LJUDSKI GLAS. 7 v j Izhaja na mesec dvakrat. — Velja za celo leto ftliftV 3 gold., za pol lota gold. 1,50. — Vredništvo, oprav- • OlVY, mstvo: Gradišče st. 9. f V Ljubljani 24. aprila. Inserati: Petit-vrsta, ako se lkrat tiska 5 kr., žkrat ttt | -4 qq a 4 kr. in ako so Bkrat ali večkrat tiska 3 kr. —- Roko- III I I XXZL pisi se ne vračajo. Nefrank. in anom. pisma retour. Neopravičeno ščuvanje zoper vlado in c. kr. uradnike. Kratek pogled v naše socijalne razmere nas takoj pouči, da krivi nazori nekaterih mogotcev jako škodljivo vplivajo na večino ljudstva. Kakor kaka kužna bolezen razširjajo se taki krivi nazori med lahkovernim ljudstvom, katero se v svojih naravnih bolečinah, katere beda prouzro-čuje, prerado poslužuje strupenega zdravila, katerega mu ponujajo hudobni možje. To strupeno zdravilo, katero pa zmerom le lastno škodo onega prouzročuje, ki se ga poslužuje, je pa žalibog zdaj na dnevnem redu stoječe ščuvanje po časnikih in pri shodih zoper vlado in njene organe. So nekateri gospodje, ki nespametno ljudstvo pod krinko narodnosti in iz ljubezni do ljudstva napeljujejo k sovraštvu zoper vlado in c. kr. urade, če pa pride čas odgovornosti, se takoj za ljudstvo skrijejo in smejoči opazujejo nesrečne nasledke svojega rovanja. Iz zadnjega časa znani so nam dogodki, ko so nekateri taki brezvestni rogovileži javno poudarjali, da pravi ljudski prijatelji ne smejo z nobeno vlado biti, ker je vsaka vlada ljudstvu nasprotna, katera trpečim stanovom nehče pomagati, dalje da morajo obrtniki vlado in njene uradnike s svojimi davki vzdrževati i. t. d. Tudi nam so neposredno očitali, da nismo za ljudstvo vneti, ker smo z vlado in imenovali so nas ♦ klečeplazce*. No, naj nas »radikalci* to ali ono imenujejo, nam je malo mari, a kakor pravični ljudski prijatelji hočemo in moramo stvar nekoliko razjasniti, tem bolj, ker nas žalostni dogodki zadnjih dnij, ko so dve žrtvi tacih hujskačev v zapor odpeljali, učijo, da si nihče nemore z rovanjem zoper vladno moč česar pridobiti, pač si pa vsak tak nesrečnež svojo eksistenco za zmerom uniči. Nespametno in smešno je, ako hočejo naši oblaževalci, kateri večinoma spadajo k oni vrsti ljudij, kateri narod najbolj na beraško- palico spravljajo, ljudstvo hujskati zoper c. kr. uradnike in slepiti s tem, da jih le obrtniki in drugi davkoplačevalci redijo, med tem ko oni sami stradati morajo. UJa to pač smemo z isto pravico trditi, da obrtniki in drugi stanovi nobenega davka ne plačujejo in da edino le uradnik za nje davke odrajtuje in jih živi. Kako bi pač črevljar mogel živeti, ko ne bi tako sovražen uradnik škorenj pri njem naročil? Ne plača li uradnik davka za obrtnika s tem, da mu ta delo drago zaračuni, ne plača li uradnik hišnega davka s tem, da hišniku stanovanje plačuje, ne plača li uradnik užitninskega davka za krčmarja, od katerega vino kupuje, ne plača li uradnik kmetskega davka s tem, da poljske pridelke drago plačuje? Gotovo vzdržuje uradnik davkoplačevalce in ne oni njega, ker brez njega ne bi niti davkai plačevati, niti živeti ne mogli. Iz vsega je razvimjpvo, da en stan brez druzega živeti ne more in da uradnik nij samo steber države, temveč tudi steber davkoplačevalcev. Vrh tega plačuje pa uradnik od svojih dohodkov tudi dohodninski davek, kateri se z večjim odstotkom odmeri ko pri obrtnikih. Ne bodemo trdili, da ni časih uradnikova usoda boljša, ko kaeega druzega • stanu, a to je le redkokrat.i in če bi to tudi pri vseh uradnikih bilo, bilo bi po polnem opravičeno, ker uradnik sme tudi zahtevati bolje življenje kakor rokodelec, ker si je vsled svojih študij pridobil predpravico na boljše življenje. Kaj je neki vložil krojač v svoj obrt v primeri k uradniku? Nič in če je pričel z kakimi groši, gotovo bolje napreduje v življenji, kakor uradnik. Obrtnik si pridobi lahko premoženje, si zida hiše in preskrbi se za starost in po svoji smrti zapusti še svojcem denar. In uradnik? On se trpinči po štirideset let pri uradni mizi, rije po zaprašenih aktih in na stara leta, ko je uže po polnem vse moči državi