko predstojništvo. Toda prvo sodišče je dopustilo tožbo zato, ker je smatralo tožečo stranko za posla v gospodinjstvu, ki je
') Objavljena v prilogi Slovenskega Pravnika za leto 1924. pod štev. 64 (str. 54).
I
206
Prodipi-si službenih pogodb med gospodarji in posli.
podvržen »naredbi«, druga stopnja pa je zavrnila tožbo zaradi nedopustne pravdne poti, ker je smatralo tožečo stranko za poljedelskega posla, ki je podvržen poselskemu redu.
Sicer bi se ravno določba § 34 štaj. pos. reda o pristojnosti odtegnila moči razveljavljajoče norme, ki jo je vrhovno sodišče našlo po tem zaključku, tudi ako bi ta slonel na povsem neizpodbojnih pogojih.
Ta določba štajerskega poselskega reda namreč ni izvirna določba in sploh ni partikularnopravnega značaja, marveč je bila sprejeta le radi popolnitve zakonske celote v vse poselske rede2), ki so veljali v bivši Avstriji, kot ponovitev za vse njeno ozemlje veljavne norme, izdane od ministrstva za notranje zadeve, to je naredbe od 7. decembra 1856 št. 224 drž. zak. Ta je vzpostavila najvišjo določbo od 22. marca 1828. objavljeno z dvornim dekretom od 18. aprila 1828 št. 2340 ter zopet odkazala pred politična oblastva v razpravo in raz-sojo vse tiste službene spore med gospodarji in posli, pa tudi med obrtniki in tvorničarji na eni in njihovimi pomožnimi delavci na drugi strani, ki se prično med službenim razmerjem ali v 30 dneh po njegovem prestanku.
Ta podsodnost, vzdržana po § 1 sod. prav. v veljavi, je bila do sedaj upravnim oblastvom odvzeta le glede sporov navedene vrste med obrtniki in njihovimi pomožnimi obrtnimi delavci po § 37 zak. od 24. nov. 1896 drž. zak. št. 218 in glede sporov med gospodarji in njihovimi gospodinjskimi posli, ki niso najeti redno za kmetiška dela, po naredbi dež. vlade sna Slovenijo od 18. junija 1924 št. 224 Ur. lista, medtem ko za sporne stvari kmetiških poslov in takih gospodinjskih poslov, ki so redno zaposleni tudi v kmetijstvu, ni bilo dosedaj še nobene zakonske izpremembe zgoraj navedene pristojnosti.8)
2) Tako v § 31 prejšnjega štaj. pos. reda od 17. fefor. 1885. dež. zak. št. 8, potem v § 41 poselskega reda za Kranjsko od 18. marca 1858 št. 6 dež. zak. in poselskega reda za mesto Ljubljana od 25. novembra 1859. št. 21 dež. zak., ki odkazujeta te spore, pni političnim oblastvom, drugi policijskim.
8) Ta bo ostala v veljavi najbrže tudi v bodočem zakonu o ureditvi sodišč, kakor predlaga § 1 odst. 1 ikom. načrta o »zakonu o uredtfeniju sudova«. Glej prof. G. Krek »Organizacija sodišč po najnovejšem zakonskem načrtu«, Slov. Pravnik, letnik 1923 str. 15.
Predpisi službenih pogodb med gospodarji in posli. 207
Poselski redi so le prevzeli splošno določbo okvirnega zakona. Dokaz za to je dejstvo, da ni ne v poročilu deželnega odbora o zakonski predlogi štaj. pos. reda iz leta 1895. ne v poročilu odseka deželnega zbora za občinske stvari nobenega utemeljevanja za to podsodnost in da se o njej tudi v skupščini deželnega zbora ni razpravljalo4/, smatrali so jo torej za ob sebi umevno. Ako bi torej tudi poselski red res izključil izvestno skupino poslov, namreč posle, najete zgolj za poljedelstvo, iz svojega območja, bi dejstvo, da ustanavlja za osebe pravnih razmerij, ki spadajo pod njegovo območje, pristojnost upravnih oblasti, ne utegnilo biti dokaz za to, da je ta podsodnost izključena za posle, stoječe izven njegovega območja, ker je določena s splošnim (nadrejenim) zakonom za vse posle.
Logika vrhovnih sodnih razlogov pa ne zadene samo posebne določbe štaj. pos. reda o pristojnosti, marveč vse njegove določbe, različne od občnega zasebnega prava in je njihovemu obstoju tem nevarnejša, ko se ne utegnejo sklicevati na drugo, izven tega zakona in nad njim stoječo avtoriteto. Po njej bi bili posli, ki zanje ne velja »naredba«, torej posli, ki so zaposleni razen v gospodinjstvu redno tudi v poljedelskem obratu, in oni, ki opravljajo samo kmetiška dela, podvrženi samo določbam občnega zasebnega prava v svojih službenih pravnih razmerah, štajerski poselski red pa bi bil brez pomena.
Vse to pa bi povzročilo zgolj opredeljenje poslov v § 1 slednjega zakona v take za gospodinjska dela in v take za gospodinjska in obenem za kmetiška dela! Sklep iz te razdelitve, da za službeno razmerje poslov, ki so zaposleni le v poljedelskem obratu gospodarjevem, ta zakon ni poraben, ni upravičen. Predvsem bi bili posli te vrste le v področju štajerskega poselskega reda brez posebnega stanovskega prava, dočim bi ga še imeli na ozemlju bivše Kranjske, ker v kranjskem in ljubljanskem poselskem redu niso naštete take po-selske vrste in torej njuna obvezna moč za posle vseh vrst
4) Glej sten. zapisnik 18. seje V. zasedanja sedme periode štaj. dež. zbora od 7. febr. 1895. in prilogi k temu zapisniku št. 22 in 62. letnik 1894/95.
208
Predpisi službenih pogodb med gospodarji in posli.
temu izpodbojnemu razlogu ni izpostavljena. Pa tudi štajerski poselski red s to določbo ne izključuje nobene vrste poslov iz svojega območja, kar se kaže iz nastopnega.
Ni verjetno, da bi bil hotel zakonodajec pustiti samo službeno razmerje izključno ali prvenstveno v kmetijstvu zaposlenih poslov s štajerskim poselskim redom neurejeno, ko je po poročilu deželnega odbora bil povod za ta zakonski načrt naročilo deželnega zbora od 5. aprila 1892, da se mora na novo predelati cel tedaj veljavni poselski red (ki je obsegal vse posle), in ker so bile glasom poročila posebnega odseka deželnega zbora za občinske stvari o zakonskih predlogih za sedanji štaj. pos. red merodajne za navedeno naročilo pritožbe zemljiških posestnikov o nedostatkih pri zakonski ureditvi službenega razmerja njihovih poslov. Poročevalec Posch je v skupščini deželnega zbora od 7. februarja 1895. uvodom svojega govora poudarjal, da je poselsko vprašanje postala največja briga poljedelskega prebivalstva in da bodo s predloženim zakonom zadovoljni ne samo krogi, navezani izključno na poljedelstvo, ampak tudi meščani in tržani, ki se bavijo po večini tudi s poljedelstvom.3) Ravno kmetiški posli pa naj bi bili izključeni iz območja zakona, ki naj bi po teh izjavah pri ureditvi poselskih razmer v prvi vrsti upošteval potrebe kmetijstva?! Z naštevanjem poselskih vrst v svoji zakonski predlogi je hotel deželni zbor le ustreči sklepu deželnega zbora od 5. aprila 1892, ki je vrnil prejšnji njegov načrt, predložen v II. zasedanju (1891/92), z naročilom, da naj pri sestavi načrta upošteva različne razmere poljedelskih in nepoljedelskih poslov.
Poročilo deželnega odbora samo pravi, da hoče popraviti določbo § 2 zakonskega osnutka od štajerske kmetijske družbe predloženega, ki polaga odločilni znak za svojstvo kmetiški ali nekmetiški posel v dobo trajanja službene pogodbe.8) V resnici pa je moči najti ta znak le v kakovosti za-poslenja, v značaju opravil, ki se v prvi vrsti in poglavitno terjajo od posla. To popravo je po svojem mnenju izvršil de-
5) Oltj zgoraj naved. stenografski zapisnik in njegovi prilogi. ") § 2 odst. 1 tega osnutka slove: »kot poljedelske posle je smatrati liste, ki se. se s sprejemom nadave zavezali za celoletno službo«.
Predpisi službenih (pogodb med gospodarji in posli.
209
želni odbor s poučno določbo § 1 svoje zakonske predloge, ki je prešla v zakon. Iz tega nastanka je razvidno, da ta določba ni hotela izključiti poslov, ki delajo izključno ali prvenstveno v poljedelstvu, kot subjekte pravnih razmerij, urejenih s poselskim redom, da je marveč ta zakon v prvi vrsti pač njim namenjen.
Pa tudi ob uvaževanju načela: da zakon ni to, kar je menil zakonodajec glasom svojih motivov ustvariti kot zakon, ampak to, kar je v resnici po njegovi sestavi in po besedilu iziaženo v njem, ne utegne obveljati to, da bi štajerski poselski red ne bil poraben za službeno razmerje poslov, ki opravljajo zgolj kmetiška dela. Z razločevanjem kmetiških in za-eno hišnih ter samo hišnih poslov je marveč po smislu in bistvu zakona, zlasti tudi po njegovem odnosu do »naredbe« uvedena v pravno sistematiko razdelitev vseh poslov v kme-tiške in nekmetiške. Že besedilo te razvrstitve, ki pravi, da se posli dele v ti dve vrsti, kaže, da so v njih obseženi vsi posli, da torej subjekti onih službenih razmerij, ki niso navedena v nobeni teh dveh vrst, niso pod pojmom poslov. Ob razlagi, da poselski red čisto kmetiške posle izključuje iz svojega območja, bi bili ti obenem izključeni tudi iz pojma poslov. Vendar pa so že po splošno priznanem pomenu tega naziva posli osebe, ki se pogodbeno zavežejo, proti plačilu v gotovini vse svoje delavno udejstvovanje staviti enemu edinemu gospodarju v njegovem gospodinjstvu ali pa v njegovem poljedelskem obratu na razpolago, ter so sprejete v njegovo hišno skupnost.7) Ravno v poslednji točki, ki obsega vobče skupnost hrane in stanovanja z gospodarjem, je utemeljeno, da imajo dela, ki so navidez zgolj poljedelskega značaja, vedno tudi neko organič-n:> zvezo z gospodinjstvom. To obsega krog opravil, ki so posvečena preživljanju gospodarja in njegove rodbine v najširšem pomenu, torej prehrani, obleki, nastanitvi, snaženju, sploh vsemu, kar služi uživanju in telesni negi v nasprotju k pridobitnemu življenju. — Vse kmetiško gospodarstvo, ki se sko-ro izčrpava v poljedelstvu, pa stoji v vseh svojih delih v službi
;) Glej definicijo pri Venzel Trii-romel :»Zur Kritick des Begriffes GesftKteu v. Oestr. Zeitschrift ftir Verwait>utrg. letnik 1883 zv. 1—3.
14
'210 Predpisa službenih pogodb uvod gospodarji in posli.
neposrednega pridobivanja lastnega živeža ter sredstev za druge lastne življenske potrebščine iz zemljišč.
Proizvodi kmetiškega dela pridejo šele potem, ko so pokrite potrebščine domače rodbine, s preostankom kot pridobivanje imovine, kot trgovski predmet v poštev. Razen te gospodinjske točke v opravilih poslov v poljedelskem obratu zaposlenih pa povzroča hišna skupnost, da opravljajo posli, najeti le za poljedelstvo, vmes tudi zgolj gospodarjevemu preživljanju namenjena, torej izrecno gospodinjska dela, da n. pr. hlapec, ki je zaposlen običajno z živinorejo in obdelovanjem polja, pripravlja tudi drva za domačo kuhinjo, ne da bi občutil to kot tuje svojemu poklicu.
Sicer pa že poselski red sam ne priznava kategoriziranja svojega § 1, ko nalaga v § 15 odst. 4. za določna opravila najetemu poslu dolžnost, da prevzame, če okolnosti to zahtevajo, na gospodarjevo zahtevo tudi druga opravila.8) Tudi se zakon sam ne drži v § 1 podane označbe poslov, ko govori v § 23 samo o poslu, najetem za kmetiška dela, ki mu gre v slučaju, da je po krivici predčasno odpuščen iz službe, mezda in hrana za šest tednov.
Ko torej zakon sam ne polaga prevelike važnosti na besedilo svojega razlikovanja, se slednje tudi pri rabi zakona ne sme dobesedno vzeti za podlago.
Zato pa v smislu tega zakona tudi ni izločiti iz vrste hišnih poslov, ki so jim bile namenjene določbe tega zakona, dane za drugo kategorijo poslov, tistega služnika, ki je v mestih za časa vojne obdeloval zemljišče, ki si ga je pridobil gospodar, ki ni bil kmet, v namenu, da pridela živila, z običajnim kupom ta čas le težko in ne v zadostni meri dosegljiva.
Opredelitev poslov, ki na njej temelji štajerski poselski red, je torej v kmetiške in ne kmetiške posle, torej v take, ki so najeti za gospodarstvo, ki jim je poljedelstvo glavno in odločilno pridobitno sredstvo za način in obseg vzdrževanja gospodarja in njegove rodbine, in v druge. Značaj poslednjih je pogodila »naredba« s tem, da označuje gospodinjske posle izvzemši tiste, ki so redno zaposleni tudi v poljedelskem
") Enako določa tudi S II krmjskih poselskih redov.
Predpisi službenih pogodb med gospodarji in posli.
211
obratu gospodarjevem, kot one, katerih službena razmerja spadajo v njeno območje. S tem je označila služnike, kojih udejstvovanje je izčrpano v neposrednem preživljanju in negovanju gospodarja in njegove rodbine, a niso udeleženi na njegovem pridobivanju, segajočem čez te potrebščine. Ker bi se gospodarsko pridobivanje, ki bi prišlo po gori navedeni definiciji poslov edino tu v poštev, utegnilo gibati le v okviru poljedelstva kmetiških obratov, so to nekmetiški posli v gornjem " smislu, ki si jih je »naredba« zamislila za subjekte razmerij, od nje urejenih.
S tem pa ni izključeno, da bi bil tudi med kmetiško družino posel, ki skrbi po svoji dolžnosti le za osebni dobrobit gospodarja in njegove rodbine in bi bil torej podvržen glede svojih službenih pravnih razmer predpisom »naredbe«. To bi bilo mogoče pri kmetiških gospodarstvih s tako visokimi dohodki, da omogočijo popolno ločitev preživljanja od poljedelske podlage. V navadnem kmetiškem gospodarstvu, ki stoji v vseh svojih delih v službi domačega poljedelstva in ki se v njem pod vplivom tega obrata razvija tudi vse življenje osen, ki so v njem, pa ravno tako ni mesta za posle, določene zgolj za gospodinjstvo, kakor ga ni po gorenjih izvajanjih za osebe, ki bi se udejstvovale le v poljedelstvu brez zveze z gospodinjstvom in ki bi, kakor rečeno (vsled manjkajočega osebnega stika z gospodarjem), sploh ne spadale k poselskeinu stanu.
Tudi iz vsebine »naredbe« same, zlasti iz njene social-nopolitične strukture sledi, da je razlikovanje kmetiških in ne-kmetiških poslov njena podlaga. Določbe o počitku (§ 9), do-liustu (§ 10) in odpravnini (§ 20) kažejo vpliv nove struje, ki omejuje gospodarjevo udobnost v prilog uslužbenčevi prostosti in samoodločbi. Pri razmerah nekmetiških poslov je to mogoče brez škode za splošnost, ker so njihova dela namenjena le osebnim potrebam gospodarjevim, ki si utegne vsled odsotnosti posla nastali piimanjkljaj nadomestiti z drugimi najetimi posli. Te omejitve v užitku splošnost ne občuti. Pri kmetiškili poslih pa delovni čas in počitek ni moči enotno in obče obvezno urediti, ker se za njih obseg merodajne okolnosti spreminjajo po potrebah konkretnega primera. Ako bi se take okolnosti ne upoštevale, bi bila splošnost v veliki, morda v katastrofalni
212
Predpisi službenih posodo mod gospodarji iti posli.
meri prizadeta, ker pridejo donosi kmetiškega dela po kritju domače potrebščine s preostankom splošnosti v prid in je ta v svojih življenskih pogojih od tega preostanka docela odvisna. Zato se morata pri poslih te vrste ravnati delavni čas in počitek po večji ali manjši nujnosti opravil, večji ali manjši težavnosti dela, po vremenu in letnem času in po mnogih individualnih posebnostih uslužbencev in gospodarjev tako, da za nje nikakor ni moči postaviti enotnih pravil. Ker je tako kmetiški posel s svojim gospodarjem vred pravzaprav v službi splošnosti, je njegova preskrba za starost tudi dolžnost višjih družabnih enot (države), ne pa njegovega gospodarja, ki ima od svojega poljedelskega obrata vobče edinole svojo in svoje družine življensko preskrbo, če in dokler se sam v njem udej-stvuje, od imovine, ki bi ga vzdrževala neodvisno od njegovega truda. Zato nalaga »naredba« po pravici gospodarju, ki ima dovolj imovine, da vzdržuje kmetiškega posla za svojo osebno nego, odpravnino za gospodinjskega posla, ki pusti službo po dolgem službovanju (najmanj 10 let). Ta odpravnina je skromni začetek odškodnine za izgubljeni poklic. Poselski red ne nalaga take odškodnine gospodarju kmetiškega posla, ker je sam le njegov poklicni tovariš, ki ima pred njim le to prednost, da ima v svoji kmetiji stalno, od tuje volje neodvisno priliko za udejstvovanje svoje delavne moči v prid javnosti.
S tem, da je »naredba« ločila ne kmetiške posle od drugih in zanje ustvarila posebno pravo, uvedla je v pravni sistem za slovensko pravno področje opredelitev poslov v kmetiške in ne kmetiške. S tem je bila pravna ureditev službenega razmerja kmetiških poslov pridržana, ali ohranjena poselskim redom v zadevnih krajevnih območjih, ne samo kranjskemu in ljubljanskemu, ki ne izpuščata v naštevanju poslov, zaposlenih le v poljedelstvu, ker poslov sploh ne naštevata, ampak tudi štajerskemu in koroškemu, ki sta bila izdana tudi za posle zgolj poljedelskega obrata.
Ko bi temu ne bilo tako, bi bili posli, zaposleni izključno ali prvenstveno v poljedelskem obratu, v svojih službenih pravnih razmerah podvrženi edino le določbam občnega zasebnega prava, s tem pa bi institut kmetiških poslov izgubil svojemu bistvu zelo ustrezne zaščitne uredbe za gospodarja
Predpisi službenih povodb med goSipcdair j i ju posli.
213
in uslužbenca. Izgubljena bi bila za slednjega zelo važna pravica iz § 18 štaj. pos. reda do brezplačne bolezenske preskrbe za dobo 4 tednov, dasi službeno razmerje prej prestane, in prav tako tudi pravica do bolezenske preskrbe proti povračilu stroškov iz § 17 štaj. pos. reda za posla, ki je sam kriv svoje bolezni, kar daje občno zasebno pravo (§ 1156 v zvezi s S 1156 b o. d. z.) le poslu, ki ni sam kriv svoje bolezni, pravico do bolezenske oskrbe proti povračilu izdatkov za zdravnika in zdravila iz mezde, ki gre za čas bolezni samo za 14 dni in le, če je trajala služba že pol leta, za 4 tedne, vsekakor pa ne preko prestanka službenega razmerja.
Kmetiški posel, ki zboli 25. decembra, bi bil torej po občnem pravu s 1. januarjem brez oskrbe, po štajerskem in kranjskem poselskem redu pa je zasiguran še za nadaljnje 3 tedne, za rok, ki ga pač ne presega nobena normalna bolezenska d^ba. V slučaju gospodarjeve smrti utegne postati posel, s katerim trajanje službe ni pogodbeno določeno, po § 1159 b o. d. z. že po 14 dnevih brez službe vsled odpovedi dedičev, dočitn se mu to po § 19 štaj. pos. reda utegne primeriti šele po enem mesecu, po § 25 kranjskih pos. redov celo šele po treh mesecih, po koroškem pos. redu pa po 6 tednih. Ob neupravičenem takojšnjem odpustu iz službe dobi posel, ako trajanje službe ni pogodbeno določeno, po § 1162 b o. d. z. mezdo le do konca (14 dnevnega) odpovednega roka, po poselskih redih mezdo in hrano še za vso do konca leta manjkajočo dobo, če ne • znaša več kot 6 tednov po štaj. pos. redu, tri mesece po kranjskih poselskih redih in osem tednov po koroškem poselskem redu, največ pa za te zadnje dobe. Enako ima pri upravičenem in od gospodarja zakrivljenem takojšnjem izstopu tak kmetiški posel po § 1162 o. d. z. pravico na hrano in mezdo za 14 dni, po štajerskem poselskem redu (§ 21) pa za en mesec, po kranjskih poselskih redih (§ 29) za četrt leta, po koroškem pos. redu pa za 6 tednov.
Po § 1162 o. d. z. sme za določno dobo najeti posel iz tehtnih razlogov, ki so torej izpostavljeni samovoljni razlagi, predčasno zapustiti službo, po poselskih redih pa le iz taksativno v zakonu navedenih razlogov (§§ 19, 21 štaj. pos. reda. j}§ 2S, 29, 30 kranjskih poselskih redov).
2N Predpisi služb en (Ui pogodb med gospodarji iti posli.
Po § 1154 o. d. z. bi moral dati gospodar kmetiškemu poslu mezdo vsak mesec, po poselskih redih pa v daljših razdobjih in sicer po štaj. pos. redu (§ 16) koncem vsakega četrtletja, po kranjskih poselskih redih, če ni drugačnih krajevnih običajev, enako koncem vsakega tretjega meseca (§ 15), po koroškem poselskem redu pa ima pravico obdržati plačo za dva meseca do konca leta. Tudi so po § 16 štaj. pos. reda mezdni obroki, ki zapadejo četrtletno, izmerjeni v različnih odlomkih letne plače, primernih letnemu času, ki je tako zelo me-rodajen za intenzivnost in vrednost opravljenih del, kar utegne kmetiškim poslom otežkočiti izpremembo službenih mest. »Naredba« gotovo ni imela namena ukiniti teh naredb posebnega stanovskega prava, ki segajo globoko v pravice in razmere prizadetih oseb, in podvreči ustrezna razmerja določbam občnega prava, ki so namenjene le za občno skupino uslužbencev, sprejetih v gospodarjevo hišno skupnost (med temi so tudi domači učitelji, obrtni pomočniki itd.) in ki je smatrala, da je treba urediti zadevne pravne odnošaje za ne kmetiške, torej za javnost manj važne posle, ko ima posebne določbe o pravici do bolniške oskrbe (§ 11) o odškodnini vsled izstopa ali odpusta iz službe (§ 21, 22, 23), o plačilnih rokih (§ 5). Saj je smatrala to za potrebno tudi tretja delna novela k o. d z. od 19. marca 1916 št. 60 dež. zak., ko je v § 153 določila, da ostanejo nedotaknjeni predpisi poselskih redov, dasi je izdala za uslužbence v skupnosti s službodajalcem živeče, podrobne predpise skoro v vseh materialnopravnih odnošajih, ki so urejeni v poselskih redih. S tem je bilo uveljavljeno stališče, izraženo v poročilu pravniške komisije bivše gosposke zbornice o zakonskih predlogih te delne novele9), da je podrobna ureditev poselskega razmerja s posebnimi zakoni (poleg občnega zasebnega prava) potrebna. Tudi v slovstvu10) ni spora, da v občnem zasebnem pravu ni mesta za podrobne določbe tega razmerja. Enako so državna oblastva, ki jim je poverjena izvedba »naredbe«, na stališču, da so ostali v veljavi poselski redi za službeno razmerje kmetiških poslov navzlic »naredbi«.
