 23
Miselni svet barona Eduarda 
pl. Lannoya (1787–1853)
oskar habjanič*
1.01 Izvirni znanstveni članek 
UDK 929Lannoy H.E.J.
Oskar Habjanič: Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853). Časopis za zgo-
dovino in narodopisje, Maribor 89=54(2018), 1–2, str. 23–69
Glasbeni kritik, komponist, pesnik in empatični spremljevalec aktualnih političnih 
razmer baron Eduard Lannoy je živel v času, ko je skrb za umetnost predstavljal du-
hovni napredek človeštva. Njegovo življenjsko vodilo in prelom s sistemom fevdalno-
-plemiške ureditve sta se razkrila v tenkočutni pesnitvi Geistesblüthen, kjer izpostavlja, 
da je mladina morala nekoč težiti k vljudnosti, skrbnosti in ozaveščenosti, medtem ko 
danes šteje samo talent, njegovi sestri pa sta ljubezen in umetnost.
Ključne besede: Eduard Lannoy, Franz Liszt, Karoline Ungher, 1848, Viltuš, meščan -
stvo
1.01 Original Scientific Article 
UDC 929Lannoy H.E.J.
Oskar Habjanič: Baron Eduard de Lannoy’s (1787–1853) World of Thought. Review for 
History and Ethnography, Maribor 89=54(2018), 1–2, pp. 23–69
The music critic, composer, poet, and the emphatic observer of the then political 
situation, Baron Eduard de Lannoy, lived in times when appreciating and support-
ing art stood for the spiritual development of mankind. He expressed his life motto 
and breaking free from the system of feudal-aristocratic order in the sensitive poem 
“Geistesblüthen”. In this poem, he stresses how the youth in the past had to strive for 
courtesy, carefulness and awareness, whereas nowadays all that matters is talent, his 
sisters being love and art.
Keywords: Eduard Lannoy, Franz Liszt, Karoline Ungher, 1848, Viltuš, bourgeoisie
 * mag. Oskar Habjanič, zgodovinar in filozof, višji kustos, Pokrajinski muzej Maribor, 
Grajska ulica 2, 2000 Maribor, Slovenija, oskar.habjanic@museum-mb.si
24 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
d ružinsko zaledje
Eduard Lannoy se je rodil 3. decembra 1787 v Bruslju, ki je spadal k Avstrijski 
Nizozemski, slednja pa je bila takrat še del Svetega rimskega cesarstva. Njegov 
oče Peter Josef Albert je služil dvoglavemu orlu v Belgiji od leta 1756. Po uki-
nitvi jezuitskega reda leta 1773 je prevzel upravljanje nad njihovim premože-
njem.
1
 V času belgijskega upora in francoske revolucije 1789 se je postavil na 
stran Avstrijske monarhije. Posledično je hitro napredoval in prevzel funkcijo 
generalnega civilnega komisarja. Med spopadi s Francozi v 90. letih 18. st. si je 
za svoje delovanje prislužil odlikovanje sv. Štefana, ki so mu ga podelili 7. maja 
1794.
2
 Istega leta je bil imenovan tudi za državnega svetnika.
3
 Naslednje leto 
se je upokojil oziroma bil odstavljen, saj so Belgijo zavzele francoske čete pod 
vodstvom Napoleona. Takratna Avstrijska Nizozemska je postala del Francije 
z mirom v Campoformiu. Leta 1797 se je Avstrija temu delu tudi formalno 
odpovedala. Številno uradništvo dvoglavega orla je posledično zapustilo no-
vonastalo državno tvorbo.
V izobraževalni proces je mladi Eduard vstopil v Gradcu, kjer je med leti 
1796 in 1801 obiskoval normalko in gimnazijo. Leta 1801 se je vrnil v rodni 
Bruselj, kjer se je vpisal na École centrale in na tamkajšnji licej. S študijem je 
nadaljeval v Parizu, kjer je vpisal filozofijo, tuje jezike, poezijo, pravo ter s po-
sebno ljubeznijo še matematiko in glasbo.
4
 Leta 1806 se je po vsej verjetnosti 
vrnil v Gradec, kjer je nadaljeval s študijem do maja 1809.
5
 Njegovi starši se 
odločijo za ustalitev na Štajerskem. Z zaslužnim delom si je družina pridobila 
plemiški naslov barona ter se z nakupom dvorca v Viltušu 17. 8. 1808
6
 ustalila 
v neposredni bližini Maribora in Gradca.
7
 1
 WURZBACH, C. 1865, str. 142.
 2
 SUPPAN, W. 1960, str. 9.
 3
 Wiener Zeitung, 8. avgust 1825, št. 179.
 4
 WURZBACH, C. 1865, str. 142–245. 
 5
 Lannoyev študij v Gradcu navaja Wurzbach, medtem ko Wolfgang Suppan navaja, da 
Lannoya ni moč najti med študenti graške univerze. Glej: WURZBACH, C. 1865, str. 143, 
ter SUPPAN, W. 1960, str. 11.
 6
 Peter Josef Lannoy je Viltuško gospoščino kupil od Sebastjana Weningerja, dne 17. 8. 
1808 oz. 19. septembra 1808. Na slednji pogodbi je tudi viden podpis Petrove soproge 
Elisabethe. Glej: PAM, Fond Gospoščina Viltuš, sign. 1859, Fascikel 1: Kupna pogodba.
 7
 Podrobneje o življenjski poti Eduarda Lannoya glej: Wolfgang Suppan, Heinrich Eduard 
Josef von Lannoy (1787–2853): Leben und Werke, Akademische Druck und Verlagsanstalt, 
1960.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 25
Slika 1: Josef Kriehuber, poprsje barona Heinricha Eduarda Josefa pl. Lannoyja,  
litografija, 1. polovica 19. stoletja, Univerzitetna knjižnica J. C. Senckenberga,  
Frankfurt ob Maini, inv. št. S36/G03272.
26 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
vplivi na ustvarjalne začetke e duarda lannoya
V meščansko-uradniški družini vzgojeni Lannoy se je v svoji rani mladosti 
zgledoval po razsvetljenskem miselnem krogu Jean Jacquesa Rousseauja, Vol-
taira in Diderota. 
Nagle politične spremembe in številne reforme so omogočile izobraženim 
meščanskim posameznikom zadnje tretjine 18. stoletja preboj med uradniško 
elito, ki si je z marljivim delom mnogokrat pridobila tudi plemiške naslove. 
Gre za čas postopne predaje moči in vpliva, ki je prehajal iz rok plemstva v 
meščanske roke. Vzgojni ideali Lannoyevih staršev so prav gotovo tudi v Bru-
slju slišali odmeve Rousseaujevega dela Emil, ki je v Parizu izšel leta 1762 in 
hitro postal najbolj brano delo. Rousseau izpostavlja vzgojo, okolje in dednost 
kot ključne elemente pri razvoju vsakega posameznika. Razvojna pot mlade-
ga Eduarda kaže, da so se njegovi starši tega dobro zavedali ter ga pošiljali v 
varna intelektualna središča, kjer se je kalil v znanjih, ki bi mlademu baronu 
omogočila preživetje. Otrok je predvsem razvijajoče se bitje in ne a priori 
pripadnik stanu. Vsak posameznik naj se uči z lastno izkušnjo. »Vzgojite ga 
tako, da se ne bo imel za člana posebnega razreda, temveč se bo znašel v vseh 
razredih.«
8
 Eduard se je najbolje znašel prav v razredu, kjer je prevzel pobudo, 
ki je pomenila napredek, pri tem pa se je na svoji ustvarjalni poti oprl na dva 
najpomembnejša simbola meščanske dobe: gledališče in tisk. Prvi je simbo-
liziral svet dobrega in lepega, drugi pa izpostavlja željo po svobodi in resnici. 
Tako eden kot drugi sta delovala v koheziji. Gledališče s svojim vzponom že 
v 18. stoletju je v 19. stoletju z dokončnim vzponom meščanstva dobilo svojo 
reprezentativno vlogo v mestu, ki postane prepoznavni znak mestne vedute 
in identitete meščanstva.
9
 Vzporedno so časopisi dobili številne kulturne pri-
loge, v ospredje je stopila nova rubrika, ki je opisovala družabno in kulturno 
kroniko – feljton.
10
 Z vzponom tiska je opera ozirma gledališče postalo simbol 
kulture 19. stoletja.
11
Kmalu po prihodu v Viltuš se je takrat 21-letni glasbeni navdušenec spo-
prijel z glasbeno kompozicijo.
12
 Leta 1813 je napisal svoje prvo pomembnejše 
operno delo z naslovom Margarethe oder die Räuber, ki je bila uprizorjena v 
 8
 ROUSSEAU, J. J. 1959, str. 66.
 9
 Ne gre spregledati, da je konec 19. st. čas razvoja razglednic, na katerih je gledališče do-
bilo svojo mesto v prepoznavnosti mest.
 10
 Izjemen opis dobe 19. stoletja in pomena feljtonista v družbi se lepo zrcali v delu Stefana 
Zweiga, Včerajšnji svet. Glej: Stefan Zweig, Včerajšnji svet, Mladinska knjiga, 2008.
 11
 WOLF, P. 1988, str. 217. 
 12
 Svoje prve glasbene korake je sicer naredil že v času obiskovanja liceja v Bruslju, ko je leta 
1806 spisal svojo prvo in v liceju nagrajeno kantanto, glej: SUPPAN, W. 1960, str. 11 ter 
WURZBACH, C. 1865, str. 143.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 27
graškem gledališču 11. maja 1814. leta. Novo opero viltuškega barona je ob-
činstvo v Gradcu sprejelo z navdušenjem, o čemer nam poroča priloga Grazer 
Zeitung, Der Aufmerksame,
13
 ki je v glavnem pokrivala družabno življenje 
celotne Štajerske. Gre za prvo delo Lannoya, ki je bilo predstavljeno svetu 
umetnosti, s tako kakovostnim delom pa so mu prerokovali svetlo prihod-
nost. Publika je bila izjemno zadovoljna in vzhičena nad Lannoyevim novim 
delom, poudarjala je usklajenost pevcev in orkestra.
14
 Kritik v nadaljevanju 
poroča, da je bila uvertura igrivo lepa, izpostavljeni so poetičnost besedila, 
karakter in odnos. Vloga in glasba, peta v duetu za 10-letnega fanta, je bila ne-
koliko preambiciozna. Glasba na splošno, je bila polna duha in občutkov, dra-
maturško si je lepo sledila in nadgrajevala besedilo. Delu so prerokovali svetlo 
prihodnost, polno ponovitev, saj gre za častivredno izvirno umetnitno.
15
Glasbeni svet je bil Lannoyu torej odprt. Dobri odzivi mu vlijejo vnemo 
za delo, tako že v avgustu 1814 začne skladati opero Olindo und Sophronia, 
leto dni kasneje pa že pripravlja nacionalno obarvano opero Rosa und die 
Einsiedeley in den Alpen.
16
 Na slednjo je prav gotovo velik vpliv imel nad-
vojvoda Janez, promotor znanosti in umetnosti dežele Štajerske, ki se je že 
v mladosti seznanil s Herderjevo filozofijo.
17
 Nadvojvoda Janez se je v tem 
duhu zavzemal za zbiranje ljudskih pesmi in napevov, preko katerih bi med 
ljudstvom spodbudil ljubezen do domovine.
18
 Gre za Herderjevo iskanje »zna-
čaja narodov«.
19
 Z Lannoyem sta se prav gotovo dobro razumela, saj je bil 
nadvojvoda poročna priča na njegovi poroki z Madgaleno Katarino Josefino 
Carneri.
20
 V tem času se je nadvojvoda tudi seznanil s predlogom Johanna 
 13
 Der Aufmerksame je kot priloga Grazer Zeitunga izhajal med leti 1812–1842 in 1855–1858. 
Pokrival je predvsem družabno življenje celotne Štajerske, zelo zanimive so kritike gle-
dališča v Gradcu. V sredini stoletja se redno pojavljajo tudi prispevki Gabriela Seidla 
ter Rudolfa Gustava Puffa iz Celja in Maribora. Glej tudi: ŽMAVC BARAN, I., ILICH 
ŠLEBINGER, Z. 1977, str. 338–378.
 14
 Der Aufmerksame, 21. 5. 1814.
 15
 Prav tam.
 16
 SUPPAN, W. 1960, str. 13.
 17
 CORDES, P. 1982, str. 21–32. Več o vlogi nadvojvode Janeza in njegovem vplivu na kul-
turno življenje na Štajerskem glej: Anton Schlossar: Erzherzgog Johann und sein Einfluß 
auf das Culturleben der Steiermark, str. 1–50, v: Erzherzgog Johann von Oesterreich und 
sein Einfluß auf das Culturleben der Steiermark: Originalbriefe des Erzherzogs aus den 
Jahren 1810–1825 (ur. Anton Schlossar), Wien, 1878.
 18
 Več o vplivu nadvojvode Janeza na razvoj ljudske glasbe glej: SUPPAN, W. 1982, str. 
185–189.
 19
 HERDER, J. G. 1995, str. 27.
 20
 Poročil se je 18. oktobra 1819. Josefino je Lannoy najverjetneje spoznal na Dunaju, saj je 
njen oče, Franz Xaver pl. Carneri delal pri državnem knezu Karlu Anselmu pl. Thurn 
in Taxis v Regensburgu, leta 1797 pa se je preselil na dunajski dvor, kjer je 20. novembra 
prevzel funkcijo kanclerja. Glej: Comitial Taschenbuch für das Jahr 1800, Regensburg. 
URL: https://books.google.si/books?id=Zl5GAAAAcAAJ&pg=PA65&lpg=PA65&dq=vo
28 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Nepomuka Kalchbergerja,
21
 ki Lannoya predlaga za profesorja matematike na 
graški fakulteti. Na oddelku sta bili prosti dve mesti. Kalchberg vidi Lannoya 
kot odličnega poznavalca matematike in velja za »trn v peti plemstvu«, kar mu 
gre v prid, zaveda se ignorance in prevzetnosti plemiškega stanu, kateremu 
pripada tudi on sam.
22
 Lannoy kljub močnim priporočilom ni zasedel stolice 
za matematiko.
V drugem desetletju 19. st. zasledimo prve prispevke Lannoya v Der Auf­
merksame, prilogi Grazer Zeitunga. Der Aufmerksame je takrat urejal Ignaz 
Kollman,
23
 v čigar krogu se je takrat 29-letni Eduard očitno dobro znašel. 
Kollman je bil v Gradcu prepoznavna osebnost, ki je s svojimi deli prav goto-
vo vplivala in odpirala vrata številnim mladim intelektualcem. Pisal je tudi 
za dunajski Theaterzeiutng, kjer je nekaj let kasneje objavljal tudi Lannoy. 
Lannoyeva poezija je prežeta z vplivi Rousseauja, opevanjem in glorifikacijo 
narave kot kategoričnim imperativom. Taki sta pesmi Der Garten
24
 in Das 
n+Carneri&redir_esc=y#v=onepage&q=von%20Carneri&f=false (Citirano: 20. 4. 2016) 
Bolj znan je sicer Josefinin mlajši brat, Bartholomäus, ki se je rodil šele leta 1821. Veljal je 
za enega najpomembnejših darvinistov monarhije in bil trn v peti Slovencem v deželnem 
zboru v Gradcu. Bartholomäus je dedoval tudi Viltuški dvorec po smrti njegove sestre 
Josefine. Več o vplivih darvinizma in vlogi Bartholomäusa, glej: Oskar Habjanič, Darvi-
nizem na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis, leto 70, št. 1–2, str. 98–126.
 21
 Grof Johann Nepomuk pl. Kalchberg (1765–1827) je bil ob Josefu Hormayerju osrednja 
osebnost vzpostavljanja Deželnega muzeja v Gradcu. Začel je z urejanjem numizmatič-
nega kabineta, arhiva in knjižnice. Kalchberg se je sicer proslavil kot pesnik in dramatik, 
med drugim je pisal tudi o grofih Celjskih, zbiral in objavljal je podatke o pomembnejših 
pisateljih in pesnikih Notranje Avstrije. Glej: SCHLOSSAR, A. 1878, str. 31–36; o literar-
nem ustvarjanju Kalchberga glej: WURZBACH, C. 1863, str. 379–383.
 22
 SCHLOSSAR, A. 1878, str. 114.
 23
 Ignaz Kollman (1775–1837), pisatelj in slikar, se je izobraževal v Italiji. Sprva je v Gradcu 
imel založbo, nato se je zaposlil kot sekretar pri princesi Seraphin Porciji iz Italije. Leta 
1811 ga je nadvojvoda Janez poklical v Gradec, da bi deloval v okviru novoustanovljene-
ga Deželnega muzeja. Leta 1812 je prevzel urednikovanje priloge graškega časnika Der 
Aufmerksame, ki ga je urejal do svoje smrti leta 1837. Kollman je bil zelo prepoznavna 
osebnost, kot slikar je slikal predvsem sakralne objekte, kot pisatelj pa je zbiral in obja-
vljal številne sage, legende, balade in romance. Bil je tipični predstavnik romantike, ki se 
je takrat s številnimi prihajajočimi mladimi upi (Puff, Seidl, Grün), razplamtela. Bil je 
častni član mest Gradec, Maribora in Celja. Glej: ÖBL, 1966, str. 91.
 24
 Sieh die Blumen da im Garten, // Wie sie gut gedeihen; // Sind sie doch nach ihren Arten // 
Hingepflanzt in Reihen. // Diese in dem Schatten stehen, // Lieben Bestes kühles Wehen // 
Kommen aus dem Norden; // Jene voll und kräftig blühen // in der Sonne heißen Glühen, 
// Sind von Süden her.
  Die erträgt des Winters Wutzen // Bleibt im Freien stehen; // Jene muss man sorgsam 
hüten, // soll sie nicht vergehen; // Diese will allein nur prangen, // Kennt der Liebe süß 
Verlangen, // kennt die Freundschaft nicht; // Jene sieht man froh sich neigen // Hin zu 
ihres Gatten Zweigen, // Lebet nur fur ihn.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 29
Leben.
25
 Slednja govori o pasteh življenja. Skozenj nas bo popeljal učitelj, ki se 
zanese na občutke in izkušnjo.
26
 Opazni so vplivi antike oz. renesanse, kar je 
značilno že za razsvetljenstvo. Lannoy govori o labirintu življenja, o občutkih, 
ki se mu mora posameznik predati. Slednje govori v prid njegovemu ustvar-
janju, kjer se je prepustil romantičnemu občutku, zasanjanosti in mitologiji. 
Slavospev poje tudi preminulemu poetu Johannu Gustavu Fellingerju,
27
 ki je 
v svojih pesmih imel občutek za lepo, dobro in resnico.
28
 Prav omenjena triada 
je najintenzivneje vplivala na miselni svet meščanske elite. Ne gre pozabiti, da 
gre za čas množičnega zbiranja, po celotni Evropi so cveteli muzeji, ki so kot 
  Wer die Schöpfung weiß zu deuten, // tief in sie geblickt, // findet Sinn in Ihrem weiten 
// Reich und wird erquicket. // Mit Geheimnis vollen Zeichen // Weiß dem Denker sie zu 
reichen; // Jeder Wahrheit Schlüssel. // In der Wesen Harmonien // Tönen Lebens Melo-
dien // Fast das Herz sie nur.
  Rastlos nach dem Glücke streben, // was man nie erreichet // Ist des Menschen Loos im 
Leben, // Das so schnell entweicht; // Nach dem unbekannten Lande // Führt am leichten 
Gängelbande // Hoffnung stets uns hin. // Das der Mensch sich kennen lernte! // Ach! 
Wirschen, und die Ernte // Blüht auf unserm Grabe.
  Brüder, bleibt in diesem Garten, // Blumen da gedeihen; // Sind sie doch nach ihren Arten 
// hingepflanzt in Reihen. // In der Sonne, in dem Schatten, // Diese einsam, den dem 
Gatten // Jene, alles blüht; // Die erträgt des Winters Wutzen, // Jene muss man sorgsam 
hüten, // Seht nur in den Spiegel. V: Der Aufmerksame, 3. 12. 1816.
 25
 In jedem Wissen kann es Lehrer gehen, // Das Menschen kühner Blick durchschweift das 
All. // Doch findet sich in der Systeme Schwall // Ein Faden für das Labyrint’sche Leben? 
// So weit sie bleibt, kann Lehre sich erheben, // Doch eng umzäunt den Sinn ein dichter 
Wall //, Das Aug’ ist stumpf, das Wort ein leerer Schall. // Will über Ihn des Menschen 
Wissen streben. // Nur das Genie, das göttliche, erreich. // Was Inhalts schwer sich dem 
Verstand entziehet, // Nur das Gefühl dringt in des Lebens Stefen. // D’rum lass die Ein-
samkeit dein Wirken prüfen, // und, wenn in dir der reine Demon glühet, // Sie hast des 
Lebens Räihsel du erspäht. V: Der Aufmerksame, 3. 12. 1816.
 26
 Der Aufmerksame, 3. 12. 1816.
 27
 An Johann Gustav Fellinger!
