Delo za pravi mir. Kmalu bo minilo pet let, odkar je bil določen paciški mirovni dogovor, ki so ga sestavile takozvane emagovite države in so ga premagane države hočeš no«eš morale podpisati. Ta mir je kmalu naletel na veliko razočaranje pri zmagovalcih ravno tako kot pri premagancih. Pariški mir se upravičeno imenuje »oboroženi mir«, ker je pustil Evropo v orožju in v vseh nevarnostih in netivih nove vojne. Razočaranje, ki je kmalu aastopilo, je razbilo tudi zavezništvo velesil. Najprej se je umaknila Amerika in ni hotela sodelovati niti v Ligi a!i Zyezi narouov, ki je delo njenega pokojnega predsednika Wilsona, kmalu za njo je pa prišla Anglija in njena politika se je začela često tako ostro obračati proti I* ranciji, da je svet že s strahom pričakoval od te slrani aove, usodepolne spore. V splošnem velikanska nesreča svetovne vojne narodom vedno bolj cdpira oči in ves svet si je že danes na jasnem, da so vojne posledice strahovito udarile mnagovalce kakor premagance. Evropa potrebuje boljše ifi iskrenejše temelje miru in o tem se je začelo resno razmišljati in delati na letošnjem jesenskem zasedanju Društva narodov. Amerika je že dolgo poprej odločno ki temeljito opominjala Evropo, naj vendarle uredi v spravi in sporazumu svoje notranje razmere, ker drugače za njo ni obnove Ln bodočnosti, od Amerike pa ni pričakovati ne zbližanja, ne sodelovanja in tudi ne prisianesljivosti pri iztirjevanju dolgov. Eden od zelo vplivnih ameriških voditeljev in politikov je-nedavno dejal, da je vojna za to nastala, ker v mnogih državah niso •dločevali narodi, ampak protiljudski oblastniki, ki iaiajo od vojne tudi svoje velike dobičke. Temu je še dodal, da vojne tako dolgo ne bodo izključene, dokler v ˇseh državah ne odločuje ljudstvo in ne postavi svojih Ijudi na čelo držav. Ravno pod pritiskom ljudske volje se polagajo sedaj pri Društvu narodov temelji pravega miru. Anglija in Francija sta dobili prave ljudske zastopnike za državne krmarje in te dve državi stojita danes na čelu pravega mirovnega pokreta. Med naziranjem teh dveh držah o miru in varnosti je razlika, ki pa ni tako velika, da se ne bi dala izravnati ker je iskrena želja za mir močna in živa na obeh straneb. Obe državi soglašata najprej v tem, da svet ne niore priti do miru, dokler tiči v orožju, radi Nemčije, kjer nacionalisti vedno močneje vpijejo po maščevanju, pa posveča Francija večjo važnost vprašanju varnosti posameznih držav, kot pa Anglija. Prvotno je hotela Frandij[a "veliko -varnostno jamstveno pogodbo vseh kulturnih držah in v okvirju te splošne varnostne pogodbe delne pogodbe med poedinimi državami pod nad- zorstvom Društva narodov. Anglija ni polagala važnosti na medsebojne državne pogodbe, ampak je skušala predlagati v zajamčenje miru splošno razorožitev in mednarodno razsodišče za vse spore med državami. Tekom razgovorov sta se pa v poštenem zavze.manju za trajni mir združila oba predloga v posebnem načrtu, kateremu se določa kot namen: zajamčiti svetu trajni mir in varnost narodom, kojih obstoj in zemljaje v nevarnosti; vzpostaviti način in postopanje, ki omogočuje mirno rešitev vseh sporov, ki bi mogli nastatimed člani mednarodnega občestva, ter dovoljuje kaz-novanje morebitnih mednarodnih zločincev; končno pauresničiti v smislu narodnoobveznih pravil zmanj- šanje oboroževanja. Načrt razsodništva v svrho preprečitve vojne pa hoče doseči, da se prepreči vsaka nadaljna vojna in da bi bila vojna dovoljena samo: 1. kot obramba proti napadu in 2. kot kazenski pohod proti napadalcu. Kdo je napadalec, ugotovi in določi svet Društva narodov soglasno, ako pa takega soglasja ni, bo svet pozval obe državi, ki sta v sporu, da ustavita vse sovražnosti in vse priprave za vojno, dokler se spor končnoveljavno ne razsodi. Ako bi se pa država temu pozivu ne pokorila, se jo smatra brez vsega za napadalca in zadene jo primerna kazen, ki ni samo gospodarske in denarne, ampak tudi vojaške narave. Za kaznovanje napadalcev pa najsibo gospodarsko ali vojaško — morajo prispevati vsi člani Zveze narodov po določilu in razdelitvi prispevkov in biemen od strani zveznega sveta. Med posameznimi državami se lahko sklenejo posebne pogodbe,ki pa morajo ostali v obsegu in duhu zvezinih pravilter podpirati Društvo narodov in ki izgubijo svoj pomen in svojo veljavnost, ako z Društvom narodov in z njfigovimi pravili niso v soglasju. Vsa ta določila pa imajo svoj pomen in se dajo izvajati seveda le tedaj, če začnejo države enkrat s te-meljitim razoroževanjem. Za prihodnje leto v juniju jenamenjena splošna svetovna razorožitvena konferenca in do tega časa bode pač delo za pravi mir napredovalo v toliko, v kolikor bodo zarjjogli posamezni narodi v svojih državah uveljaviti svojo voljo ter od vladnihmest odstraniti protiljudske in samo za svoje dobičke zavzete politike in oblastnike.