ORIS GOSPODARSTVA NA SLOVENSKEM V OBDOBJU AGRARNE REVOLUCIJE IN
PREVLADE MANUFAKTURNE PROIZVODNJE
FKRDO GESTRIN
Obdobje od srede 18. do srede 19. stoletja
pomeni za slovenske dežele čas enega izmed
velikih preobratov, ki ga označuje na eni
strani agrarna revolucija in konec fevdalizma,
na drugi pa prevlada manufaktume proizvod-
nje in začetki strojne proizvodnje, industrijske
revolucije.
Zaradi vrste vzrokov, med katerimi gospo-
darski niso bili na zadnjem mestu, je zlasti
po prevladi fiziokratizma (okoli 1770) zajela
podeželje agrarna revolucija. Vloga državnih
oblasti je bila pri tem v splošnem reformnem
prizadevanju zelo veUka. Z raznimi ukrepi,
s katerimi so omejevale pravice zemljiškega
gospoda nad podložniki, pa tudi z ukrepi, s
katerim so izvajale svoje hotenje, da bi se
spremenil iz srednjega veka podedovani
agrarni sistem, so agrarno revolucijo sprožale
in jo pospeševale. Omejevanje pravic patri-
monialnega fevdalnega sodstva z možnostjo
kmetove pritožbe proti razsodbi zemljiškega
gospoda, omejevanje pravic fevdalcev glede
odstranitve podložnika s kmetije, z zakonom
urejeno dedovanje na kmečkih posestvih so
eni izmed takih ukrepov državnih oblasti.
Pomembnejši ukrep od njih pa je vsekakor
bila regulacija tlake, ki je bila za Koroško
in Štajersko leta 1778 z robotnim patentom
omejena na največ tri dni, a na Kranjskem
po velikosti kmetije na največ štiri dni na
teden. Tlake ni bilo več mogoče prenašati iz
tedna v teden. Ta ukrep ni bü pomemben to-
liko zaradi dejanskega znižanja tlake, ki ga
ponekod v resnici ni bilo, kolikor zato, ker je
preprečil kopičenje tlake v korist zemljiškega
gospoda v času, ko je tudi podložnik imel
največ poljskega dela na zemlji svoje kmetije.
Na Goriškem so zato že leta 1772 sploh pre-
povedali tlako v času največjega poljskega
dela (v času dela v vinogradih, ob setvi, žetvi
in košnji ter v času jesenskega oranja).' Pod
državnim pritiskom, vendar na pobudo ne-
prestanih podložniških pritožb zaradi stalnega
poviševanja dajatev ob zamenjavi posestni-
kov na podložnih kmetijah, so v tem času
dosmrtni zakup spreminjali v dedni zakup._
S tem so hoteli povečati posestno pravico
podložnega kmeta nad kmetijo, mu dati večjo
stabilnost in ga spodbuditi k boljši obdelavi
zemlje.
Kakor je bilo že ob začetku te akcije raz-
lično razmerje obeh zakupov po deželah, tako
je bilo tudi njeno izvajanje zelo različno ozi-
roma neenotno. Leta 1772 so s posebnim pa-
tentom uvedli kupno pravo na Koroškem
brez posebnega plačila podložnikov, kar se je
pozneje kljub odporu fevdalcev v glavnem
tudi izvedlo (kmet je bil dolžan plačati za
prevedbo le dajatev, ki jo je plačal ob zadnji
zamenjavi posestne pravice). Na Štajerskem
in Kranjskem pa se je kupno pravo uveljav-
ljalo po že prej veljavni, a le malo izvajani
praksi: podložnik in fevdalec sta se neposred-
no sporazumela za spremembo zakupa in za
plačilo za kupno pravo. Vendar so leta 1778
državne oblasti prepovedale v bodoče dode-
ljevati podložne kmetije podložnikom po za-
časnem zakupnem pravu, ker so želele to sta-
nje spremeniti v eni generaciji. Na Štajerskem
se je prevedba res hitro opravila (v maribor-
skem in celjskem okrožju npr. je že leta 1786
število začasnih zakupov padlo na 486), na
Kranjskem pa je šlo mnogo bolj počasi in še
leta 1848 je bilo 3780 začasno zakupnih kme-
tij.^
Višek ukrepov te vrste pa pomeni dekret iz
leta 1782, izdan za vsako deželo posebej, s ka-
terim se je odpravila osebna odvisnost pod-
ložnikov (nevoljniški patent). Ti so postali
osebno svobodni, mogli so se odseliti s kmeti-
je, če so oskrbeli za sposobnega naslednika in
so opravili vse obveznosti do fevdalca. Temu
pa so še vedno morali biti pokorni in mu
opravljati dotedanje dolžnosti (dajati dajatve,
delati tlako itd.), ker so pač živeli na podlož-
ni kmetiji. Podložnikovi otroci so poslej lahko
šli v šolo ali na uk v obrt in kmet se je mogel
ženiti brez privoljenja zemljiškega gospoda.
