izvirni znanstveni članek UDK 396(497.12)" 1941/1945" Kako so preživele O ženskem doživljanju vojnega nasilja na Kozjanskem VLADISLAV VLADO KOTNIK ISH (Institutum Studiorum Humanitatis) -Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana Breg 12, SLI000 Ljubljana IZVLEČEK Prispevek v ospredje postavlja ustno zgodovino petih žensk s Kozjanskega, ki so doživele in preživele drugo svetovno vojno. Tekst je nastal na podlagi kombinacije treli metodoloških pristopov: metodologije ustne zgodovine, etnografskega pristopa k analizi življenjskih zgodb in teoretsko-analitične antropološke perspektive koncepta vsakdanjega življenja. Glavni namen analize življenjskih zgodb je bil proučiti, kako so ("tradicionalne") kmečke ženske doživele vojno kot anonimne posameznice in kot "neme" civilistke. Proučevanje ženske vojne biografije je odprlo problem splošne vse-življenjske zaznamovanosti, determinacije s pojmoma žrtve in priče, infiltracije in artikidacije prestanega strahu, prezentacije kompleksne strukture produkcije spomina skozi naracijo in problem kritičnega samo-vrednotenja vojnega diskurza žensk. Analiza in interpretacija pridobljenega empiričnega gradiva sta podprti s teoretskimi koncepti in referencami določenih teoretikov. Ključne besede: ženska biografija, ustna zgodovina, ženske v vojni, druga svetovna vojna, vojna na Kozjanskem, Kozjanke ABSTRACT IIOW THEY SURVIVED: ON WOMEN'S WARTIME EXPERIENCES IN KOZJANSKO REGION The article represents the oral history of five women from Kozjansko region which have experienced and survived Second World War. The writting is based on three different metodological perspectives: metodology of oral history, ethnographical attempt in analyses of lifestories and theoretical analytical perspective of the concept of everyday life in anthropology. The point oflifestory analyses is to look into the complex structure how the ("traditional") rural women have experienced the war as individual anonymous and as muted voiceless civilians. In researching of woman's war biography I find out the problem of general permanent pain, of victimized and witnessized determination, of infiltration and articulation of the war fear, of production of memory tliroug the narrative act and the problem of reflected self-evaluation in the meaning of women's wartime discourse. The analysis and interpretation of empirical material obtained are supported by different theoretical concepts and references of some theorists. Key words: woman biography, oral history, women in war, Second World War, war in Kozjansko, women from Kozjansko region Uvod (raven prezentacije tematike) Pričujoči tekst, ki si je za svoje izhodišče postavil proučitev ženskih življenjskih zgodb s poudarkom na doživljanju vojnega nasilja preprostih civilistk s področja podeželskega Kozjanskega v času druge svetovne vojne (tj. 1941-45), je nastal iz prepričanja, daje življenjepisje kmečkih žensk oz. proučevanje biografij malega človeka še vedno na neki način izobčen diskurz znotraj celotnega znanstvenega družboslovnega in humanističnega polja raziskovanja. V ospredje besedila je zato postavljena analiza in interpretacija konkretnih življenjskih zgodb z vnosom specifične in opredmetene "preteklosti vsakdanjega življenja", z vpeljavo zgodovine "od spodaj" in s predstavitvijo zanemarjenih zgodovinskih subjektov oz. "nemih, utišanih družbenih skupin".1 Prepričan sem, da so se v povečanem sociološkem in antropološkem interesu za biografsko metodo kot posebej relevantne in učinkovite za študij socialnih sprememb pokazale prav biografije žensk, in sicer biografije preprostih kmečkih žensk, saj "bolje od moških izražajo medsebojne odvisnosti zgodovinskega, socialnega in življenjskega časa."2 Pravkar citirano trditev nadgrajujem s pojasnilom, ki osmišlja mojo odločitev v njeno vrednost. Prepričan sem, da so ženske v določenih specifičnih življenjskih preizkušnjah, kot je to npr. vojna, zelo občutljivo in tankočutno dovzetne za družbeno-zgodovinsko dogajanje in konkretne spremembe časa. V to subjektivno predpostavko so me pri študiju konkretnih življenjskih zgodb skozi intervjuje še trdneje prepričale pripovedovalke same. To je tudi prvi razlog, zakaj sem za analizo življenjskih zgodb izbral ženske biografije. Drugi razlog tiči v splošnem motrenju položaja kmečkih žensk znotraj širše družbene strukture glede na njihovo stratificiranost, hierarhiziranost in pozicioniranost. Neva Šlibar omenja znano tezo, da ženska ni povsem osvobojena in osamosvojena od zakoreninjenih vzorcev moškosti in patriarhalnosti in nadalje navaja Lacanovo misel, da se mora ženska vedno definirati preko drugega, saj da nima lastne subjektivnosti in lastnega jezika.3 Tudi to stališče me je med drugim navedlo k poskusu iskanja tega vselej odsotnega, potlačenega in nikoli dovolj navzočega jezika in spomina preprostih "žensk z obrobja". Skozi intervjuje sodelujočih pripovedovalk o njihovem lastnem življenju sem ugotovil, kako imajo povsem navadne kmečke priletne ženske precej suvereno izdelane vzorce mišljenja in izoblikovane jezikovne modele artikulacije in konstrukcije spomina, ki pa na področju širše sfere javnega življenja nikoli niso prišli do pravega izraza, tudi zavoljo indiferentnega oz. nespodbudnega in celo arogantnega odnosa, ki ga ima osrednji obraz današnje družbe do osebnih življenjskih biografij po-sameznikov-ic, in zavoljo splošno danih življenjskih pogojev. Da na tem mestu v ospredje kritične analize postavljam pet kmečkih žensk s Kozjanskega in jim s tem na neki način podeljujem privilegiran položaj, to počnem prvič zato, ker menim, da je vsakdo s svojo življenjsko zgodbo vreden posebne pozornosti in drugič, globoko zakoreninjena patriarhalnost in ponekod morda celo šovinizem do žensk ter do njihovega načina mišljenja, zaznavanja, čutenja, čustvovanja in izražanja še vedno zelo plodno veje po podobnih ruralnih pokrajinah na Slovenskem. Kozjansko pri tem ni izjema. Skozi vseh pet življenjskih zgodb sem kot raziskovalec v intervjujih zlahka zaznal klice obstoječe inferiornosti, subordinacije in deprivacije žensk, ki nakazujejo sklep, da so te ženske tako del konstrukcije kolektivnega spomina kakor del podobe ' Pojem "neme skupine" izhaja i/, angleškega "muted groups" po Edwinu Ardenerju. 2 Tanja Rener, "Avto/biografije v sociologiji in v ženskih Študijah", v: Teorija m praksa (Družboslovna revija), letnik 33, št. 5, Ljubljana, 1996, str. 760. 