íálf i V> v««»» 78048 Director y Administrador LUDO VICO FURLAN ★ calle Coronel Ramón Lista 5158 U. T. 50-5502 Naročnina: Eno leto $ 5.—; % leta $ 3.— Posamezna štev. $ 0.15 PROUICA JUSTICIA PERIODICO YUGOSLAVO - KSLOVKNO IMPRESOS DIFERIDOS , TARIFA REDUCIDA Registro de la Propiedad Intelectual No. No. Štev. 1. Buenos Aires, 20 de Septiembre de 1945 AÑO — LETO I. Obravnava proti Mihajlovlčevl Skupini Javna obravnava proti članom Draže Mihajlovičevega Centralnega narodnega odbora se je pričela na višjem sodišču jugoslovanske vojske dne 28. julija od 4:30 popoldne v Belgradu. Politični in vojaški funkcionarji njegove organizacije ter vohuni in saboterji 80 med obtoženci. Višje vojaško sodišče sestoji iz predsednika ter podpolkovnika Mihajla Stankovi-ča, maj. Mihalja Jankoviča, poročnika V. Petroviča in tajnika podpolkovnika Todorja Popadiča. V veliki dvorani juristične fakultete, kjer se obravnava vrši, je bil zaseden vsak stol in čim so obtoženci bili pripeljani v dvorano, so se slišali klici: Smrt mesarjem! Izdajalci! Na vislice z morilci! Doli s podrepniki okupatorja! Po dvorani so odmevali raztreseni ▼zkliki: Obesite jih! Prihod članov ▼ojaškega sodišča je bil pozdrav-Ijan z navdušenjem in klici: ži-▼jo ljudsko sodišče! Ko je vzklikanje poleglo, je predsednik sodišča podpolkovnik Mihajlo Djordjevič prečital imena obtožencev. Glavni narodni toži-telj je prečital izjavo, ki so jo napravili obtoženci, kakor tudi drugo evidenco proti njim, katera ilustrira izdajalske aktivnosti za časa okupacije in po osvoboditvi dežele. Po prečitaniu obtožnice, kar je trajalo 2 uri, je javni toži-telj za Srbiio podpolkovnik Minič bil z navdušenjem pozdravljen. Med obtoženci so: tajnik odbora dr. Djuro Djurovič; podpredsednik odbora Mustafa Mulalič, publicist in bivši narodni poslanec; član odbora Aleksander Al-sentijevič, penzijonist in bivši narodni poslanec; Aleksander Pavlo-vič, belgrajski odvetnik; dr. Božidar Popadič, bivši svetnik pri mi-nisterstvu za poljedelstvo; Aleksander Popovič, bivši načelnik mi-nisterstva za socialne zadeve; Bra-nislav Ivkovič "Brana", belgrajski sodnik; Ljubica Trifunovič, bel-grajska advokatinja in bivša narodna poslanka; Nikola Raspopo-vič, odvetnik iz Belgrada; tudi poveljniki Mihajlovičevih čet Voki-slav Lukacovič, bivši zasebni u-službenec tvrdke "Bakinjal"; Ar-sen Kljesčevič; četniški major Dragutin Keserovič; major bivše jugoslovanske armade Vojin Voji-no^ič, belgrajski odvetnik in četniški komandant za Kolubar dis-trikt. Obtoženi so odgovornosti kot člani Mihajlovičeve organizacije za izdajalska početja med in po okupaciji. (VII/29.) Mihajlovičevci priznavajo pomoč nacijem Obravnava proti takozvanemu Centralnemu narodnemu odboru Draže Mihajloviča in poveljnikov njegovih čet se je včeraj nadaljevala (29. julija) pred višjim sodiščem jugoslovanske vojske. Včeraj je bilo zaslišanih več članov Centralnega narodnega odbora, med njimi tajnik Jure Jurovič (Djuro Djurovič). Izjave obtožencev so razkrile politično platformo Draže Mihajlovičevega gibanja, Mihajlovičevi najožji sodelavci so priznali, da je njihova organizacija služila sovražniku v borbi proti svojim lastnim ljudem. Obtoženec Mustafa Mulalič, podpredsednik takozvane-ga Centralnega narodnega odbora, je rekel: Videl sem nemške oficirje in muftije, ki so prišli v Mihaj-lovičev glavni štab, in vedel sem, da so četniki dobili orožje, strelivo in drugo opremo od Nemcev. Jure Jurovič, obtožen zločinov, katere je sodišče neovrglivo dokazalo, je po obravnavi rekel jasno in kar naravnost: Danes mi je popolnoma jasno, da je Mihajloviče-va organizacija kolaborirala s sovražnikom direktno. —Drugi obtoženci so opisali kolaboracijo Mihajlovičevih zastopnikov z Nemci in Nedičem (srbskim kvizlingom). Ob pričetku obravnave je Jurovič skušal zaplesti zapadne zaveznike v Mihajlovičevo zadevo, toda ga je sodišče ustavilo. Da se zagovorniki lahko pripravijo, je sodišče zaključilo preiskati te okolščine tajnem zasedanju. Obravnava se danes nadaljuje. (VII/30.) Potsdamska Konferenca in Jugoslavija V deklaraciji o zaključkih, ki so jih na konferenci v Potsdamu sprejeli predsednik Truman, novi premier Attee in generalísimo Stalin, ni bilo direktno ničesar orno-. njenega glede Jugoslavije. Je pa Jugoslavija direktno prizadeta, zlasti Slovenija. Vprašanje bodočnosti Trsta je povezano z zaključkom glede mirovne pogodbe za Italijo, ki jo imajo sestaviti zunanji ministri Velike Britani j e, Francije, Kitajske in Sovjetske zveze ter ameriški državni tajnik Byrnes. Ta mirovna pogodba za Italijo ima biti sestavljena na prvem sestanku omenjenih državnikov meseca septembra v Londonu. V njej bo odločeno glede bivših italijanskih kolonij v Afriki ter teritorijev spornega značaja. Ta teritorij je predvsem Slovensko Primorje in Trst, ki ga zahteva Jugoslavija. Ali ga bo dobila? Premestitev angleškega feld-maršala Alexandra za vojaškega governerja Kanade je dobro znamenje. Njegova zahteva (ki jo je podprl ameriški državni podtajnik Grew), da se morajo jugoslovanske čete umakniti iz Primorja, je izzvala takozvano "tržaško krizo'' in postavila angleške in ameriške diplomate v neprijetno zadrego. Prisiljeni so bili napraviti kompromis glede okupacije Istre in Slovenskega Primorja. Bodočnost Trsta je velevažnega pomena ne samo za Slovenijo in Jugoslavijo, temveč za vse slovenske narode. Ti gledajo z velikim zaupanjem na Moskvo, če bo Sovjetska zveza močno podprla zahteve maršala Tita, bo Trst poverjen Jugoslavi-jiji. S Trstom bo šlo vse jugoslovansko zaledje, ki ga je Italija dobila.leta 1918. Druga možnost je, da postane Trst mednarodno mesto pod upravo Jugoslavije, Avstrije, Ogrske, čehoslovaške in Italije. V tem slučaju bi njegovo zaledje spadalo pod Jugoslavijo. Upanje Italije, da bo Trst zopet pod Italijo, se ,je omajalo ob zmagi delavske stranke v Angliji. Bodoče italijanske meje bodo nedvomno zapopadene v mirovni pogodbi. Vse to pomeni, da končno vprašanje Trsta in Slovenskega Primorja ne bo čakalo mirovne konference, temveč bo rešeno v prihodnjih teh tednih. Mirovna konferenca, ki se bo vršila najbrž prihodnjo spomlad, bo le pritisnila pečat na zaključke, ki so jih napravili pred meseci predstavniki Amerike, Sovjetske zveze in Velike Britanije. ZASEDANJE AVNOJ-A IN KONGRES NOF. 3. avgusta se je pričelo zasedanje AVNOJ-a (parlamenta) v Belgradu. Baviti se ima z resnimi problemi, ki so zajeli Jugoslavijo po osvoboditvi dežele in v razdobju, predno se vršijo narodne volitve o vprašanju bodoče oblike vlade. Istočasno se je vršil v Belgradu tudi kongres zedinjene Narodne osvobodilne fronte (NOF) ali po-tične organizacije, ki jo je porodila osvobodilna borba. V njej so zastopane vse politične stranke, ki se načeljno strinjajo z devetimi temeljnimi točkami plataforme. V svojem pozdravnem govoru se je maršal Tito dotaknil tudi bodoče oblike demokratične 'federativne Jugoslavije in strogo naglasil nezdružljivost demokracije in monarhije. Poudaril je, da mora bodoča Jugoslavija biti ne samo fe- derativna, temveč tudi FEDERATIVNA REPUBLIKA. To je govoril kot član NOF. To je izzvalo tudi v Ameriki ostro kritiko nekaterih komentatorjev, ki pišejo in govorijo v korist starega reda. Prosluli H. V. Kaltenborn je obtožil Tita, da je s tem prelomil pogodbo, ki je določala, da bo narod v svobodnih