*) Glej materialije k ces. nar. od 19. marca 1916 št. 69 str. 374. ") Glej Venzel Triimmel na navedenem mestu.
Predpisi službenih pogodb med gospodarji in posli.
Nova uradna izdaja poselske knjižice, odobrena z odlokom pokrajinske uprave za Slovenijo, oddelka za socialno politiko v Ljubljani od 17. januarja 1923 štev. V 20715/22 ugotavlja veljavnost poselskih redov za gospodarske ali kmetiške posle, ki jih označujejo skladno s prvo kategorijo poslov po štajerskem poselskem redu kot tiste, ki opravljajo samo dela, spadajoča k gospodarstvu (dela na polju, v gozdu, v hlevu itd.) ali pa skupno s temi tudi hišna ali gospodinjska opravila, veljavnost »naredbe« pa za hišne ali gospodinjske posle, ki so najeti za službo v hiši ali kuhinji. Razločevanje gospodarskih in gospodinjskih poslov pa se ne zdi točno, ker je nedvomno po predpisih naredbe urejati tudi službeno razmerje tistega posla, ki oskrbuje kot hlapec višjega častnika za njegovo ježo ali vožnjo namenjene konje, dasi ne opravlja dela v hiši ali kuhinji.
Pravnim nazorom, ki so vladali dolgo dobo pravnega razvoja, nasprotuje mnenje, da bi bilo zlasti v duhu veljavnega pravnega reda utemeljeno razveljavljenje pristojnosti občinskih predstojništev za obravnavo in razsojo sporov iz službenega razmerja med kmetiškimi posli in njihovimi gospodarji z določeno časovno omejitvijo. V razpravi Venclja Triim-mela: »Zur Kritik des Begriffes Gesinde« je izvedeno z navedbo obširnega zgodovinskega gradiva, da je bilo radi javnopravnega značaja, lastnega poselski pogodbi, ki je izzval izdajo predpisov s krajevno policijskim značajem zanjo, poverjeno izvajanje predpisov poselskih redov ne izvzemši sodstva v povsem zasebnih pravnih predmetih tega razmerja, upravnim oblastvom v dobah, ko politična uprava in sodstvo nista bila strogo ločena. Tako pri nas od leta 1828 do 1850 in od leta 1856 dalje do danes. Naglo policijsko postopanje s svojimi pravnimi sredstvi brez odložne moči je res tudi najbolj sposobno, da pomore k izpolnitvi kmetiškoposelske pogodbe11), služeče javnim koristim. Poselsko delo je namreč tako navezano na trenutek, da izven njega delo ni več izpolnitev pogodbe in se vrednost tudi ne more nadomestiti z denarno odškodnino, zla-sti ne z ozirom na domnevano siromašnost poslov.
") Sploh so svoj čas smatrali te službene razmere kot stvar policijske zakonodaje. Glej materialije k 111. del. novele k obč. drž. zak. poročilo komisije za pravosodne predmete str. 377.
216
Predpisi službenih pogodb med gospodarji     posli.
Uveljavljenje izpolnitve s prisilnim privedenjem posla v službo po § 24 štaj. pos. reda ali po § 1162 a o. d. z. v sodnem postopanju bi na primer v večini primerov ne doseglo smotra, ker bi postalo izvršljivo šele po preteku službene pogodbene dobe, namreč šele s koncem leta.12)
Povsem upravičeno je poverjena občinskim upraviteljem naloga, da razpravljajo in odločajo službene spore kmetiških poslov z njihovimi gospodarji zlasti iz istih razlogov, iz katerih se sploh pritegnejo sodniki iz ljudstva za razsojo izvest-nih pravnih razmerij, ki so jim bolj znana. Njihova pripadnost k istemu stanu in njihovo vsakdanje občevanje z njimi olajša oziroma šele omogoči razumevanje za sporna vprašanja in dejanske okolnosti, ki jih povzročajo.
Ta pristojnost nikakor ni bila izključena za spore iz službenega razmerja poslov, zaposlenih le v poljedelskem obratu gospodarjevem. Po duhu zakona je bila marveč zaposlenost v poljedelskem obratu še prav posebno odločilni moment za njo. To je sklepati tudi iz naredbe min. za notranje stvari od 15. marca 1860 št. 73 drž. zak., ki je to pristojnost, izvestno sledeč struji občnega pravnega reda, še razširila celo na službene spore poljedelskih gospodarjev z njihovimi poljedelskimi dninarji, ki jim manjka vez gospodinjske skupnosti. Ni moči torej v tej skupnosti, marveč le v poljedelskem službovanju iskati razlog za izključitev pravdne poti. Natančno izvajanje predpisov poselskih redov po upravnih oblastvih bi bilo le v javno korist, ker bi zasiguralo za javnost tako potrebno nemoteno in enakomerno obratovanje poljedelstva. Pri tem bi bilo na podlagi odločbe bivšega upravnega sodišča dopustiti le to premembo, da sta nadava in izročitev lista o nadavi pogoj za veljavnost poselske pogodbe le, če njeno izvrševanje še ni pričeto, da pa se prizna veljavnost pogodbe, ki se je že začela izvrševali, tudi če ni bila dana nadava in bil izročen list o nadavi. kakor predpisujeta §§ 5 in 6 štaj. pos. reda.
S temi izvajanji je menda posrečen dokaz o podsodnosti občinskih predstojnikov, določeni v § 34, da so podvrženi v
") To se je tudi /.godilo v pravnem primeru, ko je o njem izšla vrhovna sodna odločba.
217
krajih, za katere velja štajerski poselski red. v svojih službenih razmerah z gospodarji vred temu poselskemu redu vsi posli tistih gospodarstev, ki slone na poljedelstvu kot vzdrževalcu rodbine in ki ne ločijo poslov, najetih za osebno postrežbo gospodarjevo od poslov, za poljedelska dela najetih. V gospodarstvih s poljedelskim obratom pa, ki je v njih že uvedena ta ločitev poslov, pa velja to za tiste posle, ki so zaposleni v poljedelstvu. To velja tudi za kraje, za katere so veljavni kranjski oziroma koroški poselski redi.
V našem pravnem sistemu je torej razlikujoč činitelj v urejevanju poselskih pravnih razmer razlika med kmetiškimi in ne kmetiškimi posli. Razmere prvih urejajo poselski redi, razmere drugih pa ureja »naredba«.
Upravno kazensko pravo.
Dr. Franjo Ogrin.
Kazensko pravo, veljavno za sodišča, je kodificirano v kazenskem zakonu in kazenskopravdnem redu. Imamo sicer sodno-kazenske določbe tudi v drugih zakonih (tiskovni zakon, zakon o živilih iz leta 1896, zakon o posesti in nošenju' orožja iz leta 1922) toda to so izjeme.
Napram temu upravno (politično) kazensko pravo ni niti v materialnem, niti v formalnem delu zbrano v celoto, marveč se nahajajo zadevne norme raztresene v raznih zakonih in naredbah, ki nimajo medsebojne zveze. Tudi komentarji o tem pravu so redki (Mayrhofer sam ga obravnava na kratko, njegov komentar je razen tega v marsičem zastarel).
V nastopnih izvajanjih naj presmatram, ali in koliko je kodifikacija upravnega kazenskega prava možna in potrebna.
Navedem naj tudi bistvene določbe formalnega dela tega prava.
2)8
Upravno kazensko pravo.
A. Materialno kazensko pravo.
Z upravno kazenskimi sankcijami so zaščitene raznovrstne gospodarske, kulturne, prosvetne in socialne dobrine. Zakoni, ki urejajo te panoge državnega in družabnega udejstvo-vanja, so številni in njihove kazenskopravne določbe so naravno brez medsebojne zveze. Vrhtega so gospodarske, kulturne in socialne potrebe in zahteve po obeležju stvari podvržene trajnemu izpreminjavanju in valovanju.
Iz teh razlogov ni moči spraviti upravnokazenskih določb materialne smeri v eno enoto ali sistem. Govoriti bi se dalo le o sistemiziranju v malem. Tako n. pr. bi se utegnil ustvariti enoten zakon o kaznivem vedenju posameznika na javnih prostorih; o javnem pijančevanju*) (pijanost sama na sebi na javnem prostoru je danes nekazniva, primerjaj pa §§ 523 in 524 kaz. zak.); o ravnanju z živalmi (trpinčenje). S tem bi se nadomestile zadevne določbe (§ 11 ces. naredbe od 20. aprila 1854 drž. zak. št. 96, naredbe iz leta 1904 dež. zak. št. 12). Tudi min. naredba od 30. septembra 1857 drž. zak. št. 198 bi se dala spraviti v kako zvezo. Ta namreč določa: Vsa dejanja ali opustitve, ki so označena v zakonih ali v odredbah obla-stev, izdanih v njihovem področju kot kazniva ali vsaj iz policijskih odnosno javnih ozirov kot protipostavna, ne da bi bila za to zagrožena posebna kazen, se kaznujejo po tej naredbi v denarju od 50 para do 25 Din oziroma z zaporom 6 ur do 14 dni. Kazen pa ne sme biti nikdar večja kakor bi bila zadevna kazen po kaz. zakonu.
V splošnem pa je moči zadevne predpise n. pr. iz vodo-pravnega zakona, obrtnega reda, delavsko zavarovalnega prava itd. le nanizati drugega k drugemu, ne da bi s tem dobili organsko celoto.
Za upravnega uradnika začetnika bi imela tudi taka zbirka svojo vrednost, za izvežbanega uradnika, ki mora poznati celo upravno pravo, pa izgubi na pomenu.
*) Sedaj nar. ministra za notranje zadeve od 13. novembra 1919» Ur. I. št. 752/19 o omejitvi točenja alkoholnih pijač.
Upravno kazensko pravo.
H. Formalno kazensko pravo.
Kakor kaže, ni moči spraviti upravnokazenskih norm materialnega značaja v sistem. Vsaka siceršnja zbirka teh pa bi tudi ne utegnila imeti trajne vrednosti. Ravno nasprotno velja za formalno kazensko pravo. Tu je dana možnost, ustvariti enoten upravno kazenski postopnik, ki bi imel trajno vrednost.
Ker so dosedanji zadevni predpisi močno raztreseni, naj sledeče obravnavanje velja nalogi: 1) pokazati veljavno upravno kazensko pravo te vrste (v kratkem pregledu); 2) utemeljiti potrebno izpremembo in poenotenje.
I. Upravno kazensko oblastvo.
Po min. naredbi z dne 3. aprila 1855 drž. zak. št. 61 gre preiskava in kaznovanje prestopkov, ki niso označeni kot kazniva dejanja po občnem kazenskem zakonu oziroma sicer prepuščenim sodnim ali drugim oblastvom (finančnim, agrarskim), politični upravi. Pristojno je oblastvo, v čigar okolišu se zgodi prestopek (forum delicti commissi).
Izvrševanje kazenske oblasti je poverjeno na eni strani državnim, na drugi samoupravnim oblastvom. Dočim pa izvedejo prva (srezko poglavarstvo, mestni magistrat, policijsko ravnateljstvo, policijski komisariat, veliki župan) kazenski postopek v svojem delokrogu od ovadbe do izvršitve sodbe, gre pritožba proti kazenskim sodbam samoupravnih oblastev na pol. državno oblastvo. Samoupravna oblastva sodijo tedaj le v I. stopnji.
Tudi sicer je kazenska oblast samoupravnih oblastev omejena. Dana je le. kadar obsegajo zakoni, ki normirajo krajevno policijo, spadajočo v lastno področje občin, kazenske sankcije in ni podana pristojnost sodišča. Sem spadajo prestopki: po zakonu v obrambo poljščine (izjemo določa § 30 tega zakona); po stavbnem redu (izjemo kaže § 95); po zakonu o požarni policiji in gasilnih stražah; po cestno policijskem redu za državne in nedržavne ceste; zlasti pa za zaščito odredb v krajevno policijskih stvareh, ki jih je sklenil občinski odbor glasom zadevnega pooblastila v občinskih redih (§ 35 obč. reda za bivšo Kranjsko).
220
Upravno kazensko pravo.
Poudarjati je, da ne tvori n. pr. visokost škode nobene meje med pristojnostjo samoupravnih in državnih oblastev, dalje da je državno oblastvo I. stopnje pristojno brez ozira na višino zagrožene kazni in nastopa torej državno oblastvo II. stopnje le v primeru prizivov oziroma milostnih prošenj.
Važna je teoretično izrečena in v praksi udejstvovana meja med politično kaznivimi poljskimi in gozdnimi prestopki na eni in sodno kaznivimi tatvinami na drugi strani.
Posebnost je mešana pristojnost upravnega oblastva in sodišča, izrečena v § 200 zakona o zavarovanju delavcev, po kateri gre pritožba zoper sodbo pol. oblastva (državnega) na prvostopno oziroma okrajno sodišče v 8 dneh po priobčenju.
II. Sposobnost (kvalifikacija) upravnega kazenskega sodnika, sestava sodnega organa.
Pravilno bi bilo, da bi utegnila opravljati upravno kazensko oblast le oseba s popolno juridično izobrazbo. Le taki osebi je moči pravilno presojati objektivni in subjektivni dejanski stan (razloge, ki izključujejo kaznivost, določbe o zastaranju).
Vendar pa to načelo ni nikjer izraženo v upravnem pravu, marveč v zakonih izrecno prekršeno: a) glede kazenskega postopka pred samoupravnimi oblastvi; b) v zakonu o inšpekciji dela in o zakonu o zaščiti delavcev. Po teh dveh zakonih sodi zadevne prestopke obrtni nadzornik (inšpektor rada), ki je redoma tehnik in ne jurist. Vendar pa gre tu za presojo večinoma tehničnih zadev.
Sodnik je sodnik poedinec brez ozira na stopnjo, na kateri se vrši obravnavanje. Le samoupravno oblastvo, t. j. občina sodi zborno. Kazenski organ so župan in dva občinska svetovalca, tako da je tu nekak kazenski senat (§ 58 obč. reda za bivšo Kranjsko). S tem je zakonodajalec nedvomno imel namen postaviti večje jamstvo za objektivni in pravilni postopek občinskih sodišč, kojih člani so dostikrat preprosti ljudje iz naroda.
III. Izvršitev kazenskega postopka.
Upravno oblastvo more uvesti postopek na ovadbo 1) javnega organa, orožniške postaje, županstva itd.; 2) na ovadbo
Upravno kazensko pravo.
221
zasebnika; 3) uradoma. Dočim tvori ovadba neposreden povod za uvedbo kazenskega postopka, se ta v drugih dveh primerih prične večinoma šele, če so poizvedbe dognale upravičenost zasebne ovadbe oziroma podrobnosti uradne vednosti.
Postopek je a) izreden, b) reden.
a) Pri izrednem postopku utegne izdati kazensko oblastvo brez poprejšnjega zaslišanja stranke kazenski nalog.
To je bilo dopustno do naredbe z dne 16. decembra 1819, Ur. 1. št. 809/19*) samo v obrtnem kazenskem postopku (§ 147a obrt. reda) in po zakonu o odvračanju in zatiranju živalskih, kužnih bolezni. Odkar pa velja ta naredba (sedaj zakon od 15. septembra 1922, Ur. 1. št. 317/22), je kazenski postopek s kaz. nalogom pod nastopnimi pogoji splošno dopusten za vse prestopke, ki jih kaznuje politično oziroma policijsko oblastvo:
1.) Ako ovadi javno oblastvo ali javen organ, omenjen v s' 68. kaz. zak;
2.) temeljem lastnega službenega opazovanja tega organa:
3.) ako politično okr. oziroma polic, oblastvo namerava naložiti globo le do zneska 125 Din ali zaporno kazen do 5 dni.
Besedilo kaz. naloga po § 2. gor. naredbe, docela enako zahtevam § 147 a obrt. reda, je natanko določeno.
Pravni 1 e k i proti kaz. nalogu:
Redoma je mogoč samo pismen ali usten ugovorv8 dneh po dnevu vročitve in mora obsezati tudi dokazila za nekrivdo. Ugovora ni predložiti v razsojo nadrejenemu služ. oblastvu, marveč na podlagi tega formalnega pravnega leka uvede sodeče oblastvo redni kazenski postopek, t. j. zasliši obdolženca, izvede dokaze in izreče šele na to sodbo.
Ako ni ugovora, postane kaz. nalog pravnomočen in izvršljiv. Dopustna pa je vsekako milostna prošnja za znižanje ali odpust kazni na nadrejeno oblastvo. Ta utegne vsled svoje splošne nadzorne pravice preizkusiti, ali so bili dani pogoji za izdajo kazenskega naloga in ga razveljaviti, če jih ni bilo; sicer pa kazen le milostnim potom izpremeniti.
") Med uradntštvom obično »2erjavcva naredba« imenovana.
222
Upravno kazensko pravo.
Izredni pravni lek. to je postavitev v prejšnji stan. Ta lek je dopusten le, ako obdolženec dokaže, da mu vsled nepremagljivih zadržkov brez lastne krivde ni bilo moči se držati roka, predpisanega za ugovor in ako prosi v 3 dneh po tem, ko zadržek preneha, za upostavitev (§ 364 kaz. pr. reda).
b) Redni kazenski postopek.
Ako ni podana pravna možnost za kaz. nalog ali če oblastvo smatra, da bi se utegnilo kaznovanje zavleči, tedaj je uvesti redni kaz. postopek. Možnost ugovora proti kaz. nalogu nudi namreč obdolžencu dobrodošlo sredstvo, zavleči izvršitev kazni. Ta ima pa tem večji vzgojni in socialni učinek, čini prej sledi kaznivemu dejanju.
Upravni uradnik, ki sodi. ne opravlja nikdar samo tega dela. Izvrševanje kaz. oblasti je namreč v neposredni zvezi z izvrševanjem zadevnega zakona sploh. Kdor ima n. pr. področje obrt. prava ali vodnega prava, sodi tudi o obrtnih in vo-dopravnih prestopkih itd.
Ker je pri upravno kazenskih prestopkih ugotovitev dejanskega stana razmeroma — so tudi izjeme — lahka in radi obilice kaz. poslov pri upravnem oblastvu I. stopnje, predpisujeta ministr. naredbi od 3. aprila 1855, drž. zak. št. 61 v § 3 in z dne 5. marca 1858 drž. zak., št. 34 v § 1 takozvani suiuarični postopek, ki je predvsem v tem, da se upravno oblastvo prepriča o krivdi ali nekrivdi ovadenčevi najkrajšim potoni.
Po danes splošno veljavnih načelih kazenskega postopka je sodečemu oblastvu ovadenca neposredno in ustno zaslišati. Zato ga povabi na zagovor. Vendar pa ni moči trd'"tl da bi nilo zasliševanje po županstvu ali pa po polit, oblastvu obdolženčevega bivališča postavno naravnost nično, ker nastopa to oblastvo. če tudi trpi neposrednost, le v imenu sodečega oblastva.
Ako obdolženec prestopek prizna, je postopek s tem — izvzemši izvršilnost — končan, ker zadostuje uprav, oblastvu priznanje krivde za izrek sodbe. Ako pa obdolženec prestopek
Upravno kazensko pravo.
22o
taji, so vabiti na drugo obravnavo priče in obdolženec, odnosno je izvesti še druge dokaze in njih uspeh prcdočiti obdolžencu. Po tem širšem postopku dobi upravno oblastvo dovoljno podlago za proglasitev kaz. ali oprostilne sodbe.
Uspeh obravnave je vpisati le v bistvenih točkah v posebno kazensko razpredelnico, ki jo predpisuje citirana min. naredba iz leta 1858. Ta razpredelnica obseza na eni poli 12 razpredelkov, njena uporaba je obvezna, vendar pa je moči zaslišati ovadenca in priče, ako gre za obsežnejše izpovedi, na poseben zapisnik (postopek z zapisnikom). V tem primeru ostaneta nepopisana samo razpredela V. in VI. kaz. razpredelnice.
V upravnem kaz. postopku bi bilo dosledno opustiti po nekod še obstoječo navado, da pošiljajo spise podrejenim organom v poizvedbo, ali je obtožencev zagovor resničen, mesto da bi upravni uradnik sam izvedel ponudene dokaze (zaslišal priče). Tudi je še bolj omejiti zasliševanje obdolženca po občinski organih.
Vzrok takemu postopanju je 1) prevelika obremenitev kazenskega referenta z drugim delom, 2) namen, prihraniti strankam čas in denar, zlasti kadar gre za manj važne prestopke.
Upravne kazni so: 1) ukor (posvaritev), glasom § 62 goz-denga zakona in 131 a obrtnega reda, 2) globa, 3) zapor, 4) odtegnitev pravic (izguba obrtne pravice, odtegnitev pravice, imeti vajence ali mladostne pomožne delavce).
Zapor je ali samostojno izrečena ali pa le nadomestna kazen za primer, da je neizterljiva denarna kazen. V upravno kazenskem postopku ne velja splošno pravilo, da je izpre-niiujati denarno kazen v primeru neizterljivosti v zaporno, marveč je to dopustno le, ako se glasi kazenska sankcija alternativno na denarno ali zaporno kazen, oziroma ako zakon izpremembo izrecno normira. Zato se n. pr. denarne kazni po 2—4 gozdnega zakona ne dajo pretvarjati v zaporne.
Kot merilo za izpreminjanje velja 5 Din — 24 ur. Tako določa sedaj veljavni predpis člena III. zakona Ur. 1. št. 317/22, vendar pa skupni zapor ne sme presegati najvišje, po zadevnem zakonu dopustne zaporne kazni. Tako ne sme biti po
224
Upravno kazensko pravu.
obrtnem redu (§ 135) nadomestna zaporna kazen višja od 3 mesecev, po zakonu o živalskih nalezljivih boleznih (§ 63) ne višja od 2 mesecev.
