SLAVISTIČNA REVIJA RAZPRAVE Boris Paternu Nina В. Mečkovska Janko Kos Marko Juvan VSEBINA Kosmačevo pripovedništvo med arhaiko in modernizmom Osebni zaimki v slovenskem in v vzhodnoslovanskih jezikih Evropski izviri slovenskega romana v 19. stoletju . . . Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja..... OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Rado L. Lenček Jože Toporišič Mate Šimundic Zoltan Jan Helena Polâkova Majda Oražem-Stele 1 \J 17 l 27 51 fJ Štrekljeva pisma Janu Baudouinu de Courtenayju in Baudoui- nova Štreklju...................71 Lenčkova struktura in zgodovina slovenskega jezika .... 101 Petar Šimunovic: Naša prezimena...........125 Slovenistični zbornik videmske univerze.........130 O nekaterih problemih medsebojnega prevajanja slovenskega in češkega verza.................. Najden izvod Linhartove drame Miss Jenny Love......135 STUDIES Boris Paternu Nina B. Mečkovska Janko Kos Marko Juvan CONTENTS Ciril Kosmac's Narrative Prose between the Archaic and Modernism ...................... Personal Pronouns in Slovene and in East Slavic Languages . . European Origins of the Slovene Novel in the 19th Century . Literary References in Veno Taufer's Poetry....... 17 27 51 REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Rado L. Lencek Karel Strekelj's Letters to Jan Baudouin de Courtenay and Baudouin's Letters to Štrekelj.............71 Jože Toporišič The Structure and History of the Slovene Language, by Rado L. Lencek.....................101 Mate Šimundič Naša prezimena, by Petar Šiinunovič..........125 Zoltan Jan The Miscellanea Slooenica from the University of Udine/Videm 130 Helena Polâkova Some Problems of Slovene-Czech and Czech-Slovene Translation of Verse.........*..........1" Majda Oražem-Stele Another Copy of Linhart's Drama Miss Jenny Love Found in the Augsburg University Library............135 Uredniški odbor — Editorial Board: France Bernik, Tomo Koroäec, Jože Koruza, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Jakob Riglcr, Alenka Sivic--Dular, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravcc. Časopisni svet — Council ot the Journal: Martin Ahlin, Drago DruSkovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kenda, Boris Paternu, Jože Puhar, Joie Sifrer (predsednik — Chairman), Alenka Sivic-Dular, Jože ToporiSič, Franc Zadravcc. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravcc, ASkcrčcva 12, 61000 Ljubljana. Tehnični urednik — Managing Editor: Vclcmir Gjurin. Naročila sprejema in časopis odpoSilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo mag. Marjan Znidarič Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. — 800 izvodov — B00 copies. UDK 886.3.09-3 Boris Paternu Filozofska fakulteta v Ljubljani KOSMACEVO PRIPOVEDNIŠTVO MED ARHAIKO IN MODERNIZMOM Ob petletnici pisateljeve smrti Kosmačeva proza je izrazit primer spoja med arhaično in modernistično pripovedno strukturo. To spajanje se dogaja v vseh sestavinah njegovih pripovednih del: od prostora in časa, oseb in dogajanja pa do gradnje in jezika. Daljša proza Pomladni dan (1953) je samo posebna vrsta tega spoja, ki hkrati zaznamuje razvojni prelom iz povojnega realizma v novo, subjektivizirano prozo. Ciril Kosmač's prose is a striking example of integrating archaic narrative structures with modern ones. The integration takes place in all the components of his fiction: time, space, characters, events, composition, language. The long short story Pomladni dan (1953) is merely a special sort of this integration, signifying also an evolutionary breakaway from the post-W. W. II realism into a new, subjectivized type of prose. Obraz Kosmačeve pripovedne proze je že na prvi pogled izrazit in notranje zbran. To ni nikakršna brezbrežna epika, temveč pripovedništvo, ki teži li krat-kosti in je količinsko razmeroma skopo. V njem tudi ni širokih zunanjih razglednih prostorov. Vse je osredinjeno na nekaj temeljnih motivnih krogov in skoraj vse se dogaja v enem prostoru: v pokrajinsko ostro in strmo začrtanem, še nekoliko arhaičnem tolminskem kmečkem svetu, lepem in hudem hkrati, ki je spominski svet avtorjeve mladosti med gorami, kjer je prebil prvih dvajset let svojega življenja, nato ta svoj prvotni svet kot begunec pred fašizmom na silo in za vselej zapustil, potem pa se iz bližnje ali daljne tujine duhovno zmeraj znova in zmeraj bolj silovito vračal vanj kot k svojemu najglobljemu pripovednemu navdihu. Pa tudi jezik teh zgodb pogostoma ni lagodno tekoči pripovedni jezik, ki bi imel veliko časa in bi služil podrobnejšemu popisovanju zunanjih ali notranjih reči. Kosmačev jezik je kljub navidezni objektivnosti marsikdaj »obrnjen vase«, kot bi rekel Jean P. Sartre. Merjen je zelo natančno, pogostoma pesniško, predvsem pa tako, da nenehno vzdržuje pisateljevo globoko osebno in čustveno navzočnost pri vsem, kar se dogaja in o čemer pripoveduje. Vse te lastnosti skupaj omogočajo, da se Kosmačeva proza da uzreti kot zaokrožena celota z nekaj temeljnimi tematskimi, mišljenjskimi in razpoloženjskimi središči. Da se dojeti tudi kot organska tvorba, ki se od trdnega novelističnega podnožja, postavljenega nekako v letih 1934 do 1939, po drugi svetovni vojni postopoma povzpne v en sain dvoobrazni vrh z Balado o trobenti in oblaku (Naša sodobnost 1956/57) in s Tantadrujem (Naša sodobnost 1959). Го sta tudi najbolj prevajani deli Kosmačevega peresa in sta razmeroma močno prodrli v širši svet. Če Kosmačevo prozo postavimo ob širše zaledje slovenske književnosti, je njeno mesto danes že dokaj razvidno. Gre za prozo, ki je zelo izrazit primer notranjega spoja med tradicionalnim in modernim pripovedništvom, lahko bi rekli, da je sredi 20 stol. celo naš najbolj izrazit primer takega spoja in pred-st^ lin pravi kontrapunkt med slovensko pripovedno klasiko in modernizmom. ? 1 ' Opazovalni prodor vanjo je zato mogoč z ene ali druge strani, skozi vrata tradicije ali skozi vrata modernizma. Vendar je celota dojemljiva le z obeh zornih kotov. * Kosmačeva proza je po eni strani še vsa arhaična, prav slovensko arhaična. To ne velja samo za izbiro glavnega dogajalnega prostora, ki je daleč zunaj urbaniziranega sveta, v odmaknjenem dolinsko-gorskem kmečkem okolju in ki v sebi še zmeraj skladno združuje dve tradicionalni značilnosti: zemljepisno določenost, izdelano ne le v širšem pokrajinskem reliefnem zarisu, temveč vse do mnogih resničnih krajinarskih podrobnosti — zraven take realistične prostorske oprijemljivosti pa je nenehoma na delu bolj ali manj očitno mitiziranje prikazane pokrajine. Mitiziranje se dogaja na različne načine in sega od komaj opaznih znamenj do takih primerov, kot je Temnikarjevo pogovarjanje s Krnom in Soncem v trenutku najtežjih odločitev, vendar je zmeraj tako, da izpričuje avtorjevo posebno notranjo pripadnost prav tej pokrajini in izpoveduje njegov regionalni eros. Ta ima v svojem zaledju pisateljevo uzaveščeno in poudarjeno rodovno poreklo, ki se tesno povezuje s še prvotno in čustveno pokrajinsko pripadnostjo, ne glede na pisateljevo poznejšo in sedanjo življenjsko usodo, ki je lahko tudi docela odtrgana od tega prvotnega sveta. Igra krajinarskega realizma in mitiziranja pozna več stopenj, začenja pa se že s posebno pozornostjo do domačih krajevnih imen, ki v pripovednem besedilu nimajo več samo opisnega pomena, ampak nosijo v sebi še druge dodatne pomene, vse od občudovanja ljudske poimenovalne izvirnosti in domiselnosti pa do globlje metaforičnosti teh imen in tudi njihovega glasovnega zvena. Ob krajevnih in hišnih imenih se pripoved večkrat tudi ustavlja in obrača k razmišljanju. Vse to so seveda lastnosti, ki pripadajo najgloblji tradiciji slovenske pripovedne proze. Tudi ljudje, ki jih Kosmač najčešče izbira za glavne ali stranske osebe zgodb, so trdno vraščeni v prav to pokrajino in še živijo z njenimi prvinskimi lastnostmi, pa naj so dobre ali zle. Hkrati so to večinoma kmečko plebejski ljudje, živeči na tistem socialnem robu, ki je slovenski prozi znan že od njenih začetkov in na katerem se tesno stikata predvsem dve možnosti: skromna možnost nadvse trdega kmečkega preživetja na eni strani in beda vaškega odrinjenca na drugi, nič manj pogostni strani. Vsi ti ljudje so tudi še razmeroma močno vezani na duhovno izročilo prednikov, niti še niso naredili koraka v novodobno industrijsko in urbanizirano civilizacijo, čeprav je vmes tudi že nekaj drugačnih človeških usod. Pri vsem tem pa pisatelju nikakor ne gre, vsaj na prvem mestu ne, za socialni realizem vaške resničnosti, temveč mnogo bolj za prikazovanje življenjskih zgodb nenavadnih posameznikov, pravzaprav izjemnih ljudi, od napol smešnih in napol žalostnih vaških originalov pa vse do večjih tragičnih usod. Zaznamujejo jih tudi enkratna imena, povzeta po navadi iz čisto osebnih lastnosti njihovega govora ali početja, ne iz koledarskega imenika. V vsem tem se Kosmač še razločno navezuje na starejšo, celo pred-kersnikovsko prozo in njene podaljške v novejši čas. Smisel za živopisno prikazovanje telesno ali duševno prizadetih vaških revežev se pri Kosmaču nenavadno stopnjuje, skoraj barokizira, tako da njegova proza med drugim postavlja na ogled v resnici najbogatejšo in najbrž tudi poslednjo galerijo vaških izjemnežev in čudakov danes že arhaične vrste, kakršne sta v našo prozo prva vidneje uvedla Simon Jenko in Josip Jurčič. Tudi glavna etična os Kosmačeve proze še opazno poteka iz globin preprostega ljudskega razločevanja med dobrim in zlim. Tako, prvinsko pojmovanje dobrega in zla se pri njem pojavlja včasih še čisto neposredno, na primer pri uvajalnem predstavljanju ali označevanju oseb, ob katerih pogostoma uporablja ljudsko vrednostno reklo: »... bil je človek dobrega srca«, včasih tudi »zlatega srca«. »Srce« je sploh ena izmed osrednjih besed in temeljnih čustvenih ter moralnih pojmov Kosmačeve proze, nekakšno globinsko gibalo njegovih oseb pa tudi pisateljevih osebnih opredeljevanj do njihove usode. Tako se njegova negativna označevanja oseb odevajo v izraze: bil je človek »naglušnega srca« ali s »predebelo skorjo okrog srca« ali celo človek, ki »nima srca« in podobno. Pri tem vlada še arhaična skladnost med pripovednikovim etosom in podedovanim etosom ljudskega izročila. Tudi njegovo vrednotenjsko razmerje do vaških norčkov je v izhodišču tako, kot je razmerje ljudskega izročila do »božjih otrok« in »otrok božjih«. In njegovo razmerje do lastnih staršev, do njunega življenja, mišljenja in smrti, je pravzaprav še sveto, je docela neskaljeno spoštovanje in ljubezen, ki ne pozna nobenih senc. Tolikšna zmožnost notranjega zlitja s prvotnim svetom lastnega porekla se seveda mora poznati tudi na jeziku. Ni težko opaziti, da znaten del izrazja nosi na sebi odtis danes že bolj ali manj arhaičnega, mestoma tudi narečnega govora, tako v izbiri besed kot rekel, posebno v dvogovorih, deloma pa tudi v avtorskih plasteh pripovedi. Tu v resnici še zmeraj deluje podaljšek Levstikove tradicije, ki je slovenskemu pripovedništvu že na začetku postavila načelo: »Vzemi jezik kmetu iz ust!« To je bilo načelo pisateljeve notranje identitete s kmečkim ljudstvom in njegovim etosom. Težje opazni, vendar še zmeraj ugotovljivi obrisi starejše pripovedne tradicije obstajajo tudi v vsebinskem ustroju Kosmačevih zgodb. Ne glede na novosti v gradnji dogajanja, je pravi začetek zgodbe po navadi že nekje v rojstvu prikazane osebe in njena popolna izpeljava v smrti, vmes pa si slede usodni ljubezenski, gmotni, vojni ali še kakšni drugi zapleti, ki smotrno vodijo v konec. V tej starodavni povestni morfologiji, kjer se seveda mora »veliko zgoditi«, kot beremo na nekem mestu, je Kosmačeva pripovedna moč po navadi najmočneje zbrana ob poglavju smrti, ki predstavlja glavno, potresno mesto zgodbe. Vse to daje med drugim misliti, da ima pred očmi bralca v širšem pomenu besede, ne samo izbranega intelektualnega bralca. To stran Kosmačeve poetike nam večkrat odkrivajo tudi njegove pogostne zastranitve od pripovedovane zgodbe k razmišljanju o pisanju samem. Ta literarna razmišljanja so sicer zelo raznovrstna, vendar so med njimi dokaj opazna prav tista, v katerih navezuje pogovor o pisanju in pisateljstvu s preprostim ljudskim bralcem. Pri tem zavzema različna stališča, vendar ni mogoče prezreti, da v njegovi zavesti avtoriteta ljudskega bralca še zmeraj obstaja. Pa ne samo to. Obstaja tudi še avtoriteta vaškega ljudskega pripovednika. To mesto najbolj očitno prisodi svojemu očetu pa tudi materi (drugi vaški pripovedniki imajo bolj stranska mesta), ki se ju med lastnimi zgodbami s posebno pozornostjo večkrat spominja prav s te strani in natanko popiše njun pripovedni dar, ki da je pri očetu vodil k modrovanju, pri materi pa v pripovedno igro. Pot d Tolmin (Naša sodobnost 1953), kjer obuja spomin na svojo odločilno pot v šole, ki jo je kot sedemnajstletni »pob« nekega jesenskega jutra prehodil z očetom, od doma pa tja do tolminske gimnazije, je podroben opis očetove pripovedovalske šole, pravzaprav prvega in v ninogočem odločilnega mentorstva v sestavljanju povesti. Značilnost tega prvega literarnega mentorstva je, da je z očetovimi mojstrskimi pripovednimi zgledi in modrovanji scela obrnjeno k zanimivim človeškim zgodbam iz domače doline in njihovemu prenosu v literaturo. Vsaka hiša ima po njegovem svojo nenavadno, zapisa vredno zgodbo in snovi je neskončno, manjka le pisatelja, ki bi vse to vzel pod pero. Ob koncih takih zgodb, ki jih med potjo pripoveduje sinu, zmeraj znova sledi nauk: »Ali ne bi bilo vredno to napisati? Škoda, da v naši dolini ni nobenega pisatelja! Zgodb mu ne bi manjkalo. In kakšnih zgodb!« Ali pa: »Vidiš, včasih beremo razne povesti, pa kar vidimo, kako je vse iz trte izvito, kakor se reče... Vse je izmišljeno... Tukaj pa leži na tleh živa resnica, pa nikogar, ki bi jo pobral.« In nazadnje: »Pesmi? ... Saj nič ne rečem, tudi pesmi rad berem. Toda raje imam knjige, hočem reči, povesti, romane ... knjige, ki pišejo o človeku ... o našem življenju ... Vidiš, zato pa pravim, da je škoda, ker v naši dolini ni nobenega pisatelja. Snovi, kakor se reče, nam ne bi manjkalo...« Sliši se, kot da je iz daljave znova spregovoril Levstikov duh in kot da imamo pred seboj novo, posodobljeno varianto Popotovanja iz Litije do Čateža iz leta 1858, ki je v nekem smislu zaznamovalo začetke slovenske umetne pripovedne proze. Natančnejše branje Kosmačeve Poti v Tolmin nam seveda pove, da stvari le niso več levstikovsko enostavne niti v očetovih naukih in še manj v pobovem sprejemanju teh naukov, saj se vmes nenehoma vrivajo molk, razdalja ali celo rahel posmeh. Vendar Kosmač kljub vsemu temu ne razdre svojega temeljnega, občudujočega razmerja do očetovih pripovedi, ampak se s soustvarjalno radostjo spušča vanje. Ne prezre nobene podrobnosti, kaj šele tako, da pripovednik zmeraj s posebno pazljivostjo začenja tisti del zgodbe, ki bo junaka pogubil: »Treba je povedati samo še to, kako je umrl.« Toda tu ne gre samo za mladostne spomine na prvo pripovedno šolo. Kosmač tudi v trenutku svoje sedanje ustvarjalne pripravljenosti, sredi svoje najbolj nemirne in neposredne inspiracije ne ostane na osamljeni poti, ampak poseže po zgodbi, ki je živela med njegovimi tolminskimi ljudmi že prej. Značilen je prizor, ko sredi potepuško razviliarjene, čisto svobodne pesniške domišljije, ki ga odnaša v neznano, nenadoma uzre točko, ki vodi nazaj v svet materinih pripovedi otroku, in te točke se oprime kot neke varnosti ali odrešitve sredi svojega domišljijsko razmajanega sveta: »No, ostareli gusar ali ogoljeni orel, peljal sem se, spet sem se peljal v neznano, v nove neumnosti in modrosti, v trpljenja in strasti. Rjuhe, ki so se sušile na piranskeli strehah in so vihrale v vetru, so bile zastavice mojih tovorov, mojih neozdravljivih bolezni, mojih nedosegljivih ciljev. Punta je bila kljun ladje, izrezljan v doprsni podobi bohotne sirene, in svetilnik je bil njeno rdeče, stekleno oko. Z enakomernim pozibavanjem smo rezali valove. Pred nami se je razlival proti obzorju pas bledo zelene mesečine. Na njej je bila tam daleč drobna črna pika, ki se je pozibavala, kakor bi droban človeček odhajal po široki beli cesti... 'Tako je hodil Tantadruj,' sem zamrmral. 'Pojdimo zdaj za njim!'...« Med pisateljevo svobodno ustvarjalno domišljijo in pripovednim izročilom, v tem primeru daljno materino pripovedjo o vaškem norčku Tanta-druju, še zmeraj obstaja trden most, obstaja globoko skupen, v bistvu arhaičen vir epike. Seveda pa vsi ti tradicionalizmi predstavljajo samo eno, čeprav močno in temeljno plast Kosmačeve proze. * Ob njej in znotraj nje same obstaja in močno deluje še druga plast, ki tradicijo nenelioma krši, prestopa in odpira k drugačnim, njej tudi tujim vsebinam in k novemu izražanju. Ta drugačnost in modernizacija nista samo spremljava ali dodatek tradiciji, ampak jo odznotraj spreminjata in jo usmerjata k drugim učinkom, kot smo jih navajeni v območju pripovedne klasike. Če začnemo spet s prostorom dogajanja, ni mogoče prezreti, da ta prostor kljub topografski določenosti ni realistično zamejen, ni samo gorati tolminski svet štirih dolin ali samo omarasta celica rimske ječe Regina Coeli z divjim kostanjem pod oknom in z gosenico na mladikah, temveč je vse to hkrati tudi pisateljev veliki svet z notranjimi pomeni, ki razmikajo navidezni realni prostor in se širijo v večja in temeljna človeška vprašanja. Y Gosenici (1936), ki uničuje kostanjeve pomladne poganjke in cvetne liste, se postopoma odkriva grozljivo globinsko načelo vsega obstoječega — kako »življenje žre življenje« — ki ima v okolju fašističnega nasilja še druge dodatne pomene. Zgodbe tolminskih, po večini nesrečnih vaških posebnežev niso samo krajepisne človeške zanimivosti ali figure neke vaške kronike, ampak nosijo v sebi pomene, ki sežejo k temeljnim vprašanjem, kot so človeška sreča, kruh, mržnja, ljubezen, lepota, grdota, prostost, ujetost in še kaj (npr. Sreča, 1936; Kruh, 1936; Človek na zemlji, 1935; Življenje in delo Venca Poviškaja, 1937; Smrt nedolžnega velikana, 1952; in dr.). Toda dokler so te zgodbe še neke vrste parabole z razvidno ali celo razkrito umovalno mislijo, in take te zgodbe po navadi so, jih seveda še ne bi mogli iztrgati iz tradicije, ki sega daleč nazaj, ne le k očetovemu pripovedništvu, temveč še dlje, pravzaprav še v kulturo pridigarske besede. Prestop se zgodi šele v trenutku, ko pisatelj sledi svoji stopnjevani subjektivizaciji pokrajine in prostora s stvarmi vred. To se dogaja večkrat in vse izraziteje v njegovi poznejši prozi. Balada o trobenti in oblaku je na primer pripoved, ki s prostorom in njegovimi menjavami ravna nenavadno svobodno in že sam njen naslov nosi v sebi dvoje simbolnih nadpoinenov, ki se nato v zgodbi ponavljata in postaneta idejna os celote. Gre za dvoje simbolov — okoli belega oblaka je zbrano življenjsko upanje, glas trobente pa je glas človekove neizprosne moralne zavesti (je »angel dolžnosti« ali »trobenta sodnega dne«), segajoč vse do smrtnega ukaza. Simbola razširjata dogajanje daleč čez realne zariše sicer prijemljive tolminske in dolenjske pokrajine. Toda oba simbola, čeprav umetniško subjektivizirana in pomensko tudi do neke mere gibljiva, sta še zmeraj na robu splošno umljive alegorije in zato racionalno prevedljiva, deloma tudi še ujemljiva v starodavni, včasih pravljični, včasih religiozni mitos dobrega in zla. Kosmač pa v istem besedilu sega tudi po bolj skrajnih sredstvih subjektivizacije, vse tja do domišljijsko čisto svobodnih, docela ponotranjenih ekspresij prikazovanega sveta. Isto zidanico sredi »blagega dolenjskega sveta« najprej vidi kot podobo idilične lepote, takoj zatem pa se mu izpremeni v grozljivo reč: »Zidanica ni bila več glava črnookega dekleta, ki je zadremalo med zelenjem, zdaj je bila velikanska mrtvaška lobanja«. V Tantadruju se realistično prikazano in veselo podeželsko sejmišče, kjer dobrohotni norček v pisani družbi kupuje kravje zvonce, zvečer spremeni v grozljivo mrtev prostor, ki mu subjektivna metaforika prenaša in širi pomene v privid človeškega sveta sploh, nekje na grotesknem robu karnevalske radosti in smrti: »Tanladruj je obstal pod obokom in z njim so nehote obstali tudi ostali trije. Bila je noč in v mrzli mesečini je bil trg prostran kot puščava. In bil je tudi prav tako prazen. Nikjer ni bilo več nobene stojnice, kakor bi jih bil veter odpihal z blagom in sejmarji vred. Samo na drugem koncu je še stal vrtiljak. Toda ni bil več pisan in živ in prešerno glasen, kakršen je bil čez dan, ko je noro vrtel vriskajočo mladino. Zdaj je bil podoben nekakšnemu velikanskemu črnemu okostnjaku, ki je izgubil svojo lobanjo in je zato z razširjenimi rokami brezupno onemel v nočnem vetru... Veter je bil oster in jezen ...« Tako videnje človeških prizorišč se odpre šele takrat, ko pisatelj dopusti, da se njegovo doživljanje sveta močno zrelativizira, seveda ne v napetosti, ki ostaja in se celo stopnjuje, temveč v svoji notranji večsmernosti. v svoji disharmoničnosti. Doživljajska dvojnost se je v Kosmačevi prozi kazala že od nekdaj, kazala se je kot razmeroma ostro nasprotje med humorjem in tragiko. To nasprotje predstavlja sploh temeljni »bioritem« njegove pripovedi, obrnjene po navadi dokaj strmo od igrive šaljivosti v tragizem, včasih pa tudi narobe, od resnosti v nasmeh. Do tu stvari ne bi bile nove in dopuščajo vtis, kot da gre za izvirno nadaljevanje enega najstarejših vzorcev slovenske kratke proze, ki je že nekje pri Ivanu Tavčarju doživel svojo kanonizacijo. Nova je le skrajnost, s katero se Kosmač zdaj spusti v kontrastiranje, tako da imamo pred seboj prozo, ki po svojem notranjem razponi in po svoji zunanji nenavadnosti sega v območje pojavov, ki jih literarna veda uvršča med pojave ekspresioni-stične intenzitete, dihotomije in distorzije. Skratka. Kosmač zapušča starejšo tradicijo in začne nadaljevati tam, do kamor sta segla Ivan Pregelj in Slavko Grum in do koder mladi povojni modernistični val v petdesetih letih v glavnem še ni segel. Vendar je treba dodati, da Kosmačevo domišljijsko prenare-janje človeških prizorišč še zmeraj kaže očitno mejo zadržanosti. Ta meja se najbolj razločno pozna v počlovečenju vseh, tudi še tako protičloveških pojavov narave. Navedeni primer puščave z vrtiljakom kot velikanskim okostnjakom brez lobanje se konča s stavkom: »Veter pa je bil oster in jezen...« Svet kljub vsemu deluje še po človeško in je antropocentričen. V njem še ni prave odtujenosti med človekom in stvarmi, niti v Kafkovem niti v Robbe-Grilletevem smislu. Pa ne samo v oblikovanju prostora, tudi v oblikovanju ljudi Kosmač prestopa tradicijo. Njegova bogata galerija vaških originalov po eni strani res kaže še k jurčičevskemu izročilu, po drugi pa velik odmik, celo silovit odriv od tradicije. Odmik je najbolj opazen v tem, da nenavadne lastnosti vaških posebnežev stopnjuje do usodnih telesnih ali duševnih okvar, ki ne morejo biti več predmet vedre zanimivosti, ampak prehajajo v območje patološkega, grozljivega in brezupno tragičnega. Med take najbolj izdelane primere patolo-giziranih vaških izjemnežev gotovo sodi Vene Poviškaj, ki ga telesna hiba, pravzaprav vse bolj mučna zavest o njej, dosledno vodi v samomor; ali pa nezakonsko dekletce Sreča, ki jo omračeni um pripelje do popolnega razčlo-večenja in iz nje naredi zver, zaprto v kurniku, dokler je lastna mati s sabo vred ne utopi. Tu se seveda nehuje folklorni svet vaških originalov in začenja nekaj čisto drugega, k čemur se je postopoma spuščala moderna prosa vse od Cankarja naprej pa do Prežiha in Gruma. Temu bi lahko rekli razkrajanje ali dezintegracija človekove osebnosti. Neko posebno skrajnost in nekakšen vrh v zasuku vaškega originala kot vedre ali humorne literarne figure v njeno nasprotje lahko odkrijemo na primer v osebi z imenom Prekleta strešnica iz Balade o trobenti in oblaku. Okupacija je iz tega vaškega posebneža, ki bi bil nekoč v mirnodobni krčmi lahko še razvedrilna ligura, naredila izdajalca najbolj bedne vrste, ki mora po ukazu okupatorjevega oficirja pred vsemi s sekiro obglaviti Temnikarjevo ženo in to stori brez sleherne znožnosti, da bi se uprl. Tu je tradicija starodavnega vaškega originala doživela obrat najhujše vrste. Samo ime kaže še nekam nazaj v staro vaško občestvo, vse drugo je brezupna izmaličenost. Prav na tem mestu se nam razločno odkrije neka temeljna kategorija, ki deluje iz globljega zaledja in neustavljivo spodnaša tradicionalni ustroj Kosmačeve proze. To je kategorija časa. Gotovo je prostor, pa naj pri tem mislimo na pokrajinsko ali vaško okolje, manj ali vsaj počasneje podvržen spreminjanju kot čas, če s tem mislimo zgodovinsko dogajanje krutega 20. stol. in njegov vpliv na človekovo usodo. V Kosmačeve ljudi sta od blizu udarili dve svetovni vojni z neštetimi zunanjimi in notranjimi posegi, pa še nasilje raznarodovalnega in razčlovečujočega fašizma zraven med obema vojnama. Pisatelj sam je bil v občutljivih mladih letih zaradi te surove politike zaprt, obsojen in nasilno izvržen iz svojega starega vaškega okolja ter pregnan v bridke, čeprav tudi dragocene izkušnje čisto drugih, tudi večjih svetov. Prav tako je začelo delovati spoznavanje novodobne svetovne literature, ki je bila daleč onstran stare domače pripovedne šole. Vse te spremembe, ki so bile v veliki meri in najprej spremembe časa, so bolj kot karkoli drugega spreminjale ljudi Kosmačevega peresa, odkrivale tudi njihovo raz-človečenje in jih odtujevale tradicionalnim pripovednim vzorcem, v katere niso več sodili, pa naj je bil avtor nekje v svojem dnu še tako vezan nanje. V Očku Orlu (1946) pravi pisatelju, ko se je po petnajstih letih vrnil pogledat tlom in domače ljudi, stara teta tole: »Da. hude stvari so se godile. Vrtinec nas je vse zasukal.« Življenje, kakršnega je v zadnji vojni spoznaval od blizu, je lomilo vse okvire stare poetike. V Baladi se sprašuje: »Mar strahote, ki jih človek počenja v imenu človeka in tudi resnično za človeka, ne morejo biti vec povest? Ali človek in človeštvo res počenjata stvari, ki niso več primerne za pero? Ali je tudi Temnikar pognal čez to mejo?« In vendar ima tudi novodobno notranje razpadanje človeka v Kosmačevi prozi svoje meje in še zdaleč ni nenadzirano. Še več, zdi se, da je prav na tem mestu zbral največ kljubovalne moči v obrambo človekove pokončnosti. Saj ni mogoče prezreti, da je v petdesetih letih iz svojih vaških ljudi izoblikoval dve resnično velikanski človeški postavi: Temnikarja, junaka boju, v katerem se najgloblji »strah prevrže v pogum«, in nič manj silovito Temnikarico, junakinjo trpljenja, ki sta edinstveni heroični postavi slovenske in, lahko bi tudi rekli, svetovne literature. Pa tudi Tantadruju, nasprotnemu, antiheroj-skemu in norčevskemu polu svoje vaške človeške galerije, je podelil posebno človeško moč in vrednost. Dal mu je ne samo čisto dušo »otroka božjega«, temveč tudi posebno gledanje na svet, ki zmore troje velikih reči: živeti zunaj običajne računajoče pameti, čutiti lepoto sveta in spreminjati misel na smrt v misel na čudovito srečo. Norček Tantadruj je v bistvu velik umetnik, ki s svojim čistim srcem in z nurobnim, domišljijskim gledanjem odjemlje svetu njegovo težo. Kosmač se tu spušča v čarobno območje pravljice, ki človeku pomaga živeti mimo njegovega razuma. Najbrž ni samo naključje, da je hkrati z veliko notranjo zbranostjo prevajal pravljice Oscarja Wilda. ki so izšle leta 1959 kot Tantadruj. Stičišča med avtorjema niso neopazna. Tudi Wilde od k riva svet, ki je vznemirljivo razpet med same skrajnosti: med trdo, skoraj naturalistično stvarnost in brezmejno domišljijo, med ljudi do kraja čistega srca in popolne brezsrčneže, med očarljivo lepoto in strašno grdost, ki pa sta si včasih nenavadno blizu, med zunanji videz, ki je eno, in notranjo resnico, ki je nekaj srhljivo nasprotnega. Vendar so izteki njunih zgodb prej različni kot podobni. Pisec znamenite pravljice o grozljivo grdem debeloglavem pritlikavcu z neskončno čistim srcem in prečudovito domišljijo v duši pa presunljivo lepi, vendar do kraja brezsrčni španski princezi, ki svojemu oboževalcu naposled dâ spregledati pošastno resnico o sebi na tak način, da pritlikavcu pri priči poči srce, je izbral konec najhujše vrste (Infantinjin rojstni dan). Lepa infantin ja po njegovi smrti celo ukaže služabnikom: »Odslej naj tisti, ki prihajajo, da bi se igrali z mano, nimajo srca!« Tantadruja pa Kosmač kljub vsem porazom ne pusti prebuditi iz njegove domišljije, ki se je zagledala v smrt. Ostaja Sizif svojega vztrajanja, čeprav Sizif nove, groteskne vrste. Po vseh izkušnjah, ki so ga že skoraj dotolkle, nazadnje znova krene na pot po svoji prazni dolini, da bi naposled in nekje vendarle našel svojo pravo, lepo in odrešujočo smrt. Vse je tiho, samo zemlja mu še odzvanja pod nogami. Ali je to Kosmačeva slovenska varianta novodobnega sizifovstva? Kot vse kaže je bolj zapletena in po svoje trpežnejša od Camusove, ki je sredi petdesetih let postajala na Slovenskem aktualna in jo je Kosmač zelo verjetno poznal, Camusa pa pozneje tudi sam prevajal (Kaligula, 1963). Toda razlike med njima so bistvene. Medtem ko pisec Sizifovega mita ne more zatajiti globinske tradicije francoskega racionalizma in problem človekovega poslednjega heroizma, se pravi brezupnega vztrajanja v pokončni drži, postavlja v osveščeno zavest in voljo, temelji Kosmačeva filozofija vztrajanja v mnogo bolj iracionalnih gibalih, včasih skoraj pravljičnih ali mitičnih, saj na dnu vsega deluje neke vrste prvinski čut za dobroto, ljubezen in lepoto, ki so nekako večne. »Dobro srce« je tudi znotraj modernističnih plasti njegove proze tista notranja os in vrednota, ki drži svet skupaj. Nanjo sta, čeprav vsak po svoje, trdo pripeta oba poslovilna junaka Kosmačeve proze, Temnikar in Tantadruj. In nanje je končno pripet tudi pisatelj sam s svojimi pogledi na lastno umetništvo, v razmišljanju o pisanju in pisateljstvu, ki nenehoma spremljajo zgodbe njegovih junakov. Prav to nenehno ustavljanje glavne zgodbe in zrcaljenje avtorjeve zavesti, ki zgodbo ustvarja, pa je nekaj, kar pri Kosmaču najbolj opazno razstavlja tradicionalno povest, v kateri bi se predvsem »moralo veliko zgoditi«, ne pa da se veliko razmišlja o njej. Tako pisanje zgodbi odvzema del samostojnosti, saj bralca opozarja na njeno izmišljenost in ga meče iz naivnega in enosmernega v večsmerno, včasih tudi bolj vznemirjeno branje. Edgar Л. Poe je bil prvi, ki je sredi minulega stoletja na široko razkril potek pisanja samega, »modus operandi« svoje poezije. Postopek, ki so ga nekateri imenovali »de-strukcija inspiracije«, na različne načine in v različnih stopnjah spremlja tudi novodobno prozo, pri nas očitneje od Cankarja naprej. Kosmač je pri tem šel razmeroma daleč. V Baladi je avtorsko refleksijo, to se pravi sprotno opazovanje izmišljanja in ustvarjanja »novele« z mnogimi zatikanji vred, povzdignil v samostojno vzporedno zgodbo pisatelja Petra Majcna, tako da ta zgodba pisanja samega postaja že kar enakovredna obema glavnima zgodbama — Temnikarjevi in Črnilogarjevi. Seveda tako laboratorijsko razmerje do nastajajočih zgodb pomeni hkrati tudi večjo razdaljo in svobodnejše razmerje do pripovedne snovi, posebno še pri razporejanju dogajanja, to je v komponi-ranju dogajalnih segmentov. In prav tu si Kosmač dovoli veliko prostosti. Dogajanje vrže iz premega in enosmernega poteku, mehaniko časa nadomesti z njegovo notranjo dinamiko, konec dogajanja postavi pred njegovo središče ali začetek, skratka, potek stvari v pripovedi poljubno izpreminja, montira in »se igra« z njim. Kompozicijsko stiliziranje, to se pravi subjektivno razporejanje sestavin po čisto posebnem notranjem redu, pa ne velja samo za časovne enote dogajanja, kjer je najbolj opazno, temveč zajema tudi predmetne oz. motivne enote dogajanja, in sicer tako v izbiranju teh enot kot v njihovem sopostavljanju. Y Tantadruju najdemo že precej skrajne primere takega stili-ziranja, ki mestoma drsi že v abstraktno geometrizacijo. Štirje norčki se srečajo s štirimi duhovniki na tale način: »Obrnili so se, šli s pokopališča in se spustili nazaj s police. Po prstih so se približali župnišču, po prstih stopili do okna in pogledali skozi reže priprtih temnic — in ostrmeli so, da jim je zaprlo sapo, zakaj soba je bila vsa zlata. Zlat je bil Kristus na steni, temno zlata je bila knjižna omara in zlati so bili napisi na hrbtih knjig. Na mizi je stal zlat svečnik s šestimi roglji, v njih so bile bledo zlate debele voščenke, ki so gorele z živimi zlatimi plameni. Temno zlate so bile pečene goske na podolgovatem krožniku z zlato obrezo, bledo zlata je bila sredica maslene pogače in temno zlata njena skorja. Zlate rožice so bile na steklenici in na kozarcih in sončno zlato je bilo vino. ki se je svetilo v njih. Okrog mize so sedeli župniki in njih okrogli obrazi so bili škrlatno zlati; s temeni so se naslanjali na steno, zapirali oči in odpirali usta, da so se jim svetlikali zlati zobje, ter prepevali s polnimi temno zlatimi baritoni: 'Oo-ooo ... Oo-ooo .. Skoraj wildovsko lesketajoča se barvna stilizacija, vendar z izvirno ironičnimi in nekoliko grotesknimi zasuki. Toda tudi pri vseh kompozicijskih in stilnih umetnijah novodobne proze je Kosmač poznal svoje meje. Eksperiment in tehnika se pri njem nikoli nista osamosvojila. Prav tako je iz mnogih njegovih razmišljanj o pisanju razvidno, da je kljub marsičemu novemu ostal stari vernik pesniškega navdiha kot spontanega in izjemnega doživljajsko domišljijskega stanja, v katerem se šele sproščajo izrazne ustvarjalne moči, povezane v svojih globinah z vsem tistim, čemur še zmeraj pravi »srce«. Tudi na tem območju moramo pri njem računati z določenim arhaičnim korektivom. Saj je nadvse značilno, da je ob dokončanju Tantadruja, svojega domišljijsko in izrazno najbolj drznega dela, storil najprej to, da ga je šel primerjat ob še zmeraj sveto mu materino pripoved o vaškem norčku. Ne more si kaj, da ne bi na koncu dodal tihega opravičila zaradi svoje drugačnosti: »Najprej to, da ta zgodba ni več tako svetla, kakor jo je bila povedala moja mati. A kriv sem sam. Takrat sem bil še otrok, poslušal sem jo za veselje in kratek čas, zato je samo včasih zadišala po pelinu, zdaj pa, ko je po štiridesetih letih spet oživela, se je pokazalo, da se je v meni popolnoma zgrenila.« Razdalja med mladostno in odraščeno pripovedjo je razločna in ni majhna, toda njun najgloblji notranji stik ni niti noče biti pretrgan. Končno tudi v modernizirani kompoziciji, kjer se Kosmač na prvi pogled najbolj oddaljuje od stare tradicije, lahko odkrijemo očitne sledove nekdanje ljudske pripovedi. Ce natančneje opazujemo očetov način pripovedovanja zgodb v Poti v Tolmin, ne moremo mimo spoznanja, da vsaj v zarodkih vsebuje že vse lastnosti kompozicijske dinamike, kakršno je Kosmač do kraju razvil in moderniziral v Baladi o trobenti in oblaku. Oče po navadi ravna tako, da začenja s sklepom oz. izrazitim koncem zgodbe, ki vzbudi v poslušalcu napetost, nakar postopoma odvija posamezne zaokrožene dogajalne segmente, ne da bi bili nujno vezani v premi kronološki red, temveč so lahko tudi prestavljeni in razmetani, tako nč). V slovenskih variantnih oblikah za orodnik zaimkov za 1. in 2. os. ed. se je samoglasnik e (menoj, teboj ob prasl. *mZnojo, *tobojo) razvil zaradi priličenja ustreznih oblik osnovam svoje sklonske paradigme. Glede medsebojnih odnosov končnic v paradigmi je delovanje analogije omejeno, ker se morajo razločevati skloni, ki so si blizu po skladenjski razvrstitvi in daleč vsaksebi po vlogah (taki kot tož. in daj., rod. in or., or. in mest.).10 Tako je v ukrajinščini pri zaimku za 3. os. ed. m. sp. oblika mestnika po zvenu blizu orodniku: mest. nim (i < e v zaprtem zlogu) -— or. пут. Nasprotno pa se je v ukrajinščini razvila raba mest. s končnico daj. (njomu), ki jo podpira še zgodovinska bližina vlog daj. in mest. v slovanski imenski sklanjatvi. Lahko domnevamo, da se je težnja po disimilaciji končnic v okviru ene sklonske paradigme v neki meri (obenem s pomenskimi dejavniki) pokazala tudi v tem, da se je pojavila nova končnica v ruskih oblikah rod.-tož. za 1. in 2. os. ed. menja, teb ja (prim, prasl. *menč, *tebe). Tožilnik se z dajal-nikom (*mZnč, *tebč) sicer nikakor ne bi mogel zbližati, ker pa sta si bila staroruska č in e zelo blizu, je do tega vendarle prišlo. Nova končnica rod.-tož. -a pa je dobro razločevala tožilnik in dajalnik. 3.2 O delovanju analogije med posameznimi sklonskimi paradigmami v okviru sistema osebnih zaimkov lahko govorimo le, če pri tem mislimo na izravnavanje osnov, kajti enotnost končnic je za zaimke 1. in 2. os. značilna še iz indoevropske dobe.11 Opozorimo lahko na dva rezultata medsebojnega vplivanja osnov v obravnavanih jezikih: 1. У slovenščini se je oblika orodnika s samoglasnikom a v osnovi najprej pojavila pri zaimku za 1<. os.: mano, nato pa se je kot posledica analognega posploševanja osnov razvila še v obliki za 2. os. in tudi pri povratnem zaimku (tabo, sabo); 2. V slovenskem in ukrajinskem jeziku sta se v zaimku za 1. os. ed. dvozložni obliki mestnika meni, meni (v prasl. *тЪпе) lahko razvili ne samo po analogiji z drugimi odvisnimi skloni znotraj paradigme, ampak tudi pod vplivom paradigme za.2. os. (prasl. *tebč, slov. tebi, ukr. tobi). 3.3 Vzrok za to, da je sumostnlniška sklanjatev z analogijo vplivala na za-imenske oblike, je v trdni funkcionalno-skladenjski povezanosti samostalnikov 10 V. Georgien, Osnovni problemi na slavjanskata diahronna morfologija, Sofija 1969. 11 O. Semeren'i, Vvedenie v sravnitel'noe jazykoznunie, Moskva 1980, 231. in osebnih zaimkov. O tem, kako blizu so si praslovanski osebni zaimki in imenska sklanjatev z osnovami na stari *a, sta pisala A. Meillet in R. Nahtigal. Nahtigal je ugotavljal, da na to sklanjatev spominja več ko tretjina sklonskih oblik osebnih zaimkov.12 V zgodovinski dobi se je povezanost osebnih zaimkov in samostalnikov še okrepila, pojavili pa so se tudi neki razločki med našimi jeziki. V slovenščini je še naprej zaznaven vpliv sklonskih oblik â-jevske sklanjatve, prim, novoto v končnicah daj. in mest. (prasl. *тЪпё — slov. meni, ženi), delno tudi v or. (prasl. *mZnojo — slov. mano, ženo). Tudi če sprejemamo analogijo, s tem ne zavračamo glasoslovne razlage slov. or. mano, ki jo je predlagal Ramovš, da je namreč bližina zaimenske in samostalniške oblike orodnika lahko motivirala in nato ohranjala denazalizacijo *o. Zbližanje s samostalniškimi oblikami je nastopilo v slovenskem imenovalniku zaimka za 3. os. mn. ž. sp. one v primerjavi s prasl. ony (prim. im. žene, mize). Bližina vplivne samostalniške sklanjatve je tudi omogočila, da se je v slovenščini ohranila najstarejša oblika tož. za 3. os. ed. ž. sp. jo po analogiji s tož. ed. pri samostalnikih ž. sp. prejšnjih osnov na *ä {ženo). V vzhodnoslovanskih novotah oblik za 1. in 2. os. se kaže vpliv sklanjatve na stari *б. Ze А. I. Sobolevski je videl v oblikah rod.-tož. menja, tebja vpliv moške sklanjatve (rod.-tož. konja). V sodobni slavistiki sta domnevo Sobolev-skega razvila К. V. Gorškova in G. A. Haburgajev; vpliv rod.-tož. oblik otca, syna, zjatja na obravnavane zaimke pojasnjujeta z razvojem kategorije živosti in osebe. V slovenščini zasledimo vpliv moške sklanjatve v novi končnici rod. -tož. 3. os. ed. za m. in s. spol njega/ga (prasl. *jego). Oblike orodnika za 1. in 2. os., ki so nastale po analogiji z oblikami samostalnikov m. sp., so znane v slovenskih in ukrajinskih narečjih (manom, tabom; mnom, tabom),13 pa tudi v srbohrvaškem jeziku (mnom, tobom, kot ženom). Redek primer vplivanja pridevnika na zaimenske oblike lahko vidimo v eni beloruskih novot. V 16. stol. se v beloruščini začne uveljavljati nova končnica mestnika v edninskih oblikah m. in s. spola -im (v ustrezni ukrajinski obliki je i nastal poprej, v 13.—14. stol., in je povezan s sistemskim prehodom e~>i v zaprtem zlogu). Nova oblika v beloruščini nima glasoslovnega, ampak analogni izvor, pod vplivom nove končnice mestnika dolgih pridevnikov. Y mehkem tipu sklanjatve dolgih pridevnikov se je v oblikah mestnika ed. za m. in s. spol po progresivni asimilaciji in njej sledečem skrčenju samoglasnikov razvila končnica -im: *sini-jem6 > sini-jim6 > sinim6 (ta razvoj poznajo tudi poljski, gornjelužiški in češki jezik). V beloruščini in poljščini se je nova končnica razširila tudi na trdi tip sklanjatve polnih pridevnikov, pa tudi na zaimke, vključno z zaimki za 3. os. Pri poskusu, da bi to obliko razložili z analogijo orodnika po mestniku,14 nas moti dejstvo, da si mestnik in orodnik v slovanski sklanjatvi funkcionalno nista bila nikoli blizu (kot npr. rod. in tož. ali daj. in mest.), kar bi dalo osnovo za analogno priličenje oblik. Očitno ni slučajno, da se je ukrajinščina izognila enakoglasnosti med mest. in or. v ed. nim — nim, tako da je v vlogi mestnika uporabila dajalniško obliko — njomu (gl. 3.1). 12 A. Meillet, Obščeslavjanskij jazyk, Moskva 1951, 366; R. Nahtigal, Slavjanskie jazyki, Moskva 1963, 94. 13 F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti, Ljubljana 1935, 141, 182, 191. — Istorična gramatika ukrajins'koji movi, Kijiv 1980, 160. 14 Gl. npr. M. 1. Gurski, Paraunal'naja gramatyka ruskaj i belaruskaj mou, Minsk 1962, 205, 207—208; A. M. Bulyka, A. 1. Zurauski, 1. 1. Kramko, HistaryCnaja marfalo-gija belaruskaj movy, Minsk 1979, 106, 156. 4 Vloga sistemskih glasoslovnih procesov. 4.1 Izguba reduciranih samoglasnikov se ni odrazila v obravnavanih zaimkih zato, ker so bile fonetične zakonitosti podrejene oblikoslovnim potekom. 4.2 Potem ko so se v vzhodnoslovanskih jezikih izgubile enozložne oblike mja, tja, ju, se razlike, povezane z različnimi refleksi za nosnike, omejujejo le na končnice v variantnih oblikah or. ed. za ž. sp.: v slov. mano, tabo, (n)jo — rus. mnoju, toboju, eju. 4.3 Prehod nenaglašenega e v o za mehkim in pred trdim soglasnikom se je odrazil v ruski obliki mest. ed. o nem (v fonološkem zapisu o nom). Beloruske in ukrajinske oblike mestnika so tudi poznale prehod e y o, vendar se je kasneje ta samoglasnik iz različnih vzrokov spremenil: brus. im, ukr. nim (gl. 3.3 in 4.5). V ukrajinščini prehod e v o ni bil odvisen od naglasa, zato so tu nastale posebne ukrajinske oblike rod.-tož. in daj. ed., ki jih beloruščina in ruščina ne poznata: jogo, jomu. 4.4 Po refleksih za *e se ločijo končnice daj. in mest. ed. v ukrajinskem jeziku od onih v ruskem in beloruskem: ukr. meni, iobi — rus. mne, tebe, brus. mne, tabe. Končnico -e je v slovenščini zamenjal -i po analogiji s samostalni-škimi oblikami (gl. 3.3). 4.5 Specifično ukrajinski prehod praslovanskih *e in *o v i pojasnjuje za-imenske oblike 3. os. m. sp. im. ed. vin, mest. ed. nim, ž. sp. daj. ed. jij < ej. 4.6 Velarizacija izglasnega m'. Slovenski jezik je izgubil praslovansko nasprotje m — m', kot tudi skoraj vsa sorazmerna nasprotja po mehkosti. V vzhodnoslovanskih jezikih pa se je, nasprotno, nasprotje po mehkosti razvijalo dalje, vendar je palatalizirani m' na koncu besede otrdel (začenši s 14. stol.) v vseh primerih, kjer m' ni podpirala analogija z drugimi oblikami.15 4.7 Specifični vzhodnoslovanski refleks *q. Prehod *q v č v stari ruščini s pridržkom lahko imamo za sistemsko fonetični potek. Prehod opazimo samo v končnicah (prasl. tož. mn. *konjq, *zemjq, rod. ed. *jejq, tojq -> starorus. konč, zemlč, eč, toč), njegova glasoslovna narava pa ostane nepojasnjena. Morda je bil to poseben sprednji dolgi nosnik, katerega narečni obstoj sta za praslovan-ščino dopuščala F. F. Fortunatov in A. A. Šahmatov. Pri osebnih zaimkih je z refleksom *q v stari ruščini povezana oblika 3. os. ž. sp. rod. -tož. eč, ki se je kasneje razvila v rus. v ee/eë, brus. jaje, ukr. ji ji. 4.8 V celoti se zdi, da je vloga sistemskih glasoslovnih potekov v divergen-ci zaimkov v obravnavanih jezikih bistveno manjša kot pa vloga oblikoslovnc nalike. V besednem gradivu osebnih zaimkov se nekatere glasoslovne zakonitosti niso uresničile zaradi nasprotnega delovanja slovničnih vzorcev. Vrsto razločkov, ki so nastali v sistemskih glasoslovnih potekih, ko kasneje nevtralizirali oblikoslovni dejavniki. Očitno imajo v razvoju tako specifične besedne vrste, kot so zaimki, sistemski glasoslovni poteki bistveno manjšo moč kot v razvoju drugih, predvsem polnopomcnskih besednih vrst. 5 V nasprotju s sistemskimi glusoslovnimi procesi, katerih učinek je v razvoju osebnih zaimkov resno zapletlo in oslabilo nasprotno delovanje oblikoslovja, pa so nesistemske glasoslovne spremembe odigrale pomembno vlogo; videti je, da pomembnejšo kot v razvoju katere koli druge naravne besedijsko-slov-nične skupine besed. Kombinatorno-položajne spremembe, ti priložnostni in 15 /,. A. BulaxoDskij, Kurs russkogo literaturnogo jazyka, zv. 2, Istoričeskij koin-mentarij, Kiev 1953, 107. posamezni pojavi v hitri, živahni govorici (»kompressivno-allegrovaja reč6« — izraz A. A. Reformatskega),16 so naletele pri zaimkih na ugodna tla. Velika pogostnost zaimkov, njihova polpomenska narava, vse to je v veliki meri omogočilo nesistemske glasovne razvoje. Nesistemski glasoslovni pojavi so se prav tako kot sistemski fonetično-fono-loški poteki v razvoju zaimkov prepletali s spremembami, ki jih je pogojevala oblikoslovna nalika. Zaradi svoje posplošujoče naravnanosti je nalika na nesistemske poteke delovala na dva načina: nekatere je slabila in zadušila, druge pa nasprotno razširila na nove zaimenske oblike in jih uveljavila kot redne. 