Nevoljniški patent je bil izredno pomemben
tudi za razvoj manufaktume proizvodnje in
njenih potreb po delovni sih. Drugi vladni na-
črti o zboljšanju kmetovega gospodarskega in
65
družbenega položaja (o odpravi tlake oziroma
njeni prevedbi v posebno denarno odškodni-
no, o regulaciji davkov in urbarialnih dajatev
v razmerju 12 2/9 '»/o in 17 7/9 'Vo, a kmetu bi
ostalo 70'"/o vrednosti pridelka itd.) so se iz-
jalovili zaradi odpora fevdalcev in že uve-
ljavljeni zakoni so bili odpravljeni po smrti
Jožefa Že po reformnem obdobju je vlada
leta 1798 izdala zakon, s katerim se je kmetu
dajala možnost, da se je v dogovoru s fevdal-
cem odkupil in s tem postal lastnik zemlje.
Vendar so morali to spremembo sporočiti dr-
žavnemu uradu (kresiji). Kratkotrajna fran-
coska oblast nad delom slovenskih dežel se je
malo lotevala fevdalnih odnosov. Odpravila
je le manjše, na osebo vezane podložniške ob-
veznosti (na osebo vezano tlako, osebna bre-
mena), uveljavila je deljivost kmetij in zni-
žala dajatve za petino, ker so javnopravne
funkcije zemljiških gospodov prenesli na ura-
de. Proces agrarne revolucije pa se je pod
francosko upravo počasi nadaljeval, ne da bi
francoske oblasiti poljedelstvo izrecno pospe-
ševale."
Čeprav se v obdobju Metternichovega ab-
solutizma ti ukrepi niso nadaljevali, pa po-
menijo izredno krčenje fevdalnih pravic zem-
ljiških gospodov in so na široko pripravljali
dokončno odpraivo fevdalizma leta 1848. Prav
tako so povečavali kmetove pravice in dvi-
gali njegov gospodarski položaj, čeprav so
kmetje hudo občutili novi davčni sistem, ki je
po fiziokratskem principu enakega obdavče^-
nja po dohodku od zemlje zajel tudi doslej
privilegirane fevdalce.
Pomembnejša za gospodarski dvig kmečke-
ga prebivalstva oziroma za dvig agrarne pro-
izvodnje pa so bila prizadevanja državnih ob-
lasti, da bi se v smislu fiziokratizma stari
poljedelski sistem natriletnega kolobarjenja
zamenjal z naprednejšim sistemom: kolobar-
jenjem sadežev brez prahe. Ta stremljenja so
podpirale Kmetijske družbe, ustanovljene v
60-ih letih v glavnih deželnih mestih (Celovec
1764, Gorica in Gradec 1765, Ljubljana 1767),
ki so širile fiziokratske nauke in novi način
obdelovanja zemlje med kmeti, skrbele za po-
skusna posestva in kmetijske šole. Prvič so se
tedaj v poljedelstvu uveljavljali znanstveni
izsledki. Vendar se je novi sistem poljedelstva
le počasi širil proti ustaljeni praksi in ne-
zaupanju kmečkega človeka do vseh novosti.
Vendar se je praha postopoma opuščala in
uvajati so se začele rastline v večjem obsegu,
zlasti koruza in krompir, ki se pojavljata že
od 17. oziroma 18. stoletja dalje. V času slabih
letin 1767—72, ko je vlada sama delila seme,
se je krompir ponekod zelo razširil, vendar se
je takrat uporabljal bolj kot krmilo za živino
kakor pa za hrano ljudem. Do pravega prelo-
ma v širjenju obeh novih rastlin je prišlo še-
le po treh zaporednih slabih letinah v letih
1815/17. Tedaj se je krompir povsem uveljavil
na Kranjskem; na Koroškem in Goriškem se
je močno razširila ko^ruza, a na Štajerskem
obe kulturi. Sele po teh spremembah v goje-
nju krompirja in koruze je izginila katastro-
falna lakota, ki je pogosto zadela prebivalstvo
v slovenskih deželah. Poleg širjenja teh dveh
kulturnih rastlin je bilo izrednega pomena tu-
di tedaj širše uveljavljanje strniščnih sadežev
(zlasti ajde in repe), industrijskih (lan, konop-
lja) in krmilnih rastlin (zlasti deteljia, lucema).