3 Neva Šlibar, "Žensko življenjepisje - večkratno izobčen diskurz", v: Časopis za krinko znanosti (CK'/.). letnik XXIII, št. 175, Ljubljana, 1995, str. 94-96. širše patriarhalne družbe, kjer oblast moškega kot "očeta" in gospodarja še vedno izrinja, marginalizira in deprivilegira žensko in njeno družbeno vlogo. Tretji razlog za specifično izbiro predmeta proučevanja je bolj subjektivne narave: glavni motiv pri odločitvi za izbiro tukajšnjega raziskovalnega teritorija pripovedovalk se skriva v osebnem poznavanju razmer in načina bivanja ljudi na Kozjanskem ter v moji bližini predvsem s kmečko kozjansko mentaliteto, saj me nanjo vežejo korenine na rodni kraj. Osnovni namen glede izbire tovrstne tematike in izdelave prispevka izhaja iz osebnih prizadevanj, da bi na podlagi soočanja z osebnimi zgodbami žensk na Kozjanskem bolje spoznal in razumel tisto okolje, v katerem sem odraščal tudi sam. Pričakovanja, da lahko kot raziskovalec na ta način seveda zadenem ob točke svoje lastne eksistence ter na poskuse njenega ovrednotenja ali osmislitve, so bila več kot presežena. Odločitev za izbiro žensk (in ne moških) je tako rekoč simptomatično povezana z mojo življenjsko zgodbo ter nekako zrcali moje notranje intimno razmerje do obeh spolov nasploh, ki je bilo v otroštvu zaznamovano s tesnejšo navezanostjo na mater in z distanciranim odnosom do očeta. Temu subjektivnemu razlogu se pridružuje še lastna intelektualna drža, ustrezajoč stavku, ki ga zapiše Stephen Caunce: "Življenjske izkušnje žensk se morda res zdijo bolj dostopne in dosegljive, toda ženske se redkeje pojavljajo v polju uradne zgodovine na način, ki ne bi bil v podporo moških."4 Ali kot pravi Neda Pagon: "Opozoriti želim na potrebo po monografskih študijah in konkretnih biografijah na področju zgodovine žensk."5 Ne le zgodovine znanih žensk (žensk z imeni), ampak tudi anonimnih žensk (žensk "brez imen" ali "nevidnih žensk"), katerih zamolčanost je povezana z odstiranjem vloge žensk v njej, tudi ko gre za proučevanja žensk kot civilistk v vojni. Pričujoče besedilo poskuša predstaviti nekatere pristope k socialno-antropološkemu proučevanju statusa tistega dela biografij pripovedovalk, ki je intenzivno povezan s travmatičnimi spomini na čase vojnih strahot, ki so jih preživele izbrane pripovedovalke svojih žalostnih življenjskih zgodb ravno kot anonimne, navadne ženske. In peti razlog je v tem, kar Stephen Caunce povzema v ideji, da smo še "daleč proč od dobro raziskanega kmečkega življenja".6 Kot sem že omenil, je metodološki koncept besedila zastavljen tako, da se teoretsko obravnavanje prepleta s konkretnimi primeri odlomkov izpričanih zgodb petih kozjanskih žensk s pretresljivo življenjsko izkušnjo v vojni. Ob vsem povedanem gre pri analiziranju in interpretiranju za problem percepcije in recepcije lastne eksistence, samozavedanja, identitet in predvsem za problematiko pravice do spominjanja lastne biografije: to pomeni, da se spominjam svojega življenja ali pa njegovega določenega dela iz mene samega, tako kot ga jaz kot neponovljivo in edinstveno človeško bitje lahko čutim, doživim, preživim in tudi izpričam, če je to v moji volji, ne pa iz posledic zasidranega družbenega dojemanja druge svetovne vojne in iz skonstruiranega kolektivnega spomina. Vendar me to ni zanimalo v prvi vrsti: zanimale so me konkretne ženske, ki so vsaka po svoje občutile grozote in strahote vojne na lastni koži. Njihova vpričnost tej točki zgodovine je edino pravo zagotovilo za vse, kar se lahko izpelje iz tega. Zato naj poudarim, da sem pripovedovalke razumel ne le kot priče vojne, ampak kot priče njihovega lastnega spomina do vojne in kot priče do samo-pogleda na njihove osebne zgodovine, predvsem pa kot priče do lastnih strahov, upanj, trpljenja in hrepenenja. Vendar tega pisanja ne gre razu- ^ Stephen Cauncc. Oral History and the local Historian (Approaches to Local Historian), Longman. London and New York, 1994, sir. 72. Neda I'agon, "Kriki in Šepetanja Iz zgodovine žensk", v: Od ionskih študij k feministični teoriji (Zbornik), Urednica zbornika: liva I) Uahovec, Posebna izdaja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo ( in novo antropologijo, Ljubljana, 1993, str. 52. Stephen Caunce, ibidem, str. 30 meti v smislu poskusa konstrukcije neke univerzalne bolj ali manj znanstvene drže do vojne, saj tako vsebinski kot formalni okvir tega zapisa omejujeta tovrstne zamisli. Tudi transkribirani intervjuji s pripovedovalkami, ki so njihovi osebni prispevki in empirični material analize, ne ustvarjajo pogojev za neko občo in dokončno interpretacijo ženskega vojnega nasilja in udeleženosti žensk kot civilistk. Gre bolj za to, da v fenomen udeleženosti preprostih kmečkih žensk v vojni vihri pogledamo s partikularnega, konkretnega, individualnega in kvalitativnega vidika, povezanega v določen teoretski kontekst. Skratka, govorim o diskurzu ženskega vojnega nasilja kot o večkrat zamolčanem ali utišanem diskurzu, o vojni kot osebni izkušnji, o konstrukciji specifične vojne identitete, o spominu na lastno biografijo, predvsem na njen zelo travmatičen in tragičen del. To pomeni, da gre tekst razumeti kot prispevek k socialno-antropološkemu raziskovanju vsakdanjih praks življenja, v katerem so "navadne ženske" privilegiran "objekt" opazovanja in analize. Po mnenju Tanje Rener eksistencialno "razkritje" žensk nosi v sebi nekaj tistega tveganja padca iz meril akademskih znanosti,7 zato se tekst na ravni eksplikacije, prezentacije in argumentacije trudi držati korak z nivojem teoretske interpretacije. To ni feministični diskurz o ženskah vojne. Upam, da prispevek o ženskem doživljanju vojne na Kozjanskem v letih 1941-45 na podlagi vojnih ženskih etnograftj doprinaša k še bogatejši socialni in kulturni reprezentaciji diskurza vojne v humanističnih znanostih in da s svojo kritično držo preči meje aktualnih tem sedanjosti. Življenjske /.godbe žensk o vojnem nasilju kot antropološki vidik znanstvenega proučevanja (polje kontekstualizacije diskurza) Ker se zavedam, da je poskus ujetja preteklosti vsakdanjega življenja neke osebe zgolj poskus subjektivne konstrukcije neke družbene realnosti, je zato v središče moje pozornosti postavljena interpretacija biografij. Torej ne gre za poskus gole "institu-cionalizacije življenjske zgodbe", temveč za poskus ujetja kombinacije socialno-antro-pološkega pogleda tako na biografsko proučevanje posameznika kakor na status biografije kot družbenega konstrukta. Pričujoče raziskovanje življenjskih zgodb peščice žensk s Kozjanskega, ki so doživele vojno, razkriva konkretne življenjske zgodbe izbranih žensk in izrisuje orientacijski vzorec za spoznavanje določenega družbenega okolja in dela lokal(izira)ne zgodovine. Ob številnih možnih polemikah in pomislekih glede različnih aspektov in znanstvenih pristopov, ki omogočajo proučevanje biografije ljudi oz. njihovih individualnih življenjskih zgodb kot predmeta družbenega in humanističnega raziskovanja, je potrebno poudariti, da pričujoči tekst po svoji metodi ne sledi izrecno in izključno le enemu izmed možnih pristopov. Nasprotno, v želji po čim večji kritičnosti, analitičnosti in raznolikosti pri obdelavi empiričnega materiala predvsem pridobljenih delov življenjskih zgodb naj izpostavim, da sem se pri izdelavi teksta odloČil za kombinacijo etnografskega, socialno-antropološkega in filozofskega vidika obravnavanja, analiziranja in interpretiranja tako pridobljenega materiala na terenu kakor ustaljenih pisnih virov.1* Mojca Ramšak ugotavlja, da se npr. v Nemčiji, Avstriji in 7 Tanja Rener, "Biografska metoda in spolna struktura vsakdanjega življenja, v Od ienskih študij * feministični teoriji (Zbornik), str 162. X V tako odloCitev me je prepričal tudi tekst Mojce RamSak z naslovom Ustna zgodovina m življenjske zgodbe na poti k etnologiji, kjer zapiSe, daje zbiranje in obdelovanje takSnega specifičnega gradiva, kol