1994-
vi^ KRONIKA
■1/42
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Damjana Fortunat Černilogar
MATERIALNE OSTALINE SOŠKE FRONTE NA TOLMINSKEM
Tolminsko je razen po svojih izjemnih narav-
nih lepotah znamenito tudi po burni zgodovini:
beneško-avstrijskih vojnah, tolminskih puntih,
soški fronti. Trdno mesto pa ima tudi v slovenski
umetnosti, saj je le redkokatera slovenska dežela
v dela svojih pesnikov, pisateljev, skladateljev in
likovnih umetnikov vtisnila tako močen pečat.
Način življenja prebivalcev Tolminske, zgodo-
vinski dogodki, boj za staro pravdo in narodno
samobitnost, delovanje njegovih znamenitih si-
nov, vse to je deželici ob Soči zapustilo značilne
kulturne in zgodovinske spomenike.
S pričujočim tekstom želim opozoriti na do
nedavnega nepravilno vrednoteno dediščino soš-
ke fronte. Tudi za spomeniško službo ta dedišči-
na ni bila zanimiva. Zgodovinska veda si je nam-
reč v njej le počasi utirala pot. Marsikak objekt
se je zdel strokovnjaku - zgodovinarju pomem-
ben, čeprav je šlo za umetnostno manj zanimive
ali celo nezanimive objekte, ki pa so vendar do-
kument o določenem razvoju in dogajanju v pre-
teklosti. Tako se je dediščina soške fronte zelo
pozno uvrstila v sklop kulturne dediščine.
Na Tolminskem je prav dediščina 1. svetovne
vojne izjemno bogata in zajema lokacije hujših
bojev, ohranjene dele bojišča in zaledja, ohra-
njene primere vojaške epigrafike (plošče), ohra-
njene dele visokogorskih vojaških pokopališč
(redkost) in vojaških pokopališč v dolini, loka-
cije lazaretov (vojaške bolnišnice), spomenike,
kapelice (vojaška cerkvena arhitektura) itd.. Zlas-
ti njen visokogorski svet, kjer so deli bojišča še
dobro ohranjeni, pomeni izjemnost. Dolinski pre-
deli, kjer je potekala soška fronta, pa so precej
degradirani in neavtentični.
Priprave na vojno so se na obeh straneh začele
že pred samim začetkom vojne. Izoblikoval se je
obrambni sistem, ki se je med vojno, zlasti v
letih 1916 in 1917, izboljševal in dopolnjeval.
Osnova so bili strelski jarki, ki so sledili frontni
liniji. Kopali so različno globoke enojne jarke
(največkrat okrog 0,5 do 1 m), na sprednjem ro-
bu obložene s kamenjem, pomešanim z zemljo.
15-30 m pred jarki je bila razpeta bodeča žica.
Ponekod je bila pripeta na kole, ponekod pa
samo povlečena po zemlji ali pa so bili
postavljeni le navoji žice. Ponekod so bile v jar-
kih vdolbine, pokrite s hlodi, kamenjem in zem-
ljo, namenjene shranjevanju municije, predvsem
stražarskim opazovalnicam in telefonu. Sčasoma
so jarke poglobili in jih zavarovali z nametano
bodečo žico, z zaledjem pa jih povezovali z jarki
- hodniki, ki so služili za prihode rezerve, odna-
šanje ranjencev in preskrbo. Italijani so izkopali
in utrdili tri zaporedne črte strelskih jarkov, med
seboj so jih povezali s cikcakastimi jarki - hod-
niki. Na Bovškem so se naslanjale z desne na
planino Polovnik in z leve na pobočji Rombona
in Kanina. Materialne ostaline soške fronte je
zaslediti tudi po grebenu Stol-Na vrhu-Starijski
vrh-Hum-Baba do kostnice pri sv. Antonu nad
Kobaridom. Gre za tretjo italijansko črto, ki je
potekala od Skutnika 1719) čez Učejo na
Hum in Stol ter Starijski vrh nad Kobaridom (k.
1136), se spustila v dolino, na Vohiik (k. 793) in
v vas Ladra, prešla na drugo stran Soče proti vasi
Livek, na Kuk (k. 1243) in na hrib Na gradu (k.
114) proti Ježi in Globočaku. Del tretje linije, ki
je potekala od kostnice in nato na levem bregu
Soče nad potjo, ki vodi proti slapu Kozjak (ka-
vema, zidan strelski jarek in vojaška pot), je Ko-
bariški muzej kot svojo atraktivno ponudbo pre-
uredil in očistil za turistične namene. Prav tako
so ohranjeni tudi deli druge italijanske bojne črte,
ki se je pred vasjo Žaga vzpela na greben Po-
lovnika do Vršiča (k. 1897), zavila na Plečo (k.
