Rado Zakonjšek: Božic dkeh miadiSi Ijudi Tine se je vrnil v pisarno, ko ugleda na mizi zavitek. — »Le kdo bi to poslal?« — Za korak je stopil nazaj, ko je spoznal pisavo. »Marija!« je šepnil polglasno. Ni se dotaknil zavitka. Začel je hoditi po sobi. Dolgo je tako hodil sem in tja, v duši pa mu je plalo razburjenje ter se večalo bolj in bolj. Mislil je, da je že popolnoma zavrgel vsako misel nanjo, zdaj je pa spoznal, da je upal vse do sem, ko je ugledal ta zavitek. Upal je, dasi sam ni vedel za to. Ni si maral tega priznati, hotel je zatreti spomine, odganjal je misli nanjo, hotel zatreti upanje, ki je še in še klilo v duši kot skušajo jeseni zadnji ostanki trave kljubovati mrzli slani, dokler še teh ne ugonobi njen strupeni mraz. Pisal ji je in se ji odpovedal. Dve leti je upal, da se bo ogrela zanj in ga vzljubila, a zaman. Ne bi še storil tega, pa je opazil, da je postala hladna proti njemu. »Kaj, če ljubi koga drugega? In aem jaz samo napoti?« To vprašanje je vrtalo v njem dan na dan in vedno bolj živo kljuvalo v srcu. »Ali naj se ji še vsiljujem, če me ne Ijubi?« »Ne!« je rekel odločno in naredil konec svojim lepim sanjam ter se odpovedal upanju in ljubezni. Ne, ljubezni, te ni hotel, kaj hotel — mogel ni končati. Ljubezen se nikoli ne konča. Če je od Boga, je v srcu večna kakor duša. Ljubezen, ki so jo ustvarile samo lepe oči in zal obraz, te ni treba zatirati. Sama mine. Da bo prosta in da si bo lahko izbrala po srcu, ee bo mogla, se ji odpove — ji je pisal. Ne bo se ji več vsiljeval, j< sklenil in pisal. Težko mu je bilo storiti ta korak, zelo težko. Dolgo se je boril, bi ali ne, končno je le zmagal. In zdaj ... Ve, kaj mu je " la. Vrnila mu je pisma in spominke, ki jih ji je dal. S kakim veseljem ji je pisal, z vsakim pismom je šlo košček upanja, vč. sih več, včasih manj. In zdaj je vse končano. Končano! Vrgel se je na divan pa zopet vstal in divjal sem in tja po sobi. Polagoma se je unesel. Začel je odpiratl pisma ter s. siliJ, da bi v-;l. NI mogel obrzdati Bvojih misli. Silile so skozi papi:- v zavoj, ki je ležal na mizi. Zaprl ga je v omaro. Da ga ne bo mo ' pri delu. »Nič! Saj moram pozabitl. Moram!« Sam ni vedel, kaj misli, Marijo ali zavoj. Vedel je samo, da ne bo pozabil. Pričel je odgovarjati na pisma: »Spoštovani gospod! Prejel sem Vaš cenjeni zavoj in ...« »Ah, saj še delati ne morem!« se je vznejevoljil sam nase. Pismo je raztrgal in šel po eavoj. Počasi odvija vrvlco In papir. Sve.ano odkrije pokrov. »Pisem ni!« V škatli so bili roajhnl omoti. Vzel je odmotaval dalje. »Le kaj je?« je bil vedno bolj radoveden. Ostrmel je. Iz papirja je odvil majhen kipec moža, opirajočega se na palico. »Kdo bi to bil?« Ni mu prišlo na um. Vzame drug zavltek In ga odmotava, Med prsti se mu pokaže nekaj belega. MajTina, snežnobela ovčka. »A.. .