so življenjske zgodbe v naSem primeru starejših ljudi, dandanes že pospremljeno tudi s spoznanjem, "da je za obdelavo tega gradiva nujen interdisciplinaren pristop"; Mojca RamSak, "Ustna zgodovina i" življenjske zgodbe na poti k etnologiji", v Kolesar s Filozofske Zbornik v počastitev 90-letnice prof Jr Vilka Novaka, ŽupanjCeva knjižnica, Ljubljana, 2000. str 217 nekaterih drugih državah med najpogostejše tematike zbiranja in obdelovanja življenjskih zgodb posameznikov-ic uvrščajo prav "druga svetovna vojna, priseljenci, begunci, ekologija, oblikovanje identitete, otroštvo in vzgoja".9 Glede na omenjeno tu izbrana tematika ni niti nekaj povsem izjemnega niti redkega. Naj na kratko predstavim metodološki okvir in njegove temeljne postavke. Zbiranje gradiva je bilo povezano s prakticiranjem t.i. terenskega dela. Ciljna skupina, ki jo zajema analiza, je pet kmečkih žensk s podeželskega predela Kozjanskega, omejenega na vasi Gubno, Ješovec, Vrhe (občina Kozje) in Krivica (občina Šentjur pri Celju). Sledeči sliki prikazujeta geografski okvir terenskega raziskovanja in umeščenost Kozjanskega v širši slovenski prostor. M10J5.7 I tfc A Br«vo*|» IBLEŽlCl 'Polana iriulii/tJooncA 'V.—areh, kijih je pobral iz razropanili, podrtih in požganih hiš in jih posla! materi. Zdi se, da je bila to njegova lažna propaganda, da bi v očeh matere obdržal takšno podobo, kakršno si je pri sinu želela videti. Njegovo ropanje in požiganje ji verjetno ne bi bito v ponos. Prav tako ni povsem resnična njegova teza, da so se vsi podali v beg po predhodnem obvestilu partizanov. Naša pripovedovalka Kristina Lužar je jasno demontirala tako razumevanje bega civilnega prebivalstva. Na vojakov pristranski pogled na opis dogajanja ali njegovo slabo informiranost kaže tudi nekoliko zbadljivo in z vidika kritične presoje dogodkov morda sporno omenjanje požiga domov, ki so jih zgradile "nemške kmečke roke". A kljub tem pomislekom je vsebina pisma za nas dovolj zgovorna in prav nedvoumna, predvsem glede zadnjega stavka. Ko sem govoril o ženski percepciji lastne biografije in njene vpetosti v izkušnje vojnega nasilja, sem imel vseskozi opravka z enim elementom, ki je bil namenoma v teoretskih izvajanjih neizpostavljen in odložen na stran: to je vloga (konstrukcije) spomina. Paul Thompson meni, da je proces spominjanja odvisen predvsem od takojšnje in naknadne percepcije preteklosti in njenih sestavin. Pri vsem tem sta bistvena način razumevanja in stopnja dojemanja v našem primeru vojnega dogajanja sodelujočih pripovedovalk. Proces spominjanja kot priklicanje lastne biografske preteklosti je zato treba razumeti kot aktiven proces.-* Pripovedovalke niso imele velikih težav glede spominjanja dogodkov, ki so jim bile priča. Večje težave so nastopile pri poskusih konsistentnega izražanja pomenov, osmišljanja in umeščanja dogodkov v širše družbeno dogajanje in pri poskusih natančnih preslikav vsega doživetega na časovni trak. Thompson se vpraša: če sprejmemo, da spomin ni toliko predmet zmot, kakor to, da predstavlja razveljavitev neuporabnosti informacij, zbranih na podlagi retrospektivnega intervjuvanja, kako potem premagati precej različen kriticizem, da naši informanti morebiti ne morejo biti sprejeti kot tipični ali reprezentativni za takšno socialno-antropološko analizo? Glede na to, da morajo sociološke raziskave bazirati na previdno izbranih primerih, oblikovanih tako, da, kolikor je možno, zaščitijo reprezentativnost skupine informantov, lahko poudarim svoj trud po zagotovitvi tega pogoja. Pri čemer ne gre zanemariti pomembnega dejavnika, na katerega opozori Thompson, pri konstrukciji dotične križne25 analize in to je, da je spominjanje pripovedovalk vzajemen proces, ki zahteva razumevanje obeh strani, v našem primeru pripovedovalke i" spraševalca. Pripovedovalke so dokazale, kako ta longue duree de memoire (tj. dolgo trajanje spomina) še danes aktualno odmeva v njihovi vsakodnevni imaginaciji-Pomembnost ustnih pričevanj pogosto ne leži v resničnih dejstvih, marveč prav v njihovi divergenci oz. razhajanju z njimi, ker vanje vstopi imaginacija, simbolizem, pričakovanje in želja. Ravno velik pomen slednjega je v enem izmed izbranih odlomkov 24 Paul Thompson, The Voice of the Past - Oral History, Second Edition, Oxford University Press, Oxford and New York. 1988, str. 110-111, 114. Izraz (v ang. cross-analysis) je vzet iz že citirane knjige Paula Thompsona (str 238) in je definiran kol eden izmed načinov, kako se gradi ustna zgodovina oz Se bolje izoblikuje življenjska zgodba nekega Človeka na način, kjer gre za preplet konkretnih Življenjskih zgodb in konstruiranih teoretskih argumentov na podlagi literature. poudarila pripovedovalka Jožefa Bevc, ki je mnenja, da je bil način, kako so ljudje videli, občutili in razumeli vojno, odvisen predvsem od njih samih, od njihovih pričakovanj, slutenj, upov itd. Ne štejejo torej le dogodki, zgodovinske strukture ali vzorci ravnanja, temveč tudi to, kako so bili dogodki doživeti in zapomnjeni v imaginaciji pripovedovalk. Kot pravi Thompson: to, kar so si ženske predstavljale, da se je zgodilo in to, kar so si predstavljale, da bi se lahko zgodilo - gre za njihovo imaginacijo neke alternativne preteklosti in tudi alternativne sedanjosti - je lahko bistveno za tisto, kar se je v resnici zgodilo in jc zato enako realno prisotno26 - ter za raziskovalca življenjskih zgodb vredno enake pozornosti. Kljub rahli nekonsistentnosti večine pripovedovalk v nihanju med tem, kdo je bil v vojni bolj prizadet, moški ali ženske, velja reči, da pri njih nisem zasledil konflikta ambivalentnosti med splošno veljavnimi vrednotami, v katere so verjele v preteklosti, in sedanjim vrednotenjem vsakodnevnega prebijanja skozi življenje. Rekonstrukcija ženskega doživljanja vojne predstavlja ženske osebne izkušnje in subjektivno razumevanje druge svetovne vojne. Zato moramo osebna pričanja naših pripovedovalk v mehanizmih ustne zgodovine dojeti kot vitalni del vračanja tiste ženske zamolčane oz. skrite zgodovine, ki se giblje v polju partikularnosti in individualnosti. Penny Summerfteld pravi, da je konstituiranje žvljenjskih zgodb žensk kot predmetov raziskovanja pot, na kateri se ženske usposabljajo, da govorijo zase, da spregovorijo za sebe. Zakaj seji zdi to tako bistveno? Izhaja namreč s stališča, da druga svetovna vojna pomeni moškim nekaj čisto drugega kakor ženskam. Iz te pozicije sklepa, da je ženska produkcija spomina v zvezi z vojno drugačna od moške. Z ustno zgodovino se po njenem mnenju produkcija (osebnega) spomina žensk lahko izvleče iz spon (javnega) kolektivnega spomina. Proces produkcije spominjanja življenjske zgodbe je vedno dialoški ali inter-subjektiven >' smislu, da je produkt razmerja med pripovedovalko in spra-ševalcem kot likom abstrahiranega "občinstva",27 Pravkar podana metodologija teoretske perspektive je bila koheziven in konstruktiven element tudi pri mojem terenskem proučevanju ženskega doživljanja vojne. Zaupljiva inter-subjektivnost, ki se je vzpostavila pri intervjujih, je po mojem mnenju črpala svojo utrditev predvsem v preprostem dejstvu, da sem pripovedovalke poznal, nekatere celo zelo