49 3 KRONIKA
2.00I
Strokovni članek UDK (093.2):929 Szecsi
prejeto: 5. 4. 2001
Darja Kerec
univ. dipl. zgodovinarka, Bevkova 5, SI-9000 Murska Sobota
Problematika virov in literature o rodbini Szecsi
IZVLEČEK
Gornjelendävski Szecsiji so bili osrednja plemiška rodbina, ki je v srednjem veku (od 1366 dalje)
prejela več posesti v Prekmurju. Kljub njihovi pomembni vlogi pa jim slovensko zgodovinopisje za
razliko od madžarskega, slovaškega, avstrijskega in hrvaškega ne namenja večje pozornosti Prispevek na
kratko predstavlja osnovne podatke o virih in literaturi, ki obravnavajo ta rod.
KLJUČNE BESEDE
zgodovinopisje, Prekmurje, Balog(h), Szecsi
SUMMARY
THE PROBLEMA TIC OF SOURCES AND LITERA TURE ON THE SZECSI FAMIL Y
The Upper Lendava Szecsi family were the central noble hmily. In the Middle Ages (from 1366 on)
they received numerous landed properties in the region Prekmurje. Despite their significant role the
Slovene historiography - contrary to Hungarian, Slovak, Austrian and Croatian - does not pay greater
attention to them. The contribution presents in short the basic data on sources and literature dealing
with the Szecsi family.
KEY WORDS
Historiography, Prekmurje, Balog(h), Szecsi
185
3 KRONIKA
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
49
2001
Grofje Szecsiji se v slovenski historiografiji sko-
rajda ne pojavljajo. Določene podatke o tej rodbini
je v nekaj člankih in razpravah na osnovi izvir-
nega listinskega gradiva (spisanega v latinskem in
madžarskem jeziku 16. in 17. stoletja) prispevala
peščica slovenskih zgodovinarjev (Ivan Zelko, Jože
Smej, Ivan Škafar in Franc Sebjanič). V zadnjih
letih se je zanimanje za to rodbino pojavilo pred-
vsem zaradi mednarodnega projekta Phare, v
okviru katerega so pri Gradu (kjer so gornje-
lendavski Szecsiji uradno domovali) obnovili del
grajskega kompleksa (sedem soban od domnevno
365-ih) in uredili Trideželni krajinski park Goričko-
Orseg-Raab. Po naročilu Zavoda za spomeniško
varstvo so tu pred leti potekala tudi arheološka
izkopavanja. Kot svoje drugo domovanje v Prek-
murju so Szecsiji do leta 1685 posedovali tudi so-
boški grad. Njihovo dejansko prisotnost na prek-
murskih tleh lahko postavimo v čas od srede 14.
do konca 17. stoletja. Poleg tega, da so neposredno
posegli v politično dogajanje večih evropskih
vladarskih hiš, so se v "zavest Prekmurcev" vtisnili
predvsem kot tisti zemljiški posestniki, ki so načelo
augsburškega verskega miru cuius regio, eius (est)
religio upoštevali dobesedno. Dunajski mir leta
1606 pomeni za protestantizem na Ogrskem za-
četek nove dobe in tudi Szecsiji so začeli v svojem
gospostvu vpeljevati novo vero, torej luteranstvo
in kalvinizem - pogosto tudi na škodo katoličanov.
I. Slovenska historiografija
Kot smo omenili že v uvodu, lahko pri pro-
učevanju zgodovine Szecsijev upoštevamo izsledke
peščice slovenskih zgodovinarjev. Vendar ne gre
spregledati tudi zapisov iz prejšnjega stoletja, med
katerimi (sicer na osnovi zgodovinsko nepopolnih
ali celo zgrešenih podatkov) izstopajo Starine že-
leznili in salajskiti Slovenov Jožefa Košiča,^ ki med
prvimi od Szecsijev omenja soboško grofico Saro.^
Iz Košičevega pisanja je (kljub vsemu spoštovanju
do "prvega prekmurskega zgodovinopisca") razvid-
na narečna in zelo preprosta dikcija. Starine so
tekst, ki temelji na nepreverjenih podatkih in spo-
minja na "lokalno kroniko", saj pisec podatkov ni
Jožef Košič: Starine železnih in salajskih Slovenov (Frag-
ment iz zgodovine ogrskih Slovencev). Objavil in opom-
be pridejal dr. Josip Gruden, ČZNX\, 1914.
^ "Najbolj je denok glaszovitna gratala (cerkev na Tišini,
op. D. K.) po Sechi Sari (1398). Ta gospa je gli indi
lepših kastelov ladala po orszagi, vendar sze je na leto
vu dovinsztvi v szobotskoga preselila ..." (Košič: n.d..
Poglavje L, § 18, str. 107-108). Sara je bila prva od treh
žena Petra Szecsija (t 1432). Košič sicer omenja letnico
1398, vendar ni znano, ali je tega leta tudi ovdovela (kar
se ne ujema s Petrovo smrtjo) ali pa je bila v drugo
poročena s Petrom; glej Wertner Mor: Szämos genea-
logiai täbläval, I. kötet /A magyar nemzetsegek, A XIV.
szazad közepeig. Temesvär 1891, str. 78. ,
preveril v obstoječih virih, na kar je opozoril tudi
Gruden v uvodu objavljenega teksta. Šele Encildo-
pedija Slovenije^ kot prva Szecsije uvršča v sklop
plemiških rodbin na Slovenskem. Že v uvodu ge-
sla v omenjeni enciklopediji pa pogrešamo podat-
ke o starejši zgodovini te rodbine in njihovi prvi
pisni omembi. To je tudi eden glavnih primanj-
kljajev v dosedanjih objavah o tej rodbini. Resda
Szecsiji uradno dobijo posest Gornje Lendave v
roke z letom 1366,"^ vendar o njihovi zgodovini
pred tem letom - torej v času bivanja na matič-
nem Slovaškem - iz slovenskih zapisov ne izvemo
skoraj ničesar! Franc Sebjanič^ sicer omenja Petra
Szecsija leta 1333, ko naj bi uradno postal lastnik
gornjelendavske posesti, vendar lahko z gotovostjo
trdimo, da se je to zgodilo šele po letu 1365, če-
prav v eni od razprav^ tudi sam Zelko omenja to
letnico. Jože Smej^ piše, da je leta 1365 (uradno
1366) dalmatinsko-hrvaški ban in poznejši palatin
Nikolaj III., sin Petra III. Szecsija, dobil kot kraljevi
fevd zemljišče Gornje Lendave skupaj s petnaj-
stimi naselji, med njimi tudi Mursko Soboto. Smej
omenja tudi njihove prednike iz Turingije, ki so se
naselili ob potoku Balog v županiji Gömör in se
sčasoma razdelili v dve veji: v Baloge in Rima-
Szecsije.^ Smej se je v razpravi o "problemu so-
boškega grba" osredotočil na Soboto kot tipično
srednjeveško mestece (civita^oppidum) in ravno
Szecsijem pripisal odločilno vlogo v prizadevanjih
Sobočanov za mestne pravice od 15. stoletja dalje.^
To razpravo je še isto leto^'' dopolnil s prevodom
štirih listin. Ob pregledu slovenskih tiskov lahko z
gotovostjo zatrdim, da sta ti dve Smejevi razpravi
dosedaj edini, ki neposredno, torej na osnovi
listinskega gradiva natančneje obravnavata to
rodbino.
