LJUBLJANSKI ZVON nKKNIK Zft KNJIŽL7UN05T IN PROSUtrTO. L&TNiK xli. 1921. Številka ii. MIRAN JARC: KRALJEVIČ NA SAMOTNEM GRADU. i. Iz godbe luninih žarkov modra misel ljubezni je vzklila in mi — samotnemu — vroče čelo s kopreno dehtečih sanj je ovila: V maju krog naju pokrajina izdahlih stoletij... bajni slapovi — vilinski lasje mlinska kolesa zlate — v grmičevju, gozdu, na trati — poslušava šepetati nočne, uročne duhove in v dalji vaškega trubadurja peti — v drevju šelest... vzdihi zvezd se v vejevju love kot v strunah najinih src-----------Tebi oči so neslišno govorile, kot da bi molile — a mene je duh odvel preko Tebe, pokrajine, nad me: in stihe so roke tresoče mi vpile: Ko te več ne bo, bo ta kraj samoten, ko poljanam daš, odhajajoča, slovo — ugasneš kakor v dnevu zvok begoten in jaz bom misli obupne gnal kot oblake vihar, v padajočo neznanost tuleči vihar. Za bežečim vlakom sem razprožil misli kakor roke... Hropeči strop, šumeča skladišča, od dela trepetajoča poslopja so zapičila dvoje nevidnih oči, [name moje lastne oči: «Kam?!» — 41 642 KRALJEVIČ NA SAMOTNEM GRADU. In v brezizrazno jutro: pel sem — sam. Odkar te ni: vsaka minuta teh luninih noči — leto dni. Leta in leta se pno kot nebesni obok nad meno in na njem zvezde — Tebi izpete pesmi sijo. II. Mesečina Mendelsohnove godbe je na klavir zapuščeni — na m6 , dahnila — o, moje strune, že davno vas črni molk pokril je s Zdaj spet ste vzbrnele lahno, s strahom-------[prahom ... že pozabljene pesmi zvoki zvene: Kdaj zablodil sem med to stebrišče gozdno? V krogu hodim kot pijan v kraju sanj oko duha zaman po bleščavi tej stezice išče. Glej, preproge zlate vsepovsod so razgrnjene... Iz dalj zveni čudnomehka godba ... Kaj godi se v kraljestvu vil? — In odnekod zašumelo je kot dih stopinj. — Tam iz gošče vili zasojili sta ves gozd in vsega posrebrili sta s hihitanjem. Obstal sem. In —------- To sta moji spremljevavki bili, ki sta mi zamišljencu se skrili, da me zdramita zdaj iz snovanj. Zagrinjalo k pravljični igri so zvoki uverture izzvenjajoče dvignili, meni razvesili koprnenje, ki Te v pesmi vtelesiti hoče. KRALJEVIČ NA SAMOTNEM GRADU. 643 III. Ob kandelabru stojim, zlohotno me zro poslopja visoka... v zimsko noč tone cesta široka ... v padajočem snegu se ljudje kot sence kretajo ... iz dalje tramvaja žarne oči po tlaku hlastno pometajo: hiše, vozila, ljudje, o vseutrujenosti s telesi kriče, po poletnih zarjah koprne. Cesta se izgublja v zimsko temo ... Tam daleč — že izven mesta — zvesto jo drevesa spremljajo — le sanjam jih; Bog ve — kadar zdaj še zahrešče — ali v njih golih vejah še zaihte vsi moji vzdihi, ki so — ptiči — pomladi sedali nanje, ko so v cvetnem snegu cvele moje mlade sanje. Še dalje: vasica, gozdovi... in----------- srpasta misel mi je na dušo potrkala kakor spomin: Ni -je! — In iskajoče oko mojega srca v mrakotno brezkončnost široko vpije. IV. V ječi starega stolpa ječim, ječim... zaprle v mene so me Tvoje prepovedujoče oči.------- A jetnik zre skoz okence mesečino, ki šušti po gozdni vodi... o, zakaj niso zastrle Tvoje rabeljske roke, ki so za poljub — še te line, da bi se mi v samoti rodeče temine odprle oči, ki zazro še nevidne reči?! . O, da še mesečino Tvoje podobe moje boli oblak pogasi! V. Sekunde za sekundo so ko ptice ujede priletele v staro sobo moje samote in Vsaka je v meni krvavo misel s in se zakrohotala: [kljunom poiskala «Kaj še čakaš Nanjo? — Smeje se Ti!-------Tuje roke so jo v tem hipu slastno objele ...» 41* 644 KRALJEVIČ NA SAMOTNEM GRADU. Mrzlično sem se vsega pregrnil s pravljico-haljo, ki so jo stkale roke mi drhteče po Tvojem dotiku: s snežnim smehom odevaš mi od ljubosumja rdečo pot v ozvez- kjer že pozvanja k skrivnostnemu zamiku [deno daljo, v svetonočne pesmi... vsa pokrajina je bela ... pozabljenje sneži, sneži... otroško se radujeva, vsako stopinjo s svetinjo sreče pozlatujeva ... «Ali ko sneg skopni, skopni!» — V haljo zasrpal je kljun in soba vsa je bila že polna divjih ptičev: njih krila so hreščala, njih oči od zmagoslavja: stoj, da ti izpijemo kri do dna. [krvavele VI. Kadar bom stopil na Tvojega doma prag, da razbremenim hrepenenje težkih, težkih let, bom premišljeno ustavil pospešeni korak: da vidim, ali bosta Tvoja leva še zavohala me — domačina, ali sled je zapustil nekdo drugi, ki zdaj obožuje Te. Se ustavim pod oknom: še v cvetkah dehti moje srce. Jim morda že davno si velela izdehteti vsak utrip za me? Se ustavim ob mlinu: ali šumi še med kolesi: najinih poletnih dni priprost pogovor? Ali je On pretujil vode? — In vstopim. Ko prideš z nasmehom nasproti, Te prehitim: «Vse vem. Stvari so mi razodele.» — Morda zavrisnem v preslasti. Morda odidem po neznani mi poti... Bolj ko nekoč ob Tebi bodo pri kosu kruha oči mi vzplamenele!