dobro, in si zato na relaciji spraševalec — pripovedovalka nisem bil tuj z njimi. To je verjetno odigralo odločilno vlogo v procesu njihove produkcije diskurza o doživetju vojne in konstrukcije spomina nanjo. Summerfteldova meni, da je prav od stopnje vzpostavljene inter-subjektivnosti neizbežno in nujno odvisna kvaliteta in kvantiteta produkcije spomina. Tako kot je izgovorjeni spomin diskurzivno konstituiran, tako so reprezentacije spomina znotraj intenjuja kulturno posredovane. Opazil sem, da so se kljub odprtosti in ugodni klimi za pripovedovanje pri pripovedovalkah občasno pojavite subverzivne intence selekcioniranja in kontroliranja lastnega izgovorjenega spomina. Imaginarni konstrukciji specifične realnosti spominjanja in ideološki konstrukciji specifičnih pogojev produkcije spomina se pri pridobivanju kakršnegakoli biografskega materiala na področjih humanističnih in družboslovnih ved ni mogoče izogniti. Penny Summerfteld poudarja, da gredo diskurzivne konstrukcije doživetij in izkustev žensk med vojno z roko v roki s socialnimi interakcijami intervjujske situacije, preko katere šele lahko ženske pojasnijo lastno dojetje vojnega časa in rekonstruirajo svojo individualno eksistenco v času vojne.2* Spomin pripovedovalk podčrtuje civilno stran boja in razumevanja vojne, ki je 26 I'a ul Thompson, ibidem, sir. 124, 138-139. Penny Summcrficld, Reconstructing Women's Wartime Uves - Discourse and subjectivity in oral history of the Second World War. Manchester University Press, Manchester and New York, 1998, sir. 2, 4, 15, 20. 28 Penny Summerfield, ibidem, str. 16-17,28. bila pogojevana z vsakodnevnim osebnim in skupnostnim prebojem skozi pekel nasilja in strahu. Nicole Ann Dombrowski označi vsakdanje prebijanje večine žensk, ki so bile zaprte v začaranem krogu strelov in šviganja kroge! v drugi svetovni vojni, z metaforo "civilne obrambe sil" ali la defense passive. Kakor večina prestrašenih žensk civilistk med vojno na Kozjanskem, se je s podobnim prebojem skozi strah in intimno trpljenje nekje daleč proč sredi urbanega Pariza ob nemški okupaciji leta 1940 uk\>arjala neka Jacki De Col, katere ustno zgodovino je zapisala DombrowskijevaS tem ekskurzom pravzaprav želim pokazati - kljub specifičnosti geografskih pokrajin in kulturnega prostora - na univerzalnost jezika vojne, zaradi katere so tudi ljudje nasploh bili zavezani tej isti univerzalnosti in zamišljeni kolektivnosti doživljanja vojnega nasilja. Vrnimo se k osrednjemu predmetu analize. Kako močna je bila zaznamovanost petih pripovedovalk z vojno, govori tudi njihova natančna artikulacija skozi konstrukcijo spomina glede datumskih prelomnic, ki so rezale vojni čas in njegovo simboliko na dvoje: na prej in potem, na slabo in še slabše, na biti in ne biti, na živeti in biti mrtev. Splošno gledano so se pripovedovalke glede dogodkov okrog vojne časovno opredelile 34-krat. Od tega so svojo pripoved kar 19-krat uvrstile na časovno premico samoiniciativno brez kakršnekoli spodbude z vprašanjem s strani raziskovalca. Ostalih 15 kronoloških "javljanj" je bilo spodbujenih s strani vprašanj spraševalca. Način in strukturo kronoloških umeščanj pripovedovalk bi lahko razdelil v tri oblike artikulacije in re-prezentacije: omembe točnih in celovitih datumov (z dnevom, mesecem, letnico in celo periodo dneva), omembe letnic z mesecem ali z letnim časom in omembe samostojnih letnic. Najpogostejše so bile prav slednje (IS omemb), zlato sredino števila pojavljanj je zavzela druga oblika (9 omemb), medtem ko je bilo najmanj točnih datumskih določitev (7 omemb). V to shemo niso vključene tiste časovne omembe dogodkov in situacij, ki so jih pripovedovalke posredovale samo opisno (npr. "to je bilo pred tem, ko je bilo tukaj osvobojeno ozemlje" ali "to je bilo pozimi"). Glede vsebinskih karakteristik omemb časa so bile najbolj poudarjene in izpostavljene naslednje: letnica začetka vojne, datum požiga, datumi izgona pripovedovalk, letnice pregona in vojaške mobilizacije bližnjih sorodnikov, datumi pregona njih staršev, letnica prihoda 14. divizije na Kozjansko, datumi izgub oz. smrti najbližjih, datum oz. letnica konca vojne. Iz tega lahko povzamem, da v pripovedih pripovedovalk najbolj bijeta v oči dve skupini zelo bistrih memoriranj: prvič, to so datumi kardinalnih sprememb, ki so vplivale na družbeno stanje tedanje širše okolice in razvoj regijskega dogajanja na celotnem območju Nicole Ann Dombrowski, "Surviving the German Invasion of France - Women's Stories of the Exodus of 1940", v: Women unit War in the Twentieth Century. Unlisted with or without Consent. Edited by Nicole Ann Dombrowski, Garland Publishing, Inc., A Member of the Taylor & Francis Group, New York and London. 1999, str. 116-117. in Za konkretnejšo ilustracijo gornjih številk naj navedem, da je bila Jožefa Mevc tista pripovedovalka, ki je najpogosteje med pripovedovanjem uporabila časovne determinante, in sicer 12-krat (od tega je bilo 11 nespodbujenih s strani spraševalca, samo omemba ene letnice je bila spodbujena). Sledi ji Marija Hali. ki je 8-krat poskušala konkretno vsebino pripovedi časovno označili (od lega 6 nespodbujenih in 2 spodbujene). To sla bili tudi edini pripovedovalki, ki sta se do omenjanja letnic in datumov večinoma odločali samoiniciativno. Po številu "rab" časovnih umestitev in določitev izpričane vsebine jima sledi Kristina Lužar, in sicer je 6-krat umestila biografsko vsebino v strukturo časa (od tega so bile prav vse spodbujene iz vprašanj s strani spraševalca). Marija Kotnik je navedla 5 Časovnih določitev (od tega so bile 4 spodbujene z vprašanjem in I samoiniciativno). Nekajkrat je svojo pripoved v prostor in čas izpostavila Marija Ciril: le 3-krat (od lega sta bili 2 izpostavitvi spodbujeni, I pa nespodbujena). Za konkretizacijo generalnih podatkov sledi kratka predstavitev števila oblik omemb datumov/letnic +/samo letnic pri vsaki posamezni pripovedovalki Marija Kolnik, 1-1-3 (skupaj 5); Kristina Lužar, l-l-4 (skupaj 6); Marija Bah, 0-2-6 (skupaj X); Jožefa Bevc, 4-3-5 (skupaj 12) in Marija Gril, 1-2-0 (skupaj 3) Kozjanskega (npr. datum požiga, letnica prihoda 14. divizije, datum oz. letnica konca vojne). V drugo skupino pa sodijo datumi in časovne oznake, ki so osebno, intimno in travmatično zaznamovale tok individualnega življenja naših pripovedovalk kot preživelih prič grozot vojne (npr. datumi smrti najbližjih, datumi pregona z rodne grude, letnice vojaške mobilizacije bližnjih sorodnikov/32 Največja negotovost in konfuznost spomina se dotika omemb širših zgodovinskih aktivnosti in družbenih determinant (npr. čas prihoda 14. divizije skozi vasi pripovedovalk in predvsem negotovost glede točnega datuma konca vojne). Lawrence Langer je pri proučevanju pričevanj preživelih v holo-kavstu izpostavil delovanje dveh vrst spomina: običajni spomin, ki ustvari distanco do travmatičnega spomina, je linearen in je poln obče vednosti; globoki spomin je spominjanje travmatičnih dogodkov, ki jih je oseba doživela kot priča, in je pretrgani V ta teoretski koncept lahko vpnemo tudi analizo pričevanj naših pripovedovalk. Težko bi rekel, da je ena vrsta spomina bolj prevladujoče delovala