I IIBRE PENSEE ’ FREIER OEDANKE • FREE THOUGhT • VOLNÄMYSrLENKA• 1909 GLASILO SLOVENSKE SEKCIJE SVOBODNE MISLI December Uredništvo in upravništvo Praga-Vinogradi, Češko. — Ponatis dovoljen le z označbo vira. P. T. Tem potom Vas uljudno opozarjamo, da nam blagovolite prej ko mogoče poslati zaostalo naročnino za 99 SVOBODNO MISEL Uprava Svobodne Misli Vinogradi-Praga. a Ob enem Vas prosimo, da nam ob tej priliki dopošljete tudi naročnino za novi letnik, ker si s tem le prihranite delo nam pa olajšate upravo. Zaostala naročnina za III. letnik (1909) 3 K. Upamo, da nam zaostalo naročnino hitro poravnate, s tem prihranite nepotrebnega opo-m in je vanja pri zaključka III. letnika. Osebna in družabna higijena. Začenja se jasniti . . . Ljudstva se je poprijela v 19. stoletju politična in gospodarska vročina tako, da si dandanes komaj mislimo, da obstoji še kako delovanje izven politične stranke, da komaj smatramo človeka še zakaj drugega kot za številko v narodnogospodarskih statistikah. Ali kažejo se vendar znaki, da začenja človeštvo slutiti, da takšna materialistična omejenost v razumevanju kulture le ni nič, in da rezultati te enostranosti, sedanje splošne družabne razmere, v kakoršnih živi sedaj ogromna večina posameznih članov te kulture, vendar le ne more biti ideal ljudi. Za dokaz, kako se polagoma premika težišče od razumevanja človeka kot mrtvega političnega ali gospodarskega števila proti spoznanju njegove življenjske vrednosti, priobčujemo glasove iz treh popolnoma različnih taborov in družabnih skupin. I. je mnenje vodje belgijskih socijalnih demokratov, torej predstavnika delavske skupine, predstavnika parlamentarnega socijalizma. II. je sestavek iz časopisa „Neues Leben“, glas nemškega buržoazijca, opomin nemškim na-cijonalcem, torej zopet iz skupine, ki stoji z prvim in tretjim v popolnem nasprotju. III. je članek iz glasila čeških anarhistov v Ameriki, torej skupine, ki stoji v najostrejšem nasprotju i z političnimi socijalisti i z kapitalizmom. Naši Slovenci vzgojenci katolicizma dajo radi mnogo več na avtoritete, kot na lasten razum, zato mogoče ti članki enega ali drugega političnega omejenca in kapitalističnega fanatika dregnejo v toliko, da se saj ne bo smejal poskusom delovanja v tej smeri, da mogoče začne slutiti od daleč gorostasno naivnost, imeti za klerikalne poskuse ovladanja in monopoliziranja eminentno praktičnih vprašanj, kot je abstinenca ali spolno vprašanje, kaj drugega, kot pomilovalen nasmeh ali pa z ničemur utemeljeno „ogorčenost“. I. Prof. Dr. EMIL VANDERVELDE, vodja belgijske socijalne demokracije. O treznem življenju. Delavstvo je treba poučevati z besedo in tiskom, da je dandanes s poskusi dokazano — kar pa sploh potrjuje tudi vsakdanja skušnja — da je alkohol tudi v malih množinah ne samo nepotreben, temveč tudi naravnost škodljiv, da ne hrani, ne ogreva, ne krepča, temveč da po-kvarja prebavlanje, manjša toploto, oslablja telesno krepkost, zaprečuje duševno delo in da je delo mišic, pod uplivom alkohola izvrševano, manjše, kot delo izvrševano v treznosti,* torej brez alkohola, da, da je abstinent manj izpostavljen nesrečam, boleznim, prezgodnji smrti in da ima obolevši več upanja na brzo ozdravitev, kot neabstinent, da torej znanstveno ni več dovoljeno trditi, kot se je to prej delalo in kot delajo nekateri ljudje še dandanes, da je alkohol „potrebno zlo“, da delavske in življenske razmere delavstva neobhodno zahtevajo zmerno vživanje opojnih pijač temveč da je res baš nasprotno. Ik Dr. RÖSSLER („Neues Leben — Liberec). Potrebujemo sebevzgoje I Človeku ni treba le tega imeti, česar je treba, temveč mora tudi biti, kar je treba, če hoče biti srečen. Zato mora imeti pred vsem seve „srečo“: njegove zunanje razmere mo-raji biti take, da se morejo njegove naravne zmožnosti in njegova okolica dobro vjemati. Potem se spremene končno vse škodljivosti in nevarnosti v zdrava življenjska dražila, Ker leže v mejah, v kterih se morejo njegove telesne in duševne moči prispodobljati. S tujkami rečeno : naša konstitucija mora biti kos vsakokratni situaciji in splošnemu milieju. Kdor hoče biti „svoje sreče kovač“, mora skušati doseči idealno vjemanje svoje notranjosti in zunanjosti, telesne konstitucije in zunanjih okoliščin v najširšem pomenu besede. Naša moč seve ne sega daleč. Posameznik more svojo prvotno naravo celo malo spremeniti. V primeii z vso eneržijo obdajajočega nas sveta je tudi v relativnem mira in redu današnje civilizacije tisto malo moči posameznika * Priporočamo v uvaževanje posebno tistim „naprednjakom“, gorečim privržencem industrializacije, ki se iz protialkoholizma le norčujejo samo zato, ker so se klerikalci tega dela poprijeli. vendar žalostno malenkostno, pa naj bi bila v primeri k ostalim ljudem še tako velika. S svojimi zahtevami napram življenju moramo biti skromni, če hočemo biti zadovoljni s tem, kar si „kujemo“. Vspeh našega kovanja nam žali bog le prepogosto prekriža „usoda“. Le z primerno organizacijo moremo svojo moč izdatno povečati. Česa že vsega ni dosegla od surove narave organizacija človeških ra-ziskavanj in vstvarjanja! Kako zelo je spremenila vsa tehnika svet okrog nas! Toda dosedaj smo vpoštevali vse preveč naravo okrog sebe, svoje okoliščine, mnogo premalo pa naravo v sebi, konstitucijo ter značaj. Zaradi skrajno organiziranega dela na polju polajšanja življenja, proizvajanja gmotnin, hranil in vžitnin vseh vrst, smo skoraj pozabili, da more ta kovač svoje sreče tudi samega sebe vspešno obdelovati ter vstvariti s tem najzanesljivejše temelje svoje sreče. Zdelo se nam je, da moremo pri-bojevati od narave vse okrog sebe, česar nam je treba, da zadovoljimo vse mogoče in katerekoli potrebe, kakor da bi nam ne bilo treba prav nič krotiti svojih strasti, nad in idealov. Vsaj celoti ne manjka nič več možnosti vžitka in ^reče. Samo boljše bi morali razdeliti vse bogastvo svoje visoko razvite „kulture“. Toda, ali bi bila množica res mnogo srečnejša, če bi se premoženje in dohodke pravilnejše razdelilo? — Ne. Med predpogoji, za srečno življenja igra sicer denar in dobrina veliko ulogo, ker to obliko eneržije lahko spremenimo v najrazličnejše drugačne oblike, toda to spreminjanje je precej omejeno. Zdravih plemenskih celic, zmožnih velikih možgan in niarsikate važne dobrine si ni mogoče nabaviti za denar. Tudi tega ni dobiti na trgu, kar more duša duši dati z ljubeznijo in prijateljstvom. Čim bolj bo napredovalo spoznanje na polju življenjeslovja (biologije) ter družboslovja (so-cijologije), tem bolj bomo cenili vrednost biološke izdatnosti ter nravnega značaja. Mnogo bolj bomo pazili na neizmerne vrednosti, ki leže v „krvi“ in v duši, mnogo manj pa spoštovali cvenk in žvenk v blagajni ter vse ono, kar se lahko dobi za denar. Potem bomo tudi bolj razumeli, kaj se to pravi, biti dobrega plemena. Danes postanejo gotovi ljudje še zelo nervozni, če se gorenjo besedo le izpregovori. Čim bolj se bosta pa pečali higijena in pedagogika z podedovalnimi notranjimi pogoji za blagostanje in zmožnost za delo, tem več veljave dobe v nasprotju z okoliščinami v splošnem in v denarju posebej konstitucija, značaj, pleme, narodnost. Kdor dobro opazuje, že dandanes vidi mnogo znakov prehoda. Vidimo, kako posvečajo vsi oni, ki stavijo našo bodočnost, svojo pozornost vedno določnejše notranjosti: gojitvi notrajnosti, perfekcijonizmu, konstitucij-ski higijeni, stremljenju