volitvah odločil o obliki vlade. Kaltenborn je pretkan maček, ki dobro pozna razliko med Narodno osvobodilno fronto in AVNOJ-om, a je v svojem strupenem komentarju delal vtis, kot da Tito govori v imenu parlamenta. Propaganda proti Titu (proti Slovanom je umetna in od kar je umrl predsednik Roosevelt prihaja na dan v raznih oblik h. Najprej je prišel "tržaški incident", ki ni bil nobena slučajnost, nato Koroški. Vprašanje povrnitve kralja Petra je tretji. Zakaj morajo prvačiti Amerikanci, ki so se prvi otresli kraljevskih verig, v prelivanju krokodilovih solz za skrahi-rane evropske prestolčke, je več kot pa zamore umeti poprečni re-publičasnki Amerikanec. Kako naj to urneva poprečni Evropejec? Taka propaganda v inozemstvu Titu pač ne škoduje doma, temveč ga dela še'bolj priljubnega med narodom, ki je videl svojo bodočnost le na levi cesti. Desna pot pa bi vodila nazaj v stari red, ki je prinesel Jugoslaviji toliko gorja, vsemu svetu pa največjo katastrofo. Narodi Jugoslavije so v svojem lastnem konceptu že rešili te vprašanje. Faktično pa bodo ta koncept napisali na svoje glasovnice meseca novembra. JUGOSLAVIJA ZAHTEVA ODŠKODNINO London, 15. — Glasnik jugoslovanske vlade je izjavil da Jugoslavija bo na konferenci ministrov zunajnih poslov, ki se vrši v Londonu, predstavila Italiji štiri zahteve : 1.—Jugoslavija zahteva popolno suverenost nad Istro, uključivši Trst, upoštevajoč da je večina slovenskega prebivalstva. IstočasHt) sprejme načrt štirih velikih da tržaško pristanišče postane mednarodno. 2.-*-Jugoslavija zahteva od Italije vojno odškodnino. Italija je odgovorna za tretji del padlih ju-goslovanov v sedanji vojski. 3:-—Zahteva povrnitev nepremičnine, uključivši velike reserve zlata last države kakor tudi industrijskih strojev katerih se je polastila Italija. 4.—Zahteva da se izročijo vsi vojni zločinci, odgovorni za. izvršene zločine za časa okupacije, da jih bodo sodila jugoslovanska sodišča. VIČ« 21 a dan °b 15- letnici Bazoviške tragedije Brez domišljavosti in sanjaškimi načrti, vendar s polno zavestjo in s najlepšimi nadami stopamo s to prvo številko "Pravice" pred slovenske izseljence. Prihajamo v času ko se Jugoslavija dviga iz razvalin dolgotrajne vojne v kateri se je odločala njena usoda. Tisoči in tisoči naših najboljših bratov, ki so darovali svoja mlada življenja za svobodo in pravico, niso bili zaman. Zaključena in zapečatana je, upamo da zavse-lej, krvava zgodovina slovenskega naroda, ki je skozi stoletja krvavel na lastni grudi, tlačen od turkov in grofov pa do sedaj, ko "se je sam znašel v šapah podivjanih fašistov". Naša zemlja prepojena s krvjo slovenskih kmetov, ki so se z golimi rokami, morda podzavestno bojevali in umirali za iste pravice proti srednjeveškemu fevdalizmu, je danes končno svobodna in združena kakor ni bila nikoli prej z ostalimi brati Jugoslavije. Nista zaman umrla A. Laharnar in Matija Ga-bec v rokah grofovskih krvnikov, kakor tudi ni bil zaman žrtvovan cvet slovenskega naroda, v borbi proti barbarskemu nacifašizmu, ki ni v svojem bistvu nič drugega kakor nadaljevanje hirajočega fevdalističnega sistema. Kaj bi se zgodilo če bi naš narod v tistem kritičničnem položaju udano pričakoval ukaza beograjske čaršije in ne bi sam prejel za orožje ter branil svojo domačijo? Ali pa da, da bi pričakoval križem rok rešitve od zgoraj, ali morda z one strani Atlantika?- če pogledamo nekoliko na Grčijo, Belgijo in Italijo bomo videli da se evropskim demokracijam nič dobrega ne obeta. Nesmiselno je misliti da je politika angleških torijev — okoli katerih se zbira vsa svetovna reakcija — za uničenje nacifašizma. Zato smatramo da je protidemokratsko vsiljevati stare kraljevske garniture, katere bi se morale obdržati na površju le s pomočjo bajonetov, ne pa po prosti odločbi narodov. Mnogo je bilo v Jugoslaviji tudi Krpanvih posnemalcev, ki so nemali klobuk pred tujim gospodarjem toda slovenskega naroda niso s to politiko ponižnosti morali prepričati. Danes ko Nova Jugoslavija vstaja iz ruševin in gre novim, ciljem naproti, se takozvani ubežni politiki na vse načine prizadevajo ustvariti novih sporov, da bi zopet začeli s političnimi spletkami, ki bi služile edino v njih osebne koristi. Mi v izseljeništvu iz teh stolpcev "Pravice" bomo podpirali in zagovarjali Novo Demokratično in Federativno Jugoslavijo, kakor smo z navdušenjem podpirali borbo njenih narodov. Nismo bili nikalcoršni ■preroki če smo kedaj napisali, da bo iz te vojne nastala nova Jugoslavija na demokratični podlagi, verovali smo in še danes smo trdno prepričani da narod, ki si je v gozdovih in hribih pisal najlepšo stran zgodovine, tudi danes zna ustvariti in zgraditi trdno podlago za boljšo bodočnost. Nam. ni prijetno posegati v preteklost. Bili smo prvi, ki smo razumeli borbo našega naroda, ki se je postavil po robu nacifašističnemu osvojevalcu. V tistem času, ko je jugoslovanski narod šel skozi najstrašnejšo noč svoje zgodovine, ko je njegovo telo krvavelo iz tisočerih ran, ko se je moral boriti proti notranjim in zunajnim sovražnikom, bili smo prvi, ki smo dvignili zastavo partizanske borbe, čim je prodrla v svet o partizanski borbi ?irom Jugoslavije. Bili smo prvi, ki smo obsodili izdajalsko početje Draže Mihajloviča in ostalih kvizlingov. Mi smo se odločno in brez kolebanja postavili na stran N. O. F. in njenega voditelja maršala Tita, na Vseslovanskem kongresu smo javno obsodili Dražo Mhajloviča, ter proglasili A.V.N.O.J. za edino legalno in legitimno oblast Nove Jugoslavije. Mi želimo, da bi v tej, za slovenski narod tako odločilni dobi, ves slovenski tisk izbral eno in edino pot, to je tisto pot nove demokratične in federativne Jugoslavije, óe bomo po tej poti šli sporedno si bomo ' morda nekoč stisnili roko v spravo in dosegli toliko zaželjeno združitev. Drugače ne. * Danes, kakor včeraj stopamo v boj za pravice našega naroda, v boj proti vsem onim, ki so do včeraj stali ob plotu in čakali izid krvave jugoslovanske tragedije. Za nami je preteklost, ki je najbolši porok naše zavednosti, naše vztrajnosti in naše solidarnosti z vsemi trpečimi narodi. Naša borba nam daja zadoščenja in nam vliva novega poguma za nadaljevati borbo v dobrobit našega naroda. šestega septembra je minulo 15. let odkar je italijanski fašizem izvršil nad našim narodom enega izmed največjih zločinov v takozva-nem "mirnem času". Petnajst let je poteklo odkar so bili ustreljeni v Bazovici štiri mladi fantje, žrtve fašističnega tribunala: Bidovec Ferdo, Miloš Zvonimir, Marušič Franjo in Valenčič Vekoslav. Letos — bolj kot druga leta, je potrebno da zastavimo korak in obudimo spomin na tržaški proces, katerega posledice so pustile tako globoko rano v našem narodu. Ni naš namen, da bi tukaj podrobno analizirali ta za Slovence tragični zgodovinski dogodek; to so že in bodo nedvomno še napravili rojaki doma. A nekaj vendar danes, kljub žalostni obletnici, z veseljem beležimo, in to je, da danes že vidi vsa svetovna javnost na kateri strani je bila pravica in na kateri krivica, kdo so bili legitimni borci - mučeniki in kdo pustolovci zločinci. Za nas je bilo vse to jasno, in prav zato nas je tembolj bolelo, ko smo videli, da veliki del svetovne javnosti ne vidi in se ne zanima kaj se godi na naši zemlji. Bili smo premalenkostni, preveč ubogi in za mnoge "nekulturni". Prav zato nismo mogli tekmovati z fašističnimi agencijami, ki so ob raznih prilikah, kakor za časa tržaškega procesa, razpošiljale v svet raznovrstne laži, blateč in sramoteč naš narod. . Kaj je vedela širša svetovna javnost o fašizmu pred dvajsete-mi ali recimo pred petnajstimi leti? In vendar so bili že takrat zloglasni otoki Lipari, Ponza in drugi polni Slovencev. In ječe! Samo na tržaškem procesu 1. 