1304) se spustila proti vasi Vršno in Selišče, se
ob Soči vzpela proti Kolovratu na Hlevnik (k.
876) na Bukovo Ježo in Špik (k. 732).
Ob frontni liniji pa tudi v zaledju so gradili
kaveme, ki so jih največkrat izdolbli v živo ska-
lo. Kavem je zelo veliko na Čukli in pl. Goričici,
pl. Na Robu, Svinjaku, Ravelniku, Polovniku,
Humčiču, Javorščku, Vršiču, Golcbarju - po ne-
katerih podatkih okoli 600 kavem, samo na Stolu
kakih 20, prav toliko tudi na Mengorah. Zlasti v
goratem in kraškem svetu pa so največkrat
uporabili naravne jame, ki so jih priredili v pri-
mema bivališča. Kaveme so bile primerne za
skladiščenje potrebnega vojaškega materiala, nu-
dile so zavetje, pomenile pa so tudi sorazmerno
udobno namestitev več tisoč vojakom. V njih so
59
1994-
y§fi KRONIKA
1/42
Časopis 23 slovensko krajevno zgodovino
na pogradih namestili moštvo, poveljstvo, imeli
radijske postaje, WC-je, napeljano vodo, kuhinje
in posebne prezračevalne sisteme (tudi proti
plinskim napadom). Največkrat so zaradi var-
nosti prvotne vhode zazidali in naredili nove.
Na strateško pomembnih lokacijah so zgradili
večje utrdbene postojanke. Avstrijci so na tol-
minskem uporabili in priredili novemu načinu
vojskovanja starejšo trdnjavo Kluže pri Bovcu,
kjer so že pred vojno tik nad njo zgradili novo
večjo trdnjavo s štirimi topovi, imenovano "Fort
Hermann". Le-to so povezali s podzemnimi rovi
s tremi manjšimi utrdbami. Do zgornje trdnjave
je vodila pot skozi predor, ki je bil opremljen kot
topovsko gnezdo. Prav tako so na prelazu Predel
utrdili starejšo trdnjavo, ki je bila tarča prvih ita-
lijanskih napadov. Tu so na nadmorski višini
1230 m usposobili kavemo in jo opremili s to-
povi, komunikacijami in z opazovalnicami. Tudi
v Trentarski dolini so nastale številne utrdbe.
Med vojno je nastal tudi najvidnejši spome-
niški fond Posočja v 1. svetovni vojni - vojaška
pokopališča tako avstroogrske kot italijanske ar-
made; med obema vojnama pa še kostnici - ita-
lijanska v Kobaridu in nemška v Tolminu.
Na frontni črti so nastajali tudi številni napisi,
spominske plošče in spomeniki.
Materialne ostaline lahko zasledimo tudi v
avstrijskem zaledju - tako na Svinjaku, Ker-
šovcu, v Trentarski dolini, v okolici Mengor, v
bližini Idrije pri Baci, pa tudi v globokem zaledju
v dolini Idrijce in dolini Trebuščice vse do Čepo-
vanske doline.
Vse navedeno uvrščamo med zgodovinske
spomenike, in sicer v skupino spomenikov vojn,
podskupino - spomeniki in dediščina soške fronte
oziroma 1. svetovne vojne. Gre za pomembno
podskupino, ki dokumentira za slovenstvo pre-
lomne dni, ki dosežejo višek z Majniško dekla-
racijo, z upori slovenskega vojaštva in samim
prevratom. Med spomeniki oziroma dediščino
soške fronte ločimo številne nepremičnine (de-
diščino) in duhovne/tvame ostaline (vojni dnev-
niki, tisk, fotografije, vojaška oprema...). Nepre-
mičnine delimo na primarne objekte, (kot so deli
utrjenega frontnega bojišča, grobišča, prizorišča
vojnih in zgodovinskih dogodkov, terensko
zaledje) in sekundarne spomenike (kostnice, spo-
meniki), nastale po vojni, ki pa vendar v smislu
ostalin padlih oziroma zgodovinskega dogajanja
sodijo v sklop spomenikov prve svetovne vojne.
Območje, kjer je potekala soška fronta, je
svojo podobo povsem spremenilo. Med vojno je
bil teren povsem skalnat, brez vegetacije tako na
Bovškem kot na Krasu. Danes je marsikje front-
na črta težko oziroma povsem nedostopna zaradi
poraščenosti terena. Spominska obeležja in napisi
so v skalnatih predelih številni. Gre za dokaj raz-
tresen spomeniški fond, ki je težje dostopen in
izven ustaljenih planinskih poti.