  Du bist nicht mehr! Die Harfe ist verklungen, // Die jüngst von Dir berührt uns oft en-
tzückt. // Wohl Dir! Dein Irdisches hat ausgerungen, // In höh’re Sphären ist Dein Geist 
entrückt. // Was Dich begeistert, was Du rein besungen, // Mit zarten Blüthen liebend 
Du geschmückt, // Das steht vor Dir, das hältst du jetzt umschlungen; // Entflohen ist die 
Pein, die Dich bedrückt. // Du blickst verklärt von Deinen Sternen nieder, // Und heil’ger 
Schmerz und sinnigtrübe Lust // Füllt Deiner Freunde, aller Stöhrer (?) Brust. // Du bist 
dahin! Es leben Deine Lieder, // Mit Kleist und Körner wirst Du strahlend steh’n, // Und 
froh, was Du geschaffen, reisen sehn. Glej: Der Aufmerksame, 7. 1. 1817. Johann Gustav 
Fellinger (1781–1816) je v Gradcu študiral pravo, učiteljeval je v gradu Blagovna pri Celju 
in nato v Celovcu. V času služenja vojakom je kot nadporočnik nastanjen v Postojni, o 
kateri je zapustil tudi opis. Kot prostovoljec je vstopil v vojsko proti Napoleonu, izgubil 
oko in bil ujet. Po vrnitvi se je intenzivno posvečal pesniškemu ustvarjanju, od leta 1807 
je objavljal v Laibacher Wochenblatt in Laibacher Zeitung. Glej: SBL, 1925, str. 175.
 28
 Der Aufmerksame, 14. 12. 1816.
30 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
muze vabile malikovalce dobrega in lepega.
29
 Na Štajerskem je največji vpliv 
prihajal iz kroga nadvojvode Janeza, zaščitnika dobrega in lepega.
30
 Slednji je 
leta 1811 ustanovil Deželni muzej, spodbudil nastanek novih tehničnih sme-
ri na graški fakulteti, ustanovil arhiv in podpiral nastanek kulturnih prilog 
časopisov. Pri tem se je opiral na empirično metodo z analizo številnih stati-
stičnih podatkov, posebno so ga zanimali tudi naravoslovni predmeti, ki so 
takrat šele nastali, ter za botaniko, mineralogijo in geologijo, kjer je spodbudil 
in pritegnil na Štajersko številne poznavalce na svojem področju. Na področju 
humanistike je imel velik vpliv krog francoskih razsvetljencev, zbranih okrog 
znamenite Enciklopedije, ne gre pa zanemariti vpliva nemškega ideologa Her-
derja.
31
 Prav slednji se je pri svojem napredku človeštva naslonil na dvojico 
dobrega in lepega kot napredka človeštva. Dobro spoznamo preko domišljije, 
čudenja in občudovanja, gre za otroški svet spoznavanja.
32
 Cinično ugotav-
lja, da za dobro, resnično in lepo ni nobenega posluha. Lepota je postopoma 
prehajala v ozadje oziroma je dobila izrazito etično vlogo.
33
 Omikani okus za 
lepoto je okus za harmonijo, za harmonijo naravnega in človeško moralnega 
reda. Lepota in okus sta bila del posameznikove duše. Dober človek je aristo-
krat duha. Ves čas gre za dvigovanje okusa, za napredovanje, izoblikovanje, 
 29
 Izvore besedne zveze najdemo neposredno v posnemanju antike. Starogrška beseda »ka-
los« pomeni dobro in lepo. Čeprav je seveda potrebno povedati, da Platonu vidna lepota 
ni nikoli pomenila nobene vrline. Že na prehodu 17. v 18. st. se pojavi kar nekaj razprav, 
ki so poskušali povezati moralno vrlino in lepoto, iz tega se je potem razvil pojem lepe 
duše. Z »lepo dušo« so se prepoznavali zunanji čutni znaki, po katerih so se ljudje ravnali 
v medsebojnih odnosih. Francoski razsvetljeni filozof in pisec znamenite Enciklopedije, 
Denis Diderot je izpostavil, da je sreča zasebni življenjski ideal, medtem ko je vrlina, torej 
dobro, napredovanje celotne skupnosti. Za ponovno oživitev lepega moramo potovati na 
otok, v Anglijo, kjer je Lord Schaftesbury lepoto povzdignil v substanco dobrega in s tem 
odprl pot lepi duši, kot neodtuljivemu meščanskemu idealu, ki so ga povsem ponotranjili 
in vzeli za svojo esenco. Glej: KANTE, B. 2009, str. 187.
 30
 Mariborski gimnazijski profesor in zgodovinar Rudolf Gustav Puff, je ob otvoritvi ma-
riborskega gledališča napisal knjigo z naslovom: Das neue Theater in Marburg: zur Feier 
seiner Eröffnung am 20. Jänner 1852, als am siebenzigsten Geburtsfeste Seiner k. H. des 
durchlauchtigsten Herrn Erzherzog Johann, des Beschützers des Guten und Schönen; knji-
go je torej posvetil nadvojvodi Janezu, zaščitniku dobrega in lepega, ki ju v tem primeru 
simbolizira prav gledališče.
 31
 Več o izobraževalnem procesu mladega nadvojvode glej: Adam Wandruszka, Eine Kind­
heit in Florenz und Wien, v: Erzherzog Johann von Österreich: Beiträge zur Geschichte 
seiner Zeit, Band 2, Universitäts-Buchdruckerei Styria, 1982, Graz, str. 355–366.
 32
 HERDER, J. G., 1995, str. 11.
 33
 Temu je ostro nasprotoval nemški filozof Kant, ki je seveda po nemško, zagovarjal etiko 
dolžnosti, kar se lepo odraža še danes v nemški kulturi.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 31
izpopolnjevanje, za kulturizacijo sprva naše duše ter s postavitvijo gledališča 
tudi širših množic oziroma celotnega naroda oziroma nacije.
34
Na eni strani imamo z nadvojvodo Janezom nesporno politično, kulturno 
in moralno avtoriteto Štajerske, po drugi strani pa se je slednji zavedal in v 
razvoju oprl na sloj, ki je v prvi polovici 19. stoletja predstavljal prihodnost 
– meščanstvo. Vloga nadvojvode je bilo glede na novo nastale politično tur-
boletne dogodke spodbujati pripadnost dvoglavemu orlu, preko katerega se 
je izražalo tudi domoljubje. Lannoy je bil sicer po očetu nosilec plemiškega 
naziva, ki ga je družina pridobila za zasluge in zvestobo cesarski kroni v ne-
mirni Belgiji, vendar njegova izobrazba in delovanje ne izkazujeta posebne 
 34
 Lepega in dobrega se dotakne tudi Bartholomäus Carneri (1821–1909), ki je Lannoyevo 
gospostvo tudi dedoval, saj je Lannoy bil poročen z njegovo starejšo sestro. Dvojico 
obravnava v svojem delu Sittlichkeit und darvinismus. Potrebno je omeniti, da je Carneri 
bil eden najvidnejših zagovornikov darvinizma v celotni monarhiji, poslanec v dežel-
nem in državnem zboru, kjer je s hudomušnimi komentarji spravljal v obup slovensko 
manjšino. Josip Vošnjak, ga v svojih Spominih imenuje »Viltuški Jeremija« ter ga pri-
merja s satirjem. Carneri je sicer imel manjšo telesno hibo. V svojem delu o etičnem 
življenju in darvinizmu izpeljuje napredovanje družbe po etičnih stopnjah, kjer borba 
za obstanek ne pomeni neizprosno uničevanje nasprotnika in manjših narodov, ampak 
napredovanje v kulturi, v omiki in vzgoji. Delo je razdeljeno na tri knjige, ki se razvojno 
nadgrajujejo: prva stopnja je resnica, druga svoboda in najvišja stopnja je etično življenje. 
Lepoto obravnava znotraj prve knjige, kot nadgradnjo verske izkušnje. Dojemanje lepega 
je sposobnost dojemanja višje kulture. Pri tem se nasloni na Hegla, ki govori o estetiki 
spoznanja posameznega subjekta. Tako pri Heglu kot Carneriju je govora o ideji lepega, 
ki se nam vtre v spomin, spet smo pri ponotranjenju, ki nas prevzame in postane naša 
življenjska sila. Gre za refleksijo lepega, ki pride za nami. Spet gre za napredek, tokrat v 
spoznavnem smislu, k ga mora storiti posamezni individuum. V spoznanju celote objekta 
leži etični pomen lepega. Lepota nas pripelje k resnici. Resnica je pojem, a jo moramo 
ponotranjiti, postati nam mora del mesa in krvi, šele s tem spoznanjem je mogoče priti 
do ideje Dobrega, na katerem bomo gradili svet. Resnica je izhodišče, da posamezni 
subjekt, individuum objektivno dojame svet okoli nas. Za ta prehod med subjektivnim 
in objektivnim svetom pa je potrebna svoboda, ki jo Carneri razdela v drugi knjigi ter 
znotraj katere najdemo tudi pojem Dobrega. Dobro Carneri postavlja kot nasledek dejav-
nosti, aktivnosti, v smislu humanitarnosti oz. človekoljubja. V tem kontekstu je potrebno 
povedati, da Carneri velja za enega največjih pacifistov svoje dobe. Zavzemal se je tudi 
za odpravo smrtne kazni, ki se uporabi zgolj v skrajnem, brezizhodnem položaju. Do-
bro je poznal tudi znamenito pacifistko Berto pl. Suttner, ki se je v svojem romanu Die 
Waffen Nieder!, prav tako spogledovala z darvnizmom, ki je takrat polnil časopisne in 
znanstvene vrstice. Gre za čas vzpona liberalcev v Avstriji, za čas ko so se povsem odkrito 
spraševali ali je človek izšel iz angela ali iz opice. Pojem dobrega, je s Carnerijem, tako kot 
pojma lepega in resničnega, sadež vzgoje! Glej: Bartholomäus Carneri: Sittlichkeit und 
Darwinismus: drei Bücher Ethik, Wien, 1871.
32 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
naklonjenosti plemiškemu stanu. Opira se na vzgojo oziroma karakter člove-
ka, delovnost, vztrajnost, dolžnost, čast in preudarnost.
35
Lannoy je s svojim delovanjem in pisanjem izrazito podpiral meščanski 
svobodomiselni nazor, po drugi strani pa je z glasbenim in publicističnim 
ustvarjanjem krepil duha dvoglavega orla. Slednje se lepo kaže v zbiranju 
ljudskih napevov, krajevnih značilnostih in nastanku številnih basni in pri-
povedk, ki jih je moč prebirati predvsem v novoustanovljenih kulturnih prilo-
gah. Po drugi strani gre za ponovno odkrivanje narave in občudovanja vrtov, 
kot nazorno pokaže Lannoy v že omenjeni pesnitvi Der Garten. Meščanstvo 
se v svojem opevanju narave zavestno odmakne od francoskega tipa vrtov, 
ki simbolizira človekovo obvladovanje narave in kraljevo oblast nad ljudmi
36
 
ter namesto tega poseže po oblikovanju angleškega tipa vrtov. Eduard pl. Ba-
denfeld iz Šlezije, ki je v 30. oz. 40. letih 19. stoletja prepotoval dobršen del 
Evrope, se je med drugim ustavil tudi v poletni rezidenci v Viltušu pri Lan-
noyu, katerega opiše kot izjemnega literata in skladatelja. Kot veliki pesnik in 
skladatelj se omenja tudi v kroniki Viltuša, ki jo je na božični večer leta 1892 
na Dunaju napisala družina Badl, tedanja viltuška lastnica.
37
Dvorec se nahaja na gozdnem območju, na dvorcu se vidijo angleški ele-
menti, poroča Silesius ob obisku Viltuša.
38
 Lannoyevo bivališče v Viltušu je 
premoglo izjemno knjižnico, parkovna arhitektura pred dvorcem pa je nudila 
možnost različnih uprizoritev. Na Broullionu oz. popisu gospoščine iz leta 
1829,
39
 torej v času, ko je gospoščino že podedoval Eduard Lannoy, je vidno 
tudi posestvo. Na popisu je vidno poslopje z dvoriščem, ki ga je obdajal trav-
nik. Severno od gospoščine se je nahajal obsežen gozd, na vzhodni strani 
pa sta vidna večji in manjši zelenjavni vrt.
40
 Na večjem je vidna tudi manjša 
zidana zgradba, verjetno uta za orodje. Severovzhodno od travnikov se je raz-
porostirala vinska trta. Njivske površine so se nahajale zahodno od posestva. 
Do posestva se je dostopalo po poti, ki jo je krasil drevored, vil se je ob poteh 
 35
 Neue Wiener Musik Zeitung, 1. 1. 1852, št. 1, str. 2. Izjemni opis liberalne meščanske 
družbe in vrednost nam podaja Samuel Smiles v knjižnih opusih svoje dobe: Self­help 
(1859); Character (1871), Trif t (1875), Duty (1880), Life and Labour (1887). 
 36
 VERBIČ, A. Š. 2004, str. 330.
 37
 Zelo verjento je avtor tega krajšega dela Jakob Badl. Glej: PAM, Fond Gospoščina Viltuš: 
1588–1943, sign. 1911016/3.
 38
 Eduard pl. Badenfeld je kot pisatelj uporabljal psevdonim Eduard Silesius. Glej: SILE-
SIUS, E. 1844, str. 312.
 39
 Letnica nastanka popisa premoženja gospoščine dokazuje, da je po smrti očeta Petra 
Josefa Alberta leta 1825 posestvo dedoval po pričakovanjih sin Eduard Lannoy, čeprav je 
bila Elisabetha, torej Eduardova mati še živa. Glej: PAM, fond Gospoščina Viltuš, signa-
tura 1911016/2, Broullion.
 40
 Jakob Badl je na tem mestu leta 1888 zgradil nov steklenjak in oranžerijo, naslednje leto 
pa je do tja zgradil še mostiček, ki je povezoval grad in novo nastalo oranžerijo.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 33
okoli gospoščine in travnikov. Gospodarsko poslopje na drugi strani poti je 
obdajal sadovnjak. Do reke Drave je vodil travnik, na katerem je bilo vidno 
posamezno grmičevlje ob nabrežju.
41
Narava 19. stoletja je od zemljiškega gospoda terjala spektakel,
42
 pobeg. Na 
posestvo se je Lannoy zatekal predvsem v poletnih mesecih. V istem časovnem 
obdobju nam mariborski kronist Rudolf Gustav Puff Viltuš opiše podobno. 
»Grad Viltuš zasluži prijazen pogled že zavoljo svoje lege. Zelene trate segajo 
do dravskega brega, na levi v ozadju je temno jelovje, med katerimi štrlijo sive 
razvaline stare utrdbe; vitke jagnedi, izvirki in cvetje, svetle terase pod stano­ vanjsko hišo, zračno stebrišče proti severovzhodu, vse to daje temu lepemu kraju 
podobo udobne vile, kjer je prijetno bivati. Proti zahodu se izteza srebrno površje 
žuborečega ribnika, na južni strani pa rogata živina v lepih hlevih prebiva bolj 
snažno kot marsikateri kmet. Razvaline starega gradu so nekako vključene v 
viltuški park. Prepereli loki nekdanjega vhoda, sivi ostanki porušenih stolpov, 
del stare kapele, kamni in sesutine so edini preostanek davno razpadle utrdbe.«
43
Lannoy se je ne samo skozi poezijo, temveč tudi preko urejanja okolja svoje 
rezidence pomikal proti svobodomiselnim formam parka brez meja, kot jih je 
v teoretskem načrtu zastavil že Lord Shaftesbury v svojem teoretskem romanu 
The Moralists iz leta 1710.
44
 Angleški vrtovi odsevajo svoboden, liberalen duh 
v nasprotju s strogo formo francoskih vrtov. Vrtovi 19. stoletja so oblikovali 
slikarsko krajino po italijanskem zgledu iz obdobja renesanse, kamor se je v 
številnih drugih pesnitvah Lannoy tudi ničkolikorat zatekal. Angleški vrto-
vi oz. Lannoyeva pesnitev Der Garten izraža nedokončan razvoj, napredek 
v družbi, ki se staplja s kulturno krajino – ruševine srednjeveškega gradu, 
obdanega z divje rastočim gozdom, kjer je svoje poletne mesece preživljal 
aristokrat duha – Lannoy. Razumevanje narave 19. stoletja se prav tako nave-
zuje na meščanske vrednote dobrega in lepega, ki ga vrtovi poosebljajo. Dobro 
 41
 PAM, fond Gospoščina Viltuš, signatura 1911016/2, Broullion. Glej tudi upodobitev Vil-
tuša v Kaiserjevi suiti med leti 1824–1833. V: Joseph Franz Kaiser: Litografirane podobe 
slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev (ur. Ivan Stopar, Primož Premzl), Umetniški 
kabinet Primož Premzl, Maribor, 1999, sl. 83a.
 42
 MILANI, R. 1999, str. 122. 
 43
 PUFF, R. G. 1999, str. 120–121.
 44
 Anthony Ashley Cooper Shaftesbury (1671–1713), politik in filozof je bil zagovornik 
neoplatonistične teorije umetnosti. Prepričan je bil, da mora umetnik predstavljati naj-
preprostejše in najčistejše oblike. V tem sklopu je potrebno omeniti še Alexandra Popea 
(1688–1744), pesnika, esejist in ljubiteljskega vrtnarja ter seveda empirista Johna Locka 
(1632–1704), ki je močno vplival tudi na Jean Jacquesa Rousseauja (1712–1778), ki ga 
Lannoy tudi izrecno omenja v svojem eseju Fragen des Tages iz prevratnih let 1848. V 
delu navaja Družbeno pogodbo (1762), kjer je govora o politični demokraciji in enakosti 
med ljudmi. Lannoy v nadaljevanju pravi, da Avstrijska monarhija še ni zrela za načela 
demokracije kot jih omenja Rousseau. Glej: LANNOY, E. 1848 (2), str. 13. O zgodovini 
vrtov glej: OGRIN, D., 1993.
34 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
ravnanje je v skladu z vrlino, ki teži k sobivanju oziroma zlitju s kulturno 
krajino. Vrtovi postanejo manifestacija dobrega življenja.
45
Po drugi strani je treba izpostaviti še en segment, ki se pojavlja v povezavi z 
razumevanjem narave 19. stoletja. Glorificiranje narave 19. st. je simboliziralo 
pripadnost in zvestobo določenemu narodu, skupni kroni. »Land« pomeni 
mesto in ljudi, ki živijo na določenem teritoriju, medtem ko »schaft« pomeni 
zvezo, partnerstvo. »Land«, torej zemlja, je povezana s teritorijem, s človeko-
vim »lebensraumom«,
46
 kulturna krajina pa postane stvar politične manipula-
cije in konstituiranja nacionalne identitete. Kulturna krajina je postala simbol 
»Heimata«, ljubezen do domovine pa postane skupno dobro.
47
 Lannoy se tega 
drži tako v poeziji kot v teoretičnih delih o glasbi.
Večje zanimanje je doživela Lannoyeva četrta opera v dveh dejanjih z na-
slovom Die Morlaken, ki je na odre graškega gledališča prišla 11. novembra 
1817. leta. Tekst je prispeval J. A. Rossi,
48
 pesnik in učitelj italijanskega jezika 
v Gradcu, Lannoy pa je poskrbel za prevod in glasbo. Odmevna kritika je 
bila objavljena tudi v časopisu Der Aufmerksame, kjer pravijo, da je Lannoy 
ubral pravo mero med petjem in besedilom, skratka, gre za glasbo »velikega 
sloga«. Kot piše kritik, gre za pogumno kombinacijo romanticizma in hero-
izma, obarvanega z nacionalnim karakterjem.
49
 O koncertu so poročali tudi 
v Wiener Allgemeine Theaterzeitung, kjer pravijo, da je Lannoy že znan po 
več kompozicijah, da pa je v delu opaziti ponavljanja in pomanjkljivosti, na 
katere avtor članka na koncu tudi opozori. Avtor sicer opozori na Lannoyev 
neizmeren talent ter na veliko srečo, da se je ustalil prav v graški sredini.
50
Leta 1818 je bila v gledališču v Brnu uprizorjena njegova nova opera v dveh 
dejanjih s pomenljivim naslovom Libussa. Böhmens erste Königin. Lannoy se 
je svetu umetnosti popolnoma prepustil, kar kaže tudi njegova poezija, ki jo 
redno objavlja v Grazer Zeitungu oz. njeni kulturni prilogi. 31. 3. 1818 se v ome-
njeni prilogi Der Aufmerksame izpove v pesmi Blüten der Einsamkeit.
51
 Samo 
 45
 COOPER, D. 2008, str. 86. Celoten opus vrlini dobrega poda že Aristotel, glej: Aristotel, 
Nikomahova etika, Slovenska matica, 2002. 
 46
 Že v drugi polovici 19. st., v času vzpona nacionalizmov, še bolj pa v Nemčiji v 30. tih letih 
20. st. se na to konotacijo naveže tudi Blut und Boden.
 47
 DANIELS, S. 1993, str. 12. Glej tudi Ana Kučan: Krajina kot nacionalni simbol, Ljubljana: 
Znanstveno in publicistično središče, 1998.
 48
 Njegovo zavzetost za italijanski jezik in kulturo si je moč prebrati v Theaterzeitung und 
Originalblatt für Künst, Literatur, Musik, Mode und geselliges Leben, 9. 4. 1835, št. 71 z 
naslovom: Die Begründung der cultivirten italienischen Sprach=Dicht=Redekunst.
 49
 Der Aufmerksame, 15. 11. 1817.
 50
 Wiener Allgemeine Theaterzeitung, 22. 11. 1817, str. 559.
 51
 1. Was erkennt und ehret der Mensch, dem ruhig das Herz schlagt; // Treibt die Leiden-
schaft ihn, sieht er die Schranken nicht mehr. // 2. Wahre Tugend erkennt und würdigt 
nimmer die Menge; // Sey es! wer Tugend besitzt, // würdigt am besten sich selbst, // 3. 