Prav uvajanje krmilnih rastUn je bil eden
izmed važnih momentov, ki so omogočili pre-
hod iz ekstenzivne pašniške na intenzivno
hlevsko živinorejo, brez katere bi si ne bilo
mogoče zamisliti gnojenja, nujno potrebnega
za novi način agrarne tehnike in sistema. Na
prehod v hlevsko živinorejo je precej vplivala
tudi akcija za razdelitev dotedanjih skupnih
(občinskih) ravninskih pašnikov. Vendar se
ponekod uporaba teh skupnih pašnikov
vztrajno drži še tja do novejše dobe. Prav ta
akcija je mnogokje omogočila tudi razširitev
obdelovalne zemlje (njiv) in tudi travnikov,
na katerih se je s košnjo pripravljala krma
za zimo. Od druge polovice 18. stoletja dalje
se začenja doba prevlade hlevske živinoreje v
kombinaciji s planinsko pašo (pasejo seveda
tudi še po travnikih v pozni jeseni), kar je
ostalo v veljavi vse do konca obravnavanega
obdobja. Vendar je bil razvoj živinoreje, ki je
po preobratu glede na število glav ponekod
celo nazadovala, sprva še počasen. Nove pas-
me, ki naj bi nadomestile slabše domače, se le
zmerno uvajajo (npr. merino ovce). Večjo
skrb so posvečali govedoreji in konjereji, ki je
postajala vse bolj važna zaradi vprežne in to-
vorne živine. Svinjereji še niso dajali poznej-
šega pomena; koze pa so zaradi zaščite goz-
dov, ki se začne tedaj prvič bolj racionalno
izrabljati, že začeli preganjati in njihovo rejo
opušča ti.5
Ta veliki skok v goispodarski strukturi slo-
venske vasi je spremenil tudi njeno zunanjo
podobo. Kmečki dom se je razširjal in je do-
bival več ločenih prostorov. Nastajala so nova
gospodarska poslopja. Tudi lesene hiše so se
začele počasi umikati zidanim, tem bolj, ker
so oblasti že sredi 18. stoletja prepovedale
gradnjo lesenih hiš. Tako je odstotek dimnic
na Štajerskem od leta 1700 do 1800 padel od
80'"/c na 40"/». Spreminjala se je počasi tudi
kmetova zavest in po uveljavitvi dednega za-
kupa in osebne svobode je vedno bolj rasla
zahteva po zemljiški odvezi.
Agrarna revolucija je v drugi polovici 19.
stoletja dokončno zmagala. Kolobarjenje sa-
dežev brez prahe je v tem času že prevladalo
in nove kulture so se že močno uveljavile.
Med industrijskimi rastlinami se je tedaj za-
66
čela vpeljavati tudi sladkorna pesa (na Koro-
škem, deloma tudi na Kranjskem). Začeli so
se uporabljati v večji meri tudi kmetijski
stroji; prav tako pa so se uveljavljale neka-
tere značilno^sti kapitalističnega gospodarstva
v kmetijstvu, predvsem seveda na fevdalni
posesti in le sem in tja pri velikih kmetih.
Tudi gozdarstvo je bilo vedno bolj predmet
znanstvenega raziskovanja in so večjo skrb
začeli posvečati izkoriščanju in obnavljanju
gozdov. Sadjarstvo pa je bilo šele na začetkih
svojega razvoja.
V zvezi z našim razmotrivanjem pa je treba
izrecno poudariti, kakšne so bile posledice te-
ga preobrata glede na izrabo kulturne zemlje.
Ob procesu agrarne revolucije se je z odprav-
ljanjem prahe povečevala vsakoletna obdela-
na njivska površina in se končno povečala za
tretjino, se torej razširila na celotni fond njiv
(če ne upoštevamo manjših površin, ki so bile
iz različnih vzrokov seveda še vedno v prahi).
Se več, s širjenjem strniščnih sadežev, torej
z dvojno letino na delu istih njivskih površin
vsako leto, se je fond vsakoletnih obdelanih
površin še dodatno povečal. Prizadevanje dr-
žavnih oblasti, da bi se povečale površine
kulturne zemlje, ki je ni bilo praktično nič
več mogoče povečava ti s krčenjem gozda, je
pripeljalo v tem obdobju prvič do izsuševal-
nih, melioracijskih del na širših kompleksih.
Največji tak poskus na slovenskih tleh je bilo
izsuševanje velikih površin ljubljanskega bar-
ja, v katerem so videli prihodnjo žitnico
Kranjske. V ta namen so zgradili velik pre-
kop (1772—82), toda izsuševanje je bilo v
glavnem končano šele do konca 19. stoletja.
Res so tu nastajale počasi večje površine plod-
ne zemlje, tudi nekatere nove naselbine. Toda
pričakovanja se niso izpolnila in še danes ce-
lotni kompleks ni do kraja urejen; večina po-
vršin je pod travniki.^ Večje melioracije so bi-
le tudi na močvirnih površinah v okolici Ce-
lovca.
Na drugi strani se je v tem stoletju ob pro-
cesu agrarne revolucije precej spremenilo tudi
prejšnje razmerje glede izrabe kulturne zem-
lje. Rekli smo že, da se je z opuščanjem paš-
niške živinoreje in delitvijo skupnih, občin-
skih nižinskih pašnikov precej povečala po-
vršina travnikov in tudi njiv. Prav tako se je
v tem obdobju močno zmanjšala površina vi-
nogradov in so izgmili vinogradi v mnogih
področjih, kjer so bili stoletja. Ni se več spla-
čalo gojiti vinske trte na manj ugodnih po^
vršinah, ki se opušča v korist drugim kultu-
ram. Zlasti se je spreminjala struktura njiv-
skih površin glede na obseg, ki so jih zavze-
male posamezne njivske kulture. Na to so
vplivale tehnične izboljšave v agrarni proiz-
vodnji, mnogo bogatejši kolobar sadežev, ka-
kor je bil v prejšnjem obdobju, povečane ob-
delovalne površine pa tudi vplivi blagovnode-
narne zamenjave, skratka tržišča. Zlasti naglo
se je spreminjala po letih velike lakote 1815
do 1817. Tako se je do srede 19. stoletja, po-
tem ko je proti koncu 18. stoletja precej upa-
del, povečal pridelek pšenice in rži tudi na
račun ječmena in ovsa, čeprav so obstajale
precejšnje razlike v posameznih deželah. Kak-
šno je bilo stanje glede izrabe njivskih po-
vršin in kakšen je bil pridelek konec tega
obdobja na Kranjskem, Štajerskem in Koro-
škem, kaže naslednja (sicer nepopolna)
tabela.'' I
»/(j izrabe njivskih površin za posamezne kult^tre so pri Kranjski iz leta 1849, a pri Starjerski
iz leta 1846.