Enciklopedija Slovenije (dalje: ES), 12. zvezek, Ljubljana
1998, str. 415.
^ Leta 1366 pride ta posest v roke Nikolaju III. Szecsiju, in
sicer po dogovoru z bratrancem Blažem (Georgius Fejer:
Codex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis
(dalje: CDH), Budae 1829 /-66, VII /3, str. 129-131).
Franc Sebjanič: Korespondenčni viri za proučevanje
gospodarskih in socialnih razmer v Prekrnurju v 17.
stoletju. Zgodovinski časopis (= ZČ) 37, 1983, št. 1-2, str.
34.- op, 17.
Ivan Zelko: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razprave in
članki (dalje: Zgodovina Prekmurja). Murska Sobota
1996, str. 176. Podatek o letu 1333 je Zelko povzel iz
knjige Vasvärmegye. Magyarorszäg va'rmegyei es väro-
sai Budapest 1898, str. 573.
Jože Smej: Pregled srednjeveške zgodovine Murske So-
bote: Predstavitev novega mestnega grba (dalje: Pre-
gled), ZČ 1990, št. 4, str. 547.
^   Jože Smej: Pregled, str. 550.
"   Prav tam.
Jože Smej: Prizadevanje Sobočanov za mestne pravice
od leta 1366, Vestwk, 29. 3, 1990, str. 11 (in 5. 4. 1990,
str. 8; 12. 4. 1990, str. 8).
186
49
iOOI
3 KRONIKA
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
Pečat z grbom Rimavske Seče iz leta 1634
Franc Kovačič Szecsije v prvi polovici 16. sto-
letja omenja v zvezi s sporom med zagrebško in
veszpremsko škofijo, katerih kapitlja sta imela v
beksinskem in belmurskem arhidiakonatu pravico
do desetine. Spor je, kot že znano, odpravila šele
ustanovitev sombotelske škofije leta 1777.^^ O
vlogi Szecsijev v 16. in 17. stoletju, predvsem v
odnosu do martjanske župnije, izvemo tudi v raz-
pravi Metke Fujs.^^ Zelkova Zgodovina Prekmurja
v celoti ne ustreza naslovu, saj vsebuje izbor že
objavljenih razprav, ki ne obravnavajo vseh ob-
dobij in tematik, povezanih s tem ozemljem. Delo
je izšlo posthumno, saj je plodovito Zelkovo znan-
stveno-raziskovalno pot prekinila bolezen, leta
1986 pa žal tudi smrt. Ob pregledu njegovih raz-
prav in člankov lahko ugotovimo, da Szecsijem ne
posveča večje pozornosti, razen v obdobju po letu
1526.
Ivan Škafar omenja Szecsije posredno, to je v
kontekstu gospostva Gornja Lendava v 16. in 17.
stoletju v času verskih sporov.Franc Šebjanič je
s prispevkom iz leta 1983^'^ na osnovi korespon-
denčnih virov rodbinskega arhiva Adama Batth-
yänyja (t 1659) osvetlil obdobje 17. stoletja, iz ka-
terega je ohranjenih okoli 30 pisem v madžarskem
jeziku, katerih avtor je večinoma Dionizij  III.
Fr. Kovaač: Gradivo za prekmursko zgodovino, ČZN,
XXI, 1926, str. 4.
Metka Fujs: Martjanci v zgodovini. Zbornik soboškega
muzeja 3, Murska Sobota 1993/1994, str. 67-74.
Ivan Škafar: Gradivo za zgodovino kalvinizma in lute-
ranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhi-
diakonata. Acta Ecdesiastica Sloveniae 3, Ljubljana 1981,
str. 121-126, 137 in 161.
Franc Šebjanič: n. d., str. 31-36.
Szecsi. Pisma so iz dveh krajših obdobij (1620-26 in
1634-45) in so njegova korespondenca s Francem
(poročen z Evo Poppel) in Adamom Batthyä-
nyjem. So pa ta pisma pomemben vir za prouče-
vanje turške prisotnosti v Prekmurju. Vanek Šiftar
v svojih noticah, ki jih danes hrani Pokrajinski
arhiv v Mariboru, posredno omenja tudi Szecsije.
Več pozornosti jim namenja v času širjenja pro-
testantizma v Prekmurju.
Slovenski zgodovinarji bodo v primeru Sze-
csijev zaman iskali objavljeno listinsko gradivo (vi-
re) o srednjeveški zgodovini Prekmurja.Edini
dve deli, ki vsaj približno ustrezata tej kategoriji,
sta Kosovo Gradivo za zgodovino Slovencev^'^ in
Zelkova Topografija}^ Vse štiri listine v Dodatku
Kosovega Gradiva nikjer ne omenjajo Szecsijev. To
pa iz dveh razlogov. Prvič: zajemajo obdobje, ko
jih na Slovenskem ozemlju še ni bilo; in drugič:
težko bi dokazali njihov obstoj pred letom 1214.^^
Nikolaj, ki se omenja v Dodatku (leta 1208, -13, -
14), ni Szecsijevega rodu.^*^ Vsebina listin, ki so
zajete v Gradivu, se navezuje predvsem na histo-
rično topografijo in kolonizacijo zemljiške gospo-
ske v Prekmurju. Tudi Zelko je v svoji Topografiji
povzel listine, zbrane v Gradivu, vendar je to-
■'^ Dr. Vanek Šiftar: Vloga petanjskega gradu pri širjenju
protestantizma. Zbornik Štefana Kiizmiča. Murska So-
bota 1974.
^" Prav je, da na tem mestu opozorim na gradivo, ki je
dostopno v Sloveniji in ga hrani AS. Gre za zbirke
fotokopij oziroma reprodukcij kopij izvirnega arhivske-
ga gradiva v latinskem in madžarskem jeziku. Več o teh
zbirkah glej v: Vodnik po fondih in zbirkali Arhiva Re-
publike Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1999 (številki
1744 -E, str. 460 in 1748, str. 463). Nedavno je izšel In-
ventar družinskega in posestnega arhiva frofov Batth-
yäny v Giissingu, Gradiščansko Andreja Hozjana (Mari-
bor 2000). Inventar je pomemben ker vsebuje popis po-
sesti, ki so jih konec 16. stoletja od Szecsijev po ženski
linij (poroka Eve Popel Lobkowitz in Franca Batth-
yänyja) prevzeli oziroma podedovali omenjeni grofje.
Franc in Milko Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v
srednjem veku (dalje: Gradivo), V, Ljubljana 1928. Vse
listine, ki se navezujejo na zgodovino Prekmurja (in po-
sredno Szecsijev oziroma Gornje Lendave), se nahajajo
v Dodatku: št. 900 (str. 425), 901 (str. 426) in 902 (str.
427), razen št. 200 (str. 105).
Ivan Zelko: Prekmurje do leta 1500. Historična topo-
grafija Slovenije /1 (dalje: Topografija), Murska Sobota
1982.