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 35
tisti, ki časti vrlino znanja, spozna, kako malo v bistvu vemo. Prizadevati si je 
treba za napredek, za boljšega človeka, za ljubezen, prijateljstvo in srečo. Milina 
in toleranca, sta doktrini življenja dopustiti in privoščiti srečo vsakemu.
52
11. avgusta 1818 lahko v Der Aufmerksame beremo njegovo pesem z naslo-
vom Geistesblüthen, v kateri opeva rabo razuma in neločljive povezave med 
ljubeznijo in umetnostjo, kot poudarja Lannoyu je »umetnost brez ljubezni 
Nur wer vieles gelernt, // wer lange der Tugend gehuldigt, // Kennt, wie wenig man weiß, 
// sieht feine Schwäche ganz ein, // 4. Willst du Tugend und Kraft in deinen Brüdern 
erregen, // Muhte sie hin zu, traue, sie trügen dich nicht. // Denn es ehrt das Gefühl der 
fremden Schätzung und stählet; // Niedrig und schlaff wird der, den man als Weichling 
verschmäht, // 5. Was man tut, ist oft nur gemein, nur niedrige Prosa, // Wie man’s tut, 
verleiht Würde uns, ist Poesie, 6. Achtung erkämpft sich der bessere Mensch; er erwirbt 
sich Vertrauen // Und Freundschaft; doch gibt Liebe der 3ufall, das Glück // 7. Wahre 
Liebe erhöht, veredelt alle Gefühle // Ist man es liebend nicht, wird man wohl nimmer 
ein Held. // 8. Vor Urteile beherrschen die Welt; das größte von allen // Ist es wohl, 
wähnt man sich gänzlich von ihnen befreyk. 9. Milde und Toleranz, das sey die Lehre 
des Lebens! // Lasset jedem sein Glück, lasset ihm, was ihn erfreut! // Wem das Alter 
den Geist mit Spleen und Laune verenget, // Der hat fruchtlos gelebt, nie die Erfahrung 
benützt. // 10. Warum pflegest du wohl, du kluger, verständiger Landwirt, // Nach Ge-
schlecht, nach Zeit, anders ein jedes Gewächs! // Und wie forderst dann du, dass alle 
Menschen gehorchen // Sollen gleichem Gesetz, einer wie alle gepflegt // 11. Mächtig iſt 
der Versuchung Gewalt; es prahle sich keiner // Immer zu widerstehen! We ise ist, wer 
sie vermied. // 12. Viel hat gewonnen der Mensch, der seine Fehler bereuet; // Alles, wenn 
sein Schmerz seine Begierde besiegt,« // 13. Leichter ist nichts als ein Buch, wie es viele 
gibt, zu verfassen; // Doch ein gutes Werk fordert Genie oder Fleiß. // 14. Breit, mit Roſen 
bedeckt iſt anfangs die Straße des Laſters, // Doch es verliert sich der Reiz, wenn sie der 
Eckel betritt. // Schmal und steinig beginnt der Weg der Tugend, doch immer Wird er 
schöner, gewährt göttliche Ansichten uns. // 15 Herrlich ist das Weib, wenn es will, ein 
himmlisches Wesen; // Doch das Niedrigste ist immer ein niedriges Weib. // 16. Nimmer 
linket ganz, neu die Kunst, die göttliche, strahlet, // Denn es richtet ihr Ruf mächtig den 
Fallenden auf, // 17. Kann ein Mädchen der Mann mit wahrer Freundschaft umfassen // 
Und gewähret auch Freundschaft, Vertrauen es ihm: // Dann winkt beiden das Glück. 
Mit Zartheit schmücket das Mädchen, // Er mit Kraft den Bund, der ihre Seelen vereint. 
// 18. Freundschaft, wärest du nicht, ich hasste dies traurige Da sein: // Denn das Leben 
ist leer, lebet man sich nur allein. // 19. Shakespeare und Cervantes, beide an. Einem Tage 
gestorben // Musen, beweinet den Tag, wo diese Helden verblichen! // Noch bleibt leer der 
Platz, wo sie so glänzend gethront. // 20. Wisst ihr, warum man oft dem fremden Dichter 
die Palme // Vor dem heimischen reicht, sind sie auch gleich an Verdienst? // Schwerer 
versteht und langsamer liest man des Fremdlingen Werke, // Keine Schönheit entgeht, 
jegliches Wort wird gefasst; // Aber beim Landsmannes fliegt man leichthin über das 
Ganze // Und das Gewöhnte trifft schwach nur das lästige Ohr. // 21. Leichtes Leiden des 
Körpers erhebt die Kräfte der Seele; // Schadlos hält sich an ihr dann die gekränkte Natur. 
// 22. Wer die Beschäftigung liebt, der hat schon vieles gewonnen; // Langeweile ist Gift, 
was an dem Edelsten zehrt. // Tätigkeit stillet die Leidenschaft, sie beruhigt die Seele, // 
Aber der müßige Mensch brütet das Schlechte nur aus. V: Der Aufmerksame, 31. 3. 1818.
 52
 Prav tam.
36 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
mrtva«.
53
 Prav tukaj je najbolj očiten prepad med plemstvom in meščanstvom, 
ko pravi, da je nekoč mladina težila k vljudnosti, skrbnosti in ozaveščenosti, 
medtem ko danes šteje samo talent, njegovi sestri pa sta ljubezen in umetnost.
54
Rastoč glasbeni opus Eduarda Lannoya se občasno pojavlja na glasbenih 
odrih graškega gledališča, kar pa mu očitno ni bilo dovolj. Bruslja in Pariza 
vajeni Lannoy se leta 1818 odpravi na Dunaj, kjer je preživel prvi del koncert-
ne sezone, ki jo je takrat organiziralo leta 1812 ustanovljeno Gesellschaft der 
Musikfreunde.
55
 Na Dunaj je Lannoy prišel zelo dobro pripravljen. Na Štajer-
skem je bil zelo blizu krogu nadvojvode Janeza, ki je deželo moderniziral in 
nadgradil številne reforme, predlagane že v času Jožefa II. Lannoy je na Duna-
ju pomagal pri organizaciji koncertov, dirigiral in intenzivno pripravljal nova 
dela. V konservativnem Dunaju se je s svojo racionalistično podlago prelevil v 
izjemnega operativca. V prvem desetletju Glasbenega društva so po dirigent-
ski palici na koncertih najpogosteje posegli Kiesewetter, Gebauer, Kircheleh-
ner, Sonnleitthner in predvsem J. B. Schmiedl in Lannoy.
56
 Med komponisti 
pa so v tem času slovela imena, kot so Weigl, Salieri, Mosel, Stadler, Krommer, 
pa tudi manj znana, med katera je ob Krufftu, Continu, Pechatfcheku spadal 
tudi takrat še ne 30-letni Lannoy.
57
 Že leta 1819 je na dunajskih odrih upri-
zoril svojo prvo pomembnejšo opero Margarethe oder die Räuber, ki so jo v 
Gradcu videli že leta 1814.
58
 Leta 1820 je izvedel variacije za klarinet, leta 1821 
je v prvem letnem koncertu Gesellschaft der Musikfreunde izvedel simfonijo 
v E-duru.
59
 Zelo dobre kritike je požel za glasbo za melodramo Die beiden 
Galeerensklaven, za katero avtor članka pravi, da je bila enostavno predobra 
za omenjeno delo.
60
 V začetku 30. let je Gesellschaft der Musikfreunde podrlo 
staro koncertno dvorano Zum Rothen Igel ter namesto nje z načrti Wenze-
slava Pichla postavilo novo dvorano, ki je v parterju sprejelo 400, na galeriji 
 53
 Geistesblüthen von Lannoy: Wan man weiß, gibt gleichviel, es ist hoch immer // nur we-
nig; // Alles ist, wie man weiß, wie man das Wissen kennßt. // Einst waren höflichkeit, 
Freißt, Bescheidenheit // Zierden der Jugend, Jeßt ist Grobheit Verdienst, heißet Anma-
ßung Talent. // Schwestern sind Liebe und Kunst! Nur dauered, // einig vereinet, // Rah’n 
der Vollendung sie, schwingen zum // höchsten sich auf; // Liebe finkt ohne Kunst in 
abgeschackte Gemeinheit; // Kunst ohne Liebe ist todt; wärmet und rühret uns nicht., v: 
Der Aufmerksame, 11. 8. 1818. 
 54
 Der Aufmerksame, 11. 8. 1818.
 55
 Društvo je nastalo v času vojne z Napoleonom, pobuda je prišla s strani glasbenih navdu-
šencev tako meščanstva kot plemstva. Uradno ime Gesellschaft der österreichische Musik­ freunde se prvikrat pojavi na vabilu za koncert Mesija leta 1815, torej tri leta po formalni 
ustanovitvi društva. Več o nastanku društva glej: HANSLICK, E. 1869, str. 140–169.
 56
 HANSLICK, E. 1869, str. 150.
 57
 Prav tam, str. 153.
 58
 SUPPAN, W. 1960, str. 14.
 59
 HANSLICK, E. 1869, str. 158, WURZBACH, C. 1865, str. 143.
 60
 Wiener Theater Zeitung, 9. 8. 1823, str. 380.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 37
pa še dodatnih 200 obiskovalcev.
61
 Nova koncertna dvorana je bila odprta 4. 
novembra 1831.
Lannoy se ni izkazal samo kot komponist, ampak tudi kot glasbeni kri-
tik, pedagog in pesnik. Leta 1819 najdemo tako njegove pesmi, posvečene 
Goetheju,
62
 Schillerju,
63
 Jean Paulu,
64
 Mozartu,
65
 Haydnu
66
 in Beethov- 
 61
 Pomembnejši koncerti, med drugim tudi Franza Liszta, so se sicer odvijali v cesarski 
Redoutensaal, imenovani tudi Landhaussaal. HANSLICK, E. 1869, str. 290.
 62
 Vse posvečene pesmi imajo po 4 kitice s podobno romantično dikcijo. Za Goetheja pravi: 
Es liegt die Welt ein Thal vor Deinen Blicken // Auf hohem Gipfel stehest du, ein Aar // 
Von Fesseln frey, die Sterbliche umstricken, Siehst in der Menschheit Sonne kühn und 
klar; // Und Blüthen weißt Du auf den Höh’n zu pflücken // Und beutst (?) der Kränze 
hohen Sinn uns dar, // Verstehst das Herz zu schrecken, zu entzücken // Und spielst im 
kecken Trotz mit der Gefahr. // Dein Genius durchfliegt alle Bahnen, // In jeder gross, 
in jeder unerreicht // und selbst das kleinste spiegelt Deinen Geist./ Du endest kinderlos, 
selbst ohne Ahnen. So der Komet, der durch die Himmeln weicht // Und nach Äonen 
sichtbar wieder kreis’t. V: Allgemeine Musikalische Zeitung, 13. 3. 1819, št. 21.
 63
 Auf kühnem Fittig flögest Du hinan, // Geliebter Todter, wo die Sonnen blinken; // Ein 
gold’ ner Feuerstrom war Deine Bahn; // Am Rande holde Blüthen liebend winken; // Und 
mutig brachst durch Nebel Du und Wahn, Begeisterung aus Sternenglanz zu trinken // 
Und Kunst und Leben ward Dir untertan, // Du ließest nie die starken Flügel sinken. // 
Viel gab Die die Natur und viel die Kunst. // Die Lehre hielt, die ernste, dich umfangen; // 
Stets bautest Stufen Du zu Deinem Throne. // Die ward der Masengottes höchste Gunst, 
Du strebtest immer noch sie zu erlangen // Und, schon gekrönt, vermisstest Du die Krone. 
V: Allgemeine Musikalische Zeitung, 13. 3. 1819, št. 21.
 64
 Dir ist, was besteht, ein Nichts, ein Spiel, // Der Mensch, ein Ball von stellenden Na-
turen; // Verwegen bildest Du Carricaturen // Und eilest über sie zum hohen Ziel. // 
Erobern und das Land, wo Adam fiel, // Des Paradieses unschuldsvolle Fluren, // Diess 
willst Du, leitest, gleich den Dioskuren, // Auf Witzes Wogen Deines Schiffes Kiel. // Wer 
Schwingt sich wohl hinan zu Deiner Welt? // Du mischest bunte Farben, Bilder, Strahlen, 
// du zürnest, strebst und kannst sie doch nicht mahlen. // Wo Dein Humor vernichtend, 
schaffend fällt, // Ein Blitz, da sterben Formen, sinken Blüthen; Der Edelstein erglänzt, 
wo Blitze wüten. V: Allgemeine Musikalische Zeitung, 13. 3. 1819, št. 21.
 65
 Du Herrlichster von Deutschlands edel Söhnen, // Mit Königsmacht gebietest Du den 
Tonen //, Dass furchtbar im Gemüt sie wüten, dröhnen, // Dass liebend sie der Seele Sturm 
versöhnen. // Der ird’sschen Liebe flüchtige Gewalten, // Der Gottesahnung heimlich ho-
hes Walten, // Des Himmels und des Höllenptubl’s (?) Gestalten, // Weißt Du dem tiefsten 
Herzen zu entfalten. // Wohin Du trittst, Du zauberst, Mosen (?) gleich, // Aus Felsenriff 
ein Harmonienreich // Und nie versieget Deines Geistes Welle. // Ein strahl des ew’gen 
Lichts bist Du entsprungen, // Ein Engelchor hat stets durch Dich gesungen; // Du eiltest 
frühe, ach! Zurück zur Quelle. V: Allgemeine Musikalische Zeitung, 13. 3. 1819, št. 21.
 66
 Von Gotes Munde schallt: es werde Licht, // Wo nichts gewesen, blühe Lied und Leben! 
Und Du gehorchst; mit Macht die Töne weben, // Der Welten Dank zum duft’gen Kranz 
sich flicht. // Am Kreutz blutet Gottes Sohn und Spricht // Und alle Himmelsräume 
schweigend beben; // Der Stille hast Du Laute kühn gegeben; // So tönt das Ach! Wenn 
Mittle’s Auge bricht. // Du paartest Fleiß und Kunst mit hohen Gaben, // Verstand und 
Herz, Gemüt und Sinn zu laben, // Der Tonkunst Inn’res war Dir aufgetan. Du bautest 
langsam, doch mit er’ger Starke; // Dem Zahn des Alters trotzen Deine Werke; // Wie keine 
fruchtbar, glänzet Dein Bahn. V: Allgemeine Musikalische Zeitung, 13. 3. 1819, št. 21.
38 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
nu,
67
 ki jih je objavil v Allgemeine Musikalische Zeitung,
68
 redno pa je objavljal 
tudi v Wiener Theaterzeitung. Kar nekaj desetletij kasneje je svoj pesniški 
žar še vedno negoval, ko je ob priložnosti koncertov Franza Liszta v Rogaški 
Slatini in Zagrebu slednjemu posvetil tudi pesem, objavljeno v Allgemeine 
Theaterzeitung.
69
Allgemeine Musikalische Zeitung je veljal za najbolj brano periodiko 
nemško govorečega prostora, ki je bila namenjena glasbi. Pokrival je vse po-
membnejše glasbene dogodke, neredko tudi izven Avstrijske monarhije. V 
Lannoyevem času ga je urejal priljubljeni Johann Friderik Rochlitz
70
 ob po-
moči Gottfrieda Christopha Härtela.
71
 Rochlitz je veljal za dobrega prijatelja 
Goetheja, Schillerja in Carla Marie Webra, prav gotovo pa je vplival na Lan-
noya, kar nam govorijo njegove objavljene pesmi. Med uredniki prestižne 
 67
 Die Urkraft wohnet in des Berges Tiefen // Und Fördert nie Geahndetes zum Licht; // 
Sie wecket Stürme, die gefesselt schliefen, Ein feur’ger Strom aus hohem Crater bricht. 
// Doch wo die Glutenbäche tödtend liefen, // Da wächst die Rose bald auf neuer Schicht 
// Und wo empört die Winde heulend riefen, // Der Edelstein mit Phöbos Glanze ficht. 
// Du bist der Berg, die Kraft im Busen wohnet, Du strebst hinan zu dem, der straft und 
lohnet, // Berührst im Fluge alle Seelensaiten. // Es klingt in Dir die Welt mit Lust, mit 
Schmerzen; // Du singst; es dringet jeder Ton zum Herzen; // Dir horchen alle Menschen, 
alle Zeiten. V: Allgemeine Musikalische Zeitung, 13. 3. 1819, št. 21.
 68
 Allgemeine Musikalische Zeitung, mit besonderer Rücksicht auf den österreichischen Kai-
serstaat, 13. März, št. 21, 1819.
 69
 Pesem je napisal v Zagrebu, 27. julija 1846: An Franz Liszt. Was die Menschenbrust nur 
ahnend fühlt, // Was kein Worm Sinn vermag zu deuten, // Was, verständlich nur dem 
kunstgeweihten // Geiste, hehrer Poesie entquillt: // Offenbart der Genius der Töne, // 
Der in rauschend – füßer Harmonie // Gleich geheimer Sphären=Poesie, // Dem Gefühl 
enthüllt das Ewig=Schöne, // Und Du bist der Hohepriester Sin(g)er, // Der, der Kraft und 
Sendung Dir bewusst, // Mit der Harmonien Götterkunst // Uns berauscht, begeistert, 
wie noch keiner. // Was Dein gottbefeuert Spiel verkündet, // Was so mächtig Deine Brust 
durchglüht, // Sei gewiss: in unserem Gemüt // Es ein waches, reges Echo findet. Glej: 
Allgemeine Theaterzeitung, 14., 15. 8. 1846, št. 194 in 195, str. 780.
 70
 Johann Friderik Rochlitz (1769–1842) je študiral teologijo. Tekom študija ga pritegne 
ljubezen do glasbe, leta 1798 je bil med ustanovitelji glasbene periodike Allgemeine Mu­ sikalische Zeitung. Omeniti velja več del: Jedem das Seine (1801), Revanche (1804), So 
geht’s (1805), Charaktere interessanter Menschen (1799–1803), Für ruhige Stunden (1828) 
in mnoga druga. Glej: Allgemeine Deuttsche Biographie (1890), geslo: Rochlitz, Johann 
Friedrich, URL: http://www.deutsche-biographie.de/pnd118601644.html. (Citirano 25. 
4. 2016)
 71
 Gottfried Christoph Härtel (1763–1827) je študiral pravo, služboval je v Glauchau, 
Dresdnu, leta 1798 je bil med glavnimi ustanovitelji glasbene periodike Allgemeine Musi­ kalische Zeitung. Zanimal se je tudi tehnične stvari, tako je leta 1816 ustanovil tovarno za 
izdelovanje klavirjev. Na njegove klavirje so igrali Mendelssohn, Schumann in Wagner. 
Glej: Allgemeine Deuttsche Biographie (1890), geslo: Gottfried Christoph Härtel, URL: 
http://www.deutsche-biographie.de/pnd118835572.html. (Citirano 25. 4. 2016).
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 39
revije velja v tem obdobju omeniti še Gottfrieda Wilhelma Finka,
72
 ki je revijo 
urejal od leta 1827.
Zvezo z Wiener Theaterzeitung je Lannoyu verjetno posredoval prej ome-
njeni Ignaz Kollman. Theaterzeitung je bil najbolj brani časopis v monarhiji. 
Urejal ga je Adolf Bäuerle, ki se je zelo dobro znašel v svobodi tiska.
73
 Časopis 
je imel zelo dobro razvejano mrežo dopisnikov, med njimi pa najdemo tudi 
dopisnice. Več poročevalcev je bilo seveda z Dunaja, kjer se omenja tudi Lan-
noy, ter takrat že na Dunaju živeči Janez Gabriel Seidl, omeniti velja še Hein-
richa Adamija, ki je zelo pozorno beležil koncertno turnejo Franza Liszta, 
stalni sodelavci so se oglašali še iz Pariza, Konstantinopla, Aachna, Stuttgarta, 
Prage, omeniti velja Gunza iz Ljubljane, iz Londona, Weimarja, Mainza, Leip-
ziga, Nürnberga, Münchna, Benetk in Milana, pa tudi z Visa v Dalmaciji.
74
Lannojevo življenje je bilo razpeto med Viltušem in Dunajem, kjer se je 
zadrževal predvsem v času koncertne sezone med jesenjo in pomladjo. Na 
Dunaj je prišel v času, ko je tam kraljeval Beethoven, v cesarski prestolnici se 
je takrat mudil tudi Carel Maria Weber, ki je ob Gioachinu Rossiniju naredil 
največji vpliv na mladega komponista.
75
 Na Dunaju se je seznanil z Beethov-
nom, Hectorjem Berliozom, Aleksandrom Boucherjem, Karlom Czernyjem, 
Félicien Davidom, Gaetanom Donizettijem, Franzem Lachnerjem, Franzem 
Lisztom, Felixom Mendelssohnom Bartholdyjem, Ignazem Moschelesom, si-
nom Wofganga Amadeusa Mozarta, Ignazem Seyfriedom, Wenzlom J. T oma-
schckeom, Henrijem Vieuxtempsom ter Janezom Vesquejem Püttlingenom,
76
 
s katerim sta bila povezana še iz rane mladosti, saj sta oba očeta kot ura-
dnika služila v Avstrijski Nizozemski. Od tam sta se obe družini po porazu 
 72
 Gottfried Wilhelm Fink (1783–1846) je zaslovel kot komponist, glasbeni kritik in en-
ciklopedist. Ob urednikovanju glasbene periodike Allgemeine Musikalische Zeitung je 
sodeloval kot pisec Brockhaus Conversations­ Lexikon; Universales Lexikon der Tonkunst, 
Allgemeine Encyclopädie von Ersch und Gruber. Glej: Allgemeine Deuttsche Biographie 
(1890), geslo: Gottfried Wilhelm Fink, URL: http://www.deutsche-biographie.de/
pnd118687301.html. (Citirano 25. 4. 2016).
