O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem
Marko Snoj
IZVLEČEK: V članku sta enciklopedično prikazana problematika etimološke obdelave slovenskih osebnih in zemljepisnih imen in razvoj te panoge v zadnjem poldrugem stoletju. Izpostavljeno je spoznanje, da je za zadovoljivo etimološko rešitev potrebno upoštevati prav vsa dostopna jezikovna in zunaj jezikovna dejstva.
On Etymology of Personal and Place-Names in Slovenia
ABSTRACT: The article brings an encyclopedic overview of problems in the etymological treatment of Slovenian personal names and place-names and describes the development in this area during the past century and a half. Special attention is paid to the finding that it is necessary to consider all accessible linguistic and extra-linguistic facts for a satisfactory etymological solution.
Zaradi geografske lege slovenskega etničnega ozemlja in njegove zgodovine je pri etimologiziranju slovenskih imen eno osnovnih vprašanj vprašanje porekla, tj. ali je ime slovanskega, germanskega, romanskega ali madžarskega izvora.1 Odgovor na to vprašanje je včasih znan na prvi pogled, tako npr. v tpn. Log < slov. *Lçg-b iz */çg"b »močviren travnik ob vodi«, Izola < it. Isola < lat. insula »otok«, mnogokrat pa tako zastrt, da se izlušči šele ob koncu uspešne etimološke analize, npr. toponim Stična, kije najverjetneje nastal po disimilaciji iz * Stična < *Žitit'ina (leta 1689 Sitizena), in je tvorjen iz slovanskega patronimičnega antroponima *Ž/-tit'b s sufiksom -ina.2
1 Osebna imena
1.1 Rojstna imena, hipokoristiki in vzdevki alpskih in panonskih Slovanov, listinsko izpričani od 7. stoletja dalje, so primerljivi z imeni pri drugih Slovanih. Ta
1 Članek je nekoliko predelano in dopolnjeno besedilo, napisano za Enciklopedijo slovanske onomastike, ki jo pripravljajo v Krakovu.
2 Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II, 266.
Marko Snoj: O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem
dediščina seje zaradi prepovedi dajanja nesvetniških imen do danes ohranila le v priimkih, npr. Černigoj, Ljubic, v hišnih in zemljepisnih imenih, predvsem toponi-mih, npr. Dragočajna iz antroponima *Dragočajb + -ina, tpn. Bôdislavci iz antro-ponima *BQdislavh. V večini primerov so slovenska svetniška imena prepoznavna na prvi pogled, npr. Martin, Janez, Magdalena. Vendar ni vedno tako. K identifikaciji nekaterih je pripomogla šele primerjalno-etimološka metoda, npr. Jernej < *šm-ernej < *šm-bert-bl-bmejb za lat. Bartholomaeus3 ali Ilj in Tilen za lat. Aegilius, Aegidius?
1.2 Slovenski priimki so ne glede na poreklo najpogosteje (a) deantroponi-mični (pogosto patronimični) iz predkrščanskih ali svetniških antroponimov ali iz vzdevkov, npr. Černigoj, Martinčič, Medved', (b) detoponimični ali izpeljani iz zemljepisnih oznak, npr. Tolminec, Tominec iz toponima Tolmin; Hümar iz tpn. Hum ali apelativa hum, hôm, hôlm < *xhlmi> »grič«, Pustôtnik, Pistôtnik, Pestôtnik, Pstôtnik, Stotnik iz apelativa * pus to ta »neobdelano zemljišče«; (c) izpeljani iz poimenovanj poklicev, npr. Ribič, Strugâr, Strgâr, Drâksler. Med slovenskimi priimki je še mnogo nerešenih etimoloških problemov. Eden takih je priimek Snoj,5 ki se je že pred 20. stoletjem razširil tudi na Hrvaško. Metoda, ki v največ primerih privede do uspešne etimološke razlage, je pri priimkih zgodovinska, tj. zasledovanje zapisov v krstnih knjigah in urbarjih, kombinirana s primerjalno. Za priimek Kavčič se ob upoštevanju starih zapisov in primerjavi s priimkom Tekavčič izkaže, daje nastal iz Tkalčič, kar je patronimik iz apelativa tkalec »Weber«.
2 Zemljepisna imena
2.1 Slovenska zemljepisna imena je v večjem številu k etimološki obravnavi prvi pritegnil F. Miklošič. Skladno z duhom časa je za potrebe etimologije v večini primerov zadoščala identifikacija korenskega morfema. Za toponim Bôrje, Bor ovije in Borovnica je torej zadoščala navezava na apelativ bor »Pinus silvestris«. Raziskovalci 20. stoletja, od katerih velja omeniti predvsem L. Pintarja, K. Štreklja, F. Ramovša in F. Bezlaja, so k analizi pritegnili jezikovne znake, kijih kažejo morfološke značilnosti imena, besedo ali imenotvorni sufiks, sklanjatev, etnik in adjek-tiv. Za edninsko ime Bôr je -a < *borbje je bilo tako ugotovljeno, da je prvotni kolektiv samostalnika bör, torej »mesto, kjer rastejo bori«. Tako so na Slovenskem iz poimenovanj dreves tvorjeni še npr. toponim Jâvorje, Hrâstje, Bukovje. V primeru Borôvlje -velj, nem. Ferlach, nam množinska oblika pove, daje toponim prvotno feminizirani etnik v akuzativu plurala *BorovTane, ki se kot maskulinum še ohranja v starejši lokalni različici (nom. pl. Borôvljani) in v nem. Ferlach, kar je iz pogosto rabljenega lokativa *vb BorôvTaxh. Morfološka analiza nas privede do
3 Skok, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino III, 151.
4 Škrabec, Jezikoslovna dela I, 103, Ramovš, Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV, 120 s. = Zbrano delo II, 365.