19 Kos: Gradivo, št. 902 (str. 427).
20 Zelko, Topografija, str. 55. O tem, kdo je bil ta "Nikolaj
iz Železnega", se ni nikoli posebej pisalo. Ban Nikolaj
Amade se pogosto omenja kot ban iz Gornje Lendave
(!), a se nikoli ne omenja kot Nicolaus de Ferreo Castro
ali Nicolaus de Castro Li[e]ndva ipd., kar pa seveda ne
pomeni, da ta posest leta 1275, ko jo je Ladislav IV.
podelil Amadeju, ni bila stalni sedež te rodbine. "Gor-
njelendävski Nikolaj" se med slavonskimi oziroma
hrvaško-dalmatinskimi in primorskimi bani pojavlja v
letih 1322-1325. Dve desetletji za njim funkcijo slavon-
skega in hrvaškega bana prvikrat prevzame Nikolaj III.
Szecsi (Korai magyar törteneti lexikon 9.-14. szäzad,
Budapest 1994, ur. Gy. Kristö, str. 650).
187
3 KRONIKA
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
)
200I
pografija Prekmurje do leta 1500 prvo in dosedaj
edino, v osnovi zaključeno znanstveno delo, ki se
navezuje na srednjeveško zgodovino Prekmurja. Je
rezultat večletnega dela v najpomembnejših mad-
žarskih arhivih, kjer je Zelko pregledal več kot
dvajset različnih arhivskih fondov (in tiskanih
virov).
II. Slovaška historiografija
Szecsijem posvečajo Slovaki nedvomno več po-
zornosti kot slovenski, avstrijski ali celo madžarski
zgodovinarji, saj rodbina izvira iz slovaškega mesta
(in zemljiškega gospostva) Rimavska Seč (madž.
Rima-Szecs), ki se razprostira na južnem delu
Rimavske kotline. Kot pove že toponim, so se
Szecsiji poimenovali po Rimavski Seči, Ja leži ob
reki Rimavi v komitatu Gemer (comitatus Ge-
meriensis/Gemerska stolica/Gömör värmegye).
Preden preidemo na pregled literature in virov,
je prav, da na tem mestu na kratko predstavim
zgodovino Rima-Szecsijev. Po mnenju slovaških
zgodovinarjev naj bi njihovi predniki prišli iz
Turingije in se naselili v dolini ob potoku Bih ter
se sčasoma razdelili v dve veji: Baloge in (Rima-)
Szecsije. Leon Sokolovsky^^ v študiji o grbu Sze-
csijev piše, da Simon de Keza^^ v svoji kroniki iz
druge polovice 13. stoletja kot prednika Balogov
omenja viteza Altmana Friedburškega, katerega
predhodniki naj bi na Ogrsko prišli v obdobju
kralja Andreja (1046-1060) iz Turingije.^^ Zapis Si-
mona Keze o vitezu Altmanu povzema tudi Wert-
ner jeva zbirka o madžarskih plemiških rodbinah.^
V starejši literaturi se omenja, da je bil ravno
Altman prvi posestnik gradu Bih, ki naj bi ga dal
tudi sam zgraditi. Vendar naj bi (čeprav to ni do-
kazano) že starejši naziv gradu (Fellak) kazal na
slovanski izvor, tako da je verjetno grad obstajal
že pred Altmanovim prihodom.
V virih iz 13. in 14. stoletja se že omenjajo po-
samezni člani rodu Balog, katerih osebna imena pa
so nesporno nemška: Konrad (1214), Tumbold
(1263), Oth oziroma Oto (1323), Heinrich (1323).25
Torej je bil rod Balogov nedvomno nemškega
porekla. Okrog leta 1300 pride do genealoškega
preobrata, ko se (do tega leta navidez enoten rod)
razdeli v tri veje, od katerih je vsaka neodvisno od
druge omogočila osnovo za razvoj mlajših rodov:
I. Že omenjeni Oth (1323) naj bi v imenu svojega
rodu (Balog) posedoval grad Bih skupaj z nepo-
Leon Sokolovsky: Erb Rimavskej Seči, str. 15,  Vlasti-
vedne studie Gemcra 8, Rimavska Sobota 1990.
M. Simonis de Keza presbyteri Hvngari scriptoris saecvli
Xin.° Ctironicon Hvngaricvm (Ed. A. Horänyi), Vien-
nae, b.r.v. 1781, str. 113.
t" Sokolovsky: n. d., str. 15.
^ Wertner Mor: n. d., str. 75.
^ Sokolovsky: n. d., str. 16.
sredno okolico (posesti v županiji Abov/comitatus
Abaujvariensis in Turna/comitatus Tornensis).
Othovi potomci oziroma Otovci (Atffy) naj bi bili
osrednja veja starejšega rodu Balogov. II. Posesti,
ležeče severno od gradu Bih, so pripadle veji,
katere predniki so se naselili v kraju Driencany.
Rod je tako prevzel rodbinsko ime Driencansky
(Derencsenyi). III. V Rimavski Seči pa se ustali
tretja veja, torej Szecsiji.^^
Prvi znani prednik Szecsijev je Ananias, ki se
omenja v listini iz leta 1214.Ananias je imel sina
Ivanko, ta pa Miklosa (Nikolaja) L, ki je bü prvi
lastnik gradu v Rimavski Seči.^ Od njega izhajata
obe veji Szecsijev. Nikolaj I. je imel osem sinov in
eno hčer: Petra III. (začetnik gornjelendavske ve-
je), Ladislava L, Nikolaja II., Dionizija L, Pavla,
Ivana L, Bekeha in Andreja. Vendar se v listini
Karla I. (29. marec 1323)^^ omenja le prvih pet.
Ladislav I. naj bi se rodil celo zunaj zakona.'^*^ Prav
tako se kot izvenzakonska omenjata Andrej in
Katalin,'^^ ki tudi nista navedena v Karlovi listini.
Dionizij (Denes) I. je začetnik rimaszecsijeve ve-
je, ki se za razliko od gornjelendavske vse do leta
1526 ne smatra za neposrednega dediča posesti
Belmura, Gornja Lendava in Dobra. To se zgodi
šele po smrti zadnjega gornjelendavskega Szecsija
- Štefana (t 1535).
Ko je leta 1321 umrl najvztrajnejši politični
oponent kralja Karla Roberta - palatin Mate Chak
iz Trencsena, je kralj začel konfiscirati posesti nje-
govih zaveznikov in jih deliti zvestim podanikom,
med katerimi so bili tudi Szecsiji, ki so leta 1323
prejeli v dedni fevd gospostvo ob Blhu. Poleg po-
sesti Rimavska Seč in Bih so leta 1366^2 prejeli
zemljišča v Železni županiji. S Petrom III. in
Dionizijem I. se rod Szecsijev dokončno razcepi v
dve veji. Peter obdrži posesti v južnem delu
Ogrske in njegova veja prevzame pridevek "z Gor-
nje Lendave" (f [F]elsölindvai). Dionizijevo potom-
stvo, ki se ustali v Rimavski Seči, pa k svojemu
imenu začne pripisovati "od Sečijev" (de Zeech)
oziroma "z Rimavske Seči" {de Rymazeech). Gro-
fovski naziv Szecsiji pridobijo šele leta 1645, ko jim
ga na prošnjo Dionizija 111. 28. avgusta tega leta
podeli Ferdinand III. Vendar so ta pravni vzpon in
družbeni položaj uživali le 40 let. Zadnji od njih,
Peter VII. (eden od treh Dionizijevih sinov), je leta
1685 umrl brez moških potomcev.^3
26 Sokolovsky: n. d., str. 16-17.
2' Listina je objavljena v zbirki Gusztäva Wenzla Codex
diplomaticus Arpadianus continuatus (dalje: CDAC)^
VI., Pest 1867, št. 224 (str, 370-372).
