cena 6 din
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni, urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin	jjl	št. 33—leto XXXVIII
Nedopustniški pomenek z Vinkom Šarabonom iz Kranja
Sejemo bolje kot včasih, žanjemo pa še premalo
Berite na tretji strani
Kramljali smo z Jožico Farčnik — Mrvar iz celjske Cinkarne
Samoupravljanje ni samo sebi namen
Janez Sever
»...Značilnost v aktivnosti Jožice Farčnik-Mrvarjeve je velika razgledanost v teoriji samoupravljanja in v konkretni uporabi teh spoznanj v praksi, to še posebno pri uveljavljanju samoupravnih odnosov v delovni skupini in pri razvoju teh odnosov v tozd in v tem pri uveljavljanju vloge delegatske baze,« je med drugim zapisano v obrazložitvi ob podelitvi priznanja in nagrade samoupravljalcem.
Sedimo v njeni pisarni v osrčju stare Cinkarne. V pisarni 'odmeva trušč in ropot strojev. Po stenah vise priznanja in diplome za pomoč in udeležbo pri razstavah cvetlic, za razvoj hortikulture...
»Zanimivo je, kako moji gostje reagirajo na ta priznanja °b že tako razvpiti krivdi Cinkarne pri onesnaževanju okolja.
Le malo jih namreč ve, da imamo v Cinkarni zelo dobro razvito službo agrokemije, da proizvajamo mnogo proizvodov za kmetijstvo in vrtnarstvo,« pravi. Ona, JOŽICA FARČNIK, poročena MRVAR je diplomirani inženir agronomije in se vsa leta po študiju posveča prav svojemu področju dela v celjski Cinkarni, kjer je v tozd Kemija strokovni delavec v razvojnem oddelku.
Z njenega zagorelega obraza ni razbrati poti, ki jo je doslej prehodila — hči nekdanjega delavca v Tovarni emajlirane posode, ki je bil že 194i. leta izdan, ker je bila v njegovi hiši javka Prve celjske čete. Očetu je uspelo pobegniti v partizane, mati je izkrvavela v taborišču. Njo, Jožico je rešil stric, mlinar Pocajt, ko je Nemce prepričal, da otrok ni kriv in da ga bo on obva-
roval pred slabim vplivom »banditov«. Tako je niso odvlekli na potujčenje v Nemčijo.
»Citirali ste mi del obrazložitve predloga za omenjeno priznanje. S tem ste hoteli reči, mogoče celo trditi, da je samoupravljanje v kolektivu, kot je naš v Cinkarni, problem, ko vendar toliko slišimo o tem, kako smo nenehno finančno na psu, nerentabilni, da proizvajamo samo izgube... To je enak absurd, kot oni v zvezi z onesnaževanjem okolja in mojim delom pri proizvodnji snovi za zaščito narave in proizvodov za pomoč agrokulturi.
Zagotovo ni naše samoupravljanje najboljše, ker je samoupravljanje dolgotrajni proces, katerega rezultati se pokažajo šele pozneje kot pa ti sprejmeš
(Nadaljevanje na 2. strani)
Vinko Hafner med brigadirji
» Tovariš predsednik! Doslej smo skopali 31 km vodovnih jarkov 1 in jih zasuli več kot 20 km. Normo smo dosegli 180-odstotno. Šeststo brigadirjev vseh treh izmen letošnje mladinske delovne akcije Posočje 79 bo opravilo 40.000 efektivnih delovnih ur, ki veljajo 9 milijonov dinarjev. Vrednost dejansko opravljenega dela pa presega 20 milijonov dinarjev. Akcija z naseljem vred bo stala 4,15 milijonov dinarjev!« Tako, na kratko je raportiral Vinku Hafnerju, predsedniku slovenskih sindikatov, Robert Trampuž, komandant mladinske delovne akcije. Vinko Hafner, ki je obiskal brigadirje na delovišču v gozdu blizu Bovca, kjer so ta dan skopali že 1700 m'jarka, je potlej v pogovoru z brigadirji zvedel še marsikaj. Podatki so bili tolikanj spodbudni, da se je mladincem iz drugih republik, kar po vrsti zahvaljeval: »Hvala vam, hvala za delo in sodelovanje...«	Fotografija: Ivo Kuljaj
Iz Titovega intervjuja pred konferenco neuvrščenih v Havani
Potreba sveta
»Da bi lahko zrli naprej, se je včasih zares treba ozreti tudi nazaj, da bi \ideli, kakšno pot smo prehodili, do kod smo prišli in kakšne naloge nas čakajo.« Takp je predsednik Tito začel odgovarjati na vprašanja »Borbe« o gibanju neuvrščenih in pripravah na h. konferenco šefov držav ali vlad neuvrščenih držav v Havani.
Spregovoril je o pobudah narodov, ki so dobojevali narodnoosvobodilne revolucije ali se še borili za neodvisnost in so v času hladne vojne spoznali, da le neodvisnost in enakopravnost ustrezata njihovim interesom pa tudi vsej mednarodni skupnosti. Te pobude so kaj kmalu pripeljale do 1. konference neuvrščenih v Beogradu. Tu so oblikovali načela in cilje politike gibanja neuvrščenih kot neodvisnega, neblokovskega in globalnega dejavnika v mednarodnih odnosih. Neuvrščena politika je postala objektivna potreba neuvrščenih držav in tudi vsega sveta, ki bi bil brez demokratičnega delovanja gibanja neuvrščenih še globlje razdeljen in še v večji nevarnosti.
»Od 6. konference v Havani pričakujem, da bo, tako kot tudi vse dosedanje, konferenca kontinuitete, prav tako pa tudi novih akcij...« je nadaljeval tovariš Tito. Spregovoril je o novih spodbudah boja proti vsem oblikam nadvlade. Le demokratični, pravični odnosi in nova mednarodna gospodarska ureditev bodo odpravili vire napetosti, kriz in okrepili mir ter varnost v svetu.
Konfete -	: pokazala
poti uresn e ; s »šijev in
okrepila demokratičnega duha v samem gibanju. Svet res koraka po dobri poti, a je še daleč od tega, kar si želimo, še ga ovirajo ostanki starih odnosov, izkoriščanja, sile, neenakopravnosti...
Zaskrbljujoče je, Via predvsem urejanje problemov držav v razvoju ne more napredovati, razkorak z razvitim svetom je vse večji. V skoraj 2()-letnem delovanju so neuvrščeni oblikovali dolgoročni program akcije, treba pa ga bo uveljaviti. Neuvrščene dežele bodo morale vplivati na odnose'velesil, da bi tudi ti postaji del splošnega popuščanja napetosti. »Gibanje in politika neuvrščenosti nista in ne moreta biti transmisija ali rezerva kateregakoli bloka. To je nezdružljivo z bistvom politike neuvrščenosti,« je dejal tovariš Tito. Povedal pa je, da neuvrščene v uresničevanju vizije pravičnejšega sveta vodi sodelovanje med vsemi državami ne glede na njihovo družbenopolitično ureditev. Poudaril je zgodovinski pomen sklepa 6. posebnega zasedanja generalne skupščine OZN o novi mednarodni gospodarski ureditvi, ki se potrjuje kljub vsem odporom in pomeni pravo pot tako k enakopravnosti kot koncu krize v svetovnem gospodarstvu, ki zaostruje in ustvarja nove vire spopadov.
Tudi Havana bo morala posvetiti vso pozornost nalogam na ekonomskem področju. Rešiti bo treba tudi konflikte med neuvrščenimi, ki so dediščina starega sistema odnosov in odpira jo vrata tujim vplivom. Okrepiti se bo moral demokratični razvoj gibanja, predvsem enakopravnosti.
/
KAJ SMO STORILI
Nič zatišja
Jugoslovanska sreda na Lesnem sejmu v Celovcu
Trdnejše noge zunanjetrgovinske bilance
OD SOBOTE DO SOBOTE
Marjan Horvat
Ciril Brajer
Priprave na konferenco Zveze sindikatov Slovenije, ki bo v letošnjem novembru, so stekle tudi v občinskih in osnovnih organizacijah zveze sindikafov. Navkljub dopustniškemu času so se v glavnem že sestale delovne skupine občinskih svetov ZSS, kjer so pripravili predloge aktivnosti organov in organizacij v zvezi s vprašanji družbenega planiranja in uveljavljanja samoupravnega družbenega planiranja kot enega izmed pogojev, da bodo delavci v združenem delu obvladovali in usmerjali vse tokove družbene reprodukcije in na tej osnovi s predvidenimi rezultati svojega dela uresničevali vse svoje interese in potrebe. V čas priprav na konferenco Zveze sindikatov Slovenije, kjer se bomo lotili številnih dilem v procesu samoupravnega družbenega planiranja, nalog in soodgovornosti te razredne organizacije delavskega razreda pri opredeljevanju razvojnih ciljev in tudi njih uresničevanja, sodi tudi oblikovanje novih srednjeročnih načrtov razvoja. V večini slovenskih občin so že sprejeli smernice razvoja ter, denimo tako kot v Kranju, tudi opozorili na nekatere slabosti in stranopoti pri uresničevanju starih srednjeročnih načrtov, ki se jim bo treba v prihodnjem obdobju izogniti. Lahko bi zatrdili, da so vsa občinska vodstva ZS odgovorno pristopila k oblikovanju smernic razvoja ter ponekod z amandmaji na zasedanjih skupščin ali pa že v pripravi predlogov smernic opozarjala na vse vidike funkcije planiranja v naši družbi in še zlasti na njeno celovitost, ki je doslej marsikje nismo znali uveljaviti. Bržčas je to posledica številnih razgovorov v zvezi sindikatov o tej temi, kjer je bilo vseskozi poudarjeno, da je ZS soodgovorna za oblikovanje takih družbenih in samoupravnih planov, da bo delavec in delovni človek obvladoval pogoje ustvarjanja in razporejanja dohodka in da bo v skladu s svojimi in družbenimi interesi v največji možni meri izkoriščal vse proizvodne dejavnike za hitrejši in stabilnejši gospodarski in družbeni razvoj ter da bo ustvarjeni dohodek razporejal za vse namene porabe ter v skladu z vsebino in cilji razvoja samoupravnih socialističnih odnosov.
Glede na takšen, zahteven in poglobljen vsebinski pristop k
oblikovanju prihodnjih srednjeročnih načrtov in s tem tudi priprav na konferenco Zveze sindikatov Slovenije je treba še dodati, da bodo morale vse osnovne organizacije sindikata že takoj v septembru oceniti svoje delo na tem področju, presoditi kakovost planskih dokumentov, oceniti pomanjkljivosti v postopku pripravljanja le-teh, še zlasti pa spregovoriti na vprašanja, če so oblikovani dovolj jasni kriteriji in družbene usmeritve za odločanje o prihodnjem razvoju, kakšna stopnja rasti dohodka je predvidena in kako se bo razporejal. In, ne nazadnje, ne bodo smele tudi mimo vprašanj zaposlovanja, investiranja, uresničevanja minimalnih standardov in vseh oblik dohodkovnega in poslovnega povezovanja in sodelovanja in podobno.
Vsekakor pa velja ob tem spregovoriti še o tistih, nekoli-kanj bolj specifično obarvanih sindikalnih temah, ki zadevajo planiranje temeljnih interesov delavcev. Mislimo na stanovanjsko gradnjo, urejanje naselij, preskrbo, zdravstveno in otroško varstvo, izobraževanje, kulturo, telesno kulturo, rekreacijo in SLO in družbeno samozaščito, kar je doslej često »izpadlo« iz planov delovnih organizacij, v prihodnje pa bržkone temu več tako ne bi smelo biti. In ker je splet vprašanj, ki zadevajo pripravo planskih dokumentov širok in ne zadeva le temeljne organizacije združenega dela in delovne organizacije, temveč tudi krajevne skupnosti, samoupravne interesne skupnosti, občine in republiko, se bo treba v zvezi sindikatov res dobro organizirati za to zahtevno delo ter z vso odgovornostjo upoštevati sprejeti rokovnik. Akcija za oblikovanje novih planskih dokumentov in samoupravnih sporazumov o temeljih plana pa mora teči vzporedno z drugimi aktivnostmi, ki smo se jih lotili v zvezi sindikatov in ne nazadnje, je čas priprav novih dokumentov in priprav na konferenco tudi najbolj primeren za razpravo o osnutku zakona o družbenem planiranju, o katerem bo prav tako govora na konferenci.
Ob jugoslovanskem dnevu na 28. Lesnem sejmu v Celovcu so v sredo predstavniki slovenske in hrvaške gospodarske zbornice naše in avstrijske novinarje seznanili z dosežki in cilji obmejnega sodelovanja in z našo turistično ponudbo.
Lesni sejem je le ena oblik sodelovanja obeh držav. Omogoča srečanja gospodarstvenikov, ki se pogovore o dosežkih in novih smereh sodelovanja. V teh dogovorih gospodarske organizacije z obeh strani naše severne meje iščejo predvsem višje kakovostne oblike sodelovanja, saj je to gotovo v interesu tako našega kot avstrijskega gospodarstva.
Lani je bila severna soseda na 15. mestu jugoslovanskega izvoza, v uvozu pa na 8. V prvih petih mesecih letošnjega leta je mesto v uvozu obdržala, v izvozu pa je na 13. mestu med našimi part-
nerji. S temi razmerji ne moremo biti prav zadovoljni, saj je pasiva trgovine z Avstrijo lani »znesla« 4,5 milijarde šilingov in tudi letos razmerje izvoz — uvoz ni razveseljivo. Pasiva prvih petih mesecev je skoraj 2 milijardi šilingov in uvoz »vodi« proti izvozu s 3,51 proti 1.
Za gospodarstvo zanimivi posli, ki jih sklenejo na sejmu, so gotovo tudi eden dobrodošlih načinov, s katerimi se trudimo neugodno zunanjetrgovinsko bilanco čimbolj uravnovesiti. Sejem namreč organizira menjavo v razmerju 1:1, kar neugoden položaj vsaj do neke mere uravna.
rogiejmo si se, kako so Slovenci in Hrvati predstavili svojo turistično ponudbo. Naša republika s 70.000 ležišči predstavlja 7 odstotkov jugoslovanskih zmogljivosti in 2 odstotka v ce-
lotnem prihodku te dejavnosti. S turizmom dosežemo 12 odstotkov v deviznem prilivu, kar gotovo pomembno »pokriva« devizni primanjkljaj. Čeprav je v začetku sezone slabo kazalo, se bomo tudi letos približali lanskemu rekordnemu turističnemu letu. Zasluga za to gre tudi nekaterim novostim naše turistične ponudbe. Tako v zadnjem času v gorskem svetu vse bolj razvijamo tudi poletni turizem, zdravilišča po nekajletnem spanju oživljajo in letos bodo pridobila 1000 novih ležišč, kmečki turizem doživlja razcvet, že tako odprte meje še odpiramo z novimi obmejnimi prehodi, turistični delavci se zavedajo, da naravne lepote niso dovolj in si prizadevajo za pestrejšo ponudbo... Tudi Hrvaška, naša najbolj »turistična« republika z najdaljšo obalo ubira podobna pota in pričakuje dobre rezultate ob koncu leta.
Kramljali smo z Jožico Farčnik — Mrvar iz celjske Cinkarne
Samoupravljanje ni samo sebi namen
(Nadaljevanje s 1. strani)
neko odločitev. Ta je lahko v danem trenutku dobra, vendar se pozneje pokaže, da ni tako. Vsekakor pa je res, da je samoupravni proces v takšnem kolektivu, kot je naš, nenehno pod strogim očesom družbe. Naš delavec pa nenehno v dilemi, če je resnično naredil vse, da bi zagotovil zaupanje. Tega v kolektivih, ki ekonomsko dobro stojijo, ni srečati in vendar je objektiven pomislek, če v takšnem kolektivu ne bi bilo moč delati še boljše in več. Toda tega nihče ne stori, češ, ne drezaj, kaj pa, če bi bilo ob našem posegu slabše...«
—, Ne trdim, da ima marsikdo pomisleke, kot ste ga prej meni pripisali. Kolikor poznam vas in vaše delo vem, da nimate radi ovinkarjenja. Da rečete bobu
»Samoupravljanje je dolg proces, ki tudi danes dovoljuje širši poseg družbe. Povojna leta so bila bolj revolucionarna, doba obnove, udarništva, takrat še ni bilo prostih sobot in vikendov. Bolj smo siti, bolj smo leni. Včasih že samoupravljamo o stvareh, ki so bile dogovorjene, ki smo jih mi dogovorili. Poglejte nesmisel: sprejemamo sklepe o tem, da bi morali izvršiti že sprejeti sklep. In če grem naprej, sprejmemo zakon o tem, kako moramo že sprejeti zakon končno le uveljaviti ...
bob. V razvoju samoupravljanja sodelujete od vsega začetka. Nekateri trdijo, da smo bili v začetku mnogo uspešnejši, akcijsko bolj ubrani, da smo manj samoupravljali in več delali...
Premalo pa razpravljamo o variantnih predlogih, o financah, ki se nato nekontrolirano stekajo in kopičijo v kakšni SIS in so za dolgo časa odtujene. Samoupravljanje ni zaradi samoupravljanja, vendar smo še vedno najpogosteje »samoupravljale!« samo takrat, ko smo osebno prizadeti ...«
— Omenil sem že, da ste sodelovali v našem razvoju samoupravljanja tvorno in resnično zavzeto. Imeli ste in imate nešteto funkcij od najvišjih političnih do strokovnih. Kako ocenjujete ta naš razvoj?
»Mislim, da je dovolj zgovorna ilustracija že stavek, ki ga .pogosto slišimo med našimi delavci: »Saj nekako gre. Kar gre. Ko bi bilo tako vsaj še nekaj časa...«
Sobota, 11. avgust
V Taboru v Savinjski dolini so proslavili 37-ietnico ustanovitve znane partizanske tehnike Ivan Cankar.
Na lovski slovesnosti v Trenti so predsedniku republike Josipu Brozu Titu podelili značko in častno listino lovcev Zlatoroga.
Nedelja, 12. avgust
V Vuhredu so ob radeljskem občinskem prazniku odkrili spomenik NOB. Na slavnostnem zborovanju je govoril podpredsednik skupščine SRS Jože Glo-bačnik.
Ponedeljek, 13. avgust
Umrl je predsednik skupščine SR Črne gore Budislav Soškič.
Zvezni zavod za statistiko je objavil podatke o lanskoletnem družbenem proizvodu v Jugoslaviji, ki je bil za 7 odstotkov višji od predlanskega.
Torek, 14. avgust
Predsednik RK SZDL Mitja Ribičič je obiskal piransko Splošno plovbo. Zastopniki te delovne organizacije so ga seznanili s težavnim gospodarskim položajem, v katerem so se znašli.
Sreda, 15. avgust
Predsednik republike Josip Broz Tito je v intervjuju za Borbo orisal naloge gibanja neuvrščenih držav in probleme, s katerimi se srečujejo v sedanjem mednarodnem položaju.
Pod Pečjo nad Ratečami je bila osrednja proslava ob 35-let-nici obmejnih enot JLA. Na slovesnosti so tamkajšnjo karavlo poimenovali po Edvardu Kardelju.
Petek, 17. avgust
V Gornji Radgoni so odprli 17. kmetijsko-živilski sejem.
IZ OBČINSKIH ORGANIZACIJ	TA TEDEN V ŽARIŠČU
,lJr OfM. JI' *. ; I • 's •'	. • y' r- I
MOZIRJE
Na Zadnji seji je predsedstvo občinskega sveta obravnavalo priprave na sklic konferenc osnovnih organizacij sindikata ter sprejelo delovni program mozirskih sindikatov za drugo letošnje polletje.
Podobno kot že doslej bodo tudi za naprej v Gornji Savinjski dolini v središču pozornosti naloge v zvezi z utrjevanjem družbenoekonomskega položaja delavcev, izboljšanjem gospodarjenja ob večji odgovornosti delavcev za sprotno spremljanje rezultatov dela in gospodarjenja, nadalje naloge v zvezi z uveljavljanjem načela delitve po delu, pripravo in sprejemom novih srednjeročnih razvojnih načrtov ter, ne nazadnje, tudi v zvezi z uveljavljanjem novih odnosov v stanovanjskem gospodarstvu in
pri zdravstvenem varstvu delavcev. Seveda ne bo mogoče mimo nalog v zvezi z nadaljnjim utrjevanjem političnega sistema samoupravljanja ter demokratizacijo odnosov in kolektivnim vodenjem v zvezi sindikatov. Pozabili pa tudi ne bodo na utrjevanje delegatskih odnosov, izboljšanje obveščanja ter na naloge na področju splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite.