1930. je bilo izrečenih 78 obsodb med katerimi štiri smrtne, ostale pa od 2l/> do 20 let ječe. Pa še ni v tem za-popadeno vse zlo, ki ga je takrat bahaški fašizem vršil nad našim narodom. Kje so še vsi oni krvavi dogodki, ki so jih izvršile fašistične tolpe v sleherni vasici na Primorskem ! Kje so že zabeležene vse one dolge noči, ki so jih preb-dele stotere slovenske matere v strahu za življenje svojih sinov! In mladina! Koliko ponižanja je bila deležna v dobi črnega suženjstva, braneč svoje domove in kulturne ustanove! Potrebno je, da ponovno zapišemo kako se je izrazil na tržaškem procesu fašistični državni tožilec, Cristini. Dejal je med drugim: "Slovencem in Hrvatom smo pustili šole in društva, ker smo mislili, da bodo oni, ki imajo "čast" (sic!) se zvati italijanske državljane, znali to upoštevati" itd. Pedia laž! Pesek v oči svetovni javnosti, ki k sreči veliki del si je danes že v svesti kaj je bilo res in kaj ne. Fašizem je včasih res malo popustil v svojih nastopih, a to je bila političen manever, ki je im^l določen namen naš narod-in pozneje tudi druge - bolj in boj za-sužniti. Znano je, da se je fašizem za dosego svojih imperjalističnih ciljev, posluževal vsakovrstnih sredstvi. Saj se je res "hvalevredno" potrudil sam bivši minister ital. fašistične vlade grof Galeazzo Ciano, da je na koncu svetovne drame publika lahko čitala njegov famozni Dnevnik, ki ga je pisal kot večletni minister zunanjih poslov."/«, kakšna leta so to bila!", kakor je sam vzliknil. Nas ne zanima toliko Galeazzov cinizem kolikor one beležke, ki jih lahko smatramo za resnične. Neki dan je grof Ciano zabeležil sledeče: "Slovencem in Hrvatom bomo dali gotove svoboščine, potem pa bomo seveda uzdo potegnili". In tako je bilo! Toda naš narod se ni dal varati in posledice fašistične hinavske politike so bile prav obratne; niti preganjanja, niti procesi niso zatrli odločne volje našega naroda: PRIBORITI SI SVOBODO. Svetovna vojna je našla slovenski narod, res ne še določeno organiziran, toda odločno pripravljenega žrtvovati vse za svobodo. In komaj je vzplamtel divji ogenj, že se je v Sloveniji organizirala Slovenska Osvobodilna Fronta, v kateri so se združile vse zdrave in napredne sile našega naroda. Mnogo vode je poteklo od takrat pa tudi mnogo krvi. Je manjkalo še skoraj eno leto do konca krute borbe, ko je Maršal Tito povedal, da je že padlo 100.000 Slovencev za svobodo domovine in da imajo Slovenci vso pravico zahtevati svoje in biti svobodni. Bazovica kraj, kjer so padli pred 15. leti štirje slovenski borci ni še po-nolnoma svoboden. Toda mi verujemo v svobodo, ker verujemo v življenje onih, ki so zanjo padli. Naša misel je danes na njih grobovih. A. D. Mimogrede Kdo smo? No, saj res skoraj bi šli preko brez da bi povedali kdo smo. čeprav bi tako tudi napravili bi večina naših čitateljev nas vseeno razumela. Da bi pa nihče ne ostal v dvomu, čutimo našo dolžnost, da se tudi potom nekako mi mimogrede prestavimo. To pa ne napravimo radi morebitnih zakonov olike, še manj pa radi kakšne osebne časti, napravimo to zgolj radi tega da bo "Pravica" pravično sprejeta, med našimi rojaki, ter da bo tako tudi uspešno služila glavnemu namenu s katerim je bila ustanovljena; to je pomoč in pomoč iz razvalin vstajajoči Federativni Jugoslaviji. Pred letom morda bi to zadostovalo, danes pa to ne zadostuje več, namreč dobro nam je znano, da včerajšnji zagovorniki jugoslovanskega krvavega režima, so čez noč menjali srajco, samo srajco, in danes vzklikajo živijo Tito. Danes ne sme biti več čas pomislekov in ugibanj, zato pa dodajamo: Vsi, ki smo pri "Pravici" smo bili že od prve ure na strani Titove Osvobodilne Fronte. To je naša legitimacija in pri tej naša imena so odveč. ★ Marsikje pravica pride prepozno, znano posebno mi iz Primo- Iz U. S. J. OTROŠKI ODSEK U. S. J. vabi vse otroke slovenskih stari-šev da se pridružite k našemu delovanju za nabiranje prispevkov "za pomagati našim dragim bratom v Jugoslaviji, ki toliko so trpeli v zadnji vojski. Pričakujemo da apel na vaša mlada srca za to človekoljubno akcijo ne bo zaman. , Odbor. Pred tremi meseci ko se je ustanovil Slov. pododbor U. S. J. za Piñeyro-Avellaneda za nabiranje pomoči našim rodnim bratom v Jugoslaviji se nas je zbrala prav majhna skupina ljudi. Danes je že vse drugače, število članov dnevno narašča, dasiravno je še veliko naših rojakov ki so še izven naše organizacije. Niso še postali člani radi tega da se ne strinjajo z našim delovanjem ali da nočejo pomagati, temveč dozdaj niso so še' vedeli da obstoja organizem v pomoč Jugoslaviji. Drugi pa ki vedo da obstoja so popolnoma brezbrižni in se izgovarjajo da imajo čas pomagati. Ampak, to ni tako, pomagati moramo danes, ker jutri morda naši bratje nas ne bodo potrebovali. Naši bratje so dali vse za svobodo. Če pomislimo koliko je pretrpel jugoslovanski narod tekom te vojske? To vedo le oni, ki so vse to pretrpeli. Bili so goli in lačni, pa vseeno njih trdna volja je bila ne kloniti pred tujini zavojevalcem. Le z nadnaravnim pogumom in voljo so izvojevali svobodo. Padla je nanasitna nacifašistična zver in njeni sodelavci. Naša dolžnost je da pomagamo našim hrabrim bratom, da hladimo rane naših najboljših junakov. Rojaki! Tovariši, tovarišice iz Piñeyra - Avellaneda, pristopite v naše vrste. Na delo; pomagajmo našim bratom, ki sedaj potrebujejo naše pomoči, jutri bo prepozno. Beseda jutri ali pa drugič bomo pomagali je izključena. Naše geslo je pomagati danes, ker jutri bo prepozno ali pa ne bo imelo pomena. A. Hrvatin. rja, kjer še sedaj hočejo tuji trgovci urediti meje s pomočjo stare "vagé", kar pa smo prepričanja, da se jim ne bo posrečilo. Nekateri so mnenja, da mi v tujini ne moremo prav nič storiti v ta namen. Takšno mišljenje je zelo napačno in škodljivo ter kot tako zna samo ovirati pravilni razvoj gibanja za popolno osvoboditev vseh Jugoslovanov. Vse to bi že šlo ako bi ne bih hujšega, namreč mislimo na one elemente, ki so še včeraj udrihali po osvobodilni fronti, po Vseslo-vanskem kongresu itd. itd. danes pa so si nadeli krinko (čemu?) in dvignili zastavo Titove Jugoslavije. Mi se prav malo razumemo na politiko, toda v tem oziru vseeno vidimo kdo tiči za grmom, in ravno radi tega se bomo še tesneje oklenili "PRAVICE", .katera je poklicana, da v naši naselbini vrši svojo Jugoslovansko dolžnost. "PRAVICI" NA POT. . . čas v katerem živimo je najbolj viharna doba človeške zgodovine. Civilizacija in kultura sta dosegli višek v tej dobi resnica je pa, da je tudi moderno barbarstvo doseglo višek. To nam je dokazala svetovna vojna, ki ni priznala svetosti materinstva niti pravice otroka, oba sta bila izpostavljena poginu in smrti prav tako kot vojak v strelskih jarkih. Tudi mi naseljenci tu v Argentini čutimo brutalnost vojne in njene posledice. Naš smoter pa je: uničiti nasprotnike za vsako ceno. Nikoli še ni prihajalo hrepene-je