?° Sokolovsky: n. d., str. 17.
29 CDAC, VI., št. 224, Str. 370-372.
Ivan Nagy: Magyarorszäg csaladäi czimerekkel es nem-
zekrendi täbläkkal, 10. kötet, Pest 1863, str. 530.
31 Wertner Mör; n. d., str, 78.
32 Glej op. 5.
Imel je le eno hčer - Katarino Elizabeto (Kata-Erzse °°
188
49
iOOI
3 KRONIKA
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
Starejši grb Szecsijev
Slovaška historiografija ponuja precej odgovo-
rov na vprašanja o Szecsijih. Topografske podatke
lahko najdemo v mnogih monografijah o gradovih
na Slovaškem in splošnih enciklopedičnih tiskih.^'^
O izvoru njihovega grba lahko preberemo v delih
slovaških (in čeških) zgodovinarjev ter heraldikov
Sokolovskega, Novaka in Loude.^^ V geslih Slovaš-
Icega biografstcega lelisiliona najdemo osnovne
podatke o več članih Szecsijevega rodu. Tudi ob-
javljenih virov je veliko.^^ Sistematično so jih Slo-
vaki pa tudi Cehi začeli izdajati že pred drugo
svetovno vojno. Nobena od njih posebej ne izpo-
stavlja Szecsijev, zato je treba podatke o njih iskati
v že znanih zbirkah z zelo širokim izborom sred-
njeveških, pa tudi novoveških listin. Za obdobje
prve polovice 16. stoletja (do bitke pri Mohaču), ki
ga je na Slovaškem zaznamoval gospodarski vzpon
Franc Nädasdy); M. Forgon: n. d., str. 604; prim. Geza
Csergheö de N.-Tacslcänd: Wappenbuch des Adels von
Ungarn /sammt den Nebenländern der St Stephans-
Krone/, Nürnberg (Heft 22-28, str. 619); ES, 12. zvezek,
Ljubljana 1998, str. 415.
''^ Ludovit Janota: Slovenske hrady, Bratislava 1937; Jan
Hajduch: Slovenske hrady, Martin 1955; Hilda Fialovä -
Andrej Fiala: Hrady na Slovensku, Bratislava 1966;
Encyklopedia Slovenska, 7m. 1-6, Bratislava 1979-82; A.
Profous - J. Svoboda: Mistni jmena v Cechäch, Praha
1957, IV. diel.
Leon Sokolovsky: n. d.; J. Noväk: Slovenske mestske a
obecne erby, Martin 1972; isti: Rodove erby na
Slovensku 1, Martin 1980; J. Louda: Znaky českoslo-
venskych mžst. Praha 1975.
Slovensky biograficky slovnik. Matica slovenska - Mar-
tin 1992 (od roku 833 do roku 1990), V. zväzok (R-Š).
Vaclav Chaloupecky: Sfredoveke listy ze Slovenska, Bra-
tislava-Praha 1937; Stredoveke češke listiny (ur. Istvän
Kniezsa), Budapest 1952; Branislav Varsik: Slovenske
listy a listiny z 15. a 16. storočia, Bratislava 1956; Codex
diplomaticus et epistolaris Slovaciae 1 (ur. R. Marsina),
Bratislava 1971; V. Sedläk: Regesta diplomatica nec non
epistolaria Slovaciae 2, Bratislava 1987 (o Petru III. [t ok.
1331] št. 770, 919, 920).
(rudarstvo) pod okriljem rodbin Thurzö in Fugger,
je zelo dobrodošla zbirka objavljenih dokumentov o
Banski Bystrici (nem. Neusohl).''^ Pri objavi zbirk je
sodelovalo več mednarodnih ustanov: Zgodovinski
inštitut ter Zgodovinski arhiv slovaške Akademije
znanosti ter Avstrijski in Madžarski državni arhiv.
Prva knjiga je tematska zbirka dokumentov, ki
neposredno opisujejo dogodke v času vstaje ru-
darjev, v drugi je objavljena zbirka virov za gospo-
darsko in socialno zgodovino rudarskih mest. Šele
tretja knjiga več pozornosti namenja gospodarski
politiki rodbin Thurzö in Fugger. Szecsijev ta zbirka
ne omenja, je pa zato pomembna posredno, saj je
bil kremniški grof ter kraljevi zakladnik in višji
državni sodnik Aleksij Thurzo (t 1543) poročen z
Magdaleno Szecsi, vdovo Tomaža IV.
III. Madžarska historiografija
Madžarska historiografija je že v osnovi zelo
bogata. Dve temeljni deli, ki obravnavata madžar-
sko plemstvo v srednjem (in novem) veku, sta ko-
nec 19. stoletja napisala Mor Wertner^^ in Janos
Karäcsonyi.'l'^ Omeniti velja tudi delo v več zvez-
kih Ivana Nagyja.^^ Večina podatkov o Szecsijih
(in Balogih), komitatih Gömör in Vas ter nena-
zadnje Gornji Lendavi se nahaja v dveh leksikonih
oziroma enciklopedijah iz 19. in 20. stoletja.^^
Dobrodošel je tudi etimološki slovar Lajosa Kissa"^^
ter Madžarski biografski leksikon novejše izdaje.'^
Spisek knjig, razprav in člankov o madžarski sred-
njeveški zgodovini je preveč obsežen, da bi ga
lahko predstavili na enem mestu. Slovenskim zgo-
dovinarjem je tako najlažje dostopno poročilo o
madžarski literaturi, ki obravnava srednji vek.
Objavlljeno v Mitteilungen des Instituts für öster-
reichiche Geschichtsforschung.*^ Za avtorja prve
moderne knjige v 19. stoletju o madžarski sfra-
Dokumenty k banickemu povstaniu na Slovensku 1525-
1526 (ur. Peter Ratkoš), Bratislava 1957.
Wertner Mor: n. d., I. kötet (tu: Balogi in Rimaszecsiji,
str. 75-79).
Magyar nemzetsegek a XIV. szäzad közepeig, 1. in IL,
Budapest 1900.
Magyarorszäg csalädai, Pest 1863 (X. zvezek na straneh
528-535 obravnava Szecsije, 1. zvezek pa njihove
predhodnike Baloge).
*2 A Pallas Nagy Lexikona (az összei ismeretek enciklo-
pediäja), Budapest 1893 (I. zvezek) in Revai Nagy
Lexikona (az ismeretek Encildopediäja), Budapest 1911-
1926 (XIX. zvezek).
Lajos Kiss: Földrajzi nevek Etimolögiai szötära, Buda-
pest 1978 (gesla Balog: str. 86, Gömör: str. 244 in
Rima[szech]: str. 545).