Osnovne organizacije zveze sindikatov in celotno članstvo zveze sindikatov v Gornji Savinjski dolini bodo v prihodnjih mesecih ocenili uveljavljanje družbenoekonomskih odnosov, pregledali bodo potek akcije delitve po delu, ocenili priprave za pripravo srednjeročnih načrtov razvoja za obdobje 1981 —1985 ter sproti preverjali rezultate go-
spodarjenja. Vso pozornost bodo namenili akciji »Nič nas ne sme presenetiti 1979« ter pripravam na občne zbore osnovnih organizacij sindikata. Pregledali bodo tudi delovne načrte osnovnih organizacij sindikata ter občinskega sveta zveze sindikatov Mozirje ter jih dopolnili z nekaterimi novimi nalogami in aktivnostmi, ki so se pojavile v zadnjem obdobju.
V delo osnovnih organizacij zveze sindikatov v Gornji Savinjski dolini se bodo morali, kot je še posebej opozorila zadnja seja predsedstva občinskega sveta ZSS Mozirje, kar najaktivneje vključiti tudi člani zveze komunistov. zlasti tudi zategadelj, ker so pred zvezo sindikatov v Gornji Savinjski dolini resnično dokaj zahtevne naloge.	p o.
BRIONI — Predsednik republike Tito in predsednik administrativnega državnega sveta republike Gvineje Bissau Luis Cabral sta v okviru pogovorov o aktualnih mednarodnih vprašanjih posvetila posebno pozornost politiki neuvrščenih in pripravam na konferenco v Havani. Poudarila sta bistveni pomen krepitve neodvisnega in neblo-kovskega značaja gibanja in politike neuvrščenosti, opozorila pa, da je treba spore in spopade re^ ševati izključno po mirni poti ter nenehno krepiti sodelovanje med neuvrščenimi držaVami.
Predsednik republike in predsednik ZKJ Tito je na Brionih sprejel tudi generalnega sekretarja KP Španije Santiaga Carril-la. V prisrčnem in prijateljskem
pogovoru o številnih aktualnih vprašanjih je predsednik Tito opozoril na glavne smernice dejavnosti Jugoslavije pri doslednem uresničevanju politike neuvrščenosti in njenih izvirnih načel skupaj z drugimi neuvrščenimi državami. Tudi v tem pogovoru je predsednik Tito poudaril, da je neodvisnost in neblokovska pozicija bistvena in nezamenljiva značilnost gibanja in politike neuvrščenosti. Vedno širši krog neuvrščenih držav pa zgovorno priča o vitalnosti in univerzalni naravi politike neuvrščenosti.
RIM: — Italijanska vlada mandatarja Francesca Cossiga je dobila zaupnico parlamenta. Zaupnico vladi, ki jo sestavljajo krščanski demokrati, socialdemokrati in liberalci, so omogočili
socialisti z vzdržanjem, komunisti pa so glasovali proti. Na očitke komunističnega poslanca Di Giulija, da v vladnem programu ni omenil plodnih odnosov z Jugoslavijo, je Cossiga odgovoril, da ni mogoče biti za ali proti osimskim sporazumom, temveč jih je treba »ljubosumno varovati«. Pri tem je citiral predsednika Tita, ki je nedavno označil jugo-slovansko-italijanske odnose kot »nadvse uspešne«.
TEHERAN — Da bi vsaj delno zajezila spopade med rivalskimi ideološkimi skupinami, je iranska vlada prepovedala vrsto demonstracij. Sklep je bil sprejet po ponovnih spopadih med privrženci in nasprotniki sedanjega režima v Teheranu.
MIK
*
Nedopustniški pomenek z Vinkom Šarabonom, predsednikom občinskega sveta ZSS v Kranju
Sejemo bolje kot včasih, žanjemo pa še premalo
Tokrat je naš sobesednik v nedopustniškem intervjuju Vinko Šarabon, predsednik občinskega sveta Zveze sindikatov Kranj. Tudi z njim je stekla beseda o gospodarskih razmerah v kranjski občini, o pripravah na konferenco Zveze sindikatov Slovenije ter kajpak o tistih vprašanjih, ki zadevajo vlogo in naloge osnovnih organizacij sindikata pri reševanju večjih in manjših, bolj in manj perečih vprašanj, s katerimi se srečujejo v boju za gospodarsko stabilizacijo-in poglabljanje samoupravljanja.
»V kranjski občini ta čas nimamo takih zgubarjev, ki bi hudo razburjali duhove, povzročali vročo kri. Prigospodarili smo nekaj čez dva milijona dinarjev zgub, pa še te niso v industri ji, v delovni organizaciji Aerodrom, v Mladem rodu in v Tehničnem šolskem centru
Seveda ne morem trditi, da so te številke zanemarljive, da se ni treba nad njimi zamisliti in ukreniti vse potrebno, da izgub ne bo... Osnovne organizacije sindikata so se že lotile potrebnih akcij, samoupravni organi so oblikovali sanacijske načrte, zdaj pa jih bo treba spraviti v življenje. Nad tem bdimo tudi v občinskem sindikalnem svetu.«
— Zadovoljni ste. Od kod izvira takšno zadovoljstvo?
»Mi smo se doslej lotevali vseh razprav o zaključnih računih, oblikovanja stabilizacijskih načrtov in tudi planiranja zelo resno. V začetku letošnjega leta smo vzeli pod drobnogled 36 temeljnih organizacij združenega dela, kjer so gospodarili na robu rentabilnosti ter se z vsemi dejavniki v takih, recimo jim problematičnih delovnih skupnostih, dogovorili, kako naravnati akcijo, mobilizirati vse sile in še zlasti delavce spodbuditi, da bodo večji produktivnosti in boljšemu gospodarjenju sploh namenili vso skrb. Akci ja »zaključni računi« je za vse družbene dejavnike v naši občini zelo dobra šola in hkrati tudi dokaz,
' kaj vse lahko dosežemo, če se dobro organiziramo, če sproti spremljamo učinke in če zahtevamo odgovorno vedenje povsod, od sindikalne skupine do skupščine občine in njenega izvršnega sveta. Pa še na nekaj bi rad opozoril: vse prečesto v našem političnem delu na široko, zelo veleumno in, če hočete, tudi frazersko govorimo o nekaterih pojmih. Globoko sem prepričan, da moramo v naši družbeni praksi iskati vzroke za izgube, za slab gospodarski položaj in še za - kaj tudi v tem, ker ne planiramo dobro. Nihče me ne bo prepričal, da ni tako, saj vemo, da je delavec priden, discipliniran in tudi odgovoren za svoje delo. Zapleta pa se nam pri izbiri proizvodnih programov, organizaciji dela in v številnih tistih spletih vprašanj, kjer bi bržkone morale mnogo več postoriti strokovne službe. Tudi to delo je treba planirati, ne pa ga prepuščati slučajnostim, sreči in dobri volji posameznikov.
In če sva že pri planiranju, tedaj velja omeniti, da morajo biti vsi plani celoviti, upoštevati morajo vse realne interese delavcev in delovnih ljudi, ne pa vsebovati le številke. V naši občini smo že sprejeli smernice za družbeni plan občine v prihodnjem srednjeročnem obdobju. V njih pa nismo pozabili kritično oceniti uresničevanje dosedanjega srednjeročnega načrta, pa tudi zapisati nekaj več o tem, kako
preusmerjati industrijsko proizvodnjo, kako odpravljati meje v temeljnih organizacijah združenega dela in v delovnih organizacijah, pa tudi o tem, v katerih smereh kaže iskati možnosti za dohodkovno in poslovno povezovanje združenega dela. Da posebej ne govorimo o tistih poudarkih v pripravi smernic razvoja in oblikovanju planov, ki smo si jih zadali v sindikalni politiki.«
—■ Zakaj tolikanj poudarjate celovitost planiranja?
»Pripravljamo se na konferenco Zveze sindikatov Slovenije, ki bo glede samoupravnega družbenega planiranja in o soodgovornosti sindikata v tem procesu prav gotovo prinesla potrebne, lahko bi rekli, hudo potrebne napotke in sklepe. Poudarek celovitosti pa je potreben tudi zategadelj, da se delavci v združenem delu zavedo, da se njihova pravica do planiranja ne izteče v temeljni organizaciji združenega dela, temveč se razširja tudi na krajevno skupnost, na samoupravne interesne skupnosti... Po dolgem času nam uspeva, da se tudi kranjsko gospodarstvo tesneje povezuje z tistim iz manj razvitih predelov Slovenije. Sprejeti so dogovori in tudi konkretne rešitve za gradnjo proizvodnih zmogljivosti Iskre v Pomurju, nekaj želez pa je v ognju tudi na področju povezovanja trgovine, kmetijstva na novih dohodkovnih osnovah.
Največ skrbi pa v naši občini posvečamo takšni gospodarski rasti, ki ne bo slonela na zaposlovanju novih človeških rok. Delovne sile na Gorenjskem ni, zategadelj smo tudi v smernicah za prihodnji razvoj zapisali, da mora združeno delo razvijati nove tehnološke postopke, se bolje organizirati za pridobivanje večjega dohodka in še zlasti nameniti vso skrb izvozni usmerjenosti. Doslej, tako smo zapisali v starem srednjeročnem načrtu.
bi morali pokrivati z izvozom uvoz, žal pa tega nismo dosegli. Morebiti tudi zategadelj ne, ker smo preveč ambiciozno menili, da bo »zunanjetrgovinska bilanca« kranjske občine pozitivna ter se premalo zavedali, kaj zmoremo in kateri dejavniki- lahko vse vplivajo, da se td naše hotenje morda tudi ne uresniči. Navaditi se moramo tako zapisovati postavke v načrtih, ki jih bomo* zmogli uresničiti, kar nam je v sedanjih smernicah po oceni delovnih kolektivov uspelo. Temu vprašanju bo na jesen, ko bodo v temeljnih organizacijah združenega dela pripravljali planske akte, bržkone veljalo dodati tudi nekaj tistih, ki zadevajo odgovornost delavcev do sprejemanja planov, kar pa prav gotovo zahteva od sindikata, da z vso politično avtoriteto brani tudi spoštovanje družbenega dogovora o minimalnih standardih pri zaposlovanju, saj gre za dogovor, ki sodi po svoji naravi med temeljne planske dokumente.
— Tudi razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke spada med splet vprašanj s področja planiranja!
»Tako je. Zelo pomemben pripomoček sindikalnim organizacijam pri tem delu so »stališča« republiškega sveta Zveze sindikatov, o katerih je v osnovnih organizacijah sindikata bilo mnogo besed. Uspelo nam je, da so že v prvi polovici julija v 8 1 odstotkih temeljnih organizacij združenega dela sprejeli načrte, kako ta stališča uresničevati, katerim tematskim področjem, glede na specifičnosti v posameznih organizacijah, nameniti najprej in več pozornosti in kako se organizirati, da bomo kos tej zahtevni nalogi. Ta akcija pa ni bila le sindikalna, še manj bi lahko trdil, da je prevladovalo predvsem razpo-
rejanje in delitev osebnih dohodkov, kajti ob angažiranju vseh družbenopolitičnih organizacij in samoupravnih organov nam je uspelo, da velika večina delavcev ve, da je njihov dohodek odvisen le od njihovega dela, od njihovih prizadevanj, da je sad njihovih naporov. Da, najdejo se razlike, ki so pogojene tudi z zunanjimi vplivi, s pogoji gospodarjenja, vendar pa, razen v izjemnih primerih, to ni odločilen dejavnik pri oblikovanju dohodka.
Moram poudariti, da je bila javna razprava o stališčih RS ZSS zelo živa, kajti delavci so v njej ponovno presojali tudi samoupravno organiziranost, ki je
Jesen bo topla...
bržkone zelo pomembna, če hočemo »meriti« dejanski vpliv delavcev na gospodarjenje in potlej na razporejanje dohodka. V tem času je stekla beseda tudi o odločanju delavcev v dislociranih obratih, v manjših poslovnih enotah, skratka v takih okoljih, kjer doslej delavec ni imel vseh možnosti, da se sliši njegov glas in da tvorno sodeluje pri sprejemanju samoupravnih odločitev ne glede na to, kje je njegova »centrala«.
— Potemtakem, so uspešne akcije Zveze sindikatov Slovenije, ki so namenjene poglabljanju samoupravljanja?
»Vse akcije, ki smo se jih lotili, so obrodile dobre sadove. Avtoriteta sindikata, kot organizacije delavcev, je zrasla in menim, da bo drugo polletje, ki bo vroče in delovno, k temu še pridalo svoj delež. Seveda pa ne smemo biti preveliki optimisti, saj se tudi v naši občini še vedno srečujemo s primeri, da spreminjajo samoupravne akte zategadelj, ker to zahteva nova zakonodaja, ker smo se tako dogovorili v družbenopolitičnih organizacijah, ne pa zato, ker je to izraz potreb delavcev. V našem občinskem svetu smo si »razdelili« delovne organizacije, pa tu in tam srečamo tudi primere, ko niso najbolj navdušeni, da pridemo k njim, da jim pomagamo. Še vedno so tudi takšna okolja, kjer mislijo, da sami vse zmorejo, da ne rabijo nikogar... Pa tudi takšni so, kjer so pripravljeni vse postoriti, da le nihče ne pride k njim in »razišče«, koliko je sindikat in druge družbenopolitične organizacije »oddaljen« od poslovodnih sestavov, Zlizanost, pravite temu novinarji, mar ne!?
Kar pa zadeva naš občinski svet Zveze sindikatov, moram dodati, da nam je uspelo odpraviti »šablone« pri ocenjevanju posameznih akcij. Ni zadosti, da dobiš poročilo o tem, kako kaj kje teče, temveč moraš to tudi na kraju samem videti, se pogovoriti z ljudmi, saj je življenje pogosto drugačno, kot pa znamo opisati. Vsakih štirinajst dni člani občinskega sveta obiskujejo tiste organizacije, za katere so zadolženi, se dogovarjajo in na kraju samem, skupaj z izvršnimi odbori, odpravljajo zadrege in ovire pri delu.
Zelo pomembno je, da smo se v zvezi sindikatov navadili siste-' .malike, spoznali smo, da je od
Brez odgovornosti pri planiranju ne gre!
priprave dela, akcije in stalnega spremljanja odvisno, kaj bomo želi, kako globoko bomo prodrli... Zato je seveda tudi nujno stalno presojati naše organizacijske oblike, naše metode političnega dela. Jih prilagajati novim razmeram in še zlasti, bolj kot doslej, posodabljati.
— Na konferenci Zveze sindikatov Slovenije bo stekla beseda tudi o demokratizaciji odnosov in kolektiv nemn vodenju!
»V javni razpravi je že dokument, ki zadeva ta vprašanja. Včasih se morebiti premalo zavedamo, kako pomembna je za sindikat demokratičnost odnosov. Sindikat ni predsednik ali pa izvršni odbor osnovne organizacije. To so ljudje, delavci, ki ustvarjajo... Prav zato je zelo pomembno, da tudi v tej razpravi poudarjamo osnovno organizacijo zveze sindikatov kot torišče dela, kot mesto, kjer se v resnici sprejemajo opredelitve do konkretnih vprašanj, s katerimi se srečujemo v naši družbi. Kar pa zadeva kolektivno vodenje verjetno v osnovnih organizacijah in v občinah ni dilem. Za kranjsko lahko trdim, da se je predsedstvo občinskega sindikalnega sveta že uveljavilo kot kolektiven organ, nekaj časa pa bo še bržkone treba, da se v temeljnih organizacijah združenega dela, pa tudi v delovnih organizacijah zavedo, da predsednik izvršnega odbora ali pa konference ni sindikat. Ne povsod, tam in tu pa je še tak »običaj«.
Rad bi opozoril še na to, da smo pred zadnjim kongresom imeli konferenco sindikatov, na kateri smo razpravljali o organiziranosti in metodah političnega
Ne, kaj bi želeli, kaj bomo znio-gli.--
Navadili smo se sistematičnega dela r sindikatu!
delovanja. Ta.konferenca je bila zelo pomembna, saj sem globoko prepričan, da se je z njo začela neke vrste renesansa v našem delu. Tokrat ne bo treba toliko besed o naši organiziranosti, o tem za kaj je kdo zadolžen in kaj mora kdo postoriti. To že vemo! Zato bi se v javni razpravi o dokumentih, ki so pripravljeni za konferenco, morali izogibati ponavljanja, kajti če se bomo preveč ukvarjali sami s sabo, z našo organiziranostjo in metodami dela, nam bo zmanjkalo časa. moči pa tudi volje za tiste akcije, ki v resnici omogočajo, da delavec postane gospodar pogojev in sadov svojega dela.«
KOMUNIST ZA DE
Samoupravljanje na izpitu
IZ PRAKSE SODISC ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Miša Sovdat
Nekaj mesecev smo zaskrbljeno ugotavljali, krko neugodno se giblje naša menjava s tujino in podatki so potrjevali, da visoko prekoračujemo lanska razmerja pa tudi letošnjo projekcijo pla-čilno-bilančnega položaja. Blagovni tokovi menjave s tujino so se iz meseca v mesec bolj in bolj razhajali s predvidevanji, naj že gre za celotno državo ali pa za posamezne republike oziroma pokrajini. Vedeli smo, da s takšnim načinom ne moremo več dolgo nadaljevati in pričakovali smo omejitvene ali vsaj zajezitvene ukrepe. Ponavadi so ob tako neugodnih rezultatih »pri-leu\i od zgoraj« in nobena skrivnost ni, da so jih mnogi tudi letos pričakovali.
Vendar pa že lahko ocenimo, da smo končno le napredovali kot delavci in predvsem še kot samoupravljala. Problema, ki resnično ni niti majhen niti lahek, smo se lotili na samoupraven način, in to na področju, ki je eno- najzahtevnejših: v sistemu ekonomskih odnosov s tujino. Če smo v preteklosti ugotavljali, da se republike in pokrajini ne morejo sporazumeti v mnogih vprašanjih s tega področja, moramo tokrat prav tako jasno priznati, da je sedanji proces samoupravnega dogovarjanja o ukrepih, s katerimi bomo zagotovili izboljšanje plačilno-bi-lančnega položaja vseh republik in pokrajin, odsev njihove enotne volje. Republike in pokrajini so jo dokazale s podpisom
dogovora o uveljavitvi začasnih ukrepov predvsem na področju uvoza, s tem da podpisnice vsaka s svojimi »posegi« do konca decembra dosežejo letošnjo načrtovano zunanjepolitično bilanco.
Delegati samoupravne interesne skupnosti SR Slovenije za ekonomske odnose s tujino so se na zadnji seji skupščine že dogovorili, s kakšnimi ukrepi bomo drugo polletje letošnjega leta zagotovili uskladitev gibanj s predvidevanji resolucije. Sedemmesečni podatki zveznega zavoda za statistiko o blagovni menjavi naše republike s tujino namreč kažejo, da je letošnja menjava v primerjavi z lansko res za 34 odstotkov večja, da pa je kljub boljšemu »pokrivanju« uvoza z izvozom letošnji deficit večji kar za 59 odstotkov. Če pa dosežene letošnje rezultate primerjamo s projekcijo plačilno-bilančnega položaja za prvo polletje, vidimo, da prekoračujemo načrtovani izvoz za sedem, uvoz pa kar
za 23 odstotkov. Podatki o slovenski blagovni menjavi s konvertibilnim področjem, kjer smo v prvih sedmih mesecih 'na področju izvoza dosegli že 62 odstotkov, pri uvozu pa kar 71 odstotkov s projekcijo predvidene menjave, pa so bili jasno opozorilo, kje je potrebno nemudoma ukrepati.
Ob nekoliko večjih izvoznih obveznostih (v primerjavi z realiziranim izvozom v prvem polletju) nam zdaj za drugo polletje ostajajo dokaj manjše možnosti fizičnega uvoza blaga (carinjeno
do konca leta 1979), ki ga plačujemo v konvertibilnih devizah. Pri tem pa so organizacije združenega dela z’a uvoz opreme in blaga za široko porabopo vloženih prijavah že presegle možnosti fizičnega uvoza v letošnjem letu, za- uvoz reprodukcijskega materiala pa ostaja do konca letošnjega leta še 1.212 milijonov din.