žrtvoval, dobi pokojnino, katera ga komaj gladu reši, po njegovi smrti pa ničesar ne zapusti. To premislite prijatelji obrtniki, tudi to je velik davek, ako žrtvuje uradnik svoje duševne in telesne moči državi. Mi nismo nikakor zoper obrtnike in želimo jim kakor vsem stanovom najboljše napredovanje, a nikakor ne dopuščamo, da bi se oni pustili hujskati zoper uradnike. Kaj bi neki počeli vsi drugi stanovi brez vlade, brez uradnikov? Kdo jim bo njih imetje varoval, kdo jim osobno svobodo jamčil brez vlade, brez uradnikov? Poklali bi se med saboj kakor zverine in konec blaženega komunisma bi bil, da ne bi nihče mirno živeti mogel. Vsi narodi imajo in potrebujejo vlado, še celo divji Culukafri niso brez nje in mi, ki se štejemo med omikance, mi naj bi nasprotovali vladi? Kdor tako slabo seme med ljudstvo seje, je brezvesten človek, kateri naj večje zaničevanje zasluži, ker ubogo ljudstvo le zapeljuje in v nesrečo tira. Časniki, kateri drže s takimi spakami človeštva naj bi se takoj uničili in kmalu bil bi zopet mir v Avstriji. Vemo sicer prav dobro, da smo se vsled tega članka pri nekaterih naših obrtnikih zamerili, a našemu geslu zvesti, moramo zagovarjati vse stanove, toraj tudi uradniški stan, zoper katerega naši »radikalci* toliko ščuvajo. Mi smo zmerom očitno vse stanove zastopali in noben pameten človek nam nemore oporekati. da nismo resnice govorili. Naši članki govorijo razumljivo in kdor jih čita in razumeti hoče, mora nam priznati, da smo pravi ljudski prijatelji, dasi naša pisava ne ugaja nekaterim sehičnežem. Mi hočemo ljudstvo, katero naši mogotci le v nesrečo tirajo, poučevati in če tudi Zabavni det. Podonavski vtisi. (Nekoliko iz dnevnika iztrganih listov. Po Ed. Jelinku podaja i -(- a.) (Dalje.) Kakor hitro so pri Popoviču izvedeli, da prihajam »iz zlatnoga Praga*, pobahali so se hitro, da imajo v svojem zavodu tudi Čeha, ki se močno veseli svojih rojakov. Razumi se, da sem hitro šel obiskati rojaka od zada v skladišče. Ril je to mož, ki je se svojim previdnim obnašanjem in s pravim češkim rodoljubjem si pridobil spoštovanje vseh, tudi v krogih višje stoječih oseb novosadskih ter bil kot »mili brat Čeh* povsodi znan. — Le eno me je mučilo! Moj dragi rojak oskrboval je pri Popoviču nemški sortiment, kateri je zato zahteval vse njegove moči. In v resnici, vse okolu milega rojaka: miza, police, da tudi tla — bile so pre-napolnene od skladu nemških časopisov, pripravljenih ravno k razpošiljatvi, večji del po srbskih pokrajinah. Teh *Buch Jur Alle*, «Ueber Land und Meer» in druzih je bila toliko in tolikanj obetavna zaplava, da se pri pogledu na to težko odrečeš prepričanju, da Nemci tiskajo svoje kramarske časopise v resnici 'fur Alle». Žalostno obsežnost tč na prvi pogled nežna: ne okoliščine zapopadel sem čez nekoliko dnij, ko sem se poslovil z Novim Sadom ter se peljal dalje v družbi g. P., urednika izvrstnih »Ilustrovanih Novin* (srbskih) in moža tudi drugače velezaslužnega, dalje v Beli Grad. Njegova pot je bila takrat odločilna za Jusodo jedinega, dostojnega ilustrovanega srbskega lista. Vsled pomanjkanja naročnikov čutil se je primoranega iskati za list, vstanovljen za narodne interese in marno uredovan, v vladnih krogih podpore. Ali vkljub vsem stikom ni opravil P. v Belem Gradu nič in vrnil se brez vspeha v Novi Sad. Dandanes so te «llustrovane Novine* uže davno ne le izginile, marveč cel6 pozabljene. D&, na srliskej zemlji je vzel srbski list konec, a berilo «fur Alle» se razširja dalje. Toliko za to pot o tej milej nemščini. * * * Novosadske narodne razmere spominjale so me v več okoliščinah na Celovec, če tudi ni mogoče tajiti, da ima stolica avstrijskih Srbov primeroma več narodnega življa v sebi nego glavno mesto krasnega Gorotana. Kakor zgoraj, takd je tudi tukaj vsak najnedolžnejši popih narodnega gibanja že panslavistično veleizdajstvo, katero, če še ne zasluži baš šib, mora saj v ječo za vse žive dni. V pojasnilo tega je zadosti vzeti v spomin žalostno usodo Svetožara Miletiča. . . . Toliko več spoštovanja in občudovanja