Sodobna slovenska poezija
Maja Vidmar
Pesmi
Pesemokamenčkihnavrvici
Kamenčki z luknjico, z dvema, trofeje oblike s peščene obale, kot metulji po lovu na metulje, pa vendar kot kamni, ki ne bežijo, le obrnejo stran in svetlobo, mokro lice, skrito barvo, senco v kotičku praznine pod sabo in še en kamenček, malo oglat.
Pesemooknu
Vzidano je malo postrani in preveliko za ta zid. Šipi ne bosta nikoli več čisti, rjave barve pa je toliko, da ga ni mogoče zapreti. Majhna kljuka ne dviguje železne prečke, zato je na polici izpraskan svetel polkrog. Če se ti košček oluščene barve zarije pod noht, se dolgo gnoji. Plavo, prej je bilo svetlo plavo.
Pesemonaročilu
Ko sem odhajala, si mi naročil, naj ti napišem pesem. Kot da naročaš pri krojaču, česar dandanes ne potrebuje nihče. Kot da naročaš vezenino pri dami, zaprti za nekim drugim časom. Kot da sploh ne naročaš, ampak mi nekaj poklanjaš.
Pesemozadrgi
je pesem o meni, ki šivam železno zadrgo na stare kavbojke, o dveh svetlih iglah, ki sta se zlomili, in o šivalnem stroju, ki ima dušo, a ne bo prišel v nebesa, ker me namerno zajebava.
Osebakihodipovrvil
Ista vrv, razpletena iz pra{nih makramejev moje glave, zrahljana z mojih rok, odvita od vratu, ista tanka vrv lebdi v vetru od tu do kdovekam, nevidna, ~e se v soncu ne zasveti njen profil.
Osebakihodipovrvill
V moji družini ni vrvohodcev, še o norcih niso govorili, le tu pa tam je bil kdo, ki je šel in vse prizadel. Vsako jutro stopam na nevidno vrv - tri korake tja in potem nazaj s cekarji iz trgovine v rokah.
Osebakihodipovrvilll
Nobenega dokaza ni, da gre za smrtonosno početje, a tudi nikogar, ki bi se vrnil od tam. Nobeno znanje zares ne pomaga, čeprav brez slabih izkušenj nihče ni stopil na vrv. Noben pogum ne zdrži tako dolgo, a po liniji največjega strahu ne morem preživeti. Morda ne umrem, sem pa mrtva.
Vmesnicas
Z vsem, česar ni, samo s tem, se meri svoboda. To je treba polno doživeti, ta vmesni čas, ko ni več postelje, ne baldahinov, doba vodnarja pa tudi se ni prav prišla. Tu se je treba ustaviti, vdihniti vmesni zrak in ne drveti v to, kar bo. Dokler imam otroke, se ne pogovarjam o svobodi. To je moj čas, ta čas med obema vojnama, in nobena katastrofa, noben konec sveta, nobeno vnebovzetje me ne zanima. Moja edina priložnost je čas šotorov na dvorišču, vode v kanglah in trkanja od vrat do vrat.