Ukrepi, ki so jih delegati sprejeli z večino gjasov — proti jih je glasovalo sedem, dva pa sta se vzdržala — so za pvoz izredno ostri, vendar pa zagotavljajo, da konec leta ne bomo prekoračili plačilno-bilančne projekcije. Gotovo pa bodo ti ukrepi v marsikateri organizaciji združenega dela povzročili motnje v oskrbi z reprodukcijskim materialom in s tem v proizvodnji. Edina možna pot, po kateri bi posledice lahko omilili, pa je povečevanje izvoza mimo resolucijskih predvidevanj.
Člani samoupravne interesne skupnosti bodo zdaj opredelili svoje izvozne obveznosti in uvozne možnosti ter jih uskladili v enotah in med njimi. Po usklajenih obveznostih in možnostih pa se bodo člani za vsakega posebej i n za vso enoto dogovorili o sprejemanju novih prijav za uvoz reprodukcijskega materiala s konvertibilnim plačilom do zadnjega decembra letos. Dokler dogovori ne bodo sklenjeni, veljajo za vse člane skupnosti začasno določene obveznosti za izvoz in uvozne možnosti, ki jih je prav tako potrdila skupščina SISEOT.
Še ostrejše začasne ukrepe pa so sprejeli za uvoz opreme in blaga za široko porabo.
umejitvem začasni ukrepi, ki veljajo od 16. avgusta, so kljub temu, da jim lahko očitamo posamezne pomanjkljivosti, pomemben prispevek in najbrž odločilen korak k uresničitvi sistema ekonomskih odnosov s tujino. Predvsem pa pomenijo novo pozitivno točko v uveljavljanju sistema planiranja v mednarodni menjavi. Velja pa poudariti še dvoje. Prvič jih nismo sprejeli linearno, pač pa ponujajo rešitev za vsako organizacijo združenega dela posebej, z njim tudi nismo le omejili uvoza, ampak hkrati nakazali realne možnosti, kako si lahko z večanjem izvoza zagotovimo (kljub ukrepom) večje možnosti za uvoz. Dogovarjanje pa je opozo-
rilo tudi na nekatere slabosti, predvsem na nepopolne in neustrezne evidence, zaradi česar je predlog v posameznih točkah premalo podroben.
Če smo v naslovu zapisali, da je samoupravljanje na izpitu, pa po večini razprav na skupščini samoupravne interesne skupnosti SR Slovenije -za ekonomske odnose s tujino lahkp ocenimo, da je bila to uspešno opravljena matura. Iz rok državne regula-tive je vajeti prevzelo samoupravno dogovarjanje in sporazumevanje in vedno bolj dokazujemo, da znamo pretehtati posamično in družbeno korist in se odločati — za skupno dobro.
Vinko Hafner, predsednik RS ZSS na obisku v Anhovem
Kam pelje zgodba o »zlatem prahu«?
Ivo Kuljaj
O jugoslovanski cementni zgodbi že vrabci pojo svoje pesmi. Tolikanj smo že slišali in brali o njej, da je o tem prav nerodno vnovič pisati. Saj tudi ne bi, ko ne bi povzročale ljudem toliko skrbi in preglavic. Te še posebno občutijo delavci v anhovski cementarni, ki so ob polletju »pridelali« natančno 123 milijonov dinarjev izgube. Salonit Anhovo torej znova zaseda vrh med slovenskimi izgubarji.
Kot je bilo slišati ob nedavnem obisku v'nka Hafnerja v tem kolektivu, -.elika izguba nikogar ne preseneča. Napovedovali so jo že lani in je v največji meri posledica izrednih podražitev osnovnih energetskih virov (mazut in električna energija), ki v proizvodnji cementa predstavljata kar 40 odstotkov vseh stroškov. Prav tako so zelo porasle cene drugih surovin. In zakaj cene cementa ne morejo biti odraz povečanih proizvodnih stroškov? O tem predstavniki Cementarne niti niso hoteli govoriti, ker se jim je bržčas zdelo neumestno, da bi pogrevali, staro in vsem znano resnico. In resnica je, da je cement (vsaj za proizvajalce) pri nas veliko prepoceni. Zakaj? Tudi to je znano. Predvsem zato, ker cene cementa določa zvezna administracija, ki tako iz pisarn reže kruh proizvajalcem. To pa ne velja tudi za nekatere surovinske vire pri proizvodnji cementa, katerih cene oblikuje vsaka republika zase.
Srečujemo se torej z disharmonijo in administrativnim določanjem cen, ki, kot kaže, ne priznava ekonomske logike. Zakaj le? Da bi ščitila potrošnikove interese? Te se da ščititi tudi drugače. Tudi tako, da bi zvezna administracija odstopila od dela davka na promet s cementom, ki naj bi šel proizvajalcem. Vsaj tako je pred časom predlagal slovenski izvršni svet.
In če se za trenutek vprašamo, kam vodi črna zgodba o »zlatem prahu«? Odgovor je na dlani. Izgube, pomanjkanje in uvoz cementa. Proizvajalci cementa so revni kot cerkvene miši. Kako je š sredstvi za enostavno in razširjeno reprodukcijo? »O tem raje ne govorimo«, so nam pred nedavnim rekli v Trbovljah. »To, kar počnemo zdaj, je »roparski« način izkoriščanja proizvodnih sredstev,« so nam potlej vendarle odgovorili.
V Anhovem se je beseda sukala sicer bolj o notranjih vzrokih, ki so tudi pripomogli k tolikšni izgubi. Ti so v primerjavi z zunanjimi veliko, manjši, toda nikakor ne zanemarljivi. V zvezi s tem se je Vinko Hafner zavzel, da delavci Cementarne napno vse sile, da bi čimprej poiskali trdnejše notranje rezerve in tako vsaj nekoliko zmanjšali izgubo.
Predstavniki Cementarne so Vinka Hafnerja tudi podrobno seznanili s polletno bilanco., Številke kažejo, da sov Anhovem za
10 odstotkov zaostali za predvidenim gospodarskim načrtom. Tega so krive največ okvare na napravah. Kljub temu pa so naročnikom dobavili v sedmih letošnjih mesecih 503.000 ton cementa, kar je za 30 odstotkov več kot lani v tem času. Cementarna je letos začela proizvajati tudi boljši cement — znamko 550 namesto 450 — ki je ob priznani višji ceni vendarle nekoliko omilil izgubo. To je po mnenju Vinka Hafnerja koristno in potrebno, ne pa tudi vse, kar se da v Cementarni storiti, da bi izguba ne bila tako velika. Znotraj tovarniške ograje je še kakih 10 do 20 odstotkov rezerv, so potlej vsi skupaj ugotovili. Kljub temu pa je .jasno, da bo treba kar najhitreje razmere v cementni industriji celovito urediti. Rešitev je bržkone v sistemskih ukrepih, kar pomeni, da sedanje težave ne bodo rešene čez noč ali v enem letu. »V treh, štirih letih pa bi tudi cementarjem moralo posijali sonce,« je menil Vinko Hat-' ner. To pa je tudi nujno, kajti izguba v Anhovem pomeni za novogoriško združeno delo ogromno obremenitev. Slišali smo, da Cementarna s svojimi težavami zavira razvoj drugih gospodarskih dejavnosti. Pa ne samo gospodarskih. V Salonitu združujejo delo delavci iz 17 krajevnih skupnosti, ki so v preteklih obdobjih tudi »uživale« del sadov dobrih poslovnih uspehov anhovske cementarne. Z novo na-
ložbo, ki je poglavitni vir izgube, pa je tudi ta vir usahnil.
Izguba v Cementarni pa je tudi »klofuta« sovlagateljem. Namesto da bi želi, morajo še vedno sejati. Z drugimi besedami to pomeni, da so po veljavnem samoupravnem sporazumu dolžni kriti del izgube. Prišlo je celo tako daleč, da nekateri sovlagatelji (predvsem trgovci) že premišljujejo o tem, da bi se odrekli svojega vloženega deleža. »Bolje tako, kot pa pokrivati nenehno nove izgube,« pravijo. Pred časom je skupščina delegatov podpisnic samoupravnega sporazuma o združevanju dela in sredstev za proizvodnjo cementa v Anhovem že sklenila, »da kolikor pristojni organi republiške in zvezne skupščine v najkrajšem času ne, rešijo vprašanj, ki kot zunanji vzroki vplivajo na gospodarjenje v delovni organizaciji Salonit Anhovo, sovlagatelji za leto 1979 niso več pripravljeni pokrivati morebitne izgube te delovne organizacije«. Skupščina se bo ponovno sešla prihodnji mesec in temeljito pretehtala sedanje finančno stanje v Cementarni. Bržčas si lahko mislimo, kaj bo sklenila...
Zavoljo vsega tega je Vinko Hafner navzoče obvestil, da bosta predsedstvi CK ZKS in RS ZSS v najkrajšem času razpravljali o družbenoekonomskih gibanjih v naši republiki in ob tej priložnosti še posebej spregovorili o anhovski cementarni.
Z vložitvijo predloga pred sodiščem združenega dela preneha teči zastaralni rok za kršitev delovne obveznosti, čeprav delavski svet ni odločil o uvogoru delavca
Vsaka kršitev delovne obveznosti zastara v roku, ki ga določa samoupravni splošni akt, vendar ta rok ne sme biti daljši od enega leta. (154. člen zakona o delovnih razmerjih). Rok zastaranja začne teči od dneva, ko je bila storjena kršitev, če pa ima znake kaznivega dejanja, pa od dneva, ko Se je zvedelo za kršitev in storilca. Zastaralni rok teče ves čas postopka, in S'cer vse do dokončne odločitve delavskega sveta v temeljni organizaciji, če je zoper odločitev disciplinske komisije vložen ugovor. Vprašanje pa je, kdaj preneha teči zastaralni rok, če delavski svet ne odloči o ugovoru v roku 30 dni. Po 204. členu zakona o združenem delu ima namreč v takem primeru delavec pravico sprožiti spor pred sodiščem združenega dela, in sicer potem, ko je 30 dni čakal na odločitev o ugovoru.
Delavec, ki je vložil ugovor zoper odločitev disciplinske komisije, je čakal 30 dni, ker pa odločitve ni prejel, je zahteval pred sodiščem združenega dela razveljavitev odločitve o disciplinskem ukrepu. Med trajanjem
sodnega postopka je preteklo več kot leto dni od storjene kršitve, zato je sodišče enostavno ugotovilo, da je kršitev zastarana, razveljavilo je sklep disciplinske komisije in disciplinski postopek ustavilo.
Pritožbeno sodišče pa se s takim pravnim stališčem ni strinjalo. Res je, da preneha teči zastaralni rok z dokončno odločbo, ki jo izda delavski svet, če pa delavski svet o ugovoru ne odloči, meni sodišče, da preneha teči zastaralni rok z dnevom vložitve zahteve za sodno varstvo. Tako stališče temelji na zakoniti pravici delavca, ki lahko sproži spor pred sodiščem združenega dela tedaj, ko ni zadovoljen z dokončno odločbo delavskega sveta, kot tudi tedaj, ko take odločbe ne prejme oziroma ko delavski svet o ugovoru sploh ne odloča. To pomeni, da mora sodišče upoštevati datum vložitve predloga pred sodiščem, kajti s tem dnem preneha teči zastaralni rok, kršitev ni zastarana, zato pa postopek ni možno ustaviti, če je delavec očitano kršitev v resnici storil, in če je zanjo odgovoren.
Sodišče združenega dela lahko prizna višjo odškodnino, kot jo uveljavlja delavec
Delavec je zahteval odškodnino zaradi nesreče pri delu, ki je nastala po krivdi delovne organizacije. Iz naslova trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti je uveljavljal odškodnino v znesku 30.000 din. Pri nesreči je dobil poškodbe na levi roki, zaradi katerih težje dela, ne more dvigovati težkih bremen, se hitreje utrudi, razen tega pa je roka tudi močno občutljiva.
Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kirurške stroke ugotovilo, da ima delavec dejansko težje trajne posledice, kot jih je sam opisal in mu iz tega naslova priznalo odškodnino v znesku 40.000 din, čeprav je zahteval manj. Temeljna organizacija je v svoji pritožbi zatrjevala, da je sodišče prekoračilo zahtevek delavca in s tem bistveno kršilo pravila postopka. Tudi sodišče združenega dela naj bi bilo po mnenju pritožbe vezano na zahtevek, ki ga postavi udeleženec, posebej še, kadar gre za denarne zahtevke.
Pritožbeno sodišče se s takim stališčem temeljne organizacije
ni strinjalo, kajti sodišče združenega dela ni vezano na zahtevek udeleženca — predlagatelja. Predlagatelj lahko postavi zahtevek in navede, kakšen znesek odškodnine naj mu sodišče prizna — toliko, kot je predlagatelj zahteval oziroma več ali manj. Zato pred sodišči združenega dela ni možno govoriti o prekoračitvi zahtevkov, tako kot to velja pred rednimi sodišči po zakonu o pravdnem postopku. Res se ta zakon uporablja tudi pred sodišči združenega dela, toda po členu 13. zveznega zakona o sodiščih združeneha dela le toliko, v kolikor ta zakon ne določa drugače, oziroma kolikor je možno smiselno uporabljati določbe zakona o pravdnem postopku tudi pred sodišči združenega dela.
Delavec, ki uveljavlja odškodnino ali pa drugo denarno terjatev pred sodiščem združenega dela, ima torej možnost predlagati sodišču, da samo določi višino, ne pa da bi delavec zahtevke posebej preciziral po višini.
DE
ČLANI SAMOUPRAVNIH ORGANOV! IZVRŠNI ODBORI SINDIKATA! ORGANIZATORJI OBVEŠČANJA!
V zbirki knjižnica SINDIKATI založbe Delavska enotnost je pravkar izšla brošura št. 22
Franc Križaj:
RAZUMLJIVE INFORMACIJE
Brošura je nepogrešljiv priročnik, kako izboljšati razumljivost in večjo sporočilnost pisanih informacij. Cena 45 din.
Naročite jo na naslov:.ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
____________________J
Na Jadranu letuje iz leta v leto več delavcev
Brez pomoči kolektiva bi mnogi ostali doma
r
Na plaži kampa Adriatic v Primoštenu pri Šibeniku
Prejšnji teden sem se potepal po srednjem Jadranu. Obhodil sem vse večje kraje od Splita do Zadra. Seveda je vse polno, na cestah kolone, hoteli dobesedno zabasani in v kampih pravo mravljišče. Zanimalo me je, koliko je turistov, naših, jugoslovanskih, ki organizirano letujejo s pomočjo domačih TOZD, sindikalnih organizacij in drugih počitniških skupnosti.
Ustavil sem se v Primoštenu, to je majhno mestece, znano je po dosegljivih cenah, čistem morju, razgibani obali in množici slovenskih gostov. Na polotoku je središče mesta z banko, trgovinami in obveznim trgom. Živahno je bilo, da je kaj. Povsod vrste. Za denar v banki, za kruh v trgovini in celo med stojnicami je bilo vse polno ljudi, tako da so prodajalci komaj sledili povpraševanju.
Pravi Babilon jezikov: nemščina, angleščina, češčina, slovenščina in srbohrvaščina. Vsi ti ljudje se sporazumevajo in za-čuda — vse so se domenili, kar je potrebno. Cene na trgu so daleč
nižje kakor ta čas pri nas. Trg je dobro založen, prodajajo pa večinoma okoliški kmetje.
Oglasil sem se v kampu Adriatic. V recepciji so mi povedali, da tu letuje precej Slovencev. Sicer pa je kamp pravi turistični stroj. V njem letuje kakih 3000 ljudi. Precejšen del ima v 5-letnem zakupu nemški navtični klub. Preostali prpstor v kampu je na voljo vsem. Prevladujejo tujci in cenijo, da jih je kar tri četrtine. Kamp ima dve trgovini, restavracijo, sodobne sanitarije in predvsem lepo plažo, deloma celo peščeno.
Ustavil sem se tu in tam pri »naših«. Beseda je dala besedo in tudi kavico, pa smo poklepetali. Jugoslovanske prikolice so večinoma last temeljnih organizacij iz Celja, z Jesenic na Dolenjskem, škofjeloškega kolektiva Inštalacije in Iskre. Letujejo večinoma delavci iz neposredne proizvodnje. Plačujejo pa zelo različno. Dopustniki škofjeloških Instalacij odštejejo 120 din na dan za prikolico in sami plačajo turistično takso. Metalgra-
dovi delavci z Jesenic na Dolenjskem pa plačajo turistično takso, vse drugo nosi sindikat.
V pogovorih smo se dotaknili marsičesa. Večina delavcev sodi, da si dopust na morju lahko privoščijo le tako, da jim pomaga delovna organizacija. Zlasti tisti, s številnejšimi družinami in z nižjimi dohodki bi v »lastni režiji« le stežka zmogli vse stroške, če bi jih sploh lahko.
Dopustovanje v kampu ima tudi to prednost, da si dopustniki kuhajo sami, saj je tako hrana cenejša, stane toliko kakor doma. Če pa so člani družine solidarni in poprime za kuhalnico tudi ata, se spočije vsa družina, tudi prezaposlene žene in matere.
Mislim, da bi moral še kak sindikalni delavec na takle potep po Dalmaciji in počitniških prikolic bi bilo vse več. Sredstva se najdejo, mi je dejal neki predsednik sindikata. »Če jih najdemo za vse dejavnosti zunaj kolektiva, mislim, da je prav, da nekaj storimo tudi zase.«
KF
Odmevi na 8. kongres Svetovne zveze slušno prizadetih
Prostor pod soncem še ni enak za vse
Marta Jurak-Orcini
Za nami je 8. kongres Svetovne zveze slušno prizadetih — bil je v Varni od 20. do 27. junija letos — mednarodno srečanje pet tisoč udeležencev iz 77 držav sveta. Ponosni smo da je na čelu svetovne organizacije naš človek, dr. Dragoljub Vukotič iz Beograda, ki je bil na zasedanju generalne skupščine ponovno izvoljen za predsednika za naslednje mandatno obdobje.
Svetovna zveza slušno prizadetih je organizirana že polnih 30 let in dokaj uspešno izpolnjuje svoje poslanstvo — skrb in pomoč slušno prizadetim po svetu. Zavedati se moramo, da še danes milijoni gluhih v svetu nimajo enakih pravic kot drugi člani družbe, da životarijo na robu družbe, ki ji pripadajo___
V moderni palači za športne in kulturne prireditve v Varni je tokrat zaživelo delovno vzdušje delegatov, spontano in prisrčno sporazumevanje v govorici rok, prstov in obrazne mimike. Totalna komunikacija, kot imenujemo komunikacijo, ki izkorišča vse senzorne poti za sporazumevanje, je dobila svoje mesto med svetovnimi jeziki. Slušno prizadeti delegati iz najrazličnejših dežel sveta so se brez težav sporazumeli v svoji govorici.
Kongresna dejavnost je tekla po sekcijah, in sicer: medicina in avdiologija, pedagogika, psihologija, komunikacija, socialna pomoč slušno prizadetim, profesionalna adaptacija, umetnost in kultura, tehnična pomoč državam v razvoju. Vse sekcije pa so obravnavale osrednjo kongresno temo: GLUHI V SODOBNI DRUŽBI.
Resolucije kongresa kot rezultat izčrpne izmenjave mnenj/iz-kušenj, novih delovnih pobud, zastavljajo vsem, ki delajo s slušno prizadetimi oziroma za slušno prizadete konkretne naloge in akcije.
Res je, da sodimo v vrsto držav z zelo izkoriščenimi možnostmi za zadovoljevanje splošnih in posebnih potreb invalidnih oseb. —
S širšega družbenopolitičnega stališča nenehno teče zavestna družbena akcija, ki je usmerjena v odpravo sledov tradicionalnega, preživetega odnosa do določenih skupin, izbrisanje socialno psiholoških razlik med ljudmi na način, da se odnos do oseb s psihofizičnim deficitom razvija na načelih, ki upoštevajo individualno dostojanstvo, osebno integriteto, svobodno ih ustvarjalno življenje, delo.