po miru iz globljih globin človeške duše kakor pri današnjem izmučenemu človeku. Nikoli ni bil klic po pravici tako glasen kakor danes. Upanje imamo, da se bo to hrepenenje po pravici tudi izpolnilo. Nihče se danes ne more povsem izogniti trpljenju in nemiru ki je zajel celi svet. In bolj kot kdaj poprej išče človek opore, nasvete, tople besede, sorodne misli, vzpodbude. V današnjih dneh je dobra knjiga ali dober list človeku še vse bolj potreben kakor kdaj koli poprej. Zvest prijatelj mu je, prijatelj, ki ga v težkih trenutkih preizkušnje ne pusti na cedilu, prijatelj ki mu pomaga v stiski, ga spremlja v osamelosti in ga bodri v težki življenski borbi. Uredništvu "Pravice" želim mnogo uspehov ter mu priporočam naj si vzame cilj, da bi postal list naš, list ki bo vsakemu slovenskemu možu, ženi in dekletu nenadomestljiv prijatelj in vodnik skozi življenje. želim tudi, da bi bil v listu ženski kotiček, da bi za naše tovarišice pisal socialne članke itd. Tovariši, tovarišice! Vsi na delo za "Pravico" ki je vzklila iz poteptane a na novo izorane njive. P. Kodelja. i i Državniške Modrosti" Naših Izdajalcev v Rimu U. S. J. PODODBOR PIÑEYRO Vabi vse cenjene rojake in rojakinje na plesno zabavo, katera sebo vršila dne 29. septembra t. 1. v dvorani ulica Manuel Estevez y Dean Funes, Avellaneda F. C. S. Začetek ob 21. uri zvečer. čisti dobiček je v prid našemu narodu. Svira orkester "TITO". Moški 1.00 Ženske prosto. Elegantne obleke po najnovejšem kroju, si lahko nabavite pri Krojačnici " G O R I CA" Fran«' Lcfoan ★ WARNES 2191 Se priporoča rojakom dobro znana ČEVLJARNICA Delo solidno Brankovi« MORLOTE 138 L a Paternal Primorska s Trstom, Koroška in deli Tirolske, ki so prišli po prvi svetovni vojni pod Italijo, naj bi tvorili zvezno državo po švicarskem vzoru. Rim, zakasnelo (Reuter) — Hubert Harrison, Reuter j ev posebni dopisnik, poroča: Inozemski dopisniki v Rimu so bili izpostavljeni že vsakovrstni propagandi glede vprašanja Trsta, toda najnenavadnejši dosedaj sestavljeni načrt za ureditev tega vprašanja je zelo skrivnostno "predala" skupina Slovencev, ki pripada bivši "slovenski klerikalni stranki" ter je predlagala, da naj postane Trst glavno mesto nove zvezne države, osnovane na kantonalnem sistemu, ki je bil tako uspešen v Švici. Novo državo naj bi tvorila Istra, Koroška in tisti deli avstrijske Tirolske, ki so bili po letu 1919. pod italijanskim gos-podstvom. Ta načrt, ki ga vzdržujejo, naj bi uredil vsa pereča vprašanja teh zelo zvnemirljivih pokrajin, kjer so Italijani, Jugoslovani in Avstrijci pomešani v skoraj neločljivo zmes. Harrison nato nadaljuje: Jugoslovani, ki tvorijo večino ljudstva, če vzameno vse ozemlje kot celoto, zahtevajo Jugoslavijo, večja mesta pa zahtevajo zase Italijani ki so v večini, če vzamemo mesta sama brez njihovega zaledja. Med vojno so Italijani in Nemci zahtevali zase Slovenijo. Razdelili so si jo ter jo skušali s terorističnimi ukrepi izprazniti Slovencev ter jo napolniti z italijanskimi in nemškimi naseljenci. Koroška, ki so jo po prejšni vojni odstopili Avstriji, je imela ob tistem času le 38% nemško govorečega prebivalstva, ostali so govorili slovenščino kot svoj materni jezik. Vse odtlej je bila Koroška jabolka spora med Avstrijo in Jugoslavijo. Nedavno je Tito zasedel to ozemlje ter izgnal tamkajšne nemške čete, na zahtevo maršala Alexandra pa so se jugoslovanske čete zopet umaknile. Oni del avstrijske Tirolske, ki so ga po prejšni vojni iz strateških ozirov dodelili Italiji, je bil do nedavno vzrok prepirov med Italijo in Nemčijo. Fašisti so izvedli silno kampanjo za poitali-jančenje, toda, čeprav so izbrisali celo nemška imena na pokopališčih, jim vendar ni uspelo, da bi izbrisali iz duš mnogih izmed prebivalstva spomin na njihovo avstrijsko preteklost. Slovenski klerikalni propagandista ki so med vojno organizirali slovensko modro in belo gardo, da bi se bojevala proti "boljševiš-kim" partizanom, ki so stremeli, da svojo deželo osvobode izpod nacističnega in fašističnega gos-pridstva, pravijo, da taka nova švicarska država, v kateri bi bile italijanščina, slovenščina in nemščina enakopravni jeziki, ne bi le rešila celega šopa trnjevih mednarodnih vprašanj, temveč bi bila tudi branik, preko katerega se ne bi moglo širiti proti zapadu ono, kar imenujejo "Titovo boljševiza-cijo Jugoslavije". Vsi deli te predlagane nove države so vseskozi katoliški in smatra se, da bi zamisel imela polno podporo Vatikana. Kot nadaljni razlog za ustvarjenje te nove zvezne države, zatrjujejo slovenski klerikalci, da bi mogel Trst postati le na ta način zopet to, kar je bil pred prvo svetovno vojno — prosto pristanišče vse Osrednje Evrope. Pod nadzorstvom te nove demokratične države bi Trst lahko postal zopet pristanišče za severno Jugoslavijo, vso donavsko kotlino, južno Nemčijo in vso vzhodno Italijo. "Vendar pa je" zaključuje Harrison svoj članek, "baš v onih delih z Slovenci naseljene zemlje, kjer je pred vojno prevladovala tuja sila — v Istri in na Koroškem, partizansko rodoljublje med vojno najsvobodneje procvitalo. Več kot tri leta se je slovensko gibanje odpora v teh pokrajinah bojevalo proti prevladujoči moči fašističnega in nacističnega vojnega stroja in borilo se je z znatnim uspehom, kajti ohranilo je med vsem tem razdobjem svojo svobodo po gorskih predelih svoje dežele ter s tem znatno doprineslo k zavezniški zmagi. Zdaj dela ta partizanski živel j za priključitev k demokratični federativni Jugoslaviji in se bo kar najkrep-keje uprl vsakemu predlogu, da bi združena Slovenija postala del katere koli druge države." ★ Prinašamo ta primer "državniške modrosti" naših izdajalcev, nekdanjih samozvanih voditeljev slovenskega naroda; prinašamo ga dobesedno, kakor ga je napisal g. Hubert Harrison, dopisnik angleške agencije Reuter. iz tega primera se ponovno odraža, kar je bilo Ze zdavnaj na dlani: Tisti kos naše reakcije, ki je preživela vso to vojno na varnem v inozemstvu ter hotela biti grobar svoje lastne domovine, zdaj zbira morilce in tako zvane "voditelje", ki so sedeli doma in ki so po naši zmagi pobegnili za mejo. Ti izrodki, ki so od nekdaj imeli jugoslovansko domovino samo za manjše zlo, se prav danes, ko sleherno slovensko srce trepeče in gori za pravico našega tisoč let teptanega naroda. pripravljajo na novo kupčijo. Kupce nagovarjajo in jim ponujajo na prodaj kose naše domovine. Za to kupčijo se vežejo z italijanskimi in nemškimi ostanki fašizma. z mednarodno mešetarijo. ter uživajo politično podporo Vatikana. Za danes samo ta pripomba, prihodnjič pa treba res razkrinkati ta nov zločin teh zločincev, ki jih ie domovina že zdavnaj izvrgla. (Povzeto iz lista "Slovenski Poročevalec") 'Pravica", je braniielj Nove Jugoslavije Devet Temeljnih Toik O. fronte Slovenskega Naroda EDVARD KOCBEK: (Edvard Kocbek, bivši urednik mesečnika "Dom in Svet" in član izvrševalnega odbora Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta, je danes minister za Slovenijo v novi jugoslovanski vladi. Ta govor je podal na zborovanju Slovencev v Belgradu. Dragi rojaki! Kadar stopa Slovenec, ki se je udeležil osvobodilne borbe slovenskega naroda na domači zemlji, pred Slovence, ki se te borbe niso mogli udeležiti, tedaj ga, verjemite mi, začneta obdajati zadrega in tesnoba. V njem se pojavi vprašanje, ali