STANKO CAJNKAR V PLANINAH I * V PLANINAH ZGODBA SPISAL STANKO CAJNKAR 1940 v* ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU KNJIŽNICA JOSIPA VOŠNJAKA SLOVENSKA BISTRICA -/0-228 MOHORJEVA KNJIŽNICA 115 h\y , KNJIŽNICA4()v \\\','Vv - ^ SLOVENKA’ ibrs ir;, ca Redna knjiga za člane Družbe sv. Mohorja Natisnila Moborjevu tiskarna (Fran Milavec) v Celju I Poletje se nagiba v jesen. V teh dneh je Pohorje najlepše. Sonce se je utrudilo in je postalo prijaznejše. Nad zelenimi gozdovi je svet in pokojen mir. Človek bi se iztrgal svojemu delu in se skril v teh prečudnih gozdovih, ki jim ni videti konca. In ko bi se naužil miru, misli, želj, barv in šumenja, bi se kot romar zatekel v prijazen dom, ki mu v naši slovenski skromnosti pravimo »koča«. Od Mariborske do Ruške, od Klopnega vrha do koče na Pesku: povsod je pot in povsod je dom. Mnogo miru, malo ljudi, pa skoraj nič sovraštva in zavisti. V dolini vozi vlak iz Maribora proti Koroški. V kupeju ob oknu sedi mlad moški. Njemu nasproti dekle. Njun razgovor je nekam raztrgan in utrujen. Zdi se, kakor da hoče fant nekaj preprečiti, kar se bo kljub vsemu zgodilo. Iz dekleta govori odločna trma, ki noče priznati tuje misli. Razgovor je bolj tih. Težko je kaj pravega razumeti. Skrbno uho bi razbralo samo prošnjo: »Ostani, ne hodil... Drugič, ko bom mogel s teboj ... Danes ne... Ne maram tega...« Vendar je ta pritajena beseda komajda potrebna. Ljudje v kupeju so glasni in veseli. Spočetka seveda niso bili. Bilo je pusto, kakor je v vlaku navadno. Toda nekje sredi polj, ki so položena pred Pohorje kakor preproga, se začne nekdo smejati. Mlad človek, ki je sedel v drugem kotu, je pogledal skozi okno in se zasmejal. Glasno in krepko, da so se vsi ozrli vanj. Tudi gospodična, ki je sedela na nasprotni strani in gledala v knjigo, se je ozrla proti veselemu sosedu in potem proti oknu. »No, kaj pa vidite, da vas je tako vzveselilo,« je vprašala, ker je menda že poprej težko molčala. Mladi človek se je naglo obrnil in se ni takoj prenehal smejati. »Nič. Prav nič ni bilo.« »Pa saj to ni tako smešno.« »Včasih je to hudo smešno, gospodična. Ali ni smešno, da nas je toliko v kupeju, pa vsi tako vztrajno molčimo? Vidite, ta molk je ,nič‘, ki je smešen. Moral sem se zasmejati.« »Morda imate prav,« odgovori gospodična s knjigo. »Pa saj tudi drugod molče, ako sc vozijo z vlakom in se ne poznajo med seboj.« »Ponekod res molče,« prede svojo misel mladi potnik. »Pa ni treba, da za vse narode veljajo ista pravila. Naj molčijo Francozi ali Nemci, ki imajo veliko domovino in sila ljudi. Pri nas je druguče. Mi smo vendar vsi sami sosedje. Samo pol dneva se voziš, pa prideš z enega konca Slovenije do drugega. Ta, ki ga danes še ne poznaš, bo jutri tvoj prijatelj ali vsuj znanec. Zakaj bi se že danes ne pogovoril z njim?« »Že, že,« pravi gospodična. Ljudje okrog se rahlo smejejo in so v mislih že sredi tega nenadnega razgovora. Tudi par ob oknu je za trenutek prisluhnil. »Kaj pa, če koga motite,« pristavlja gospodična brez pravega prepričanja. »Motim? To je takšen prazen izgovor. Na vlaku se ljudje dolgočasijo. Skoraj vsak je vesel, ako se razgovor začne. Kdor je v skrbeh in žalosten, je kar srečen, ako mu nekaj minut ni treba misliti na to, kar ga teži. Kdor pa je vesel, ne sme biti sebičnež.« »No, vi menda niste sebičnež,« pravi gospodična s knjigo. »Z besedo in smehom sem močno radodaren. Denarja pa nimam. Moja darežljivost ni posebno težka in zaslužna.« Trmasto dekle ob oknu je že pozabilo na poltili prepir, ki je poprej vsaj rahlo kalil dobro razpoloženje. Fant pa nekam užaljeno gleda skozi okno v pokrajino ob Dravi. Ne more se odločiti za smeh. Mladi človek mu je zoprn, ker je preveč prikupen. Takih prijaznih ljudi se hoji. Jezi ga, da si tako naglo osvajajo simpatije znancev in tujcev. Drugi se morajo vse življenje boriti za drobce prijateljstva in so vedno na tem, da zopet vse izgube. Sedaj se njegovo dekle prijazno smeje temu tujemu človeku, ki so mu celo pravila lepega vedenja neznan svet. Mladi človek pa mirno nadaljuje svojo misel: »Glejte, danes je vse na lovu za zanimivim. Hodimo na gore, k jezerom, na morje, v zdravilišča, v elektrarne in tovarne, v trgovine in v pragozdove. Prave in resnične zanimivosti pa so navadno mnogo bliže.« »Morda so,« pravi gospodična s knjigo. »Pa ne vemo zanje in nam zato nič ne koristijo.« »Prav imate. Ne vemo zanje, to je vse. Pruva zanimivost je človek, ki ga srečamo. Kdor koli je že. Vsak prinaša svoj svet. Vsak ima toliko življenja v sebi, da je za prvo silo dovolj začudenja, ako že veselja ni od nikoder.« »Čudno, in vendar greste tudi vi na planine, če obleka in čevlji ne varajo,« pravi gospodična, ki je očividno vesela svojega popotnega tovariša. »Ne varajo. Čevlji so strašno odkritosrčna priča. Bolj kakor tisoč drugih reči... Seveda grem na planine. Na prihodnji postaji izstopim. Pa ne grem toliko zaradi planin.« Gospodična ob oknu se komaj vidno zdrzne. Fantu pa postane še neprijetneje. Njegovo dekle prav tako izstopi na prihodnji postaji. Torej bo to njena druščina na samotni poti preko pohorskih gozdov. »V koči, kamor sem namenjen, sem preživel že lepo vrsto prijetnih dni. Planinski mir bo samo okvir za moje počitnice. Rad bi se pogovoril z gospodinjo v koči. Pred leti je skrbela zame, kakor da sem njen sin. Rud bi videl njeno hčerko, ki ji je sedaj kakih deset let. Tudi hlapcu poznam in deklo, ako nista medtem menjala gospodarja. Nekaj tujih ljudi bo prišlo. Morda greste tudi vi v isto smer?« »Ne, škoda, dn ne morem. Pa se mogoče še kdaj vidiva. Kje v kaki planinski koči, ali pa se srečava na poti. Morda pri kakem gorskem studencu. Me bo prav veselilo... Vaša postaja se približuje.« »Tudi mene bo veselilo, ako se bova zopet kje našla. Le da boste morali povedati, kje in kdaj sva se prvikrat videla. Preveč ljudi poznam. Včasih sem ob najlepšem svidenju čisto v zadregi. Ne morem sc spomniti niti imena.« »Razumljivo,« pravi sopotnica. »Saj ga včasih sploh ne zveste. Kako se ga hočete spomniti? Morda sc boste v bodočnosti kaj bolj zanimali samo za nekatere, ali ne? Takrat boste vedeli mnogo več, ne samo imena in datume ... Sedaj ste na svoji postaji.« Gospodična ob oknu vstane in vzame svoj nahrbtnik. Gospod ob oknu je nevoljen in tih. »Zbogom in na svidenje!« »Zbogom in na svidenje!« Nova znanca sta se poslovila vse bolj prisrčno in prijazno kakor por ob oknu. Od postaje dalje je skoraj vsako drevo kažipot. Za dva mlada človeka, ki vesta, da se ne moreta izgubiti, je to skoraj preprijazno. Saj bi bilo tako lepo, da se ponudiš za vodnika, ako dobro poznaš pot. Ob vseh teh rdeče-belih znamenjih pa je vodništvo res odveč. Prav malo ljudi je izstopilo. Nekaj domačinov, ki so se kar kmalu porazgubili po vasi za postajo, nekaj drvarjev, ki imajo povsem svojo pot, deklica, ki gre menda na obisk k svojim sorodnikom, in dva mlada človeka, ki se sicer ne poznata, a vendar slutita, da bosta danes še o mnogočem govorila. Pot sama je ravna, čeprav veš, dn mora voditi v hribovje. Vara kakor ljudje, ki sc ob prvem srečanju kažejo boljše, kakor so. Čez nekaj časa se bo močno dvignila in ne bo nič več prikrivala svojega pravega obraza. Nad dolino in planino sije odločno opoldansko sonce. V vasi ob železnici je čutiti nekaj rahlega nemira kmečkih ljudi, ki so pri svojem delu. Od nekod odmeva pesem pastirja. V daljave je slišati vlak, ki vozi v dolino ob Dravi. Trmasta gospodična je tudi sedaj sebi zvesta. Hodi naglo in se nič ne ozira. Sliši korake, ki niso daleč od nje, in čaka, da jo prijazni popotnik doide, pozdravi in povabi s seboj. Bila bi hudo razočarana, ako bi sc to ne zgodilo. Štiri ure vendar ne moreta hoditi tako vsak zase. »Gospodična, kar počakajte! Prej ali slej vas tako doidem.« »No vendar,« misli dekle in se obrne proti mlademu človeku. »Vi greste h koči na Pesku, kajne?« »Da, kakor vi.« »Ali hočete druščino?« vprašuje popotnik: zdi se, da misli resno. »Saj ste rekli, da ima vsakdo rad, ako začnete z njim govoriti,« ineni dekle nekam začudeno. »Na vlaku že. Sedaj sva pa na poti v gore. To je drugače. Ni lepše prilike za razmišljanje.« »O čem?« vprašuje dekle. »O sebi. Morda tudi o svojih ljudeh. O ženinu na primer.« »O fantu, mislite reči,« popravlja, ker ve, kam beseda meri. »Ženin ni, zaročenec utegne biti, ako ne bo preveč siten. Saj ste čutili, da sva se kregala.« »Prav od daleč. Pa zakaj ga niste vzeli s seboj?« »Ne utegne. Oče ga pošilja po nekih trgovskih opravkih. Morda pride čez nekaj dni za mano. Pa se mu bo gotovo zopet kam mudilo.« »To je ravno: ljudem se vedno mudi. Zato pa vse samo na pol opravijo.« »Vi tudi?« »Tudi.« »Ali se vam bo tudi danes mudilo? Potem ne grem z vami.« »Ne, gospodična. Danes sem na počitnicah. Teli ne bom užival samo na pol. Ako vas res ne motim, vam bom za vodnika ikljub markacijam, ki jih je povsod polno.« »Res ne motite.« »Še to, gospodična. Sedaj nismo več na vlaku, kjer so imena nepotrebna. Morda se bova laže pogovarjala, ako se bova poznala. Vinko Dolinar, sodnik.« »Jaz pa sem Helena Vrtnik in bom morda kdaj profesorica, če dobim službo.«! »Ste že končali študije?« »Sem. Letos junija.« »Potem imate pa še posebno pravico do počitnic.« »Oh, da bi le ne bile predolge te moje počitnice. Danes mladega izobraženca, ki bi rad delal, najprej navadijo na počitek. Ko se mu porazgubi znanje in navdušenje, mu pa dajo še delo.« »Soj to ni edina brezglavost v naših dneh.« »Sicer mi ni hudo. Doma sem pri starših, ki niso revni. Pa če sem že doštudirala, bi rada videla, koliko je tisto moje znanje vredno.« »Vsekakor. Toda kaj hočete? Ob tem neredu smo vsi brez moči.« »Ena pot bi še bila ...« »Za vas? Vem. Poročite sc in pustite misel na profesuro.« »Da. Pa mi je žal poklica, ki sem si go vedno želela. To je tnko čudno: učiš se zn čevljarja, pa moraš biti mizar. Nič mi ne gre v račune tuka zamenjava.« »Tako se življenje igra z nami.« »Bo že kako. Sedaj sva na poti v planine. Ni treba, da si tudi počitnice kvariva s tein.« »Prav. Pustiva to. Bog ve, kaj prinese bodočnost. Meni večjo plačo, vam profesuro ali ženina ali oboje.« »Pustite ženina. Ne dajajte mu takega staroverskega imena.« »Meni prav to ime najbolj ugaja.« »Tako? Ali je to morda tudi vaš postranski poklic?« »Ne, gospodična Helena. Potem bi mi najbrž ne ugajal več. Veste, zakaj sem za to besedo tako vnet?« »Ne morem vedeti.« »Tega res ne morete vedeti. Veseli me, da bom lahko samo spremljevalec. Vitez, če hočete. To je tako svojevrstno in lepo: dekle, ki hodi s teboj, je z. nekimi zlatimi vezmi priklenjeno na nekoga drugega. Ti si samo vodnik, eden iz velike množice, človek s ceste, brez pomena in nič v napotje.« »Kakšne neumnosti pa govorite?« »Saj je res neumnost. Pa ne povsem in do konca. Čudno se sliši, pa mogoče ni tako čudno.« »Sicer pa bom videla, kako boste svojo službo opravljali.« Gospodična Helena se dobro zaveda svoje lepote, ki ni samo iz mladosti in zdravja. Pot postaja strma. Prva prevara je mimo. Svet kaže svojo pravo gorsko podobo. Ljudje izgubljajo pred njo svojo lahkotnost v koraku in v besedi. Gozdovi ob poti so tihe priče prve zavesti človekove nemoči in bornosti. Iz obstranske doline je slišati močno šumenje gorskega potoka. Sicer pa je vse tiho in nekam prazno. Nebo je čisto in sinje, da je kakor Marijin plašč v oltarju. Med mladima človekoma, ki gresta na vrh, je polno misli in besed. Dolga vrsta vprašanj in odgovorov: o vsem, kar more imeti prostor v zavesti mladega izobraženca. Gospodična Helena čuti nevidno vodstvo svojega spremljevalca. Pa je vendar lepo. Svet je danes nekam drugačen, lepši in svetlejši. Stvari so za drobno spoznanje razumljivejše. Življenje dobiva prizvok neke smiselnosti, ki je dekle do sedaj še nikoli ni čutilo. Še kamen na poti ima nekaj posebnega »a sebi. Stopiš nanj in se ti dozdeva, da si premagal neko težavo, ki je doslej nikoli nisi zmogel. Iz vsake besede mladega sodnika zveni neka toplota. Nekaj dobrega, materinsko pozornega je v teh živih očeh. Ob njegovem smehu imaš občutek domačnosti, bratstva, ki ti hoče dobro. In njegova sodba je očetovsko samozavestna, čeprav se ti dozdeva, da pušča veliko svobode. Tako govori starejši, učeni brat s svojo mlajšo sestro, ki jo ima rad. Na prvem gorskem sedlu je nekaj kmečkih domačij. Okrog so njive in travniki. Ljudje so na poljih pri svojem delu. »Dober dan! Bog daj srečo!« pozdravlja sodnik, kakor da so stari znanci.« »Bog daj dober dan,« odgovarjajo ljudje z njive in so vidno začudeni. Gospoda iz mesta nima navade pozdravljati. »Iz tega bo repa, ali ne?« »Repa, gospod. Zdi se, da poznate naše delo.« »Poznam, poznam. Saj sem s kmetov doma. In ko bom upokojen, se preselim domov k bratu, da mu bom pomagal orati in sejati.« »Za pokoj imate še čas,« se smeje mlada kmetica. Gospodična Helena je rahlo začudena. Gleda preko njive in se smeje. »Vi ste pa res povsod doma,« pravi, ko se poslovita od ljudi. »Ali vam je nerodno, da imate tako zgovorno spremstvo?« »Ne, gospod sodnik! Bog varuj! Vesela sem in se vam čudim. Tako lahko vam je z ljudmi. Jaz se pa včasih z eno samo besedo mučim in ne vem, kako bi jo povedala.« »Morda vas je preveč strah, da bi vas kdo grdo zavrnil. To je treba že vnaprej vzeti v račun. Navadno pa ljudje kar čakajo na našo besedo.« Gospodična Helena ne ve, kaj naj pove. Čuti, da je deloma res, kar pravi gospod sodnik. Vendar bi se hotela braniti. Saj so ji ljudje pri srcu. Tudi preproste ljudi ima rada, čeprav ne more jasno vedeti, kaj vse taka ljubezen od človeka zahteva. Ugovarjala bi, da je tudi obziren molk izraz spoštovanja in ljubezni do človeka. Ali ni ta svoboda, ki jo puščaš vsakomur, nekaj velikega? Ali ni prav v tem molku nekaj plemenitega in občudovanja vrednega? Pa je že tako, da včasih kar ne moreš ugovarjati. Nekaj te zadržuje in veže. Ne gre ti za tvojo misel, nočeš vsiliti svoje volje. Hočeš samo poslušati in do konca razumeti. Vidiš, da ima tuja misel neki globlji pomen, kakor pa ga razodevajo besede. Veš, da bi ugovor neko resnico ohromil, morda celo ubil. Saj vsaka samoljubna in ošabna beseda resnico hromi in ubija. V razgovorih pa je včasih toliko sebičnosti. »Gospod sodnik, vas imajo ljudje radi,« pravi mlada profesorica. Gospod sodnik pa ne posluša. Gleda nekam daleč preko temnih gozdov, kakor do spremlja svojo misel, ki se mu hoče nekam izgubiti. »Glejte, kako je vse to lepo,« pravi naenkrat. Tako hočeš z eno samo besedo izraziti tisoč stvari, ki jih nobena govorica ne more priklicati pred oči. Lepo je! To je vse, kar vemo, vse, kar čutimo. Lep je gozd. Lepo je sonce nad gozdovi. Lepa so polja, lepi so travniki s travo in z rožami. Lep je potok, ki se izgublja v senožet. Lepa je celo cesta, ki hodiš po njej. Lepo je srečanje s človekom, ki ga nisi nikoli videl in ga morda tudi nikoli več ne boš. Lepa je bližina dveh ljudi, s katerima se usoda po svoje igro. Ena sama beseda, ki ima tisoč pomenov. En vzklik in sto različnih utripov srca. Veš, da razen te besedice ničesar več nimaš. To je zadnje, kar imaš in s čimer razsipavaš. Samo molk je še več. Molk dveh ljudi, ki enako mislita in čutita. Toda to je tako redko. Pot je vedno bolj strma. Tukaj govorjenje tudi mladost utruja. Nekdo prihaja s planine. Prijazno pozdravi in gre dalje. Ljudje, ki se vračajo s teh gorskih poti, imajo nekaj pokroviteljsko dobrohotnega v svojem nastopu. Zanje ni več nejasnosti. Toko gleda starejši na mlajšega. Eden je na poti tja, drugi se že vraža. Ne daleč od ceste so podrli celo gručo smrek. Vse križem po tleh leže, kakor ubiti vojaki na starih slikah. »To so prav gotovo za naju dva posekali, da bova mogla počivati,« pravi gospod Vinko in išče pripravno deblo. Dekle ve, da je to počivanje samo obzirnost. Gospod sodnik ni utrujen, človek hi prisegel, da za pot skorajda ne ve. »Pa dajva počivati! Tildi malo južine ne bo škodovalo,« pravi gospodična. »Kar lepo se udomačite.