Če kritično ocenimo status slušno prizadetih v Sloveniji in pomoč, ki jo družba daje z različnimi posegi, dejavnostmi in
pa na različnih ravneh in področjih, ter vse to primerjamo z razmerami v drugih razvitih državah, lahko strnemo ugotovitve v naslednje misli:
— MEDICINSKA IN AV-’ DIOLOŠKA DEJAVNOST klinike za ORL s prizadevnima strokovnjakinjama dr. Smilijo Černelič in dr. Zoro Radšel, s svojo preventivno, zgodnjo diagnostično in terapevtsko dejavnostjo dosega raven zdravniške pomoči v najbolj razvitih državah. Razpolagamo s sodobnimi aparaturami za odkrivanje in diagnostiko slušne deficitarnosti. V času po 1974. letu je bilo 90% slušno prizadetih otrok diagnosticiranih in razvrščenih v starosti od enega do treh let. Jo pomeni vse možnosti pravočasne pomoči otroku, s tem, da je takoj sistematično zajet v specialno pedagoško obravnavo oziroma uporabo slušne proteze. Prav kategorija otrok s slušno in go-vorno.prizadetostjo ima največje korektivno-terapevtske možnosti v obdobju ranega otroštva, ko so otrokovi mentalni potenciali največji za govorni in splošni intelektualni razvoj. Preventivna dejavnost glede izgube sluha in ravnovesja je tudi ustrezno razvita. ORL klinika sistematično izvaja preglede v sodelovanju'z zavodom za medicino dela pri delavcih, ki delajo v hrupu ali na višinah. Raziskovalna dejavnost
s tega področja pa je že dala kor ristne napotke praksi in delu s slušno prizadetimi in bo v bodoče — po resoluciji kongresa — tudi stimulirana iz mednarodnega fonda.
— VZGOJNOIZOBRA-ŽEVALNA DEJAVNOST je oblika pomoči slušno prizadetim, ki je v Sloveniji vsebinsko najbolj razčlenjena. Izvajajo jo štiri ustanove, in sicer Center za rehabilitacijo sluha in govora Ljubljana’, Center za korekcijo sluha in govora Maribor. Center za korekcijo sluha in govora Portorož in Učne delavnice Ljubljana. V teh ustanovah se je v minulem šolskem letu izobraževalo v predšolskih, osnovnošolskih in poklicnih oddelkih 420 slušno in govorno prizadetih otrok, za kar je bilo angažiranih 124 strokovnjakov (pedagogov, specialnih pedagogov, psihologov, soc. delavcev, zdravnikov). Ugotavljamo, da je sistem izobraževanja slušno prizadetih v posebnih šolah preveč tog oziroma preživet glede na razvojno družbeno dinamiko pri nas in v svetu. Posledice takega sistema se že odražajo v težavah; ki jih imajo slušno prizadeti pri vključevanju v okolje. Zaprtost teh ustanov vodi v odtujevanje vzgojnoizo-braževalnega dela in v družbeno izoliranost udeležencev izobraževanja. Integracija slušno prizadetih v redne izobraževalne sisteme je humana ideja in pomeni polno možnost enotnega izobraževalnega sistema s poudarkom na korektivno terapevtski obravnavi. Izkušnje, ki jih že imamo, potrjujejo, da omogoča takšno šolanje slušno prizadetim višjo izobrazbeno raven in širše poklicne možnosti. Vendar mora biti integracija prožna, omogočiti moramo tistim otrokom, ki lahko glede na svoj mentalni, slušni in govorni status osvajajo učno snov rednih šol brez posebnih težav. Slušno prizadeti otroci z intelektualnimi sposobnostmi v mejah normale praviloma brez
težav zmorejo učne programe rednih šol, če jim omogočimo takšno komunikacijo, da je nemoten pretok informacij med učiteljem in učencem.
Kadrovski šoli, ki formirata bodoče učitelje in vzgojitelje oz. druge strokovne delavce za slušno prizadete sta pedagoška akademija v Ljubljani in fakulteta defektoloških ved v Zagrebu. Izobraževanje teh kadrov temelji na sodobnih vzgojnoizo-braževalnih smotrih in se prepleta z znanstveno raziskovalno dejavnostjo.
— POKLICNO USPOSABLJANJE, ZAPOSLOVANJE, PART1CIPIRANJE V SVOBODNI MENJAVI DELA je področje, kjer nimamo dobrih rezultatov in se tudi ne moremo primerjati z razmerami drugih naprednih držav. Izobraževalna raven odraslih slušno prizadetih ni zadovoljiva. Odgovorni za to dejstvo smo delavci v vzgoji in izobraževanju, saj je, kot smo že povedali, sedanji sistem izobraževanja preveč tog. Večina odraslih slušno prizadetih je uspešno končala le poklicno šolanje, dosegla kvalifikacijo v poklicih le nekaj strok: grafika, oblačilna stroka, pletiljstvo, pleskarstvo, torbarstvo, mizarstvo, avtoličar-stvo, tapetništvo, kleparstvo, mesarstvo, steklarstvo, elektro in kovinarska stroka. Šolanje v posebnih šolah, ki s svojimi prilagojenimi programi ne dajejo ustreznih temeljev za srednje in nadaljnje šolanje, je tudi onemogočilo tistim poprečnim in nadpoprečnim sposobnim slušno prizadetim, da se poklicno usposobijo v rednih srednjih in visokih šolah. V svetu se slušno prizadeti izobražujejo tudi na univerzah. Tako imajo širše profesionalne možnosti, s tem pa tudi boljšo socialno afirmacijo, ki je pogoj osebnega zadovoljstva. Res je, da o nezaposlenih slušno prizadetih v SRS ne moremo govoriti, naši slušno prizadeti se zaposlujejo na najrazličnejših de-
lovnih mestih in so priznani kot delavci z razvito delovno disciplino in odgovornostjo ter kot dobri tovariši.
Naša prva skrb v tej problematiki je jasno začrtana: razširiti moramo možnosti izobraževanja in poklicnega usmerjanja, da se bodo slušno prizadeti izobraževali tudi na srednjih in visokih šolah in se kot strokovnjaki zaposlovali na odgovornih in specializiranih delovnih mestih.
— KOMUNIKACIJA, PROBLEM SPORAZUME-
VANJA ostaja še vedno najbolj občutljivo področje v formiranju statusa in počutja slušno prizadetih v družbi. Vemo, da je spretnost, lahkotnost govornega izražanja danes vstopnica za družbeno afirmacijo. Prav ta govorna oviranost postavlja žal, slušno prizadete v podrejen položaj v dfužbi. Kako pomagati, kako premostiti to oviro, kako se sporazumevati s slušno prizadetimi, da nas bodo razumeli in mi njih?!
Odgovor ponujajo druge dežele, denimo ZDA, Švedska, kjer je
življenje slušno prizadetih sestavni del življenja širše družbene skupnosti: Gluhi in naglušni otroci se igrajo skupaj z drugimi otroki v vrtcih, izobražujejo se v rednih šolah ob pomoči strokovnjakov, za študij na srednjih in visokih šolah so poskrbljeni prevajalci. Televizija kot najbolj popularno sredstvo javnega obveščanja daje programe s podnapisi in s prevodi v globalno kretnjo in prstno abecedo. Nekateri kinematogragi so obdržali podnapise na filmskem platnu. V prodaji je veliko publikacij, ki informirajo, kako se sporazumevamo s slušno prizadetimi na cesti, v ambulanti ipd. Še več, kulturna in osveščena javnost se približuje prizadetim — pogosti so že tečaji za učenje gestikula-cije in daktilogije.
Z ustavo je vsem članom družbe zagotovljena pravica do enakovrednega, popolnega in javnega obveščanja, zato se tem-
bolj zavedamo, da moramo slušno prizadetim ponuditi v:e vire in tehnike obveščanja, k. ' jim le tako dajemo vse možm > i samoupravnega, kulturnega :. umetniškega delovanja in • polnjevanja.
Gluhota velja za prizade; v ki pomeni težjo psihično ob menitev oz. traumo, toda, kak nakoli je, je le DELNA ČUTN. PRIZADETOST in lahko posameznik razvije vse svoje preostale sposobnosti, aktualizira svoje funkcije v procesu samo-realizacije. Uresničevanje človekovega bistva je prav v premagovanju teh parcialnosti, enostranskosti. Takšno podružblja-nje človeka pa je možno le v demokratični, svobodni, dinamični družbi, v družbi brez predsodkov in preživetih načel!
— PODROČJE DRUŽBENE POMOČI IN DRUŽBENE ORGANIZIRANOSTI slušno prizadetih je samoupravno opredeljeno in se uresničuje v dejavnostih skupnosti slušno prizadetih in SIS v skrbi za zaposlovanje, socialno in zdravstveno varstvo, kulturno-umet-niško delovanje, športno in rekreativno udejstvovanje. V Sloveniji je 4679 slušno prizadetih vključenih v 11 osnovnih organizacij po večjih krajih, vse te so pa na republiški ravni organizirane v Zvezo slušno prizadetih SRS s sedežem v Ljubljani. Na zadnji skupščini Zveze slušno prizadetih SRS so delegati sprejeli program konkretnih nalog za izboljšanje delovnih in življenjskih razmer svojih tovarišev.
Iz Slovenije se je kongresa udeležilo 56 udeležencev. Sodelovati na kongresu v Varni je pomenilo doživeti bližino, toplino srečanja ljudi različnih narodnosti, ki jih povezujejo skupni življenjski problemi. De-lelegati so se že zdavnaj razšli in zdi se kot da črnomorski valovi še vedno pišejo v zlatopeščeno obalo: PROSTOR POD SONCEM ŠE NI ENAK ZA VSE ...
Obiskali smo novogoriške carinike
V Rožni dolini ni prav nič rožnato
Fotografije: Ivo Kuljaj
Veseli obrazi pričajo, da je vest čista. Malo pa je v prtljažnike le dobro pokukati, saj carinikova odgovornost ni majhna
Ciril Brajer
Zrak je bil dušeče gost, razbeljen. Niti najmanjša sapica ga ni zamajala in pot je lil s čel, lepil srajce na hrbet. Opoldansko sonce je razžarilo tla pod nogami in do omotice segrelo temena. Skoraj opotekali smo se...
Pa ne po saharskem pesku, kot bi lahko sodili po uvodu. Obiskali smo le mejni prehod Rožna dolina pri Novi Gorici. Naštetemu dodatje še ropot težkih tovornjakov, brnenje avtomobilskih motorjev, ki s postopnim premikanjem zasmrajajo zrak in dobili boste približno sliko delovnih razmer fantov v zelenih uniformah, ki delajo na carini.
'>Res, naši delovni pogoji so včasih nevzdržni,« nam je povedal Alojz Markič, ki je carinik že 11 let. »Fizičen napor je še večji zaradi lege prehoda. Vetra ni nobenega, v zraku je veliko vlage jn za izpušne pline sem prepričan, da presegajo vse meje — čeprav ne pomnim, kdaj so jih zadnjič merili. Prostore imamo pretesne, slabo urejene... Včasih se sam čudim, kako vzdržimo, posebno kadar je velika gneča. Videl sem že, kako je prometnik, ki je urejal promet na križišču, obupal, vrgel kapo na tla in si odšel pomirit napete živce. Nam pa ne kaže drugega, kot da 12 ur, kolikor traja izmena, vse, to vzdržimo.«
»Res ni lahko 12 ur prenašati tolikšnega napora,« ga je dopolnil Anton Parič, ki je v tej službi 7 let in je vodil izmeno, katero smo obiskali, »vendar smo se cariniki sami odločili za poldnevno

Alojz* Markič: Morda smo zgrabili preširoko, ko smo beneficirano delovno dobo zahtevali kar za vse carinike. Gotovo pa jo mnogi zaslužijo!
delo. Premalo nas je in če bi čas skrajšali, bi bilo na meji premalo ljudi za tako odgovorno delo. Nikjer namreč ne piše, koliko pregledov mora carinik opraviti, na koga naj bo pozoren... Vse je prepuščeno predvsem njegovemu »nosu«. S pogostimi natančnimi pregledi bi res zmanjšali možnost carinskih prekrškov, a kaj, ko bi promet zastal in v takem primeru je takoj ogenj v strehi in intervencije se vrste z vseh strani. Če pa carinik spregleda grešnika, ki ga kasneje odkrijejo miličniki na rutinskih pregledih ali se razkrinka kako
Anton Parič: Za carinika je najbolj pomembno, da ima dobre Živce, pravilen odnos do ljudi in družbe —ter seveda dober »nos«.
drugače, je spet cel halo. Poznam primer, ko je carinik spregledal pretihotapljeno harmoniko, ki so jo potem odkrili — sledil je disciplinski postopek, sumničenja, da je sodeloval, zaslišanja, težave... Res mu niso mogli ničesar dokazati, a prestal je marsikaj. Zdaj pa si predstavljajte namesto harmonike mamila, eksploziv, strelivo, sovražno propagando... Fantje so v takšnih primerih med seboj solidarni, zaupajo si, pa vseeno ni nihče miren, niti doma ne. Vsakega preganja dvom, če se mu res ni izmuznilo kaj pomembnega.«
»Malo preden ste prišli, smo končali s štiriurnirri sestankom,« je spet nadaljeval Alojz Markič. »Razpravljali smo o beneficirani delovni dobi, za kar se cariniki že lep čas zavzemamo. Kdor bi z nami preživel teh 12 ur le enkrat, ne bi mogel dvomiti v upravičenost naših zahtev. Z miličniki tu na meji se izvrstno razumemo, čutimo kot en kolektiv, enako si prizadevamo braniti interese družbe — pa vendar naši fantje vse pogosteje primerjajo svoje delo z njihovim. Verjemite, naše je najmanj enako težko in zahtevno kot njihovo, pa oni imajo
beneficirano delovno dobo, mi pa ne. Ljudem se to ne zdi pravično.«
Precej časa smo bili v družbi carinikov v Rožni dolini, spremljali smo njihovo delo, se pogovarjali z njimi... Pa vendar, ko smo odšli, smo vedeli, da bodo ostali oni še nekaj ur in naslednji dan spet in spet. Nismo jim zavidali. Pogoje njihovega dela smo res malo občutili, odgovornosti pa ne. Prejšnjo soboto so našteli
25.000	potnikov, celo v nedeljo, ko jih je najmanj, je prešlo mejo
12.000	potnikov (promet se je zadnje čase obrnil, so nam pove-
dali. Italijani k nam ne hodijo več kupovat, naši ljudje pa k njim vse pogosteje in pa vse več stvari — celo bencin, hrano, da o gradbenem materialu sploh ne govorimo. Menda celo druščine, ki se mislijo v gostilni zadržati nekaj dlje, raje zavijejo čez mejo. Ceneje je pač...).
Za konec zaželimo našim sogovornikom, kar si sami najbolj žele: drugo leto oktobra jim obljubljajo nov prehod, bolj propusten, sodoben in bolje opremljen, da bo res težke delovne pogoje vsaj malo ublažil.
Nevsakdanji dogodek v Celju
Pecivo iz direktorjevih rok
Janez Sever
Foto: Dane Vovk
Sobotna akcija predsednice sindikata in vodstva TOZD »Pekarne in slaščičarne« celjskega Merxa se v bistvu le malo razlikuje od podobnih akcij pred dvajsetimi ali tridesetimi leti — in vendar je doživela izreden odmev. Najprej med delavci Merxa, nato pa še v drugih celjskih kolektivih. Zakaj gre?
Mi tu spodaj in vi tam zgoraj
Merxove pekarne in slašč čarne zaposlujejo v enajst obratih na območju osmih obč celjske regije 270 delavcev, ki kruhom in pecivom oskrbuje blizu 40 tisoč občanov. Ko : analizirali gospodarjenje prvem polletju, so ugotavljali, ( večina obratov te temeljne org: nizacije dosega planirano prc zvodnjo, le obrat v Štorah ne. 1 obrat zaposluje 21 ljudi, ki t žišče oskrbujejo s trajnim pec vom.
Pri podrobnejšem preglec vzrokov, zakaj v Štorah škriplj so ugotovili, da je kolektiv, njem so v glavnem zaposlei ženske, zdesetkan zavoljo bole ni, porodniških in rednih dopi stov. Na delovnih me‘stih je bile zadnjem času le še šest, sede delavcev. Obrat sodi med tis Merxove pekarne, kjer so d lovne razmere izredno težke, s v njem delavci skoraj vsa de opravljajo ročno. Šele letos : uspeli kupiti nov stroj za prc zvodnjo vseh vrst peciva, vend bo usposobljen za delo šele i jesen.
Tajnica in tehnolog sta proizvajala kekse
»Zaradi fluktuacije in narave našega dela ne pride v poštev zamenjava delavcev iz drugih obratov, s čimer bi omilili vrzel, ki je največja prav v poletju, ko je tudi povpraševanje po naših proizvodih največje,« pravi Marija Dimitrijevič, predsednica sindikata in pomočnica vodje obrata v Štorah. »Zato je bilo težko organizirati redno delo, saj ni bilo možnosti, da bi nam priskočili na pomoč delavci iz najbližjih pekarn, ker bi morali z nočnega dela takoj na delo v jutranji izmeni.«
V začetku prejšnjega tedna je direktor temeljne organizacije poklical Dimitrijevičevo in ji predlagal, naj bi v soboto organizirali dodatno izmeno, sestavljeno iz administracije in delavcev v upravi.
»Bila sem tako presenečena, da sploh nisem dojela, za kaj gre. Te možnosti ni nihče predvidel, saj je šlo za prosto soboto in za delavce iz uprave. Saj veste — mi tu spodaj in vi tam zgoraj! Direktor me je prosil le, naj ostane zadeva med nama in naj v petek pripravim potrebno testo,« pripoveduje Dimitrijevičeva.
Ne gre za fizično dokazovanje
V soboto zjutraj, še pred na-' povedanim časom so se v štor-skem obratu pojavili vsi delavci uprave in vodstva temeljne organizacije— od tajnice do direktorja.
»Poznam kolektiv, vendar sem bil presenečen nad pripravljenostjo sodelavcev, da bi pomagali kolektivu,« pove inž. Edvard.
Predsednica sindikata in direktor za istim strojem
Stepišnik, direktor TOZD »Pekarne in slaščičarne«. »Nekaj časa smo izgubili v smehu, ko smo pomerjali zaščitne obleke, tudi organizacija dela sprva ni bila najboljša, potem pa je delo steklo, da je bil pravi užitek gledati.
Naši akciji so se nekateri posmehovali, toda prepričan sem, da smo z njo dosegli namen in predvideni učinek. Ne gre za tistih 600 kilogramov peciva, ki smo ga tisto soboto pripravili, gre za pripravljenost vseh, da solidarnostno pomagamo tudi z brezplačnim delom v prosti soboti. Tudi sam sem imel za tisto soboto drugačne načrte, tako je bilo tudi z drugimi in vendar ni bilo niti enega, ki se ne bi akcije udeležil.
Šlo je za to, da bi z delom pri-
skočili na pomoč ljudem, ki zaradi okoliščin sami niso zmogli bremena. Delovne razmere v pekarnah so v tem času izredno težke in je nesmiselno zahtevati od ljudi, da bi iz nočne izmene odšli v jutranjo izmeno. Vodstvo naše temeljne organizacije je zvečine prišlo iz proizvodnje in je vešče dela. Zato sodim, da je ta naša akcija v veliki meri poglobila tovariške odnose med delavci v kolektivu. Povem vam, da je znoj kar lil z nas in da je tudi malica trajala resnično samo pol ure...«
To je bil najlepši delovni dan
Sodelavci se zdaj šalijo, da direktor le ni skočil iz svoje kože, ker je sam kupil štiri kilograme zarebrnic, ki so jih v krušni peči
spekli za malico ter tako spet sindikat zalotil pri spanju, saj bi lahko, če že ni pogruntal ideje o akciji, prispeval vsaj za malico.
»Šploh ne razumem odkod nezaupanje, že skoraj prepričanje, da vsak hoče za opravljeno delo samo denar,« komentira Romana Pusinek, pravnica v temeljni organizaciji. »Takšna akcija se mi zdi boljša od sindikalnega izleta, ki bi naj pripomogel k zbliževanju kolektiva. Nobenega izleta se še niso udeležili vsi delavci in noben izlet ni vseh zadovoljil. Povem vam pa,« dodaja v šali, »da se je direktor bolj potil za pečjo kot na svojem sedežu...«
Zdaj v Celju že kroži krilatica, da naj vsi kupujejo pecivo Merx, ker ga je zamesil in spekel sam direktor. Prav to je torej potemtakem tisto, kar je dalo akciji »okus« in vrednost...