za pojačanjem. Vse to se vedno bolj uveljavlja v nasprotju z goji -tvijo predmetov in blaga, utilitarizmom ter dezinfekcijsko higijeno in poboljšanjem milieja v današnjem štilu. Začenjamo spoznavati, kako veliko vrednost reprezentira med vsemi ostalimi dobrinami človek sam kako dragoceno življenjsko sredstvo in kakšna vžitnina more za nas postati človek in njegova družba. Zato skušamo popraviti tudi socijalne okoliščine (milije) preosnovati ljudi same in njih skupine. V okoliščinah (milieju) pa igra poleg mamona naš ljubi bližnji veliko ulogo. Če si je doslej volja za moč in srečo priborila od mrtve narave z tehniko in umetnostjo, česar potrebuje, skuša sedaj ovladati človeka kot posameznika in v skupinah. Skušamo dobiti vpliv na mladino, stanovsko skupino, razred, narod, državo. Zaradi tega pridno proučujemo zgodovino ter bistvo teh družabnih skupin, da bi jih mogli v smislu lastnih potreb poboljševati, jih vpora-biti za lastne namene. Spravljamo se na vzgojo. Le sem, zdravniki, vzgojevalci mladine in soci-jalni vzgojitelji, vstvarjajte nam ljudi in družbe, kakoršne mi potrebujemo, da bomo mogli od narave izbojevano bogastvo s pomočjo drugih ljudi pomnožiti ter uživati tako, kot si srce poželi. Potrudite se vi, tehniki notrajnostne kulture, zboljšanja človeka, vi vzgojevalci in gojitelji človeka, da se bomo mogli veseliti novih ljudij! In tako žene hrepenenje po lepši bodočnosti marsikoga v vrste tistih, ki hočejo zboljšati človeka. Literatura na polju ljudske vzgoje je že nepregledna. Cela ploha kritike in dobrih naukov, pisano in govorjeno od vernikov in brezbožnežev, učenih in neučenih obeh spolov se je razlila tudi preko nemškega naroda ter narašča od dne do dne. En reformator ljudstva za drugim nastopa na dan z novim časopisom, čeprav ne spada plačevanje dobrih knjig med lepe lastnosti Nemcev. Kritike in dobrih naukov se torej ne manjka. Toda lastnih dobrih zgledov ni, volje in čina, zboljševanja, prenovitve, poplemenitejna lastne osobnosti. Tega manjka kako malo ljudi misli nato, da je tudi vse dobro nalezljivo, in da odloča pri vzgoji pred vsem vzgojiteljeva osebnost, njegova sugestivna moč. Mogočna gibanja začenjajo močne, izrazile osebe, katerih upliv podpira seve kot drugi činitelj tudi posebnost časovnih razmer. Za veliko gibanje v prospeh dobre stvari je treba pravih oseb v pravem času. Toda celega gibanja ne vstvari samo en velikan, niti malo močnih ljudij. Treba je sodelovanja mnogih malih osebnosti. Kot pri razvadah, ki dandanes uničujejo ljudi, dajejo ljudje drug drugemu slab vzgled, tako mora pri hrepenenju po idealnih razmerah drug drugega vzgajati, potegniti seboj v smeri proti dobremu. Iz razumevanja te zveze sledi npr. dolžnost načelne popolne vzdržljivosti opojnih pijač za ! vsakega posameznika; ta dolžnost je za nas tem obveznejša, čim bolj uplivamo z vzgledom, čim merodajnejši smo zaradi svojega družabnega stališča, poklica, in posebnih lastnosti. Kadar je človeku vprašanje o alkoholu postalo popolnoma jasno, kadar spozna koliko krivde zadene vsakega posameznika na soci-jalni nesreči in koliko zaslugo more imeti posameznik za sočasne idealne težnje, potem se v ljudeh socijalne narave splošni čut socijalne odgovornosti zgosti v delovanje, ki daje tudi drugim vzgled, jih potegne za sabo, da se poprimejo posebnih sredstev. Žal niso v našem mešanem plemenu socijalne narave prepogoste, in kjer je že dovolj socijalnega čuta, se izraža navadno napačno in neplodno, npr. v cerkveno krščanski dobrotljivosti, v skrbi za bolnike, katerim so do bolezni dotičniki z napačnim življenjem sami mnogo pripomogli. Nazadnje se pa mora v današnjem prosvetljenem času vendarle tisočem začeti svetiti, kako in v koliko so oni sami sokrivci socijalnega zla in kako morejo pomagati, da se nadomesti ta zla z visokimi kulturnimi pridobitvami. Če človek le enkrat zasanja v vseh podrobnostih sanje o nemški kulturi, osvobojeni od Rima in alkohola, mora kar naj živahnajše občutiti v sebi živo željo po sodelovanju pri stavb: nemške nove kulture. (Velja enako za vse narodne kulture, torej tudi za slovensko. Ured.) Žalibog se večinoma tisti, ki so o tem nekoliko premišljali, ne zavedajo jasno, kakšna kulturna moč leži baš v njihovem, navidezno tako neznatnem sodelovanju. „Od mene to ni odvisno“ — grozna beseda! Od najmanjše moči je odvisno. Če naliv pretrga nasip, kateri oblaki, katere kapljice so tega „krive?“ Vsaka kapljica ima svoj delež pri nesreči. Kdorkoli torej želi, da bi bilo drugače na svetu, da bi se ne le razmere, temneč pred vsem ljudje poboljšali, postali izdatnejši viri sreče, ta mora z prenovitvijo začeti sam pri sebi. Njegov vzgled je za splošno zboljšanje velikega pomena. Dobra volja, novo mišljenje, nova plemenitost je nalezljiva. V plemeniti osebnosti je tudi še v zmešnjavi današnjih časov ogromna eneržija. „Boljše čase z boljšimi ljudmi.“ Toda izraza boljši ne smemo razumeti v pomenu pobožne dobrotljivosti in ljubezni, temveč v duhu časa primerne nravnosti, etike, kakoršno uči Gustav Ratzenhofer. Izdatnih ljudi potrebujemo, izdatnih v smislu naravne kulture: „Plemenit bodi človek“. V tej zahtevi leži v bistvu kategorični imperativ vsakoršne morale. Toda vsaka doba potrebuje „novo plemstvo“ posebne vrste. Glavna želja, v kateri je blagor najbližje nemške bodočnosti, obstoji iz popolnega telesnega zdravja, sile in lepote, v krepkosti plemenskih snovi, v produkcijski zmožnosti skorje velikih možgan in moči socijalnih nagnenj. Nemško „duševno viteštvo“, ki naj bi našo nemško kulturo za pošten kos naprej potisnilo v smeri k kolikor mogoče visoki plemenitosti, mora biti prešinjeno pred vsem z onim „idealizmom na polju roditve in gojitve brezobzirnega in brezpogojnega smotrenega stremljenja“, o katerem govori Kristjan pl. Ehrenfeld v svoji „Seksualni etiki“. Morajo biti vitezi krepke volje, vitezi ljudskega svobodnega mišljenja, junaki in, če je treba mučeniki socijalne misli ter ljudskih visokih smotrov, bojevalci v ncicijonalno aristar-hičnem duhu, za državo, v kateri naj bi doseglo politično moč tako plemstvo, kjer bo stala moč in pravica v direktnem razmerju z socijalno vrednostjo, z nacijonalno kulturno izdatnostjo. Človeka, v katerem se živahnajše razvije taka novodobna nemška plemenitost, dobimo le z gojitvijo, z trdo sebevzgojo in smotreno narodno vzgojo, v gojitvenem in ljudskovzgojnem smislu. V narodu moramo probuditi smisel za nemško pleme, nemško bistvo, nemškega duha, nemško plemenitost človeka ! Toda nam ne sme nikakor tvoriti temelj pojma „nemški“ bistvo današnjega povprečnega Nemca, temveč našemu narodu primeren ideal plemenitega človeka; pod „plemenom“ v najširšem smislu besede pa moremo razumeti vso notranjo naravo napram zunanjim razmeram, ki tvorijo „milije“; okoliščine v. n. p. b. Naj bi torej vsakdo „z najsrčnejšim sovraštvom proti lastnim napakam“ (Lagarde) zboljševal svojo notranjost, skušal poboljšati ter spreminjati svoja nagnjenja, hrepenenja, navade, načela v smislu narodne plemenitostne vzgoje. Prva naloga je: osvoboditi svoje osebnost sokrivde na velikih zlih, ki pokvarjajo konštitucijo in značaj nsšega naroda. Sokrivde smo pa prosti le tedaj, če storimo v boju proti takim nesrečam vse, kar nam je mogoče. V čem naj obstoji tako delo, to naj vsakdo določi s svojo vestjo. Vsakdo mora torej vedeti, če popolnoma vestno vrši, kar najboljšo nalogo proti alkoholizmu, klerikalizmu, lakoti