« Na poti v planine imajo jedi za spoznanje boljši okus. Sredi gozda se ti vrednost jedi šele prav odkrije. V tej samoti, kjer ni več žitnih polj, se ti zdi drobec kruha kakor majhen čudež. Zaveš se vrednosti človeškega dela in truda. Ničesar ne moreš kupiti, zato tudi nimaš pravice, da bi izbiral. Gospod sodnik se začne ozirati okrog, kakor da nekoga išče. »Ali kdo prihaja,« vprašuje gospodična. »Morda kaka zver ali roparji?« »Ne, zveri in roparjev tukaj ni. Drvarjn iščem.« »Ta je že pred štirinajstimi dnevi odšel domov.« »Mladega drvarja, ki klesti vejevje, in dekle, ki ga obiskuje.« To je igra brez razumljivega <|M>mena. Fantazija, ki se je vzbudila ob pogledu na to posekano jaso in na druščino dveh mladih ljudi. »Kje ste ju videli,« pomaga igrati gospodična Helena. »V nekem finskem romanu. ,Krvavordeča roža‘ se mu pravi.« »To je menda ljubezen,« pravi dekle. »Du. Tuko pravijo ljudje navadno. ,Krvavordeča roža* je lepše.« »I11 kaj je naredil drvar s to ,krvavo rdečo rožo‘?« »Stokrat jo je utrgal in stokrat jo je zopet vrgel v stran in poteptal.« »Tako je navadno,« pravi dekle skoraj žalostno. »Rože niso za sebične ljudi. Pa se zdi, da je v nas barbarstvo še zelo živo. Tako radi uničujemo in ubijamo. Rože in ljudi.« Na to ne moreš nič pravega odvrniti. Na tihem pritrdiš in z rahlo žalostjo gledaš nekam v daljavo, kjer se vse izgublja v nejasnost svetlobne igre. Celotni smisel povedanih besed ni dovolj jasen. Kljub preprostosti besede ne veš, kako globino je imela in kaj je hotela povedati. Morda je bila več kakor bežna duhovitost mladega človeka, ki je ponosen na to, da ne govori povsem vsakdanjega jezika. Pot je sedaj hudo strma in tiha. Ni več vasi, ni hiš in polj, ni ljudi in njihovega glasu. Je samo gozd in pot preko njega. Slišati je šumenje dreves in odmev korakov. Samota, ki te za trenutek spomni na večno samoto mrtvih in izgubljenih. Mir, ki ti govori o prvih dneh naše zgodovine, ko je bilo do soseda neskončno daleč. še se nekdo vrača s planine. Nekje daleč se oglaša voznik, ki s težkim, polnim vozom odhaja v dolino. Zopet se bodo pozdravili, izmenjali besedo, želeli srečno pot in se razšli. Vse drugo pa zahteva zase pot sama. Beseda postaja redkejša. Skoraj vedno je tako: ljudje hodijo in govore, potem se pa zagledajo v pot pred seboj in umolknejo. Saj ni treba, da zaradi utrujenosti. Tudi ne zaradi pomanjkanja misli in čustva. Morda je to strah pred nepopolnostjo besede, ki nobene misli ne more do konča izraziti. Ali pa je klic narave, ki je tudi molku določila mesto v človeškem življenju. Mogoče je le nezavestno zbiranje novega miselnega sveta, ko je prvi zastarel in otrpnil. Tako čakaš ob bornem studencu na vodo, da se je nabere za novo vedro. Tako čakaš na rožo, da se njen cvet odpre. Tako čakaš na novo ljubezen, ako si s sebičnostjo človekovo srce izžel do bolečine, v kateri se utegne poroditi nov svet. Ves molku predan hodiš in misliš. Veš, da je nekdo s teboj, čutiš njegov dih, ritem njegovega napora, kretnjo njegove roke. Korak odmeva in glas se izgublja v praznoto gozda. Sonce se dobrika drevju in tebi. Skozi vejevje te pozdravlja, pa se ti zopet skriva. Kakor da se igraš z veselim otrokom. Kako dolgo bodita ta dva mlada človeka skupaj po isti poti? Ali res samo nekaj ur? Ali se poprej res nista poznala? Kako je potem mogoče, da je vse tako blizu in domače? Ali nista že dolgo soseda? Gledanje v preteklost nas včasih nekam zmede. Skoraj vedno pa se čudimo. Ob človeku, ki ga poznamo in imamo nekoliko radi, je preteklost nekaj skorajda neverjetnega. Z nekim sramovanjem mislimo na prve nerodne besede, ki smo jih govorili kot tujci. Prve zadrege se nam zde čudovito smešne. Morda moramo s strahom misliti na to, kako bi se bilo lahko ob teli nerodnostih vse prijateljstvo že v kali ubilo. Čutimo, kako je tudi vse veliko in lepo v oblasti nedopovedljivo nerazumljive slučajnosti in pogojnosti. Kar strah nas je, ako pomislimo, da je ljubezen tako odvisna od navadne slučajne soseščine, od poti in srečanj, od veselic, sejmov in Bog ve česa še. Malenkost je oblečena kot kraljica. Spremenila je svoje ime in se svoje preteklosti nerada spominja. Gospod sodnik je zopet utrujen. »Na tem kamnu sem pred leti počival. Nekoliko hvaležnosti sem mu dolžan. Morani se zopet oglasiti. Ali greste z menoj?« »Prosim,« pravi gospodična Helena in se smeje. »Takrat niste imeli spremstvu?« »Pač. Le da ni bilo tako prijetno.« »Toko?« »Res. Neki priletni gospodični sem pomagal nositi težak nahrbtnik. Bil sem zares utrujen.« »Verjamem. Vem pa tudi, da sedaj niste. Danes počivate zaradi mene.« Gospod sodnik se samo smeje. »Čakam na neko vprašanje, gospodična Helena. A vprašanja ni.« »Kaj bi pa morala vprašati, gospod preiskovalni sodnik?« »Vprašajte me, zakaj vam ne nosim nahrbtnika.« »Ker veste, da bi vam ga za ves svet ne dala. Kaj je tukaj treba vpraševati?« »Potem je prav.« Smreke ob poti so vedno lepše in močnejše. V teh višinah so varnejše pred človeško pridnostjo. V viharjih se globoko usidrajo v pognojeno zemljo in rastejo proti nebu. Tla in nebo, črna, vlažna zemlja in vroče sonce; dva tečaja istega sveta, ki se mu pravi življenje. Ali ni tudi z nami ljudmi tako? Sedaj bo izza ovinka pozdravila skromna planinska koča. Na zeleni planoti je stisnjena v najbolj zavarovani kot, kjer severni veter ni pretrd gospodar. Nič posebno gosposkega ni na njej, pa tudi kmečka ne mara biti. Je kakor dom, a vendar te ne priklepa nase z vezmi prevelike domačnosti. Je vajena sonca in snega, viharjev in miru, ljudi in praznote, glasov in molčanja. »Gospodična Helena, najin dom.« »Najin?« »Da. Vsaj za nekaj dni. Zakaj bi mu ne smela tako reči?« »Ker morda ne bo obema enak dom. Vi prihajate kot star znanec. Vem, da vas bodo z veseljem pozdravili. Meni bodo postregli, kakor pač strežejo popotnikom.« »Bomo videli.« Pred kočo je nekaj miz in klopi. Ljudi pa ni videti. Delo je nekatere poklicalo v kuhinjo in shrambo. Druge pa je letoviško razpoloženje zvabilo k počitku. Nikdo ne čaka, ker je vedno čas prihoda, kakor je vedno prilika za slovo. Gospod sodnik ve, kje se je trebu najprej oglasiti. Ko je kot študent prihajal domov na počitnice, je stopil najprej v kuhinjo k materi. Tudi v planinski koči je tako najbolj prav. »Dober dan!« Nič drugega, samo pozdrav... Beseda sama je brez pomena. Važno je, kar hočeš izraziti. Važen je smeh na ustnicah in blesk v očeh. Koka, ki se proži v pozdrav... »Vi, gospod sodnik?« Gospodinja je v tistih čudovitih letih, ko postane žcnsku vsem materinsko blizu. Lepota se umakne neki resni skrbnosti, ki človeka nič več ne vznemirja. Dekliška mladost je podčrtana in poudarjena posebnost, ki je vsa vneta za iskanje nekega sozvočja, neke v naravi utemeljene harmonije in vabi v hrepenenje po domu. Zato je dekle tako težko dobra gostiteljica mnogim ljudem. Njena gostoljubnost je kaj kmalu pristranska, sebična, morda celo brezobzirna. Pa je vse nekje v podzavesti. Ženo pa in mati, ki živi bolj domu in delu kakor prvi ljubezni, je čisto drugačno. Njena skrb obseže mnogo ljudi. Njeno srce ne išče samo lastne vznemirjenosti. Njen svet je poln razgledov. Njen dom ni sebično zaprt in zagrnjen. Dobra je in skrbna. Odpuščati zna in marsikaj težkega reši z enim samim nasmehom. Gospod sodnik je v rahli zadregi. Ne zaradi gospodinje, ki mu ponuja stol ob mizi. Tudi ne zarudi desetletne Anice, ki tiho občuduje svojega prijatelja. V tej planinski kuhinji je skoraj tako domač kakor na svojem domu. Toda zunaj čaka gospodična, ki bo morda nekoč profesorica, kakor je sama povedala. »Ali ste prišli sami?« Zdi se, da je gospodinjil razumela vzrok te komaj vidne zadrege, »čisto sami?« »Ne. Imel sem lepo in ljubeznivo spremstvo.« »Ali ste se medtem poročili?« »Ne. Poroke še ni bilo.« »Torej samo nevesta?« »Ne, tudi to ni. Tako naglo se še v filmu ne zaroče. Danes sva se prvikrat videla.« »Potem že ne l>o nevesta,« meni dobra žena. Anici pa se ob tej razlagi obraz zopet zjasni. Ob misli na sodnikovo spremljevalko, ki bi utegnila biti njegova žena ali vsaj nevesta, ji je postalo vidno hudo. Njene sanje, ki so si v enem samem trenutku zgradile čislo nov svet, so bile na tem, da se sesujejo. »Vi se sploh ne smete poročiti,« pravi otrok z neko ne-otroško vnemo. »Res ne, Anica?« »Res ne. Potem bi zame ne imeli nič več časa.« »Morda pa kljub temu ...« »Težko. Ali pa bi sploh več ne prišli k nam.« Otrok, je strog sodnik. Ve, da je ljubezen težko prav razdeliti. Delitev mu sploh ni pri srcu. Vsi prihajajo s to zahtevo: starši, strici in tete, botri in stare matere, sosedje in tujci. Vedno samo: To imaš, pa daj še bratu ali sestrici. Ali mislite, da je to tako lahko? »Gospod sodnik, vaša soba je še prosta,« pravi gospodinja. »Saj ostanete nekaj časa pri nas, ali ne?« »Ostanem, seveda ostanem. S sobo pa ne vem, kako bo.« »Ali ni lepa?« »Lepu in prijetna. Vse poletje sem mislil nanjo. Pa bo vendarle prav, ako jo odstopim gospodični, ki me je spremljala. Kolikor vem, namerava ostati nekaj dni tu.« »Kje boste pa vi,« pravi ljubezniva gospa. »V oni večji sobi, kjer je več prostora.« Ta večja soba je preprosto skupno ležišče in nič drugega. Koča na Pesku ni grad, kjer bi bilo sob na izbiro. Ljudje morajo prinesti nekaj skromnega zadovoljstva s seboj. In morajo imeti nekaj dobrodušnega veselja, ako je kaj narobe. »Dobro, ako je vam tako prav,« pritrjuje gospodinja in se razumevajoče smehlja. V pianinih Tnko bi bilo vse tiho in lepo urejeno. Smno še mulo čaja je treba, za oba seveda, zanj in za gospodično, ki ga spremlja. Gospodična Helena sedi v sobi in gleda skozi okno. Pred kočo je precej velika zelena trata, obdana s tihim, lepim gozdom. Dobro urejena pot vodi preko travnika v gozd in potem Bog ve kam. Občutek višine je povsem izginil. Nikjer ni doline, nikjer ne vidiš, da bi svet padal. Zdi se ti, da si nekje na ravnini v zatišju vaškega gozda. Tam dalje morajo biti polja in vasi, ljudje pri delu in deca pri igri. Samo globok mir ti govori o hribu, ki je za tisoč metrov odmaknjen od vasi na ravnini. »Gospodična Helena!« Dekle je že čakalo na ta klic. »Vse je urejeno. Lepa, prijazna soba je pripravljena, da vas sprejme. Ali jo hočete kar pogledati?« »Prosim. Kje boste pa vi?« »V skupnem salonu. Ali na podstrešju v senu. Tam je skoraj najlepše.« Večer je. Daleč za zadnjimi gozdovi tone sonce v neznan svet. V tem času je mir še globlji. Spretno oko bi utegnilo najti v človeških obrazih neko pritajeno otožnost. Na vse strani je čudno daleč. Zdi sc ti, da bi nikogar ne mogel doklicati. Vesel si, da si nekje blizu doma. Bližina dobrega in dragega človeka ti je v tem času še prav poseben blagoslov. Dozdeva sc ti, da je ob tem večernem poslavljanju vseh stvuri človek manj sebičen. Kakor da je od daleč zaslutil resnico zadnjega slovesa, ko bo samo dobrota imela še kaj pomena. »Poglejte, prav sedaj bo zatonilo zn onimi temnimi gozdovi,« pravi gospodična Helena. »Mnogo spominov na današnji dan nese s seboj,« dodaja gospod sodnik. »Kar je bilo dobrega in zdravega, bo prineslo nazaj, ko se nam zjutraj vrne,« meni gospodična. »Ali pogledava preko trate do gozda?« »Da, pojdiva.« Ko se vračata, je zadnja dnevna svetloba odšla za soncem proti zapadu. Nekaj zvezd gori na jasnem nebu. Od vzhoda prihaja zarja nove svetlobe. Čez nekaj časa bo mesec s tujo lučjo svetil svojim zemeljskim sosedom. »Ali ste utrujeni?« »Da, nekoliko že,« pravi gospodična Helena. Utrujenost je kakor vrnitev v otroštvo. Človek postaja slaboten in majhen. Ponos, ki mu je kvaril značaj, sahne kakor življenjska moč. Roka, ki je bila še nedavno stisnjena v pest, je sedaj prijazna in voljna. V koči so medtem prižgali luči. Soba je prazna. Čaka na prihod dveh mladih ljudi. Vse je čisto in lepo. Celo nekam slovesno se dozdeva. »Glejte, ta miza v kotu bo najpripravnejša. Tukaj ostaneva.« »Lepo. Vi ste domači v kuhinji. Poizvedite, kaj imajo za večerjo.« »Prav rad.« Sodnik se vrača z velikim belim listom papirja. »Kaj pa prinašate?« »Jedilni list. »Preberite, prosim.« Gospod sodnik bere dolgo vrsto domačih in tujih imen. Vse je zmešano in na glavo postavljeno. Ni verjetno, da bi desetino vsega tega mogli imeti na tem hribu. »Prinesite najboljše!« »Torej žgance z mlekom!« »Saj tega ni bilo na jedilnem listu.« »Pa je zato v kuhinji. Na druge stvari bi bilo treba čakati.« »Dolgo?« »Komaj :Dn bom mogel poslušati, kar boste povedali o sebi.« »Naj ostane rajši tako, da bom jaz poslušala. Saj boste naposled tudi tako spoznali, kako je z menoj.« »Ne vem, če bo šlo. Vendar bi pa res moral še nekaj razložiti...« »Prosim.« »Povedati bi vam moral, da sem tudi na vas mislil, ko sem delal načrt za današnji izlet... Bil sem skoraj povsem prepričan, da vam je vera nekaj svetega. Vedel pa sem tudi, da smo tukaj tako daleč od sveta, da nas dolžnost ne doseže. To mi je dalo vso svobodnost.« »Sami ste se kljub vsemu čutili vezanega.« »Da, pa drugače, kakor mislite.« »Kako? Ali imate kakšen poseben predpis?« »Nekako tako. Kot mlad študent sem z neko veselo druščino odšel na izlet. Bila je nedelja. Takrat je bilo veselje močnejše kakor zapoved. Mati pa je bila zaradi tega strašno žalostna... Takrat sem ji obljubil, dn se to nikoli več ne bo zgodilo...« Nekaj časa oba molčita. Neka nova luč je posijala v nerazumljivost te vsakdanje malenkosti. »To je lepo,« pravi dekle. »Kaj mislite?« »Da čaka povsod — mati. Na vseh razpotjih življenja se srečujete z njo. Sedaj vem, dn ste ji res dolžnik.« »Sem. čeprav moje verovanje ni le hvaležnost do matere. Vem, da je resnica strog gospodar. Hvaležnost je mnogo manj ko resnica. Ljubezen do matere je bila samo nagib za iskanje. Brez nje bi bil obstal kje sredi vsakdanjega življenja, brez vsake prave žeje po zadnji resnici. Tako nisem mogel. Misel na mater in na njen duhovni svet me je neprestano silila, dn ostanem prnvičen tfej lepi dediščini In ko sem odkril v vsem tem tudi zadnjo resnico vsake velike modrosti, se niti nisem preveč čudil. Urejenost in lepota materinega življenja sta mi postali nov dokaz za vrednost njenih misli. Od takrat je vse zelo jasno.