« je skoro zazijal od začudenja. Zdaj se mu je posvetilo. Odmotal je še nekaj ovčk, volička, oslička, kipec Marije, Jožefa in še nekaj drugih. Vidi se tudi že hlevček in majhne jaslice, zraven pa božje Detece, ki se mu milo nasmehlja m omota. Kot da bi bilo živo to božje Dete, se mu zdi, ko ga previdno polaga v majhen žlebiček. Le, ko je tako majhno, pa lepo, lepo! Urno je uredil kipce in postavil jaslice. Ves srečen jih opazuje. Pogled nanje ga tako razneži, da je ves ganjen. Kar čuti, da se mu nekaj izpreminja v duši in hoče n_ dan. Kipelo je v njem in sililo ven. Nekaj mehkega in toplega se je vzbudilo v duši, tako toplo, da mu je zažarel obraz. Vsa trpkost in skrb mu je izginila. Ni mogel več vzdržati. Gledajoč na jaslice, se je nenadoma nasmehnil. V tem smehu je bila sama sreča. »Marija! Marija!« je ponavljal in od veselja kar plesal in skakal okrog jaslic. Vse trpljenje in vsa bridkost, ki je ležala na njem že vso jesen, vse je odpadlo v tej uri. »Marija, kako si ti dobra!« je ponavljal še naprej ves hvaležen. »Marija, kako si ti dobra! Ti moja Marija!« Ni se mogel nagledati teh jaslic in se ni mogel. Če bi ga kdo videl, bi mislil, da je znorel. Pogledal je še v škatlo in opazil majhno vizitko. Izvleče malo sličico. »Sliko si mi poslala!«r Dolgo jo motri. Obraz se mu resni. Preleti vizitko in čita: »Ne samo vesele, ampak tudi srečne in božjega blagoslova polne božične praznike Ti želi — nesrečno dekle.« »Nesrečno dekle! ...« Vzdramil se je ob teh besedah. Tiho šepeta: »Nesre.no dekle ... Da, saj vidim ...« In zdaj šele prav spozna, da je za njenim smehljajem zakrita velika bolečina. Oči razodevajo trpljenje in one poteze okrog usten ... »Marija, zdaj šele vem, kaj si pretrpela! Šele zdaj! Po tolikem času... Kar mi nisi mogla povedati prej, sem spoznal danes ...« Obrne sliko in čita: »Ne zabi me!« »Ne zabi me!« ponavlja in gleda njen obraz. Vidi, da to prosijo tudi njene oči, njen trpki smehljaj prosi: Ne zabi me! »Marija, jaz te ne pozabim nikoli! Nikoli!« je prisegal v srcu. »In da veš, Marija,« je šepetal, »jaz sem tvoj, za vse večne čase samo tvoj! ... Niti v mislih ne sir.en. grešiti in omadeževati tvojo lepoto. Ti moja lepa, mala Marija!« je nežno šepetal in poljubljal njeno sliko. Poslednji žarki zimskega sonca so planili skozi okno in z žarko lučjo obsvetlili jaslice na mizi. Položil je še njeno sliko poleg njih. »Tu je zdaj moje najdražje: moj Bog, moja ve a, moj- ljubezen in moje upanje .. « »Nocoj je sveti večer!« sp je domislil. V hipu se mu je porodil sklep. V mraku je že hitel na vlak. Dalje, ko se je vozil, bolj je hrepenel, da bi bil že tam. Človek je tako srečen, 6e ima dom, da gre tja praznovat božični večer. Nobenkrat v letu si človek tako ne želi doma, toplega kotička in prijateljske duše kot ta večer. Kateri vsega tega nimajo, se pač ta večer še posebno zavedajo svoje zapu_6enosti. S postaje je šel peš. Čez dolino je ležalo za ped snega, nad njo pa se je razgrinjala skrivnostna božična noč. Čudna toplota prevzame človeka, ki potuje v taki noči. Vsa tista vsakdanja skrb odpade z duše kot skorja, ki je nepotrebna, in v duši žari — žari! Mehko je v njej in človek bi dal vse — in kdor je božji, to tudi stori. Če bi me srečal ta večer najhujši sovražnik, ta večer bi mu odpustil. Smuknil je po stopnicah skozi prvo in drugo nadstropje na vrh. »Hvala Bogu, nihče me ni videl!