za-služuje toraj navdušeno narodno gibanje, ki se uže od zdavnaj v krogu navdušenih rodoljubov novosadskih razvija in gotovo veliko koristi k duševnemu ojačenju tega neposlednjega slovanskega plemena. Ne bom posebe spominjal vseh pripomočkov, s katerimi avstrijski Srbi svojo žilavost na tdk krasen način objavljajo, ne zmenim se niti o »Matici Srbski*, za katero ima zasluge tudi Šalarik; pač pa mi bodi dovoljeno se saj nekoliko zmeniti o znamenitem rodoljubu Antonu Hadžiču, katerega sem imel čast na svojem pohodu v Novi Sad osobno spoznati. Tonej Hadžič je po vsej Srbiji znan in ljubljen in ni ga morda med Srbi, zlasti avstrijskimi, moža bolj popularnega od njega. Poleg znamenite pisateljske delavnosti, ki je tako mnogostranska, odlikuje se Hadžič tudi z organizačnim talentom, malim narodom takč potrebnim. Njega dela prinašajo obrodo skoro vsem vrstam naroda, one so izdaten stružeč v vseh rečeh narodnega dvi-ženja. Uže 1. 1859 bil je Hadžič izvoljen za tajnika «Matice Srbske*, takrat se še nahajajoče v Pešti, a ko je ta bila premeščena v Novi Sad, preselil se je 1. 1864 tudi on v to novo središče Srbstva, kjer je jel tolikanj ognjenejše in gorkejše delovati za omiko svojega milega naroda. Tu ga tudi opažamo kot vnetega pisatelja, gojitelja gledališča, branilca naroda nasproti brezobzirnemu nobene hvale za to nimamo, zadosti nam vendar notranje prepričanje, da smo za ljudstvo po svojih močeh dovelj storili. Mesto da bi naši časniki in njih matadorji skupno v prid naroda in za državo delovali, ščuvajo stan zoper stan, narod zoper narod in konec vsega bo, da bode naš narod po polnem propal. Še enkrat torej ljudstvo nujno pozivljemo, naj se odpovč svojih zapeljivcev, ako noče prekmalu občutiti neizogibljive strašne nasledke svoje lahkovernosti. Ponavljamo zopet, da so vsi oni, ki so zoper vlado — državi nevarni ljudje. —k. Izvirni dopisi. Iz Loga pri Vrhniki. V tretji številki t„ 1. sem v Vašem listu pričel razpravljati o uzrokih vednega pomanjkanja delavnih močij na kmetih in danes hočem, kakor sem obljubil, v tej zadevi nadaljevati in nekatere nemerodajne nasvete za odpravo te neprilike staviti. Kakor glavni uzrok te neprilike navedel sem zadnjič to, da se naši odrasli otroci v tuje dežele podajajo, ne da bi se ozirali na obilo dela v domačiji. Temu bi se najlažje v okom prišlo, ako ne bi naši župani vsakemu dovolili potovanje,.iz domačije. Sicer obstoji postava, da mora župan vsakemu polnoletnemu fantu ali dekletu popotna pisma izročiti, a s tem ni rečeno, da za tuje dežele. Vsak občinski predstojnik naj bi prej dobro premislil, komu da dovoli potovanje v tuje dežele in če niso posebno tehtni uzroki za to, naj bi do-tičniku samo dovoljenje za potovanje v domači deželi izročil. Seveda je treba v takih slučajih sprevidnega župana, kateri spozna takoj, kaj je občini v korist, ali ne. Pa tacih županov imamo pri nas na kmetih le malo, kar smo pa mi občani sami krivi, ker se ne sporazumimo pravočasno, katerega hočemo županom izvoliti. V zadnjem trenutku morajo se volilci skupaj st,robiti in tisti postane župan, kdor se najbolj vriva in kdor volilcem za par poličev da. Mi kmetje smo uže taki, da se zmerom še pustimo slepiti in voditi , kar najbolj volitve v deželni ali državni zastop pričajo. Ako pridemo v Ljubljano, volimo tistega, katerega nam agenti najbolj priporočajo, ne da bi pomislili, da znamo sami svojega možaka, spretnega zastopnika, ki se bode na naše želje v resnici oziral, voliti. Ne samo doktorji, tudi kmečki možje znali bi dobre in koristne postave delati, ker pri njih nadomestuje domača pamet vso drugo teoretično pravoslovje. Naš deželni zastop nas uže mnogo, mnogo ctenarja stane, a niti enemu zastopniku se še ni misel vrinila, da bi se morala v olajšavo kmetskih bremen postava vpeljati, po kateri bi kmet saj delavce pri hiši imeti mogel. To bi bila postava-, katero bi mi -kaj veseli, pozdravili, kajti to nas najbolj tare, ako ne moremo dela nadaljevati. Prepovedalo naj bi se vsem občinskim fantom in dekletom potovanje od doma, ako nimajo