Km, Peski - spomenik iz 1. svetovne vojne, stanje
leta 1990 (foto: Damjana Fortunat Čemilogar).
Že opravljene raziskave
Tematika soške fronte je v zadnjih nekaj letih
postala zelo aktualna, kar se je odražalo na
različnih področjih. Tako so bile tudi na področju
zgodovinske dediščine soške fronte (premične in
nepremične) določene naloge in raziskave že
opravljene.
Zavod R Slovenije za varstvo naravne in kul-
turne dediščine je sicer v 80. letih začel s teren-
skimi ogledi objektov, vendar nesistematično.
Pripravili so seznam objektov prve svetovne voj-
ne, zlasti po literaturi in pričevanjih, preverbe na
terenu pa niso bile v celoti opravljene, pa tudi
seznam objektov je bil nepopoln. Na Zavodu za
varstvo naravne in kulturne dediščine Gorica smo
60
1994-
vi^ KRONIKA
1/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
začeli z načrtnim evidentiranjem nepremične
dediščine soške fronte leta 1989. Evidentirali
smo vsa še ohranjena vojaška pokopališča, pa
tudi lokacije začasnih oziroma opuščenih vojaš-
kih pokopališč, avtentične spomenike, kapele in
cerkvice, delno spominska obeležja in primere
vojaške epigrafike v goratem svetu, večje utrdbe
in območja ohranjenih bojišč (strelski jarki, ka-
veme). Pripravili smo strokovne osnove za
razglasitev vojaških pokopališč iz 1. svetovne
vojne. Tako so že razglašena za zgodovinski
spomenik vojaška pokopališča v Trenti, Soči,
Logu pod Mangartom, Bovcu, Ločah pri Tol-
minu in Modrejcah.^
Poleg pokopališč pa so bili v letu 1990
razglašeni za zgodovinski spomenik tudi objekti,
sicer starejšega nastanka, ki pa so odigrali po-
membno vlogo v času bojev. Taka sta trdnjavski
kompleks Kluže (trdnjavi Kluže in Hermann) in
trdnjava na Predelu. Poleg teh pa tudi italijanska
kostnica v Kobaridu, nemška kostnica v Tol-
minu, sicer nastali po 1. svetovni vojni, spomin-
ska cerkvica sv. Duha na Javorci ter vojaški
kapeli v Ladrah in nad Libušnjami.-^
Na Zavodu pripravljamo tudi strokovne osno-
ve za razglasitev območij soške fronte Krnskega
pogorja, Rombona in Mengor. Prav o območju
dediščine soške fonte bi v prihodnje kazalo raz-
misliti, ra2misliti namreč o nujnosti posebnega
obravnavanja tudi v smislu zgodovinske krajine.
Pojem zgodovinske krajine je v strokovnih kro-
gih krajinske arhitekture že poznan. Pri nas pa še
nima pravne regulative. Z zgodovinsko krajino je
namreč mišljen del dežele oziroma krajinske
enote, ki je igrala važno vlogo v zgodovini
dežele. Le-to pa je soška fronta vsekakor imela.
Zgodovinske krajine so že uveljavljene v Ame-
riki (npr. Historical Park, Lexington, Massa-
chusetts) in Evropi (npr. Historical Landscape
Abauj - Zemplen na Madžarskem).
Na področju premične dediščine soške fronte
se je tudi že marsikaj postorilo. Muzejska stroka
se je v zadnjih letih namreč bolj načrtno pos-
vetila obdobju soške fronte. Goriški muzej je zbi-
ral vojaško opremo, orožje, fotografije, risbe in
pisane ter tiskane dokumente. Svoje izsledke je
najprej predstavil na uspešni (zelo obiskani) in
obsežni začasni razstavi z naslovom Podobe soš-
ke fonte 1915-1917 v Vili de Bartolomei v Sol-
kanu leta 1987 (trajala je dve leti), nato pa na
manj obsežni razstavi Soška fronta 1915-1917 v
Muzeju ljudske revolucije Slovenije v Ljubljani
1989. leta; slednjo so nato prenesli v Beneško
galerijo v Špeter Slovenov v Slovenski Benečiji.
Leta 1990 je Goriški muzej odprl stalno muzej-
sko zbirko na Sveti gori nad Solkanom. Ideja o
stalni zbirki premične dediščine soške fronte pa
se je udejanila tudi v Kobaridu, s poudarkom na
12. soški ofenzivi. Muzej v Kobaridu je z novim
pristopom v prikazovanju omenjenega obdobja
požel velik odmev in odobravanje. Vse muzejske
zbirke z vojaškimi eksponati so opremili tudi s
fotografskim gradivom, ki prikazuje obrambne
sisteme, skratka nepremičnine iz obdobja prve
svetovne vojne.