5 Možni izvor tega priimka je v projekciji *stn-ojb, kar bi se dalo razumeti kot hipokori-stik s pripono, znano npr. iz sin. dial, dev-oj-ka, hrv. djev-oj-ka, srb., mak. dev-oj-ka, iz osnove *stnh »spanje, sen«.
Marko Snoj: O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem
spoznanja, da seje kraj nekdaj imenoval * Borovo, kar ima paralele v drugih slov. jezikih.6 Communis opinio je, daje ta toponim izpeljan iz fitonima bor, daje torej tvorjen kakor tpn. Grušovlje prek *Grušo/evo iz gruša »hruška« ali Hrastôvlje prek * Hrastovo iz hrast, vendar sufiks -ov-, ki tvori tudi posesivne adjektive, nakazuje možnost, da bi lahko izhajali iz antroponima *Bor, nastalega po skrajšavi dvočlen-skih slov. atpn. tipa *Branibor-b. Taka možnost se ponuja tudi za Hrastôvlje, saj je na Slovenskem še znan priimek Hrast.
2.2 S F. Ramovšem, še bolj pa z raziskovalci druge polovice 20. stoletja, F. Bezlajem in D. Čopom, se vedno bolj uveljavlja spoznanje, daje predpogoj za uspešno etimološko analizo ne samo upoštevanje morfoloških značilnosti in kritična analiza srednjeveških zapisov, temveč tudi in morda predvsem eksaktna analiza dialektičnih oblik. Standardizacija imen je bila na Slovenskem vse prepogosto v rokah jezikoslovno neizobraženih kartografov, zato je marsikatera knjižna ali pok-njižena oblika zavajajoča. Mikrotoponim v Tacnu, ki je leta 1981, ob priključitvi kraja Ljubljani, standardiziran kot Grško, se v dialektu glasi no yorckö, kar je nastalo iz *na gričku. Nekatere paretimološke razlage se vlečejo že iz prejšnjih stoletij. Na Gorenjskem je toponim, standardiziran kot Ovsiše, ki zbuja vtis, daje tvorjen iz oves. Vendar to ne ustreza resnici, saj dialektična oblika Woše, na Wosax ni izvedljiva iz *ovbsisče, temveč iz *olbšane »prebivalci ob jelši« k *olbša > gor. woša »jelša«. Napako je verjetno zagrešil neki nemški pisar, ko je toponim paretimološ-ko povezal z oves in ga nato prevedel kot Habern, čemur je sledila napačna slovenska standardizacija.7 Dodatni problem uspešnega etimologiziranja so sporadični, ozko lokalno omejeni ali celo že zamrli fonetični pojavi, ki so pogosteje izraženi v imenski kakor v apelativni leksiki. Eden lažjih tovrstnih primerov je množinski mikrotopnim Mürgle v Ljubljani. Etimon je pluralna oblika murve (beseda je rom. izvora in izhaja iz lat. mörus), kije po analogiji z regularnim gorenjskim razmerjem plural skâle : singular skâwa < skala najprej dala mûrie, nato seje v konzonantno skupino -rl- interkaliral -g- kot v primeru curgljâti »curljati«.
2.3 V mnogih primerih je ključnega pomena upoštevati akcentske znake in vokalno kvaliteto. V večkratnem toponimu Brezno primeri, ki kažejo na mladona-glašeni akut in odprti e, ki se torej korektno standardizirano glasijo Brezno, izvirajo iz apelativa brezno < *bezdbno »vorago«, primeri, ki so korektno standardizirani kot Brezno, ki torej kažejo na stari akut na korenskem vokalu in imajo zato ozki e, pa so izpeljani iz breza »Betula«.8
6 Pintar, Ljubljanski zvon XXX ( 1910), 414 s., Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II, 62.
7 Čop, Imenoslovje Zgornjesavskih dolin, 62.
8 Snoj, XXXIII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 301.
Marko Snoj: O etimologiji osebnih in zemljepisnih imen na Slovenskem
Literatura
Bezlaj, France, Etimološki slovar slovenskega jezika I—III, Ljubljana 1976, 1982, 1995.
Čop, Dušan, Imenoslovje Zgornjesavskih dolin, Disertacija, Ljubljana 1983.
Miklošič, Fran, Die Bildung der slavischen Personen- und Ortsnamen, Drei Abhandlungen: Die Bildung der slavischen Personennamen, Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen, Die slavischen Ortsnamen aus Appelati-ven, Heidelberg 1927.
Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika II., Konzonantizem, Ljubljana 1924.
Ramovš, Fran, Historična gramatika slovenskega jezika VIL, Dialekti, Ljubljana 1935.
Ramovš, Fran, Kratka zgodovina slovenskega jezika I, Ljubljana 1936.