Podatki o višini pridelkov so iz konca 18. stoletja oziroma iz zgoraj navedenih let. Vse koli-
čine so izračunane v vaganih (61,48 litra) oz. v dunajskih centih (q = 56,00—6,2 kg).
67
Pri vsem tem razvoju kmetijstva bi se zde-
lo, da so se možnosti za razvoj kmetu bolj
na široko odprle. Vendar ni bilo tako, čeprav
so se njegovi življenjski pogoji res izboljšali.
Fevdalne dajatve in novi visoki davki, ki jih
je absolutna monarhija naložila kmetu, že do
tega obdobja preveč razdrobljena kmečka po-
sest in prenapolnjeno podeželje, ki se je še
polnilo zaradi sorazmerno naglega naraščanja
kmečkega prebivalstva, so v mnogočem para-
lizirali to, kar je prinašala agrarna revolucija.
Ponekod, vendar seveda ne trajno, je na to
vplivalo tudi pomanjkanje delovne sile, ki se
je pojavljalo na p>osameznih kmetijah ob več-
ji površini letno obdelane zemlje in večjega
števila kultur, ki jih je tedaj kmečko gospo-
darstvo gojilo. Se več, diferenciacija kmečke-
ga prebivalstva je v tem obdobju še hitreje
napredovala. Na ozemlju Ilirskih provinc jo
je pospeševal tudi zakon o delitvi kmetij ob
dedovanju. Manjšanje kmečke posesti in celo
tudi propadanje kmetij, ki so se smele zadol-
ževati, se je nadaljevalo v prvi polovici 19.
stoletja še hitreje kakor prej. Proces drobitve
je močno napredoval v vseh slovenskih deže-
lah razen na Koroškem. V vaseh je tedaj, z
izjemo Koroške, drobna kmečka posest s kaj-
žami in osebenjki praviloma prevladala nad
srednjo, celo in večjo kmečko posestjo.*
Ob taki posestni strukturi, ki je nastala v
zgodovinskem razvoju, velik del kmečkega
prebivalstva — bilo ga je po statistični oceni
ob koncu te dobe 89*/o vsega prebivalstva v
slovenskih deželah — ni mogel v celoti živeti
od agrarne proizvodnje.' Znaten delež dohod-
ka tega dela podeželskega prebivalstva je pri-
tekal od neagramega zaslužka: od tovomištva
in prevozništva ter tudi brodarstva po pro-
metno važnih in deloma reguliranih rekah,
dalje od kmečke trgovine, ki je v tem obdob-
ju postala legalizirana sama po sebi, od do-
mače obrti pa tudi dela za založnike in celo
manufakturiste in končno od raznih del v
zvezi s fužinarstvom (drvarji, oglarji, vozniki
itd.). Prav v tem obdobju prehaja zaposlova-
nje kmečkega prebivalstva, katerega del že
tedaj dobiva značaj polproletariata, v ne-
agrarni proizvodnji v svoj višek, ki traja nato
še nekaj časa v drugi polovici 19. stoletja do
velikih sprememb v proizvodnji in prometu.
Toda podeželje že zajema proces izseljevanja.
Počasi raste število tistih, ki na vasi ne naj-
dejo več možnosti zaslužka niti v agrarni niti
v neagrarni proizvodnji. Podeželje se, kakor
že rečeno, polni in ljudje se izseljujejo, takrat
prvenstveno v mesta. Ta beg kmetov v mesta
že od nevoljniškega patenta dovolj naglo
raste. Odtod tudi v veliki meri izvira prira-
stek mestnega prebivalstva.