»Trinajst let sem v kolektivu in je bil to najlepši delovni dan,« pravi predsednica sindikata. »Še lepši od tistega pred dnevi, ko smo v obratu dobili prvi moderni stroj za proizvodnjo peciva. To mnenje delijo z mano tudi vsi v našem in v drugih obratih. Najlaže je pač napisati stabilizacijska stališča, sprejemati sklepe in izza pisarniške mize naročati, kako naj bi delali. Tako pa smo skupno reševali težave in s tem dejansko izkazali solidarnost do kolektiva, ki ni sam kriv za sedanje težave.«
Potrošniški krediti po novem podaljšujejo čakanje na »boljše čase«
Ko bo zaživela SOZD Frukta
Kratkotrajni ukrepi
Možnosti so na domačih tleh
Stanimir Božanič
Ciril Brajer
Tisto, kar smo storili s potrošniškimi krediti, ne bi mogli imenovati najbolj selektivni ukrep in zato ne moremo pričakovati pomembnejših pozitivnih gospodarskih učinkov!
Obrazložitev Zveznega izvršnega sveta (za povečanje gotovinske udeležbe — druge v nepolnih treh mesecih), da gre za »potrebo po večjem angažiranju denarja prebivalstva«, tako da bi popravili splošno likvidnost našega tržišča, je mogoče samo pogojno sprejeti, ker je ta ukrep dvorezni meč. Po eni strani se bo zmanjšalo popraševanje, kar pa avtomatično pomeni tudi zmanjšanje proizvodnje in rezultat vsega je zvišanje cen ter zmanjšanje kakovosti izdelkov. Torej, namesto posrednega obrzdanja proizvodnje, jo je bilo treba spodbujati, da bi zadovoljili po-raševanje z večjo ponudbo, s atero je tesno povezana tudi večja kakovost blaga.
Kako je to v praksi, pokaže naslednji račun: če želi nekdo kupiti na primer gradbeni material za sto tisoč, mora položiti celo 75 tisoč dinarjev gotovine, kar pomeni, da je od potrošniškega kredita ostalo samo ime!
Seveda najemajo kredite samo tisti, ki so v to prisiljeni, in če k temu dodamo izgube časa ter »mučenje pri okencih«, ki je neizbežno pri urejanju »papirjev« (menice, poroki, overjanje obrazcev, čakanje na odobritev...), je mnogim laže nekako zbrati še preostalo četrtino gotovine, čeprav se morajo obrniti na »posojevalce«, ki se pojavljajo v vseh mestih. Njihov stil »bančnega postopka« je nenavadno preprost. Kdor potrebuje gotovino, mora, prek zveze seveda, podpisati priznanico n.pr. za sto tisoč, prejme pa samo 70 ali 75 tisoč dinarjev. Vse je odvisno od trenutnih razmer in od tega, kdo je koga hitreje »prečita.«...
Roko na srce, včasih je to veliko bolj preprosto, palusi splača
se, tako da je te obresti laže »prebaviti«.
Kljub vsemu je na vprašanje, koga ta ukrep najbolj prizadene — nemotorizirane in nevseljene občane (v zasebne nedograjene hiše) ali proizvajalce — težko dati pravi odgovor, kajti, da bi bil t krog popoln, je treba upoštevati tudi to, kdo kaj izgubi in dobi med trgovci in bančniki.
Vsekakor je stabilizacija gospodarstva najpomembnejša in je treba 'dati Zveznemu izvršnemu svetu oziroma njegovim priporočilom in ukrepom vso podporo, čeprav so v glavnem kratkotrajne narave.
Z drugimi besedami, vsako zmanjševanje prodaje in s tem tudi proizvodnje spominja na zadržani stol vrtiljaka, ki, ko ga spustimo iz rok, odleti visoko mimo vseh. Ta stol v bistvu pomeni cene, tako da lahko upravičeno rečemo, da je načrtovana umiritev tržišča preložena na kasnejše obdobje,...
Najhuje v vsej tej verigi je, da je osnovne potrebe prebivalstva težko reševati brez posojil. Tu je oprema za gospodinjstvo, gradbeni material, avtomobil. Nekako se je zgodilo, da so prav ti predmeti pretirano dragi (to je mogoče ugotoviti tudi s primerjavo s cenami v nekaterih drugih državah, kjer so proizvajalci tudi znatno bolje plačani!).
Ob tej priložnosti velja opozoriti, da prodaja na kredit »požre« tudi nekakovostne izdelke in je zato nujna večja selektivnost. V tej zvezi bi lahko upoštevali tudi proizvodno ceno, da bi stopili na prste, na primer, proizvajalcem regalov ali nekaterih drugih sobnih garnitur, ki razpadejo navadno prej, preden odplačamo posojilo....
Eden izmed vzrokov za prenagljeno zaostrovanje pogojev prodaje na potrošniška posojila je vsekakor tudi nelikvidnost poslovnih bank, ki so pred komaj nekaj meseci bolehale zaradi
»super likvidnosti«, tako da se vsiljuje tudi vprašanje: kam z denarjem, ker je emisija tudi letos prekoračila načrt? Denar gotovo ni V skladih združenega dela, a vse pogosteje pa je mogoče brati poročila, da je na računih samoupravnih in družbenopolitičnih skupnosti več sredstev, kot bi jih moralo biti. Podobno stanje je tudi z gotovino na hranilnih knjižicah in tekočih računih občanov.
Po podatkih poštne hranilnice so imeli občani v začetku leta 18,5 milijarde dinarjev, kar je za 50% več, kot leto prej. Torej ljudje imajo gotovino, vendar pa je treba pri teh podatkih na nekaj opozoriti. Varčevalci so ena, kupci na kredit pa druga kategorija delovnih ljudi in občanov.
Znano je namreč, da imajo pri nas celo milijarde (seveda računano v starih dinarjih), pa tudi take, katerih mesečni zaslužek komaj prekorači 5 tisoč dinarjev. Poprečni mesečni osebni dohodki v Jugoslaviji še ne dosegajo 5 tisoč dinarjev. Če k temu dodamo podatek, da je v poprečni štiričlanski jugoslovanski družini zaposlen samo 1,2 član, račun pokaže, da je poprečni družinski proračun okoli 6 tisoč dinarjev. Jasno je, da pri sedanjih življenjskih stroških mnogim malo ostane za varčevanje. Zato bi veljalo uvesti merilo, ki bi dovoljevalo nekaj kreditnih olajšav tistim, ki malo zaslužijo.
Če bi pa zares želeli najti pozitivno stran teh ukrepov, bi jo našli v spodbujanju ogrevanja s premogom namesto z mazutom in elektriko in je pozitivne učinke mogoče iskati edino v tem, medtem ko nagibanje k produktivnosti in varčevanju ter seveda zmanjševanju administrativne režije, kot elementov stabilizacije, ostaja za neke »boljše« čase. Katere?
V »Ljubečni« pripravljajo razvojne načrte
Ne več seštevek želja
Milan Bred
V industriji keramičnih, ki-slinoodpornih in opečnih izdelkov LJUBEČNA kljub dopustniškemu času ne mirujejo. V teh dneh so celo še povečali aktivnosti zlasti v razmišljanju o bodoči usmerjenosti in razvoju te delovne organizacije. Letošnje planske naloge izpolnjujejo dokaj uspešno. Menda bodo planirani celotni dohodek 156 milijonov din letos celo presegli. Naložbe v zadnjih letih so jim sicer »pobrale« precej akumulacije, vendar jim je naložbena dejavnost omogočila stabilno in učinkovito gospodarjenje.
Predvsem zadnja naložba tega 400-članskega kolektiva je pokazala pravilno in pravočasno reagiranje tudi na širše družbenoekonomske pogoje. Tako so se priključili na magistralni plinovod. S zemeljskimi plini bodo nadomestili okrog 5000 ton srednjetežkega kurilnega olja. To pa je velik prispevek k preusmerjanju energetskih virov. Poleg tega pa še velik prispevek k
prizadevanjem za čistejše okolje. Prav na tem področju so v Ljubečni letos najbolj aktivni.
V sodelovanju z inštitutom Jožef Stefan in Hidrometereolo-škim institutom iz Ljubljane skušajo najti rešitev za čiščenje dimnih plinov in za izločanje škodljivega flouora. Na tem področju so med prvimi celo v svetu. Vse kaže, da bodo letos že začeli z gradnjo čistilne naprave v sodelovanju z ameriško firmo in Kovinarsko iz Krškega. Po grobih računih bo ta čistilna naprava veljala 7,5 milijona dinarjev.
Seveda pa v Ljubečni že razmišljajo o novem srednjeročnem obdobju. Pred kratkim so ocenili uresničevanje nalog iz sedanjega srednjeročnega obdobja. V celoti niso zadovoljni. Sedanji načrt je bil preveč le seštevek želja. To napako v naslednjem srednjeročnem obdobju ne smejo več ponoviti. Zato so v pripravah za naslednji srednjeročni program zelo natančni in previdni. Izdelati si želijo plan, ki
bo sicer upošteval želje, vendar le tiste, ki jih bodo lahko tudi realizirali. Prav zato so osnove za plan že dali v javno razpravo. Razprava teče po samoupravnih delovnih skupinah. V pomoč razpravi je tudi anketa, ki naj pokaže, kako so zaposleni informirani in kateremu vprašanju v razvoju je treba dati" poseben poudarek.
V Ljubečni predvidevajo v naslednjih letih kapitalno intenzivno investicijo v višini okrog 200 mili jonv dinarjev. Poleg tega pa nameravajo povečati proizvodnjo hlevita in tenisita. Oba materiala sta namreč kakovostna in zanimiva celo za izvoz. Povečanje pa obetajo tudi v proizvodnji keramičnih ploščic in šamotnih izdelkov.
Približno 1500 delavcev, kolikor jih dela v štirih temeljnih organizacijah Sadno likerskega kombinata Fructal-Alko v Ajdovščini, je s poslovanjem v letošnjem prvem polletju lahko zadovoljnih. Presegli so polovico za letošnje leto načrtovanega celotnega prihodka, proizvodnja, pa ne zmore in ne zmore dohiteti vse večjega povpraševanja po njihovih izdelkih. Izboljšali so kadrovsko sestavo, prodaja je dosegla skoraj 60 odstotkov načrtovane za leto 1979... Kljub uspehom pa jim pogled nazaj vzbuja tudi skrbi. Cene surovin in težave s preskrbo, zaostrena uvozna politika, slaba letina, še nedorečena vloga SOZD Frukte, akumulacija, ki ne zmore sovlaganja v vse večje potrebe trgovine, vse to so težave, s katerimi se bodo morali resno spoprijeti, če hočejo tudi poslovno leto uspešno zaključiti.
Vsak dan so napolnili približno milijon in pol steklenic in druge embalaže. Na tujih tržiščih so prodali za več kot 840.()()() tisoč dolarjev svojih izdelkov — precej v arabske dežele, veliko tonika v ČSSR, čez polovico
izvoza so uresničili na konvertibilnih področjih, predvsem v ZRN in skandinavskih državah. Uvozni načrt za letos so s približno 65 milijoni dinarjev dosegli 55-odstotno. Predvsem uvažajo repromaterial, folije, koncentrate, letos pa so morali uvoziti tudi večje količine sadja. Prav to ob zaostrenih uvoznih ukrepih vzbuja skrb, kako bodo z izvozom lahko pokrili svoje uvozne potrebe.
Letošnja pomladanska zmrzal je uničila velike, s sadjem posajene površine — predvsem pa v najpomembnejših nabavnih bazenih. Veliko škodo so utrpele breskve, hruške, boje se, kako bo z jabolki. Le-teh potrebujejo vse več, letos naj bi jih predelali 12.()()() ton, v naši republiki pa bodo lahko dobili komaj dobro polo\ico te količine. Pozeble so tudi marelice, ki jih bodo morali skoraj v celoti uvoziti, predvsem pa iz Bolgarije in Madžarske. Letošnje leto so se namenili posaditi ! (LOGO mareličnih drevesc, pa doma niso uspeli najti primerne vrste. Tako bodo tudi drevesa uvozili, menda iz Italije,
saj se to še vedno bolj izplača kot uvoz sadja. Zmrzali je maja sledila še suša, ki je uničila nasade jagod. Nabavili so jih 860.()()() ton, kar je še vedno za 500.000 ton pod načrtovano količino. Vrzel so izpolnili z višnjami, katerih bodo predelali 820.000 ton.
Vse te težave so jih prisilile k razmišljanju — surovin je malo in zato so dražje, področje okoli Ajdovščine pa je za sadjarstvo izjemno ugodno. Ni pa zanj pravega zanimanja, sadovnjaki so stari in propadajo. Goje le zgodnje vrste, ki so cenjene na trgu, gojitev za predelavo pa je zanemarjena. Celo češnja, simbol Vipavske doline, izumira. Odločili so se bolje izkoristiti odlične naravne pogoje, le še interes in zaupanje proizvajalcev morajo spodbuditi. Dobro so zastavili v Dornberku, kjer so dosegli vzoren kooperantski odnos z več kot UK) kmeti in že letos pričakujejo 50 vagonov odličnih breskev. Na tem področju bo morala poprijeti SOZD Frukta, ki živi še bolj na papirju, obsežna območja v Vipavski dolini pa ostajajo neizkoriščena.
Kako gospodarijo v idrijskem »Kolektorju«
\
Ukrepi zoper motnje
Silvo Kovač
Delavci v tovarni KOLEK-TOR Idrija se ob obravnavi rezultatov poslovanja v I. tromesečju letošnjega leta niso zadovoljili samo s ugotovitvijo, da so rezultati gospodarjenja pod planom (celotni prihodek je bil za 6 odstotkov pod planom, porabljena sredstva pa za 5 odstotke nad planiranimi), temveč so sprejeli določene ukrepe, da izboljšajo stanje.
Da so bili sprejeti programi ukrepov na mestu in tudi skoraj v celoti uresničeni, dokazujejo rezultati gospodarjenja, ki so jih v tovarni KOLEKTOR dosegli v prvem polletju letošnjega leta.
V prvem polletju so v tovarni KOLEKTOR izdelali več kot 6 milijonov kolektorjev za potrebe domačih kupcev in za izvoz, kar predstavlja v primerjavi z lanskim prvim polletjem povečanje za 16 odstotkov. Tako predstavlja realizacija polletnega plana proizvodnje več kot 92 odstotkov. Prodajo so na domačem trgu povečali za .50 odstotkov, izvoz pa za i 5 odstotkov v primerjavi s prvim polletjem lanskega leta. Celotni prihodek je znašal 90,4 milijonov dinarjev, kar predstavlja za 1,4 odstotka nižji celotni prihodek od planiranega. Glavna razloga za minimalno nedoseganje celotnega prihodka sta v neplačani realizaciji in zalogah gotovih izdelkov. Zmanjšal se je tudi izmet, ki se giblje v okviru planskih predvidevanj. Posebno pa se je povečala produktivnost dela na zaposlenega v proizvodnji, ki sc je glede na lansko polletje povečala 'za 16,6 odstotka.
Da bi v bodoče zmanjšali zastoje v proizvodnji in v rokih dobavljali številnim kupcem potrebne količine kolektorjev, so. že v lanskem letu investirali v obrat, ki izdeluje bakrene poliz-
delke in razširili obstoječe proizvodnje zmogljivosti. Ker pa osvajanje novih izdelkov in tehnologij zahteva sodobno orodjarno in kadre, se v kolektivu pripravljajo, da tudi na tem področju naredijo pomemben korak. V pripravi je večja investicija v opremo orodjarne, ki bi jo uresničili na začetku naslednjega srednjeročnega obdobja.
Kljub nedoseganju plana v proizvodnji, so polletni rezultati gospodarjenja v KOLEKTORJU zadovoljivi, če vemo, da je bilo delo v proizvodnji stalno moteno zaradi pomanjkanja orodij, pomanjkanja moške delovne sile, tehnoloških problemov in še previsokega izmeta. Del teh motenj so delavci nadomestili z solidarnostnim delom ob sobotah v proizvodnji, med dopustom pa tudi z dijaki, ki so se zaposlili na počitniškem delu.
V KOLEKTORJU, ki zdaj zaposluje 500 delavcev, veliko pozornost posvečajo Izobraže-
vanju delavcev, štipendistov in delegatov samoupravnih organov in delegatov samoupravnih interesnih skupnosti. Štipendirajo kar 140 dijakov in študentov, od tega 67 delavcev, ki se izobražujejo ob delu in 75 rednih štipendistov. Pomanjkanje nekvalificirane delovne sile v idrijski občini in veliko število strokovnega kadra, ki ga delovna organizacija štipendira, narekuje kolektivu, da nadaljnji razvoj usmeri v avtomatizacijo proizvodnje. Tako so . strokovne službe v delovni organizaciji v sodelovanju z Zavodom za produktivnost dela v Ljubljani že začele s pripravljalnimi in analitičnimi deli v zvezi z izdelavo srednjeročnega plana, za razdobje 1981 — 1985. V sedanji fazi predvs-m analizirajo gibanje v preteklih letih, rezultate prodajne, proizvodne, razvojne in kadrovske politike z namenom, da na osnovi teh analiz postavijo cilje za naslednje srednjeročno obdobje.
Hrvaški sindikalni pogled na probleme našega turizma
Izhod je v dohodkovnem povezovanju
IZPOSOJENI KOMENTAR
Pa vendar ni tako vsako poletje
Marijan Lekič
Nenad Brkič
Pomembno vlogo v razvoju turizma imajo pogoji gospodarjenja. Te razmere pa so težje kot v drugih vejah gospodarstva. Zato je za razvoj turističnega gospodarstva bistvenega pomena povezovanje temeljnih organizacij združenega dela različnih dejavnosti na dohodkovnih načelih zlasti pri nastopu na skupnem tržišču. Devizni priliv, kot bistveni motiv za vlaganja v turizmu, bi moral biti — poleg združevanja dela — podlaga krepitve reproduktivne sposobnosti turističnega gospodarstva. Uredništvo časnika Radničke novine je o tem pripravilo pogbvor z Josipom Prkom, predsedujočim v republiškem obdoru sindikata gostinskih in turističnih delavcev SR Hrvaške.
— Kako teče proces samoupravnega dogovarjanja in sporazumevanja TOZD turističnega gospodarstva o nastopu na skupnem tržišču? Tu predvsem mislimo na cene turističnih storitev, preskrbljenost turističnih središč, povezovanje proizvodnje in prometa itd.
Skupno tržišče
JOSIP PRK A: »Eno bistvenih vprašanj tekoče in razvojne politike turističnega gospodarstva je potreba po pospešenem povezovanju med TOZD različnih dejavnosti na dohodkovnih načelih. Dosedanji rezultati so skromni oziroma v praksi še vedno prevladujejo kupoprodajni odnosi, v katerih se proizvajalci v glavnem obvežejo za dostavo količine in vrste določenega izdelka ob konkretnem roku dostave. Toda cene in tveganje, ki iz tega nastaja, je še vedno izključno na ramenih delavcev TOZD gostinstva, ki proizvedejo končni »proizvod« — penzion.
V teh razmerah in ob takih odnosih je za hotelirske TOZD resen problem in obveznost oblikovanje cen za tuje tržišče, posebej, ker je treba cene oblikovati za leto dni naprej. Medtem pa na tržišču nastajajo spremembe, kar neugodno vpliva na končne eko-nomsko-finančne rezultate poslovanja tega dela združenega dela.
Da bi odpravili te razmere, moramo iskati izhod v dohodkovnem povezovanju različnih
TOZD, ki sodelujejo v procesu oblikovanja turistične ponudbe. Smeri in vsebina dohodkovnega povezovanja v turizmu so številne in verjetno je tudi to eden izmed vzrokov za počasnost teh procesov. Poleg tega je treba izboljšati tudi sedanjo samoupravno organiziranost in povezanost.«
Novi odnosi
— Kakšno vlogo je odigrala sindikalna organizacija v tem procesu poskusov povezovanja vseh TOZD, ki sodelujejo v realizaciji turističnega gospodarstva?
JOSIP PRKA: »Sindikalna organizacija je odigrala pomembno vlogo. Na tem področju se mora njena dejavnost tudi nadaljevati, vendar z nekolikšno spremenjeno vsebino. Mi bi morali namreč zdaj skupaj z drugimi sindikati sprožiti konkretne ukrepe za nadaljnje povezovanje TOZD (zainteresiranih za turizem in njegov razvoj) iz različnih delov združenega dela. Ustvariti je treba širšo družbeno podlago za graditev novih samoupravnih ekonomskih odnosov.«
— Samoupravno povezovanje in združevanje dela v TOZD gostinstva in turizma je torej šele na zečetku. Katere poti naj bi ubrali, po vašem mnenju, ko gre za samoupravno povezovanje TOZD, zainteresiranih za razvoj turizma?