 73
 Adolf Bäuerle (1786–1859) velja za enega najpomembnejših dunajskih založnikov. Že kot 
18-letnik začne leta 1804 izdajati Wiener Theaterzeitung, ki je med leti 1820 in 1847 veljal 
za najbolj razširjen časopis v monarhiji. Bäuerle je napisal tudi več romanov, v katerih se 
prepozna kritičnost svoje dobe. Glej: WURZBACH, C. 1856, str. 118.
 74
 Wiener Theaterzeitung, 6. 10. 1843, št. 239.
 75
 SUPPAN, W. 2009 (2), str. 82–88. Na omenjeni članek me je opozorila dr. Karmen Salmič 
Kovačič iz Univerzitetne knjižnice v Mariboru, oddelka za Glasbene in filmske zbirke, za 
kar se ji iskreno zahvaljujem.
 76
 SUPPAN, W. 1965, str. 9.
40 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Habsburžanov vrnili v domovino.
77
 To je čas, ko se je Lannoyeva glasbena 
kariera prav gotovo strmo povzpela. Enega največjih uspehov je dosegel z 
melodramo Eih Uhr der Zauberbund um Mitternacht, ki je bila v dunajskem 
gledališču premierno uprizorjena 21. novembra 1822 in je do 3. septembra do-
živela kar 72 ponovitev.
78
 V naslednjih letih se je Lannoy dodobra uveljavil na 
dunajskih glasbenih odrih, saj je med leti 1823 in 1835 kar 16-krat dirigiral na 
večerih dunajskega glasbenega društva in bil praktično prvi dirigent društva. 
Leta 1824 je bila na sporedu društva Lannoyeva himna, leta 1829 je prispeval 
še uverturo.
79
 Vsega skupaj je napisal okoli 70 del za različne instrumente.
Leta 1825 je Lannoy prevzel vodstvo Glasbenega Konservatorija, kjer se je 
posvečal pisanju statuta. Mandat je verjetno zaradi vse večjih obveznosti pri 
organizaciji Concerts spirituels leta 1835 odložil.
80
Z organizacijo tako imenovanih concerts spirituel
81
 je na Dunaju začel 
Franz Xaver Gebauer, s prvim koncertom 1. oktobra 1819.
82
 Gebauer je umrl 
leta 1822, nasledi ga Ferdinand Piringer, ki pa zaradi slabega zdravja prav ta-
ko ni zmogel prevzeti organizacijo koncertov. Leta 1823 je tako v delovanju 
koncertov prišlo do krajšega premora. Že naslednje leto je organizacijo prevzel 
Lannoy
83
 ob pomoči Karla Holza in Ludvika Titzeja. Lannoy se je s concerts 
spirituel kot glasbeni navdušenec prav gotovo seznanil že v času bivanja v Pa-
rizu, kar je verjetno prišlo zelo prav relativno mlademu glasbenemu društvu. 
Na koncertnem programu so bila dela Beethovna, Mozarta, Haydna, Händla, 
 77
 Janez Vesque pl. Püttlingen (1803–1883) je naredil bleščečo kariero v Avstrijski monar-
hiji. Njegov istoimenski oče je tako kot Lannoyev oče, služboval v Bruslju, od koder se je 
umaknil po prihodu Napoleona. V začetku 19. st. se mu je uspelo zaposliti v uradniški 
službi na Dunaju. Njegov sin, Püttlinger mlajši je dokončal pravo in se izkazal v avstrijski 
diplomaciji. Ob pravni izobrazbi se je ves čas izpopolnjeval v glasbi, napisal je več opernih 
del, dela za klavir in violino. Kot pisec pa se je posvečal predvsem pravicam glasbenikov. 
Glej: WURZBACH, C. 1872, str. 196–207.
 78
 SUPPAN, W. 1960, str. 16.
 79
 HANSLICK, E. 1869, str. 159.
 80
 SUPPAN, W. 1960, str. 15.
 81
 Concert spirituel je bil ustanovljen v Parizu leta 1825 in je potekal vse do leta 1890. Iz-
vedli so 24 koncertov letno. Izvajali so predvsem sakralno, pa tudi sekularno vokalno 
glasbo. Nastopajoči so izhajali iz vrst opere. Na splošno so prinesli koncerti v mesto pravo 
glasbeno osvežitev, izvedba pa je potekala na zelo visoki ravni. Na sporedu so bila tudi 
dela Mozarta in Haydna. Čeprav so se koncerti v Parizu končali leta 1790, je njihov duh 
odmeval po Evropi. Janez Friderik Reinchardt (1752–1814) je začel z istoimenskim ciklom 
v Berlinu leta 1783, na Dunaju pa Franz Xaver Gebauer leta 1819. Glej: COOPER, J. M. 
2013, str. 134.
 82
 Koncerti se niso sprva imenovali concerts spirituel, ampak 18. Vocal und Instrumental­ concerte. Prvi koncerti so potekali v dvorani Zur Mehlgrube. Koncert je potekal vsakih 
14 dni, ob petkih med 16. in 18. uro. Glej: HANSLICK, E. 1869, str. 186.
 83
 Prav tam, str. 187.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 41
Salierija in drugih.
84
 Ludvig Spohr je napisano 5. simfonijo v C-molu posve-
til prav ekipi organizatorjev concerts spirituel.
85
 Z organizacijo koncertov je 
Lannoy prišel v stik z vso glasbeno elito, ki je delovala na Dunaju, od Karla 
Czernyja do Franza Liszta in mnogih drugih, ki so imeli koncerte na Dunaju. 
Koncerti so bili namenjeni predvsem kulturi naklonjenemu meščanstvu,
86
 raz-
pisovali pa so tudi denarne nagrade za najboljšo simfonijo.
87
 V svojem salonu 
na Dunaju je Lannoy gostil eminentne glasbenike prve polovice 19. stoletja, 
med katerimi velja izpostaviti italijanskega skladatelja Gaetana Donizettija, 
mladega Mattea Salvija ter seveda pianista Franza Liszta ter Carla Mayerja.
88
V 30. letih 19. stoletja se ob Gesellschaft der Musikfreunde uveljavijo kot or-
ganizator kakovostnih koncertov. Koncerti potekajo od leta 1832 v prostorih 
prej omenjenega glasbenega društva, leta 1834 pa se preselijo nazaj v prostore 
koncertne dvorane Deželne hiše. Že štiri leta kasneje pa jih najdemo spet 
v prostorih Gesellschaft der Musikfreunde.
89
 Organizatorji concerts spirituel 
so v svoje vrste vabili tudi druge komponiste, ki so prijavljali svoja dela na 
glasbeni repertoar.
V tem času je Lannoy aktivno sodeloval pri nastajanju dela Aesthetisches 
Lexikon,
90
 ki je vključeval gesla s področja poezije, retorike, glasbe, kipar-
stva, grafike, arhitekture, slikarstva, gledališča in drugih področij. Namen 
leksikona je bilo zbrati vedenje o lepi umetnosti, ki bi na enem mestu omogo-
čila literatom, glasbenikom, slikarjem in drugim umetnikom vpogled v svet 
umetnosti.
91
 Lannoy, takrat že očito uveljavljen glasbeni kritik in teoretik na 
Dunaju, častni član več glasbenih društev, predstojnik Glasbenega Konserva-
torija na Dunaju in promotor koncertov, je prevzel urejanje in pripravo glas-
benega dela leksikona,
92
 ki je zajemal dobršen del leksikona. Za glasbo pravi, 
da je »najčistejša umetnost«, ki sodi v nebeške sfere, njeni toni pa se dotaknejo 
vsakega poslušalca. Religija, ljubezen in glasba sežejo v sfero božjega.
93
 Na-
rodna glasba je tista, ki izžareva karakter naroda in se po obliki, gibanju in 
ključu razlikuje od melodij, ki so običajne v drugih državah.
94
 84
 Podrobnejši program za leto 1819–1821 glej: HANSLICK, E. 1869, str. 189–190.
 85
 Jahrbücher des Deutschen Nationalvereins für Musik und Ihre Wissenschaft, 1840, str. 138.
 86
 SUPPAN, W. 1960, str. 16.
 87
 Glej: Der Wanderer, 23. 1. 1836, št. 23.
 88
 Genealogie und Geschichte des, dem flanderischen Uradel angehörigen freiherrlichen Ge­ schlechtes der Lannoy, Marburg, 1888, str. 13.
 89
 HANSLICK, E. 1869, str. 307–308.
 90
 Več o leksikonu ter o pojmovanju estetike glej: BLAUKOPF, K. 1995, str. 71–76.
 91
 JEITTELES, I. 1835, str. V.
 92
 Poglobljeno glasbeno analizo o delu Eduarda Lannoya v omenjenem delu glej: BLAU-
KOPF, K. 1995, str. 79–88.
 93
 JEITTELES, I. 1837, geslo: Musik, str. 100–106.
 94
 Prav tam, geslo: Nationalliteratur, Nationaldichter, Nationalmusik, str. 119.
42 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Urednik leksikona Ludvik Jeitteles (1794–1858)
95
 je Lannoyju posvetil tudi 
pesem z naslovom: El purgatorio de San Patricio. Na svojem popotovanju do 
Rima je Jeitteles potoval tudi preko Štajerske, kjer se je ustavil pri Lannoju na 
Viltušu, za katerega pravi, da je »plemenit v knjigah«. Poimenuje ga kot »Edel 
im Buche der großen Götter, wie auf der Rolle des Zensors«.
96
 Jeittels vidi Lan-
noyevo odmaknjeno domovanje v Viltušu kot misteriozno zavetje za bogove, 
kamor imajo dostop le posvečeni.
Allgemeine Theaterzeitung je izdajo Leksikona pospremil z naklonjenimi 
besedami do odgovornega urednika Jeittelsa, za katerega ugotavljajo, da je 
človek širokega spektra z izjemno erudicijo, glasbeni del pa je uredil Lannoy, 
ki slovi po matematičnem in praktičnem znanju.
97
 Avtor članka nadaljuje, 
da je leksikon dostopen vsem ljubiteljem umetnosti, tudi damam, ki ljubijo 
in negujejo umetnost.
98
lannojev odnos do glasbenic
Lannoyev glasbeni svet je do sebe spustil tudi nežnejši spol, ki si je takrat 
utiral pota na javna prizorišča. Med temi velja izpostaviti vsaj dve divi,
99
 do 
katerih se je Lannoy tudi osebno opredelil. Neposredno po koncertu Franza 
Liszta v Mariboru 16. 6. 1846 je v trenutkih, ko je mladi virtuoz še spal, Lan-
noy izkoristil ter napisal krajši potopis s turneje, ki je bil objavljen tudi v Allge­ meine Theaterzeitung 20. julija 1846. V njem se v drugem delu pisma (prvi del 
je posvečen Lisztovemu koncertu v Mariboru
100
) dotakne ustvarjalnega erosa 
Jenny Lind in Karoline Ungher: »Ko človek zapusti neki kraj, kjer je bival dalj 
časa, zaman upa, da si bo z nenadnim vstopom v nov krog idej odpočil ob novih 
 95
 Ludvik Jeitteles (1794–2858), pesnik in pisatelj, se je rodil v Pragi, živel pa na Dunaju, 
kjer se je verjetno spoznal tudi z Lannoyem. V letih 1821 in 1822 je bil aktiven član Be-
ethovnovega društva. Slednji je uglasbil tudi eno izmed njegovih pesmi z naslovom An 
die ferne Geliebte. Glej: WURZBACH, C. 1863, str. 122.
 96
 Gre za besedno igro, ki se nanaša na kultno svetišče velikih bogov v grški mitologiji, ki se 
je nahajalo v Trakiji na otoku Samotraki, od koder izhajajo znameniti elevzinski misteriji. 
Glej: JEITTELES, I. 1844, str. 9.
 97
 Allgemeine Theaterzeitung und Originalblat für Kunst, Literatur, Musik, Mode und gesel­ liges Leben, 2. junij 1835, št. 109.
 98
 Prav tam.
 99
 Več o pojmovanju in dojemanju glasbenic glej: Magdalena Bruckmüller-Schindler, The 
diva between admiration and contempt: the cult state of exceptional music artists in 
the 19
th
 century, v: Museoeurope 3: Europe in the time of Franz Liszt, collected volume of 
the symposium, 13.–15. 10. 2016, str. 150–161, dostopno na: http://www.museoeurope.si/
userfiles/MuseoEurope_2016.pdf.
 100
 Glej: HABJANIČ, O. 2016, str. 12–13. 
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 43
podobah in ne bo več slišal mestnih govoric, da zaradi njihovega poslušanja do 
onemoglosti ne želi slišati ničesar več.
Z nama je potovala družina z Dunaja. Mlad deklič ni mogel prenehati peti 
slave Jenny Lind. V določenih pogledih sem se z njo strinjal, vendar si nisem 
mogel pomagati, da bi bil drugačnega mnenja pri najpomembnejših rečeh, in 
sem se trudil njeno visokoleteče navdušenje nekoliko zmanjšati, jo skušal poteg­
niti nazaj na trdna tla resničnosti iz vrhov poezije, po katerih se je vedno znova 
opito mudila. To moje neplodno početje mi je prineslo kar nekaj nejevoljnih 
pogledov in bilo mi je žal, saj je bilo bitje ljubko in cvetoče.
Njen bratranec se z menoj ni popolnoma strinjal, vendar je odkrito nastopil 
kot nasprotnik slavljene umetnice, in to tako, da ga je neka druga gospa, ki je 
sedela poleg nas in je preslišala predhodni pogovor, v svoji raztresenosti vpraša­ la: Kaj najbolj občudujete pri Lindovi? In on ji je nato z vso ihto odvrnil: Norost 
velikega števila Dunajčanov, drago dete. Ta njegov hoteni epigram pa je njegova 
sestrična tako slabo sprejela, da mu od tega trenutka ni hotela več nameniti niti 
besede niti pogleda.«
101
Lannoy se torej nikakor ni mogel sprijazniti s slavo, ki jo je mlada sopotni-
ca pela švedski operni divi Jenny Lind.
102
 Na neki način se je z njim strinjal 
tudi Lannoyev prijatelj Franz Liszt. Sledji namreč v pismu leta 1857 piše diri-
gentu Karlu T uranyi v Aachen, kjer o Jenny Lind meni naslednje: »Gospa Lind 
– Goldschmidt velja za nedotakljivo v svojih bleščečih pevskih podvigih, tako 
kot enako velja za Händla kot komponista, vendar pa z eno razliko, kar gre v 
prid gospe Lind: dela Händla nekatere ljudi dolgočasi in zado vedno ne napolni 
blagajne, po drugi strani pa preprosto obnašanje gospe Lind zagotavlja veselje 
poslušalcev, kakor tudi tistih, ki so pri blagajni. V kolikor torej izpostavimo pri 
glasbenih festivalih ugodje in komercialni uspeh, potem si prav gotovo noben 
umetnik in še manj glasbena umetnina ne bo upala tekmovati s cenjeno in ope­ vano gospo Lind, in ob tem zagotoviti enako privlačnost. Brez kakršnega koli 
ugovora, morem podati svoje skromno mnenje, da s to privlačnostjo vse drugo, 
do katerega ne morem biti indiferenten, postane odveč; tako kot Ludvig XIV 
predstavlja državo, tako gospa Lind oblikuje aktualni glasbeni festival …«
103
 101
 Allgemeine Theaterzeitung, 20. julij 1846, št. 172.
 102
 Johanna Marija Lind (1820–1887), je kot Jenny Lind zaslovela konec 30. let 19. stoletja 
z debijem kot Agatha v Der Freischütz. Normo poje prvikrat 19. 5. 1841. Nato se zara-
di težav z glasom umakne, konec leta 1841 se za 10 mesecev izpopolnjuje pri Manuelu 
Garciji. Nastopala je po Skandinaviji, preboj pa ji je uspel tudi v Londonu. V 40. letih je 
nastopala na glasbenih odrih Evrope, v 50. letih pa je imela daljšo turnejo po Ameriki, 
kjer je požela izjemne uspehe. Universalmuseum Joanneum hrani izjemno porcelanasto 
figurico Jenny Lind v obliki namiznega zvonca. Za ta podatek se iskreno zahvaljujem dr. 
Ulrichu Beckerju. Glej: The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley 
Sadie), X, 1980, geslo: Jenny Lind, str. 865–866.
 103
 Allgemeine Musikzeitung, 11. julij 1890.
44 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
V pismu je po eni strani izpovedana nenavadna priljubljenost dive Lind, ki 
jo publika mora slišati, sam Liszt pa po drugi strani izpostavlja, da njena vir-
tuoznost in popularnost škodi sami umetnosti.
104
 Liszt je v tem primeru tudi 
dosegel svoje ter Jenny Lind ni uvrstil na 35. glasbeni festival Spodnjega Rena.
Priljubljenost Jenny Lind je bila sredi 40. let na višku. V priljubljenem ča-
sopisu, na katerega se je Lannoy tudi sam opiral, Allgemeine Theaterzeitung, je 
v januarju 1846 moč zaslediti reportažo Hermanna Michaelsona iz Berlina,
105
 
v kateri pravi, da je pri velikemu številu abonentov Operne hiše velika sreča 
dobiti karto za predstavo Jenny Lind.
106
 Avtor izpostavlja večplastnost glasu 
Jenny Lind, ki z lahkoto nastopa zdaj kot Norma zdaj kot Amina, potem kot 
Agata. Mlada umetnica je bila še posebej priljubljena pri višjem damskem 
sloju, v Berlinu pa so jo lahko poslušali med januarjem in marcem.
107
 Na 
evropski turneji leta 1846 se je premierno ustavila tudi na Dunaju,
108
 kjer je v 
privatnem gledališču imela koncert 23. aprila v vlogi Norme, torej je nastopila 
s podobnim repertoarjem kot že v Berlinu. Že naslednji dan je izšla obsežna 
kritika o poetičnosti, o izjemni dramaturgiji Jenny Lind. Avtor izpostavlja, 
da je Dunaj videl že mnogo izvedb Norme, »vendar pa je to mentalno spopa­ danje Lindove z Normo neskončno lepo, poetična poslastica, prežeta s poetič­ no svežimi občutki, vse, kar smo do sedaj slišali in videli, bo po tem nastopu 
pozabljeno«.
109
 Lindova je torej s svojo interpretacijo Norme občinstvo navdu-
šila. Izpostavil je njen izjemen sopran, ki ne seže do vrtoglavih »šolskih« višin, 
ampak gre tukaj za resnično tonsko, nežno in močno enakomerno vibriranje. 
Gre za popolno umetniško uniformnost organa in harmonije tona. V primeru 
Jenny Lind ne gre za močno, doneče petje, ampak za ljubek in obenem silovit 
ton, ki vključuje čare poetike in svojstveno misterioznost.
110
 Briljantna je bila 
tudi v igri. Njena igra je plemenita, dostojanstvena, vsak trenutek je zaključe-
na slika, ki izžareva lepoto, tako pristna in resnična je njena igra, da na drugo 
 104
 WALKER, A. 1989, str. 416, glej tudi opombo 72. Zanimiv je Walkerjev komentar, da je 
virtuoznost Jenny Lind, nehote Liszta spomnila na njegova leta nenehnega nastopanja in 
izpostavljanja.
 105
 V Berlinu je prvikrat nastopila leta 1844, sledijo koncerti v Hannovru, Hamburgu, Darm-
stadtu, Copenhagnu in nato spet v Berlinu, kjer ostane pet mesecev. Glej: The New Grove 
Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley Sadie), X, 1980, geslo: Jenny Lind, str. 
865–866.
 106
 Allgemeine Theaterzeitung, 22. januar 1846, št. 19.
 107
 Prav tam.
 108
 Na Dunaj se ponovno vrne že naslednje leto, ko Dunajčane prevzame v vlogi Marie. Iz 
Dunaja se odpravi v London, kjer v naslednjih letih povzroči t. i. Jenny Lind fever. Glej: 
The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley Sadie), X, 1980, geslo: 
Jenny Lind, str. 865–866.
 109
 Allgemeine Theaterzeitung, 24. april 1846, št. 98.
 110
 Prav tam.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 45
ne moremo niti misliti. Mrzlica Jenny Lind se je samo še stopnjevala, zato ni 
prav nič nenavadno navdušenje Lannoyeve sopotnice nad omenjeno pevko. 
Že naslednji dan je bila v istem časopisu objavljena pesem, posvečena Jenny 
Lind.
111
 Na Dunaju je izvedla deset koncertov, med temi je dvakrat nastopila 
kot Norma, kot Agata je nastopla v operi Freischützen, kot Lucia v operi Lu­ cia von Lammer Moor, kot Amina v Nachtwandlerin, kot Alice v Robertu, in 
kot Beatrice v Ghibellinen.
112
 Da so mnenja bila deljena in da je Jenny Lind 
povzročila burne razprave med dunajskim glasbenim svetom, priča izpoved 
takratnega gledališkega igralca Karla Swiedacka, ki pod psevdonimom Karla 
Elmara objavi hvalnico, za njeno petje pa pravi, da je »poezija petja«
113
 ter 
obenem zanika mnenja nekaterih, ki v petju Jenny Lind vidijo amaterizem. 