po denarju, modernemu roparstvu, napačnemu vzgajanju, protikulturni, pleme uničujoči spolni morali itd. Ker na ta način — in to le na ta način — vrši svojo narodno dolžnost. Čeprav se človeku marsikdaj ne zdi baŠ mnogo, kar more posameznik v tem smislu izvršiti, toda ne sme tudi te malenkosti opustiti. Ker sicer se ne sme imenovati narodnjaka. To je le oni Nemec, ki stori, kar mu je mogoče, da poboljša svoje okoliščine, pokrepi svojo konštitucijo, poplemeniti svoj značaj, ter požrtvovalno in pridno sodeluje pri povzdigi narodnega blagostanja in narodne kulture nemške ljudske osebnosti, pri povzdigi in vzgoji nemškega plemena v nemško plemenitost. III. HANS STROMER („Volnč Listy“, Amerika). Kakovost in število v revoluciji. Ne misli si, dragi tovariš, da pišem to za te. Je to le kratek pregled nekaj odstavkov prevratne zgodovine ljudstva ali kar zaradi boljšega razumevanja tako imenujemo. V mirnih trenotkih sem si skušal pojasniti vprašanje o popolni brezuspešnosti tega, kar imenujemo revolucijo v zgodovini človeštva, ter o bistvu bodoče revolucije za svobodo in pravičnost se borečega človeka. — A če te to zanima, me bo srčno veselilo, če mi tvoj razsodni duh ne bo neposredno verjel ter si sam izvoliš ta vprašanja za predmet svojega razmišljanja. — — Kdor vsaj površno pregleda prevratno zgodovino človeštva, se mu nehote vsili dvoje vprašanj: Ali odloča v revoluciji izvrstna ka- kovost ljudi, to je ljudje, v katerih notranjosti se koncentrirajo vsi vznešeni nagoni, imenovani ljubezen, solidarnost, požrtvovalnost, tolerantnost, večno hrepenenje po svobodi, trdna volja vršiti vzvišene stvari, oživotvoriti ideale anarhije, ali kakorkoli se že imenujejo one dobre last-nosri krepkih, izrazitih osebnosti — vse te lastnosti, ki same vzpodbujajo in omogočajo obstoječe stare vrednote izmeniti, obrniti, pretvoriti: izvesti prevrat. Ali pa odloča v revo-lučiji velika množica, ki je izmozgana in izmučena do te meje, da je izgubila že vsakoršno duševno možnost; ljudje, ki so bili vedno prikrajšani pri vseh užitkih in življenjskih slasteh v današnji družbi ter se dvignejo proti svojemu zatiralcu ter zahtevajo odpravo tlačečih nepravičnosti. Res, to je znak skoraj vseh dosedanjih revolucij — da so zahtevale odpravo gotovih nepravilnosti. Toda tudi tam, kjer se srečujemo z globokejše zasnovanimi, res prevratnimi zahtevami, kakoršne je postavil najlepši junak revo-lučne preteklosti, glavar ogrske kmečke vstaje (1514), nedosežna, značilna postava, s ktero moremo primerjati le še Florijana Geverja zv;-likih nemških, kmečkih bojev, Jurij Dosza, kateri je hotel odpraviti vsakoršno oblast, tako duhovsko, kot plemenitaško in samovladno, toda tudi tu ne moremo drugega, kot priznati za njegov glavni nazor, da nam je treba le staro razvaliti, in novo, boljše, mišljeno samo po sebi iz tega nastane. To splošno načelo, imenoval bi je revolucijo-narsko dogmo, se vleče skozi vso prevratno zgodovino do današnjih dni: pridobiti velike množice ljudstva, da bi se s pomočjo v njih počivajoče fizične sile razbilo celi stari družabni red. V tem načelu tiči brez ugovora nekoliko resnice. S silo se da vse zdrobiti in spremeniti v razvalino. To nam zgodovina, dovolj kaže. Podobni življenjski pojavi podjarmljenega človeštva so znali in morejo v tem oziru napraviti neizmerno mnogo. Vladarske rodbine in državne oblike, ki so bile od prastarih časov predstaviteljice tiranstva, so tako poginile povsod tam, kjer so bila nasprotja med tlačitelji in tlačenimi tako pikra, da poravnanje ni bilo mogoče. Propad skoro vseh starih držav in samovlad ob enem z njih kulturami moremo, če ne popolnoma, pa vsaj v veliki meri pripisati na rovaš podobnim pojavom moči zasužnjenih narodov. Zgodovinski viri o tem so sicer zelo redki. Če pa družabne razmere teh starih držav primerjamo z zgodovinskimi sporočili, gorenjo trditev popolnoma potrdijo. Vsi ti narodi so prišli pod korobač samovlade ter vzdihovali po cela stoletja v najkrutejši sužnjosti. Da je to nazadnje našlo ter moralo najti svoje meje, je le naravno; ker tudi človek je del narave in torej občuten napram, vsakemu pritisku. Proti takšnim pojavom življenja zasužnjenega ljudstva nastopati bi bilo blazriost, podobna blaznost, kot če bi se jezili na strelo, ki ima svoje predpogoje v naravnih prirodnih pojavih. Narod starega Egipta, ki je bil brezdvomno zasužnjen, je bil najbrže vsled tiranstva, katero je moral prenašati, dognan v obupnost, a razvneta strast ljudstva se je maščevala za prestalo trpljenje še na mrtvih tiranih Hufu in Hafra, katera je ljudstvo izvleklo iz grobov ter ju raztrgalo na kose. O Grkih, ki so bili vedno učljiv narod in ki so se iz zgodovine učili kako se da vzdržati družbo, vemo da so se vedno tresli pred množicami svojih sužnjev, kterih so zvabili na tisoče v svoja svetišča ter jih tam v prospeh obstoječega redu pobijali. V rimski državi je divjala dolga leta besna krvava suženjska vojna, dokler niso nazadnje „svobodni občani“ te velike svetovne države imeli prav nikakega interesa na vzdržanju obstoječega redu ter državo razbili na kose. Šele s tem razumemo propast in zanik teh starih kulturnih držav. Popolnoma vse eno je, če so bile razbite naravnost s pestmi zasužnjenih narodov, ali pa če so bile zaradi notranjih bojev tako oslabljene, da so podlegle napadom drugega, inozemskega despota. S takšnimi življenjskimi pojavi in učinki rasbrzdane sile ljudstva se srečujemo v svetovni zgodovini še pogosto. Velika ogrska kmečka vojna (1514), veliki nemški kmečki boji (1525), husitske vojne (1419—1434), ameriška vojna za osvobojenje (1776), velika francozka revolucija (1789), revolucija Evrope (1848), parižka vstaja komu- nistov (1871), novejši čas velika ruska revolucija, vstaja rumunskih kmetov, in vse ostale prevratne vstaje v zgodovini vseh narodov katerih ne omenjam, ker vsak narod ima prevratno zgodovino, vse imajo vzrok v strašnem izkoriščanju in zasužnjenju, kakoršno so narodi morah in morajo trpeti. To je bilo vedno vzki-petje človeškega značaja, hrepenečega po svobodi in pravičnosti proti vklepajočim ga verigam, ki pa nikoli ni imelo uspeha, vsaj ne trajnega uspeha, kakoršnega so si narodi želeli. Vidimo sicer, da se majejo posamezne razredne vlade in državne oblike, da često tudi popolnoma izginjajo s pozorišča, toda Vedno le zato, da napravijo prostor isti enako vplivni pošasti v novi obliki. Tiranstvo je še vedno ostalo na površju, še vedno ostalo zmagovalec. Amerika, Francosko in nekaj drugih držav na kontinentu, kjer so bile dobojevane zmagoslavne revolucije, so lepi dokazi te trditve. Vseeno, če se je taka tiranija razširjala v obliki pluto-kratični, aristokratični ali pa ustavni buržoasni. Zmagoslavne revolucije — svobodni narodi — nekaj takega ni v vsi zgodovini človeštva. Vprašamo se pa: Kako je vendar mogoče, da so imeli vkljub ogromnim borbam, ki jih je človeštvo na sto in tisoče let vedlo proti svojim zatiralcem, ti boji vedno le negativen uspeh in to tudi tam, kjer je bilo staro nasilništvo vrženo v prah? Odgovor na to vprašanje more biti edino le tale: Neuspeh moramo iskati le v manj vredni kakovosti prevratnega življa. Ti ljudje so sicer čutili tlak svojih spon, a so si domišljali, da zadostuje že to, da si jih raztrgajo, pa takoj lahko postanejo svobodni. Pojem tega, kar je imelo slediti, kar so hoteli, in zmožnost novega začetka je pa imelo le malo posameznikov. To