Obdobje soške fronte postaja vse bolj zani-
mivo in aktualno tudi za amaterske zbiralce, kar
se odraža tudi na terenu (iskanje in odnašanje
materialnih ostalin); prav tako je moč zaslediti
tudi več knjižnih izdaj in člankov v raznih pub-
likacijah (v tujini, pa tudi pri nas).
Gabrje - kapela iz 1. svetovne vojne, stanje leta
1990 (foto: Damjana Fortunat Černilogar).
Na lokaciji je bilo tudi vojaško pokopališče, po
vojni opuščeno.
Ovrednotenje obravnavanega spomeniškega
fonda
Na Tohninskem, zlasti v visokogorskem sve-
tu, so ohranjeni številni kvalitetni objekti soške
fronte, ki sodijo med kultume spomenike.
Spominska cerkvica sv. Duha na Javorci pri
Zatohninu je vsekakor izjemen spomenik. Tako
zaradi dokumentarnosti trenutka in izredno kva-
litetne gradnje kot tudi zaradi ohranjenosti ozi-
roma kvalitetne celovite obnove. Sicer memori-
alni značaj podobne vrste spomenikov na svetov-
1 Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tol-
min, ät. 2, 2. 2. 1983.
2 Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tol-
min, št. 5, 6. 6. 1990.
61
1994
vfti KRONIKA ^
■ 1/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
nih bojiščih ni redkost, vendar gre v primeru Ja-
vorce za spomenik, ki je nastajal med boji. Ideja
spominske cerkvice je na izviren način uresni-
čena v hrastovih ploščah, ki se kot listi knjige
odpirajo ob notranjih stenah in na katerih so
vžgana imena padlih. Zanimiv je tudi umetnostni
značaj, saj gre za močne elemente zgledovanja po
lesenih cerkvicah Galicije. Gre za pozno secesijo,
vidno zlasti v oljnih slikah, iz-vedbi oltarja sv.
Duha, okraskih, obliki črk ipd.. Nenazadnje je
znan tudi avtor - arhitekt, scenograf in kostu-
mograf Remigius Geyling (1878-1974). Dela je
vodil poročnik Geza Jablanszky, z deli pa so za-
čeli 1. marca in končali 1. novembra 1916.
Najvidnejši spomeniški fond so vojaška poko-
pališča, kjer izstopata zlasti dve, in sicer v Logu
pod Mangartom in Trenti. Obe sta lepo ohra-
njeni, prvo pa ima tudi kvalitetno plastiko (dvo-
jica vojakov), katere avtor je prav tako poznan -
Ladislav Ko&anek iz Prage. Spomenik vred-
notimo tudi zaradi navedbe vojaških enot na sek-
torju Rombona, zaradi večjezičnega napisa (tudi
v slovenskem jeziku, kar je redkost) in nena-
zadnje zaradi ohranjenih gomil in večje kon-
centracije grobov slovenskih vojakov. Vojaška
pokopališča so nedvomno pomembna zaradi
dokumentiranja posameznih odsekov fronte in
zaledne evakuacije oziroma lazaretov (Soča,
Trenta). Po umetniškem značaju imajo dodatno
vrednost pokopališča na Ločah (zanimiva pozno-
secesijska plastika dveh muz), v Soči (skala z
vklesanim posvetilom in v travniškem pobočju
oblikovan nemški viteški križ) in Modrejcah
(zanimiv poznosecesijski pokopališki portal v
funkciji spomenika). Zaradi stilnih elementov
vojaških (zlasti častniških) nagrobnikov so viso-
ko ovrednotena vojaška pokopahšča na Ločah pri
Zatolminu, v Logu pod Mangartom in Modrej-
cah. Vsekakor so zanimive tudi arhitekturne
zasnove nekaterih pokopališč, zlasti v Soči in
Logu pod Mangartom (počasno dviganje grobnih
parcel, stopničasto od vaškega pokopališča po
robu doline navzgor).
Med spomenike uvrščamo tudi objekte spo-
meniške namembnosti že v času nastanka (npr.
spomenik XV. korpusu na Postaji pri Mostu na
Soči, spomenika na Mengorah in Peskih, že
imičen spomenik na Čukli).