Allgemeine Theaterzeitung je koncerte Jenny Lind na Dunaju pozorno spre-
mljal in analiziral, pri tem je v glavnem izražal pozitivna stališča do njenih 
nastopov.
114
 Vročica se je tistega leta samo še stopnjevala. Novembra je na 
naslovnici priljubljenega časopisa objavil novelo Fridrich Dorn z naslovom 
Jenny Lind als Schutzengel,
115
 kar kaže na priljubljenost omenjene pevke med 
splošno glasbeno publiko.
Po drugi strani pa je Lannoy imel izjemno dobro mnenje vsaj o dveh pev-
kah, o Adelaide Kemble
116
 in o Karolini Ungher.
117
 S prvo je nastopal 22. av-
gusta 1837 v priljubljenem češkem zdravilišču Karlovy Vary, kjer sta nastopila 
 111
 Prav tam, 25. april 1846, št. 99.
 112
 Prav tam.
 113
 Prav tam.
 114
 Glej Allgemeine Theaterzeitung za mesec april in maj leta 1846.
 115
 Allgemeine Theaterzeitung, 9. november 1846, št. 268.
 116
 Adeliede Kemble (1815–1879) je izhajala iz angleške igralske družine. Zaslovela je kot 
operna pevka z debijem Norme v Londonu 13. 5. 1835. V petju se je izpopolnjevala v Lon-
donu in v Italiji. Leta 1839 je kot Norma nastopila v Benetkah, naslednje leto pa je pela v 
Trstu, Milanu, Padovi, Bologni in Mantovi. Leta 1841 se je vrnila v Anglijo. Po poroki l. 
1843 je preneha z nastopi. Glej: The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. 
Stanley Sadie), IX, 1980, geslo: Adelaide Kemble, str. 858–859.
 117
 Karolina Ungher (1803–1877) je bila rojena na Dunaju kot hčerka Johanna Karla, pro-
fesorja na Therezijanski Akademiji; v rani mladosti se je učila klavir, kot pevka se je 
izpopolnjevala pri Josephu Mozzatiju, Ugo Bassiju, pozneje še pri Aloysiu Webru in J. 
M. Voglu ter D. Roncini v Milanu. Svoj debi je doživela leta 1824 kot Dorabella v Cosi 
fan tutte; pela je pri izvedbi Beethovnove 9. simfonije na koncertu 7. 5. 1824 na Dunaju 
v Kärtnertor Theater. Na koncertu je bil prisoten tudi sam Beethoven, ki je takrat že po-
polnoma oglušel. Ungherjeva ga je obrnila proti občinstvu, da bi videl ovacije slednjih. 
Za Ungherjevo je Donizetti napisal Parisino, Belisario, Mario di Rudenz; Bellini ji napiše 
La straniera, Mercadanta Le due illustre rivali; Pucini Niobe. Po poroki s F. Sabatierom 
(prevede Göethejevega Fausta v francoščino) se je leta 1843 umaknila iz glasbenih odrov. 
Glej: The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley Sadie), XIX, 1980, 
geslo: Karoline Ungher, str. 858–859.
46 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
ob priložnosti obiska hanovrskega kralja in kraljice.
118
 Veličino operne pevke 
Karoline Ungher je izpostavil Franz Liszt v pismu namenjenem Eduardu Lan-
noyu. Pismo je bilo objavljeno v Allgemeine Theaterzeitung 16. aprila 1839. 
V njem pravi:»Prosil sem zelo ljubeznivo dekle, veliko umetnico (ona je oboje 
hkrati, zelo redek primer), da bi Ti izročila ta paket. Ungherjeva je čudovita 
na odru, sublimna, neprimerljiva; odlična je v prijateljskih odnosih in polna 
prijaznosti. Za talente, kot so njeni, in Bog ve, ali so navadni, ni nobene po­ štene pravice, razen entuziazma. Nikakor ne dvomim, da Ti bodo Dunajčani 
hvaležni za zasluge. Vsekakor bo navdušila Entusiasmo, furore c fantatismo. 
V kolikor si jo videl v ‘Lukreziji’, v ‘Il Giuramentu’, v ‘Parisini’ ali kateri koli 
slabi italijanski operi (za to je čudežno videti, kako najslabše igre izrabi v svojo 
korist in interpretacijo), zato boš tako kot jaz povedal, da je nemogoče, še kaj 
več narediti pri tej dramski umetnosti. Brez pretiravanja in pristranskosti se 
mi trenutno zdi največja odrska umetnica (v plemenitem in razširjenem smislu 
besede), ki hodi po ‘evropskih mejah’. Toda, ker si tako vesel, da jo boš lahko 
videl in občudoval za polne tri mesece, Ti ne želim več o tem pisati, predlagam 
Ti samo, da v dneh italijanskih oper, porabiš manj rezervacij kot lani. Ko boš 
enkrat videl Ungherjevo, se ne boš mogel vzdržati, da se ne bi vrnila … in več­ krat kot jo boš videl, bolje kot jo boš spoznal, bolj Ti bo všeč.«
119
Liszt je v pismu ne more prehvaliti, šteje jo za trenutno največjo operno 
pevko na odru, njene vloge pa naredijo še tako slabo italijansko operno delo 
za veličastno. Liszt je Karoline Ungher Lannoyu prav gotovo priporočal, saj 
je v tistem času Lannoy bil na čelu concerts spirituel, ki jih je v tistem času 
s polno vnemo organiziral na Dunaju. Gre za čas, ko je Liszt z Ungherjevo 
nastopil v Trstu, v njeni družbi pa je preživel tudi celoten večer koncerta.
120
 
Liszt se je za Ungherjevo zanimal tudi v pismu Simonu Löwyju, kateremu 
piše na Dunaj iz Londona 20. maja 1841 in ga sprašuje, ali je Ungherjeva na 
Dunaju.
121
Lannoy se o pevki Karolini Ungher razpiše v že omenjeni reportaži iz 
Lisztovega koncerta v Mariboru, kjer v nestrinjanju s poudarjeno veličino 
Jenny Lind izpostavi pozitiven primer pevke Ungherjeve. »Pri takih sporih 
 118
 Neue Zeitschrift für Musik, 87. Jahrgang, 1920, str. 45.
 119
 Allgemeine Theaterzeitung, 16. 4. 1839, št. 76.
 120
 Liszt in Ungherjeva sta v Trstu imela koncert 29. oktobra 1839. Glej: WALKER, A. 1983, 
str. 280.
 121
 Franz Liszt’s Briefe: Gesammelt und herausgegeben von La Mara, Band I.: Von Paris bis 
Rom, Leipzig, 1893, pismo št. 32., str. 42. Franz Liszt je Ungherjevo spoznal na svojem de-
biju leta 1822 na Dunaju, kjer je ravno takrat tudi nastopala kot 19. letna pevka. Ob njiju 
še Leo Lubin, violinist. Ungherjeva je pela Rossinijevo arijo iz opere Demetrio e Polibio. 
Glej: WALKER, A. 1983, str. 77–78, glej tudi opombo 15 na strani 77 v prej omenjenem 
delu.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 47
nasprotujočih si mnenj je, kot po navadi, resnica spet nekje na sredi in mislim, 
da lahko nekaj prispevam k zgladitvi tega spora, če povem naslednje: da je vsa­ ka beseda resnična in prosta vseh primesi. Leta 1839 sem prišel iz Karlsbada v 
Dresden. Z vso pravico slavna, genialna in bistroumna Karoline Ungher, sedaj 
gospa Sabatier, je gostovala prav v nazadnje omenjenem kraju in v veliki meri 
očarala občinstvo.
Govorilo se je samo o njej in o njeni visoki umetnosti, njenem smislu in ču­ stveni izvedbi, njeni popolni deklamaciji, njenem poetičnem pogledu, ustrezni 
glasbi in tako naprej. Med njenimi oboževalci je bil še posebej opazen g. R. 
Njegova usta so vedno, kadar je poln navdušenja hvalil veliko umetnico, prešla 
vse meje. Trdil je, da jo je njena uprizoritev »stala« delček njene lepe duše. Še 
posebej ni mogel prehvaliti prizora iz Rossinijevega »Otella«, ko Desdemona 
pade pred noge svojemu očetu in zapoje: Se il padre m’abbandona.
Karolini, ki sem jo vsak dan videl in ki je bila prav tako razumna kot tudi 
bistroumna, se je zdelo to prekomerno navdušenje srčno dolgočasno in je imela 
do gospoda R. zelo bežen odnos, njegovim empatičnim tiradam ni namenila 
skoraj nobene pozornosti. On se ni vdal in je v moji prisotnosti približno že 
dvajsetič ponovil svojo puhlico o delčku njene lepe duše, tedaj pa je ona dejala: 
Danes pojem Desdemono, bodite resnično pozorni pri tistem delu, ko pojem Se 
il padre m’abbandona, in boste videli svoj čudež. Potem pa sami presodite, ali 
me vsaka uprizoritev res stane delček moje lepe duše, kot pravite! – Zvečer so 
bile gospoda R. seveda same oči in ušesa. Desdemona pade pred svojega očeta 
(če se ne motim, je vlogo Brabantia igral Zesi), ga prime za roko in ugrizne 
v mezinec. Ah briccona! zakriči Zesi in ji iztrga svojo roko, občinstvo divje 
aplavdira, nič od tega ni videlo. Desdemona še drugič ponovi besede Se il padre 
m’abbandona, se pokrije z Brabantiovim plaščem in napravi grimaso, vidno 
samo njenemu oboževalcu gospodu R., ki je sedel v sprednji loži. Sledi nov val 
aplavza očaranih poslušalcev.
Pripetilo se je tudi med to opero, če se ne motim, da je Karoline, medtem 
ko so prostrani prostori prepolne operne hiše ravno doneli od divjega aplavza, 
tiho prišepnila basistu: Vaša lasulja je postrani! Pevec jo hoče popraviti in svoj 
naglavni okras obrne v popolnoma napačno smer in –sledi smeh.
To, kar tukaj navajam, nima niti slučajno namena zmanjšati zaslug po­ membnih pevcev in pevk. Velike stvari, ki se tičejo narave in umetnosti, morajo 
delovati skupaj, da bi ustvarile izvrstno odrsko umetnico, drugače bi bile bolj 
pogoste, kot so; vendar želim popraviti pogosta napačna mnenja in pokazati, 
kaj je pri tem pravzaprav pomembno.
Nikdar ne smemo zamenjati igralke s samo uprizoritvijo. Operni pevki Un­ gher in Pasta sta igrali Normo, Desdemono; če bi se skušali popolnoma poisto­ vetiti s svojima vlogama, bi ju slabo upodobili in v najboljšem primeru bi se 
jima posmehovali.
48 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Zato pa je res, ko pravimo: R. je bila kot Amine zelo očarljiva, kot Elizabeta 
dostojanstvena, v »Egmontu« je igrala Klärchen res čustveno; lahko rečemo 
tudi: bila je milina, dostojanstvo, njen nastop je ganil najgloblji del moje duše. 
Vendar človek ne sme nikdar zamenjati znaka za stvar samo in igre vzeti zares, 
ker drugače zapade v nesmiselno pretiravanje in oboževanje umetnikov, s čimer 
na koncu umetnosti bolj škodi kakor koristi.
Dober star pregovor pravi Moderato durnat. A danes zapravljamo toliko 
»umetnega« in plačanega navdušenja za povprečnost, da se pravo merilo za 
hvalo izgubi in se občinstvo zmede ter se sploh ne znajde. Zato ne škodi, če obča­ sno vlijemo nekaj kapljic čiste, zdrave vode v ta (za)vreti, motni jabolčni mošt.
Sicer pa mi je Karoline Ungher pisala več zanimivih pisem o novejši itali­ janski glasbi in imela čudne pripombe o svojem umetniškem delovanju, ki jih 
bom ob boljšem navdihu tudi sporočil. Trenutno pisem nimam pri roki in pišem 
v veliki naglici, zato po svoji pohvalni navadi tudi nekoliko nečitljivo, zaradi 
česar tudi prosim, da se ob morebitnem pojavu tiskarskih napak časopisu Gra­ zer to odpusti.«
122
Slavospev nadaljuje tudi v naslednjem pismu, ki je v bistvu nadaljevanje re-
portaže iz Maribora, a se v pismu posveča zgolj operni veličini Ungherjeve. O 
Karolini Ungher je takrat premišljeval in pisal že iz priljubljenega zdravilišča 
v Rogaški Slatini 8. julija 1846. Iz pisma izvemo, da je bila Karolina Ungher 
prav tako namenjena v Konstantinopel, torej prav v istem času, ko se je tja 
odpravljal Franz Liszt, v času pisanja pa je bila nekje v Grčiji. Karolino je imel 
za svojo iskreno, občudujočo prijateljico, ki ga je očarala tudi s svojim pogle-
dom na glasbo. »Nekoč je ob mizi tekel pogovor o trenutnih recitalih italijanskih 
pevcev, ki bi jih rad uprizoril, še posebej v njihovem pretiravanju, in v kolikor 
so začetniki, bi poskusil, po visokih tonih, skleniti novo pogodbo. Karolina je 
povedala naslednje: »Ko sem opazila, da moj glas slabi, in ko sem opazila, da 
recimo, Rossinija, ne morem izvajati z običajno virtuoznostjo in gotovostjo, a 
sem ga tu in tam odpela, sem se naslonila na interpretacijo, sem ponovno po­ gledala Lucrezio Borgio, ki je odigrala tako močne vloge kot so Parissina, Ana 
Bolena in druge, ki sem jih tudi sama pravilno odpela, vidim, da sem pravilno 
presodila. Pri teh vlogah je bil moj glas dovolj močan, da sem jih lahko razvila 
in razbila pri ključnih točkah deset krat zaporedoma, in vse to na račun preve­ likega vpliva; (ravno) dovolj, da je bila publika zadovoljna in aplavdirala. Mo­ riani in Roneoni sta se mi pridružila in ta manira je postala prevladujoča«, in 
doda »Vendar mladi talenti ne bi smeli slediti tej poti, ampak najprej prepevati 
ter se nato naučiti dobro igrati. Taki pripomočki so dovoljeni le tistim, ki so ne­ koč dobro peli, a tega sedaj več ne zmorejo.«
123
 Lannoy nato poda svoje mnenje 
 122
 Allgemeine Theaterzeitung, 13. julij 1846, št. 141.
 123
 Allgemeine Theaterzeitung, 20. julij 1846, št. 172.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 49
in komentar. »Obenem, kot potrjujejo izkušnje, da čudovit glas, odličen talent 
ter dobra šola še ne zadoščajo, da bi ustvarili čudovito pevko. Za vsa ta darila 
narave in umetnosti, mora biti prisotna tudi rutina in sposobnost opazovanja. 
Samo ko umetnica spozna, kaj intrigira publiko, ko je presegla mehansko, ko 
pozna in uporablja svoje prednosti, ki se jih zaveda, svojo notranjo moč, ki jo 
drži vsepovsod, ker brez (njenega) Načina ni prave umetniške uprizoritve; oseb­ nost je sestavljena, je preudarna, pozorna, celo pripravljena na nepredvidene 
dogodke, ki niso, kot misli množica, poetično prevzeta v ekstazi navdušenja. 
Z vsako besedo, vsako noto, ve, kaj počne in hoče; ona lahko naredi kar hoče 
in bo vedno očarala poslušalce, ki se smejijo in jočejo na njen ukaz. Vendar ta 
sila, samozavedanja lastne osebnosti, je samo sadež rutine, srečno presežene 
mehanske umetnosti, prav zaradi tega je veliko pevcev najboljših, ko jim začne 
pešati glas; tako Umetnost praznuje Zmago nad Naravo. Želim dati en primer 
povedanega, vadila sem prvo arijo priljubljene Sophie Löwe, ki jo je izvajala 
mnogo let pred publiko, bilo je, če se ne motim, v Društvu – Concerte. Izbrala je 
veliko Belinijevo arijo ‘Straniera’ v B­ molu. Sofijin glas, pravzaprav kontraalt, 
z lepo izdelanimi barvami, ki so bile takrat izjemno močne in kovinsko bogate, 
je res navdihnilo njeno razpoloženje. Ko sem prevzela Teri, v tistem času ni 
razumela italijanščine, videla sem jo, kako so jo preplavila čustva, sopihala 
in zardevala ter pela z vsem ognjem prve mladenke, z entuziazmom, ki ga bo 
komaj kdaj spet občutila. Navdušila je tudi občinstvo, ki se je odzvalo z večkrat­
nim aplavzom; vendar pa ji je manjkala rutina. Bila je previdna pri produkciji, 
vsa ‘Straniera’, vendar je prevzela sebe, pogosto je bila previsoka, in kljub mojim 
številnim nasvetom in dobronamernim navodilom, da vedno ostane mirna in 
usklajena, so bili njeni dosežki komaj nad povprečnim. Bilo je šele veliko po­ zneje, da se je naučila, kako se odzivati na publiko, da je potem dosegla velik 
sloves, v katerem je uživala. Enako je tako v umetnosti, kot v ljubezni, ki je tudi 
umetnost. Ne tisti, ki žari od vroče ljubezni, ve, kako se približati in povezati 
z ljubljenim; ta je navadno neumen, ali govori prenasilno in ne najbolje; tisti, 
ki so usklajeni in mirni, bodo imeli največ možnosti, in tako je v umetnosti. 
Zato navdušeni oboževalci in idoli umetnice, lahko vsaj nekoliko omilijo njen 
poetični navdih, njeno hiperbolično pohvalo; v očeh poznavalca, njihov nastop 
ne velja nič, ne častijo tistega, kar bi morali častiti, in večinoma dokazujejo, 
da govorijo o nečem, kar le na pol razumejo. V kolikor se držimo resnice, je še 
vedno dovolj, da slavimo in občudujemo eminentnega umetnika, in jaz sem ve­ dno ugotovil, da veliki talenti, ki zato nimajo pomanjkanja prave mere skrom­
nosti in spoštovanja umetnosti, za razumevanje, da tudi za pohvalo, ki je bila 
pravična, prijazna in iskrena hvala, vedno hvaležnejša in sprejemljivejša, kot 
tiste nesmiselne fraze in pretiravanja, s katerimi jih vsakodnevno nadlegujejo 
in dolgočasijo, več kot pa sami sploh uživajo. Tisti, ki jih razumejo in ocenjujejo, 
obravnavajo umetnika kot prijatelja, gre za čudovit odnos; pogosto se smejijo 
50 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
in muzajo na svoje nerodne oboževalce. Toda nazaj h Karolini, o čemer naj bi 
sploh govoril.«
124
V nadaljevanju komentira Ungherjeva tudi Verdijeva dela, Lannoy pa pri 
tem ugotavlja, da Ungherjeva bere tako o zgodovini glasbe, neredko pa poseže 
tudi po Heglu in drugih delih. Razbrati je, da je Ungherjevo cenil ne samo 
kot izjemno pevko, temveč tudi kot široko razgledano osebo svojega časa.
125
stiki eduarda lannoya s Franzem lisztom
Sredi 40. let 19. stoletja je Lannoy stike z Lisztom samo še poglabljal, junija 
1846 ga je povabil na svojo domačijo oz. poletno rezidenco v Viltušu, ob tem 
pa je Liszt izvedel še dva koncerta v Gradcu ter enega v Mariboru.
126
 Lannoy 
je imel v mislih nadaljevanje turneje, zato se je dogovoril še za koncert v le-
tovišču, kamor je sam najpogosteje tudi zahajal, v Rogaško Slatino, od koder 
so madžarski glasbeni entuziasti Liszta povabili tudi v Zagreb.
127
 V Zagrebu 
je obiskal tudi Ljudevita Gaja, pri katerem je preživel eno uro. Za Gaja pravi, 
da se trudi, da bi Hrvati spoznali svojo deželo, ki lahko postane pravi raj. Z 
zbiranjem evropske literature se trudi, da bi razsvetlil širše množice, za kar 
pa Lannoy pravi: »Lep cilj, ki pa ga na žalost pogosto preskočimo: nekateri 
želijo človeka primerjati z živalmi,
128
 drugi želijo iz človeka narediti angele, 
a resnica leži nekje na sredi. Kako lepo, a obenem tudi kako težko je resnično 
biti človek.«
129
Franz Liszt in Lannoy sta stike ohranjala tudi v prihodnje. Franz Liszt v 
pismu, naslovljeno njegovi materi 22. oktobra 1846, pravi, da jo bosta obiskala 
dunajska prijatelja, gospod in gospa Lannoy.
130
 124
 Prav tam.
 125
 Prav tam.
 126
 Več o turneji Franza Liszta na Štajerskem glej: SUPPAN, W. 1963, str. 301–310, glej tudi: 
HABJANIČ, O. 2016, str. 7–23. Več o glasbenem ustvarjanju v Mariboru glej opus del 
Manice Špendal: Iz mariborske glasbene zgodovine, Maribor, Obzorje, 2000; Glasbene 
predstave na odru mariborskega gledališča od 1785 do 1861, Obzorje, 1975.
 127
 Več o koncertu Franza Liszta v Zagrebu glej: KATALINIĆ, V., RIES, S. 2016, str. 56–62, 
glej tudi: HABJANIČ, O. 2016, str. 7–23; glej tudi: DRUZOVIČ, H. 1934.
 128
 Zanimiva Lannoyeva pripomba, ki je povzemala aktualnost izvora človeka. Darwin je 
svoje znamenito delo O izvoru vrst napisal šele leta 1859, kar govori o Lannoyevi ostroum-
ni pripombi, po drugi strani pa verjetno misli na bestialnost človeka kot takega.
