Književnost.
119
pisov. Samoposebi je umevno, da potrebuje tako delo toliko truda, da je težko že prvič zahtevati od njega popolnosti. Mi moremo seveda ocenjati le oni del, ki se bavi s slovenskim narodom. Ta del pa ima razne po-mankljivosti. — Knjiga je primerno razdeljena na več delov: Najprej se naštevajo spisi, ki se nanašajo na občeslovanske razmere; potem oni, ki razpravljajo cerkveni jezik in cerkveno literaturo ; potem slede razni slovanski narodi in njih literarna dela; naposled spisi v tujih jezikih, tičoči se Slovanov. Slovenci so omenjeni pod čudnim naslovom: „Slovenci, Rezjani in drugi Slovani v severni Italiji." Začudeni smo gledali ta naslov, ker nismo verjeli, da je mogoče tako nazivljati slovenski narod. Ali Rusi res mislijo, da imajo poleg „Slovencev" še kako slovstvo „Rezjani in drugi Slovani v severni Italiji" ?... V tem oddelku se našteva okoli 170 spisov, ki so povzeti iz raznih naših listov in knjig. „Dom in Svet" je sestavljavec profesor Baudouin de Courtenay dobro rabil. Razdelitev je pa slaba. N. pr.: Lampetove „Zgodbe svetega pisma" so v jezikoslovnem oddelku; več celo neznatnejših spisov je v več oddelkih. Semtertja se seveda sestavljavec temu ni mogel ogniti, saj je zgodovinski opis kolikor toliko tudi etnografičen, i. t. d. Upamo, da se bo to delo nadaljevalo z večjo paznostjo, da bo-doseglo svoj namen. Treba bo tudi važnejše spise kritično ločiti od manj važnih. — Sicer pa moramo biti hvaležni „Imperatorskej akademiji nauk", da je začela s tem delom. Za slaviste, kateri se obširneje bavijo s „slavjanovedenijem", je taka knjiga neobhodno potreben pripomoček. Prav je tudi, da se izdaja knjiga v ruščini, ker se znanje tega jezika vedno bolj razširja. Morda bi bilo dobro, ako bi akademija dobila so-trudnikov iz raznih slovanskih narodov, kateri bi, vsak iz svojega domačega slovstva, sestavljali po skupnem načrtu tak celoten književni pregled.
L.
Maloruska književnost.
Slovenci v Rusinih.
Po prizadevanju in trudu orjaških duhov Ukrajina zopet vstaja in ž njo vred gališka Ru-sinska vkljub nasilstvu notranjih in vnanjih nasprotnikov. Maloruska se preraja in raste kulturno od dne do dne. Rusinski narod se bolj in bolj zaveda in krepi v vedno trdnejšo celoto, pa se je začel živahno ozirati tudi na druga slovanska bratska plemena, jih spoznavati ter tako pospeševati toli zaželeno vseslo-vansko kulturno vzajemnost, ki bo gotovo tudi
velikega socialnega in gospodarskega pomena.
—   Rusini so se začeli slovstveno bolj zanimati za nas Slovence šele v zadnjih letih. Začetek je sicer majhen, m do zdaj se je pojavil, kolikor je nam znano, pravzaprav samo en pisatelj, ki seznanja svoje rojake z našimi leposlovnimi proizvodi, ali upati je, da se zbudi polagoma zanimanje Rusinov za nas nasplošno. Ne malo pomore v to gotovo tudi sorodnost naših in njihovih žalostnih razmer. Omenjeni vrli Rusin je II j ko KuzTv, grško-katoliški duhovnik v Galiciji, ki je šele pred dobrimi tremi leti prišel iz lvovske bogoslovnice. Kot bogoslovec je bil Kuziv duša tovarišem Ru-sinom, ognjevit, vztrajen in odločen narodnjak
—  pač sposoben, da vodi in zastopa rusinsko stvar v velikem semenišču lvovskem nasproti onim Rusinom, ki se sramujejo maloruščine in so stopili v vrsto „Moskalov", ter iščejo omike in rešitve v veliki ruščini. Kdor hoče spoznati to žalostno razmerje med Malorusi samimi vsaj površno, naj prečita sestavek podpisanega v „Zori" 1. 1900, naslovljen „Po-menljiva petdesetletnica", ki je deloma posnet po spisu imenovanega I. Kuziva o priliki petdesetletnice ustanovitve rusinske „ Čitalnice" v lvovski bogoslovnici. Za to „Čitalnico", ki je res pravo ognjišče in vir gališko-rusin-skega gibanja, se je vnel s posebnim ognjem naš KuzTv. Za njegovega bivanja v semenišču je vzklilo novo življenje v „Čitalnici"; razširila se je tako, da ima zdaj kakih osem „krožkov". Med temi „krožki" nas najbolj zanima „]ugoslo-vanski krožek", v katerem udje proučujejo in zasledujejo vse naše razmere, politične, slovstvene in socialne. Seveda se uče društveniki tudi našega slovenskega jezika ter ber6 naše časnike in knjige, v kolikor jim prihajajo v roke.
