Koliko moči do naladosti ima zgodnje soznanje lepozuanstva, in kakšne dolžuosti izvirajo iz tega za odgojitelja in jezikoslovnega nčenika. (Dalje.) Kakor branje koristno pripomore, da izrazujemo svoje misli pismeno in ustmeno, ravno tako je pa tudi zelo pospešno za pravopisje. Za pravopisje je vaja perva in poglavitna reč. S tim da mnogo bpremo, si vtisnemo prave podobe bpsed in se jih naučimo prav pisati. Ženske se zeld rade pregreše zoper pravopisje, ker sc premalo vadijo; ktere pa veliko romanov berd, pa večidel pravilnpjše pišejo. Tako je sploh. Branje tedaj korisli mladosti, da se ložeje in brez navadnih vodil nauči pravopisja. Tudi je mogoče, da branje lepoznanskih spisov mladosti tudi drugače koristi. Sicer te koristi niso tako splošne, kakor ravno popred naštete, ampak se ravnajo po osebnosti, t. j. takšne ljudi, ki imajo takšne dušne zmožnosti, doletijo te korisli. Dandanašnji svet tirja, da človek od vsake reči vo kaj povedati. Obrajtan je tisti, ki zna povesti prav živo in iskreno pripovedovati. To pa zgovoren bedak bolje zna, kakor človek, ki premišljuje. V romanih je pa od vsake reči nekaj. Tain je zgodovina, tu zemljopisje, tam zopet modroslovje ; in ne more drugače biti, nekaj že ostane. V romanih je zgodovina. Ali večidel pri vseli rouianih je zgodovina le zavoljo romana, in pisatelj zgodovinsko resnico po svoje preobrača, prenareja iu pači, kakor se mu ravno prileže; zgodovinske osebe so potem vse drugačne, kakor je resnično; čuda, da se mertvi po grobeh ne vzdigujejo. Xaj bo že kakor hoče, zgodovinski roman je silno mikaven, ker izmišljeno reč s plajšem resnice pogerne , in zato ga ludi tako radi berd. Pa tudi do mladosti ima veliko moči; inarsikteri zavoljo tega veselje do zgodovine dobi, ker živa podoba se serca mladih Jjudi veliko bolj prime, kakor časoslovski odloraki, v kterih je pervi nauk. Ravno tako je z romani, v 2 * kterih se popisujejo ptuje šege in navade. Vtegnejo namreč veselje do vednost obuditi, in marsikteri reči kaj pripomoči. Xe da se tajiti, da zgodnje branje more talent #) zbuditi in zaberniti. Skoraj vsi imenitni pesniki so zgodaj začeli brati, ne le to, kar so stari pisali, tpmuč posebno dela svojega časa. Kar so v mladosti sanjali, ali kar so le nekako čulili, doveršili so pozneje. Kakor zidarski ninetnik poslopje, preden ga stavi, v svojem duhu ima, tako nosiino stavbo našega življenja že poprej v sanjah mladosti, in sanjač razloči se od velikega moža le v tem, da nima moči in sreče izpeljati tega, kar si je v duhu predstavljal. V tem obziru more zgodnje branje marsikaj dobrega zbuditi. Vidimo tedaj, da zgodnje branje in soznanje z lepoznanstvom djansko koristi, ali pa koristiti niore; poglejtno pa še, kako takšno branje velikrat škoduje in lepo dušo mladega človeka otamnuje. Naj popred poglejmo, kakšno uioč ima branje romanov in takšnih spisov do naše mladosti, kar zadeva nravo. Veljavni možje so večkrat holli terditi, da branje romanov v zadevi nrave kaj malega škoduje in da se več pripoveduje, kakor je res. Akoravno kdo kaj takšnega sam od sebe terditi more, pa vendar sploh ne velja in tudi ni res. Od posameznega more kaj takega veljati. Veliko prpmore tukaj domača izreja, še več pa osebnost posameznega človeka. Nekterim, ki so od začetka romane kar požirali, gnjusijo se jim poznpje tako, da bi jih nihče ne pripravil, da bi jih zopet brali. XTepopačene otroke, t. j. take, ki so izrejeni v tihi domači hiši, ki ne poznajo sveta in njegovih razvad, ki imajo pri bogaboječih starših Iep izgled, ne bode tako branjeravno škodIjivo vnemalo. Za tistega pa, ki je svojo pervo nedolžnost zgubil, in ki si prizadeva izduhtati reč/, ktere sramožljivost pokriva, so take bukve tako škodljive kakor ogenj v streho. Koliko jih je že pervi greh pri branju romanov storilo, ker sedaj preklinjajo tisto uro, ko so bili tako nesrečni in roman v roke dobili. Kako lahko se v naših časih otroške serca pokvarijo! In ker se v romanih nečista pregreha tako brez ovinka in naravnost pripoveduje in še hvali zraven, ali se je potem •) nTalent" ni slovenska, ne nemska beseda; ako jo sme rabiti Nemec, zakaj pa mi ne? vi». čuditi, ako se pri nedolžnem nečisti ogenj vname, od kterega sc ne ve, kdaj bo ugasnil. Pohujšanje sicer mora priti, ali gorje človeku, po kterem pride. In dalj čas*a, ko mladost ne pozna razločnih skrivnost, boljše je za njo, bolj se druge dušne moči razvijajo, ker je domišljija čista in nodolžna. Take bukve pa mladost ložeje dobi v roke, kakor si človek misliti more, in od vseh takih spisov, ki niso spisani s čistim sraniožljivim peresom, se more terditi, da niladino pačijo. Mračno je toliko bolj vabljivo