posebno tehtnih uzrokov. Pa .opustimo to, ozirajmo 'se rajše na naše. ožje občinsko gospodarenje. Kakor vsaka kmetija razumnega gospodarja potrebuje, ako noče na kant priti, tako. treba občini previdnega predstojnika. Taki previdni župani bodo se gotovo zmerom trudili v prid občine in vs*e odpraviti skušali, kar je njim v škodo. V zadevah delavskih moči pa se bo gotovo vse na boljše obrnilo, ako bodo občinski predstojniki ljubljanske okolice z ljubljanskim mestnim županom skupno delovali in ako bo — kar bi pač prepotrebno bilo - — ljubljanski župan vse one potepuhe in barabe iz okolice, ki se zdaj brez dela po ljubljanskih ulicah mladini v pohujšanje, mestu pa v sramoto, klatijo, v svoje domačije odposlal. Policija ljubljanska naj bi vsacega, ki je brez potnega lista iz mesta odrinila in kmalu bo vse nadloge konec. Tudi ljubljanski samostani in drugi zavodi nebi smeli take brezdela^ zapuhle ljudi z hrano podpirati, kajti časi še niso tako slabi, da bi si zdrav človek nemogel živeža prislužiti. Toliko zopet za danes. Prihodnjič več. Čirtep. Iz Mostara, 6. aprila. Kakor marsikateri dopisnik, hočem tudi jaz danes z vremenom pričeti. Tukaj imamo uže poletje, solnčni žarki močno razgrevajo zemljo in skoraj je uže ona vročina postala, katera nas v naših krajih večji del leta nadleguje. Na polji in v vrtovih je uže vse zeleno in kmalu bode vse zorelo. Zelišča imamo mnogo in sadno drevje je, kolikor ni že odcvetelo, v polnem cvetji. Visok prah leži na naših cestah in komaj pričakujemo dežja, da bi zrak nekoliko ohladil. V tem času pričelo se je zopet potovanje delavcev iz tujih dežel v naše kraje, da si pri nas kaj zaslužijo. Nenavadno veliko število jih je pa letos priromalo, ker se je razširila novica, da bodo železnico od Met ko vi ča v Hercegovino zidali. Večina delavcev obstoji iz Kranjcev in Hrovatov, sicer je istina, da bode mnogo dela pri /zidanji nove železnice, a za vse ga ni dovelj in marsikateri delavec stoji zdaj tu brez dela, pa tudi brez — novcev. On ne more ni naprej, ni nazaj. Namenil sem se, to v »Ljudski Glas* poročati, da se bodo vedeli moji rojaki ravnati, kajti zdaj v Bosni ali Ercegovim delo dobiti, je sila težko, ker je premnogo delavcev sem prišlo. Toraj,'kranjski in tudi drugi delavci, ostanite doma, kajti v »Novi Avstriji* je za delavce pšenica uže požeta. Prepričajte se in zagotovite si zaslužka, predenj se na pot podate, ker mnogi so le čas,'denar in zdravje pri nas potratili. Ministerstvo je zdaj vredenje penzij bosniš-kih in ercegovinskih uradnikov in njihovih soprog v roke vzelo. Postali bodo vsi delinitivni, kar je tudi prav, ker vsi enega cesarja služijo, kateri vsem svojim uradnikom penzije dovoljuje. Da bi stvar le kmalu rešili! S ... . Domače zadeve. — (Preblago srce našega cesarja) pokazalo se je zopet o priliki smrti njegovega starega služabnika Kundrata. Novica o smrti zvestega služabnika ga je jako osupnila in takoj se je podal k smrtni postelji. Bridke solze polile so rahločutnega vladarja pri pogledu mrliča in obrnivši se k Kundratovi družini je rekel: »Zgubili ste nenadomestljivega očeta in jaz nenadomestljivega služabnika. Za dostojen pogreb bodem jaz skrbel ravno tako, kakor za ostalo družino ranjcega, katera naj do svoje smrti ostane v mojem gradu*. Solze srčne zahvale udrle so se iz očij vseh navzočih, na cesarjevem lici se je pa tudi zasvetil biser iz usmiljenega očesa. — (Dopolnilne volitvev mestni zastop ljubljanski) vršile so se minoledni precej mirno, dasi so «radikalci« brez vse potrebe močno agitirali. Izvoljeni so bili v III. razredu gospodje: Ig. Valentinčič z 77, .1. Geba z 76, Sr. N o 11 i z 76, Počivalnik v. 72 in Hkrbinec z 64 glasovi. V drugem razredu izvoljeni so pa gg.: A. Ledenik z 192, dr. Ivan Tavčar z 132 in Janez Gogola z 126 glasovi. Gospod profesor nasilju in konči kot urednika »Srbskih Letopisov*. Vsega, kar bi le k oživljenju narodnih močij služilo, se je vdeležil, ne izogibaje se ničemur! Dolgo časa je bil Hadžič tajnik in urednik Matice, bil mestni odbornik, vodil gledišče, bil