5.1 Skrčenje osnov. Z nesistemskimi glasoslovnimi poteki so povezane kratke oblike zaimkov, ena najbolj vidnih značilnosti slovenskih osebnih zaimkov (v sodobnem jeziku so to naslonske oblike). Res je, da imajo nekatere naslonke (za 1. in 2. os. ed. me, mi, te, ti) neglasoslovni izvor (so namreč prvotne oblike ustreznih sklonov). Kar pa zadeva enklitike 3. os. ed., je treba reči. da so se pojavile potem, ko so okrneli polglasniki. da se je tako dosegla večja izgovorna monolitnost besede. Tak razvoj poznajo vsi južno- in zahodnoslovanski jeziki. V staročeških spomenikih je zabeležen začetni stadij kompresije-diereze samoglasnika: jho, jmu, morda z zlogotvornim značajem prvega glasu, ki pa se je kasneje izgubil.17 Naslonske oblike dajalnika v zaimkih za 3. os. ed. so znane tudi nekaterim ukrajinskim narečjem: mu, jmu, ji.ia Slovenske zaimenske oblike za 3. os. mn. in dv., ki jih slovnice obravnavajo kot kratke in enklitične (naslonske oblike) — jih, jim, ju, niso nastale kot posledica skrčenja (kompresije), ampak kot različice slovenskili oblik brez izpredložnega -n-. 5.2 Skrčenje končnice. Ruske in beloruske oblike orodnika (rus. mnoj, to-boj, ej), ki ustrezajo staroruskim mlnoju, toboju, eju (tudi te se še rabijo v ljudskem pesništvu in kot arhaične oblike), so nastale kot posledica redukcije in nato izpusta končnega samoglasnika. To krajšanje poznajo tudi vzhodno-poleški in stepski ukrajinski govori. V vrsti jugozahodnih ukrajinskih narečij je opažena sinkopa medsamoglasniškega j v končnici (oju > ou) in sledeča ji izguba zlogotvornosti končnega и: тпой, mnoD.19 Vendar je v ukrajinskem knjižnem jeziku ohranjena končnica -oju/-eju: mnoju, eju. K sinkopiranim oblikam sodi tudi slovenski or. ed. mano ipd. (iz mtinojo).20 Slovenske variantne oblike or. menoj, teboj so doživele elizijo končnega -o. Ukrajinska oblika daj. 3. os. ž. sp. ij se je razvila iz staroruskega ei, potem ko je končni i nehal biti zlogotvoren; v zaprtem zlogu, ki je nato nastal, je e zakonito prešel v i. 5.3 Epenteze. V slovenščini spojitev predlogov, ki se končujejo na soglasnik, s tožilnikom nekaterih enozložnih zaimkov spremlja epenteza samoglasnika: 1. samoglasnik -e- se pojavi pri spojitvi različnih predlogov s staro obliko zaimka 3. os. m. sp. ed.: čezenj, medenj, nadenj, podenj, skozenj; 2. samoglasnik -a- se pojavi pri spojitvi predloga o z različnimi enozložnimi zaimki: oame, nate, oanj itn.21 Po vsej verjetnosti je epentetične narave tudi glas o v ruskih zaimenskih (in tudi pridevniških) oblikah rod. -tož. ed. evo (zapisano ego). 111 Л. A. Reformalskij, Kompressivno--allegrovaja reč' (v svazi s situaciej govore-uija). V knjigi: A. A. Reformatskij, Očcrki po fonologii, morfonologii i morfologii, Moskva 1979. 17 ESS], 299. 18 Istorična gramatika ukrajins'koji movi, Kijiv 1980. 162. 1,1 Istorična gramatika ukrajins'koji movi, Kijiv 1980, 129, 160. so ESS J, 75. j. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2, Maribor 1979, 128. 5.4 Proteze. Nesporno je protetičen vzglasni v- v ukrajinskih oblikah 3. os.: oin, vona, Dono, vony. Kar zadeva vzglasni j v ustreznih beloruskih oblikah — jon, jana, jano, j any, ga razlagajo na različne načine: 1. kot protezo;22 2. kot posledico analognega vplivanja oblik odvisnih sklonov.23 Sicer pa se morda obe razlagi niti ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. 5.5 Asimilacije. Po asimilativni poti je nastala ukrajinska oblika rod. 3. os. ed. jiji (starorus. её): ё~> i v skladu s sistemsko glasovno zakonitostjo; kasneje je po regresivni asimilaciji vzglasni e prešel v i. 6 Arealni dejavnik. Obravnavane razlike med primerjanimi jeziki se ujemajo z zemljepisnim položajem jezikov. Tako je ukrajinščina po vrsti značilnosti blizu slovenščini in se ločuje od rusko-beloruskega areala. Sem gre izravnavanje osnov odvisnih sklonov zaimkov za 3. os. po obliki z vzglasnim izpred-ložnim n-, ki je skupno slovenščini in ukrajinščini; dvozložne oblike daj. -mest. ed. pri zaimku za 1. os. (slov. meni, ukr. meni); zadržanje naslonskih oblik v vlogi različic (v ukraj. po narečjih: daj. mi, mu, jmu; tož. mja, tja); končnice zaimkov za i. in 2. os. ed. v daj.-mest., ki so različnega izvora, sovpadejo pa po obliki (slov. meni, tebi; ukr. meni, tobi). Poseben primer medjezikovnega vplivanja je za vzhodnoslovansko področje nova osnova zaimka za 2. os. ed. v daj. -mest. teb- (pa tudi povratnega zaimka seb-), ki se je utrdila v ruščini pod vplivom cerkvene slovanščine (medtem ko so se v beloruščini, ukrajinščini in v pretežni večini zahodnoslovanskih jezikov in narečij ohranile stare osnove z neprednjim samoglasnikom tob-, sob-). Prvikrat se nove osnove pojavijo v ruskem pismenstvu v času drugega južnoslo-vanskega vpliva. Y severnoruskih govorih jih je podprla še oblikoslovna na-lika: prišlo je do izravnuve osnov v sklonski paradigmi po vzorcu zelo pogostnega rod.-tož.24 ? Za osebne zaimke je v slovenščini, v nasprotju z vzliodnoslovanskimi jeziki, značilen bolj zapleten sistem slovničnih nasprotij (ohranitev troštevilskosti; nastanek nasprotja po spolu pri zaimkih za 1. in 2. os. mn. in dv.; ohranitev razlik po spolu v oblikah za 3. os. mn. in dv.), kar nam dovoljuje, du govorimo o višji stopnji sintetizinu slovničnega razredu osebnih znimkov v slovenskem jeziku. Posebnost v sistemu slovenskih osebnih zaimkov je tudi, da je variant-nost sklonskih oblik, dovoljenih v knjižnem jeziku, precej večja kot v sodobnih vzhodnoslovanskih jezikih. Prevedel Jože Sever Filozofska fakulteta v Ljubljani M M. 1. Gurski, Paruunul'nuja gramatyka ruskaj i belaruskaj mou, Minsk 1962, 206: ESS J, 298. 23 E. F. Karskij, Obzor zvukov i form belorusskoj reči, Moskva 1886, 103; A. M. Bulyka. A. 1. Zurauski, I. 1. Kramko, Histuryčnaja marfalogija belaruskaj movy, Minsk 1979, 106. 14 К. V. Gorškova, G. A. llaburgajev, Istoričeskaja grummatika ..., 255—256. РЕЗЮМЕ При контрастивном изучении личных местоимений в словенском и восточнославянских языках исторический анализ обнаруживает следующие факторы, обусловившие существующие различия в сопоставляемых системах: 1. праславянские диалектные различия, унаследованные отдельными славянскими языками; 2. изменения в грамматической семантике личных местоимений; 3. морфологическая аналогия; 4. фоне-тико-фонологические процессы, связанные с эволюцией фонологических систем пра-славянского и отдельных славянских языков; 5. внесистемные фонетические процессы, состоящие в комбинаторно-позиционных изменениях звуковой оболочки отдельных слов в компрессивно-аллегровой речи (компрессия основ и флексий; эпентезы; протезы; ассимиляции); 6. ареальное взаимодействие языков. Наиболее значительные инновации состоят в преобразовании грамматического содержания личных местоимений (формирование трехчленной оппозиции в категории лица; изменения в категориях числа и рода; перестройка падежных парадигм по модели одушевленных субстантивов). Своеобразие исторического процесса в сопоставляемых языках в сфере личных местоимений, в отличие от истории других лексико-грамматических классов слов, состоит, с одной стороны, в более значительной роли таких факторов, как морфологическая аналогия и внесистемные фонетические процессы, а с другой, — в существенно меньшей роли изменений, связанных с системными фонетико-фонологи-ческими процессами. Указанные особенности диахронии личных местоимений обусловлены их полуграмматическим характером, высокой частотностью, низкой информативностью. Рассмотренные различия в сфере личных местоимений находятся в соответствии с ареальными взаимоотношениями сопоставляемых языков. Наиболее значительные различия наблюдаются между словенским языком, с одной стороны, и восточнославянскими языками, с другой. Вместе с тем украинский язык по ряду признаков сближается со словенским языком и противостоит русско-белорусскому ареалу. Лич-ние местоимения в словенском языке, в отличие от восточнославянских языков, характеризуются более сложной системой оппозиций в грамматических категориях числа и рода, что позволяет говорить о более высокой степени синтетизма грамматического класса личных местоимений в словенском языке. UDK 886.3.09-31:82.091>19< Janko Kos Filozofska fakulteta, Ljubljana EVROPSKI IZVIRI SLOVENSKEGA ROMANA V 19. STOLETJU Za razumevanje nastanka in razvoja slovenskega romana v letih 1860—1900 so posebnega pomena vzorci, ki so jih njegovi glavni avtorji (Jurčič, Stritar, Tavčar, Kersnik, Mencinger) sprejemali iz starejšega ali sodobnejšega evropskega pripovedništva. Med takšne vzorce spadajo ne samo načelni pogledi na roman, na njegove različne tipe in oblike, ampak tudi konkretni vzorci posameznih romanopisnih zvrsti (družabni, salonski, sentimentalni, filozofski, historični roman), predvsem pa sestavine konkretnih besedil, zlasti Scottovih, Goldsmithovih, Rousseaujevih, Goethejevih. Du-masevih, Turgenjeva, Stormovih, Sienkiewiczevih idr. Na tej podlagi je mogoče preverjati pripadnost slovenskega pred meščanskega in meščanskega romanopisja s konca 19. stol. posameznim romanopisnim formam in literarnim smerem ter natančneje zarisati njegove razvojne faze. The origin and the development of Slovene novel in the years 1860—1900 are thrown into a fresh perspective by understanding what patterns from the older and the contemporary European prose were adopted by the most important Slovene novelists of the time (Jurčič, Stritar, Tavčar, Kersnik, Mencinger). Such patterns encompass not only the theoretical principles about the various types and forms of novels but also the concrete patterns of the particular sub-species (the drawing-room novel, the sentimental, philosophical, historical novel) and, above all, the components of the actual texts, esp. those written by Scott, Goldsmith. Rousseau. Goethe. Dumas, Turge-nev, Storm, Sienkiewicz. On this basis it is possible to verify what novelistic forms and literary trends the Slovene pre-bourgeois and bourgeois novels from the latter half of the 19th c. belong to. 1 Roman se je na Slovenskem začel razvijati sočasno z vaško zgodbo. Vendar med oblikami, ki so se pojavile kot prvotni tip slovenskega romanopisja, ni bilo niti vaških niti kmečkih romanov, ampak pretežno meščanski ali pred-meščanski romani, napisani za izobražensko-mestno občinstvo — temu je bila namenjena v glavnem tudi vaška zgodba — pa tudi s snovjo, vzeto večidel iz meščanskega, izobraženskega ali celo gosposkega sveta. V tem smislu je bil slovenski roman kot literarna zvrst dopolnilo, deloma celo nasprotje vaški zgodbi, vsaj na ravni sociologije literarnih snovi, motivov in tem. Formiral se je v tesni zvezi z evropskimi zgledi, na kar opozarjajo otipljivi vplivi evropskega romanopisja. pa tudi v zvezi z evropsko teorijo romana in njeno terminologijo.1 Potem ko je francoski termin »roman« kot oznaka za posebno pripovedno zvrst prišel po nemških besedilih na Slovensko že proti koncu 17. stol., se je med nemško izobraženimi Slovenci pogosteje pojavljal v 2. pol. 18. stol., vendar še ne v izrecni zvezi s slovenskim literarnim ustvarjanjem. Zato je v slovensko pisno rabo, bodisi v korespondenci bodisi v objavah, stopil šele v sredi 19. stol. Cop in Prešeren sta izraz uporabljala še v nemškem sobesedilu. Na izrazito literarnoteoretični ravni ga je v slovenskem spisju upo- 1 O slovenski terminologiji za roman prim. Janko Kos, Roman (Literarni leksikon, 20), Ljubljana, 1983, poglavje Terminologija. rabil I. Macun leta 1850 v Cvetju slovenskiga pesničtva, in sicer v zvezi z Go-goljevimi Mrtvimi dušami; hkrati ga je poslovenil z izrazom »pripovest«. To dejstvo opozarja na možnost, da se je pojem romana na Slovenskem v tem in nekoliko poznejšem času lahko uveljavljal še s pomočjo drugačne, včasih zelo raznovrstne terminologije, kar pa je bilo podobno terminološkemu razvoju drugod po Evropi. Od tridesetih let 19. stol. naprej so v ta namen prihajali v poštev predvsem izrazi historija, zgodba, popisvanje, povest, pripovest, novela, katerih večina nam je bila sicer znana že v 18. stol., vendar še brez zveze z romanom. Termin »zgodba«, ki ga je uporabil Cigler v podnaslovu Sreče d nesreči, je spominjal na izraz »historia«, ki se je že v antični dobi, nato pa od renesanse do 18. stol. v številnih evropskih jezikih uporabljal kot zvrstna oznaka za mnoge romane. Tudi izraz »popisvanje«, ki ga je Cigler prav tako uporabil kot dodatno oznako za svoje delo, navaja k podobnim terminom, ki so jih v obdobju renesanse, baroka in razsvetljenstva uporabljali za romane, na primer Grimmelshausen »Lebensbeschreibung«. Predvsem pa je bil med temi izrazi »povest« sredi 19. stol. najprimernejši za vsaj približno označbo besedil, ki so jih po Evropi imenovali romane. Od Pohlina naprej {Tu malu besediše treh jezikov) je bil rabljen v različnih pomenih. Prešeren ga je v podnaslovu Krsta pri Savici leta 1836 uporabil v ožjem pomenu posebne pripovedne zvrsti v verzih. Y Novicah se je pojavljal tudi kot sopomenka za »novico«, tj. v podobnem pomenu kot nekdanja romanska »novela«. Vendar je bil okoli 1850 in pozneje v rabi tudi za prozno pripoved nasploh, za različne posebne oblike od kratke zgodbe do novele in celo romana. V tem pomenu ga je zapisal Levstik v Popotovanju iz Litije do Čateža, na mestu, kjer je spregovoril o »povestih, ki jim velijo novele«. Formulacija je oblikovana tako, kot da Levstiku izraz povest ni preprosta sopomenka za novelo, ampak oznaka za pripoved nasploh, pod katero spadajo tako novele kot romani. Razločevanje med romanom in povestjo kot posebno, krajšo in večidel tudi poljudnejšo pripovedno zvrstjo se je polagoma uveljavilo šele v drugi polovici 19. stol. Vendar ni bilo posebno natančno, in vse do izteka stoletja ne zares dokončno. Stritar, Tavčar, Kersnik in drugi so v označevanju daljših besedil omahovali med romanom in povestjo, včasih tudi novelo, kar pomeni, da je povest ostajala ves čas tudi splošnejši pojem, ki je lahko označeval nekatere tipe romana. Se Cankar je v zvrstnem označevanju svojih romanesknih besedil pogosto nihal med izrazoma povest in roman, včasih celo novela ali romanca. Podobno vlogo nadomestnega izraza za romane je imel v 19. stol. vsaj nekaj časa tudi izraz novela, verjetno pod vplivom rabe v nemški romantiki in restavraciji; takrat so z njim pogosto označevali krajša, pa tudi dolga romano-pisna besedila. Zato je Prešeren v svojih pismih v zvezi z Ungern-Sternber-govim delom Die Zerrissenen lahko pisal kol o noveli.2 Na to rabo je opozoril Levstik, ko je v drugem pismu, naslovljenem 1. 1868 Jurčiču v zvezi z Desetim bratom, ugotavljal, da celo Werther pomeni nekaterim nemškim kritikom novelo, ne pa romana. Levstik sam je seveda strogo razločeval med obojim, kot je nakazal že 1858 v Popotovanju iz Litije do Čateža. Podobno je sicer storil že Macun 1852 v svojem hrvaško napisanem Kratkem krasoslovju o pčsničtvu, od koder je najbrž tudi Levstik prevzel merila za različnost romana in novele. 2 Gl. F. Prešeren, Zbrano delo, II, Ljubljanu, 1966, op., str. 335, 341. Takšna terminološka vprašanja vodijo k domnevi, da je v raziskavah o tem, kako se je sredi 19. stol. izoblikoval slovenski roman, potrebno upoštevati tudi besedila, ki niso še bila označena s tem terminom, ampak so v svojem času veljala za povesti ali novele. To seveda ne pomeni, naj bi jih priznali za prave romane, pač pa, da je v njih mogoče videti začetne faze v nastajanju slovenskega romanopisja. O tem govori več dejstev. Levstik je v Popotovanju iz Litije do Čateža kot zgled, po katerem naj bi se ravnal slovenski roman, postavljal tudi Ciglerjevo Srečo v nesreči, in sicer kot ljudsko povest, kar pomeni, da jo je imel za tvorbo, bližnjo romanu, ali vsaj za podlago, iz katere se lahko oblikuje pravi roman. S tem seveda ni rečeno, da je treba imeti Srečo v nesreči za prvi slovenski roman še pred Desetim bratom. Toda vplivi, iz katerih je nastala (in med katere spada predvsem Schmidova povest Eustahi), kažejo, da je bila povezana s tradicijo zgodnjekrščanskega oziroma pozno-antičnega romana, z njegovimi motivi in temami, pa tudi formo. Torej se giblje Ciglerjeva povest v območju zelo stare romaneskne tradicije in se začetki slovenskega romana, kolikor jih lahko zaznamo že v Sreči v nesreči, oplajajo še iz takšnega izročila. Za dokončno izoblikovanje slovenskega romana pa tradicija poznoantične romaneskne proze seveda ni zadostovala, saj se je v razvoju evropskega romana izčrpala že z baročnim romanom 17. stoletja. Njeni vzorci so hkrati z nadaljnjimi Ciglerjevimi in drugimi podobnimi spisi že okoli 1850 dokončno poniknili v široko območje pravkar nastajajoče trivialne literature na Slovenskem, tj. v ljudsko, mohorjansko ali večerniško povest, in se v nji ohranjali do 20. stoletja. Slovenski roman je po 1850 lahko vzniknil samo iz podlag evropskega romanopisja, kakršno se je razmahnilo po zatonu poznoantične tradicije že v 18. stol. s številnimi oblikami razsvetljenske romaneskne proze, na prehodu v 19. stol. pa z različnimi tipi predromantičnega, romantičnega, po 1830 že tudi postromantičnega in realističnega romana. Iz teh tokov so morale v slovenski literarni razvoj poseči nove spodbude, po katerih se je lahko izoblikovala prva zasnova izvirnih slovenskih romanov. Vendar se je to dogajalo razmeroma počasi in ne zmeraj razvidno, vsekakor pa v obliki skromnih poskusov, ki se zgostijo okoli I860 in se stopnjujejo vse do 1866. ko izide prvi slovenski roman v pravem pomenu besede, Jurčičev Deseti brat. Iz tega časa je več besedil, po veljavni formalni oznaki povesti ali novel, ki so manjšega obsega in jih avtorji niso imenovali romane, a so zaradi obšir-nosti, pestrosti in zapletenosti svoje motivno-tematske vsebine takšna, kot da nehote težijo v širšo obliko romana, ali kot da bi lahko bila podlaga zanjo. Pogosto je bila pri njih samo avtorjeva šibka ustvarjalna volja, pa tudi premajhna literarna zmožnost in prizadevnost, razlog, da iz uporabljene snovi ni nastal roman, ampak srednje dolga povest ali krajša novela. Zato bi v teh delih lahko videli prve zametke za nastanek slovenskega romana, in to za različne tipe romano, ki so bili v drugi polovici 19. stol. za slovensko književnost aktualni in ki so se v nji v tem času tudi dejansko polagoma razvili. Med dela te vrste je treba šteti Mandelčevo Jelo (1858), Zarnikovo Maščevanje usode (1862), Erjavčeve Huzarje na Polici (1863), Mencingerjevega Vetrogon-čiča (I860), zlasti pa Jurčičevega Jurija Kozjaka (1864), Domna in Hčer mestnega sodnika (oboje 1865). Iz vsakega teh besedil bi se bil ob ugodnejših ustvarjalnih pogojih, zmožnostih uli spodbudah lahko izoblikoval roman, ob posameznih primerih je mogoče misliti celo na konkretne tipe romanopisja. Ob Mencingerjevem, Zarnikovem ali Erjavčevem besedilu bi utegnili predvideti poznejše salonske, sentimentalne, družabne ali meščanske romane, kot so jih začeli pisati Jurčič, Tavčar in Kersnik, ob Mandelčevih in zgodnjih Jurčičevih besedilih pa historični roman, ki je od Jurčiča naprej postal ena glavnih oblik slovenskega romanopisja v 19. stol. To pomeni, da je v letih tik pred izidom Desetega brata bil nastanek slovenskega romana zares že na dnevnem redu in ga je vrsta besedil otipljivo nakazovala. Iz podrobnejšega pregleda teh besedil se vsiljuje sklep, da se v njih nakazujejo že vsi tisti tipi romaneskne proze, ki so po 1860 postali za slovenski predmeščanski ali pravi meščanski roman vse do moderne najznačilnejši. Šlo je za oblike romana, ki seveda niso bile slovenska izvirnost, saj so potekale iz evropskega romanopisja 18. in 19. stol., tako da se ravno iz njih odkriva razvojna povezanost slovenskega romanopisja z evropskim. Za razumevanje začetkov slovenskega romana je pomembna tudi zavest, ki so jo o njegovih posameznih oblikah, podzvrsteh ali tipih imeli slovenski avtorji okoli 1860 in v naslednjih desetletjih, tj. v času, ko so realizirali prve romanopisne zamisli. Iz maloštevilnih kolikor toliko domišljenih formulacij, ki so se dotikale te problematike, je treba upoštevati vsaj Macunove, Levstikove in Stritarjeve. Macun je 1832 v Kratkem krasoslooju o pčsničtvu razdelil romane na filozofske, historične, psihološke in humoristične, s čimer je nadaljeval predvsem nemške klasifikacije iz prve polovice 19. stol., med njimi najbrž predvsem Bouterwekovo. Levstik v Popotovanju sicer ni izrecno razpravljal o posameznih vrstah ali tipih romana, vendar se zdi, da je imel ob zgledu Sreče v nesreči v mislih tip ljudskega romana, ob Goldsmithu pa družinske, morda ob tem še humoristične romane, med katere so evropske poetike in estetike uvrščale tudi Goldsmithovo delo The vicar of Wakefield. Stritar je v članku o Goldsmithu (1878) obširneje razpravljal o dveh vrstah romanov: najprej o historičnem, v katerem prevladuje po njegovem mnenju zunanje dogajanje, nato o psihološkem, ki da je predvsem podoba človekove notranjosti — med takšne je štel Goldsmithov roman in verjetno tudi svojega Gospoda Mirodolskegu. Te in podobne formulacije o različnih možnih oblikah romana so bile odvisne od splošnih evropskih klasifikacij, zlasti od teh, ki so se pojavljale v sočasnih nemških poetikah iz srede 19. stol.3 Zato so jih Jurčič, Levstik, Stritar, Tavčar, Kersnik in drugi pisci prvih slovenskih romanov vse do Cankarja spoznavali predvsem iz Kleinpaulove in Gottschallovc poetike. Kleinpaul je med romanopisnimi oblikami našteval historične, tendenčno-časovne, tj. sodobne romane, nato sentimentalne, komično-satirične in 'humoristične, nazadnje pa ])o snovnih vidikih še vojne, salonske, družinske, meščanske, kmečke, delavske, potepuške in druge. Podobne oznake je v svoji razdelitvi romanov uporabljal Gottschall. Tudi v njegovi poetiki iz 1858 sta bila osrednja klasifikacijska pojma historični in »časovni« (Zeitroman), tj. sodobni roman, ta pa je zajemal vase še dolgo vrsto oblik — od salonskih, socialnih, ljudskih in meščanskodružinskih romanov do eksotičnih, pomorskih in humorističnih. Praksa prvih slovenskih romanopiscev od Jurčiča do Stritarja, Tavčarja in Kersnika se je nedvomno vsaj deloma ravnala po teoretičnih obrazcih, ki so 3 O vprašanju klasifikacijskih pojmov, važnih za formiranje slovenskega romanu, gl. poglavje Klasifikucije v navedenem delu J. Kosa (op. 1). jih takratni literarni zavesti na Slovenskem posredovale klasifikacije romanov v nemških poetikah. Od njihovih oznak pridejo za razumevanje slovenskega romanopisja v letih 1860—1900 v poštev predvsem historični, salonski, meščanski, družinski, sentimentalni, časovno-tendenčni, humoristični, izjemoma tudi filozofski roman. Nekatere teh oznak dejansko ustrezajo posameznim slovenskim romanom tega časa, začenši z Desetim bratom, čeprav pogosto tako, da je za eno samo besedilo potrebno uporabiti dve ali več sorodnih oznak, kar že opozarja na posebne značilnosti njihove sestave. Iz problematike takšnih ro-manopisnili zvrsti pa je mogoče pobliže sklepati tudi na literarnorazvojne posebnosti prvih slovenskih poskusov v območju romanopisja. Dejstvo, da za klasifikacijskimi pojmi pri Kleinpaulu in Gottschallu stojijo imena znanih evropskih romanopiscev 18. in 19. stol., kot so zlasti Richardson, Goldsmith, Rousseau, Goethe, Scott ali pa manj osrednji avtorji Mlade Nemčije kot Laube, Gutzkow, Hahn-Hahnova in drugi, opozarja na to, da gre večidel za tiste tipe evropskega romana, ki jih je v »klasični« obliki razvilo že razsvetljenstvo, nato pa so jih prevzele, razvile ali jim dodale nove oblike predromantika, romantika in postromantika; skoraj docela manjkajo med zgledi nemških poetik sodobni realistični avtorji in s tem romanopisne oblike, ki so se razmahnile v območju realizma 19. stoletja. Od tod je mogoče formulirati tezo, da se slovenski roman po letu I860 — potem ko mu je s Srečo v nesreči predhajala nekakšna prvotna oblika slovenskega »predromana«, navezujoča še na pozno-antično romaneskno izročilo — začenja z zgledovanjem pri različnih tipih evropskega romanopisja 18. stol. in deloma že tudi prve polovice 19. stol.; pretežno torej po oblikah razsvetljenskega, pred romantičnega, romantičnega in morda že tudi postromantičnega romanopisja, ne pa že v zvezi z realističnim romanom v pravem pomenu besede. Druga teza, ki jo je mogoče formulirati iz primerjave začetnega slovenskega romanopisja s tradicionalnimi oblikami evropskega romana, je ta, da se te oblike pojavljajo v drugi polovici 19. stol. na Slovenskem le redko v svoji prvotni, čisti ali »klasični« podobi, pač pa okrnjene ali pomešane z značilnostmi drugih romanopisnih form.4 Najbolj je takšna heterogenost očitna v Desetem bratu, ki velja upravičeno za prvi slovenski roman v tistem pomenu, ki ga je ta pojem imel za sodobnike kljub Levstikovim pomislekom o razlikah med romanom in novelo, obenem pa predstavlja tudi temeljni Vfcorec za skoraj vse druge romane do konca stoletja, čeprav so se ob njem v Tavčarjevem in Kersnikovem zrelem pripovedništvu pojavili še drugi, vendar manj reprezentativni vzorci. Kljub temu je temeljni vzorec Desetega brata ostal za celo obdobje reprezentativen, seveda poleg nič manj pomembnega obrazca za historične romane, ki pa mu je prav tako ustvaril prve zglede Jurčič. Ta je v svojih glavnih romanih, kot so Cvet in sad, Doktor Z ober in Mej dvema stoloma, sledil posebnostim svojega prvega romana; izjema je bila edino njegova Lepa Vida. Natančnejša analiza pokaže na prvi pogled, da v Desetem bratu, pa tudi v drugih Jurčičevih romanih ne gre za enovit tip romaneskne proze, ampak za sinkretično spajanje različnih tipov romana. Na to opozarja tudi primerjalni 4 Razpravljanje o Jurčičevih romanih sc v tem poglavju opira na teze, na kratko skicirane v razpravi K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi (Primerjalna književnost, 1983. št. 1—16). pretres zvez s Scottovim romanom The Antiquary.5 Ze starejša literarna zgodovina je bolj ali manj enotno — včasih s prevelikim poudarkom, drugič s preveliko skepso — ugotavljala, da je bilo Jurčiču najbližji zgled to Scot-tovo delo (1816), pri čemer je mérila predvsem na prevzem posameznih motivov in likov, fabulativnih sklopov in položajev, deloma tudi pripovedne tehnike. Za primerjalno analizo je seveda bistveno predvsem dejstvo, da je vsebinsko-formalna heterogenost, ki jo je mogoče opaziti v sestavi Desetega brata, značilna že za Scottov roman o »starinarju«. Ta je samo v majhni meri tipičen primer Scottovega historičnega romanopisja, tako da bi ga samo pogojno lahko imeli za historični roman v pravem pomenu besede; pač pa nekatere prvine takšnega romana povezuje z značilnostmi domačijsko-krajinske pripovedi, predvsem pa s prvinami t. i. gotskega ali grozljivega pripovedništva. Iz takšnega, iz raznovrstnih romanopisnih vzorcev zraslega zgleda je Jurčič za Desetega brata prevzel posamezne motive, položaje, like in seveda pripovedne postopke za oblikovanje posameznih prizorov, prehodov med njimi in splošnega fabulativnega poteka, vendar pa je močno spremenil sestavo celote. Razlog je ta, da je zelo neenakomerno upošteval različne sestavine Scottovega romana, nekatere popolnoma opustil, druge postavil v ospredje, predvsem pa vdelal v celoto prvine, ki so pripadale čisto drugačnim oblikam evropskega romana, ki jih Scottov Starinar sploh ni zajel ali pa so ostale zanj postranskega pomena. Y primerjavi s Scottovim vzorcem je v Desetem bratu popolnoma izostala njegova romaneskno historična perspektiva. Ta je v romanu The Antiquary v primerjavi s Scottovimi glavnimi historičnimi romani sicer obrobna ali okvirna, vendar še zmeraj precej pomembna, saj daje osrednji družinsko-lju-bezenski motiviki višji družbenozgodovinski pomen; s takšno perspektivo se v romanu uveljavlja romantična historična domišljija, s tem pa se besedilo spreminja v pravo romantično tvorbo. Y Desetem bratu ta vidik Scottove predloge manjka. V dogajanju romana ni opaziti nikakršne zgodovinske perspektive, s svojimi junaki, kraji in dogodki je postavljeno v nezgodovinski, brezčasen prostor, v katerega ne vdirajo usodni zgodovinski procesi, ampak ostaja zmeraj enak, idilično spokojen, odvisen samo od temne preteklosti, ki pa posega v sedanjost samo še z reminiscencami in ni več dejaven življenjski proces. Vse to kaže bolj na razsvetljensko pripovedno zasnovo kot pa v smer historizma, kakršnega je izdelala že predromantika, a ga je šele romantični historični roman povzdignil v veljaven literarnoestetski vzorec, realizem 19. stoletja pa ga je iz romantično domišljijske preteklosti prenesel v neposredno s Iz obilne literature o Scottovem vplivu na Desetega bruta prim.: F. Celestin, Nuše obzorje (LZ, 1883, str. 320); Sanda, Jurčič — Scott (DS, 1905, str. 76—83); F. Koblar, Uvoil k Jurčičevemu Desetemu bratu (Cvetje iz domačih in tujih logov, 10, Celje, 1936, str. 7, 34—38); B. Paternu, Slovenska proza do moderne (Koper, 1957, str. 72); I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena'zgodovina, III (Ljubljana, 1958, str. 30); Л. Slodnjak, Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin, 1958, str. 191); A. Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva (Ljubljana, 1959, str. 301, 302); M. Rupel, Opombe k Jurčičevemu Zbranemu delu, I (Ljubljana, 1961, str 327); Й. Bar-barič, Tipi slovenskega romana v dvajsetletju 1866—1885 (SB, 1977, Kongr. št., str. 117—132); Š. Barbarič, Celestin kot slovensko-hrvatski popularizator Turgenjeva (SB, 1977, št. 2—3, str. 170 isl.) ; B. Paternu, Deseti brat in njegovo mesto v slovenski prozi (v: ). Jurčič, Deseti brat, Ljubljana, 1977, Kondor, str. 161, 163, 169); M. Kmecl, Rojstvo slovenskega romanu (Ljubljana, 1981, str. 39. 48). družbenozgodovinsko stvarnost sedanjega časa, dostopno pravi empiriji. Odsotnost historične perspektive je sicer značilna tudi za druge Jurčičeve romane, deloma pa tudi za prva Tavčarjeva in Kersnikova dela; šele njuni zreli romani vsaj deloma uveljavijo historično perspektivo — Tavčarjevi za romantično oživljeno preteklost, Kersnikovi za stvarno pojmovano sedanjost. Za Desetega brata ni nič manj odločilno dejstvo, da je v primerjavi s Stari-narjem v njegovi heterogeni zasnovi močno reducirana tudi predromantična grozljivost. Ta je v Scottovem romanu obsegla precejšen del fabule, zlasti v njenih preteklih, analitično obdelanih plasteh. V zgodbi Martinka Spaka, njegove družine in maščevanja nad zločinskim očetom je takšne grozljivosti precej manj, tako da je povezanost motivike s podobno fabulistiko grozljivih romanov 18. stoletja oziroma s trivialno literaturo, ki je iz njih izšla, skoraj zabrisana; predvsem pa je vanjo Jurčič vdelal prvine, ki prihajajo iz čisto drugačnih izvirov in predstavljajo posebno plast romana. Vendar je analitično zgodbo o preteklosti v Desetem bratu potisnil v ozadje že s tem, da je v Scot-tovo temeljno shemo uvedel fabulo meščansko-družinskega oziroma sentimentalnega romana, kot ga je ustvarilo 18. stoletje v času poznega razsvetljenstva in zgodnje predromantike. V ljubezenski zgodbi Kvasa in Manice je mogoče prepoznati vzorec sentimentalnega ljubezenskega romana, kot ga je Jurčiču ponudila predvsem Rousseaujeva Nooa Heloiza. S tem je v središče Desetega brata prešlo ljubezensko razmerje med junakom iz nižjega meščanskega sloja in junakinjo gosposkega rodu. Podobnega motiva v Scottovem Starinarju v tej obliki ni, zato je verjeten neposreden Rousseaujev vpliv. Z druge strani pa je na podlagi obeh Kvasovih pisem, vstavljenih v prvi del romana, potrebno domnevati, da je na lik Lovreta Kvasa učinkovala vsaj deloma tudi fiziogno-mija Goethejevega Wertherja, kar se kaže tudi v posebnem lirsko-refleksivnem tipu Kvasovih pisem »prijatelju«. Hkrati je v njih viden Jurčičev odmik od predromantičnega zgleda, saj sta pismi v primerjavi z Wertlierjevimi veliko bolj racionalni in moralistični, kar opozarja na prevladujočo razsvetljensko zasnovo. Toda ta je opazna tudi v razpletu osrednje ljubezenske zgodbe, ki se v nasprotju z Rousseaujevim romanom izteče v srečen, socialno optimističen konec. Od tod je mogoč sklep, da je zgled sentimentalnega romana prešel v Desetega bratu v pretežno razsvetljenski, ne pa predroniantični obdelavi. Ob tukšne plasti, ki predstavljajo bistveno različnost Jurčičevega romana v primerjavi s Scottovim zgledom, se postavlja še ena, ki je sicer v motivni zvezi z grozljivo-analitično predzgodbo Starinarja, vendar je prešla v Desetega brata tako zelo spremenjena, da je upravičeno iskati njeno posebnost v drugačnih evropskih izvorih. Zgodba Martinka Spaka in njegove družine je značilna za t. i. roman »maščevanja«, ki je v 19. stol. bil že del trivialne literature, a je imel svoje zametke v romanih sentinientalizma. V Desetega bratu je prešel morda iz trivialnih romanov, ki so bili Jurčičevi generaciji dobro znani še iz mladostnega berila; vendar smemo domnevati, da je njegove bistvene motive sprejel kar neposredno iz Schillerjeve drame Die Räuber, kjer so bili najprej učinkovito razviti, tako da jih je od tod črpala tudi poznejša produkcija trivialnih romanov. Motivni vpliv Schillerjeve drame je opazen že v Jurčičevi povesti Domen, tako da je vpliv na Desetega bratu logičen ali vsaj verjeten. Končno je v prvem slovenskem romanu mogoče najti še sestavine vaških zgodb, čeprav v obrobni vlogi, zlusti z motivi vaških ljubezni. Prek t. i. »vaških originalov« so te sestavine sicer povezane s posnemanjem Scottovih ljudskih likov v Starinarju; to dejstvo se sklada s tezo nekaterih raziskovalcev, da je nemška vaška zgodba deloma izšla ravno iz ljudskih likov v Scottovih romanih. S tega stališča se v Desetem bratu torej uveljavlja dvojni, dopolnjujoči se vpliv Scotta in vaškozgodbarske tradicije. Deseti brat je iz različnih romanopisnih tipov 18. in zgodnjega 19. stol. nastala, močno heterogena celota, ki bi jo na splošno lahko imeli za primer meščanskega romana v tistem pomenu, kot so pojem razumele poetike in estetike sredi 19. stol., med njimi zlasti Vischerjeva, v kateri se pod meščanskim romanom razume pripoved o osebah, razmerjih in vprašanjih meščanskega sloja. Posebnost Jurčičevega romana je ta, da se v njem kot dopolnilo osrednjemu meščanskemu življenju pojavlja na njegovem robu še svet vaških zgodb. Takšna dvojnost gosposko-izobraženskega in kmečkega sveta opozarja na to, da je o Desetem bratu primerneje govoriti kot o predmeščanskem romanu. Pravi meščanski roman se oblikuje šele s Kersnikom in Tavčarjem. Tako heterogeni in težko določljivi tip romana se s spremembami pojavlja v poznejših Jurčičevih besedilih. Pri tem se spreminja delež posameznih sestavin v heterogeni zasnovi, ne da bi se bistveno predrugačil njihov skupni temelj. Na splošno je sicer mogoče trditi, da se sestava Jurčičevih romanov — od Cveta in sada do Doktorja Zobra in Mej dvema stoloma — premika polagoma v smeri meščanskega romana, ker se v nji krčijo prvine vaške zgodbe; vendar se to ne dogaja dosledno ali dokončno. Prav tako izginja iz njihove motivne sheme delež, ki je v Desetem bratu pripadal romanu »maščevanja«, vendar tudi ta ne izgine docela. Poleg tega so v posameznih romanih opazne še druge novosti. Ljubezenska zgodba se v Doktorju Zobru spremeni v tem smislu, da se njeni sentimentalno-predromantični vzorci prepletajo z značilnostmi salonskega romana po zgledu Mlade Nemčije, tj. demokratično poantiranega aristokratskega romana, kot je ta tip imenoval Vischer. Prvine vaške zgodbe postanejo v Cvetu in sadu zelo postranske, v Doktorju Zobru skoraj popolnoma izginejo, v romanu Mej dvema stoloma pa postanejo izhodišče za osrednjo zgodbo o ljubezni vaških in mestnih junakov, postavljeno s konservativno moralno idejo v smislu razsvetljenstva. Roman »maščevanja« v svoji predroman-tični olji i k i iz teh del sicer izginja, vendar se v novi salonski preobleki vrača v Doktorju Zobru. Iz takšnih razvojnih potez je ne samo o Desetem bratu, ampak o celoti Jurčičevega romanopisja mogoče sklepati, da seveda ne pripada realističnemu romanopisju 19. stol., čeprav si jemlje za snov tudi že sodobno slovensko meščansko ali vaško življenje. Za skladnost z realističnim romanom iz srede 19. stol. mu manjkata historična perspektiva in,pa optika, ki človekovo subjektivnost vgrajuje v deterministično razumljivo stvarnost z njenimi različnimi, pa tudi med sabo odvisnimi plastmi. Izjema med besedili, ki jih je Jurčič sam imenoval romane, je Lepa Vida. Njen nastanek je literarna zgodovina doslej povezala predvsem z vplivom George Sandove, zlasti njenega romana ValentineDelo.se od drugih Jurčičevih romanov loči po tem, da se dogaja v okolju, ki Jurčiču ni bilo domače; in pa da je po zgodbi, zgradbi in likih razmeroma enotno. Zgrajeno je v strnjenem redu novele, kar kaže. da je v njenem nastanku igrala morda odločilno vlogo postromantična novelistika z motivi iz sredozemsko-italijanskega okolja, 0 O vplivu Sandove gl. razpravo ]. Pogačnika Pripoved o krizi zakona — Jurčičeva Lepa Vida (v: Parametri in paralele, Ljubljana, 1978). kot jo je v Jurčičevem času pisal P. Heyse. У njegovih »italijanskih« novelah se pojavljajo »strastni« in »tragični« junaki tiste vrste, ki jih je Jurčič postavil v dogajanje svoje Lepe Vide. 2 Tavčar in Kersnik sta sredi 70. let ustvarila svoje prve romane, navezujoč na Jurčičevo tradicijo, kar pomeni, da sta nadaljevala njegov sinkretično zastavljeni tip predmeščanskega romanopisja.7 Vendar sta se že s temi deli premaknila bliže k novejšim vzorcem evropskega, zlasti nemškega romana, kar je povzročilo, da so v njunih delih polagoma odpadale poteze predmeščanskega romanopisja, razločnejša pa je postajala shema pravega meščanskega romana. To se je dogajalo predvsem s tem, da sta svet svojih junakov omejila na me-ščansko-izobražensko plast, skrčila pa delež prvin, ki so bile pri Jurčiču zasnovane iz vaških zgodb. Teh je sicer tudi pri zgodnjem Tavčarju in Kersniku še zmeraj nekaj; svoje izobraženske zgodbe še zmeraj postavljata na podeželje ali vsaj pol v mesto, pol na vas. Podobno so v njunih prvih tekstih še zmeraj opazna ogrodja analitično-grozljivih dogodkov, postavljenih v preteklost, in celo obrazec romana »maščevanja«, toda oboje podobno kot ostalina vaških zgodb v izrazitem upadu. Y navideznem nasprotju s takšno usmeritvijo v svet sodobnega meščanskega romana je v teh delih opaziti močan porast gosposkih, aristokratskih junakov in junakinj. Vendar je ravno to znamenje, da postaja slovenski roman sredi sedemdesetih let meščanski. Mlada Tavčar in Kersnik ga oblikujeta tako, da iz Jurčiča prevzeto tradicijo vgrajujeta v poseben tip sodobnega meščanskega romana, ki ga je R. Gottschall v svoji poetiki imenoval salonski roman, medtem ko je F. T. Vischer v svoji estetiki razpravljal o njem pod oznako aristokratski roman. Šlo je za besedila, v katerih so glavni junaki morali ob pravih meščanih biti predvsem plemiške osebe, to pa zato, da se je iz njihovih medsebojnih razmerij tem močneje lahko kazala miselnost demokratskega liberalizma iz srede 19. stoletja. Ker se je ta tip romana izoblikoval v predmarčni dobi, v literarno-idejnem ozračju t. i. Mlade Nemčije, je v njem najti številne ideološke sestavine tega gibanja. Ob teh je zanj bistveno še to, da je bil duhovno-umetnostno ali že kar literarno-estetsko v mnogih pogledih postromantično obarvan, kar ni bilo v nasprotju z njegovo ideološko pripadnostjo mladonemškim tokovom, saj so bili ti večidel vzporedni s postromantično literaturo ali celo vanjo vključeni. Kljub temu je seveda literarno-zgodovinska pripadnost salonskih romanov problematična, saj so bili pogosto na meji zabavne in trivialne literature, zlasti z ženskim romanom. Takšnemu tipu romana se je morda približal že Jurčič z Doktorjem, Zobrom (1876). Toda ravno tega leta sta izšla tudi prvi Tavčarjev roman Joan Slavelj in prvo Kersnikovo romanopisno besedilo Na Zerinjah, oba že izrazita primera salonsko meščanskega romanopisja. Med njima so sicer motivno-tematske razlike, ki opozarjajo na ideološko različnost — Tavčarjeva stališča do sodobnega plemiško-meščanskega sveta so izrazito demokratično-radikulna, zato v zgodbi, osebah in stilu neuravnovešena in razburkana. Kersnikovo razmerje do dogajanju, junakov in njihovih življenjskih položajev je kompromisno resignirano. 