 129
 Allgemeine Theaterzeitung, 14., 15. 8. 1846, št. 194 in 195, str. 780.
 130
 »In wenigen Tagen werden Sie den Besuch von herrn Baron und Frau Baronin Lannoy 
erhalten, die zu meinen besten Wiener Freunden zählen. Ich empfehle sie Ihnen angele­ gentlich und wünsche, dass Sie ihnen die zuvorkommendste Liebenswürdigkeit erweisen«, 
v: La Mara, F. Liszts Briefe an seine Mutter. Leipzig, 1918, citirano iz: SUPPAN, W. 1963, 
str. 301, op. 3.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 51
Tako barona kot baronico Lannoy najdemo tudi na srebrnem stojalu za 
note, narejenem leta 1858,
131
 torej pet let po Lannoyevi smrti. Stojalo so mu 
posvetili prijatelji z Dunaja in Pešte. V sredini je Lisztov portret v profilu, 
narejen po medaljonu Antoine Bovyja, obdan z različnimi instrumenti. Pod 
portretom vidimo v baročni kartuši vgravirani veduti Pešte in Dunaja z in-
skripcijo v napisnih trakovih: »FRANZ LISZT« »SYMPHONIE-FESTMES-
SE-FANTASIE-TRANSCRIPT«. Na piedestalih vidimo na vrhu umeščeno 
poprsje Beethovna, nižje spodaj na levi strani poprsje Franza Schuberta in 
desno poprsje Carla Marie Webra,
132
 ki ju nosita angela. Stilizirane noge sle-
dnjih se končujejo s svečniki. Omenjena trojica je prav na Liszta naredila 
najmočnejši vtis in jih na svojih koncertih tudi redno preigrava. Ne gre spre-
gledati, da je prav slika Beethovna krasila zid njegove rojstne hiše v Raidin-
gu, da ga je v mladosti najraje preigraval, ter da je prevzel organizacijo in 
zbiranje prispevkov za postavitev spomenika v Bonnu.
133
 Na spodnjem robu 
stojala je v abecednem vrstnem redu vgraviranih 133 oboževalcev, aristo-
kratov in mecenov, ki so bili povezani z glasbenim virtuozom. Med njimi 
velja omeniti Antala Auguszta, najboljšega prijatelja Liszta na Madžarskem, 
Karla Czernyja, Lisztovega profesorja glasbe, dirigenta in dvornega organista 
Ignaza Assmayerja, skladatelja Josefa Dessauerja, violinista Heinricha Wilhel-
ma Ernsta, pianista Josefa Fischhofa, še enega Czernyjevega učenca, pianista 
Theodorja Leschitzkyja. Med darovalci najdemo tudi izdelovalce klavirjev, 
Bösendorferja, Konrada Grafa, Schwighoferja, Johanna Baptista Streicherja, 
kot tudi založnike Augusta Artaria, družino Haslinger, Karla Mechettija in 
Spina Vaterja. Med podporniki najdemo tudi njegovega strica, odvetnika dr. 
Eduarda, Liszta in Lisztovega tajnika Gaetana Bellonija, litografa Kriehuber-
ja, ki je upodobil večino glasbenikov svojega časa, med njimi tudi Lannoya, 
grofa Felixa Lichnowskega, grofe Esterházy in mnogih drugih.
134
 Donacije so 
se začele zbirati že leta 1846, darilo pa so mu predali leta 1858 na Dunaju z 
Ignazem Assmayerjem kot slavnostnim govornikom.
135
 Slavnostni trenutek 
predaje darila je Liszt opisal tudi v pismu princesi Carolyn Sayn Wittgenstein, 
datiran 16. aprila 1858: »Znamenito glasbeno stojalo za note, mi je bilo predano 
 131
 Srebrno stojalo za note je v lasti Narodnega muzeja Madžarske, razstavljeno pa je v Spo-
minskem muzeju in raziskovalnem centru Franza Liszta v Budimpešti. Stojalo ima in-
ventarno številko: HNM 1887.41.24.
 132
 Prve objave so namesto Webra, opisovale Chopena. Glej: ECKHARDT, M., 2008, str. 61.
 133
 WALKER, A. 1987, str. 60, 269–273.
 134
 Za razkritje in napotitev imena barona in baronice Lannoy se iskreno zahvaljujem kole-
gici iz Pokrajinskega muzeja Maribor, dr. Valentini Bevc Varl, za dodatne informacije o 
predmetu se zahvaljujem Anni Peternák iz Spominskega muzeja in raziskovalnega centra 
Franza Liszta v Budimpešti.
 135
 ECKHARDT, M. 2008, str. 61.
52 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Slika 2: Josef Kriehuber, Franz Liszt leta 1846, litografija,  
Spominski muzej in raziskovalni center Franza Liszta, Budimpešta.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 53
predvčerajšnjim, ob 5. uri. Predal ga je dvorni kapelnik Assmayer, ki je imel tudi 
nagovor, na katerega sem odgovoril samo s preprostim »hvala«. Ob tem sem iz­ razil mojo željo, da bi napisal eno glasbeno delo, ki bi jo kot »hommage« posvetil 
tem trem svetnikom glasbe: Beethovnu, Webru in Schubertu, čigavo poprsje mi 
kot zgleda zapoveduje, da grem po svoji poti in opravim svojo nalogo.«
136
Eduard Lannoy je poletne dneve preživljal na svojem posestvu v Viltušu, 
v letih 1841 in 1842 ga najdemo tudi v priljubljenem štajerskem zdravilišču v 
Rogaški Slatini, kamor je prišel na oddih z družino in služabniki.
137
 Na od-
dih iz Viltuša je prišel tudi 1. julija 1845 s soprogo in sobarico,
138
 in spet ob 
istem času naslednje leto, ko je prišel s soprogo in družabnico.
139
 Leta 1847 
je prišel v Rogaško direktno z Dunaja, tudi tokrat je vpisan 1. julija. V knjigi 
gostov je zabeleženo, da je prišel z gospo, družabnico in sobarico.
140
 Med gosti 
zdravilišča je spet zabeležen leta 1849, tokrat je prišel 12. avgusta z družino 
iz Viltuša.
141
 Zdravilišča so bila Lannojev priljubljen kraj, sicer pa preživlja 
dopust tudi v Karlovih Varih in mondenem Badnu.
V tem času je na Dunaju pomagal pri promociji in uveljavitvi italijanskega 
skladatelja Gaetana Donizettija (1797–1848), s katerim je bil v stikih tudi ob 
ponovnem obisku Pariza leta 1847.
142
 Prav okoli leta 1847 je bil na daljšem 
potovanju po Nemčiji, Belgiji in Franciji. V pomenljivem uvodu potopisa, ob-
javljenega aprila 1847, razdeli potujoče na tri različne skupine: »kovčkarje«, 
 136
 LA MARA, 1899, volume IV., številka pisma 317, str. 432. Dostopno na: https://archive.
org/details/franzlisztsbrief04lisz (Citirano: 20. 4. 2016)
 137
 Prihod barona Lannoyja je zabeležen v knjigi gostov zdravilišča v Rogaški Slatini. 8. julija 
1841 je tja prišel iz Viltuša, na zdravljenju so ostale 4 osebe, že naslednje leto je tja prišel 
ob istem času, 9. julija, kot kraj prihoda je zabeležen Dunaj, na zdravljenju pa je ostalo 5 
oseb. CVELFAR, B. 2002, str. 261 in 278. V tem času je Lannoyevo zdravje bilo verjetno 
rahlo načeto, o čemer priča tudi Lisztova korespondenca.
 138
 Stanovali so v hiši št. 2, v sobi 18. in 19. Hiša številka 2 sicer nima v registru teh sob, 
možno, da je prišlo do napake in so stanovali v hiši št. 8, kjer soba številka 18 stane 1 
gld., soba št. 19 pa 24 kr. Hiša številka dva je bila sicer zgrajena kot prvi zdraviliški dom 
leta 1814. V njem sta bili jedilnica in dvorana, nato je bilo zdravilišče podaljšano v sta-
novanjsko hišo. Glej: CVELFAR, B. 2002, str. 334, 350 in 499, op. 2. Hišo so porušili leta 
1855/56.
 139
 Druščina je stanovala v hiši št. 8., v sobah št. 12. in 13. Sobi sta se nahajali v prvem nad-
stropju. Soba 13 je bila razkošnejša in je leta 1845 stala 1 goldinar, medtem ko je soba 
št. 12 stala 12 krajcarjev in je bila verjetno namenjena služinčadi. Hiša številka 8 je bila 
zgrajena leta 1834 in stoji še danes. Glej: CVELFAR, B. 2002, str. 350, 360 in 499, op. 7, 
tudi: REŽEK, A. 1964, str. 149.
 140
 Stanovali so v hiši št. 8, tokrat v prvem nadstropju v sobi številka 10, ki je stala 1 gld, in 
sobi št. 11, ki je stala 40 krajcarjev. Glej: CVELFAR, B. 2002, str. 350 in 387.
 141
 Zabeleženi so trije ljudje, nastanili pa so se v hiši št. 8, v sobah 5. in 6. Sobi sta se nahajali 
v pritličju in sta bili med sabo povezani. Po ceniku iz leta 1845 je stala 1 gld. Glej: CVEL-
FAR, B. 2002, str. 456.
 142
 ASCHBROOK, W. 1982, str. 661, op. 170.
54 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
egoiste in strastne opazovalce.
143
 Prvi potujejo v prvem ali drugem razredu, 
nakupijo nekaj malega daril, obiskujejo znance in prijatelje. Med egoiste pri-
števa vse, ki malikujejo lepoto, lov, slapove in vse piktoreskno. Tu so še arhe-
ologi, ljubitelji cerkva, spomenikov in fresk, ki sami niso po poklicu arhitekti 
ali slikarji. Slednje bi lahko uvrstili med »strastne opazovalce. Pri tem okrca 
tudi vse bolj popularne vodiče, ki ne vsebujejo praktičnih informacij, temveč 
se osredotočajo zgolj na zgodovinske podatke.
144
 Sebe je najverjetneje prište-
val med zadnje, torej izjemne opazovalce, in poudari, da ima vsaka država 
svoje kulturne značilnosti, ki jih obiskovalec mora sprejemati brez predsod-
kov.
145
 Nato nadaljuje z opisom dežel. Zelo pomenljiv je njegov opis Pariza 
in okolice, kjer opazi načrtno vzgajanje, kultiviranje naroda, gojenje patosa, 
domoljublja, saj se na vsakem koraku vidi glorifikacija francoske vojske in 
naroda, imena ulic se imenujejo po slavnih ljudeh, vse to, da bi ljudem vlili 
ponos na jezik in kulturo.
146
eduard lannoy in marčna revolucija 1848
V času marčne revolucije 1848 se je Lannoy mudil na Dunaju. Da se nekaj 
dogaja, se je napovedovalo in nakazovalo že od 30. let naprej. Temeljite šol-
ske reforme Marije Terezije in Jožefa II. so odprle poti do izobrazbe številni 
meščanski mladini, kar se je odražalo v novih potrebah. Zahteve po vse ve-
čjih svoboščinah in pravicah so izrazili vsi sloji prebivalstva, razen plemstva. 
Delavci zahtevajo večjo varnost na delu in večje plače, intelektualci zahtevajo 
odpravo cenzure in svobodo tiska, študentje svobodo vesti in svobodno uni-
verzo, kmečki sloj pa izraža željo po osebni svobodi. Ob izbruhu revolucije 
na Dunaju so delavci iz predmestja zahtevali zaprtje tovarn, v avli dunajske 
univerze je odmeval napev zdravnika in pesnika Ludwiga Augsta Frankla: 
»Was kommt heran mit kühnem Gange?/Die Waffe blinkt, die Fahne wehht/Es 
naht mit hellem Trommelklange/Die Universität.«
147
 Necenzurirani napev je 
dosegel izdajo pol milijona izvodov, bil je tudi uglasben. Tretji center upora 
so bili seveda časopisi. V zlatih časih jih je samo na Dunaju izhajalo okoli 150. 
Množično so tiskali ustavo, kot osnovno orožje demokracije. Iz mesta se je 
umaknila vojska, za red in mir pa sta skrbeli Narodna garda in Akademska 
Legija.
148
 143
 Sontagsblätter, 25. april, št. 17, 1847, str. 209.
 144
 Prav tam.
 145
 Prav tam, str. 210.
 146
 Prav tam, str. 217.
 147
 RUMPLER, H. 1997, str. 278.
 148
 Prav tam.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 55
V času do marčne revolucije je Lannoy redno deloval na odrih concerts spi­ rituel. Zadnji koncert je bil natanko mesec dni po izbruhu marčne revolucije 
13. aprila 1848. Na programu je bilo Lannoyevo delo Kriegslied für die Öster­ reichische Nationalgarde in Trauermarsch für die am 13. März Gefallenen, 
delo Alfreda Juliusa Becherja. S tem so koncerti v mestu prenehali. Vsebina 
koncertov napoveduje spremembo. 13. marec je postal simbol upora med re-
volucionarji. Metternich je pobegnil v Anglijo, vzpostavljena je bila začasna 
vlada, ki naj bi odprla poti ustavi. Becher, rojen v Veliki Britaniji, je leta 1845 
prišel na Dunaj, kjer je v času izbruha revolucije prevzel izdajateljstvo časo-
pisa Der Radikale. Zaradi vpliva in delovanja ob oktobrskih izbruhih so ga 
aretirali in ga 23. novembra 1848 usmrtili. Lannoy je torej imel pristne stike 
z revolucionarnim vrenjem, kot stalni dopisnik različnih dunajskih in gra-
ških časopisov, ki so zahtevali svobodo tiska, se je z revolucionarnim vrenjem 
odkrito spogledoval. Marčevski dogodki 1848 so ga spomnili na čas njegove 
burne mladosti. Najprej je napisal brošuro z naslovom: Was wir errungen ha­ ben/Was wir erstreben/Wie wir uns verhalten sollen: Ein populärer Vortrag für 
Jedermann, kmalu zatem pa še delo Fragen des Tages.
149
 Prvo delo je nastalo 
v zadnjih dnevih marca, torej neposredno po revolucinarnih vrenjih in pred 
njegovo poslednjo izvedbo concerts spirituel.
Lannoy naredi v prvi knjižici duhovni prerez po svojih 42. letih bivanja 
v Avstriji, kjer se ozira na duhovno kulturo, politično dogajanje in razpo-
loženje ljudstva. Po rodu je Belgijec, po lastnem izboru avstrijski državljan. 
Opisuje ključne točke pretresa zgodovine monarhije v prvi polovici 19. sto-
letja. Leta do finančnega zloma so bila leta udobja in entuziazma, posledice 
Napoleonove okupacije so se pokazale leta 1811 s finančnim zlomom, temu 
je sledila devalvacija avstrijskega monetarnega sistema, z letom 1814 je pri-
šlo leto svetovnega miru, obenem pa se je preko časopisov vzpostavljal glas 
ljudstva. Dame gledajo rubrike o gledališču in modi, ki jih lahko uresničijo 
zgolj z visokimi prihodki. Kot naslednjo prelomnico izpostavlja leta 1831, 
torej obdobje po julijski revoluciji 1830 v Franciji, nato pa izpostavi sijajno 
vlogo študentov, profesorjev in vseh Dunajčanov v revoluciji 1848, ko pravi: 
»Veliko let smo združili v te tri čudovite dni, v katerih smo se dobro počutili, 
zato bodo 13., 14. in 15 marec v avstrijski zgodovini nosili sij nesmrtnosti.«
150
 
Lannoy v nadaljevanju izpostavi ljubezen do cesarja, ki bo celotno domovino 
po mirni poti popeljal do reform. Za varnost je poskrbela Narodna garda, 
 149
 Deli sta izšli pri dunajski založbi Tendler & Compagnie leta 1848. Prva je napisana na 22 
straneh, druga pa vsebuje 31 strani.
 150
 LANNOY, E. 1848 (1), str. 5.
56 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
vzpostavljena je bila svoboda tiska, kot »paladium svobode«, kot četrto stvar 
pa izpostavi ustavo.
151
V nadaljevanju se dotakne odnosov med lastniki posestev in njihovimi 
podložniki, kjer žalostno ugotavlja, da je izkoriščanje šlo v smeri avtomatiza-
cije
152
 in izkoriščanja delavca.
153
 Po osvoboditvi kmeta, kot pravi primer tudi 
iz Francije, se povečajo tudi prihodki gospostva. Z ukinitvijo fevdalizma tako 
ne bi smeli več oklevati.
154
Drugo nevarnost vidi v željah po osamosvojitvi posameznih provinc, ki 
je seveda ne podpira. Izpostavi nujnost centralizma in osrednje vloge Dunaja 
in vloge zgodovine in cesarstva, oz. kot pravi: »Moji Češki, Madžarski, Ilirski 
bratje! Prijazno vam podajamo roko, ki jo morate prijeti, tako tudi vi, Poljaki, 
Lombardčani in Benečani! Ko zvoki svobode zvenijo iz vsakega grla, se vsi ljudje 
med seboj razumejo in oblikujejo venec v čudoviti enotnosti.«
155
Dotakne se tudi vprašanja delavskih pravic, za katere pravi, da vsebujejo 
pravico za dostojno življenje, ki jim jo mora omogočiti lastno delo.
156
 Vsak 
mora biti ponosen na svojo državo in državljanstvo. Brez strahu se zavzame 
za ustavno ureditev države. Skrbijo ga davki velikih korporacij.
157
 Zavzame se 
za javno sodstvo s poroto, ki naj odloča in deli pravico. Pri šolstvu se zavzame 
za to, da bi bogati čim več darovali po smrti različnim inštitutom, verske usta-
nove opozarja, da morajo skrbeti za revne, da morajo spoštovati človeka in se 
ravnati po morali in bratstvu.
158
 V sklepnih mislih želi Avstriji, da bi stopala 
po poti pravice, da bi se želje Poljakov, Čehov, Madžarov in Ilirov pridružile 
in služile skupnemu dobremu, to je cesarju! Zaključi z apelom: »Mi moremo 
naprej!«.
Med prvim in drugim esejem je izvedel še poslednji concert spirituel, v 
katerem je izvajal tudi svojo skladbo, posvečeno revoluciji. Očitno so ga do-
godki, ki so sledili, tako pretresli, da je moral napisati novo brošuro.
V naslednjem eseju, Fragen des Tages, napisanem zgolj štiri tedne po pr-
vem, torej ob koncu aprila oz. v začetku maja, je z obžalovanjem priznal, da so 
se časi drastično spremenili: »Čas ima krila; kar je še včeraj veljalo za resnico, 
danes ne velja več, kar se je včeraj lahko priporočilo kot aktualno, je danes že 
 151
 Prav tam, str. 6–7.
 152
 Prav tam.
 153
 Lannoy tudi v drugem delu izkazuje posebno skrb za delavca ter poudarja izkoriščevalen 
položaj delavca v svetu kapitalizma. Ne gre spregledati aktualnost teme, saj je Marx o tej 
temi objavil uvodni esej Lohnarbeit und Kapital šele leta 1849 (napisan je bil sicer leta 
1847), medtem ko je temeljno delo Kapital izšlo 20 let kasneje.
 154
 LANNOY, E. 1848 (1), str. 9.
 155
 Prav tam, str. 10.
 156
 Prav tam.
 157
 Prav tam, str. 15.
 158
 Prav tam, str. 18.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 57
zastarelo in nemočno.«
159
 Samo resnica in laži, ki so zakopane v koreninah 
človeštva, so večne. T o, kar je zapisal pred štirimi tedni, ne drži več.
160
 Lannoy 
je razočaran nad vse glasnejšimi vzkliki ultraliberalcev, ki v plemstvu vidijo 
kal starega režima in zaviralce razvoja. Pridružuje se mnenju, da dobro in 
lepo ni v revoluciji, temveč v reformah, kot je to v Wienerzeitung izpostavil 
Kudler.
161
 Pri tem opozarja na negativne zglede francoske revolucije ter se 
zavzame za dvodomni sistem po belgijskem vzoru in ustavi njegove rodne 
domovine Belgije. Lannoy odločno zavrne francosko revolucijo in napake, 
ki so bile storjene med leti 1789 in 1792, na čas absolutizma pa gleda z veliko 
mere nostalgije: »Naš položaj je veliko bolj resen, vendar zahteva ostrino in 
odločen napredek, in ne neznosnost v času vladavine Ludvika XVI. V Evropi 
je takrat vladal mir; v Angliji ni bilo demonstracij Čartistov, Nemčija je bila 
enotna, Belgija in Madžarska sta bili po krajši nevihti umirjeni, Italija mirna, 
kakor tudi Španija. Dunaj je drugačen. Celotna Nemčija je bila na nogah, 
stari režim se je vsepovsod opotekal, v Prusiji so svobodo ščitili s krvjo, poljske 
province so bile nemirne in omejevane, v Italiji državljanska vojna, in nenazad­
nje, kot vzrok vsemu temu, je nastanek republike v Franciji in volilnimi klici: 
Svoboda, Enakost, Bratstvo! Samo ena močna sila še stoji, Rusija, univerzalna 
Rusija, ki je zaljubljena v norost, ker se tudi Rusija sooča z reformami, če ne celo 
z revolucijo samo, na tisoče ljudi se bo žrtvovalo brez obotavljanja, bogastvo 
uničeno, dinastije izgnane, mogoče iztrebljene, Svoboda bo nazadnje izšla kot 
zmagovalka«.