kot druga. Mogoče je govoriti o prisotnosti obeli. Kombinacija spominov je variirala predvsem glede na topiko na-racije. Bolj ko so se pripovedovalke bližale travmatičnim delom svoje vojne biograjije, bolj je spomin postal nepovezan, neorganiziran, mučen. Pomembno je poudariti, da njihova konstrukcija spomina na vojno ni bila kronološko linearna, temveč subjektivno dogodkovna. To pomeni, da so se najprej in lažje spomnile tistih delov svoje vojne biografije, katerih dogodki so predstavljali usodne kretnice njihovega vsakdanjega bivanja. Ugotovil sem, da koncept "priče" vse pripovedovalke dojemajo kot osebno vrednoto in glavni kriterij resnice o tem, kaj se je v resnici dogajalo med vojno. Iz njihovih pričanj bi lahko celo prepoznali kanček ponosa na lastno zgodovinsko pričo. To bi lahko najlepše prepoznali v izjavah pripovedovalke Marije Gril, ki razmišlja tako: "To so bili težki trenutki. Jaz vedno svojim otrokom govorim, da jim ne privoščim, da bi morali kaj takega skusiti, kot sem morala jaz. Nismo imeli oblek, nismo imeli obutve, nismo imeli svetlobe, ničesar nismo imeli, razen sami sebe. Se mi zdi, če bi do tega še kdaj prišlo, da bi današnji mladi ljudje to veliko težje preživeli, kot smo mi, ker ne poznajo velikega pomanjkanja, ne poznajo prave revščine. Moji otroci skoraj niso mogli verjeti, da je bilo tako hudo. Šele ko sem dobila papirje iz arhivov, zdaj verjamejo. Prej niso mogli verjeti, da lahko človek nekaj takega doživi in da lahko en človek toliko prenese." (Marija Gril) 32 Na podlagi gornjih podatkov za ilustracijo sledi še vsebinska predstavitev kronoloških označitev vsake posamezne pripovedovalke posebej, saj se šele iz take sheme lahko pokaže prava logika in pristna dinamika kompleksnega spleta tragične individualnosti ni zamišljene kolektivnosti: Marija Kotnik (letnica začetka vojne: uradni datum požiga in ofenzive na Kozjansko, kar gre pripisati predvsem velikemu vplivu kolektivnega socialnega spomina; letnica in mesec prihoda 14. divizije, ki se pa siccr ne sklada z letnico zgodovinskih virov, saj jo je pripovedovalka umestila kar dve leti prej; letnica in mesec konca vojne), Kristina Lužar (letnica odhoda od hiše po vojni po poroki. Ictnica rojstva hčerke med vojno; letnica smrti hčerke prav tako med vojno; datum požiga njihove vasi in smrti njene matere, to jc II. dec 1 '>44; letnica in mesec konca vojne). Marija Bah (letnica vojaške mobilizacije brata; letnica začetka vojne; zamejitev letnic obiskovanja nemške šole; letnica požiga, opredeljena z mesecem in letnim časom, zamejitev letnic šolanja pred vojno; letnica okupatorjevega izgona sorodnikov, in sicer strica ter tete, negotovo omenjanje možne letnice bolečega srečanja z dvema partizanoma), Jožefa Bevc (datum pregona očeta v taborišče, datum usmrtitve očeta v taborišču; datum izgona celotne družine v taborišče na tuje; letnica in mesec zaključka taboriščenja; letnica vrnitve v domovino; letnica prvega leta doma po vojni; letnica in mesec rojstva sestre v taborišču; Ictnica požiga) in Marija Gril (datum požiga vasi; Ictnica prihoda 14 divizije, ki pa glede oznake letnega časa po kriteriju resničnosti ne ustreza uradnim zgodovinskim virom, saj jo pripovedovalka postavlja v jesensko obdobje, uradni viri pa v februarsko istega leta; letnica in mesec konca vojne). luiwrenee Langer, Holocaust Testimonies: The Ruins of Memory, Yale University I'rcss, New Haven, Connecticut, 1993, str. 109. Pri vseh pričevanjih sem opazil pomemben vpliv kolektivnega spomina na osebno razumevanje vojne. To je družbena konstrukcija spomina, ki omogoča, da se ljudje spominjajo določenih skupnih dogodkov in podobnih usod. Še več: odkril sem, da med starejšimi ljudmi na Kozjanskem vlada močan mehanizem medsebojnega preverjanja in kontrole kolektivnega spomina na tiste čase, zato lahko predvidevamo, da gre tudi za spreminjanje, korekcije in t.i. "likanje" individualnega spomina. Na to tezo so me navedli naslednji stavki ene izmed pripovedovalk: "O teh stvareh je z mladimi težko razpravljati, ker za to potrebuješ več časa medsebojnega druženja, da lahko odpreš to temo. Ce nihče ne vpraša, potem tudi jaz ne bom govorila. Če take stvari nekoga ne zanimajo, mu ne moreš stvari vsiljevati. Jaz se še rada spominjam tega. Čedalje bolj. Ko pridemo pa starejši skupaj, zmeraj razpravljamo o tem." (Kristina Lužar) lz izseka je mogoče izluščiti še eno dimenzijo, ki bi jo lahko povezali s sintagmo "odgovornosti spomina" in "odgovornosti do spomina", ki jo razvija Simona Marino, profesorica z univerze v Neaplju. Z odgovornostjo spomina do lastne biografije preteklost transcendira sedanjost in vzpostavlja imaginarni sistem resnice in predstav o drugi svetovni vojni.34 Za naracije naših pripovedovalk je značilna t. i. pripetost na (mučna) doživetja. Ta tendenca vsebuje željo pripovedovalk po resničnosti pripove-dovanega in zanesljivosti spominjanega. Kajti rekonstruiranje vojnih življenjskih zgodb je ponavadi pospremljeno z določeno mero dvomov o resničnosti zgodovine in zanesljivosti individualnih spominov. Spomin je konkreten diskurz, ki z aktom naracije že postaja ovrednoten, interpretiran in obogaten s simbolizmi, imaginacijami in ideologijami. Še posebej je to razvidno pri travmatičnih spominih na vojno: spomin obudi vtis in je sam doživetje tega spominjanega vtisa. Tekst raziskovalca je tako že interpretacija interpretacije. Vse pripovedovalke bi lahko uvrstili po Dori Laub tako v kategorijo "notranjih prič" kakor v kategorijo "zunanjih prič", kajti sodelujoče pripovedovalke so tako najprej priče same sebi in nekatere so v procesih institucionalnega dokazovanja glede verodostojnosti vpričnosti drugih bile priče tudi drugim ljudem. O pripovedovalkah veliko pove že to, da zmorejo in upajo biti najprej "priče same sebi", da zmorejo o svojem travmatičnem življenju spregovoriti tudi na tak način, kakor je podan tukaj. Barbara Alpern Engel, profesorica zgodovine na University of Colorado, meni, da je prispevek žensk k boljšemu poznavanju konvencionalne zgodovine z metodološkimi prijemi ustne zgodovine bistven predvsem na točki, ko se moramo vprašati, kaj je vojna pomenila posameznim ženskam, posameznim ljudem, tudi moškim, in kako lahko njihove izkušnje govorijo nam v diskurzu avtoriziranega spomina na drugo svetovno vojno. Kajti nenazadnje je bistvo akta vsake naracije tako v reviziji preteklega kakor konstataciji prihodnjega.*5 Vsaka taka naracija nam govori o povsem banalnem dejstvu: "tega ne moreš prebrati v nobeni uradni zgodovini", "to ni bilo prej nikoli zares povedano" in "nihče pred mano ni mogel in ne more o tej izkušnji spregovoriti v mojem imenu ali namesto mene". To je tisti del diskurza, ki dela ta tekst nekaj posebnega naproti množici diskurzov drugih tekstov. 34 Simona Marino, "La responsabilitit della memoria", v: Donne tra meinoria e storia, A cura di Laura Capobianco, Pubblicatoda Liguori Edilore, Napoli, 1993, str. 57. 35 Barbara Alpern Engel, "The Womanly Face of War - Soviet Women Remember World War II". v: Women and War in the Twentieth Century Enlisted with or without Consent, Edited by Nicole Ann Dombrowski, Garland Publishing, Inc., A Member of the Taylor & Francis Group, New York and London. 