279
LIKOVNA  UMETNOST
OB  JANUARSKIH RAZSTAVAH V MALI GALERIJI
Lansko jesen je zaživela t novi obliki Mala galerija kot posebni oddelek, oziroma bolje: razstavni salon Moderne galerije v Ljubljani. Po svojem programu naj bi prikazovala našemu občinstvu posamezne kvalitetne likovne umetnike v manjšem, skrbno pretehtanem izboru, ki nam ustvarjalca marsikdaj približa bolj kot obširna in preobložena razstava, Ljubljana pa je s tem dobila nov, lepo urejen razstavni prostor (po načrtih arh. O. Jugovca in arh. S-Križaja). Ta se po svoji zamisli približuje »salonom«, ki so imeli in še imajo zelo pomembno vlogo v velikih svetovnih umetnostnih središčih. Mala galerija naj bi sprejemala pod svojo streho domače — slovenske in jugoslovanske — umetnike in pa razstavljalce iz inozemstva, s čimer se odpira ljubljanskemu središču nova možnost, ki je ne smemo podcenjevati — možnost
razstavljanja naših umetnikov v podobnih manjših galerijah oziroma salonih zunaj, na podlagi nekake izmenjave. In kdor pozna boj in materialne stroške za razstavne prostore v svetu, bo tudi po tej strani pravilno ocenil pomen Male galerije.
Do sedaj so se v teb. prostorih zvrstile že štiri razstave: razstava plastik Marcella Mascherinija, ki je odprla nove poti kulturnim izmenjavam s Trstom, razstava grafik Antonija Claveja iz Pariza, v januarju pa smo se srečali s prvim jugoslovanskim umetnikom, Petrom Lubardo, kateremu je sledila razstava tapiserij in vezenin ameriške umetnice Dane Romalo. Mala galerija s svojo izredno prikladno lego v središču mesta naravnost vabi obiskovalce v svoje prostore in dosedanji obisk posameznih prireditev je daleč nad povprečjem v drugih tovrstnih ljubljanskih ustanovah.
Razstava del Petra Lubarde je bila obenem tudi slikarjeva prva samostojna razstava v Ljubljani, saj smo do sedaj srečavali samo po: kako njegovo sliko na skupinskih razstavah. Skrben izbor petnajstih olj nam je prikazal Lubardo predvsem v njegovi poslednji razvojni fazi, kateri lahko sledimo nekako od leta 1957 dalje. Odveč bi bilo na tem mestu ocenjevati pomen slikarja Lubarde za beograjsko likovno življenje v obdobju med obema vojnama in v času po osvoboditvi, vendar ob njegovi razstavi ne moremo drugače, kot da posežemo nekoliko nazaj, če hočemo, da vstane današnja temperamentna slikarjeva osebnost pred nami v celotni in pravi luči.
Lubarda se je, bogato oplojen s pariškimi vplivi, kmalu po letu 1933 uvrstil med vodilne beograjske slikarje in moramo njegovo mesto iskati ob strani koloristov, kot so Tabakovič, Milunovič, Konjovic in Celebonovič, čeprav je njegova pot vseskozi nekako samosvoja in ga ni mogoče direktno priključiti tej ali kaki drugi tedaj aktivni skupini. V začetku je v izrazu zelo koncentriran, močne barve so vezane na trdni skelet risbe, kasneje postajajo barve svetlejše, naravni detajli se nekoliko zabrisujejo, glavni nosilec postaja ekspresivna risba in to obdobje (nekako do 1953) navadno označujejo z »abstraktnim ekspresionizmom«. Obvladuje kompozicije velikega formata — spomnimo se samo Bitke v Vučjem dolu ali Kosovske bitke — tihožitja, portrete, predvsem pa je ves čas oblikovalec črnogorske krajine, ki je s svojimi karakteristikami — divjino in nedotaknjenostjo — postala ena izmed osnov Lubardovega originalnega stila. Čudno zvite oblike skalovja, ki naravnost blešči pod modrino neba, odsev morja, izsušeno rastlinje in živali — vse se povezuje na platnu v dinamičnem zapletu, v barvnih niansah v nekako arabesko. Najstarejša slika na razstavi. Simfonija orienta iz leta 1953, nas uvaja v to njegovo obdobje, ko prevladuje ritem oblik in igra barv, v katerih sledimo zadnjim ostankom otipljive resničnosti, nato pa se opisovanje postopoma izgublja in naslonitev na čutne, vizualne vtise vodi umetnika vedno dalje v abstrakcijo, vendar se osnovna zveza z naravo nikoli ne pretrga. Slika Črna gora iz leta 1959 je prav tako spev veličastni pokrajini, vendar v njenih reduciranih oblikah, v njenem optičnem vtisu sivine in modrine z nekaj rumenimi in rdečimi akcenti; slikarska poteza je odločna in temperamentna, struktura slike rafinirana in prepričljiva. Isto elementarno, osnovno doživetje posredujejo tudi slike z drugo tematiko — Zmaj ali Bikoborba, ki vzbujajo asociacijo s prejšnjimi dinamičnimi, včasih skoraj divje prepletenimi   kompozicijami  živalskih  teles,  dalje  radostno  občutje  v  Karnevalu
280
ali Svečanosti, pa zopet v vijoličasti barvni skali izražena dramatičnost in tragika bitke v Sutjeski.