« »Zelo ste srečni...« »To je morda nekoliko pretirano. Sicer ste pa iz tega, kar sem vam povedal, pravilno prišli do tega sklepa. O težkih stvareh ne pripovedujem rad. Zdi se mi, kakor da je tako razkladanje nesreč in težav samo sebična prošnja za neko usmiljenje, do katerega nimam pravice. Kot sodnik sem težavam življenja zelo blizu. Dan za dnevom razkrivamo to strašno človeško nebogljenost. Prav za prav je vse skupaj ena sama povest trpljenja. Naj ostane tam, kjer smo jo ujeli na papir in pretehtali s svojo revno človeško modrostjo ...« »In v dušah, kjer je nastala.« »Tam bo ostala kljub našemu papirju.« Prve popoldanske ure prinesejo s seboj nekaj lene utrujenosti. Beseda se nekam izgubi, smeh izzveni v neko nesmiselnost, dobrohotnost se umika čustvu udobnosti. Kakor da mora misel za nekaj časa iz svoje delavnice. Tako so nas doma spodili iz sobe, ko so začeli s pospravljanjem. Gostje skromnega planinskega doma so šli počivat. Hiša je tiha in pokojna, kakor je v pozni jeseni. Tudi gospod sodnik si hoče nekoliko odpočiti. Gospodična Helena je prav tako v svoji sobi, le da ne spi, ker ni prav nič utrujena. Dan ji mineva prepočasi. Nič se ne zgodi, kar bi dalo nedeljskim uram pravi pečat. Kljub razgovoru pri mizi je dan nekoliko prazen in pust. Preveč je čakanja, ki nima pravega smisla. Preveč je bilo nepotrebnih misli, preveč nekega nezaupnega, tihega vpraševanja. Čudno, da njenega fanta še vedno ni. Danes bi imel čas, da pride pogledat, kakor je obljubil, dasiravno njena prošnja ni bila preveč goreča. Najbrž je prišlo zopet kaj vmes. Zopet kaka pot, zopet opravki, trgovske zveze, ugodne prilike. Ve, da so ti izgovori do kraja resnični, pa se je kljub temu vseh naveličala. Saj niti malo ne hrepeni po kakem svidenju. Kar strah jo je, kako ji je ta človek postal tuj. že prej ni čutila kake velike ljubezni do njega. Danes pa ji je misel na njegov prihod prava muka. Kaj le se dogaja z njo? Ali ne umira v njej neko čustvo, ki je poprej vendarle nekaj pomenjnlo? Neka podoba se razkraja in drobi v lik brez smisla in lepote. V življenju je vse drugače kakor v načrtih. Naš pogled zelo malo obseže. Novi ljudje nam prevržejo misli in želje. Pred to usodnostjo te utegne rešiti samo globoka navezanost na ljubljenega človeka. Tako se ta mladi sodnik povsod zateka k svoji materi. Bog ve kolikokrat ga je že rešila nepremišljenega koraka ali vsaj besede, ki bi utegnila prinesti nesrečo. Morda stoji poleg matere še kdo. Mogoče dekle iz mesta, ki je kakor paradiž? Tista tiha obzirnost, ki je tako boječa, da ne dahne svojega imena niti takrat, ko je čisto v bližini? Ko bi vsaj to mogla razvozlati. Pa ne more. Hodi po nekem čudnem svetu, kjer je vse brez imena. Za nobeno stvar ne veš, kako se ji pravi. Nobena roža ti ni znana, nobena misel se ne more ujeti v prave besede; še želje so kakor begunci, ki ne vedo, kam so namenjeni. A vendar ni dvoma, da nekaj hočeš. Vse to ne more biti prazno. Nekaj važnega, usodnega se dogaja. Brez bolečine, pa tudi brez pravega in jasnega veselja. Utrujenost ponehava. Želja po udobnosti se umika misli, ki hoče doživetja. Ljudje se bude v neko jasnejšo zavest. Zdi se celo, kakor da jih je tega udobnega lenarjenja nekoliko sram. »Ste se naspali?« Vprašanje hoče hiti samo začetek razgovora, pa kljub temu zveni kot očitek. Gospod sodnik se trudi, da bi z veselim razpoloženjem zabrisal spomin na udobno počivanje. V teh stvareh je malce občutljiv. Nima rad, ako ga vprašujejo kakor otroka. »Hvala, sedaj bo kar prav.« Stojita na verandi in gledata v sončni popoldan. »Tukaj ni nič pravega,« meni sodnik. »Preveč vsakdanja je postala ta slika. Ali hočete, da odkrijeva kaj novega?« »Zelo rada. Če vam ne bom v napotje.« Nekoliko očitka se je moralo vtihotapiti v odgovor, ki je v splošnem zelo vesel in prijazen. Sodnik je očitek preslišal. »Zadaj za kočo je na pol opuščena cesta. Morebiti so vozili po njej les, ko so postavljali hišo. Drži nekam v sredino gozda. Ali hočete, da pogledava, kam naju bo pripeljala?« »Prav. Bo kaj razgleda?« »Nič. Nikamor se ne vidi.« »Potem boste morali mnogo govoriti.« »Če ne bo hujše dolžnosti...« »Vam beseda ni nič težkega?« »Mislite?« »Ne, samo vprašujem. Včasih se mi dozdeva, da vam je vsak razgovor kakor igračka. Samo včasih ...« »Imate radi igračke?« »Če so lepe.« »Samo takrat?« »Ni vseeno, kdo se z njimi kratkočasi. Igračka sama je brez pomena.« »Vem. Važen je samo otrok, ki se igra. Tudi če je velik, gospodična Helena?« »Takrat še mnogo bolj, gospod sodnik.« Cesta, po kateri hodita, je res zapuščena. Dolgo, prav dolgo niso vozili po njej. Tudi hodili so tod malo. Velika drevesa stražijo pusti kolovoz in zapirajo pogled v svet. Vsepovsod je mir in molk širokega gozda. »Kam naju peljete?« vprašuje gospodična Helena, ko ni videti, da bi cesta vodila do kakega pametnega cilja. »Saj je vseeno. Nihče naju ne pričakuje, nikomur nisva povedala, kdaj prideva. Nihče ne bo v skrbeh. Nikogar ne bova videla, z nikomer govorila... Greva v neki prazen svet, kjer bova sama.« Rahel smeh spremlja sodnikovo govorjenje. »V prozen svet,« ponavlja gospodična kakor odmev, ki se je nekje zakasnil in se prepozno vrača. »Ali se ne bova izgubila v njem?« Besede ne razodevajo nikakc skrbi. Kdor bi hotel brati iz njih več, kakor je bilo v naglici vanje položeno, bi odkril morda celo neko željo, da bi se res kakor koli izgubila. »Vedno sc nekam izgubljamo,« pravi sodnik, ki je že zopet nekje v svojih mislih. »To izgubljanje je skoraj edina novost, ki nam jo življenje prinaša.« »Ne, danes ne bova govorila o tem,« pravi gospodična Helena. »Sicer se bova res izgubila.« »Včasih je tudi to lepo. Vendar imate prav. Ta tihi gozd ni za take razgovore... Kdaj pride vaš ženin?« »Tudi to ni snov za pravi razgovor, gospod sodnik.« Na ustih mlade žene je smeh, v besedah pu skorajda rahel strah. Vprašanje je prišlo preveč nenadno. »Potem mi dajte roko in nič ne vprašujte, sicer boste padli v prepad,« pravi gospod sodnik. Pot je nekaj časa res precej nerodna, čeprav o nevarnosti ni mogoče govoriti. Zaviju naglo navzdol in je vedno bolj pusta. Tudi gozd je vedno temnejši. »Dalje ne bova šla,« pravi sodnik in se začne ustavljati. »Vidim, da ne bova ničesar odkrila... Glejte, med tistimi bukvami je nekaj prostora za naju. Tam ostaneva, dokler se nama bo ljubilo.« , »Dobro...« »Ste zadovoljni s tem zasilnim domom?« »Ko pa drugega ni. Ob jezeru je bilo lepše.« »Pokrajina sama je bilu skoraj tako uboga, kakor je ta.« »O, bilo je več sonca, neba in prostora. Pa jezero... In govorila sva o marsičem.« »To bova mogla tudi danes.« »Lepo. Prostor je kakor ustvarjen za razgovor. Še zaljubljenci bi mu ne mogli nič očitati. Miru in samote je res dovolj.« »Vidite, kako dobro sem izbral.« Sodnikov smeh daje izgovorjenim besedam poseben pomen. »Ali boste svojemu dekletu v taki tihi samoti odkrivali svoje srce?« »Morda. Nič se ne ve. Trenutno bi na to vprašanje ne vedel pravega odgovora. Morda čez nekaj dni.« »Kako čez nekaj dni?« »Ali sem rekel čez nekaj dni?« »Da. Tako ste rekli. Kako ste pa mislili?« »Čez nekaj let, seveda.« »To je strašno dolgo. Govorite o čem drugem! Pa naj ne bo tako daleč v bodočnosti.« »Saj sem začel, pa niste hoteli odgovarjati.« »Oh, vedno prihajate s tem nesrečnim ženinom, ko nič drugega več ne veste. Mislite si, da je umrl.« »Pa naj bo... A blizu sva si sedaj samo midva. Ali hočete, da vam govorim o vas samih?« »Kako hočete to narediti?« »To bi tudi sam rad vedel... Že vem, kako bi šlo.« »Res? Zanimivo.« »Povedal bi kar koli. Trdil bi stvari, ki utegnejo biti v vsakem primeru resnične. In če bi ne bilo prav, bi morali popraviti. Iz teh popravkov bi končno razbral vašo pravo zgodbo.« »In če bi vas pustila v zmoti?« »Tega bi ne storili.« »Zakaj ne?« »Ker vam ni povsem vseeno, kako mislim o vas.« »To bi utegnilo biti res.« »Ali naj poskusim?« »Ne, prosim, ne. To zgodbo boste zvedeli tako, kakršna je. Vso ubogo in dolgočasno, vsakdanjo in plehko, kakor jih je tisoč in milijon. Ko bom dovolj ponižna, da vam jo bom povedala brez vsega olepšavanja. Danes še nisem tako pogumna in nesebična. Če ne boste medtem vsega sami zaslutili in brez povesti spoznali...« »Saj nisem hotel biti vsiljiv. Bila je samo šalu. Zelo neumna in otročja šala.« »Ne, ne, vsiljivosti nisem čutila. Vedela sem, da je šala. Vem pa tudi, da sem vaš dolžnik. Pa se ne morem tuko naglo vživeti v svet vaše odkritosti, čeprav se mi dozdeva vse zelo lepo... Povejte, v kateri smeri je vaš dom?« »Tod. Proti vzhodu.« »Kako je tam?« »Nekoč se mi je zdelo, da je zelo vsakdanje. Danes mislim, da je lepo kakor malokje. Kraji dobivajo nekaj svoje lepote od ljudi, ki v njih žive. Toda zakaj vas to zanima?« »Ne vein. V mislih sem že nekajkrat iskala vašo rodno vas. Zdelo se mi je, da vidim preprosto kmečko hišo. Pred vrati stoji vaša mati in vas čaka.« »Navadno me ni čakala. Preveč dela je imela. Našel sem jo v kuhinji ali v sobi. Ko sem vstopil, se je ozrla in je počasi prišla k meni. Nekaj materinskega ponosa je bilo v teh sprejemih. Morda sc je bula kakega razočaranja.« »Ne vem, kuj mislite.« »Nejasno govorim, ker sem s svojimi mislimi že nekje doma. Hotel sem reči, da se je morda zelo bala zame. Nekaj mesecev, kar me ni videla, je moglo prinesti toliko sprememb. Njena skrb ni bila sentimentalnost gosposke matere, ki je vsa nesrečna, ako svojega otroka nekaj dni ne vidi. Taki verni kmečki materi je otrokovo slovo mnogo več. Njene oči so najprej vprašale: ,Ali si še dober? Ali se mi vračaš, kakršen si odšel?* Ta skrb je bila večja kakor hrepenenje po svidenju. Ako bi mi šla naproti, bi morda vse prezgodaj opazila nesrečo, ki se je je vedno bala.« »Zelo rada vas je morala imeti...« »Takrat tega nisem tako dobro vedel.« »Danes vam je jasno.« »V bistvu že. Vendar se mi dozdeva, da je taka materinska ljubezen nerazrešljiva skrivnost, ako jo merimo zgolj s človeškimi merili.« »Zopet ne razumem.« »Včasih je težko kako stvar prav povedati... Dozdeva se mi, da ta velika ljubezen sploh ni bilu namenjena meni.« »Kako? Sedaj sem izgubila vsuko sled ...« »Mati je vedela, da odgovarja zame pred Bogom. Njen otrok je bil v primeri s tem zadnjim Gospodarjem prav nebogljena igračka. V njenih očeh je bilo vse zlo, ki smo ga naredili, žalitev nekega svetega reda in upor proti božji ljubezni. Nikjer nisem te odgovornosti tako čutil. Ob nobenem duhovniku nisem imel tako žive zavesti, da je krivda resnična žalitev božja. Sebe ni tako visoko cenila, da bi bila zaradi osebne krivice, ki jo je pretrpela, tako strašno žalostna.« Neka sveta resnoba govori iz sodnikovih besed. Zopet sta ob prepadu, kjer se vse poti nehajo. »Danes se ne boji več, da bi se ji izgubili?« »Zdi se mi, da njena skrb ni več tako velika. Morda ne čuti več tako težke odgovornosti. Povsem mirna pa bo samo na mrtvaškem odru.« Veter se rahlo poigrava z listjem v vrhovih dreves. Od nekod zvedavo prisluškuje pramen sončnih žarkov, ki so našli pot skozi vejevje. »Lep dom imate,« pravi gospodična zelo iskreno. »Nič ne bom tajil. Pred leti bi mi bili morali to s trudom dokazovati.« V planinah 5 »Zakaj?« »Dom se ni spremenil. Vsaj bistveno ne. Vedno smo si bili dobri. Mislim, da se je predrugačilo le moje gledanje na svet. V svojih otroških letih sem videl v svetu polno lepot. Menda je bilo vse samo privid. Kjer ni nič določnega, tam lahko razpredeš svoje sanje. To, kar je v tebi, preneseš v tuji svet, ki je odet v neki vsaj navidezen sijaj. Svoj dom pa poznaš iz vsakdanje resničnosti. Marsikaj bi moglo biti drugače. Ker ni, ti je težko, čeprav je morda samo malenkost. Najprej sc ti mora svet prikazati v resnični podobi. Tisti namišljeni in zlagani blesk mora obledeti. Lepota se ti mora odkriti v svoji bornosti. Neiskrena dobrohotnost te mora razočarati do bolečine. Potem se ti odkrije materin obraz v vsej svoji plemeniti vrednosti. Oče te pozdravlja s svojo nekam trdo besedo. Nič več ne dvomiš, da ti je dober. In potem zn vedno veš, da imaš dom...« »Dom...? Zelo malo vem o njem,« pravi gospodična Helena. »In ne vein, če ga bom kdaj odkrila.« »Boste ga. Saj imate željo po njem. Meni je bilo celo to tuje. Tako čudno daleč sem zabredel v svojo sanjsko deželo, da še mislil nisem na kako novo odkritje domače hiše. Domači so bili samo okvir moje lastne brezpomemb-nosti. Ime moje domače vasi ni imelo nobenega posebnega zvoka. Dozdevalo se mi je, da bi bila povest, ki bi o takem domu govorila, povsem nemogoča. Ne bila bi vredna branja. Vsakdanje malenkosti, dolgčas, preprosto delo brez poezije, skrb brez globoke tragike. To je bilo vse. Dokler ni prišlo spoznanje. Morda se je vse dolgo pripravljalo. Ne vem več podrobnosti. Vem pa, da je nova zavest prišla zelo nenadno.« »Ali se še spominjate?« »Da, zelo jasno. Bilo je na poti v domačo cerkev. Mislil sem na veliki svet, na svojo bodočnost, na velike načrte, ki so mi bili za spremstvo. Kar naenkrat je stopila predme mati. Z njo je bil oče, bratje in sestre, vsa hiša, dom. Obšla me je zavest neke osramočenosti. Spoznal sem z vso jas- nostjo, da svojemu domu nisem bil do konca pravičen. Domov sem prišel s tiho mislijo, da bo kmalu vse drugače.« »Kar se vam je posrečilo.« »Vsaj deloma. Trudil sem se. Mnogo lepega sem odkril v naši preprosti vsakdanjosti. Poprej mi je bilo včasih težko, ker je bila našli hiša v vasi najstarejša, iz lesa in s slamo krita; čisto sama v vsej vasi. Sedaj me to ne moti več. Malone vesel sem te beraške izjeme. Včasih se mi je dozdevalo, da nas je za tako posestvece preveč pri hiši. Ta nevolja ni veljala nobenemu izmed bratov in sester. Vsakega bi bil težko pogrešal. Ne, to je bila nezadovoljnost z usodo, ki nas je vse skupaj vrgla na tisti ubogi kos zemlje. Danes sem vesel prav tega, da nas je mnogo. Nekoliko sem ponosen na to, da smo kljub bornosti zemlje in hiše dobili vsak svoj košček kruha. Druge, velike hiše so propadle, mi smo ostali. Zato ne verujem več v številke in v račune. Življenje ni matematika. Življenje je tveganje in ne zavarovalnica. Ko si se popolnoma zavaroval pred vsem hudim in grenkim, propadeš. Imaš mogoče denar, ne poznaš pa več neke svete brezskrbnosti, ki je potrebna človekovemu srcu. Mož in žena ne smeta biti mešetarja. S tem ogoljufata sebe. Pač pa se morata poznati in rada imeti. To si zapomnite, gospodična nevesta!« »Poskušala bom,« pravi dekle med smehom. »Potem je vse lepše in lažje. Najtežje stvari dobijo smisel. Kar je prinašalo žalost, postane znamenje zmage. Ali hočete, da dokažem, kako prav imam?« »Saj vam brez dokaza verjamem, gospod sodnik. Vam je tako težko ugovarjati. Zdi se ini, da vam priznam vse, še preden kaj poveste.