lahko zasledujemo od časov Spartaka, vodje upornih rimskih sužnjev, po celi zgodovini do naših dni popolnoma razločno. Zgodovina dokazuje, in sicer jasno, da razbiti svet še nikakor ni zgrajeni svet; in da pri stavbi družbe odločajo popolnoma drugi činitelji, kot samo uničujoča sila pesti — da tu bolj odloča boljša kakovost človeka, in činitelji, katerih sedež je bodisi v glavi, bodisi v srcu. Temeljni predpogoj dobre družbe je dober človek, čegar delo bodo šele one družabne naprave, ki nam danes stoje pred očmi kot ideal. Gospodarska vprašanja, namreč pozadru-ženje proizvajalnih sredstev, svobodni komunizem, morejo biti le plod v človekovih prsih razbitih okov, plod v vsakem oziru zelo naprednega svobodnega človeka. Svobodne naprave so plod vse zunanje navlake osvobojenega človeštva. Kdor vse to sprevidi, spozna, kako ozek delokrog so napravili za bodoči osvobojujoči prevrat vsi tisti, ki ne vidijo v njem nič drugega, kot rešitev gospodarskega vprašanja, in tisti, katerih vse delo za ta prevrat se osredotoča saino v razburjanju misli. Bodoča revolucija bo delo izrazitih osebnosti, dobrega, zdravega človeka, ki se ne upre sedanjemu svetovnemu redu le zato, ker se nima s čim nasititi, temveč zato, ker ta nadvlada onečašča človeka v njem, ubija njegova stremljenja, ga zadržujo v razvitku, ga demoralizira, žali, skratka — da te gnjusne avtoritete nad sabo neče in ne more trpeti. Dober revolucijonar hoče imeti rajše manj jesti, toda noče imeti nad seboj gospoda. Noče tudi sam gospodariti nad drugimi — hoče biti svoboden in hoče biti človek. Za takega človeka, le za pravega revolucionarja, je gospodarsko vprašanje postranskega pomena. Bodoča revolucija bo šele mogoča in zmagoslavna, ko bodo osebnosti za to svobodne. Naša naloga bodi, delovati za tem, da se vstva-rijo take osebnosti, ki bodo imele oni hrabri pogum, da ne bodo pohele biti nikogar gospod, nikogar sluga, ter vedno pripravljene žrtvovati se za velike stvari. Tri stvari: Zdrava glava, zdravo srce in močna pest bodo rešitelji človeštva. * * * Genealogija Ilirca. (Govoril fil. Ivan Lah na večeru v proslavo stoletnice Ilirije „u Vejvodti“ v Pragi 23. nov. 1909.) (Konec.) Smeri časa. Vodilna kulturna smer časa v Evropi pred 1. 1790. je takozvani prosvit-tjeni absolutizem, njemu vsporedna oz. nasprotna smer je janzenizem, oz. v protestantskih deželah pietizem. (Za nas pride samo prvi v poštev. Prosvitljeni absolutizem poznamo v Avstriji pod imenom jožefinizem.) Kakor imamo v XVI. stol. dve kulturni smeri: renesanso in reformacijo, ravnotako imamo v XVIII. stol. dve podobni smeri prosvitljenstvo in janzenizem, ki sta naravnost posledica razvoja in nadaljevanje onih prvih dveh smerij in imata ž njima mnogo sorodnega in podobnega. Ko smo pred par leti slavili spomin slovenske reformacije, imeli sme prilike dovolj, da smo izpregovorili o tem, kaj je renesansa in kaj je reformacija. Videli smo, kako si v boju med obema gibanji stopi nasproti jasno poganski in krščanski princip, antika in evangelij in kako se pod znamenjem teh vzorov razvije boj na celi črti za življenjski nazor, za družabne inštitucije, za forme, novega življenja. Videli smo tudi, kako je doba boja našla svoje mojstre, našli so se pa tudi mojstri boja, ki so združili v konfesionelnem humanizmu zopet oba svetova . . . Evropa je bila trudna od prepirov in bojev, ki so se bili stoletja in so se končali v političnih bojih 30letne vojne. To je bil najlepši čas, da je mogel zavladati nad Evropo oni absolutizem ki je dobil ime macchiavelizem in ga v Evropi poznamo po stavku: cuius regio, illius religio, iz česar se je rodil: l’čta c’čst moi. Sila mas, ki so se bile v svetem navdušenju za svojega boga, je bila oslabljina, ko so verski boji prenehali, vidimo celo Evropo razdeljeno v dva dela katoliško in protestantsko. Dasi imajo zadnji konci bojev, ki jih je rodila reformacija, popolnoma politično ozadje, vendar ni še prenehal ob tem času notranji boj med obema svetovoma, ampak se je prenesel tja nazaj od koder je izšel: v šolo in na vseučilišča: na eni strani jezuitizem s svojo zavito moralo, na drugi strani protestantska rabies theologorum — to sta bili dve nasprotni si sili. Obe dogmatični, do skrajnosti, hinavski in sovražni, nekrščansko brezobzirni. Krščanstvo, resnica, Bog vse se je moralo umakniti cerkvi, dogmi, teologu. Vsi ti boji, prepiri, prelivanje krvi, moritve, versko preganjanje, fanatičnost jezuitov in nesmisli teologov, to je pripeljalo k temu, da se je v Evropi ko-nečno oglasil razum, ki je zahteval versko toleranco. Največji duhovi tedanje dobe pišejo in delajo v tem smislu: Komenski', Locke, Leibnitz. „Kristjani, če so pravi kristjani se ne morejo bojevati med seboj“, pravi Komensky in kot pedagog ljudstva kliče: izpremenite svoje bojne meče v poljsko orodje, v motike, rovnice lopate in pojdite obdelovat polje. Ob jednem z glasovi o verski toleranci pa vidimo delo za vzgojo ljudstva, za šolstvo, za po-vzdige ved. Zdi se nam, kakor da slišimo po dveh lOOIetjih bojnega krika, zopet vznešene glasove renesanse in reformacije. In med tem se je v obeh cerkvah v katoliški in protestantski začelo gibanje proti jezuitom in teologom : v kat. cerkvi je prvi dvignil svoj glas proti jezuitom Jansen, in ima celo gibanje po njem svoje ime, jednako so v prot. cerkvi nastopili pietisti proti teologom. (Najznamenitejši glasnik janzenistov je Blaž Pascal, ki je s svojimi „Mislimi“ versko dvignil zfanatizirano Francijo, največja sila pietistov pa je pedagog Francke, ki je znan po svojih šolah in kolejih v Halle.) Smisel obeh smerij je: vera je v srcu, ne v glavi, je znotraj ne zunaj. Bog se časti z molitvijo in deli, ne z besedami in baharijo. Obe ti dve smeri sta šli vsporedno, hoteli sta poglobiti pobožnost in nravnost in sta z veliko vnemo delovali za vzgojo ljudstva, glasili sta lunna-niteto in filantropstvo, obe smeri sta globoko verski in sta koncem 18. stol. prehajali že v skrajnost. Vsporedno s tem verskim gibanjem pa je šlo gibanje, ki se imenuje francoski materija-lizern ali nemški racijonalizem, ki kot prosv. absolutizem konc. 18. stol. nastopi potk izvršitvi velikega kulturnega dela, ljudske prosvete. Kakor je bilo prvo gibanje posledica reformacije, tako je drugo gibanje posledica renesanse. V renesansi je bila premagana škola-stika, vede so se obnovile, rastle, se spopolnje-vale, uvajale v življenje, svobodno mišljenje je bilo čim dalje silnejše, človek je zmagoval nad prirodo in s tem nad starimi predsodki, kultura se je širila, množile so se knjige, šole, učenost: glejte na to so postavili svoje delo francoski enciklopedisti. In vera v to vtdo, v zmago človeškega duha in razuma je bila tako velika, da je človek začel misliti na svojo vsegavednost, na vsegamogočnost prirode. In tako veliko je bilo prepričanje, da le ta kultura more koristiti človeštvu, da so sprejeli nauke enciklopedije tudi vladarji in so hoteli v tem smislu dvigniti svoje narode iz nevednosti. Tu je bil začetek ljudske šole. Friderik Vel., Jožef II., to so vladarji te dobe, ki hočejo uresničiti, kar je teoretično dokazala veda kot pravo. Toda tu je zagrmela francoska revolucija. V znamenju prosv. absolutizna oz. jožefi-nizma in janzenisma se razvijajo tudi razmere na Slovenskem pred 1. 