Zdi se mi potrebno spomniti na to, da predstavlja Lubardova dolga razvojna pot do današnje abstrahirane oblike eno najbolj doslednih v sobodni jugoslovanski umetnosti in da kot taka ni ostala brez vpliva na mlajše generacije, katerim je lahko dober primer, kako naj bo tudi s sodobnimi formalnimi izrazili podana umetnina povezana z zemljo, iz katere je zrastla — in da ji prav to daje njen pravi raisan d'etre in kvalitetno raven ter jo dvigne iz poplave kratkotrajnih in brezosebnih poskusov. Ob vsem tem je bila Lubardova razstava tudi važno dopolnilo v vrzeli, ki še vedno obstaja v spoznavanju in v izmenjavi likovnega življenja med glavnimi jugoslovanskimi središči in ki spričo stalno rastočih stikov s tujino nujno terja izboljšav in pogostejših srečanj.
Sredi januarja je sledila razstava ameriške umetnice Dane Romalo, ki je s tapiserijami in vezeninami prinesla prijetno spremembo v naše razstavno življenje. Umetnica, rojena v Romuniji, je študirala slikarstvo na Ozenfant School of Fine Art v New Yorku in kasneje v Berlinu, življenjska pot pa jo je ob strani moža, ki je v diplomatski službi, vodila iz Amerike v Avstralijo in jo v zadnjih letih privedla v Jugoslavijo, v Sarajevo. Delo Dane Romalo je izrazit primer rahlo zastrte izpovednosti, ki je vseskozi čustveno obarvana in črpa iz doživetij, spominov, življenjskih sprememb, ki jih slikarki prinaša s seboj predvsem tudi nemirno potovanje po svetu — izpovednosti, pri kateri ustvarjalka v procesu snovanja opušča vse nebistveno in podaja abstrahirano, karakteristično podobo tega, kar je v nji spirožilo to ali ono čustveno stanje. Tapiserija Samotna cesta v zastrtih barvnih niansah in zabrisanih oblikah nam posreduje občutek osamljenosti in kot njeno nasprotje sije v vedrini Sončna pokrajina; med seboj dinamično prepletajoče se forme so lastne Prebujenju; Brezčasnost ali Mrak sta porojena v zaključenem svetu tihega razmišljanja, medtem ko so vezenine (Pokrajine, V muslimanskem vrtu) skoraj filigranski, iz barvnih niti oblikovani vtisi iz narave in njene pisane raznolikosti. V svoji strukturi in barvnem sestavu kažejo tapiserije in vezenine D. Romalo slikarske poteze, ki so tu pač izražene z drugimi tehničnimi sredstvi — nitmi, vbodi, prepleti — kot pa pri oljih. V svojem vsebinskem in formalnem izrazu so stvaritve Dane Romalo zadržane, nevsiljive, ne razburjajo nas in ne računajo na efekte, ampak zahtevajo od nas, da se jim intimno približamo, in nam potem nudijo občutek tople človečnosti in občutljivega, mehkega ženskega čustvovanja, poseben mik pa jim daje še poteza neposrednega manualnega dela, s katerim umetnica tke ali veze, in vse tiste slučajnosti, ki so povezane s takim načinom ustvarjanja.
Ob obeh razstavah je izšel katalog manjšega, standardnega formata, ki si ga je izbrala Mala galerija za svoje publikacije, z uvodom, biografijo in seznamom del v slovenščini in francoščini in pa nekaj reprodukcijami. Oba kataloga sta lepo urejena (ureditev Majda Kržišnik), za Lubardo je napisal uvodni tekst Zoran Kržišnik, za Dano Romalo pa znanstveni sodelavec Narodnega muzeja v Beogradu dr. Katarina Ambrozič.
Melita   Stele-Možina
281