se mu bo posrečilo svojim rojakom razložiti borbo, ki se da doživeti le v neposredni udeležbi, ali bodo taki Slovenci kratko in malo doumeli obseg in smisel narodnega upora v njegovi neposredni stvarnosti. Toda moram vam reči, da ta stran skopni že takoj po prvem stiku, kajti pokaže se ne samo razumevanje, ampak tudi soglasno prepričanje o osvobodilni nujnosti slovenskega naroda. Kako je to mogoče? Samo zato, ker danes vsi pravi Slovenci, pa naj živijo kjer koli, čutijo potrebo po človeškem čiščenju in narodnem reševanju, kar je za nas Slovence eno ter isto. Samo tako je mogoče, da smo vsi živi Slovenci darfes združeni v tem velikem naporu narodnega osvobojen j a. In res, že sledovi, ki jih opažam na vaših obrazih, govorijo o tem. Kjer koli smo bili, povsod se je izvršila v nas temeljita sprememba. Mi ni smo več tisti, kakršni smo bili še pred leti. Lahko rečemo, da so vsi živi udje slovenskega naroda danes spoznali uro obiskovanja, da so se odločili za samega sebe in za svoj narod. Zato imam upravičen občutek, da ne govorim od sebe različnim ljudem in da ne govorim vam tuj jezik, ampak da govorim o najvišjih ciljih slovenskega narodnega življenja. Ali veste, Slovenci in Slovenke, katero besedo smo mi v svojem ti-sočpetstoletnem obstoju najmanj poznali? Ali veste, katera stvarnost nam je bila najmanj domača in najbolj tuja? Vsi vemo — SVOBODA. Nesvoboda je bila delež, ki so nam jo sile tega sveta dodeljevale skozi vso našo zgodovino. Mislim, da se strinjate z menoj, če rečem, da smo pod to nesvobodo trpeli fizično in duševno. Zaradi narodne nesvobode se nismo nikoli mogli razviti v pravega in polnega človeka. Na nas vseh se je poznalo, da nismo bili docela svobodni. Vsi, ki smo v tihih urah svojega življenja delali obračun nad samim seboj, smo bili bolj zoper nezdravo ponižnost in uslužnost, zoper žalost in zagrenjenost, zoper omahovanje, zadržanost in neodločnost. Bili smo boj zoper strah in skromnost, zoper nesproščenost, posivnost in nevero. Vsi veliki duhovi slovenskega naroda so hoteli preobraziti Slovence v aktivne in samozavestne ljudi, ki samobitno rastejo iz zemlje, ponosno živijo pod soncem, neomajni ostajajo v viharjih, ponosno zro tujcu v oči in zaupajo v samega sebe. Verovali so v slovensko vstajenje, ker so verovali v globoke in tajne sile slovenskega ljudstva. Danes lahko rečemo, da se je njihova vera uresničila. Na dnu našega naroda so se res dolgi čas brezimnega življenja kupičile zadržane in potlačene energje, ki jih nismo poznali niti slutili. Skozi vsa stoletja so se v nas zbirale vihra-ne sile, ki so se morale v določenem trenutku zgodovine dvigniti iz nas in se utrgati kot sproščujoc plaz, ki odnese s seboj vse nezdravo in odmrlo. Nesvoboda kljub vsemu ni mogla učiniti slovenskega človeka in njegove stvariteljske moči. Danes je izbruhnila na dan v svoji sveti strahoti, združila vés živi narod v očiščujočem trpljenju ter si prvič v zgodovini postaviti cilje, ki jih razume in ljubi vse ljudstvo. Zgodilo se je nekaj edin-stvénega v naši zgodovini, ves narod se je prebudil, vstal in si postavil zakone svojega življenja. V najtežji naši uri se je pojavila Osvobodilna fronta slovenskega naroda. Kako se je to zgodilo? Ko je leta 1941 fašistični okupator napadel našo državo in si razkosal jugoslovansko Slovenijo, sta bili pričo njegovih jasnih uničevalnih teženj za Slovence mogoči le dve poti, ali se sovražniku upremo brez odloga, takoj in z vso silo ali pa se predamo neizbežnemu moralnemu in fizičnemu propadu. Bilo je povsem jasno, da gre za biti ali ne biti, da je narod postavljen pred najtežjo preizkušnjo svo-. je zgodovine in da nobena tretja pot ni mogoča. Ponosno lahko rečemo, da je narod častno prestal to preizkušnjo. Slovenski narod je videl le ti dve poti in se v zavesti polne odgovornosti pred bodočimi pokoljenji odločil za prvo pot. Zgodilo se je tisto, o čemer so sanjali najboljši Slovenci in kar je z grozo presenetilo Nemce, Italijane in Madžare, naše stoletne zavojevalce. Slovenski narod je segel po orožju in sklenil, da si sam pribori svobodo. Slovenski narod je zbral vso svojo zavest, enotno uredil narodno tejo in mobiliziral vse svoje člene za zagrizen boj na življenje in smrt. Tako je narekoval zakon življenja, če smo se hoteli rešiti!, smo morali sili zoperstaviti proti-silo. življenje nas je prisililo, da smo v največji nevarnosti storili dejanje, ki je edino rešilno, dejanje brezkompromisnega in silovitega značaja, ki mpre edino zaustaviti moralni razkroj fizično ohromelost in popolno uničenje. Zato se prva točka med devetimi temeljnimi točkami Osvobodilne fronte slovenskega naroda glasi: Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo. Tovariši in tovarišice! Kadar govorimo o slovenski oboroženi akciji, govorimo dejansko o nečem polnoma novem za slovenski narod. Za nas, ki smo poznali le navidezno aktivnost, ki smo bili le drobnjakarsko razgibani, .pomeni oborežena akcija odpiranje vidikov in ustvarjanje konceptov, če je za kak narod osvobodilni boj še nekaj od zgolj vojaške akcije, potem velja to predvsem za slovenski narod. Ko smo vzeli puške v roke, smo vedeli, da ne bo pregna- ' la stoletnega sovražnika, ampak tudi priklicala srečnejšo bodočnost. Kaj je bolj razumljivo kakor dejstvo, da osvobodilni boj ne pomeni le osvobajanja od sovražnika, ampak tudi začetek ustvarjanja prave in popolne človeške in narodne svobode na Slovenskem? Zato je naravno, da smo v osvobodilnem boju dobili popolnoma jasno predstavo o prvih dolžnostih do svoje domovine, predvsem o nalogi, da osvobodimo in zberemo ves slovenski narod na prostoru, kjer prebiva in je prebival od začetka zavestnega potujčevanja do danes. Oborožena akcija je torej nujno zvezana z narodnim programom. Druga točka Osvobodilne fronte jasno pravi: Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev Í71 združitev vseh Slovencev. Ne bom vam govoril o edinstvenem navdušenju, ki ga je med Slovenci vseh pokrajin doživela vsebina tega stavka. To navdušenje je imelo poseben značaj, najprej zaradi dejstva, da je klic po svobodni in zedinjeni Sloveniji bil izrečen sredi najtežjega fašističnega terorja, potem pa zato, ker so ga izražale partizanske čete, ki so se kakor v porog novim nasiljnim mejam pojavile na vsem slovenskem ozemlju in se povezale v enotno slovensko vojsko. Takrat sta se Slovenska Primorska in Koroška stvarno že spojili z ostalo Slovenijo, že takrat je začela nastajati nova Slovenija, kakor je začel novi Slovenec nastajati z oboroženim narodnim uporom. Toda slovenski narodni koncept se ni omejil na slovenstvo. Slovenski pogum ni obstajal le v tem, da je sredi okupatorjevega obroča dvignil klic po zedinjeni in svobodni Sloveniji, ampak tudi v tem, da je v času najtemnejših odnosov med Srbi in Hrvati v letu 1941 za-klical po novi, bratski Jugoslaviji. Poslušajte, kaj govori o tem tretja temeljna točka: Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jučnoslovanskih narod o v, OF ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami z(i svobodo in enotnost njenih narodov. Ali si lahko predstavljate tisto težko uro, ko je bila sprejeta ta točka na Slovenskem in ko je izgledalo, da med Srbi in Hrvati ne bo nikoli več mogoče doseči bratskega sporazuma? Nikoli se ne sme pozabiti, da so Slovenci po zlomu versajske