-----   265   -----
Životopisne stvari.
Janez Kalister,
Janez Kalister je bil na mnogo stran imenitna oseba domovine nase. V 6. snopiču zanimivega popisa mesta Trsta in okolice njegove podaja nam J. G. Ver-delski nekoliko črtic iz življenja Kalistrovega, ktere utegne mikati tudi mnoge bralcev našega lista.
V popisu imenitnih poslopij v Trstu se bere to-le: Druga poslopja bolj važna so v Trstu: A. V notranjem mestu: a) Tako imenovana „Kalisterjeva hiša" (časa Kalister) na solnčno-izhodni ulici, ki ima po volji tržaških Italijanov nadpis „Via del Torrente" namesti: „Via del Torrente Ključ". To poslopje se ponosno vzdiguje na samem, je štirivoglato, zavzetne veličine in visokosti: ima štiri nadstropja, in gospoduje, tako rekoč, nad vsemi druzimi, blizo in daleč okoli njega stoječimi poslopji. Iz četrtega nadstropja, in pa, se vč, še bolj iz podstrešja, se gledalcu odpira daleč okrog sprelep vid po Trstu, na morje in na okolico. Napraviti je dal to znamenito poslopje rajnki Janez Kalister. Konec zidanju je bil leta 1864.; pa kmalu po tem — res čudno! — se je pripetilo, da po nesreči oboli, in se, še le 57 let star, tukaj v Trstu, kjer je imel takrat stanovanje v drugem svojem poslopju, meseca decembra istega leta iz tega sveta spravi: dano mu nije tedaj bilo, da se preseli v to novo hišo, kakor si je želel.
Kaj da je bil Janez Kalister, to ved6 ljudje, skoraj bi dejali, po vsem svetu: tako je bil namreč znan in imeniten, kakor je sicer znan in imeniten po navadi sploh vsak velik bogatinec. Slovčl je Kalister po svoji, gotovo vsega občudovanja vredni pridnosti in delavnosti, ki mu je pa tudi mnogo premoženja prinesla, ravno kakor je slovel po svojem izglednem poštenju in po svojem prostem živetju; sicer umazanec ali grd skopuh nije bil nikdar: ko je šlo za pogosto-vanje kakega prijatelja ali znanca, nije gledal na denar — obnašal se je takrat kot pravi žlahtnik.
Janez Kalister je bil — Slovenec bistre glavice, rojen leta 1807. v Slavini na Kranjskem, priže-njen pa v Koče nedaleč od Postojne. Kot prost kmet je začel leta 1822. s pomočjo svojega, sprvič majhnega premoženja počasi kupčevati. Hodil je najprej v Ljubljano deloma po žito, deloma po usnje. To je prodajal tu in tam za primeren dobiček, kterega je pa tako rabil, da mu je nosil drug dobiček, in mu dajal po tem priložnost, razširjati si čedalje bolj srečno začeta opravila. Bil je pozneje previdnik sena in ovsa za cesarsko konjerejo ali žrebčarijo v Prestranku na Kranjskem, in tudi v Lipici. Tako, in pa po marsikterem drugem bolj važnem in bolj dobičkonosnem početju, posebno po jemanju cestnine in vžitnine v zakup (štant) zdaj nagnem, zdaj na drugem kraji naše Avstrije, mu se je jako pomnoževalo  premoženje.    Čeravno stran krst-
nega imena in stran priimka je umel prav malo kaj druzega — to sicer pa le v slovenskem jeziku — pisati, je vendar on sam vse poglavitne račune (raj-tenge) o svojih dohodkih in izdavkih v najlepšem razvidu držal. Sicer za druga opravila je imel v službi zadosti pridnih in zanesljivih pomagačev, ki jih je on modro zbiral, pa le — izmed svojih sorojakov. Poslušal nije on nikdar kakega si bodi sveta ne svojih opravilnikov, ne drugih ljudi. Ako se je kdo predrznil razodevati mu svoje mnenje ali mu kaj svetovati v eni ali drugi reči, se pa to nije vjemalo z njegovim namenom, nanagloma mu je odgovoril: „Ja, za Vas bi to b'lo dobro, a zame nej". Tak odgovor je mirno in stanovitno ponavljal, če si je oni tudi na vso moč prizadeval, da ga prepriča z veljavnimi dokazi ali vzroki; pa je le — prazno slamo mlatil. Bil je Janez Kalister neizmerne in zveste pomnivnosti: pametoval si je na tanko in na čisto kako stvar si bodi, ki je zadevala njega ali njegova opravila, — čez dvajset let. Po svoji, gotovo še prezgodnji smrti, ki je bila neki nasledek njegovih velikih trudov, posebno pa njegovega, tako rekoč neprestanega potovanja od enega kraja do druzega v vsakem vremenu ponoči in podnevu, je zapustil toliko premoženja (med tem sicer tudi več hiš v raznih deželah), da seje od njega plačalo samo za davke (!) v državno kašo 95.000, recimo: pet in de ve deset tisoč (tavžent) goldinarjev.