4%-, Kitajska; 4%
Argentina; 21%-
Zakaj vzreja rodovniških matic?
Dr. Aleš Gregorc, Kmetijski inštitut Slovenije Uvod
Na Kranjskem je bilo v drugi polovici 18. stoletja zelo razvito čebelarstvo. Leta 1782 je bila v Rodinah na Gorenjskem ustanovljena prva čebelarska družba “Bratovščina za cerkveno svečavo”. Na Kranjskem je znano delovanje Petra Pavla Glavarja (1721-1784) na čebelarskem področju, na Dunaju pa je približno sočasno
deloval Anton Janša (1734—1773). Poleg spoznavanja in opisovanja bioloških značilnosti medonosne čebele je bil v tem obdobju pomemben napredek dosežen tudi na gospodarskem področju. Leta 1866 je priseljeni Nemec Emil Ravenegg Rotschütz ustanovil trgovino za prodajo čebel. Tako so bili ustvarjeni pogoji za zelo pomemben del čebelarjenja, to je za “rejo čebel za prodajo”. S čebe-
lami so trgovali tudi številni drugi čebelarji. Leta 1879 je Poliman opisal in poimenoval čebele, ki jih je dobil iz Kranjske kot Apis mellifera camica, imenovano tudi “kranjska čebela”, “Camiolan Bee”, “Krainer Biene”.
V	tem obdobju (1873) je začel na Slovenskem izhajati tudi prvi periodični čebelarski tisk, leta 1897 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko. V 19. stoletju je bila Kranjska zaznamovana s čebelarjenjem. Medonosna kranjska čebela ali “kranjska sivka” je tako zaradi svojih bioloških, rejskih in gospodarskih posebnosti ter svojih sposobnosti slovenskemu človeku pomagala pri preživetju. Še več, ljudstvo je kranjsko čebelo in čebelarjenje sprejelo v svoje kulturno izročilo in tradicijo, tako da svoj pomen ohranja in razvija vse do dandanes.
Vse tehnične izboljšave, posodabljanje čebelarjenja v drugi polovici 19. stoletja in v 20. stoletju (Anton Žnideršič) ter trgovina s čebelami (Mihael Ambrožič, Jan Strgar) so v tem prostoru še utrdile sloves in zakoreninjenost kranjske čebele. Čebelarstvo je zdaj kmetijska dejavnost, s katero se ukvarjajo ljudje različnih poklicev in izobrazbe. Najpomembnejše so tri skupine čebelarjev oz. trije tipi čebelarjenja: ljubiteljsko čebelarjenje, čebelarjenje, ki je ob osnovni poklicni dejavnosti vir dodatnega zaslužka, in čebelarjenje, ki je poglavitni vir preživljanja.
Vzreja kranjske čebele
Kranjska čebela ni avtohtona samo na območju Slovenije, ampak na širšem območju osrednje Evrope: v večjem delu Avstrije, Madžarske, Slovaške, v Srbiji, delu Makedonije, v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem. Celotna populacija je razdeljena na tri večje skupine — na alpski (Slovenija, Avstrija, Slovaška), panonski (Podonavje) in mediteranski tip (Ruttner, 1993). Tudi v Nemčiji gojijo približno milijon čebeljih družin kranjske čebele.
Značilnosti kranjske čebele v različnih delih Slovenije je preučeval tudi dr. Janez Poklukar. Na podlagi svojih dognanj jih je razvrstil v alpsko, dinarsko-kraško, panonsko, južnoprimorsko in severnoprimorsko skupino. Po
drugi strani so s poskusi ugotovili zelo enotno strukturo populacije kranjske čebele v Sloveniji (Sušnik in sod., 2004; Soland, 2005). Največje geografsko območje Slovenije zavzema alpska skupina kranjske čebele, manjša območja pa tudi druge skupine. Glede na jasne morfološke in gospodarske razlike med posameznimi rasami medonosne čebele pričakujemo tudi razpoznavne razlike znotraj posamezne rase, ki jih imenujemo tudi krajevni različki ali ekotipi. To je očitno predvsem, če so posamezne skupine daljše obdobje gojene v podnebno in geografsko izoliranih okoljih. Mnenja o teh razlikah so dandanes deljena in delno odvisna od razpoložljive rejske in raziskovalne tehnike, ki omogoča, da so morebitne različnosti tudi ugotovljene in identificirane.