Jugoslavije prvi zahrepeneli po novi* bratski in enakopravni Jugoslaviji. Mi smo vedeli, da svobodne Slovenije ni brez svobodne Jugoslavije. Imeli smo pogum, da smo pred Srbi, Hrvati in pred vsem svetom rekli, da hočemo slogo in svobodo vseh bratskih narodov: Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev. To sta nam narekovala prava slovenska narodna zavest in jasen pogled v bodočnost. Toda še več. Rekli smo, da si slovenske in jugoslovanske svobode ne moremo predstavljati brez svobode in sloge vseh slovanskih narodov. Tretja točka se glasi dalje: Hkrati stremi OF k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe. V tem stavku smo izrazili voljo, da hočemo popolnoma svobodno odločati o svoji usodi, obenem pa smo v njem ugotovili, da se narodovo svobodno odločanje že enodušno usmerja v zvezo slovanskih narodov, ki naj jo vodi veliki ruski narod. Zato lahko mirne duše rečem, da je ta stavek doživel od strani našega ljudstva največje pritrjevanje. To pritrjevanje našega ljudstva je dragoceno tudi radi okolnosti, da privrelo iz njegovega srca v dušo, ko se je ruska armada morala umikati pred tehnično premočjo fašističnega napadalaca. Ko smo 19. marca tega leta sprejemali v Metliki sovjetsko vojaško delegacijo, sem v pozdravnem govoru ponovil poslednje besede, ki jih je nekaj dni pred tem izgovoril moj sosed, osemdesetletni umirajoči starček: "Ali so Rusi že prišli?" S temi besedami sem najtočneje izrazil pozdrav slovenskega ljudstva naprednemu in borbenemu ruskemu narodu. Slovenski narod goji do ruskega naroda čustva ljubezni in spoštovanja, čustva hvaležnosti za zmage nad nasiljem in krivico. Ali moremo spričo te probujeno-sti našega naroda še govoriti o boječem se, ponižnem in le umikajočem se Slovencu? če vam, dragi rojaki, želim hitrejšega povratka na slovensko zemljo, potem ga želim zato, da odkrijete na tej zemlji spremenjenega, novega Slovenca. Ta sprememba je naznanjena v četrti točki: Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, tistva-rjajo nov lik aktivnega slovenstva. Ko sem mračnega jesenskega dne leta 1941 v prostoru, ki so okrog njega patruljirali italijanski kara-binjeri, predlagal idejo te točke, sem se dobro zavedal velike, morda zadnje zgodovinske prilike, ki nam je dana, da preoblikujemo svojo usodo. Toda obenem sem se zavedal, da je preoblikovanje naše narodne u-sode tesno povezano z zmago nad nami samimi. Danes vidimo, da oboroženi odpor ni bil le edina rešitev našega fizičnega obstoja, ampak dejansko tudi edino zdravilo za našo doslej slabotno človečnost. Slovenci in Slovenke! Stališče, ki je izraženo v teh prvih štirih točkah, že dovolj jasno prepričuje vsakogar, da je Osvobodilna fronta vsenarodno gibanje, da rešuje narod v njegovi tvorni obliki in s tem vse njegove vsebinske vrednote. Kaj je torej bolj naravno kakor dejstvo, da so se Slovenci kljub dotedanji politični in nazorski razdeljenosti enotno odzvali narodni dolžnosti takojšnega odpora proti okupatorju ter ustvarili enotno o-svobodilno organizacijo, politično in vojaško? Pod vihrajoče zastavo upora so se začele urejati vrste enotne slovenske vojske. V Osvo- bodilni fronti so se zbrali pristaši vseh bivših strank razen njihovih zloglasnih voditeljev, katere je njihovo dotedanje protinarodno delo tudi v tem odločilnem trenutku vrglo na protinarodne pozicije, šele poznejše dobe bodo lahko vredno ocenile dejstvo, da smo neposredno po okupaciji na Slovenskem zbrali zastopnike vseh strank in skupin za enoten narodno obrambni nastop. Zato je povsem razumljivo, da je peta temeljna točka dala posebnega izraza temu novemu moralnemu razmerju v našem političnem življenju z besedami : Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih. Tistemu med vami, ki bi me hotel vprašati, kako se je izkazala ta obveza, morem mirne vesti odgovoriti, da so izredne okoliščine našega uporniškega nastopa vedno bolj podrejale osebne momente nadosebnim, strankarske koristi narodnim in tako omogočale ustvarjanje novega, borbenega tovarištva med vsemi pripadniki osvobodilnega gibanja. Trpljenje in požrtvovalnost sta zbližala ljudi ter jih povezala v skupnih in bistvenih ciljih. še več! Spremenila so se tudi razmerja med strankami in skupinami. Duh lojalnosti, ki je preveval ljudi, je dozorel v težnjo po čim večji organski enotnosti. Sami iz sebe, brez diktata ali umetnega uravnavanja smo prestopili okvir koalicije in začeli ustvarjati povsem enoten politični organizem. Vse, kar so stranke ali skupine imele pozitivnega in neučljivega, je bilo z ljudmi vred vključeno v Osvobodilno fronto. Plodno delo, katerega je OF doslej razvila v slovenskem človeku in v njegovem javnem prostoru, najjasneje dokazuje to naravno potrebo zlitja vseh skupin v eno samo široko, polno in krepko slovensko politično telo. Mi smo od vsega početka morali napraviti oster obračun nad starim političnim redom in njegovim strankarstvom. Nič čudnega, če so ljudje nove narodne skupnosti počasi izgubili potrebo po strankah in se jim začeli odpovedovati. Tako so ljudje potrdili šesto temeljno točko, ki pravi: Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF kot celota. Potrdili so io že pred doko-končno osvoboditvijo in sicer s tem, da so v narodno osvobodilnih odborih preskusili novo obliko demokracije, ki se uspešno uveljavlja brez dosedanjega strankarskega sistema. Tako smo spoznali, da je nova demokracija, ki jo snujemo, mogoča brez strank, ne da bi pri tem nastala karšna koli totalitarna oblika političnega življenja. Po tej poti bomo šli naprej, ker .je to v skladu z razvojem napredka in ker to zahtajevajo slovenske množice same. Mislim, da je pravilno, če se na tem mestu dotaknem veljave, ki jo tudi na Slovenskem uživa komunistična partija. Dejstvo je, da vsi, kar nas je v slovenskem osvobodilnem gibanju, priznavamo nesporno prvenstvo slovenske komunistične partije in da pri tem ne prihajamo v nasprotje niti z zgoraj omenjenim opuščanjem značaja koalicije in strank niti s stavkom, da bo politično oblast prevze- la OF kot enotno gibanje. Prvenstvo komunistične partije je v tem, da je v najtežjem položaju slovenskega naroda nastopila kot prva in najjasnejša pobudnica in da je ves čas osvobodilnega boja ostala neumorna vodnica in varna usmerja-valka vojaških in političnih procesov na Slovenskem. Njeni zastopniki so v krogu osvobodilnega vodstva pokazali izredno znanje, sposobnost in vzgledno zvestobo narodu. Njihove analize so se uve-ljavale po svoji pravilnosti in prepričljivosti, njihovi osebni vzgledi so dvigali skupno narodno moralo. Vzbudili so splošno zaupanje, ker so se znali vsega posvetiti osvobo-jenju domovine. Zato se je prvenstvo komunistične partije na Slovenskem pojavilo kot naraven in pravičen izraz njenih osebnih in objektivnih kvalitet, okrepljeno z občutkom iskrene hvaležnosti vsega naroda, šele poznejši rodovi bodo mogli docela oceniti dejstvo, da je znala komunistična partija na Slovenskem, kjer je bila nazorska diferencija najgloblja, zbrati ves narod proti okupatorju na temelju skupnega narodnega programa, ne na temelju svoje ideologije. Dolžnost mi je, da dam na tem mestu javno priznanje posebno tovarišema Edvardu Kardelju in Borisu Kidriču za njuno neumorno rodoljubno delovanje. Nihče, kdor slovenski narod zares ljubi, se ne more bati tega