7 Glavne teze tega poglavja so bile na kratko skicirane v razpravi K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi. Primerjalna književnost, 1983, št. 1, str. 1—16. Tavčar je v tem slogu in romanopisni zvrsti napisal samo še roman Mrtva srca (1884), ki je nastal prav tako že v sedemdesetih letih, kar pomeni, da je tip meščansko salonskega romana gojil samo v svojem mladostnem obdobju, zlasti še, če tem spisom dodamo številne novelete, povesti in novele tega časa, napisane po enakih načelih. Nasprotno je Kersnik nadaljeval zvrst še v osemdeseta leta, čeprav večidel v krajših povestnih oblikah, tako na primer v Lu-trskih ljudeh (1882) in Gospodu Janezu (1884). Zlasti prvi tekst dokazuje, da je bil slovenski salonski roman še močno povezan z motivi predromantičnega sentimentalnega romana, kot je ljubezen med junakom iz nižjega sloja in aristokratsko junakinjo. Toda Kersnik je od leta 1883, ko je začel upoštevati nove literarne spodbude, ki so mu prihajale iz Turgenjeva, ta tip romana polagoma opuščal oziroma razvajal v smeri sodobnejšega meščanskega, deloma v obliki družbenoanalitičnega in časovno-kritičnega romana.8 S tem se je približal zvrstem, ki lahko pogojno veljajo za del realističnega romanopisja, čeprav je bila seveda njihova dejanska usmeritev odvisna od načina, kako so obravnavale svoje motivno-tematsko gradivo. Ta premik je Kersnik izvršil predvsem v Agitatorju (1885) pa tudi v Rošlinu in Vrjanku (1889), v katerem je sicer neposredni vpliv Turgenjeva najbolj opazen. Kljub vsemu se tudi v teh besedilih, še bolj pa v predhodnem Ciklamnu (1883), ohranjajo številne prvine salonskega romana. Sicer pa je tudi nenadni vpliv Turgenjeva na Kersnikovo romanopisno prozo v tem času mogoče razumeti iz dejstva, da je tudi v romanih Turgenjeva, kot so Plemiško gnezdo, Rudin, Očetje in sinovi. Dim, bilo navzočih več značilnih potez sodobnega salonskega romana, kar jim je sredi 19. stoletja zagotavljalo velik evropski odmev in olajšalo tudi njihov prodor na Slovensko ravno v času, ko se je slovenski meščanski roman šele formiral. Pri Turgenjevu je bila seveda problematika salonskega romana povzdignjena na višjo literarno-estetsko raven in hkrati vgrajena v okvir realizma. Vendar je Kersnik ravno do realističnih zamisli, kakršne je Turgenjev uveljavljal v Očetih in sinovih, ostajal v precejšnji distanci, kar je opaziti v Rošlinu in Vrjanku, v katerega je iz Turgenjeva sprejel vrsto motivnih, tematskih in formal-no-pripovednih sestavin, tako da se zdi roman na prvi pogled samo bleda kopija Očetov in sinov. Dejansko pa v Kersnikovem besedilu skoraj ni opaziti historičnega horizonta, ki je za Turgenjeva bistven, saj nanj pripenja duhovno in socialno-moralno bistvo svojih junakov. Pri Kersniku se ta okvir zoži na splošno moralistično kritiko generacijske različnosti oziroma »brezdušnosti«, ki ji podlegajo mlajši izobraženci. Zato o pravem realizmu v romanu še ne more biti govor, pač pa ga je razmeroma največ v Agitatorju, čeprav je tudi tu sodobno meščansko življenje postavljeno v razmeroma negiben podeželski prostor, v katerem je opaziti samo odmeve historičnih procesov — predvsem rast in upade meščansko narodnega gibanja — ki prek svojih razvojnih mehanizmov določajo subjektiviteto junakov. Slovenski meščanski roman s koncu 19. stoletja torej ni mogel prestopiti ozko začrtanih socialno-inoralnih meja, ki so mu jih z ene strani postavljali a Vpliv Turgenjeva ni segel seveda samo v Kersnikove romane, ampak sočasno tudi v njegove Kmetske slike in pesmi v prozi. O teh vplivih so med drugimi razpravljali B. Paternu (Slovensku proza do moderne, Koper, 1957, str. 97), Л. Slodnjak (Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin, 1958, str. 210, 236, 237; Zgodovina slovenskega slovstva, III, Ljubljana, 1961, str. 197, 240, 242, 258), S. Barbarie (Mesto Turgenjeva v razvoju slovenskega realizma (Ljubljana, 1974, str. 149, 175, 176, 177, 178), M. Kmecl (Rojstvo slovenskega romana, Ljubljana, 1981, str. 48) in drugi. ideološki obrazci sodobnega družbenega življenja na Slovenskem, tj. meščanska »nacionalna« družba s svojo skromno razvito, zelo tradicionalno ideologijo, z druge pa starejši zgledi evropskega romanopisja, od katerih je bil ta roman še zmeraj močno odvisen tudi tedaj, ko se je že srečaval z vzorci sodobnejšega, realističnega romanopisja, ki pa so bili po letu 1870 še zmeraj zelo redki, saj je med njimi predvsem Turgenjev, ne pa Balzac, Flaubert, Tolstoj, Dostojevski ali brata Goncourt, kaj šele Zola. Vse to je opazno tudi ob primeru Kersnikove Jare gospode (1893). ki se sicer ni mogla razviti v pravi roman, ampak je zaradi Kersnikove značilne naglice in površnosti ostala samo daljša povest, preveč na kratko izoblikovana zlasti v drugi polovici teksta, kjer bi se morali začetni motivi šele do kraja razviti, da bi se zaokrožili v romaneskno besedilo. Po motivih in temi je povest sicer res podobna tipičnim realističnim romanom 19. stoletja s snovjo zakonoloma in prešuštva meščanske žene, tako Flaubertovi Gospe Booaryjeoi, Tolstojevi Ani Karenini ali Fontanejevi Effie Briest; s temi in drugimi podobnimi deli jo druži tudi tema zadušne provincialne, meščanske ali gosposke družbe. Toda pri Flaubertu je ta tema razvita pred historičnim horizontom francoske družbe iz prve polovice stoletja, medtem ko je socialno-moralni obzor Jare gospode lokalno brezčasen, idilično negiben in zato pretežno abstraktno moralističen, kar se izkaže predvsem v poučnem koncu, ki se obrača nazaj v moralizem razsvetljenskega in sentimentalnega romana. Toda odločilen pomen za takšno usmeritev ima dejstvo, da je temelj povesti tipično postromantična zgodba, kakršno je na enak motiv — usoda izobraženca, ki se v malem podeželskem trgu zaljubi v skromno, neizobraženo dekle, a mu jo prevzame in onesreči prijatelj — napisal že leta 1864 Jurčič s svojo povestjo Doa prijatelja. Subjektiviteta ljudi, ki jih Kersnik postavlja v sredo Jare gospode, je dejansko postromantična, saj ni vgrajena v večji historičen prostor, ki bi s svojimi zakonitostmi deterministično uravnaval junake, njihovo psihologijo in celo fiziološko podlago. Od tod je mogoče sklepati, da je slovenski predmeščanski ali meščanski roman, kakršen se je razvil na podlagi Jurčičevih romanesknih pripovedi in se trdneje konstituiral s Tavčarjem in zlasti s Kersnikom, ostal izrazito sinkre-tičen ali celo eklektičen pojav, saj so se v njem nedosledno stapljali različni tipi romana, ki so se v večjih evropskih literaturah 18. in 19. stoletja praviloma pojavljali v razviti ali čisti podobi. To je razlog, da je tudi termin »meščanski« za to obdobje slovenskega romana uporaben samo pogojno in s približnim pomenom. Ta sicer vsaj na splošno pravilno označuje socialno-politični in moralno-ideološki obzor njegovih piscev in bralcev, ne more pa natančneje opredeliti njegovo specifičnost po literarno-estetskih straneh. Zaradi takšnih razlogov slovenskega meščanskega romana s konca 19. stoletja tudi ni mogoče prišteti k realistični pripovedni prozi, kakršna je bila v tem času tipična za Evropo. Vase povzema preštevilne sestavine razsvetljenskih, prcdromantičnih in romantičnih romanov, predvsem pa močne postromantične plasti, medtem ko je globljih posegov proti realizmu v njem razmeroma malo, največ pri zrelem Kersniku, vendar tudi pri njem še močno nerazvitih ali pa v kontekstu drugačnih silnic. Iz obdobja med leti 1860—1900 je za slovensko romunopisje v primerjavi z evropskim razvojem mogoče našteti samo nekaj besedil, v katerih se poskuša v čistejši obliki realizirati kak tip tradicionalnega romanopisja, kot ga je opisovala tudi literarna teorija, dostopna takratnim slovenskim piscem. V tem smislu je vreden pozornosti predvsem Stritarjev Zorin, ki je poskus sentimentalnega romana v pismih, kot ga je ustvarilo in gojilo 18. stoletje. Zveza s tako staro, v 19. stoletju že preseženo tradicijo je vidna, saj sta bila med Stritarjevimi zgledi pri pisanju Zorina gotovo na prvem mestu Rousseaujeva Nova Eloiza in Goethejev Werther, kot je literarna zgodovina že večkrat podrobno ugotovila.9 Po prvem zgledu je v Zorinu prikrojena poučno-refleksivna vsebina številnih pisem glavnega junaka, kar pomeni, da se Stritar vzoruje predvsem ob drugem, pretežno razsvetljenskem delu Nooe Eloize, opušča pa njegov prvi, predromantično ukrojeni ljubezenski del; zato v njegovem tekstu tudi nima večjega pomena socialna razlika med ljubečim Zorinom in ljubljeno Delo, kar je bil bistven moment v zgodbi Rousseaujeve Julije in Saint-Preuxa. Trpljenju mladega Werther ja je sledil z nekaterimi potezami ljubezenske zgodbe, pa tudi z značajem glavnega junaka in junakinje, nazadnje tudi z bolj nakazano kot dejansko izvedeno mislijo o Zorinovem samomoru. S tem stopa v središče romana sredi razsvetljensko razpetega okvira tipično prcdromantična motivika. Tudi tip pisem, ki so pretežno lirsko-opisna ali refleksivna, manj pa epsko ali dramsko funkcionalna, kaže na tisto stopnjo pisemskega romana, ki sta jo po Richardsonu uresničila Rousseau in Goethe.10 Vendar je ob teh zgledih za razumevanje Zorina nujno upoštevati tudi vpliv Dumasevega romana ali drame La dame aux camélias. Delin oče v Stritarjevem romanu nosi ime Armand Duval, kar je bilo ime junaka v Dumasevem delu. Podobnost ni naključna, saj se da iz primerjave sklepati, da je Stritar povzel iz Dumasevega teksta še druge sestavine. Prepoznamo jih v poteku osrednje fabule in njenih glavnih preobratov, ki dajejo junakovi usodi poseben pomen. Pri Dumasu se mora junakinja Marguerite na željo Armandovega očeta odpovedati svoji ljubezni, da ne bi trpela družinska sreča, kot posledica tega plemenitega dejanja pa junakinja polagoma shira in umre; podobno se Zorin v Stritarjevem romanu na željo Delinega očeta odpove svoji ljubezni, Dela po takšni odpovedi zboli, hira in umre, pa tudi junak sam se odloči za smrt. Dumaseva fabula je torej pri Stritarju »obrnjena«, saj je na mesto Dumaseve junakinje stopil junak; ta zamenjava vlog je sicer v skladu z Zorinovim značajem, ki se zdi močno femi-nilen. Podobnosti z Dumasevim zgledom je mogoče najti še v opisili Zorino-vega in Delinega idiličnega bivanja na deželi, kar spominja na enake položaje v Dami s kamelijami, tako da jih je potrebno imeti za verjetnejši vzorec od idilično-podeželskih orisov v Nooi Eloizi. Predvsem pa zveza z Dumasevim delom omogoča natančnejše sklepe o literarnosmerni pripadnosti Zorina. Roman je sicer izdelan po vsebinsko-formalnein modelu sentimentalno razsvetljenskega in predromuntičnega romanopisja, vendar z močnimi potezami post- 8 Gl. razprave: Л. Slodnjak, Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin, 1958, str. 199; isti, Zgodovina slovenskega slovstva, 11, Ljubljana, 1959,* str. 337, 348, 349; poleg tega zlasti opombe F. Koblarja k Stritarjevemu Zbranemu delu in starejše zgodovinarje. 10 Za obliko pisemskega romana in njegove različne forme gl.: F. Jost, L'évolution du genre: le roman épistolaire (v: Essais de littérature comparée, Freiburg-Urbnne, 1968); V. Mylne, Letter-Novels; History and Technique (v: The Fightecnth-CVntury French Novel, Manchester, 1965); J. Bousset, Le roman par lettres (v: La nouvelle revue française, 1962); C. F. Singer, The Epistolary Novel, Philadelphia, 1933). romantike. Prav te ga navezujejo na Dumasev roman in dramo, ki sta kljub svojemu realističnemu videzu tipičen proizvod meščanske postromantične literature iz srede 19. stoletja; to pa tako, da sta na postromantični ravni obnovila motiviko, ki je prvotno pripadala sentimentalnemu romanu razsvetljenstva in predromantike. Da tudi v Zorinu nad drugimi prvinami navsezadnje prevlada postromantična plast, dokazuje obdelava junakovega samomora — medtem ko je ta v Werther ju prikazan z elementarno silo tragične predroman-tične eksistence, je pri Stritarju ublažen, neizzivalen ali celo diskretno zastrt, kar ustreza položaju postromantične subjektivitete, ki ostaja v svojem zlomu zadržana, hladno in formalno lepa. Stritarjev drugi roman, Gospod Mirodolski (1876), je po svoje evropske zglede segel še bolj nazaj, v pristni razsvetljenski sentimentalizem, kot ga je predstavljal Goldsmithov družinsko-humoristični roman The vicar of Wakefield.11 Iz tega je Stritar povzel nekaj motivnih sestavin za zgodbo svojega dela, jih prestavil v tretjeosebno pripoved, nekatere motive opustil in jih nadomestil z motivi sodobnejših salonskih romanov. Predvsem pa je odvzel glavnemu junaku komične, humorne, donkihotske poteze Goldsmithovega župnika, s tem retuširal ideje razsvetljenskega sentimentalizma, namesto tega pa s pomočjo dolgih pogovorov in podučnih digresij okrepil v svojem romanu značilnosti razsvetljenske didaktičnosti. S tem se je verjetno zgledoval pri drugem delu Rousseaujeve Nove Eloize; vendar je mogoče domnevati, da so ga v enako smer vodili tudi zgledi sodobnega socialno-moralno-tendenčnega »filozofskega« romanopisja 19. stoletja, kot jih je postromantična proza razvijala zlasti v območju mladonemške ideologije in njenih literarnih sopotnikov. Tej smeri pa Stritar po Gospodu Mirodolskem ni več sledil. Povest Rosana iz leta 1877 je po preverjenih ugotovitvah literarne zgodovine variacija na Mignonin motiv iz Goethejevega romana Wilhelm Meisters Lehrjahre, vendar tako, da to pred-romantično motiviko prestavlja v manj slikovit postromantičen okvir.12 Zadnje večje prozno delo, Sodnikovi (1878), pa se vrača v smislu poljudne povesti k značilnim motivom vaške zgodbe, čeprav z izrazito moralistično tendenco, ki v tej zvrsti uveljavlja razsvetljenski pripovedni vzorec. Bolj zapleten primer romana je ustvaril zreli Mencinger, najprej z Abadonom, nato z Mojo hojo na Triglav, obakrat tako, da je poskušal izdelati dvoje različnih, vendar doslednih vzorcev evropskega romanopisja. Moja hoja na Triglav (1897) je po svojem bistvu potopisno humoristični roman. Med zgledi zanj sc, je omenjal tudi Dickensov roman The Pickwick papers, vendar so vzporedne podobnosti razmeroma šibke, ker pri Mencingerju manjka fabula-tivno izdelano dogajanje s komično osrednjo figuro in njenimi romanesknimi pustolovščinami; namesto tega je Moja hoja na Triglav izdelana v smislu spominske pripovedi z realno podlago, pomešano z bolj ali manj romaneskno domišljijo. Zveza z Dickensom, na katero je opozoril Mencinger sam, je pomembna predvsem zato, ker je že Dickensov roman zasnovan na podlagi starejših vzorcev iz 18. stoletja, predvsem razsvetljensko-sentimentalnega poto- 11 Zu razmerje Stritarjevega romana do Goldsmitha gl. zlasti razpravo T. Kopitar Olivera Goldsmitha The Vicar of Wakefield pri Slovencih do leta 1876 (SR, 1959—1960) in Л. Slodnjaka Zgodovino slovenskega slovstva, ITI, Ljubljana, 1961, str. 19—20, 335. 12 Tradicionalne raziskave povzema med drugim A. Slodnjak v Zgodovini slovenskega slovstva, III, Ljubljana, 1961, str. 55, 56. pisnega in hkrati humorističnega romana, kot ga je izdelal L. Sterne s svojim poznim delom A sentimental journey through France and Italy. Sternov način pripovedovanja s številnimi, včasih muhasto ali nepredvideno vpeljanimi di-gresijami se pojavlja pri Mencingerju s poglavitnim obrazcem svobodne potopisne pripovedi, vendar brez izrazito muhaste ekscentričnosti, tudi manj čustveno sentimentalično, pač pa bolj urejeno, zdravorazumsko in s tem razsvetljensko. V takšno pripoved je kot njena povezujoča fabula vložena zgodba Melkijada-Mlekojeda, ki je primer postromantične pripovedi o posebnežih, kot jih je po Levstikovem Desetem bratu opisal zlasti Jurčič v svojih značajskih »slikah« in portretih, samo da je v Mencingerjevi zgodbi ohranjenih precej pi-karesknih sestavin, pa tudi pustolovskih motivov trivialne literature iz časov predromantike. Y tem smislu se v Moji hoji na Triglav nadaljuje predvsem tradicija evropskega razsvetljenstva in predromantičnega romanopisja. Mencingerjev Abadon (1893) je primer filozofskega romana po terminološki rabi 19. stoletja, kot so ta tip klasificirali v takratnih poetikah in estetikah. Njegovi evropski izvori so različni, deloma sodobni, pa tudi starejši in zelo tradicionalni. Njegov neposredni zgled je bil najbrž tudi Bellamvjev roman Looking backward, vendar samo za tisti del Abadona, kjer se slika prihodnja »negativna« utopija. Zveza z Bellamyjein je kljub temu pomembna spričo dejstva, da je bil tudi Bellamyjev tekst proizvod poznega razsvetljenstva, cepljenega na socialistične zamisli, mogoče v Ameriki poznega 19. stoletja; to je določalo tudi njegovo pripovedno sestavo, ki je refleksivno podučna. Takšna zveza z razsvetljenstvom je značilna tudi za Mencingerjev roman, čeprav na drugačni ideološki ravni; zato je v Abadonu mogoče videti prvi, pa tudi zadnji poskus razsvetljenskega filozofsko-podučnega romana na Slovenskem. V nasprotju z Bellamyjevim delom je seveda njegovo ideološko sporočilo usmerjeno čisto drugam — namesto razsvetljensko pojmovanega utopičnega socializma v posebni ameriški različici gre Mencingerju za ideale konservativnega krščanskega razsvetljenstva. Ob takšni podlagi je v Abadonu opazna vrsta motivnih, tematskih in formalnih sestavin, ki kažejo še na druge, pretežno evropske »klasične« vzore, kar ta najbolj »filozofski« meščanski slovenski roman 19. stoletja še bolj oddaljuje od sočasnega evropskega romanopisja. Prvi tak zgled mu je nedvomno bil Cervantesov Don Kihot, od koder je Mencinger povzel motiv junaka, ki zblazni zaradi branja duhu nevarnih literarnih del, nato pa še motiv njegovega prebujenja iz snu in uničenja škodljivih spisov. Drugi zgled mu je bil Goethejev Faust; iz tega je Mencinger sprejel motiv junakove zveze s skušnjavcem, nato pa njuno skupno potovanje po domišljijsko preoblikovanem svetu; ti motivi v Abadonu kažejo seveda bolj na drugi kot na prvi del Fausta. Iz takšne zmesi starejših in sodobnih vplivov je pa že razvidno, zakaj Abadona ni mogoče imeti za najčistejši tip filozofskega romana v smislu klasifikacij 19. stoletja, ampak za heterogeno, v literarnem pogledu marsikje tudi unahronistično besedilo. Čeprav so bila Stritarjeva in Mencingerjeva romanopisna dela v primerjavi z osrednjo črto slovenskega predmeščanskega in meščanskega romana, ki je tekla kontinuirano od Jurčiča do Tavčarja in Kersnika, sicer razvojno manj regularna, zvrstilo zanimivejša in tudi čistejša, so ravno zato morala ostati osamljena, zu razvoj slovenskega romanopisja tega časa in tudi pozneje brez odločilnejšega pomena. 3 Medtem ko se v letih 1860—1900 večina tipov evropskega romanopisja pojavlja na Slovenskem v močno sinkretični, nečisti ali eklektični podobi, je historični roman tisti tip romaneskne proze, ki se na Slovenskem ves ta čas uveljavlja v izrazito začrtani, z evropskimi vzorci bolj ali manj skladni in razvojno sinhronizirani obliki, to pa tako, da mu od prvih začetkov do večjih del, nastalih že po letu 1900, pripada tudi kolikor toliko sklenjena razvojna kontinuiteta. Njegovo problematiko je seveda potrebno dojemati v tesni zvezi s krajšimi oblikami takšne proze, zlasti s historično povestjo in novelo, od katerih ga ni mogoče popolnoma ločiti.13 Slovenski historični roman se kaže kot razmeroma utrjena in izoblikovana zvrst zlasti zato, ker je v njegovem razvijanju od prvih večjih Jurčičevih tekstov naprej — v primerjavi s sorodno evropsko problematiko — mogoče izslediti več razvojnih tipov takšnega romanopisja; s tem se njegov potek razčleni na več zaporednih faz. Ta razvoj se seveda ne ustavi z letom 1900. ampak seže čez prelom stoletja, kar pomeni, da se »klasično« obdobje slovenskega historičnega romana nikakor ne konča z 19. stoletjem kot v večini večjih evropskih literatur, ampak zajame še prva desetletja 20. stoletja; tu doseže pravzaprav svoj vrh, saj najobsežnejša in najpomembnejša besedila nastanejo prav v letih 1900—1920.14 Ta vzpon se nato podaljša v obdobje ekspresionizma in socialnega realizma s Pregljevimi in Bevkovimi zgodovinskimi romani. Posamezna obdobja v razvoju te zvrsti na Slovenskem je mogoče določati predvsem iz vplivov, prek katerih se povezujejo z ustreznimi vzorci, fazami in značilnostmi evropskega historičnega pripovedništva, kot se je razvijalo od Scotta naprej, nato pa v obdobju postromantike, realizma in naturalizma doživljalo pomembne pretvorbe. Tako je za prvi tip slovenskega historičnega romana, kot ga je izoblikoval Jurčič, s precejšnjo gotovostjo potrebno trditi, da je nastal na podlagi Scottovih vzorcev." Ta vpliv se je prvič pokazal v Jurčičevem Juriju Kozjaku, ki je bil po skromnih poskusih, kakršne je tvegal Trdina z novelico Агор in Zrnan, ob njem pa še drugi pisci petdesetih let, prva pomembnejša zgodovinska povest na Slovenskem; nastala je približno dve leti po Jurčičevem prvem stiku s Scottovim pripovedništvom in bila v tej smeri začetek; verjetno je to razlog, da iz zasnove ni nastal daljši tekst, saj 15 Prim.: J. Kos, K vprašanju zvrsti v slovenski pripovedni prozi (Primerjalna književnost, 1983, št. 1, 1—16). 14 Za evropski historični roman gl. med drugim dela: G. Lukiics, Der historische Roman, Berlin, 1955; K. Gamerschlag, Sir Walter Scott und die Waverley novels, Darmstadt, 1978; Л. Welsh, The hero of the Waverley novels, New Haven—London. 1963; H. Tippköter, Walter Scott, Geschichte als Unterhaltung, Frankfurt am Main. 1971; H.-J. Müllenbrock, Der historische Roman des 19. Jahrhunderts, Heidelberg, 1980; Recherches sur le roman historique en Europe — XVIIIe—XIXe siècle, Paris. 1977; I. Schabcrt, Der historische Roman in England und Amerika, Darmstadt, 1981; L K. Gorskij, Istoričeskij roman Senkcviču, Moskva, 1966. 15 Starejša in tudi novejša literarna zgodovina se je pri raziskavi Scottovega vpliva na Jurčiča omejevala večidel na Desetega brata. Na splošno so o pomenu tega vpliva govorili: F. Celestin (Naše obzorje, LZ. 1883), B. Paternu (Slovenska proza do moderne, Koper, 1957), Л. Slodnjak (Geschichte der slowenischen Literatur. Berlin, 1958; tu je Scott na str. 186—187 omenjen v zvezi z Jurijem Kozjakom), podobno še v Zgodovini slovenskega slovstva. 1Г (Ljubljana, 1959, str. 242. 285, 286). Ta stališča povzema M. Rupel v opombah k Jurčičevemu Zbranemu delu, I (Ljubljuna, 1961, str. 427). je bilo v nji dovolj snovi, ki bi v širši obdelavi lahko prerasla v prvi slovenski historični roman. Tudi Hči mestnega svetnika, ki je nastala leta 1865, je ostala srednje dolga povest kljub motivnim možnostim za pravo romaneskno prozo. To pomeni, da se Jurčiču v teh leti še ni posrečilo razviti Scottove spodbude v večjo formo romana, ampak je ostajal rajši v mejah novele ali srednje dolge povesti. Seveda razlog ni bila samo začetniška nesposobnost, ampak so mu motivno-teinatske razlike branile, da bi Scottove spodbude sprejel v ustrezni zvrstni podobi; zato lahko prave razloge odkrije šele vsebinska primerjava s Scottovimi zgledi. Po letu 1865 se je za nekaj let odmaknil od historične pripovedi in dal prednost v Desetem bratu »sodobnemu« grajskovaškemu romanu, s Sosedovim sinom pa vaški zgodbi. K zvrsti historičnega romana se je vrnil šele po letu 1870. in sicer tako, da je po lastnem mnenju prvi pravi tekst tega tipa izoblikoval z Ivanom Erazmom Tattenbachom (1873), vendar so se v njem Scottove spodbude mešale s prvinami časopisnega, kolportažnega ali trivialnega historičnega romana iz srede 19. stoletja, ki je sicer črpal obrazce tudi iz Scotta, vendar jih opazno spravljal na nižjo raven. To velja tudi za nedokončana romana Slovenski svetec in učitelj ter Rokovnjači; v teh se Scottov model zgodovinskega romana zelo očitno prepleta s shemo pustolovske pripovedi po zgledu Gerstäckerjevega dela Die Flusspiraten des Mississippi.10 Iz takšnih dejstev je potrebno sklepati, da je Jurčič samo deloma razvil po Scottu posneti vzorec historičnega romana v obliko, ki mu je bila zares adekvatna. Kljub temu ga je mogoče imeti za edinega pravega reprezentanta prve faze v razvoju slovenskega zgodovinskega pripovedništva. Poleg drugorazrednih epigonov mu je sledil mladi Tavčar s povestjo Janez Sonce, vendar se je kmalu oddaljil od scottovskega vzorca in izoblikoval po drugačnih evropskih vzorih nov tip historične proze. Zato je upravičen sklep, da po Scottu posnetemu zgodovinskemu romanu na Slovenskem ni bil odmerjen večji razmah. Pač pa je ostal z vrsto svojih prvin pomemben za poznejše oblike slovenskega historičnega pripovedništva, verjetno prav zato. ker se pri Jurčiču in njegovih naslednikih niso do kraja realizirale. O tem, da je bila Jurčičeva zgodovinska proza od vsega začetka odvisna od Scottovega modela oziroma od drugotnih virov, na primer od popularnih in trivialnih besedil, ki so prav tako potekala od Scotta, ne govorijo samo dejstva o Jurčičevem branju Scottovih del od leta 1861 naprej, ampak predvsem motivne, tematske in formalne zveze s Scottovimi deli, ki v več primerih opozarjajo, da gre za neposreden vpliv. Tako je osrednja motivika Jurija Kozjaka — ugrabitev graščakovega sina, vloga ciganov v tej ugrabitvi, Vrnitev ugrabljcnca kot zrelega moža v rodni kraj, njegovo prepoznavanje in ponovna vključitev v domačo posest — vsebovana v glavnih črtali v Scottovem romanu Guy Mannering. Jurčič je te sestavine prevzel tako, da jih je iz okvira, ki pri Scottu ni izrazito historičen, prenesel v čase turških bojev; hkrati jih je povezal z motivom dveh bratov — dobrega in hudobnega — kar je nujbfž prevzem osrednjega motivu iz Jurčiču priljubljene drame Die Räuber, Scottovo široko epsko tehniko in natančno karakterizacijo pa večidel nadomestil s precej preprostejšo, shematično in v orisu dogodkov hitrejšo pripovedjo krištofšmidovskih po- 10 O Gerstäckerjevem vplivu na Jurčiča je objavil I. Grafenaucr razpravo Jurčič - Gerstäcker (DS, 1908, str. 296—300). Gl. tudi Jurčičevo Zbrano delo, VII, str. 288. vesti.17 Ta prenos je sicer popolnoma ustrezal namenu povesti, ki naj bi izšla pri Mohorjevi družbi. Y Hčeri mestnega sodnika je mogoče prepoznati nekatere motive iz Scottovega romana The fair maid of Perth — ljubezen preprostega meščana do županove hčere, v okviru konfliktov med mestom in plemstvom, z dodatnim motivom ugrabljene junakinje. Ta motivni sklop se pri Jurčiču zoži na ljubezensko zgodbo, ta pa se oblikuje po vzorcu sentimentalnih romanov in meščanske tragedije 18. stoletja — hči poštene meščanske družine postane žrtev brezvestnega plemiškega zapeljivca in v njegovih rokah tragično konča. Podobno je pri Jurčiču zapletena socialno-politična podoba poznega srednjega veka, kot jo vsebuje Scottov roman, izgubila svojo večplastno družbenozgodo-vinsko podobo, ker jo je Jurčič premaknil v preprostejšo perspektivo meščanskega boja s plemiškim nasiljem in jo s tem napravil za prispodobo meščanske liberalne demokratičnosti 19. stoletju. Y Rokoonjačih verjetno ne bo mogoče najti kake neposrednejše motivne vzporednice s Scottovimi deli, razen morda z romanom Roh Roy; vendar je zveza s Scottoin še zmeraj vidna tudi prek Gerstäckerja, po katerem je Jurčič nedvomno prevzel nekatere sestavine pustolovsko-etnografskega dogajanja; že Gerstäcker je namreč Scottov tip romana prenesel na nižjo raven pustolovsko eksotičnega pripovedništva. Poleg tega je tudi v Rokovnjačih kot že v prejšnjih Jurčičevih delih opazen zgled Schillerjeve drame Die Räuber, saj je tudi zdaj motiv »maščevanja« postavljen v zvezo s plemenitim razbojniškim poglavarjem.18 Ne glede na takšne snovne odmike je tudi Jurčičev zgodovinski roman zasnovan še pretežno v okviru Scottovega vzorca, kar ni vidno samo iz pestre zmesi zgodovinske realnosti, lokalnega kolorita, ljudskih originalov in konvencionalne ljubezenske zgodbe, ampak tudi iz pripovednega načina, v katerem si sledijo v lagodnem zaporedju zaokroženi večji prizori, popestreni z menjavo prostora in časa, glavnih in stranskih oseb, pa tudi z neprestanim prepletanjem razsvetljenskih, pred-romantičnih in romantičnih plasti, kot se to dogaja praviloma v vseh Scottovih romanih. V tem smislu je Rokovnjače, čeprav jih je Jurčič izdelal samo napol in jih je moral dokončati Kersnik, mogoče imeti za njegovo najobsežnejše, najizrazitejše in tudi najbolj »scottovsko« besedilo v zvrsti historičnega romana. Seveda so tudi v tem delu opazni vsi tisti odmiki od Scottovih zgledov, ki jih je mogoče odkriti že v prvih Jurčičevih poskusih zgodovinske pripovedne proze, začenši z Jurijem Kozjakom. Na formalni ravni je tak odmik bila zelo zmerna uporaba Scottove podrobne, natančne, epsko na široko zastavljene pripovedne tehnike. V omejitvi pripovedovalnega načina je mogoče videti enega od razlogov, da Jurčičevi zgodovinski zasnutki skoraj nikoli niso prerasli v obširnejše romaneskne pripovedi, ampak so ostajali v okviru srednje dolge povesti. Vendar je ta problem zvezan tudi z vsebinskimi odmiki od Scotta. Nu motivno-tematski ravni je glavni odmik predvsem ta, da Jurčič svojih historičnih romanov ali povesti nikjer ne zgradi v celotno podobo druž- 17 O ostalini Schmidovega oziroma Ciglerjevega pripovedništva v Juriju Kozjaku so govorili I. Prijatelj (Jurčičevi zbrani spisi, I, Ljubljana, 1919, Uvod, str. XVIII), Л. Slodnjak (Zgodovina slovenskega slovstva, II, Ljubljana, 1959, str. 285). M. Rupel (Jurčičevo Zbrano delo. 1, Ljubljana, 1961, str. 330). M. Jcvnikar (Vpliv K. Schmida na slovensko pripovedništvo, lzveslje srednjih šol 1967—1968, Trst, 1968) in J. Pogačnik (Zgodovina slovenskega slovstva, III, Maribor. 1969. str. 83). 18 Jurčič si je za Rokovnjače izpisoval iz različnih avtorjev (gl. Zbrano delo, VII, str. 287—288), vendar je pomembnejša od teh zveza s Schillerjevo dramatiko in seveda z Gerstäckerjem (gl. op. 4). benozgodovinskega sveta, tako kot Scott, ki prikazuje kako dobo skoz veliko množino dogodkov, situacij, likov, socialnih slojev in razmerij med njimi, vse to z namenom, prikazati določen zgodovinski svet v širokem razponu njegovih osrednjih konfliktov, nato pa jih pripeljati do sinteze, v kateri se socialno-historična nasprotja tega sveta pomirijo, presežejo in prerasejo v novo celoto. Takšnega zgodovinskega razgleda seveda v Jurčičevi zgodovinski prozi ni, nasprotja v nji so preprostejša in poenostavljena, to pa tako, da praviloma zmaga eno od možnih stališč, ne da bi se s tem pokazala širša zgodovinska perspektiva; tak pogled seveda ne terja velikih romanesknih razsežnosti, ampak se lahko izživi v ne preveč obsežni povesti.19 Zato Jurčič tudi nikdar ne uporabi t. i. pasivnega junaka, ki je bil Scottu najpogostejše sredstvo, s katerim je lahko osvetljeval obsežno historično problematiko svojih romanov oziroma ga postavil sredi nasprotij, ki naj bi iz junakove perspektive prerasla v celovito podobo zgodovinskega dogajanja. Prav to je meja, ki ločuje prvo fazo slovenskega historičnega romana od Scottovega vzorca. Ker pa je bila ravno perspektivična celovitost Scottovih romanov bistveno povezana z njihovo romantično domišljijsko podlago, je od tod mogoče sklepati, da je Jurčič prevzel Scottov vzorec tako, da je iz njega izločal predvsem romantično zasnovo, kar seveda pomeni, da je ohranjal pretežno razsvetljenske in pred-romantične prvine. To se kaže v pogosti meščansko moralistični tendenci teh besedil ali pa v njihovem vračanju k predromantičnim ljubezenskim, razbojniškim in grozljivim motivom. Razvojno drugi tip slovenskega historičnega romana je ustvaril zreli Tavčar, pri čemer je med dela, s katerimi se je novi model izoblikoval, potrebno šteti tudi njegove krajše povesti in novele, saj so predhajale večjim romanesknim besedilom. Y svojih prvih historičnih pripovedih — zlasti v povesti Janez Sonce — je sledil še Jurčičevim zgledom, s tem pa posredno Scottovemu vzorcu. Od njegovih poznejših del je literarnorazvojno ostal ob strani roman Izza kongresa, napisan po shemi popularnega historično-tendenčnega romanopisja. v katerem se prepleta erotičnost trivialne literature z demokratičnimi idejami meščanskega liberalizma. Pač pa je nov tip historične proze mogoče prepoznati v tekstih, katerih prvi so nastali Tavčarju že na začetku osemdesetih let (Vita oitae теае), okoli leta 1890 (Grajski pisar, prva novela iz cikla V Zali) in med drugo svetovno vojno (Visoška kronika), kar pomeni, da je bil njihov razvojni lok širok in počasen, vendar izrazito usmerjen k izoblikovanju velikega historičnega romana. V teh delili je sicer še zmeraj viden tudi delež scottovske tradicije, kot jo je v slovensko pripovedništvo prenesel v reducirani obljki Jurčič, vendar prevladuje nad njenimi sestavinami že drugačen pristop k zgodovinskim časom kot snôvi literarne umetnosti. Izhodišče novega pristopa je v Tavčarjevih najboljših letih nedvomno postromantična subjektivizacija historičnega romana, povesti in novele, to pa v tisto smer, ki sta jo v nemški literaturi iz druge polovice 19. stoletja izvedla s svojimi historičnimi pripovedmi T. Storni in C. T. Meyer. Pri obeh je historična proza — resda v precej različnih motivnih, tematskih in formalnih okvirih — postala predvsem prikaz subjekta, ki 10 Primerjava Scotta z Jurčičem se na tem mestu naslunja tudi na interpretacijo Scotta v delu G. Lukdcsa Der historische Roman, čeprav ne pristaja na pravilnost njegovih razlag v celoti. O tem gl. študijo: J. Kos, Walter Scott in rojstvo zgodovinskega romana (v: W. Scott, Waverley, Sto romanov, Ljubljana, 1973). sredi izjemnih ali posebnih historičnih okoliščin doživlja dramo, če že ne tragedijo svojega posebnega človeškega bistva, značaja ali čudi, določenih največkrat s slabotnostjo volje ali z nenaklonjenostjo naključne usode, pri čemer se redoma izkaže nemoč človeške subjektivitete spričo stvarnih sil v naravi, času ali lastni prirojeni psihofiziognomiji. Spričo takšnega novega razumevanja zgodovinske snovi je moralo stopiti v ozadje epsko prikazovanje dobe, družbenozgodovinskih procesov, konfliktov in sprememb, se pravi celotne zgodovinske situacije in njenih široko razgrnjenih slikovitih razsežnosti, ki so bistveno določale obseg, pa tudi vsebino Scottovih historičnih romanov. Tavčar je kot vnet bralec že v mladosti spoznaval številna literarna dela 19. stoletja, ki so pripadala različnim šolam historičnega romanopisja — od Scottovih tekstov do t. i. »profesorskih« zgodovinarskih romanov iz druge polovice 19. stoletja, pa tudi poskuse v smeri kronikalne pripovedi, ki so se pojavili sredi stoletja. Zelo verjetno so mu po letu 1880 polagoma prišla v roke tudi Stormova in Meyerjeva besedila, v katerih je dosegel novi tip postroman-tične historične pripovedne umetnosti najizrazitejšo podobo. Motivika, teme in forme Tavčarjevih zrelih historičnih spisov — novele Vita vitae meae, povesti Grajski pisar in romana Visoška kronika — so snovno, motivno in formalno primerljive z Meyerjevimi in še bolj Stormovimi novelističnimi ali romanesknimi deli.20 Na prvi pogled najvidnejša in najsplošnejša vez med njimi je snovna zainteresiranost za obdobja humanizma, reformacije in baroka, s podobno zastavljenimi značilnostmi, konflikti in tragičnimi spopadi posameznika s samim sabo in s stvarnim svetom. Vendar ni sorodna samo takšna najsplošnejša snovna usmeritev, ampak tudi njena izoblikovanost v posamezne motive, podobna tematska jedra, ne nazadnje uporaba podobnih formalnih sredstev. To troje je najbolj razvidno ob Visoški kroniki, ki je na več ravneh povezana s Stormovo novelo Renata, tako da je težko tajiti možnost neposrednega vpliva. Podobno kot pri Stormu je v drugem delu Tavčarjevega romana v motivnem ospredju ljubezen junaka, ki se ne more odtrgati od vere v čarovnice, s katero je prepojena njegova tradicionalna vernost, in junakinje, obdolžene prav takšnega čarovništva. Tema dogajanja je v obeh primerih junakova duhovna nemoč in nepripravljenost za osvoboditev iz mreže zgodovinskih izročil, ki so njegova osebna usoda. Končno je pa takšna motivno-tematska vsebina pri Tavčarju oblikovana s pomočjo kronikalne pripovedi, katere znamenit primer je ravno Stormova Renata, s podobnim arhaiziranjem pripovednega sloga, čeprav seveda na podlagi prejšnje nemške tradicije kro-nikalnega pripovedovanja, ki jo je utegnil poznati tudi Tavčar. Rezultat je v obeh primerih podoben, saj se tudi Visoška kronika giblje v ozračju na poseben način historizirane, vendar hkrati lirsko intenzivne subjektivnosti, ki ji je oris zgodovinskega čusa okvir, ne pa predmet objektivne pozornosti. Razlika s Stormom je ta, da Tavčar kljub subjektivizaciji motiva in teme postavlja oboje pred širše ozadje historičnega časa, v čemer je mogoče spoznati še izročilo Scottovega historičnega romana z njegovimi slikovitimi orisi lokalno-časovnih posebnosti, prepletanju preteklosti in sodobnosti, ljudskih originulov in zgodovinskih osebnosti, pa tudi množičnih prizorov, v katerih se uveljavlja prvinski ljudski element. V ta okvir se uvršča analitična zgodba 20 Vrsto primerjalnih analiz v tej smeri je razvil M. Kramberger v knjigi Visoška kronika (Ljubljana, 1964), vendar z drugačnim ciljem in rezultati, kot jili poskuša formulirati to poglavje. Polikarpove krivde, katere izvir moramo postavljati v območje psevdoroman-tične trivialne literature, pa tudi usodnostne tragedije, saj se podobno kot v usodnostnili dramah nemške romantike tudi v Visoški kroniki greli vrača in kaznuje po strogi deterministični mehaniki, ki je seveda plod romantične estetsko-etične domišljije. Tematsko je Visoška kronika povezana z ideologijo slovenskega liberalizma s konca 19. stoletja; s tega stališča se v romanu prikazujeta zlom stare, konservativne, baročne miselnosti in nastop nove, razsvetljene dobe. Takšna zveza je pa opazna tudi pri Meyerju in Stormu, ki dobo humanizma, reformacije in protireformacije razumeta v luči poznolibe-ralne miselnosti; ta je pri obeh že izrazito pesimistično obarvana, medtem ko v Visoški kroniki ohranja v glavnem še zmeraj optimistične tone. Kljub takšni razliki se podobno kot Stormova Renata tudi Visoška kronika giblje v območju postromantike s svojim glavnim junakom — podobno kot že junak Grajskega pisarja je tudi Izidor Khallan nosilec subjektivitete, ki se čuti spričo stvarnih sil nad sabo nemočna, omejena, tragično prevarana v svojih substancialnih težnjah, kar je tipično stanje postromantične subjektivitete. S Tavčarjevim romanom, ki je izšel leta 1919, je dosegel vrh tisti tip historičnega romana, ki predstavlja postromantično fazo v njegovem razvoju. S tem se je na Slovenskem postromantični historizem podaljšal prav do konca slovenske moderne, zato ga je mogoče spravljati v neposredno zvezo tudi s historičnim romanom, kakršen je nastal okoli prve svetovne vojne v območju t. i. ekspresionizma; tega torej ni mogoče obravnavati brez zveze s postromantično tradicijo. Tretji tip slovenskega historičnega romanopisja se je izoblikoval okoli leta 1900 in po tem letu. Glavno vlogo v njegovem nastanku je odigral vpliv H. Sienkiewicza na F. Finžgarja in njegovo generacijo, v katero sodijo večidel manj pomembni katoliški pisci iz dominsvetovskega kroga.21 Vrh je ta val historičnega romanopisja dosegel leta 1906 s Finžgarjevim romanom Pod svobodnim soncem, ki so ga spremljala dela manjših pripovednikov in epigonov, od M. Prelesnika do P. Bohinjca, 1. Laha in drugih. Kot se je v Tavčarjevem tipu historične pripovedi kljub novemu postroinantičnemu konceptu ohranjala dediščina Scottovega historizma, tako tudi historični roman po letu 1900 ni bil čista realizacija docela novih zasnov. V Finžgarjevem romanu je v obilici pustolovskih, ljubezenskih in eksotično spletkarskih motivov opazen marsikateri obrazec Scottovega romanopisja, vendar je takšno gradivo povzeto in pre-drugačeno v smeri, ki je bila bistvena za Sienkiewiczeve historične romane. Sienkiewicz je v nasprotju z nemško historično postromantiko, kot sta jo najči-steje reulizirula Storm in Meyer, ohranil veliko epsko zasnovo Scottovih del, vendar ne več za prikazovanje družbenozgodovinskih prelomov, dojetih skoz slikovitost romantične estetsko-etične domišljije, pa tudi ne z razsvetljensko težnjo, prikazati skoz zgodovino razumnost posameznikovega vključevanja v nov, naprednejši zgodovinski red, kar je opazna ideja mnogih Scottovih romanov. K taki zasnovi historičnega romana se je Sienkiewicz -vrnil šele z romanom Quo vadiš?, medtem ko je v svoji »poljski« trilogiji velike epske podobe zgodovine gradil kot statičen prikaz zmeraj iste človeške subjektivitete 21 K vprašanju Sienkiewiczevega vpliva na Finžgarja glej poleg Koblarjevih opomb k Zbranim spisom zlasti: Л. Slodnjak, Geschichte der slowenischen Literatur (Berlin, 1958, str. 279), J. Mahnič, Zgodovina slovenskega slovstvu, V (Ljubljana, 1964, str. 239, 240), F. Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva, V (Mari bor, 1970, str. 329, 330, 333). v njenem nemočnem sporu s stvarnostjo, z lastnim nespremenljivim značajem in naključno usodo; nad takšno subjektiviteto se kot edina obvezna norma dviga zmeraj ista nacionalna ideja, ki pa je bolj trpna usoda kot razviden socialno-moralen normativ za akcijo. S tega stališča je v teli romanih bistveno prehajanje iz heterogenega duhovnega območja Scottovega romanopisja, v katerem se razsvetljenstvo spaja s predromantiko in romantiko, v enotneje zasnovani svet postromantičnega historizma z njegovimi manj idealnimi, slikovitimi in avtonomnimi junaki, katerih subjektiviteta je marsikdaj problematična, saj se ne more dvigniti nad stvarnost, ampak ostaja z njo omejena, pogosto celo oslabljena. To velja predvsem za »poljsko« trilogijo, za katero je v nasprotju s Scottom značilna močna navzočnost nacionalne ideje ali nacionalizma, postavljenega v konkreten zgodovinski čas kot glavna sila njegove stvarnosti, s tem pa omejujoč junakovo subjektivnost, kar je v skladu s post-romantično usmeritvijo. Y romanu Quo va dis? se je Sienkiewicz, morda spodbujen z ozračjem nove romantike, vrnil k romantično privzdignjeni subjekti-viteti, ki v imenu religiozne ideje premaguje stvarnost, kar pa spet ni docela istovetno s Scottovo napol razsvetljensko, napol romantično vero v razumni potek zgodovine kot organskega družbenozgodovinskega procesa, ampak podstavljeno s historizmom, ki vidi temelj vsega v subjektiviteti kot nosilki ideološkega aktivizma, v čemer se verjetno spajata v enoto romantična dediščina in tradicionalni katoliški dualizem. Zapletena problematika Sienkievviczevega historičnega romanopisja se v posebnih slovenskih okoliščinah ponavlja tudi v Finžgarjevi historični pripovedi. Roman Pod svobodnim soncem je napisan motivno in tematsko iz močnih spodbud Sienkiewiczeve »poljske« trilogije; opisi spopadov med Slovani in Obri so jasne vzporednice poljskim bojem z ukrajinskimi kozaki, s Švedi in Tatari; lik 1'inžgarjevega Iladovana je nedvomno zasnovan po Zaglobi, prav tako oris posameznih pustolovskih vojnih srečanj. Tematska podobnost je v središčni postavljenosti nacionalne ideje. Vendar pa je ta v romanu Pod svobodnim soncem postavljena v širši motivno-tematski okvir, ki ga je Sienkiewicz izdelal šele v svojem »rimskem« romanu, kjer mu ni šlo več za nacionalno idejo, ampak za idejo krščanstva, postavljenega v nasprotje z dekadent-nim »gnilim« poganstvom kot pomlajajoča univerzalna sila, ki edina lahko vodi junake k idealni subjektiviteti. To shemo je Finžgar prenesel v svoj roman ne samo z mnogimi motivnimi podobnostmi — Teodora ima vlogo Nerona, Irena je podobna Ligiji, Iztok Viniciju, Azbad Tigelinu, prizori v amfiteatru so zasnovani po Sienkiewiczevi zamisli, trgovec Epafrodit je dobil ime po stranski osebi Quo vadisa, poteze estetskega liedonizma pa po Petroniju — ampak predvsem z nanosom osrednje Sienkiewiczeve teme socialno-moralnega zdravja in dekadence na nacionalno idejo: pri Finžgarju takšno zdravje ni istovetno s krščanstvom, ampak z mladini, biološko svežim in odpornim slo-vanstvom, medtem ko je dekadentnost istovetna s krščanskim Bizancem. To pomeni, da je Finžgar vrnitev k idealno zamišljeni romantični subjektiviteti, zgodovinski domišljiji in etični normi realiziral v okviru nacionalne ideologije; od tod jc mogoče sklepati, da je postromantični historizem približal sodobni novi romantiki v posebnih slovenskih okoliščinah. Ta prenos je v njegovem romanu zvezan z uporabo pisateljske tehnike, ki je v primerjavi s Sien-kiewiczevo epsko širino precej preprostejša, kar ponavlja podobne poteze Jurčičevega pripovedovanja v primerjavi s Scottovim. Vendar je takšna zoži- tev, ki se zdi konstanta slovenske historične pripovedi, povezana tudi z dejstvom, da je hotel Finžgar s svojim romanom ustvariti predvsem popularno, tudi mladini namenjeno nacionalno berilo z lahko dostopnim aktualnim naukom, kar seveda omejuje pomen tega teksta za razmah historičnega romana kot čiste literarne zvrsti. Y razvoju tega romanopisja po letu 1910 ni prišlo do bistveno novih premikov, razen v območju motivov, tem in stila, medtem ko so temeljni obrazci za sestavo historičnega romana ostajali zvesti znanim modelom. Osrednja dela tega časa — Pregljevi Tolminci, Plebanus Joannes, Bogovec Jernej ali pa Bevkova Znamenja na nebu, Človek proti človeku — povzemajo vase značilnosti prejšnjih tipov historičnega romanopisja, pri čemer izhajajo deloma še iz Scottove tradicije, deloma nadaljujejo veliko Sienkiewiczevo epiko o nacionalno in socialno pomembnih zgodovinskih dogajanjih, deloma pa se naslanjajo na postromantični tip subjektivno »ponotranjenega«, intimnega in v tem smislu komornega historičnega romana. Ta usmeritev je bistvena zlasti za Pregljeve duhovniške romane, postavljene v čas humanizma, reformacije in protireformacije. V njihovi motiviki in temah se torej nadaljuje Tavčarjeva tradicija, vendar še z večjo omejitvijo na prikazovanje problematičnega post-romantičnega subjekta. S tega stališča je zanimiva podobnost teh Pregljevih besedil z Meyerjevimi historičnimi novelami, kjer gre za izrazite prikaze notranje razdvojenih junakov reformacijske dobe, postavljenih v mučne, psihično in fizično nevarne situacije, s čimer se praviloma razkriva ujetost njihove subjektivnosti v mrežo prirojenega temperamenta, zgodovinskega naključja in lastne nemoči pred stvarnostjo, pa tudi v višjo versko idejo. Na tej ravni se Pregljeva historična pripoved kaže predvsem kot nadaljevanje postromantične tradicije, čeprav s stilnimi posebnostmi, ki se zdijo odmev t. i. ekspresionizma, prav toliko pa zavestnega posnemanja literarno-likovnega baroka. S takšnimi posebnostmi so Pregljevi historični romani v verjetni zvezi tudi s srednjeevropsko katoliško literaturo po letu 1900, ki je nadaljevala postromantično smer, približano vzporednemu toku popularne »Heimatdichtung«, obenem pa predelane v smislu katoliškega ideologizma in sočasnega odkritja, pa tudi ponovnega ovrednotenja likovnega in literarnega baroka. Te vrste je bil Pregljev stik s popularnimi deli E. von Handel-Mazzettijeve. Vendar je bilo izhodišče njegovega historizma pretežno zavezano postromantični pripovedni prozi iz druge polovice 19. stoletja, na Slovenskem Tavčarjevi, iz evropskih zgledov Stormovi in Meyerjevi. Zgled za Pregljeve duhovniško-subjektivistične romane je bil lahko že Meyerjev Jiirg Jenatsch, podobno kot je bila Tavčarjevi historični noveli Vita vitae meae že Meyerjeva novela Das Amulett. Kot pomembna novost se v Pregljeve, pa tudi v nekoliko poznejše Bevkove zgodovinske pripovedi vključujejo nekatere pridobitve naturalističnega romana, na primer v sestavi kolektivnega zgodovinskega romana, kot ga je izoblikoval Pregelj s Tolminci. Posebej v drugi polovici romana se opisi vznemirjene, valujoče in aktivne množice naslanjajo na prve evropske primere takšnega množičnega dogajanja v Zolajevein Germinalu ali v romanu La débâcle. S tem seveda ni rečeno, da so Pregljevi romani tega tipa naturalistični. Duhovnozgodovinsku in s tem literarno-estetska podstava teli besedil je podaljšana postromantika v posebni katoliško-barokizirani različici, ki se hkrati v svoji zunanji formi, s svojim jezikovnim slogom, približuje t. i. ekspresionizmu. To velja v omejenem pomenu tudi za Bevkove historične romanc, v katerih je v ospredje postavljena nacionalna, socialna in moralna tematika, ki bi jo lahko imeli za »ekspresionistično« v zelo pavšalnem pomenu te oznake, vendar z natančnejšo opredelitvijo, da sega s svojimi motivi, temami in formami v prejšnje faze historičnega romanopisja, tako v slikovitost Scottovih zgodovinskih prigod kot v nacionalno in ideološko tehtnost Sienkiewiczevega zgleda, nazadnje pa tudi v subjektivnost postromantične historične pripovedi. Po letu 1900 slovenski historični roman s svojimi reprezentativnimi deli — mednje spadajo poleg Finžgarjevega teksta predvsem Tavčarjeva Visoška kronika in Pregljeva historična dela — še zmeraj predstavlja eno osrednjih zvrsti slovenskega romanopisja, kar je v navideznem nasprotju z dejstvom, da v evropski literaturi takšnega razvojnega pomena praviloma ni več imel. S Pregljem tudi na Slovenskem ugasne pomembnejša vloga tradicionalnega historičnega romanopisja, kar se zgodi sočasno z nastankom sodobnega »zgodovinskega« romana, ki ga iz naturalističnih zgledov oblikuje predvsem Pre-žiliov Voranc; s tem se ukinja historičnost kot poseben model literarne pripovedi, zgodovina se tako zelo približa družbenozgodovinski sedanjosti, da ne more več konstituirati posebnega historičnega pripovedništva, ampak ostaja samo posebna varianta realistično-naturalističnega romana v duhu socialnega ali socialističnega realizma. SUMMARY The origin and the development of Slovene novel in the years 1860—1900 is connected with the principles, patterns and texts of the older and the contemporary European novels. The heterogeneity of the first Slovene terms for 'a novel' (a genre which in mid-19th c. slowly began to enter Slovene literary output) is analogous to a similar European process of the preceding centuries. The first rudiments of an original Slovene novel can be seen in Cigler's Sreča o nesreči (1836), which grew out of the traditions of the late Ancient and early Christian prose. Similar rudiments are detectable in shorter narrative texts written before 1860 by Y. Mandelc, Y. Zarnik. J. Mencinger, and after 1860 by ]. Jurčič. The types of novels that the first Slovene novelists had as their objectives are ascertainable through an analysis of the theoretical concepts these authors took up (mostly from Kleinpaul and Gottschall): the types belong to the older periods of the European Enlightenment, Sentimentalisin. pre-Romanticism and Romanticism, and only rarely to the post-Romanticism and Realism of the 19th c. The texts of these authors, however, are not a realization of any of these types in its "pure" form, they are a fusion of several types into a syncretic whole (e. g., Jurcic's Deseti brat (1866), which became the model for Jurcic's later novels as well as Tavcar's and Kersnik's early works). Jurcic's prose was influenced by W. Scott; but certain components (especially the historical setting and pre-Ro-mantic horror and gloom) were reduced, while elements of the sentimental novel and the pre-Romantic drama (Schiller) were introduced. — Tavčar and Kersnik modified the pattern of Jurcic's pre-bourgeois novels, bringing it closer to the more recent patterns of the European bourgeois novel (the drawing-room novel and the society novel); here, special attention must be payed to Kersnik's adoption of some components of Turgenev's novels and to the reasons why Kersnik could not accomplish the realistic novel proper. Stritar's and Mencinger's novels turn out to be a special variety of the Slovene bourgeois novel towards the end of the 19th c.; they are the realization of the "pure" types of the sentimental novel, the philosophical novel and the comic "travelog" novels, but in a specific Slovene form, as witness the departures from their models written by Dumas, Rousseau, Goethe, Goldsmith. Bellamy, Dickens, or Sterne. — The most consistent, unified and continuaied form of the Slovene novel at that time was the historical novel. Its development shows three phases: (i) Jurcic's historical narratives and Tavcar's early works as a specific transformation of Scott's historical novel (i. е., a romantic historical novel with pronounced elements of the Englihtenment and pre-Romanticism); (ii) the historical narratives of Tavčars mature period, parallel to the post-Romantic subjectivizing of historical narrative by T. Storm and C. F. Meyer; (iii) some works written around 1900, stimulated by Sienkiewicz's historical novels but using his patterns in a specific manner, forming a basis for Finžgar's novel Pod svobodnim soncem. UDK 886.3.09-1:929 Taufer Y. Marko Juvan Ljubljana KNJIŽEVNE ODNOSNICE V POEZIJI VENA TAUFER JA Književna odnosnica je znamenje, ki v literarnem besedilu zastopa drugo znamenje, pripadajoče literarnemu kontekstu tega besedila, in šele po tem drugem znamenju lahko tudi predmet. Njeni tipi: metaliterarni govor, stilizacija, citati struktur, empirični citati, aluzije in izposoje. V Täuferjevi poeziji je najti vse te tipe; njih vloga je spreminjati funkcijo (polemičnost, aktualizacija, eksperiment) in estetski model besedil, v katera so vpete. The literary reference is a sign representing in a literary work (an)other sign(s) which belong(s) to the literary context of the work; it refers only indirectly to the "designated" object. The six types of literary reference (explicit commentary, styli-zation, quote of structure, empirical quote, allusion, and borrowing) are all present in the poetry of Veno Taufer. Their aim is to modify the function and the aesthetic model of the texts into which they are set. 0 Književne odnosnice (literarne reference) različnih vrst je besedna umetnost dvajsetega stoletja podedovala iz tradicije — izčrpna je bila npr. raba citatov in literarnih aluzij v romantiki (Staiger 1945; Gorski 1964). Vendar pa je na rastočo pozornost literarne teorije do tega izrazila gotovo vplivala spremenjena vloga in pomen, ki ju je dobilo v sodobni umetnosti. Tako v njeni teoriji (esejih, programih, manifestih) kot v praksi (modernistično iskanje arhetipskih vzorcev v antični mitologiji, dramatiki in epiki, avantgardistična poetika montaže in kolaža, postmodernistični postopki palimpsestnosti) se je izčiščevalo spoznanje, da je gradivo književnosti književnost sama (Weisgerber 1980: 13; Cieslikowska 1978: 71). Sodobna kultura ima poteze aleksan-drinizma (Weisgerber, n. m.); poleg obilja ostalih informacij je zasičena tudi z vso raznovrstnostjo izročila — sodobnemu avtorju je bolj kot kdaj mogoča igra s »formalnimi kvalitetami« izročila (Danek 1972: 113). Takšna književna kultura je proizvedla tudi vodilna teoretična načela »zgodovinske zavesti« (Eliot — gl. Weisgerber, n. m.) ter estetskega in družbenega prevrednotenja sveta (avantgarde — gl. Flaker 1982: 21, 28). V tem kontekstu so književne odnosnice lahko dobile vlogo in moč »vodilnega načela« (Weisgerber 1980: 12) v kompoziciji besedil — bodisi da gre za »branje novih tekstov na ozadju obstoječih oziroma tradicionalnih«, »citatnost« in »policitatnost« (Flaker 1982: 27, 28, 39), za »montažo« (Klotz 1977) ali za »imitiranje« preteklih vsebin, oblik, stilnih potez in funkcij (Kos 1982: 638) oziroma »palimpsestnost« (Vrečko 1983). Književne odnosnice so pomembna prvina književnih del Eliota, Pounda, Enzcnsbergerja, Mandelštama, Joycea, Faulknerja, Bulgakova, Dur-rela, Kuncewiczowe, Styrona. Plenzdorfa, Borgesa, Eca in gradivo številnih avantgardističnih kolažev.1 Književne odnosnice so le posebna vrsta navajanja že izdelanih artefaktov ali konvencij in stilov, saj z izginjanjem mej med umetnostmi raste možnost prizivanja ozadij, ki ne pripadajo zgolj literarnemu, ampak širšemu umetnost- 1 Te avtorje navajajo Weisgerber (1980), Flaker (1982) in Cieslikowska (1978), Bornes in U. Eco pa sto moj aktuulistični dodatek. nemu in kulturnemu kontekstu (npr. aluzije na znana likovna dela, na mitološke motive); po drugi strani lahko analogne pojave opazimo v slikarstvu (npr. Duchampov desemantizirajoči citat Mone Lise — Flaker 1982: 28), glasbi (stilizacija pri Stravinskem) in filmu (Godard) — (Weisgerber 1980: 12). 0.1 Tudi v slovenski književnosti bi lahko — seveda po pozornejšem raz-boru — sledili uporabi različnih tipov književnih odnosnic vsaj od pisani-čarjev naprej (uporaba mitoloških aluzij), prek Prešerna (obsežen repertoar toposov, aluzij, metaliterarni govor) do Murna (stilizacija ljudske lirske pesmi), Kosovela (montaža tujih sestavin v Konsih) in sodobne literature (npr. Svetla-na Makarovič, Jože Snoj, Branko Gradišnik, Uroš Kalčič, Emil Filipčič, Andrej Blatnik). Poezija Vena Tauferja pa je pri nas verjetno prva (če odštejemo zamolčevanega Kosovela) književne odnosnice uporabila kot organizacijski postopek in jih poleg tega razvila v vsej tipski, funkcijski in izvornostni raznolikosti. 1 Definicija književne odnosnice. 1.1 Književna odnosnica je poseben način označevanja v literarnem delu, kjer znainenje(a) namesto zunajliterarnega predmeta zastopa(jo) drugo znamenje^), ki pripada(jo) literarnemu kontekstu tega besedila, in šele prek njega (njih) morebitno tudi predmet. Semiološki trikotnik (Ogden-Richards 1923: 11) je torej parafraziran takole: pojem pojem znamenje predmet znamenje znamenje Zunajliterarni predmet pripada izkustveni dejanskosti (npr. reči, dogodki, doživljaji, ki še niso govorno oziroma diskurzivno formulirani) ali drugim, neliterarnim diskurzivnim nizom (npr. filozofiji, publicistiki, likovni umetnosti, filmu). Literarni kontekst besedila pa sestavljajo že napisana slovstvena dela ter poetološke, stilne in druge konvencije, ki so ponovljivi in predvidljivi vzorci tvorjenja že realiziranih ali potencialnih besedil oziroma sklopov njihovih prvin. Ta kontekst je diahrono (posamezne faze v književni evoluciji) in sinhrono (posamezni sloji književne kulture: npr. ljudsko — umetno, elitno — trivialno) razčlenjen (prim. Slawinski 1974: 19—75). V navajajoče literarno besedilo2 se na njegove različne zgradbcne ravnine in v različnem obsegu vpisujejo prvine, ki pripadajo njemu in obenem njegovemu literarnemu kontekstu, ki ga zastopajo. Gre torej za uvajanje govorov, izjav, besednega in nadjezikovnega gradiva iz fazne in/ali sloj ne členitve literarnega konteksta v novo sobesedilo, za »vtiskovanje« drugačnih modelov, svetov v navajajoči model sveta (Weisgerber 1980: 12), za »inkrustracijo.teksta s tekstom« (Cieslikowska 1978: 76). Prek književne odnosnice stopajo prvine skupaj z njim pripadajočo vsebino asociacij iz izhodiščnega, izvornega konteksta v novi kontekst, v katerem ostajajo delno samostojne (ohranjajo zgradbo in po- 2 To je skupno poimenovanje za različne terminološke rešitve, npr. izposojajoče -matrično besedilo pri Ciešlikovski (1978), citirana in realizirana poetika pri D. Danck (1972), aludirajoče — aludirano besedilo pri C. Perri (1978), stilizirajoče besedilo stilizirani vzorec v Slowniku (1976). men, kakršna so imele v priklicanem ozadju). Prav s tem prenosom pa stopajo v okolje novih in drugačnih znamenj, torej v novo strukturo, ki jim njihovo izvorno funkcijo spremeni (Cieslikowska 1978: 72; Flaker 1982: 28, 41, 43; Klotz 1977: 540). Povedano v matematičnem slovarju: književna odnosnica je hkrati delna množica elementov navajajočega besedila in delna množica njegovega literarnega konteksta. Vendar pa na tej stopnji definicija še ne razločuje književnih odnosnic od drugih tipov medbesedilnih (vpliv, plagiat) in kontekstualnih zvez (»fenotipska« realizacija določenih »genotipskih« struktur — oblikovnih, stilnih konvencij). 1.2 Dopolnilni razločevalni pogoj bo razjasnila analiza poenostavljenega modela književne odnosnice — t. i. »izrazov v narekovajih« (Mayenowa 1967). Naj za — bolj za lase privlečen — zgled služi naslednja poved: Tauferjeva poezija je pa res pravi »špon«. Izraz v narekovajih združuje dve propoziciji: (a) predmetni pomen — tisti, ki ga ima izraz v svojem izvornem okolju (Tauferjeva poezija je pa res močna, sugestivna ipd.) in (b) metajezikovni pomen — pripadnost določenemu podkodu (v tem primeru slengu), do katerega ima subjekt navajajočega govora distanco in je njegovemu načinu izražanja tuj (Mayenowa 1967: 1320—1). Nujen pogoj za književno odnosnico je njena zaznamovanost (narekovaji ali njim ustrezno izrazno nadomestilo) in kazalnost (na izvorni kod ali besedilo). Književne odnosnice niso samostojna besedilna izrazila (v smislu tropov in figur), ampak metaliterarna, ker delujejo le v povezavah umetnostnega besedila z njegovim kontekstom. Gornji poenostavljeni model je namreč mogoče na književno odnosnico aplicirati takole: (a) njena predmetna informacija je njena delno samostojna pomenska zgradba, kakršno ima v izvornem okolju, in vpis njenih prvin na eno ali več strukturnih ravnin navajajočega besedila (npr. vpis citata metrične sheme na verznooblikovalno raven, aluzije na literarni lik na nadjezikovno, kompozicijsko); (b) njena metaliterarna informacija zaznamuje tujost teh prvin reference v navajajočem besedilu in kaže na njihovo poreklo v literarnem kontekstu (bodisi v konkretnem besedilu bodisi v konvenciji, poetiki, stilu). Uporaba književne odnosnice v komunikaciji potemtakem predpostavlja: (a) da imata adresant in adresat skupen jezikovni, književni in kulturni kod, (b) da so privzete prvine del navajajočega besedila in imajo v njem relativno samostojen pomen, (c) da imajo te prvine (ali njihov del) vrednost indeksa oziroma kazalke, ki odmeva temu besedilu zunanji literarni kontekst, (č) da je kazalko mogoče prepoznati, identificirati ozadje in ga tudi poznati, (d) da dialoški odnosi med navajajočim in navedenim omogočajo spoznanje o vlogi književne odnosnice. — To so obenem tudi implicitna navodila oziroma apel bralcu, naj s svojim branjem te postavke realizira, če hoče pravilno dojeti književno odnosnico." Bistveno zanjo je torej zavestno uporabljanje delov tujih književnih del, motivov, tem, podob, stilemov oziroma prvin poetik, stilov, konvencij; to zavestnost adresant naslovniku tudi zaznamuje. Od vplivov, od preprostega uresničevanja navodil in norm neke oblike, stila ali poetike, vrste, razločuje književno odnosnico ravno vpis »narekovajev«, kazalna vrednost tujih prvin, ki je obenem tudi znamenje distance. Književna odnosni- 3 Perri (1978: 300) ta model praginatike v nekoliko drugačni podobi opisuje pri aluziji. ca je torej izrazilo, ki deluje na relacijah, ki so sicer rezervirane za literarno-zgodovinsko dinamiko vplivov, smeri, tokov, zvrsti, konvencij, kanonov itd. Iz vsega tega sledi, da ima literarno besedilo poleg znanih šestih funkcij še sedmo — metaliterarno.4 Njena vsebina oziroma informacija je usmerjenost na razmerje literarnega besedila do drugih književnih del, kodov, poetik in do njegovega položaja v literarni kulturi in izročilu (prim. Danek 1972: 78; Cieslikowska 1978: 73—4; Flaker 1982: 27, 42). Najmanjša vrednost metalite-rarne funkcije (informacije) je zgolj kazalna (kaže na izvor prizvanih prvin), navadno pa je dopolnjena z idejnoestetskimi konotacijami o stilni, zvrstni, sociološki, duhovnozgodovinski markiranosti besedila ali njegovih strukturnih ravnin, sklopov prvin itd. Metaliterarna informacija se izrazi v dialoških odnosih literarnih znamenj, v njihovi »dvoplanskosti«, »dvoglasnosti«5, se pravi v soočanju oziroma interferiranju različnih idejnoocenjujočih položajev, ki jih zastopajo. Dialoga oziroma polifoničnosti ni mogoče omejiti samo na romaneskno prozo, saj segajo pojavi metaliterarne funkcije tudi v liriko (Lam 1978: 55). Bogastvo metaliterarne informacije pri uporabi književnih od-nosnic je odvisno od različnih dejavnikov, najbolj pa od njenega tipa in vloge v navajajočem besedilu (gl. 6). 1.3 Vloga književnih odnosnic v navajajočem besedilu je odvisna od vrste dialoških odnosov med privzetim in navajajočim znakovnim gradivom. Ti so lahko polemični ali ncpolemični.6 V nepolemičnem interferiranju so možne npr. sledeče vloge: interpretacija starega v novem in novega v starem, književna odnosnica kot skupna »javna lastnina«, ki književnemu občinstvu olajšuje recepcijo novega (Weisgerber 1980: 13), univerzalizacija novega, iskanje pred-hodništva. modernizacija starega v novi izpeljavi, nadomeščanje avtorju neustreznega repertoarja norm in konvencij (Glowinski 1971) ipd. V polemičnih dialoških odnosih pa lahko knj. odnosnice delujejo kot: »desemantizacija« ali »resemantizacija« ozadja, iz katerega izvira referenca (Flaker 1982: 43), »uza-veščanje strukture«, razkrivanje poetološke konvencije ozadja (Danek 1972: 83), polemiziranje z umetniškimi in ideološkimi stališči, ki jih takšne konvencije zastopajo, parodiranje estetskih načel ozadja, humorna igra z njimi ipd. 2 Tipologija književnih odnosnic. — Posamezne vrste kuj. odnosnic so bile deležne že precej pozornosti, vendar zaradi posamične obravnave brez enotnega nadrednega pojma ni šlo brez različnih poimenovanj istih pojavov, torej brez različnih definicij dobesednih oziroma empiričnih citatov, citatov struktur, stilizacij, aluzij, parodij, parafraz itd.7 Manjkal je torej enoten teoretski okvir, v katerem bi se dalo kolikor toliko izogniti prekrivanju in zamenjavam pojmov. Ker gre za izrazilo, ki metaliterarno »parazitira« na drugih izrazilih z različnih ravnin književnega dela, se določeni »dialektični« 4 Izraz se zdi primernejši kot metatekstualna (prim. Flaker 1982: 27, 42) ali meta-poetska, ker ni asociativno omejen zgolj na jezikovno plast niti zgolj na področje pesništva. 5 Oba termina sta prevzeta iz Bahtinove teorije jezika in romaneskne proze, ki je vplivala tudi na poljske literarne teoretike. Razvoju pojmovanja znamenja kot ideolo-gema, vpletenega v dialogiko diskurzov, luhko sledimo v Bahtinu 1967, 1980 in 1982. " Metaliterarne funkcije zato ni mogoče istovetiti s polemično (prim. Danek 1972). ' Prim. Staiger 1945 o citatih, Gorski 1964 o aluziji, Glowinski 1971 o stilizaciji in modernizaciji, Danek 1972 o empiričnih in kvazicitatih. Klotz 1977 o citatu in montaži, Perri 1978 o aluziji, Cieslikowska 1978 o literarnih implikacijah, Mayenowa 1979 o stilizaciji, Weisgerber 1980 o dobesednih in razširjenih citatih, Flaker 1982 o citatih, kvazicitatih in montaži. prožnosti definiranja ni mogoče izogniti — prvine, ki npr. na eni ravnini delujejo kot empirični citat, delujejo na drugi kot kazalka aluzije. Poleg tega je potrebno ločevati gradivo od postopka — npr. citat (= gradivo) je lahko pretvorjen s postopki parafraze, izpustov, interpolacij, variacij, da doseže parodičen učinek (= vloga gradiva in postopka). 2.1 Osnovno merilo delitve lahko opremo na teorijo citatov D. Danek. Loči empirične citate od citatov struktur — prvi zajemajo iz že obstoječih besedil, prefaktov (so torej citati na ravni »parole«), drugi pa iz poetik, stilov, umetnostnih sistemov, ki so prav tako del literarnega konteksta (citati na ravni »langue«) — (Danek 1972: 75). Podobna tej delitvi je Weisgerber jeva: dobesedni citati in citati obrazcev, zapletov, karakterjev ali razširjeni citati (1980: 12). Obe delitvi posredno sprejema tudi Flaker (1982: 18 op., 43). 2.2 Naslednje razločevalno merilo je, ali je ozadje, na katerega se književne odnosnice nanašajo, v navajajočem besedilu eksplicirano ali implicirano — se pravi, ali je izraženo v jeziku ozadja ali ne. Na podlagi teh dveh meril lahko izrišemo strukturalno drevo in ga dopolnimo še s posebnimi razločevalnimi merili (sistemskost — nesistemskost, pre-tvorjenost — nepretvorjenost. obveznost naslovnikovega poznavanja ozadja — fakultativnost tega poznavanja). Zaporedno branje posameznih vozlov daje osnovne točke definicije tipa književne odnosnice, ki se nahaja na koncu; ta skelet pa je vsakič potrebno še dopolniti in pojasniti (glej sliko). literarne reference 2.3 Osnovni tipi književnih odnosnic so inetaliterarni govor, citati struktur, stilizacija, empirični citati, aluzija, izposoja. 2.3.1 Metaliterarni gooor je književna odnosnica, ki meri na kod književnega dela in ga izraža eksplicitno — opisan je namreč v metajeziku, ki neposredno tematizira njegove norme, zakonitosti, pravila, postopke, vloge itd. Gre torej za »govor o literaturi v literaturi« (Danek 1972: 111—2), za književno rabo jezika koda — metajezika, ki je sicer orodje književne kritike in vede. Iz izhodiščne definicije (gl. 1.1 in 1.2) seveda sledi, da je metaliterarni govor književna odnosnica le takrat, ko se njegov subjekt z distanco opredeljuje do tujega književnega koda, ki ga opisuje. »Explicit commentary«, kot npr. metaliterarni govor imenuje W. Boothe, ni iznajdba dvajsetega stoletja, kot se navadno misli, ampak je v romaneskni prozi navzoč že od vsega začetka — Apulej, Cervantes, pikareskni roman, Fielding idr. Y njem si je subjekt literarnega dela privoščil ekskurze na račun obstoječih figur kompozicije, si-tuacijskih konvencij ipd. (Danek 1972: 116—158). 2.3.2 Citati struktur so tiste književne odnosnice, ki nesistemsko (tj. zgolj na posameznih strukturnih ravninah književnega dela) in implicitno odmevajo določene zgradbene ravnine koda (tj. pravila, navodila, konvencije koda se v teh knj. odnosnicah uresničujejo v jezikovnem in nadjezikovnem gradivu navajajočega besedila, ne pa v jeziku samega ozadja — metajeziku). Določena zgradbena ravnina navajajočega besedila citira strukturo, ki pripada drugemu kodu, drugačni poetiki, vrsti, obliki, stilu, tako, da so prvine na tej ravnini organizirane po načelib. ki so tuja kodu navajajočega besedila (Slow-nik 1976: Cytat). Takšni so citati tuje metrike, tujih besednih, skladenjskih in besedilnili tropov in figur, tipičnih kompozicijskih shem, značilnih za določeno vrsto ali obliko itd. Znan je zgled citata dogajalne sheme zgodnje elizabe-tinske drame v Hamletu (Slownik, n. m.). 2.3.3 Stilizacija je književna odnosnica, ki sistemsko (tj. na več strukturnih ravninah književnega dela in v njihovih medsebojnih zvezah) in implicitno prikazuje kod v ozadju (tj. sistem konvencij in navodil citiranega stila oziroma poetike je impliciran v uresničitvi gradiva navajajočega besedila). V navajajoče besedilo, ki realizira določen stil. niso uvedene zgolj posamezne tuje strukture, ampak sestav nekaterih bistvenih lastnosti drugega stila, ki je tuj adresantu navajajočega besedila — to je »stilizacijski vzorec« (Slownik 1976: Stylizacja). Stilizacija temelji na »presaditvi tujih lastnosti in norm v umetniško delo«, tako da je stilizirani govor zgrajen na notranji opoziciji prvin različne stilistične vrednosti — en sklop teh prvin priziva vzorec stila iz ozadja, drugi pa zaznamuje distanco subjekta navajajočega govora do njega (n. d.). Distança je nujen pogoj stilizacije — v novem sobesedilu se izkaže konvencio-nalnost portretiranega stila, njegove znakovne zgradbe (Danek 1972: 83) — od sistema jezikovnih tropov in figur, tipičnih motivov do situacijske topike, ponovljivih kompozicijskih vzorcev in idejnoestetskih vrednosti. Gre torej za prikaz tujega govora kot drugačnega modela sveta, drugačnega gledišča, zato je stilizacija izrazit primer »notranjega dialogiziranja« (Bahtin 1982: 130—1). Je »ikonično znamenje« tuje znakovne strukture (Mayenowu 1979: 359). Stilizacija je lahko portret stilnih vzorcev bodisi iz fazne bodisi slojne razčlenitve književnega konteksta (historičnih stilov, stilov posameznih šol. obdobij, tokov, zvrsti in vrst, avtorjev; regionalnih stilov, ljudskega slovstva, trivialne in mladinske literature itd.). Distança subjekta navajajočega dela izvira iz dejstva, da navedeni znakovni sestav ni del repertoarja tiste faze ali sloja literarne kulture, ki ji ta subjekt pripada (prim. Glowinski 1971: 155—6). Zato je meja med stilizacijo in sledenjem nekemu slogu, konvenciji, standardu zelo gibljiva — npr. velik del slovenskega pesništva po Prešernu zgolj sledi slogu folkloristične poetike, ki predstavlja njen standard, izrazni repertoar in ideološko ter estetsko obzorje, do katerega pisci povprečne sorte nimajo prave razdalje. Takšna distança pa se že kaže pri Jenku, še bolj izrazit stilizator je Murn, v sodobni poeziji S. Makarovič — vsi portretiranje ljudskega sloga podrejajo povsem drugačni perspektivi. Kot pri drugih književnih odnosnicah distança ni nujno polemična (kot menita npr. Danek 1972 in Mayenowa 1979: 357); piscc se lahko na stilizirani vzorec sklicuje kot na »avtoriteto«, »signal preteklosti« ipd. (Glowinski 1971: 158). Polemičnost je najbolj izpostavljena v parodiji, to je takem postopku na gradivu stilizacijskega vzorca, ki sklop distančnih prvin zapolnjuje s pomeni, negirajočimi sklop vzorčnih prvin tako, da pri bralcu dosežejo komični estetski učinek. Opisani pojem stilizacije, ki temelji na semiološkem pojmovanju stila,8 je potrebno razmejiti od dveh pri nas običajnih rab: (a) s. kot »preoblikovanje naravne oblike po veljavnem stilnem idealu« (Leksikon Literatura 1977: 234) in (b) s. kot »jezikovno-slogovno prilagajanje besedila posebnemu /.../ estetskemu učinku«, npr. arhaizacija kot prilagoditev besedila snovi (Kmecl 1976: 105). Pomen (a) je širši od našega, saj bi bila stilizacija po njem sleherno umetnostno oblikovanje, pomen (b) pa je ožji — meri zgolj na barvanje besedila s prvinami, ki so zaznamovane s poreklom v določeni jezikovni zvrsti ali fazi v zgodovinskem razvoju jezikovnega sestava, ne pa določenim žanrom, oblikam, stilom. 2.3.4 Empirični citati (pretvorjeni in nepretvorjeni) so tiste književne odnosnice, ki v navajajoče besedilo vnašajo odlomek konkretnega literarnega besedila v eksplicitni obliki (tj. v istem ali — če gre za prevod — analognem jeziku). Pri tem se citat, ki je obenem uresničitev drugačnega, tujega koda v okolju navajajočega besedila (Danek 1972: 76), lahko svojemu novemu so-besedilu različno prilagaja (Staiger 1945: 2, 4 govori o »prevajanju« v novo slogovno okolje). Za funkcionalno podrejenost drugi sporočilni pragmatiki je pomembna že njegova umestitev — v motih je empirični citat priklicani kontekst za citirajoče besedilo, v naslovih tudi sooblikuje njegovo poetiko, uvaja v literarno delo, je »govor v delu o delu« in »govor o delu za bralca« (Cieslikowska 1978: 77, 85). Prilagajanje citirajočemu namenu povzroča pretvorbe citata z izpusti, interpolacijami, variacijami in parafrazami. Citat ostaja empiričen vse dotlej, dokler naslovnik lahko prepozna njegov izvor in rekonstruira izhodiščno, nepretvorjeno obliko. Drug pomemben dejavnik prepoznavnosti je obseg citata (c. fonemov, besed in besednih zvez, povedi, izsekov besedila). S stališča naslovnika jc lahko empirični citat v nekaterih primerih zamenljiv s stilizacijo — če mu ni znan avtor konkretnega besedila. Od tod izhaja npr. tudi igra s fiktivnimi avtorji v borgesovski pripovedni prozi. 2.3.5 (Literarna) aluzija je književna odnosnica, ki meri na konkretno besedilo v ozadju, vendar so njegove prvine v navajajočem gradivu implicirane. Aluzijo sestavlja kazalka — ta je lahko del jezikovnega izraza ozadja —, ki odmeva aludirano besedilo, zlasti pomene z njegovih nadjezikovnili ravnin (dogajulni prostor in čas, liki, dogodki, motivi, okoliščine, siže). Kazalka je lahko enostavna (ima majhen obseg — npr. ime lika, poved, ki zajema prvine iz predstavljene resničnosti aludiranega besedila) ali sestavljena (ima večji obseg, privzema laliko npr. že sižejsko zgradbo), odkrita (natančno in določno zaznamuje izvor ali tudi pomensko mesto v njem) ali prikrita. Kazalka, ki je 8 Mayenowa (1979: 353) zapiše, da lahko pojem stila »apliciramo tudi na tiste plasti literarnih znamenj, ki nimajo jezikovnega značaja«. Takšno pojmovanje razvija že Bahtin, npr. v Besedi v romanu (1983), kjer govori o besedi kot o družbenem pojavu (43), o njeni notranji dialoškosti (60) in o jeziku kot družbenoideološki konkretnosti (71). Stil obsega torej poleg t. i. jezikovnega sloga še tipične, ponovljive in predvidljive zgradbene prvine v plasteh predstavljenega prostora in časa, dogajalnosti, literarnih likov in njihove karakterizacije, vrednostne sestave itd. del aludirajočega besedila, implicira določene pomenske sklope aludiranega besedila; pri tem je bistveno, da njen pomen v aludirajočem besedilu ni jasen, če ga ne dopolnimo s posebnim aspektom pomenov iz ozadja. Teh kazalka ne izrazi eksplicitno, ampak jih implicitno specificira (Perri 1978: 295). Nujna je torej naslovnikova interpretacija aluzivnega pomena kazalke — šele s tem navajajoče književno delo »uporablja vsebino drugega literarnega dela za izražanje lastne vsebine« (Gorski 1964: 8). Kako deluje aluzija, naj pokaže tale sposojeni zgled (prim. Perri 1978: 291): »Že nekaj časa se obnaša kot kakšen Othello.« Kazalka — Othello — je enostavna (ime literarnega lika) in odkrita (naslovniku jasno namigne, za katero igro gre). V kazalki je torej impliciran lik iz Shakespearjeve igre. Od vseh njegovih lastnosti in dramaturških funkcij v aludiranem besedilu (npr. bogastvo, temnopoltost) kazalka specificira natančno določen aspekt pomenov, ki pa ga sama po sebi ne eksplicira (pomen »bolestna, neutemeljena ljubosumnost«). 2.3.6 Izposoja se v vsem ujema z aluzijo, le da je v njej kazalka navezave pomensko zadostna, tako da bralcu ni nujno potrebno poznati ozadja, na katerega meri; ni mu potrebno dopolnjevati njenega pomena s pomeni iz ozadja, ker so v izposojah bodisi že interpretirani, opisani v navajajočem jeziku (Perri 1978: 297) bodisi takšna interpretacija sploh ni potrebna, saj besedilo izposojene prvine iz nadjezikovnih ravnin ozadja vklaplja tako. da pomensko zadostno spregovarjajo v novem sobesedilu. Poznavanje ozadja je torej fakultativno in bralcu nudi samo dodatno informacijo. Izposoja je uporaba nadjezikovnih prvin tujega besedila za lastna izrazna sredstva; izposoje likov, motivov, realij ipd. je težko ločiti od podobnih aluzij. Zgled izposoje literarnega lika, ki je v navajajočem besedilu opisno interpretiran, je Polonij v Eliotovem Ljubezenskem spevu J. Alfreda Prufrocka (Perri, n. m.); izposoje, v katerih njihov izvorni pomen ni opisan oziroma interpretiran (in tudi ne priklican in specificiran kot pri aluziji), so številne naslonitve na manj znane mitološke, legendarne in druge »eksotične« književne motive, like, drobce v Eliotovi in Poundovi poeziji. 3 L i t e г а г n o z g o d o v ii n s k e in sociološke razsežnosti književnih o d n o s n i c. — Književne odnosnice so izrazilo piščevega zavestnega opredeljevanja do literarnega izročila in sočasne književne kulture; zaznamujejo in konstruirajo tokove, na katere se navezuje ali z njimi polemizira, z njimi išče stalne ali že formulirane vzorce, ozadja, ki naj naslovniku omogočajo in določajo branje novega (prim. Flaker 1982: 27) itd. S književnimi odnosnicami subjekt literarnega dela zaznamuje svoj vpis f fazno in slojno členitev literarnega konteksta.9 S tem načinom označevanja se subjekt literarnega dela usmerja k »idealnemu adresatu«, tj. k tisti vlogi naslovnika, »ki se realizira v okviru književnemu delu nadrednih kontekstov« — poetike avtorja, vrste, smeri ali toka.10 S književnimi odnosnicami torej »subjekt lite- 0 Slownik (1976: Cytat) podobno ugotavlja posebej za citat, ki da je način »si-tuiranja umetniškega dela v območje tradicije«. 10 Czaplejewicz (1973: 196—205) povzema ravni komunikacije znotraj in zunaj literarnega dela po Okopien-Slawinski (najvišja notranja raven je par subjekt dela — naslovnik dela, na zunanji ravni pa oddajnik literarnega dela — sprejemnik literarnega dela oziroma idealni bralec) in po Slawinskem (subjekt literarnih dejavnosti, ki je ena od avtorjevih družbenih vlog in disponent pravil literarnega koda); po polemiziranju s temi koncepcijami prikazuje lastno hierarhijo naslovnikov. Na besedilni ravni: pred- rarnih dejavnosti« sporoča idealnemu adresatu svoj model kontekstualnih zvez lastnega besedila z izročilom (njegovimi kodi in književnimi deli) in sočasnim položajem literarnega življenja. Preteklost tako lahko res postane »osnova za opazovanje sedanjosti v novi perspektivi, sedanjost pa osvetljuje preteklost« (Weisgerber 1980: 15). Primerjava dveh poetik oziroma besedil, ki se sicer dogaja šele v literarnozgodovinskem kontekstu, je tu mogoča v samem književnem delu (Danek 1972: 85). Ni več prepuščena svobodni volji in razgledanosti idealnega naslovnika; s »projekcijo diahronije v sinhronijo« (Danek, n. m.) jo subjekt literarnega dela usmerja, saj jo zaznamuje. Poleg polemičnega in nepolemičnega dialoga, poleg prikaza okostenelih načinov modeliranja sveta, poleg popolnega razpomenjenja ali ponovnega opomenjenja. iskanja avtoritet itd. uporaba književnih odnosnic ne izključuje tudi zgolj »brezinteresne igre s kvaliteto form« (Danek 1972: 94). Na to kvaliteto računa večina rab knj. odnosnic. Metaliterarna informacija (gl. 1.2), ki jo nosi vsaka knj. odnosnica, vsebuje večjo ali manjšo količino konotacij, kakršne ji je dajal njen izvorni kontekst. Komunikacijski pogoj uspele uporabe književnih odnosnic je, da mora idealni naslovnik, ki funkcionira prav na ravni teh kontekstov, z branjem te konotacije aktualizirati. To seveda zahteva — gledano s stališča empirične sociologije literature — izobraženega, razgledanega bralca (Weisgerber 1980: 13), ki ima po možnosti takšno bralno obzorje, kakršnega predvideva avtor. Če je sposoben dojeti književno odnosnico, se umešča v isti sloj literarne kulture kot avtor. S tem pa prehajamo na področje »sociologije književnih form« (Slawinski, 1974: 39—75). Vsaka vrsta, zvrst, oblika, stil, konvencija se v svojem družbenem funkcioniranju, zlasti v proizvodnji in potrošnji, umešča v določen sloj literarne kulture in s tem dobi socialno-ideološko vsebino, zaznamovanost: prenaša, razglaša, reproducira določene vrednote, predstavne možnosti, ideološka obzorja. Književna odnosnica v navajajočem besedilu bolj ali manj zastopa njemu tuji govor, odmeva drugačen model sveta; bolj ko je njena metaliterarna funkcija v navajajočem besedilu izrazita (tj. nasičena s konotacijami in nima zgolj najmanjše vrednosti kazalke), bolj subjekt dela poudarja polemičnost do ideološke determiniranosti nekega stila, konvencije, poetike, vedno bolj prikazuje njene klišeje, topose in vedno manj izvirnost — saj se prav v konvencijah udejanja ideologija (prim. Danek (1972: 110). Še bolj zaostrena je lahko polemika do sočasnih besedil in kodov, ki pripadajo od avtorja drugačnemu sloju literarne kulture, drugemu sklopu konvencij. Okus in vrednostna naravnanost tega sloja se skušata utemeljevati v svoji recepciji (aktualizaciji in funkcionalizaciji) književne tradicije, v ustvarjanju in reproduciranju svojega kanona besedil. Za zgled lahko služi polemika estetskega pojmovanja književnosti z utilitarističnim — ne le z njegovim repertoarjem norm, konvencij in vrst (npr. poučnost, paraboličnost, basen), ampak tudi s tradicijskim kanonom, ki ga takšno pojmovanje funkcionalizira (razni didaktični pesniki, basnopisci itd.); podobna polemika je na delu v metalite-rurneni govoru Prešernove Nove pisarije. stavljeni naslovnik (udeleženec v literarno besedilo vpisane situacije), virtualni n. (vpisan v literarno delo kot celoto, je čista funkcija njegove strukture, z literarnim delom projektirana podoba naslovnika) in idealni n. (realizira se v nadrednih kontekstih, od katerih ima vsak svojega idealnega naslovnika; ostaja znotrajliteraren, ne sega v neliterarne kontekste, vendar je nadbesedilen). 4 Repertoar književnih od nos nie v Täuferjevi poeziji in zgled njihove uporabe.11 — Taufer je svojo poezijo12 pretkal s prav vsemi tipi književnih odnosnic, ki v besedilu lahko funkcionirajo v medsebojnih povezavah: v stilizacijo se npr. vpenja vrsta empiričnih citatov (Meditacija o interieru, VIN, 23), v citat strukture rimanja empirični citat verznih izglasij konkretnega besedila (sonet 230771, P, 17) ipd. En sam segment besedila lahko velja obenem za več vrst književnih odnosnic — empirični citat besedne zveze je lahko kazalka aluzije (naslov cikla Sedmi dan je citat iz Geneze, JP, 39 in si.). 4.1 Empirični citati so različno obsežni oziroma zajemajo z različnih besedilnih ravnin. Najmanjši možni empirični citat je citat fonemov, ki ga adresat lahko zazna šele s podporo posebnega položaja v pesmi in še kakšne reference z istim ozadjem — npr. rima sije — ščije ima ista izglasja kot Prešernov Magistrale (P, 10). Tudi empirične citate besed in besednih zvez lahko prepoznamo le, če je njihova referencialnost še kako drugače zaznamovana — npr. s kazalko aluzije v naslovu ali z izposojami motivnih prvin ozadja, iz katerega izvirajo citirane besede, s stilno zaznamovanostjo te besede ipd. (citat besede zavolj je podprt z naslovno kazalko in z izposojami motivnih prvin ozadja v pesmi Riba Faronika nosi svet, PRB, 20). Citatnost se da prepoznati sama po sebi že v empiričnem citatu povedi, saj je izvor citiranja tu že bolj nedvoumno določen. Prvi verz pesmi V odprtem krogu (JP, 20) ima npr. že zadosten obseg, povrh pa še metaliterarno zaznamovano verzno reguliranost — laški enajsterec in inverzije v okolju prostega govornega verza, da je prepoznaven izvor citata: na sredi našega življenja pota je nekoliko slovnično pretvorjena poved iz uvoda v Dantejev Pekel. Izvornostno še bolj določen je citat na ravni besedila — npr. empirični citat iz Levega marša Majakovskega (SZ, 35), še posebej, če je njegov izvor eksplicitno zaznamovan, kar se praviloma dogaja v motih. Empirični citati so umeščeni v nadnaslove, naslove (npr. v celotni PRB), mote (npr. pred ciklom Grude prsti v JP) in v sama pesemska besedila (npr. zgoraj omenjeni empirični citat povedi iz Danteja). Naslovi in moti dajejo empiričnim citatom položaj besedilnega roba; tu pesmim priklicujejo določeno ozadje, povezujejo jih z literarnim kontekstom, s svojimi pomeni uvajajo bralca v besedilo (Cieslikowska 1978: 77). Z vključenostjo v samo besedilo pa empirični citati vstopajo naravnost v strukturno okolje drugačnih znamenj, druge poetike, tako da zaradi medsebojnih interferenc dobi njihova metaliterarna informacija večjo količino vrednosti, konotacij (prim, še 6). 11 V širše zasnovani razpravi se posvečam tudi diahronemu po'gledu: evoluiranju poetike navajajočega jezika in idejnostilnim menjavam ter količinski, tipološki, funkcijski in izvornostni dinamiki književnih odnosnic. Poetika se giblje med teinat-skostjo in atematskostjo, med v prostem govornem verzu napisano subjektivizirano alegoričnostio in paralclistično-variacijsko kompozicijo lastnih in privzetih prvin. Pri tem prehaja skoz štiri idejnostilne sisteme: protoinodernizem, modernizem, ultra-modernizem in postmodernizem. Količina, tipološka raznovrstnost, kompozicijska osred-njost, metaliterarna izrazitost in izbornostna funkcionalnost ter usmerjenost književnih odnosnic rustejo od prve do tretje zbirke, v četrti sledi močen upad; v peti in šesti so sicer spet močneje zastopune, a manj tipološko ter izvornostno raznolike in s šibkejšo metaliterarno funkcijo. 12 Svinčene zvezde (SZ, 1958), Jetnik prostosti (JP. 1963), Vaje in naloge (VIN, 1969), Podatki (P, 1972), Pesmarica rabljenih besed (PRB, 1975), Ravnanje žebljev in druge pesmi (RŽ, 1979). Doslej so na Slovenskem izšli še trije izbori iz Tauferjeve poezije. Pretvorbe empiričnih citatov so: (a) izpusti — npr. prvih pet verzov pesmi z nadnaslovom Sveti Matija ubije očeta in mater (PRB, 11) besedilno citira prvo in prva dva verza druge kitice istonaslovne ljudske pesmi, a pri tem izpušča napovedne stavke, tako da so kontrasti med paraleliziranimi prerokbami še bolj drastični; (b) interpolacije v citirano gradivo vnašajo nove, dodatne prvine — npr. aktualizacijska prvina komandant stane brez glave / na konju sedi, ki je vnesena v besedilni citat kitice ljudske parodične pesmi Tam za turškim gričem (Panorama, VIN, 26); (c) variacije spreminjajo sintagmatske povezave citiranega gradiva — citati besednih zvez, povedi in delov besedila iz jugoslovanske himne so v Meditaciji o eksterieru (VIN, 25) popolnoma spremešani, med njimi ni več povezav iz citiranega besedila; (č) parafraze v okviru sintagmatskega vzorca izvirnika nadomeščajo nekatere njegove prvine z drugimi — namesto bili smo nič, bodimo vse iz Internacionale dobimo bili smo jok bodimo smeh (n. m.). Pretvorbe citat prilagajajo vlogi v citirajočem besedilu in so najvidnejši simptom dialoga med citirajočim in citiranim govorom. 4.2 Citati struktur zajemajo iz različnih ravnin literarnega koda in so povečini vpeti v sama besedila, le v PRB citat urejevalne strukture ljudske pesmarice deluje na nadbesedilni ravni. Tauferjeva poezija citira norme, konvencije, pravila, vzorce sledečih zgradbenih ravnin. 4.2.1 Citati verznih. mctričnih in pevnih shem, kot so ljudski naglasni četverec (Narobe svet, PRB, 34), amfibraški šesterec ali peterec, heksameter (Na vršac, VIN, 21), vizualni verz (Popotovanje odo, VIN, 58 in si.), metrični in pcvni vzorec Internacionale (Meditacija o eksterieru, VIN, 25) itd. Ti vzorci, ki so uvedeni v drugačen navajajoči verzifikacijski okvir (prosti verz), izjemoma tudi v drug metrični citat (amfibraška alpska poskočnica v heksametru in heksameter v alpski poskočnici — Na vršac, VIN, 21—22), in s tem tudi citatno zaznamovani, pripadajo različnim vrstam, oblikam in tipom poezije. Konotacije teh tradicionalnih pesniških izrazil s citatom oživlja metaliterarna informacija: domačnost v različnih slojih književne kulture (ljudsko — pol-ljudsko — nižje umetno — višje umetno), različnih zvrsteli (lirsko in pripovedno pesništvo), oblikah (sonet, tercina, alpska poskočnica), v idejnostilnih sistemih (razsvetljenstvo, romantika, postromantika, ultramodernizem) itd. Poleg tega je verzno izrazilo v recepcijski zavesti zaradi tipične rabe v neki fazi oziroma obdobju tudi vsebinsko markirano — alpska poskočnica oziroma amfibraški verz za anakreontske, pivske, lahkotno družabne in didaktične vsebine ipd. 4.2.2 Isto velja za citate verzno-kitičnih oblik, ki so pri Tauferju bodisi dosledni (realizirajo ves sklop pravil) bodisi nedosledni (realizirajo le nekaj — navadno tipičnih — norm). Dosledni citat je npr. vložena oblika alpske po-skočnice v pesmi Na vršac, vendar že v istem besedilu rimo nadomesti aso-nanca. Zgolj nekatere tipične norme realizira npr. citat gazele in glose v VIN (41, 46—7). Verzno-kitična oblika je citat samo, če je metaliterarno zaznamovana: (a) bodisi z vloženostjo v drugačno verzno-kitično zgradbo navajajočega besedila (b) bodisi s tem, da ni del sodobnega verzno-kitičnega repertoarja, prav tako pa ni običajna v pesnikovem vcrzifikacijskem repertoarju. Tako npr. srednjeveška balada v Menartovi poeziji ne deluje citatno, v Tauferjevi — če bi jo seveda uporabil — pa zelo verjetno bi; Menartova raba deluje citatno šele v širšem kontekstu sodobne slovenske poezije. •4.2.3 Citati stilemov. Vsak empirični citat tujega besedila je obenem citat njegovih stilemov. Mogoče pa je seveda citiranje samih stilemov, se pravi posebnih, za neki stil, vrsto, avtorja, kulturni krog ali obdobje tipičnih in razločevalnih, opaznih prvin z različnih ravnin književnega koda. To so zgolj ponovljivi in predvidljivi, tipični vzorci, ne pa njihove besedilne uresničitve. Citirani so glasovni stilemi (npr. vrtinec je strasan groz&n iz Kralja Matjaža I. VIN, 53, kaže na pesništvo 19. stol., ponovitev stoji stoji in pripev — oboje ne samo glasovni figuri — sta kazalki ljudske pripovedne pesmi), stilno opazno besedje (metaforika, stalni pridevniki in druga topika ljudskega pesništva v VIN in PRB, iz Biblije v ciklu Sedmi dan, JP, in Mitih in apokrifih vode-njakov v RŽ), avtorsko značilne metaforične strukture (razveseliš se življenja britve iz Krsta, VIN, 36. je tipično prešernovski stilem), tipični skladenjski vzorci (npr. inverzije, izpostave, paralelizmi, značilni za biblijski slog, v RŽ, 55). 4.2.4 S citiranjem vrstnih shem oziroma kompozicijskih vzorcev je celo besedilo ali njegov del napisano po navodilih stalnih, za določeno vrsto besedil tipičnih kompozicijskih shem, ki na nadpovedni ravni urejajo razvrstitev ustreznih jezikovnih izrazil, npr. kompozicijska razvrstitev prvin po shemi ljudske junaške pripovedne pesmi (Pegam in Lambergar, PRB. 30), po shemi pravljice (Miti in apokrifi vodenjakov, RŽ, 54) ali po manjših obrazcih molitve, izštevanke, otroške igrivke (cikel Molitve in igre vodenjakov v RŽ). 4.2.5 Takšno besedilno ureditev kompozicijskega vzorca lahko nadomešča vrstna oznaka v naslovu (npr. Oda v elegičnem taktu. SZ, 38). Besedilo udejanja le njene konotacije: značilno vsebino, tematiko in pesemski ton. 4.3 Stilizacija kot sistemski in distančni prikaz nekega tujega stila lahko deluje podobno kot empirični citat besedila, ki realizira isti kod kakor stilizacija. Taufer stilizira predvsem vzorec pesniškega standarda narodnobudniške, pivske ali ljubezenske lirike 19. stoletja, ljudsko pripovedno pesem (npr. Kralj Matjaž v VIN, Sveti Matija ubije očeta in mater v PRB), dikcijo in motivno lopiko partizanske lirike (v Popotovanju odo, VIN) ter celo pripovedno prozo (npr. Na vršac, VIN, 21). Ker stilizacija sistemsko udejanja norme z različnih ravnin, stilizacijski vzorec implicira tako jezikovna kot nadjezikovna navodila koda v ozadju. Stilizacija pivske pesmi v uniformi ali narodni noši folklori-stičnega standarda 19. stol. npr. usklajuje citat metrične sheme, kitičnega vzorca (jambski sedmerec/šesterec, a-b menjava ženske in moške rime, štiri-vrstičnica). citate stilemov (npr. frazeologema bog roko ven moli, časovno in stilno zaznamovane morfološke podobe besede kak), motivno topiko (pot, vrh, gostilna, točajka, levica, desnica) v znamenje določenega stila kot idejno-vrednostne in estetske tvorbe (Meditacija o interieru, VIN, 23). 