Čebelarji, ki čebelarijo v enakih geografskih in pašnih razmerah, imajo namreč s čebelami, ki izvirajo z različnih območij, različne izkušnje. Tako na primer čebele s panonskega območja kažejo slabše sposobnosti izrabe gozdne pašne. Opazna je tudi različna intenzivnost razvoja čebeljih družin, ki izvirajo iz različnih geografskih in podnebnih okolij. Glede na potenciale kranjske čebele, ki jih ugotavljajo čebelarji pri svojem delu v različnih okoljih, je treba te prilagoditvene različnosti pri čebelah ohranjati. Ni pa izključeno, da bo v prihodnje na podlagi raziskovalnih metod in prakse mogoče takšna praktična opažanja tudi ugotoviti in jih znanstveno utemeljiti. Zato tudi v prihodnje načrtujemo različne razvojne naloge, na podlagi katerih bi ugotovili in utemeljili značilnosti posameznih ekotipov ali krajevnih različkov čebel. Zato je posebna naloga in tudi obveznost vseh čebelarjev ohranjanje raznolikosti v populaciji kranjske sivke v Sloveniji. Ohranjanje raznolikosti je prvo in najpomembnejše vodilo rejskega programa za kranjsko čebelo.
Cilji odbire v čebelarstvu
V	Sloveniji je dovoljeno čebelariti le s kranjsko čebelo Apis mellifera camica. Rejski cilj kranjske čebele je mirna čebela, z ustreznimi morfološkimi in etološkimi značilnostmi, ki omogoča razvoj živalne družine, kaže znamenja odpornosti proti boleznim in je primerna za gospodarsko čebelarjenje.
Tečajniki vzreje rodovniških matic pred Vzrejno-izobraževalnem centrom na Zelenici, odprtim poleti 2005.
Praktične vaje v programu usposabljanja zagotavljajo, da bodo ustrezna znanja prenesena tuai v čebelarsko prakso.
Plemenilna postaja Anton Janša na Zelenici. Gorsko okolje ponuja možnost parjenja matic z odbranimi troti.
Rejski cilji selekcije čebel so:
- ohraniti čistost kranjske čebele (rasne lastnosti) in potencialne genetske raznolikosti,
- okrepiti proizvodne lastnosti čebel (pridelek medu),
- izboljšati mirnost čebel,
- zmanjšati rojivost čebel,
- povečati živalnost čebeljih družin,
- povečati odpornosti čebel proti boleznim,
- pridelava čebeljih pridelkov, varnih za prehrano ljudi. Na področju čebelarstva je zelo pomembna gospodarska dejavnost tudi trženje živega genetskega materiala.
Z dozdajšnjim delom smo že ustvarili primeren ugled kranjske čebele v širšem evropskem proštom, kljub vsem pozitivnim izkušnjam pa se je treba osredotočiti na predloge čebelarjev, predvsem glede nezaželenih lastnosti, kot so zmanjšanje živalnosti v drugi polovici leta ter zmanjšanje agresivnosti in rojivosti. Pri določanju rejskega cilja so upoštevane potrelx; čebelarjev. Rejski program in rejski cilji, ki so sestavni del programa, omogočajo tudi ekološko varno pridobivanje čebeljih pridelkov, ki morajo biti vami za človekovo prehrano.
Za doseganje rejskih ciljev so predvidene tri rejske metode:
- osnovna odbira, ki poteka v vseh čebelarstvih ob upoštevanju rejskih ciljev;
- vzrejno delo, organizirano v okviru vzrejališč čebeljih matic in testnih postaj;
- razvojno delo pri zagotavljanju in izboljšanju genetske vrednosti kranjske čebele.