Pravno vprašanje je, ali sme upravno oblastvo izrekati poljubno ali primerno nadomestno zaporno kazen, ali pa je vezano na gori omenjeno relacijo. To je zanikati de lege lata, ker je računiti pri pretvarjanju za vsakih 5 Din — 24 ur. Vendar pa govorita dva razloga za naziranje, da upravni kazenski sodnik pri izreku nadomestne zaporne kazni ni vezan na gorenje merilo: 1) obsegajo že posamezni zakoni izjeme (v prejšnjem odstavku omenjena, potem člen III zakona Ur. 1. 317/22, po katerem ne sme nadomestna zaporna kazen v primeru kazenskega naloga presegati izmere 5 dni, dočim bi pokazala relacija za najvišjo globo 125 Din — 25 dni); 2) imata globa in zapor različno vrednost oziroma učinek. Globo n. pr. 100 Din utegne obsojenec plačati, ne da bi jo hudo čutil, gotovo ne hujše kakor zapor 20 dni.
S kazensko sodbo je v danem primeru (razglas radi streljanja s topiči od 16. maja 1901 dež. zak. št. 17) izreči tudi, da zapadejo zadevni predmeti, v tem primeru topiči.
Najvišja izmera glob iz zakonov, izdanih pred 1. novembrom 1916, je glasom zakona Ur. 1. št. 317/22 povišana na dvajsetkratni znesek.
Če ni druge zakonite določbe, gre globa glasom dekreta dvorne pisarne od 6. marca 1840 št. 4069 zb. p. z. št. 413 v ubožni zaklad občine, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje.
K r i v da in krivec p r i obratih in družba h.
Za kaznivo dejanje mora odgovarjati, kdor ga je zagrešil. To v kazenskem pravu splošno priznano načelo ima v upravnem kaz. postopku izjeme. Kazniv je n. pr. tisti, v čigar obratu so se zgodili v zakonu določeni prestopki, oziroma oni, komur naj bi kaznivo dejanje koristilo, tako da je civilno pravno obvezan za eventualno odškodnino. Tako se kaznuje po § 62: 8 gozdnega zakona gospodar, čigar živina se je pasla v tujem gozdu brez ozira na to, kdo je bil pastir; radi prekoračenja policijske ure se kaznuje gostilničar, če tudi sam ni stregel gostom.
Upravno kazensko pravo.
Zato je kazniv pri zadrugah, družbah v takih primerih njihov predstavnik (načelnik, predsednik) in ne morda poslovodja, obratovodja. Trditev, da je predstavnik družbe v danem slučaju brez krivde, ni pravilna, ker je krivda že v pomanjkanju nadzorstva. Ako bi bil obsojen n. pr. obratovodja namesto družbenega predstavnika, potem bi se v zvezi s to kazensko sodbo ne mogla družba v upravnem postopku obsoditi v povračilo škode (primerjaj cestno policijski red za nedržavne ceste §§ 1, 7, 31). Napačno bi pa bilo, ako bi se udruženje samo kot skupina oseb obsodilo z denarno globo, saj bi v primeru neizterljivosti ne bilo jasno, na kom naj se izvrši nadomestna zaporna kazen.
§ 1339 o. d. z. in upravno oblastvo.
Ta z ozirom na današnje pravno stanje famozni paragraf se glasi: Telesne poškodbe, protipravne žalitve svobode in razžaljenja časti preiskuje kazensko sodišče po okolnostih kot zločine ali kot težke policijske prestopke, ako pa ne spadajo v nobeno teh vrst. politično oblastvo kot prestopke.
Piaksa je iz tega ustvarila zasledovanje razžaljenja časti v določenih primerih po političnem oblastvu.
Kaj je na tem? Po mojem mnenju je ta paragraf iz leta 1811 derogiran po občnem kazenskem zakonu iz leta 1852. To je sklepati iz razglasnega patenta k temu zakonu. Saj so vendar tudi dobra, ki naj jih ščiti gorenji § 1339, dovolj in podrobno zaščitene v kazenskem zakonu iz leta 1852 kot poznejšem zakonu (lex posterior derogat priori). Ako pa je ta zakonska določba razveljavljena, potem je razveljavljena v celoti in ne velja več niti njen politični konec.
S tem pa odpade tudi pranje žaljene časti po upravnih oblastvih. Ako pa bi bil še v veljavi § 1339 o. d. z. potem so še nastopni pomisleki proti uporabi.
Čast je le ena in častni pojmi so isti, pa bodisi da se kliče v njeno obrambo sodišče ali pa upravno oblastvo. Ako torej ni moči izposlovati, da se kaznuje dozdevno žaljenje pred sodiščem, bodisi ker ni zakonitih pogojev, ali ker zadevno dejanje ni žaljivo, tedaj tega perila tudi ni moči oprati pred upravnim oblastvom. Kako naj se to vrši v praksi? Razžalje-
15
226
Upravno kazensko pravo.
nec pač ne more vložiti istočasno sodne iti politične tožbe. Ako pa vloži prvo in čaka z drugo, utegne dejanje kot politični delikt zastarati. Sicer pa ne more dobiti zadoščenja pred upravnim oblastvom, kdor propade na sodišču, ker n. pr. ni smatrati, da je dejanje žaljivo.
Tako bi ostala pristojnost političnega oblastva po tem paragrafu v skrajnem primeru, kadar je razžaljenje v zaprtem pismu ali brez prič, ker je tedaj sodna tožba a priori izključena, sicer pa bi bilo upravnemu oblastvu izreči nepristojnost »brez razprave« z odlokom.
Zastaranje.
Kazen zastara v času. navedenem v posameznih zakonih (po gozdnem in obrtnem zakonu v 6 mesecih), ako pa ni druge določbe, glasom S 4 min. naredbe od .1 aprila 1855 drž. zak. št. 61 v treh mesecih. Zastaranje nastopi, ako ni bil v predpisani dobi uveden pred pol. oblastvom noben postopek (od trenutka oziroma dneva, ko je bilo zagrešeno kaznivo dejanje) in odpade preiskava in kaznovanje. Ker je pa na zastaranje paziti uradoma, je v primeru zasebnega udeleženca — ako gre tudi za odškodnino — izreči to brez razprave z odlokom, sicer pa niti ta ni potreben. Ako bi oblastvo I. stopnje prezrlo zastaranje, ga ima upoštevati oblastvo druge stopnje pri svoji rešitvi.
Poudariti je. da za zastaranje v upravnem kaz. postopku ni treba razen preteka določne dobe nobenega drugega pogoja, kakor jih našteva n. pr. § 531 kaz. zak. za sodni postopek. To vsebuje § 4 gori imenovane min. naredbe.
IV. Stopnje v kazenskem postopku.
Sta le dve stopnji. Politično oblastvo 1. stopnje (srezko poglavarstvo, mestni magistrat, policijsko ravnateljstvo) sodi v prvi, veliki župan v drugi stopnji. Ako pa sodi v 1. stopnji samoupravno oblastvo. razsoja v drugi državno upravno oblastvo I. stopnje. To načelo je n. pr. izrecno navedeno v zakonu o obrambi poljščine itd. Sicer je pa to samoobsebi umevno, ker vrše občine kazensko oblast v prenesenem delokrogu. V vseli takih primerih gre pritožba proti odlokom samoupravnih obla-
Upravno liimmiilm pravo.
227
stev na državno upravno oblastvo. To sme sploh kazenski postopek nase pritegniti, ako je prvo enostransko. Ker delajo državna oblastva tako in sicer z ozirom na sedanjo pomanklji-vo organizacijo občin tudi brez navedenega razloga, je postalo izvrševanje kaz. oblasti po občinah domala iluzorično. Razume se, da to ni vedno v interesu stvari, izpremeniti pa bo moči šele, ko dobimo z novim obč. zakonom tudi pri nas popolnejšo organizacijo občin.
Izjemo glede vrstnega reda sodečih oblastev imamo v zakonu o inšpekciji dela in v zakonu o zaščiti delavcev. Tu je sodnik v I. stopnji obrtni nadzornik, v II. pa ministrstvo za socialno politiko.
Primerjaj tudi v tej razpravi že omenjeno določbo § 200 zakona o zavarovanju delavcev o mešani pristojnosti upravnega oblastva in sodišča.
V. Prizlv in prizivna doba.
Proti sodbam upravnega oblastva I. stopnje je dopusten priziv na nadrejeno upravno oblastvo v postavni dobi, ki je različna. Prizivna doba po obrtnem redu je 14, po zakonu o obrambi poljščine 8 dni. Merodajna je zadevna specialna določba. Ako pa zakon v tem oziru ne predpisuje druge dobe, tedaj je splošno priziv prijaviti v 24 urah po razglašeni sodbi, v 3 dneh pa izvesti. To določuje § 3 zadnji odstavek min. naredbe od 3. aprila 18551 drž. zak. št. 61.
Razmotrivanje o prizivni dobi proti kaz. sodbam oblastev druge stopnje odpade, ker sta v smislu § 18 zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih kakor v upravnem postopku sploh tudi v upravnem kazenskem postopku le 2 stopnji. To velja, ker ne dela ta zakonita določba nobene zadevne razlike. Edino o prošnjah za izpregled zapadlih predmetov in pravic odloča ministrstvo, ako je bila kazen v drugi stopnji potrjena, glasom § 5 min. naredbe z dne 31. januarja 1860 drž. zak. št. 31.
Sicer je za kazenske primere že prej veljalo pravilo, da proti dvem enakim kazenskim sodbam ni nadaljnjega priziva (s 3 min. naredbe z dne 31. januarja 1860 drž. zak. št. 31 in drugi zakoni). Na drugi strani je pa v nasprotnem primeru tudi ie takrat bilo moči — v upravnem kazenskem postopku ni jav-
15'*
228
Upravno kazensko pravo.
nega obožitelja — spraviti zadevo v III. stopnjo, ako je vsebovala kazenska sodba I. stopnje tudi izrek o odškodnini, a je bila na priziv ene stranke razveljavljena oziroma odškodnina odbita. V tem primeru je imel zasebni obtožitelj oziroma zasebni udeleženec pravico in možnost priziva na III. stopnjo.
Prizivna doba teče od dneva razglašene sodbe oziroma ako je bil ob razglasitvi prijavljen priziv in zahtevan izvleček iz kazenske razpredelnice, od dne njegove vročitve. Pomotna je torej trditev, da velja tridnevna prizivna doba v primerih, ko je priziv v 24 urah prijaviti, v 3 dneh pa vložiti, ako ne proglasi sodeče oblastvo samo sodbe marveč potom drugega državnega ali avtonomnega oblastva. Pač pa je smatrati, da veljajo predpisi zakona od 12. maja leta 1896 drž. zakona št. 101 glede teka prizivne dobe, kadar je bila po razglasitvi vročena kaz. sodba pismeno. Ako poteče prizivna doba na nedeljo ali praznik, je moči vložiti priziv še naslednji delavni dan. Priziv je dalje pravočasno vložen, ako je oddan zadnji dan na pošto.
Tudi pri rednih kazenskih sodbah je seveda dopustna milostna prošnja za odpust oziroma znižanje kazni in to celo po pravnomočni sodbi. V ozira vrednih primerih jo utegne oblastvo tudi uradoma predlagati (§§ 4, min. naredbe od 31. januarja 1860 drž. zak. št. 31). O tem odloča prizivno oblastvo oziroma v primeru, da je vložena po preteku prizivnega roka, nadrejeno oblastvo.
Prizivna doba naj bi vobče bila vsaj 3 do 8 dni, ne da bi bila veljavnost priziva vezana na prijavo v določeni krajši dobi (v 24 urah). Tako bi dobila stranka dovolj časa za premislek.
VI. Kazensko pravdni red in upravno kazenski postopek.
Za upravno kazenski postopek velja načelo, izraženo v posameznih ministrskih razpisih in uveljavljeno v praksi, da je uporabljati nekatere predpise kaz. zakona in kaz. pravdnega reda. kolikor nimajo upravni zakoni drugih določb in kolikor so sploh uporabljivi v upravno kazenskem postopku. To velja n. pr. za te-le določbe:
Z nevednostjo kazenskega zakona (kazenskih določb) se ne more nihče izgovarjati (§§ 3 in 237 kaz. zakona), pri izmeri
Kužičev načrt o pogozdovanj n.
229
kazni je upoštevati obtežilne in olajševalne okolnosti (§§ 263 in 264 kaz. zak.); obveznosti izpovedi za obdolženca ni in ga ni siliti k priznanju krivde z obljubami itd. (§§ 25, 202, 203 kaz. pr. reda); odškodovanje prič in izvedencev za pot in zamudo časa oziroma za oddajo mnenja (§§ 383—386 kaz. prav. reda); vpostavitev v prejšnji stan (§ 364 kaz. pr. reda); prosta presoja dokazil itd.
Iz teh izvajanja sledi, da je jako potrebna enotna zakonita ureditev norm, ki naj veljajo za (formalni) upravno kazenski postopek. Tak postopnik bi moral obsegati, upoštevajoč izkustva prakse, vse zadevne predpise in tvoriti nekak politični ka-zenskopravdni red.
Ružičev načrt zakona o gozdovih in o pogozdovanju.
Prcf. dr. Metod Dolenc.
1. Po vseh pokrajinah naše države obsegajo gozdovi 31% površine, država sama ima v svoji lasti skoraj polovico teh gozdov. Za smotreno gozdarsko politiko, ki bodi kolikor moči enotna za vso državo, treba predvsem poznanja vseh prilik, spadajočih v to stroko, v vsej državi. Težko je dobiti strokovnjakov, ki bi vse te prilike točno poznali in utrli pravo pot edinstvenemu zakonu o gozdovih in o pogozdovanju.
V predgovoru R u ž i č e v e knjige1) čitamo, da je Jugu-slovensko Šumarsko Udruženje že leta 1921 na ustanovnem zboru izvolilo poseben odsek in mu je poverilo sestavo
*) Načrt zakona o š u m a m a i z aš u m 1 j a v a n j u Kraljevine Srba, Hrvata i Slo ven a ca. Tekst. — Motivi. (Kratak prikaz našeg šumarstva i šum. administracije u času oslcbodjenja). — Predlog manj in e upravno« odbora Jugoslovenskog šumarskog udruženja. Sastavio Ing. Andrej Ružič. Ljubljana 1925. Izdala Podružnica Ljubljana J. Š. U. Str. VI.+137.
230
Ružičev načrt o pogozdovanju.
načrta za edinstveni državni zakonik o gozdovih in o pogozdovanju. Ta odsek pa ni prišel do pravega dela. Zato je leto za tem minister za gozdove in rudnike R a f a j 1 o v i č sklical komisijo strokovnjakov, ki so v kratkem roku izdelali široko osnovo za načrt zakona. Koncem 1. 1922 je prišel njihov elaborat pred »širšo komisijo«. Toda člani te komisije so dobili besedilo osnove za načrt stoprav ob svojem prihodu v Beograd v roke in v 10 dneh niso mogli drugega napraviti kot prečitati osnutek in ga malo predelati, do končne redakcije in usvojitve načrta pa ni prišlo. Člani te komisije iz Slovenije so vsled tega sklenili, da bodo sami izdelali svoj načrt na temelju splošnih smernic, ki jih je ustanovila širša komisija. 14 dni pozneje pa je upravni odbor Jugoslovanskog Šumarskog Udruženja poveril vseučiliščnemu profesorju dr. Aleksandru Ugrenoviču in tedanjemu gozdarskemu svetniku v Ljubljani ing. Antonu Ružiču isto nalogo. Oba sta delala, toda vsak zase. Ko je slednjič prišlo do nove seje v Beogradu na ministrstvu za gozdove in rudnike, je bil 26. aprila 1923 od večine sprejet Ugrenovičev predlog. Ružičev načrt pa označen kot predlog manjšine.
R u ž i č je svoj načrt dokončno redigiral in ga z nagibi opremil v oktobru 1. 1923, a v tisku izdati ga je utegnil šele pod novim ministrom za gozdove in rudnike dr. Žerjavom v prvi četrtini I. 1925. Tako eksistirata dva načrta drug poleg drugega, Ugrenovičev, ki je izšel v Ljubljani 1. 1923, in Ružičev, ki je izšel istotam 1. 1925. V nastopnem hočem govoriti o načrtu strokovnjaka Ružiča, ki je deloval in še deluje (ta čas pri mariborski oblasti) v Sloveniji, o kateri pravi v svoji knjigi (str. 111), da je brez dvoma najbolje in najzdraveje urejena pokrajina v državi.
II. Za pravnika je na Ru žice ve m načrtu zanimiv predvsem problem zakonodajne tehnike vobče in pa rešitev predlaganih določb, ki posegajo v območje občih sodišč. Presoje o tehnični ureditvi načrta se seveda kot nestrokovnjak niti dotakniti ne morem. Smem pa ugotoviti, da je R u ž i č v izdaji svojega načrta priobčil zelo obširno razpravo kot nekakšne nagibe k načrtu, v katerih navaja med drugim tudi zakonite predpise raznih pravnih področij o gozdarstvu, za
Ružičev iiaeri ;/ pogozdovanju.
231
kar mu bodo pravniki zelo hvaležni. Razočara pa pač vsebina teh nagibov v pogledu popolnosti, kajti govor je tu o pregledu našega gozdarstva, gozdne uprave in nadzorstva, o nalogah gozdarske politike, o določbah občnega dela. Ko pa pride avtor do drugega dela načrta (šumska uprava) in do tretjega (administrativni postopek, zastaranje, kazenske odredbe, pristojnost, sojenje, prehodne in zaključne odredbe) pa skoraj do cela obmolkne, češ »te določbe so tako jasno izdelane, da je vsako obrazloženje odveč«. Pisatelj pravi končno, da se zadnja dva dela tičeta »u mnogočem naših jurista, pa neka oni svoju kažu. Ovaj je načrt premišljen i proveden konsek-ventno do kraja«.
Kolikor daje avtor načrta pravniku besedo, bi nastopno napisal nekoliko opazk. Še prej pa naj podčrtam dvoje avtorjevih vodilnih misli, da se vidi duh, ki veje iz načrta, in spozna splošni značaj tistih določb, ki jih sme jurist presojati.
Prva misel, ki loči po izvajanjih pisatelja R u ž i č a v dokajšnji meri njegov načrt od U g r e n o v i č e v e g a, je ta da se on trudi podati načrt zakona, ki je načeloma i z r a z i t o centralistično zamišljen, dasi v podrobnih stvareh koncedira tudi različno ureditev vprašanj za poedine pokrajine (tako n. pr. glede minimalne površine zasebne gozdne posesti, za katero je postaviti kvalificiranega strokovnjaka kot upravitelja). Zdi se, da mu je bila samo skrb za kvalificirani naraščaj nagib za to, da je odstopil od unificiranja rešitve tega vprašanja. Najvišji cilj avtorjev, ki si ga stavi v svojem načrtu, je energično zabranjevanje nadaljnega uničevanja in p u s t o š e n j a gozdov in pa poprava o p u s t o š e n i h gozdov, sredstvo za dosego tega cilja pa »koncentracija s vi h zakona i propisa o suni a r s t v u, u ko lik o je ona i o le moguča«. Dočim zahteva Ugrenovič specialne gozdarske zakone tudi za posamezne pokrajine, misli R u ž i č. da naj se vsi specialni zakoni skupijo v en sam zakon, ki bo dal smernice, a posebne uredbe naj se izdajo za poedine oblasti (str. 116, 117). Skratka, vse naj se edinstveno sprovede. Tudi uprava bodi centralistična in za vse pokrajine enako izvedena. Dočim U g r e n o-v i č za pokrajine, kjer gozdni regal še ni odpravljen, ne pred-
'232
Ružietv načrt o posozdovatiiu.
laga šuniarskih tehničnih referentov, jih Ružič zahteva povsod. Administracija bodi urejena na temelju zakona o obči upravi. Policijska jurisdikcija naj se ne utesnuje na korist sodne, ampak razširi. Kjer ta njegova načela še nimajo potrebne zakonite zaslombe, ker predmetnih zakonov še ni, pooblastijo naj se »resortni ministri«, da v sporazumu z ministrom za gozdove in rudnike »stvorijo to prelazno« stanje v pokrajinah, kjer imajo drugačen postopek, kakor je predpisan s tem zakonom (sc. o gozdovih in o pogozdovanju po R u ž i č e v e m načrtu, str. 136).
Druga zakonodajna misel, ki jo Ružič podčrtava, je ta, da naj se z zakonom o gozdovih in o pogozdovanju reši hkrati tudi vprašanje, kako se naj preskrbi kmetovalcem in tistim, ki se bavijo poleg svojega glavnega poklica tudi z obdelovanjem zemlje, iz državnih in samoupravnih gozdov lesa, drv in pašnje. Na ta način naj bi se v smislu člena 141. ustave rešila agrarna reforma glede gozdarstva. Ružič pravi, da so drugi načrti to važno poglavje pustili v nemar, a misli, da treba naravno pravo do lesa in drv tistih, ki so gozdni sosedje, pretvoriti v zakonito pravico na strani neposestnikov in zakonito dolžnost na strani gozdnih posestnikov. V načrtu pa vendar ne predvideva obligatorne razlastitve v svrho agrarne reparacije, ampak se zadovoljuje s fakultativno za velike gozdne komplekse, »što u praksi ne znači drugo nego pretkupno pravo države i samoupravnih tela za te šume« (str. 124).
III. Po teh splošnih pripombah preidem k določbam na-či ta glede organizacije gozdarske službe. Izvedena je hierarhično, a avtor imenuje najvišjo nadzorno upravno oblast »mi-nistarstvo šuma i rudnika«. Neprilično se glasi določba, da stoji na čelu ministrstva minister, a organi ministra so »mini-starstvo šume i rudnika«, »generalna direkcija šuma i rudnika« kot piva stopnja, »direkcije šuma oblasti uprave oblasti«, od-nosno njihovi šumarski referenti kot organi druge stopnje, dalje »šumske uprave sreske upravne oblasti«, odnosno njihovi šumarski referenti kot organi tretje stopnje. Ni namreč točno, če se imenuje v marginalni rubriki »ininistarstvo šuma i rudnika« na prvem mestu, dasi je v resnici najvišja oblast minister; niti ni priporočljivo, da se imenujejo hierarhično podre-
Ružičev načrt o pogozdovanju.
233
jena oblastva v nasprotnem številčnem redu. nego je to običajno za instančna oblastva drugih resorov.
Tehnično neprimerno je dalje, da je v čl. 226 govor pri državnih gozdovih o instančni poti od šumske uprave preko direkcije šum na ministrstvo gozdov in rudnikov, da pa se koncem te določbe takoj pristavlja, da je rešenje tega ministrstva (¦— mari ne ministra? —) izvršno. Saj so tudi rešitve nižjih oblastev lahko izvršne. Ta klavzula o izvršnosti se večkrat ponavlja, v čl. 229 pa je vnovič poseben stavek, ki pravi še enkrat, da so »rešenja ministarstva šuma i rudnika« izvršna.
Glede pritožb je generalno določen rok 15 dni, računši od dne priobčenja rešitve ali odloka. Pogrešam določbo, kako je računati dneve, ko teče pritožba na pošti.