Ta razvoj na podeželju je bil torej močno
povezan z neagrarno proizvodnjo, ki je od
srede 18. stoletja dalje prav tako hitro rastla
pod vplivom merkantilizma in nato fiziokra-
tizma.'" Ze v drugi polovici 18. stoletja se je
število manufaktur na slovenskem ozemlju
precej povečalo. V prvi polovici naslednjega
stoletja, potem ko so se končale francoske
vojne in doba Ilirskih provinc, pa je njihovo
število še bolj poraslo. Državne oblasti so ta
razvoj pospeševale sprva s podeljevanjem raz-
nih privilegijev in monopolov, nato pa z uve-
ljavljanjem načela gospodarske svobode. Ven-
dar je ob koncu obdobja ta njena vnema po-
nehavala iz strahu pred nasprotniki fevdaliz-
ma in absolutizma, ki jih je gospodarski in
družbeni razvoj krepil. Velik del teh manu-
faktur je bil povezan z založništvom in tudi z
domačo obrtjo na vasi. Kot vir potrebne
energije jim je služila voda; premog se je v
proizvodnjo tega časa šele počasi uvajal.'* Na
slovenskih tleh je bilo ob koncu te dobe okoli
3000 vodnih koles (od tega seveda velik del
vaških mlinov in žag).'^
Kljub temu porastu manufaktur pa notra-
nja struktura neagrarnega gospodarstva ni
doživela nobenih bistvenih sprememb. Se ves
ta čas, kljub upadu proizvodnje za Ilirskih
provinc," je pripadlo važnejše, če ne sploh
najvažnejše mesto v gospodarskem življenju
slovenskih dežel železarstvu. Kot prej prevla-
dujejo po številu majhna podjetja, velikih je
le malo (vseh je bilo okoli 100); vsa uporab-
ljajo predvsem vodno silo. Tehnični napredek
se kaže v večjem številu visokih peči, čeprav
resničnih plavžev še ni veliko, a tudi ti delajo
še zelo sporadično. Nekaj večjih podjetij s
plavži (Javomik, Sava, Mislinje, Bistrica v
Rožu) je pridobivalo večino železa na sloven-
skih tleh. Vendar so ti plavži precej zaostajali
po velikosti za najboljšimi na nemškem delu
Štajerske in Koroške, ki so dajali letno do
60.000 centov (3.360 1) surovega železa. Dva
taka plavža bi bila odločno preveč za celotno
produkcijo železa na Slovenskem. Proizvod-
nja in predelava železa je do konca dobe
kljub konkurenci švedskega železa še vedno
rasla. Konkurenco so bolje prenašala tista
podjetja, katerih lastniki so bili feivdalci, torej
tudi posestniki velikih gozdov, iz katerih so
črpah les in oglje za svoje fužine. In takih ni
bilo malo (npr. Auersperg, Zois, Ruard na
Kranjskem, Thum, Egger, Silbemagel na Ko-
roškem). Okoli leta 1825 je bila proizvodnja
železa na Kranjskem poprečno ok. 2.300 t, v
letih 1843—47 pa se je dvignUa na ok. 4.650 t
letno. Za primerjavo o vehkosti največjih
podjetij te vrste naj navedemo dva primera.
Auerspergova železarna v Dvoru na Dolenj-
skem je imela leta 1840 kar 781 zaposlenih,
med njimi 130 rudarjev, 77 drvarjev in og-
Ijarjev ter 430 voznikov. Ruardova fužina na
Savi (Jesenice) pa je imela v 40-letih okoli
68
500 zaposlenih, od tega ok. 360 drvarjev in og-
Ijarjev, ter je proizvajala ok. 1.700 t ali blizu
45*/d vse železne proizvodnje na Kranjskem.
Podatki o strukturi zaposlenih dokazujejo
med drugim tudi tesno povezanost podjetij z
agrarno okolico. Najmodernejše in po proiz-
vodnji največje podjetje v slovenskih deželah
pa je bila železarna bratov Franca in Avgusta
Rosthorn, ki sta bila angleškega rodu. v Pre-
valjah. Tu je bilo leta 1836 prvič na Sloven-
skem uvedeno pudlanje. Poglavitni proizvod
so bile tračnice, ki jih je začela tovarna kot
prva v Avstriji proizvajati. V letih 1838—42
so izdelali ok. 6.700 t tračnic, v naslednjih pe-
tih letih pa celo ok. 27-500 t. Podjetje je bilo
prvo, ki je v večji meri uporabljalo kot vir
energije in za predelavo železa premog (iz
lastnega rudnika v Lešah).'^
Proizvodnja svinca, ki je do okoli 1820 še
rasla, nato pa stagnirala na okoli 11001, je
bila še vedno omejena predvsem na področje
Karavank. Rudniki, ki so nastajali v tem času
drugje, so bili manjši in so postopoma pro-
padli. Rudnik živega srebra v Idriji dela ob
vedno manj bogati rudi, ki je ob viških na-
kopljejo do 7.00Öt letno, s približno enako
proizvodnjo kakor prej (poprečno okoli 1621
živega srebra letno). To mu uspeva s tehnič-
nimi izboljšavami (boljše peči za žganje slab-
še rude, parni stroj leta 1837). Kot novost pa
se v vsem tem obdobju počasi začenja uve-
ljavljati tudi premog, ki ga kopljejo večino-
ma v manjših količinah in sporadično. Redni
in tudi nekoliko večji premogovniki nastaja-
jo šele proti sredi 19. stoletja (npr. že ome-
njene Lese).15
Med številnimi manufakturami je bila v
tem obdobju zelo razvejana tekstilna proiz-
vodnja. Poleg večjega števila manjših manu-
faktur, katerih suknarska proizvodnja je za-
radi češke konkurence nekoliko padala, so v
predmarčni dobi na novo nastale prve večje
modeme strojne bombažne predilnice. Se ved-
no na založniški način je bila v veliki meri
organizirana proizvodnja platna (prav tako
proizvodnja čipk), ki so ga veliko izvažali.