4.4 Tudi aluzije se razlikujejo po tem, (a) na katero prvino ozadja aludirajo in (b) kakšna je njena kazalka (enostavna — sestavljena, odkrita — prikrita). Delitev (a): aluzija na literarne like (npr. aluzija na Bogomilo, v istonaslovni pesmi iz cikla Krst, VIN, 34. specificira sklop pomenov, ki sestavljajo ta lik v Prešernovi pesnitvi: ljubezensko hrepenenje, muka upanja in minljivost telesne ljubezni), nu motivno-sižejsko zgradbo ali situacijo (npr. v pesmi Don Kihot, SZ, 56), na prvine predstavljenega sveta (npr. Slap v ciklu Krst), na posamezno podobo oziroma za besedilo značilen, enkraten stilem (npr. mir je v plavi višavi, ki s spojem glasovne figure -aoi -am in enkratne lirske podobe odmeva obenem Coethejevo na vseh višavah je mir in Gregorčičevo aliteracijo vedra višnjevost višav — YIN, 19). Delitev (b): enostavne so kazalke na ravni besede, besedne zveze ali povedi — Taufer jili najpogosteje umešča v naslove pesmi (npr. Bogomila, Orfej, Krst, Don Kiliot, Sveti Matija ubije očeta in mater); sestavljene pa so tiste, ki presegajo raven povedi, so clolge in razmeščene po celem besedilu (npr. v pesmi Don Kihot, SZ); odkrite so tiste kazalke, ki neposredno kažejo na aludirano besedilo (naslov le-tega, ime znanega literarnega lika), prikrite pa tiste, ki odmevajo manj eksplicitne dele aludira-nega besedila (npr. posamezno podobo, enkratni stilem). 4.5 Prav takšna je delitev izposoj. Od aluzij se razlikujejo le v tem, da bralcu ni treba poznati ozadja, da bi interpretiral kazalko izposoje. Nadnaslov razdelka, Lepa Vida (PRB, 25), in zgolj slovnično pretvorjeni citat besedne zveze (prek sivega morja) bi tako npr. lahko imeli za delno odkrito, delno pa prikrito kazalko aluzije na ljudsko pripovedno pesem (iz nje kazalka aktualizira pomen 'oddaljenosti, hrepenenja'). V ljudski pesmi je namreč prav sivo morje tista prostorska prvina, ki je metafora oddaljenosti, odprtosti velikega sveta. Kljub temu lahko isto prvino obravnavamo kot izposojo, kajti postavljena ob dve tuji krajevni imeni tudi sama po sebi. brez poznavanja ozadja, ustvarja »emotivni korelativ« hrepenenjske teme.13 4.6 Metaliterarni govor ni vključen v sama besedila. V PRB mu je določeno mesto spremne besede, vendar je tesno povezan z ostalimi besedili zbirke; pojasnjuje njihove postopke, daje vzorce možnega branja, opredeljuje se do tujih književnih kodov, zlasti do ljudskega slovstva (Dolgan 1976: 75). 4.7 Zgled: Cerkvica na hribčku (VIN, 17—29). Moto je nepretvorjeni empirični citat povedi iz Jobove knjige, ki z drastično ekspresivno paraboliko uvaja pomen »skrajnega tveganja in pripravljenosti braniti svoje življenje«. Skupaj s konotacijskim poljem priklicanega sobesedila (»absurdno posameznikovo trpljenje in njegova neomajna vera«) za sledeča pesemska besedila vzpostavlja določeno točko vrednotenja. Povezuje se z držo, ki je v cikel prav tako vpisana — namreč tvegana eksistencialna odprtost v zgodovino, njeno bivanjsko vezilo in breme, vztrajanje v upiranju smrti, v stalnem gibanju in spremenljivosti sveta. Zunajliterarno odnosnico te — recimo ji jobovske •— drže konkretizira akrostih Pučniku Jožetu (28). Ironizirano krajinsko sliko lažne, plehke letargije, statične idile sklene kazalka aluzije na Goetheja in Gregorčiča; njene prvine so vpete v strukturne zveze navajajočega besedila (rima, nadpovedna skladnja, ujemanje s predstavljeno resničnostjo), obenem pa s tipično podobo in glasovno figuro pri-zivajo Goethejevo Popotnikovo nočno pesem in Gregorčičevo aliteracijo vedra višnjevost višav. Konotacije teli besedil so povezane z neproblematično, anti-modernistično goethejansko in narodnobudniško estetiko (Romanje, 19). Besedilo Na vršac (21—22) montira opozicijo med motivom skupinskega, zložnega, vase prepričanega, neproblematičnega hribolazenja oziroma izlet-ništva in posameznikovo zgroženostjo v bivanjsko razprti, nevarni drži. Prvi, v besedilu uvodni motiv je modeliran s stilizacijo proznega, praktičnosporazu-nicvalnega jeziku, ki je prepletena z rahlo pretvorjenima citatoma Vodnikove pesmi Moj spominek in Trubarjeve pridige. Med umetelno montažo heksametra 13 Täufer (1978: 248) zatrjuje: »V svoj postopek in namen sem /.../ vključil, /da bi/ bilo za možnost oživitve pesmi v bralcu, ne le to — za njeno najbolj resnično in točno dojemanje najbolj prav. ko bi ta njenega mitskega vzorca sploh ne ali vsaj zavestno ne poznal.« in alpske poskočnice, vzvišenega, koseskovsko donečega in popularnega ana-kreontskega izrazila, je vklenjen parafrazirani empirični citat iz Vodnikovega Vršaca. V 4. kitici je namreč v osem heksametrov okvirjenih šest alpskih po-skočnic, v 7. pa je v tri poskočnice vpisanih šest heksametrov; njihova verzna izglasja spet priklicujejo poskočnico. Preplet citatov dveh metričnih struktur omogoča podobnost daktilskega in amfibraškega verza. V parafrazi Vodnikovega Vršaca je ideološko zaznamovana menjava besed v drugem verzu: »breztelesen« -»• »zgodovinski« označuje spremembo aspiracij iz nekdanje pobožne želje po krščanski duhovni transcendenci v prav tako pohlevno srednjeslojsko željo po vlogi zgodovinskega subjekta. Parodiranju teh dveh ideoloških drž sledi v omenjeni umetelni metrični citat vpeta tragično-groteskna podoba, ki zastopa eksistencialni, jobovski pol opozicije. V Meditaciji o interieru (23), ki je popoln zgled montaže, je v uvodno sti-lizacijo folkloristične pivske pesmi (gl. 4.3) vpeto empirično citiranje besed, izglasnih morfemov in povedi iz Jenkove narodne budnice Naprej. Organizator besedila tuje prvine montira tako, da razkrinkuje narodnobudniško in aktivi-stično optiko kot ideologem, kot pozo »gostilniškega slovenstva«, ki takoj po pijanski evforiji zapade v razčustvovani moralizem (zadnji dve kitici prizivata ljudsko pesništvo). Meditacija o eksterieru (25) s književnimi odnosnicami parodistično razgalja drugo frazo, ideologem, ki se reproducira v srednjeslojskem obzorju. Citat metrično-pevne sheme Internacionale zapolnjuje besedno gradivo, ki namesto borbenega proletariata riše podobo gostilniškega udobja; kitica se izteka v parafrazirani empirični citat povedi iz istega ozadja (bili smo jok bodimo smeh). Sledi empirični citat kitice Slomškove Zdravice za Slovence: spet je vzpostavljen paralelizem med nekdanjim poučnim, moralističnim, k pridnosti spodbujajočim katoliškim razsvetljenstvom in sodobnim srednje-slojskim obzorjem vrednot (vrtičkarstvo, potrošništvo, konformizem). Tretja kitica se lahko spet zapoje v melodiji in ritmu Internacionale. Tokrat so vanjo vključeni elidirani citati besednih zvez iz takrat popularne Strniševe popevke (Zemlja pleše), ki simbolizira neproblematično okroglost, prosperiteto sveta. Sledi jim variirano citiranje besednih zvez iz jugoslovanske himne, in sicer tistega njenega dela, ki s svojo arhaično nerazumljivostjo najbolje simbolizira neko frazo, ideologem srednjeslojca. Panorama (26—27) s stilizacijo proznega vzorca, empiričnim citatom iz ljudske parodije Tam za turškim gričem, s citatom iz Puntarske pesmi in z aluzijo na Kocbekovo Zemljo (vol vleče koš čez oranice) ojdikuje skupaj z govorom lirskega subjekta odprto razmerje do razglasij revolucionarne preteklosti in njene sodobne usode. Takšna vrednostna drža, nasprotna tisti, ki smo jo pravkar opisali, je zastopana še v Nokturnu (20). V sonet so vključeni empirični citati besed (trop), besednih zvez (strašna noč je v črnem) in delov povedi (ko zor zašije) iz Krsta, poleg njih pa še citat prešernovskega skladenjskega stilema (globoko padaš skoznjo ki se ruši vate). S književnimi odnosnicami je modelirana oziroma aktuulizirana drža skrajne zgroženosti, nemoči, otrplosti posameznika-pesnika ob tragično groteskni odprtosti zgodovine, njenega nasilja, žrtev itd. Tudi subjekt takšne drže ne more biti več statičen, zaprt, trdno utemeljen, ampak je izgubljen, fluiden. Drugi Nokturno (28), ki skupuj s prvim oklepa srednje-slojske tekste, zastopa isto držo in jo z akrostihom tudi izvenliterarno kon- kretizira. Cikel se zaključi z resigniranim umikom v ljubezensko intimo (Intima, 29). Empirični citati, citati struktur, stilizacije in aluzije se v Cerkvici na hribčku različno prepletajo. Navajajoči jezik lirskega subjekta jih vpisuje v dva antitetična pola vrednot — srednjeslojskega in »jobovskega«. Vredno-tenjska perspektiva lirskega subjekta se identificira z drugim polom. 5 Motiviranost rabe književnih odnosnic v Täufer-jevi poeziji. Izhodišča in razlogi za vpeljavo in rabo teh pomembnih izrazil so v razvojnih težnjah samega navajajočega jezika, v njegovi poetiki in tematski usmerjenosti. Svoje pa je k bolj sistematični in kompozicijsko osrednji vlogi književnih odnosnic nekaj prispeval tudi vpliv Eliotove pesniške teorije in prakse. 5.1 V Tauferjevi liriki lahko po SZ že od JP naprej sledimo težnji po rabi »rabljenih besed«.14 Gre za gradnjo lastnega pesniškega jezika s pomočjo montiranja, paralelističnega variiranja, sopostavljanja že oblikovanih modelov, vzorcev, oblik, besednih zvez. S tem se tak jezik otresa subjektivistične alego-rike in metaforike; pesniško skuša učinkovati z izborom, pretvorbo, kompozicijo in interpretacijo privzetih prvin, ki jim daje nov pomen. Ta izhaja iz drugačnih, prej neobičajnih sintagmatskih povezav tega gradiva.15 Književne odnosnice se torej po tej plati uvrščajo v razred postopkov, kot so raba stalnih pesniških oblik (sonet, tercina), kompozicijsko kombiniranje prvin iz slovarskih gesel, zlasti frazeoloških in terminoloških zvez (npr. Obrazci in rešitve v VIN, v drugem delu P), stiliziranje, citiranje in aludiranje neliterarnih znakovnih sestavov (filozofija, publicistika) oziroma aluzije na zunajliterarno resničnost (npr. Naslov, VIN, 48—9). Posebno prehodno območje med književnimi odnosnicami in odnosnicami neknjiževnih znamenjskih sestavov je zaloga aluzivnega prizivanja mitoloških motivov. Rast vloge knj. odnosnic je vzporedna s težnjo po rabi drugih »rabljenih besed« in modelov, čeprav oboje ne nastopa nujno skupaj — književne odnosnice lahko povsem nadomestijo drugi sorodni postopki (npr. drugi del P).16 5.2 V območju strukture zavesti je tej težnji v poetiki komplementarna tematska usmerjenost Tauferjeve poezije, ki je že s svojimi izhodišči omogočala in spodbujala rabo književnih odnosnic. Tako zgoraj opisani pesniški jezik kot tematika izhajata namreč iz samorefleksije o vlogi pesništva v družbeni in narodni zavesti, o tistih razmerjih, ki delujejo v določenem tradicionalnem modelu slovenske kulture od njenih utemeljiteljev (Trubar, Prešeren in drugi) naprej. Oboje je prispevek k »desakralizaciji«, »dezideologizaciji« nacionalnih in družbenomoralnih vlog poezije, k razkroju tradicionalne slovenske »mega- 14 Dolgan (1976: 69) to rabo zasleduje takole: v SZ in JP raba »rabljenih besed« še ni izrazita, vendar se v nekaterih pesmih že satirično-ironično obravnava nekatere teme iz vsakdanjosti; napoveduje se v Slovenskih sonetih 62 in ciklu Nemi Orfej. »Rabljene besede« vdrejo šele v VIN, »v katerih so nekatere tradicionalne teme slovenskega lirskega krujinarstva demitizirane prav s pogovornim jezikom in slengom«. Besede se vključujejo s prehajanjem z ene ravni nu drugo (sinhroni vidik: pogovorni jezik — literarni jezik) oziroma iz preteklega v sedanje stanje literarnega jezika (dia-hroni vidik). 15 Prim. Tauferjeve razlage Mrtvaške kosti. Svetega Matije in soneta iz P (1978), kjer med drugim govori o »stapljanju, parjenju, množenju, cepljenju polivalenec. 10 Književne odnosnice skušajo udejaniti tudi tale Tauferjev estetski cilj: »ustvariti možnost nekega svojega, lastnega življenja pesmi jezika z jezikom pesmi in v jeziku pesmic (1978: 259—260). strukture« (Täufer 1978: 257—8, 264; 1969: 463—4; Grafenauer 1982: 106; Ker-mauner 1970: uvodno poglavje), iskanju novih, neobremenjenih, estetsko avtonomnih načinov družbenega in recepcijskega obstajanja književnosti. Ta tendenca je — z estetiko »depoetizacije« (Paternu 1974: 276), turpizma, svobodne asociativnosti, atematskosti in pesniške avtoteličnosti — ena glavnih ideoloških koncepcij slovenskega modernizma. Kaže se ne le v poetiki samih književnih del, ampak tudi v aksiologiji modernistične kritike in esejistike, in celo v epi-stemologiji literarne vede vse od srede šestdesetih let naprej (npr. Šalamun, Kermauner, Inkret, Rupel, Pirjevec). Y tematiki že v SZ naletimo na zasnovo dvojnosti časa. na binom zgodovinski (revolucijski, herojski) čas — porevolucijski (neherojski. nezgodovinski) čas (Pogačnik 1972: 194—8). Prvi pol binoma v drugem doživlja ideologizacijo in degradacijo, kar na pesniški subjekt deluje po eni strani represivno, po drugi pa ga izziva k eksistencialistično zasnovani, tvegani in bivanjsko odprti prenovitvi nekdanjih vrednot (Kermauner 1970: 133 in si.). Zato skuša prebiti represivno (alienativno in konformistično) ideološko obzorje srednjega sloja. To prizadevanje je časovno usmerjeno še bolj nazaj — v smer mita, arhetip-skih ozadij, v katerih naj bi bila dana temeljna bivanjska struktura brez ideoloških primesi in nanosov (prim. Täufer 1978). Tako nastopa še binom mitsko-zgodovinsko, ki se ne pojavlja le v družbeni in bivanjski tematiki, ampak tudi v zasnovi ljubezenske in poetološke teme; vendar sta tudi ti dve določeni z ustrojem alienativnih družbenih razmerij (npr. cikla Sedmi dan in Nemi Orfej v JP, cikel Obrazci in rešitve v VIN, Orfej v JP). Takšna idejno-tematska perspektiva se iz motivno-tematske plasti pesmi (SZ, še JP) vse bolj premika v rabo književnih odnosnic, s katerimi subjekt dela kompozicijsko oziroma strukturno zaznamuje idealnemu naslovniku svoj odnos do vrednot izročila in prek njih do obstoječega modela literarne kulture in družbenih razmerij (gl. § 3). Iskanje mitoloških ozadij vodi od aluzivnili navezav na že dane motive (JP, VIN) k ustvarjanju lastnega paramitološkega koda, ki je postmodernistična rekonstrukcija mitoloških kodov: njegove prvine, ki zapolnjujejo citate vrstnih obrazcev iger in molitev, s katerimi se izraža kolektivna »persona« (vodenjaki), tvorijo nekakšen nadbesedilni metaforični oz. ikonografski sistem (RŽ). 5.3 Ti pogoji v usmerjenosti samega navajajočega jezika so ustvarili ugodno ozračje za morebitne spodbude, vplive, vzorce, kako uporabljati književne odnosnice v poeziji. Obenem so prav ti pogoji odločali tudi o recepciji, novi in posebni funkcionalizaciji vzorca. Ker ni prostora za komparativistično ruzšir-janje doslejšnjega razpravljanja, bo možna spodbuda bolj navržena kot natančneje utemeljena. Simptomatično je. da v Tauferjevi poeziji pride do količinskega vzpona in s tem tudi do pomembnosti in osrednjosti književnih odnosnic v VIN (1969), se pravi po obdobju avtorjevega intenzivnega prevajanja in študiranja Elio-tove poezije i» esejistike (1966 je izdal svoj prevod Eliota z naslovom Pesmi in pesnitve — prim. Novak 1977: zlasti 2 in 75). Y Eliotovem eseju Tradicija in individualni talent (1927) je bila odmevno in izvirno tematizirana vez književnega izročila in sodobnosti, »zgodovinski čut« za prisotnost preteklega v sedanjem. pesnikova zavest o zanj pomembnih tokovih, na katere navezuje svoje delo zato, da bi bolje spoznal sedanjost in da bi njegova poezija dobila nad-časno vrednost (Eliot 1977: 217—225). V Eliotovi pesniški praksi je mogoče odkriti obilico in različnost književnih odnosnic — od empiričnih citatov večjega in manjšega obsega do aluzij, stilizacij in citatov struktur. Izbor izvorov pa je pri Eliotu bolj svetovljansko usmerjen kot pri Tauferju. Podobno kot on ga sicer protipostavlja podobi sedanjosti, v mitoloških vzorcih vidi antitezo nihilistični vsebini sodobnega sveta in njeni banalnosti (prim. Taufer 1965: 145—6; Novak 1977: pogl. Tradicija in mit). Bolj poglobljena raziskava bi najbrž pokazala, da dobivajo književne odnosnice v Eliotovi poeziji vlogo postmodernističnega »imitiranja« stilov in vrednot, smislov iz izročila, v katerih se skuša utemeljiti modernistična fluidna zavest (prim. Kos 1982). Pri Tauferju pa že izbor ozadij, ki je usmerjen izrazito v nacionalno slovstveno tradicijo, govori o drugačni vlogi književnih odnosnic (gl. 5.1 in 7), že na prvi pogled so opazne tudi velike razlike v obeh navajajočih poetikah. Eliot je Tauferja nedvomno samo opozoril na načine in možnosti rabe književnih odnosnic, morda tudi na zasnovo dvojnosti mitsko-zgodovinskega in nihilistično-banalnega časa (kar pa je dežurna tema umetnosti dvajsetega stoletja). Taufer je torej ta vzorec precej drugače funkcionaliziral. 6 Razmerje med poetiko navajajočega jezika in književnimi odnosnicami. — To razmerje se spreminja glede na (a) tip književne odnosnice. (b) njeno umeščenost in razmeščenost, (c) njen obseg, (č) njeno različnost od navajajočega jezika, (d) stopnjo interferenc z njim in (e) pesniško perspektivo. Ti parametri pravzaprav določajo količino metaliterarne informacije, njeno izrazitost v književnih odnosnicah. Pregled gradiva je pokazal, da so poetološke, vrednostne in ideološke konotacije književnih odnosnic, zbrane v metaliterarni informaciji, izrazitejše, če merijo na kako književno konvencijo (zastopano bodisi s citatom strukture, stilizacijo ali empiričnim citatom), če so umeščene v samo navajajoče besedilo in so v njem strnjene in obsežne, če je pesniška perspektiva polemična. 6.1 Y evolucijski dinamiki Tauferjeve poezije in v menjavah njenih idej-nostilnili sistemov lahko razločimo tri osnovne modele estetike umetnostnih besedil. V vsakem od njih imajo književne odnosnice drugačno mesto in vlogo. 6.1.1 >Organsko« umetniško delo je zgrajeno iz enovitega besednega gradiva, s sporočilno osredinjenimi postopki, ki so konstrukcijsko prikriti, tako da je končni proizvod zvrstno enoznačen in zaprt; avtorjevo stališče je vpisano v nespremenljivi individualni stil, predpostavljeno je pasivno naslovnikovo sprejemanje brez menjave stališč (opis je povzet po Kločevem (1977: 556) modelu »organiziranega umetniškega dela«). Y njem so književne odnosnice podrejene navajajočemu jeziku lirskega subjekta. Ta privzetih prvin ne zaznamuje in ne ocenjuje kot drugačne, nekoč že formulirane idejnoestetske sestave, zato je metaliterarna funkcija šibka, omejena v glavnem le na kazalno vlogo. Prevladujoči tip književnih odnosnic v »organskem« umetniškem delu je aluzija, ob njej še nepretvorjeni empirični citati v motih in naslovih ter vrstne oziroma oblikovne oznake. Funkcionirajo predvsem kot občinstvu znano ozadje, na katerem postaja novo bolj razumljivo, veljavno, univerzalno. Ta model besedil je značilen zlasti za SZ in JP, tudi še ponekod za Y1N. 6.1.2 >MontiranoNcktere opazke ruskega profesorja (Ponatisnjeno iz »Soče« leta 1872 in 1873). Spisal J. Baudouin de Courtenay. Gorica. Na stroške pisateljeve. Natisnjeno pri Paternoliju 1873.« — Zbirka narodnega blaga, ki jo omenja, je zbirka besedil, ki so jo D. Štrekelj, Anton Mikuluš in Miha Vuga pripravljali za B. pred 21. III. 1873. Ta zbirka se v rokopisu hrani v Baudouinovskem arhivu v Arhivu AZ ZSSB v Leningradu pod šifro »Fond 102, Opis' 1, No. 15. Obrazcy slovinskix govorov«. Prim. Tolstoj 1960: 80. Štrekljeva besedila v tej zbirki so bila zapisana na Krasu. 0 Š. je 1878 dokončal gimnazijo v Gorici in se vpisal na univerzo na Dunaju, kjer je študiral slovansko in klasično filologijo in primerjalno jezikoslovje. Prim. SBL. 7 Jasno je, da je Š. šlo za metodo dialektologije, discipline, ki se je šele razvijala. Baudouinove študije slovenskih narečij so bile med prvimi, ki so v slovanskem jezikoslovju utirale pot preučevanju slovanskih narečij. B. je Štreklju v svojem odgovoru 30. XI. (12. XII.) 1880 napisal nekaj misli o svoji metodologiji. Glej Baudouinov dopis št. 1 spodaj. " Opyt fonetiki rez'janskix govorov. Varšava, St. Petersburg, 1875; Rez'janskij katixizis, kak priloženie k »Opytu fonetiki rez'janskix govorov«, Varšava, St. Petersburg, 1875; Boxinsko-posavskij govor, Otčety komandirovannogo Ministerstvom na-rodnogo prosveščenija za granicu s naučnoju celiju I. A. Boduena de Kurtenè o za-njatijax po jazykovedeniju v tečenie 1872 i 1873 gg. (Kazaii — Varšava — Peterburg, 1877), 44—121. 2 3. jan. 1881 Na Dunaji 22. dee. 1880 Častiti gospod profesor! Prav lepo Vas zahvalim za lepi dar. kterega sem prejel 25/8 decembra. Upam, da bom mogel s pomočjo poslanih mi knjig pripraviti se kmalu vsaj nekoliko na težavno delo in vstvariti si za svoja preiskavanja kritičen načrt. Pišete mi, da namerava Jagič v Peterburgu izdajati primerjajoč slovar jezikov slovanskih. Ako se ne motim in me ni preverila »Fama«, izdeluje tak slovar Miklosich. Pravijo, da je za to delo najet od nekega Rusa, kterega, ne vem;' izdelava pa ga uže tretje leto in ga je bajè dovršil do črke e. To se ve. jaz vse to le — fando audioil Koliko je resnice na tem, ne morem povedati, ker se le malo more poizvedeti iz skrivnostne fabrike tega slavnega mojstra. Naš slovar, ki ga izdelujejo sub auspiciij episcopi Pogačar: Krek, Leveč. Pleter-šnik, Vodušek etc. — baje dobro napreduje.10 -— Zdaj črpijo omenjeni gospodje še besede iz slovenskih knjig, ki so izšle od 1. 1872 do sedaj, kar bo trajalo, kakor piše »Slov. narod«11 najmanj še eno leto, potem še le preidejo k uredovanju. Do 1. 1872 je omenjeno delo izvršil O. Caf. Dobro bi bilo, ako bi pred izdajo slovarja prišlo nekaj pol (morda dve) na »ogled«, da bi se videlo, po kakih načelih se slovar ureduje in bi se napake, brez katerih ni niti najboljše delo, kolikor toliko odpravile, kakor se je to zgodilo z Daničičevim slovarjem. — Sicer pa pravijo, da naš slovar ne bode strogo znanstven, nego bolj praktičen. Kar se tega tiče. je moja misel ta-le: Slovensko-nemški del naj bi bil strogo znanstven, nemško-slovcnski pa praktičen in sicer iz teh razlogov: 1) rabijo Slovenci sami slov.-nemški del le malo in ako se neznane jim besede tudi znanstveno razložijo, ne škodi to prav nič, ker takoj vedo o novi besedi, koliko je vredna in ali jo sami [?) smejo rabiti ali ne. — 2) mislijo žalibog dandanes olikani Slovenci (lahko rečem) skoraj brez izjeme vsi nemški in nemške misli prevujajo na jezik slovenski, zatorej potrebujejo praktičnega nemško-slov. slovarja. To se ve tukaj se ne oziram na druge, kakor na Slovence: ako je slov.-nemški del znanstven, vstreženo bode s tem tudi drugim učenim in vedi; jaz ne trdim, da nam ni potreba tudi znanstvenega nemško-slov. slovarju. — Ker imamo zdaj kapital, s kterim moremo izdati slov.-nemški slovar na znanstv. podlagi izdelan, vprašani, zakaj bi tega ne storili? Ako hočemo izdati za tem praktičen slovar, bode delo lažje in tudi menj denarja bo treba, kakor znano. Valjavčeve razprave o slov. akcentu poznam. Kako se Vam zdi njegova trditev, da »neima kratkih naglašenih (slovaka sc.) osim и zadnjih slookah i jeanosloočanih riečihtin o tem, kar o tem dalje piše? — Kaj pa mislite o Miklosichevi trditvi, da ima slovenščina samo »gerade längen*1" (gl. Denkschriften der Kais. Akad. der Wissensch. XXIX.: Uber die langen Vocale in dem slaw. Sprachen.)? Zu zahodna narečja vsaj se meni ta hipoteza ne zdi dovolj trdna, da, jako slaba. — Kaka je Vaša " Prim, komentar k Baudouinovemu dopisu št. 1. Vendur namigovanje, da Miklošič pripravlja slovar za »nekega Rusa«, kaže, da gre tukuj za slovar, ki ga je M. pripravljal za založnika M. O. Wolfa v Peterburgu in ki je izšel kot Kratkij slovar' šesti slavjanskix jazvkov: Russkogo s cerkovnoslavjanskim, liolgarskogo, serbskogo. českogo i pol'skogo. A takže francuzskij i nemeekij. St. Petersburg: M. O. Vol'f; Vena: V. Brau m i lier, 1885. 10 Gre za Slovensko-nemški slovar, izdan na stroške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa, ur. M. Pleteršnik, I: A-O, II: -P-2 (V Ljubljani, 1894—95). 11 Strekljevo poročilo se naslanja na notico »Volfov slovensko-nemški besednjak«, ki jo je Slovenski narod prinesel 6. oktobra 1880; prim. SN XIII, št. 229, rubrika »Domače stvari«. 1! S. odgovarja Baudouinu na vprašanje, ali pozna Valjavčeve razprave o slovenskem akcentu. Prim. M. Valjavec, Prinos, Rad jAZU, knjiga 43 (1878), 1—2. 1S F. Miklosich, Uber die langen Vocale in den slavisehen Sprachen. Denkschriften KAWPhilllistKl, 29 (Wien 1879). 75—140. Prim, strani 75—76. misel o pozuamenovanju našega naglasa:14 ali se imamo poprijeti Vukovih znamenj ali drugih bolj primernih slovenskemu jeziku in bolj pripravnih, kakor se n. pr. meni zde Skrabčeva znamenja? Ali poznate list (asketičen) »Cvetje z vrtov sv. Frančiška«, kterega izdajajo frančiškani v Gorici? P. Stan. Skrabec objavil je na zavitkih tega pobožnega lista do sedaj té-le znanstvene spise: 1. O naglaševanju velevnega naklona (imperat.) v naši slovenščini; 2. O besedah z dvema poudarjenima zlogoma; 3. nekoliko o hijatu v naši poeziji: 4. o naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenščine. — Bazprave se meni vidijo dobre ali žalibog pride ta pobožen listič le malokateremu jezikoslovcu pred oči. Skrabec se mnogo peča sè slovenskim naglasom. Uže 1. 1870 spisal je v progr. novomeške gimnazije zanimiv spis: »O glasu in naglasu književnega jezika naše slovenščine.« — Ko ste bili Vi 1. 1872 in 73 v Gorici,15 študiral je Pater Stanislav Skrabec v Graci na univerzitati. Mož je eden naj-treznejših naših filologov. — Lani je ponudil »Matici slov.« svoje »Študije o slovenskem glasoslovji«. Ali jih izda Matica uže letos in ali jih sploh izda. ne vem povedati. Želeti bi to bilo!16 Letos je Matica sklenila zopet poiskati urednika Slov. nar. pesmim,17 ktere hrani po St. Vrazu ona. Ima po vrhu tega tudi nekaj družili zbirek. Delo je prevzel gimn. prof. Fr. Hubad v Ptuji,18 učenec Krekov, ki piše ali prav za prav posnema za »Letopis Mat. Slov.« bajeslovne, pravne, narodopisne in druge članke. Je-li temu delu kos, ne upam si razsoditi. — Kaj pa Vi. ali mislite po Goriškem nabrano nar. blago kmalu izdati? Matica je letos (1880) po leti izdala Cigale-tovo »Znanstveno terminologijo«.10 Majhen pretres o filozofiških izrazih prihaja na svetlo sedaj v »Kresu«.20 kterega izdaja s sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in župn. Davorina Trstenjaka dr. Jak. Sket, gimn. profesor v Celovci (lani izdal je ta gospod po Janežičevein »Sloven. Sprach- u. Übungsbuch«21 predelano slovnico slov. za Nemce). Krek je v t. let. štev. objavil zanimiv članek o Kresu pri Slovanih.22 List prinaša tudi nar. blago; sedaj objavlja F. pl. K. (Kleinmayer) nar. pesmi iz Koroške, precej nenatančno zapisane.23 — Tudi v Ljubljani izhaja nov leposloven in znanstven list »Ljubljanski Zvon«, izdajajo prof. Leveč, Jurčič, Kersnik (pesnik), Tavčar (novelist). Za sodelovanje oglasilo se je uže nad 50 pisateljev. List kaže, da bo dober, tudi Levstik je Zvonov sotrudnik in piše jezikoslovne razprave. Vaša in Jagiceva kritika o Trstenjakovih jezikoslovnih (!) 14 Tukaj Š. navezuje na Valjavčevo razpravljanje o naglasnih znamenjih v južno-slovanskih jezikih. Prim. M. Valjavec. Prinos. Rad JAZU 43 (1878). 4—5. Sistem označevanja, za katerega se tukaj navdušuje S., je Skrabec predložil v svoji razpravi Ü glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi«, Programm des к. к. Gymnasiums zu Rudolfswerth für 1870 (Rudolfswerth |Novo mesto], 1870), 3—42. 18 V letih 1870—73 je Skrabec res študiral slovansko in klasično filologijo na univerzi v Gradcu. Od 1875 dalje je bil profesor na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici. Leta 1915 se je umaknil v Ljubljano, kjer je še istega leta umrl. 16 Skrabec je 1878 ponudil svoje spise Slovenski matici, pa na ponudbo niti odgovora ni dobil. Naslednje leto jih je spet ponudil za natis za Matičin Letopis, »a so ga odpravili z obljubo, da bo natisnjeno v Novicah; vendar se to ni zgodilo.« Prim. J. Toporišič, Življenje in delo o. S. Skrabca, SR 18 (1970), 179—217. 17 Kritika v hrvatskem časopisju na račun zanemarjanja Vrazove zapuščine v Ljubljani je 1880 vodila do obnovitve folklornega odseka pri SM in do imenovanja F. Hubada, da poskrbi za ureditev in natis« Matičine zbirke slovenskih narodnih pesmi. Prim. В. Merliar, Folklor in narodopisje, F. Bernik 1964: 116-140. 18 Prim. J. Slebinger, Hubad Franc, SBL 1, 1928, 355—356. " Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. V Ljubljani: Matica slovenska, 1880. 20 J. Pajk, Doneski k filozofičnej terminologiji, Kres I. 1881. 44—48. 103—107. 229__234. 21 J. Sket, Slovenisches Sprach- und Übungsbuch Nebst einer Chrestomathie und einem slovenisch-dcutschcs und deulsch-slovenischen Wörterverzeichniss. Klagenfurt, 1879. 22 G. Krek, O Kresu pri Slovanih, Kres 1, 1881. 49—62. » F. pl. K., Narodno blago. Kres 1. 1881. 33—36. 275—276. 344 3<>5. spisih je pač resnična, ali Slovencem gorjé, ki bi si upal. — da si je gola resnica, — kaj takega pisati; preveč imajo namreč v časti moji rojaki Trstenjaka.24 O Hostniku ne vem ničesar.25 — Tukaj na Dunaji živi g. Sedej,26 ki Vam je morda znan iz Gorice. Pripravlja se na doktorat iz teologije. On hrani pri sebi prepis nekega slov. rokopisa iz 15. stoletja, kterega je videl pri nekem duhovnu na Beneškem. Klodičeve in Valente-jeve razprave tukaj v Avstriji še zdaj nisem mogel dobiti:27 v dvorni biblijoteki leži namreč ta knjiga uže 2 leti pri knjigovezu!! To je nemški fortschritt! Pozdravljam Vas in voščeč Vam srečno novo leto ostanem s posebnim spoštovanjem Vaš sluga K. Štrekelj Wien Stud. phil. Universitädt 5 Na Dunaji 3. julija (21. jun.) 1881. Častiti gospod profesor! Pred tremi dnevi prijel sem Vaše prijazno pismece od 20 (8) junija, v katerem se opravičujete, zakaj mi toliko časa niste pisali. To je meni nasproti pač popolnoma nepotrebno in jaz mislim, da je bolj moja dolžnost nego-li Vaša opravičevati se, zakaj se Vam v drugem pismu nisem zahvalil za Vaš dar, tem bolj, ker sem bil za trdno prepričan, da se je moje pismo v daljni Kazan gotovo izgubilo. Kar se tiče »Cvetja z vrtov sv. Frančiška«, pisal sem uže ponje v Gorico in kakor hitro je dobim na Dunaj, Vam je pošljem. Ne vem pa. ali mi bo mogoče še dobiti program novomeške gimnazije 1. 1870, v kterem se nahaja znana razprava »o glasu in naglasu« itd. Obrnil sem se uže do direkcije gimnazijske in nekaterih svojih novomeških prijateljev — študentov. Škrabec je rojen v Ribnici in je študiral v Ljubljani. Zdaj bo kakih 35 let star. Po dokončani gimnaziji ga škof ni hotel sprejeti v semenišče, ker se mu je zdel preposveten; zato je mož pobrisal k menihom — frančiškanom. L. 1870 in 1869 24 Prim, že Otcety komandirovannogo Ministerstvom narodnogo prosveščenija za granicu ... v tečenie 1872 i 1873 gg. I. Otčet za oba polugodija 1872 g. Kazan—Varšava— Petcrburg, 1877. 19. Prav gotovo pa ima Š. tukaj v mislih B. recenzijo študije D. Trstenjaka Slovanščina v romanščini, objavljeno v Filologičeskih zapiskih 2, Voro-než 1880. 13—16. 25 Odgovor na B. vprašanje v dopisu št. 1. D. Hostnik (1855—?), jezikoslovec, romanist, publicist; študiral na dunajski univerzi; od 1880 gimnazijski profesor na srednji šoli v Borisoglebsku, od 1882 v Rilsku v Rusiji. Prim 1. Grafenauer, Hostnik Davorin, SBL I, 1828, 339. 20 Frančišek Borgia Sedej (1854—1931), kasneje nadškof goriški (1906—1931). B. je Sedeja, doma s Cerknega na Goriškem, prvič srečal v Gorici kot osmošolca goriške gimnazije pozimi 1872—73. Takrat mu je Sedej dal zbirko narečnega gradiva, ki ga je pozneje B. skupaj z gradivom drugih in s svojimi lastnimi zapisi obdelal v študijah Der Dialekt von Cirkno (Kircliheim) in Sprachproben des Dialekten von Cirkno (Kircliheim), objavljenih v AslPh 1884 in 1885. — O Sedejevein prepisu slovenskega rokopisa iz 15. stoletja glej opombo k R. dopisu št. 2. 27 Л. Klodič, O narečji beneških (benečanskih) slovencev, Povestnice u beneškem narečji, Friul'skie slavjane: Stat'i 1. I. Sreznevskogo i priloženija (St. Petersburg, 1878), 67—91 (= Zapiski linperatorskoj Akademii nauk, Tom 33. Priloženija). — Don Stefano Valente, O slavjanskoin jazyke v rezijanskoj doline vo Friule, p. t., 61—66. (Oboje nepreverjeno; citirano po Bokarevi in Lcont'evu 1960: No. (>14—615). — Medtem ko je Klodič svojo razpravo napisal po B. predlogu in naj bi bila prvič objavljena v zborniku Friul'skie slavjane (1878), je Valentcjev članek prvič izšel deset let pred tem v Vidnu v italijanščini: Don S. Valente, Sul linguaggio Slavo della Vullc di Resia in Friuli, Giornale di Udine (Udine 1868), 293 (9 dicembrc 1868). — Izdajo obeh člankov v zborniku Friul'skie slavjane in v posebnih odtisih je oskrbel В.; naslove obeh člankov naj bi v ponatisu opremil z ruskimi in slovenskimi naslovi, kar je povzročilo zmedo v citiranju, npr. pri Simoniču 1903—05: 209; pri Ramovšu 1935: 41; pri Bizjuku 1946: 123—133. — Za A. Klodiča prim. M. Jcvnikar, Klodič Anton, vitez Sabladoski, PSBL 11, 8. zvezek, Gorica 1982. 67—70. bil je suplent na novomeški gimnaziji, ki je bila tedaj še popolnoma v rokah frančiškanov. L. 1871. jo je vlada frančiškanom vzela in za profesorje potrdila samo izprašane frančiškane, neizprašani pa so se nadomestili z drugimi svétnimi močmi. Frančiškanska kongregacija pošlje zatorej Škrapca na univerzo v Gradec, da se tam vpiše in ob svojem času naredi preskušnje, kar je mož tudi storil: Izprašan je namreč za grški, latinski in slovenski jezik za vso gimnazijo. Na to se je vrnil v Gorico, kjer od tistega časa živi v samostanu na Kostanjevici. — Mož pozna slovenski jezik izvrstno, posebno protestantovsko dobo novoslovenske literature. Kako krasen jezik piše sam, razvideli boste iz »Cvetja«, kader Yam je pošljem. Temu listu on sicer ni javen urednik, ampak provincijal Ozimek, ali on je duša vsemu podjetju in on pre-koriguje vse spise; se vé da so ti pisani v strogo katoliškem duhu. Ali reče naj se kar hoče — slovenščina v njih je prekrasna, kakoršne ne piše noben list slovenski. Ta pater Stanislav Skrabec priobčil je 1. 1878 tudi v »Soči« v podlistku jako zanimivo razpravo »Pravopisne opazke«.28 Miklosicheva »Vergleichende Grammatik der slav. Sprachen« je na Dunaji pri knjigarjih ravno tako draga, kot kje drugje29 in kakor kažejo zavitki na nji. Ali dijaki moremo jo po Miklosichi dobiti veliko boljši kup. I. zvezek: Lautlehre, stane pri knjigarjih 10 gold., dijaki jo dobimo pod Miki. egido za 6 gold. II. zvezek: Stammbildungslehre, " " " 7.5 gold., dijaki dobé jo pod Miki. egido za 4.5 gold. III. zvezek: Formenlehre, ... 9 gold..... 5 ". IV. zvezek: Syntax,.....15 gold.....10 ". 41.5 gold. 16.5 gold. Vso knjigo dobé torej dijaki namesto za 41 1/2 gold., za — 16 1/2 gold. — Ako želite, Vam jo jaz v svojem imeni rad preskrbim. Miklosich bere nam letošnji poletni tečaj »o palajografiji slovanski« in »o slovanskih krajevnih in osebnih imenih« — ali žalibog je sedaj uže črez en mesec bolan. Bati se je, da se mu pripeti kaj slabega! Obenem moram Vam popraviti eno vést, ktero sem Vam zadnjič pisal,30 kar se namreč tiče tistega slovarja Miklosichevega. Kakor sem Vam uže zadnjič rekel, osla-njala se je omenjena novica na govorico razširjeno mej študenti. Ta govorica pa ni in ne more biti vselej resnična. Tudi takrat ni bila. Miklosich ne spisuje namreč, kakor sem zvedel pozneje, »primerjajočega« slovarja, ampak (tako se govori) praktičen slovar (?) slovanskih jezikov in ne ozira se eel(5 na vse slovanske jezike, kajti izpuščena je nova slovenščina, bulgarščina in obe lužiški srpščini. Slovar ta pa je tako uravnan, da ga rabijo vsi drugi Slovani, razen omenjenih in Busov, kterih jezik je vsem podlaga. Za ruskimi kapitalnimi besedami (Aufschlagwörter) stoji stsl. oblika v oklepih, za tem srpska, češka, poljska, francoska, nemška. — Da je pa vse to res, za to Vam ne morem biti porok. O ljubljanskem slovarje se nič ne čuje. — Bazprav Klodičeve in Valcntejeve mi niste poslali. V kterih izdanjih petrograške akademije so izšle? Tukaj na Dunaji jih ni niti v univerzitetni niti v dvorni (palatinski) knjižnici, v kterih imamo od novejših izdanj ruske akademije samo »Mémoires«.31 Je-li izšla kaka kritika o Roman Brandtovi knjigi »Načertanie slavjanskoj akcen-tologii?«32 — V kratkih dneh, upam, dobimo to knjigo tudi na Dunaj; naročilo si jo je namreč dijaško društvo slovensko za nas filologe slovenske. 28 Prim. Soča 8 (Gorica 1978), 8. nov. do 24. dec. Ponatis v Škrabčevih Jezikoslovnih spisih I (Ljubljana 1916), 60—80. 20 Š. pošilja Baudouinu cenik štirih zvezkov Miklošičevega opusa po knjigotrških in dijaških cenah. Prim. В. dopis št. 2. 30 Prim, komentar k Š. dopisu št. 2 zgoraj. To Š. pojasnilo potrjuje, da gre za Kratkij slovar' šesti slavjanskix jazykov ... (1885). 31 Mémoires de l'Académie impériale des sciences de Saint-Pétersbourg. 6. sér. Sciences politiques, histoire et philologie, 1—9. St. Pétersbourg, 1832—1859; in njih nadaljevanje: Mémoires de l'Académie des sciences de Saint-Pétersbourg, 8. sér. Classe des sciences historico-philologiques, 1—42, St. Pétersbourg, 1859—1897. 32 11. F. Brandt (1853—1920), Načertanie slavjanskoj akcentologii, Sanktpeterburg 1880. Ali berete naša leposlovno-znanstvena lista »Zvone in Kres«? V zadnji številki začel je prinašati »Kres« nek dijulektologičen spis33 o narečji v Rožu na Koroškem iz peresa nekega Janeza Scheinigg-a (!) pod naslovom: »Obraz rožanskega narečja na Koroškem«. Spis ni slab. Ali meni se zdi, da pisatelj premalo natančno zaznamenuje narodno govorico, tako n. pr. jaz jako dvomim da govore Rožanci gimnazium; saj še Nemec govori: gimnazjum. Dalje se meni ne zdi dovolj razločno povedano, je li h, kterega govore Rožanci mesto g (po mnenji pisateljevem izgovarjajo ga kakor Čehi, to je: h) res popolnoma enak pravemu slovanskemu h, n. pr. hud, kajti g. pisatelj oba z eno ter isto črko zaznamuje. Sploh se ne da soditi, dokler spis ne bo cel. — Jaz sem Vas hotel na ta spis samo opozoriti, ako »Kresa« ne prebirate, kjer je izdal Krek meseca marci ja tudi nek rokopis slovenski iz 15. stoletja, obsegajoč »oče naš, češčeno Marijo in véro.«34 Kleinmayr izdal je jako slabo »Zgodovino slovenskega slovstva«.35 Kako malo vredna je, si lahko mislite uže iz sledečega: Pred 4 leti poslal je rokopis »Matici slovenski« v Ljubljano, naj ga ona založi in natisne. Ali dogodilo se je, kar se do sedaj še ni zgodilo pri Matici, da je namreč vrnila pisatelju rokopis. Vi veste, kako malo izbirčna je naša Matica, ali takrat je vendar zavrnila rokopis, ki je letos v Celovci v samozaložbi pisateljevi zagledal beli dan in kterega Levstik v »Ljubljanskem Zvonu« prav hudo, ali po mojem nemčrodajnim mnenji, po pravici prijema.30 »Kres« je o vsej knjigi prinesel le pur pohvalnih opazek, kterih ta krpucarija pač ne zasluži. Kakor Vam je gotovo uže znano, pograbila nam je smrt našega največjega bele-trista Josipa Jurčiča.37 Uredništvo »Slovenskega Naroda« sprejme kakor se sliši, dr. Pavel Turner, ki je spisal »Slavisches Familienrecht«38 in je izvrsten nacijonalekonom. Jaz sem v nekem tukajšnjem dijaškem društvu prečital raspravo »o vokalizmu gorjanskega narečja na Krasu«: ali še le na konci spisa sem spoznal, kako težko nalogo sem si naložil na ramo in da so moči moje tej nalogi popolnoma še nedostatne. Za taka podjetja treba je res obilnega pripravljanja in znanja. Ravno zato, ker se enacemu podjetju ne čutim še kos, ne mislim iti uže letos na Kras. kakor sem s po-četka nameraval, ampak učiti se mislim za ta posel. Ako bi Vam bilo ljubo, pošljem Vam ono raspravo v pregled, kader jo nekoliko predelam in prepišem. Da sem pa vsaj nekoliko zadel, kaže mi beseda Ed. Sieversa (Indogerni. Grammatiken — I Bd.. Grundzüge der Physiologie v. Ed. Sievers, Leipzig 1881, II. Aufl.), kterega knjigo zdaj študiram, in ki veli na str. 3: »Den Ausgangpunkt für alle weiteren Studien muss dabei jedem Beobachter die ihm von Jugend auf geläufige Mundart bilden.....Zu dieser Selbstbeobachtung soll zunächst die gegenwärtige Schrift eine Anleitung geben. Ist man mit Berücksichtigung der in ihr vorgezeichneten Gesichtspunkte zu völliger Klarheit über alle lautlichen Erscheinungen der eigenen Mundart gekommen, so gehe man zum Studium erst näher liegender, dann allmählig auch zu dem der ferner liegenden Sprachen und Mundarten über.«" — Proučiti mi je torej najpoprej svoje domače, 33 Obraz rožanskega razrečja na Koroškem. Spisu je Janez Scheinigg, Kres 1881, 412—415, 459—465. 525—527, 561—563, 617—621, 663—667; 1882, 427—431. 475—479, 529—532, 582—585, 628—630. 34 Gre za poročilo G.. Kreku o najdbi Celovškega rokopisa iz Rateč: O novoslo-venskem rokopisu zgodovinskega društvu koroškega. Kres I, št. 3,,173—190. 35 Zgodovina slovenskega slovstva. Spisal in založil Julij pl. Kleinmayr. с. kr. profesor v Kopru. V Celovcu 1881. 30 Gl. F. Levstik, »Zgodovina slovenskega slovstva. Spisal in založil Julij plein. Kleinmayr...,« LZ 1881, 377—385, 438—448. 500—509, 566—575. 631—637, 672—700, 771—781. 37 Jurčič je umrl 3. maju 1881 v Ljubljani. 38 Res je bil ekonomist in publicist P. Turner (1842—1924) dvakrat kandidat za uredniku Slovenskega Naroda, prvič 1874, nato po Jurčičevi smrti 1881, a uredništva ni sprejel. Kot znanstvenik je objavil Slavisches Familienrecht, Inaugural-Dissertation zur Erlangung der juristischen Doctorwiirde an der Universität Strassburg (Strussburg 1874). Prim. F. Petrè, Turner Pavel. SBL 1982. 38 Citut iz knjige: Eduard Sievers (1850—1932). Grundzüge der Phonetik, zur Einführung in das Studium der Lautlehre der indogermanischen Sprachen; 2-te verbesserte Auflage (Leipzig 1881), str. 3. to je gorjansko narečje! — Toda dovolj uže napenjal sem Vašo potrpežljivost; čas je, da končam. — Knjige Vam pošljem, kakor hitro jih dobim. S prisrčnim pozdravom in posebnim spoštovanjem ostanem Vaš hvaležni sluga Kari Štrekelj stud. pilil. Universität — Wien 4 Na Gorjanskem dné 17. avg. 1882. Čestiti gospod profesor! Prosim Vas, ne zamerite mi, da Vam še le po tolikem času pišem. Ko ste mi poslali svoje »Note glottologiclie«,40 odpisal sem Vam bil v Kazati, ne vede. da ste uže v Italiji; neseni bil namreč natanko pogledal na zavoj knjižic, da bi izvedel, od kodi mi prihajajo. Pozneje nčsem natančnega naslova Vašemu domovanju znal, zakaj knjiga »Neskol'ko slov o sravnitel'noj grammatike indo-evropejskix jazykovb«41 do-šla mi je z Vašo adreso na njej še le en mesec po odpošiljatvi v roke, ker tedaj slučajno nisem bil na Dunaji. Vsled tega zopet nesem vedel, ali ste še v Leipzigu. Na poslednjič poslani mi knjigi naznanili ste mi. da bodete do 25. jul. v Krakovem, po 25. pa v Warszawi. lia listnici pa. pisani mi 50. jul. na vseučilišče dunajsko, in poslani mi domov od nekega prijatelja dunajskega, naznanjate mi kot Vaše domovanje, kamor naj Vam pišem, Krakow. Vse eno, ker bi v tem času bili uže utegnili odriniti v War-szawo, pišem Vain tje,42 ker Vam. kakor upam, pismo lahko dopošljejo. Toliko v svoj zagovor. Pred vsem se Vam imam zahvaliti za blagodušno podporo z Vašimi knjigami, katere mi tako redno dopošiljate. Dobro vem ceniti korist, ki jo imam od njili. — Knjige, poslane za društvo »Slovenija«, oddal sem odboru njenemu. l.etos ločil sem se od Dunaja za to, ker študiram narečje našega Krasa, pred vsem v rojstnem svojem kraju in njega okroglici (wokruylca govore naši Kraševci za »okolica«). Лко se mi posreči sestaviti kaj dobrega, hotel bi vložiti razpravo dunajski filozofični fakulteti za inauguralno dissertacijo. Iz tega vzroka Vam tudi še zdaj obljubljenega vokalizma ne pošljem, ker zahteva mnogo poprav. V svojem delu hočem se pred vsem ozirati na fonologijo: ako mi bo dostajalo časa, opisal bi tudi morfološke posebnosti. Do meseca inarcija mislim stvar urediti in dogotoviti. Največ sitnosti dela mi naglas. Prebral in preučil sem vse dosedanje razprave o našem naglasu (z Brand-tovo vred), ali do trdnega preveriti me še ni mogel noben preiskovalec: treba mi je pač še zrelejšega premišljevanja. Novosti na književnem našem polji ni posebnih. — Schcinigg opisuje v »Kres-u« rožansko narečje v morfološkem oziru" (fonologijo dovršil je bil v lanskem Kresu). — V istem listu objavil je bil Krek letos več« razpravo o Polifemu v slovanski pravljici.44 — »Zvon« ni prinesel letos nič filološkega, razen male razpravice Levstikove o Veleselu — Velesovu (Miclilstetten) na Gorenjskem.45 — Deschmann našel je, kakor poroča »Ljublj. Zvon«,40 v neki knjigi bivšega dolskega arhiva (Dol pri Ljubljani; ta arhiv je zdaj v Kranjskem muzeji) prelogo štajerskega vinogradskega zakona, ki je starejša od druge, uže znane preloge iz 1. 1644, katero hrani c. kr. lice- 40 Odtis Note glottologiclie intorno aile lingue slave e questioni di morfologia e fonologia ario-europea. Memoria di J. Baudouin de Courtenay. Firenze 1881. Ponatis predavanja, ki je izšel v Atti del IV congresso internazionale degli orientalisti tenuto in Firenze nel settembre 1978, Vol. 2 (Firenze 1881), 3—29. 41 Gre za posebni odtis B. razprave, ki je izšla v 2MNP 213 (1881), dec., 269—321. 42 Š. piše od doma v Gorjanskem, in piše na B. varšavski naslov: Ü1. Tainka No. 8, ni. 3, Warszawa. Prim. Baudouinov dopis št. 2. 4:1 Prim, opombo k Š. dopisu št. 3 zgoraj. 44 G. Krek, Polyfem v nârodnej tradiciji slovanskej, Kres 1882,42, 103—115, 155—174. 45 F. Levstik, »velésalo, subst. п., a ne Velésovo, adj. poss. п.,« LZ 1882. 