1790. Na eni strani se uvajajo reforme cesarja Jožefa, na drugi vstajajo janzenisti proti brezverstvu. Toda poglejmo, kako je vse to segalo v ljudsko dušo, kako je bilo mišljenje in čutenje v narodu, poglejmo na njegov razvoj od reformacije sem. Okoli 1. 1610. slišimo o zadnjih bojih med katoliki in protestanti na Slovenskem. Poslej se ni ganilo nič več, kar ni bilo katoliško, je odšlo iz dežele, protestantske slovenske knjige so bile sežgane ali pa so ležale v tujih bibliotekah, šole so propadle, naša prva kulturna doba je bila dokončana, pokopana in pod grozo turških vpadov tudi kmalu pozabljena. Zavladali so je-suiti s svojo šolo, slovenska knjiga je postala redka, jezik je propadal, služil je le za pridige na kmetih in tako ta kultura protireformacije doseže svoj vrhunec v Marku Pohlinu. Socijalno stanje naroda nam kaže žalostno podobo. Kolikor niso uničili turški vpadi, pogoltnila je posvetna in duhovska gospoda, ki je zdaj z veliko silo ležala na narodu, ki si je upal v kmečkih vstajah in reformacijskih bojih nastopiti proti tej gospodi. Potomci onega plemstva, ki so podpirali našo slov. prot. literaturo, so postali zdaj popolnoma tujci in podporniki višjega absolutnega sistema. Mesta, središče vsakega kulturnega gibanja, so obubožate in propadate, jednako je trpel tretji stan — narod. Bogastvo se je kopičilo po samostanih in po gradovih. Grajščinski valpeti so gospodarili nad ljudstvom, ki je zidalo cerkve in samostane ter klicalo boga na pomoč. Kulturni nivo po mestih in po deželi je bil zelo nizek, vraže, prazne vere, nevednost je vladala v ljudstvu. Saj smo šele ok. 1. 1770 sežgali zadnjo čarovnico v Ribnici. Šole ni bilo in ko je prišlo z Dunaja za vlade Mar. Terezije, ki je skušate dvigniti blagostanje narodov, na župnike vprašanje, ali menijo, da bi bite ljudska šote potrebna, se jih je mnogo izreklo proti temu.*) Tu se je naenkrat zaslišal glas absolutne volje z višjega mesta: jezuitski red je bil razpuščen, 1. 1781. že cesar Jožef odpravil samostane, nekaj let potem je bite kmetu dana svoboda. Hitele so se ustanavljati ljudske š le, svetohlinci in lenuhi so bili zapodeni, učenjaki in kulturno delavni ljudje so bili podpirani. Toda — ljudska masa je ležala kakor hipnotizirana, kakor gluha in slepa — tako je bila navajena suženjstva, tako jo je učinila beda in nevednost. To je bil oni zarodek, iz kterega se je imel nekaj let pozneje roditi Ilirec. Odmevi. V višjih slojih se je kmalu oglasil sočasni kulturni boj. Ko je bil razpuščen jezuitski red, je bilo na ljubljanskem jezuitskem kolegiju precej učenih mož, ki so kot ex-jezuiti nadalje ostali profesorji in je v njih sočasna veda in filozofija imela naravnost bojovnike za nove ideje. Naj omenim le ex-jezuita prof. Novaka, ki je učil in govoril na ljubljanski tedanji gimnaziji proti nesmrtnosti in enotnosti — duše. Kaj tako strašnega in brezverskega še Ljubljana od protestantovskih časov ni slišala in duhovščina se je oglasila proti takim naukom. Znanosti in vede ta čas v Ljubljani niso bile zanemarjene, to nam priča naša druga „akademia operosorum1', ki je bite ustanovljena po zgledu Leibnitzovih akademij po drugih krajih, pa tudi oni krog učenjakov, iz kterega je izšel Grubar in Vega. Imamo tu prve večje začetke znanstvenega dela pri nas. Duhovščina je bite razdeljena v dva dela: v jožefincc in janzeniste: prvi so bili za reforme v cerkvi in veri, drugi so bili proti cesarjevim reformam. Kulturni boj se je torej začel in se je razvijal zelo ugodno, posebno, ko ga je podpirate prenovljena srednja šola. Kakor je humanizem vodilna sila vzgoje za časa reformacije in renesanse, tako se je v prosv. absolutizmu pojavil kot reforma vzgoje in šole: novohumanizem. Klasične študije so se ponovile in poglobile, grški duh je postal ideal umetnosti in življenja. Namesto praznih forem se zahteva pravega pojmovanja in samostojnosti. Vsporedno s tem *) Gl. Apih, Začetki nar. šol na Slov., Let. Slov. Mat. se razvija boj za svobodo vede, ki je konečno zmagovito dobojevan, stari antiški svet se pokaže Evropi v novi luči. V svitu te luči se rode velika dela svetovnih literatur. Humanizem je učil posnemati stare v jeziku, novo-humanizem je učil posnemati stare v duhu in obliki. Odmev teh smerij je pri nas Vodnikov prevod Anakreontovih pesrnij. Ako je prihajal od severa duh novohuma-niznia v vzgojo, v šolo in v umelnost, prihajala je od solnčnega juga zopet ona radost do življenja, ki jo je od tam čutila naša domovina tudi za časa renesanse. Vesela italijanska pesem, šaloigra, opera, zabava, to je bilo, kar so v zaspana mesta prinesli pevci od juga ter s tem nadomestili stare pasijonske igre in kričeče meniške procesije, ki so se nekaj let preje vršile po Ljubljani. S tem je prišel nov duh v družbo. „Veseli dan ali Matiček se ženi", „Županova Micka“ razne domače pesmi, opera „Belin“ in živahno družabno življenje to so posledice novega duha umetnosti, ki je prihajala od juga. Počasi dobiva domače, narodno, zabavno in veselo bolj in bolj svojo vrednost in svoj pomen. Nasproti stari latinski šoli nastopi nova srednja in narodna ljudska šola, ki skušata vzgajati nov zarod. Ta novi zarod se je pred vsem zanimal za svojo zgodovino. Zgodovina stopi v ospredje in skuša odkriti preteklost rodu, išče v svetu sorodnikov in bratov, primerja jezike, išče posebnosti naroda, zbira narodne njegove pesmi in polaga s tem temelj narodnosti. Linhartova „Geschichte Krains“, „Blumen aus Krain“, Vodnikovo „Po-vedanje“ in njegove planšarske to so znaki novega zaroda, nove generacije in nove dobe. Toda preslaba je bila še naša sila, da bi bili mogli vstati močni in veliki. Kajti ob času, ko se je iz duha novohumanizma prerodila in prenovila tedanja francoska in nemška literatura, ko so že slovela imena Gothe, Schiller, smo mi dobili šele — „Pisanice“, ko je že Voltaire jasno povedal svoje misli o zgodovini — je pri nas šele pisal našo zgodovino Marko Pohlin, ki je še vedno začenjal z Adamom in Evo. Ko so že trdno stali temelji estetike, so se pri nas šele rodile Knoblove „pesmi iz Kranja“. Taka je bila razlika kultur. Težka roka, ki je od časa protireformacije ležala na domovini, ji ni dala delati in tudi, ko je že sijalo solnce, ni mogel gledati človek, navajen trne. Toda gibalo se je in bilo je nemogoče, da bi sočasno gibanje ne doseglo odprtih slovenskih mej. Seveda so pridigali janzenisti proti brezbožnemu svetu ter skušali rešiti pobožnost in gorečnost naroda, toda misliti si moremo, da bi bil narod, ki se do danes spominja cesarja, ki ga je rešil iz rok grajščakov in je torej znal ceniti svobodo, kmalu odpovedal svojo službo tudi duhovskim gospodom, kajti kakor vidimo za samostane ni šel v boj, ko so bili razpuščeni. Tudi blagostanje se je množilo. In že so butali valovi svetovnega gibanja na meje slov. domovine, že se je višja družba posebno ljubljanska, ki je obogatela v trgovini, začela navzemati modernega svetovnega duha, že so se oglašali glasovi novega življenja, ko je — cesar Jožef umrl in zavladali so po naročilu vlade — janzenisti — ki so vzeli v varno varstvo oni narod, ki je bil komaj oproščen jezuitskih rok. Toda šum in krik francoske revoluciie je bil prevelik, da bi ne bil segel po zaspani Evropi in posledice te revolucije je kmalu čutila zemlja ob Adriji. Vse je kazalo, da se bližajo novi viharni časi. V tem času nastopijo trije možje, ki izhajajo iz nazorov prosv. absolutizma: Zois, Linhart in Vodnik. Ta trojica je pripravila tla bodočemu Ilircu. Toda dedščina preteklosti je bila tako