predsednik omladinskega odbora in pevskega zbora, urednik »Mlade Srbije* i. t. d., i. t. d. Delavnosti Hadžičevi mnogo pomaga tudi velika izobraženost; vlada z mnogimi jeziki: angleškim, francoskim, madjarskim, nemškim in vsemi slovanskimi. Kot oseba je Hadžič nenavadno simpatičen. Njegova prijaznost, postrežljivost in nesebičnost ne pozna meje. Vse to pa kinča čista rodoljubna dostojnost. S kratka, Hadžič je celi mož in celi Srb in kdor ga je spoznal, temu ne pride tako kmalu iz spomina. Od drugih oseb sem poznal v Novem Sadu bližje še pisatelja S. Popoviča in urednika dr. Ilija Ognjanoviča. Svojo odkritosrčno prijateljstvo k Cehom so uže vsi večkrat v dejanji pokazali. Pred Beli Grad, k avstrijskemu Zemunu, glasovitej zamejnej straži, ki je bila vsem napad-nikom hujši od pekla, dospel je naš parnik v kratkem pred polunočjo. Prespavši izvrstno v ka- juti, pozdravljal sem v '»"*• - ■M i. i • n,T ■aa sol? Pogled na mesto je velekrasen; od neštevilnih slik, raztrošenih po raznih ilustriranih tiskopisih ni nobeden dostojen prednesti njegovo pravo podobo. Iz mogočne Donave se dviga ponosno belo mesto, hranjeno važno z močnim zidom prve srbske trdnjave. Na skalah, kakor pri pragu nove države, stoji trdnjava na straži mirno in važno; po dnevi in po noči bedi tu znatno služabništvo pri kanonih. Niso še daleč časi, ko so ljudje bojevali v Beli tirad «študirat» turške posebnosti. Vsaj tam je bilo primeroma najvgodnejše pogledati v obraz Mohamedovim sinovom, sniti se z Kalemegdanoin in Dorčolom, približati se haremu, opreti se ob minarete in džamije, dati sijati na-se žar polu-meseca in pokloniti se vsevladajočemu pašetu, ali razvedriti se vsaj nad rudečimi fesovi in kri-žovanjem turških nog. Toda v teku kratkih let spreminilo se je mnogo in kar je bilo še včeraj, ni zapustilo danes skoraj sledu za seboj in kdor se ne podviza, temu Beli Grad od svoje davne turčine ne bo vstanu podati druzega nego turško — kavo. Do spomladi 1. 1867 teptale so poganske noge srbsko travo, ftošel pa je dan nove zarije in narod oproščen najstrašnejšega jarma dvignil je junaško svoje čelo. 6. aprila 1867 1- ob 10. uri predpoldan bil je prečitan na belgradskej trdnjavi na Kale-’ ’• - n trnov u i man. i. osKamti helegraaski mulKdi? ftfea pasa je oddal ključe ir, s 'fe* i,- bil za zmiraj konec storjen turškej vladi v Srbiji Pobledil je polurnesec in — veselo je zaplapolala nad Kalemegdanoin srbska zastava. Od teh časov spreminilo se je v celej Srbiji, zlasti v Belem Gradu, premnogo. Z odhodom Turkov ojačalo se je Srbstvo. In danes? Oj danes! Ošabni sedež pašov spreminil se je v dostojen stan srbskega poveljnika, turški mirodvor in celi Kalemegdan v prekrasen park, grobi poganov v cvetoče grede, nad katerimi srbska omladina veselo kakor prosti ptiček prepeva domače srbske pesni. Kam so prešli številni minareti in džamije? Propadli so! Le eden minaret še štrli proti nebu — otožno in samotno. Tudi džamijo (turško cerkev) sem ogledal, toda v močno bednem stanu! Krilo, kjer so se nekdaj Mahomedje učili sovražiti »djaure*, v katerem so oznanovali v svojem koranu, da ni greh Srba (kristijana) mučiti — je povsem izgubilo svoj prvotni pomen. Džamija ta je dandanes plinarna srbskega narodnega gledišča. In Dorčol, ta nekdaj glasovila turška ječa? Dandanes je ona zgolj bivališče bede, holotov in španjskih židov. Peščica barak turške »ornamiteke* dela prostor polagoma regularnim planom belo-gradskih inženirjev in gotovo ni daleč doba, ko se o teh prostorih poreče: To je bil Dorčol tur- eiho fiuklje, dasi nij kandidiral, dobil je 123 glasov, torej je propal s samo tremi glasi. Danes je bila pa volitev I. razreda. Izvoljeni so gg. Fortuna, kije dobil 114 glasov, vitez dr. Bleiweis Trste-niški 117, Petričič 111 in Peterca 94 glasov, (iosp. profesor in urednik Fr. Šuklje dobil je 16 glasov, dasi tudi v tem razredu nij kandidiral. — (Dvarazredno dekliško šolo) bodo na Vrhniki vpeljali, ljudsko šolo v Šentvidu bodo pa razširili. To je c. kr. deželni šolski svet v svoji seji dne 17. t. m. sklenil. — (Čebelarsko razstavo) napravili bodo v Lescah meseca avgusta t. 1. in pri tej priliki bodo naši gorenjski čebelarji uzidali kamenito pločo v rojstno hišo prvega slovenskega čebelarja Janše.