480—84. 40 Š. povzema poročilo iz kratke notice v l.Z 1882, 251. Jezikoslovno študijo o jeziku Gorskega zakona (1644) je kasneje objavil V. Oblak, Trije slovenski rokopisi iz prve polovice XVII. stoletja, LMS 1887, 259—315. jalna knjižnica ljubljanska. Ta novo najdena preloga je zanimiva zarad jezika, ker se v njej nahajajo starinske, še Truberju neznane oblike in mnoge besede do sedaj pogrešane. Naslov temu delu je naslednji: »GORN1H BUQVI od Krailaue Suetlosti offen innu poterien general inu Priuilegium Is Nou u /lauen/ki Je/igk /stulmazhan sku/i Andrea Rezla Farmostra na Rakj. Anno M:D:LXXXII.< — Levstik ta rokopis znanstveno preiskuje in misli ga v tisk izročiti, kakor sem slišal, »Matici slovenski«. Drug rokopis našel se je v dunajski univerzitatni knjižnici. Obsega poleg nemških in italijanskih nekaj priseg (Eidesformeln) za ljubljanske meščane v slovenskem jeziku. Kakor so mi na Dunaji pravili, je bajè iz dobe Ferdinanda, ali prvega (1556—1564) ali druzega (1619—1637), ne vém. Koliko in kaj je na njem, ni mi znano. Izdati ga misli po »Matici« dr. Fr. Simonič, ammanuensis pri vseučiliščni knjižnici dunajski.47 Matica je letos izdala Šumanovo »slovensko slovnico«.48 Kakor sem Vam uže lani obljubil, doposlati Vam jo hočem, kakor hitro jo od Matice dobim. Spisana je po Miklošičevi. Toliko o slovniškej vedi in filologiji v Slovencih. Zanimati Vas vtegne tudi naslednje. G. Simon Gregorčič, za časa Vašega bivanja mej Slovenci kaplan v Kobaridu, pozneje v Rifenbergu, izdal je zdaj prvi zvezek svojih »Poezij«.49 Te so se Slovencem jako obljubile; bero in kupujejo jih prav pridno ter časte Gregorčiča kakor prvega pesnika za Preširnom. Pišete mi, naj Vam naznanim, koliko ste mi dolžni. Do sedaj neste še Vi moj dolžnik, marveč jaz Vaš, kajti tiste malenkosti, ki sem Vain jih jaz poslal, se glede vrednosti pač ne morejo mériti s knjigami, do sedaj od Vas meni poslanimi. Veselilo me bo, ako bom tudi v prihodnje mogel postreči Vain š čem. Drugo štev. »Cvetja«, katere Vam zadnjič po pomoti nesem poslal, dopošljem Vam kmalu, kakor hitro se povrnem na Dunaj, kamor mi »Cvetje« zahaja.50 Ali tisto delo o slovenskih narečjih, o katerih ste mi lani enkrat pisali, kmalu izdaste?51 Posebno je želeti, da kmalu priobčite opis narečja džemonskega, tarčent-skega in sploh narečij beneških Slovanov,52 da bodo tudi drugi, ki niso po onih krajih popotovali, mogli soditi, h kateri slovanski betvi je beneške Slovane prištevati.53 Potujoč z Dunaju domov pomudil sem se polu dneva v Ljubljani. G. Leveč prosil me je, naj Vam pri prvi priliki izročim njegov pozdrav. Proseč, da ini ne zamerite, ker Vain toliko časa nisem pisal, pozdravljam Vas in ostanem s posebnim spoštovanjem hvaležni Vaš sluga Kari Štrekelj cand. prof. Naslov moj do 15. sept.: Karl Štrekelj, Gorjansko P. Komen, via Nabrežina (Südbahn), po 15. sept, pa pišite, kakor doslej, na dunajsko univerzo. 47 Prim. Franc Simonič, Prisege ljubljanskega mesta, LMS 1884, 196—220. O Simonien (1847—1919) prim. J. Logar, Simonič Franc, SBL 1967, 343. 48 Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Spisal J. Šuinan. V Ljubljani: Slovenska matica, 1881. 40 Poezije. Zložil S. Gregorčič. V Ljubljani: Založil Ig. Gruntar, 1882. 50 Š. je poslal Baudouinu prvo pošiljko Škrabčevega Cvetja (letnika 1880, 1881 in prve številke 1882) pozno pomladi 1882. B. je pošiljko prejel komaj julija in opozoril Streklja, da mu v pošiljki munjka »2. (drugi) zvezek 1. 1882 (februur)«. Prim. Baudouinov dopis št. 3. 51 Š. namiguje na Baudouinov dopis št. 2 iz junija 1881, kjer B. govori o izdaji narodnega bluga, ki gu hrani v zapisih. 62 Gre za opis narečij terskih in beneških Slovencev, ki jih je B. prvič zapisoval 1873, o čemer je Š. vedel iz Opyta fonetiki rez'janskix govorov (1875). 53 Baudouinova teza, ki jo je postavil že v Opytu, je bila, du rezijanski in beneško-slovenski govori predstavljajo posebno skupino slovanskih narečij, ki so genetično ločeni od slovenščine. Prim. F. Bezlaj, Baudouin de Courtenuy, Trinkov zbornik, Trst 1946, 109—118. 5 Na Dobriši, 12. novembra 1885 Častiti gospod profesor! Gotovo sem Vam čudno zdi, da Vam toliko časa nič ne pišem; vzrok temu je, da me je zadnji čas usoda brez prestanka gonila sem ter tje, tekal sem »s trebuhom za kruhom«, kakor pravimo Slovenci. Pred petnajstimi meseci opravil sem doktorat,54 in moje nestalno življenje se je po tedaj le še bolj zavrtelo na slabo stran. Toda čemu daljnega opravičevanja, saj dobro vem da »qui s'excuse s'accuse«. Zdaj živim uže blizu pol leta na Češkem kot domač učitelj pri grofinji Mannsfeld-Colloredovi, vdovi bivšega avstrijskega ministra za poljedelstvo, ter poučujem v šolskih predmetih njene — hčere.55 Zdaj ko mi ni treba več toliko skrbeti, kaj bo jutri, začel sem se zopet truditi okoli svoje uže tolikrat pričete in tolikrat preosnovane razprave o našem narečji. Glasoslovje sem bil uže prej dovršil in na podlagi tega spisa rigoriziral. Miklošič je bil z mojo dizertacijo popolnoma zadovoljen. Zdaj jo vso prenarejam ter popolnujem. Miklošič mi je tudi uže obljubil, da bo skrbel za to, da se razprava natisne v spisih dunajske akademije. Samo raztrgati jo moram, ker tam ne sprejemajo radi razprav nad 5 tiskanih pol. Razvrstiti jo mislim takole: 1. morfološke posebnosti s posebnim ozirom na naglaševanje; 2. fonološke posebnosti; 3. sintaktične in leksikalne posebnosti.50 To razvrstitev sem izvolil za tega delj. da se pri glasoslovju moreni kratko sklicevati na menjavo nekaterih glasov v deklinaciji in konjugaciji, ker bi sicer zahtevalo vednega ponavljanja. Od uspeha, ki ga bo razprava imela, bo odvisno, ali se bom habilitoval na Dunaji ali ne; ako se mi pokaže le malo upanja na kako kolikor toliko stalno, dasi slabo službico, ne bom zamudil tega storiti, in sicer še ta zimski semester. Prvi del svoje razprave od pošljem akademiji še pred božičem. Pred nekimi dnevi naputak«. Znate, gospod profesor, da je ta mož čuden človek — bolj ostre kritike ne rečem o njem. Znal sem za jisto. da mi ne bode prošnje izpolnil, kakor mi one za svobodno vožnjo do Dunaja nij; kot redaktor dobode on namreč leliko proste karte — pa kaj se zmeni on za koga drugega! Francoskih manijer od njega itak ne smemo zahtevati. Jaz sem bil uže štiri leta zvest sodelovalec njegovega Usta. Zdaj se ve da ne pišem več za ->Narodt, dok bode v redakciji sedel ta surovi misantrop. — Na Dunaji sem se osobno seznanil tudi z gosp. prof. Stritarjem (Boris Mirim), imenno sva bila uže prej znana. Vi ga morebiti tudi osobno poznale; potem boste znali, da je g. Stritar, naš prvi sedanji pesnik in pisatelj, v francosko prevedeni Slovenec, kar se njegovega občevanja z ljudmi tiče. Tožil mi je tudi, kako ga je Jurčič v zadrego spravil. Pisal je namreč J. za Stritarjev »Z vont roman i Lepa Vidai; ko je bilo jedva polovico romana natisnenega, ga je ./. kar na naglo pretrgal in noče o Stritarju nič več vedeti. Tak je naš pisatelj Jurčič! Sloveči nemški pesnik Penn. ki tukaj živi in tDichterhallet izdaja, v katerej izvrstno prevaja slovenske, posebno Preširnove pesmi, prosil je J. za dovoljenje, da bi smel njegov roman »Deseti brate v nemško prevesti — a J. mu niti odgovoril nij, prav à la française! Toliko v karakteristiko Jurčiča, da ga boste kot človeka bolj poznali. Klevetati moje vrste nemajo cilja, pa saj to sami umejete. Tudi kot pisatelj J. v geometričnej progresiji hira. kakor je kot človek od dne do dnč neznosnejši. Njegove po ->šnopsu< in tobaku smrdeče osobe jemljô njegovim romanom mnogo estetične vrednosti; značaji so vedno eni isti. Jstina je, da nam je zadnji čas, t. j. pred dvema leti dal tragedijo *Tugomer<, a ta je nad polovico — Levstikova, premda nosi J. firmo! Tudi pri >Nûrodu< ne sodeluje zdaj nikdo drugi, kakor k večjemu še kak kmetski učitelj ali kak pop, ali kak izgubljen (lijak — vse Jurčičeva krivda, ker vsakega olikanega človeka odganja sè svojo grobostjo in brezobzirnostjo. Le nekaterim >diis minorum gentium*, ki ga osobno ne poznajo, še imponira njegov pisateljski nimbus. Jaz študiram tukaj na univerzi novo filologijo in poslušani slovečega romanista Mussafia, katerega so bili na univerzo v Bonn klicali, ko je znani prof. Diet z umrl. Italijansko literaturo (XV i IVI veka) prepodava v italijanskem jeziku, historično franc, gramatiko v nemškem, katero pa jako slabo prononcira. ■>Soča< ima čisto novo uredništvo in je veliko boljša od prej; urednik (gérant responsable) je neki g. Fabijani. Jagič v Petrogradu namerava izdajati na stroške Akademije nauk komparativni slovar slovanskih jezikov. Mene je povabil za sodelavca za jezik slovenski in njegove dijalekte.92 Ne vem. ali se uresniči tisti namen.93 Prosim Vas. naznanite mi, ali ste dobili poslane Vam moje knjige. Mej njimi je tudi ena brošura Kruševskega.94 V eni iz Kraških okolic (v Barki in drugih bližnjih vaseh) bil sem v 1. 1877, ko je tam bil učitelj Blaže Pernišek. in sem tam zapisal nekoliko, čeravno jako malo, narodnega blaga. Dobro bi bilo, da se resnobno primete tistega dela. Storite s tim vedi veliko korist. Poglavitno pri tem je. da zapišete vse, kakor slišete. zaznamenaje vsake, če-tudi jako majhne posebnosti. Tako mej drugim zelo važna stvar je akcent. Za vsaki posebni glas (laut), ki ga uslišite, morate si ustanoviti posebno črko (litero). Zraven tega dobro je karakterizirati sploh izreko danega dijalekta. Ali poznate razprave Valjavca o slovenskem akcentu (v »Radu jugoslavenske akademije .. .t) ?95 Pričakujč od Vas odgovora, ostajam vselej Vam udani J. Baudouin de Courtenav Nadejam se, da se vrlo dobro počutile in se veselim, da bodern o nekaj mesecih imel čast govoriti z Vami >face en face Sprejmite izraz osobitega poštovanja in vdanosti od Vašega--D. Ilostnika. stud. phil., III. Obere Viaductgasse No. 28. ebenerdig 1. Thüre. Wien.--Na Dunaji 25. okt. 18??. 92 V. Jagič je res 18. decembra 1880 predložil ORJaS Proekt ob izdanii sravnitel'-nogo slovarja slavjanskix jazykov in o tem načrtu poročal В. v pismu, datiranem 16. (28). novembra 1880. Prosii je В., naj pri slovarju prevzame odgovornost za slovensko gradivo. Med sodelavci omenja A. Brucknerja. A. Leskiena, J. Gebauerja, M. Drinova in Ja. K. Grota, in dodaja: Miklošič odobrava moju inisao«, kar se nanaša na Miklošičevo reakcijo na sporočilo svojemu učitelju nu Dunaju o načrtu za slovar. Miklošič je 8. nov. komentiral ta načrt v pismu Jagiču: »Ein etym. Wörterbuch der slav. Sprachen ist allerdings ein dringendes Bedürfniss und es wäre sehr zu wünschen, wenn sie ein solches in Angriff nähmen. Ich würde gerne, so weit möglich. Ihnen dabei nützlich sein. Ich habe selbst eine solche Arbeit in Angriff genommen, allein in sehr kleinem Massstabe: meine Arbeit könnte als Vorläufer der Ihrigen gelten.« Glej Miklošičevo pismo Jugiču št. 48 v Materialien zur Geschichte der sluvischen Philologie, 10, Miklosich's Briefe an den Herausgeber dieser Zeitschrift, AslPh 14 (1892), 453. — O tem načrtu podrobno govori še eno Jagičevo pismo Baudouinu, datirano 23. 12. 1880 (4. 1. 1881). Prim. Pis'ina I. V. Jagiča k russkim učenym 1865—1886, Pod redakciej akad. V. V. Vinogradova i G. P. Bloka (Moskva—Leningrad. 1963), 202—203, 205—206. — Vendar do uresničitve Jugičevega projektu ni prišlo. Verjetno ga je J. sam umaknil, ker ni hotel tekinovuti s svojim učiteljem, ki je v istem času delal na podobnem slovarju. Kot je znano, je že leta 1886 izšel Miklošičev Etymologisches Wörterbuch der slavischen Sprachen (Wien 1886). 93 To Baudouinovo sporočilo je iz tega pisma našlo pot v Ljubljanski zvon. Novicu v prvi številki nove revije pod naslovom Slovenski glasnik (LZ 1, 1881. str. 64) sloni nu Štrekljevem dopisu Levcu z Dunaja, kjer S. sporoča: »Prof. Jagič v S. Peterburgu namerava izdajati na stroške Akademije nauk komparativni slovar slovanskih jezikov. Za sodelavca pri slovenskem jeziku in njegovih narečjih je povabil g. J. Baudouina de Courtenay. — Kakor slišim izdeluje tudi Miklosich enako delo«. Leveč objavlju to novico in podčrtuje: »Znano je. da tudi profesor Miklošič*izdeluje jcdnako delo, ki bode ogromnega pomena za vse slovanstvo«. Prim. F. Bernik. Pisma Frana Levca, II (Ljubljana 1971), 171. 94 Verjetno je to bila brošura Nikolaju Kruševskega Vosem' gimnov Rig-Vedy, ki jo je B. ocenil v reviji Russkij filologičeskij vestnik 2 (1870), 270—271. 95 Do konca 1880 je izšlo šest nadaljevani Valjavčeve študije Prinos k naglasu u (novo)slovenskom jeziku v zbornikih Had JAZU (Zagreb), v knjigah 43 (1878), 1—91; 44 (1878), 1—84; 45 (1878), 50—127; 46 (1878), 1—77: 47 (1879). 1—92: 48 (1879). 130—169. 2m Kazan, (8) 20 Junija 1881 Častiti gospod! Zmerom sem hotel Yam odgovoriti na Vaše cenjeno pismo od 3. jan. t. 1., a mnogovrstno število raznih opravkov mi še le sedaj dopusti to storiti. — Oprostite tedaj. Morda se mi posreči dobiti odpust (komandirovko) za celo leto. in takrat večinoma hočem se baviti v slovenskih deželah, da dovršim vsaj majhni del tega. kar sem davno začel. Takrat se tudi bova lahko videla.97 — Da 1)0 Miklosich hotel sestavljati primerjajoči slovar slovanskih jezikov, nijsem nič slišal. Jagič mi je pisal zavoljo slovarja, ki ga sain hoče izdajati, in Miklosich ga je le spodbujal za delo in nij omenil, da sam se pripravlja za nekaj takega.98 — Le ve da preje, ko se lotimo posla za slovenski del primerjajočega slovarja, da bi morali počakati. dokler ne pride na svetlo slovar Kreka, Levca, Pleteršnika in Voduška.99 Če Valjavec trdi, da slovenščina ima kratke naglašene samo v zadnjih slovkah in v jednoslovčanih rečih, mislim, da zmešava dve baži kratkosti, namreč: 1) popolnoma kratko, odrezano (abgeschnitten), ki se ne more zdaljšati, — in tista je. katero on priznava, — 2) pa, indiferentno. to je kratko, ki se more zdaljšati, — tako kratkost imamo v nenaglašenih slovkah in posebno v naglašenih kratkih v sredini besed (im inlaute), — Miklosich se moti, trdeč, da slovenščina ima samo »gerade längen«. Spisov g. Škrabca popolnoma ne poznam;100 in zatorej bil bi Vam jako hvaležen, če mi je priskrbite in pošljete kakor mogoče hitrejše. Kakor hitro poizvem, kolikor ste plačali, Vam takoj denar povrnem. Prosim Vas tedaj, da mi pošljete g. Škrabca: 1) O naglaševanju velevnega naklona, 2) O besedah z dvema povdarjenima zlogoma. 3. nekoliko o hijatu; 4. o naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih.101 — List »Cvetje z vrtov sv. Frančiška« mi nij popolnoma znan. Kdo je Skrabec? Ali tudi frančiškan? Prosim Vas tudi za program novomeške gimnazije 1. 1870, kjer je Škrabčevo »O glasu in naglasu knjižnega jezika naše slovenščine«. Pošljite mi vse to v rekoniandiranem knižnem zavitku. Kar zadeva poznamenovanje naglasa, je zelo težka stvar. Jaz se ne odločujem še nič reči v tisti zadevi.102 Svoj odpust, če mi ga dovolijo, hočem porabiti mej drugim za izdajo nabranega po meni in po druzih narodnega blaga. — 90 Pismo brez ovoja, pisemski papir z zaglavjem: Institution Ethnographique, Le délégué-correspondant à Kazan. 87 Za leto 1881 ni nobenega dokaza, da bi se bil B. mudil v slovenskih deželah. 98 Prim, komentar k Baudouinovemu dopisu št. 1. 99 Prim, komentar k Štrekljeveinu dopisu št. 2. 100 B. hoče reči — »sploh ne poznam«, kar ni čudno, saj je prva Škrabčeva razprava O glasu in naglasu (1870) ostala dokaj neopažena, a Cvetje je začelo izhajati šele 1880. Prim, komentar k Štrekljeveinu dopisu št. 2. Do prvih osebnih stikov med B. in Škrabcem je prišlo šele julija 1882. Prim. 11. L. I.encek. From the Correspondence between Skrabec and Baudouin, Slovene Studies. 5 (New York. 1983). 165—188. 101 To so po vrsti naslednji Skrabčevi članki pod skupnim naslovom Opazke, literarne, jezikoslovne in druge: 4. O naglaševanju velevnega naklona v naši slovenščini, Cvetje. 1 (1880), 2:2—4. 3:2—4. 4:2—4 |Označene strani se nanašajo na platnice, to je: Cvetje, leto 1. 1880. številka 2, platnice 2—4]; 6. O besedah z dvema povdarjenima zlogoma. 5:3—4. 6:2—4: 8. Nekoliko o hijatu v naši poeziji. 7:3—4. 8:2—4; 10. O naglasnih in drugih diakritičnih znamenjih v znanstveni pisavi naše slovenščine, 9:2—4. 10:2—4. 11:2—4, 12:2—4. I0- Prim, kuj je B. pisal še 1. 1904 v uvodu v izdajo svojih terskili besedil: »Sčitaju dolgom zametit', čto v ètoj oblasti, v oblasti različenija dlitel'nosti i akcentovki so-nantov, primenennoe mnoju oboznačenie daleko ne sootvetstvuet deistvitel nosti i javljaetsja sledstviem smešenija ponjatij: ponjatie dlitel'nosti ne dostatočno otdeleno ot ponjatija akcenta, v oblasti že akcenta ponjatie otnositel'noj sily proiznošenija sinešano s ponjatiem intonacii... Xuže to. čto moe oboznačenie ètix tonkostej proiznošenija niže srednego urovnja. Ja daže s pomošč'ju imevšixsja v inoem rasporia-ženii naliënvx sredstv ocen' často ne mog s točnosfju oboznačit' to, čto sledovalo by oboznačit'. ja zapisyval sliškom mnogo dlja togo. čtoby bvt' vpolne tocnym.« Prim. Matcrialy dlja južnoslavjanskoj dialektologii i ètnografii, II. Obrazcy jazyka na govo-rax Terskix Slavjan v severnovostočnoj Italii (S. Peterburg, 1904). XVI—XVII. Tisti rokopis, ki ga je posnel g. Sedej pri g. Podreki na Beneškem, prepisal sem tudi jaz in sem ga hotel izdati. Dobro bi bilo, da se preje sporazumiva z g. Sedejcm.103 Ali sem Vam poslal razprave Klodičevo in Valente-jevo? Srčna hvala za vse novice, ki ste mi je priobčili v Vašem zadnjem pismu. So me jako zanimale. Ce bom letos mej Slovenci, bom se ravnal deloma tudi po tem, kar sem od Vas poizvedel. Prosim Vas, naznanite mi, koliko košta na Dunaji Miklosiclie\a »Vergleichende Grammatik« (vsak torn posebej),104 se ve da kakor mogoče najboljši kup. Ostajam vselej Vam vdani J. Baudouin de Courtenav Moj naslov je: 1) (če pišete pred (15) 27 junija:) Kazan (kakor navadno) Казапь 2) potle pa: Russisch Polen — Warschau Prof. J. Baudouin de Courtenay Ul. Tamka No. 8, m. 3 Warszama 3105 Krakov, 30 julija 1882 Dragi gospod! Včeraj dobil sem tukaj poslane zvezke »Cvetja« za ktere se Vam prav lepo zahvalim. Na zavitku je bil sicer Vaš novi naslov; toda sem ga izgubil in ne vem, kje zdaj bivate. Zatorej pišem na Dunaj, meneč, da Vam odtod pismo pošljejo. Prosim, naznanite mi, kjer zdaj ste. — Iz »Cvetja« manjka »2. (drugi) zoezek< 1. 1882 (februar), gotovo nijste ga imeli pripravljenega. — Naznanite mi, koliko sein Vam za vse dolžan. — Ostajam vselej Vam udan J. Baudouin de Courtenay Krakom (Krakuu) poste restante. 4 Radom. 30 avgustu 1882 Častiti gospod! Kratko odgovarjam na Vaše cenjeno pismo od 17 avgusta t. 1. Jako me veseli, da študirate letos Kraško narečje. Nij dvomiti, da. kakor rojen Slovenec in talentiran filolog, storite to mnogo bolje, nego bi mogel to storiti nek drugi, n. pr. jaz. Sicer jaz sem začel pripravljati razpravo o dijalektu Barki in Misleč na 103 Gre za t', i. beneškoslovenski Čedadski (Černjejski) rokopis, seznam ustanovnih maš bratovščine Sv. Marije v Cernjeji pri Centi (it. Cergneu, Tarcento). datiran 1497—1507, pisan v italijanščini in lokalnem slovenskem narečju, mešanem s čakavščino pisca, notarja Johannesa z otoka Krka. Po V. Oblaku je bil rokopis last »des verstorbenen Advocateii Podreca in Udine« (AslPli 1892), kar je leta 1892 mogel biti le dr. Giovanni Battista Podrecca (1799—1878), oče dr. Carla, Pod recce (1839 do 1916), oba odvetnika v Čedadu, kjer je oče živel v sinovi družini vse do 1876. — B. v pismu Streklju pravi, da je imel rokopis prepisan, in zdi se (dasi to ni naravnost povedano), da ga je tudi 011 prepisul pri Petru Podreki (1822—1889), kaplanu v Roncu v Beneški Sloveniji, sorodniku dr. Carla Podrecce. ki ju je oba obiskoval na svojih potovanjih v Rezijo. — Vendar je rokopis prvi izdal V. Oblak: »Das älteste datierte slovenische Sprachdenkmal,« AslPh, 14 (1892), 192—235: in šele za. njim Baudouin: Latinsko-ital'jansko-slavianskij pominal'nik XV-go i XVI-go stoletija sostavlennyj v oblasti terskix Slavjan (Petersburg, 1906). — Za podatke o Sedeju glej opombe k Strek-ljevemu dopisu št. 3. Prim, tudi F. Bemik, 1967—73. III (1973). 226—227. 104 F. Miklosich, Vergleichende Grammatik der slavisclien Sprachen (Wien): 1. Lautlehre, s1879; 2. Stammbildungslehre, =1875: 3. Wortbildungslehre, 1876: 4. Syntux, 1868 do 1874. 105 Dopisnica. Naslov: Herrn Karl Štrekelj, / stud. phil. / Wien Universität /. Poštni pečat: Krakuu-Bahnhof — Kraköw-Dworzcc (datum nečitljiv). Krasu,106 toda občutim veliko negotovost in pomanjkanje dat glede raznih podrobnostij. Vaša razprava mi bo zelo po godu. — Za »Archiv für slavische Philologie« pripravil sein dosti dolgo razpravo o Cirkljan-skem dijalektu107 na podlagi tvarine, sebrane po g. Sedeju in drugih, ali nijsem ž njo nič zadovoljen. — Stran slovenskega naglasa sem tudi jaz v nedoločnosti; tista je jako težka stvar.108 Zalibože sem zdaj popolnoma neveden (unwissend) v zadevah novejših filologičnih in lingvističnih (del) razprav Slovencev, in zatorej sem Vam jako hvaležen za vsako bibliografsko novico tiste baže. Ker pa imam namen v bližnji bodočnosti popisovati pojedine dijalekte slovenske, bom se moral seznaniti se vsemi specijalnimi razpravami o podobnih stvareh. Takrat bom potreboval tudi Vašega nasveta. Za obljubo doposlati mi Šumanovo »Slovensko slovnico«, kakor tudi drugo štev. »Cvetja«, sem Vam zelo hvaležen.10" Ali je g. Gregorčič tisti sloveči pesnik X.. o katerem je bil članek nekega slovenskega pisatelja v »Kroatische Revue«?110 Jako bi ste mi ustregli, doposlav mi tudi že izdani zvezek »Poezij« Gregorčiča, seveda ne zastonj. Kar Vam bom dolžan, Vam precej odpošljem. Bivaje 1. 1872 in 1873 v Gorici, imel sem priložnost seznaniti se z g. Gregorčičem. O narečjih Beneških Slovanov bom morda ob kratkem (t. j. v enem ali dveh letih) nekaj bolj obširnega objavil.111 G. Levcu zahvalite se za spomin in izročite mu tudi moj srčni pozdrav. S posebnim spoštovanjem ostajam vselej Vam udani! J. Baudouin de Courtenay Moj naslov je: 1) do 13 septembra: Rusko Poljsko — Prof. J. Baudouin de Courtenay — I. A. Boduèn de Kurtenè — Warszama — ul. Tamka, No. 8, m. 3. 2) potle pa: Russko-^azart — Prof. J. Baudouin de Courtenay — Prof. I. A. Boduèn-de Kurtenè — g. g. Kazan h. 5112 Kazanj. 24. novemb. 1882 Dragi gospod Štrekelj! Vaše pismicc od 19. oktobra mi je došlo v roke skorej pred enim mesecem, 27. oktobra;113 a obljubljenih v njem knjig (Gregorčičeve pesmi. 1. zvezek njegove brošure 106 Barka in Misleče, vasi v občini Sežana na Krasu. Gre za gradivo, ki ga je B. zapisoval 1877 na Krasu in je ohranjeno v Arhivu AZ ZSSR v Leningradu: »Fond 102, Opis' 1, No. 4. Matcrialy dlja južnoslavjanskoj dialektologii i ètnografii, sobrannye L A. Boduènom de Kurtenè, VI«. N. I. Tolstoj ga označuje: »Govor Barki v Kraskix go-rax okolo krainskoj i istrijskoj granicv — listv 36—39 zapis' Boduèna v 1877 g. — svjazannye teksty.« Prim. N. I. Tolstoj, О га bot ах J. A. Boduèna de Kurtenè po slovenskemu jazyku, J. A. Boduèn de Kurtenè (k 30-letiju so dnja smerti) (Moskva: AN SSSR, Institut slavjanovedenija. 1960). 79. 107 Der Dialekt von Cirkno; Sprachproben... 10« Prim, komentar k Baudouinovem dopisu št. 2. 1011 Prim, komentar k Štrekljeveinu dopisu št. 4. 110 Gre za članek Franjka Selaka: Der slovenische Lyriker X und seine Vorgänger. Kroatische Revue, 1 (Zagreb 1882), 8—22. Prim, tudi L. A. Lisac, Selak Franjo, SBL III (1951), 278—279. — Gregorčič je v tisku podpisoval svoje pesmi z »X.«. šifro, ki jo v pismu Levcu 30. 10. 1880 razlaga kot rimsko številko 10 za »desetega brata«. — »starega desetnika X«. Prim. S. Gregorčič, Zbrano delo III (ur. Francè Koblar) (Ljubljana 1951), 303, 304. 111 Baudouinova bibliografija za več kot deset let nima nobenega obširnejšega dela o govoru Beneških Slovencev. 111 Dopisnica. Naslov: Avstrija — Vena / Herrn Karl Štrekelj / kand. philos. / in Wien / Universität. Poštni pečati: Kazan' (datum nečitljiv) / Poctovyj vagon No. 5; 22. noja I braj 1882. m 1'cga dopisa ni v zbirki Štrekljevih pisein v Baudouinovi zapuščini v Leningradu. V njem Š. sporoča, da je poslal Baudouinu: S.Gregorčiča Poezije (Ljubljana 1882); S. Gregorčiča V obrambo, V odgovor »Slovencu« (Ljubljana 1882); in tri številke Cvetja (8, 9 in 10) letnika 1882. Prim. Baudouinov dopis št. 6. »V obrambo« in 3 liste »Cvetja«) dozdaj nijsem videl. Kaj to pomen ja? Gotovo so se tiste knjige izgubile na počti, ali pa [jih] je zagrabila sloveča ruska cenzura. Ce ste poslali omenjene knjige rekomandirano, reklamirajte, da se vsaj poizve. kaj da se [je] ž njimi zgodilo. Vselej Vain udani Prof. J. Baudouin de Courtenay (I. Boduèn de Kurtenè) g. g. Kazanb 6114 Kazanj, 14/26. XII. 82 Dragi gospod! Še le danes dobil sem poslane po Vas: 1) Poezije Gregorčiča, 2) V obrambo " ", 3) 3 liste (8, 9, 10) »Cvetja z vertov sv. Frančiška«. Slavna ruska cenzura jih je tako dolgo držala. Je tista prav lepa institucija. — Srčna Vam hvala za pošiljatev. — 2-go štev. »Cvetja« še pričakujem. Rad bi jo imel, ker drugače letnik 1882 ostane nepolni. More biti, da v kratkem preselim se v Dor-pat.115 Ves Vaš J. Baudouin de Courtenav (I. A. Boduèn de Kurtenè) 7 Dorpat, 12/24 novembra 1883 Čestiti gospod! Jako bil bi Vam hvaležen, če bi ste blagovolili odgovoriti mi na sledeča vprašanja: 1) Kako se po Vašem mnenji izgovarjajo slovenski supini: plest, nest, grebst. tepst, peč, pet (пап), mrêt, bit (кнт*), dignot (-nit), štet, gorêt, hvalit, delat, pisat, brat, sêjat, kupovat? Ali se tisti supini popolnoma strinjajo, glede akcenta in deljave samoglasnikov, z okrajšenimi infinitivi (na -t) omenjenih glagoljev (verborum), ali pa je incj njimi majhni razloček? 2) Kako se izrekata velevnika (imperativa) sijaj in pišimo: sijàj (sijèj) ali pa sijaj, pišimo ali pa pišimo. Za hitri odgovor Vam bom zelo hvaležen. Vselej vam udani J. Baudouin de Courtenay Moj naslov je: Dorpat (Russland). 8m Dorpat, 1. septembra 1884. Častiti gospod! Po Vaši dobroti dobil sem ob svojem času tri letnike »Cvetja z vertov sv. Frančiška« (1880, 81, 82).1" Za me je se ve da veliko važnejše to, kur je pisul g. Škrabec 114 Dopisnica. Naslov: Avstrija — Véna j Herrn Karl Štrekelj, J stud. phil. / in Wien / Universität. Poštni pečat: Kazan' 15 dek. 1822 / Počtovyj vagon No. 8, 15. dek. 1882. 115 B. je sprejel mesto na novo ustanovljene stolice primerjalne slovanske slovnice na univerzi v Dorpatu (današnji Tartu) letu 1883 in je tu ostal deset let. Dopisnica. Naslov: Avstrija — Vena / Herrn Karl Štrekelj, / kundid. philol. / in Wien / Universität. / Ot prof. I. Boduèna de Kurtenè /. Poštni pečat: Dcrpt 21.avg. 1884. 117 Prim Strekljeve dopise št. 2. 3. 4. in Baudouinov dopis št. 3. na obložki (Umschlag), nego to. kar obsega tekst Cvetja. Vse tiste obložke imam. Samo primanjka mi obložka (Umschlag) j-ga zvezka 1882 1. Ali je mogoče jo dobiti? Če ne, naznanite mi vsaj, ako Vam je mogoče, kaj je natisnjeno na oni obložki 3-ga zvezka 1882 1. Morda nij nič posebnega. Takrat nij potreba obložke.118 — Kaj to pomenja, da tako davno nijsem dobil od Vas nobene novice. Pišite vendar. Zdaj pa celo ne vem, kam bom Vam adresiral. Vse glih pa upam, da dobite to moje pisanje. Ves Vaš J. Baudouin de Courtenav Dorpat (Russland) 9 Dorpat, 15/27. I. 68 Častiti gospod! Oprostite velikosrčno. da le v 2Vi mesecih odgovarjam na cenjeno pismo od 12. novembra. Greva me moja zamuda tem več, da, kakor mi pišete, namenjali ste se meseca januarja peljati na Dunaj, tako da leto (tisto) moje pismo ne bo Vas že gotovo našlo na Češkem. V svoje opravičenje morem samo to reči. da sem bil dvakrat bolen. in da me sploh tisne kakošnasi apatija in lenoba, ■— menda nasledki boleznij (»febris rheumatica« in potle »febris malaria«). O prazdnikih zgubil sem veliko časa, akoravno računil sem, da namreč o prazdnikih veliko dela bom opravil, — navadna sicer histerija.— Zdaj je vsem učenjakom naše stroke težak pot, ako nimajo posebne protekcije. Za to i Vam tako težko gre. Čestitam Vam, da ste že opravili doktorat. Ako se boste habilitovali na Dunaji, bo jako dobro i za Vas osebno, i za izvoljeno od Vas znanstvo. — Čestitam Vam tudi. da se bo vaša razprava natisnila v spisih dunajske akademije. To je najboljša reko-mendacija.lle Jaz zdaj narejam mej drugimi tudi podrobno kazalo (Register) k vsem svojim dijalektologičnim tvarinam, nabranim po Slovenskem in drugod.12® Sam se čudim, kako veliko hrani se pri meni dozdaj v rokopismo in dvomim, ali se mi posreči vse to natisniti in porabiti za znanstvo, — posebno ako srečam na vsakem koraku mnogo nepričakovanih ovir, večinoma ovir čisto subjektivnih, ležečih v moji nesistematični in raztrošeni naravi. O tem, da Jagič gre na Dunaj, govori se tudi v Petrogradu; ali dozdaj je to le govorica brez faktičnega temelja.141 Iz poljskih slovarjev Vam morem priporočiti »Slownik jçzyka polskiego ... wypra-cowany przez Aleksandra Zdariomicza .. .122 wydany staraniem i kosztein Maurycego Orgelbranda (2 cz^sci). Wilno. 1861 — Je le poljsko-poljski, zatorej ne vem, ali Vam bo po godu... Mislim tudi, da ga je težko dobiti po navadnem potu. Jaz sem ga sicer pridobil slučajno za 3 rublja, toda to je bil le srečni slučaj. Sicer stane, kakor 118 Tretja številka tretjega letnika Cvetja (1882), za katero prosi В., na platnicah prinaša nadaljevanje Opazk (Opazke III, 2. Popravki in dostavki). V članku Škrabec govori o razvoju in refleksih občeslovanskih ь!/ъ1 in ьг/ъг v slovenskih narečjih. — Da bi Baudouinovi prošnji ustregel, je S. 14. 11. 1884 zaprosil Levca: »Ali bi mi mogli poslati 3. štev. III. letnika .Cvetja z vrtov sv. Franč.', samo da prepišem platnice za Baudouina de Courtenay, kateremu se je ta št. izgubila! Potem Vam jo koj vrnem.« — Leveč mu jo je poslal iz Ljubljane že 28. 11. 1884. Prim. F. Bernik, 1967—73. II: 41 in 201. Prim, komentar k Strekljevemu dopisu št. 5. 120 Gre zu Register njegovegu rokopisnega gradiva, ki ga je pripravljal kot prilogo prošnji za izdajo in natis besedil, zapisanih v Reziji, v Istoriko-filologičeskem Otde-Ieniju Imperutorske Akademije nauk. Prošnja, naslovljena sekretarju K. S. Vese-lovskemu je dutirana 28. 4. (11. 5.) 1886. O tej prošnji B. govori v predgovoru k Materialien zur Südslavischen Dialektologie und Ethnographie, I, Resianische Texte, gesammelt in den JJ. 1872, 1873 und 1877, geordnet und übersetzt von J. Baudouin de Courtenay (St. Petersburg, 1895), I-XX. 121 Prim, komentar к Strekljevemu dopisu št. 5. 122 A. Zdunovicz; M. Bohusz-Szyszko; J. Filipowicz; В. Trentowski, Slownik jçzyka polskiego, obejmujqcy opràcz zbioru wlasciwie polskich, znaczni) liezbç wyrazöw z obeyen jçzykôw, polskiemu przyswojonych, 2 vols. Wilno: Nakladem M. Orgelbranda, 1856—61. mislim, kakih 10—12 rubljev. — Linde seveda je predrag in prevelik. Dosti dobri je poljsko-francuski slovar:123 Slomnik po/sA:o-francuski. Dictionnaire polonais-français. Berlin. Ksiçgarnia В. Behr. (Pravzaprav je njegov spisatelj Ropelemski. — Plagijat iz njega je: Dokladny slownik francusko-polski i polsko-francuski, przez J. Janusza. Lwôw. 1854.124 (Najdete oba slovarja nazvana v moji »Podrobnaja programma lekcij vb 187?—78 uč. g'. Kazanb, 1881«, pg. 287.125 — Mislim, da sem Vam poslal tisto »programo«). — Slovar poljsko-nemški Booch-Arkossy velja malo; ali, kolikor mi je znano, nij dozdaj boljšega.126 Voščim Vam vsako srečo in ostajam vselej Vam udani J. Baudouin de Courtenay tO12' Dorpat, 11/29. VI. 87. Dragi gospod doktor! Oprostite, da tako kesno odgovarjam na Vašo cenjeno pismo od 30. jan. Vzrok ste deloma tudi Vi. Študiral sem jako marljivo in natančno Vašo razpravo ter sem napisal oceno v Jagičev »Archiv«.128 Nadejam se, da mi ne zamerite, če sem na nekaterih krajih svoje ocene nekaj ostreje spregovoril o Vašem trudi. Vsem gospodam, o kterih pišem recenzije, stavim v izgled mojega prijatelja Krynskegja. Preglejte si v zadnjem, VIII tomu »Beiträge zur vergl. Sprachforsch.« (1875) mojo recenzijo njegove knjige129 »O nosovyx zvukax«. in uvidite (:), kako je ostra. Mej tem sva ostala vselej prijatelja in nikedar ne sva se kregala zaradi one ocene. Mislim, da tako i midva ostaneva za zmeraj prijatelja. Čestitam Vam, da ste postali privat-docent na Dunaji. To je v vsakem slučaji lepo stališče, če ravno dobička mnogo ne donesc. S Vašim prav znanstvenim stališčem, katerega se držite v svoji razpravi, slagain se popolnoma, kakor bo Vam razvidno iz moje ocene. Zal mi je zelo Erjavca. Ne bil še star; nasprotno videlo se je, da je bil močan in polhen energije; in vse ravno moral se je ločiti od živili. Ali je zapustil otroke? Kje živi njegova gospa? Bom Vam jako hvaležen, če objavite v »Archivu« svoje opazke o Cerkljanskem narečji130 in popravite, kar je napačnega v moji razpravi. — Vselej moramo gledati na stvar, ne na osebe. — Pri tem pa je treba pomisliti, da jaz sem na svojih potovanjih le gledal, da seberem kakor mogoče največ tvarine in za to glede nekaterih stran jezika so sebrani po meni teksti nezanesljivi. — Bes je, da v »Archiv'u« priobčil sem blago, zapisano ne po meni, ampak po gg. Sedeju in Jerebu, ki sta samà 123 W. Kazimirski; S. Ropelewski, Slownik francuski-polski i polsko-francuski. Dictionnaire français-polonais et polonais-français Berlin: В. Behr, 1959 (5. izdaja: Berlin 1849... 1872). 124 Slownik dokladny francusko-polski i polsko-francuski, podlug najlepszych zr6-del... Dictionnaire complet français-polonais et polonais-français, d'après les meilleurs auteurs par W. Janusz. Lwôw: Winiarz, 1854 (druga izdaja: 1866). 125 Podrobnaja p rogramma lekcij I. A. Boduèna-de-Kurtène v 1^77—1878 učebnom godu (Kazan — Varšava, 1881), 287. 120 F. W. Booch-Arkossy, Neues vollständiges polnisch-deutsches und deutsch-pol-nisches Wörterbuch mit Rücksicht auf den jetzigen Stand der Wissenschaften, Künste, Gewerbe, der Industrie und des Handels. Nowy dokladny slownik polsko-niemiecki i niemiecko-polski. Leipzig: Hassel, 1865—66 (četrta izdaja: 1883). 121 V levem kotu zgoraj zapis Štrekljeve roke: Dobil 9/VI1 S?. 128 AsIPh 10 (1887), 603—615. 129 J. Baudouin de Courtenay (rec.). O nosovyx zvukax v slavjanskix jazykax. Dis-sertacija Magistra istoriko-filologičeskix nauk Adama-Antona Krynskego. Vypusk 1 — j. Varšava. V tipografii Varšavskogo učebnogo okruga. 1870, Beiträge zur vergleichenden Sprachforschung auf dem Gebiete der arischen, celtischen und slawischen Sprachen, VIII (Berlin, 1876). 174—198. I30Š. ni nikoli napisal ocene Baudouinove študije o cerkljanskem narečju. Prim, opombe k Š. dopisoma št. 6 in št. 7. Cirkljanca. Toda tisto eno ne dava še garantije, da sta vse natančno in brezpomotno zabilježila. In sploh takošna absolutna natančnost je vrhu človeških močij. Errare humanuni est. — Ce mi pošljete v pregled Vaše biležke, storite mi veliko všečnost (P ■— Zdi se, da tako nij dobro slovensko (?); to je germanismus, ne res?). Ostajem zvesto Vam udani J. Baudouin de Courtenay il131 Dorpat, (18) 27. 9. 87. Častiti gospod doktor! Odgovarjam le v kratkem na Vaše pismo od 7 sept. Čestitam Vam k Vaši zadevi gledé izdaje polne zbirke narodnih pesmi j; na ta način zaslužite si hvaležnost vseh slavistov in vseh, ki se pečajo z narodnim slovstvom. Petersburška Akademija izdaja vso nabrano po meni tvarino. Sedaj se tisne 1-i torn, ki obsega samo Rezjane (okoli 400 tiskanih str.). 2-i tom: Italijanski Slovani v »distretto di Tarcento, di Gemona« in »di Cividale«, 3-i: »S. Pietro degli Schiavi«. Potle pa še kacih 7—8 tomov s tvarino, nabrano po Goriškem in Kranjskem.132 Kakor vidite, truda ne manjka. Samo me greva, da sem šele tako kasno začel tisto izdajo. S prijateljskim pozdravom vselej Vam udani J. Baudouin de Courtenav Krakow (Krakau), 8. II. 94. Ul. Radziwilowska. N. 13 II. Častiti gospod doktor! Vem iz časnikov, da dr. E. Rittner (Sectionschef im Cultus u. Unterrichtsministerium) je šel proč iz Dunaja nekam v južne kraje. Mej tem mi je potrebno vedeti, kedaj se povrne nazaj.134 Zatorej bil bi Vam jako hvaležen, če pri priložnosti poizveste in mi naznanite, kedaj se g. Rittner pričakuje spet v ministerstvu. — Oprostite, da Vas nadlegujem, ali žalibože nijmam sedaj nobenega drugega zanesljivega znanca na Dunaji. Srčno Vas pozdravlja vselej Vam udani J. Baudouin de Courtenav 13135 Krakow, 16. III. 94 Ul. Radziwilowska, 13 II Dragi gospod Doktor! Prav lepa Vam hvala za ljubeznjivost, s katero ste mi naznanjali o g. Rittnerju. Rad bi Vam tudi vstregel, če boste kaj potrebovali. 131 Dopisnica. Naslov: Avstrija — čerez Pragu / Blahorody pan / Dr. Karl Štrekelj / v Dobriš / Böhmen. Poštni pečat: Dorpat. 16 sen. 1887. 132 Načrt, ki ga B. razvija, sloni na Registru, pripravljenem za prošnjo K. S. Ve-selovskeinu, sekretarju Imperatorske akademije znanosti v Peterburgu (prim, opombe v Baudouinovem dopisu št. 9). V tej prošnji je B. pisal: »Esli predstavljaemyj mnoju nync sbornik udostoitsja blagosklonnogo vnimanija Iniperatorskoj Akademii Nauk, to ja gotov v neprodolžitel'nom buduščem predstavit' ešče dva vypuska s tekstami na slovjanskix govorax severnoj Itaiii: odin — na govorax uezdov (distretti) Geinona, Tarcento i Cividale. drugoj že — na govorax uezda S.-Pietro degli Schiavi ili San--Pietro al Natisone.« Historično-filološki razred Akademije je Baudouinove Rez'janskie teksty sprejel 19. avgusta 1886 in ob koncu istega leta so jih začeli tiskati. Prim. Materialien zur südslavischen Diulektologie und Ethnographie, I. Resianische Texte ... von J. Baudouin de Courtenay (St. Petersburg, 1895), III—IV. 133 Dopisnica. Naslov: Herrn Dr. Karl Štrekelj / XV11I Gürtelstr. 78 / Wien /. Poštni pečat: Krukau Bahnhof — Krakow Dworzcc (datum nečitljiv). 134 Štrekljev odgovor v dopisih št. 8 in 9. 135 Dopisnica. Naslov: Herrn Dr. Kari Štrekelj / XVIII. Wühring. Anastasius Grüngasse, 22 / in Wien. — Poštni pečat: Krakau Bahnhof — Krakow Dworzec (datum nečitljiv). 27. febr. bil sem tukaj izvoljen enoglasno za predsedo (przewodniczqcy) Antro-pologične Komisije (antropologija, archeologija in etnologija) pri Akademji znano-stij. Tudi dijalektologija spada v krog delovanja tiste komisije. —136 Y nekoliko tednih pošljem Vam svojo knjižico »Prôba teorji alternacyj fonetycz-nych«. Je uže natisnjena, toda hočem še počakati, da Yam jo pošljem z neko drugo stvarjo vred.137 Yselej Yam udani J. Baudouin de Courtenay 14,138 Krakow, 3. IV. 99. Ul. Pçdzichôw, 12. Častiti gospod kolega! Lepa hvala za »Narodne pesmi«, katere sem dobil, kolikor se mi zdi. popolnoma, t. j. vse snopiče. »Lechica I« dostanem še le v nekih dnevih in takoj Vam pošljem. Tukajšnji razmeri so jako sitni, posebno vsled mešanja politike v vsake zadeve. Galicija pa je več korumpirana, nego vse druge avstrijanske dežele. Imam sicer namero nadaljevati svoje študije o kašubščini, toda ne vem še, kedaj. Z odličnim spoštovanjem. Ves Vaš J. Baudouin de Courtenay 1513» Dorpat. 9. VIII. 1900 Častiti gospod kolega! Ker so me izpodili iz Krakovske univerzite, kakor nevarnega profesorja, moral sein se preseliti na Rusko.140 Dovoljujem si poslati moj novi naslov, kajti zna biti boste imeli včasih nekaj zame, ali dopisnico, ali pa kako drugo stvar. Ostajam vselej Vam vdani J. Baudouin de Courtenay Moj naslov: 1) do 12/25 avgusta: Dorpat (Russland) — g. Jurbev (Derpt) Lifl. [andskajal g.[ubernija| — Miihlen-Str. 5, 2) potle pa: Petersburg (Russl.(and)) — Peterburg — 5-aja rota Izmajlovskago polka, d. N. 6, kv. 6 — L A. Boduènu - de Kurtenè. 1311 В. je bil izvoljen za predsednika Komisje Antropologiczne pri Akademii Umie-jçtnosci v Krakovu 27. feb. 1894. Zaradi nesporazumov s kolegi v Komisiji je od predsedstva odstopil že 29. sep. istega leta. Prim. Listy J Baudouinu de Courtenay do A. Cernego. Opracowal T. Bešta (1972), 25. 137 Gre za odtis razprave Pröba teorii alternacji fonetycznych, Cz^šč 1. ogölna, Rozprawy Wydzialu Filologicznego Akademii Umiejçtnosci w Krakowie, 20 (1894). 219—364. 138 Dopisnica. Naslov: Herrn Univ. Professor / Dr. Karl Štrekelj / (Iraz / Peinlichg. 13. / (Steiermark). — Poštni pečat: Krakau 2 — Krakow 2 (datum nečitljiv). 130 Dopisnica. Naslov: Сгаеъ (Avstrija) / Herrn Prof. Dr. / Kari Štrekelj / Peinlichg. 13 / in Graz / (Steiermark). — Poštni pečat: (zamazan), 19. VII. 00. 140 B. je bil na univerzi v Krakovu profesor primerjalnega jezikoslovja in sanskrta od 1893. V 1899 njegova pogodba ni bila obnovljena in s 1. jul. 1900 je B. nastopil mesto docenta na univerzi v Petersburgu, kamor se je preselil konec avg. istega leta. — Pismo je pisano iz Dorpata; tu je poleti živela Baudouinova družina. — Po mnenju samega B. je bila vseh neprilik na Poljskem kriva »intryga panöw galicyjskieh, ktörem jestem sola v oku«. Znano je, da je B. vsa leta, kar je bil v Krakovu, odkrito napadal birokratsko in nacionalistično avstro-ogrsko administracijo v Galiciji. Prim, pismo A. Cernemu 8. 8. 1899, objavljenem v zbirki Listy J. Baudouina de Courtenay do A. Čer-nego, str. 102. 16141 Cestiti gospod kolega! Petersburg, 14/27. I. 1902 °rb.ene,™ z .tist° dopisnico pošiljam Vam povabilo uredništva »Slovanske Bibli-jogratije« (blavjanskaja Bibliografija), in se nadejam, da boste tako dobri in zaho-cete nam pomoči.1« Plačamo ne preveč, toda mislim, da tisto Vas ne bo vzdržalo od sodelavstva. — Bom Vam hvaležen, ako izvolite ob hitrem mi odgovoriti. Ostajam vselej Vam vdani J. Baudouin de Courtenay 17143 Petersburg, 18/31. III. 1902 5 rota Izm. p., N. 3, kv. 9 Častiti gospod kolega! Jako bi Vain bil hvaležen, če mi blagovolite naznaniti, ali imate namen pomagati nam v sestavljanji »Slovanske Biblijografije«, za kar sem Vas prosil v pismu od 14/27 januarja, ravno pred dvema meseci. Dosedaj nijste me šteli vrednega Vašega odgovora. Pričakavaje nekolik Vaših vrstic, ostajam z odličnim spoštovanjem vselej Vam vdani J. Baudouin de Courtenay 18144 Krakow, 25. VIII. 1902 Častiti gospod kolega! Odgovarjam na Vaše pismo od 24. junija. Prav storite, ako pošljete biblijografične doneske; toda v juliju nijsem jih še dobil. Vse glih imate še čas. Lepa hvala za Vaše kritične opazke; a glede nekaterih podrobnostij, moram se opravičiti. 1) V 1. 1900 smo prevzeli v »Biblijografijo« samo recenzije in omembe; vsled tega nij tam ni Peruškov »Bralec ali bravec« niti 5 snopiča Vaših »Narodnih pesmij«, ker v pregledanih časnikih (Zeitschriften) nijsta bila omenjenu. Letos privajamo za 1. 1901 tudi posebne knjige in brošure. 141 Dopisnica. Naslov: g. Сгасъ (Avstrija) / Herrn Dr. Kari Štrekelj, / Universitätsprofessor / Peinlich-Gasse, 13 / in Graz (Steiermark). Poštni pečat: 30.1.92 Graz. 142 В. vabi Š. k sodelovanju pri bibliografskem zbiranju gradiva za Slavjanove-denie v 1901 godu, Sistematičeskij ukuzatel trudov po jazykoznaniju, literature, ètno-grafii i istorii, ki so ga pripravljali pri ORJaS. Prim. Otčet o dejatel'nosti ORJaS... za 1903 god (St. Petersburg, 1903), 53. M. Jusii'iska 1974: 123 navaja publikacijo tega zvezka pod št. 303: Bibliografija slavjanovedenija za 1901 g. St. Petersburg 1902. — Prvi zvezek te publikacije pod naslovom Slavjanovedenie v povremennyx izdanijax, Sistematičeskij ukazatel' statej, recenzij i zametok (publikacija, za katero je 1899 dalo iniciativo uredništvo Izvestij ORJaS) je izšel v St. Petersburgu 1901. Očitno je bil B. eden glavnih motorjev te akcije in v prvem zvezku sodelavec zu pregled slovenskih objav pod naslovom: Slovinci, Rez'jane i drugie Slavjane v severnoj Italii (str. 77—85). Bibliografija, ki je bila omejena na določeno število časopisov in revij v slovanskem svetu, je upoštevala jezikoslovje, literaturo, etnografijo, zgodovino, biografijo sodobnikov in ncKiologe. Od slovenske periodike so bili upoštevani: Cvetje z vrtov sv. Frančiška, Dom in svet, lzvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Ant. Knezova knjižnica Matice slovenske, Letopis Matice slovenske, Ljubljanski zvon, Prešernov album: 1800 do ^900- Zbornik Slovenske matice. Prim. Strekljevo kritiko v Štrekljevem dopisu «-./ T Dopisnica. Naslov: g. Сгасъ (Avstrija) / Herrn Universitätsprofessor / Dr. Karl Štrekelj / Peinlichgasse, 13. / in Graz / (Steiermark). Poštni pečat: S. Peterburg 19 mar. 1902. " 144 Dopisnica. Naslov: Herrn Prof. Dr. / K. Štrekelj / Graz / Peinlichg. 13. II. 8 / (Steiermark). / (zadnje tri vrstice prečrtane in pripisano:] Gorjansko P. Nabresina / Poštna pečata: Krakuu-Krukow: 28. 8. 02; Nabresina 27. 8. 02. 2) Ako pošljete naslove vseh prevodov, bomo Vam prav hvaležni. 3) Pogreške 1-ga zvezka »Biblijografije«, navedene v Vašem pismu, hočem popraviti v 2-em zvezku. 4) Lasserre nij »materiali.«, ampak opomba Škrabcova pač je. Vselej Vam vdani J. Baudouin de Courtenay Moj naslov: 1) do 7. septembra: (Galicija) Krakom, poste restante. — 2) potle (ka-ker navadno): Peterburg, Izmajl. p. 5 rota, N. 3, kv. 9. 19145 Petersburg, 27. III/9. IV. 1908 Vas.