« »S temi ugovori se boste borili, ko boste sami o tem razmišljali.« »To ne bo prehudo. Povejte še kaj o svojem domu.« »Najrajši bi vam ga pokazal, pa sva predaleč. Preko vseh teh hribov je težko videti. Človek pozabi na dolgo vrsto malenkosti. Če si pa tam, je povsod spomin. Vsako drevo govori, vsaka njiva ima svojo posebnost, vsak predmet je rahlo povezan s tvojo mladostjo... O hiši sem že govoril. Mislite si jo prav preprosto; skromnejšo, kakor je moja beseda in polivala. Kako mi je bila resničen dom, tega vam ne morem popisati. To mi morate verjeti.« »Saj verjamem.« »Okrog hiše je zelena trata. In drevje, ki je rodilo manj, kakor bi bilo prav za kopico otrok. Zato pa je imelo sadje večjo vrednost. Jabolka, ki jih je shranila mati za zimske mesece, so imela prav posebno imeniten okus. Včasih sc mi je zdelo, da je znala čarati.« »Da, pričarala vam je srečo, ki se ji drugi čudijo.« »Mimo hiše vodi bela cesta. Bela je samo v suhem poletju in pozimi. Sicer je temna in umazana. Bila mi je samo pot v svet. Po njej sem odhajal in prihajal.« Molk gozda je vedno globlji. Sonce se nagiba proti zapadu. Tu in tam sc kakšen žarek izgubi v to pozabljeno samoto. Sodnik in gospodična prav malo pazita na te obiske. »Za hišo so polja,« nadaljuje sodnik. »Polja, to je tako bahaško povedano. Dve, tri njivice še niso pravo polje. Svet še najprej nekoliko dviga, potem pa zopet rahlo pada. Prva njiva je ozka, a je razgrnjena precej daleč v hrib. Druga leži počez in je nekoliko skrivljena. Kot študent sem opazil, da je to noše polje močno podobno nekoliko nalomljenemu križu. To je bilo eno prvih spoznanj, ki je imelo kaj smisla. Na ta strti križ smo bili pribiti in smo še danes. Ne vem, ali sta oče in mati ta simbolizem doumela. Jaz pa tudi nisem hotel govoriti o svojem odkritju. Materi je bilo vedno zelo težko, ako je kdo kaj očital.« »Vedela je pač, da je dovolj poskrbela za vas.« »Na tisti njivi, ki je kakor prečno deblo velikega križa, sem smel prvikrat držati za plug. Samo v eni brazdi. Bil sem nemalo ponosen na to svoje veliko delo. Povedal sem materi, bratom irf sestram. Bilo je res lepo.« »Ali imate očeta tako radi kakor mater?« »Na to ne morem dati pravičnega odgovora. Morda se te dve ljubezni sploh ne moreta primerjati. Oče je pri nas vez z velikim svetom. Čeprav ima samo ljudsko šolo, je mnogo bral in mnogo ve. Svet je spoznal iz knjig in iz atlasa, ki sva ga našla pri neki hiši, ko sva po oranju sedela v sobi in čakala na obed. Potem sva cele ure presedela pri tisti pisani knjigi in sva romala po svetu. Na polju sva se igralu šolo. Govorila sva o Iztoku in bizantinskih cesarjih, o Longinu Podbipieti in križarjih, o rusko-jnponski vojski in o kapitanu Hatterasu. Mislim, da bi brez takega očeta ne našel poti v šolo.« »Kljub temu imate mater rajši...« »Da. Kakor mi je ljubši dober otrok kakor pameten. Čeprav je to v življenju zelo pomešano. Moj oče je včasih zelo čustven. Materi pa zopet njena ljubezen pomaga, da gleda globlje kakor učen psiholog.« Razgovor se počasi ustavlja. Gospod sodnik se zaveda, da more taka hvala lastnega doma drugega nekoliko boleti. Zato išče po svojem spominu senc, ki so bile tudi nad njegovo domačijo, nad starši in nad njim samim. Noče biti pristranski, vendar se vsi tisti malenkostni spori, ki se jih spominja, nekam gube in so skoraj brez pomena. Borba za kruh, ki je bila morda najgrenkejša težava, ne more v besedi sami zavzeti tiste pomembnosti, kakor jo je v resnici imela. Tudi sam čuti, da z vsako besedo, ki hoče pokazati vsakdanjost, napake in težave njegovega doma, samo veča prvotni vtis, ki ga gospodična Helena sedaj junaško brani pred njegovimi lastnimi popravki. Občutek, ki se ga polašča, mu ni posebno tuj. Vse, kar je v prijetni družbi povedal proti sebi, so mu šteli v dobro. O tem navadno niti ni hotel razmišljati. Bal se je, da bo prekmalu nušel odgovor na to dobrohotnost in da bo vse izzvenelo v neko težko hranljivo in naivno samoljubje, ki ga ljudje s svojo polivalo samo negujejo, kakor da hočejo imeti v njem posebno zanimivo igračo. Prav po tihem pa je vedel tudi za pravi zagovor, ki se mu je vedno bolj vsiljeval. V njegovem domu je bilo tako malo nežnosti in razvajenosti, da si tudi najbolj potrebnih ljubeznivosti niso v obraz povedali. Iz tega je vsaj zanj nastal neki dolg, ki ga je v takih razgovorih s tujimi ljudmi, daleč vstran od svojega doma, počasi pa vneto odplačeval. Z besedo o sencah nad tem nekoliko pozabljenim domom je hotel zakriti resnico, da poravnava stare račune. »Saj ste sami hoteli, da vam govorim o domu,« je dodal v zadnji zagovor. »Včasih sem močno podoben otroku, ki z vso vnemo pripoveduje, kako je pri njih doma vse lepo, imenitno in dobro.« »Otrok zelo rad pove, kakor je,« pravi gospodična I leleua. »Pa se tudi zelo rad pohvali, ker hoče...« »Kaj hoče...?« »Morda to, da bi ga imeli radi.« »Mislite?« »Vem.« Gospodični Heleni se dozdeva, da je sodnik zopet nekje drugje. Njegove besede imajo poseben prizvok, ki je nekoliko podoben najbolj prikritemu iskanju ljubezni. Kdo naj ve, kaj je njegova prava misel? Ali tudi z drugimi ljudmi tako govori? Ali je kakšna beseda posebej namenjena samo njej in nikomur drugemu? Tako moreš s čisto tujimi ljudmi govoriti o tajnostih srca, pa si vendarle krit pred vsakim osramočen jem. Saj ni, da bi morala beseda veljati tebi. Ako pa jo sprejmeš in to pokažeš, si s tem že odgovoril na vprašanje, ki ga dejansko niti ni bilo. Kaj je to? Sebičnost ali obzirnost? Prepričanje, da ti mora vsakdo ob tvoji ljubeznivi besedi pasti k nogam? Ali pa le strah pred žalitvijo, ki bi je nič več ne moglo zares popraviti? »Morda smo v tem vsi kakor otroci,« pravi dekle čez nekaj časa. »In smo samo tega lačni, čepruv ne priznavamo, da je tako.« »Jaz o tein nič ne dvomim, gospodična Helena. To je glad, ki nas ne ponižuje, če se sami ne zavržemo. Le da je v vsein tem toliko zmede. Najbrž zaradi motnosti in nejasnosti naših src, ki so polna nekih sebičnih želj.« Gospodična ni trdno prepričana, da res vse pravilno razume. Pa ji zaradi tega ni težko. V njej sami dobiva neka lepa misel pravo podobo, čuti, da bi mogla s tem človekom govoriti o vseh skrivnostih svojega življenja, pa bi je ne bilo nič strah. Zaveda se, da to že davno ni tisto vsakdanje čustvo, ki veže dva mlada človeka v krog neke sentimentalne zaljubljenosti. To, kar sedaj nastaja, je mnogo več. Je zavest prave človeške povezanosti, prijateljstva, ki nič ne zahteva, ljubeznivosti, ki ne bo užaljena, pa čeprav bo vse drugače, kakor je bilo v tihih željah zapisano. »Ljudje smo strašno čudni,« nadaljuje sodnik. »Vse si sami skvarimo; vse zožimo in umažemo, ker hočemo vse lepo sebi usužnjiti. Tako smo se kot deca trgali za kos potice, dokler je nismo razdrobili v koščke, ki niso bili nikomur več v prid. Tako smo potrgali rože na vrtu, da bi bile samo naše, pa potem tudi naše niso bile več, ker so se naglo posušile. Ob vsakem srečanju s človekom čutiš razdaljo, ki je vse prevelika, da bi si jo upal prebresti. Zato rajši molčiš ali govoriš vsakdanjosti, ki nič ne pomenjajo. Tako govorimo s tujcem, če njegovega jezika ne obvladamo. Nekih praznih fraz smo se naučili, da ne umrjemo od gladu in žeje in da ne ostanemo preko noči na cesti. To je vse. In ko se razhajamo, smo veseli kakor otroci, ko je šola minila. Dolžnost je opravljena, veselega pa je bilo tako malo, da ni vredno besede.« »Nama ne bo tako lahko, ko pride čas odhoda,« pravi gospodična in se kar čudi, da si je upala tako iskreno izraziti svojo misel. »Hvala za besedo, gospodična.« »Ni bila samo beseda, gospod sodnik.« »Vem. In sem vesel, da je tako. Vendar prav zaradi vašega razumevanja še bolj čutim, kako smo si ljudje navadno tuji. Koliko nezaupunja je med nami. Dozdeva se ti, da je vsepovsod zanka, v katero se utegneš ujeti. Potem te bodo privlekli vsega zvezanega pred sodni stol neusmiljenega javnega mnenja, kakor se temu rablju pravi, in stvar bo za vedno končana.« »Ali se močno bojite takega naglega soda? Videti vam ni.« »Ne vem, če je bojazen. Morda je le stud pred to umazano obrtjo. Vsekakor dovolj, do vos veselje mine.« »Vas še mi, sicer bi ne začenjali vedno znova.« »Saj ne začenjam kar tako.« »Torej izbirate?« »Da, zelo izbiram.« »In kaj vam je znamenje?« »Ne vem prav. Morda oči, ki toliko povedo, še preden je jezik našel pravo besedo. Obraz, roka, kretnja, beseda, smeh, vse in vendar nič do konca in za gotovo. Včasih tudi samo lastna volja; želja, da bi se s kom seznanil proti njegovi volji, v zasmeh vsem predpisom in vsem ograjam, ki so jih ljudje okrog svoje dozdevne lastnine naredili...« »Vi bi radi povsod neke pravice.« »Da, kakor imam pravico do sonca, zraka In zvezd. Kakor imam pravico do ceste in poti, do razgledov in misli, ki so jih drugi našli. Prava tuja lastnina me ne mika. Njiva, ki je last drugega, ne more biti na isti način moja. Kruh, ki ga je on pridelal, ne sme biti plen moje lenobe. Žena, ki je svojo ljubezen navezala na drugega moža, ne more iti z menoj skozi življenje. V teh stvareh so meje tako svete kakor materine solze. Toda nad vsem tem je še mnogo mnogo svobode, če ljudje niso sužnji...« V vrhovih dreves je čutiti nekoliko večji nemir. Listje pošumeva, kakor da žaluje za soncem, ki se vedno bolj nagibn proti zatonu. Počasi prihaja večer. Treba bo misliti na odhod. »Tako naglo mineva čas,« meni gospodična, ko se začneta vračati. »Lepi trenutki gredo hitro mimo nas,« potrjuje gospod sodnik. »Dajte mi roko, da se mi ne izgubite.« »Saj sem se že izgubila.« »Kako?« »Sama ne vem, kako. Te dni hodim po nekih neznanih cestah. Ne vem, ali sanjam ali živim drobec resničnega življenja. Morda je vse samo .fatamorgana4. Vidim čudovit kraj, ki mi je kakor dom. Žena, ki stoji pred hišo, je morda moja mati. In ljudje so dobri, kakor niso bili še nikoli... Komaj še vem za svoje ime. Zdi se mi, da ga še nikoli nisem imela.« »To se more zgoditi. Pa ni tako strašno novo. To je prav vsakdanja smrt navadnega dneva. Drobec našega življenja umre, da more nastati pravo, lepo jutro.« »Lepo je in skoraj čudovito. Tako lahko mi je ob tem priznanju. Zelo sem vesela... Ali se vam ne zdi smešno, da tako zmedeno govorim?« »Sami veste, da ne... Čutim le, da je v vaših besedah nekaj, česar do sedaj ni bilo.« »To čutite? £koda, da bodo ti dnevi vse prenaglo minili.« »Vse mine. Umre pa samo to, kar je brez moči. Tudi s spomini je tako.« »Oh, spomin je tako malo. Od spominov je težko živeti...« »In vendar nekateri niti tega nimajo.« »To je potem nezaslišano uboštvo.« »Kaj hočete! Uboštvo je edino imetje, zn katerega se ni treba truditi.« Svet postaja vedno bolj otožen in sanjavo tih. Sonca že dolgo ni več videti, vendar je še svetlo. »Veste, kaj je to?« vprašuje sodnik. »Kaj?« »Takšen svetel večer brez sonca.« »Rajši povejte sami.« »Podoba neštetih ubogih življenj. Nekaj svetlobe je v njih, n vedno manj. Pozabljeni ostanki neke velike ljubezni, iki je že davno ni več. Odsev neke sreče, ki je bila, pa se je poslovila... Temno postaja in hladno.« »Zdajle o tem nič ne vem.« »Torej vam je dobro?« »Da, zelo.« »Ne zahtevate mnogo, če boste tako lepo zadovoljni, boste dobra žena ...« »Komu?« »Lepo je, da tega še sami ne veste.« »Nekoč sem mislila, da vem.« »Svet je velik.« »Pu je tako malo ljudi na njem.« »To je v nasprotju s knjigami, pa je vendar res.« »Vidite?« »Iskati je treba.« »Povejte, kako!« »Oči je treba odpreti.« »Je to vse?« »Ne, ni vse. Treba je tudi poguma.« »Kakšnega?« »Prav posebnega. Poguma, ki se ne skriva pred resnico.« »Bi mogli to še kako drugače povedati?« »Morda. Treba je vedeti, da zaljubljenost ni samo praznik. Važnejši so delavniki, ker jih je več. Praznična stran človekovega značaja je še kar dobra. Delavniška pa je strašno umazana in zanemarjena. V tem je nesreča.« »Tega skoraj ni mogoče predrugačiti.« »Imate prav. Med praznikom in delavnikom bo vedno razlika.« »Kaj potem ostane od vaše primere?« »Čakajte, povem še drugače. Mislim na krilni oltar v cerkvi našega mesta. Dve sliki sta na njem. Ena je prnz- nična, druga delavniška. Ena je svetla, živa, slovesna, druga je preprostejša, tišja in skromnejša. Vsaka ima svojo lepoto. Ako odpreš delavniško stran, se zaveš svojih malih vsakdanjih dolžnosti. Veš, da bo treba mnogo truda in še več neke zvestobe. Za umazanost ni prostora. Na sliki je vse čisto in urejeno.« »Zdi se mi, da razumem.« »Saj ni težko... Važno je, kako se srečujemo z vsakdanjostjo. S kakim razpoloženjem poslušaš razburjenega človeka v svojem uradu, kako govoriš s služkinjo; kako sprejmeš vest, da se je tam nekaj razbilo, tu zopet nekaj pokvarilo; kako govoriš o jedi, ki so ti jo prinesli na mizo; kako se znaš vmisliti v razpoloženje drugega.« »Rada bi vas videla pri delu na sodišču. Vi bi seveda ne smeli vedeti, da vas opazujem.« »Se ne bojite razočaranja?« »Saj ste rekli, da je treba poguma.« »Mnogo poguma. Ne vem, če ste že tako dobro založeni z njim.« Gospodična se smeje. Pogovor prehaja v igro, ki še ni prav jasna. »Saj pogum ni vse. Najvažnejše sva pozabila.« »In kaj je najvažnejše?« »Saj sami veste.« »Si ne upate povedati?« »Ne... Pa tudi treba ni.« Nekaj časa oba molčita. V miru prihajajočega večera je njun molk še globlji. »Kaj mislite sedaj,« vprašuje gospod sodnik. »Tudi tega si še ne upam povedati.« »Ali je tako skrivnostno?« »Ne, le nekam smešno je... Mislila sem, kdo neki vas bo prihodnje leto spremljal na tej poti?« »In če bi vas že danes povabil, ali bi prišli?« »Bi... Le da je vse to strašno daleč.« v Ljudje, ki so vedno zaposleni in se jim neprestano mudi, prihajajo tudi v planine ob nepravem času. V nedeljo zvečer je bolj običajno slovo kakor pa prihod. Le koki letoviščarji bi utegnili ob tem času priti v sosedno kočo na kratek obisk. Sicer pa je v planinah mnogo svobode in ljudje so redkokdaj začudeni. Mladi moški, ki je povsem sam naredil pot od postaje do koče na Pesku, ni posebno navdušen. Videti je utrujen in nekoliko razdražen. Neprestano si briše pot z obraza in vzbuja videz človeka, ki se mu planine ne bodo prav nič priljubile. Nihče ga ne pričakuje, nihče mu ne prihaja naproti. Na verandi se ustavi in gleda fiaokrog. Nekaj ljudi sedi pred kočo, pa so vsi sami tujci. Potem povpraša po oskrbnici. »Ali bi mogel dobiti sobo za nocoj?« »Mislim, da bo šlo, gospod. S čim še lahko postrežem?« Brez posebne vneme pove svoje želje. Prav tako brez zanimanja je in pije, kadi svojo cigareto in opazuje ljudi in dom. »Imate mnogo gostov?« vprašuje oskrbnico, ki čaka na želje mladega gospoda. »Še kar gre. Včasih nam celo prostora zmanjka.« »Pa jih ni videti.« »Nekateri so odšli na sprehod.« »A tako.