Svilarstvo, ki je bilo še konec 18- stoletja pre-
cej razvito, je v predmarčni dobi zaradi ita-
lijanske konkurence po odpravi carinske meje
med Lombardijo in Benečijo z našimi dežela-
mi propadlo.^' Ves ta čas je bil konjunkturen
za razvoj steklam, ki jih je bilo v predmarčni
dobi nad 20. V posameznih steklamah je de-
lalo tudi do 100 in celo 200 delavcev še z
večjim številom gozdnih delavcev in vozni-
kov." Proizvodnja papirja je bila vezana na
kako desetorico več ali manj obrtnih papirnih
mlinov in osem večjih papirnih podjetij. Do
40. let je bila največja papirnica v Podgori
pri Gorici, ki je leta 1841 izdelala okoli 1900 q
(ok. 106 t) papirja. Tedaj pa je nastala nova,
prva strojna papirnica v Vevčah pri Ljub-
ljani, ki je s 7Ö delavci proizvajala okoli
8000 q papirja, kar je bilo mnogo več od
skupne produkcije vseh dmgih papirnic na
Slovenskem.'* V predmarčni dobi se je precej
uveljavila proizvodnja sladkorja iz siladkor-
nega trsa. Najprej se je že v drugi polovici
18. stoletja pojavila v Trstu; tu sta se po letu
1821 dve veliki rafineriji združili v eno- Leta
1828 pa sta v Ljubljani nastali dve novi rafi-
neriji (ena je delala do požara 1832, druga do
1858). Proizvodnja je naglo naraščala; leta
1841: 23.000 q, leta 1847: 72.000 q. Delavcev
pa je imela ljubljanska »cukrama« istega leta
160." Se vedno je bila v enaki meri kakor
prej pomembna tudi usnjarska (in čevljarska)
proizvodnja. Posebej je treba omeniti tudi
založniško organizirano žimarstvo in sitarstvo
okoli Kranja in slamnikarstvo okoli Ihana. V
Trstu, kjer je bilo večje število manufaktur,
se je razvilo tudi pomembnejše ladjedelništvo.
Vseh manufaktur je bilo na slovenskem
ozemlju s Trstom brez Koroške okrog 250; od
tega jih je bilo na Kranjskem, slovenskem
delu Štajerske in Goriškem 191, a v Trstu
65. Kljub temu morda na videz visokemu
številu manufaktur pa je treba poudariti, da
so slovenske dežele v razvoju precej zaostaja-
le za nemškimi- Tako je bilo npr. leta 1834
na Štajerskem več kot 300 manufaktur, ki so
bile večinoma v nemškem delu dežele.
Čeprav to obdobje z vso upravičenostjo
označujemo kot manufakturno obdobje v ne-
agrami proizvodnji, pa je bila poglavitna
značilnost predmarčne dobe v gospodarskem
razvoju uporaba premoga in strojev, nastanek
prvih tovarn, gradnja prvih železnic in uva-
janje pamikov, kar vse je napovedovalo novo
dobo, ki je prihajala.
Čeprav je bilo podeljenih veliko pravic za
kopanje premoga, je bilo še konec predmarč-
ne dobe le malo premogovnikov z večjo pro-
dukcijo'. Leta 1848 so na Slovenskem nakopali
največ do 55.0001 premoga. Daleč največji
premogovnik je bil v nam že znanih Lešah,
kjer so leta 1847 nakopali ok. 40.000 t premo-
ga in je bilo zaposlenih blizu 600 rudarjev.-"
Zunaj Trsta, kjer se parni stroj pojavi že
leta 1817, je na Slovenskem prvi pami stroj
postavila, se zdi, ljubljanska sladkorna rafi-
nerija. Leta 1841 je bilo na slovenskem na-
rodnem ozemlju 8 parnih strojev s 180 KM,
le nekaj več jih je bilo ob koncu obdobja- Bili
so v predilnicah (Ljubljana, Ajdovščina, Pre-
bold), sladkornih rafinerijah (Ljubljana, Trst),
tovarnah mila in sveč (Trst), steklami (Ko-
čevje), nekaterih pamih mlinih (Hinje, Ko-
čevje, Trst) in idrijskem mdniku. V pomor-
skem prometu so v Trstu že leta 1818 uvedli
prvi parnik. Tam je prestal prvi poskus tudi
Resslov ladijski vijak. Leta 1836 je že tri leta
69
prej ustanovljeni Avstrijski Lloyd s svojo pa-
roplovno družbo, ki je ob koncu dobe imela
že 26 pamikov (za osebni promet) z več kot
9000 BRT. V 40. letih so slovenske dežele
pridobile tudi železnice, ki so jih gradili v
monarhiji že od 1838. leta. Prva je bila tako
imenovana »južna železnica«, zveza med Du-
najem in Trstom prek slovenskih dežel, moj-
strsko delo takratne tehnike. Najprej je bil
zgrajen odsek od Gradca doi Celja (1846), tri
leta pozneje pa je stekla železnica že do Ljub-
ljane. Se v predmarčni dobi so začeli graditi
železnico tudi od Ljubljane proti Trstu.^'
Toda ta razvoj neagrame proizvodnje je bil
le bolj malo povezan s podjetnostjo in kapi-
talom slovenskih ljudi. Del najvidnejših pod-
jetnikov na Slovenskem je bil tuj (npr. F. in
A. Rosthom, W. Moline); tudi velik del teh-
ničnih strokovnjakov in vodilnih delavcev je
bil iz tujine. Del teh ljudi se vključi v sloven-
sko narodno celoto, vendar njihovo število
vedno bolj pada in jih večina preskoči v nem-
ški tabor. Zelo pomembna je bila v tem času
še vloga tržaškega kapitala najrazličnejšega
izvora. Močan je dalje postajal tudi že dunaj-
ski kapital (Rotschildi, Amstein-Eskeles).