ubožna, da se ni dalo kaj posebnega napraviti — vkljub njih veliki pridnosti ni čuda, da dedič, ko se je rodil, je komaj to za svoje spoznal. Ko je Napoleon stopil na slovenska tla, so bile razmere nekako sledeče: Plemstvo se je držalo še starega absolutizma, nosilo je še barako in cof, govorilo je nemško in francosko in je gospodarsko propadalo. Kulturno je bilo pri nas brez pomena dočim se je na Češkem ozvalo za nar. jezik, živelo je svoji stari slavi in zgodovini ter je bilo s svojim znanim uradniškim cofom sila dunajskega centralizma; drugo je bilo meščanstvo, kterega gospodarska moč je vsled trgovine začela rasti; mesta so bila ravnokar podirala svoje mestno obzidje, da bi se mogla dalje razvijati in mestni stolpi in vrata so se ravnokar rušili v prah. Ljubljana te dobe nam kaže zelo živahno, prometno in hitro razvijajoče se mesto. Tretji je bil narod, ki je bil ravnokar iz rok janzenistov dobil prvi kat. prevod sv. pisma. Zaradi trgovine se mu je gospodarsko stanje boljšalo. Dasi so sočasni boji in smeri dobili dovolj odmeva pri posameznih izobražencih, vidimo v splošnem ljubezen do starega, vendar si moramo misliti, da je bilo zanimanje za nove dogodke dovolj veliko, če smo potrebovali „Novic“. Splošni kulturni in moralni nivo ne smemo ceniti previsoko, v tem smo bili menda s časom na isti stopinji. O narodnostnem in političnem prepričanju še ne moremo govoriti. Višja družba je bila nemška, dasi se je rada zabavala tudi z „Županovo Micko“, nižja je bila slovenska. Domača podjetnost je bila velika in o posameznih trgovcih se je do danes ohranila slava o velikem bogastvu. Progo Dunaj Trst in Trst-Sisek so z ljubljanskega tržišča obvladali domači trgovci in slovenski vozniki. Strah temu bogastvu so l)ili roparji, ki so v tej dobi napolnili vse ceste in gozde križem dežele, in postali nevarni in domači tako, da so se imeli za poseben stan in so vladali po deželi tako, da če se danes naš človek spominja s hvaležnostjo cesarja Jožefa, ker ga je osvobodil od grajščaka, spominja se Napoleona zato, ker ga je rešil — roparjev. Kako je bilo mišljenje in naziranje teh stanov glede novih Časov? Oba višja sloja sta bila proti jakobincem in revolucionarjem in sta se bala za svojo korist. Narod je bil neodločen, šel je šele, ko so ga drugi dvignili proti „sovražniku“ ; šel je nevede za koga in zakaj — pravzaprav za svojih gospodov korist. . . Seveda ko je začutil na svojih ramah breme 20 milijonov frankov, šel je v boj za svojo korist — ampak na svojo škodo. Ne smemo pa misliti, da ni bilo v slov. zemlji ljudi, ki so razumeli čas in so s tiho radostjo pričakovali zmagovalca Evrope .. . Bili so, toda redki. Tako je bilo torej razpoloženje dežele, ko je vanjo stopil zmagoviti francoski junak. To so bile razmere, ki se je v njih rodil Ilirec. In zdaj nam bo jasno, kakšno je bilo njegovo življenje, kakšen je mogel biti uspeh njegove štiriletne vzgoje in kako se je pod temi razmerami mogla izkazati mlada kraljevska mati. Konec. Začetek vsake velike misli je začudenje, začetek vsakega spoznanja je razočaranje, začetek vsakega velikega dela je hrepe-njenje: mladi Ilirec pa se ni začudil nad tem, kar se je zgodilo, zato ni imel velike misli, ni bil razočaran, zato ni spoznal, ni hrepenel, zato se ni lotil velikega dela. On ni bil, kakor njegov severni brat Poljak, ki je polnil po celem svetu Napoleonu vrste, da bi mu zato vrnil domovino. Ilirec pa je bil premlad, da bi bil spoznal, kaj je to domovina, da‘ bi bil videl v njej samega sebe. Zato je 1. 1813. ko so na ljubljanskem magistratu zamenjali francosko zastavo zopet z avstrijskim orlom, priporočil svojo dušo skrbnim janzenistom in se prepustil spanju pravičnega in je spal vkljub vsem klicom mirno skoraj do 1. 1848., ko se je v njem prebudil — stari Kranjec. Ni dvoma, da je preddoba Ilirije velika doba. Vede vstajajo, umetnost se budi, boj dveh življenjskih nazorov doseže svoj vrhunec, k čemur se pripoje veliki socijalni preobrati, ki so ob jednem revolucija mišljenja in čustvovanja. Nad srednjeveškimi dogmami hoče zavladati razum, nad absolutizmom — pravice ljudstva. V teh vsporednih in nasprotnih tokih najdemo prvine onih sil, ki še danes uplivajo na razvoj narodov. Vprašanje je: ali je Ilirija za nas velika doba? Priznati moramo, da je velika doba našla majhne ljudi — toda vkljub temu je to jasen tre- ! nutek v naši zgodovini. Saj je to takorekoč čas našega rojstva. Narodna literatura, znanost, veda, ljudska prosveta, zgodovina, jezikoslovje, narodna šola i. t. d. torej večina onih sil, ki so delovale pri stavbi naše narodne kulture so začele v tej dobi delovati in uplivati na naš razvoj. Duh te dobe je bil oni duh svobode, ki ga vidimo pri možeh, Prešeren, Čop, Smole, ki so 20 let pozneje začeli nadaljevati delo Linharta, Zoisa in Vodnika. V tem znamenju se je torej rodila naša kultura in v tem znamenju je rastla. Kadar je izginil ta duh, smo padli. Tako je za nas usodna postala doba po 1813. dočim so Čehi v isti dobi hitro napredovali, ker so bili njih buditelji — ne janzenisti — ampak ljudje ki so prepojili prerojeno narodno kulturo z vodilnimi idejami XVIII. stol. Dobrovskjr, Jungman, Palacky Vsi so izhajali iz šole prosvetljenega absolutizma in so dali celemu narodnemu probujenju tudi odločen izraz svobode. To je najlepši dokaz proti onim, ki mislijo, da je sreča slovenskega naroda mogoča le v njih rokah. Kar nas je učila reformacija, uči nas tudi Ilirija. Obe dve sta največji kulturni dobi preteklosti in veliki sta ravno v svojem boju za kulturo, za svobodo, za napredek. Obhajamo torej jubilej, ki naj nas pouči in navduši. Pouči naj nas, da je ležala in leži nad domovino črna sila, ki je branila in brani da bi v nje meje ne prišla sočasna kultura sosednjih narodov, da smo tako postali narod „poln zamud“ in navduši naj nas, da stopimo kot zvesti potomci ilirstva na branik domovine da dvigamo in spopolnjujemo ono kulturo, ktere temelji so se polagali ob jednem z rojstvom Ilirca. Tako bo naša Ilirija i naš jubilej zgodovinski. « « « Občan Jeglič, katoliški škof in knez, pornograf ? Ljubljanski škof Jeglič je lahko zadovoljen: s svoj rudečo knjižico in z polemiko, ki jo je z njo vzbudil, je podal bodočemu kulturnemu zgodovinarju nekaj izredno markantnega gradiva. Dve točki sta zanimivi. Prvič je zanimiv škof kot avtor podobne knjižice in zanimivi so nazori, ki jih ta avtor v nji razvija. Drugič je pa zanimiv vtis te knjižice v onih slojih, ki so gojenci avtorjeve kulturne skupine, ki so dandanes že deloma proti svojemu vzgojitelju, deloma še vedno na stališču njegove „krsčanske verskonravne“ kulture. Značilno za naše čase je, da gre katoliški škof pisat poljudno razpravo o predmetu, katerega je ravno katoliška hinavščina napravila za kočljivega. Ali si moremo misliti npr. diplomata škofa Misijo kot avtorja take knjižice? A njegov naslednik Jeglič jo piše. Napiše in izda pod svojim imenom knjižico o predmetu, ki vzbuja v najširših slojih baš vsled katoliške vzgoje gnus in sram. Znak demokratičnih časov: celo katoliškega kneza privedejo do tega, da skuša demokratizirati moralo, kar pa v njegovih rokah dobi značaj demagogičnosti in smešnosti. Dokaz, da je kat. cerkev naprava, posvečena poginu ne spada več v ozračje nove dobe; ko se hoče demokratizirati na najvažnejšem polju, na polju spolnosti, se — osmeši, ker se mora osmešiti vsled svojih temeljnih nazorov in