^'^ Magyar Eletrajti Lexikon, I. in IL, Budapest 1967 (gesli
Szecsi: IL, str. 724-725 in Thurzö: IL, str. 861-862).
Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichts-
forschung (= MIÖG), LXXIII. Band, 3. u. 4. Heft, Graz-
Köln 1965: Gusztäv Heckenast, Forschungen zur Ge-
schichte des Ungarischen Mittelalters in den Jahren
1945-64 (Str. 366-381).
189
3 KRONIKA
49
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
lOOI
gistiki velja med madžarskimi zgodovinarji delo
Györgyja Praya.^^ V petdesetih letih pa so se iz-
kazali tudi heraldiki.^''
Tudi v 19. stoletju je izšlo veliko zgodovinskih
monografij o srednjeveški Madžarski. Leta 1888 je
izšel rodoslovni priročnik v dveh delih,^^ o mad-
žarskih rodbinskih grbih piše Ivan Nagynepo-
grešljiv je enciklopedični pregled madžarskih ko-
mitatov in mest v 16-ih knjigah.^^ Grof Teleki je
zbral gradivo za izdajo osmih knjig o Madžarski v
dobi Hunyadijev; v šesti se omenja komitat Vas.^^
Ta zbirka naj bi v začetku obsegala kar 12 zvez-
kov. O razvoju, mestnih privilegijih in grbu mesta
Rimavska Seč najdemo podatke tudi v splošnih
publikacijah.^2 q starejši dobi Szecsijev oziroma
Balogov pišeta tudi Mihäly Forgon^^ [^i Balint
Ila.^'* Tezo o vitezu Altmanu in Balogih, ki naj bi v
11. stoletju na Ogrsko prišli iz Turingije, sprejema
tudi madžarska leksikalna literatura.^^ O etimo-
loškem izvoru toponima Balog in komitata Vas pa
dokaj natančno piše Istvan Szamota.^^
György Fejer je za svoje monumentalno delo^^
vire zbiral več let, tako pri zasebnikih kot tudi v
državnih in cerkvenih arhivih. Obsežno zbirko, ki
je neprekinjeno izhajala kar 37 let, je leta 1866 za-
ključil Czinar Mor.^^ Zbirko sestavlja 11 knjig,
razdeljenih v kar 42 zvezkov.^^ Poleg podatkov o
^6 Syntagma historicum de sigillis regum et reginarum
Hungariae.,. Pestini 1805.
L. Magyari, Madäräbräzoläsok a közepkori cimeres
nemesleveleken, AquJJJa 63-64, 1956-57 (str. 249-258). Ne-
kaj splošnih podatkov o madžarskih grbih bo bralec
našel tudi v delih Györgyja Györffyja. Navajam le eno
od njih: Tanulmänyok a magyar äUam eredetero'l,
Budapest 1959 (str. 1-6, 42-44).
Magyar nemzetsegi zsebkönyv, vol. 1-2, Budapest 1888.
Ivän Nagy: Magyarorszäg csaladäi czimerekkel es nem-
zekrendiv tablakkal, Budapest 1857.
Magyarorszäg värmegyei es värosai, Törtenelmi tär, Bu-
dapest 1884 (1889).
^1 Jözsef Teleki: Hunyadiak kora Magyarorszägon, Pesten
1852 (Hatodik kötet / Elsö resz, str. 71-85), Pesten 1863.
^2 György Györffy, Az Ärpäd-kori Magyarorszäg törteneti
földrajza, Budapest 1987 II. (str. 549-550); D. Kosäry:
Bevezetes Magyarorszäg törtenetenek forräsaiba es iro-
dalmäba I., Budapest 1970 (str. 695).; Ivän Nagy,
Magyarorszäg csaladäi, X. Kötet, Pest 1863 (str. 535).
^3 Gömör-Kishont värmegye nemes csalädai 1, Cluj 1909 (o
Altmanu str. 632).
^ Gömör megye 1, Budapest 1946 (o "nemških" Balogih v
13. stoletju [Konrad, Tumbold] str. 109).
^5 Magyar Nagylexikon, 3. kötet, Budapest 1994 (str. 132).
^ Supplementum ad Lexicon linguae Hungaricae aevi
antiquioris. Lexicon vocabularum Hungaricorum Step-
hani Szamota (ur. Gyula Zolnai), Budapest 1902-1906
(gesU Balog: 46 in Vas[vär]: 1057, 1064).
Codex diplomaticus Hungariae ecclesiasticus ac civilis,
Budae 1829 /-66.
^° Index Alphabeticus codicis diplomatid Hungariae (per
Georgium Fejer), Pest 1866.
^9 Zbirka, ki se nahaja v Sloveniji (Zgodovinski inštitut
Milka Kosa SAZU), ni popolna. V celoti je na primer
dostopna v Dunajski nacionalni knjižnici (Augustiner-
lesesaal).
prekmurskih plemiških rodbinah (Haholti, Balogi
in Szecsiji) in njihovih posestih zbirka vsebuje tudi
tiste listine, na katere se je pri zbiranju topo-
grafskih podatkov opiral Ivan Zelko v topografiji
Prekmurje do leta 1500. Zbirka pa je dobrodošla
tudi zaradi mnogih splošnih podatkov (komitati in
struktura plemstva), ki se nanašajo na zgodovino
Madžarske od naselitve dalje.^''
IV. Nemška in avstrijska historiografija
Nemško in avstrijsko zgodovinopisje že iz poli-
tičnih razlogov madžarskemu plemstvu namenjata
veliko pozornosti, saj so Madžari v zgodovino
avstrijskega (in nemškega) naroda posegli ne le na
matičnih tleh, ampak tudi na mejnem ozemlju ozi-
roma v sosednjih deželah. Interes se je še posebej
povečal med biografi in heraldiki v drugi polovici
19. stoletja, ko se je po avstro-ogrski nagodbi za-
čelo pisati novo poglavje madžarske (in avstrijske)
zgodovine. Tako je od srede osemdesetih (vse do
začetka devetdesetih) let 19. stoletja v Nemčiji izšla
obsežna zbirka z naslovom Wappenbuch des
Adels von Ungarn^^ ki z veliko natančnostjo ob-
ravnava madžarske rodbirtske grbe, vključno z
zgodovino njihovih nosilcev, med katerimi so za-
stopani tudi gornjelendavski Szecsiji in njihovi
predhodniki Balogi.^2
Čeprav je avstrijsko zgodovinopisje na pod-
ročju biografij v samem vrhu, ravno v primeru
Szecsijev bralec pogosto naleti na šablonstvo, saj
avstrijski biografski leksikoni največ pozornosti
namenjajo tistim članom, živečim v 16. in 17. sto-
letju, ki so imeli pomembno vlogo v zunanji po-
litiki, še posebej v času diplomatskih stikov s
turškim dvorom. Tak je primer Marije Szecsi, ki je
nesebično podpirala svojega tretjega moža Franca
Wesselenyija, ko je "hlepel" po kraljevem prestolu.
Osnovne podatke o Szecsijih bo bralec našel v
skoraj vsaki avstrijski enciklopediji ali leksikonu.^^
f CDH, X/7 (Ad Lectorem, str, 3-32).