* želeli je, da bi se vsi čebelarski prijatelji udeležili te svečanosti. Gorenjci pa res v zadnjem času dobro napredujejo! Slava! — (Delavsko podporno društvo v Trstu) priredilo je pretečeno nedeljo velik koncert v zgorenjej dvorani «Monte verde». Udeležilo se je mnogo društvenikov in drugih povabljenih. Društveni udje izročili so svojemu predsedniku zlato spomensko svetinjo. Veselica končala se je v veselje vseh navzočih. — ‘(Obrtna šola v Kropi in Kamni (iorici.) Kar smo zmerom želeli in med vsemi časniki prvi nujno priporočali, se bode vendar izpolnilo, ker Kropčani in sosedni gorenjski trpini dobijo obrtno šolo. Tedni mudil seje c.kr. sek-cijski svetnik gosp. pl. Hauffe v teh krajih, kjer visoka vlada obrtno šolo za železno industrijo vpeljati hoče. Za domačo industrijo velezaslužna gospoda Karol Luckmann in ces. svetnik Ivan Murnik potovala sta z g. pl.Hauffe-jem. Iz srca čestitamo našim gorenjskim žrebljarjem k temu napredku in zelo nas veseli, da naši nasveti ne padaja na nerodovitna tla. — (Novo pevsko društvo) ustanovili so v Jesenicah na Gorenjskem pod vodstvom gosp. Majer-ja. Pevci so sestavljeni iz fužinskih kna-pov. Kakor se nam poroča, novo društvo vrlo dobro napreduje in nadejali se je, da bode to društvo prav kmalu veselo življenje v Jesenice prineslo. — (»Narodni dom* v pravem smislu besede) sezidali so v Gorjah pri Bledu na Gorenjskem. V tej novo zidani hiši zedinjeno bo prijetno z koristnim, kajti v pritličji imelo bode ljudstvo svoje pribežališče v zimskem in tudi poletnem času pri slabem vremenu, ker, kakor znano, ondotnih krajev prebivalci iz daljave k maši hodijo, v zgorenjih sobah bo pa bralno in pevsko društvo. Take «narodne dome» naj bi v naši deželi v vseh večjih krajih zidali in vsak bode rad kaj v ta namen žrtvoval, ker taki zavodi so koristni. Poročevalec tega nam ob enem tudi naznanja, da so ondotni pevci kaj dobro izučeni in se nahajajo med njimi izvrstni glasovi. — (Električna razsvitljava) vpeljala se bode v Postojinski Jami. Ministerstvo dovolilo je v ta namen 14000 gold. — (Katoliško društvo) napravi v nedeljo 27. t. m. v svojih prostorih v dr. Ahačičevej hiši št. 13 na Starem trgu tombolo. Začetek ob polu šestih zvečer. K obilnej udeležbi vabi odbor. — (Restavracija ljubljanske Čitalnice) preide prihodnje dni zopet v druge roke, kar nam priča, da nobeden krčmar tam odebeliti nemore, ker ga naši «Narodovci» prav slabo podpirajo. — (Velikanski manever) bode, kakor sc nam poroča, na Gorenjskem meseca septembra t. 1. To je gotovo ugodno za naše vrle Gorenjce, ker, kamor vojak pride, tam tudi denar pusti. — (Važno za posestnike ljubljanske okolice.) Zadnje tri dni t. m., to je 28. 29. in 30. aprila, sprejemal bode c. kr. nadzemljemerec * Kakor nam prijatelj našega lista poroča, razkrili bodo 17. avgusta t. m. to pločo. Uredn. k gosp. Henrik Czerny v svojem uradu na cesarja Jožefa trgu (v stari hranilnici) vsa naznanila tikajoča se spremembe v osebi davkoplačevalčevej, v stvari zadavkanja in razdelitve zemljišča. Kdor ima torej kaj naznaniti, naj se v Ljubljano napoti, ker zdaj je čas zato.' Sicer bodejo pa vsi zemljemerci v našej deželi v teku meseca maja pričeli s svojimi zvunanjimi deli. Kdaj pridejo v eno ali drugo občino, naznanilo se bo pravočasno. — (Nedostojno je), ako se možki lepemu spolu, posebno pri slabem vremenu, nehčejo umakniti, a še nedostojnejše pa je, da se, kakor se to na tržnih dnevih kaj rado pripeti, naše jezične babe se svojimi torbami in jerbasi na cesti vstavljajo in časih po pol tire pomenkujejo, ne da bi pomislile, da se vsled tega drugim ljudem, ki za svojim poslom hitijo, pasaža zapira. Pri deževnem vremenu pomnožujejo pa to gnječo še marele. Take neomikane babe trebalo bi časih kar v blato postaviti, kjer znajo stati, kolikor časa jim drago. — (Grda navada), katero smo uže lansko leto v našem listu