Težke pomisleke mi vzbuja določba čl. 231. Tu je rečeno, da je tisti, ki je napravil ovadbo o kaznivem dejanju ali za-nemarjenju dolžnosti, dalje tisti, ki je napravil »terminirano« ovadbo ali prošnjo ali pritožbo, upravičen zahtevati od oblastva, ki mu je bilo to predloženo, da mu potrdi čas predložitve. Pritožbe pa mora pristojna oblast rešiti v enem mesecu, od kar jih je prejela. Če se pa izkaže potreba izjeme od te določbe, mora pristojna oblast stranko v navedenem roku o tem obvestiti. Sedaj pride končna določba čl. 231: »Ako stranka, koja je podnela žalbu, ne dobije u tom roku nikakvo rešenje, može obzirom na propise ovog zakona postupiti, kao da je primila pozitivno rešenje«. Kaj je pozitivno rešenje, tega ne izvemo. Ali ne bi bilo »pozitivno rešenje« tudi to, ako bi stranka dobila obvestilo, da velja v konkretnem primeru izjema, ki podaljšuje rok? Pa če gremo preko te misli, ali je napadena rešitev postala vsled pritožbe neeksistentna? Kako je postopati, če je ovadil radi gozdarske krivice zasebnik zasebnika; — ali naj se obsodi ovaditelj na stroške poizvedb (v smislu čl. 244 načrta), ker se je ovajeni pritožil zoper sodbo, a je bila višja upravna oblast preobložena z delom ali pa prelena. da bi obvestila stranko  o izjemnem podaljšanju roka? In kdo naj tako reši?
IV. O gozdarskih kaznivih dejanjih govori glava VI. prvega dela načrta. Nikakor se ne morem strinjati z določbami načrta glede kaznivih dejanj, ki utegnejo biti tudi kazniva dejanja po občem kazenskem zakoniku. Iz načrta izhaja le, da
231
Ružičev načrt o pogozdovanju.
je pri gozdni tatvini plačati vrednost poškodovanega lesa, če je bilo drevo občutno poškodovano, in da se razen tega kaznujejo storilci po čl. 234. V tem členu je sicer res navedeno, da se vsi prekršaji predpisov zakona o gozdovih kaznujejo po splošnem kazenskem ali kakšnem drugem specialnem zakonu, torej po rednih sodiščih. Ali kje je diferencialni moment med gozdnim kvarom (Forstfrevel) in med gozdno tatvino (Wald-diebstahl). V čl. 234 je celo govor o posebno težkih slučajih in o »kombinovanih prekršajih«, ne da bi jih mogli že vsled tega momenta subsumirati pod sodne delikte. Tu bo treba na vsak način korenitih izprememb načrta, tako, da se vnese kot razloček med gozdnim kvarom in gozdno tatvino moment malenkostne vrednosti ali pa moment samovoljnega ravnanja v prepričanju, da bi storilec smel vzeti iz gozda lesa, smole, žira, gob. jagod, črne zemlje itd. na prošnjo zastonj ali proti malenkostni odškodnini.
Za gozdarska kazniva dejanja ustanavlja načrt dvojno kvalifikacijo: izstupe (prestopke) in prestupe (pregreške). Y čl. 243 pravi naš načrt, da vrši poizvedbe »prethodno interno« pristojna gozdarska uprava in odstopa »instruisane akte« s cenitvijo škode in z zahtevo na odškodnino in plačilo stroškov v smislu gozdarskega zakona v kar najkrajšem roku pristojni sreski oblasti, da izvide (= poizvedbe) popolni in izreče sodbo, ako niso ovajena dejanja kazniva po občem kazenskem zakoniku. Tu se vidi, da avtor načrta ne pozna dovolj našega modernega kazenskega postopanja, ampak domneva nekako iste pravne razmere kakor so v Srbiji. Pravilno bi bilo, da bi se že ob dvomu, ali ne spada kaznivo dejanje v pristojnost rednih sodišč, prepustilo nadaljnje postopanje sodiščem, kajti inače so vse poizvedbe več ali manj nepotrebne, ker sodišča itak ne morejo vezati. Zlasti velja to za precenjevanje škode na drug način kakor je določen po kazenskem pravdnem redu. Nerodno je izraženo tudi določilo, da mora vsakdo državne gozdarske organe ubogati, če kaj zapovedo, da se prepreči preteča nevarnost za gozdove. Ali naj velja to tudi za oboroženo vojaško silo. za višje gozdarske uradnike itd.?
V čl. 240 je navedeno, da se morajo državni in samo-upravni uslužbenci, ki jim je gozd poverjen v varstvo, kazno-
Ružičev načrt o pogozdovanju.
235
vati za tatvine in udeležbo na tatvini in gozdnih poškodbah kot »utajači opšteg kaznenog zakona«, a za vse administrativne krivice ali zanemarjenja dolžnosti po odredbah zakona o uradnikih državljanskega reda. Tu je jasno videti, da je šel avtor ali njegov mentor na posodo k srbijanskemu kazenskemu zakoniku, toda brez kritičnega pregleda zakonite snovi. Smiselno ista določba o »utajačih« velja le v Srbiji in Črni gori. drugod pa ne. Treba torej to zakonodajno misel preurediti ali pa izpustiti. Drugo bi priporočal brez bojazni za kakšno škodo vsaj izreka načrt itak generalno, da veljajo določbe občih kazenskih zakonikov, kakor obstoje v posameznih iiokrajinah, povsod do izenačenja kazenskega prava. Tudi glede obtežilnih okolnosti je šel avtor na posodo k srbijanskemu pravu; prevzel je iz zakona o šumama (od 30. marca 1891) obtežilne okolnosti. izpustil pa olajševalne. Prav umestno bi pa bilo, ako bi si bil od tam izposodil n. pr. določbe o sozveznosti sodnih in administrativnih deliktov ...
Ponesrečeno je tudi poglavje o zastaranju. Rok je odrejen za prestopke in pregreške na eno leto. Če pomislimo na možnost zastaranja pregreškov in prestopkov, ki spadajo pred redna sodišča, v treh mesecih, kakor n. pr. po kazenskem zakoniku v Sloveniji in Dalmaciji itd., potem moramo zopet reči, da postopa načrt brez kritičnega smisla za pravni po ložaj v raznih pokrajinah države. Zastaranje izvršljivih sodb v treh letih je tudi institut, ki je povzet iz srbijanskega prava^ a ga za naš kazenski proces ta čas ne moremo priporočati, ker ne gre, da bi se za en del kaznivih dejanj zastaranje dovolilo, glede vseh drugih kaznivih dejanj, ki so v velikanski večini, pa ne.
V čl. 232 je rečeno: »za prekid zastarelosti u drugim slu-čajevima važe propisi opšteg kaznenog p o s t u p n i k a,« a v Sloveniji, Dalmaciji, Hrvatski, Bosni itd. so ti predpisi, kolikor se tičejo baš prestopkov in pregreškov, le v kazenskem zakoniku. Sicer bi pa bilo treba tudi še kaj povedati o trajnih in ponavljalnih deliktih, ki so za gozdarske zadeve precej tipični. Ni lahko razumeti, zakaj naj sodni pregreški zastarajo v prilično kratki dobi. pri administrativnih kaznivih
236
dejanjih pa naj Damokiejev meč preteče obsodbe visi nad storilcem brez kraja in konca.
Zahteva po odškodnini zastara po načrtu objektivno v pol letu, subjektivno v dveh mesecih a tempore scientiae. Oba roka sta prekratka; niti ne vidim razlogov, zakaj ne bi bilo to vprašanje urejeno samo po načelih občega državnega zakonika, kar naj bi veljalo enako tudi za protizakonito zavzetje gozdnega zemljišča.
Uvedba popularne obtožbe je za veliki del države za enkrat neizvedljiva, smatram jo pa tudi za nepotrebno. Kdor je oškodovan, se oglasi že sam. Nikar dajati preveč prilike za denuncijacije iz gole objestnosti vaškega nemaniča, ki ga stroški zastran neopravičene ovadbe sploh zadeti ne morejo.
V prehodnih določbah načrta nam kaže avtor, kako enostavno si je zamislil unifikacijo začasnega postopka, sodstva in kaznovanja po zakoniku o gozdovih. Pooblašča se »nadležno ministarstvo. da privremenim naredjenjem, uva-žujučim predloge dotičnih oblasnih, upravnih vlasti odnosno direkcija šuma sporazumno sa ministarstvom šuma i rudnika urede povremeni postupak, sudjenje i kažnjavanje po ovome zakonu prema postoječem redu na dotičnom teritoriju«. Ti predpisi naj se izdajo v roku 6 mesecev t. j. do časa, ko pride do veljave zakon o gozdovih. Kdo so pristojna ministrstva? Kje so glavna načela postopanja? V ustavi jih ni; v načrtu zakona tudi ne. Ali naj velja prosta roka — na vsej črti? Ministri so odposlanci političnih strank in se obdajajo v svojih uradih s svojimi političnimi pristaši. Ali naj pripustimo, da nastane vedno kolebanje v gozdarski državni politiki, kakor se pač »režimi« menjavajo!
V. Kakor radi priznamo avtorju veliki trud in ljubezen do stvari, ki sta nemara s tehnične strani rodila vsega uva-ževanja vrednih predlogov, tako moramo le obžalovati, da se avtor ni glede jurističnega dela svojega načrta pred publikacijo obrnil na pravne strokovnjake, namesto da bi jih šele v tiskanem načrtu pozival, naj se sami za kritiko njegovega načrta pobrigajo. Če pravi avtor načrta, da je načrt »premišljen in izveden dosledno do kraja,« izrekel je sodbo in ipsa causa in še to kot nepristojen sodnik. Povzeli smo le
O patrtakmotMiKta Odboru u Cehoslovačkcm Ustavu.
237
glavne stvari iz pravniškega dela njegovega načrta, in pravno tehničnih hib bi lahko navedli še dokaj, pa menda že poka-zane spričujejo, da je avtorjeva sodba — nepravilna.
Seveda ima R u ž i č mnogo olajšilnih okolnosti zase, predvsem to, da zakonodajna tehnika pri naših zakonodajalcih sploh ni tako upoštevana, kakor bi morala biti. In vendar moramo ponovno in ponovno poudarjati, da ne zadošča samo dobra volja, ampak da je treba zasnovateljem načrta temeljite juristične naobrazbe in izčrpne informacije v predmetu. Šele kooperacija strokovnjakov po tehnični strani in strokovnjakov po pravni strani bi mogla podati elaborat, k i bi srne Iv eljati za primerno podlago n a d a 1 j n e g a razpravljanja. Samo tisti zakonodajni načrti so v resnici v državnem duhu koncipirani, ki so zasnovani tako, da ne omalovažujejo prava niti ene pokrajine s posebnim pravnim o b m o č j e m.
O parlamentarnom Odboru u Čeho-slovačkom Ustavu.
Prci. dr. Gjcrgje Tasič.
Sve moderne zapadnoevropske države, i ako demokratske, priznaju uredbe u stanju nužde. Te uredbe, kao što je poznata, donose se kad Parlament nije na okupu i ne može se sazvati da bi mogao na vreme svršiti posao, medjutim stvar je vrlo važna i hitna; ali pod uslovom, da se traži naknadno odobrenje Parlamenta, koji je može poništiti. Ove uredbe su priznate i u nauči, ali samo kao jedno sredstvo po nuždi, i to kao jedno tako reči krajnje sredstvo.
Pojava ovakvih uredaba pokazala se neizbežnom ne samo u toku rata kada su one imale čak jednu znatnu primenu i u najdemokratskijim zapadnim državama, več i posle rata. Kod nas se nedavno desio takav slučaj sa stanbenim pitanjem. Pošto je od 1. januara 1925. prestao da važi zakon o stano-viina.  koji  je  ograničavao  slobodu  ugovaranja.  barem  u
238 (t parlamentarnom Odboru u Čeliosl-ovačikcm Ustavn.
svojim glavnim odredbama, imali su da stupe opšti propisi gradj. zakonika, koji garantuju takvu slobodu. U takvoj situaciji najbolje je bilo od svih mogučih rešenja da se donese jedna uredba u stanju nužde. Na uredbe iz čl. 94 U. oče vidno nije se moglo misliti. Uredbe za primenu zakona pretpostav-Ijaju jedan postoječi zakon: u ovom slučaju se čine naprotiv izuzeča od postoječili zakona: medjutim nije bilo niti se moglo dobiti makakvog ovlaščenja od skupštine, pošto je ona bila raspuštena. Ali nije se moglo takodje misliti ni na neke via-dine naredbe. koje bi obavezivale samo administrativnu (po-licisku) vlast, a ne i sud. jer. prvo. vlada može izdavati samo zakonite naredbe i, drugo, tirne bi se stvorio sukob izmedju administrativne i sudske vlasti, pošto bi sudovi i dalje primenjivali opšte propise gradj. zakonika. I vlada je i donela jednu »od-luku« (bez kraljeve sankcije) kojom se produžuje zakon o stanovima do 1. maja 1925. Ali ta odluka je u stvari jedna uredba. Ona se obnarodovala: njoin se produžuju propisi jednog zakona, odn. ukidaju opšti propisi gradjanskog zakonika i zavode specialni od 1. januara do 1. maja 1925. Istina, nju donosi ministarski savet. a ne kralj; ali uredbe i ne mora doneti uvek kralj, i kad se jednom stane na gledište da su ovakve uredbe moguče. onda se može uzeti da ih može dono-.siti i sam ministarski savet. Sto je vlada taj akt nazvala od-lukoin. to ima da se bez sumnje objasni tirne, što je ona uvidela da se ova odluka ne može zasnivati na čl. 94., jer ovaj ne predvidja nikako i ovu vrstil uredaba.1)
Medjutim dešavaju se i ovakve stvari. Danas vlada može da kraljevim ukazom produži stari budžet u izvesnom roku (kod nas za 4 meseca), u slučaju, kad budžet nije izglasan, a skupština je raspuštena. (Uzgred budi rečeno, ne i onda kad
'> Karakteristično je, <fc su se naši pravnici n večini izrazili -protiv ¦ovog akta smatrajnči ga kao saviršcno proizvoljam, bez osnova u ma kakvo.n pr ovnom propisn. Medjutim danas u francuskoj nauči, i nailibe-ralniji pravnici, kao na pr. proif. Dmguit. priziiaju mogučnost ovth uredaba it izvesnim momentima! Pitanje je. razume se, da li jc takav b:o ovaj ntctnent, o kome je -goTe reč. Ali ko ima smisla za socialne nevolje i iMižde. i zadatke države, zasnovane na ustavil da brani s-lahije. taj če se složrti -s nama da je taj moment odista bio -takav.
C) .pa/rtaiieMrar.noin Odboru u Cehoslovačkoui Ustavu.
239
je saziv zaključen, jer po našem Ustavu saziv se ne može zaključiti, dokle skupština ne reši budžet). No može se desiti jošte, kada je zakonodavna skupština raspuštena, pre no sto je donela budžet, a sazvana je Ustavotvorna, da nastupi ovakva situacija. Istekla je budžetska godina, a nov budžet nije donet niti su izglasane dvanaestine. Vlada može da Kraljevim ukazom produži stari budžet samo za 4 meseca. Medjutim Ustavotvorna Skupština može jošte biti pri radu, a da istekne rok vladinog budžeta (recimo da se ona sazove i počne da radi na 3 meseca od dana raspuštanja zakonodavne skupštine i posao nije mogla svršiti za jedan mesec). Možda malo vero-vatan slučaj u praksi, ali danas su bile zbog naročitih prilika, socialnih i političkih, moguče i stvari koje se inače normalno ne dešavaju. Po našem mišljenju, Ustavotvorna Skupština ne može biti nadležna zato, i to ne samo, što je ona sazvana za donošenje Ustava i pretpostavlja se da je samo zato sazvana, več najviše iz razloga, što ona ne mora da odobri budžet. Jer na taj način vlada, koja očevidno ne može da raspusti ovu skupštinu dokle ona ne reši pitanja o Ustavu za koja je sazvana, može da ostane bez budžeta i da ipak i pored toga nastupi stanje ex lex. Ali, i kad se Ustavotvornoj Skupštini da jedno takvo pravo, ipak to ima da se smatra kao jedno sredstvo u nuždi.
Medjutim dešavaju se i druge neprilike, kao na pr. što se tiče budžeta. Pretpostavimo da je sazvana Ustavotvorna Skupština. Medjutim istekao je rok budžetu. Vlada bi mogla da produži stari budžet za četiri meseca ili da traži odobrenje novog od Ustavotvorne Skupštine. Kad ima da se bira izmedju ovoga dvoga, onda nam izgleda da se ima izabrati drugo. Ako se pak desi da je vlada več izkoristila rok od 4 meseca, onda u toliko pre ona ima da se obrati ustavotvornoj skupštini. Ali takav jedan način ima jednu nezgodu. Ako U. S. ne bi odobrila budžet, vlada bi imala da se povuče. Medjutim pretpostavlja se da je več došla vlada iz nove večine U. S., |X)što to za-htevaju načela parlamentarnog sistema. No osim toga u dragom slučaju vlada ne bi prema U. K. raspolagala sredstvom raspuštanja. kojim razpolaže prema običnoj skupštini. I. naj-zad. tu su teškoče u izvodjenju u pogledu vremena, na kojima
240 .') .partatmen tarnam Odboru u Čehoslovačkom Ustavu.
ne mislimo da se zadržavamo. Ma kako se mislilo o kompe-icnciji U. S. da donosi i budžet. očevidno to je jedna izvan-rodna mera i u najmanju ruku nezgodna za U. S., koja bi imala da se izključivo posveti reviziji Ustava.
* *
Ustanova Parlamentarnog Odbora, kakvu nalazimo u Čehoslovačkom Ustavu, otklanja ove teškoče.
Čehoslovački Ustav, pored ostalih novina, u kojima se izražavaju njegove liberalne tendencije i koje dokumentuju uz to i brižljivost pri njegovoj izradi, sadrži i ustanovu Parlamentarnog Odbora, sastavljenog od 24 člana koje bira na godinu dana jedan i drugi Dom, sa zadatkom da ih zamenjuje kada nisu na okupu. Ti momenti pak sledeči su: kada je jedan Dom raspušten i zbog toda ne može ni drugi da radi; vreme od dana kada je istekao mandat Domova do dana sastanka novih; kada su sazivi Domova odloženi ili zaključeni (što po ustavu mora biti istovremeno). Na taj način ovakva ustanova ima dobru osobinu: prvo, što obezbedjuje kontinuitet u državnim funkcijama, što je samo po sebi dobro, i drugo, što je na taj način isključeno da vlada može u izvesnim hitnim slu-čajevima da vrši one poslove koje bi trebao i mogao po Ustavu da vrši samo Parlament (Gornji i Donji Dom).
U smislu vršenja ovih funkcija je i odredjena nadležnost ovog Odbora. On je nadležan za sve poslove koji se tiču za-konodavnih i administrativnih funkcija Parlamenta. Od toga so učinjeni samo ovi izuzeci. On ne može birati Predsednika Republike ili njegovog zamenjenika. On ne može menjati ustavne zakone niti nadležnost administrativnih vlasti, osim u koliko se ne proširuju samo atribucije u radu administrativnih vlasti več organizovanih. On ne može povečati finan-siske obaveze gradjana novim i trajnim porezama, proširiti obaveze narodne odbrane, opteretiti državne finansije na jedan trajati način ili otudjuti državnu svojimi. On ne može davati pristanak za objavu rata. Što se tiče zakonodavne funkcije, koju on po odredbama Ustava ima, on je vrši u istoj formi, u kojoj je vrši i sama Velika Narodna Skupština (na ime u formi promulgacije i s potpisom nadležnih organa).
O parlammtaracm Odboru u Čeboistovačlcom Ifetavu. 241
U Ustavu se kaže da ovaj Odbor ima nadležnost! za sve slu-čajeve kada je »normalno potreban« zakon. S obzirom na to, da se uredbe mogu donositi samo za izvršenje zakona (čl- 55. Ustava), to je nadležnost ovoga u tom pogledu neograničena, jer je takva i zakonodavna. Ovaj Odbor bi dakle mogao tako-dje i menjati zakone. Ali ovu funkciju Odbor može vršiti na predlog vlade i sa odobrenjem Predsednika Republike. Osim toga za punovažnost ovih odluka, kao i odluka koje se odnose na troškove i pokriča izvan budžeta, potreban je pristanak apsolutne večine sviju prisutnih članova. I najzad ove mere podleže kontroli Ustavnog Suda koji ispituje da li su u sa-glasnosti sa Ustavom.
Sve mere, koje preduzme Odbor, imaju samo provizornu važnost. One se moraju izneti na prvoj sednici Donjeg kao i Gornjeg Doma i, ako ne budu sankcionisane u roku od dva meseca, one gube svoju vrednost.
* *
Ali i protiv ovakve institucije mogla bi da se stavi jedna primedba. U izvesnim slučajevima, kao što je to baš slučaj uredbe u stanju nužde, potrebno je brzo raditi, i zbog toga valja odluku staviti u ruke što manjeg broja ljudi ili čak jednog lica. Jer, kao što je poznato, akcija pretpostavlja principijelno koncentraciju vlasti. Medjutim Parlamentarni Odbor je sastav-Ijen od dosta velikog broja lica. Ali pored toga, što bi to moglo da samo u pogledu izvesnih slučajeva (pitanja) povuče kao po-sledicu nepotrebnost i neracijonalnost institucije Parlamentar-nog Odbora, postavlja se pitanje o tome da li se ne bi broj članova Parlamentar. Odbora mogao da smanji u takvim slučajevima, ako je to potrebno, i uopšte da li ne bi mogao da varira prema kategorijama poslova. Medjutim nikako ne treba smet-nuti suma da važnost ovih stvari zahteva jedan dovoljan broj ljudi sa potrebnim autoritetom, ako njihova hitnost zahteva što manji broj ljudi koji odlučuju.
16
242
Prvi kongres »ravnikov v Beogradu.
Prvi kongres pravnikov v Beogradu.
Dne 18. decembra ob desetih dopoldne je otvoril predsednik gd. Djoka N e s t o r o v i c s kratkim nagovorom Prvi Kongres pravnikov kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Dvorana Narodne skupščine je bila nabito polna pravnikov obojnega spola. V imenu vlade, ki so jo zastopali ministri gg. Uzunovič, Radojevič in dr. Krajač. je pozdravil kongres gd. minister Uzunovič, v imenu če-škoslovenskih pravnikov češkoslovaški konzul dr. Jindra A n-d r i j a d. Kralja je zastopal kapetan mornarice gd. M a ž u-ranic.
Zatem je sledilo čitanje referatov, ki se je nadaljevalo tudi popoldne.
Dopoldne so predavali: dr. Boža M a r k o v i č, dr. Stanko Frank in dr. Metod Dolenc o sodelovanju laičnega elementa v kazenskem pravosodstvu; Mihajlo J o v a n o v i č, dr. Dragutin T o n č i č in dr. Fran G o r š i č o rodbinskih zadrugah. Ostala dva referata sta prišla popoldne na vrsto: dr. Dragutin A r a n d j e 1 o v i č, dr. Srečko Z u g 1 i a in dr. Vladimir Goli a so predavali o neomejenem dokazu s pričami v civilnem postopku, dr. Stanko L a p a j n e, dr. Ivo Milic (Su-botica) in dr. Aneta M a i n k a s (Zagreb) o izenačenju dednih pravic moških in ženskih potomcev.
