NORME SOCIALISTIČNE MORALE. — »Kupec ni dolžan gospodarski organizaciji plačati višje cene od cene, zal katero se je bil pogodil, ne glede na to, če je ta cena nižja od navadna Če pa je kupec ob znanju obeh pogodbenih strank zavestno favoriziran, ker kupuje blago po nižji ceni od navadne, tržne, potem takšna pogodba nasprotuje normam socialistične morale, in je nična.« Tako je vrhovno sodišče Jugoslavije — menda prvič — odločilo v nekem sporu, ki — kot bomo videli —  ni kaj  posebnega. Pravniki bomo utemeljitev tega
394
vsekakor zanimivega sodnega sklepa našli v zadnjem zvezku sodnih določb, nas pa pri tem sporu zanima nekaj drugega ...
Zgodba je tako rekoč vsakdanja. Delavski svet nekega podjetja je sklenil, da bo opeko in drug gradbeni material prodal članom svojega delovnega kolektiva po ceni, ki je nižja od navadne tržne cene; na temelju tega sklepa je neki član kolektiva sklenil s svojim podjetjem kupno pogodbo, kajpak za ceno, ki je bila nižja od tržne cene. Pogodba je bila sklenjena pravilno in vse bi bilo »v redu«, ko ne bi podjetje — iz nam neznanih vzrokov —¦ vložilo tožbe. s katero je zahtevalo doplačilo kupnine. Toženec se je tej zahtevi uprl, češ da je kupna pogodba veljavna in da z zakonom ni prepovedana, saj je o ceni sklepal delavski svet podjetja, torej najvišji samoupravni organ.
Tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče sta tožbeni zahtevek zavrnila: sklenjena kupčija ni nemoralna, ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, zaradi tega toženec ni dolžan plačati višje cene, kot se je pogodil, kajti pogodbene obveznosti je treba spoštovati.
Vrhovno sodišče Jugoslavije pa je bilo drugačnega mnenja. Navedlo je 8. in 9. člen zvezne ustave, navedlo je tudi določila zakona o sredstvih gospodarskih organizacij pa še uredbo o trgovanju; tudi delavski svet gospodarske organizacije ne more neomejeno razpolagati s sredstvi družbenega premoženja, s katerimi upravlja; organi samoupravljanja morajo sredstva, ki so družbena lastnina, uporabljati s pazljivostjo »dobrega gospodarja«; gospodarska organizacija svojim delavcem ali drugim potrošnikom ne sme prodajati blaga po cenah, ki so nižje od cen, po katerih se prodaja blago iste vrste in kakovosti.
Za vse te predpise — ustavo, zakon in uredbo — delavski svet in drugi vodilni organi podjetja najbrž sploh niso vedeli. To je pač hiba, na katero naletimo pogostoma, rekli bi celo, da prevečkrat. Dogaja pa se tudi — a tudi to pogostoma — da se v korist posameznikov obojestransko zavestno kršijo zakoniti predpisi...
Zanimivo pa je, da sta dve sodišči menili, da kaže spoštovati pravno pravilo, da je za stranki obvezno le tisto, kar sta se pogodili. Po tem načelu kupec pač ni dolžan plačati drugačne cene razen tiste, za katero se je bil pogodil, to pa ne glede, če je ta cena nižja od navadne cene na trgu. Če pa sta obe pogodbeni stranki vedeli, da je kupec s sklenjeno pogodbo favoriziran, ker se mu blago — v tem primeru je šlo samo za opeko — proda po ceni, ki je nižja od običajne, potem takšna! pogodba nasprotuje normam socialistične morale, in je pravno neučinkovita.
Kakšen je nauk te »vsakdanje« zgodbice? Prvič, da vodilni organi v podjetjih zelo slabo poznajo predpise, po katerih bi morali delati. Drugič, da samoupravni organi gospodarskih organizacij mnogokrat sklepajo o zadevah, za katere niso pristojni. In tretjič: zavestno favorizirajo nekatere posameznike ki jim za »zasluge« ali >pa glede nai njihov položaj nudijo gmotne ugodnosti, do katerih niso upravičeni.
Res, je, da ne kaže posploševati, vendar so takšni primeri marsikje postali že praksa, ki skoroda ne bode več v oči. Mnogokrat je s pravnega stališča celo vse »v redu«, čeprav se oba partnerja — tisti, ki daje, in tisti, ki sprejema — zavedata, da delata proti načelu, da veljajo zakoni enako za vse...
395
Toda mimo zakonov in predpisov je še nekaj, kar ni zapisano: norme socialistične morale. To je nemara eno izmed tistih kočljivih torišč, ki se jih prav neradi lotevamo. Vrhovno sodišče je odločilo: v tem primera bo privilegirani kupec pač doplačal kupljeno opeko... Kaj pa drugi primeri, ko o socialistični morali ne razsoja sodišče?
D. S.
396