Med lastniki niso bili samo posamezniki, mar-
več tudi delniške družbe. V rudarstvu in fu-
žinarstvu je bil velik delež kapitala last tujih
fevdalcev na slovenskem ozemlju. Med slo-
venskimi meščani, ki so si na različne načine
(s trgovino, zakupom davkov in mitnic itd.)
nakopičili večje premoženje, so le redki pre-
hajali v manufakturne in industrijske inve-
sticije ter postajali večji podjetniki. Niso se
še povzpeli prek manjših podjetij in rudnikov
(zlasti premogovnikov), založniške in večje
obrtne dejavnosti ter trgovine.
Pod vplivom opisanega razvoja je začelo
prebivalstvo v slovenskih deželah v tem ob-
dobju nekoliko hitreje rasti, zlasti potem, ko
so prenehale stare kužne bolezni in velika
lakota. Precej pa se'je spreminjala tudi druž-
bena podoba. Ob sorazmerno skromnem na-
ravnem prirastku (nataliteta 30 do 37 */», mor-
taliteta 25 do 29*/», pač različno po deželah)
in manjšem doseljevanju v mesta (zlasti v
Trst, tudi v Gorico, Beljak in Celovec) se je
prebivalstvo do konca te dobe povečalo na
okoli 1,100.000. Od tega je bilo blizu 89«/o
Slovencev, nemška manjšina skupaj s tistimi,
ki so se nemško orientirali, pa je bila znotraj
etničnih slovenskih meja na Koroškem in
Štajerskem ter Kranjskem tako v mestih kot
deloma na podeželju, italijanska v primorskih
istrskih mestih in v Gorici, a madžarska ob
mejah Prekmurja. Sele v tem obdobju so me-
sta, ki so morala po ukazu Jožefa II. podreti
mestna obzidja, pravzaprav začela rasti iz
srednjeveških okvirov. Velika izjema je bil
seveda Trst, ki je z najmočnejšim doseljeva.-
njem hitro rasel. Ze leta 1808 je imel nad
33.000 prebivalcev; njihovo število je upadlo
zaradi gospodarske depresije za Ilirskih pro-
vinc na približno 21.000, a se je že konec tega
obdobja povzpelo na skoraj 80.000. Razmerje
med kmečkim in mestnim prebivalstvom je
bilo tedaj približno 84 «/» proti 16 Vo.^s
Med najpomembnejše družbene premike v
tem času, povezane z rastjo narodne zavesti
in opredeljevanjem za slovenstvo, je treba
šteti počasno nastajanje slovenske buržoazije
(sicer po številu in po moči kapitala še šibke,
kakor smo videli) in nekoliko- širšega sloja
slovenske inteligence. Z njima so dotlej pod-
ložniški Slovenci po dolgih stoletjih dobivali
svojo vrhnjo družbeno plast; družbena obglav-
Ijenost in vse iz nje izvirajoče posledice so
začenjale počasi izginjati. To se kaže tudi v
začetkih slovenskega narodnega prebujenja in
gibanja, ki je zajelo slovenske dežele v tem
obdobju. Poleg tega je ob povečanem številu
agrarnega proletariata omeniti tudi rast pra-
vega delavstva. Njegov položaj je bil še zelo
različen, saj so ponekod še vladala stara pa-
triarhalna razmerja, drugje pa so se že uve-
ljavili povsem kapitalistični odnosi. Ker sko-
raj ni krajev, ki bi imeli značaj izrazito
delavskih središč (proizvodnja je še razpršena
po mestih in podeželju), tudi ni opaziti zna-
menj delavske zavesti in povezanosti. O ka-
kem delavskem gibanju seveda še ne moremo
govoriti (čeprav so slovenske dežele dale so-
cialista utopista Smolnikarja, ki je deloval
predvsem v Ameriki). Med tedanjim delav-
stvom je bila še večina takih, ki so bili pove-
zani s kmečkim življenjem, živeli so na svo-
jih kmetijah ali kajžah ali na domači kmetiji
pri sorodnikih in hodili v podjetje na delo.
Tak delavec se je tedaj in tudi še pozneje
čutil bolj kmeta kakor delavca.^*
Družba je torej na Slovenskem (kakor v
Avstriji sploh) dobivala že precej jasne kon-
ture kapitalistične družbe, ob kateri so posta-
jali fevdalni odnosi povsem odveč. Kmetove
zahteve po zemlji, po zemljiški odvezi dobi-
vajo realne osnove in z revolucijo leta 1848
je fevdalizma v monarhiji resnično konec.