in se toliko globokeje duha prime, kolikor zunanje okoliščine jasne, kar se je na tihem kuhalo, in poželjivosti, ki v človeku spi, se nevarna pot pokaže. Slovenska muza je bila, hvala Bogu! do sedaj sramožljiva, da bi le tudi za naprej takšna ostala! Ali čuditi se inoremo, da že skoro vsaka novela v nekterih naših časnikib mora osoljena biti s tisto rečjo, kar pesniki imenujejo čisto ljubezen; keršanska nravapa take dela drugače imenuje; ne vemalije Ijudski okus tako popacen, da se zdi zanimivo in zabavnato, kar ni s slastjo mesene ijubezni postrupeno, ali pa pisatelji drugega pisati ne znajo kakor od mesene Ijubezni. Za nauk iz takili novel se pač malokdo zmeni, ker zadej prikima, potem ko je že vse drugo porabljeno, in se trudni duh za nič ne zmeni. Predinet novel naj bi se jemal iz domačega življenja, in nameisto tiste mesene ljubezni, ki mlade ljudi malokdaj osreči, naj bi se rajše opisovala druga ljubezen — Ijubezen staršev do otrok, prijatlov nied sabo i. t. d. Menim, da je takšna ljubezen vendar toliko vredna kakor tisto, kar pesnik imenuje čisto (T), sveto (l) Ijubezen. Mladi Ijudje prebiravši novele morajo poslednjič inisliti, da niora vsak mladeneč zaljubljen biti, in da ni lepšpga in goršpga prednieta za pesmi in novele, kakor telesna ljubezen. Greh pa ostane grcli, akoravno bi ga ves svet drugače iinenoval. Oslepljeno Ijudstvo pa ne spozna, da pisatelji zato pišejo, ker jili plačiijejo, nesrainne reči pa zato natiskujejo, da ložeje svojo šaro poprodajo. Vsak večji dunajski list inia v svojem lepoznanskem delu kakšen roman, se ve da ne keršanskega. Berzdaj svojo domišljijo in gospoduj čez njo, namesto , da bi ona gospodovala, in zaperl si vrata grehu. Živa domišljija človeku reč/, po kterih hrepeni, lepše in prijetnise dela, kakor so v resnici, in to nas omami, da ne prevdarimo nasledkov izvirajočih iz naših djanj, da ne ravnamo po zapovedih vere. Ker pa prezgodnje branje lepoznanskih spisov domišljijo prav živo razdražuje, pamet pa zanemarja, ocitno je tedaj, da se niladost, ki prezgodaj bere take spise, ložeje da zapcljati. Kaj pa škoduje roman kar versko prcpričanje zadeva? V romanu se pisatelju naj lepša prilika ponuja, da samega sebe pokaže, kakšen je. Xi ji misli tako neslane, da bi je tam kteri sebi ne podtaknil. Iz tega namena izvolijo si pisatelji romane, da ložeje svetu pokažejo, kaj da mislijo in kakšni da so. Ker je pa vera naj svetejše, kar zamore ubogega človeka navduševati, je pač naravno in v romanu neogibljivo potrebno, da se večkrat v misel vzauie in pretresuje. Posebno se to lahko zgodi pri liistoričnili romanili. Kolikor bolj viharni so časi, kolikor bolj se verske stranke razločujejo, toliko več verskega blaga donašajo romani in se za svojo stranko potegujejo. Ko bi bili tedaj romani v keršanskem duhu spisani, bi gotovo mladega čioveka, po keršansko izrejenega v veri poterdili. Kaj pa če niso ? Ali bo mlad, neskušen človek spoznal zvijačo svojega sovražnika, ki ga hoče pripraviti ob naj dražje blago — ob vero? lepe besede se bodo njegovega serca prijele , zbujena domišljija bode pa jim pot pripravljala. Vnemarnost (jndiffereiitisnnis) je skoraj naj manjši zleg, ki izvira iz takega branja. Ta vnemarnost se pa kaj lahko spreverže v popolnoma nejevero, kar vsak lahko razume. Ako tedaj branje lepoznanstva človeku vzame naj boljšo pomoč na zemeljskem popotovanju, ako ga časno in večno ncsrečnega storiti more, njemu pa malokdaj more to nadonicstiti. Sploh se more terditi, da takšno branje zmanjšuje dusno krepost; namesto nje nastopuje melikužna oniahljivost. Duli premišljuje igrače razbujene domišljije; navadi se premišljevali priljubljene reči, in tako zgubi vso spretnost in izvirnost, kcr mehkega serca se vse prime, kar romani donašajo. XTaj bolj škodljivo je, da mladost bere brez namena zato, da le bere. Dušne moči, ki bi imele obernjene biti na branje, je že roman vse zase porabil in potrosil. Mladeneč je dušno in telesno zdelan, kar ne more drugače biti, ker je bila domišljija posebno izbujena. Mladi ljudje, ki berd zgodaj lepoznanstvo brez pravega napeljevanja, bodo sc slabeje učili od drugih, ker manjka jiiu potrebne paznosti in sposobnosti. Kdor si je želodec popačil s sladkarijami in lizarijanii, dišala mu ne bo domača hrana; kdor se je pa navadil sa- njati pri lepoznanskili spisih, ne bo se rad učil resnobne reči. To je pa toliko bolj treba pomisliti, kpr branje takih bukev naraste v slrast, ktera je toliko večja, kolikor bolj se jistreže. Terdili snio, da romanov gladovni se nianj nauči, kakor drugi, in to hočemo še bolj na tanko razložiti, dasiravno smo že dosti od lega govorili. tnaije frib)