°1 Geza Csergheö de N.-Tacskand: n. d., 1. zvezek.
62 Prav tam. O Balogih: Heft 1-7, str. 32-34 (Tabela grbov
št. 25-27) in Szecsijih: Heft 22-28, str. 619-620 (Tabela
grbov št. 436-437).
°^ Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich
(Constant von Wurzbach, Wien 1880) med Szecsiji
omenja le dva: Marijo ter nadškofa in kardinala Dio-
nizija II, (Band 41-42, str. 291-293). O Mariji glej tudi:
Franz Theuer: Tragödie der Magnaten/Die Versch-
wörung von Muray bis zum Ödenburger Reichstag,
Wien-Köln-Graz 1979; Die österreichisch-ungarische
Monarchie in Wort und Bild/Ungarn, V. Band, 2.
Abteilung/, Wien 1900 (str. 142-146); Gustav Altenburger
- Bernhart Rumbold: Wappenbuch des Königreichs
Ungarn und seiner Nebenländer, Budapest 1880 (Die
Wappen der gegenwärtigen und alten Comitate und
Territorien Ungarns und seiner Nebenländer, 1. /II,, str.
27, 42-43); Bälint Höman: Geschichte des ungarischen
Mittelalters, II. Band, Berlin 1943 (o Nikolaju II. str. 301-
302; o Dioniziju I. v letu 1324: str, 302-324).
190
)
2001
3 KRONIKA
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
Veliko podatkov o srednjeveški Madžarski se na-
haja tudi v inkunabulah, ki pa so raritete.^
Nemški tiski 17. in 18. stoletja pa so ponavadi lažje
dostopni. Slovenski zgodovinar bo tako veliko
gradiva dobil v Avstrijski nacionalni knjižnici.^^
Nesrečni konec Tomaža IV. Szecsija (t 25. 8.
1526) se v zapisih o skoraj prislovični bitki pri
Mohaču omenja nemalokrat, kar je tudi za priča-
kovati, saj je tega leta sreča ogrskemu prestolu (in
plemstvu) "obrnila hrbet." Vsebina je skoraj pri
vseh kronistih identična.^^ Objavljenih zbirk virov
o madžarski zgodovini je veliko, zato jih na tem
mestu ne bom posebej predstavljala.^''
V. Sklep
O zgodovini Szecsijev se največ podatkov na-
haja v arhivskih fondih na Madžarskem^ in Slo-
vaškem.^9 Brez arhivskih virov je (vsaj za slo-
^ O dogodkih okrog kronanja Ladislava Postumusa (o
Dioniziju II. in Tomažu III. Szecsiju) izvemo tudi v
knjigi Igorja Grdine in Petra Stiha: Spomini Helene
Kottaner, Ljubljana 1999. Rokopis s spomini Helene
Kottaner hrani Avstrijska nacionalna knjižnica (št. 2920).
Zanimive primerke iz 17. in 18. stoletja o madžarski
zgodovini hrani Augustinerlesesaal na Dunaju. Večina
teh je napisanih v latinskem jeziku, precej pa jih je tudi
v nemškem, kot na primer: J. H. von Engel: Geschichte
des Ungarisches Reiches, Halle 1744; Neue Ungarische
und Siebenbürgische Chronik oder Kurz verfaßte histo-
rische Beschreibung des Königreichs Ungarn, Frankfurt
am Main, M.DC.LXIX. (XXXIV. poglavje, str. 69: o Dio-
niziju II. in njegovi vlogi pri kronanju Ladislava Post-
umusa).
Tako v: Paulus Haller: Epitome chronologica rerum
Hungaricarum et Transsilvanicarum, Claudipoli Anno
M.DCC.XXX.VIL, Str. 62, 109. Kot primer navajam od-
lomek iz zbirke Monumenta Hungariae historica, Scrip-
tores I. (ur. Georgius Sirmiensis), Epistola de perdicione
Regni Hungarorum - Magyar törtenelmi emlekek. Pest
1857; Volumen IL, Capitulum XXXV., Pars V., str. 117-
121): "Posth(a)ec descendit [rex Ludovicus] ad Mohach
et ibi castra melafus fuit Et cum eo erat Stephanus
Bator, /..y, Franciscus Battyany, /.../, Thomas Schechi."
/.../. Et secunda die impetum fecerunt in die Colomani
martin's feria quarta, et tota die magnum exerdtum
vtriusque feria quarta ha[be]bant; ita quod Turü
preuluerunt Hungaris. Et Septem prelati perierunt in
bella, /.../; de magnatibus quidem sicut scriptum est, et
subito perierunt videlicet Joannes Dra(g)ffy, Thomas
Scec/i/)...." [krepko D. K.].
O Szecsijih glej na primer znan letopis Georgiusa Praya:
Annales Regum Hungariae, ab Anno Christi CMXCVII?
ad Anum MDLXIV deducti, Vindobonae 1763/-70, Vol.
1-5 in Antala Verancsicsa: Monumenta Hungariae Histo-
rica /Magyar törtenelmi emlekek, Scriptores XXXII.,
Budapest 1875, II. osztäly, 12. kötet.
"° Diplomatikai Leveltär (v: Magyar Orszägos Leveltär),
Budapest
Na primer: Slovensky närodny archiv Bratislava: Fond
HM (= Hodnoverne miesfo) Spisskä kapitula, Scr. VII.
in X. Fond vsebuje 45 zvežčičev avtentičnih protokolov
in 95 kartonov listin iz obdobja 1228-1852. Listina o
podelitvi grofovskega naziva leta 1645 pa se nahaja na
mikrofilmu, ki ga hrani SAV (= Ustav historickych vied)
v Bratislavi: Filmovä zbierka, krab. 546, Libri regii IX, s.
vensko zgodovinopisje) vsakršno pisanje o Szec-
sijih nemogoče in znanstveno oporečno. Gornja
kategorizacija virov in literature ni popolna in zato
ne more dati zaključenih odgovorov na vsa vpra-
šanja o gornjelendavskih Szecsijih.
V sklop objav bo v bližnji prihodnosti treba
vključiti tudi izsledke hrvaških zgodovinarjev.^''
Tu bi še posebej opozorila na dejstvo, da je v času
bojev Dubrovnika za neodvisnost pomembno vlo-
go odigrala tudi ogrsko-hrvaška diplomacija s
predstavniki iz rodu Szecsi (Nikolaj IIL, ok. 1320-
1387). Vpogled v bogat arhivski fond o srednje-
veškem Dubrovniku lahko ponudi precej odgovo-
rov na vprašanja o vlogi Szecsijev v zunanji poli-
tiki. Kljub upoštevanju dejstva, da je za razisko-
vanje srednjeveških plemiških rodbin (ne le Sze-
csijev!) v Prekmurju nujno vsaj povprečno znanje
madžarskega in latinskega jezika, pa se lahko
vprašamo, zakaj vsaj predhodniki (Zelko, Škafar in
Smej) niso že prej načeli vprašanja o zgodovini te
rodbine. Ob pregledu historiografije o Prekmurju
kaj hitro ugotovimo, da odgovor na to vprašanje
ne leži le v "problemu jezika", saj na tem področju
prevladujejo raziskave, v okviru katerih (slovenski)
avtorji skorajda ne posegajo niti po arhivskih
(srednjeveških) virih niti po že objavljenih, ampak
vztrajno posegajo po taki literaturi, ki vsekakor ne
more prispevati k odpravljanju predsodkov o "spe-
cifičnosti zgodovine Prekmurja."