« Sedaj bi bilo treba vprašati, kako je z njegovim dekletom. Pa ne gre tako lahko. Oskrbnica je sicer zelo prijazna, a vendar nekam molčeča. Nič določnega ne bo zvedel od nje brez jasnega vprašanja, za katero pa nima dovolj poguma. Ob robu verande sedi starejša gospa, ki se očividno dolgočasi. Gleda sicer v knjigo, pa prav gotovo ne bere. Zdi se, kakor da čaka na vprašanje, ki bo načelo razgovor. Ker vprašanja kljub pričakovanju ni, začne sama. »Oprostite, toda zdi se mi, kakor da koga iščete.« »Hvala, gospa, prav ste uganili.« »Neko gospodično?« »Da, mislil sem, da me pričakuje, pa je ni videti.« Gospa se noče zmotiti. Zato razlaga, kdo vse je ta čas v oskrbi planinske koče. Pa je kar s pravo začela. »Se še ni vrnila. Na sprehod je odšla...« »Sama?« »O, ne. Navadno ni sama. Vedno je z nekim gospodom, ki je prav simpatičen človek.« »Ali ni z njim prišla?« »Da, isti dan sta prišla. Zelo dobro se razumeta.« »Ne veste, v katero smer sta se napotila?« »Tega pa res ne vem. Tedaj sem morala biti v svoji sobi. Pa ne da je to vaša sestra?« vprašuje radovedna gospa, ki v svoje vprašanje niti suma ne verjame. Vidi, kako se mladi gospod slabo obvladuje; vidi, kako se spreminja barva njegovega obraza; kako mu postajajo oči nemirne in roke nervozne. »Ne, ni sestra.« »Oprostite, da sem tako radovedna. Nisem hotela biti indiskretna.« »Hvala, gospa, da ste mi povedali, kar ste vedeli.« Mladi gospod je s svojimi mislimi nekje na zasledovanju dveh mladih, veselih ljudi. Postrežljiva gospa ga nič več ne zanima. Oskrbnico povpraša, kje je njegova soba, da spravi svoje stvari. Ko je vse to opravljeno, pride zopet na verando. Kljub utrujenosti ne more mirno sedeti in čakati. Njegove oči iščejo sledove poti, ki vodijo od koče na vse strani. Od nekod morata priti. Prihajajoči večer njegov nemir samo veča. Dolgo je tako nestrpno čakanje. Naposled je slišati smeli in tudi besedo je mogoče razločiti. Mlada znanca gresta počasi proti koči in sta prav vesela. Gospodična Helena prva opazi čukajočega gosta. »Ali vidite, obisk sem dobila,« pravi brez vneme, pa tudi brez strahu. »Saj to je vaš tant,« se smeje gospod sodnik. »Da, moj fant,« pravi dekle skoraj grenko. »Sedaj me kot spremljevalca začasno upokojite, kajne?« »Bojim se, da vam bo v najini družbi res prav neprijetno. Sumi boste zlezli v pokoj, brez dekreta in plače, tako se mi dozdeva.« Gospodična ni zmedena, ko daje roko svojemu funtu. Potem predstavi svojega spremljevalca, ki ne more zakriti rahlega nasmeha. »Me veseli,« pravi novi gost in prav gotovo ne govori resnice. »Kdaj si prišel,« hoče vedeti gospodična. »Pred dobro uro.« »Mislila sem, da te sploh ne bo.« »Tega veselja ti nisem maral nurediti,« pravi užaljeni gospod. »Kako to misliš?« »Saj si se gotovo dobro zabavala. Gospod, ki ti dela druščino, ni videti dolgočasen.« Gospodična Helena lioče ostati mirna. Zaradi sodnika se ne sme pokazati v neki smešni užaljenosti, čeprav jo zelo mika, da bi bila ostra in bojevita. Zato se smeje in odgovarja kakor v šali. »Dobro sem se imela, res je. Dolgčas me ni preganjal. Gospod sodnik je bil izvrsten tovariš.« Gospodu sodniku je nekoliko nerodno. Vidi, kako se mlada človeka premagujeta, da ne zaigrata odurne scene ljubosumnosti. »In upam, da nama bo moj ljubeznivi znanec še dalje delal druščino, ako ga to ne bo preveč motilo,« pravi gospodična profesorica. »Prav rad. V mejah možnosti, ki niso čisto v moji oblasti.« »Vsekakor,« meni novi gost, ker mora pač nekaj povedati. »Pri večerji se dobimo, kajne?« vprašuje gospodična. »Prav.« Gospod sodnik čuti, da se mora umakniti. Razgovora, ki se pripravlja, ni mogoče zadržati. Njegova navzočnost bi bila samo ovira. Zato se poslovi in odide. Gospodična Helena gleda za njim in molči. »Tebi je žal, da se je prijazni gospod poslovil?« »Da.« Odgovor je zelo jasen. Nobenega opravičila ni v njem in nič strahu. »Morda bi mi mogla stvar nekoliko pojasniti.« »Kaj naj pojasnim?« »To svojo vnemo in navdušenje za povsem tujega človeka.« »Tujega človeka...? Morda pa ni tako zelo tuj.« »Tako? Pa ne da bi se že poprej poznala?« »Na žalost sva sc pred nekaj dnevi prvič videla. Sicer pa ne vem, zakaj naj ti sploh kaj razlagam in pojasnjujem. Na vlaku smo se videli. Potem sva hodila skupaj do koče. Tista pot je bila zelo lepa. Nekajkrat sva l>ila na sprehodu. To je vse.« »O čem sta govorila?« »Ponoviti pač ne bom mogla. Pripovedoval mi je o svojem domu, o materi in očetu, o hiši in polju...« »In to naj ti verjamem?« »Kakor hočeš. Ne smeš misliti, da se zagovarjam. Pripovedujem samo, kako je bilo.« »O čem ti je še govoril?« »Zelo si radoveden. Razlagal je o sebi, o svoji službi, o delu, o ljubezni... Ti je to dovolj?« »Zelo zanimivo je moralo biti!« »Ne morem tajiti. Tudi lepo je bilo. Mnogo lepše kakor najin razgovor.« »Lepo si me sprejela.« »Če se prav spominjam, si s takimi ljubeznivostmi začel ti.« »Ker sem videl, kako je.« »Ti si čuden in smešen. Ta mladi sodnik bi se brez dvoma prav imenitno zabaval, ako bi vedel za vsebino najinega razgovora. Ne iz škodoželjnosti. Ničesar ni rekel, česar bi ne smeli slišati tudi drugi. Ničesar ni storil, čemur bi ti sam ne smel biti priča. Ve, kako je z nama.« »Toda ti si vendar zagledana vanj.« »Saj sem rekla, da se ne zagovarjam. Ne gre ti za to, da bi šele od mene zvedel resnico. Kdor je ljubosumen, ve resnico mnogo prej, kakor mu je bila razodeta. Tukaj je vsaka beseda odveč.« »To ni bog ve kako ljubeznivo povedano.« »Ko pa ne morem drugače. Tvoj način vpraševanja me žali.« »Saj imam pravico, da zvem, kako je s teboj.« »Sam veš, da kake posebne pravice nimaš. Nič ni bilo nied nama, kar bi mojo svobodo omejevalo. Danes sem tega še prav posebno vesela, še vedno lahko čisto mirno pogledam v oči komur koli.« »To je res,« pravi fant nekam poparjeno. »Da si pred ljudmi, ki naju poznajo, veljal za mojega fanta, to je pravica, ki sem ti jo dula, ker sem mislila, da si je vreden. Človek se utegne zmotiti.« »Tako daleč sva že?« »Ne daleč ne blizu. Dokler sem prosta, hočem imeti odprte oči. Če se bo kaj razbilo in zrušilo, bo uničeno za vedno. In kriv boš sam. Ne maram malenkostnega in ljubosumnega moža.« »In jaz ne maram dekleta, ki ne ve, kaj se spodobi.« »Potem je vse v redu.« »Ali naj že kar nocoj odidem?« »Kakor hočeš. Najbrž se ti ne bo ljubilo.« »Nisem mislil, da me boš tako sprejela.« »Nič se ne zavedam kake krivde.« »Tem slabše.« »Prav... Pojdiva sedaj v kočo.« »Tebi je že dolgčas po spremljevalcu.« »Vsekakor.« Ob mizi pred kočo sedi gospod sodnik in se pogovarjn z Anico. »Sedaj bom imel več časa zate, Anica.« »Res? Kako? Ali je gospodična odšla?« »Ne, ni odšla. Pač pa je prišel njen ženin.« »O, imenitno! Rada bi ga videla.« »Pa ne kar takoj! Malo bo treba potrpeti.« »Ali mi ga boste pokazali.« »Menda boš kar sama uganila... Glej, pravkar prihajata.« Otrok samo gleda in nič ne reče. Gospodična Helena se trudi, da bi kazala veder obraz. Celo smejati bi se hotela, pa se noče prav posrečiti. Ko gre mimo Anice, ji dene roko okrog vratu in jo potegne k sebi, potem pa gre zopet dalje proti koči. »Prav žalosten ženin,« pravi otrok, ko sta s sodnikom zopet sama. »Kako pa govoriš, Anica?« »Ali ni žalosten?« se čudi dekle. Oskrbnica prihaja na verando in vabi k večerji. V sobi je le malo ljudi. Novi gost sedi za mizo, kjer sta imela svoje V planinah 6 mesto sodnik in gospodična Helena. Dekle gleda skozi okno, čeprav ni nič posebnega videti. »Dober večer,« pravi gospod sodnik. Njegov pozdrav nič prav ne odmeva. Mladi gospod, ki sedi za mizo, ga menda ne inara slišati. Gospodična pa se obrne in gre sodniku naproti. »Lepo, da ste prišli. Saj boste prisedli, gospod sodnik?« »Prosim, če ne bom v napotje.« »V življenju smo drug drugemu v napotje, pa vendar hočemo biti skupaj.« Sedaj se zgane tudi mladi gospod. »Prisedite, če se vam hoče. Ho dovolj prostora.« Večerja ni posebno vesela. Gospod sodnik se trudi, da hi ustvaril pravo razpoloženje, pa ne gre in ne gre. Pripoveduje zgodbe, ki jih je doživel po raznih planinskih kočah, govori o vsakdanjostih, pripoveduje šale, se smeje, a razpoloženja ni. Gospodična Helena se trudi, da bi bila veselu, pa se vse preveč bori s seboj. Posluša in vprašuje, a zaradi ledenega obraza užaljenega funta ne more ostuti mirna. Večer je pokvarjen, ruzgovor nemogoč. Vljudno si voščijo lahko noč in se ločijo. »Ali ste še kam namenjeni nocoj,« vprašuje gospodična Helena. »V kuhinjo na majhen razgovor,« odgovarja gospod sodnik. »Dobro se imejte,« želi gospodična. »Hvala in lahko noč!« Pozna noč je. Planinska koča se je ogrnila v globok molk. Ni luči ne glasu. Nad trato in gozdovi se pne lepo in jasno zvezdnato nebo. Gospodična Helena ne more spati. Ko je gospod sodnik odšel, sta ostala sama še nekaj časa v sobi. Razgovor je bil neprijeten in prazen. Fant je hotel popraviti svoje prenagljene besede, pa se je ob vsaki priliki zapletel v vlogo človeka, ki očita in sumniči. Nič mu ni ugovarjala, kakor da je to sploh več ne zanima. Ko je menila, da je dovolj, je rekla »lahko noč« in odšla v sobo. Potem je dolgo časa sedela pri oknu in gledala v mirno in zvezdnato noč. Ko je postalo preveč hladno, je legla v posteljo, zaspati pa ni mogla. Oči je uprla v strop, kakor da bi kljub temi hotela prodreti v zadnji kotiček prostora, ki mora biti priča njene žalostno vesele meditacije. »Kaj se dogaja z menoj?« se izprašuje. »Ta ljubezen je mrtva. Vem to, tako gotovo vem, kakor gotovo živini in mislim. Morda sploh ni bila ljubezen. Takih prevar doživi človek dolgo vrsto. Nekaj mora priti, du se tega zave. Srneš-nost njegovega početja se mu mora prikazati v živi luči. Kakor se je meni danes... Ali res šele danes? Ali se ni zgodilo že v vlaku? Morda pozneje na poti proti vrhu? Ob jezeru? Ali šele danes v tistem temnem in tihem gozdu? Kdo bi to vedel? Jasno je, da je nekdo umrl. V mojem srcu je nanj samo neprijeten spomin. Tega najbrž nič več ne bo moglo spremeniti. Ali pa je to vse? Nekdo je umrl... Pa ni taka smrt navadno tudi novo življenje? Kdo živi? In komu? Ali ni vse to samo kratka počitniška zgodba, ki bo čez nekaj dni samo še spomin? Zakaj moja misel ne more strpeti ob onem mrtvecu, ki me je prišel pozdravit, da se potem za vedno poslovi? Ali bi ne bilo prav, ako bi ob tem mrtvaškem odru nekoliko bedela in mislila o sebi? Saj je moralo biti v moji glavi marsikaj narobe, prav tako kakor v srcu. Zakaj moram vedno znova misliti na človeka, ki ga pred • nekaj dnevi sploh nisem poznala? Ali moreš v nekaj urah spoznati značaj in doumeti vrednost tako tujega človeka? Od kod je sploh prišel? Če je takšen, kakor ga gledam v svojih mislih, je le neka neresnična in nemogoča pravljica. Izjema, ki pa je ni mogoče pregnati v svet blaznih sanj, ker živi, govori, misli in se smeje, hodi z mano in me drži za roko. Izjema, ki nič ne zahteva, pa bi mu človek vso svojo usodo položil v roke in bi se nič ne bnl. Izjema, ki je kljub r>* vsemu najbolj živa resnica. Morda ne živi zame... Bilo bi prejepo. Tudi ne vem, če bi mu mogla prinesti dovolj sreče. Sedaj šele vem, kako sem uboga. Nič ne pomaga, če si zakrivaš oči pred svojo lastno revščino. Mogoče nisva drug za drugega. Življenje vendar ni samo izlet, sprehod in razgovor, ki se skrbno izogiba vsake zoprnosti. Življenje je težko delo, vsakdanjost, razočaranje, trpljenje, očitek in molk... A kljub temu... Ne morem ven iz teli prijaznih vezi. Saj je smešno... On spi in sanja bog ve kaj. O mestu, ki je kakor paradiž, o tisti neznanki, ki mu je nekoč brez besede podarila en sam nasmeh, pa jo še danes išče. Kaj vem? Naj bo že, kakor hoče. Sedaj vem vsaj to, kakšen naj bi mlad moški bil, da bi se mogla do smrti zagledati vanj. Ta zavest je morda zelo dragocena. Tudi če bodo ostale te kratke počitnice samo vesel spomin, bom nekaj velikega rešila... Kako bo jutri? Bojim se slovesa, pa se ga hkrati zelo veselim. Zopet bova sama s sodnikom... Toda potem bo tudi to minilo... Ali bo res minilo? Ne morem spati, pa tudi misliti me je strah ...« Zunaj je lepa noč. Tiho in zvesto bedi nad gozdovi in tratami, nad domom in ljudmi. V njenem varstvu vse počiva ob vznožju božjega prestola. V njej se je umirila tudi gospodična Helena. VI -Jutro je prineslo hladno slovo mladega, močno zaposlenega gospoda. Gospodična Helena mu je dala roko in nekam mrtvo reklu »zbogom«. To je bilo vse. Ostala je na verandi in brez bolečine gledala za odhajajočim fantom, ki mu je komaj še vedela ime. Nič se ni ozrl, da bi ga bilo treba še enkrat pozdraviti. Kmalu je izginil za ovinkom. Pustil je za seboj samo prazen stol in razmetano posteljo. Gospod sodnik je vstal zelo zgodaj, davno pred tem pustim slovesom. Ko je gospodična Helena stopila na verando, je bil že daleč na jutranjem sprehodu. Sedaj vstajajo tudi drugi gostje. Vse je še nekam zaspano in pusto. Težko je začeti kakšen pogovor, pa tudi molčati ni lahko, nko bi se rad rešil neprijetnega bremena. »Anica, ali si kaj videla gospoda sodnika?« »Diines še ne. Najbrž je odšel na sprehod.« »Ali te ni nič povabil s seboj?« »Ne, nič ni rekel.« Dan obeta biti lep. Svet se ni nič spremenil. Vse je, kakor je bilo včeraj in ves ta čas. Helena tega ne čuti. Danes je zanjo vse brezbarvno in motno. Gozdovi so bolj ovira kakor pa zatočišče. Dom je prazen, čeprav skoraj nihče ni odšel. Poti vodijo v neznani svet in nič ne obljubljajo. še otrok ti ne more pričarati nasmeha in veselja na obraz. Na verandi je prazno in dolgočasno. Soba je v neredu. Poleg tega je polna nekih nočnih senc, ki jih tudi jutranje sonce ni moglo pregnati. Sicer pa je vseeno, če hočeš ubežati, ne premišljuješ dolgo, kod naj kreneš. -Vsaka pot je dobra, samo da vodi nekam daleč, kjer se boš skril. Tudi če bežiš pred samim seboj, ni drugače. Po poti, ki jo je brez premisleka izbrala, z gospodom sodnikom še nista hodila. Bilo je lepših in prijaznejših na izbiro. Danes je to brez pomena. Pot je dolga. To je edini občutek, ki se ga zaveda. Nič bi ne vedela povedati, kaj je videla. Nobenega glasu bi se ne mogla spomniti. Hloda, ki je zavaljen preko kolovoza, se izogne skoraj brez zavesti, da je treba preko neke ovire. Ali je že koga srečala? Menda ne. Prav tako se ni bati, da bi jo mogel kdo prehiteti. Pred vsem svetom je varno, le pred sabo ne. V sredino tega mučnega molkn se je izgubil človeški glas. Gospodični Heleni se vsaj tako dozdeva. Postoji in prisluhne. Res, nekdo se pogovarja. Tudi smeh je slišati, vesel, razigran moški smeh. Ali naj se obrne in gre nazaj? Zakaj le? Morda so drvarji, oglarji ali kaj. Res so oglarji. Zdi se, da sploh nič ne delajo. Ob svoji zasilni bajti sede in kadijo pipe. Tudi pijejo — vsi iz ene steklenice, drug za drugim, kakor je to običaj. Po ne bodo vsi oglarji. Eden prav gotovo ni. Njegova obleka je čisto drugačna. »Saj to je mladi sodnik,« pravi gospodična Helena sama pri sebi. »Mislil bo, da sem pridirjala za njim.« Sedaj ne more več bežati. Sodnik jo je opazil in jo vabi v to nenavadno družbo. A ko. ne gre, bo smešno, ako pa gre, bo prav tako narobe. »Kaj pa delate tukaj?