iz njih izvajanih zaključkov. Zanimivi so nazori, ki jih v knjižici razvija prijatelj Jeglič. Če bi se hotelo ovreči vse nesmisle ali nečasovnosti, bi ne zadostoval odgovor v obsega brožure same. Ker so le posledica katoliškega stališča, preostaja vsakomur, komur ti nazori ne ugajajo, edina pot zavreči predpogoje, iz katerih izvirajo, zav.eči katolicizem. Kdor tega ne zavrača, pa se ogorčuje radi vsebine knjižice, kaže da je ignorant v verskih zadevah. Zato se v podrobnosti ne bomo spuščali. Pripominjamo le v celem to: cerkev je organizacija, ki naj ustvari že tu na zemlji „Božje Kraljestvo“. Zato je edino logično, da podaja recepte za vse pojave v življenju. Kdo more vendar pričakovati od organizatorja, da ne bo organiziral ? Tragična krivda katolicizma ne obstoji torej, da hoče organizirati in dajati predpise tudi take vrste, kot so v škofovi rudeči knjižici. Tisto izrabljanje te brožure od protestantov moramo zato zavračati kot največje poli-tiško, socijalno hinavstvo. Pač pa obstoji tragika katolicizma v tem, da je tako naiven, da misli, da njegova sredstva za organizacijo družbe zadostujejo dandanes še vedno tako, kot so zodostovala pred tisoč leti v popolnoma drugih, primitivnih razmerah. Na str. 27. npr. pravi škof: „Združiti se vsako noč sicer ni greh, toda bila bi v tem velika nevarnost, da bi telesi zakonskih prehitro opešali — —.“ Ta pasus je izredno zanimiv. Kar je škodovalo, teinu se je svoj čas reklo „greh“. Dandanes je dobil greh dogmatičen pomen. Gorenji cerkveni nazor je očividno nastal v primitivnih časih, ko je ljudstvo živelo noč in dan v bojih, na lovu, torej na prostem, ko so vsi zdravstveni pogoji ljudem omogočali krepko telo, da res vsakdanja združitev ni škodovala. Za katoliško moralo je pa merodajno edino le, kar je „grešno“, ne kar je škodljivo. Katolik torej na podlagi sto in stolet starih predpisov tudi dandanes ne „greši“, čeprav je mogoče izmozgan delavec ali nevrasteničen uradnik etc. Značilno za nevzdržljivost kat. morale in dokaz naše trditve o tem njenem značaju je, da škof takoj mora sam podati zakoncem kot merilo, za ravnanje v življenju popolnoma posvetno, higijensko navodilo: „toda bila bi v tem velika nevarnost“ telesnega opešanja. Čemu torej morala, ki več ne zadostuje ? Škof sam daje nam svobodomislecem najsijajnejše spričalo o moraličnosti higijenskih, posvetno — moralnih predpisov ter o impotenci svoje katoliške morale. Isto se ponavlja še na dveh mestih: Na str. 26: „Mož naj žene ne sili, ako je utrujena, preslabotna, bolehava (zopet sami higijenski, t. j. posvetno — moralni momenti) —1 —; žena pa naj bo možu rada povolji, ako le količkaj* more (zopet katoliška morala.) Na str. 29 pravi škof: „Žena je sicer pod smrtnim grehom dolžna možu biti pokorna, ako resno zahteva.“ Kot izjeme navajo potem zopet vzroke higijenskega značaja. Res smo škofu lahko hvaležni za izdajo njegove knjižice, ker imamo tako v rokah dokaze o kakovosti katoliške morale iz prve roke; če bi jo bil spisal kak ahonim ali obskuren kaplan, bi se bilo dalo po katoliškem receptu vse utajiti. Da je kat. morala preostanek starih časov in drugih razmer, ter da je končno le organi- zacijsko sredstvo v rokah mogočnih, parazitskih slojev proti brezpravni večini, kaže tak škofov izrek na str. 25: „Prvi namen (namreč zakonske združitve), da bi se zarodil ofrok, se ne sme nikoli in nikdar onemogočiti, ampak se mora združitev vršiti vselej tako, da bi žena postala mati.“ Ta izrek nam kaže jasno na čase, ko je bila zemlja še redko naseljena; ko so se ljudje v vednih pobojih uničevali in ko je mož-graščak imel interes, da mu je soproga dobra plemenica, in žene njegovih kmetov plodoviti stroji za proizvajo delavskih sil. Dandanes pa le hinavci ali naivneži trdijo, da je pri ljubečih se ljudeh spolna združitev kaj drugega/kot izmena življenjskih eneržij za dosego sreče. Zato se morajo dandanes zdeti naivne ali pa hinavske besede na str. 3: „da, Kristus je to zvezo povzdignil v Zakrament — — da hočeta in moreta ostati združena do smrti in da se ne plašita otrok, koli- * V škofovem besedilu podčrtali mi. korkoli jima jih Bog da, marveč da si jih želita in jih ljubita. Po zakonski zvezi se vzdržuje kraljestvo Božje na zemlji — — Saj je Bog dva spola ustvaril v ta namen, da se iz njune zveze napolni zemlja.“ Da so podobni nazori le izraz svoječasnih gospodarskih razmer, je jasno. Eno stvar je treba pribiti’: da v današnjih razmerah prakticiranje podobnih nazorov postaja v toliko naravnost socijal-no pogubno, v kolikor zadržuje široke sloje od tega, da bi bili dostopni za edino danes primerno moralo, za življenje po higijenskih predpisih. Značaj takšne družabne pogubnosti imajo zlasti oni nazori katoliške cerkve, ki jih Jeglič razvija v knjižici o neločljivosti zakonu. Popolnoma nič se tu ne upošteva ženske, vsled gori omenjenih svoječasnih gospodarskih razmer. Žena je le stroj za roditev otrok. Vsled neraz-družljivosti' zakona pa skrbi kat. cerkev za sistematično zastrupljanje človeštva že v nosečih materah, nastajajoče radi antipatij, gnusa in podobnih negativnih psihologičnih pojavov v ženskah vezanih na možke, katerim morajo biti po smrtnim grehom „podložne“. Toliko o sistematičnih točkah v Jegličevi knjižici. Ker knjižice ne bo lahko dobiti in katoliški moralisti radi dele moralo okrog z veliko žlico, naj navedemo še sledeči odstavek 4. na str. 12.: „Ne vodi nevesto na izprehode, ne v gostilne, ne na Božja pota! Vse to je nevarno; naša narava je preslaba; malokdaj bo brez greha.“ Ne pozabimo, kaj pravi katoliški, fanatični škof o božjih potih. V tej točki mi brezverci z njim popolnoma soglašamo. Kot dokaz dvojne, nemoralne morale katoliške, naj služi sledeče vzklik Jegliča škofa na str. 23.: „O moj Bog in Gospod! Ples! — — Kakšni pogovori so na plesišču? Kake misli, kaki občutki se vzbujajo v plesavcu in ple-savki ? Te nevarnosti so na vsakem plesu — .“ Konštatiramo, da se pleše v katoliški oštariji „Union“ v Ljubljani, da je veselje. Svet vendar napreduje, napreduje tako, da se prvi katoličani ne drže sami več navodil svojega škofa, ker so razmere močnejše, kot Petrova skala. Napreduje tako, da celo napram našemu „priprostemu ljudstvu" škof ne rabi več katoliških argumentov, temveč dokaze iz te sitne, brezverske posvetne vede. Na str. 9. razlaga spolne skušnjave takole: „Ker so možgani telesa po hrbtenici in družili živcih spojeni s spolnimi udi, se dogodi, da take misli na ono naslado razdražijo telesne spolne dele ter vzbude nekako podobno na- slado, katera zopet silno vlače in nagiba na telesno združitev.“ Glejte ga brezverca Jegliča! Duhovniki se v potu svojega obraza trudijo vbiti ljudstvu v glavo katoliški nazor, da je hudič tisti, ki povzroča skušnjave. Pa pride škof in razlaga psihofiziologične vzroke spolne razdraženosti. Ubogi hudič! Če se le ne bo maščeval, gospod Jeglič! Na tisoče ljudi Vam je držal doslej na vajetih edino le ta rogati in repati birič, sedaj ga pa naenkrat sami začnete devati v nič. No, nam brezvercem je to tudi prav. Na vprašanje: „Odkod pa prihaja mnenje, da je v zakonski združitvi nečištot, gnusoba ?“ odgovorja Jeglič na str. 4.: „To je napravila strast, ki v tej združitvi ne vidi druzega, kakor telesno, meseno uživanje.