630-635, č. 461.
Za skromen začetek je dobrodošlo obsežno delo Vje-
koslava Klaiča v ponatisu: Povijest Hrvata (od najstarijih
vremena do svršetka XIX. stolječa 1-4 (Zagreb 1974), kjer
so navedeni viri in osnovna literatura; isti: Hrvatski bani
za Arpadoviča (Vjesnik Zemaljskog arhiva), 1899; isti:
Hrvatski hercezi i bani za Karla Roberta i Ljudevita
(1301-1381), Rad Jazu 1900, str. 143; isti: O hercegu
Andriji (1179-1204), Rad Jazu 1898, str. 136 in Nada
Klaič: Povijest Hrvata u razvijenom srednjem vijeku,
Zagreb 1976.
191
3 KRONIKA
49
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
lOOI
VIRI IN LITERATURA
NEOBJAVLJENI VIRI
Slovensky  närodny  archiv Bratislava:
Fond HM (= Hodnoverne miesto) Spišska kapi-
tula. Ser. VII in X (Fond vsebuje 45 zvežčičev
avtentičnih protokolov in 95 kartonov listin iz
obdobja 1228-1852).
Ustav historickych vied, Bratislava:
Filmovä zbierka, krab. 546, Libri regii IX, s. 630-
635, č. 461.
OBJAVLJENI VIRI
Codex diplomaticus et epistolaris Slovaciae 1. (ur. ;
R. Marsina). Bratislava 1971, sh:. 138, št. 179; sb-. :
150, št. 191.
Fejer, Georgius: Codex diplomaticus Hungariae ec- I
clesiasticus ac civilis. Budae 1829 /-66 (VII /3,
stir. 129-131; X/7, Ad Lectorem, sb". 3-32) in In-
dex Alphabeticus codicis diplomatici Hungariae \
(per Georgium Fejer), Pest 1866. |
Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v j
srednjem veku, V. knjiga (ur. Milko Kos). Ljub- i
Ijana 1928. Dodatek: št. 900 (sti:. 425), 901 (sta-. \
426) in 902 (sta. 427), razen št. 200 (sta. 105).       !
Monumenta Hungariae historica, Scriptores L, Epi- ;
stola de perdicione Regni Hungarorum - Mag- j
yar törtenelmi emlekek (ur. Georgius Sirmien- !
sis). Pest 1857; Volumen II., Capihilum XXXV., j
Pars v., sta. 117-121. i
Regesta diplomatica nec non epistolaria Slovaciae 2 i
(ur. Vincent Sedläk). Bratislava 1987, str. 340-
341, št. 770; sta. 399-400, št. 919 in 920.
Wenzel, Gusztäv: Codex diplomaticus Arpadianus
continuatus (Monumenta Hungariae historica.
Diplomataria XVI11.). Pest-Budapest 1860-1874,
VI. (11), sta-. 370-372, št. 224; X. (18), sta. 160-161, \
št. 105 in str. 304-305, št. 195; XIII. (8), sta". 144-
145, št. 101 in XXXII (12), sta. 143-144, št. 124.
LITERATURA
Altenburger, Gustav - Rumbold, Bernhart:  Wap- i
penbuch des Königreichs Ungarn und seiner
Nebenländer, Die Wappen der gegenwärtigen
und alten Comitate und Territorien Ungarns
und seiner Nebenländer, 1. /II. Budapest 1880.   '
Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oester-i
reich (ur. Constant von Wurzbach), Band 41-42. ]
Wien 1880. \
Chaloupecky, Vaclav: Stfedoveke listy ze Slo-^
venska. Bratislava-Praha 1937.
Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort]
und Bild. Ungarn, V. Band, 2. Abteilung. Wien j
1900. i
Dokumenty k banickemu povstaniu na Slovensku
1525-1526 (ur. Peter Ratkos). Bratislava 1957.
Enciklopedija Slovenije, 12. zvezek. Ljubljana 1998,
sta. 415.
Encyklopedia Slovenska, Zv. 1-6. Bratislava 1979-
82.
Engel, von J. H.: Geschichte des Ungarisches
Reiches Halle 1744.
Fialovä, Hilda - Fiala, Andrej: Hrady na Slo-
vensku. Bratislava 1966.
Forgon, Mihäly: Gömör ~ Kishont värmegye
nemes csalädai 2. Cluj - Kolozsvär 1909.
Fujs, Metka: Martjanci v zgodovini. Zbornik so-
boškega muzeja 3, Murska Sobota 1993/1994,
sta. 67-75.
Grdina, Igor - Peter Štih: Spomini Helene Kotta-
ner. Ljubljana 1999.
Györffy, György: Tanulmänyok a magyar ällam
eredeteröl Budapest 1959.
Györffy, György, Az Arpäd-kori Magyarorszäg
törteneti földrajza, II. Budapest 1987.
Hajduch, Jan: Slovenske hrady. Martin 1955.
Haller, Paulus: Epitome chronologica rerum Hun-
garicarum et Transsilvanicarum. Claudipoli, An-
no M.DCC.XXX.VII.
Heckenast, Gusztäv: Forschungen zur Geschichte
des Ungarischen Mittelalters in den Jahren
1945-64, Mitteilungen des Instituts für öster-
reichische Geschichtsforschung, LXXIII. Band,
3. u. 4. Heft, Graz-Köln 1965, sta. 366-398.
Höman, Bälint: Geschichte des ungarischen
Mittelalters, II. Band. Berlin 1943.
Hozjan Andrej, Inventar družinskega in posest-
nega arhiva grofov Bbatthyäny v Güssingu,
Gradiščansko. Pokrajinski arhiv Maribor. Inven-
tarji 8. Maribor 2000.
IIa, Bälint: Gömör megye 1. Budapest 1946.
Janota, Ludovit: Slovenske hrady. Bratislave 1937.
Karäcsonyi, Jänos: Magyar nemzetsegek a XIV.
szäzad közepeig I.- II. Budapest 1900-1901.
Keza, de M. Simonis: Chronicon Hvngaricvm (Ed.
A. Horänyi). Viennae, b.r.v. 1781.
Kiss, Lajos: Földrajzi nevek Etimolögiai szötära.
Budapest 1978.
Klaic, Nada: Povijest Hrvata u razvijenom sred-
njem vijeku. Zagreb 1976.
Klaic, Vjekoslav: O hercegu Andriji (1179-1204),
Rad Jazu 1898, sta. 136 ss.
Klaic, Vjekoslav: Hrvatski bani za Arpadoviča,
Vjesnik Zemaljskog arhiva, 1899.
Klaič, Vjekoslav: Hrvatski hercezi i bani za Karla
Roberta i Ljudevita (1301-1381), Rad Jazu 1900,
sta. 143 ss.
Klaič, Vjekoslav: Povijest Hrvata od najstarijih vre-
mena do svršetka XIX. stolječa 1-4. Zagreb
1974.