« Vprašanje velja gospodu sodniku. »Kadimo, pijemo in govorimo, kakor vidite,« meni sodnik, ki odgovarja za vse, čeprav ve, da je mišljen samo on. »Poleg tega tudi oglje žgemo. Sedaj potrebujemo še gospodinjo, ki bi nam z jedjo postregla.« »Ali ste spremenili svoj poklic?« vprašuje dekle. »Naš poklic je, da delamo,« trdi sodnik. »In pijemo,« meni oglar, ki se je najprej znašel. »Prisedite, gospodična,« vabi drugi. »S pijačo vas ne bomo silili, ker bi se vam gabilo,« se smeje tretji. »Saj še nam ne bo dovolj,« popravlja gospod sodnik, ki so mu prav v tem trenutku stisnili steklenico v roke. Tukaj se nikomur ne mudi. Vse bo ob pravem času narejeno. V tej neizmernosti imaš občutek svobode in zložnosti. Gospod sodnik pripoveduje o neki neznansko smešni pravdi, ki jo je z veščo roko vodil tako, da je nastalo čim manj neumnosti in škode. Umazani oglarji se smejejo, da odmeva daleč po prostranem gozdu. Gospodična Helena posluša dn postaja vesela. Tako domače je v tej čudni družbi. Zopet je odkrila drobec živi jen ja, ki ji prinaša nekaj novega, še včeraj se ji je zdel njen sodnik precej salonski človek. Tega tudi pripovedovanje o domu, o polju in delu na njem ni moglo zabrisati. Kar je povedal, je bilo precej visoko, morda celo za šolanega človeka pretežko. Sedaj ve, da je ta salonska govorica samo obleka za zadnji napor njegovih misli. Tako govoriš, ako hočeš prodreti v zadnjo skrivnost, za katero vsakdanjost sploh še nima besede. To, kar sliši sedaj, je govorica preprostih ljudi. Tako se je moral raz-govarjati z očetom in materjo, sosedi, vaščani, delavci in z deco. Nič ne moreš dvomiti o njegovi zasidranosti v zemlji in v preprostih ljudeh. Sodnikova zgodba je končana. »Sedaj se bova z gospodično zahvalila za gostoljubnost, da vam ne bo delo zastalo,« pravi sodnik in vstane. »Škoda,« menijo oglarji. »Bilo je prav lepo,« zatrjuje gospodično Helena. »Srečno!« Sodnik in Helena se vračata. »Povejte kaj,« pravi dekle, ko sta dovolj dolgo molčala. »Kaj naj vam povem?« »Kar koli! Povejte kaj o sebi!« »Vam še ni preveč?« »Ne. Povejte, kake slabosti imate; kake napake v značaju; vse, kar veste. Zelo potrebujem takega gradiva, da naredim red v svojih mislili in željah.« »Tako? Nič ne razumem. Kako ste sploh mogli priti za menoj? Ali nimate več obiska?« »Ne, poslovil se je ...« »Kdaj?« »Danes zjutraj. Kmalu po vašem odhodu.« »In se ne vrne več?« >;Ne.« Sodniku ni čisto razumljivo, za kaj gre. Pa noče vpraševati. Reče samo: »A tako...« »Knj mislite o ljubosumnosti, gospod sodnik?« V vprašanju je odgovor na sodnikov dvom. »Da je zelo vsakdanja bolezen. Pa zato nič manj zoprna.« »Je to vse, kar veste?« »Ne, pa mi ni jasno, kaj prav za prav hočete vedeti.« »Koko da ne?« »Ker je to zelo zamotana in dolgotrajna bolezen. Navadno je tudi neozdravljiva. Če začneš o tem govoriti, ne moreš nehati. S tem je tako kakor z jetiko. Mnogo imen ima. In liajhujša je vedno tista, ki se je lotila nas samih.« »Torej je zelo hudo?« »Ne vedno. Nekaj tega strupa je bistven del naše duševne hrane. Tako sc baje vsi skupaj borimo z nekimi začetki jetike, ne da hi to postalo nevarno za naše življenje. Hudo je, ko se nevarnosti preveč živo zavemo. Takrat nas vsaka malenkost vznemiri.« »Pustite medicino in govorite o ljubosumnosti!« »Glejte, v življenju se vedno zn kaj borimo. Nekaj hočemo imeti. Hočemo tudi, da hi bilo vse 'to povsem naše. Navadno si pomagamo z osebno lastnino, ki jo na tisoč načinov zavarujemo. Ko gre zn ljudi, se nam take mrtve metode rade ponesrečijo. Ljudje so zelo svobodno in zelo premično premoženje...« »O čem zopet govorite?« »O ljubosumnosti vendar. Ljudje ne vedo, da ima ljubezen drugačne zakone kakor gospodarstvo. Zato se borijo za ljubljenega človeka kakor za pravično mejo med dvema njivama.« »Kako bi vi naredili?« »Kakšen primer imate v mislih?« »Če bi človeku, ki ga imate radi, ne zaupali več?« »Meni tedaj pomaga ponos.« »Kako?« »Toko: nekdo me ne mara več, ker je našel večji zaklad. Proti temu z moje strani ni več pomoči. Teoretično mu moram dati popolno svobodo.« »Kako pa praktično?« »Ne vem. Moral bi najprej nekaj podobnega doživeti. Zato je tudi moja teorija brez pravega pomena. Morda bi takrat na svoj ponos pozabil in bi bil prav tako smešen, kakor je tisoč drugih. Za zdaj se mi zdi takšen obupen boj nesmiseln. Ljubosumnost je nezaupanje. Zaupanja pa ni mogoče vsiliti z besedo ali s strahom. Če imam dovolj moči, lahko drugega zaprem, osamim, zastražim. Ljubezni mu ne morem zapovedati. Če misli najti drugod večjo srečo, sebi primernejšo in dragocenejšo, Bog z njim...« »To je moida res samo teorija. V življenju je vse mnogo težje,« meni gospodična Helena. »Že vnaprej sem priznal, da je tako. Vendar utegne biti v moji teoriji nekaj uporabne resnice. Vsaj to je gotovo, da nič ne rešimo, nko se osmešimo.« »Ljudje mislijo, da bodo z očitajočo besedo vzbudili umirajočo ljubezen. Tudi cvetlicam zalivamo, da ne usahnejo.« »Že. Le tega ne vem, ali smemo zalivati z octom ali morda celo s kako strupeno kislino.« »Potem je zelo malo poti, da se taka ponesrečena ljubezen reši?« »Malo. Morda ena sama. Z nekim dobrohotnim mirom pokazati, da nas tudi take nepričakovane smrti ni strnil. Z nasmehom in s svobodo vzbuditi spoštovanje. Morda pa se drugemu le odpro oči. Ako se ne morejo, je vse izgubljeno.« »To more veljati zn zaljubljence. Kaj pa naj naredita mož in žena?« »Tudi na to sem že mislil. Vsaj tako od daleč. Mislil sem tudi na vse tiste vezi, ki sem jih svobodno sprejel, ko sem se odločil za svoj svetovni nazor. Zavedam se, da sem se neki svobodi odrekel. Zato s tem ne smem več mešetariti. Kar ni moje, ne more biti kritje dolgov, ki sem jih sam napravil...« »Kaj bi potem naredili?« »Tudi tako zakonska ljubezen ni stvar očitkov in praznih zapovedi... Rekel bi morda tako: Glej, v najinem življenju je neka težka zmota. Najbrž sva je kriva oba. Toda to je za nama in se ne da več popraviti. Svobode si ne moreva darovati, ker je vsaj v tem nimava več. Premisliva vse pred očmi tistega, kateremu sva oba do konca odgovorna.« »In če bi tudi to ne pomagalo?« »Potem bi se zgodila nesreča, ki je grenka, pa ni najhujše na svetu. Mrtva ljubezen, inučeništvo, ki more imeti neki smisel. Vsaj s strani tistega, ki svoje vesti ni obremenil z novo krivdo ...« »S svobodo ni nič več?« »Ne. Vsaka taka svobodnost je pot v sužnost. Toda ta zavest pride navadno zelo pozno.« »Zelo strogi ste, gospod sodnik.« »Včasih je strogost edina ljubezen, ki nam še preostaja. Zadnje znamenje, da preti nevarnost. Onstran je nesreča in smrt.« »Prej sle rekli, da nasilna zapoved ljubezni ne more rešiti.« »Nisem pozabil na svojo trditev. Tonije šlo zn ljubezen, ki še ni ograjena; za simpatije, ki pravkar nastajajo. Ljudje se šele iščejo, spoznavajo, tehtajo svojo in tujo vrednost. Brez svobode bi bilo vse prepuščeno nekemu strašnemu naključju.« Gospodična Helena ne ve, kaj naj reče. Sodnik pa nadaljuje. »Prva srečanja odkrijejo navadno samo drobec resnice. Ali pa je vse do konca zmotno. Človek se zelo rad predstavi s tujim imenom. Čez nekaj časa se pokaže, kakršen je. In potem pride razočaranje ...« »To je zelo res,« potrjuje dekle. »Brez svobode bi bilo vse hudo usodno in zmešano. Ljudje bi se v tej tesnobi do smrti zmočili in zgrizli. Tisti, ki niso dovolj zgodaj ubežali svoji zmoti, doživijo svoje razočaranje šele v zakonu.« »Takim bi svoboda prišla prav, ali ne?« »Ne vem, če je to tako gotovo. Morda bi se v svoji lahkomiselnosti še bolj utrdili. Če bi ne l>ilo nekih trdnih življenjskih zakonov, bi utonili v svoji površnosti. Končno bi bili še bolj nesrečni. Nekaterim ljudem ni mogoče pomagati. Kot sodnik to le predobro vein.« »Premnogo primerov vas ne doseže.« »Imate prav. Najzanimivejši in najbolj boleči primeri te bolezni ostanejo v domači oskrbi. Ljudje trpijo drug ob drugem. Mogoče mislijo, da mora tako biti. Tujcem neradi govore o svojem uboštvu. Sram jih je, da so tako slabo izbrali. Tolažijo se s tem, da tudi drugod ni bolje. Človek, ki je s svojo ljubeznijo doživel razočaranje, postane ne-zaupen nasproti vsemu, kar se imenuje sreča.« »Tudi to je res,« meni gospodična Helena. »Včasih je gotovo zelo hudo. Navadno pa se ljudje z življenjem pobotajo, še preden so doživeli kako resnično nesrečo. Vsakdanjost naredi križ preko najlepšega pričakovanja. Za to ni treba bog ve koliko let. Ljudje se z nekim klavrnim heroizmom odpovedo vsemu, kar je ljubezen obljubljala, pa ni izpolnila. Sprejmejo svojo malenkostno usodo, kakor opravijo delo, ki jim je bilo naloženo. Vedo, da je treba živeti in delati. Tako si z neko smešno vdanostjo ustvarjajo svoj življenjski slog, ki je čudovita mešanica ljubeznivosti in očitkov, dobrohotnosti in škodoželjnosti, odpuščanja in maščevanja, lepote in umazanij. Take spremembe tvorijo dnevni red neštetih življenj, ki se nam dozdevajo morda celo lepa, ker marsičesa ne vidimo in ne zvemo.« >'Mnogo mislite o tem,« pravi gospodična Helena z rahlim začudenjem, »Saj me prav osebno zanima.« »Zakaj pa, če smem vprašati?« »Zadnjega razloga ne poznam. Vem le, da mi je to vsakdanje mučeništvo bolj zoprno kakor tista velika razočaranja, o katerjh ljudje navadno govorijo.« »Tako?« »Ne vem, zakaj, čutim pa, da bi me to povsem ubilo. Vse je nekam majhno, smešno, bedasto. Nisi junak, a vendar trpiš. Ob zakonskih prepirih čutim malone neko telesno bolečino. Vedno se bojim, da se bo začela neka ogabna igra, kateri bom moral biti priča. Čeprav samo poslušam, se zdim samemu sebi ponižan in osmešen. S svojo nemočjo postajam del neke črede, kjer se živali med seboj grizejo in napadajo. Najrajši bi zbežal in na vse pozabil...« »Vaša žena ne bo smela biti malenkostna,« pravi dekle in se komaj vidno smeje. »Prav je, da to veste,« meni sodnik. »Jaz? Zakaj pa? Ali mislite, da bi vam to moglo pomagati?« »Mogoče. Moje življenje je še polno svobode. In vaše tudi.« »Kaj pa govorite?« »Ali sem kaj rekel?« »Ne, nič,« pravi gospodična in ni videti nevoljna. »škoda...« »Česa je škoda?« se smeje gospodična Helena. »Tega, da si vse lepo tako radi skvarimo. In da izbiramo tako smešna sredstva, če hočemo sebi in drugim življenje zagreniti.« »Ne razumem dobro,« meni dekle nekoliko neiskreno. »Mislim, da bi morali dati svojim sporom in razprtijam neko monumentalnost. Saj je neumno, ako se zaradi malenkosti tako smešno zavržemo.« »Ali menite, da bi bilo mogoče po tej poti kaj rešiti?« »Najbrž že. Saj je velikili stvari zelo malo. Tako bi ne bilo prave priložnosti za nesporazumljenja in sovraštvo. Življenje bi bilo mnogo preprostejše. Sedaj pa je zmeraj vse v nevarnosti. V nekaj dnevih še poruši najlepši dom.« »Včasih že en sam dan povsem zadostuje,« pristavlja profesorica. Iz njenih besed razbereš več, kakor je povedala. Dekle misli morda prav na svoj primer. Zato dodaja v pojasnilo in v zagovor: »Ali mislite, da bi se ob kaki malenkosti ne moglo odkriti neko spoznanje, ki ni več malenkost?« »To je prav mogoče. Včasih nam je kaka majhna stvar zadnji dokaz, ki ga nič več ne more podreti. Vendar to ni v bistveni zvezi z najinim razgovorom.« »Vem, da ni. Vendar me to sedaj bolj zanima.« »Zakaj pa?« »Ker sem vam še vedno dolžna svojo zgodbo.« »V pogodbi to ni omenjeno,« pravi sodnik, ki noče biti radoveden, ker ve, da mu bo ta življenjska povest kar sama padla v naročje. »Pogodba ni vse. Ne mislite, da mi je ta dolg kakšno posebno breme. Težje je to, da se nič pravega ne da povedati. Morda bi bilo dovolj, ako bi rekla, da je vse od začetka do konca strašno vsakdanje in staro. Danes se tega zelo jasno zavedam.« »Vsako življenje je zanimivost.« »Vi boste morda res tudi v mojem kaj lepega našli, ker vse i>o svoje gledate in presojate.« »Ali nimam pravice do tega?« »O pač. Saj to je najlepše.« »Vidite! In mislim, da se samo po tej poti pride do resnice.« »Resnica o človeku je včasih hudo dolgočasna in revna.« »Kdor to ve, jc že bogat. In tudi dolgočasen ni več. Kaj mi imate povedati po tem nepotrebnem uvodu?« »Rada bi vam naslikala svoj dom, pa ne vem, kako... Moji starši imajo lepo hišo v trgu, ki je poosebljen dolgčas. V hiši je trgovina, gostilna, mesarija in morda še kaj. Nikoli nisem mnogo razmišljala o tem, kako smo do vsega tega prišli. Zdi se mi, da je precej podedovanega. Oče in mati sta nam ohranila, kar jc bilo že njima izročeno. Hudo mi ni bilo, čeprav bi se o bogastvu tudi'ne dalo govoriti. Z doma imam v prvi vrsti spornih na neprestano delo brez sprememb. Nekje v ospredju je zavest, da se je v naši hiši vsem nekam mudilo. Redkokdaj smo bili vsi skupaj. Vedno je imel kdo svoje delo in svoja pota. Toplote pravega doma nisem čutila. Oče in mati sta bila dobra z menoj. Tudi bratje in sestre. Ko ste mi vi pripovedovali o svojih ljudeh, sem skušala odkriti kaj podobnega pri nas doma, pa se mi ni prav posrečilo. Za trenutek se mi je dozdevalo, da sem priklicala svojo mater pred hišo, kjer me je čakala, da bi mi rekla resnično dobro besedo. Takrat sem vam to tudi povedala. Potem pa sem začela o vsem zopet dvomiti. Ko se vrnem, bom poskušala gledati z drugačnimi očmi. Pa mislim, da je za novo ljubezen že prepozno ...« »Nikoli ni prepozno. Še na smrtni postelji ne. Toda to je v vašem primeru brez pomena.« »Kako?« »Ker nove ljubezni treba ne bo. Samo nekoliko jasnejše zavesti, da imate dom in v njem mnogo lepega. Vse drugo bo prišlo samo od sobe. Takrat, ko boste najmanj pričakovali. Pravi dan in pravo uro.« »Ne vem. Obzirni hočete biti, zato ne marate govoriti o težavah. Saj je tudi to lepo.« »Za to besedo pa res ni bilo treba obzirnosti in olepša-vanja. Dokaz za resničnost mojih misli ste vi sami.« »Kako pa naj to razumem, da ne bo narobe?« »Tako, kakor sem povedal in mislil.« »Ali ne bo prav to napak?« »Verjemite, da ne. Saj veste, da nosimo vsak svoj dom s seboj. V naših mislih je, v našem govorjenju in vedenju. Če ga hočemo zatajiti, moramo zanikati sebe. Tega pa ne delamo radi.« »Včasih je čisto drugače.« »Izjeme me tokrat ne zanimajo. Toliko ste mi povedali, da bi moral čutiti, ako bi bili izjema. Sicer pa mislim, da mi niste nameravali govoriti o svojem domu.« »Sprva gotovo ne. Po vašem pripovedovanju pa se mi je začelo dozdevati, da bi morala tudi ttf povedati.« »Ni prav, da se preveč oziramo na druge. Povejte tako, kakor bi povedali, če bi me ne bili slišali.« »Potem bi sploh ničesar ne rekla. Pa ne vem, če je bila to vaša želja.« »Prav gotovo ne.« »Hotela sem vam povedati, kako sem našla svojo življenjsko srečo.« V besedah je nekaj grenke ironije. Gospod sodnik ve, za kaj gre, in nič ne poizveduje. Potem dekle samo nadaljuje. »To veliko doživetje se je danes zjutraj za vedno poslovilo. še v spominu ne bo pravega mesta zanj.« »Prenagle sklepe je treba včasih popravljati in spreminjati,« meni sodnik, ki zopet trga vršičke nekega grma. »Vi bi radi, da bi to trditev popravila?« »Ne, prav jaz bi si želel, da bi vam sedanja trdnost ostala.