488
umirati nedolžno žrtev,  to ni tragično, pač pa neizmerno — žalostno.
„Pr e s to 1 o n as le dn i k i" igrajo še v d6bi katolicizma na Norveškem in so izmed tehnično najboljših Ibsenovih iger. Dejanje je fino motivirano, značaji so ostro izklesani in dosledno izpeljani, dasi stopaprevečnadan jako protikatoliška tendenca. Kralj Hakon je simpatična, poštena oseba, škof Nikoiaspa je izmed vseh junakov Ibsenovih psihološko najbolj interesanten, v svoji vlogi še boljši, kot Schillerjev Fran Moor ali Shakespear-jev Rihard III. Ni pa prav, da nas pušča Ibsen tudi tu v nejasnosti. Nihče ne ve, da je Hakon res sin prejšnjega kralja. Res, da delujočim osebam ni treba vedeti, zakaj da deluje ta ali oni v gotovem zmislu, a gle-davec mora vedeti za to. Ibsen tudi Niko-lasu nasproti ni postavil nikakega poštenega in vplivnega duhovnika. Ne zdi se nam verjetno, da bi takratni katoliški Norvežani nezakonskega sina poljubnega kralja stavili v isto vrsto z zakonskim. Pesnik sam dvomi o tem v drugem prizoru prvega dejanja. Pri Ibsenu naj nadškof iz Nidara odveze Petra od vseh njegovih obljub, tudi od celibata, ker hoče Skule postati oče nove dinastije. A v resnici more to storiti edino le papež. Gotovo so bili Ibsenu pred očmi protestantovski pastorji, ko nam katoliškega župnika   Trouda   predstavi   —   oženjenega.
prestolonasledniki" so poleg „Katiline" edina Ibsenova zgodovinska igra; v njih je pokazal, da je ženialen tudi na tem polju. »Stavbenik Solnes" je tragedija notranje duševne nemogočnosti, moralne razuzdanosti, samoljubja in bogokletstva. Solnes je polovičar, ki hoče po vsej sili veljati za celega moža. Kar je storil, je storil, a za nova
OLTAR V STOPIČAH.
dela nima več moči; dokler je veroval, je bilo drugače, a odkar se postavi prevzetno nad Boga, gre navzdol ž njim. Solnes je tip mladine, ki s svojimi radikalnimi nazori hoče naprej, ki zanikuje vse, kar je božjega, in zametuje starejše, ki ji nasprotujejo.