Uredništvo na obisku v KS Bratov Babnik
Se bo klobčič odvil?
Krajevna skupnost Bratov Babnik, ki meji na Podutik, Koseze in Dravlje, je ena velikih krajevnih skupnosti, kjerživi preko pettisoč Ijudi. Jedro predstavlja. Ljubljančanom zelo znano, naselje Draveljska gmajna. Poznajo jo po lepem okolju in še lepših individualnih hišah in stanovanjskih blokih. A videz žal vara. Resda so v krajevni skupnosti z rešitvijo nekaterih perečih problemov v preteklem obdobju uspeli stanje izboljšati. Vendar pa ne-močni zaradi nedokončane sanacije nekaterih zgradb v njej zgubljajo v svojih vrstah še tiste, do zdaj najbolj zagnane.
Pišemo leto 1987: to pa je že dobrih deset let od ti-stega dne, ko so se prvi stanovalci vselili v nova sta-novanja zgrajena v takratni »draveljski gmajni«. Stanovanja so bila zgrajena v rekordnem času, toda v začetku leta 1976, ko so se pričeli vseljevati prvi stanovalci, se je na krajevno skupnost Dravlje, Sta-ninvest in še kam vsul plaz pritožb na račun slabe gradnje in pomanjkljivosti v stanovanjih: razpokane stene, vlažnost, obstoječe razpoke so se večale, nastajale nove, v pritličnih stanovanjih je zaudarjalo po fekalijah iz kanalizacije, pa še In še. Pritožb sta-novalcev je bilo toliko, da se je tudi takratni Stanin-vest kaj kmalu zavedal, da z gradnjo le ne more biti */se v redu.
Zgrešena gradnja na močvirnatih tleh se je končno znašla na okrožnem javnem tožilstvu. Kljub znanim povzročiteljem te velikanske škode in nače-tih živcev številnih stanovalcev, zlasti v Plešičevi in ulici 28. maja, krivci za storjeno kaznivo dejanje še do danes niso poklicani na odgovornost. Nekaj let oozneje se je na dveh blokih (v Plešičevi) pričelo s sanacijo, a kaj, ko so se razmere po obnovi še po-slabšale. Po zadnjih informacijah IS SO Ljubljana-Šiška naj bi se sanacija nadaljevala v začetku me-seca aprila letos?!
Tone Jan, kot prvi predsednik Sveta krajevne skupnosti je takole strnil svoje misli: »Smo že v dai-gem srednjeročnem obdobju razvoja krajevne skupnosti, s sanacijo pa smo komaj na začelku. Ne ¦norem razumeti vodstvenih struktur občine, ki so se neodgovorno obnašale do tega problema, še manj Da razumem, zakaj krivci še do danes niso poklicani ia odgovornost. Skrajni čas je, da se s sanacijo na-jaljuje, saj je škoda iz dneva v dan vse večja, ob-iova pa dražja«.
Prizadetim stanovalcem pa niso prizanesli niti pri 'ežijskih stroških. Za pogon kotlovnic se uporablja jvoženi plin, ki je za večino stanovalcev predrag. In ;e upoštevamo slabo gradnjo in še slabšo toplotno
izolacijo, je toplotni učinek znatno manjši, zato jetudi večja poraba plina in temu je primerna cena, ki je prehudo breme za mnoge stanovalce. Plinski bojlerji pa so itak poglavje zase. Rad bi poznal tisto pa-metno »bučo«, ki si je na teh močvirnatih tleh omislila plin«, je med drugim razmišljal llija Trajkovski.
Domačini Dravelj vedo povedati, da je teren, kjer so danes stanovanjski bloki, močvirnat. To so vedeli tudi arhitekti in ostali, ki so se odločali za gradnjo. Rezultat: kadar so večji nalivi (krajani se zdaj bojijo naglega kopnenja snega), se podtalnica dvigne in kanalizacija odpove. Poplav v pritličnih stanovanjih ' je bilo doslej nič koliko. Ko bi bila saj podkletena, niti tega ne. Dovolj veliki neumnosti pred več kot dva-najstimi leti, bi radi brihtneži dodali še eno kapitalno, in sicer gradnjo železnice, nihče pa ob tem ne ra-zmišlja o kanalizaciji in podtalnici. Tako so komu-nalno urejenost komentirali Tone Jančič, Stanko Brumec, Aleksander Bole in Drago Vasiljevič.
Francka Brckan in Savka Jakopič stanujeta v naj-bolj ogroženem bloku na Plešičevi. Takojpo posku-sni sanaciji so tamkajšnji stanovalci prejeli položnice za polno stanarino (za stanovanja v blokih, ki so predvidena za obnovo, velja skoraj polovična cena), kar jim je zakuhal tudi nekdanji predsednik hišnega sveta, ki je brez soglasja zbora stanovalcev, dal pisno jamstvo »da je sanacija uspela!« Če je res uspela, zakaj je ponovno v programu sanacije dra-veljske gmajne. In če je tako. smatramo, da so sta-novalci upravičeni do plačevanja enake stanarine kot v ostalih blokih!
O draveljski gmajni bi še lahko govorili. Cvetk takšnih in drugačnih ne manjka. Zato se ni čuditi ne-jevolji in nezaupanju krajanov, saj so jim prazne ob-Ijube zrasle že čez glavo. Vsekakor so omembe vredni tudi uspehi, o katerih pa bi veljalo spregovoriti kdaj drugič. Tokrat le toliko, saj so našteti problemi več kot očitni in nujni takojšnje rešitve!
Jože Čurin