192
^9
3 KRONIKA
ZOOI
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
Korai magyar törteneti lexilion 9.-14. szäzad (ur.
Gy. Kristö). Budapest 1994.
Kosäry, D.: Bevezetes Magyarorszäg törtenetenel<
forräsaiba es irodalmäba I. Budapest 1970.
Košič, Jožef: Starine železnih in salajskih Slovenov
(Fragment iz zgodovine ogrskih Slovencev).
Objavil in opombe pridejal dr. Josip Gruden,
ČZN, XI, 1914.
Kovačič, Fran: Gradivo za prekmursko zgodovino,
ČZN, XXI, 1926.
Louda, J.: Znaky ceskoslovenskych mest Praha
1975.
Magyar Eletrajti Lexikon, II. kötet. Budapest 1967.
Magyar Nagylexikon, 3. kötet, Budapest 1994.
Magyar nemzetsegi zsebkönyv, vol. 1-2. Budapest
1888.
Magyari, L.: Madäräbräzoläsok a közepkori cime-
res nemesleveleken, Aquilla 63-64, 1956-57, str.
249-258.
Nagy, Ivan: Magyarorszäg csaladäi czimerekkel es
nemzekrendi täbläkkal, 10. kötet. Pest 1863.
Nagy, Ivan: Magyarorszäg värmegyei es värosai,
Törtenelmi tär, Budapest 1884 (-89).
Neue Ungarische und Siebenbürgische Chronik
oder Kurz verfaßte historische Beschreibung
des Königreichs Ungarn, XXXIV. Frankfurt am
Main 1669.
Noväk, Jozef: Slovenske mestske a obecne erby.
Martin 1972.
Noväk, Jozef: Rodove erby na Slovensku 1; Martin
1980.
Pallas Nagy Lexikona (az összei ismeretek enci-
klopediäja), 1. kötet, Budapest 1893.
Pray, Georgius: Annales Regum Hungariae, ab An-
no Christi CMXCVir ad Anum MDLXIV de-
ducti Vindobonae 1763/-70, Vol. 1-5.
Pray, Georgius: Syntagma historicum de sigüHs
regum et reginarum Hungariae.. Pestini 1805.
Profous, A. - Svoboda, J.: Mistni jmena v Cec-
häch, IV. diel. Praha 1957.
Revai Nagy Lexikona (az ismeretek Enciklo-
pediäja), XIX. kötet. Budapest 1911 (-26).
Slovensky biograficky slovnik. Od roku 833 do
roku 1990, V. zväzok (R-Š). Martin 1992.
Smej, Jože: Pregled srednjeveške zgodovine Mur-
ske Sobote: Predstavitev novega mestnega gr-
ba, ZČ, 1990, št. 4, 547-551.
Smej, Jože: Prizadevanje Sobočanov za mestne
pravice od leta 1366, Vestnik, 29. 3. 1990, str. 11
(in 5. 4. 1990, str. 8; 12. 4. 1990, str. 8).
Sokolovsky, Leon: Erb Rimavskej Seči, Vlastivedne
studie Gemera 8, Rimavskä Sobota 1990, str. 7-
32.
Stredoveke češke listiny (ur. Istvän Kniezsa). Bu-
dapest 1952.
Supplementum ad Lexicon linguae Hungaricae
aevi antiquioris. Lexicon vocabularum Hunga-
ricarum Stephani Szamota (ur. Gyula Zolnai).
Budapest 1902-1906.
Šebjanič, Franc: Korespondenčni viri za prouče-
vanje gospodarskih in socialnih razmer v Prek-
murju v 17. stoletju, ZČ, 37, 1983, št. 1-2, sb-.
31-36.
Šiftar, Vanek: Vloga petanjskega gradu pri širjenju
protestantizma. Zbornik Štefana Kiizmiča, Mur-
ska Sobota 1974.
Škafar, Ivan: Gradivo za zgodovino kalvinizma in
luteranstva na ozemlju belmurskega in beksin-
skega arhidiakonata. Acta Ecdesiastica Slove-
niae 3, Ljubljana 1981.
Tacskänd, de N. - Geza Csergheö: Wappenbuch
des Adels von Ungarn /sammt den Neben-
ländern der St Stephans-Krone. Nürnberg
1885, Heft 1-7, str. 32-34, Heft 22-28, sti-. 619-
620.
Teleki, Jözsef: Hunyadiak kora Magyarorszägon,
Hatodik kötet /Elsö resz. Pesten 1863, str. 71-85.
Theuer, Franz: Tragödie der Magnaten. Die Ver-
schwörung von Muray bis zum Ödenburger
Reichstag Wien-Köln-Graz 1979.
Varsik. Branislav: Slovenske listy a listiny z 15. a
16. storočia. Bratislava 1956.
Vas värmegye. Magyarorszäg es värosai (sorozat
reprint kiadäta Praznovszky Mihäly bevezetö
szövegevel). Budapest 1989.
Verancsics, Antal: Monumenta Hungariae Histo-
rica. Magyar törtenelmi emlekek, Scriptores
XXXII. Budapest 1875, II. osztäly, 12. kötet.
Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike
Slovenije, III knjiga. Ljubljana 1999, št. 1744-E,
sti-. 460 in 1748, sti-. 463.
Wertner, Mor: Szämos genealogiai täbläval. I- II.
kötet /A magyar nemzetsegek, A XIV. szäzad
közepeig. Temesvär 1891-1892.
Zelko, Ivan: Prekmurje do leta 1500. Historična to-
pografija Slovenije /1. Murska Sobota 1982.
Zelko, Ivan: Zgodovina Prekmurja. Izbrane razpra-
ve in članki. Murska Sobota 1996.
193
3 KRONIKA
49
DARJA KEREC: PROBLEMATIKA VIROV IN LITERATURE O RODBINI SZECSI, 185-194
1001
zusammenfassung
Die Problematik der Quellen und Literatur
über die Familie Szecs
Die Familie Szecs erhielt von der Mitte des 13.
bis zum Ende des 14. Jahrhunderts die meisten
Donationen in Form von Landbesitz in den
Komitaten Gömör, Nograd, Baranya, Pest, Vas und
Zala. Die beiden letzteren Komitate umfaßten in
der Vergangenheit das Gebiet des heutigen Über-
murgebiets (Prekmurje). Neben den Familien
Amadei und Hahold (Banffy aus Dolnja Lendava)
stiegen die Szecs durch Übernahme der Herrschaft
Gornja Lendava im Jahre 1366 zur wichtigsten
hochadeligen Familie empor, die bis zu ihrem
Aussterben (1685) aktiv in den Alltag ihrer Unter-
tanen eingriff. Dabei sollen das 16. und 17. Jahr-
hundert besonders hervorgehoben werden, als zur
Zeit der Religionsgegensätze auch die Szecs auf
ihrer Herrschaft das neue Bekenntnis (Kalvinismus
und Luthertum) einführten. Trotz ihirer bedeuten-
den Rolle ist in der slowenischen Geschichts-
schreibung - im Gegensatz zur ungarischen, slo-
wakischen, österreichischen und kroatischen - ein
Fehlen von Abhandlungen und Studien zu be-
merken, die ihre Genealogie bzw. Geschichte be-
leuchten würden.
194