[il'evskij] Ostr.fov], 10 1., N 23, kv. 5 Visokočestiti gospod kolega! Ena mojih poslušavnic v višših ženskih kursah (vvsšie ženskie kursv) hotela bi izučiti temeljito slovenski jezik. Ruskih knjig za slovenski jezik nemarno. (Hostnik?).146 Gospodična pa zastopi nemško in francosko. Zatorej bil bi Vain jako hvaležen, ako odločite kako učno knjigo (Lehrbuch) v nemškem jeziku in priobčite njin naslov generalu V. Kranjcu (Körösi-Str., 1), ki jo kupi in meni pošlje.1" — Prosim, storite to mogoče hitrejše, ker hotel bi, da moja učenica dobi knjigo še pred veliko nočjo. — Menda Sket je dober?148 ali pa kaki drugi? Očakavaje ugodnega odgovora ostajam vselej Vam vdani J. Baudouin de Courtenay (I. Boduèn-de Kurtenè) 145 Dopisnica. Naslov: G. Gracъ (Avstrija) / Herrn Universitätsprofessor / Dr. Karl Štrekelj / Humboldt Str., 29 / in Graz / (Steiermark). Poštni pečat: S. Peterburg 23. 8. 08. 140 В. ima v mislih knjigo: Grammatika slovinskogo jazyka. Sostavil M .M. Ilostnik, prepodavatelj gimnazii. Gorica, 1900. Knjiga je vezana s slovarjem: Slovensko-ruski slovar. Sestavil M. Hostnik. Gorica: Natisnila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček, 1901. Prim. Siinonič 1903—1905: 155. 147 General Viktor Kranjc je naveden v Schematismusu für das k. u. k. Heer und für k. u.k. Kriegsmarine, za leto 1905 (Wien 1904). v rubriki Generale auf Wartegebühr des Ruhestandes, ausser Dienst, medtem ko ga Schematismus za leto 1900 navaja kot Platzkominandant-Obersta v Krakovu (podatki Jožeta Munde). Iz Krakova Kranjca pozna tudi B. in ga v svoji korespondenci z Adolfom Cernyjcm nekajkrat omenja (prim. Listy J. Baudouina de Courtenay do A. Černego, str. 95, 107, 176, 191, 195). 'lam je tudi naveden njegov naslov v Gradcu: General-Major Viktor Kranjc, Graz (Steiermark), Kürösi-Strasse, 1. 148 Verjetno ima В. v mislih Jakoba Sketa Slovenisches Sprach- und Übungsbuch Nebst einer Chrestomathie und einem slovenisch-deutsches und deutsch-slovenischcn Würterverzeichniss, Klagenfurt 1879, knjigo, o kateri mu je 1881 poročal Štrekelj (prim, dopis št. 2): peta izdaja te knjige je izšla 1893. LITERATURA Bibliografske kratice v tem članku so: AslPh = Archiv für slavische Philologie (Berlin), Al ZSSR = AN SSSR = Akademija Nauk SSSB, Cvetje = Cvetje z vertov sv. Frančiška, Mesečni list za verno slovensko ljudstvo, zlasti za ude tretjega reda sv. Frančiška (Gorica), ČJKZ = Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (Ljubljana), Denkschriften KAWPhilHistKl = Denkschriften der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Klasse (Dunaj), DZS = Državna založba Slovenije, EJ — Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb), LMS = Letopis Matice slovenske, LZ = Ljubljanski zvon (Ljubljana), MS = SM = Matica slovenska (Ljubljana), ORJaS = Otdelenie russkogo jazyka i slovesnosti Akademii Nauk (St. Petersburg), PAN = Polska Akademia Nauk (Varšava), PSBL — Primorski Slovenski biografski leksikon (Gorica), Rad JAZU = Rad Jugoslavenske Akademije Znanosti i Umjetnosti (Zagreb), SAZU = Slovenska akademija znanosti in umetnosti (Ljubljana), SBL = Slovenski biografski leksikon (Ljubljana), Sitzungsberichte K AW = Sitzungsberichte der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Klasse (Dunaj), SM = MS = Slovenska matica (Ljubljana), SNP = Slovenske narodne pesmi, SR = Slavistična revija (Ljubljana-Maribor), Z MNP = Zurnal Ministerstva na-rodnogo prosveščenija (St. Petersburg-Petrograd). J. Baudouin de Courtenay 1873. Nekatere opazke ruskega proofesorja (Ponatisnjeno iz »Soče« 1. 1872. in 1873.). Gorica. F. Bernik (ur.) 1964. Slovenska matica 1864—1964. Zbornik razprav in člankov. Ljubljana: SM. F. Bernik 1967—73. Pisma Frana Levca, I-II1. Ljubljana: SAZU, Korespondence pomembnih Slovencev. 4/I-III. T. Bešta 1972. Listy J. Baudouina de Courtenav do A. Černego. Wroclaw-Warszawa-Kraköw-Gdansk: PAN. F. Bezlaj 1946. Baudouin de Courtenay. Trinkov Zbornik (Trst), 109—118. A. Z. Bizjak 1946. Beneško-slovenska in rezijanska bibliografija. Trinkov Zbornik (Trst), 123—133. L. E. Bokareva, A. A. Leont'ev 1960. Spisok trudov I. A. Boduèna de Kurtenè (1845 do 1929), I. A. Boduèn de Kurtenè (k 30-letiju so dnja smerti) (Moskva: AN SSSB. Institut slavjanovedenija), 82—119. Godišnjak SKA. 1909. Karel Štrekelj. Godišnjak Srpske kraljevske Akademije, 23 (Beograd), 463—469. G. D. Grekov 1948. Dokumenti k istorii slavjanovedenija v Bossii (1850—1912). Moskva-Leningrad: AN SSSB, Institut slavjanovedenija. M. Jasinska 1974. Bibliografia prac Jana Ignacego Niecislawa Baudouina de Courtenay. Jan Niecislaw Baudouin de Courtenay, Dziela wvbrane, Tom I (Warszawa), 99—143. M. Jevnikar 1975. Baudouin de Courtenay, Jan Ignacy-Niecislaw. PSBL, I (Ur. uredniški odbor) (Gorica), 47—48. M. Kranjec 1971. Štrekelj Karel. SBL III (Ur. A. Gspan) (Ljubljana), 693—696. R. L. Lencek 1980. Dvanajst pisem Ivana Trinka Baudouinu de Courtenayu. Trinkov koledar. Za prestopno leto 1980, (Gorica), 45—62. R. L. Lencek 1983. From the Correspondence between Stanislav Skrabec and Jan Baudouin de Courtenav. Slovene Studies, 5 (New York: Society for Slovene Studies), 165—188. M. Murko 1899. Dr. Vatroslav Oblak. Ant. Knezova knjižnica, 6 (Ljubljana: MS), 142—311. F. Ramovš 1935. Historična gramatika slovenskega jezika, VII. Dialekti. Ljubljana. F. Simonič 1903—1905. Slovenska bibliografija, f. del: Knjige (1550—1900). Ljubljana: MS. N. 1. Tolstoj 1960. O rabotax I. A. Boduèna de Kurtenè po slovenskom jazyku, 1. A. Boduèn de Kurtenè (k 30-letiju so dnja smerti) (Moskva: An SSSR, Institut slavjanovedenija), 67—81. J. Toporišič 1962. Die slovenische Dialektforschung. Zeitschrift für slavische Philologie, 30 (Leipzig-Heidelberg), 383—416. Rado L. Lenček Kolumbijska univerza. New York РЕЗЮМЕ В статье печатается переписка Карла Штрекеля (1859—1912) с Яном Болуэном де Куртенэ (1845—1929) (11 писем из Архива АН СССР в Ленинграде) и Бодуэна со Штре-келем (19 писем из Областного архива в Мариборе). Со Штрекелем Бодуэн познакомился в 1872—73 году в Горице, где он в это время находился в научной командировке. Тогда Драготин Штрекель был гимназистом 3-го класса (11 лет) и записывал для Бодуэна тексты красских словенских говоров. После окончания Горицкой гимназии Штрекель поступил в Венский университет, где слушал лекции Ф. Миклошича и в 1883 году получил докторскую степень. В 1886 году Штрекель был избран приват-доцентом в Венском университете; в 1897—1908 гг. он работал доцентом славянской филологии университета в Градце. Штрекель был в переписке с Бодуэном с самого начала работы над докторской диссертацией, 1880; последнее письмо Бодуэна Штрекелю относится к 1908 году. Письма К. Штрекеля и И. А. Бодуэна де Куртенэ дают много интересных фактов, характеризующих их личности, и представляют большой биографический интерес для обоих учёных. Их опубликование послужит не только хорошим дополнением к их биографическим статьям, но и к истории словенской филологии. Переписка между Бодуэном и Штрекелем представляет интереснейшую документацию роли, которую Бодуэн сыграл в истории словенской словенистики. UD К 808.63-02(049.3) LENCKOVA STRUKTURA IN ZGODOVINA SLOVENSKEGA JEZIKA* 0 Pred časom (I. 1983) nam je dospela v naslovu omenjena knjiga našega rojaka v Ameriki, prof. Rada Lenčka (Kolumbijska univerza, New York). Izida angleško pisane knjige o slovenščini smo upravičeno veseli, saj se s tem močno razširja krog tistih, ki jih slovenščina zanima, pa zaradi neznanja slovanskih jezikov ne morejo brati izvirnih del v slovenščini o našem s slovanskega stališča zanimivem jeziku. 0.1 Prof. Lenček si je knjigo zamislil kot informacijo o vsem, kar je povezano s slovenskim jezikom. Ta široko obvestilni cilj se skuša doseči s tem. da se nam po splošnem uvodu (15—26: v njem se identificira slovenščina kot taka, določa njena razprostranjenost, razpravlja se o Slovencih in slovenstvu ter predstavi naš sodobni knjižni jezik) odbrana tvarina obdeluje v 6 poglavjih (27—293), razen tega pa v pred-razpravi (3—13) najdemo predgovor (3), oddolžitev denarnim podpornikom dela (4), vsebinsko kazalo (5—7) ter kazala podob (8—9), preglednic (10), krajšav in simbolov (11—12) ter zaznamb (13); razpravi sledi še daljša porazprava (294—365), v kateri najdemo: izbrani besedili (294—306) (I. Cankarja mladostni utrinek iz Ruplovega pra-vorečja 1946, le da tokrat tudi v navadni pisni, ne le pravorečni, podobi ter v angleškem prevodu, ter E. Hemingwaya odlomek iz Starca in morja, v enaki trojnosti), nato pa sledijo še Bibliografska dokumentacija in bibliografija (307—349): Periodična glasila in njih okrajšave (308—312), nakar pa o slovenščini: Temeljna bibliografska dokumentacija (313—317), Slovnice (317—321), Pravopisni slovarji in Etimološki slovar (324); Opisi slovenskega jezika v neslovenščini (324—325). Slovarji neeno-jezični — 325—326). Pri Bibliografiji imamo naslednje razdelke: Jezikovno in zgodovinsko ozadje (326—329), Slovenščina med slovanskimi jeziki in narečji (329—331), Raznočasje (331—335), Istočasje (335—340), Narečjeslovje (340—344), Sodobni knjižni jezik in njegova zgodovina (344—346). Sledi še Bibliografija bibliografij: v tem okviru poleg nenaslovljenih dveh enot (346) še Letne bibliografije (346—347), Bibliografija bibliografij jezikoslovcev, ki so obravnavali slovenščino (347—349). Na koncu je še imensko kazalo (351—355) ter Besedno (356—359) in Stvarno kazalo (360—365). 1 V Uvodu Lenček informira o pravnem položaju slovenščine v Jugoslaviji in Sloveniji ter o številu slovensko govorečih v SFRJ, v zamejstvu, zdomstvu in izseljen-stvu (zadnjega dvojega ne ločuje). Nato podaja jezikovne meje (po Ramovšu, 1936), pa zemljepisne danosti o ozemlju, ki so ga naši predniki posedli ob naselitvi, ter današnje slovenske dežele (Koroška, Štajerska, Prekmurje, Primorska, Beneška Slovenija in Rezija). — Med podatki o teh deželah so tudi spregledi: štajersko področje med Dravo in Muro, Koroška v SR Sloveniji, pripadnost Beneške Slovenije in Rezije Avstriji. Sicer pa avtor s podatki gospodarno izkorišča skopo odmerjeni prostor. 2e te/e bi bilo to reči za avtorjevo določitev slovenskega knjižnega jezika: zanj uporablja malo primeren izruz »sodobna standardna slovenščina«, podaja pa ga tudi s »Schriftsprache«, kar prav tako neprimerno prevaja z »book language« (prim. A. Breznika »pismeni jezik«), Lenček pri razpravljanju o teh stvareh citira le Ramovša (1959, 97—101) in SP 1962 (13—14), in v tem smislu absolutno pretirava misel o slovenskem knjižnem jeziku kot »umetnem jeziku« (25), »umetnem slovstvenem ali knjižnem jeziku«. Avtorju ne bi škodovalo, ko bi glede knjižnega jezika prevzel sodobno teorijo pisca te ocene (naslonjeno na ustrezno dosedanje izročilo), ki vidi v knjižnem jeziku na eni strani njegovo »zbornost«, na drugi pu »splošno pogovornost«. V tem primeru mu ne bi bilo treba več šele hrepeneti po nečem, kar že imamo, in ne poudarjati tistega, česar nikakor nimamo v taki meri; prim. str. 26: »Te dve strani umetnega jezika, pisna in govorna, sta torej dve teoretični podobi slovenskega knjižnega jezika. Medtem ko prva definicija slovenskega izraza 'knjižni jezik' torej vključuje obe podobi, v resničnosti tega ni.« Zukaj avtor tu ne navaja vsaj česa iz kar bogate literature o socialnih zvrsteh (prim, bibliografijo v SS 1976), je posebno vprašanje: kakor da ne more priznati * Rudo L. Lenček, The Structure und History of the Slovene Language, 1982, 565 str., tipkotisk (Slavica Publishers Inc, Columbus, Ohio 43214). ničesar, kar bi bilo po SP 1962 (ali celo 1950). In če kdo išče »globoko neenakost med pisno in govorno obliko« kakega jezika, bo hitro ugotovil, da je ta veliko večja npr. v angleščini ali ruščini kot v slovenščini (prim. American English). 2 Jedrni del. 2.1 V 1. poglavju (Zgodovinsko ozadje. 27—45) preskočimo avtorjevo prikazovanje naselitve naših prednikov v »Vzhodnih Alpah« (27—30) v 6. stol. (ki se precej giblje po poteh, začrtanih pri Ramovšu) in poglavje Nastanek slovenščine (30—42). Prikazovanje usode prvotno posedenih slovanskih področij v območju predhodnice današnje slovenščine se drži predvsem zgodovine B. Grafenauerja. — Oglejmo pa si Zgodovinska obdobja slovenskega jezika (43—45). v bistvu dve obdobji, namreč »razvoj naravnega in knjižnega jezika« (nekako po SKJ pisca te kritike). Prvo se mu kaže zlasti »kot zgodovina govornega jezika in njegovih različnih narečnih oblik«, pobudo za to pa išče (kot Ramovš) v »govoru prvih slovenskih naseljencev v Vzhodnih Alpah« ter v »razvoju tistih njegovih značilnosti, ki slovenščino ločijo od drugih jezikov iste slovanske družine«. Obdobja so mu: »od srede 9. do konca 10. stol.« stara slovenščina; od 10. do 15. stol. srednja slovenščina; od 16. stoletja do danes moderna slovenščina. V 1. obdobju se slovenski jezik nekako oblikuje, v 2. razvojno razcepi, v 3. doživi močno narečno členitev (samoglasniški upad), pridobi pa si tudi knjižnost (od konca 18. stol. s sredotežnim razvojem), v 20. stol. naj bi se razvila nadnarečja. v drugi polovici našega stol. pa naj bi se narečja začela umikati mestnim govoricam. Do 1. 1945 naj bi bili po Lenčku avtorji slovnic knjižno normo opirali na »vzgojeni govor, ki je odseval osrednje narečje«, po tem letu pa da so »zavestna prizadevanja po razširitvi te narečne podstave pisnega slovenskega jezika«: Slovar slovenskega knjižnega jezika je Lenčku »prvi resni poskus, da bi zrahljali zveze knjižnega jezika z vsemi narečji«. Avtor tu, žal (razen SSKJ), ničesar ne citira. Ze po Ramovšu je jasno, da do vključno Brižinskih spomenikov ni slovenskega narečnega razvoja, pač pa je naslednje obdobje razvojno izrazito narečnorazčlenjevalno, saj so v Rateškem (RR, konec 14. stol.), Stiškein (SR, prva polovica 15. stol.) in Starogorskem rokopisu (SGR. konec 15. stol.) ter v vsem drugem ohranjenem gradivu izkazani že popolni narečni razvoji, E osebno očitno pri samoglasnikih, pa tudi oblikoslovje se v bistvu že dokončno izo-likuje (ie. akut skrajšan že v 8. stol., cfl. prestavljen že konec tisočletja na naslednji zlog, na kratkem zlogu pa podaljšan, umik naglasa s končnega zadnjega zloga na predhodno dolžino). Tretje obdobje je v bistvu le obdobje sainoglasniškega upada (in spreminja le morfonologijo in skoraj le preko nje oblikoslovje). Pri knjižnem jeziku so spregledane razedinjevalne težnje na prelomu 18. stol. (ko imamo izobraženo prekmursko, koroško, deloma tudi celjsko pokrujinsko knjižno izročilo, od 20. let 19. stol. pa še radgonsko). Prava težnja h knjižnojezikovnemu zedinjanju se pojavi pri Kopitarju, in sicer na podlagi obeh osrednjih slovenskih narečij (gorenjskega zlasti v (naglašenih) samoglasnikih, dolenjskega v soglasnikih). čemur nato v 50. letih dodajo »nove oblike«, kar pa je vse v veliki meri obstajalo tudi v naravni govorici slovenskega jezikovnega osredja z Ljubljano kot naravnim zemljepisnim in duhovnim središčem. — Sicer pa je vse to opisano že v SKJ 1—4 (1965—67, 1970). Nemogoče je tudi sprejeti Lenčkovo misel, da se SSKJ kakor koli oddaljuje od vseh narečij. ( 2.2 V 2. poglavju (46—75: Slovenščina med drugimi slovanskimi jeziki in narečji) avtor prikazuje razmerje slovenščine do srbohrvaščine knjižne, kajkavske, čakavske), do moderne ruščine; in vzhodnoalpske slovanščine z za-hodnoslovanskimi narečji. To razpravljanje je seveda oprto na ustrezno poglavje v Ramovševi KZSJ, 1936, z nekimi novotami (zlasti na podlagi Ivičevih del). 2.2.1 Skoraj prezgodaj so v poglavju Značilnosti slovenščine (47—51) nastavljene narečne oblike za dolgi polglasnik, nosnika in jat, saj je komaj mogoče pritegniti avtorju, da bi se to kazalo že v Brižinskih spomenikih: »Najstarejši spomenik ulpske slovenščine, Brižinski spomeniki, dutirani šele s konca 10. stol., jasno dokumentirajo to zgodnjo individualizacijo slovenskih narečij.« (47) Lenček se tu menda opira na R. Kolariča. Med značilnostmi slovenščine avtor najprej obravnava prozodična sredstva tona (po naše toneinskost) in količine. Ne sprejema eksperimentalnofonetično, praktično in teoretično potrjene teze o akutu in cirkumfleksu kot nizkem oz. visokem tonemu, ampak tradicionalno govori o rastočem in padajočem tonu (kar vzbuja dvom v njegovo možnost samostojne presoje, to pa nato nadomešča z avtoritativnim izročilom). Neprimerno L. še meni. da so nosilci tonemskega nasprotja le dolgi samoglasniki (v resnici je tudi polglasnik v nezadnjem/needinem zlogu), napačno misli, da ima vsaka beseda lahko le po en naglas ipd. V slovenščini seveda nimamo treh tonemov, ampak le dva, to pa na katerem koli zlogu, če je dolg, in na polglasniku v nezadnjem zlogu (ali needinem). (S tega stališča je problematično naglaševanje tipa odvècen v SSKJ.) Da /"/ni prosta varianta (48), kažejo primeri tipa tèmo (tož.) — têmo (or.), tèmni daj. ž. ed. — têmni im. m. ed. ipd. Pravzaprav nemarnost je, če naglasne spremembe pri Lenčku niso nič postavljene v čas. 2.2.2 Razpravljanje o razmerju med slovenščino in ruščino (51—55) bi se lahko naslonilo na odlično Nahtigalovo knjigo Ruski jezik (1946), glede naglasa pa seveda tudi na Škrabca in Breznika ... Lenček žal ne vidi skupnega naglasnega izhodišča za slov. röka roké roki rokô in rus. rukà rukï rukè rùku, kjer je treba le nekaj trdnih pretvorbenih pravil, s katerimi v določenih okvirih iz ruskega naglasa lahko izpeljemo slovenskega: Pj: rukà rukè ->• rôka roki, P2 rùku -*■ rokô, slov. roké anal, po té (iz tojè). Z ruskim jezikom pa imamo skupen novi akut: nosù nosiš — nosiš -m, in dalje potčgneš, hočeš, mčlješ, séla itd. itd. Take primerjave bi bile še kako dobrodošle, ne pa govoriti o »nekaterih kategorijah besed in slovničnih oblik«. Podobno so skrajno površinske tudi opombe o slov.-rus. fonemih, pravopisu, oblikoslovju. Tako se npr. za slovnično lastnost živost reče samo, da je slovenščina v nasprotju z ruščino ne pozna v množini, v resnici pa jo imamo tudi mi pri samostal-niških zaimkih (Vidim vas, jih), ne pa seveda tudi pri posamostaljenih (Vas bo spremljal v hotel, one pa peljal na postajo). 2.2.3 S podobnimi pripombami bi lahko pospremili primerjavo slovenščine s knjižno srbohrvaščino. Oglejmo si to ob poglavju o pravopisu. Lenček omenja razliko med pisno-izgovornima golupčič in glazba in samopisnim golobček in glasba, ne da bi o tem znal povedati kaj več: da imamo namreč tudi mi tip golupčič v kategorijah gris/i, grist, moštvo (z izpeljankami), mošfci, s duša (po Ramovšu 12. stol.), (3) brata brata, vôl'a -> vôl'a (konec 14. stol. v osrednjih narečjih), (4) gorà — gôra (15. stol.). Zadnii (t. i. drugi) umik je zajet tudi oblikoslovno tipološko; za e: žena, sélo — pleče, jélen — mène — nésti, nésem; tako tudi za o: nôga, ôkno — pôtok, lônec — nôsil, gorel — ruisit — nosi. — Seveda tudi tukaj marsikaj manjka, pri e-jevskih npr. vel. nési, ženi, sédi: pa žepa, pečena, nésan, mesen, težek -žka -o. Gotovo bi kazalo navajati tudi obseg oblikospreminjevalnih vzorcev: žena -i -i (po naliki še -e. -o. -o) v ed. (t. i. mešani nagi. tip), treba je ločiti vreténo -a itd. (nepremični nagi. tip) od pleme -ena (premični nagi. tip), pri nésem ne gre samo za I. os. ed.. ampak za sedanjik sploh (izjema je 3. os. množine na -o), pri o-jevski vrsti še tip odnösa, sökol -ola (proti odhoda, kolikor je odnösa tako staro); o tem je bil pri nas tudi v novejšem času že govor (Toporišič). Podobno nepopolna je tudi 8. podoba, prikazujoča odraze polglasnikov ъ in ь v slovenščini (92—93). Povsod bi vendar kazalo najprej omenjati odraze osrednjih narečij, pri njihovi ožji področnosti pa se ne izgubljati v njihovi pisanosti, temveč jih, če jih že navajamo, tudi razložiti: prim, têst, din, vës/vîis < Dbsb, рь]йпъсь, kjer gre pri dolgih za ê (din je z n povzročen poseben razvoj), pri kratkih se zdi glasovni odraz a, medtem ko je vês posebnost, ki bi se morda razlagala z naliko. In zakaj naj bi bil э v dahniti drugoten (93)? Tu imamo redno razmerje kratek — dolg: dehniti — slepec, proti dahnem = maša. Kategorije s »poajenim« э bi seveda tudi kazalo podati v preglednici, nemara: dân, vas, ta, sladak, z mâno — maša, vzamem, staknem, ovac (ovac). Preden preidemo k fonološkim razvojem, bi kazalo opozoriti še na vprašanje, ali je 2. umik (gorà > gôra) res že izvršen v 15. stol. Protestantsko označevanje naglasa tega ne potrjuje izrecno, posredno pa kaže celo nasprotno. Tudi sicer bi bilo nekje prav pokazati kategorije v osrednjih narečjih ne umaknjenega naglasa z zadnjega zloga ter razložiti morebitne poti nalik. 2.3.2.2 Glasovne no vote 2. obdobja. 2.3.2.2.1 Pri samoglasnikih Lenček že za BS nastavlja (v nasprotju z Ramovšem in po Kolariču) tudi že r a z n o s n j e n i prosti varianti za ç in p, pač komaj upravičeno. — Prvi narečne razlike tradicionalno povezuje z razvojem jata in nosnikov, vse pa odvisno od naglasnosti na dolgem ali kratkem zlogu. — Ze od Škrabca sem je opažena parna povezanost dolgega jata in dolgega etimološkega o-ja (dolgi je bil cirkumflektiran. zgodaj podaljšani akutiran) (102) v osrednjih slovenskih narečjih. (Treba bi bilo tudi jasno povedati, kaj je dolgi etim. o: ne le »podaljšani bodisi v novozaprtih zlogih ali v posebnih slovenskih razvojih«.) Tip bogastvu je pač nalikovna posplošitev po nebu. Tudi razpolglasnjenje dolgega polglasnika je narečno raznoterilo slovenščino (104—105); narobe pa bi bilo misliti, da je rateško danafs v zvezi s tem (prim, še sedaj denès in v 16. stol. pogosto pisavo polglasnika z a). Ce se trdi, da je v tem času nastalo 8 narečnih p o d s t a v (105), bi to kazalo podpreti z argumentacijo in npr. katerim Riglerjevih zemljevidnih prikazov. Primerjava za dolga jat in o, akut (A) in naglasni 2. umik (U) bi pokazala npr. naslednje (dve črtici zaznamujeta 2 zloga): (1) koroško (2) štajersko (3) primorsko (4) gorenjsko (5) dolenjsko (6) panonsko (7) rovtarsko, (8) ? 2.3.2.2.2 Pri razvoju s o g 1 u s n i k o v (105—115) Lenček izhaja od napačne podmene, da je bil osrednji slovenski v pripornik (105), ko je v resnici bil zvočnik, in torej f ni njegov nezveneči ustreznik (counterpart, 106). Treba bi bilo torej — kakor rečeno — posebej obravnavati nezvočnike in posebej zvočnike. Seveda v istem sistemu ni mogoče imeti g in y, ampak le eno od tega (kolikor v novejšem času kje g ni uveden pod vplivom knjižnega jezika). Slovenski razvoj tega soglasniškega sistema gre na eni strani k odpravi nasprotja po neb nos t i — nenebnosti (tj. mehčanosti kot poSebne, fonološke značilnosti) in v posebnem razvoju nekaterih zvočnikov. Lenček od tegu omenja с z opombo o »verjetni« ohranitvi na zahodu (zukaj ne tudi o dejanski?, in ali res po zaslugi čukavcev?). Obširneje razpravlja še o soglas niški h sklopih zobni pripornik + zobni/ mehkonebni zapornik + j, kjer ima sorazmerno zapleten zemljevid odrazov (107). Tu pa se da zelo poenostaviti, če rečemo, da je z + d/g + j povsod razen v Prekmurju (kjer je še ždž) dalo z, ustrezni nezveneči sklopi pa povsod šč, kar se je pozneje v rov-tarskih narečjih, v gorenjščini. na vzhodnem koroškem, in v štajerskih narečjih è э A U e i _ _ i/± _ ei e ± _ _i _ a ± _ i _/_ i ei a i _ ±_ ei a j. _ j. _ ei e i _ poenostavilo v š. Če se je na zahodu na tolikšnem prostoru ohranilo šč, pač ni razloga za č klicati na pomoč čakavcev. Pri tem ne bi smeli pozabljati na šč drugačnega, prilikovanjskega, postanka (ščim, košček) tudi na področjih s šč -> š. (Ali je Čop imel prav, ko je (v ABC-vojni) pisal, da Gorenjci ločijo š za šč od navadnega š?) O fonetični naravi ustničnega ne 11 osnega zvočnika ima avtor v mnogem nenatančne predstave (prim. J. Toporišiča ustrezno razpravo z analizo in kritiko prikazov tega v Fonološki opisi /.../ slovenačkih /.../ govora /.../, Sarajevo, 1981). Tudi na slovenskem vzhodu /v/ ni »zveneči pripornik«, kakor bi avtorja lahko opozorilo že nasprotje tipa tvoj — dvoj. spest — ZDest... Podobno ne povsem ustrezno je njegovo pisanje o svetlem drsniku j. Za nove raziskave se ne meni, ker absolutno veruje staremu (če tu ne gre celo za strankarstvo. imamo opraviti z nezmožnostjo za strukturalno mišljenje). Tudi v oceni, kakršna je ta, je mogoče obravnavati 11 e vse, o čemer je v tem poglavju govor. Omenimo le še: g y (109 in 13. podoba na str. 112—113), nezvočni-ške nevtralizacije (111 + 113 + 14. podoba na str. 118—119), kjer pa pisec ne obravnava položajev mlad mož/oče in ne nasprotja od moža/očeta, ampak le mlada — mlad. sladek — sladfca (ter enako za nezveneče nezvočnike) — po SP 1962 nezvočnike imenuje kar soglasnike, čeprav mu na nekaterih drugih mestih soglasnik pomeni (pravilno) vse nesamoglasnike. Prav tako niso obdelane enofonemske premene tipa strah ga je, stric bo, grof bi, pač zaradi tega ne, ker je tako obdelano le pri Škrabcu ali Toporišiču, ne pa tudi v SS 1936 ali SP 1962, ali seveda v SSKJ. 2.3.2.3 Sledi še prikaz »o b 1 i k o s 1 o v n e g a sistema« (113—115). Lenček na eni strani pravi, da se povsod v slovanskih jezikih sklanjatve preurejajo v »oblikovne razrede po spolu« (114), hkrati pa pri samostalnikih za slovenščino enoti (po starih naših slovnicah) moško in srednjo sklanjatev, spet 11e po spolu druži m. in ž. samostalnike tipa lipa in vojvoda v eno sklanjatev. Le vse samostalnike z rodilnikom na -i ima za 3. sklanjatev. V resnici torej Lenček ohranja staro delitev po osnovotvornein samoglasniku (0-, a- in i-sklanjatev: bratom,'mestom, lipam/vojvodam, nitim), kar pa ne vzdrži kritike. Moški in srednji spol se ločita v obeh glavnih sklonih mn. in dv., za moški spol ednine je značilna tudi kategorija živosti, samo moškega spola so priimki (tudi tipa Zdravje, Noč, Muha), moški spol pozna drugačne metatonije kakor srednji (prim. brîit/brâtajbrâtu/brâtov/brâtih/bnîti proti mésto ed. — mêsta -0 -от itd.), in nevpre-vzete besede se večinoma ločijo tudi v im./tož. ednine: brat-0 — mest-o, da ne omenjamo še besedotvornih zadev kot bratovsfci — mestni, bratec — mestece, dvojinskih im./tož., ki so bliže ženski sklanjatvi (brata — mesti = ženi). — Napačno (čeprav na videz manj) je tudi 11e ločiti ženske in moške a-sklanjatve: moška pozna kategorijo živosti, priponsko obrazilo -ov (za svojilnost), da ne omenjam njene splošne variant-nosti s 1. moško sklanjatvijo. Razlike so tudi v naglasnosti (4 naglasni tipi pri ženskah osnovah, le eden pri moških), s tem povezano pa deloma tudi v rod. končnici množine (vojvod-0 — žen-0/žen-a). O pridevniški sklanjatvi samostalnikov (prim, moški, Gorenjska, belo/Gorenjsko) — pri Lenčku prav tako prezrto — pozneje. Imenska sklanjatev pridevnikov se je v tem času res izgubila (114). ostankov pa nimamo le v iin./tož., ampak v 16. stol. še kaj (Trubar: od mladiu), morda tudi v lastnih imenih (Moder Modra), v ženski ednini (dobri = lipi), pa seveda tudi v prislovih tipa zlepa. 2.3.3 1z obdobja Razvoj slovenščine: 15 0 0—1800 (115—132) SHSL obravnava najprej prozodijo (116—117 + 15. podoba o umiku naglasa v tipu meglii (122)), slovenski samoglasniški upad (119—121 + 17. podoba o istem na str. 128), sogla-sniške spremembe (121—126 + 16. podoba, tj. praslovanski zvočniki v slovenščini, 124—125), slovensko nebnjenje mchkoncbnikov (10kc roče) in pripornjanje zapornikov (ded -+ de©) (126—127), čemur sledi še povzemalni pregled (127—132). 2.3.3.1 Pri p r o z o d i j i obravnava nadaljevanje in ustalitev« 2. umika naglasa žena, zelën. megla, temèn, in sicer v tip žena žena. umik okô v 'oko, golob v 'golob, 1er izgubo kolikostnega nasprotja. Misel na poznejši umik v še sedaj ohranjenem tipu zèna/zëna se menda opira na nepodaljšanost novonaglašenega samoglasnika. Med področju s poznejšim (3.) umikom naglasa s končnih naglašenih kračin bo vsekakor treba vnesti tudi meščanski govor (prim. z've:zda — 'ne:sr — 'temna; ali: g'lihva — g'tabuk), dovolj znan iz razpravljanje pisca te kritike. V 3. točki avtor najprej obravnava izgubo t o n e m s k o s t i (pri tem se sklicuje na 21. podobo, kažočo tonemska oz. netonemska področja slovenskega jezika — verjetno po Riglerju). Tu bi vsekakor bila tudi lepa priložnost za to. da bi se opozorilo na moščanski razvoj, ki akut odraža z dolžino, cirkumfleks s kračino, prvotno kračino pa načeloma z drugačno samoglasniško barvo. Omeniti bi kazalo tudi Logarjevo poročilo o novi tonemizaciji, ziljsko krajšanje (prim. Grafenauer) in morda še kaj (npr. premik babica v babica). Tudi pri daljšanju kračin v štajerskih narečjih bi bilo treba biti previdnejši (prim. mošč. p'rag p'râ:ga), kjer bi bilo treba upoštevati še odprte zloge {dno). 2.3.3.2 Pri glasovnih spremembah je najprej govor o z 1 o ž n i k i h Г in / (to vendar nista samoglasnika (!), zato ne gresta prav pod naslov »samoglasniške spremembe«, 117). Razvoj teh dveh zložnikov pa ni prav odvisen »od naglasa, kolikosti in položaja«, kakor meni avtor — vsaj povsod ne, kakor nas prepričujejo tudi knjižna ppln (prv. pbln), vçlk, polniti, vrt, prst (prvotno prst), vrteti ipd. Ne gre za to, da bi prvotna г in j »fonemsko preinterpretirali kot dvoglasniški zvezi -ar- in -al-« (117), ampak gre tudi za tako njihovo fonetično naravo, kjer jo pač imajo, sicer pa je ohranjen tudi še r (npr. tudi na Mostecu: 'prst — 'ppsta ipd.). Po mojem tudi ne gre za fonološke dvoglasnike, saj se te zveze (konkretno r) v primernih glasovnih okoljih ne ohranjajo: strt — strêm, vfgel — vreči, vpter — vetra, poenoglasili pa so se tudi nefonološki dvoglasniki (prim. mošč. gr'mu:je = 'pu:na ■*- grmovje, polna). Plim. tudi gorenjsko grmole *grmoul'e. Pri slovenskem samoglasniškem upadu pač ne bi bilo treba omenjati Jakobsona 1971 (če že koga, potem Baudouina ali Bogo-rodickega, od tujcev seveda) : saj nam je bilo od zmeraj jasno, da gre tu za teženje ogliščnih samoglasnikov k polglasniku (brat, sat, krah, dad = pas), potem pa k izgubi tega v soseščini zvočnikov (nakazano že pri Trubarju idr.: prim. mošč. f teki}, 'pošj. 'tekip, 'zapt), sicer pa do zginotja (ponekod do sšit, kose, petk, poleg razširjenejšega nosmo). Pri tem bi bilo treba (kot že opozorjeno npr. za moščanski govor) upoštevati tudi morfonološke omejitve upada, za misel o povezanosti samoglasniškega upada s tonemskostjo (120) pa verjetno nekoga citirati, kakor avtor sem pa tja- koga vendarle citira. Slovenski samoglasniški upad je obširno opisoval že F. Ramovš, in tega v tak priročnik, kot je ocenjevani, seveda niti približno ni mogoče zajeti. Pač pa se nujno moramo ogibati nepotrebnih napak: prim, xôdem itd. nam. xôdem (121), če bi že (?) bilo mogoče velelniško hodte (n. in.). Da bi bil kdo (mišljen pa je Ramovš) primere kot sorota za sirota »zmotno imenoval samoglasniška harmonija«, ni prav. Opozoriti bi morda kazalo tudi na starejši slovenski upad, ki nam je prinesel kratki nedoločnik (Škrabec). Ramovš je to — komaj upravičeno — imel za praslovanski pojav. Prav tako je mogoče povedati le osnovne stvari o razvoju trdega / (121, 123, 125), ali mehkih I in n (125—126). Ohranjenega trdega I pred nesprednjimi samoglasniki pa je več, kot meni avtor (prim, še moščanski govor, deloma savinjski), pa tudi prehod V/C/# v u ni ubsoluten (123): »/V/položaju na koncu besede in pred soglasnikom /.../ je mehkonebni l prešel v џ /m/<. O zapletih pri tem priča že slovenski knjižni jezik sam. — Pri mehkih l in n bi kazalo opozoriti zlasti na nepre-veliko vzporednost razvoja (prim, ljubljansko / — jn/n, moščansko / — j), pa ne pozabiti tudi posamezne znamenitosti (npr. nefonemsko nosnjenje samoglasniškega okolja ob J, prehod ) v j, tudi na nasprotje do nj. I j bi kazalo opozoriti (volo = soljo, koja -jelenji). Pri slovenskem nebnjenju pogrešamo opozorila na šlenže (ob noje). 2.3.3.3 V ob zor u (127, 129—131) je neupravičena misel, da bi se t onem-s k os t v osrednjih narečjih »r e g e n e r i r a 1 u« (127) tam, kjer nikoli ni nazadovala, če se pa kje na novo pojavlja, ni v osrednjih narečjih. Da tonemskost ne nastopa le v dolgih zlogih, naj poudarim še enkrat (ni je le v zadnjih/edinih kratkih zlogih). Tudi ne vemo, zakaj nuj bi bila tonemskost »na videz različica nnglusne jakosti . Tudi pri naglušnih prestavah (129) ne moremo ravno reči, du bi bili umiki bolj običajni v odprtih zlogih kot v zaprtih, suj imamo vendar tudi jezik, prerok itd. Tu gre bolj za analogije: ženam proti ženi je v skladu z žene -d -ami. (O vplivu mor-femske meje je že bil govor.) Pri polglasniku (129) bi lahko govorili o podkračini (zato v osrednjih narečjih zvqzda — žena — tema/tèma). Ce slovenščina res leži k odpravi tonemskosti (129), se to dogaja verjetno zaradi gospodarnosti v prozodičnih sredstvih sploh (prim. Mostec). — Ko se govori o nasprotju med dolgimi in kratkimi samoglasniki (129), bi se bilo prav oddolžiti Baudouinu de Courtenayju, ki je pri nas prvi opozarjal na te stvari (prim, njegov Boxinsko-posavskij govor, implicitno pa vsaj že Skrabec, 1870). Bazlika med gorenjskim in dolenjskim vokalizmom je samo površinska (dolenjščina je konservativnejša) : gorenjski o je prav tako dvojnega izvora (ou, uo kot dolenjska današnja u — uo, 130); in nenaglašena e in o sta široka (v gorenjščini pa prednaglasna zožena). Le kje imajo v dolenjščini poleg ie uo še ie uo (poleg ej — ou) (130)? In pri s o g 1 a s n i k i h (130) si vendar dajmo dopovedati, da je /tt/ (s položajno varianto u) zvočnik; da če imamo sistemsko /g/, nimamo istočasno tudi /y/ (razen pri citatnem ali na sveže sposojenem), da ni enakovrstno razmerje med p — f, t — s, с — š, č — ž ali g — y (130), tudi ni с »nebni« (če že tako poleg pravega nebnika (j) pojmujemo še č ž š (in manjkajoči di). Itd., itn. (131). 2.4 Iz gospodarnostnih razlogov preskočimo 4. poglavje (Slovenščina in njena narečja, 133—157), opozorimo naj le, da k temu poglavju manjka tudi bibliografija kakor tudi podatki o razpravljavcih o slovenskih narečjih (Bamovš, Kolarič, Logar, Bigler, Toporišič). 25 Poglavje Sodobna knjižna slovenščina je najobširnejše (158—250). Seveda je tudi na teh skoraj stotih straneh treba biti zelo gospodaren, saj se da sodobni knjižni jezik komaj opisati celo na 600 straneh. Avtor je snov zajel v naslednja poglavja: Glasovi in prozodija (158—172), Tipi oblikoglasnih premen (172—180), Slovnične Kategorije (180—193), Samostalniški pregibalni vzorci (194—212), Pridevniška pregibanja (212—221). Zaimenska sklanjatev (221—225), Glagolsko spregatveno vzorčenje (225—250). Na splošno lahko ugotovimo, da je tu Lenček za vsako ceno konservativen v svojo lastno škodo: kakor da hoče obnoviti stare zlate čase slovenskega knjižnega jezikoslovja (ki pa jih poleg tega nikoli ni bilo po Skrabcu, za katerega pa se avtor malo meni). Deklarativno se skuša držati SP 1962 (in 1950) pa stare slovnice, na tiho pa si vsaj mestoma pomaga z novo (prim. Samoglasniški glasovi (160), kjer si pa vendar ne more kaj, da nenaglašenih e in o po SP 1962 ne bi imel za srednja, pri tem pa že na naslednji strani trdi, »da sta inherentno ozka«). Sicer pa se ustavimo pri stvareh, ki jih Lenček obravnava drugače kakor SS 1976 ter to. kar jo je napovedovalo. 2.5.1 Glasoslo v je. 2.5.1.1 Ne drži, da bi bil glas a naglašen le, »če v besedi ni drugega samoglasnika« (161): prim, megla, temnega ipd. (še v SP 1962 so primeri kot fantek, in sam avtor navaja tudi srca). Na isti strani, kjer se govori, da je »naglašeni samoglasnik (vključno z /■) samodejno dolg, razen v zadnjem zlogu«, se navajajo tudi ampak, kakšen, tjakaj in vendar. V knjižni slovenščini ni dvoglasnikov, Lenček pa jih navaja (162) celo vrsto tipa am, aj. Premena mis/i — mis/эи/ ali mis/u/ spada v morfonologijo; črv se da izgovarjati tudi enozložno (Lenček le caru. 162). In v slovenskem knjižnem jeziku ni zložnega r (162), ampak le a + r. — Lenček navaja svojo tipologijo samoglasnikov na podlagi ločevalnih značilnosti (163). Po moji misli je polglasnik +kratek, kakor sta ozka e in o +dolga (Lenček: a —kolikost). Po mojem sta ozka e in o —razpršena (tj. ne-i in ne-u), po Lenčku + napeta. Lenček ni nikoli skušal teh značilnosti pokazati s sonagramom. 2.5.1.2 Lončkov prikaz povezanosti n a g 1 a š e n o s t i, t o n e m s k o s t i in mesta naglasa smo že kritiziruli. V skoraj vsej knjigi se tudi govori o rastočem in padajočem tonemu, tu (164) je končno sprejeta teorija o nasprotju nizko — visoko, pu spet zamcglena z dostavkom, da se to nasprotje »zaznava kot rastoče oz. padajoče«. Ko se govori o naglasu nedoločnika tipa govoriti (164), bi vendar kazalo opozoriti tudi na variantno govorili (tako tudi sicer). Pri eno- oz. večnaglasnosti slovenskih besed (164) bi bilo treba navajati celotno v poštev prihajajočo literaturo, ne samo Stan-kievvicza 1979, 130. Str. 165 je akut napačno pojmovan kot visoki ton in cirkumfleks kot nizki, ko je ravno narobe res. Avtor se ne more dvigniti do pravega pojmovanja tonemskega nasprotja: nimamo 4 toneinov, ampak le 2 — visokega in nizkega, to pa na dolgih ali kratkih zlogih. Cirkumfleks zaznamujemo torej z /7 na dolgih in z f I na kratkih zlogih, enako akut z /•'/ oz. /*•/. (L, 165: ê zaznamuje »nizki ton«, e »visokega«, ' »kratko padajoči naglas« in 4 »umaknjeni kratki rastoči naglas«.) Napačno oz. zmešano se na isti strani (in na naslednji) govori tudi o tonski podobi ten naglasov. 2.5.1.3 Pri Soglasnikih hoče Lenček v SKJ ločiti 24 soglasnih glasov, od katerih naj bi bilo 21 fonemov. Tu L. kombinira SP 1962 (kritik tega dela seveda ne!) in Toporišičevo pojmovanje. Drsnika (v-m in j) uvršča napačno med pripornike, dž pa ima samo za alofon (torej ga pozna samo iz položaja tipa ena/dž/ba, ne pa tudi iz položaja kot Ma/dž/ar, /dž/ezva, /dž/ul itd., tj. iz krepkega položaja, na podlagi katerega se določa njegova fonemskost). Nujno neprepričljivo. — Pri razmerju w — l ne gre za fonološko »dopolnjevalno razvrstitev«, kot bi na mestu, na katerem je govor o tem, lahko mislili, ampak gre za oblikoglasno dopolnjevanje, kakor pri e in e, npr. plétel — plêtla. Pravila za — imenujmo ga tako — izgovor črke / so tradicionalno obremenjena in precej tudi napačna; rešitev izpod peresa avtorja te kritike Lenček sicer pozna (mimogrede: zadnji pravopis ni izšel 1960, ampak 1962 (168)). 2.5.1.4 Razločevalnih značilnosti (171) za soglasnike navaja L. pet: nosnost (n, m + proti d, b —), zasičenost (šumevci, mehkonebniki proti ustničniki in zobniki, brez oznake pa so r, j, m) ; gravisnost (ustničniki, vključno z m, mehkonebniki proti zobniki, šumevci in n, j; brez določitve jezičnika); trajnost (priporniki, d, l, r proti zaporniki in r, hkrati pa zlitnika ±, ter m, n, j in m brez oznake); zve-nečnost (parni nezvočniki razen b d z ž g + v proti zvočniki (razen d) ter с č x brez oznake). Avtor tu želi biti izviren v tem smislu, da ima dva ustnična nenosna fonema (t> in m), kar seveda ne vzdrži kritike. 2.5.1.5 Slovenski soglasniški sistem se v resnici deli najprej na zvočnike in nezvočnike, razločevalna lastnost med njimi pa seveda ni v nedoločenosti prvih glede na zvenečnost, saj so po I,. taki tudi c, č, x, medtem ko bi bili drugi + ali — zveneči, ampak v tem, da prvi nimajo šumnosti in zaradi tega dopuščajo pred seboj fonološko nasprotje po zvenečnosti. Zvočniki se nato nedvomno delijo na zložnike (r — l, m — n) in drsnika (j — v), ki imata neposredna samoglasniška ustreznika v i in u. Da sta to strnjeni enoti (in sicer vključno z /d/), vidimo v slovenščini tudi po razpadanju sklopov nezvoč. + zvoč.: bufcva, ladja, tefrina. Vesna, vidra, mefla — bufcev, ladij, tekem, vesen, vider, me/el. S funkcionalnega stališča je prav tako treba nezvočnikom f с č x (prvega ima L. za parnega) pripisovati -t-zvenečnost. saj vendar poznamo njihov prilikovanjski vpliv na zvenečnost predhodnega nezvočnika (prodca = pro/ pišče. Enako seveda tudi isfcati ~ iščem pri nebnjenju. Treba bi bilo povedati, da so premene v enih tipih predvidljive, v drugih ne (za drugo prim, kruh = kru/iek nasproti pra/i ~ prašek, ali voditi ; voden proti roditi ~ rojen). Tudi Len. drugi tip, posičnjenje m e h k o n e b n i k o v , je dejansko dvojen, čeprav v drugem oziru: enkrat pred velelniškim -i (prim, pogovorno pred e v rod., daj. ... pri pridevniških besedah), torej refcel, stremel ~ reci, strezi (druzega, tudi nar.), drugič za ije v nedovršnikih (naricati, ustrezati). Kje se vse to dogaja, je tudi za jotacijske premene mogoče natančno povedati (avtor navaja primernike) : koljem, pišem — pomlajeni, pomlajujem — rojen. Kakor rado v slovenističnih delih, manjkajo na enem mestu obdelane npr. še: P r i 1 i k o v a 1 n e premene, kjer bi govorili o daljšanju (oddati), zlivanju (knie/ski), pošumlianju (počaščen, ž njim pog.), onezvenečenju (lesti, izvošček). Treba bi bilo zbrati tudi razlikovalne premene (h kmetu, hkrati, bos/i), pa seveda tudi nalikovalne (krajši po mlajši, tepe/i po nes/i), krnitvene (Ы>(—) ~ o(—), pa del ~ pa/) pri soglasnikih kot zgoraj (in morda še kaj pri samoglasnikih, npr. pletoč ~ bodeč). Tip rekel — reči bi (sicer glede na narečje) kazalo obdelovati pri jotacijskih premenah, če nočemo tega imeti v posebni skupini (prim, moč — spet le v narečjih). 2.5.3 Slovnične kategorije »besednih vrst«. Zakaj avtor besedne vrste stavi med narekovaje, ni jasno, saj o njih menda vendar ne gre dvomiti. 2.5.3.1 Spol (181—184). Avtor meni. da so slovenski zaimki spolsko »neizraženi« (181). Ker se spol razodeva s pridevniško besedno vrsto (in z eno vrsto povedkovni-kov), za mene ni dvoma, da je os. zaimek pri nas trospolen (prim, jaz sam/sama/ samo = mi sami/me same). Isto je z zaimki tipa kdo — kaj: prvi je m., drugi s. spola (Kdo je bil — Kaj je bilo), le da je tu treba ločiti na d spol človeško (kdo se nanaša na človeka /in človekoliko/, kaj na vse drugo). Prav tako je tu avtor pozabil na podspol živost, omenja pa neživo spolskost pri osebnih glagolskih oblikah. Pisanje o predvidljivosti spola iz imenovalniške končnice hira na nepopolnosti. Končnica za m. spol ednine naj bi bila le -0, ne pa tudi -o in -e ter -a (Marko/kino/misale/sluga), da ne omenjamo prevzetih -es, -os itd. (Aristoteles, Tene-dos...). Srednji spol pri samostalnikih ima tudi končnico -0 ( tele, vime, oje), ne le -o/-e. Po edninski imenovalniški končnici se spolsko loči le pridevniška beseda (in ena vrsta, pregibna, povedkovniške) : -0/-i je m., -a ž. in -o(-e) je srednjega spola, kolikor seveda ni ničto pregibna (kar poznajo tudi samostalniške besede). — Tu se je avtor nekako naslanjal na razpravo M. lvičeve, seveda pa ni upošteval mojega odgovora nanjo. Ker je torej končnica -0 (ki se v drugih sklonih večinoma »premenjuje« z glasovnimi končnicami) moška ali ženska (pa tudi srednja), -a ženska ali moška, -o/-e moška ali srednja (ali celo ženska: Klio), se spolskost pri teh besedah dejansko izraža skladenjsko, tj. zapomnimo si, katere besede so ne glede na končnico m., ž. ali srednjega spola (tiste m. spolu s končnico -a dobim po načelu naravne moškosti), tj. tako kot pri ničto sklanjanih. le da so te načeloma moškega spola, izvzete pa so od njih one, ki zaznamujejo naravni ženski spol. Spolsko jasne so le samostalniške izpridevniške sklanjatve (dežurni. Dolenjska, Tirolsko). — Kar se tiče spola prevzetih besed (183), velja preprosto pravilo: načeloma je vse moškega spola, izjeme so le sam. na nenaglašeni -a in tisti, ki označujejo žensko; srednjega spola so prevzete besede le iz slovanskih jezikov, če se pomensko in oblikovno naslanjajo na ustrezne domače korene in morfeme (Kosovo, Skopje). Spolsko nevtralizirano obliko imajo števniki tipa pet/petero/nekaj: nevtralizacijski morfem im./tož. je -0 ali -o (ta nevtralizacijska oblika nastopa verjetno tudi v zloženkah sploh: dvobarven, peteroboj, *pet0stranski, *nekaj0dneven), sicer pa je nevtralizacija dosežena pri pridevniških stopnjah z -i-jev-skim osnovnim samoglasnikom (kot krepka z e-jevskim): mlad-ih -im -imi -ima — t-éh -ém -émi -éma. Avtor omenja nekaj spolsko različnih homonimov (lov -a, lov -i), ne pa tudi tipa oko oči (v narečjih podobno tele — ieliči): neobravnavano je uvrščanje tvorjenk tipa tozd v spolskost, in s tem v zvezi omahovanje v spolskosti pri S AZU — m. (SAZU-ja) ali ž. (pri SAZIJ), in še kaj (butik m proti butika ž), ter moč moškega spola (imperfektive -0 imperfektivi -ov). Omeniti bi tudi kazalo izbiro različnih priponskih obrazil glede na spol. npr.: M — brat-oD, star-ec, ded-ec/-eH% skop-u/i; Z: mam-in, star-fca, bab-ica, skop-ulja; S: dekl-e, tel-e, sonč-ece; CLOV.: čig-ao, čiga-r, brat-oo, mam-m; NEČLOV.: iniz-ni. Pri tem je srednje ncmoško/nežensko. družbeno/spolno nedozorelo, kar ni za-ničevalno. če je res tâko, je pa, če ni (tisto fante, tisto Katre). Na kaj avtor misli s »samostalniki na -o ali -e, zaznamujoči moško ali žensko (npr. fante, deklè), so oblikovno srednjega spola« (182), ni jasno: fante je tudi moškega, takih samostalnikov na -o pa sploh ni (če uvtor ne misli na tip sinko]). Nezaznamovanost moškega spola se lepo potrjuje pri ujemanju spolsko pregibnega povedkovnika: Oče, mama in dete (tj. m, ž, s) so šli, medtem ko je v dvojini to nevtralizirano: (Oče (m) in mama (ž)/dekle (s) sta šla, Krava (ž) in tele (s) sta se pasla proti Kravi/Teleti sta se pasli oz. Liska (ž) in Šara (ž) sta se pasli). Pravilo, da »moški samostalniki zaznamujejo oba spola« (182), bi zaslužilo ponazoritev: Ančka (ž) je tehnik (m) (bolj običajno: tehničarka (ž), še bolj običajno učiteljica (ž)) — gospa (ž) profesor (m) (poleg običajnega profesorica) in profesor (ž) Boršnikova, ne pa profesor (ž) Horšnik (pri drugem gre zu sprevrženje v spolu). O tem gl. SR 1980. N. Mečkovska, J. Toporišič, ravno tam, 1981. Nevtralizacijska spolskost je verjetno v Deževalo je, Pet ljudi je sedelo, Pet ljudi je bilo pohojeno. Pri kategoriji živosti (184) — po naše je to podspol — avtor meni, da je slovnično nezaznamovano živo. To ne bo držalo. Kategorija živosti se nalikovalno razširja z oznak za človeka/žival (in človekoliko bitje) na samo po sebi neživo pred-metnost: Vipavec -vca (prebivalec) -> vipavec -vca (vino) itd. V okviru dane pomenske kategorije se nato včasih skuša razširiti na vse osebke te kategorije, npr. pri avtomobilih: imeti forda, daimler-benza in nato fiata, folksvagna, mercedesa, oma itd. Podobno pri kartah: imeti kralja, poba, asa in nato pika, herca (neknj.), krajca (neknj.), aduta. Tudi pri denarnih enotah: imeti jurja, kovača, nato pa še tisočaka, stotaka; ali pri gobah: najti jurčka, in nato še gobana. Otroško oživljanje je prinesti stolčka, časopisa. Poseben problem je živost pri srednjem spolu videti lepega dekleta/ lepo dekle, povreči lepega 1еЫаДеро tele. Navezovalna kategorija, ki jo po nastanku nekateri vežejo na živost, bi tudi morala biti nekje omenjena: Boste pili črnega (namreč vino), Imate raje belega (namreč kruh). 