« »Zakaj potem prihajate z dvomom?« »Ker se bojim, da te jasnosti čez nekaj dni ne bo več. Ko boste prišli s planin, bodo ti najini razgovori strašno daleč. Kar pa je tako daleč, zelo rado zatone v pozabljenje.« »Ali vam je res kaj na tem, da bi vse to ne prešlo?« »Danes je ta želja najbolj živa.« »In kako bo v bodočnosti?« »Bodočnost ni povsem odvisna od sedanjosti.« »Vem, tudi v tem ni mogoče ničesar izsiliti. Saj tudi nimam pravice do take radovednosti. Rajši vam povem, kar veni o svoji ljubezni.« »Ali lahko kar takole v ednini govorite?« »Piav zn piav ne. Bilo je več simpatij, ki pa niso vredne besede. Tuko utegnejo biti študentke zaljubljene v svoje prolesorje, ne da bi častitljivi gospodje za to sploh vedeli. Pred leti sem čakala na prijazno besedo enega svojih tovarišev, ki je bil bolj pameten in duhovit kakor vsi drugi. Najbrž sem se mu zdela preneumna in se še zmenil ni zame.« »To ni bilo posebno hudo.« »Ne, res ne. Bila sem samo nekoliko nevoljna. Jezilo ine je, da za moje navdušenje niti vedeti ni hotel. Potem sem se čisto umirila in sem bila vesela, da je vse to nebogljeno šlo že mimo. Prišla sem do spoznanja, da sem bila še hudo mlada...« Vročata se s tega čudnega jutranjega sprehoda. Gozd je brez zanimivosti. Pot je prav toliko dolgočasna, da ne vzbuja posebne pozornosti. Glas ptic se izgublja v samoti, ki ne skriva nič posebnega. Sodnik in gospodična Helena samo hodita in govorita. Nič ne bosta mogla povedati, kaj vse sta videla med potjo, še sonce hodi nekje po tujih cestah, kakor da je izgubilo sled za njima. »Kar se je zgodilo nekaj let pozneje, je že začetek one klavrne povesti, ki se je te dni končala. Nikakega velikega hrepenenja nisem čutila, nobene nujnosti, nobene ne- premagljive usodnosti. Videla sem, kako se druga dekleta za tako zvano ljubezen trgajo, pa se mi je zdelo zanimivo in zabavno. Bilo me je sram, da sem tako brez vsakih simpatij. Svoboda mi je postala breme; samota me je mučila. V vsaki druščini, na vsakem izletu, ob vsakem zanimivejšem obisku sem na nekoga čakala. Takrat bi si seveda vsega tega ne upala povedati. In sem doživljala tisočkrat preinlačeno zgodbo. Vsako prijaznost sem si razlagala po svoje. Razgovor, ples, samotna pot, vse je moglo voditi v tisto neznano deželo, kjer je tako, kakor sam hočeš. V tem razpoloženju je dovolj, da se nekdo nekoliko prijazneje ukvarja s teboj in da ti ni po zunanjosti zoprn. Vse drugo ostane tajnost na obeh straneh. Iz tega potem požene ljubezen kakor plevel na zorani njivi. Prišel je, zanimal se je zame, plesal je z menoj; hodili smo na izlete, prihajal je na dom, da so ga mogli spoznati tudi moji domači. Nič velikega se ni zgodilo. Mislila sem, da mora vse tako biti. O njegovih napakah spočetka nisem razmišljala. Najbrž sem jih prezrla, kakor se pri zaljubljencih rado dogaja. Če je bilo kaj narobe, sem bitro našla kako opravičilo, ki mu je bilo v prid. Pozneje sem ga teže zagovarjala. Vedno bolj se mi je odkrival v njem človek, ki je bil tako malo podoben tistemu, ki sem si ga na tihem kljub vsemu želela. Začela sem se zapletati v neko mrežo, ki sta jo pletli okrog mene resnica in laž. Sram me je bilo, da se more človek tako motiti. Njega bi bila lahko kar pustila, sebe nisem mogla. To je morda najtežje. Dozdevalo se mi je, da bom s tem bolj ponižala sebe in svoj ponos, kakor pa njega. Zato sem čakala. Upala sem, da se bo stvar sama od sebe razbila. Ko s tem nisem mogla več računati, sem si začela dopovedovati, da je življenje pač tako in da drugače ne gre. Bolj vneto sem raziskovala svoj značaj in sem bila kar vesela, ko sem odkrila dolgo vrsto hib. Mislila sem, da bodo dovolj veliko maščevanje zn razočaranje, ki sem ga doživela. V tem razpoloženju sem zbežala na planine. Vse drugo veste.« V planinah 7 Sodnik je bolj tih, kakor je gospodična pričakovala. Ne govori in se ne smeje. Igra se z zelenim listjem, kakor da čaka še na kako pojasnilo. Zdi se, da je v zadregi. »Ali bi radi kaj vprašali,« meni gospodična Helena. »Ne vem, kako naj rečem. Vsega, kar ,poveste, sem . vesel.« »Radovedni pa niste?« »Tega bi si ne upal trditi.« »Kaj potem?« »Moje vpraševanje ibi se lahko zdelo bolj sebično, kakor bi smelo biti. Nekaj kamenjanju podobnega. Saj gre za mrtvega človeka. Dovolj je, da ste ga sami pokopali.« »Ne morete ubežati odgovornosti,« se šali profesorica. »Bili ste na pogrebu. Mislim, da ste tudi njegovo smrt za nekaj tednov pospešili.« »Tako?« »Zakaj se čudite?« »To je le zaradi lepšega, kakor pravimo.« »Ali imava še daleč do doma?« »Do kakega doma?« »Zopet nočete razumeti. Ko sva se prvi dan planinski hiši toliko približala, da sva jo mogla videti, ste rekli, da nama bo za nekaj časa dom.« »Ni več daleč do tja.« »Ali ste prepričani o tem?« »Sem.« »Se ne bojite, da ste se zmotili?« »Ne.« »Saj je mogoče, da sva oba zašla. Pot se mi zdi čudna. Ljudje menda ne hodijo radi tod.« »Nama je prav malo mar. Sedaj gre samo za naju.« VII Dnevi hitreje potekajo, kakor bi smeli. S seboj odnašajo mnogo lepega. Zavetišče v planinah postaja res nekaj domu podobnega. Na zunaj se ni sicer nič spremenilo. Mlada človeka, ki jima to pozno poletje spleta tako svojevrstno zgodbo brez pravih zunanjih dogodkov, se držita nenapisane pogodbe prvega dneva. Za sodnika je mlada profesorica še vedno nevesta nekoga drugega. Saj je tudi on prepričan, da za tistega zaposlenega človeka ne bo nikoli več mesta v njenem življenju. Toda to še ni dovolj, da bi smel sam stopiti na izpraznjeno mesto. Poleg tega z besedami tako malo uredimo. Nove obljube so le prerade nadaljevanje prejšnjega razočaranja. Ploha besed je za ljubezen prav taka nesreča kakor toča za žito na polju. Sodnik vse to le predobro ve. Gospodična Helena prihaja prav tako do istega spoznanja. Sicer pa so zunanji dogodki precej brez pomena. So le okvir za srečanja in doživetja, ki nastajajo po svojevrstnih zakonih v človeških dušah. Spoznanja, ki prihajajo iz teh zadnjih osnov našega bitja, so trdnejša kakor mreža slučaja, ki nas je za nekaj dni ujela v svet svojih burnih zanimivosti. Mlada človeka sta kljub vsej lepoti svojih počitniških dni venomer v neki zadregi, ki se je čisto rahlo tudi zavedata. Zdi se, kakor da jima je sreča preveč misli in želj nasula v naročje. Sedaj ne vesta, kaj naj iz vsega tega prečudnega cvetja naredita. Ali samo čisto preprost šopek, ki ga bosta ob slovesu mali Anici podarila za spomin? Ali pa morda poročni venec za gospodično Heleno, ki je bila vse predolgo nevesta drugega, da bi ne čutila zelo vidne zadrege. In sedaj lega na to kratko doživetje še senca slovesa, ki ga ni mogoče zadržati. Gospodično kliče materin dom. Ne zaradi domotožja. Saj je postal v teh kratkih dneh skoraj neka neresnična pokrajina, kjer človek nikogar nima in ničesar ne išče. Kar kliče, je le vez obljube, ki je bila dana, ko ni bilo nobenega upanja, da bo bivanje na vrhovih Pohorja posebno razvedrilo. S pisanjem in pojasnjevanjem se take stvari vedno bolj zamotavajo. Sodniku se sicer še nikamor ne mudi. Toda čisto jasno je, da tako letovanje ne sme večno trajati. In le prcčesto je tako, da je ravno slovo tista zadnja lepota, ki sta jo dva mlada človeka najbolj pričakovala, ker skriva v sebi zadnje razodetje pravega čustvovanja. Ob slovesu damo vse, kar nam je še preostalo, pa je bilo prod Bogom in pred ljudmi naša najbolj dragocena lastnina. Zato si kljub vsej lepoti bližine nekaj slovesa iskreno želimo. »Ali bo jutri lep dan,« vprašuje gospodična Helena, ko gledata s sodnikom večerno zarjo. »Zakaj vprašujete,« pravi sodnik, kakor da sluti za besedami še nekaj drugega. »Ker moram domov... Obljubila sem in jutri zjutraj odidem.« Nekam težko ji gredo besede iz ust. Njene oči vprašujejo, kaj misli sodnik. »Ali res morate?« »Res. čakajo me, čeprav me nihče ne potrebuje.« »Rekel bi, da še ostanite, pa imam zelo rad svobodo. Tudi drugim nerad mešam njihove načrte.« »Včasih se vam to brez posebnega truda kljub vsemu posreči. Ali ne?« »Tega sem vesel in prevzemam vso odgovornost. Svobodo pn vendarle cenim. Zato vos bom jutri brez vsakega ugovora pospremil daleč v dolino. Ne do konca. Potem bi me želja po druščini utegnila zapeljati prav do mesta.« »Ali bi bila to taka škoda?« »Škoda? Ne. Saj mi ne gre za planine, ki bi se jun moral odreči. Zdi se mi, da mi ne morejo ničesar več dati.« »Zakaj torej?« »Mislim, da mi bo ta prazni mir zelo potreben. Ko boste odšli, bo marsikaj drugače. V planine bo prišel zelo preprost gost, ki mu pravimo ,vsakdan-. Do sedaj je bil praznik.« »Ki ste ga vi priklicali.« »Brez vas bi ga ne bilo.« »Mislim, da močno pretiravate. Vi nosite praznik s seboj. Vse drugo je slučaj.« »Če bi tako mislil, bi to mirne duše tudi priznal. Za to sem dovolj odkrit in domišljav.« »Včasih pa morda le kako trnovo resnico pokrijete z lepimi rožami.« »Že. A tokrat je nisem. Slučaj ni nič. Slučaj je revež, za katerega se skrivamo, dokler si svojih simpatij ne upamo imenovati s pravim imenom. Potem ga ne potrebujemo več.« »Vi ga menda sploh nočete vzeti v službo... Povejte, kaj boste delali, ko ne boste več spremljevalec. Jutri, po jutrišnjem, vse te dni, kar boste še tu?« »Ne vem. V kuhinji so mi prav naklonjeni.« »To bo premalo.« »Morda bom še enkrat pregledal poti, koder sva hodila. Drugič je vse bolj resnično.« »Bolj resnično kakor prvič? Ali ste o tem trdno prepričani?« »Včasih je tako. Bolj resnično je, lepše pa prav gotovo ne.« »Saj ima tudi lepota pravico do življenja.« »Le da brez resnice včasih vse prezgodaj umre.« »Proti smrti ni zdravila... Ali greva še enkrat skupaj proti gozdu? Kakor sva šla prvi večer.« Noč. Mirna, svetla, nekoliko hladnejša, kakor so bile prve. Gospodična Helena gleda skozi okno svoje sobice v temne gozdove in v skrivnosti, ki so tam doma. Spati ne more. Ta zadnji večer je treba zbrati vse spomine, z besedami in željami vred. Treba je urediti sobo in srce. Oboje je v vidnem neredu. Slovo njenega fanta je že daleč v preteklosti. Izgubilo je jasnost in grenkost. Nič več ne boli. Dnevi, ki so sledili, so bili polni nekih majhnih, na videz brezpomembnih zgodb brez dogodkov. Nekaj dolgih in kratkih izletov je bilo vmes. Še enkrat sta šla s sodnikom v smeri proti jezerom, pa nista prišla do njih. Bila sta na Klopnem vrhu in na Kolovozih, ki vodijo v najbolj nenavadne globeli. Vedno je bilo kaj novega. Včasih sta se nenadoma drug drugemu začudila, včasih pa skupaj molčala, kakor da vesta vse in da sedaj prisluškujeta nekemu daljnemu glasu, ki ju vabi in obeta več, kakor življenje navadno more nuditi. Bilo je tako lepo, da se je dozdevalo kar neresnično in nemogoče. Le redkokdaj sta koga srečala. Zato sta pa vsakogar s posebnim veseljem pozdravila. Turiste, voznike, oglarje, drvarje. V teh nepreglednih gozdovih ti je vsak človek bližji, čeprav skoraj nič ne veš o njem in se ga v prvem trenutku morda celo ustrašiš. Nekaj dni je bila megla in tudi deževalo je. Tedaj sta ostajala v koči, igrala in govorila z ljudmi. Dolgočasno ni hilo. Zelo sta se navadila drug na drugega. Zdi se ji, da bi se s tem mladim človekom ne mogla prepirati. Nobena njegova beseda ni taka, da 'bi vzbujala odpor, čeprav morda mnogo več zahteva in trdi kakor tisti vsakdanji razgovori, ki nas navadno razburjajo. Povsod so še neka vrata, ki vodijo v svobodo. V tej svobodnosti se ti morda ne odkriva svetnik brez slabosti in krivic. V tem človeku je vse zelo vidno, tudi napake. In prav to je privlačno. Čutiš, da je za vsem toliko plemenitosti in iskrenosti, da bi te ne smelo biti strah za neko lepo srečo, ki je v življenju dveh ljudi potrebna. Za začetek je to dovolj. Več ne smeš in ne moreš zahtevati. Vse drugo mora tvegati ljubezen. Kaj bo prineslo zadnje jutro? Ali bo prišla s slovesom tudi zadnja jasnost? čudno je, da ljudje toliko pričakujemo od navadne besede. Saj je lahko kaka zgodba čudovito lepa, a če ni vse do konca izgovorjeno, smo nemirni in čakamo samo na zadnje pojasnilo. Na nebu se je utrnila zvezda. Sredi pota je njena luč ugasnila. Nobenega znamenja ni več. Nič več ne veš, od kod je prišla in kam se je zopet izgubila. Morda je to srečanje samo takšen lep utrinek... Samo luč, ki je zagorela, pa je zopet ugasnila. Ne, saj skoraj ni mogoče. Tudi za srečo mora biti v življenju nekoliko prostora. Kljub vsej minljivosti, kljub umiranju in hiranju mora biti nekje nekaj lepega in trajnega. Gospodična Helena je pripravljena za pot. »Zbogom, Anica!« »Zbogom, gospodična!« Dekle čuti, da ji je sedaj tudi otrok naklonjen. Nevolja prvega dneva je po tisti poti v Vitanje čisto splahnela. »Ali boste še kaj prišli?« »Bom. Saj je bilo zelo lepo pri vas.« »Potem pa na svidenje!« Gospod sodnik stoji nn verandi in poje neko znano pesem. »Ali mislite res z mano?« »Saj sem obljubil.« »Res, obljuba dela dolg. Zdi se, da svoje dolgove zelo skrbno plačujete.« »Lažje in prijetnejše s posebnim veseljem.« »Če hočete, bi lahko šla.« »Niste nič pozabili?« »Kje?« »Tukaj v tej hiši. Saj boste profesorica in imate pravico do pozabljanja.« »Ne, pozabila nisem nič. Morda sem kaj izgubila.« »Se bo že našlo.« »Glejte, do ne pride v napačne roke.« »Ali bo treba vrniti?« »Kaj takega ne vračamo, ampak varujemo in ne mečemo stran.« »Potem je vse v redu in lahko greva.« Vračata se po poti, po kateri sta prišla. »Ali sva res že kdaj hodila tod,« vprašuje gospodična. »Sva, čeprav se tudi meni dozdeva precej drugače.« »Mislite, da je z vsako potjo tako?« »Morda. Za eno vem, da bi bila v obratni smeri strašno čudna in neresnična.« »Katero mislite?« »Življenjsko. Mislite si, kako bi bilo, če bi mogli pogledati nazaj prav do otroških let. Ne samo v spominu. Tako da bi svoja leta še enkrat doživljali, samo v obratni smeri.« »Kakor včasih v iilmu. To bi bilo vsekakor hudo smešno. Na srečo to ne gre. Marsičesa bi nam bilo neizmerno žal. Saj bi bili vedno bolj ubogi, nebogljeni in neumni...« »Včasih bi nam tudi taka narobe pot prav prišla. Otresli bi se napak, ki smo jih v dolgih letih naredili.« »Kljub teinu bi ne hotela. Človek brez napak ni več posebno zanimiv. Naj ostane, kakor je.« »Kdor jih nima, lahko tako govori.« »To ste zelo boječe izgovorili. Pa bi morali še tiše, da bi res nihče ne slišal.« »Kako daleč me nameravate šc spremljati?« »Ne vem. Danes se mi prav nikamor ne mudi.« »Zelo daleč boste imeli nazaj.« »Pot nazaj me za zdaj nič ne zanima.« »Potem je vse v redu.« »Morda bi vam moral še mnogo mnogo povedati.« »Morda? Ne veste za gotovo?« »Ne. Nikoli nisem prav vedel, koliko je treba povedati. V šoli so zahtevali vse in sem zato malone vse povedal, kar so nam kot neusahljivo modrost zaupali. To je bilo lahko. V življenju pa nisem nikoli našel prave meje. Včasih povem preveč, včasih premalo. In se mi dozdeva, da sem zgovoren, ko si ljudje želijo, da bi molčal, in molčeč, ko morda čakajo na mojo besedo. Tudi vi ste morali imeti enak občutek.