Najbolj se je vnel za slovenščino naš Kuziv. Največ na prizadevanje Kar. Ermega in Kuziva se je osnovala dopisna zveza tudi s slovenskimi bogoslovci, in začelo se je takoj živahno dopisovanje in spoznavanje, ki se bo nedvomno bolj in bolj krepilo ter porajalo obilo dobrega sadu. Da se ta namen lažje doseže, nameravajo v Lvovu ustanoviti tudi list, glasilo vseh slovanskih katoliških bogoslovcev, po zgledu brnskega „Museum"-a, ki je tudi glasilo slovanskih bogoslovcev. — Vrli Kuziv pa ni kazal svojega navdušenja in zanimanja za nas le v besedi, ampak tudi v dejanju. Priučivši se slovenščine, je začel prevajati dobre slovenske proizvode v rusinščino ter dovršil do zdaj že lepo število prevodov. O priliki stoletnice Slomškove je obelodanil v lvovskem dnevniku „D'ilo" nekaj črtic o njem.
120
Književnost.
Med našimi mlajšimi leposlovci se je Ku-zTvu najbolj omilil Fr. K s. Meško s svojo izredno nadarjenostjo^in izvirnostjo. Zato največ prevaja njegove spise, in reči smemo, da bi naš KuzVv Meška najrajši kar vsega zaporedoma prevel, ako bi mu dostajalo časa; a KuzTv je duhovni pomočnik in hkrati tudi učitelj latinščine na gimnaziji, in zato mu za slovstveno delo preostaja le malo časa.
Slovenski spisi, katere je prevel Kuziv doslej, so naslednji: Fr. Ks. Meško : „Berač" (Did), „Srakoperjeva hruška", (Sorokopudova gruška). Oba spisa sta tiskana v Ivovskem dnevniku „DTlo" 1. 1900. — „Drama v vasi" (Drama v seli'), „Norec" (Naluga). Ta dva spisa sta izšla v posebnih knjižicah. — Jos. Stritar: „Janko Bože" (Ivasj Bude).— Dr. Jan. Ev Krek: „Božji blagoslov" (Bože blago-slovenije). — Fr. Ks. Meško : „Pripovedka" (Povirka). Zadnji trije prevodi so tiskani v „Knjižniei" Julijana Nasaljskega v Kolomiji. — Meškov „Bolnik" je zdaj v tisku, in v kratkem izide tudi Jos. Stritarjev:  „Griški gospod."
Kakor vidimo iz navedenega, se je začelo med Rusini živahno gibanje in zanimanje za nas ob Jadranskem morju. Hvaležni moramo biti pač zlasti g. K u z T v u za veliko naklonjenost, hvaležni pa tudi vrli lvovski semeniški „Čitalnici", od katere delovanja nam je pričakovati lepih uspehov. ')                  Bajda Kazak.^
vzgoja v srednjih  in visokih šolah. Zato nagovarja svoje tovariše:
Ihr, die entsprossen aus dem Slavenstamme, die ihr, der eig'nen Mutter lang entzogen, die Bildung nicht an ihrer Brust gesogen, die man, wie   mich,   vertraut   der
deutschen Amme! Nicht  glaubet,   dass  ich   euch
deshalb verdamme, dass d a n k b a r der Germania ihr gewogen!
Tako je peval Prešeren 1. 1838. Že pet let prej se je izgovarjal, zakaj da peva v nemškem jeziku. Kakor si je Ovidij s svojimi pesmami v Rimu nakopal sovraštvo, tako tudi Prešeren ne uživa sladkosti od svojih slovenskih poezij; in kakor je oni, „der Liebling romischer Ka-monen", v prognanstvu peval v getskem jeziku —   „getico scripsi sermone libellum"  — tako
Iz drugih književnosti.
Ponatisk prepovedan.
Vila kneza Windischgrae
Fotogr. B. Lergetporer.
tza na Bledu.
Franz Prešeren. Deutsche Gedichte.
Laibach 1902. Druck und Verlag von Ig. v Kleinmaver u. Fed. Bamberg. — V Prešernovem mišljenju se jasno vidi oni kulturni dualizem, katerega se ne more popolnoma otresti skoro noben Slovenec. Njegovo srce je slovensko, a njegova izobrazba je nemška. Zadnji čas se je mnogo pisalo o tem, ali je bil Prešeren „Ilirec" in ali je imel kaj smisla za slovensko vzajemnost. V svojih nemških pesmih je Prešeren sam odgovoril na to vprašanje. On čuti vso   moč,   katero   ima na   Slovenca   nemška
!) Ker ima rusinska semeniška „ Čitalnica" v Lvovu tako vzvišen namen, bi bilo po naši misli prav, da bi se ji pošiljale dobre knjige in časniki zastonj. Po en iztis bi založniki knjig in časopisov lahko žrtvovali. Naslov: „ Čitalnica grško-katoliškega semenišča v Lvovu. Ulica Kopernika 36."
tudi Prešeren peva v jeziku onega duha, ki veje povsod okoli njega v izobraženih krogih, v katere je prognan iz svojega naroda:
Da ich, wie er (Ovidij), nicht kann vom Dichten lassen, obwohl mein heimiseh Lied mir nicht
zum Frommen, nur Missgunst mir bereitet, blindes
Hassen, vergebt, dass ich ihm folgend unternommen, in Worte meinen innern Gram zu fassen, die ich von meiner Mutter nicht vernommen.
Še en razlog ve Prešeren, zakaj da mora pevati v nemškem jeziku:
Deutsch sprechen in der Regel hier zu Lande die Herrinnen und Herren, die befehlen, slovenisch die, so von dem Dienerstande; den strengsten Dienst dien ich, den freie Seelen gedient, die Liebe schlug in ihre Bande; nicht darf ich gegen diese Sitte fehlen.