JOSIP PRKA: »Ena glavnih poti povezovanja mora biti usmerjena na sistem razširjene reprodukcije v turizmu. Na 4. skupščini sindikata gostinskih in turističnih delavcev smo poudarili, da je oblikovanje sistema razširjene reprodukcije v turizmu na novi dohodkovni podlagi najpomembnejše. Od tega sta odvisna razvojni tempo ter položaj delavca v gostinstvu in turizmu. V tej zvezi je devizni priliv pomemben motiv za nove naložbe v turizmu. Novi zakon o deviznem sistemu daje podlago za naložbe v razvoj te dejavnosti, kar bi prispevalo k povečanju deviznega priliva..«
»Posredništvo« negospodarskih dejavnikov
Pri pridobivanju deviznih sredstev ima turizem velike
O bolniških izostankih tako in drugače
Vzor humanosti
Pero Mrkalj
Kolektiv TOZD Šimecki v Gračacu se nenehno bojuje za zmanjšanje bolniških in vseh drugih izostankov. Seveda »bitke« ne vodijo s posplošenimi napadi na tiste, ki izostajajo ali so na bolniški, ampak na način, ki ne more biti bolj human. V prvi vrsti namenjajo posebno pozornost delovnim razmeram, vsemu tistemu, kar bi utegnilo ogroziti človekovo zdravje, zaradi česar bi bilo treba iskati pomoč zdravnika. Kljub temu so bolniške številne, kar je med drugim posledica dejstva, da so večina med zaposlenimi ženske.
Primer, za katerega smo slišali v tem kolektivu, pa tudi v občinskem sindikalnem svetu, nas je posebej presenetil. Neka mlajša
delavka je nenehno na bolniški. Lani je delala samo 10 dni, sicer pa je bila odsotna. Na delo je prihala samo po en ah dva dneva v mesecu in se vračala na bolniško, za katero je, razumljivo, celotno nadomestilo plačeval kolektiv. Z analizo primera so prišli do zanimivih ugotovitev. Delavka se zdravnikom potoži na različne tegobe in neprestano gOvori, da so zanjo delovne naloge težke in pretežke. V kolektivu so se ob številnih predlogih odločili, da bodo tej delavki ponudili, naj sama izbere delovne naloge, ki jih želi in ki bi jih lahko opravljala. Seveda ni izbrala niti ene. Kako pa tudi bi, ko je že njen sedanji posel eden najbolj preprostih in najlažjih v kolektivu. In kaj nameravajo zdaj? Na-
možnosti, vendar jih ni mogoče izkoristiti samo z razpoloženjem in željo v TOZD turističnega gospodarstva, ampak imajo pomembno vlogo spremembe odnosov pri načinu razpolaganja z devizami ter prizadevanja, da vsak subjekt, vsaka TOZD, med drugim odgovarja tudi za svojo devizno bilanco. V takih razmerah bi postopoma opuščali sistem razporeditve deviz prek SIS za ekonomske odnose s tujino. Razvoj tujskega turizma bi se v lem primeru znatno povečal, ker bi ta razvoj temeljil tudi na novi ekonomski in družbeni podlagi ter bi postopoma odmiralo »posredništvo« negospodarskih dejavnikov.«
Reproduktivna sposobnost
— Reproduktivna sposobnost turističnega gospodarstva upada. Statistični podatki govorijo tudi o zmanjšanju udeležbe sredstev za osebne dohodke v turističnem gospodarstvu z 79 odstotkov v letu 1977 na 76 odstotkov v letu 1978. Kako komentirate te podatke?
JOSIP PRKA: »Del problemov pri krepitvi reproduktivne sposobnosti TOZD turizma je enak splošnim razmeram v celotnem gospodarstvu. Posebnosti so povezane z razvojem razmer in odnosov, o katerih sem prej govoril.
Zanimivo pa je, da je mogoče govoriti tudi o ukrepih tekoče ekonomske politike, predvsem pri spodbujanju tujskega turističnega prometa. Na vprašanje zakaj zmanjšanje udeležbe sredstev za osebne dohodke v čistem dohodku v letu 1978 v primerjavi z letom 1977, je odgovor kratek. Položaj v vrsti TOZD, posebej tistih, ki so obremenjene z razvojnimi obveznostmi, narekuje tudi take odnose pri delitvi čistega dohodka. Drugačno obnašanje bi pomenilo pot v izgube in bi prineslo vse posledice, ki iz tega izhajajo. Zato bo razvoj turizma na kreditnih podlagah ne samo počasen, ampak težak udarec na materialni položaj delavca.
mesto, da bi jo odslovili, ker že dolgo vleče za nos vse svoje delovne tovariše, si prizadevajo, da bi ji nekako pomagali. Pogovarjajo se z zdravniki, da bi ji zares pomagali, ker je delavka živčni bolnik. Zares humano, čeprav veliko stane.
Veliko število zaposlenih ima zemljo, tako da je treba včasih doma marsikaj postoriti. V tem kolektivu ni treba, tako kot marsikje drugje, »bežati« na »bolniško«. Dovolj je o tem obvestiti poslovodjo ali koga drugega in se d^go^ori*! o izoc:ta"ku, ki ga je mogoče nadomestiti ob drugi priložnosti. Tako bi morali podobne probleme reševati tudi drugi kolektivi. Verjetno bi bili izostanki veliko cenejši.
Na Hrvaškem so po kratkem postopku poklicali z dopustov tržne inšpektorje, da bi nadzorovali uresničevanje sklepa o najvišjih mogočih cenah, ki sojih sprejeli Zvezni izvršni svet, Izvršni svet sabora SRH in ustrezni organi občinskih skupščin, pišejo Radničke novine. Ukrep o najvišjih mogočih cenah so delovni ljudje pozdravili kot stopnico ali oddih pred dolgoročnejšo akcijo v boju proti razvrednotenju njihovega dela prek naraščajoče inflacije, za katero gotovo niso krive samo neugodne razmere na svetovnem tržišču. Naj bo to komu všeč ali ne, državni organi so ravnali po svojih ustavnih, torej samoupravnih pooblastilih za umiritev tržišča, ki je za letos obljubljalo zelome-gotovo vrednost zaslužkov in spodbujalo mnoge špekulacije — tako posameznikov kot delovnih organizacij. Seveda je to tudi posledica nespoštovanja številnih družbenih dogovorov, vendar smo se samoupravno dogovorili, da vmes poseže tudi naša »oblast«, kadar samo lepo
govorimo, ne moremo ali ne želimo pa spoštovati te lepo skrojene in dogovorjene besede.
No, toda to ni predmet tega članka. Pozivamo inšpektorje, da pospešijo svoje delo in nas ubranijo pred tistimi, ki bodo tudi v teh razmerah našli svoje drobne, umazane osebne računi-ce, za katerimi bo: skrivanje izdelkov, vsiljevanje manj vrednih proizvodov med več vredne — posebej prodajalci mesa so se za to že kvalificirali in pri tem nam niso nič pomagali niti inšpektorji; povzročanje motenj v prodaji, ki bodo »dokazale« neutemeljenost ukrepov ali nujnost, da ta in ta izdelek te in te firme, grupacije ali veje velja izvzeti zaradi »višjih« ali celo »skupnih interesov« itd. Nemajhno število za take razmere »usposobljenih ljudi« (le-ti pa niso samo v skupnih službah tovarn, ampak tudi v družbenopolitičnih skupnostih in celo v družbenopolitičnih organizacijah), nam bo brezobzirno dokazovalo, da je to naš skupni interes, mi pa bomo tako kot prej vedeli, da se še vedno bolje živi
zgolj zato, ker je nekdo združi! delo v donosni delovni organizaciji, ne pa zaradi dela; da bo ponekod delavec, kaznovan zaradi nedelavnosti, dobil višji osebni dohodek kot tisti, ki se nekje drugje skoraj pretrga od dela.
Tukaj nam ne bodo pomagali inšpektorji.
Skrb za spoštovanje sklepov samoupravno izvoljenih organov v prvi vrsti sodi k stalni akciji družbenopolitičnih organizacij, posebej, ko gre za take poteze, kakršne zdaj veljajo in ki ne zahtevajo samo podporo delovnih ljudi in njihovo razumevanje, ampak tudi nadzor, pa tudi temeljito spremljanje vseh pojavov, ki jih te odločitve povzročajo. Ali smo letošnje poletje naša »dežurstva« in pisarne pripravili za to operativo in premagali osebni interes, da letujemo prav v teh dveh mesecih, v času, za katerega vsi sami sebe prepričujemo, da ni nujno, da je ravno dopustniški, ker nam je ceneje in lepše pred sezono in po njej?
Nikar ne ovinkarimo, vsak naj se razgleda okoli sebe!
Nagrajevanje učiteljev v Prištini
Ko mnenje postane pravilo
Zoja Jovanov
V prištinskih osnovnih šolah se je uveljavilo mnenje, da je višja stopnja strokovne usposobljenosti presvetih delavcev zagotovilo, da kakovostno delajo. To stališče sicer v pravilnikih o razdelitvi osebnih dohodkov ni zapisano kot merilo dela, vendar prinaša točke za kakovost: »višja« diploma — večji zaslužek na podlagi kakovosti.
Seveda so delavci z nižjo stopnjo strokovnosti reagirali, »nastopili« pa so tudi tisti z višjimi naslovi in na koncu je problem pristal na dnevnem redu občinskega predsedstva sveta zveze
OSNOVNE ORGANIZACIJE ZVEZE SINDIKATOV!
ob koncu avgusta bo izšla v založbi Delavska enotnost nova knjiga:
Financiranje in finančno-materialno poslovanje v Zvezi sindikatov Slovenije
Cena: 40 din.
Naročila sprejema ČGP Delo — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4.
V_____________________________y
sindikatov. Po pravilnikih o razdelitvi osebnih dohodkov v osnovnih šolah v občini ugotavljajo prosvetnim delavcem dohodek na podlagi zapletenosti in obsega poslov in nalog. V skladu s tem so delavci uvrščeni v štiri kategorije strokovnosti oziroma poklicev: profesor, predmetni učitelj z višjo izobrazbo, učitelj in »nekvalificiran« učitelj. Isti vrstni red poklicev so.vzeh tudi kot merilo za oceno strokovnosti, »strokovnost« pa kot merilo kakovosti dela.
Na reakcije delavcev z nižjo stopnjo strokovnosti na ta »merila« ni bilo treba dolgo čakati. Svoje nezadovoljstvo so podkrepili z argumentom, da strokovna izobrazba niti v teoriji niti v praktičnem uresničevanju delitve po rezultatih dela ne more biti merilo za kakovost. Na žalost niso obenem ponudili drugega ustreznega merila za vrednotenje kakovosti dela. Toda njihova obrazložitev, da vsi, ne glede na strokovnost, opravljajo bolj ali manj iste posle, je kljub vsemu prinesla nekaj novega. Toda to novo se imenuje uravnilovka.
Da bi bil »mir v hiši«, so kar »počez« zmanjšali osebne dohodke profesorjev in predmetnih učiteljev z višjo izobrazbo, povišali pa so jih učiteljem in nekvalificiranim učiteljem. Seveda je to povzročilo gnev med profesorji in predmetnimi učiteji z 'ušjo izobrazbo, tako da so zaposleni v mnogih šolah, da bi popravili napako, napravili še drugo: odločili so se zvišati prej zmanjšane, zaslužke; potem je postalo nezadovoljstvo še večje. Zdaj so se namreč profesorji in učitelji z višjo izobrazbo, ki jim naknadno niso povečali osebnih dohodkov, začeli pritoževati šoli, sodišču združenega dela, ustavnemu sodišču, družbenopolitičnim organizacijam ...
Do vsega tega verjetno ne bi prišlo, če bi prosvetni delavci pravilno določili merila za kako-vost dela in na podlagi njih spremembe v višini osebnih dohodkov. Vzrok, da so enim morali znižati zaslužek, da bi ga drugim zvišali, je dejstvo, da s svojim delom bistveno ne morejo vplivati na višino dohodka. Zaradi skoraj fiksne višine dohodka, ki šolam doteka prek SIS, so prisiljeni zaslužek uravnati glede na razpoložljiva sredstva. Vse bi bilo drugače, če bi dohodek pridobivali tudi po kakovosti in ne samo po obsegu dela. Priložnost, da to storijo, je letošnje povečanje sredstev za osnovno izobraževanje. Prosvetni delavci zahtevajo, da jim sredstva za osebne dohodke povečajo za 10%, in sicer namensko — za spodbujanje kakovosti dela. Toda meril še niso našli,‘tako da je sinonim za kakovost še vedno izobrazba, to pa pomeni, da bodo s tem denarjem plačali diplomo ter spodbujali strokovno izpopolnjevanje in izobraževanje ob delu.
Ta predlog so podprli tudi člani predsedstva sveta zveze sindikatov v občini. Vzrokov za to je več. Najprej: osebni dohodki prosvetnih delavcev so znatno nižji od zaslužka zaposlenih z isto strokovno izobrazbo v gospodarstvu in negospodarstvu. V kakšnih razmerah poteka pouk v treh in celo štirih izmenah, pa najbolje priča podatek, da se samo najslabši učenci odločajo za poklic učitelja.
Naj bo povečanje »cene« dela prosvetnih delavcev še tako upravičeno, je treba navesti prave vzroke. Poleg zakona o združeneirr-delu bi k temu moralo spodbuditi tudi stališče predsedstva sveta zveze sindikatov Prištine, dav praksi preverijo mnenje, ali delavec z »višjo« diplomo bolj kakovostno dela.
Kolektivni dopusti:
Nujnost ali razvada?
Vsako leto v tem času največ hodimo v gore	(L)
Na vrhuncu letošnje planinske sezone
Andrej Ulaga
Stane Ure k
Iz leta v leto slovenski sindikati glasneje poudarjajo, da sta oddih in rekreacija delavcev ter njihovih družin in občanov sploh sestavni in nedeljivi del družbenoekonomskih odnosov v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela. Zato morajo osnovne organizacije sindikata storiti vse, da bodo imeli delavci in člani njihovih družin dovolj možnosti za aktivno razvedrilo in da bodo lahko šli vsi zaposleni vsaj enkrat letno na zaslužene počitnice. Kdor pošteno dela vse leto, in to velja za veliko večino naših delovnih ljudi, ta mora po dolgih mesecih garanja in znojenja na letni dopust. Pa ne le zato, ker si ga je zaslužil, temveč v prvi vrsti zato, ker ga potrebuje.
To govorimo in poudarjamo že dolgo vrsto let, naša praksa pa se kljub vsemu še vedno močno razhaja z našimi stališči. Še vse preradi se izgovarjamo in iščemo utemeljene in povsem neutemeljene razloge za neuresničevanje zastavljenih nalog. Pri lem pa pozabljamo na neprecenljivo škodo oziroma na medvedjo uslugo, ki jd delamo sami sebi in s tem seveda širši družbeni skupnosti. Trdovratno se oklepamo starih navad ter nočemo in nočemo odkrito in podrobneje spregovoriti o mnogih perečih problemih, zaradi katerih ostaja v času rednega letnega dopusta še vedno polovica zaposlenih doma, ker pač nima nikakršnih možnosti, da bi si privoščila deset ali štirinajst dni pravih počitnic. Razumljivo, spregovoriti bi morali o marsičem. O tem denimo, kaj je pametneje, skrbeti za la-
sten počitniški dom ali pa se odločiti za sodelovanje s to ali ono počitniško skupnostjo? Že dolga leta namreč ni več nikakršnega dvoma o tem, kaj nam prinaša razdrobljenost in kaj samoupravna povezanost v >>delavskem turizmu«. Dalje bi bilo pametno spregovoriti in končno tudi nekaj storiti oziroma se odločiti za premakljive počitnice. Vemo namreč, da je julija in avgusta za vse na morju premalo prostora, prej in kasneje pa so naše počitniške kapacitete docela neizkoriščene! Pa še za vrsto drugih
problemov gre, o katerih sem in tja le malo razpravljamo, ukrenemo pa ničesar. Kaj smo na primer storili, da bi sredstva, ki jih odvajamo za regresiranje dopustov, res namensko izkoristili? Ali, kaj smo ukrenili glede »kolektivnih« dopustov, predvsem tistih, ki niso tako nujno potrebni in za katere vemo, da dobesedno hromijo še tako dobronamerna prizadevanja za uspešno organizacijo dopustovanja naših delovnih ljudi? Kaj smo storili? Bore malo — oziroma nič!
Pa ne da bi stvari posploševali. Niti najmanj ne. Čisto natančno namreč vemo, da tehnologija v določenih primerih zahteva kolektivne dopuste. Če je namreč potrebno enkrat na leto. stroje zares ustaviti, če jih je potrebno obnoviti in popraviti, za kar je potrebno denimo dva tedna, potem ni kaj! Toda, za kolek-
tivne dopuste se odločajo delovne organizacije tudi zato, ker je to za mnoge člane kolektiva v marsičem najbolj preprosta rešitev. Ob tem se seveda v najšte-
vilnejših primerih izgovarjamo na »ekonomske« razloge. Pri tem pa vse preradi pozabljajo, da bi morali biti ti razlogi, zaradi katerih mora po tisoč ali celo več delavčev hkrati na prisilni dopust, najmanj kar lahko zapišemo, sila tehtni. To poudarjamo zato, ker v mnogih primerih zares vse preradi pozabljamo, da ni niti človeško in še manj humano siliti delavce na dopust, ne da bi jim počitnice tudi omogočili! Pa ne gre le zato, da so delavci, ki so prisiljeni na kolektivni dopustov premnogih primerih prepuščeni sami sebi. Problem je tudi v tem, da si ti ljudje ne morejo izbirati termina, ko bi morebiti le lahko odšli s svojo družino vsaj za teden dni na morje ah kam drugam.
Sploh je v zvezd s kolektivnimi dopusti še vrsta kočljivih in zelo spornih vprašanj. Zato bi kazalo prisluhniti pobudi slovenskih sindikatov in tudi o teh problemih, ki tako zelo otežujejo organizacijo počitnic naših delovnih ljudi, resno in povsem odkrito spregovoriti. Med drugim bi morali tudi čim preje poiskati merila za ekonomske razloge kolektivnih dopustov. Več kot na dlani namreč je, da so v prenekaterih primerih povsem nepotrebni, kaj šele ekonomsko utemeljeni.
Z drugo polovico avgusta se začenja vsakoletni vrh planinske sezone. Snega je zaradi toplega vremena čedalje manj, vreme je zanesljivejše, ni prevroče. Ti dnevi so res najbolj prijetnejši za hojo po gorskih poteh.
Nekatere bo vodila pot na sodobno romanje na Triglav, druge na nekoliko manj zveneče vrhove, vse pa bo gnala želja po lepoti narave, po odmaknjenosti od dolinskega sveta, jao tem da se naužijejo svežega gorskega zraka, da potrdijo samega sebe, zmagajo v boju s samim seboj.
Častni kodeks slovenskih planincev
Planinstvo ima svoja nenapisana pravila vedenja, po katerih se je že pred leti izoblikovala,podoba slovenskega planinca: je ljubitelj narave, domače zemlje in'gora; je nesebičen in požrtvovalen tovariš, pobornik pravih medsebojnih odnosov, sožitja med ljudmi ter vsega naprednega in humanega. Ustaljene navade, ki segajo tja v začetke organiziranega slovenskega planinstva, so kasneje zapisali v »častnem kodeksu« in vsak član slovenske planinske organizacije prostovoljno sprejema obveznost, da se bo po njem ravnal
Varstvo narave in okolja
Od vseh rekreacijskih dejavnosti je morda planinstvo najbolj odvisno od nepokvarjenosti in prvobitnosti narave. Zato morajo planinci spoštovati naravo in
biti v prizadevanjih za varstvo okolja zgled vsem drugim. Pravi planinec ne pušča odpadkov na planinskih poteh, na vrhovih in na počivališčih; ne povzroča hrupa ne s kričanjem ne z zvočnimi aparati; ne proži kamenja, ki spravlja v nevarnost ljudi in divjad; ne uničuje gorskega rastlinja pa naj bo zavarovano ali ne; spoštuje pravico tistih, ki prihajajo za njim, do neokrnjene narave. Seveda pa bi morala pora-vila častnega kodeksa veljati za vse obiskovalce gora ne samo za člane planinskih društev.