OPOMBE
1. Prim. Geschichte der österreichischen Land-
und Forstwirtschaft und ihrer Industrien I, 1899;
E. M. Link, The Emancipation of the Austrian
Peasent 1740—1798, New York 1949; A. Meli, Die
Anfänge der Bauernbefreiung in Steiermark un-
ter Maria Theresia, v Forschungen zur Verfas-
sungs- und Verwaltungsgeschichte der Steier-
mark 5/1 (Graz), 1901; A. Trstenjak, Slovenski
rabotni patent, CZN 9, 1912. — 2. Glej Zgodovino
narodov Jugoslavije II in tam navedeno literaturo;
H. Ebner, Die Bemühungen der Regierung um
70
Aufteilung des bäuerlichen Grossbesitzes in der
2. Hälfte des 18. Jahrhunderts, Blätter für Hei-
matkunde 1959. — 3. Prim. J. Polec, O odpravi
nevoljništva na Kranjskem, Ljubljana 1933. —
4. M. Pivec-Stele, La vie economique des Provin-
ces Illyriennes (1809—1813), Paris 1930; Napoleo-
nove Ilirske province, Ljubljana 1964. — 5. Prim.
V. Novak, Übersicht über Viehhaltungsformen
und Alpwesen in Slowenien, v Viezucht und
Hirtenleben in Ostmitteleuropa 8, Budapest 1961.
— 6. Prim. A. Melik, Kolonizacija Ljubljanskega
barja, Ljubljana 1927; za današnje stanje pa A.
Lah, Ljubljansko barje. Problem urejevanja in
gospodarskega izkoriščanja v obdobju 1945—1961,
Ljubljana 1965. — 7. B. Grafenauer, Slovenija —
Gospodarstvo Slovencev med 1800 in 1918, JE 7,
1968. — 8. Za preobrazbo vasi v tem stoletju glej
B. Teply, Razvoj kmetijstva pri nas v stoletju
pred marčno revolucijo. Nova obzorja 4 (1950), in
njegovi prispevki prav tam; M. Britovšek, Raz-
kroj fevdalne agrarne strukture in prehod na
individualizirano kmetijstvo na Kranjskem, Kro-
nika 8, 1960; isti, Razkroj fevdalne agrarne
strukture na Kranjskem, Ljubljana 1964. — 9. F.
Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. sto-
letja do današnjih dni, Ljubljana 1936. — 10. Do
konca 18. stoletja glej Zgodovino narodov Jugo-
slavije II in tam navedeno literaturo, za prvo
polovico 19. stoletja pa F. Gestrin — V. Melik,
Slovenska zgodovina od konca osemnajstega sto-
letja do 1918, Ljubljana 1966. — 11. J. Sorn, Pre-
mogovništvo na slovenskem ozemlju do sredine
19. stoletja, ZC 18 (1964), str. 7 si. — 12. Prim. A.
Struna, Vodni pogoni na Slovenskem, Ljubljana
1955. — 13. Glej op. 4. — 14. F. Gestrin — V. Me-
lik, o. c — 15. I. Mohorič, Industrializacija Me-
žiške doline, Maribor 1954; Med Peco in Pohor-
jem, Maribor 1965. — 16. J. Zontar, Svilogojstvo
in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja,
Ljubljana 1957. — 17. Prim. F. Minafik, Pohor-
ske steklarne, Maribor 1966. — 18. J. Sorn, Raz-
voj papirnice Vevče, Ljubljana 1956; prim. še
avtorjeve razprave v ZC 8 in 12—13. — 19. V.
Valenčič, Sladkorna industrija v Ljubljani, Ljub-
ljana 1957. — 20. J. Sorn, Premogovništvo, o. c.
— 21. Za parne stroje prim. J. Slokar, Geschichte
der österreichischen Industrie und ihrer Förde-
rung unter Kaiser Franz I., Wien 1914; F. Gestrin
— V. Melik, o. c; G. Roletto, II porto di Trieste,
Bologna 1941; V. Murko, Josip Ressel, Življenje
in delo, Ljubljana 1957; za začetek železnic I.
Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem,
Ljubljana 1968. — 22. Prim. J. Som, Obdobje
grosističnih tvrdk, Kronika 12 (1964) str. 17 si.
in tam navedena literatura. — 23. Za razvoj pre-
bivalstva je še vedno temeljno delo že citirana
razprava F. Zwitterja. Glej še J. Sifreir, Demo-
grafski razvoj kmečkega prebivalstva v Sloveniji,
v Prikazi in študije Zavoda SRS za statistiko 8
(1962); D. Vogelnik, Razvoj prebivalstva Sloveni-
je zadnjih dvesto let z jugoslovanske in evropske
perspektive, Ekonomski zbornik 5 (1965). — 24.
O kmetu B. Grafenauer, Kmečki upori na Slo-
venskem, Ljubljana 1962; E. Kardelj, Razvoj
slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957.
71