162
Lannoyja se zelo dotaknejo apeli po neodvisnosti Čehov, Ilirov, celo glas 
Slovencev je prišel do njega, ki bi z neodvisnostjo postali majhen narod, ter 
»ugasnejo svetlobo iz svojega ozemlja«.
163
 Po drugi strani pa jim Lannoy ne 
odreka pravice do uporabe maternega jezika, medtem ko se od njih pričaku-
je, da se držijo zakonov in pravil, kot veljajo po celotni monarhiji. Poudarja 
osrednjo vlogo Dunaja in nujnost centralizacije.
164
 Demokratom in republi-
kancem sporoča, da sicer načeloma podpira spremembe, vendar pa še ni pri-
šel čas za njih! »Mi še nismo zreli!«
165
 Spet se zavzame za ohranitev narodne 
garde, ki je garant za svobodo, mira in reda, reformo sodstva, ki sovpada z 
reformo tiska, poudarek pa je na glasu ljudstva. Vse privilegirane ustanove 
morajo ukiniti. Spopada se tudi z združitvijo z Nemci oz. ustanovitvijo frank-
furtskega parlamenta, odcepitve Lombardije in Benetk in madžarske vstaje. 
 159
 LANNOY, E. 1848 (2), str. 1.
 160
 Prav tam.
 161
 Prav tam, str. 4.
 162
 Prav tam, str. 10.
 163
 Prav tam, str. 11.
 164
 Prav tam, str. 12.
 165
 Prav tam.
58 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Najbolj ga muči prav neodvisnost in zahteve po svobodi narodov. Zavzame se 
za uspeh frankfurtskega parlamenta z Nemci kot skupnim narodom, enotnim 
davčnim sistemom in skupnimi institucijami. Lannoy se zaveda nevarnosti 
in nekonkurenčnosti avstrijskega dela monarhije, ki sam ne more tekmovati s 
konkurenčnejšo Anglijo ali veliko Francijo. Vendar pri tem vidi prvenstvo in 
nujnost centralizma z Dunajem na čelu kot edino možno pot napredka. Prav 
zato vidi rešitev in konkurenčnost češke industrije in madžarskega kmetijstva 
znotraj večjega sistema, popolnoma se zaveda pozicije Avstrije kot imperialne 
sile. Na Vzhodu je močna Rusija z vplivi na Galicijo, Transilvanijo in na Slova-
ne v Podonavju, tu so apetiti Francije v Italiji in Prusov v nemških provincah.
V nadaljevanju se osredotoči na pravice delavcev in razvijajoči se kapitali-
zem, ki izraža zahteve po konkurenci. Lannoy po drugi strani izpostavlja za-
ostalost provinc in s tem povezano ponudbo. Zavzame se za dostojno življenje 
delavcev, ki bi s svojo mezdo morali preskrbeti družino in omogočili šolanje 
otrokom, poskrbeti bi morali za stanovanja za delavce in delavke v času, ko 
ne zmorejo več opravljati dela, v sklopu tovarn mora potekati izobraževanje 
na delovnem mestu, kjer bi preobrazili lene in uporniške delavce. Treba je 
zagotoviti tudi prostore za bolne in berače. Lannoy ugotavlja, da živi v času, 
ko se nihče ne podreja nikomur, za vsakim posameznim glasom stojijo tisoči 
glasov.
166
 Podpre napredek, ki pa mora biti postopen in bo prišel sam od sebe. 
Odreči se je treba vsakemu nasilju ali poti v anarhijo. Z veseljem pozdravlja 
novo ustavo, pozdravlja cesarja Ferdinanda, domovino in ljudi, ki ljubijo svo-
bodo in si jo želijo. Če se bodo spremenili stari sistemi vzgoje in miselnosti 
duhovništva, vloge velikih korporacij in monopola aristokracije ter reforme 
sodstva, bo Avstrija ponovno postala močna.
167
Lannoy se v svojih spisih zaveda resnosti položaja, v katerem se je zna-
šel nekoč mogočni imperij. Z vzponom nemškega nacionalizma, vstajami na 
Madžarskem, Češkem, Milanu in Benetkah se je cesarska hiša in imperij, ki 
je njegovega očeta nagradil in mu nudil zavetje v času vzpona Napoleona, 
znašla na pragu velikih sprememb. Lannoy se je po eni strani oklepal stališča 
Metternichove zmerne politike in postopnega napredka, po drugi strani pa 
se zaveda in podpira demokratizacijo celotne družbe, kar naj bi po mirni 
poti pripeljalo do večje svobode ljudstva in posledično do močnejše Avstrije. 
Brošuri izdajata njegovo ljubezen do monarhije, ki je nudila varno zavetje že 
njegovemu očetu. Izpeljave in analize francoske revolucije leta 1789 kažejo 
močan vpliv, ki ga je slednja ob izbruhu revolucije na Dunaju imela. Ne gre 
spregledati, da sta tako dvor kot Metternich zapustila revolucionarno mesto. 
Glavno skrb je posvečal ekonomski blaginji dežele, ki je bila v negotovem 
 166
 Prav tam, str. 28, 29.
 167
 Prav tam, str. 31.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 59
položaju glede razhajanj z nemško politiko in dvigom nacionalizma v Nem-
čiji, na Češkem, Madžarskem in Italiji. Prav vplivi in želje po neodvisnosti so 
Lannoyju povzročale velike skrbi, s katerim se nikakor ni mogel sprijazniti. 
V tem kontekstu je treba omeniti tudi Lisztov nacionalno usmerjen govor, 
ki ga je imel v narodnem gledališču že 4. januarja 1840.
168
 Že takrat je sredi 
Budimpešte Liszt pozval k upravičenemu, tudi krvavemu uporu za svobodo, 
kralja in domovino. Razmere so se od leta 1840 samo stopnjevale, kar je in-
telektualno zrelega Lannoya, prav gotovo vznemirjalo. Vlogo centralizirane 
države vidi predvsem zaradi njene moči, tradicije in prepoznavnosti, nikakor 
pa ne odreka pravice do uporabe maternega jezika, pravice delavca in zahtev 
po dostojnem življenju, kakor tudi podpira odpravo fevdalizma. Zelo od blizu 
je lahko spremljal posamezne akcije Slovencev na Spodnjem Štajerskem in 
delovanje Ilirov v Gradcu, kar je Lannoyju, živečem v Viltušu, prav gotovo 
dalo misliti. Ne gre spregledati, da je v Gradcu že leta 1828 deloval Ilirski klub, 
dijaški krožek Srbov in Hrvatov, med člani najdemo tudi Ljudevita Gaja, med 
Slovenci pa je potrebno omeniti kasnejše vidne člane narodnega preporoda, 
Muršeca, Matjašiča in Kočevarja. Tako imenovano Slovensko družbo, ki je 
nastala leta 1832, je usmerjal Stanko Vraz, član pa je bil tudi Franc Miklošič. 
Slovanska čitalnica je v Gradcu delovala od leta 1838 naprej.
169
 Neposredni 
stiki s slovenskimi dijaki in študenti niso zabeleženi, kar pa ne preseneča, saj 
so bili za generacijo ali dve mlajši od Lannoya. Lannoy se dotakne primitiv-
nega razmišljanja in delovanja Slovencev v časopisnem članku z naslovom 
»Schändlicher Aberglaube in der neuesten Zeit«, v katerem se ne more načuditi 
vraževerju in delovanju Slovencev ob izbruhu bolezni, ko se še vedno obiskuje 
lokalne samooklicane zdravilce.
170
Nastanek drugega eseja iz leta 1848 je verjetno rezultat poslednjega dogod-
ka »concerts spirituel«, po katerem je Lannoy očitno omilil svoja stališča in 
izrazil dvom v zrelost ljudstva po kakršnikoli spremembi. Dejstvo je, da kon-
certov pod Lannoyevim vodstvom ni več bilo, prihajajoči oktobrski dogodki 
leta 1848 in številne aretacije pa so Lannoya, člana aristokracije, že konec 
aprila opozarjale na previdnost.
 168
 WALKER, A., 1987, str. 323–326. 
 169
 V času volitev v frankfurtski parlament je gospa Oblakova v Gradcu iz okna izobesila 
slovansko trobojnico, torej, rdečo, modro in belo barvo, kar je med graškimi meščani 
povzročilo hudo negodovanje. V tem času je v Gradcu delovalo tudi Ustavno politično 
društvo Slovenija, ki je bilo ustanovljeno 16. aprila 1848. Med ustanovitelji pa najdemo 
slovenske intelektualce, ki so živeli in delali v Gradcu, med drugim dr. Josip Muršec, 
Koloman Franz, Jožef Kranjc in drugi. Zavzemajo se za dvigovanje narodne samozavesti 
in enakopravnost slovenskega jezika. Glej: GRANDA, S. 1974, str. 45–46, str. 59.
 170
 Stiria, št. 78, II., 1844 str. 311.
60 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Svoj odnos do sveta skozi glasbo je podal v jeseni svojega življenja, esej je 
bil objavljen 1. januarja 1852, torej tri mesece pred njegovo smrtjo. Članek je 
bil z naslovom Was ist die Aufgabe einer musikalischen Zeitung objavljen v 
Neue Wiener Musik Zeitung, ki ga je takrat izdjal F. Glöggl.
171
 Članek je napi-
san kot uvodnik v novo leto kot prva novica prve izdaje časopisa. Lannoy je 
s tem prepoznan kot ena izmed osrednjih glasbenih osebnosti svojega časa. 
V njem pa tudi nazorno izpove vrednote intelektualca prve polovice 19. sto-
letja. V članku ponovno poudari kaotičnost sveta in padec človeštva tako na 
političnem kot moralnem področju. Kaos iz političnega življenja se je prenesel 
tudi na glasbeno področje, kjer se ne držijo več nobenih pravil, ki so veljala 
v preteklosti. Velike spremembe se tako dogajajo pri sestavi orkestrov in del, 
ki nastajajo zanje. V tem smislu Lannoy vidi vlogo glasbenega časopisa, da 
po zlati dobi Mozarta in Beethovna v novi srebrni dobi izlušči in prepozna 
nove glasbene genije, jih podpre, nove glasbene smeri pa kritično ovrednoti. 
Soditi je treba brez pristranskosti, dobro je treba pohvaliti in priporočati, za 
povprečno glasbo s prijaznostjo povedati, da ne gre za presežek, slabo je tre-
ba strogo soditi zaradi vseh ljubiteljev glasbe. Časopis naj bo vodnik tako za 
učitelje kot za učence. Sodbe morajo biti razumne in v interesu umetnosti.
172
 
Tako v življenju kot v glasbi naj veljajo naslednje zakonitosti: »… vztrajaj, uči 
se, trdo delaj, bodi izviren, imej pogum, bodi angažiran, bodi človek v resnič­ nem pomenu besede, izpolni svoje dolžnosti, spoštuj zakone, tudi glasbene, živi 
za svojega sočloveka, saj tudi oni bodo živeli za tebe, predvsem pa bodi človek 
časti, potem nikoli ne boste oskrunili dostojanstva človeka in umetnosti. Z ne­ pristranskostjo lahko glasbeni časopis podaja obsežno znanje, čisto ljubezen in 
resnično navdušenje za glasbeno umetnost. Upamo, da bo ta namen zadosten 
in dosežen ter da bo časopis izpolnil svojo nalogo. Vsakdo, ki je resnični ljubitelj 
glasbe, se ga mora z veseljem obravnavati. Sodelujte v tem početju po svojih 
najboljših močeh.«
173
Eduard Lannoy se je po marčnih dogodkih umaknil iz aktivnega javnega 
življenja na Dunaju, a kljub temu ostaja glasbena avtoriteta dunajskega mi-
ljeja. Umrl je po živčnem zlomu 28. marca 1853 na svojem domu, št. 1100 na 
Dunaju.
174
 Žalna slovesnost izjemnega glasbenika in publicista je potekala 
v cerkvi sv. Avguština na Dunaju 31. marca ob 16. uri. Pokopan je na poko-
pališču Sv. Marxa, na katerem je pokopan tudi Wolfgang Amadeus Mozart. 
 171
 Neue Wiener Musik Zeitung, 1. 1. 1852, št. 1, str. 1.
 172
 Prav tam.
 173
 Prav tam, str. 2.
 174
 Notico o smrti so zapisali v Neue Wiener Musik Zeitung, 31. 3. 1853, str. 54.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 61
Z nekrologom so se ga spomnili tudi v »njegovem« priljubljenem časopisu 
Allgemeine Theaterzeitung.
175
lannoyeva zapuščina premične dediščine
Pokrajinski muzej Maribor hrani v svojih zbirkah okoli 130 predmetov,
176
 ki 
izpričujejo provenienco gospoščine Viltuš. Med njimi najdemo tako slikarska 
dela, pohištvo, grafike in predmete iz uporabne umetnosti, ki datirajo v drugo 
polovico 16. stoletja do začetka 20. stoletja. Časovno so v muzej prišli v različ-
nih obdobjih, glavnina neposredno po nacionalizaciji kot del Zbirnega centra, 
ki se je po vojni nahajal prav v prostorih današnjega Pokrajinskega muzeja 
Maribor.
177
 Evidence iz Viltuša nakazujejo, da se je vsaj deloma ohranila tudi 
neposredna premična dediščina lastnikov dvorca v Viltušu.
Družina Lannoy je dvorec Viltuš kupila leta 1808, v njihovi posesti pa je bil 
vse do leta 1857, ko je vdova po Eduardu Lannoyu, Josefina, rojena Carneri, 
dvorec prodala svojemu bratu, Bartholomäusu. Josefina je najverjetneje še 
dve leti vsaj deloma ostala na naslovu v Viltušu, leta 1859 pa je kupila nad-
stropno hišo v Mariboru na vogalu današnje Gospejne ulice oz. Miklošičeve 
št. 4 in 6. Leta 1877 je hišo nasledil Bartholomäus.
178
 Slednji je svojo posest 
v Viltušu prodal Jakobu Badlu leta 1883. Neposredno se na družino Lannoy 
vežeta dva izveska oziroma epitafa,
179
 ki sta nastala ob smrti očeta in mame 
Eduarda Lannoya. Nahajala sta se v kapelici, ki je bila dvorcu prizidana sredi 
18. stoletja, leta 1755 pa ji je sekovski ordinariat podelil status javne cerkvene 
stavbe.
180
 Tam sta svoj poslednji počitek našla tudi Eduardova starša. Prvi 
epitaf
181
 je nastal ob smrti Petra Josefa Lannoya leta 1825. Na njem najdemo z 
oljem napisan epitaf: ECUSSON DES ARMES DE/MESSIRE PIERRE IOSEPH 
ALBERT Baron de/LANNOY Seigneur de Wildhaus, chevalier de/I Orde Royal 
des: Etienne, Coneiller d etat/et de conferences au gouvernement general/des 
 175
 Allgemeine Theaterzeitung, 31. marec 1853, št. 73, str. 307.
 176
 Koren, M. 2016, str. 123.
 177
 Komisija za upravo narodne imenovine je bila ustanovljena že med vojno, a se je morala 
ob koncu vojne ponovno organizirat. V Sloveniji so popisovanje imetja vršile posamezne 
komisije po federalnih enotah. Zaplembni postopek se je moral z uredbo Zvezne vlade 
dokončati do 1. marca 1946. Najkasneje takrat so tudi prišli vsi predmeti v Zbirne centre. 
Glej: RADULOVIČ, B. 1990, str. 11–15.
 178
 SEMLIČ RAJH, Z., OMAN, Ž., MLINARIČ, L. 2012, str. 159.
 179
 Epitafa sta z oljem napisana na železno podlago. V muzej sta prišla po drugi svetovni 
vojni, verjetno leta 1946 iz Zbirnega centra (natančnejših podatkov ni zaslediti) in imata 
inventarni številki N. 0010665/1 in N. 0010665/2.
 180
 STOPAR, I. 1993, str. 132.
 181
 Inv. št. N. 0010665/2.
62 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
Pays­ Bas cidevant Autrichiens/ne a Bruxelles le 31 Octobre 1733/decede a son 
Chateau a /Wildhaus le 8/Fevrier 1825. R.I.P.
Nad ščitkom je vidna krona. Grb družine Lannoy je na beli podlagi s tre-
mi pokončnimi levi. Grbovni ščitek ob straneh držita dva leva, ki stojita na 
viticah. Pod njim je na traku odlikovanje sv. Štefana s krono. Epitaf izpričuje 
življenjsko pot Petra Josefa Alberta, barona Lannoya, ki je kariero posvetil 
služenju dvoglavemu orlu, za kar si je prislužil odlikovanje sv. Štefana, kariero 
je zaključil kot državni svetnik Avstrijske Nizozemske. Umrl je v 92. letu sta-
rosti. V času bivanja v Viltušu se je ukvarjal s pisanjem in zbiranjem podatkov 
za svetovno politično zgodovino.
182
Le slabo leto dni po smrti svojega očeta Lannoyu umre v 90. letu stric Pavel 
Nepomuk Josef. Slednji je bil neporočen ter je od leta 1809 z družino Lannoy 
živel na Viltušu. Po poklicu je bil poštni uradnik.
183
Drugi epitaf
184
 je nastal ob smrti njegove matere leta 1833. Elisabetha Jo-
sepha Meulenbergh se je rodila leta 1751 v Bruslju. Na izvesku beremo napis: 
ELISABETHE BARONNE DE LANNOY DÉCÉDE E LE 9 MARS 1833. Nad 
njim dva leva stoječa na viticah držita alianična grba, ki sta na viticah poveza-
na s cvetom vrtnice. Na desni strani je grb rodbine Lannoy z odlikovanjem sv. 
Štefana, na levi strani pa najverjetneje grb rodbine Meulenbergh, na katerem 
so na rumeni podlagi vidni zgoraj dva in spodaj en stolpič, na sredini pa v 
zelenem polju pet krogov. Na vrhu je krona.
Epitafe dokumentira tudi že omenjeni Rudolf Gustav Puff, ki pravi na-
slednje: »Viltuš je last barona Lannoya, ki je v glasbenem svetu slaven zaradi 
svojih Concerts spirituels, svojih skladb, pesmi itd.; tukaj v ljubeznivem krogu 
svoje družine preživi večji del leta … Na zelenem griču z drevoredom iglavcev 
stoji čedna prijazna cerkev, v njej so trije oltarji, na srednjem je slika Marijinega 
obiskovanja, na desnem Florijan, na levem pa Dominik. Na stolpu je letnica 
1842. Troje oken razsvetljuje preprosto, z opekami tlakovano dvorano, ki je z 
oratorijem in pokritim hodnikom povezana z gradom; napisa spredaj s tremi 
levi v grbu ohranjata spomin na Elisabeth baronico Lannoy, umrlo 1832,
185
 in 
na Petra barona Lannoya …«
186
Dejstvo, da sta se ohranila dva epitafa družine Lannoy, ter predmeti ne-
katerih preteklih družin, ki so dvorec posedovali (recimo portreta Jurija 
Szekelyja in njegove soproge iz zgodnjega 17. st.), nakazuje, da so se določe-
ni predmeti prenašali od lastnika do lastnika. Večina predmetov je prišla v 
 182
 Wiener Zeitung, 8. avgust 1825, št. 179.
 183
 SUPPAN, W. 1960, str. 23.
 184
 Inv. št. N. 0010665/1.
 185
 Tukaj gre zelo verjetno za napako; na epitafu je vidna letnica 1833.
 186
 PUFF, R. G. 1999, str. 121.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 63
muzej iz Zbirnega centra neposredno po drugi vojni in leta 1987. Predmeti, 
ki vsaj posredno nakazujejo lastništvo družine Lannoy, bodisi Petra Josefa 
Alberta bodisi Eduarda, izvirajo iz prve polovice 19. st., vendar njihove ne-
posredne provinience ni moč zadovoljivo dokazati.
187
viri in literatura
arhivski viri
PAM, Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Gospoščina Viltuš, sign. 1859, Fascikel 1: Kupna 
pogodba.
PAM, Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Gospoščina Viltuš, sign. 1911016/2.
PAM, Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Gospoščina Viltuš, sign. 1911016/3.
č asopisi
Allgemeine Theaterzeitung, 1839, 1846.
Allgemeine Musikalische Zeitung, 1819.
Der Wanderer, 1836.
Grazer Zeitung, priloga Der Aufmerksame, 1814, 1816, 1817.
Grazer Zeitung, priloga Stiria, 1846.
Neue Zeitschrift für Musik, 1920.
Neue Wiener Musik Zeitung, 1852.
 187
 V leto 1840 sta tako datirana dva kozarca, ki sta nastala na Dunaju pri mojstru FL. (inv. 
št. N. 0006827/1 in N. 0006827/2. Oba kozarca sta v muzej prišla po letu 1945 (natanč-
nejši podatki niso zavedeni), verjetno leta 1946 iz Zbirnega centra. Morda jih je za sabo 
pustila družina Badl (kasnejši lastniki), ki je prav tako živela na Dunaju. Rudolf Gustav 
Puff opisuje naslednjo dediščino: »V preddverju opazimo povprečno sliko: Savel vrže kopje 
v Davida. V dveh gornjih nadstropjih so preproste, toda zelo okusne sobane, v pritličju pa 
pisarna. V slednji nam pokažejo nekaj kosov orožja nemškega izvora, ki so ga našli nekaj 
čevljev globoko v gramoznici ob cesti poleti in v pozni jeseni 1842, in sicer: nož, oblikovan 
skoraj kakor kosa, z držajem vred 1 čevelj dolg; še daljšo dvorezno konico zastavne sulice; 
odlomljen, zelo širok, toda ploščat meč, okoli 2 čevlja dolg, kose prsne plošče oklepa, štiri 
železne obroče 1 ½ palca premera, 3 palce dolgo bronasto zaponko itd.« Glej: Puff, R. G. 