« si je oddahnil na vrhu. Potrka na vrata njenega stanovanja. Nič odgovora. Seveda, zdaj je šele pol devetih, Marija je še spodaj v kuhinji. Danes ima gotovo več dela, zdaj, ko so prazniki. Do devetih bo že prišla, je upal. To bo iznenadena! 2e doma je naredil načrt. Kako ga bo pogledala! Ze kar ve, kako bo. Ko bo prišla po stopnicah, se bo skril v temo, da bo šla naprej v sobo. Nato bo potrkal. Vem, prvič se ne bo oglasila. Šele drugič ... Takrat bo ostrmela! Že kar vidi njen lepi pogled, ki bo začuden uprt vanj. Potem bo vprašala: Kako si pa prišel sem? Malo huda bo, da pride sam in še ponoči v njeno stanovanje. Saj bo kmalu odšel. Toliko, da jo vidi nocoj, ko je sveti večer... Tine čaka. Ura je devet, pol desetih. Marije še ni. Deset — še je ni. Joj, kako poeasi teče ura! Mraz pritiska skozi špranje na strehi. Tine hodi v krogu po prstenih tleh. Skozi majhno lino posveti 'una, za klobuk velika lisa se počasi pomika po tleh. On pa hodi okrog nje, boječ se, da ga ne bi obsvetija. Z nogo zariše v tla. Ko pride žarek do tu, bo prišla. Žarek je dospel, a nje ni bilo. Tinetu je mraz, da ga že stresa. Zopet zariše: zdaj gotovo pride! Še enkrat — pa je ni bilo ... Tine se je že tresel, da so mu škleptali zobje. »Kako, da je ni? Kaf, če je ne bo nocoj?« »Ustrašil se je tega. Da bi moral vso noč zmrzovati tu? Saj zdaj še iz hiše ne more, vrata so zaprta. Na to prej ni mislil. Moj Bog, to bodo dolge ure do jutra... Ko bi Marija vedela! Koraki se zaslišijo po stopnicah. Srce bije, da ga čuti v sencih. Mraza ne čuti več, celo zdi se mu, da mu je že vroče. Stal je v teml, ko je šla mimo. Potrka. Nič odgovora. — Potrka drugič. Vrata se malo odpro. »Marija!« »Tine?« Ona ne more razumeti. Plaho strml vanj. Ni več vedel, kaj bi ji rekel. Vprašala je ona: »Kako da si prišel? In sedaj ponoči? Kdo ti je odprl?« »Marija! Tvoje jaslice — tvoja slika! Nlsem mogel več vzdržatiU Prijel jo.je za roke. Začutlla Je njegovo mrzloto. »Tine, tebe pa zebe!« »Seveda me, ko sem pa že ves večer na tem podstrešju!« »Moj Bog! Pa bl se oglasil spodaj in povedal!« »Nisem hotel. Vedel sem, da boS prišla « »Zakurila bom, da se ogreješ. Potem pojdem k polnočnici, veš!« »Greva oba, jell?« »Zelo me bo veselilo!« Poiskala je papir, on pa je pripravil trske. Kmalu je gorelo v majhni pe_icl. Tine je nanosil premoga iz podstrešja, da je peč kar žarela od vročine. »Veš, Marija, tako me menda še nikoli ni zeblo kot danes.« je priznal, ko se je ogrel. Sedela sta pri peči In obema je bilo toplo. »Marija! Od zdaj naprej si moja, jeli?« Stisnila mu je roko, da je čutil odgovor. Kolikor je pred Marijinim prihodom čas počasi mineval, tako je sedaj hitel. Odsla sta k polnočnici, kmalu nato pa se je Tine že odpeljal. V ranem jutru je bil že doma. Ko je zjutraj Mari.ia videla shojeno zemljo na podstrešju, se ji je zasmilil: »Moj Bog, to ga je moralo zebsti!« Zdaj je verovala, da jo ima res rad.