Popoldne je posetila deputacija kongresa, sestavljena iz članov vseh treh naših pravniških udruženj, Avalo, in se poklonila tamkaj na grobu neznanega junaka in položila nanj venec. Pri tem je izpregovoril gd. univ. prof. dr. Polič par iskrenih besed.
Drugi dan je bilo živahno življenje v vseh štirih sekcijah, največje zanimanje je vladalo za prvi dve. Razprave so bile v sekcijah končane že dopoldne.
Zaključna seja kongresa se je vršila v nedeljo. Po prečkanju pozdravnih dopisov in brzojavov je izpregovoril predsednik g. Nestorovič govor v spomin Njegoša, nato so Se pre-čitale resolucije posameznih sekcij. Resolucije so bile vse soglasno sprejete in se glase:
Prvi kongres pravnikov v Beogradu.
243
1. Ali i n kako naj se uvede sodelovanje 1 a-i š k e g a elementa v kazenskem pravosodstvu?
1. V spoznanju, da sodelovanje laikov v kazenskem pravosodstvu ni samo strokovno pravniško vprašanje, ki naj ga rešuje samo pravnik, da morajo marveč na njega rešitev vplivati i drugi faktorji, zlasti narod po svojih predstavnikih v Narodni skupščini, se kongres pravnikov ne izreka o njem dokončno, temveč samo konstatuje, da se je izjavila večina udeležencev, osobito iz krajev, kjer ni prave porote, zoper sodelovanje laikov v kazenskem pravosodstvu.
2. Dobro pravosodstvo je možno le tako, ako ga vrši usposobljen in vesten sodnik. Zato je neobhodno potrebno, povzdigniti nivo sodnikov, to pa pa je izvedljivo samo s popolno samostojnostjo sodnikov, ki je pa ni videti samo v stalnosti, ampak predvsem v njegovi materialni neodvisnosti. Da se dobi tak sodnik, izjavlja kongres željo, naj se sodnik čimprej gmotno okrepi, da bo utegnil vršiti svojo visoko dolžnost tako, kakor pričakuje to narod od njega.
II. A 1 i j e v civilni pravdi dopustiti neomejeno dokaz s pričami?
Ker se v tem vprašanju ni doseglo enotno mišljenje, ki bi se kot mišljenje sekcije izneslo pred kongres, priporoča sekcija kongresu, da se odloži to vprašanje za poznejši kongres.
V ostalem priporoča sekcija, da se vnese v novi civilno-pravdni postopnik načelo svobodne sodniške ocene vzprejetih dokazov.
III. O zadružnem pravu in s e 1 j a š k e m dedi n s k e m pravu.
1. V novem zakonodavstvu je treba ustanovo hišne ali rodbinske zadruge ne samo obdržati, ampak tudi okrepiti in zato dovoliti fakultativno snovanje novih zadrug v vsakem seljaškem selu po vsej državi kot najpripravnejše sredstvo in podlago za občo ureditev seljaškega posestva.
2. Za podlago pravni ureditvi zadružnih razmerij za vso državo je treba vzeti sedaj v Hrvatski in Slavoniji veljavni zadružni zakon od 9. maja 1889 z novelo od 30. aprila 1902 z izpremembami, potrebnimi v poedinih pokrajinah. Zlasti je treba dati zadrugi značaj pravne osebe z obliko kolektivne
16*
244
Prvi kongres pravnikov v BeogTadu,
lastnine, v kateri ni nasledstva. Za sodstvo v zadružnih pravnih vprašanjih bi morala biti pristojna sodišča po vsej državi, kakor je to sedaj v Srbiji in Črni gori.
3. Ker sedaj za Bosno in Hercegovino ni zakona, ki bi urejeval razmere v bivših kmetiških zajednicah in vlada o pravnem življenju popolni kaos v tem pogledu, naj se nujno uvede hrvatski zadružni zakon kot provizorni predpis z najpotrebnejšimi izpremembami.
IV. O izenačenju dednih pravic moških in ženskih potomcev.
1. Potrebno je, da se v bodočem jedinstvenem intestat-nem dedinskem pravu izenačijo pravice moškega in ženskega potomstva.
2. Ravno tako je potrebno, da se ustanove za dedovanje v seljaških posestvih in eventualno obrtniških, industrijskih in sličnih proizvajalnih podjetjih, da se prepreči razkosanje teh, izjemna sredstva v specialnih zakonih, vendar čuva vedno princip enakosti.
3. V tem slučaju naj se obrača pažnja zakonodavca na ustanovo odkupne pravice v korist enega naslednikov.
Naslednja točka: volitev stalnega odbora. Izvoljeni so bili soglasno: za predsednika dr. Danilo Maj aro n, odvetnik in predsednik odvetniške zbornice v Ljubljani, za podpredsednika dr. Ladislav Polič (Zagreb) in dr. Boža M a r k o v i č (Beograd), za člane dr. Dragoljub Arandjelovič, Obrad B 1 a g o j e v i č in Mihajlo Z 1 a t a n o v i č (Beograd), dr. Ante V e r o n a, dr. Dušan P e 1 e š, dr. Ivo P o 1 i t e o (Zagreb), dr. Janko B a b n i k, dr. Metod Dolenc in dr. Rudolf S a j o -v i c (Ljubljana).
Soglasno so bile sprejete tudi tri izpremembe pravil, ki jih je predlagal predsednik Nestorovič: 1. da more biti član kongresa poleg ostalih pogojev samo tisti, ki je zaeno član enega naših pravniških udruženj (čl. 3), 2. da se število članov glavnega odbora (poleg predsednika in dveh podpredsednikov) poveča od 7 na 9 (čl. 5) in 3. da se podaljša rok, do katerega je plačati članarino do 30. junija (čl. 10).
Po govorih dr. M a j a r o n a in dr. V e r o n e je predsednik Nestorovič zaključil zborovanje.
Prvi kongres pravnikov v Beogradu.
245
S tem bi bil začrtan v najglavnejših potezah potek znanstvenega dela na kongresu. Omeniti pa je tudi, da so bili udeleženci kongresa sprejeti s prisrčnostjo, ki je prekosila vsako pričakovanje. O tem jih je preveril že sprejem na beograjskem kolodvoru, kamor je prispela večina iz Slovenije in Hrvatske dne 17. septembra o polnoči. Sijajen banket dne 18. je združil okoli 1200 oseb v dvoranah »Kazine« in »Pariza«. V soboto popoldne se je podala večina udeležencev na parobrod Aleksander, ki se je vozil dve uri po Savi in Donavi, na ladji sami je priredila beograjska občina gostom zakusko. Zvečer se je vršila v Narodnem pozorištu slavnostna predstava. Poleg baleta so igrale najboljše moči dva odlomka iz srbske dramatične literature (Nahod III. čin, Gjido). V nedeljo popoldne so posetili udeleženci deloma dirke kola Dunavskih jahača, deloma so napravili manjše izlete v okolico.
V ponedeljek (21.) je odpeljal vlak pravnike v Arandje-lovac, srce Šumadije. Narod jih je tamkaj navdušeno sprejel, med gostijo, prirejeno od ljudstva, so se spoznavali pravniki s priprostim ljudstvom, pele so se vesele pesmi, plesalo kolo, godba je svirala. Večina gostov se je odpeljala popoldne v Topolo in Oplenac in se poklonila tamkaj duhu kralja Petra I. Osvoboditelja. Prisrčnost sprejema, prijaznost naroda in lepi kraj so osvojili srca vseh.
Kakšen je uspeh kongresa, nazvanega sicer prvega, a v resnici drugega zbora naših pravnikov? Z zagrebškim zborom je bil prebit led v tem pogledu, beograjski je stal že na trdnejših nogah. Ni sicer dvoma, da je Beograd sam dosti vplival, da je bilo število udeležencev tolikšno. Toda v drugi vrsti pa je vendar smatrati, da je zadobila institucija pravniških zborov v našem svetu trdna tla. S številom referatov, ki so se obravnavali na kongresu, se res ne moremo ponašati. Dokaj je važnih problemov, ki bi zaslužili obravnavanje na njem in nekatere panoge prava sploh niso bile zastopane. Toda tajiti se tudi ne da, da imajo vsi obravnavani predmeti veliko važnost glede na izenačenje prava pri nas. Končno je še kar se mora zaznamovati za velik uspeh: velika pozornost, ki so sledili z njo poslušalci referentom in pa intenzivna udeležba in sodelovanje pri razpravah v vseh sekcijah, ki sta bili
246
Pregled tujih zakonodaj.
znatno večji kakor na lanskem zagrebškem zboru. To kaže, da so se vsi sodelujoči zavedali, da gre za znanstveno delo na kongresu. To povzdiga tudi pravniški kongres nad zborovanja drugih stanov v državi, na katerih se obravnavajo večinoma stanovska vprašanja. Ta pojav nas navdaja z upanjem, da bo nivo prihodnjega kongresa stal še višje in da se bodo tudi naši pravniški kongresi kmalu merili s kongresi drugih narodov. Prihodnji kongres naj pokaže v vseh smereh že znaten korak naprej.
Pregled tujih zakonodaj.
Splošne opazke, ki so postavljene na čelo poročiloma o zakonodaji leta 1923 v Češkoslovaški in Avstrijski republiki (Slov. Pravnik str. 37 in si.), veljajo tudi za zakonodajo 1. 1924. Vendar kaže češkoslovaška zakonodaja v 1. 1924, da so se prilike v Češkoslovaški republik' znatno bolj ustalile nego v Avstriji; manj je spominov na vojno in neposredno povojno dcbo, manj se urejajo z naredbami materije, ki so se pred vojno navadno urejale z zakotni, zakoni niso več v tolikem številu izdani samo kot prigodmi, nego kot trajni. Vse to se opaža v avstrijski zakonodaji v manjši meri, dasi se tudi tu vidi napredek. Tehnka zakonodaje pa je v obeh državah dovolj visoka, mi jo lahko zavidamo v marsikaterem pogledu.*
»A. Sbirka zakonu a nafizeni statu československeho« v I. 1924.
1. Mednarodno pravo. Češkoslovaška tudi minulo leto ni samo pristopala vsakovrstnim splošnim mednarodnim pogodbam, nego je s celo vrsto držav sklenila posebne trgovinske in drugačne pogodbe za ureditev medschnih zlasti trgovinskih prilk in pravne pomoči. Posebno naj omenim več pogodb z Avstrijo, Ogrsko, Italijo, Nemčijo, ki urejajo likvidacijo stanja, nastalega s prevratom, med njimi dogovore z Italijo 14 o razvoju č. si. prometa v tržaški toki, 132 o ureditvi finančnopTavnih prilik, dogovor nasledstvenih držav 147 z zakonom 148 o depozitnih terjatvah napram ogrski poštni hranilnici, 201 o cesiji hipotečnih terjatev bivše A. o. banke v Č. si. na C si. državo; 223 z Ogrsko o popisu medsebojnih starti kron-
* Številke brez pristavka pomenijo tekoče število zakonov in naredb v »Sbirkk in »Bumdesgesetzblattu«: zakonom in odredbam iz prejšnjih' let je pristavljena letnica.
Pregled iiijih zakonodaj,
247
skih terjatev, z nar. 22/4, ki prepoveduje zasebno izravnamje takih dolgov in prekinja pravde zaradi njih, in še več dogovorov z Ogrsko slične pri-rode (terjatve iz vrednostnih papirjev, iz zavarovalnih pogodb, imovina varovancev 227—230).
II. Finančno pravo. Zak. 1 z nar. 89 o davku na premog (ščiti domačo produkcijo). — Zak. 7 z nar. 46, 189 o zaščiti valute in cirkulacije zakonitih plačilnih sredstev. — Nar. 156 k zakonu 268/1923. — Zak. 163, k: podaljšuje veljavnost zakona 151/1923. — Zak. 216 z nar. 276 o končni ureditvi avstrijskih vojnih posojil, za katera se daje z določenimi pogoji nekaj odškodnine (stroge kazni za napačne napovedi, kriva prisega pred finančnim oblastvom se kaznuje kakor kriva prisega pred sodiščem).
- Zak. 235 z nar. 300 o popustih pri plačevanju neposrednih davkov (§ 1: »Zas.tanki za minula leta do všetega 1. 1923 se smejo izjemno iz-prememiti ali izpregledati, če bi plačilo resno ogražalo obdavčenčevo gospodarsko podjetje ali njegovo alf njegove družine 'preživljanje. Zlasti se treba ozirati na izgube vsled padca cen (vrednosti) blaga investicij in terjatev in na slične posledice vojne. — Zaradi takih vzrokov sme odpasti predpis še ne naloženih davkov. — Zak. 236 ovlašča državo, da prevzame terjatve, ki so nastale napram Avstrji iz dobav za časa vojne. — Zak. 237 ustanavlja »posebni fond za znižanje izgub, ki so nastale vsled povojnih ukrepov«, v prid določenim vrstam kreditnih in denarnih zavodov, ti morajo tudi sami prispevati v fond; ta pa viživa tudi državno pomoč. —¦ Zak. 238 ustanavlja »Splošni fond denarnih zavodov,« ki naj povečava štedljivost s tem, da zvišuje varnost in ki naj zagotovi ugoden razvoj denarstva. Vrste in prispevki podjetij, to morajo biti člani tega fonda, so našteti, povedano je, kako in v katerem obsegu lahko zahtevajo podporo iz fenda.
V zvezi s temi zakoni, ki jim je bi! smoter ublažiti hudo gospodarsko krizo, naj navedem, dasi bi mogli spadati tudi v poglavje O' pravosodstvu, še naslednje zakone, ki hočejo doseči zaščito narodnega gospodarstva, predvsem z zaščito zasebnikov: zak. 239 o utožnih knjižicah in 1'stih, o bankah na delnice in o> reviziji bančnih podjetij. Za izdajo vložnih knjižic treba posebnega dovoljenja, ki se da le, če so podana izvestna jamstva za višino rezervnega sklada (tudi osebna zaveza vodij podjetja). Nove podružnice smejo bančna podjetja na delnice in v obliki družb z cm. zavezo ustanavljati le s posebnim dovoljenjem. Z blagom smejo taka podjetja tržiti le izjemno; precej stroge so omejitve glode poslov, zlasti z lastnimi nameščenci in vodji podjetja. Nadzorstveni svet je obligatoren, njegove pravice in dolžnosti so urejene; banke z več nego 25 nameščenci morajo imeti še posebno poslovno kontrolo. Vodje podjetja in člani nadzorstvenega sveta so osebno odgovorni za kršf'tve dolžnosti, nerazdelno, če se delrlž pri krivdi ne da ugotoviti. Banke, ki izdajajo vlažne knjižice, morajo biti včlanjene pri posebni revizijski zvezi v obliki zadruge po zak. 1873, ki je točno urejena. Zakon vsebuje stroge kazenske norme.      Zak. 240 o moratorijih v zaščito denarnih zavodov
248
Pregled tujih zakonodaj.
in njihovih upnkov. — iZak. 241 o dolžnostih bankirjev pri hrambi vred-nostn.h papirjev ureja način, evidenco, pooblastila za razpolaganje z dc-poji, dolžnosti bankirja pri nabavi in izmeni papirjev, pr. izvrševanju opcijskih pravic, prehod lastninske pravice na komitenta, cbseg zakonite zastavne in retencjske pravice podkomisijcnarja. Stroge kazenske norme.
Kot prijetno posebnost napram našim finančnim in dvanajstinskim zakonom naj omenim, da ima finančni zakon 278 besed.la samo 18 dokaj kratkih členov.
III. Pravosodni zakoni in naredbe. Razen že omenjenih zakonov s divjino- in kazenskopravno vsebino naj navedem a) civilno: Zak. 85 o zaščiti najemmkov. — Zak. 86 podaljšuje veljavnost zak. 86/1923.
— Nar. 99 epravilnik za sodišča na Slovaškem in v Podkarpatski Rusiji.
— Za>k. 164 novela k ogrskemu c. pr. r. — Zak. 177 popohijuje zak. 314/1920 o izvršbi v prejemke nameščencev itd. — Zak. 179 o odpravi fidejkotnisov (jako zanimiv). — Nar. 211 izpreminja § 44 deln. regulativa v tem smislu, da se po statutu smejo pripuščati samo delničarji kot zastopniki na občnem zboru. — Nar. 273 poslovnik patentnega urada. — Zak. 279 o izpremembi družb z o. z. v gospodarske in pridobitne zadruge. — Zak. 292, k' nadalje skrajšuje sodniško pripravljalno službo. — Zak. 292 podaljšuje zak. 123/1923.
b) kazensko: Zak. 4 izpreminja § 393, odst. 4 k. pr. r. — Zak. 5 o označevanju proizvora blaga. — Zak. 73 izpreminja k. pr. r. v § 229. — Zak. 80 novelira zak. 568/1919 o kaznovanju vojnega oderuštva. — Zak. 124 (z nar. 125) o izpremerr.bah v pristojnosti kaz. sodišč in o odgovornosti za vsebino tiska glede krive obdolžitve, obrekovanja :n razžaljenja časti. Zakon je prevažen in prezanimiv, da bi se mogel tu le na kratko očrtati. Ima precej sličnosti z mnogimi normami našega tskovnega zakona, je pa znatno, recimo, fineje izdelan, zlasti se bclj ozira na starejše zakone o postopanju. Zak. 125: Tek zastaranja je zavrt od dne. ko je sodišče zaprosilo za pritrdilo skupščine, da se kazenski progon njenega člana uvede ali nadaljuje, pa do dne, ko oblastvo prejme obvestilo, da je skupščina zaprosilo rešila, ali do dne, ko pritrdila ni več treba. — Zak. 178 o podmitivanju n o kršitvi uradne tajnosti popclnuje obči kaz. zak. Zoper nekatere norme se morejo pregrešiti tudi organi in nameščenci kreditnih in zavarovalnih zavodov. Ukinjeni so § 104 z. stavek, § 105, 2. odst. k. z. in § 311 k. z.
IV. Upravno pravo. Zak. 2 z nar. 44 o poštirh golobih (politične kazni). Zak. 3 o prepovedi premijske trgovine z vsakdanjimi potrebščinami (pol. kazni). — Nar. 26 k zak. 126'1920 poslovnik za razne samoupravne zbore in odbore. — Zak. 58 novela k zak. 35/1923. — Zak. 128 z nar. 269 o okrajnih gospodarskih blagajnah in kontrbucijskih fondih v Češki; jako zanimiv zakon, ki bi zaslužil temeljito oceno. — Zak. 144 o inkompatibilnosti, ravno tako zanimiv zakon. — Zak. 165 o zaščti rastlinske produkcije. — Zak. 169 o reji gospodarske živine. — Nar. 206
Pregied tujih zakonodaj.
249
k zak. 404/1922 o ureditvi gospodarstva v državnih napravah, zavodih in podjetj1 h, ki po večini ne izpolnjujejo upravnih funkcij. — Zak. 221 o zavarovanju nameščencev (zamestancu) za slučaj bolezni, invalidnost in za starost. — Zak. 259 z nar. 260 obrtni red za Slovaško in Podkar-patsko Rusijo. — Zak. 286 o ukrepih v svrho štedenja pri javni upravi; ta zakon pač ni na tisti višini, kakor mnogo drugih; v bistvu, glede poenostavljenja državnih uradov in postopanja pri njih, daje samo vladi naloge pro futuro; natančno, pa po mojem mnenju ne povsem srečno, so izdelane določbe za zmanjšanje števila nameščencev. V zvezi so s tem zakoni: novela 237 k propisom o pctojmimali in pretkrbnimah, precej ugodno urejeno, 288 isto za vojake. 289 o nagradah javnim nameščencem za 1. 1924, 1925, 290 o prejemkih sodnikov in drugih konceptnih uradnikov v področju min. pravde. Sodniška doklada je stopnjevana, znatna, za pokojnino vračumljiva; posebna funkejska doklada za vodje sodišč in njihove namestnike pri zbornih sodiščih.
B. Zvezni zakonik (Bundesgesetzblatt) Avstrijske republike v 1. 1921.
I. Mednarodno pravo. Več pogodb z »naslediš tvenimi« državami v svrho likvidacije po vojni nastepivšega položaja, zlasti z Italijo 13 o »družbah, 1 j. kcimercijelnih pravnih osebah in drujih udruiženjih, iz-vzemši banke in zavarovalne družbe«; 42 postopnik za avstro-italijansko mešano razsodišče (isto 113 z Rumunsko); 152 z vsemi nasl. državami razen naše o fidejkomisih; isto 170 o penzijah, ki jih je priznala bivša Avstrja, in 175 o državljanstvu; 270 z Italijo o Tirolskem deželnem hipo-tečnem zavodu; pogodbe o pravni pomoči z Bolgarsko 137, z Nemčijo 138, z Italijo 261; par pogodb s Turčijo. 391, 392, 393, dogovor 226 o brezposelnosti, nočnem delu 'žensk mi mladine, o najnižji starosti otrok v kimetiškem delu, o pravici kmetiških delavcev, da se združujejo, o prepovedi uporabe svinčenega beleiža v pleskarski obrti in o osemumem delavniku v obrtnih obratih.
II. Finančno pravo. Nar. 1 o prometu z inozemskim1' plačilnimi sredstvi in o plačilnem prometu z inozemstvom. — Zak. 3i>5 o kaznovanju prestopkov zoper devizne propise. Nar. 24 o zapuščinskih pristojbiaah cd »malih« zapuščin (etajšave v postopanju). — Razglasa 28 in 29 ukinjata 79 davčnih uradov in celo vrsto davčnih administracij. — Zak. 65 o da\ku na opcijske pravice, o davku na sindikate, o izpre-membah pri pristojbinah za kotacijo in pri poslovnem davku; zanimive definicje opcijske pravice in sindikata, zakon pospešuje izvrševanje opcijske pravice in pobija sindikate. Zak. 72 jako izpreminja zakon o osebni dohodmni (l. poglavje) tudi kazenske določbe, zak. 187 pa 2. poglavje; družbe z cm. zav. se cbdačujejo po tem poglavju. Rodni davek 36% od davku zavezanega čistega dobička, minimalni davek 3.6% naložne glavnice, višje davčne postavke za čisti dobiček, ki presega 10% vplačane temeljne glavnice; za zavarovalnice, hranilnice, zadruge posebne postavke. — Zak. 286 z nar. 287 novela k propisom o
250
Pregled tujih zakonodaj.
kolkovnih in pravnih pristojbinah, vsebuje tudi novo tarifo sodnih pristojbin. — Nar. 293 in 294 sodne pristojbne, 338 posebej pristojbine za legalizacijo, vidjmacijo in sodne menične proteste. — Zak. 445 o carinski tarifi. — Zak. 461 o računanju s šilingi. — Cela vrsta naredb, ki objavljajo enotno besedilo opetovano noveliranih zakonov npr. 107 o davku na promet bank, 109 o davku na promet z valutami, 288 o davku na železniški premet, 291 o davku na promet z efekti, 307 o neposredni;! osebnih davkih, k večini teh zakonov so izšle tudi nove naredbe.