prvenstva, ampak si ga mora želeti tako danes kakor v bodočnosti, kajti edino tako pospešuje razvoj pozitivnih sil v narodu in samem sebi. Dragi rojaki! če bi imeli priliko, da se že danes vrnete na Primorsko, Gorenjsko, Savinjsko dolino. Notranjsko, Belo "krajino, vse tje, kjer imamo osvobojeno ozemlje, bi videli, da se javno življenje razvija v novem duhu. Odgovornosti do naroda in samega sebe, ki smo se je naučili v neprestani borbi, je postala glavna gonilna sila. Dragocena spoznanja, ki smo prišli do njih v teh ostrih časih, so omogočila nastop pravega demokratičnega razpoložanja. že pred dokončno osvoboditvijo se je izpolnilo to, o čemer govori sedma temeljna točka: Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko ■demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosledni ljudski demokratični način. Ta sistem dosledne ljudske demokracije se že gradi. V tem vidim pravilnost in pomembnost osvobodilne poti, da se že v njenem napornem obsegu ustvarja demokracija, ki je prej niti v najbolj urejenih časih nismo mogli prebuditi. Lahko rečem, da se naš narod nikoli doslej ni s takim prepričanjem in sposobnostjo udeleževal političnega življenja kakor danes, ko je moral prestati neverjetne strahote. Mislim, da ni nepomembno, če ob tej priliki povem, da so bile polet? teh točk o demokraciji ob.iav-liene še nekatere izjave Osvobodilne fronte, ki podobo o novi demokraciji dopolnjujejo in krepijo. Tako ie bila dana izjava, da bo novi politični red na Slovenskem čuval svobodo človekove osebe, ver in nazorov. Vse pozitivne energije naših narodov so naravnane v to, da po osvoditvi ustvarijo pravo politično demokracijo južnoslo-vanskih narodov. Mi zaupamo našim narodom, zaupamo njihovim množicam, da bodo z ustanovitvijo novega političnega reda znale u-stvariti tudi tiste potrebne družbene elemente, ki jih zahteva napredek naših narodov in njihove skupne države. Mi zaupamo v ta razvoj, ki vodi v bodočnost, in vemo, da že dosedanja pot predstavlja pošteno garancijo, da bodo v njem vpoštevane vse vrednosti naše tradicije in našega osebnega duha. Osma temeljna točka se glasi: V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slove-ni in o svojih odnosih odločal slovenski narod sam. Ali čutite, Slovenci in Slovenke, da je to najpo-nosnejši stavek, kar jih je naš narod izrekel v teku svoje zgodovine? Pred vsem svetom, neprija-teljskim, izrekamo voljo, da hočemo o svoji narodni usodi odločati odslej sami. To slovestino našega naroda je zapečatila kri tisočerih partizanov in talcev, prekrasnih slovenskih ljudi, ki so brez strahu .iurišali na sovražnika in prepevajoč pesmi odhajali iz ječ na morisca. Pravice slovenskega naroda so danes dvignjene na ščit slovenskega borca. Te besede o samoodločbi pa niso naperjene samo proti zunanjim sovražnikom naroda, ampak so naperjene prav tako proti domačim neprijateljem. Nič ni zato bolj naravnega kakor dopolnilo tega stavka, ki pravi: OF bo te elementarne pravice slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi, če smo kdaj dokazali, da znamo svoie pravice braniti, se je to ^godlo danes in to bomo znali delati vedno tudi v bodoče. Zato govori zadnja temeljna točka razumljivo o poroštvu naše samoodločbe, o slovenski narodni vojski. Glasi se: Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi Slovenci. Danes smo tako srečni, da imamo svojo lastno vojsko, ki brani prave koristi našega naroda in se z ostalimi številnimi enotami bratskih narodov zliva v mogočno osvobodilno armado pod vodstvom maršala Jugoslavije — Josipa Broza-Tita. Danes stoji naša slovenska vojska na svojih lastnih tleh in jih brani, danes ima naša vojska svojega solvenskega komandanta, svoje vojaške šole, danes imamo slovenske korpuse, divizije i brigade, imamo vojaško organizacijo po vsem narodnem ozemlju in z njo vdiramo že na nemško ozemlje. V tej naši narodni vojski je do kraja izražena naša narodna suverenost. To našo vojsko moramo varovati kakor punčico svojega očesa. Zadnja temeljna točka, ki ^e po vsebini vrača na prvo in zaključuje krog našega pregleda program Osvob. fronte, naj bo obenem poziv vsem mladim in sposobnim Slovencem, da vstopijo v slovensko brigado in izpolnijo svojo narodno dolžnost. In zdaj mi, dragi rojaki, dovoli- te še nekaj besed kot slovenskemu katoličanu, ki se je ves čas udeleževal osvobodilnega boja. Zavedam se, da je slovenski narod po svoji tradiciji, zgodovini in moralnem občutju katoliški narod in da je ta dedščina neuničljiva, kakor je neuničljiv tisočleten duh krščanstva v Evropi sploh. Toda obenem se zavedam, da je osvobodilni boj proti fašizmu postal trda, zgodovinsko nujna preizkušnja vseh evropskih, posebej pa še slovenskih katoličanov. Dolžnosti narodne enotnosti in oboroženega odpora so se slovenski katoličani odzvali neenotno. Ko je bilo treba upreti se smrtnemu sovražniku narodnega in duhovnega življenja in pokazati celega človeka, se je tragično razodela slabotna in negotova človečnost družbeno, politično in celo duhovno vodilnih slovenski)* kristjanov. V vrhnji katoliški plasti se je pokazala kriza, ki smo jo slutili že precej pred vojno. Kriza ne nastopa v verski obliki, čeprav Je v globini posledica verske slabosti, marveč v družbeno politični obliki in v moralnem smislu. Vrhnja krščanska plast se je v življenju tako predala sebičnosti, da je postala važna sestavina družbene in politične reakcije. Tako se je na Slovenskem zgodilo, da se je ta krščanska reakcija prej ali slej znašla na pozicijah fašističnega o-kupatorja. Dočim se je verno ljudstvo z dobrimi duhovnik in izobraženci odzvalo klicu OF, se je tenka plast klerikalnih veljakov in njihovih priganjačev zakrknila na svojih interesnih pozicijah in po usodni logiki postala narodno izdajalska. Ti izdajalci so pod krinko brambe vere prejeli od okupatorja orožje, začeli bratomorno pobijanje, spreminjali cerkve v trdnjave, čupnišča v kasarae, razvili teror n fantaistični laži. Vse to se je moralo tako zgoditi. V vsem katoliškem svetu je nastopil čas velikega družbenega in moralnega čiščenja. Katoličani, ki od prve ure sodelujemo v OF, smo že pred vojno napovedali neizprosen boj politični špekulaciji, ki je hotela vero izrabljati. Če je kdo danes prepričan o tem, da je treba prenehati s klerikalizmom, smo to predvsem katoličani sami. Za nas je važno dejstvo, da se po čiščenje katoliškega sveta moralo nadaljevati in da bo igralo važno vlogo v vseh bodočih procesih Evrope. Mi želimo katolicizem, ki se bo omejil na svoj pravi verski obseg in izgubil vse politične in družbene privilegije. To bo koristno zanj in za novi red, ki ga z o-svoboditvijo ustvarjamo. Moja končna misel pa naj bo posvečena naši trpeči in zmagujoči skupnosti. Vse bomo dosegli, če bomo trdno povezani v osvobodilnem gibanju. Rešila nas bo le skupnost. Stvari so tako postavljene na ostrino, da moramo biti kot skupnost, vztrajni, dosledni. Danes je čas dolžnosti. Vse naše delo je zgodovinsko izredno, vzvišeno, sveto! Zaradi teh izrednih dolžnosti smo izredni i j udje. Stojimo na meji med preteklostjo in bodočnostjo. Na eni strani delamo obračun nad preteklostjo, na drugi strani doživamo bodočnost. Na eni strani trpimo zaradi grehov, ki so jih v preteklosti delali naši Rusija se To je prevod uredniškega članka v tedniku The Christian Cen-tury z dne 