1999, str. 139-141. Zaključek (poskus interpretacije izsledkov) Frangoise Collin je prepričana, da ženske z individualnim artikuliranjem in konstruiranjem spomina prestopajo meje zgolj opazovalk zgodovine in tako pomembno markirajo sled aktivnih ustvarjalk in socialno-kulturnih udeleženk neke zgodovine. Ženska naracija kot struktura, ki markira kronološke determinante, ki producira družbene učinke, ki transformira dogodke in kapitalizira objekte in institucije, je tista, ki s pripovedjo o vojni omogoča izpostavljanje nevidne in zamolčane zgodovine, ko se postopoma anulira diskurz meje javnega in zasebnega, individualnega in kolektivnega. Collinova meni, da zgodovina vsakdanjega življenja, ustna zgodovina sedanjosti in biografija preteklega vpisujejo generalno v partikularno, kolektivno v individualno in ne operirajo z mehanizmi selekcije življenjaPričevanje pripovedovalk zato razumem kot dejanje svobode (tudi v mišljenju), tako da se ženska z izpričano življenjsko zgodbo odpira v polje reflektirane subjektivnosti, kjer se skozi pripoved kot izvrženi objekt subjektivacije sama konstituira v prepoznavni in vidni subjekt. Prav to je vodilo k izbiri pričujočega osrednjega "objekta" analize. Vse pripovedovalke so pritrdile, da se rade spominjajo vojnih časov in da rade govorijo o tem, čeprav lahko spomin na tragično vojno izkušnjo včasih postane neprijeten in mučen. Glede tega pripovedovalka Kristina Lužar tako razmišlja: "Včasih mi gre vse to kar na živce, ko se spomnim, kako je bilo. Zato pa se trudim, da se tega ne bi prepogosto spominjala. Da bi o tem človek govoril vsak dan, ne bi bil več normalen, ker bi si preveč vzel k srcu." (Kristina Lužar) Na vprašanje, ali o svojih vojnih doživetjih kdaj govorijo svojim otrokom ali vnukom, so prav tako vse odgovorile pritrdilno, pri čemer so poudarile, da jim le-ti težko verjamejo. Ob vsem tem izražajo razumevanje za tako držo. Marija Bah takole govori o tem: "Včasih jim razlagam, pa ne poslušajo radi takih groznih stvari. Ne morejo verjeti. Ne morejo verjeti, da je bilo tako hudo. V resnici je zares težko verjeti, če tega sam nisi doživel." (Marija Bali) Z nem al i m presenečenjem sem opažal, kako na določena vprašanja ženske odgovarjajo tako rekoč v en glas kljub različnim individualnim doživetjem in kljub različnim vojnim funkcijam in celo starosti, kar kaže ne le na dobro reprezentativnost izbrane skupine, marveč tudi na univerzalno zaznamovanost žensk z vojno na eni strani ter na prisotnost vpliva kolektivnega spomina na drugi. Vse so tudi poudarile, da jim je vojna pustila hude in trajne sledi na njihovi duševnosti. Marija Kotnik takole opredeli posledice vojne, ki jo spremljajo tako rekoč od otroških let: "Nič kaj lepo mladost nisem imela. Moje otroštvo in mladost sta bila zaznamovana z vojno. Ta vojna je na meni pustila take posledice, da je težko povedati. Grozen strah je pustila na meni. Se danes sem dostikrat zelo prestrašena. Živci trpijo. Zvečer, ko se spravim spat, velikokrat premišljujem pa študiram za nazaj. Kar žalost me posipa. Se včasih kar zbojim, ko danes kdo pride k hiši in potrka na vrata, ker me to spomni na vsa tista trkanja, ki sem jih slišala še kot otrok in katerih sem se tako bala, saj so bila slab znak. To me bo zmeraj spremljalo." (Marija Kotnik) Citirani odsek odstira idejo, ki jo je na subtilen način izrazila večina pripove- Pranfoise Collin, "Sloria c mcmoria. La marca c la traccia", v: Donne ira memoria e storia, A cura di Laura ("apobianco, Pubblicato da Liguori Editorc, Napoli, 1993, str. 31, 34, 38. Virginia Liquidato, "II pensare come atto dclla propria libcrtil", v: Donne ira memoria e xtoria, ibidem, str. 52-53. dovalk in kar Syntliia Simmons imenuje "izguba lepote in mladosti",38 Dve pripove-dovalki sta razločno izrazili svoje obžalovanje, ker jima je vojna uničila njuno mladost. Menili sta, da bi to morala biti njuna najlepša leta. Vprašanje v intervjuju "Ali mislite, da vas je vojna spremenila?" potrebuje širšo kontekstualizacijo. Delno je bilo namreč že formulirano tudi v luči argumentov, ki se pojavljajo v številni literaturi o ženskah med vojno, da je druga svetovna vojna sproducirala socialne spremembe žensk oz. bolj konkretno, ali je vojna na Kozjanskem spremenila družbeni položaj žensk in razmerja med spoloma? Gre za to, kar Penny Summerfteld označi kot "vojna kot družbeni dejavnik osebnih sprememb", pri čemer meri na dva procesa: vojna kot pot žensk do modernosti in vojna kot povratek k tradicionalnim ženskim življenjskim stilom. Mnogi vidijo žensko emancipatorno gesto vojne že v povojni rekonstrukciji vsakdanjega življenja in v ponovnem vzpostavljanju širšega družbenega in družinskega sistema z revitalizacijo realnih, simbolnih, imaginarnih, moralnih in vrednostnih okvirov bivanja,39 Vse pripovedovalke so poudarjale, da jih je vojna izkušnja osebnostno in notranje spremenila. V njihovih pričanjih ni mogoče odkriti zavedanja zgodovinskih sprememb za ženski spol kot tak in nekih družbeno emancipatornih procesov. Vitalni prispevek sodelujočih pripovedovalk pri rekonstrukciji in normalizaciji bivanja je bilo možno skozi njihove pripovedi zaznati tako na področju obnove materialne kulture (obnova doma) kakor na področju duhovne kulture (rekonstruckija družinskega življenja, vzpostavitev družinskih vezi, v katerih se je lahko ponovno etablirala moška avtoriteta, spolna ajirmacija žensk, ki je vključevala poroko in rojevanje otrok). Zdi se, da vojna kot taka konkretno za naše pripovedovalke na področju družinske politike in ekonomije spolnih vlog in vzorcev ni prinesla velikih sprememb oz. močnih preobratov. Njihovo življenje je ostalo tudi po vojni vse do danes utirjeno v bolj aH manj zakoreninjeno strukturo tradicionalnih odnosov dominantne patriarhalne ruralne družbe. Skozi omenjene pripovedi sem ugotovil, da vojna za večino kmečkih neemancipiranih žensk, še posebej tistih, ki so bile v vojni "samo" civilistke, ni prinesla sprememb v smislu spolne hierarhije, ki je še naprej bazirala in parazitirala na moški seksualni (moški kot zaplojevalec otrok), ekonomski (moški kot vzdrževalec družine in gospodar), fizični in družbeno-politični moči (moški kot glava družine). Največji izziv za raziskovalca življenjskih zgodb je prav v ugotovitvi, da stvarnost ni "ena" sama. Tako Liz Stanley poudarja vrednost različnih vednosti in doživljanj "enega" koščka družbene stvarnosti.4<) Pripovedovalke so o "istem" dogodku in kontekstu govorile včasih bolj včasih manj različno. To spoznanje kaže na to, da realnost ni ena sama, da ni natančno "isti" dogodek, kot je v našem primeru dogodek druge svetovne vojne, v resnici isti. marveč ljudje o njem konstituirajo različne opise. V tem smislu po Stanleyjevi pride do izraza neprecenljiva vrednost edinstvenosti osebne pripovedi, a hkrati ne smemo pozabiti na njeno vpetost v družbeno konstruirane in reproducirane kontekste.41 Čeravno je treba priznati, da mi v ukvarjanju z življenjskimi zgodbami skupinice kozjanskih žensk, ki so preživele drugo svetovno vojno, večinoma ni šlo za analitično proučevanje umetelnosti in pravil ženske biografije kot žanra, pač pa prej za dokazovanje, da lahko imajo tudi kmečke navadne ženske "pomembna življenja". P a ena intenca se skriva v predhodni formulaciji, ki jo Renata Jambrešič-Kirin poimenuje "ideja večglasne etnografije o vojni". Ozadje te ideje po njenem prepričanju «' povezano z domnevami glede nemih prič, ki nimajo možnosti ali priložnosti spre- Synthia Simmons, ibitlem, str. 95. 