Podcenjevanje nevarnosti se maščuje
Za zdravega človeka, ki ga ne muči vrtoglavica in je pri močeh, ni hoja v gore nič nenavadnega in nemogočega, če si izbere cilj, ki ga je mogoče doseči brez posebnega tehničnega'znanja in opreme. Žal pa nam številne nezgode pripovedujejo, da si planinci prepogosto zastavijo »previsoke« cilje in da podcenjujejo težavnost hoje v gorskem svetu. Tako, denimo razdalje, ki jih čakajo na planinskih stezah, preprosto zamenjajo s hojo po gozdu ali kvečjemu po sredogorju. Ne upoštevajo višinske razlike, strmine, potrebe po večji pozornosti zaradi izpostavljenosti ozkih planinskih poti pa klinov, žičnih vrvi in podobnega. Brez dobre opreme silijo prek nevarnih snežišč, ne računajo na hitre vremenske preobrate, na meglo, močo, strelo in podhladitev.
Bodimo torej skromni in si poiščimo tako planinsko nalogo, ki ji bomo zagotovo kos.
V visoke gore postopno
V gore ne hodimo samo zato, da bi se izkazali pred prijatelji z razglednicami, polnimi žigov z najvišjih vrhov; predvsem nas mikajo doživetja, prvinska lepota gorskega sveta, svet miru. Seveda si želimo tudi obnoviti močil Zato pa si moramo biti na jasnem glede obremenitve, ki nas čaka, kajti svoje telo moramo prenesti iz doline na višino tisoč ali dvatisoč metrov. Če se bomo nepripravljeni napotili na daljšo visokogorsko turo, bomo utrujeni že prvi dan. Ko bomo naslednjega dne vstali, si bomo znova zaželeli počitka, ne pa novih naporov. Kakor v vsem športu velja tudi za planinstvo načelo redne vadbe in načelo postopnosti — od lažjega k težjemu. V planinstvu ne gre brez premagovanja takih ali drugačnih težav — toda da bomo težavam in naporom kos, se moramo nanje pripraviti!
Brezpotja in bližnjice
- Hoja »na svoje« navkljub obilici poti in stezic, je mikavna, toda tvegana! Stopiš malo na stran pa je pod tabo brezno, strm odlom, krušljiv svet. Nenadoma ne moreš ne naprej ne nazaj. Zaideš. Ne moreš si več sam pomagati. Poklicati moraš na pomoč (vsakih deset sekund pokličeš, posvetiš, oddaš vidno ali slišno znamenje — ko mine minuta, počakaš, da dobiš odgovor, nato znova pokličeš), celo za bivak se moraš odločiti.
(Konec prihodnjič)
Ob rob letošnjih športnih srečanj slovenskih papirničarjev
Triglav je Slovencem malodane sveta gora, ki jo kar napi ej »oblegajo« tudi tisti, kisodesetin večkrat že stali na njegovem temenu. Mendazato, ker je vsak vzpon nanj doživetje zase in si niti dva, glede na vreme in razgled, nista podobna. To sicer drži, vendar za vsak hrib, za vsako goro... Toda: prav zavoljo »modnih tur« na najbolj znamenite vrhove samevajo drugi, prav tako lepi predeli. Zato: namesto »enega« Triglava, Grintovca, Kočne, Prisojnika... na leto vsaj po ena druga gora, pa
Ivo Virnik	bodo doživetja v gorah še veliko lepša. Fotografija: Joco Žnidaršič
Od prvih letnih športnih iger kolektivov slovenske papirne industrije je minilo že več kot dvajset, od prvih srečanj na snegu pa nekaj manj kot deset let. Torej imata vsakoletni osrednji manifestaciji papirničarjev lepo tradicijo. Ne odlikujeta se samo z množično udeležbo, temveč dobivala iz leta v leto poleg tekmovalnega še drugi, precej giobji smisel. Zimske in letne igre namreč ne predstavljajo zgolj merjenja tekmovalnih moči in sposobnosti, marveč v mnogo večji meri kot na drugih mestih nudijo možnost za tovariška' srečanja, sklepanje novih poznanstev in izmenjavo izkušenj na področju športne rekreacije delavcev. Skratka, utrdilo se je spoznanje, da so igre ena izmed izredno pomembnih oblik neposrednih stikov delavcev papirne industrije Slovenije in mesto, kjer poleg športnih dosežkov dobivajo enak pomen tudi pogovori o izkušnjah na področju gospodarjenja in uveljavljanja samoupravnih odnosov.
Vevški papirničarji za organizacijo letošnjih letnih iger, ki so dobile s praznovanjem krajevnega praznika Vevč in Zgornjega Kašlja ter 400-letnice prvih ročno izdelanih papirjev pri nas še posej«® obeležje, odšteli so 200 tiso&^fnarjev. To ni veliko, če vemo, da.so predvsem letne republiške prireditve delavcev papirne industrije pravzaprav edina stalna vez med njimi. In
kar je ob vsem najbolj razveseljivo: Vevčanom ni bilo žal niti velikih naporov niti denarja, da bi v vsem ustregli svojim gostom, nekaj sto papirničarjem iz vse Slovenije. Podobno so ravnali tudi organizatorji zimskih iger na Ribniški koči na Pohorju, ki so v prizadevanjih, da bi prireditev uspela in zapustila med sodelujočimi najboljši vtis, povabili k sodelovanju mlade člane SK Branik iz Maribora. Tako se je .160 udeležencev počutilo kot doma, čeprav ne smemo pozabiti, da so Imeli prireditelji, prizadevni člani komisije za šport in •rekreacijo pri sindikalni konferenci S: idkogorske, precej težav z nastanitvijo velikega števila tekmovalcev, vendar so v zadovoljstvo vseh rešili tudi ta problem.
Če bi sodili po športnih dosežkih na zimskih in letnih igrah, potem so tako kot lani tudi letos prednjačili delavci Sladkogorske, tovarne celuloze-in papirja »Djuro Salaj« iz Krškega, Kar-tonažne tovarne Ljubljana, vevške papirnice, tovarne dokumentnega in kartnega papirja iz Radeč in nekaterih drugih večjih kolektivov v SOZD Slovenija papir. Smučarji Sladkogorske so na Ribniški koči osvojili ekipno lovoriko, vendar z minimalno prednostjo treh točk pred tekmovalci Kartonažne tovarne Ljubl jana, ki so imeli v smučarjih tržiske Lepenke svoje najboljše moči. Za najboljšima vrstama so
precej zaostale ekipe papirnice Vevče, Aera-TOZD Tovarna celuloze in papirja Medvode, tovarne dokumentnega in kartnega papirja Radeče, delovne skupnosti skupnih služb SOZD Slovenija papir, Papirografike iz Ljubljane, papirnice Količevo itd. Do naslednjih iger na snegu ostajata v najboljši ženski konkurenci v starostnih skupinah do 30 let in nad 30 let Marjanca Mežnar (Sladkogorska) in Rada Brelih (DSSS SOZD Slovenija papir), v moški konkurenci pa v skupinah do 30 let, od 30 do 40 iii nad 40 let Martin Tomažič (Sladkogorska), Franc Hočevar (Aero — TOZD Tovarna celuloze in papirja Medvode) in Rajko Knific, prav tako iz Medvod.
Za letošnje letne igre na Vevčah je bilo značilno, da prvič na osrednji športni prireditvi slovenskih papirničarjev niso upoštevali točkovanja za končno razvrstitev ekip. Med udeleženci je namreč prevladovalo prepričanje, da bi bilo tako točkovanje docela nerealno, .saj dosežkov številčno močnejših*/astopstev ni mogoče primerjati z rezultati ekip s peščico tekmovalcev. Toda kljub temu so — tako kot lani — znova dosegli največ uspehov športniki iz Krškega, Kartonažne tovarne Ljubljana, z Vevč, Sladkega vrha in iz Radeč.
V najbolj popularni igri. malem nogometu, so igralci Kartonažne tovarne Ljubljana za-
menjali na vodilnem mestu lanskega prvaka, moštvo Papirografike, na šahovskem turnirju so prepričljivo slavili igralci Papirnice Količevo, v namiznem tenisu in v streljanju pa ekipi Krškega in s Sladkega vrha nista imeli resnejših tekmecev. Krčani so prepričljivo zmagali tudi v tekmovanju moških kegljaških ekip, tekmovalci Sladkogorske pa na odbojkarskem turnirju.
Med zenskimi nanliznotem škimi ekipami so lanskega zrna govalca, moštvo Sladkogorske ki je letos osvojilo šele tretje mesto — na vrhu zamenjal« tekmovalke Sladkogorske vedno bolj pa se uveljavlja tud ekipa delovne skupnosti skupnil služb SOZD Slovenija papir Predstavnice Sladkogorske sc drugič zapored zmagale na od bojkarskem turnirju, podobne kot strelke radeške papirnice, k imajo v Kožarjevi, Kravoglovi i Bregarjevi ne le najboljše tek movalke med slovenskimi ampak tudi med jugoslovanskim papirničarji. Od Radečank lahke veliko pričakujemo na bližnjil športnih igrah papirničarjev Ju goslavije, saj bodo poleg streli nastopile tudi kegljačice, ki so n; igrah v Vevčah tudi letos zrna gale v ekipnem tekmovanju z na skokom 136 kegljev pred dru gouvrščeno ekipo Kartonažn« tovarne Ljubljana, med posa meznicami pa so Kačurjeva Povšetova in Kržanova slavili kar trojno zmago.
Ob 60-letnici ustanovitve KPJ, SKOJ in združitve revolucionarnih sindikatov Jugoslavije	(XIX.)
Rojstna leta in prvi boji delavskega razreda
Vinko Blatnik
Vesti o revoluciji 18. marca in razglasitvi komune so razgibale evropsko delavstvo. Da bi prišli do informacij, so se obračali na generalni svet, pogosto pa tudi na Marxa in Engelsi.
Tudi internacionala si je prizadela, da bi prek svojih federalnih in mestnih sekcij ter njihovih glasil kar najbolj pravilno informirala svoje članstvo o pariški komuni. V Angliji so, denimo, organizirali številna zborovanja, na katerih so pojasnjevali pomen pariškega upora.
Marxa in Engelsa so o dogodkih v Parizu obveščali tudi napredni javni delavci, ki sami sicer niso bili neposredno povezani z delavskim gibanjem. Iz Marxovih izpiskov v času do 5. aprila lahko razberemo, da so se mu med ukrepi komune zdeli najpomembnejši: odprava stalne vojske in politične policije, ločitev cerkve od države, dosledno demokratičen sistem volitev itd. Ocenil jih je kot značilne ukrepe proletarske države novega tipa, ki si prizadeva odstraniti ne le monarhistično obliko razrednega gospodarstva, temveč tudi razredno gospodarstvo samo. Marx in Engels sta v zvezi s komuno napisala več sto pisem, od katerih pa se jih je ohranila le desetina. Že v aprilu je Marx opozoril Ku-gelmanna, da predstavlja komuna poskus razbitja birokratskega vojnega stroja, kar je prvi pogoj vsake resnične ljudske revolucije. V drugi polovici aprila sta Marx in Engels že pisala o pariški komuni kot prvem poskusu diktature proletariata. »Sedanja pariška vstaja, celo če bi jo zadušili, je najslavnejši podvig naše stranke od dni pariške junijske vstaje« — je pisal Kugelmannu Mara. Mara, ki je še septembra 1870.1eta ocenjeval vstajo pariških delavcev kot norost, je v aprilu 1871. leta, ko je spremljal vzpon ljudskega množičnega gibanja, slavil to gibanje kot primer herojstva, ki v zgodovini nima primere.
Komuna je utonila v krvi svojih branilcev
»Ustvarjati svetovno zgodovino bi bilo zelo udobno, če bi lahko sprejeli boj le v neizpodbitnem upanju na uspeh,« je pisal Mara. »V zgodovini so trenutki, ko je nujen odločnejši boj množic tudi za brezupno stvar zaradi vzgoje teh množic za nadaljnji boj.« Mara je opozoril, da so bili Parižani postavljeni ued usodno alternativo: sprejeti boj ali pa
se predati brez boja. Sodil je, da bi bila demoraliza-cija delavskega razreda v drugem primeru mnogo večja nesreča, kot bi bila izguba še tako velikega števila delavskih voditeljev.
Za komunarde so bila zelo pomembna tudi Mar-xova opozorila, ki so zadevala odnos komune do kmetov. Mara je opozarjal na odrezanost Pariza od sveta in komuni priporočal, naj si v prvi vrsti zagotovi podporo podeželja. Vendar nove, demokratične zamisli o ureditvi položaja kmetov pariški komuni niso mogle pomagati v obupnem boju 's sovražniki. Poskusi delavcev drugih francoskih mest, da bi pomagali Parižanom in razširili gibanje, niso uspeli. Nemške zasedbene oblasti so v dogovoru zatirale sleherno gibanje, ki je simpatiziralo s komuno. Nemške čete so pomagale Versajcem obkoliti Pariz, Bismarck pa je izpustil iz ujetništva toliko vojakov stare francoske armade, kot je Thiers zahteval.
Ko je postalo jasno, da bo komuna propadla, si je Mara prizadeval čimbolj zmanjšati število žrtev. Predlagal je, naj blokirajo francosko banko in shranijo na varno dokumente, ki kompromitirajo versajsko vlado. Menil je, da bi lahko komuna vplivala na Thiersa, ga prisilila h koncesijam in obrzdala objestnost reakcije. Odločno pa sta Mara in Engels zavračala poskuse malomeščanskih in meščanskih filantropov, ki so si prizadevali doseči kompromis med Parizom in Versaillesom.
V govoru o komuni na zasedanju generalnega sveta 23. maja je Mara pojasnil nekatere teze o komuni. Opozoril je, da se komuni neizbežno bliža konec. »Če bo komuna podlegla, bo to pomenilo le, da je boj preložen. Principi komune so večni in jih ni mogoče uničiti; spet in spet bodo aktualni, vse do končane osvoboditve delavskega razreda... Višji razredi so bili vedno enotni, kadar je šlo za zatiranje delavskega razreda.«
Narodna skupščina je 18. maja 1871. leta ratificirala mirovno pogodbo, tri dni zatem pa so začele versajske čete napad na Pariz. Komuna je kljub junaškemu odporu utonila v krvi svojih branilcev. Maščevanje zmagovalcev ni imelo primere v zgodovini: 1 K).00,0 mrtvih, ranjenih in deportiranih je bilo povračilo velike buržoazije za dvomesečno revolucijo. Primere tako tragičnega, poraza delovnega ljudstva je mogoče najti samo še v kmečkih uporih.
Ko je Lenin označeval dejavnost Maraa v obdobju pariške komune, je o njem pisal kot o »udeležencu množičnega boja«. Skupaj z Engelsom si je prizadeval, da bi gibanje podprli tudi delavci drugih držav, skupaj z napredno usmerjenimi intelektualci in iskrenimi zagovorniki demokracije iz vrst meščanstva. Hkrati s praktičnim revolucionarnim delom je Mara teoretično posplošil izkušnje komune. Opozoril je na zgodovinski pomen pariške komune kot prvega poskusa diktature proletariata ter zapisal, da bo delavski Pariz s svojo komuno večno živel kot slavni branilec nove družbe, njene krvnike pa bo zgodovina prikovala na sramotni steber. Tako se je tudi zgodilo, saj so ideje in stvari tve pariške komune postale neločljivi del znanstvenega socializma, vtkane so v glavne pridobitve vseh proletarskih revolucij.
Na oblast naj bi prišlo ljudstvo
Po tej kratki predstavitvi zgodovinskega ozadja in poteka upora delavcev v Parizu leta 1871 se logično zastavlja vprašanje, zakaj tolikšen srd nad pariškimi delavci, ki so imeli sprva le namen postaviti se po robu nemški vojski, nikakor pa pleniti meščanskih hiš in plemiških dvorcev? Kaj je tisto, kar je francosko (in mednarodno) buržoazijo tako razbesnelo, da je v ognju in krvi zadušila prvo delavsko vlado v človeški zgodovini? Nedvomno ni šlo več le za to, za kar se je delavstvo bojevalo v dotedanjih meščanskih revolucijah'— za znosnejše socialne razmere, šlo je za veliko več, za delavsko oblast in za nov družbeni red, ki naj temelji na odpravi »večne« kapitalistične lastnine. Tega pa bur-žoazija nikakor ni mogla in smela dovoliti, če je hotela .še naprej obstajati in živeti na račun tujega dela.
Na oblast naj bi prišlo ljudstvo, ki naj bi zamenjalo dotedanje njegove samozvane predstavnike in gospodarje, kralje, kapitalistične podjetnike. Česa hujšega, protinaravnega in bogokletnega si v tistih časih ni mogoče niti zamišljati. Tudi francosko plemstvo in meščanstvo si tega ni moglo predstavljati, zato se je s tako divjo ihto skopalo na syoje delhvstvo. .
Ideje pariških komunardov so še najjasneje izražali ljudski in delavski klubi. Tako si je komunalni klub III. mestnega okraja postavi! kot cilj: -'»Boj
proti sovražnikom komunalnih pravic, svobode in republike, varstvo ljudskih pravic in zagotavljanje političnega izobraževanja, da bi ljudstvo lahko upravljalo samo s sabo; opozarjanje naših izvoljenih predstavnikov na posamezne probleme, če sami nanje pozabijo in podpora njim v vsem, kar ukrenejo za rešitev republike; posebej poudarjanje suverenosti ljudstva, ki nikoli ne sme odstopiti od pravice kontrole svojih pooblaščencev... Ljudstvo upravlja samo s sabo... Če tisti, ki so jih izvolili, omahujejo in ostajajo na pol poti — potiskaj jih naprej, da bi dosegli cilje, h katerim težimo.« Ta klub je med drugim s posebnimi resolucijami zahteval od komune, da uredi posamezna vprašanja (denimo odstop poslancev prejšnje narodne skupščine, ki so bili izvoljeni v komuno, zahteva za zaplembo in razprodajo premoženja funkcionarjev nekdanjega cesarstva in drugo), kar je bilo v večini primerov sprejeto.
Nadvse pomemben element v graditvi novih družbenih odnosov so bili tudi zbori voliicev. Menili so, da se resnična republikanska načela kažejo v tem, da predstavniki voliicev skrbijo za popolno varstvo vseh interesov, ki so jim zaupani, in da je za dosego tega cilja potrebno v vsakem okrožju organizirati skupine, ki bodo izvolile svoje delegate, ti pa naj ustanovijo posvetovalni odbor, nekakšno delegacijo, ki naj pomaga članom komune tako, da '' jih bo neposredno opozarjala na potrebe prebivalcev, s katerimi bo v stalnem stiku.
Prizadevanje za čim tesnejšo povezanost komune z meščani Pariza se kaže tudi v rednem izdajanju uradnega glasila komune, v katerem so vsak dan tiskali — poleg številnih odlokov, razglasov in pozivov — tudi skrajšane zapisnike s sej komune. Pa še številne razglase in objave, s katerimi so se komuna in njena delovna telesa ter nacionalna garda vsak dan javno obračali k občanom Pariza in jih pritegovali k oblikovanju vseh najpomembnejših odločitev. ..
Še bolj kot ti odnosi in organizacijske rešitve je za komuno pomemben njen izrazito delavski značaj. Več kot 60 % meščanov je živelo od svojega zaslužka, tako je bil velik de! Pariza vnaprej razredno jasno opredeljen za priključitev komuni in podporo njenim prizadevanjem in ukrepom.
(Se nadaljuje)
r !	ZALOŽBA DE DRUŽBOSLOVNA ZBIRKA:		PRAVKAR IZŠLO!
	I Stanko Ilič: j.		Dr. Ana Krajnc:
	PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU		METODE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH Andragoška didaktika
	Humanizacija delovnega okolja		Prvo celovito delo o metodah izobraževanja odraslih v slo-
	Knjiga je namenjena vsem, ki se ukvarjajo z informiranjem v organizacijah združenega dela, pa tudi sociologom, psihologom dela, članom organov upravljanja in poslovodnih organov, družbenopolitičnim delavcem in drugim pri njihovem delu.		venščini. Knjiga je namenjena usposabljanju vseh, ki so tako ali drugače povezani z izobraževanjem odraslih, predvsem pa delavskim univerzam, izobraževalnim centrom v OZD, učiteljem, profesorjem, študentom pedagogike itd.