grajali, pričenja se zopet pri mnogih ljubljanskih hišinjah. Te raztepavajo namreč ogrinjale, prte i. t. d. čez okna ter pasante mimo tacih hiš časih z prahom obsipavajo. To slabo navado naj bi gospodarji vendar svojim služkinjam prepovedali, tem bolj, ker je pri vsakej hiši za taka dela pripraven kraj. — (Ilazobešanje mesa pred mesnicami) je v marsikaterih slučajih, posebno pa v ozkih ulicah, jako neprilično, ker si mimogredoči čestokrat svojo obleko s tem poškodujejo, da se razobešenega mesa dotikajo, kaj* se najlažje o zimskem času ali [tri slabem vremenu pripeti. Tudi za meso ni posebno dobro, da ga solnčni žarki ogrevajo ali pa muhe oskrunjajo. Prosimo torej naše gospode mesarje v imenu ljubljanskega prebivalstva, da razobešanje mesa kolikor toliko opuste. — (Zopet pritožba zoper železniške k o n d u k t d r j e.) Uže v 5. številki našega lista smo na prošnjo nekega rodoljuba objavili, da imajo kondukterji nekak patent na puf. Danes se nam pa zopet, poroča, da nekteri kondukterji uže z namenom, denarja nikdar upniku povrniti, dolgove delajo, ker dobro znajo, da jim nihče blizo nemore. Pohištvo izročajo svojim ženam, plača se pa nemore z prepovedoin obložiti, toraj je vsak upnik le od poštenosti dolžnikove odvisen in si mora v srečo šteti, ako mu ta blagovoli plačati. Marsikateri bo rekel, naj pa nihče kondukterjem pri tacih razmerah ne upa, a kaj ve naš obrtnik ali trgovec o tem patentu na — puf. Železniška ravnateljstva naj bi torej skrbela, da bi njim podložni kondukterji dolgove morali poplačati. — (Ljubljanskim kleparjem) preti velika konkurenca, ker je zopet nov kleparsk mojster delarnico otvoril. Mnogo se zdaj govori o kleparskem delu, kar je tudi umevno, ker je zdaj saizona za to. Da bode pa p. n. občinstvo znalo, kateri klepar najcenejše in res izvrstno delo izgotovlja, priporočamo gospoda kleparja Josip Stadlerja v Ljubljani na Bregu. Mi sicer nismo v tej zadevi strokovnjaki, toraj ga tudi nemoremo iz lastnega prepričanja priporočati, a kar je splošno mnenje, zna se tudi objaviti. Drobtinice. — (Oproščenje davka.) Skupno ministerstvo dovolilo je davčno prostost za deset let glede onih novozidanih poslopij, ki so se od leta 1880 v Sarajevem in v Mostaru napravila ali se bodo do leta 1894 napravila. Večja poslopja so petnajst let davka prosta. Želeti je, da bi ta izdatna olajšava pomnožila veselje k zidanji novih stavb. — (Pobožna princesinja.) Kakor se je minule dni brzojavilo, umrla je v Carigradu teta khediva, princesinja Zeineb Hanum, ter zapustila več nego dvajset milijonov goldinarjev, katere sta sveti mesti Mekka in Medina podedo- vali. Princesinja je pred smrtjo zaukazala, da se mora v omenjenih mestih neprenehoma za njen dušni blagor moliti. — (Srbske železnice) se kaj marljivo zidajo. Zidarska dela na Savi med Belim Gradom in Zemunom so skoraj dokončana. Na cesti Bel-Grad-Vranja dela 6400 delavcev. Za v mesecu prosincu tega leta dokončana dela plačala je vlada 2,137 669 goldinarjev. — (Triletni morilec.) Na Ogerskem umoril je trileten deček svojega šestmesečnega bratca, zoper katerega je veliko jezo imel. 0 velikonočnih praznikih pustila je mali otroka sama doma in ko se domov vrne, ji starejši sinko z veseljem naznani, da je svojega bratca zadavil. — (Konec nesrečne ljubezni.) VKlausen-burgu usmrtila sta se nek K er ek e s in njegova ljubica Fodor, ker zadnje slariši niso hoteli dovoliti zveze med zaljubljenima. — (Nova moda.) V Parizu vpeljali so gospodje v salone rudeče frake, ker so črni po njihovem mnenji prenavadni postali, ker jih uže vsak natakar nosi. Angleški časniki novo modo jako odobravajo. — (Oče vstrelil svojega sina.) V Slatini vstrelil je nek Magjarovič svojega sina Naca. Slednji bil je v velikej potrebi, ker ga je oče vsled svojega malomarnega življenja od doma zapodil. Ko sin zopet domov pride in očeta pomoči prosi, poprime ta na steni visečo nabilo puško ter jo sproži proti svojemu sinu, kateri se takoj mrtev na tla zgrudi. Očeta so v zapor dejali. — (Hugo Schenka in Schlossareka) obesli so predvčerajšnjem