Nedvomno pa sodijo med spomenike soške
fronte tudi edini ohranjeni visokogorski deli bo-
jišča na Tolminskem, tako na Mrzlem vrhu. Sle-
menu, Rdečem robu, Batognici, Krnu, Vratih,
Vršiču, Šmohorju, Velikem Lemežu in Rombonu
ter dolinski del bojišča tako imenovanega Tol-
minskega mostišča na Mengorah.
Nenazadnje gre za veliko vrednost številnih
n^isov na fronti, ki so sestavni del spomeniške
dediščine in nam nudijo številne informacije. Gre
za zapleteno področje vojaške epigrafike obeh
vojskujočih se strani, ki se kaže v vojaškem
besednjaku in kraticah, uveljavljenih v prak-
tičnem vojaškem življenju.
Vsa ta dejstva omogočajo natančnejšo izpo-
vednost in vrednotenje posameznih objektov.
Odločilnega pomena pri vrednotenju tega obsež-
nega spomeniškega fonda je poleg zgodovinske
vrednosti, umetnostnega značaja, ohranjenosti,
avtentičnosti, izjemnosti in izvirnosti tudi lite-
rarna odmevnost posameznega objekta oziroma
območja.
Za nacionalno zgodovino je skupina spome-
niške dediščine soške fronte pomembna zaradi
sodelovanja Slovencev v vojaških operacijah na
našem ozemlju (26. strelski polk je sodeloval pri
prodoru skozi italijanske položaje pri Bovcu 24.
oktobra 1917; 2. gorski strelski polk je maja
1915 zasedel položaje na Rombonu, Šmohorju in
Velikem Lemežu, njegov 9. pohodni bataljon pa
se je bojeval tudi za Mengore pri Tolminu) in
tudi v sestavu drugih bojišč, zaradi usodne nave-
zanosti zalednega prebivalstva z vojnim časom
(begunci, lakota, epidemije, ipd.), zaradi šte-
vilnih grobov slovenskega vojaštva v Posočju in
zaledju in zorenja razmer za prevrat in ustano-
vitev lastnih politično-vojaških ustanov. Poleg
tega gre za dediščino enega največjih vojaških
dogodkov vseh časov na slovenskih tleh.
Kozaršče, Mengore - spomenik iz 1. svetovne
vojne, stanje leta 1992 (foto: Damjana Fortunat
Čemilogar).
62
1994-
^Mi KRONIKA
1/42
Časopis za slovensko krajevno zgodovino
Gre tudi za v evropskem oziru pomembno
spomeniško dediščino neposrednega frontnega
značaja, morda bolj taktičnega kot strateškega
pomena, z izjemo Tolminskega mostišča. Za
zgodovino Evrope je soška fronta pomembna
zaradi vpletenosti različnih narodov v boje na
Soči in množice padlih, ki so pokopani na šte-
vilnih vojaških pokopališčih in kostnicah na na-
ših tleh. Raznorodna sestava avstroogrske vojske
in specifičen odnos do statusa narodnosti sta
omogočila raznolik kulturni vpliv pri nastajanju
spomeniškega fonda v času bojev (npr. mošeja v
Logu pod Mangartom in kapela na Rombonu, ki
sta bili postavljeni za Bosance, pojav napisov v
različnih jezikih - madžarskem, nemškem, srbo-
hrvatskem, tudi slovenskem, latinskem in itali-
janskem). Nenazadnje se je tudi na Soči upo-
rabilo novo vojaško orožje, čigar izdelavo je pos-
pešil industrijski razvoj.
Vsa ta množica materialnih ostalin bi bila (se-
veda pravilno odbrana in prezentirana) lahko tudi
imenitna turistična atrakcija. Žal pa je naš odnos
do te dediščine nekorekten, kar se kaže tudi v vse
bolj obsežnem ropanju materialnih ostalin na
terenu, tako s strani domačih kot tujih zbiralcev.
Literatura
1. Vladimir Gradnik, Krvavo Posočje, Trst-Koper
1977.
2. La grande guerra sulle Alpi Giulie, Trieste 1968,
str. 65-70, 149-158.
3. L. V. Bertarelli - E. Boegan, Duemila grotte, Mi-
lano 1912, ponatis Trieste, 1986.
4. Maja Žvanut, Nekaj misli o zgodovinskih spo-
menikih in njihovem varstvu, Varstvo spo-
menikov, XXni, 1981, str. 67-70.
5. Jelka Pirkovič, Osrednji pojmi in zasnova spo-
meniškega varstva v Sloveniji, doktorska diser-
tacija, str. 123-135.
6. Dokumentacija Zavoda za varstvo naravne in
kulturne dediščine Gorica.
Libušnje/Pleče, stanje vojaške kapele "Bes" leta
1991 (foto: Damjana Fortunat Čemilogar).
63