« »Tega niste iprav povedali. Saj veste, da mi je bilo v vaši družbi zelo lepo.« »Prav zaradi tega ste najbrž marsikaj pogrešali.« »Res je, da vas včasih nisem povsem razumela. Takrat sem si morda res želela jasnejše besede, bolj vsakdanje in mogoče tudi manj premišljene. Toda to ni vaša krivda.« »Krivda najbrž res ni. Pač pa navada, ki jo imam še iz svojih študentovskih let.« »Zopet se mi dozdeva, da ne razumem,« pravi dekle. »V tistih letih sem se zelo bal vsakega ponižanju. Mislim, da ni bil to kakšen bolesten ponos. Bornost mojega doma me je težila in včasih resnično mučila. Vedno se mi je dozdevalo, da so v raznih življenjskih stvareh drugi pred mano. Boril sem se proti vsemu temu, a samo z znanjem. Vedel sem, da me samo to more rešiti pred ]>opoliio brez-IMi[nemirnostjo. Ta struh sem prinesel tudi v vse svoje mladostne simpatije. Vsaku ljubezen se mi je zdela neresnična, skoraj nemogoča. Zato sem samo čakal. Hotel sem jasnosti. Nisem vedel, da moram sam jasno govoriti, priznati, tvegati in morda kako priznanje celo izsiliti. Zato sem bil najbrž zelo smešen. Tako sem čakal na pismo, namesto da bi ga bil napisal in odposlal. Čakal sem na tuje priznanje, namesto da bi si sam upal z besedo na dan. Čakal sem na poljub, pa iz vsega ni bilo nič. Danes vem, da ni moglo biti drugače. Sedaj marsikaj zelo dobro razumem, čeprav še vedno prav tako narobe ravnam. To človeku za vedno ostane.« »Meni se zdi to zelo lepo,« se smeje gospodična Helena. »Zakaj pa, če smem vedeti?« »Saj najbrž ravno zaradi tega govorite svoj jezik in imate svoj svet. Morda ste res kako majhno doživetje s svojim čakanjem zamudili. Posebna nesreča pa to prav gotovo ni. Danes se mi dozdeva, da je velika življenjska sreča zgrojena prav iz takih zamujenih malenkostnih ljubezni. Dobro je, da gre toliko praznih zgodb mimo človeka.« »Ali mislite, da je to kako poroštvo za drugačno srečanje in za večjo srečo?« »Poroštvo nemara ni. Lahko pa je ara, ki je vsaj nekakšna obljuba. Predolgo čakati seveda tudi ni treba.« »In kdo naj da znamenje?« »Vi sami ga boste dali, ko pride čas za to. Rekli boste besedico in bo urejeno.« Sonce se svetlika skozi vejevje temnih gozdov in se igra z dekletovimi lasmi in očmi. »Lasje so se vam vneli, gospodična Helena.« »Res? Nisem mislila, da take stvari sploh opazite.« »Opazim več, kakor povem. In bolj jasno, kakor morem razložiti.« Svet se počasi odpira. Videti je doline, ki segajo zelo daleč, polja in redko posejane kmetske hiše. Tudi ob cesti je tu in tam kako poslopje. Pot sama pa je včasih zelo ozka in slaba. Takrat ni toliko prostora, da bi mogla dva človeka hoditi vštric. Ob nekem ovinku sodnik naenkrat obstane in se obrne nazaj. Dekle ne more vedeti, kaj je pred njima. »Kaj pa je?« vprašuje in se smeje. »Vprašajte rajši: kdo je?« »Kdo je, ki ovira najino pot?« »Njegovo veličanstvo človek.« Sodnik se toliko umakne, da je pogled prost. Na cesti pred njima stoji prav majhen otrok, ki v zadregi ne ve, kaj naj stori. »Pa je precej umazano in zanemarjeno,« popravlja gospodična Helena, ko si je mogla ta čudež malo natančneje ogledati. »Ne glejte na zunanjost!« »Kaj hočete! Tako smo navajeni.« »Vi boste prolesorica in se boste s tem veličanstvom mnogo ukvarjali.« Otrok, ki stoji pred njima, ima gotovo še zelo majhen besedni zaklad. Morda ga še sploh nima. Bog ve kam je namenjen. Morda koga išče. Ali pa ga je zvabila prva radovednost, prva nezavestna žeja po velikem svetu. Gospodična Helena ga vprašuje po imenu in domu. Otrok pa je vedno bolj začuden, zmeden in vedno bliže joku. Nenadoma se požene v beg in se skoraj zavali po tleh. »Zakaj ste mi ga tako čudno predstavili,« vprašuje dekle. »Kar tako mi je prišlo na pamet. Besedo sem nekje pobral. Mislim, da je iz nekakšne živalske zgodbe, v kateri nastopa tudi človek.« »Je to vse?« »Skoraj vse. Bila je res samo domislica. Danes bi ne bil rad vsiljiv inštruktor, čeprav vem, da bi se o tem dalo narediti dolgo predavanje. Sedaj ni čas za to. Sonce sije, lepo je in vi greste domov.« »Domov grem. Zares. In nič ne vem, kako bo doma. Vem samo, da mi bo dolgčas. Nazaj v planine si bom želela.« »Pa pridite!« »To je minulo. Povabili ste me šele za prihodnje leto.« »Takrat nisem vedel, da bom imel priliko še za eno povabilo.« »Potem ste pač nekoliko iznenadeni?« »Če je iznenadenje, je vsekakor zelo prijetno. Za taka začudenja sem svoji življenjski usodi vedno na voljo.« Gospodična Helena se samo smeje in nič ne reče. Njune počitnice so enota, ki je ni mogoče trgati. Rajši sprejmeš poklon, ki te spravlja v zadrego, kakor da bi ugovarjal. Tukaj pušča gozd nekoliko življenjske pravice tudi njivam, travnikom in tratam. Ne daleč od ceste je zopet svojevrstna pohorska hiša. Na vrtu pred domom stoji dekle in poje. Besedilo in napev je mogoče dobro razločiti. Mlada človeka za hip prisluhneta in se spogledata. »Ti boš pozabil kmalu na me, jaz pa nikol' na te.« »Napačno in čisto narobe,« pravi sodnik. »Napev ali besedilo?« vprašuje dekle. »Besede...« »Kako?« »Ker ne bo les. Ona bo pozabila.« »Motite se, gospod sodnik. Ona ne bo mogla pozabiti. Morda ima pesem vendarle prav.« »Verjemite mi, da ne. Ali hočete kako trdnejše zagotovilo?« »Hvala! Beseda je čisto dovolj.« Danes je pot očividno prekratka. Sodnik je že globoko pod vrhom. Res bo imel daleč nazaj. Gospodični Heleni se ne mudi preveč. Tudi njej je žal za vsak korak, ki ga naredita. Zato se ustavljata in gledata preko globeli, trat in gozdov. Opazujeta drevesa, hiše in njive. Od daleč prisostvujeta delu na polju, žaganju lesa v gozdu, pesmi kose na travniku. Domišljujeta si, da poznata rastline in živali, ki jim nikoli nista vedela imena. S samotnim popotnikom, ki gre v hribe, se pogovarjata vse predolgo. »Gospodična Helena, ob tej naglici boste prav gotovo svoj vlak zamudili.« »Saj to hočem. Zadnjega bom že še ujela.« »Dobro, da vem,« meni sodnik. »Računajte še s tem, da se bo moja ura zdaj zdaj ustavila.« »Potem morate še sonce ustaviti.« »Dovolj bo zavesa, ki jo tke gozd.« Od ceste se cepijo kolovozi in poti. Nič posebnega ne obetajo in vendar je drobec skušnjave na vsakem križpotju. »Tod bi lahko šla, da bi vi svoj vlak bolj gotovo zamudili,« pravi sodnik ob nekem stranskem kolovozu. »Pojdiva,« pravi gospodična razigrano. Pot sama niti ni posebno slaba. Vodi pa mirno samih smrek in grmovja nekam v notranjost gozda. »Daleč ne bova šla,« meni sodnik. »Lahko bi zablodila bog ve kam.« »Glejte, tam je nekaj dreves z lepo senco. In še nekaj razgleda bo. Tani se ustaviva in počakava, da gre vlak mirno.« »Lepo. Tukaj bi naju do sodnega dneva nihče ne mogel motiti s svojo navzočnostjo.« »Ali niste zadnjič tu nekje govorili o svojem drvarju in o tisti krvavordeči roži?« »Ne bo daleč do tja. Vendar vas ni treba biti strah. Drvar je medtem umrl.« »Ali je bil kdo ob njegovi smrtni postelji?« »Da. Dekle, ki ga je najmanj pričakoval, je našlo pot do njegovega doma.« »Umrl je, ste rekli?« »Umrl je. Tiho in z nasmehom, ki ga prinaša pravo spoznanje. To je bila zelo vesela smrt. Sedaj bo živel.« Velike, košate smreke varu jejo majhen kos zemlje pred preveliko vročino. Sto let so čakale na svoja mlada gosta. Pripravile so streho, pa tudi okno v svet. Gospodična Helena je razgrnila plašč po tleh in sedla nanj. Gospod sodnik stoji ob mogočni smreki in gleda v dolino. »Kaj vidite, gospod sodnik?« »Gozdove, travnike, njive, hiše in nebo nad vsem. Tam nekje mora biti mesto in z njim drobec velikega sveta.« »Ta veliki svet me zdajle nič ne vabi. Zdi se mi, da bi lahko večno živela brez njega.« »Kaj pa bi si želeli, če bi se vam mogle želje uresničiti?« »Oh, nekaj zelo velikega in težkega.« »Res?« »Hotela bi še enkrat v šolo. V šolo, kakršne morda na vsem svetu nikjer ni. Nekoliko bi morala biti podobna temu, kar sem doživela v teh zadnjih dneh. Z nekim dobrim, dragim in pametnim človekom bi rudo hodila po dolgih poteh. Vse Ki še enkrat razmislila. Dom bi si poiskala. Iz mrzle, tuje hiše, kjer sem se rodila, l»i poskušala narediti majhen čudež. Naučila bi se ljubezni do matere in očeta. Brate in sestre bi prvič prav sestrsko pozdravila. Pri vsem tem .bi morda mislila že na svoj bodoči dom. Da bi potem ne .bila tako strašno uboga in otročja... Ali niso to velike želje?« »So. Vendar...« »No, kaj hočete reči?« »Kdor vse to tako dobro ve, je v taki šoli že bil.« »Ali potem ničesar več ne potrebuje?« »O, vedno kaj potrebujemo. Nešteto stvari in ljudi. Toda to ni važno. Misel na tisto šolo, ki si jo želite, vam bo že sama šola.« »Morda pa le niste čisto do konca razumeli. Pozabili ste, da sem govorila o človeku, ki bi naj bil učitelj. Brez njega bi me šola najbrž niti ne zanimala več.« »Da se ne boste varali v njem. Kdo vam je porok, da res kaj ve o pravi modrosti?« »Oh, marsikaj. Oči, obraz, besede, obzirnost, plemenitost, dobrota... V tem se ni mogoče motiti.« »Ali ne sodite prenaglo?« »Ne, gospod sodnik. Danes nisem več majhna in neumna deklica, ki bi se lahkoverno zaljubila v svoje lastne sanje. V marsičem bi se še mogla varati, v tem edinem ne Iti več. In če hi v tej življenjski šoli res ne bilo tako, kakor sem rekla, bi vedela, da sem vsega sama kriva.« »Zelo zanimiva in pogumna vera je to.« »Pustite mi jo. Saj ste vi edini, ki jo more razumeti in potrditi.« Danes je vsak odgovor priznanje vdanosti in ljubezni. V vsaki besedi se igra usoda, ki hoče dva mlada človeka za vedno zbližati. Sonce pa hiti in hiti po svoji stari poti. Tudi čudež take nenavadne ljubezni ga ne more zmotiti. Drevesa so neme priče veselo modrega razgovora, ki mu življenje ni le lahkotno in samo po sebi umevno vprašanje. »Sedaj bo pa res treba iti,« pravi naposled dekle. »Svobodni ste, gospodična Helena. Bolj svobodni, kakor ste prišli, sedaj odhajate.« »Največja svoboda je najhujša vezanost. Ali niste prav vi tega povedali?« »Sem. Vendar to svobode ne spremeni v kaj drugega.« »Tem lepše. Koga naj vam pozdravim med potjo?« »Tisto kmetico, ki sva jo videla na polju, ko sva pred dnevi šla s postaje na vrli.« »In koga še? Tisto neznanko, ki jo iščete, ko vstopate v vlak?« »Je ni več. Zastonj jo boste iskali. Nekje v velikem svetu se je izgubila in se nikoli ne vrne.« »Kaj pa mesto, ki je kakor paradiž?« »Tam pa Je izročite lep pozdrav. Prav prijateljski in topel naj bo. Tako pozdravlja brat svojo sestro. To lahko vedno ostane, ker je samo lep spomin.« »Drugih naročil nimate? Komu naj stisnem roko v vašem imenu?« »Kateremu koli dobremu človeku. Če je ubog, še dvakrat bolj iskreno in vneto. Če trpi, mu poglejte v obraz, da se mu razvedri, če mu delajo krivico, go prosite za opro-ščenje.« »Kako to mislite?« »Danes moramo take uboge in dobre ljudi zaradi vsake ure veselja prositi za oproščenje. Vse naše zabave so krivica, ki smo jo prav njim naredili.« »Tega ne bom znala povedati.« »Saj ni treba. Zadostuje, da veste. Svojim študentom pa le poskušajte to modrost razložiti.« »Ali naj sedaj grem?« »Zakaj vprašujete?« »Ker bi rada, da bi rekli ,ne‘. Pa ne smete tako reči, ker res moram iti. Nič imi ne zamerite! Dajti mi roko in jni glejte v oči! Če boste pozabili name, bom žalostna do smrti. Toda vi ne boste i>ozabili. Pesem ni govorila resnice.« V Mohorjevi knjižnici so izšle med drugimi tudi tele lepe povesti: Baar-Hybašek: Križev pot. Življenje in trpljenje katoliškega župnika . . . Tolstoj-Benkovič: Knez Serebrjani. Zgodovinska povest iz časov Ivana Grozn. Jaklič Franc: Zadnja na grmadi. Povest, zajeta iz aktov cesarske krvave sodbe Vadnjal Anton: Otoški postržek. Priljubljena mladinska knjiga .... Pregelj Iv.: Božji mejniki. Povest iz Istre London: Krištof Dimač. Napeta pustolovska povest.......................... Dickens-Vidmar: Božična pesem v prozi. Božična pravljica o strahovih . . . Malešič Matija: Kruh. Povest iz Slovenske Krajine............................ Malešič: Živa voda. Mojstrsko delo domačega pisatelja....................... Pregelj Ivan: Peter Markovič. Povest o strahu ljubljanskih šolarjev .... Savinšek Slavko: Grče. Povest iz zgornjega konca Gorenjske.................. Magajna Bogomir: Primorske novele. Trinajst novel iz Primorja................ Scoville-Holeček: V samotah pragozda. Doživljaji dveh dečkov v pragozdovih Skolaster: V oblasti čarodejev. Običaji in babjevera zamorcev.............. Magajna Bogomir: Gornje mesto. Povest iz zagrebškega življenja........... Dorfler-Pucelj: Krivični vinar. Roman iz kmečkega življenja.............. Magajna Bogomir: Bratje in sestre. Zbirka 14 novel............................' Minclov: Ko so hrasti šumeli. Zgodovinski roman sodobnega ruskega pisatelja . Bevk France: Veliki Tomaž. Močna, izklesana povest z domače zemlje . . 5 J? 1 g za ude vez. 18-— Cene za broi. 16 — neude vez. 24 — 21 — 30 — 28-— 40 — 15 — 24-— 20 — 30’— 9 — 9 — 18*— 15-— 12 — 12-— 24-— 20’— 15 — 24-— 20’— 32'— 9 — 15-— 12'— 20 — 21 — 30-— 28'— 40 — 15 — 21 — 20-— 28 — 15-— 24-— 20 — 32-— 12 — 21-— 16 — 28 — 12-— 21-— 16 — 28 — 18-— 27 — 24-— 36 — 27-— 39-— 36 — 52 — 27-— 39 — 36 — 52 — 39 — 51 — 52-— 68 — 18 — 27-— 24 — 36'— 30-— 42-— 40'— 56 — 21 — 33-— 28'— 44-— KNJIŽNICA J. VOSNJAKP SL. BISTRICA SLOVENSKA BISTRICA SB ar 82-311.6 CPJNKAR S. V planinah llllllllllllllllllllllllllllll 0010228 Acker - Kotnik: Ljubezen Zgodba dekleta iz visok Bučer Ivan: Čez steno Pi povest iz turistovskega Bevk France: Huda ura. Pc kega življenja . . . Haluschka H.: Sin dveh oi na povest današnjih dn Habberton: Helenina otroka. Ilustrirana povest iz otroškega življenja . . . Willa Cater: Škof Nove Mehike. Izredno močna knjiga...................... Dickens-Župančič: Oliver Twist. Ilustrirana povest za dečke................... Grčar Jakob: Deviška zemlja v krvi. Zapiski iz Sibirije............... Plestenjak Jan: Bajtarji. Zanimiva socialna povest......................... London:Holeček: Klic divjine. Najlepša povest iz živalskega življenja . . . Potokar Tone: Bolgarske novele. Izbor najlepših bolgarskih novel .... Vodnik France: Poljske novele. Izbor značilnih poljskih novel.......... Husova Mara: Živa plamenica. Borba žene za idealen zakon............. Jalen Janez: Cvetkova Cilka. Klena življenjska zgodba z Gorenjske ... Zorec Ivan: Iz nižuv in težav. Križev pot slovenskega študenta.......... Salten-Lavrič: Bambek. Odlična mladinska knjiga iz živalskega življenja . Sever: čevljarček Palček in druge pravljice. Ilustrirana mladinska knjiga . Bordeaux: Strah pred življenjem. Priporočamo zlasti ljudskim knjižnicam Grčar Jak.: Ruske pravljice. Ilustriran prevod prelepih ruskih pravljic . . Več v seznamu knjig, ki ga na zahtevo vsakomur pošlje brezplačno DRUŽBA SV. MOHORJA V CELJU COBISS « 18 — 27— 24— 36— 27-— 36— 36— 48— 72’— 90— 96— 120— 21’— 30’— 28— 40— 6‘— 12’— 8— 16’— 12'— 18’— 16— 24’— 24-— 36— 32— 48’— 21’— 30— 28— 40’-^s 21 •— 30’— 28— 40— 42’— 51’— 56— 68— 21’— 33’— 28— 44— 21 — 30— 28— 40— 39— 48— 52— 64-4 27— 36— 36— 48— 27’— 36-— 36 — 48’—