	Cena 250.-- din	Cena 260.— dim	
			
			NAROČILNICA
			Pri TOZD Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo
	Bogdan Kavčič in Ivan Svetlik: POGLAVJA IZ SOCIOLOGIJE DELA Delo, ki celovito obravnava problematiko in organiziranost združenega dela kot tudi delala področjih, kjer so sredstva za delo v zasebni lasti. Priporočamo ga predvsem študentom za študij sociologije dela, teorije organizacij in podobnih predme-		.... izvodov knjige PSIHOSOCIOLOŠKI ASPEKT INFORMIRANJA V ZDRUŽENEM DELU .... izvodov knjige METODE IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH .	izvodov knjige POGLAVJA IZ SOCIOLOGIJE DELA Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig. Knjige pošljite na naslov:
			(naziv OZD, TOZD ...)
	tov v programih visokošolskih organizacij; v pomoč pa bo tudi tistim, ki se v organizacijah združenega dela ukvarjajo z organizacijo dela in z upravljanjem. Cena 360.— din		(ulica, poštna številka, kraj) Naročeno, dne: 	 	
			(ime in priimek podpisnika)
			(podpis naročnika)
n___________:____________:___________	, ______________________ J
’ 1E
i PRAVKAR IZŠLO!
V družboslovni zbirki založbe Delavska enotnost je Izšla nova j knjiga:
j Dr. Vladimir Štambuk:
j KIBERNETSKA
Možnosti in stvarnost
Knjiga vas želi seznaniti s temelji Kibernetike in opozoriti predvsem na nujnost kritičnega odnosa marksizma do Kibernetike, kar pravzaprav pomeni, da moramo znova razmisliti o vseh prednostih pa tudi o vseh pomanjkijivosiih kibernetike kot discipline, kadar jo upotabijamo pri proučevanju družbe.
CENA: 250 din.
Knjigo lahko naroč ' na naslov: TOZD DELAVSKA ENOT-NOS i, Ljubljana, Dalmatinova 4 ali kupite v naši knjigami na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
NAROČILNICA
Nepreklicno naročamo .... izvod(ov) knjige KIBERNETIKA
Naročeno nam pošljite na naslov: .......................
(ulica, poštna št. kraj)
Naročeno, dne: ..............
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu knjig.
2j	(podpis naročnika)
Humoreska	Kozerija
Šolarjem gredo nadure!	O, ti falot, ti!
Jože Olaj
Nekoč je bilo na svetu veliko huje kot je dandanašnji in so morali ljudje delati tudi po dvanajst ali celo petnajst ur na dan. Sčasoma pa so si delavci po raznih deželah sveta izbojevali vse krajši delavnik. Pri nas tako zdaj združujemo delo po 42 ur na teden.
Nekoč so morali tudi otroci in mladina zgodaj poprijeti za delo in so bili vpreženi vanj precej bolj.kot so danes. In vendar mladim, kot kaže, doslej še ni uspelo, da bi si izbojevali 42-urni delavnik.
Na to sem pomislil zdaj, ko se počasi že iztekajo počitnice in se bo kmalu začela dirka za šolskimi knjigami, zvezki in drugimi potrebščinami, ki na eni strani bremenijo družinske proračune, na drugi pa šolske torbe, ki so v skladu z razvojem znanosti, kulture in šolstva čedalje težje.
Na to sem pomislil zato, ker me preseneča, da še nihče ni začel boja za krajši delavnik šolarjev. Ta delavnik se namreč nikakor ne ujema s tistim, ki sicer velja za združeno delo, mimo tega pa se letos gremo med drugim tudi leto otroka.
Delavnik delavca se začenja zvečine tam, kjer opravlja svoja dela in naloge v združenem delu ali, kot smo rekli poprej, na delovnem mestu.
Šolarjev delavnik se začenja že doma, kajti mislim, da je tudi to precejšnje delo, da prenese od doma do šole in od tam spet nazaj domov, vso goro učenosti v knjigah in zvezkih, ki jo od njega vsak dan zahtevajo v šoli. In tako gre šolar na svoje združevanje učenja, denimo, ob pol osmih zjutraj, vrne pa se od tam ob pol dveh, razen kadar imajo še kakšen krožek ali kakšno drugačno prosto aktivnost, ki učencem pobere še kakšno uro ali dve. Tako
bi lahko rekli, da je — že osnovnošolec na višji stopnji, še bolj pa srednješolec — za tisti dan odkljukal že vsaj sedem učno-delov-nih ur, morebiti še kakšno več.
Toda ko se vrne domov, šole še zdaleč ni odbrenkal za tisti dan, kajti naložili so mu nalog in učenja za prihodnji dan, da ima z njimi še kakšne tri ure trdega dela — razen, seveda, če ni popoln genij ali najbolj zanikrn lenuh, ki se nič ne uči.
Tako lahko naštejemo deset ur šolarjevega združevanja učenja, kar pomnoženo s petimi dnevi v tednu nanese petdeset ur.
Morebiti bo kdo porekel, da je to nekoliko preveč, da smo našteli preveč ur. No, pa naj bo! Denimo, da smo naračunali za štiri ure preveč ali pa tudi pet ali šest. Vendar smo ob tem pozabili zapisati, da ima šolar kaj za opraviti tudi čez soboto in nedeljo, kajti naloge in znanje mora s sabo prinašati v šolo tudi ob ponedeljkih. Res ni prav, da dajejo učitelji in profesorji šolarjem delo tudi za
konec tedna in ob praznikih — vendar ga kljub vsemu dajejo. In tako vendarle lahko ostanemo pri že omenjenih petdesetih delovnih urah na teden.
In če ob tem upoštevamo, da ima učno-vzgojno osebje priznan 42-urni delovni teden s prostimi sobotami in nedeljami ter prazniki, bi upoštevaje vsaj tolikšno enakopravnost šolarjev, morali le-tem priznati vsaj po osem nadur na teden ali tedaj vsaj po 32 na mesec. Tudi učitelj namreč, ki poučuje kakšno uro več, kot je njegova obveznost, dobi za tisto honorar.
Seveda pa ne vem, od kod bi za to jemali denar, vendar to ni moja skrb, o tem naj razmišljajo tisti, ki so za to bolj pristojni od mene. Ko bo konec leta otroka, naj bodo tako prijazni in sporočijo, kako in kaj bo z 42-urnim učno-vzgojnim tednom in v katerem srednjeročnem obdobju se nam bo uspelo dokopati do njega.
Janko Špiček
Potrkal je Ondan pri tajnici odgovornega moža njegov prijatelj iz mladih let, povedal, kdo je, se razveselil njenega prijaznega nasmeha in vstopil.
— O, zdravo, Tine, stara sablja!
— Zdravo, Tone! ali utegneš?
— Še vprašaš! Sedi! Kaj boš: viski, vinjak, sok, kavo?
— Če lahko — kavo. Zgodaj je še!
— Tovarišica Francka, dve kavi! Kaj te je prineslo mimo?
— Skrbi!
— Beži, beži. Le kakšne skrbi naj bi te trle!? V hosti se nisi nikoli kisal, le zakaj bi se zdaj?
— Skrbi zaradi jame.
— Kakšne jame, za vraga?! Ne bodi no skrivnosten!
— Gradbene! Zasuli ste mi jo!
— Pa ne, da si bil med tistimi šestimi črnograditelji na Mohe-gunčljčkih.
— Med šestinštiridesetimi, ne med šestimi.
— Le šest jam je bilo še tam, kolikor vem. Vsi drugi so spravili gradnje že do plošče in krepko čez.
— Na črno!
— No, ja! Po pravici povej ali res vsa ta leta še nisi spravil hiše pod streho?! Nikar me ne hecaj!
— Nisem, res ne!
— Kako, da ne?!
— Čakal sem na vaše papirje. Po gradbišču so hodile inšpekcije in nas strašile, sam pa nimam toliko denarja, da bi ga metal skozi okno. Še tiste milijone za zemljo sem zbral s težavo. Šest nas je ubogalo in čakalo; drugi, ki so imeli več pod palcem, so gradili na črno. Nas šest se je oddahnilo
šele, ko se je začelo govoriti, da se bo vsem tistim, ki ne morejo dokazati, od kod jemljejo denar za drugo ali tretjo hišo... No, saj sam veš, kakšna hajka je bila tisti čas na premoženje; bolje si podkovan v politiki kot jaz. Zdaj pa, kot strela iz jasnega, to! Za nekatere velja zakon, za druge pa ne!
Na koga pa zdaj meriš?
— Na Milana!
— Kaj je z njim?
— Zraven je?
— Kje?
— Med tistimi štiridesetimi, ki ste se jim izognili. Ste se jih zbali?
— No, veš kaj, tole pa res ne bova nadaljevala. Ali kar naprej vstajaš z levo nogo?! Kolikor vem, je z Milanom vse v redu! Zakaj človeku ne privoščiš strehe nad glavo?
— Oprosti, zaneslo me je! Pozabil sem, da sem te pravzaprav prišel prosit za legalizacijo gradbene jame, ne pa tožarit tiste, ki vas niso poslušali. — Kljub temu pa bi nič ne rekel, če bi to ne bila že tretja Milanova hiša...
— Kaj že ima kakšno?
— Dve. Ena je prepisana na ženo, druga na sina.
— In da je zgradil še eno na črno?
— Ja! Ima pa tudi dva vikenda: enega ob morju, drugega na Gorenjskem.
— Na črno?
— Ja, enega na črno, drugega na ženo!
— O, ti falot ti! Ta me je pa res razočaral. Vidiš Tine, to imaš, če se ljudem preveč razdajaš...
— Ali mu nisi pred leti prav ti povedal, kakšni predpisi se pri-
pravljajo v zvezi s prometom gradbenih zemljišč?
— No ja, enkrat je beseda res nanesla tudi na to. Kako pa ti to
veš?
— Kupil je dve parceli tik pred zaporo prometa z zemljišči. Da sta si na roko pa tako vsi vedo.
— O, ti falot ti! Čakaj, čakaj, to mu jo bom zagodel!
— Kaj boš storil?
— Lahko mu stopim na prste, da bo piskal. Brez skrbi, toliko moža pa sem. Ali veš, da je zaprosil, naj bi ga kot upokojenca oprostili komunalnega prispevka? Saj res, ali je že upokojen?
— Seveda je. Mililijon jih dobi vsak mesec na roke.
— In je hkrati tudi še aktiven?
— Aktiven. Pri nas je!
— Mu dajete nagrado?
— Kar plačo! Ampak zdaj, po šestem juliju, bo na pogodbi...
— O, ti falot ti! To mu jo bom zagodel!
— Kaj misliš storiti. Jaz nisem za lov na čarovnice!
— Jaz tudi ne! Kar tako pa se nam spet ne sme izmuzniti. Če drugega ne mu bomo prošnjo odločno odbili in pika! Naj kar plača komunalni prispevek za priključke, takse in drugo. Bo že videl vraga!
— A kaj bo z mojo jamo?
— Tvoja jama je pa zdaj zasuta, ne? Tu ni več kaj storiti. Sklenjeno je bilo, da se vse jame radikalno zasuje in pika. Škoda, res škoda, da nisi z gradnjo bolj pohitel. Zdaj je, kot je, kaj hočemo! Žal mi je, resnično žal, saj si človek, kot se spodobi, a res ti ne morem pomagati, zakon je zakon.
Naj ostane med nami
Vinko Hafner je svoj obisk v Posočju sklenil v bovškem hotelu Kanin, kamor so ga povabili predstavniki občinskega sindikalnega sveta iz Tolmina. Gostje, ki so posedli za mizo lepo urejene posebne sobe, so občudovali sodobno in okusno nameščeno opremo. Toda glej, zlomka! V trenutku, ko se je predsednik slovenskih sindikatov ročno ubranil nadležne muhe, Teodor Štrukelj, predsednik tolminskega sindikata opazi, da predsednikov stol škriplje. To seveda ni bilo po programu, in Štrukelj predlaga predsedniku, da bi zamenjala stola. Pa mu pojasni predsednik Hafner: »Ne, ne, mene bo že zdržal. Kaj se hoče, so ga pač pripravili za enoletni mandat«...	kuh
Nagradna križanka št. 31
Rešitve pošljite do 29. avgusta 1979 na naslov; TOZD Delavska enotnost, Dalmatinova 4, 01000 Ljubljana s pripisom na ovojnici: Nagradna križanka št. 31. Nagrade so 200, 150 in 100 dinarjev.
Rešitev nagradne križanke št. 29:
akvarel, Ana Karenina, Frane Milčinski Ježek, lalomita, Ake, melasa, RD, Srinagar, akant, mlaj, AJ, park, ČT, kap, Ajka, TAM, rasa, omelo, citre, Iranec, rr, Na, Ive, Hano, esen, Eton, je-rebikovec, varnost, AC, balista, \ antanta.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 29:
L nagrada 200 din: Blaža Cedilnik, Kernova cesta 2, 61210 Ljubljana — Šentvid; 2. nagrada 150 din: Igor Perko, Sp. Duplje 97, 64203 Duplje, 3. nagrada, 100 din: Fanika Vošnjak, Breg » 28, 63313 Polzela.
Nagrade 'bomo poslali po pošti.
	Šolski izkaz	DRGETANJE OD STRAHU	MAJHEN REP	POKRAJINA V SAUDSKI ARABIJI	FR. PISATELJ DIDEROT	IVAN LAH	VIJAK PRI STISKALNICI	NAJMANJŠI SNOVNI DELEC	SMUCARSK/S TEKAČICA (MARA)	SLIKARKA KOBILICA	SESTAVIL: R N. i	AVSTRIJSKI LIRIK -EKSPRESIO NIST	SP. ENKLAVA V MAROKU	MURAT ISAKU	NATRIJ	ŽENSKI PEVSKI GLAS	ŠTEVILO ZD VEMA NIČLAMA	KOŽNI ZAJEDAVEC PERUTNINE	
llTALIJANSKI ZDELOVALEC VIOLIN											mt>- VM)£C								PRITOK SAVE PRI MEDVODAH
MENJAVA STANO VANJA										-	IZDAJALEC PRI TERMOPILAH								
											VENTURA								
RUS SLIKAR REALIST IILJAI						ZNAMKA K OZ MET- IZDEL								NOČNA PTICA •*	DOMŽALSKA TOVARNA				
						ZAČRTANA SMER CESTE									BODICA V.				
BOJNI STRUP							KDOR SE SPUSCA V MANIRIZEM				-					VSEBINA. JEDRO	PRESTOLNICA BABILONIJE	k	
																	POUDAREK		
							POGANJEK												
NAKAZIL i • ZA DENAR				POŽIREK				STOPNJA, POLOŽAJ					POT PLANETA				.io		I
								BORILNI MEČ					SREDISCE AARGAUA						
EGON TOMC			GRŠKA ČRKA	VODNA ŽIVAL	GERMANSKI OREL				KMEČKO ORODJE	DRUGO IME ZA AVGUST								TROPSKA RASTLINA	GENRE
					TRIVAL. KISIK														
FILMSK: REŽIŠ! MIMICA										DUŠA UMRLEGA PRI STARIH SLOVANIH	EG. SONČNI BOG				PRIPRAVN. SLUŽBA				
											SPODNJI DEL POSODE				ITALIJANSKA RTV				
GORA V JUŽNEM IRAKU							STAROGRŠKI PESNIK							KONEC POLOTOKA			LANTAN		
																	CIRIL NOVAK		
							MILANO							BAPTISTE COLBERT					
MLADINSKI FUNKCIONAR JASNIC		\				SPIKERKA RTV LJUBLJANA							I I i	*					
						TONA							1						
O NEILL EUGENE			NASPROTNIK REVOLUCIJE												'1				
																			
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez
Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; čjani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal
313-Vl; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 316-672, 323-554 in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 6,00 din, letna naročnina je 300,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Naši graničarji so praznovali
Stražarji miru na meji
Andrej Agnič
Ta teden, v sredo, 15. avgusta, so slavili naši graničarji. Osrednja proslava je bila na tromeji z Avstrijo in Italijo v karavli pod Pečjo pri Ratečah, v karavli, ki so jo ob tej priložnosti poimenovali po Edvardu Karde-Iju-Krištofu. Slavili so vojaki-graničarji, katerih služba ni le priprava na obrambo, ampak našo mejo in pridobitve naše revolucije dejansko z vso odgovornostjo in tradicionalno predanostjo ter požrtvovalnostjo tudi vsak dan, vsako uro branijo. Tudi marsikatero mlado življenje graničarja je ugasnilo za domovino v preteklih petintridesetih letih od 15. avgusta 1944, ko je vrhovni poveljnik NOV in POJ maršal Tito na Visu izdal ukaz o ustanovitvi KNOJ, iz katerega so marca 1953 nastale obmejne enote naše armade. Slavili pa so tudi krajani Rateč, saj so graničarji del njih in to tisti del, ki jim zagotavlja in v vsakem trenutku brani mirno in varno življenje.
Goste, med njimi Pepco Kardelj, Staneta Dolanca, Franceta Popita, dr. Marijana Breclja, Miho Marinka, Franca Lesko-
ška-Luko, Janeza Vipotnika, Vinka Hafnerja in druge ter vojake in starešine je pozdravil Janez Kobentar, sekretar komiteja ZKS Jesenice. Potem ko je o nastanku in razvoju naših obmejnih enot govoril pomočnik poveljnika LAO generalmajor Svetozar Oro, je poveljnik ljubljanskega armadnega območja in prvi komandant obmejnih enot v Sloveniji 'generalpolkovnik Franc Tavčar-Rok odkril doprsni kip revolucionarja in misleca Edvarda Kardelja.
Gosti so si tudi z zanimanjem ogledali prenovljeno karavlo, ki bo edina v Jugoslaviji nosila ime Edvarda Kardelja, zlasti pa njemu posvečeno spominsko sobo, ki so jo uredili graničarji sami. V sodelovanju z mladinci iz Rateč pa so pripadniki obmejnih enot s tega področja in tovariši s sosednjih karavl ob prazniku pripravili zanimiv kulturni program, v katerem so na izviren in razgiban način z recitalom in pesmijo predstavili delo in življenje Edvarda Kardelja, enega najzaslužnejših mož, kar jih je rodila naša domovina.
Na jasi pod karavlo, med karavanškimi gozdovi, so najvišjim predstavnikom družbenopolitičnega življenja Slovenije in JLA vojaki in mladinci pripravili bogat in pester kulturni program
Ob poimenovanju karavle po Edvardu Kardelju- Krištofu so odkrili tudi njegov doprsni kip, ki ga je oblikoval Zdenko Kalin
Veselje in skrbi zaradi zelenega zlata
Slovenskemu hmeljarstvu, ki je dolga leta nosilo v kmetijstvu zastavo v izvozu in pri dohodkih ter predvsem Savinjski dolini dajalo lep kos kruha, iz leta v leto vse bolj pešajo moči. Zaradi visokih proizvodnih stroškov je vse manj površin zasajenih s hmeljem, hmeljarjenje pa vse manj zanimiva gospodarska panoga. Če k temu dodamo še ujme in naravo, ki po svoje vpliva na kmetovo delo, ni čudno, če so v Žalcu vse bolj zaskrbljeni.
Kljub vsemu pa sa vinjski hmeljarji vsako leto vsaj za dva dni skušajo pozabiti na svoje težave. Ob podelitvi priznanj in zdaj že res preskromnih nagrad najpn-zadevnejšim hmeljarjem, letos jih je prejelo 36, med njimi kar 15 žensk, kar tudi po svoje ponazarja razmere v našem kmetijstvu. Če k temu dodamo, da med nagrajenci ni bilo niti enega, ki bi bil mlajši od trideset let, najstarejša hmeljarka pa si je oprtala že sedmi križ, so besed odveč.
C VE 7 HMELJARJE v Starešinski zbor na lojtrniku med svečano povorko v Braslovčah. Veseljačenja se je udeležilo več tisoč ljudi od blizu in daleč, ugotavlja enako kol starešina Fonda iz Braslovč: »Ko je bil denar, ga v razvoj hmeljarstva nismo vlagali, zdaj bi pa vlagali, vendar ni denarja...«
MLAD! ZADRUŽNIKI. Nekdanje tekmovanje hmeljarjev v njihovih veščinah in krašenju voz so zdaj prevzeli mladi zadružniki. Turistom in veseljačenja željnim občanom je treba poleg pijače ponuditi vsaj nekaj paše za oči. Toda mladi zadružniki se le s težavo vključujejo v zapleten položaj našega kmetijstva.