III. Pravosodni zakoni in naredbe. a) civilno. Nar. 2 k. zak. 636/1923 določa vrednost zapuščin, o kater h ni treba zapuščinske razprave, z 10,000.000 K. — Zak. 19 določa številčne vrednosti spolnega predmeta za stvarno podsednost: 15,000.000 K okrajno sodišče, 25,000.000 K sodnik poedinec pri zbornem sodišču. Globe so zvišane do 6000kratnega najvišjega zneska, po § 254 izvrš. 2 skupni znesek 120,000.000 K itd. Točne prehodne določbe. Zak. 56 o vpostavitvi v prejšnji stan na polju zaščite industrijske svoj in e, prav zanimiv zakon. — Zak. 238 o najmanjšem ponudku v predlogu za poravnavo v kenkurznem in poravnalnem postopanju. — Zak. 246 izpreminja zakon o družbah z omejeno zavezo. Razširjena je potreba koncesije, zlasti za bančne posle; bistveno zvišane so postavke minimalne glavnice in minimalnega vložka, nove postavke veljajo tudi pri zvsanju in znižanju glavnice starih družb; k večjemu polovica glavnice se — tudi to velja z omejitvami za stare druižbe — sme vložiti s stvarnimi vložki; § 102 je bistveno izpremenjen. — Zak. 247 o pridobivanju nepremičnin po inozemcih, retorzija. --- Zak. 251 o izdajanju obveznic. — Zak. 252 je zvišal zakonsko obrestno mero na 10 in 12%. — Zak. 284' o civilni odgovornosti načelstva akcijskih bank. Člani načelstva odgovarjajo družbi za marljivost rednega trgovca, z izvestnimi omejitvami tudi za culpa in omittendo. O sejah načelstva se mora pisati tečen .zapisnik. Stroga konkurenčna prepoved za člane načelstva. Zakon navaja celo vrsto primerov, v katerih zlasti velja odgovornost za škodo, ki j'h tu ni moči pedrobno navesti; vsekakor pomenijo te norme vsaj možnost zaščite v poslovanju z bankami. Soodgovorni so družbi za svojo krivdo, ki je očrtana, »veliki« delničarji, t. j. oni, ki na osnovi kakršnegakoli pravnega naslova razpolagajo z glasovalno pravico za 1/10 ah vsaj za tak del delnške glavnice, da z ozironi na navadno udeležbo pr; skupščinah odločujejo. Odškodninske zahtevke sme uveljavljati skupščina z navadno ve^ho; če ta uveljavljanje odkloni, pa celo Vio manjšina (kavtele zoper zlorabo). — Večina teh določb velja po smislu tudi za druge d. d. Za bančna podjetja je splošno treba koncesije. — Zak. 285 o posebnih ukrepih zaradi gespedarske krize (centrala denarnih zavodov).
b) kazensko. Zak. 263 o telegrafih (z razumi naredbami) izpreminja § 89 k. z. in daje norme zoper zlorabo telegrafa in kršitve telegramske tajnosti (sodna kazen), dalje zoper kršitev državi prdržauh pravic (kazni izrekajo brzojavna oblastva). — Nar. 401 prepoveduje ne-
Pregled tujih zakonodaj.
251
katere igram na srečo podobne načine razpečavanja blaga ali storitev, kazni po zakonu o nečedni tekmi.
W. Upravno pravo. Nar. 51 pripušča učitelje ljudskih in meščanskih šol na visoke šole le, če napravijo dopolnilni izpit v smislu srednješolske mature. — Nar. 77 je zvišala kolegnine, učnine in izpitnine na visokih šolali splošno, prav posebno pa za inozemce. — Zak. 253 z nar. 339 o statistiki zunanje trgovine.
Nar. 7 in 8 o popolnjevanju službenih mest v sodnih pisarnah. — Nar. 148 o redukciji nameščencev Zvezne države (novela). — Zak. 245 o službenih prejemkih, pokojninah in preskrbninah zveznih nameščencev. V resnici zakon ne ureja samo prejemkov, nego posega tudi globoko v službeno pragmatiko in deloma tudi v organizacijo. Vse upravno urad-ništvo, za katero ni posebnih določb, se deli na osem zaposlitvenih skupin po vrsti službe od najnavadnejše pomožne službe do take z najvišjo strokovno kvalifikacijo. Dalje 10 službenih razredov, po katerih se ravna plača — od 1367.2 do 12.153.2 šilinga, vse na leto — in z njo krajevni dodatek. Od posameznih zaposlitvenih skupin more najnižja doseči samo 9. službeni razred, najvišja začne v 7. in edina pride v prvi. V X. službenem razredu se plača povišuje za 44.9, v II. in I. 588.7 šilinga vsako drugo leto. Posebne določbe za časovno napredovanje in časovno povišanje, vendar ne neomejeno. Posebna obiteljska doklada po 60 šilingov za vsakega otroka. Določbe o naturalnih prejemkih. Za sodnike in državne pravdnike poseben shema: poeetna plača 2848.8 šilingov, poviša se vsako drugo leto za 208.8 šilingov, po 16. letu za 313.2 šilingov. Predstojniki okrajnih sodišč in sodniki zbornih sodišč imajo službene doklade, ki se stopnjujejo po službeni dobi, pri zbornih sodiščih tudi po načinu zaposlitve, od 313.2 do 10.440 šilingov. Krajevni dodatek se računi od plače in službene doklade. Slično so urejeni prejemki državnih pravd-nikov. Nadalje posebne določbe za učno osobje počenši cd vseučiliških profesorjev, ki imajo delež pri kolegninah in učninah. Posebne skupine tvorijo tudi nameščenci javnih straž z orožniki vred, vojaštvo, nameščenci tobačne režije itd. V zadnjem poglavju so urejene pokojnine. Po 10 letih 40%, naprej za vsako leto 2% več, nameščenci z akademsko izobrazbo in nekatere druge vrste nameščencev 2.4 %, podstavo tvori 78.3 % službenh prejemkov, vštevši vračunljive doklade. Vsekakor so nameščenci prvp-ek maitno bolje plačani nego pri nas, povsem valorizirani pa prejemki vobče tudi še niso. Dr. M. Š.
252
Razgled po pravniških revijah.
Razgled po pravniških revijah.
Schweizerische Zeitschrift fur Strafrecht. — Revue Penale Suisse
— letnik 1924.
CarI Stooss (Graz); »A s c h a i i e n b u r g s K r i min a lp oTi 13k.t V tem članku dokazuje stari mojster kriminalnega prava znanemu psihiatru in kriminalnemu politiku prof. Gustavu Aschaffenburgu, ki je izdal 1. 1923 svojo knjigo »Das Verbrechen und sekte Bekampfung« v 3. popravljeni izdaji, da za kriminalno politiko ni dovolj, če se poslužuje naravnoznan-stvene metode, treba ji je tudi pravoznanstvene izobrazbe. Aschaffen-burg plcdira za »nedoločeno sodbo*, pri kateri odločuje o kazni ex post posebna komisija. Stooss, ki je oče projekta kazenskega zakona za Švico in je prvi predlagal poleg kazni uvedbo oouvalnih sredstev, vztraja pri tem diialistfčnem sistemu in na koncu navaja med šestimi modernimi načrti, ki so se oprijeli takega sistema, tudi — našega — G. F. v. Cleric (Ziirkh): »D i e A n w e n d u n g a u s 1 a n d i s c h e n S t r a f r e c h t e s d u r c h d e n jnlandischen Richter; pride do novih tez, da uporaba inozemske mitior lex in mitior poena ne smejo veljati za mednarodni kazenskopravni akriom, ampak bodo naj le p:dlaga za fakultativno omiljenje kazni ali pa pomilostitev. — Herbert Engelhardt (Heidelberg): »Ehre und Straf-r e c h t.« Razprava se peča predvsem s švicarskimi načrti, pa je z ozirom na zelo važen, a nič manj sporen pojem »časti«, ki ga obdeluje s pravnega in rrodrtslr.vncga stališča, vredna študija. — Alhard Gelpke (VVintcrthur): »D i e b e d i n g t e Verurteilung in psvchologischeT B e -leuchtung«. Pisec zahteva natančen študij obsojenca glede značaja, polaga pri tom veliko važnost na grafologično oceno njegove pisave. Ker se sodišča doslej ozčrajo le na seznam prejšnjih kazni, pa premalo upoštevajo 'Cbsojemčev značaj, s tem resno ogražajo uspehe pogojne obsodbe.
— Ernst Hafter (Ziirich): Behandlung v on Gevvohnheits-verbrechern, Liederlichen und A r b e i t s s c h e u e n.« Vsa razprava napada, in to po vsej pravici, načrt zakona za kanton St. Gallen, ki hoče hudodelce iz navade, prisiljectce in delomrzneže pospraviti v kaznilnico, dočim je edino pravilno stališče, da spadajo tja samo tisti, ki so v kazni, a ne tisti, ki so radi očuvania družbe pred njimi potrebni pridržanja. — Robert Heindl (Berlin); »Einige Bemerkungen iiber das Fingerabdruckvcrfahren«. Pisatelj, ki je spisal pnsebno knjigo »Svstem und Praxiis der Daktvloskopie und der senstigen Methoden der' KriminalpoHizei (v drugi izdaji izšla 1922 v Berlinu), podaja v kratkem vse to, kar treba modernemu kriminalistu vedeti o daktiloskopiji osebi to ipa poudarja važnost metodičnega iskanja prstnih odtiskov in priporoča vsem neposredno delujočim praktičnim kriminalistom, naj paziijo, da se ne zamešajo njihovi prstni odtiski z zločinčevimi. Paul Logoz (Geneve); L a reforme du droit pen al militaire Suisse.« Prinaša vrlo upoštevne predloge tudi glede splošnega dela kazenskega zakonika. — Frnst Delaquis (Bern): »Einfiihrung in das O e f a n g n is w e s e ti.
Razgled po pravniških revijah.
253-
Riickblick und Ausblick.« V tej rapravi je zaokroženo povedano vse, kar treba, da se iz zgodovinskega razvoja, kakor tudi iz modernega pokTeta razumejo dandanašnje težnje po modernih kaznilnicah, ki ne ubijajo duha, ampak vzgajajo.
Policija (Beograd, letnik 1924). Iz pestre vsebine tega oficioznega 60 tiskovnih pol obsegajočega polmesečnika naj v orientacijo domačim kriminalistom navedem po materijah urejeno najvažnejše razprave, ki jim pritiče znanstvena vrednost!
Materialno kazensko pravo: A. Kuzmanovič: Oduzimanje stvari po srbskom krivičnom zakoniku (št. 13, 14). ID. Alimpič: Pravilnik za izvršenje zakona o dr zanju i nošenju oružja (št. 17, 18).
— Formalno kazensko pravo: A. Kuzmanovič: O m e d j u n a r od n o j konvenciji za s u z b i j a n j e nemoralnih publikacija (št. 1, 2). Isti: O medij um ar o din o j konvenciji o saobračaju a u to moto i Pa (št. 13, 14). A. Čurič: Upravna oblast t ž and arterija (št. 19, 20). Žarko Miladinovič: Sahrana s a sagoreva-njem i pravda (št. 5, 6); pisatelj se zavzema za sežiganje mrličev in pobija vse pomisleke, ki se porajajo s stališča kazemskopravdnega reda.
— Kriminalna politika: Dušan Subotič: Problem k r i m i n a I i t e ta, (št. 17, 18); Isti: Socialna profilaksna kriminaliteta«, (št. 21, 22). — Kriminalistlka: a) subjektivna: Žarko Ružič: Leče^ nje kleptomanije (št. 1, 2); v referatu se zavzema pisec za suge-stivno metodo. J. Vidakovič: H i p n o t i z a m u k r i m i n a 1 i s t i c i (št. 9, 10). Dušan Subotič: O krivčevoj duši (št. 15, 16). b) objektivna: Branko Žegarac: Kriminalni muzej policijske direkcije za Bosnu i Hercegovinu u Sarajevu (št. 3, 4).
— —: Statistika poslovanja kralj, policijskega ko.nisarijata v Mariboru za I. 1923 (št. 3, 4; edini 'Slovenski pisani, z latinico tiskani članek v letniku). Organizacija varnostnih organov: Alfred Kafer (Bruselj): O medjunarodnoi vezi policijske službe (št. 1 do 4). Vasa Lazarevič: Najnovije organizacije državne policije sigurnosti u Romuniji i Bugarskoj (št. 3, 4). Bruno Schulz: Stvaranje jednog medjunarodnog policijskog biroa (št. 5—8); Teodor Spora: Organizacija policijskih vlasti u Sloveniji s obzirom na zakon o opštoj upravi (št. 13, 14). Pisatelj priporoča: V Ljubljani in Mariboru naj se prenesejo kakor je to za Celje in Ptuj že urejeno, vsi posili, za katere je pristojen srezki glavar, pa jih vrši sedaj policijsko oblastvo, v teritorialno pristojnost tiste srezke uprave, ki ima sedeiž v tem mestu. Izključno lokalna policijska oblast naj se vrne občinam. Policijska direkcija v Ljubljani in policijski komisarijat v Mariboru ostaneta kakor sta, vendar se formalno podredita srezkemu poglavarju. A. Gustin: Izveštaj o radu Policijske direkcije v Ljubljani (št. 13, 14). Vrlo zanimivo gradivo. Spisov leta 1922 je bilo: Kazenskih ovadb 3403, glede pobijanja draginje 385. ovadb radi tajne prostitucije 153, o smrtnih nezgodah in težkih poškodbah 20, o samomorih 27 (4 ženske. 23 moških): o poskusih samomora 3. o pobeglih nedoletnikih 83,
254
Razgled po pravniških revijah.
o izgubljenih predmetih 774, o najdenih predmetih 754. Prometa (prihod in odhod) na železniških kolodvorih je bilo in sicer vse leto 1922 ter v prvi polovici 1923: na glavnem kolodvoru 2,418.611 cdn. 1,162.183 oseb. na drž. kolodvoru v Šiški: 92.163, odn. 100.712, na dolenjskem kolodvoru 246.256, odne. 46.251 oseb. — Aleks. Vragovič: Organizacija naše policije (št. 15, 16). — Vekoslav Keršovan: Reorganizacija policijskih v 1 a s t i u državi, a o s o b i t o u S 1 o v e n a č k o j (št. 17, 18). Pisatelj se peča s predlogi Teodorja Sporna (vidi zgoraj) in izraža svoje mnenje, da bi se morala policija zakonito urediti taka, da bi prišle na sedeže velikih županov posebne policijske direkcije ali komisarijati. Vsi policijski posli naij se odvzemo samoupravnim oblastvom in dajo policijskim oblastvom. — K. Spahič; Unif ikacij a zakona (št. 19, 20, se peča le z upravnimi zakoni). — Državne pravo: doc. Jovan Štefanovič: Granice s 1 o b o d e parlamenta i z a š t i t a g r a d j a n a od njegove svemoči (št. 21, 22). Pisec pledira za fakultativni zakonodajni referendum, dalje za pravico sodnikov, da preskusijo ustavnost za ko nov in da jim neustavnih ni uporabljati. Upravno pravo: doc. J. Štefanovič: Nadzor državne v 1 a s t i nad samoupravnim f i n a n s i-jama (št. 1—4). A.(limpič): Drugi medijunarodni kongres za poboljšanie administracije (št. 1, 2). doc. .lov. Štefanovič: O administrativnim sudo-vima i njihovoj nadldžnosti u opšte i kod nas (štev. 7—12). — Odgovornost policijskih i opštinskih vlasti po zakonu o taksama (št. 11, 12).
Razen teh in še mnogih drugih 'razprav in poročil prinaša list oficfcizno mnogo uradnega gradiva, od katerega omenjam: Objašnjenje generalne direkcije posrednih po-reza o razumevanju pojedinih odredaba novog zakona o taksama; Načelne odlukc opšte sednice Kasacionog suda: Pravilnik o upotrebi narodne snage za opravku javnih putova; Pravilnik o uposlavanju radnika stranih državljana. Dr. M. D.
Gerichtszeitung (Dunaj) 1924. Ta v prvi vrsti praktičnim potrebam namenjeni časopis je prinašal tudi v lanskem 75. letniku obilico gradiva o pravnih vprašanih, ki so še sedaj nam skupna z Avstrijo. Uvodni članek bivšega kanclerja F. Seipla: »S t a a t und1 G e s e 11 s c h a f t« govori o današnjih nalogah družbe napram državi (str. 1.) — Dr. E. Fischer-Colbrie: »E i n paar Worte tiber die Transportgefahr beim K a u f e« (str. 5). § 429 o. d. z. uravnava obenem s prenosom lastnine tudi prehod nevarnosti transporta. — Dr. Kleimmann daje pod naslovom: »G r u n d b u c h s e r g a n z u n g« nekaj nasvetov za poenostavljenje postopka (str. 6). — Dr. R. We.ishut-Dr. BeiBer: »Zum Begriff der b e s t ati g en d e n En tsc h e idun g« (str. 23). — Polemika, kdaj je smatrati sodno odločbo za potrjeno po § 502/3 c. pr. r. Dr. Weishut zahteva poleg potrditve sodbe po 2. stopnji tudi še soglasje v razlogih obeh sodb, dr. BeiBer pa term oporeka in zahteva samo soglasje v vsebini in pravni podlagi sporne pravice ali pravnega razmerja. Če tega iz te-norev obeh sodb ni moči razbrati, je pritegniti v pojasnilo še ostale dele sodb. — Dr. H. Posthoff: »Verzicht auf Tariflohp« (str. 36). Pri-
Razgled p« pravniških  revijah.
255
stanek delavca na nižjo mezdo, kakor je pogojena v kolektivni pogodbi, je tako tekom delovnega razmerja kakor tudi po njegovem prestanku pravno brez učinka. Priporoča pa, ustanoviti za tožbe na naknadno izplačilo mezdnih razlik kratko zastaralno dobo. — V članku »D e r B e r u-f u n g s an tr a g. Nic h t i gk e i t e n« (str. 53) polemizira dr. M. Hantsch s Sperlom, češ da obsega priziivni predlog na razveljavo sodbe iimplicite tudi predlog na izpremembo in da so ničnosti naštete izčrpno v § 477 c. pr. r. Dr. L. H e 11 e r raziskuje, kako je obravnavati različne zaznambe vrstnega reda pri prisilni prodaji: »A n m e r k u n g der Rang-ordnung und Z w a n g v e r s t ei g er un g« (str. 59). — »L i q u i d a-tion und Di ss o I'u ti on« od dr. M. Klarmanna, prispevek k doktrini o razdružitvi družb (str. 76). — Dr. H. Diemath: »V e r k ii r z u n g de.s s e h u 1 d i g e n U n t e r h a 11 e s« skuša pritegniti § 950 o. d. z. na pomoč, da bi preskrbel vzdrževalnino za nezakonske otroke od očetov, ki se udinjajo samo za hrano in stanovanje. (Primerjad pa k temu sodbo dunajskega vrh. sodišča na str. 165.) Dr. H. Dni s t r i a n sk y: Moderne T h e o r i e der R e a 11 a s t e n« (str. 114). Pisatelj raziskuje bistvo realnih bremen in jim nakazuje mesto med služnostmi in zastavnimi pravicami. Bistvo mu je gospodarski namen teh bremen, kajti realna bremena so *>Nutzungsrechte«, ki se dosežejo s pomočjo tujega zemljišča. Vendar označuje njegova terminologija samo pasivno stran tega pravnega instituta. — Dr. F. H e 11 m er: »Z u r F r a ge d e r G e r i c h t s f e r i e n« (str. 117) podira, da bi se poleg nekaterih spornih izrekle tudi vse nesporne stvari za počitniške. — Dr. P. Burkanta razprava »D as E h e h i n d e r n i s de s K a t ho 1 i z i s mu s« je zanimiva že radi tega, ker brani senatni predsednik vrhovnega sodišča mnenje, da zakonski zadržek katolicizma že od leta 1867. (državni osnovni zakoni) ne obstoji več; dia ga je razveljavila, če bi veljal še, senžermenska mirovna pogodba. Novo je poslednje mnenje, pa tudi tozadevnir razlogom se da prigovarjati de lege lata. (str. 129.) Dr. A. Lenhoff: »Ehetrennung und Unterhaltsanspruch« postavlja tezo, da za vprašanje, ali je plačevati preživnino, ni merodajna obliki, prestopka, marveč krivda enega zakonca (str. 138). — Iz poročila 33. nemškega pravniškega shoda (Juristeutag) v Heidel-bergu od 11. do 13. septembra 1924 nas zanimajo samo nekatera vprašanja. Shod se je izrekel za to, da popresodi državno sodišče, je-li nasprotuje poznejši zakon ustavi. Popresoo rednih sodišč o tem je odklonil. Dalje se fe izrekel shod za pritegnitev laiškega elementa k vsem kazenskim sodiščem. In sicer v obliki skabinov, poroto smatra za zastarelo in preživelo ustanovo (bila je v Nemčiji odpravljena z navadno naredbo). Zanimivo je tudi, da so nemški juristi z večino glasov sklenili, da se izdaj v civilni pravdi sodba brez poprejšnje razprave, 6e se stranki sporazumno odrečeta ustni razpravi (str. 148). - Dr. H. Reichel priobčuje pod naslovom »Staatsvertrag und innerstaatliches Recht« zanimivo sodbo viš. dež. sodišča v Hamburgu, češ da meddržavna pogodba, ki je postala državni zakon, lega svoistva ne izgubi samo vsled dejstva, da kot mednarodna
256
Razgled po pravniških revijah.
pogodba ne velja več. (Str. 153.) — Zadnja številka je posvečena izključno reformi bračnega prava. Po uvodnih besedah urednika priporoča prof. dr. R. Rotter (»Der W e g z u r Ehrerechtsreforitn«, str. 171) nov zakonik in fakultativno civilno poreko. Nevzdržnost sedanjega stanja prikazujeta na praktičnih primerih dr. E. Swcboda (»A u s den Grenzgc-bieten des Živil- und S tr a f r e c h t e s.i m Bereiche der D i s-p en s enem«, str. 174) in dr. H. Klamg (»I n t e r 1 o k a 1 es osterrei. chisches Eherecht«, str. 175.) — Za izpreimernbo zakona je tudi ui Alfred »Rechtliche Beantwortung des sakramentalen CharaktersderEhe« (str. 180), dočim je, da se obdrži sedanje stanje, dr. L. VVeinberger »Der Antrag Seve r-Po p p (str. 178). — Času primerno izpremembo § 144 k. z., nikakor pa ne odprave te določbe, priporoča dr. M. Prietsch: »Das Problem der F r u c h t a b t r e i b u n g« (str. 181). — Dr. M. Scheffenegger »S t r a f b a r k e i t der v o r s a t z 1 i-chen Unterlassung der schuldigen Unterhaltsleistung« (str. 182) se peča z načrtom kazenskega zakona iz leta 1912. — Zakonom, ki so nastali po prevratu v Avstriji, je posvečena cela vrsta člankov n. pr. Poročilo dunajskega pravniškega društva o štirih predavanjih o zakonu zeper nečedno tekmo (str. 12, 27). H. Luschin: »An-vvendung des Familienglaubigergestzes auf gesetzli-che Un t e r h a 11 s a n s p r u che?« (str. 24). Zanikamo. — »Erho-u n g v o n p r i v a t e n P e n s i o n e n b e i G e 1 d e m t w e r t u n g« (str. 25) Dve odločbi dunajskega vrh. sodišča, ki priznavata zvišanje privatnih pokojnin, češ da gre pri tem za starostno preskrbo, ki je pa tožitelji vsled razvredbe denarja ne morejo uživati, če se pokojnine ne zvišajo. — Dr. M. Hantsch: »A u s der Praxis der A u B e r s t r ei tn o v e 11 e 1923« (str. 33). —• L. Pachmann: »Die s a 1zbur g i schen Jugendvor-sehriften (str. 40). — Dr. E. Hellmer: Die Uberspannung des aufierstreitigen Verfahrens« (str. 44).: Zakonodaja poslednjih let je odkazala nespornemu postopku precej stvari, ki spadajo po svoem bistvu med sporne stvari. Radi tega postaja nesporno postopanje sporno slabše vrste. Nujno je potrebno, vrniti se k stari, principialni razmejitvi med obema postopkoma. — Dr. M. Pietsch: »B e r i c h t i g u n g s-zwang im Prefigesetz vom 7. April« (str. 49). Pisatelj prikazuje snov in razpravlja o tvarini po novem avstrijskem zakonu, izhaja pa iz temeljne teze, da popravek ni nič drugega kakor replika, z drugimi besedami, da pravzaprav ni popravek, ampak odgovor (str. 49). — Dr. I. Hauke: »Die Vereimfachun g des 'Verfahrens auBer Streitsa-chen (str. 81). — Dr. M. Hantsch: Mathematik itn Familien-g 1 a ubi g e r g es et z (str. 92). Dr. A. Globočnik: »Berechnung des E r h 6 h u n g s a n s p u c h e s n a c h dem F a m i 1 i e n g 1 ti u b i g e r-gesetze« (str. 146). — Dr. A. Langer: »Die I n s t a n d h a 11 u n g s-pflicht des Vermieters« (str. 155). — .Meseca aprila je izšla posebna številka na čast Franca Klein a ob njegovi sedemdesetletnici. Jubilarja se spominja s toplimi besedami in ocenjuje njegovo delo dr. Fr.