“ To trdi tisti Jeglič, čegar cerkev je celo materinstvo ometala z blatom s tem, da vsako mater po porodu „očisti“, predno more zopet v cerkev, ker smatra materinstvo za posledico „izvirnega greha“, čegar cerkev se ne more dosti nakričati o grešnosti vsega spolnega, čegar cerkev je vzgojila naše ljudstvo v mnenju, da je le spolno še nerazviti, indiferentni otrok „nedolžni angeljček“! To onečasčanje najmočnejšega in najvažnejšega nagona v človeku se strani cerkve se pa maščuje na cerkvi sami najbolj, maščuje se baš na Jegliču? Kaj je neki vse tisto „škan-daliziranje“ radi rudeče knjižice škofa Jegliča „v javnosti“ drugega, kot posledica katoliške vzgoje, da je vse, kar je v spolnostjo v zvezi, nekaj grešnega, nekaj gnjusnega ? Kot je knjižica značilna po vsebini in pisatelju, je podobno značilna po razburjenju, ki ga je vzbudila. Kdo pa so tisti, ki so se tako grozno razburili? To so ljudje, ki stoje vsi brez izjeme, s pripričanjem ali hinavski, na stališču verskonravne vzgoje, na stališču krščanske # kulture. A kaj so neki spolni nazori občana Jegliča drugega, kot konsekvenca nauka o grešno ti tega sveta, o izvirnem grehu, o potrebi Kristusa-Odrešenika, in podobnih krščanskih nazorih ? Trditev v neki notici naprednega časnika, v tem smislu „da narava take stvari že sama uredi tako, da je prav“, je vsaj tako naivna, kot so naivni nerodni momenti v Jegličevi bro-žuri, vsaj tako nevarna, kot so nevarni nekteri nauki katoliške morale. Najvažnejšo stran človeškega življenja hočejo ti gojenci jesuitske morale prepustiti „naravi“, podamo naj se nazaj v primitivne čase, da bo vse zopet urejala „narava“, ki dobi nato kmalu ime Jupiter, Perun, Jehova, Kristus itd? Treba bo enkrat vendar storiti kaj proti temu, da bi se smelo imenovati vse napredno, svobodomiselno, samo, če je le naperjeno proti kakšnemu fanatičnemu klerikalcu, in če je še tako nesmiselno ali nazadnjaško. li?7 - Baš polemika proti Jegličevi brožuri je pokazala, da posvetna družba ne zna reševati najvažnejših življenjskih vprašanj drugače, kot s stališča dnevne in gostilniške politike. Kulturna vprašanja se mora reševati kulturno, resno, odkritosrčno. Ravno Svobodna Misel ima tu hvaležno nalogo. Postati mora vest naše površne posvetne družbe, ki misli, da kultura obstoji iz plitke politike in bančnih bilanc. Narod brez kulturnih posameznikov nima bodočnosti. Kulturni pa ne bomo tako dolgo, dokler bomo reševali najvažnejša vprašanja s ciničnim nasmehom, dokler bomo temeljito reševanje odklanjali samo zato, ker hoče naš nasprotnik ona vprašanja reševati po svoje. Slovenska inteligenca nima pravice, škandali-sirati se nad škofom Jegličem, dokler se sama sploh še ne zaveda, da podobna vprašanja obstoje, dokler se vrti njeno tozadevno spoznanje v okvirju oštarijskih svinjarskih vicev in namigavanj. , Naivno je, hoteti Jegliča razkričati kot porno-grafa, potrebno je pa, bojevati se, ne proti njemu kot osebi, temveč proti njegovim nazorom, ker nam zastrupljajo javno in zasebno življenje našega človeka tako, da so možni taki pojavi, kot je bilo škandaliziranje vsled njegove brožure. t * « VOLTAIRE: Pisma Amabedova. (Konec). Petnajsto pismo. Amabedovo. Moraš zvedeti, moj dragi Shastasid, da je spremljevalec, ki mi ga je monsignor priporočil in o katerem sem ti že v prejšnjih pismih omenil, zelo izobražen človek, ki razkazuje tujcem znamenitosti staroveškega in novega Rima. Oba sta, kakor veš, vladala nad kralji; toda stan Rimljani so si pridobili moč z mečem, sedanji pa s peresom. Vojaška disciplina je napravila državo Caesarjev, katerih zgodovino poznaš; meniška disciplina pa je napravila nekako novo državo božjih namestnikov, kateri se imenujejo papeži. Na onem mestu, kjer so se nekdaj pomikali triumfalni sprevodi, vidiš sedaj procesije. Spremljevalci razlagajo vse to tujcem; nabavijo jim knjig in deklic. Kar se mene tiče, nočem biti nezvest krasni Adati, čeprav sem mlad, in se zadovoljujem s knjigami, posebno pa študiram vero te zemlje, ki me zelo zanima. Bral sem s svojim spremljevalcem životopis boga te zemlje; zelo čudovit je. Bil je to človek, ki je z eno samo besedo napravil, da se je posušilo figovo drevo, vodo je spremenil v vino in potopil je prešiče. Imel je mnogo sovražnikov: ti veš, da se je narodil v nekem mestecu, ki je bilo podložno rimskemu cesarju. Njegovi sovražniki so bili hudobni; vprašali so ga nekega dne, ali je treba plačati cesarju davek; 011 jim je odgovorit: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega. Ta odgovor se mi zdi moder; govoril sem o tem s spremljevalcem, ko je monsignor ravno vstopil. Povedal sem niu mnogo dobrega o njegovem bogu in prosil sem ga, da bi mi razjasnil, kako njegova finančna komora izpolnjuje ta ukaz, ko vse jemljejo zase in ne dajejo cesarju ničesar: vedeti moraš namreč da imajo Rimljani ne samo božjega namestnika, ampak tudi cesarja, kateremu so dali sami naslov: kralj rimski. Veš, kaj mi je ta premetenec odgovoril: „Res je, da imamo cesarja ; ampak samo naslikanega ; on je iz Rima izobčen; tu nima niti ene hiše: mi mu dovolimo stanovati za neko reko, ki je štiri mesece v letu zamrzla, v kraju, katerega govor žali naša ušesa: pravi cesar je papež, ker vlada v glavnem mestu države; torej dajte cesarju pomeni dajte papežu, dajte bogu pomeni zopet papežu, ker je resnično božji namestnik, je edini gospod vseh src in vseh denarnic : ako bi se drugi cesar ki stanuje za veliko reko, drznil spregovoriti le eno besedo, nahujskamo proti njemu vse prebivalce okoli tiste reke, ki imajo večinoma velika telesa brez duše in pozovemo k orožju proti njemu ostale kralje, ki si potem razdelijo z nami plen.“ Tu vidiš, božanstveni Shastasid, dušo Rima. Papež je v velikem, kar je Dalai-lama v malem: ako ni neunirjoč kakor lama, je vsemogočen, dokler živi, kar ima večjo ceno: ako se mu kedaj upro, ga odstavijo, ali ga natepejo, ali ga pa tudi ubijejo * v naročju njegove ljubice, kar se je že večkrat zgodilo, ampak taki slučaji ne pokvarijo prav nič njegovega božjega vgleda : lahko ga pretepejo stokrat, ampak verovati morajo vse, kar jim reče. Papež umrje, papeštvo je neumrjoče. Včasih so bili trije afi štirje papeži naenkrat, ki so se prepirali za to mesto: torej se razdeli božanstvo med nje, * Janeza VIII. je pobil s kladivom neki ljubosumen soprog; — Janez X., ljubljenec Theodorin, je bil zadušen v njeni postelji; — Etienne VIII. je bil zaprt v gradu, ki se imenuje danes Angeljski; — Etienne IX. je bil razsekan s sabljo pred očmi Rimljanov; — Janez XII. odstavljen od cesarja Otta I., je bil umorjen pri eni izmed svojih ljubic; — Benedikt V. je bil izgnan od cesarja Otta I.; Benedikta VII. je zadušil nezakonski sin Janeza X.; — Benedikt IX., ki si je kupil papeštvo in ki je zopet prodal svoj del itd. itd. Vsi ti so bili nezmotljivi. Opomba Volt. vsak ima svoj del; vsak je v svojem nezmotljiv. Vprašal sem monsignora, na kak umeten način je njegov dvor dobil nadvlado nad vsemi ostalimi dvori. „Ni treba mnogo umetnosti,“ mi je rekel, „k temu, da vodijo razumni ljudje bebce.“ Hotel sem vedeti, če se niso nikdar uprli razsodbi božjega namestnika. Priznal je, da so bili ljudje zadosti drzni in so se upali dvigniti oči k njemu, toda takoj so jim izpraskali one oči ali pa jih potolkli te ničvredneže in da so take vstaje vedno še bolj vtrdile nezmotljivost na prestolu resnice. Slednjič je bil izvoljen novi namestnik božji: zvonovi pozvanjajo, bobni ropočejo, trobente vrišče, kanoni pokajo, sto tisoč glasov jim odgovarja. Poročal ti bom o vsem, kar bom videl. Šestnajsto pi