6. junija. V njem je zajeto jedro velevažnega vprašanja, zakaj mora Amerika razumevati in se sprijazniti z novo vlogo, ki jo bo odslej igrala Sovjetska zveza v Evraziji. Amerika na eni strani, in Sovjetska zveza, povezana z ostalimi slovanskimi državami, na drugi, sta nenadoma postali dve glavni sili in od pravega prijateljstva in vzajemne kooperacije med tema dvema velikanoma je odvisno, če bo zaključek sedanje vojne pričetek še večje vojne in uničenja moderne civilizacije, ali pričetek trajnega miru in nove, srečne bodočnosti za vse svobodoljubne narode sveta. To vprašanje je tako resne važnosti za vse Amerikance slovanskega porekla, da bi se vsakdo izmed teh moral temeljito poglobiti v problem in pomagati širiti po Ameriki resnico o pravem ozadju propagande, ki seje zrna sovraštva, nezaupanja in rasne diskriminacije. Umevanje tega ozadja bo tudi pomagalo razumeti prave vzroke za tržaško epizodo. Mirko G. Kuhel, tajnik SANS-a Sedanja vojna je tako daleč izločila samo en jasen rezultat. Rusija je postala svetovna sila prvega reda. Hitler je premagan in nacionalne socialistične stranke v Nemčiji ni več. Toda to ni napravilo konca totalitarizmu ali ideji, da obstajajo vlade samo zato, da vihtijo moč, oblast. Mussolini je zginil ko črna mora in znjim tudi italijanski fašizem. Toda to dejstvo še od daleč ne zagotavlja, da bodo Sredozemske države postale utrjene demokracije. Japonski vojni baroni so na robu poraza. Toda zelo drzen prerok bi bil oni, ki bi se upal trditi, da je svojstvo kitajske republike zavarovano, ali da je Aziji in otokom na Pacifiku zagotovljena svoboda, stabilnost in konec eksploatacije. Ponavljamo, da je do danes prinesla vojna samo eno gotovo, trajno večjo spremembo: Rusija je postala svetovna sila. To je fakt take velikosti in pri- predniki, na drugi strani trpimo porodne bolečine za stoletja bodočega napredka in sreče. Zato razumemo, da moramo prenašati več kakor ljudje ostalih časov. Delež trpljenja in naporov^ ki nam je dodeljen, je brez dvoma večji, kakor ga more človek prenesti, toda vse to delamo za bodoča poko-Ijenja. Nismo še svobodni, mi se šele osvobojamo, zunanje in notranje. Toda pot do Svobode je utrta. Po tej poti stppajmo naprej, Od koroških jezer do Kolpe, od Beneške Slovenije do Rabe se razvijajo slovenske vojaške enote. Ves slovenski narod stoji na fronti za svojo svobodo. Zato kličem v imenu vseh mrtvih junakov, živih borcev in preoričaijih Slovencev; Naj živi Osvobodilna fronta slovenskega naroda!" — SANS Vzdiguje naša tako ogromne posledice, da se morajo z dejstvom botati celo narodi, ki bodo vsled tega najbolj prizadeti. Ti jemljejo to dejstvo za abstraktno resnico na polju mednarodnih razprav. Niso se še vživeli v to, niso še pričeli delati v to smer in jo smatrati za element, brez katerega niti za trenutek ne morejo naprej računati. To je bilo dramatično demonstrirano pri otvoritvi konference v San Frančišku. Vzelo je Molotova več dni slabih manir in neuljudnega obnašanja, predno je zabil v buče delegacije — zlasti ameriške in britanske — da se je Zveza sovjetskih socialističnih republik resnično dvignila kot svetovna sila in da se mora kot taka za naprej tudi upoštevati. Od tega razvoja ni nobena dežela bolj prizadeta ko Združene države. V enem pomenu besede ni nobena druga dežela toliko prizadeta. To je pravilno, kajti Amerika prihaja iz te vojne kot druga velika svetovna sila. Kot taka, Amerika lahko počne kar hoče, medtem ko Velika Britanija tega ne more več. Velika Britanija ne more zapričeti novih povojnih smernic v Evropi brez vednosti, kakšno oporo bo pri tem dobila od drugih držav, zlasti od Amerike. Amerika pa si lahko začrta katere koli smernice napram Evropi, Aziji ali latinski Ameriki. Toda to bi bil pripraven predmet za blaz-niško komisijo, ako bi sprejela o svetovnim zadevah katere koli smernice brez uvaževanja te druge sile (Rusije), brez uvaževanja odnošajev, ki jih Amerika namerava imeti napram ruskim interesom, ruskim zahtevam in ruskim namenom. Edini fakt največjega momenta za povojne Združene države je, da moramo živeti v miru z Rusijo, ali pa se zaplesti v drugo vojno, v primeri s katero bi bila sedanja vojna proporcionalno le navadna praska. Zadnji čas je torej, da pričnejo vsi Amerikanci misliti o Rusiji z novo resnostjo. In to pomeni misliti o Rusiji — ne na podlagi njene predvojne oblike in obrisa — temveč odnosno na podlagi zelo spremenjenih odnošajev, ki jih ima Rusija, velika zmagovalka v tej vojni, napram ostalemu svetu. To pomeni po eni strani, da je potrata časa skrbeti radi Rusije kot oznanievalki komunistične ideologije ali kot vir novega socialnega reda. Prava Rusija, ki prihaja iz te vojne, je v prvi vrsti ogromna nakopičena sila. Stalin sam je to jasno povedal, ko je pozdravil rusko 7maR0 7a triumf Slovana nad Tevtonom. Izid vojne pomeni za Stalina to — le — da je borba za oblast v evrazijskem "osrčju" bila končno izvojevana od Slovanov, ter da tako prihaja na zgodovinski oder ena širna, nepreñehna in skoraj nepremagljiva sila na kopnem, ki se razteza od evropskih meja (in slučajno se lahko prične ob rokavskem zalivu (English Channel) vse gori do Pacifika in od pustinj v Afriku do Jadrana, Sredozemlja in perzijskega zaliva. To je Rusija, s katero moramo računati. To je sila, ki misli v obliki sile in bo ravnala po tej obliki. Marksizem in Leninizem sta bila prevedena v Stalinizem. In Stalinizem je vse, ki služi ruski sili. Samo to in nič drugega je sedaj "strankina črta". Neizogiben simbolizem leži v dejstvu, da Stalin, ki je šel v vojno kot odbornik (komunistične) stranke, oblečen v delavski obleki, se je povrnil iz vojne kot maršalu, opravljen v polni vojaški uniformi. Kako naj mi razumevamo to Rusijo, kako se naj botamo z njo? Prvi korak — korak, ki ga moramo takoj podvzeti — gotovo je odločno prizadevanje, da vidimo svet tak, kot ga je pustila ta vojna, — kakor ga mora Rusija videti. Če se Amerika ne mara naenkrat znajti nepovrnjivo zapletena na potih, ki jih Rusija odklanja in se jim protivi, tedaj morajo skušati voditelji naše vlade, avtorji naših smernic, postaviti sebe na Stalinov sedež v Kremli-nu; navaditi se morajo vprašati: Kako bo to (naše smernice) zgle-dalo iz Moskve? Kako bodo to ruski voditelji tolmačili? če bi jaz bil Rus in bi bilo to in to predlagamo, kaj bi si mislil in kako bi postopal ? Če bodo naši voditelji pričeli enkrat delati na ta način, tedaj je verjetno, da bodo kmalu uvideli, da se z ruskega vidika mnogi mednarodni problemi povojnega sveta razdvojijo samo v dva glavna problema. Prvi teh je problem Evrove, ki je bistveno problem ruskih odnošajev napram Angliji in Nemčiji. In drugi problem je Daljni vzhod, ki je bistveno problem ruskih odnošajev napram Združenim državam. Kar se Rusije, odvisi bodočnost Evrope na vprašanju, ali Velika Britanija res misli skušati obnoviti ravnovesje moči, kakor je predlagal v svojem slovitem govoru maršal Smuts, — proti Sovjetski zvezi. Vsi drugi manjši problemi odpadejo v ozadje tega centralnega vprašanja. Kremlin vidi, da je večina kontinentalne Evrope zrela vstopiti pod rusko sfero. Blok ruskih "-satelitičnih držav, raztezajoč se od Baltika do Jadrana, je že oblikovan, in v slučaju Poljske je Stalin bohotno pokazal, da ne bo trpel nobenega drugega vpliva v tem ozemlju. Preko te