Književna poročila.
257
Engel. Članki dr. E. Burna (»Die Februar - Novelle zu der ZPO f u r das deutsche Reich und un ser Zi vil proze B«), dr. K. Heinsheiinerja (»D e r n e u e deutsche Z i v i 1 p r o z e B«) in dr. A. Mendelsohn-Barthoildvja (»Der G ti t e z w a n g«) se pečajo z zadnjo preosmovo nemškega civilnega procesa. —Dr. E. Hellmer: »Der Živil-prozeB Fran z Klein s n n d der heutige osierr. ProzeC« izraža željo, da bi se Kleinovo delo storo očistilo peg ta navlake, ki so i/OSledica različnih razbremenitvenih novel (XV). — Dr. M. Pagensto-cher: »Z u r Auslegung des § 328 ZPO« zbira vse teorije in trdi, da se z zavrnitvijo pozitivne in z ugoditvijo negativni ugotovitveni tožbi ugotovi vselej tudi nebitje pravnega razmerja (XVIII). — (Dr. G. Petschek »Relativ unbeachtliche En tis c h e i d un g e n (XXXVIII). Tako imenuje pisatelj različne odločbe, na katere se drugim oblastvom, bodisi sodiščem bodisi upravnim oblastvom enostavno ni ozirati, ker so jih izrekli inJkompetaitni organi. — Dr. Hans Sperl: »Weigerung eines S c lri e d s r i c h t e r s und A u f h e b u n g des S c h i e d s v e r t r a-g e s« razlaga prav umestoo navidezno antinomije med §§ 581 in 583/2 c. pr. r. (LIH). — Drugi članki slavnostne številke, ki jim ni predmet civilni proces, sc: Dr. St. Brassloff: »Die g e s c h ic h 11 i c h e Grund-lagc des § 757 ABGB« (VIII). — Dr. H. Klang: »Richtlinien ftir die A u f w e r t u n g v o n O e 1 d f o r d e r u n g e n 1 n der b i s h e r i-gen Gesetzgebung (XXV). Išče iz sedanjih izjemnih zakonov smernice za bodočo valorizacij iko zakonodajo. — 'Dr. A. Menzel: »Elnige B e m e r k u n g e n z u r R e c h t s- und S 't a a t s p s y c h o 1 o g i e«. Kratek članek, ki skuša utemeljiti ločitev pojmov »pravna zavest — državna zavest« (XXVII). — Dr. R. Pollak: »Die d e m okra ti s c h e Republik und i h r c V o 1 k s v e r t r e t u n g (XLVII). Značilen članek, ki vidi rešitev demokratske'- republike v poudarjanju političnih do*Iznos tj, na mesto političnih strank naj stopijo interesne skupine, dolžnost glasovanja veljaj tudi za narodne zastopnike. Dr. R. S.
Dr. Eugen Sladovič: Ženitbeno pravo. Štampano kao rukop:s. Zagreb 1925.
G. dr. Sladovič, (profesor na visoki šoli za trgovino in promet v Zagrebu, ki predava po 4 ure na teden tudi na pravni fakulteti zagrebškega vseučilišča, je izdal tekom letošnjega poletja v samozaložbi »Že-lvitbeno pravo«. Knjiga obsega v obliki velike oemerke v celem 144 tiskanih strani. Snov je razdeljena na 10 paragrafov: 1. Pojam ženitbe; 2. že-
Književna poročila.
17
258
Književna poročita.
nitbcno pravo; 3. vrste ženitbe; 4. priprave za sklapanje ženitbe; 5. že-•ni-tbenc zapreke; 6. sposobnost za sklapanje ženitbe; 7. sklapanje ženitbe; 8. pravne posledice iženitbe; 9. Tazriješenje ženitbe; 10. nadležnost. Na naslovni strani se nahaja v oklepaju zaznamek: štampano kao rokopis. Ta zaznamek .pomeni očigledno, da gre za tiskana predavanja ali skripta, namenjena v prvi vrsti slušateljem in da je treba s tega vidika izhajati tudi pri oceni.
Avtor se je potrudil na kratko podati versko- in civilnopravne že.iitbene predpise, ki veljajo v naši državi, ne izvzemiši mozaioko^tai-mudsko in šeriatsko pravo. Zato je spis zanimiv ne saJmo za poklicne juriste, ampak za vsakogar, ki se .za aktualna .zakonskopravna vprašanja zanima. Žal, da je besedilo dostikrat precej nejasno tako, da se niti pravno naziramjc pisca v konkretnem vprašanju dostikrat ne more ugotoviti. Na strani 13 n. pr. trdi, da more v Bosno in Hercegovino pristojen musli-man skleniti samo šeri-ženitb:> brez ozira na to, v katerem kraju jo sklene. Ali je tudi civilna poroka, na katero so muslimani v vseh pokrajinah severno Save navezani, šeri-ženitba? Ali pa morda znači šeri-,že-nitba sami ženilbeuo sposobnost v smislu šeriatskih predpisov? Ne morem pritrditi mnenju avtorja, da bi bila uvedba obligatorne civilne poroke v protislovju z uzakonjenim načelom verske paritete, ampak sem nasprotno prepričan, da konsekventno izvajanje ravnopravnosti vseh kon-fesij državo sili neobhodno k civilni poroki.
Zgoščenost besedila, do katere se je avtor odločil radi visokih tiskovnih stroškov, vpliva neugodno na preglednost in tudi na jasnost, ki je sosebno z ozirom na učno svrho, ki jo knjiga v prvi vrsti zasleduje, prepetrebna. Ponekod so se vrinile naravnost kvarne pomote: Mješovitu ženitbu imenuje avtor na strani 38 »žcnitbu medju krštenoga i nekrštenoga lica«, na strani 39 pa zopet govori o mješovitih ženitbah iizmedju katolika i »katolika kirščana. Mešani zakon v -tehničnem smislu je samo zakon med katoliki in uekaroliškimi kristjani. Pomot in netočnosti, ki se bodo morale pri event. drogi izdaji popraviti, ni malo. Nc kaže jih posamič naštevati, ker jih avtor pr.i predavanjih sam lahko opazi in popravi. Omenim naj samo, da apostolska datarrja ni niti sodišče niti nima e dispen-zaml od zakonskih zadržkov opravka (str. 61) in da je cel odstavek o ženitbenih zaprekah po pravu iztočne cerkve nujne revizije potreben, ker je po sedanji vsebin! absolutno nerazumljiv in za učne svrhe neranljiv: iste okolnosti so n. pr. navedene enkrat kot zapreke, nato zapet kot za-brane. Kakšna razlika je med zaprekami, »ki ne dopuščajo žemitbu«, in med zaprekami, »koje zabranjuju sklapanje ženitbe?« Ako gre za jtnpe-dimenta dujiperfsabilia in -mm. indispensabilia, je to treba jasno povedati. Kaj naj počne dijak z razliko med »ništetnest« in »nevaljanost«, ako mu ni niti najmanje obrazložena?
Napačna je trditev na .strani 9fi, da je vsled čl. 142 ustave izgubi' hrvatski zakon 27. aprila 1916 o priznanju islama svojo veljavo, ker ustava na privatnopravnih predpisih, ki veljajo v posameznih pokrajina!
Književna poročila.
259
sploh nič spremenila ni. Zato se morajo ženitbenopravne razmere muslimanov na Hrvatskem presojati i nadalje po drugem poglavju o. d. z., kakor veleva zgoraj omenjeni zakon, in ne po šeriaitu, razun, ako gre za muslimane iz pokrajin, v katerih je zanje šeriatsko pravo cd države priznamo.
Zasluga avtorjeva je, da je nam prvi prikazal šeriatsko ženitbeno-pravo v zvezi z ostalimi braonepravnimi sistemi. Njegov spis lahko služi kot zgovoren argument, kako nujno bi nam bilo potrebno enotno državljansko bračno pravo. Rado Kušej.
Prof. Dr. Ettgen Sludovič: Stečajno pravo, Zagreb /925.
Pod tem naslovom je pred kratkim čalsom izšlo delo, ki vsebuje mnogo več, nego pove naslov. Vsebuje komparativno študijo petih par-tikularnih stečajnih in izpodbojnih prav naše kraljevine. Vse to na 149 straneh, vsled česar se bavi avtor obširneje s hrv.-slav. pravom, dočim se stbijansko, bos.-here., slov.-dalm. in vojvodinsko ž njim samo primerjajo. Knjiga je prvo meni znano delo te vrste v Jugoslaviji in bo izvrstno došla slušateljem prava, pa tudi teoretikom in praktikom, ki ponovno čutijo potrebo, se seznanjati z razlikami med stečajnima pravi v naši državi. Manj mi ugaja razvrstitev tvarine. Avtor negira (str. 7) razliko med materialnim in formalnim stečajnim pravom, češ da so »vse materialinopravne Montne stečajnega prava gole kensekvence procesualne činjenece otvoritve stečaja.« .le to res, a ta lastnost jim nikakor ne krati značaja stvarnih norm, saj spadajo tudi norme o pravdnih obrestih, o ukinjanju zastaranja vsled tožbe in dr. v .materialno pravo, dasi so konsekvence civilnega procesa. Avtorjevo delo prihaja zato v očiviidno zadrego, na katerem mestu sistema, proglašenega za izključno formalnega, naj uvrsti nauk o učinkih otvoritve stečaja na opravilno sposobnost stečaj nikovo ali na pdsamezne od njega ali ž njim sklenjene pogodbe: uvr-ščuje jih pod »opčenito« stečajnega postopanja. Za stečajno Azpcdbojno, tudi čisto materialno pravo, otvarja poseben odstavek »stečajnega postopanja«. Kar imenujemo mj »stečajno postopanje«, je avtorju že stečajni pdstupak v najožjem smislu besede. Mislim, da bi delo pridobilo tudi na preglednosti, če bi se avtor vrnil k razlikovanju med mat. in form. steč. pravom, izlasti še, ker nadpisuje hrv.-slav. steč. zakon iz 1. 1897 sam določbe §§ 1—61 doslovno »materialno pravo stečajno« in ker vzdržuje isto razločevanje (dasi ne doslovno) naše najmlajše slov.-dalm. steč. pravo. — V »apčem« delu (boljše uvodu) obrazložuje avtor med drugim glavne norme naših mednarodnih stečajnih prav (izvenozerneljskega učin-kovoinja naših stečajev, in maspr.). Tukaj bi priporočal, da se dotakne njegovo delo tudi našega m e d p o k r a j i n s k e g a steč. prava in preišče uporabnost analogije norm mednarodnega na medpokraj insko. V Zborniku H. naše fakultete sem prišel do zaključka, da učinkuje pokrajinski stečaj v pogledu stečajnikovih premičnin v drugih pravnih področjih kraljevine šele s trenutkom, ko dospe tjekaj zaprosilo stečajnega sodišča za izro-
17*
260
Književna poročila.
čitev andotnih premičnin; v pogledu nepremičnin tujega pravnega področja da pokrajinski stečaj sploh ne učinkuje. Remeduro zoper to kvarno današnjo ureditev (potom obveznega objavljanja pokr. stečajev v Služ. Novinah) sem predlagal v letošnjem beogr. »Arhivu«. Rod bi bil čul mnenje drugih na svoj predlog. —'V podrobnostih sem pregledal !e avtorjeve navedbe o našem slov.-dalm. steč. redu in si želim k njim sledečih dopolnitev oz. nadomestitev, zlasti ker slov. komentarja k steč. ledu nimamo in tudi ne izgleda, da ga d.bimo. Pri predpostavkah za otvoritev stečaja naj se pove s potrebno jasnostjo, kdaj se zahteva po našem steč. redu zanjo nezmolžnest plačila (ustavitev plačil), kdaj zadostuje prezadotžencst. Naša nova ureditev je v primeri s staro itn z ureditvami v drugih pravnih področjih vredna, da se nanjo opozorijo jugoslovanski čitatelji. Nezmožnosti plačila na strani dolžnika nI treba »dokazati«, kakor pravi avtor, ampak zadostuje, da se »vero-jetno izka'že« (§ 71 st. r.). To je poseben proč. institut, urejen po § 274 našega c. pr. r. Nikakor ne ustreza avtorjeva trditev, »da so pravni učinki otvoritve stečaja prd nas v .glavnem isti, kakor po hrv.-slav. steč. zak. iz 1. 1897.« Hrv. steč. zakon je v bistvu posnet po našem starem iz 1. 1868, dasi kaže napram njemu vel.ko napredka. A v našem najnovejšem steč. redu iz 1. 1914 imamo, csobito, kar se tiče mat. pravnih učinkov otvoritve stečajev, celo vrsto novih, modernih, iz skušnje zadnjih desetletij črpanih določb s katerimi bi se morali seznaniti jug'osl. pravniki, kor jim ostanejo sicer neznane ravno najmlajše pridobitve stečajnega prava. Zlasti imam v mislih od avtorja neomenjene nove norme naših: §§ 1, 3, 11 al. 2, 12, 14 al. 1 in 3, 15, 17 al. 3, 21 al. 2 ta 3, 23, 24, 25 in 26. Iz opisa našega izpodbojnega prava izven stečaja morata iz stavka na str. 72: »Pojedinačko prbljanje neodvisno je od otvcirenja stečaja, a može se vršiti prije ili po sli je otverenja stečaja« izostati obe podčrtani besedi, ker jim nasprotujejo določbe §§ 37 al. 2 in 4 steč. r. Pri tolmačenju poravnalnega reda izven stečaja bi se bilo moglo omeniti, da se je s to tvarJnoi barvi tudi lanski kongres pravnikov v Zagrebu, in s kakimi resolucijami da je končal. — V jezikovnem pogledu rabi avtor za krldatarja termina »falit« in »prezaduženik«; prvi je pregrd, da bi se smel udomačiti v znaslvenih delih, drugi ni točen, ker je po modernem noziranju gola prezado'',ženost le izjemoma povod za otvoritev ¦stečaja. Najbolje kaže, se zediniti na izraz »stečajnik«. Mesto »bližnji rodjak« se priporoča rabiti izraz »bližnji svcijec«, ker spada k tem svojcem tudi nezakonska življenjska družica, ki ni ne srarodnica, ne svakinja. Tiskovno pogrešeno letnico »1924« na str. 53 bo nadomestiti z »1914«. — Končam s splošno želijo, naj bi nam avtorji, ki se poglcbe tako do temelja posameznih gran naših partikularnih prav, kakor se je v navzočem delu g. prof. Sladovič v stečajno, navedli ob sklepu svojih del smernice za bodoče u n i f i c i r a n o pravo, ki jih smatrajo za naj-prknernejše. Tako bi njih dela postala važna, cesto merodajna že za zakonodajalca. Prof. Lapajne.
Književna poročila.
261
Dr. Mih. P. Čubinski: Opšta karakteristika novih škola u krivičnom pravu. Drugo popravljeno i dopunjeno izdanje. Beograd, Izdavačka knji-žarnica Gece Kona, /925. Str. 45.
Profesor Čubinski (Subotaca) se peča prav posebno s kriini-nalnopravno politiko in je izdal v ruskem 'jeziku že 1. 1898 študijo o novih kriminalnopravriih šolah, 'torej tedaj, ko je Lomibroso in »terza scuola^ imela še veliko več priznanja kot danes. Ta študija je bila leto za tem, ko je izšla, prevedena cd Gojka Pavloviča na srbski jezik. Čubinski sam pa je oskrbel drugo ruJko izdajo leta 1911, a letos je priredil še drugo srbsko izdajo. Naravno je, da je 'snov dopolnil do najnovejšega časa.
iDa bi vso vsebino Čublnskega brošure obširno navajali, za to v okviru poročila ni mesta. Zadostuje naj ugotovitev, da so njegova izvajanja izčrpna, pregledna in izelo zanimivo prikazana. Kdor se hoče prilično hitro informirati v tej silno razrasteni materiji, ta bo pisatelju gotovo z lahkoto sledil in si bo sam ustvaril sodbo o tem, katera kriml-nalnopravna šola si more lastiti prednost vsaj relativne pravilnosti za današnje čase. Zelo ugodno, osobito za nas Jugoslovene, je pri tem dejstvo, da se ozira Čubinski tudi na rusko literaturo, ki je, žal, pri nas še malo poznana in priznana, pa tudi na rusko sovjetsko zakone daj stvo. Pri tem je moral ugotoviti popolno kazenskopravno' pogrešenost sovjetskega kazenskega zakonika, ki ustanavlja zoper načelo »nuUum erimen, ntilla poena sine lege« zločin »ekonomske kontrarcvolucionarmcst'k in igrozi s kaiznimii, ki so bile značilne za despotične vladavine srednjega veka. Trda, pa upravičena je sodba, ki jo citira čubinski po prof. Maklecovu (Praga), da se pojavlja novo rusko pravo' kot spaka vseh temeljev slehernega kulturnega prava. S tem se je daleko odstranilo od občega pravca istinito modernih kriminalnih šol, ki se čedalje bolj glede tkstromnih postulatov obruševajo in zbližujejo. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Envin Riezler: Die Abneigung gegen die Juristen, Miinchen. Verlag, der Hochschulhamllung Max Hueber, 1925. Str. 17.
Pravniki dobro vemo, kako čudna čustva nam prinašajo nasproti nepravniki in med njimi morda še največ — akademično izobraženi ljudje. To ni samo pri nas tako, dvugod je še huje. To dokazuje naznanjena brošurfca vseučiliškega profesorja v Erlangenu Riezlerja, ki je reprodukcija njegovega predavanja v Juristisehe Studieugesellschaft v Mo-nakovem. Samokritika in samoobramba sta bila Riezler ju oilj in reči moramo, da je svojo nalogo zelo dobro rešil, ne da bi s tem hoteli reči, da jo je do dna izčrpal.
Pisatelj ugotavlja, da gre mržnja zoper juriste kot stanovski tip. ne pa kot osebe. Iz zgodovine kaže na znano dejstvo, da za juriste niso marali niti humanisti, niti reformatorji, predvsem ne Luther. Vendar misli, da zgodovinski moment pri dandanašnji mržnji zoper juriste ne prihaja več v poštev. Danes gre vse zoper juriste, ker so glavni predstavniki države in pa ker je preveč zakonov in na r e d b. a še tisti
262
Književna poročila.
so nepregledni, nestabilni, ne v •ljudskem dluhu .izraženi. Po pravici pa odgovarja na te očitke Riezler, da je življenje dandanes vse pestrejše, hitreje razvijajoče se kot nekdaj in da zakonov ne delajo več juristi, ampak pravno neizobraženi parlamentarci, osebi to na polju uprave in financ . . . Baš metodični način mišljenja pa da je nadaljnji razlog za mržnjo laikov zoper juriste. Če pa proglaša R i ezl er za vzrok zahteve po laičnih sodnikih to, da juristi odločujejo' brez ozira na posebnost individualnega primera in dejanskih življenjskih potreb, vse po abstraktnih teoretičnih principih znanosti, ne pa, da cbstoji bojazen pred t. z. razredno justico (Klassenjtustiz), bi tej ostri obliki separaoije nagibov ne mogli slediti. Vsaj za udeležbo laikov pri kazenskem pravosodstvu je prav gotovo prva in glavna opora — potreba po kontroli ljudstva, da se ne more soditi baš v najtežjih primerih po — pritisku cd zgoraj.
Prav posebno podčrtava Riezler še nadaljnji moment za mržnjo zoper j uriste: b i r o k r a t i č n o s t j u r i s t o v. Izklj učno stremlj enj e po istim in objektivnosti ni priljubljeno, in res je, da 'lahko zavede v biro-kratično šablono. Če pa navaja Riezler v podkrepitev svojih izvajanj, da se je tudi Wi lson upiral z viso odločnostjo in povsem odkrito sodelovanju juristov pri preddelih za mirovne pogodbe iz navedenega vzroka, radi njihovega stremljenja po istiui in objektivnosti, moramo vendarle,, na čast spominu W liso n a, podvomiti o resničnosti tako generelno izrečene trditve; nemara je pa veljala VVilsonova odklonitev juristov le — za neke osebe, ki so silile v Ospredje.
Kot zadnji razlog večkrat omenjene mržnje zoper juriste navaja Riezler načelno razliko med pravom in etiko. Pravo, pravi, katero jurist ustvarja in uporablja, ne more zajemati samo' iz tega, kar ljudska morala občuteva iza pravilno in se tudi ne more na to utesnjevati; toda ne sme pa tudi ne priti navzkriž z glavnimi točkami tistega pravnega prepričanja, ki se iziaka iz etičnih čustev ljudstva. Zato naj jurist ne obtiči v sponah svojega poklica, ampak 'cbdriži naj stike z gospodarskim in socialnim življenjem, nravnostnimi stremljenji in duševnim tokom svojega časa. Tu je zadel Riezler gotovo pravo, ali moral bi po našem mnenju iti še korak naprej in zahtevati, da se ta njegov nauk oživotvori že v izobrazbi po vseučilišču.
