288 Smeh konj Marko Elsner Grošelj je žalost žalost ki skeli in ubija je tišina ptic in obnemoglih pokrajin je veter onemel v globokem lesku ulic VEŽE ne boš kričal prstenec v goro ne boš zadrževal zelenega diha in tudi bežal ne boš med kraljičina ogledala ne boš gledal nazaj v lunin ritem zvezd doma ne boš spraševal prislonjene krste, izmaknjeno odmiku ne boš jokal zdrobljenih stekel ledonoscev pod izvezenim prtom prisiljenega poljuba ko bo delček tebe odšlo z njim Smeh konj VIZIJA molčal boš leseno morje in se potil v veslih brega v pesti boš stiskal sajasto sonce v sebi boš ubijal svoj smeh ledena barka se bo zasidrala na tvojem čelu zakaj molčiš povej da ti iz rok polzijo zadnje otroške vode brezvetrja zadnji oleandri v zlatu vež zadnje meje izbrisljivega NIHALA ko prestrežeš marmornati pogled na svojo belo posteljo v nočni ježi kužnih znamenj ko namočiš svojo gosto kri v postane mlakuže atomov ko se začne sneg tajati na ustih ko molk izgine in pridejo čebele srkat med v tvojo pozabljeno in temno izbo potovanja (v tvojo smrt z zvezd) ko odmeriš pesem SMEH KONJ sprejel jih boš vase, nosilce krede o velike žare slanosti boš nosil v sebi vse od zgodnjega jutra, od prvega vonja do zvezd osončij galaksij jih boš spremljal do zadnjih besed nikoli več ne bo na tvojem obrazu zaprasketal smeh divjih konj od ostre beline vržena kletev 289 290 Marko Elsner Grošelj * je na tej strani molk, sprašuješ in tam tišina mrtvi osupli nad smrtjo DREVORED šel boš k sebi in drugam nazadnje vedno sam po drevoredu zgodnjih pelargonij v skrivnostnem pozdravu brezslišnih mirnih posedanj ne boj se ob prelivih ne bodo strašile izgovorjene besede prhutave ptice ki skoz dežele časa trosijo gosti prš prsti tišina izmiritev KRIKI saj ne vidiš otrok stoletnega dneva pred seboj v sebi razdejane noči tvoj let je odmerjen, zarezan je v stegnih od prvega svita ko si prebodel lubje mesa in ti je po dlaneh pritekel smolast vzklik si pripet z dolgimi marionetnimi vrvmi na pot in čas noben krik ti ne pomaga ne muslinasta reka ki odteka iz tvojega telesa daljna 291 Smeh konj OGLEDALA se gledaš v kaplji ki se po lastni sledi spusti z lista in zaprede ceste v vsakem ogledalu se gledaš gledaš razpuščena drevesa družinske slike orumenele gledaš svojo lastno senco gledaš ki izginja zamolklo izpraznjena molčiš niti čas ne trzne na tvojem obrazu samo blisk presahne * OTROK saj Se hoče biti IZ TIŠINE hoče biti smeh otrok morda boš prav zdaj uzrl skrajni rob ravnin komaj vidne obrise ptic komaj slišne šume šepeta trepetavo vstajanje komaj nekaj svetlobe morda boš sam ptica iskalec dneva * morda boš resnično postal reka ki si jo užil tesnobno objemal ki si v njej spočel svoje rojstvo in končal svojo smrt (prav tako kot si mi pripovedoval) morda bos v visoko morje ujet v tlesketajoče kaplje v mokrotne bregove objet morda boš s svojimi lačnimi očmi spremljal zadnjo godbo trav otrok iz tišine morda boš iz jutranjih vrtov nošen zgodnji veter zapisa rodov -* morda boš odkril belino prostora večni smisel neba prsti v dlaneh morda te tvoje vlažne oči pravim: morda pravim: belina objamejo belino polj in kepe molka prepodijo v temne kote • 292