V vseh daižinah je treba izvajati osnovno odbira, saj to zagotavlja rejo kranjske čebele na celotnem območju RS. Vsi čebelarji, ki se vključijo v PRO, se dejavno vključujejo tudi v program zagotavljanja čistosti rase. V kontrolo osnovne odbire se vključijo čebelarska društva in PRO, na tej ravni pa delujejo čebelarski pregledniki. Vzrejno delo v vzrejališčih in na testnih postajah pa v okviru delovne skupine nadzirata PRO in DPO.
Kako zagotoviti vzrejo rodovniških in gospodarskih matic?
Kontrolirano parjenje matic poteka na plemenilnih postajah, na katerih so troti kontroliranega izvora, ne glede na to, ali so potomci ene ali več matic. Kontrolirano parjenje matic je tudi osemenjevanje matic, če je v postopku vzreje trotov dokumentirana njihova mati. Matice, ki so potomke kontroliranega parjenja, so rodovniške matice. Prosto parjenje matic pa poteka v vzrejališčih, v katerih ni zagotovljena popolna kontrola izvora trotov v okolici. Matice, ki so potomke takega parjenja, so gospodarske matice.
Za vzrejo rodovniških matic so na plemenišču odbrani trotarji. Za ta namen načrtujemo ustrezno ureditev ple-menišč za rodovniške matice v različnih delih Slovenije.
V rejsko organizacijo je vključenih 3.950 rejcev kranjske čebele s približno 90.500 čebeljimi družinami. Številčna in razpršena populacija zagotavlja ohranitev rase
z vsemi različki na določenih zaprtih geografskih območjih (Gornja Savska dolina, Logarska dolina), pa tudi genske rezerve. Komisija za čebelje paše pri upravnem odboru Čebelarske zveze Slovenije je vključena v določanje območij, ki so za pašo manj pomembna. Predvidena je vzpostavitev štirih območij, primernih za vzpostavljanje genske banke. Na vsakem območju bodo za ta namen na vsaj štirih lokacijah gojili približno 100 čebeljih družin. Te lokacije bodo zagotavljale potrebne nesorodstvene povezave, geografska območja pa potrebno različnost. V okviru naloge determinadje in ohranjanja krajevnih različkov je predvidena ustanovitev testnih postaj na alpskem, panonskem, dinarsko-kraškem in mediteranskem območju. Osrednje mesto pa imajo vzre-jališča rodovniških matic.
Sklep
Na posameznih geografsko zaokroženih območjih poteka odbira v odobrenih vzrejališčih rodovniških matic, testiranje pa je predvideno v okviai testih postaj, ki bodo nastale na teh območjih. Namen selekcijskega programa je ohraniti genetsko pestrost kranjske čebele na celotnem območju. V prvem obdobju predvidevamo odprtje vsaj treh vzrejališč rodovniških matic in ustrezno število testnih postaj.
Seveda sta za izvedbo tovrstnih programov potrebna zelo dobra organiziranost in vzajemno sodelovanje vseh čebelarjev. V okviru ČZS oz. Priznane rejske organizacije za to v Sloveniji izpolnjujemo vse pogoje. Za delovanje vzrejališč čebeljih matic in še posebej za vzrejališča rodovniških matic pa je poleg strokovne podpore treba zagotoviti tudi ustrezno kadrovsko in materialno podporo, predvsem zato, ker vzreja rodovniških matic ni množična. Pogosto je prav pomanjkanje zavzetih vzrejevalcev razlog za počasen razvoj vzrejališč rodovniških matic. V čebelarskih društvih, v katerih imajo mlajše vzrejevalce, ki se želijo usmeriti v vzrejo rodovniških matic, pa so možnosti za pridobivanje sredstev za izvedbo projektov zelo različne.
Lično izdelan objekt postaje Rog ■ Ponikve v Kočevskem rogu, odprte poleti 2005.