39 Penn Summerfield, ibitlem, str. 252-253, 256. Liz Stanley, "O avto/biografiji v sociologiji", v: teorija in praksa. 33, St. 5. Ljubljana, l«W6, str. 765. 4' Liz Stanley, ibidem, str. 767. govoriti, ampak je povezano z željo po zagotovitvi pravic do pripovedovanja lastne življenjske zgodbe vseh - ne glede na širok spekter - različnih pogledov, drugačnih izkušenj in individualnih ozadij ter morebitnih nasprotujočih si perspektiv.*2 Če poskušam na kratko povzeti glavna spoznanja in poudarke pri proučevanju podanih življenjskih zgodb petih Kozjank, ki so kot mlada dekleta preživele drugo svetovno vojno, potem lahko zaključim naslednje obče sklepe. 1. Ustna zgodovina žensk vojne lahko nudi produktiven in konsistenten način pristopa k znanstvenemu raziskovanju. 2. Zgodbe pripovedovalk nakazujejo, da so tiste ženske, ki so se kdaj koli v svojem življenju srečale z okupacijskim terorjem vojne, vsesplošno in trajno zaznamovane s to izkušnjo. Vojna za vselej umaže čist obraz sveta in nedolžen pogled nanj. 3. Družbene razsežnosti vojne odkrivajo dve temeljni kategoriji žensk, kategorijo ženske kot žrtve in priče, ki se diskurzivno dopolnjujeta: večja ko je žrtev, večja je priča in obratno. Pozitivno pojmovanje teh dveh kategorij je redka, če ne edina svetla točka ženskega vojnega diskurza. 4. Vsakršna ženska rekognicija, percepcija in recepcija vojne je nespregledljivo prežeta z občutkom strahu. Strah je temeljno občutenje vojne. 5. Narativni spomin je produkt (individualnega) partikularnega, pogosto travmatičnega in kolektivnega spomina na vojno, ki je pogosto podvržen popravkom in prilagoditvam. Zato je potrebno izpovedane življenjske zgodbe ljudi v smislu produkcije spomina vedno že razumeti kot proces konstrukcije preteklosti vsakdanjega življenja in obstoječe realnosti. 6. Vojna je mehanizem, kije preživel vse družbene spremembe in režime. Od nje nenehno preživi nekaj, kar se lahko obnavlja. Zato je vselej že tu in zdaj. V mišljenju pripovedovalk je nikoli ni bilo zares konec. Njihov strah pred vojno in mučen spomin nanjo potrjujeta prejšnji sklep. Glavni namen pričujočega teksta je bilo vpogledati na/v ženske kot subjekte, ki se lahko vsaj skozi diskurz naracije in znanstvenega pretresa konstituirajo kot samostojni, razpoznavni in samozadostni subjekti. Pred nami so se skozi pisanje postopoma odpirale življenjske zgodovine petih posameznic, ki jih moramo razumeti in imeti za predstavnice določenih družbenih praks in specifičnih diskurzov neke kulture. Ta tekst naj bo skromen spomenik tem in vsem ženskam, ki so doživete grozote ponižanja in preživele strahote vojnega nasilja na področju Kozjanskega v drugi svetovni vojni. DODATEK Na začetku teksta so predstavljeni tako metodološki pristopi kakor način in kriteriji za pridobivanje konkretnih življenjskih zgodb. Prav tako je tam natančno opredeljena narava osnovnega raziskovalnega orodja, to je intervjuja, in struktura terenskega dela. Glede na model raziskovalnega odnosa med pripovedovalcem in spraševalcem bi lahko svoje raziskovanje po kriterijih Mojce Ramšak označil za vmesno stopnjo oddaljenega pripovedovalca in živeti blizu ali samo dobri prijatelji.43 To pomeni: kljub temu, da sem k pripovedovalkam pristopil kot "zunanji opazovalec" (za 42 Renata JambreSič-Kirin, "Personal Narratives on War A Challenge to Women's Essays and Ethnography in Croatia", v: War Discourse. Women's Discourse. Essays and Case-Sludies from Yugoslavia and Russia, sir. 316-317. 43 Mojca RamSak, "Pobočja etične pictete in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah (s posebnim poudarkom na zbirko Tako smo živeli: življenjepisi koroških Slovencev 1-5", v: Etnolog, 8 (59), Ljubljana, 1998, 178-188. čas intervjuja), pa v svet njih življenj nisem vstopil kot tujec, saj me nanj vežejo širše skupnostne povezave, rodne korenine in celo krvne vezi. Pripovedi so bile posnete in kasneje transkribirane. Transkripti posamičnih življenjskih zgodb so bili zapisani v lokalnem narečju. Deskriptivne naracije so bile za citiranje v precejšnji meri sicer "prevedene" zaradi narečja, popravljene zaradi slovničnih napak in prirejene ali povzete zaradi slabe ali razpršene pomenske artikuliranosti, vendar je bilo ob tem veliko pozornosti posvečene prav na ne izkrivljanju izpovedanih misli in zagotavljanju resničnosti izrečenih pomenov življenjskih zgodb ali kot zapiše Mojca Ramšak: "... izpostaviti korektno predstavitev pripovedovalčevega življenja. '44 Poudariti velja, da je empirično gradivo, ki je bilo podvrženo naknadni analizi, v pričujočem delu dojeto kot družbeno konstruiran "tekst". To pomeni, da že v temelju ni bilo interpretirano v smislu njegove resničnostne vrednosti sodb in objektivne zgodovinske resnice ter tako obsojeno na iskanje "resničnih" ali "napačnih" verzij realnosti. Predmet analize je bila pripoved sama kot taka z vso svojo subjektivnostjo narativnih perspektiv in sistemov verjeti], vrednostnih form, konstrukcij kolektivnega spomina, družbenih reprezentacij, osebnih norm in upov. POVZETEK Kako so preživele: o ženskem doživljanju vojnega nasilja na Kozjanskem Članek v ospredje postavlja ustno zgodovino petih žensk s Kozjanskega, ki so doživele in preživele drugo svetovno vojno. Osnovni namen analize življenjskih zgodb je bil proučiti, kako so ("tradicionalne") kmečke ženske doživele vojno kot anonimne posameznice in kot "neme" civilistke. Proučevanje ženske vojne biografije je odprlo problem splošne vse-življenjske zaznamovanosti z vojno, determinacije s pojmi žrtve, priče in strahu pred vojno, prezentacije kompleksne strukture produkcije spomina skozi naracijo in kritičnega samo-vrednotenja vojnega diskurza žensk. Tekst sestavlja sedem tematskih poglavij. Prvo in drugo poglavje predstavljata začetni vpogled v etnografsko-antropološki problem ženskega doživljanja druge svetovne vojne in razpirata širši premislek glede ženske biografije v znanstvenem raziskovanju. Poglavje podaja razumevanje in relevantnost problema, ki vključuje vprašanje metodologije, terenskega zbiranja podatkov, intervjuvanja, urejanja in transkribiranja empiričnega gradiva, analize in interpretacije, sinteze prakse in teorije, kritične refleksije in argumentacije tovrstnega socialno-antropološkega početja znotraj znanstvenega delovanja. Tretje poglavje z vpeljavo konkretnega empiričnega diskurza življenjskih zgodb izpostavi celovitost razmerja med vojno in podobo podeželske ženske. Izseki zgodb razvidno koncipirajo družbene vloge in "vojne funkcije", ki so doletele ženske med vojno. Življenjske zgodbe žensk, ki so kadarkoli v življenju doživele okupacijski teror vojne, nakazujejo na njihovo vsesplošno in trajno zaznamovanost s to izkušnjo. Vojna za vselej umaže čist obraz sveta in nedolžen pogled nanj. Četrto