1999, str. 121. 
64 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
tiskani viri
CARNERI, B. 1871, Bartholomaeus Carneri, Sittlichkeit und Darwinismus: drei Bücher 
Ethik, Wien, 1871.
Comitial Taschenbuch für das Jahr 1800, Regensburg. URL: https://books.google.
si/books?id=Zl5GAAAAcAAJ&pg=PA65&lpg=PA65&dq=von+Carneri&redir_
esc=y#v=onepage&q=von%20Carneri&f=false (Citirano: 20. 4. 2016).
Jahrbücher des Deutschen Nationalvereins für Musik und Ihre Wissenschaft, II., št. 18. 
30. 4. 1840. URL: https://books.google.si/books?id=qApDAAAAcAAJ&printsec=frontc
over&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false (Citirano: 20. 4. 2016).
Genealogie und Geschichte des, dem flanderischen Uradel angehörigen freiherrlichen Ge­ schlechtes der Lannoy: der Freiherrlichen Familie Goedel­ Lannoy gewidmet von Verfasser, 
Marburg, 1888.
LANNOY, E. 1848 (1), Eduard von Lannoy, Was Wir errungen haben/Was Wir erstreben/
Wie wir uns verhalten sollen: Ein populärer Vortrag für Jedermann, Tendler & Compagnie, 
Wien, 1848.
LANNOY, E. 1848 (2), Eduard von Lannoy, Fragen des Tages, Tendler & Compagnie, 
Wien, 1848.
literatura
ARISTOTEL, 2002, Aristotel, Nikomahova etika. Slovenska matica, 2002.
ASHBROOK, W. 1982, William Ashbrook, Donizetti and his Operas, Cambridge Uni-
versity Press, 1982.
BLAUKOPF, K. 1995, Kurt Blaukopf, Pioniere empiristischer Musikforschung, Hölder 
Pichler-Tempsky, 1995.
BRUCKMÜLLER, S. A. 2016, Magdalena Bruckmüller-Schindler, The diva between ad-
miration and contempt: the cult state of exceptional music artists in the 19
th
 century, v: 
Museoeurope 3, Evropa v času Franza Liszta [Elektronski vir] = Europe in the time of 
Franz Liszt: [zbornik mednarodnega simpozija, 13.–15. 10. 2016] = the collected volume 
of the symposium, 13.–15. 10. 2016 / http://www.museoeurope.si/userfiles/MuseoEuro-
pe_2016.pdf.
CORDES, P. 1982, Peter Cordes, Der Stadt, die Bürokration und das Haus Habsburg, v: 
Erzerherzog Johann von Österreich: Beitrage zur Geschichte seiner Zeit, Graz, Kulturrefe-
rat der Steiermärkischen Landesregierung, 1982, str. 21–32.
COOPER, D. E. 2008, David E. Cooper: A Philosophy of Gardens, Clarendon Press, Ox-
ford, 2008
COOPER, J. M. 2013, John Michael Cooper, Historical Dictionary of Romantic Music, 
Scarecrow Press Inc., 2013.
CVELFAR, B. 2002, Bojan Cvelfar, Knjiga gostov zdravilišča Rogaška Slatina 1823–1850, 
Zgodovinski arhiv Celje, 2002.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 65
DANIELS, S. 1993, Stephen Daniels, Fields of vision: The Common Landscape of America, 
Princeton Uniersity Press, 1993.
DRUZOVIČ, H. 1934, Hinko Druzovič, Franz Liszt v Mariboru: 16. 6. 1846, v: Kronika 
slovenskih mest, let. 1, št. 3, 1934, str. 235–236, Ljubljana.
ECKHARDT, M. 2008, Mária Eckhardt, Cataloque of the of the Liszt Ferenc Memorial 
Museum, Liszt Ferenc Academy of Music, 2008.
FLOTZINGER, R. 1988, Rudolf Flotzinger, Geschichte der Musik in Österreich, Styria, 
1988.
Franz Liszt’s Briefe, Band I., Von Paris bis Rom, Elibron Classics, 2005.
Franz Liszt’s Briefe, Band II., Von Rom bis an’ s Ende, Elibron Classics, 2006.
Franz Liszt’s Briefe, Band III., Briefe an eine Freundin, Elibron Classics, 2005.
GRANDA, S. 1974, Stane Granda, Graška Slovenija v času 1848/49, v: Zgodovinski časo­ pis, leto 28, št. 1/2, 1974, str. 45–84.
HABJANIČ, O. 2016, Oskar Habjanič, Darvinizem na Slovenskem, v: Zgodovinski časo­ pis, leto 70 (2016), str. 98–126.
HABJANIČ, O. 2016, Oskar Habjanič, Franz Liszt and Eduard von Lannoy on the small 
european tour in the year 1846: Graz – Maribor – Rogaška Slatina – Zagreb, v: Museoeu­ rope 3, Evropa v času Franza Liszta [Elektronski vir] = Europe in the time of Franz Liszt: 
[zbornik mednarodnega simpozija, 13.–15. 10. 2016] = the collected volume of the sym-
posium, 13.–15. 10. 2016 / http://www.museoeurope.si/userfiles/MuseoEurope_2016.pdf.
HANSLICK, E. 1869, Eduard Hanslick, Geschichte des contertwesens in Wien, Wilhelm 
Braumüller, Wien, 1869.
HERDER, J. G. 1995, Johann Gottfried von Herder, Filozofija zgodovine in njen pomen 
za oblikovanje človeštva, Inter-kulturo, Maribor, 1995.
JEITTELES, I. 1835, Ignaz Jeitteles, Aesthetisches Lexikon: Ein alphabetisches Handbuch 
zur Theorie und Philosophie des Schönen und der schönen Künste nebst Erklärung der 
Kunstausdrücke aller äesthetischen Zweige, Carl Gerold, Wien, Band I., 1835.
JEITTELES, I. 1835, Ignaz Jeitteles, Aesthetisches Lexikon: Ein alphabetisches Handbuch 
zur Theorie und Philosophie des Schönen und der schönen Künste nebst Erklärung der 
Kunstausdrücke aller äesthetischen Zweige, Carl Gerold, Wien, Band II. 1837.
JEITTELES, I. 1844, Ignaz Jeitteles, Eine Reise nach Rom, August Lewald, 1844.
KANTE, B. 2009, Božidar Kante, Estetika narave, Sophia, 2009.
KATALINIĆ, V, RIES, S. 2016, Vjera Katalinić, Sara Ries, National vs. International? 
Franz liszt in Zagreb in 1846, v: Museoeurope 3, Evropa v času Franza Liszta [Elektronski 
vir] = Europe in the time of Franz Liszt: [zbornik mednarodnega simpozija, 13.–15. 10. 
2016] = the collected volume of the symposium, 13.–15. 10. 2016 / http://www.museoeu-
rope.si/userfiles/MuseoEurope_2016.pdf.
KAUFMANN, E. 1990, Erika Kaufmann, 175 Jahre Musikverein für Steiermark – Graz, 
1815–1990, Graz, 1990.
KAUFMANN, H. 1965, Harald Kaufmann, 150 Jahre Musikverein für Steiermark, Musik­
verein für Steiermark, 1965.
66 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
KAISER, J. F. 1999, Joseph Franz Kaiser, Litografirane podobe slovenještajerskih mest, 
trgov in dvorcev (ur. Ivan Stopar, Primož Premzl). Umetniški kabinet Primož Premzl, 
Maribor, 1999.
KOREN, M. 2016, Koren Mirjana, Manor House Viltuš, The Summer Residence of Edu-
ard von Lannoy. Museoeurope 3, Evropa v času Franza Liszta [Elektronski vir] = Europe 
in the time of Franz Liszt: [zbornik mednarodnega simpozija, 13.–15. 10. 2016] = the col-
lected volume of the symposium, 13.–15. 10. 2016 / http://www.museoeurope.si/userfiles/
MuseoEurope_2016.pdf.
KUČAN, A. 1998, Ana Kučan, Krajina kot nacionalni simbol, Ljubljana: Znanstveno in 
publicistično središče, 1998.
LEGÁNY, D. 1984, Dezső Legány, Franz Liszt: Unbekannte Presse und Briefe aus Wien 
1822–1886, Wiener Musik Wissenschaftliche Beiträge, Band 13, 1984.
LA MARA, 1899, La Mara, Franz Liszt’s Briefe an die Fürstin Carolyne Sayn – Wittgen­ stein, Leipzig, 1899.
MILANI, R. 1999, Rafaele Milani, The Aesthetic Exploration of Landscape, v: Filozofski 
vestnik, letnik 20, št. 2, 1999.
OGRIN, D. 1993, Dušan Ogrin, Vrtna umetnost sveta, 1993, Pudon.
Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1850, Band II, Wien, Österreichischen 
Akademie der Wissenschaften, 1958, geslo: Eduard Hanslick, str. 183.
Österreichisches Biographisches Lexikon 1815–1850, Band IV, Wien, Österreichischen 
Akademie der Wissenschaften, 1966, geslo: Ignaz Kollman, str. 91.
PUFF, R. G. 1852, Rudolf Gustav Puff, Das neue Theater in Marburg, Marburg, 1852.
PUFF, R. G. 1999, Rudolf Gustav Puff, Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, 
Založba Obzorja, 1999.
RADULOVIČ, B. 1990, Radulovič Branko, Komisija za upravo narodne imovine in za-
plembe imetja: nastanek in organizacija KUNI, v: Arhivi, 1990, št. 1–2, str. 11–15.
REŽEK, A. 1964, Adolf Režek, Rogaška Slatina: na starih slikah, fotografijah, zemljevidih, 
spomenikih in kozarcih, Rogaška Slatina, 1964.
ROUSSEAU, J. J. 1959, Jean Jacques Rousseau, Emil ali o vzgoji, DZS, Ljubljana, 1959.
RUMPLER, H. 1997, Helmut Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa: bürgerliche Eman­ zipation und Staatsverfall der Habsburgermonarchie, Wien, Ueberreuter, 1997.
SILESIUS, E. 1844, Eduard Silesius, Spaziergang durch die Alpen von Traunstein zum 
Montblanc, volume 3, Wien, 1844.
STAUDACHER, I. M. 2003, Ilse M. Staudacher, Musik in Graz, v: Geschichte der Stadt 
Graz, Band 3: Kirche – Bildung – Kultur, 2003, str. 661–728.
SCHLÖGL, M. 2011, Michaela Schlögl, 200 Jahre Gesellschaft der Musikfreunde in Wien, 
Styria Premium, 2011.
SCHLOSSAR, A. 1878, Anton Schlossar, Erzerherzog Johann und sein Einfluß auf das 
Culturleben der Steiermark, v: Erzerherzog Johann von Oesttereich und sein Einfluß auf 
das Culturleben der Steiermark: Originalbriefe des Erzherzogs aus den Jahren 1810–1825 
(ur. Anton Schlossar), Wien, 1878, str. 1–50.
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 67
SCHOLES, A. P. 1985, Percy Alfred Scholes, The Oxford companion to music, Oxford 
University Press, 1985.
Slovenski biografski leksikon, zvezek 1 (ur. Izidor Cankar), Zadružna gospodarska banka, 
1925, geslo: Gustav Fellinger, str. 175.
SEMLIČ RAJH, Z., OMAN, Ž., MLINARIČ, L. 2012, Zdenka Semlič Rajh, Žiga Oman, 
Lučka Mlinarič, Maribor: mesto, hiše, ljudje, Stavbna zgodovina starega mestnega jedra 
med sredina 18. stoletja in letom 1914, Pokrajinski arhiv Maribor, 2012.
SMILES, S. 1863, Samuel Smiles, Self­ help (1859), Boston: Ticknor and Fields, 1863.
SMILES, S. 1889, Samuel Smiles, Character (1871), The Pioneer Press, 1889.
SMILES, S. 2008, Samuel Smiles, Duty (1875), Read Book, 2008.
SMILES, S. 2012, Samuel Smiles, Thrift (1880), Tredition, 2012.
SMILES, S. 2012, Samuel Smiles, Life and Labour (1887), John Murray London, 1931.
STOPAR, I. 1993, Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji: med Solčavskim in 
Kobanskim, 1993.
SUPPAN, W. 1960, Wolfgang Suppan, Heinrich Eduard Josef von Lannoy (1787–1853): 
Leben und Werke, Akademische Druck und Verlagsanstalt, 1960.
SUPPAN, W. 1963, Wolfgang Suppan, Liszt und die Steiermark, v: Studia Musicologica 
Academiae Scientiarum Hungaricae, 1963, str. 301–310.
SUPPAN, W. 1982, Wolfgang Suppan, Musik, v: Erzerherzog Johann von Österreich: Bei­
trage zur Geschichte seiner Zeit, Graz, Kulturreferat der Steiermärkischen Landesregie-
rung, 1982, str. 185–189.
SUPPAN, W. 1865, Wolfgang Suppan, Die Musiksammlung des Freiherrn von Lannoy, 
Fontes artis musicae, vol. XII, 1965, str. 9–22.
SUPPAN, W. 2009 (1), Wolfgang Suppan, Steirisches Musiklexikon, Graz: Akademische 
Druck und Verlagsanstalt, 2009, geslo: Anselm Hüttenbrenner, str. 310–312.
SUPPAN, W. 2009 (2), Wolfgang Suppan, Eduard von Lannoy (1787–1853): Komponist, 
Dirigent, Konzertveranstalter und Gesellschaftskritiker aus dem Umfeld Erzherzog Jo-
hanns, v: Blätter für Heimatkunde 83/3, 2009, str. 82–88.
ŠPENDAL, M. 2000, Manica Špendal, Iz mariborske glasbene zgodovine, Maribor, Ob-
zorje, 2000;
ŠPENDAL, M. 1975, Manica Špendal, Glasbene predstave na odru mariborskega gledali­ šča od 1785 do 1861, Obzorje, 1975.
The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley Sadie), New York, Grove, 
zv. IX, 1995.
The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley Sadie), New York, Grove, 
zv. X, 1995.
The New Grove Dictionary of Music and Musicians, (ur. Stanley Sadie), New York, Grove, 
zv. XIX, 1995.
VERBIČ, A. Š. 2004, Andreja Šalamon Verbič, Estetika angleškega krajinskega vrta 18. 
st., v: Borec: revija za zgodovino, antropologijo in književnost, št. 612–616, LVI/2004.
68 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2018/1–2 • razprave – studies
WEITENSTELDER, H. 1982, Hubert Weitenstelder, Zeitunglesen im Vormärz: Die 
Grätzer Zeitung, v: Erzerherzog Johann von Österreich: Beitrage zur Geschichte seiner 
Zeit, Graz, Kulturreferat der Steiermärkischen Landesregierung, 1982, str. 261–269.
WALKER, A. 1987, Alan Walker, Franz Liszt: The Virtuoso Years: 1811–1847, Cornell 
University Press, 1987.
WALKER, A. 1989, Alan Walker, Franz Liszt: The Weimar Years: 1848–1861, Cornell 
University Press, 1989.
WALKER, A. 1996, Alan Walker, Franz Liszt: The Final Years: 1861–1886, Cornell Uni-
versity Press, 1996.
WANDRUSZKA, A. 1982, Adam Wandruszka, Eine Kindheit in Florenz und Wien, v: 
Erzherzog Johann von Österreich: Beiträge zur Geschichte seiner Zeit, Band 2, Universi-
täts-Buchdruckerei Styria, 1982, Graz.
WOOLF, P. 1988, Penelope Woolf, Symbol of the Secon Empire: cultural politics and the 
Paris Opera House, v: Denis Cosgrove, Stephen Daniels, The iconography of landscape, 
Cambridge University Press, 1988.
WURZBACH, C. 1856, Constantin Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaiserthums 
Oesterreich, Band I, Wien, 1856.
WURZBACH, C. 1863, Constantin Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaiserthums 
Oesterreich, Band X., Wien, 1863.
WURZBACH, C. 1865, Constantin Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaiserthums 
Oesterreich, Band XIV., Wien, 1865.
WURZBACH, C. 1872, Constantin Wurzbach, Biographisches Lexikon des Kaiserthums 
Oesterreich, Band XXIV, Wien, 1872.
ZWEIG, S. 2008, Stefan Zweig, Včerajšnji svet, Mladinska knjiga, 2008.
ŽARGI, M. 1981, Matija Žargi, Kositer na Slovenskem, Narodni muzej Ljubljana, 1981.
ŽIŽEK, A., CVELFAR, B., MLACOVIĆ, D., 2003, Aleksander Žižek, Cvelfar Bojan, Mla-
covič Dušan, Zdraviliški dom v Rogaški Slatini, Zgodovinski arhiv Celje, 2003.
ŽMAVC BARAN, I., ILICH ŠLEBINGER, Z. 1977, Ivanka Žmavc Baran, Zora Ilich Šle-
binger, Bibliografija Slovenik v graškem »Der Aufmerksame« 1812–1842, v: Časopis za 
zgodovino in narodopisje: Glazerjev zbornik, leto 48, št. 1/2 (1977), str. 338–378.
bARon eD u ARD De lA nno Y’s (1787–1853) w o RlD o F thought 
summary
In his early youth, Lannoy, who was raised in a bourgeoisie clerk family, followed the 
Enlightenment thought of Jean Jacques Rousseau, Voltaire and Diderot. Sudden political 
changes and numerous reforms in the last third of the 18
th
 century enabled the educated 
bourgeoisie individuals to become part of the clerk elite; by working hard these individu-
als many times got royal titles. This was the time of a graduate handover of the power and 
influence from the aristocracy to the bourgeoisie. Eduard participated in the class that took 
the initiative of progress and his creative path was based on two of the most representative 
Oskar Habjanič, Miselni svet barona Eduarda pl. Lannoya (1787–1853) 69
symbols of the bourgeoisie era: theatre and press. The first one symbolised the world of 
good and beautiful; the second one stressed the desired freedom and truth. 
Eduard de Lannoy began his music era in Graz, where his first music works were staged. 
On the other hand, influenced by the circle of Ignaz Kollmann, he also published in Der 
Aufmerksame, the cultural supplement of the most read Styria newspaper Grazer Zeitung. 
Lannoy, who was used to living in big cities, moved to Vienna at the end of the 1820s and 
lived there during the concert seasons. He wrote music reviews, published new works, 
which were also staged in Vienna. Lannoy regularly wrote for the popular newspaper 
Allgemeine Theaterzeitung, which was the then central newspaper of the Monarchy. In 
numerous letters, he expressed very positive opinion of the opera singer Karolina Ungher, 
whereas he had a quite reserved opinion of Jenny Lind. He was very shaken by the Revolu-
tions of 1848, and afterwards, he withdrew from public life. As the unquestionable music 
authority from the middle of the 19
th
 century, he described his music legacy and his beliefs 
in the editorial of the first issue of Neue Wiener Musik Zeitung, which was published on 
1
st
 January 1852, three months before Lannoy’s death. 
Die g e DAnkenwelt D es bAR ons eD u ARD von lA nno Y  
(1787–1853) 
z usammenfassung
Von Lannoy, in einer bürgerlichen Familie von Beamten aufwachsend, nahm sich in frü-
herer Jugend den aufklärerischen Gedankenzirkel von Jean-Jacques Rousseau, Voltaire 
und Diderot zum Vorbild. Rasche politische Veränderungen und zahlreiche Reformen 
ermöglichten einzelnen ausgebildeten Bürgern im letzten Drittel des 18. Jahrhunderts 
den Aufstieg zu der Beamtenelite, die es mit fleißiger Arbeit öfters auch bis zu den Adels-
titeln schaffte. Es war eine Zeit der allmählichen Macht- und Einflussübergabe aus den 
Händen des Adels an das Bürgertum. Eduard fühlte sich am besten in der Klasse, die die 
fortschrittliche Initiative ergriff und dabei lehnte er sich bei seinem Schaffen an die zwei 
repräsentativsten Symbole der bürgerlichen Ära an: an das Theater und an die Presse. Das 
erste symbolisierte die Welt des Guten und Schönen, das zweite betonte den Wunsch nach 
Freiheit und Wahrheit.
Eduard von Lannoy begann seinen Weg zur Musikkunst in Graz/Gradec, wo auch seine 
ersten Werke aufgeführt wurden. Unter dem Einfluss des Kreises um Ignaz Kollmann 
publizierte er in Der Aufmerksame, der Kulturbeilage der meistgelesenen steirischen Zei-
tung Grazer Zeitung. Von Lannoy, der an das Leben in Großstädten gewohnt war, suchte 
sich Ende der 1820er ein neues Zuhause in Wien, wo er während der Konzertsaison lebte. 
Er schrieb Musikkritiken, verfasste neue Werke, die in Wien auch aufgeführt wurden. 
Regelmäßig schrieb er für die beliebte Zeitung Allgemeine Theaterzeitung, die damals zen-
trale Zeitung der Monarchie. In zahlreichen Briefen schilderte er seine positive Meinung 
über die Opernsängerin Karolina Ungher, wobei er über Jenny Lind eher zurückhaltende 
Meinung hatte. Von Lannoy wurde von den Revolutionen von 1848 sehr betroffen und 
zog sich danach aus dem öffentlichen Leben zurück. Als unbestrittene Musikautorität 
der Mitte des 19. Jahrhunderts beschrieb er sein Musikerbe und seine Weltanschauung 
im Editorial der ersten Nummer von Neue Wiener Musik Zeitung, die am 1. Januar 1852, 
drei Monate vor seinem Tod, erschien.