zjutraj ob 7. uri. Schlos-sarek je bil ves potrt; zadnje njegove besede bile so: »Odpustite mi moja hudodelstva! Odpustite! Prokleti Hugo Schenk*! Smrtni boj trajal je osem minut. Hugo Schenk stopil je smehljaje pod vislice; tri minule boril seje s smrtjo. »Pozdravite mi mojo ženo!» bile so njegove zadnje besede. Ob 7. uri 20 minut bilo je vse procedure konec. Bazen uradnih funkcijonarjev bilo je kacih 200 oseb navzočih. Ob pol 9. uri položili so mrliča v leseni rakvi in jih v mrtvašnico odpeljali, kjer jih bodo obducirali. — (Konfiskacija steklenic.) Na Ogerskem so zaplenili nad 500 steklenic v nekej gostilni. ker niso bile postavno zaznamovane. — (Pri igri umrl je v Beču) nek krojač z imenom Lipšič. Umrli je že dalj časa sreče pri kvartanji iskal in zanemarjal je vsled tega svoj obrt in družino. Minole dni kvarlal je zopet v kavarni, a naenkrat, mu kvarl.e iz rok padejo in mrtev se zgrudi na tla. Zadel ga je mrtvoud. Listnica uredništva. Gospod P. M. v Arlici: Prosimo, ako je mogoče, par dni poprej, ker nam je s to številko vse Vaše gradivo pošlo. Listnico Vašo sprejeli, hvala! Zaradi besednjaka se le na nas obrnite, vsaj bi Vam pri drugačih razmerah pač več storili za Vašo res veliko prijateljstvo. Pa bo uže llog dal! Zdravi! — Gosp. M. K. v P.: Mogoče, zadeve so nam premalo znane. — Gosp. R. S. v K.: Le pošljite, radi priobčimo, ako ni zoper naš program. — Gosp. dopisniku iz Črnomlja: Za danes prekasno, sicer nam pa nič kaj ne ugaja. Pišite kaj druzega, ker se ne mešamo radi v Vaše volitve. Želimo srečen izid! Z Rogom! rr7'rrrmrrFrriTrrrrrrrrrrrrrmTr?i?T7'-rrrrrrrrT' »THE GRESHANI“ zavarovalni zavod za življenje v Londonu. Ravnateljstvo za Avstrijo: Vuniij, Glzele cesta št. I, v lastncj hiši zavarovalnico. Ravnateljstvo za Ogersko: Budimpešt, Frnn Jožefov trg št. v lastnej hiši zavarovalnico, lmotjo zavarovalnico. . . ... frk 83 780016 90 Lotili dohodki glode zavarovflhiine in obrosti z dn6 30. juni/° 1883 Izplačalo so je dotični'11 zayaro-vancem od prvega d«lovanja zavoda '1848) več -*0 • ■ • V zadnjih dvauajs^Jim08eC1!; °o'a" silo so j0no>orscli) olje najboljše vrste, izborno zoper bramore, pljučnico, kožne izpustke in bez-gavim otekline. 1 steklenica 60 kr. Salicilna ustna voda, najboljše za ohranjenje zob ter zobnega mesa in takoj odpravi smradljivo sapo iz ust. 1 steklenica 50 kr. Kri čistilne kroglice, c. kr. priv., ne smele bi se v nijednem gospodinjstvu pogrešati in so se uže tisučkrat sijajno osvedočile pri zabasanji človeškega lelesa, glavobolu, otrpnenih; udih, skaženem želodcu, jetrnih in obistnih boleznih, v škatuljah k 21 kr. jeden zavoj s 6. škatuljami 1 gold. 5 kr. Razpošilja se le jeden zavoj. Naročila iz dežele izvrše se tekoj v lekarni pri »Samorogu'' Jul. pl. TRNKOCZV-ja na Mestnem trgu v Ljubljani. Zahvala in priporočilo. Udano podpisani zahvaljuje se p. n. občinstvu za njemu do zdaj izkazano zaupanje ter priporoča za saizono svojo bogato zalogo solnčnikov za gospe in gospode v izredno lepej in različnej izberi, priprosto in najelegantnejše upravljene, potem dežnike v bogatej izberi, vsake velikosti, barve in snovi, kakor: bombaž, alpaka, klot, pol-svila, svila, double-face-svila, gladke in z notranjim robom, gumi itd. z elegantnimi palicami po najnižjej ceni. Posebno se priporočajo dežniki in pa solnčniki za gospode s praktičnim, tako naglo priljubljenim patent-paragon-avtomat-stojalom. Nouveautes v dežnikih: samootvorni, samozaporni, v kovčegu shranljivi, s palico od titanija ali pa z zlatim stojalom so v lepej množini na izber. Dežniki se kaj naglo na novo prevlačijo in popravljajo ter naročila z dežele, tudi na posamezne dežnike, zvršujeje se točno po volji naročnika s poštnim povzetjem. Prekupcem stoje na razpolaganje obširni cenilniki brezplačno. L fabrilcarkt dežnllco-v in solnčniJsco-v v Ljubljani, Mestni trg št. 15. l H. Hauptmann v poslopji bogoslovnice v Ljubljani priporoča svoje do sedaj kot najboljše priznane oljnate barve, Arneže in lake m prevzame vsa pleskarska dela pri novih stavbah po najni^jih cenah.