poglavje odkriva ugotovitev, da družbene razsežnosti vojne odkrivajo dve temeljni kategoriji žensk, kategorijo žensk kot žrtve in kot priče, ki se diskurzivno dopolnjujeta: večja ko je žrtev, večja je priča vojne in obratno. Pozitivno pojmovanje teh dveh kategorij je redka, če ne edina svetla točka ženskega vojnega diskurza. Naracije pripovedovalk so prežete s poudarjenima elementoma odkrite samo-viktimizacije in tihe glorifikacije lastne priče. Mojca RamSak, ibidem, str 187. Peto poglavje obravnava različne reprezentacije in artikulacije prestanega strahu in pokaže na žensko subtilnost za občutenje strahu. Poglavje odstira pomen kontekstu-alizacije strahu, razložene na primeru specifičnega strahu, simbolično poimenovanega "strah pred strelom zaradi kosa kruha". Ta strah se je v vaseh pripovedovalk širil predvsem med ženskami in je imel velik vpliv na njihovo doživljanje vojne, saj je nastal iz specifične situacije. Vsakršna ženska rekognicija, percepcija in recepcija vojne je nespregledljivo prežeta z občutkom strahu. Strah je temeljno občutenje vojne. Šesto poglavje vpeljuje problem recepcije in percepcije "lastne vojne". Vojna postane za pripovedovalke glavni kriterij pri konstruiranju pogleda na lastno življenje in ustvarjanju distinkcij znotraj biografije (npr. distinkcija biografije na pred in po vojni, distinkcija na pred in po požigu med vojno). Vpeljava koncepta spomina pokaže, daje narativni spomin pripovedovalk produkt konstrukcije partikularnega, pogosto travmatičnega in kolektivnega spomina na vojno, ki je pogosto podvržen popravkom in prilagoditvam. V zaključku ugotavljam, daje vojna družbeni mehanizem, ki preživi tako družbene spremembe kakor politične režime in ideološke tokove. Od nje nenehno preživi nekaj, kar se lahko obnavlja. Zato menim, da je vojna, rečeno v abstraktnejšem jeziku, dis-kontinuirana kontinuiteta. Kljub temu, da je druga svetovna vojna s kronološkega in prostorskega vidika končana, njen socialni in psihični vidik še naprej živita v zavesti pripovedovalk. V njihovem razmišljanju in občutenju je vojna vselej že/še tu in zdaj. Njihov strah pred vojno in mučen spomin nanjo potrjujeta prejšnji sklep. LITERATURA IN VIRI Collin, Fran^oise (1993) "Storia c memoria. La marca c la traccia", v: Donne Ira memoria e sloria, A cura di Laura Capobianco, Pubblicatoda Liguori Editore, Napoli, str. 31-45. Caunce, Stephen (1994) Oral History and the local Historian (Approaches to Local Historian). Longman, London and New York. Dombrowski, Nicole Ann (1999) "Soldiers, Saints, or Sacrificial Lambs? Women's Relationship to Combat and the Fortification of the Home Front in the Twentieth Century", v: Women and War in the Twentieth Century. Unlisted with or without Consent. Edited by Nicole Ann Dombrowski, Garland Publishing, Inc., A Member of the Taylor & Francis Group, New York and London, str. 2-37. Dombrowski, Nicole Ann (1999) "Surviving the German Invasion of France - Women's Stories of the Exodus of 1940", v: Women and War in the Twentieth Century. Enlisted with or wtiliout Consent, Edited by Nicole Ann Dombrowski, Garland Publishing. Inc., A Member of the Taylor & Francis Group, New York and London, str. 116-135. Engel Alpern, Barbara (1999) "The Womanly Face of War - Soviet Women Remember World War 11", v: Women and War in the Twentieth Century. Enlisted with or without Consent, Edited by Nicole Ann Dombrowski, Garland Publishing, Inc., A Member of the Taylor & Francis Group, New York and London, str. 138-159. Ferenc, Tone (1991) "Kozjansko - NOB", v: Enciklopedija Slovenije, Zvezek 5, Kari-Krci, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 352. I'ercnc, Tone (1991) "Kozjansko okrožje", v: Enciklopedija Slovenije. Zvezek 5, Kari-Krei, Mladinska knjiga, Ljubljana, str. 353. Interaktivni atlas Slovenije. Slovenija na zemljevidih, slikali in besedi. Založba Mladinska knjiga in Geodetski zavod RS (elektronska izdaja), Ljubljana, 1998. JambreSič-Kirin, Renata (1996) "On Gender-Affected War Narratives. Some Standpoints for further Analysis", v: Narodna umjetnost (Croatian Journal of Ethnology and Folklore Research), 33/1, str. 25-40. JambreSič-Kirin, Renata (2000) "Personal Narratives on War: A challenge to Women's Essays and Ethnography in Croatia", v: War Discourse, Women's Discourse. Essays and Case-Studies from Yugoslavia ami Russia, Topos, 11/1-2, ISH-Fakulteta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, str 285-322. Kitch, Sally L. (1991) "Does War Have Gender?", v: Genes and Gender VI - On Peace. War, and Gender: A Challenge to Genetic Explanations (Edited by Anne E. Hunter), The Feminist Press at The City University of New York, New York, str. 92-103. Langer, Lawrence (1993) Holocaust Testimonies: The Ruins of Memory, Yale University Press, New Haven, Connecticut. Liquidato, Virginia (1993) "II pcnsare come atto della propria liberti", v: Donne tra memoria e storia, A cura di Laura Capobianco, Pubblicato da Liguori Editore, Napoli, str. 47-55. Marino, Simona (1993) "La responsabilita della memoria", v: Donne tra memoria e storia, A cura di Laura Capobianco, Pubblicato da Liguori Editore, Napoli, str. 57-62. Pagon, Neda (1993) "Kriki in šepetanja - lz zgodovine žensk", v: Od ženskih študij k feministični teoriji (Zbornik), Urednica zbornika: Eva D. Bahovec, Posebna izdaja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Ljubljana, str. 51-58. Ramšak, Mojca (1998) "Pobočja etične pietctc in idealiziranih procedur v etnoloških raziskavah (s posebnim poudarkom na zbirko Tako smo živeli: življenjepisi koroških Slovencev 1-5), v: Etnolog. 8 (59), Ljubljana, str. 183-215. Ramšak, Mojca (2000) "Ustna zgodovina in življenjske zgodbe na poti k etnologiji", v: Kolesar s Filozofske: Zbornik v počastitev 90-letnice prof. dr. Vilka Novaka, Županjčcva knjižnica, Ljubljana, 2000. str. 217-238. Rener, Tanja (1996) "Avto/biografije v sociologiji in v ženskih študijah", v: Teorija in praksa. 33/5, Ljubljana, str. 759-763. Rener, Tanja (1993) "Biografska metoda in spolna struktura vsakdanjega življenja, v: Od ženskih študij k feministični teoriji (Zbornik), Urednica zbornika: Eva D. Bahovec, Posebna izdaja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, Ljubljana, str. 156-163. Simmons, Synthia (2000) "The City of Women: Leningrad (1941-44)", v: War Discourse, Women's Discourse. Essays and Case-Studies from Yugoslavia and Russia, Topos, 11/1-2, ISH-Fakultcta za podiplomski humanistični študij, Ljubljana, str. 69-97. Stanley, Liz (1996) "O avto/biografiji v sociologiji", v: Teorija in praksa. 33/5, Ljubljana, str. 764-774. Summerfield, Penny (1998) Reconstructing Women's Wartime Lives. Discourse and subjectivity in oral history of the Second World War. Manchester University Press, Manchester and New York. Slibar, Neva (1995) "Žensko življenjepisje - večkratno izobčen diskurz", v: Časopis za kritiko znanosti, XXIII, št. 175, Ljubljana, str. 94-99. Thompson, Paul (1988) The Voice of the Past. Second Edition, Oxford University Press, Oxford and New York. Vurccr, Jože (1984) "Kozjansko 1944", v: Celjski zbornik 1984, št. 19, Kulturna skupnost občine Celje, Celje, str. 31-63.