Uvodoma smo rekli, da se Riezler ni oziral na vse momente, ki pridejo v poštev. V tem pogledu naj zadostuje konstatacija, da govori Riezler vseskozi samo — o j ur i s ti h-s o d ni k i h, kakor da bi drugih panog pravniškega udojstvoivanja ne bilo. Navzlic temu želimo njegovi brošuri tudi med Slovenci mnogo čitateljev; to pa ne samo med juristi, ampak tudi drugimi inteligenti sploh. Naj zvedo in proučujejo' — zakaj nas juristov ne marajo. Dr. Metod Dolenc.
Rješenja kusucionog sudu. Izdavutelj Konzorcij Themis u Zagrebu. Konzorcij Themis si je stavil nalogo, da publiciira odločbe našega kasaciiskega sodišča. Sedaj je izdal v štirih snopičih samo odločbe obeh
Razne vesti.
2Q3
oddelkov Stola sedmorice, kasneje pa pridejo na vrsto odločbe ostalih oddelkov, namreč kasacijiskega sodišča .v Beogradu, vrhovnega suda v Sarajevu, velikega suda v Podgorici ki oddelka kasacijskega suda v Novem Sadu. Pozdravljamo toplo podjetje in priporočamo novo zbirko vsem pravnikom, saj cena ni visoka. Konzorciju pa priporčamo, da objavlja važne rešitve v hitrem tempu, najnovejše odločbe so navadno vedno tudi najaktualnejše. Dr. R. S.
Zbirka zakon,v, izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani: 1925:
XVII. snopič: Zakon o kmetijskih kreditih.
XVIII. snopič: Zakon o tisku. Cena S Din.
Razne vesti.
V Ljubljani, 1. decenibra 1925.
(Izredna glavna skupščina društva »Pravnika.«) V namenu, da se društveniki informirajo o nalogah, ki čakajo slovenske pravnike s pripravljanjem prihodnjega pravniškega kongresa v Ljubljani, je bila sklicana na dan 29. novembra 1925 izredna glavna skupščina. Skupščino, ki so jo posetili člani v prav lepem številu, je otvoril in vodil načelnik g. dr. Danilo Maj ar on, ki je očrtal v kratkih besedah namen zborovanja. Podrobno je poročal nato g. predsednik višjega deželnega sodišča dr. Janko Bab ni k. Zahvalil se je najprvo gerentskemu svetu ljubljanske občine, ki je povabil pravnik«, naj se vrši prihodnji kongres v Ljubljani, in zagotovil tudi, da bo mestna občina storila vse, da se b) Kongres kar naj udobneje vršiH. Predlagal je, naj se vrši kongres v dneh od 1. do 20. avgusta 1926. Nato je poročal o predlogih, ki so došli dotlej stalnemu odboru. Predlagali so se tile referati, ki naj se na kongresu obravnavajo:  1. Izenačenje bračnega prava, 2.  vprašanje valorizacije,
3. razširjenje institucije javnega belježništva (notariata) na vso državo,
4. pridobljene pravice in naše budžet no pravo, zlasti eksekucija zoper erar, 5. pravni značaj in tehnika naših finančnih (dvanajstinskih) zakonov.
6. ali imajo pritožbe glavne kontrole na državni svet odložno moč?
7. zadružništvo in naša davčna taksna zakonodaja, S. kako naj se uredi pravno razmerje državne uprave do samoupravnih teles (oblastne in srez-ke skupščine, občine)?, 9. kodifieiranje določb internaciOnalhioga prava v posebnem zakonu. Poročevalec je k vsaki točki pojasnil, zakaj smatra za potrebno, da se o teh referatih obravnava. Razvila se je debata o teh točkah, v kateri so govorili gg. dekan dr. Dolenc (zlasti o tem. zakaj ne smatra za nujno potrebno, da bi se postavil na dnevni red tudi
264
Razne vesti.
referat iz kazenskega prava, čeprav je tudi iz tega precej aktualnih vprašanj), univ. prof. dr. Škerlj, agrarni komisar dr. Spiller-Muys in vladni svetnik dr. Andrej k a. Siednji je predlagal, naj se prevzame še predmet: Reforma policijskega prava. Načelnik dr. Majaron je kcušta-tiral nato, da je skupščina imela uspeh, izjavil, da se bodo njene želje sporočile stalnemu odboru kongresa, ki bo imel v kratkem prvo sejo v Ljubljani, ter nato zaključil zborovanje.
(Drugi shod češkoslovaških pravnikov v Brnu.) Po preteku 21 let se je vršil v dneh 31. maja in 1. junija 1925 drugi shod češkoslovaških pravnikov v Brnu; prvi se je vršil leta 1904. Shod je bil mnog,-brojno obiskan, udeležili so se ga odposlanci francoskih, poljskih, jug slovenskih (vladni svetnik dr. Sagadin) in nemških pravnikov, pozdrave so poslala pravniška društva iz Pariza, Rima, Bukarešte, Sofije, Haaga, Kodanja in 'Ljubljane (Društvo »Pravnik«), Predsedoval je shodu dr. Franc Važny, drugi predsednik najvišjega sodišča v Brnu. Shod je zboroval v petero sekcijah in sicer: 1. za državljansko in trgovsko, pravo, 2. za procesno pravo, 3. za kazensko pravo in postopek, 4. za upravno pravo in 5. za finančno pravo. Obravnavalo se je o 23 tematih. Ni moči, ker nedostaje prostora, podati 'izčrpnega poročila o shodu, zato naj bo omenjenih le nekaj resolucij o tematih, ki zanimajo istočasno nas in so se pri nas obravnavali. Glede valorizacije je bila sprejeta resolucija: Posebna določba, da vpliva izprememba gospodarskih razmerij na obseg pogodbenih djc&nostt, se ne priporoča. Na \prašanje, ali je priporočati, da ise uvede za vdovo nujni delež in popravi § 700 o. d. z. (dv. dk. 25/5 1844 št. 807), je shod odgovoril, naj se da vdovi pravica ulitka do polovice zapuščine za čas vdovstva; vdova sme, če se omoži, to pravico prepustiti po analogiji § 1257 o. d z.; § 700 naj ostane v formulaciji revizijskega načrta; zahtevek vdovca po § 796 o. d. z. naj se podobno omeji na užitek zapuščine. Poleg tega je ob-ravnala prva .sekcija vprašanja o upeljavi novih cb.ik hipoteke, o narodnosti trgovskih družb, o ureditvi kolizije lastninske pravice s pravicami na nematerialnih dobrih in o zaščiti upnikov v družbah z o. jamstvom. Druga sekcija je razpravljala o razširjenju nespornega postopka, o iskanju materialne pravice v civilni pravdi, o reformi dokaza z zaslišanjem strank. Vprašanja o poravnalnem postopku shod zaradi nedcsta-janja časa ni utegnil obravnavati, zato je bila sprejeta na kratko resolucija, da shod priznava potrebo: 1. da se obdrži ustanova poravnave izven konkurza, 2. zcnačenja in vsestranske reforme te pravne ustanove. — Kazenskopravna sekcija je obravnavala temata: kako razlikovati kazenske čine, o nedoločeni obsodbi, o kaznivosti homcseksualitete, kako naj se reformirajo pravna sredstva zoper sodbe zbornih in porotnih sodišč ter vprašanje o kaznivosti odprave telesnega ploda. Z večino glasov je bila sprejeta reslucija, da je prektnjenje nosečnosti v principu kaznivo, da pa je v zakonu natančno določiti, kdaj bi kaznovanje iz higljenskih, sock alnih ali evgenetičnih razlogov nasprotovalo priznanim pravilom zdrav-
Raane vesti.
265
»iške vede ali zahtevam razumne socialne in kriminalne politike. Nesporno zlo odprave telesnega ploda ni pobijati samo s kaznimi, ampak tudi s socialnimi ustanovami. — Sekcija za upravno pravo se je pečala na prvem mestu s ces. nar. od 20/4 1854 št. 96 drž. zak. in priporočala izmeno tega patenta z modernejšim. — Finančnopravna sekcija je obravnavala o enotni kodifikaciji finančnih norim, o preosnovi administrativnega in kazenskega postopka v finančni upravi in o reformi študija finančnega prava.
Dr. R. S.
(D r u g i s h o d č e š k o s 1 o v a š k i h o d v e t n i k o v v B r n u.) Istočasno z zborovanjem češkoslovaških pravnikov se je vršil v Brnu v dneh 31. maja in 1. junija 1925 drugi shod češkoslovaških odvetnikov. Tudi ta zbor je bil lepo obiskan, poleg domačih odvetnikov so ga posetili odposlanci poljskih, jugoslovensklh in francoskih odvetnikov. Shod je razpravljal o treh vprašanjih in sprejel o njih resolucije. V prvi se je izjavil, da je prenehati z nadaljnjimi omejitvami lastninskega prava, razveljavijo naj se tudi že obstoječe omejitve, kolikor niso utemeljene v današnjih prilikah. Ravno tako je opustiti sedaj običajno noveliranje zakonskih norm, a zakonodajno delavnost je nasprotno' osredotočiti na popolno, občo reformo državljanskega, kazenskega, finančnega itd. zakona, vse to pa s potrebnim oziram na interese izenačenja. — Zahtevek po neodvisnem odvetništvu je izrazila druga resolucija tako-le: Iz javnega interesa naj se uzakoni čim prej nov odvetniški red, temelječ na prjicimi popolnoma avtonomne organizacije in odstranitve vsakega in kakršnega, koli uradnega disciplinskega sodstva nad odvetniki in njih kaznovanja za izjave, učinjene v poklicu in prepustitev vseh zlorab prostosti v govoru in pismu stanovskemu disciplinskemu sodstvu, ki naj bo tudi v višji stopnji avtonomno. — Končno se je zbor izrekel zoper nadaljnje uvajanje laičnega življa pri oblastvih, ki izvršujejo sodno in upravno pravosodstvo, zbor je za omejitev njegovega območja, ker je prepričan, da je nepristransko izvrševanje pravosodstva zajamčeno le tedaj, ako je čim najbolj oproščeno direktnega ali indirektnega souplivamja po strankarskih in političnih interesih. Zbor izraža tudi nujno željo, da bi se razmišljalo o izpopolnitvi porot na ta način, da bi se pošiljali vanje samo kvalificirani porotniki, ki imajo smisel za objektivno izvrševanje prava. — Ko je izčrpal ta program, je izvolil shod stalno delegacijo češkoslovaških odvetnikov, poverjujoč ji nalogo, da izvrši sklepe zbora in fungira kot začasni odbor za prihodnji shod. Dr. R. S.
(Dodatek k članku »Zakon o v o 1 i t v i v o bč i n s k a zastopstva v Sloveniji — v praksi«.)1) Ko je bil navedeni članek že izšel, sem slučajno naletel v zakonu o proračunskih dvanajstinah za mesece julij, avgust in september 19232) na člen 74., ki se glasi: »Volilna pravica za volitev cbčinski poslovalcev (zaslopov) v vsej kra-
') Slov. Pravnik št. 7—8, 1925. 2) Ur. list št. 235/1923.
Is
266
Razne vesti.
iijevini je ista .kakor volilna pravica za ostale volitve; potemtakem se vrše volitve narodnih poslancev, oblastnih in 'sreskih skupščin in občinskih poslovalcev (zastopov) po stalnih volilnih imenikih, izdelanih po čl. 1. zakona o volilnih imenikih.« \z te določbe sledi, da je aktivna volilna pravica za volitve v občinske odbore že izza 1. 1923. izenačena z ono za volitve v Narodno skupščino, da so posebni volilni imeniki za občinske volitve, kakor jih je predvideval čl. 18. zakona o volilnih imenikih, nepotrebni in nezakoniti, ter da se imajo tudi za občinske volitve uporabljati le oni volilni imeniki, po katerih se vrše volitve v Narodno skupščino. Kakor pa dokazuje praksa zadnjih dveh let, ni nikdo slutil, da se v nekem proračunskem zakonu skriva taka, vendarle precej važna določba. Spregledali so jo očividno tudi tisti, katerim gre v prvi vrsti skrb oziroma nadzorstvo za pravilno sestavo, popravo in razgrnitev volilnih imenikov.
Dr. Fran Vodopivec. (S ter ilizllran j e hudodecev.) iPo eni strani se vrši od neke strani ljtita borba za prostost odprave telesnega ploda, po drugi strani pa hočejo nekateri izboljšati človeški rod s s t er i I.i zir an j e m hudodelcev iti drugačnih asocialnih individuov. V Monakovam je zborovalo I. 1922 Nemško društvo za higieno rase. Tedaj so sklenili — med drugim — dvoje resolucij, ki izražata naslednje želje: 1.) Da se prepreči razploditev nesooialnih ali težko sprijenih oseb, naj se izločijo iz družbe in oddajo v delavske kompanije. 2.) Odločitev o dopustnosti, vzeti moškemu zarodno sposobnost, naj se prepusti posebnim strokovnjaškim svetom, sestavljenim iz raznih poklicev. K prvi želji bi pripomnil, da je pokojni zna".; kriminalist Hans O ros s že pred dvajsetimi leti predlagal, naj bi se vršila deportacija avstrijskih hudodelcev, osobito degenerirancev, na določen dalmatinski otok, kjer bi med sabo lahko spolno občevali, pa bt ne mogli več okuževati duševno zdravega človeškega materiala. Lani (1924) pa je saksonski deželni zdravstveni urad že izdelal načrt za zakon, s katerim naj bi se rešilo vprašanje, kako naj se umobolni, slaboumni in hudodelci po nagnenju napravijo za neplodov.ite, a se jim vendarle ohrani zarcdna žleza. Ta načrt sta saksonski ministrstvi za notranje zadeve in za pravosodje odobrili in ga sprovedli državnemu ministrstvu. Načrt se naslanja na nemški kazenski zakonik in ga izpopolnjuje glede določb o telesnih poškodbah z novo: Ni podana telesna poškodba, če je zdravnik vzel za rodno sposobnost tistemu, ki tnpi na duševni bolezni aH duševnih blodnjah ali pa na težkih, že udejstvovanih zločinskih nagnjenjih, ki bi pO .mnenju dveh uradno priznanih veščakov (psihiatra in evge-netika, oziroma pasemskega higienika) utegnila zelo verjetno' težko kvarno 'obremenjevati njihove potomce. Operacija se sme izvršiti le s pristankom dotičnika, ali njegovega zakonitega zastopnika in poleg tega tudi še varstvenega sodišča. Ta načrt še ni prišel do parlamentarnega posvetovanja. Zanimivo pa je, da se dr. Aleksander Elster, v Zeitschr. f. g. Str. R W 46 zv., str. 68, v isvoji kritiki nemškega načrta za kazenski zakon (1924) izreka precej skeptično o upravičenosti prisilne sterilizacije hudodelcev. Ješ
Razne vesti.
267
>da 'biologična veda še ni prišla take daleč, da bi mogla z gotovostjo ugotoviti kakovost potomstva« — navzlic temu pa je mnenja, da bi morali že razmišljati, ali ne kaže urediti ves ta problem zakonitim patom tako, da bi se dalo obsoditi nekoga obenem, ko se mu odmeri kazen, na prisilno — sterilizirani e. Mislim, da današnja generacija, zrevoltirana vsled svetovne vojne, po vsem mišljenju še ni dovolj pripravljena, da bi mogla dati definitivno zakonodajno rešitev problema — materinstva (glede odprave nevšečnega telesnega ploda pri ženskah), še manj pa problema očetovstva (glede naravnih posledic spolnega občevanja pri moških).
Dr. Metod Dolenc.
(Praksa k tiskovnemu zakoniku.) Novi tiskovni zakon z >dne 6. avgusta t. 1., ki je bil publiciran v Službenih Novinah d.ie 8. avgusta t. 1., je stopil v veljavo čez noč, brez vsake legis vacatio. Z vsebino tega zakona so se naši politični časopisi precej bavili, toda le glede njegovega političnega pomena. Tudi v Narodni skupščini se je vršil boj skoro izključno v tej smeri. Na tehnično izvedbo od vlade postavljenih Vodilnih misli pa se je bore malo oziralo. Tako smo dcfoili zakon, ki mu jc procedura prikrojena po zastarelem srbskem kazenskopravdnem po-Stopniku, čigar ideje se z našimi sedaj veljavnimi določbami v izventiskov--nem postopanju nikakor ne zlagajo.. Ugotoviti treba na tem mestu, da stalni zakonodajni svet ministrstva pravde ni bil, — vsaj kolikor vem podpisani, ki imam tudi čast biti redni član tega sveta, — nikoli in v nobenem oziru vprašan o ureditvi tiskovnega zakona. Ni čuda, da imajo naši praktiki sedaj križe in težave z dejansko uporabo določb tiskovnega zakona glede postopanja. Ako hočemo, da se napake popravijo, jih je treba poznati. Slovenski Pravnik prevzame rade volje vlogo posredovalca. Prosimo torej vse gospode strokovnjake, ki so opazili, ali še opazijo kakšno hibo, nedoslednost, vrzel ali kaj enakega v tiskovnem zakoniku, da napišejo o tem kak članek ali vsaj kakšno vest ali pa da sporoče svoje skušnje pismeno ali ustno, seveda z navedbo konkretnega primera, uredništvu Slovenskega Pravnika ali pa podpisanemu. Odbor Pravnika pride na ta način do možnosti, da predloži v d ogledni dobi pristojnim činiteljem spomenico o potrebi izpremembe ali dopolnitve določb tiskovnega zakonika. Prof. dr. Metod Dolenc.
(Zakon o tisku in popravki.) Ko je izšel v št. 84 »Uradnega lista« iz 1. 1925 »Zalkon o tisku«, sem radovedno najprej prečita! V. poglavje o »Popravkih«. V prvem odstavku člena 26 moti smisel netočen prevod. V 8. vrsti čitaj . . . »bodisi, da se označujejo v popravku navedene natisnjene činjenice« (»bilo, da se u ispravi navedene činje-nice oštampane označuju za neistinite«, Služb. Nov.) Če prezremo nekatere nebistvene pomisleke, smo na poglavje o »Popravkih« lahko ponosni, kajti v njem se zrcali iz pojma popravka izvirajoče, preizkušeno in edino pravilno načelo: »audiatur et altera pars«. Kje je resnica, naj sodi javnost, ki je čitala napad in v satanu določeno obrambo. To je tem boli podčrtati1, ker je bila resna nevarnost, da bi navedeno načelo ne zmagalo.
26»
Raane vesti.
Naš načrt zakona o štamipi iz leta 1922 ni bil namreč povsem nenaklonjen tozadevnemu dokazu resnice in tudi naši teoretiki so se v zadnjem času zanj ogrevali. — (»SI. Pravnik« 1924, št. 1, 2, 3, 4; moj contra voturn se žal ni ponatisnil.) Dr. Hinko Stepančič.
(Mednarodno Udruženje za kazensko pravo.) Po iniciativi gospoda prof. dr. Tome Živanoviča, profesorja kazenskega prava na beograjskem vseučilišču in člana »Mednarodnega Udruženja za kazensko pravo« ter s sodelovanjem poznanih kriminalistov, se je dne 27. junija t. 1. osnovalo v Beogradu »Kriminalistično udruženje kraljevine SHS« z začasno upravo, katero tvorijo: Predsednik: g. Mih. Jovanovič, bivši predsednik kasacijskega sodišča v Beogradu; podpredsedniki: I. Dr. Tomo Zivanovič, prof. beograjske univerze, H. Dr. Ernest Miler, prof. zagrebške univerze, III. Dr. Metod Dolenc, prof. ljubljanske univerze. Sekretarji: I. Svetcslav Vulovič v Beogradu, II. Marijan Horvat v Zagrebu, III. Dr. Hinko Lučovnik v Ljubljani; blagajnik: Vaso Lazarevič, načelnik min. za not. zadeve. Udruženja te vrste obstoje 'že v skoro vseh državah in vsako izmed njih predstavlja nacionalno grupo v »Mednarodnem udruženju za kazensko pravo«, ki je bilo osnovano že leta 1889. in čigar cmtrala se nahaja v Parizu. Program in cilj tega mednarodnega udruženja je v glavnem ta, da se s skupnim delom vseh kriini-nalistov-teoretikov in praktikov — kar najbolj popolno in uspešno rešujejo vsi problemi kazenskega prava m ostalih kazenskopravnih ved ter da se z vsemi sredstvi in v duhu modernih sodobnih kazenskopravnih načel skuša pobijati kriminaliteta. Isti cilj zasledujejo tudi lokalna udruženja v posameznih državah in torej tudi kriminalistično udruženje v naši državi.
Ker je prvi pogoj za uspeh omenjene organizacije čim večje število pravnikov ki bi imeli interes sodelovati, se usoja uprava obrniti na vse pravnike Slovenije s prošnjo, da vstopijo kot člani v omenjeno udruženje, ki bo dobilo s tem nove sodelavce. — Član udruženja lahko postane vsak absolviTani pravnik; letna članarina znaša 10 Din.
Vsak član tega udruženja more postati — po predlogu uprave na centralo v Parizu — tudi član Mednarodnega udruženja v Parizu z letno članarino 20 franc. frankov in dobi s tem pravico do brezplačnega prejemanja organa tega udruženja »Revne interna ti onale de droit penal«. V to svrho je potrebno, da se vsak novi član udruženja izjavi, ali hoče postati tudi član mednarodnega udruženja in bo uprava v tem slučaju takoj stavila predlog za njegov sprejem.
Seznam novih članov obenem s članarino sprejema Sekcij a k r i m. Udruženja, Ljubljana, univerza.
Naročnina za ,.Slovenski Pravnik" znaša 60 dinarjev. Gg. naročnike prosimo, naj zaostalo naročnino čim prej poravnajo; tudi uprava mora poravnati svoj dolg tiskarni. Po-služijo naj se v to priloženih položnic, ali naj jo pošljejo blagajniku g. dr. Ignacu Rutarju, direktorju poštnega čekovnega urada v Ljubljani. Tudi reklamacije naj se naslavljajo tjakaj; upoštevajo se samo prvih 14 dni potem, ko je list izšel. Ravnotam se dobe Štefan Lapajne: ,,Državni osnovni zakoni" in vsi prejšnji letniki „Slov. Pravnika". Cena s poštnino vred za »Državne osnovne zakone" — 12 Din, za »Slovenski Pravnik" letnika 1924 in 1923 — 60 Din, ostali letniki po 40 Din.
Hiiyerhofer »Handbucli [Ur den politischen   UerdMtuiigsdienst",
7. zvezkov, 2. suplementa, 1. indeks zadnja izdaja in Judi-katenbuch upravnega sodišča od 1. 1884 do 1913. Ceno pove uredništvo „Slovenskega Pravnika".
Proda se