2.5.3.2 Število (185—186) ni ne vem kako obdelano. Glede zaznamovanosti števil avtor meni, da je dvojina zaznamovana nasproti ednini in množini. V resnici je tako, da je množina zaznamovana nasproti ednini (Klobuk dol, vsi!, tj. vsak svojega, kar se da povedati tudi s Klobuke dol!), dvojina pa je zaznamovana nasproti množini (Sosedovi fantje so pridni — Noge me bolijo, in sicer tudi, ko imajo sosedovi samo dva fanta, mi pa seveda tudi le po dve nogi). Poleg (samo)edninskih samostalnikov imamo tudi (samo)dvojinske samostalniške in pridevniške besede (oba, dva), t. i. samo-edninski pa so le navidezno taki, saj jih vendar lahko postavimo tudi v množino (in sicer snovna, pojmovna in skupna imena), le da tedaj pomenijo vrste, ker se sicer pri števnih samostalnikih izraža z ločilnimi števniki ob samostalniku v množini (dvoji delavci). Samoedninski so tu v bistvu neštevni, samomnožinski (dvoje ribe, dvoje češnje) pa so števili (dvoje jasli, četvera vrata = *2 jasli, *4 vrata). To sploh kaže povezovati s števniki. Ločilni števniki poznajo pri števnem samo »množinsko« ujemanje: dvoji otroci, ene jasli, dvoja vrata/dvoje otrok/jasli/vrat, rod. dvoji/i/dvoje otrok/jasli/vrat, ne »navadno v množini« (185). Pač pa imajo redka skupna imena (gospoda, narečno deca) lahko povedkovniško množinsko ujemanje (Gospoda se spogledajo, Deca so mi goli, bosi proti edninskemu prilastku naša gospoda /na Mostecu vendar naši deca/). Kar pisec govori v anaforičnosti dvojine, ne drži, saj lahko začnem sporočilo kar s Fanta sta prišla (ali Ena/Neka fanta sta prišla, tj. brez dva). Primerjaj tudi vesela svata ipd., veseli prijateljici. Tudi tisto o oživljanju dvojine na začetku 19. stol. na podlagi 16. stol. ne drži: na Mostecu, v narečju, se normalno govori pri m. spolu: Midva sina delala, pač pa žensko Medve smo delale (v Ljubljani Medve sva delale). Dvojina je bila oslabljeno prikazana le v starih slovenskih slovnicah, ne pa tako zastopana tudi v govoru. Na drugem mestu sem zapisal, da moramo ločiti število (ed., dv., mn.) in števil-skost samostalniških in pridevniških besed: enoštevilski sani. so npr. množinski samostalniki, števniki, zaimki tipa kdo — kaj, vse drugo je troštevilsko, tudi če je ničto: ena mami, dve mami, tri ?nami, pet mami; enoštevilski je tudi у p povedkovnika: Kazno je bilo (proti Ti si pa ena rit/Vi ste pa ene riti). 2.5.3.3 O s k 1 o n i h se da bistveno hitro povedati. Sam imam zvalnik za medmet, in sicer tudi tam, kjer ga glasovno ločijo od imenovalnika — kakor ga mi morda lahko toneinsko. To bi bili sprevržni medmeti iz samostalnika. V prvem naletu (186) avtor izpušča dajalnik. Sicer je avtorju imenovalnik »imenovalcu«, tož. in daj. smerna, rod. in mest. omejevalna, obrobni pa or., daj., mest. (187). — Kuj naj rečemo k tej klasifikaciji sklonov, na Jakobsonu in M. Ivič (?) temelječemu teoremu? Naše mnenje je, du tož., rod. in daj. označujejo cilj dejanja (nesti torbo, bali se dela, dati ubog emu), mest. je res okoliščinski in or. to, kur sam pove (ta dva zadnja, predložila, pa sta tudi predmetnu; tu predmetnost se ohranja (razen tožilniške) tudi pri posamostaljanju). Vsi skloni so lahko tudi ujemalni, imenovalnik še imenovulni ipd., šele nato pa je rod. omejevalen ali količinski (dati kruha, pet kruhoo, vznožje gore...), v tem smislu morda tudi svojilni (vrnitev Artamonovi/t), dajalnik namembni (pomoč brutu, spomenik žrtvam). Sicer ne vein, kuin pridemo. — Tisto o homonim-liosti sklonov (po avtorju sinkretizem) je trebu primerno omejiti, lin. in or. mn. samo- stalnikov m. spola nista tudi tonemsko zmeraj nevtralizirana, prim, raki — râki, kônji — kônji; enako je pogosto za predi. daj. in mest. ed.: râku — raku; prim, še rokô — rokô in za 2. ž. sklanjatev oči — oči, da ne govorim o gospodje — gospodi, možje — možmi. Že tu omenimo, da je avtorjeva razmestitev sklonov takale: im., tož., rod., mest., daj., or. (196), prve tri z dejansko naslonitvijo na Toporišiča (Zakaj ne po slovensko), po lastnem premisleku pa je dal dajalnik med oba predložna sklona. S tem je brez potrebe porušil načelo, da se za imenovalnikom najprej zvrstijo (tudi) nepred-ložni skloni, nato pa oba (samo)predložna. To ni dobro. Mest. je npr. tipični metato-nijski sklon (D bràtu — M brâtu), mest. in or. sta povezana npr. s tem, da imata skupno smernost v tož. (sem na gradu = sem za gradom Ф grem na/za grad). Dajalnik je prav ravno na 4. mestu: iti k sosedu in biti pri sosedu. Kateri samostalniki (in pridevniki) so sklonljivi (po naše: glasovno — ničto sklon-ljiyi) in kateri ne, se da bolj natančno povedati. Zakaj se ne bi sklanjala Artemis? Ali npr. foto ali bikini. Rad ni pridevnik, všeč ne prislov — oba sta povedkovnika (188). In še marsikaj. 2.5.3.4 Ob določnosti (189) bi bilo poleg natančnejše določitve vrstnih pridevnikov dostaviti npr. še opombo o pridevniških zaimkih, ki imajo to kategorijo izredno priostreno (tip kateri — kakšen), čeprav nekateri določni izgubljajo -i (vsak. drug, nek(i) in kater(i) — zadnja dva pogovorno), ker so že sicer izrazito nasprotni kakovostnim (vsakršen, ne kak(šen), kakšen). Taka nadomestnost osnov je redko dana tudi pri pridevniku (majhen — mali) in je v im. obliki m. spola izražena tudi v mestu naglasa (vêlik — veliki, bogat — bogati). Ne bi škodilo omeniti še splošnoljudski tip ta stari, tudi slovničarsko v evidenci že skoraj 200 let. Končno je tu še novodobna misel o implicitni določnosti samostalnikov: Fanta sta prišla — Ena fanta sta prišla, (O tem je bilo pri nas že pisano.) Poseben problem je tip lep — lepši; v lepši sta določnost in nedoločnost nevtralizirani. 2.5.3.5 Pri stopnjevanju (pridevniških) besed (189—190) bi poleg opozorila na trostopenjskost (kjer pa so vse tri stopnje slovnično nezaznamovane, kakor je npr. tudi manjšalnica nasproti podstavni besedi: mizica — miza) kazalo omeniti še elativno stopnjevanje (privzdigovanje), torej poleg dober — boljši — najboljši še dober — predober, zadnje v pomenu 'zelo dober'. Važna je tudi razlika med absolutno in relativno rabo stopenj: Srečal sem starejšo ('priletno') žensko, Delamo z najmodernejšimi ('nadvse modernimi') stroji. Od privzdignjene stopnje je treba ločiti tip prèdôber s pomenom 'preveč dober' (Tomšič), opozoriti pa bi veljalo še na besedotvorno priponsko »stopnjevanje« (si\kast) in (po Stankiewiczu) morda še na »stopnjevanje« pri sam. besedah (sestra — sestrica — sestričica, baba — babura), pa tudi še na stopnjevanje z nekončnimi priponami pri glagolu in pridevniku (stopati — stopicati, droben — drobcen — drobc4-an). — Zanimivo teoretično vprašanje je tudi nestopnjevalnost pridevnikov, ki že priponsko označujejo stopnjo (bolha» 'ki ima dosti bolh/ki ima bolhe', grenkijai /kjer bi pa šlo tudi grenkljatejši. če bi že bilo treba stopnjo izraziti/). Za prislove ni dovolj reči, da se jih »stopnjuje določeno število« (190). Najboljša teorija za »stopnjevanje« prislovov je, če rečemo, da se jim stopnjujejo (tj. da imajo tudi stopnjevane oblike) le pridevniške podstave, torej jih delamo iz stopenjskih oblik: iz lep dobimo lepo, iz lepši lepše, iz najlepši najlepše, iz prelep prelepo. V tem smislu je treba razlagati tudi samostalnike: iz majhen dobimo majhnosf, iz manjši pa manjšos/ (zaradi »stopnjevanja« samostalnikov se razburjata pri nas javno Pavšič in Javoršek). Med nadomestne stopenjske oblike spadajo še veliko — več prim, velik — večji), daleč je iz nekdanjega *dalek-. Poleg oblike više imamo normirano tudi obliko višje. 2.5.3.6 Glagolski vid je obdelan dokaj na hitro (190) kot nasprotje med omejenim glagolskim dogajanjem in takim, ki o tej značilnosti nič ne pove. Poleg izraza »limited« zu oznako dovršnosti se rabi še »terminated«. Ne vem, če ima res »večina slovenskih glagolov dve oblikovni podobi« za to. Če sprejmemo novejšo teorijo, da predponski glagoli pomenijo tudi nevidski pomenski premik, potem so vsi prvotno nedovršni glagoli brez nasprotnega vidskega para (delali, govoriti, kmetovati, sedeti, nesti...). Vidski par imajo potemtakem samo redki nepredponski dovršniki (našteti npr. V SS 1976, kukor skočiti — skakati) ter predponski dovršniki (prinesti — prinašati), ne pa npr. tip pokniti, tj. z inedpono -ni- napravljeni rahlostni. (Vsekakor bi avtor tu moral opozoriti še na vrste glagolskega dejanja, ki jih nekatero jezikoslovno izročilo meša z vidskostjo, npr. trajno — po-navljalno, začetno — končno — trenutno.) Glede pogostnosti vidske parnosti se torej ločijo tiste začetnične skupine v slovarju, ki jih imajo tudi predpone, in tiste, ki jih nimajo, npr. pri začetnicah d in b (pogl. bo... in do...). B: bobljati, bobnati, bobneti, bobotati, bočiti (se), bodckati, bodriti, bogateti, bogatiti, bogmati se, bohotati, bohoteti, bohotiti se, bojevati (se), bokati, boksati, bolehati, boleti, bolovati, bolščati, bom (izpis s 17,5 str. za n e d o v.) proti boksniti (d o v.) in bogati, bojkotirati, bombardirati, bonitirati (d o v. in nedov.). D: dobaviti — dobavljati, dobiti — dobioati, docvesti — docvetati/docvitati, dočakati — dočakooati, doiti — dohajati, dodati — dodajati, dodelati — dodelaoati/dodelooati, dodeliti — dodeljeoati, dodeti — dodeoati, dogoditi se — dogajati se, dognati — do-ganjati, dognojiti — dognojeDati, dogoditi se — dogajati se, dogoreti — dogoreoati, dogotoviti — dogotavljati, dogovoriti se — dogovarjati se, dograditi — dograjeoati/ dograjati d o v. — nedov., proti dobojevati, dobrati, dočutiti, dodejati, dogledati, dogoniti, dogospodariti. dogospodooati, dogovoriti, dogrebsti, docurniti samo d o v., dobreti, dobrikati se, dobriti, docirati samo nedov., dogmatizirati n e d o v. - d o v. (Pri D je izpisano le 14 str.) Medtem ko je pri В na 17,5 straneh 23 nedov. glagolov brez dov. para, 6 dvovidskih in 1 iznedovršniški priponski (boksniti), imamo pri D že na 14. straneh od nepredponskih nedovršne vse 4, nedov^dov. na -irati 1, od pred-ponskih pa 18 z vidskimi pari (od tega 3-krat z nedov. dvojnico, npr. dodelaoati/dode-looati) in 10 brez nedov. para, a še pri teh bi se dal kateri nedovršnik napraviti (npr. dogledooati, doganjati, dogovarjati, dogrebati). 2.5.3.7 Način (191) je obdelan zelo kratko, v glavnem pravilno. Vendar so neprehodni glagoli tudi brezdelovalniški, npr. deževati (avtor tu sicer govori presplošno le o udeležencih, čeprav misli na delovalnike). Nekateri glagoli prehodnost vendarle tudi morfemsko izražajo (prim, siviii — siveti, hoditi — hoditi za 'dvoriti' D /= dvoriti komu/). Tu se tudi kaže slabost napačnega poimenovanja del. na -n/-t: ti deležniki so trpni le pri prehodnih glagolih, sicer pa izražajo stanje po izvršitvi dejanja (tepen — seseden). Potrpneva seveda samo en tip »tož.« glagolov. Ne npr. tip boli me glava, vsak pozna to zadevo, srečava s e, učim deklico angleščino — bolan sem v glavo, ta zadeva je vsakomur znana; mesto je obdano z zidovi, zaskrbljen sein za zdravje. — O pravi trpnosti je bilo pri nas že zdavnaj pisano inovacijsko (npr. v Scando-Slavici), pa bi na to kazalo tudi opozoriti. (Prim, tudi SS 1976 oz. 1984, 298—299, kjer se jasno ločijo deležniki na -/ oz. -nj-t kot opisni in kot stanja.) 2.5.3.8 Oseba (191) je obdelana preskopo. Poleg opozorila na neosebno 3. osebo (po naše neosebkovo) srednjega spola ednine (Deževalo je Ф Dekle je šlo) bi kazalo opozoriti še na tip Pet nas je šlo, Nikogar/Tebe ni bilo, nu osebne zaimke ter na osebo samostalniških besed (Drevo se je posušilo). 2.5.3.9 Pri času (191—193) avtor nekako odpisuje predpreteklik s tem, du ga ima samo za »relativnega« (191). Saj predpreteklik vendar izraža tudi davno preteklost (pa preteklo stanje). — Ko pravimo, da se časovnost oblikoslovno izraža le v seda-njiku, pozabljamo na prihodnjik pomožnika (bom). — Pri »efektivnem sedunjiku« dovršnikov bi vsekakor morali navesti Škrabca, če že, ne pa (le) G al tona 1976, 1979, ki je o tem pisal skoraj 100 let za Škrabcem. — V formuli Povem ti, da nima prav ni nobene naklonskosti (192). Naklonskost (Kdo nam odvali kamen?) je avtor pri sedanjiku v glavnem prezrl, pruv tuko brezčasnost. — Tudi zu prihodnjik z bom bi bilo treba navajati Škrabca, saj se je takrat izkazal tuko neskončno dobregu poznavalca vsegu slovanskega, povezanega s tem vprašanjem. — Neobravnavana je ostala časovnost pri pogojniku, prislovu; dobnost, kakor jo izražajo npr. deležniki, deležja, namenilnik, pa je obdelana posebej, kar je verjetno prav. Časovnost je zanimiva nemara tudi pri velelniku: Pojdi zdaj/jutri (ne pa včeraj: tedaj bi pomenila pogojnost), Pojdi zmeraj (kolikor ne Hodi zmeraj) ali sploh. 2.5.3.10 Naklona (193) se najprej ločita le dva (povedni in možnostni), ve-lelnik je obravnavan kot stoječ »zunaj nasprotja možnostim — povedno«, omejen tudi po osebi: avtor ne omenju edninskega tipu zu 1. os. (Jaz se muči in garaj, ti boš pa zapravljal), za 3. os. pa ne omenja dvojine in množine. Tip naj delam, deluj, nuj delu imenuje »ne neodvisno slovnično kategorijo«, kar koli mu že to pomeni. Po našem gre tu za skladenjski naklon: prim. Naj delu = Zelim/Dooolim, da dela/Lahko dela/Sme delati. 2e zdavnaj sem opozoril, da se naj uporablja tudi v pogojniku (naj bi /bil/ delal, pa prim, še Naj bo po tvojem, naj pride, ne pa *naj bo prišel). To je skladenjska naklonska oblika za želelnost. Ta se izraža sicer z velelnikom: Jaz delaj in garaj, ti... za 'naj delam in garam' ali 'naj bi delal in garal'; prim, še Pridi k nam tvoje kraljestvo 'naj pride', Oče je rekel, da pridi 'da naj prideš'. Cel vzorec z naj imajo vsi sedanjiki: naj dela-m, -š, -0; -то, -te, -jo-, -Da. -ta, -ta, ne pa, kot hoče avtor: naj delam, delaj, naj dela. 2.5.3.11 Na koncu je omenjena še dobnost (imenovana taksis). Ta naj bi se nanašala samo na preteklost, kar seveda ne drži: saj že ne vem od kdaj naše slovnice navajajo primere kot Pravi(l je/bo), da dela/pride. Poleg preddobnosti imamo še isto-dobnost. Pretekli pogojnik je z dobnostjo povezan prav toliko kot pretekli povednik. Podrobneje smo o stvareh, povezanih s tem, govorili že zgoraj pri časovnosti. 2.5.4 Naslednje poglavje iz oblikoslovja je pregib anjsko vzorčenje (pattern) (194—212), najprej samostalniško, nakar sledijo še poglavja o pridevniku (212 do 221), o zaimenski sklanji (221—225) ter o glagolskem spregatvenem vzorčenju (225 do 250). Avtor tudi tod skuša hoditi svoja pota, sledeč z ene strani ameriškemu jezikoslovnemu izročilu novejše dobe, z druge pa slovenskemu nenovodobnemu (molče včasih vendar tudi novodobnemu), kar ga nujno spravlja v nemajhne in nemale zadrege. 2.5.4.1 Pri samostalniku smo že opozorili na neustrezno druženje sklanjatev in razvrščanje sklonov v sklanjatvenem vzorcu. V marsičem se tu avtor tudi ponavlja. Omenimo še, da zaradi nerazločevanja segmentnih in nadseg-mentnih pojavov brez potrebe kopiči število sklanjatvenih vzorcev: prim, za 1. m. sklanjatev vzorce rak, mož, glas, steber, za 1. žensko lipa, gôra, stezà, cerkev. za 1. srednjo léto, srcé dno, za 2. žensko miš, misel, stvâr, debèr (pri pridevnikih bogàt, mlad, temen). Pri vsem tem »bogastvu« pa ni prostora za premični tip (človek -éka, Jiino -öne, köpel -éli, slême -éna, dêbel -éla). Namesto da bi na enem mestu obdelali nadsegmentnost, npr. da bi povedali, da je v premičnem naglasnem tipu naglas pomaknjen z zadnjega na predzadnji zlog osnove, da je pri končniškem naglasnem tipu nuglašeni zadnji zlog praviloma kratek (dolg pa le v določenih primerih, npr. tal), da je v mešanem naglasnem tipu pri samostalnikih v množini naglas nu končnici (pravzaprav sploh v neednini), vendar ne tudi v srednjem spolu, in da se v ednini naglas z osnove (končnice) premika tako in tako na končnico (oz. se umika na osnovo), avtor izpisuje dobesedno na stotine oblik, v kutere pa še zmeraj ne ujame polne resnice (ki je — mimogrede — tudi veliko preprostejša). Po možnosti to še podvaja s tonemskost jo, čeprav verjetno bralec take slovnice, kot je pričujoča, netonemskost lahko razbere že iz tonemskosti. Tako smo nazaj v srednjem veku pri golem pomnjenju, ne pri razumevanju. In drugi veliki greh: Ze .Skrubec je učil, da je vzorčna beseda tista, ki ima najmanj posebnosti (in po kateri se načeloma pregiba večina enot določene kategorije). V smislu te teorije sem že v SKJ (1965—7, 1970) zamenjal, kolikor je bilo za netonemskost naglasa v SKJ potrebno, neustrezne vzorčne besede stare slovnice z ustreznejšimi (in sem to predlagal tudi za SSKJ, v katerem pa je potem Rigler, ki je v končni fazi odgovarjal za to, klonil pred restavratorji »starih dobrih časov« ter namesto vzorcev tipa korak, perut v netonemskih sklanjatvenih preglednicah spet uvedel manj ustrezne tradicionalne rak, nit (pustil pa vendar ljubezniv), medtem ko se v toncniskih vzorcih disciplinirano drži Škrabca: 1. m. sklanj. korak, kovač, brîit, 1. ž. služba, lipa, 2. ž. pošast, nit, starost, iritš, 1. s. sonce, kopito, dekle). Lenček je šel tu žal svojo pot (v resnici staroslovničarsko) in za 1. ž. sklanjatev uvedel kot glavni zgled pri Riglerju »četrtoplasirano« miš (tudi z netipično tonemskostjo, ko bi se bil slučajno zanjo zanimal /upošteva jo pri glagolu/). Spričo podrobne obdelanosti te problematike v slovenski novi slovnici hočemo v nadaljnjem upoštevati le tiste stvari, ki so nepotrebna oddaljevanja od nje. Pri vzorcih je prezrt tip jêzik -ika (pôtok -ôka, tôpol -ôla) pri moških samostalnikih in slême -éna p ri srednjih. Dolge množine nima dol ter komaj méd in smrad (195). Samostalniki končniškegu tipa nimajo vsi tudi možnosti naglasa na osnovi (ta je namreč lahko tudi nezložna, r. t.). Napačno je misliti, da se luhko nuglašuje tudi srce, zlato ipd., kakor tudi, da je mogoče prezreti stilnost mešanega nuglaševanja pri morje in polje (r. t.). Prav je dnôma, ne dnôma (196); poleg stebroma je treba upo- števati še psoma (196—7); daj. mn. je prav moiêm ne možem (197), rod. mn. stebrov in -öd (ne le stebrov, 196). Napačno je samostalnikom tipa ime, dekle v rod. dodajati morfa -et- oz. -en-: prav je imeti imenovalniško/tožilniški -e za okrnjeni -et- oz. -en-(to premeno navajati pri morfonologiji), končnica za tema priponama pa je -O. Da -e tu ni končnica, kaže že nepokoravanje preglasnim pravilom. Ne smeta se mešati ne-tonemski in tonemski zapis naglasa (198, v okvirčkih rod. ed. -u, im. ed. -je', daj. m. -ém, mest. mn. -éh: tonemsko prav je -û, -je, -êm, -éh, -mi). Morf (ne pripona) -es-je že v slov о : sloves- (201). Pravila o neobstojnem samoglasniku bi bila lahko popolnejša: Kdaj (however) jezdeca (202)?. Ni kratkega naglasa (203). Le glede premene kmèt -éta veljajo (necit.) Toporišičeva štetja 90 % primerov za, 10 % pa za žep žepa. Pri à je to veliko bolj zapleteno: б pri netvorjenih in pri priponskem obrazilu -dt-, pri tvorjenih iz glagolov, če imajo na koncu trajni soglasnik, sicer 6 (v novejšem jeziku pa sploh prodira ô na vsej črti) (203). Str. 197 or. mn. stebri, 204 stebri (SSKJ stebri). Pri 1. ženski sklanjatvi gre avtor za Toporišičem (in SSKJ), ko uvršča v to sklanjatev vse samostalnike s končnico -e v rod. ed. oz. -e v im. mn. Od napačnega (oz. ne najboljšega) naj omenim, da mešani naglasni tip (gôra -é) tu ni prosto-varianten le v iin./tož. množine, ampak v vseh sklonih (205), saj avtor to tudi sam trdi na naslednji strani. Enako je s tipom steza (vendar s/à seveda tu mora biti izvzeta zaradi nezložnosti osnove). Kakor je v im./tož. dvojine variantnost stezi -ê, je tudi pri gori -ê; or. ed. je gorô (ne gorô), rod. ed. tudi gorê (ne le goré). Rod mn. gôr (205) se praktično ne govori več (ostalo pa je nôg in гфк), česar piscu ne bi bilo treba posebej omenjati (208), ko bi bilo prvo res; prav ima na str. 207 gor. Prva tako se (netonemsko) ne govori pét (209); velja tudi za koz (n. m.). Pri gospa sta zamešani števili (207). Pri 2. m. sklanjatvi bi bilo treba omeniti kategorijo živosti (našega vojvodo), nima pa avtor navedenega primera končnice -e v im. ed. (SSKJ kamikaze: pri lastnih imenih npr. Pijade). V 2. ž. sklanjatvi je avtor vzel kot osnovni tip — kakor že nakazano — netipično miš. Ta zgled pa ni le kolikostno premenilen, ampak je tudi tonemsko enkraten: metatonija akuta sumo v or. ed. (kot v tipu mati), v množini pu se še sedaj vidi njegova nekdanja moškost (metatonija v rod., mest., or.). Tipična premena uku-tiranih osnov te sklanjatve je tipa nit niti -i itd. Manjka seveda spet premični tip kopel -êli. V preglednici končnic (211) se spet mešata jakostni in tonemski naglas, prim. daj. inn. -ém (prav -êm). daj., or. dv. -êma /na str. 210 -êma in -éma). — Po SSKJ kôpel ni možno (212). Prav čudno je, da se za to poglavje pisec v opombah ne sklicuje tako rekoč na nikogar, ko je vendar za vsakega poznavalca očitno, od kod ta sistem in red. kolikor ga je še ohranjenega. 2.5.4.2 Pridevniško pregibanje (212—221) deloma trpi zaradi že omenjenih napačnih predodločitev, pa še zaradi tega in onega. Ce se že govori (213) o določni in nedoločni obliki pridevnika, bi bilo nekje treba jasno povedati (po znani razpravi), da na eni strani ločimo določne pridevnike, ki imajo eno samo obliko (mednje spadajo tudi svojilni /in vrstni/ pridevniki na -ov (-eo) in -in, pa še razni drugi), in nedoločne pridevnike, ki pa poznajo tudi določno obliko: Ijubeznio — ljubeznivi. Ce te druge oblike kak »pridevnike nima, bodisi ni pridevnik (npr. rad (213), ki je povedkovnik) ali pa je zaimek (tolikšen kakšen ali kar še). Uvodoma v določitvi, kuj se sklanja pridevniško (212), manjka opozorilo še na števnike in ustrezne k o n v e r z n e i z p r i d e v n i š k e samostalnike, ker tega pač nismo omenjali pri samostalniku. Ker se že zanemarja premični naglasni tip tudi tu. je tudi pri prozo-dično izraženem nasprotju glede določnosti vsekakor treba npoštevuti vse v poštev prihujujoče gradivo, ne samo dva pridevnika (213): torej ne le rôjen -êni, dêbel -éli, ampak tudi velika -o — vélika -o (poleg vêlik véliki) in še tistega s str. 218 (ponorel: takih bi se še našlo — dozôrel. ogôrel, pogôrel, obôlel) in na str. 218 še bôgat (kar pa je stil. zaznamovano). Morda bi kuzalo opozoriti še na nekdanjo premeno toplega — toplega, zelenega — zelénega (ohranjeno še sedaj v na görkern, poleg na gôrkern). Prozodična je seveda tudi premena star — stari. Pri naglušnih vzorcih se je, seveda, treba postaviti na stališče tipologije in zato strogo ločiti tipe, ne pa jih mešati. Pri pridevniku imumo v SP namreč včasih kar trojno izbiro pri isti besedi, npr. mêhekimehâk/mehèk ali vsaj tèmen/temân/temèn. To naj bi se (v SSKJ sta sicer samo po dva tipa. tj. mêhek/mehâk oz. brhèk brhkà) strogo ločilo: brhèk (teièk). -likegà je končniški naglasni tip, brhek (težek) -hkega nepremični, in težak težka -6 mešani. Avtor SHSL to večkrat meša. Npr. ko pravi, da pozna končniški naglasni tip s polglasnikom le »manjhna skupina pridevnikov« — tu misli na pridevnike s polglasnikom v osnovi —, takoj nato pa pristavlja, »da ima nekaj drugih pridevnikov s priponama -эк in -эп podobno strukturo in gredo po istem vzorcu« (215), navaja pa strasèn in strašan itd., torej dva tipa. Sicer pa v marsičem sploh hodi svoja neprava pota. Tako npr. priznava le droben in drobän, ne pa tudi droben (tega navaja šele naknadno), naglas na osnovi priznava šele za določno obliko (drobni), kar je mimo vse norme. Omenimo naj še, da pri pridevniku Lenček prestopa običajno paradigmatiko v mešanem naglasnem tipu, ko postavlja naglas na končnico tudi v or. ed. (mlado). Tak naglas je predviden samo za im^tož. vseh števil (izjema je seveda im. ed. ž. spola). Orodniška naglasna končnica ni normirana, jo pa jaz navajam v SKJ iz pesnikov, pa potem vsekakor tudi rodilniško, ki pa jo Lenček navaja le nenaglašeno. V neki starejši fazi se je torej oblika za ž. spola mlada sklanjala kot glava-, -é -i -Ô -i -6 (Lenčkovo mlado v or. ed. je narobe, 214). Vsekakor bi bilo treba vzpostaviti zvezo s tipom strašan. ne pa ga vezati na temen. Pri končni-škem tipu je najbolje izhajati iz dejstva, da imamo tam po naliki posplošene kračine, »dolge« končnice pa so iz mešanega naglasnega tipa. Tam je marsikaj nedobrega, toda pustimo to. — Avtorju je bilo tu delo oteženo, ker je v SSKJ vsa neednina zajeta v im. obliki za m. spol množine (XXXVII brhki tudi -i); glede dvojinskih oblik za ž. in s. spol mešanega naglasnega tipa — namreč mlade — se avtor menda sploh ni hotel izjasniti. V SS 1976, 258—260, je vse to jasno prikazano. Primera za preglasni -e namesto -o za soglasnikom с tudi (kakor SS 1976) SHSL nima (216 — bil bi morda pri prid. debelolic). — Nenatančno je povzeto pravilo, kdaj se piše priponsko obrazilo -эп brez polglasnika: treba bi bilo reči, da ne le za -э1- v predhodnem zlogu osnove (smiseln), ampak tudi za -эг- (smotrn) (sein nekako spada še tip poln). V raven -n ni pripona. Res ne vem, zakaj je treba (in še kje) posebej omenjati prevzete besede (npr. aprioren): saj so vendar tvor-jene z našim priponskim obrazilom. Pozabilo se je odgovoriti na obstojni poglasnik (drobcen -a, kakor imamo pri sam. jezdec -a). Konec razpravljanja o pridevniških sklanjatvah (217-218) je brez potrebe razvlečen, pač pa ima avtor zabeleženo eno premeno osnove, ki v SS 1976 manjka (tip dôber dobra), sicer znano pri deležniku na -l (nesel nesla). 2.5.4.2.1 Stopnjevanje pridevnikov • (218—221) je rešeno tradicionalno zapleteno, neelegantno. Rešitev že iz SKJ 1, 1965 je: večzložne podstave, tiste na dva ali več soglasnikov in nekaj osnov z liste (npr. star) dobivajo -ejši, enozložne na en soglasnik pa -ši ali -ji po načelu, da pride -ji za č, ž, š, sicer pa -ši (pri čemer pa se izglasni soglasnik premenjuje po jotaciji — č, ž, š, seveda ne) : A 1. Ijubezniv-ejši В 1. ni ž-ji, več-ii, vi š-ji (tež-ji) 2. hitr-ejši 2. mlaj-ši, bolj-ši 3. star-ejši Lepši si razlagamo iz lepl'éi (z odpadom V, ali s preprečitvijo njegovega nastanka), širši lahko tudi z otrdelim r pred soglasnikom, krajši je po naliki z mlajši, lažji je globinsko utemeljen (prim, lagodno). — Vse drugo je nepotrebno zapletanje na podlagi zelo površinskih dejstev slovenskega slovničnega izročila: Prim. Levee (SP 1899, 37—39): 1. -ši a) -b, -p; b) -d; 2. -ji: a) -k, -g, -h, b) -z, -s; 3. -ejši a) večzložni in mnogi dvozložni, b) mnogi enozložni, zlasti na -st; 4. prid. na -ak, -ek, -ok; 5. večji, krajši/kručji. In Breznik (1924, 94—96): 1: -ši: večinoma enozložni na -b, -p, -d, 2. -ji: a) večinoma vsi pridevniki na k, g in h J...J in z, s, 3. -ejši: večinoma večzložni in mnogi dvozložni, b) mnogi enozložni, zlasti na -st, 3. prid. na -эк, (-ak), -ok, 4. posebno stopnjevanje. Ureditev iz SKJ ustreza tudi načelu pogostnosti, saj je stopnjevanje z -ejši vendar najpogostnejše. Naglas pri priponskem obrazilu -ejši je še zmeraj težko ujeti v pravilo: -ejši imajo vse enozložne osnove, od večzložnih pa tiste s premičnim naglasnim tipom (debelejši, bogatejši, globokejši, kosmatejši — prim, narečno bögat -ata, glôbok -ôka) ; naglas pridnejši je izjema (akut, osnova + -an, prim, še mirnejši), nasprotno pa imamo pametnejši poleg pametnejši. (Tonemskega naglasa avtor tu ne upošteva (kakor pozneje tudi pri zaimkih ne).) Pri barvnih pridevnikih bi bilo le treba upoštevati tip belejši, pri deležnikih na -n pa tip zapletenejši. Predpona nàj- seveda nima »emfa-tičnega naglasa« (221), ampak t. i. sestavljenskega (pôdoficîr). 2.5.6 Zaimki (221-225) so obdelani zelo skromno. Tipa kdo — kaj bi lahko razvili v vsej njuni sistemski mnogoterosti in v razmerju do pridevniških ustreznikov: 1. kdo — kaj // kateri -a -o, 2. kdor — kar // kateri -a -o, 3. nekdo — ne-k a j // neki -a -o, 4. kdo — kàj // kateri -a -o, 5. marsikdo — marsikaj // marsikateri -a -o, 6. kdor koli — kar koli // kateri -a -o koli, 7.vsakdo — vse // vsak -a -o, 8. nihče —nič // nobeden nobena -o, 9. —, — // drug -a -o, 10. —, — // isti -a -o, 11. —, — // ta -a -o/tisti -a -o/oni -a -o. Lenček ima le, kar je tu razprto tiskano. Težko je reči, da bi bili tipi 1—11 le »pomenske variacije« (221). 2.5.6.1 Pa pojdimo najprej k osebnim zaimkom. Avtor zanje (221) pravi, da so ali »zaimenski pridevniki«, ki bi se sklanjatveno ravnali po pridevnikih (221), ali »zaimenski samostalniki«, ki naj bi se sklanjali po lastni sklanjatvi (r. t.). Ker pa so mu »glavne oblike zaimenskih samostalnikov« npr. tako jaz kot mi ali on ona ono. pa še tip kdo — kaj (221), ni seveda čisto nič jasno, katere sklanjatve naj bi bili. Po moji teoriji se jaz. ti o (0 je za povratni zaimek) v vseh številih sklanjajo po a-jevski sklanjatvi, vsi drugi pa po pridevniški — vsekakor pa oboji z določenimi posebnostmi: prim, men-e -i — oojvod-e -ijlip-e -i, n-/v-am -ami -ama = vojvod-am -ami -ama, s posebnostmi menoj — vodo', 11-as — vod-a/i, medtem ko so drugi bodisi navadni pridevniški (nj-ega -emu -ega -em -im = lep-ega -emu- ega- -cm -im) deloma s posebnostmi v končniškem samoglasniku (s tem, tej — z lepim, lepi) oz. k-oga -omu -oga -от -от, pri kaj še posebnost č-esa. Nasprotje med kdo in kaj ni prvenstveno v živosti, čeprav tudi v tej (221), ampak v človeškosti (z enoto kdo vprašujemo... tudi po ženskem človeškem), živost se tu uveljavlja zaradi moškosti zaimka kdo (prim. Kdo je prišel, ne morda tudi prišla), po čemer se loči od jaz. ki je trospolski (ne pa »spolsko nezaznamovan«, 222), torej jazm, jazž, jaz8 (prim, pri Aškercu: jaz sem bilo pred teboj na sveti), kakor imamo npr. tudi lovm, 1оог, uli v množini pot-m, pot-t in pot-t. Z i v o s t ni omejena samo na 1. in 2. osebo, ampuk je tudi v 3. os. v vseh treh številih (kjer so oblike enakoglasne, pa je prenesena tudi na ženski in srednji spol): Videl sem ga (m, s) /ju/jih (m, ž. s) oz. Videl sem njêga. nj(ij)u, njih. Zato je avtor ozkosrčen. ko za tožilnik množine predvideva samo njé (223), čeprav mu že naslonska oblika jih kaže na njih (naslonska oblika za nje bi bila je, kar se je v starih časih rabilo tudi za srednji spol ednine). Jaz tudi ne mislim, da se kdo in kdor lahko »nanašata tudi na množino« (222): vpraša se po enem, po vsakem, ki je prizadet, javi pa se jih lahko več, vsak zase: mno-žinskost je indicirana, če se reče kdo vse; to pu potem velja seveda tudi za kaj: Kaj vse si mi prinesel? Oblike zaimkov izpisuje SHSL v glavnem primerno. Mnenje, da bi bili varianti médve, védve »bolj knjižnojezikovno umetni« (222), pa ne drži: na Mo-stecu poznajo npr samo médvé, védvé, pu tudi SSKJ iina médve tudi midve. Glede naslonskih oblik za 1. in 2. os. množine in dvojine sledi avtor SSKJ, čeprav nas vzporednost tipa »Prinêsi mijnam/jim vina« uči, da imamo tudi tu naslonke, in sicer tudi izrazno različne od nuglašenih ustreznic (namreč nenuglušene). V SSKJ je nekam pitijsko rečeno (XXIV), da »besede z označenim naglasom /...J v določenih zvezah nuglas izgubijo (npr. dober večer kot pozdrav, bom kot poniožnik za tvorbo prihodnjega časa), u na to slovar posebej ne opozarja«. Sem bi za silo torej šlo tudi nas nam nas ipd. — T. i. na vezne oblike Lenček (po zgledu na SSKJ, priin. on) smatra za naslonskc (2Ž4). Da tu ne gre zu naslonske oblike, kaže že dvojnica tipa na njé kot na té, poleg danes običajnejšega nanje, mite. Od kod pa naj bi tu predlog sicer dobil naglas, če ne od besede, pred katero stoji (prim, še na vécer)? Naslonske oblike se vendar ne vežejo s predlogi. Primere kot ne bi/ne bi, ne. bom/nisem (nesel) si je treba razlagati glede na bi né sel, bo nésel kot ostanek iz obdobja nagla-šenosti sedanjih naslonk. Pravilo, da se navezne oblike rabijo ob cnozložnih predlogih s tožilniško vezavo, je avtor zamenjal s tem, du je le naštel ustrezne predloge; pri tem je pozabil na ob, raz, hkrati pa tudi na dejstvo, da se ti predlogi (izjema je raz) vežejo še z drugimi skloni (mest., or.), kjer pu seveda ni naveznih oblik. (Ne du bi to ravno mogel dokazati, naj izrazim misel, da se imenovalniška obliku osebnega povratnega zaimka glasi verjetno se, ki gu imamo v glagolih kot smejati se ali posušiti se.) — Pri s k Ionski h oblikah kaže zapisati tudi variante njèj (ne le njéj), pri drugi pu povedati, da se bere z ozkim uli širokim e (223). Poseben problem je še zaimek ki (224—225), ki ga na splošno imamo za nesklon-ljivi zaimek (prim. SSKJ: »zaim.: v vezniški rabi. v odvisnih sklonih se mu dodaja ustrezni osebni zaimek, v oziralnih odvisnih stavkih«), SSKJ navaja primere, kot so nasi.: človek, ki me je rešil; bitja, ki jih odkriva mikroskop. Navajajo se samo zaimki za 3. os., v SS 1956, 147 pa imamo tudi primer za 2. os.: vam, ki vem (o vas) = vam, o katerih vem. Še najbolj smiselno je imeti ki za samostojni členek oziralnosti (navezni oblikoslovni, pa je -r, npr. v kdor); ta ki formalno podreja stavek, ki bi sicer imel status formalnega neodvisnika. prim. SS 1956. 146: Darovali so jim knjige, ki so jim jih posodili Darovali so jim (namreč oni) knjige; te so (namreč oni) jim (prej) posodili. Tip človek, ki mi je rešil življenje je pač nastal iz Človek, ta mi je rešil življenje. Iz tega izhaja, da je ob t. i. imenovalniškem ki v resnici le izpuščen osebni zaimek, kakor se tudi sicer lahko izpušča: Živel je mož, ki so (namreč: oni o njem) pravili, da je vedež. 2.5.7 Zadnje oblikoslovno poglavje obravnava glagol. 2.5.7.1 Po J a k o b s o n o v i metodi (ta pri tvorbi oblik pri vseh glagolskih vrstah izhaja iz ene same osnove (basic stem = podstava)) je L. glagol obdelal že v svoji disertacijski nalogi (izšli 1966: The Verb Pattern of Contemporary Standard Slovene). Pri tem je seveda treba izhajati iz oblik z največjo obvestilnostjo tako glede glasovja kakor glede prozodije. Iz preglednice na str. 230 vidimo, da je za to treba ločiti naslednje podstave: 1. misli. 2. besné, 3. molč-a, 4. dvigne. 5. včrov-a, 6. réz-a, 7. dela, 8. sed, 9. bčr in 10. cor, od katerih je prvih 7 samoglasniških, druge 3 pa so-glasniške. Varianti 1. tipa sta greši in brani, 4. krene, 5. kupov-a, 6. čes-a. 7. konča, 8. rek, s čimer imamo že 10 + 7 podstav. Iz teh podstav se dela 15 glag. oblik (prim, str. 238—241), v bistvu pa 11+4 (te 4 so: množinske oblike velelnika. ž. oblika deležnika na -/, -n/-t in -č). (SS 1976 ima 15 oblik zaradi pog. nedoločnika, deležnikov stanja na -l in na -nj-t, deležja na -ši).) Oblikoslovna obrazila za te oblike so pri f-jevskih podstavah -ti. -m, -0/-te, -IJ-la, -enj-ena. -enje, -t, (-ši), -e, -eč, -eč, -čča, pri čemer zadnja tri spodbijajo podstavni i (misli- + -é mislč itd.), -enj-ena in -enje pa pri tem še jotacijsko premenjujejo soglasniško izglasje podstave (misli- + -en -> misl-J-en -* mišljen). Podobno kot *misli-en -> mišljen si lahko predstavljamo tudi pisa-em -»- pišem. Vse podstave, ki ohranjajo priponski a, daljšajo osnovo v velelniku in sed. deležniku z j (delaj, delajoč), tiste na korenski samoglasnik (biti) pa se obravnavajo, kot da se končujejo na -j-: bi j + ti biti, poj + ti -»■ peti. — Vse to je seveda dokaj zapleteno in za učenje malo primerno, še zlasti, ker je treba uvesti tudi pravila za naglas. Enopodstavnost pri glagolih, kjer je že ni — npr. glagolov s pripono-a- —, dosežemo torej tako, da jih razdelimo na več skupin: 1. dela. konča, 2. pis-a, 3. se-a, bčr-. tka-, igii-. Pri tem za glagole tipa kričati lahko rečemo, da se npr. končujejo na -eti (pa se e za č, ž, š zamenja v nedoločniku ... z a. v sedanjiku... z i), pri čemer mi za nedoločniške oblike nagajajo glagoli kot vršeti, pa še spati, scati itd. (prvi ima e za šumevcem, druga dva pa a za nešumevcem). — Čudežev ni. je pa taka obdelava glagolskih vrst primerna za samodejno tvorbo po pravilih. 2.5.7.9 Lenčkove dosežke na tem področju je mogoče oceniti samo s stališča kakega optimalnega modela za tvorbo glagolskih oblik, sicer se izgubimo v nepregledni množici določil. S tegu stališča se zdi optimalna rešitev, ki nekako tudi ustreza zgodovinskemu razvoju (slovenskega) jezika. Če to upoštevamo, dobimo naslednje glagolske vrste: 7 priponskih in 1 nepriponsko (razen IV. imajo vse vrste tudi razrede) (-0 je ničti samoglasnik). 1 del-a -j -joč 1. -ati -at -al -an (im-) -e-j 2. -eti -et ■el -t II mer-i -i -eč 1. -iti -it -il -Jen (vid-) 2. -eti -et -el -en (lev.-) 3. -ati -at -al -an (stoj-) -0 4. -ati III ve-ne -i -oč 1. -iti -it ■il -Jen (de-) 2. -ti -t -1 -t IV ver-uj-e -0 -oč -ov-ati -ov-at -ov-al -ov-an V pij-e -0 -oč i. -ti -t -1 -t (sej-) 2. -ati -at -al -an VI tres-e -i -oč 1. -ti -t -dl -en (rež-) 2. -ati -at -al -an (hoč-) 3. -eti -et -el -en VII um-e -j -joč -eti -et -el -en um-eje -0 Brezpriponski: VIII da(d)- -j 1. -ti -t -1 -n (.je(d)-) -oč 2. -ti -t -1 -en ((po) De (d)-) 3. -ati -at -al -an (ve (d)-) -oč 4. -eti -et -el -en Da bi lahko vse oblike tvorili iz iste osnove, je neprve razrede treba posebej zaznamovati z neenako nedoločniško pripono. Y I. vrsti imamo potem poleg pripone -a-Še -ae-, v II. poleg pripone -i- še in -ia- ter -i"-, v V. vrsti poleg -e»- še -ea-, v VI. poleg -e°- še -ea- in -ee-, pri brezpriponskih glagolih (VIII. vrsta) poleg -0- še -Oa- in -0 2.5.7.2.1 Tako je sedaj vse predvidljivo: O b 1 i k o s 1 o v n o v I. vrsti je posebnost glej in imej, v III. še -ne0-, v del. na -l pa še -nu- in v glagolniku še -no-(veniti, minul, izginotje — deti, -stati je treba listirati), v IV. se -uje- zamenjuje z -ova- (za č, ž, š, z -eDa-); v II. se -i'- zumenjuje z -e-, -i»- z -a- (videti, bežati, na listi pršeti), -a- pa se po -oja- zamenja z -Д-; v V. 2. se e zamenja z -a- (sejati), v VI. 2. e z -a- (pri tem pa se hkrati soglasnik razjotira: režem — rezati, na listi peljati), enako v VI. 3.. V V. 1. morajo posebna pravila korensko zvezo oj v nedoločniku zamenjati z e (pojem, peti), и j pa z ov (snujem, snooati), v VI. 1. pa nezložne korene spreminja v zložne: mr-e, (za)čn-e, (ot)m-e -> mre-ti, (za)če-ti, (ot)e-ti, zvezi ol, el pa spreminja v le, Ia (koljcm, meljem -*■ kla-ii, mle-ti), končno zvezo -an- spreminja v -e- (žanj- : že-ti). Pred -l- in -tje se vsi -re- zamenjajo z эг (drl, drtje)-, posebnost je orž-em — vreč-i. V VI. vrsti se č, ž pred i zamenjajo s с in z (peci, strizi), pred o in a pa s k in g (pekoč, pekel; tudi v 3. os. mn.: pefcö). Nezvočniki t, d, z se pred -t(i) zamenjajo s s (ple/e, bode, grize -> pies-, bos-, gris-), zvočnik v se izgubi (pleo—>■ ple-), za p in b pa se pojavi še s (sope, grebe -»■ sop s-, grebs-). Ta pravila so veliko enostavnejša, verjetno tudi zaradi tega, ker izhajajo iz jedrne glag. oblike, namreč sedanjiške. Osnova (gre(d)-) gre po (je(d)-), v ned. i-ti, š-al. Prozodijsku sredstva (kjer ne gre za stalni cfl.) se površinsko dobijo tako, da vsaki vrsti zaznamujemo edninski naglas, najbolje tonemski. Tako dobimo (po potrebi ločimo še A dolgi. H kratki, C nadkratki zlog; 1—5 naglasni tipi): 1 2 3 4 5 I dêlam končam zidam II mêrim A krdžim A grešim skpčim В nôsim В kosim (norim) C medlim t III vênem A potfgnern česnem В tônem С stâknem staknem IV vêru jem končujem V bi j em sêjem pijèm A pijem В pôjem VI sedem (režem) Л nrimem (pišem) (za) t rhu tr^sem в Kol jem (peljem) (pre)drèm nésem (bérem) с vzamem cvetêm coètem VII dé m л razumem В и me jem в hôèem VIII znâm dam 1. in 2. naglasni tip imenujemo akutski, in sicer 1. na korenu ali podstavi 2. na glagolski priponi; oba sta nepremična, metatonirana pred dolgim končujem, sicer efl. po zlitju. 3. in 4. tip sta akutsko metatonična. glede na tvorbo drugih oblik pa premična, pri čemer je 3. tip naglašen na korenu (cfl. osnove so po naliki). 4. na priponi, 5. tip je mladoakutski in je premični razen (v neednini mladi akut). (Stalnoakutirane ali -cirkumflektirane osnove niso upoštevane.) Iz tega se da vse drugo izpeljati: (1) Akutski nepremični na podstavi pozna le tonemske premene: vse oblike so aku-tirane, cfl. pa poleg sedanjika še del. na -n/-t in del. ž. spola ed. — dêlam, delan, dêlala. V zadnjem ali edinem zlogu se pri necirkuinflektiranih osnovah javlja seveda kračina pri deležniku na -1: bil; po naliki je bij. (2) Akutski nepremični na priponi (poseben tip so glagoli na -(iz)ira-, -a(eoati-): akutirani so: edninski velelnik, del. na -l (razen za ž. spol ed.) in del. na -n, sicer je inetatonično (oz. zlitno) vse cirkumflektirano — končaj, končal, končalo, končan. (Prim, še končevati, končeval, končevat, koncûj). (3) Novoakutirane osnove so načeloma premične v velelniku, če obstaja tematični samoglasnik, v del. na -i (razen v im. ed., tip sêjem pa ima samo sejäl) [zidajte, zidala -alo), so pa lahko: A s prvotno dolgim samoglasnikom (i и a e o r), В kratkim (e, o) ali C nadkratkim (э). Kratki samoglasniki se pri tem odprejo (höti, hôtel — tôni, tönil, tonit — nosi (skoči), nosil, nosit — kolji), nadkratki pa so neajevski (steknl, -il, -it, vzemi). Za nepremaknjen naglas v velelniku priin. pišite, razumite. (4) Priponsko akutirane osnove so nepremične, če so naglašeni samoglasniki kratki, kolikor pa zgubijo priponski samoglasnik, postanejo dolge in efl.. le ž. oblika deležnika na -n mladoakutirana (pil, pila). Ce je akut na dolgem samogl., se naglas v ed. velelniku umakne kot mladi (grčši, kösi, temni), vendar ne nujno na nadkratki zlog in sploh ne na brezzložni koren (spi), metatonira pa se na istem zlogu v ne-edninskem velelniku (grešite), deležniku na -1 razen v edninski obliki ž. spola (grešil -o -i... — grešila), del. na -en pa se inladoakutira (zgrešena), le v im. ed. m. spola je novi akut na kratkem zlogu (gresên). (5) Mladoakutirane osnove v needninskem velelniku prenašajo naglas na velel-niško pripono, če jo imajo zložno (in se pri tem cirkumflektirajo), sicer pa se tip A pri osnovah na samoglasnik v opisnem deležniku cirkumflektira na dolgem samoglasniku (razen v im. ed. ž. spola), pri osnovah na soglasnik pa se na kratkem naglašeni le zoži (nésel), na dolgem pa cirkumflektira (trêsel), vendar le v ed. obliki za moški spol (sicer še nesen -ena proti trêsen -a). Poseben tip so glagoli s stalno cirkumflektirano osnovo, npr. deklariram, dramatiziram, pogledâvam. rišem. To so cirkumflektirane podstave (zaradi česar je v tvorbenem modelu akut, tip dêlam treba pisati dèlam); tuko se sprosti tudi zaznamba za stalno akutirani tip: tiskam (Rigler SSKJ I). 2.5.7.2 Oglejmo si sedaj s tega stališča L e n č k o v e g 1 a g o 1 s k e vrste. Na str. 242 pravi, da ima 8 vrst. mi pa jih v resnici štejemo 9 + 2 z razredi (te smo deloma zaznamovali mi): I dela 2. čveka 3. da 4. bah a 5. câkà II misli 2. budi 3. brani 4. jasni 5. hràni III dvigne 2. krene 3. tégnè 4. dàhne IV sliša 2. bei-à v rčz-a 2. čes-a 3. or-a 4. tk-a 5. ig-à 6. bris-à VI dili(-) a 2. blebét(-)â 3. drém(-)à VII dčdova 2. bojeoâ 3. kov-п 4. kmétov-â VIII vide 2. besné- IX sed 2. rast 3. bïj 4. greb 5. slôv 6. mèlj X cor XI oçde + 22 drugih, npr. povéda, nöce, nima itd. V I. vrsti je da brezpriponski, bàliâ pa se razume kot I. 1 uli 1. 2. Glede nu naše vrste Lenček nima glagolov Vil (dem, umejem). V II sta II. 4 v resnici II. t oz. II. 2; II. 5 je ali II. t ali II. 3. V III nima tipov stiikne in ččsne. V IV manjka tip spi. V V ima vse, v VI. ki je ali I ali V, ima vse. v VII je VII. 4 v resnici VII. 1 oz. VII. 2, kov-a spada bolj v VI. 2, v VIII L. manjka tip nçsim. v IX (to sta naša VII in VIII) mu manjka tip primem (koljem. dzâmem). tudi cvetêm. Sorazmerno veliko ima Lenček nepravilnih glagolov, razvrstiti bi jih moral med ostalih 11 vrst: nimam v I; stojim (dodati še bojim se) v IV; smem v naš II; nočem/nečem. čem. šel, primem, idem in vse na -jdem, pojem v IX; med atematske. ki naj bi bila XI. vrsta, pa grajani dam od glag. na -am, pa vem, povem, jem, grem. sem in šel. Z našo ureditvijo je tudi manj teoretičnih oblik (npr. ni dvigne, ki ga modifi-kacijsko pravilo prestavi v -ni-, v sedanjiku pa v -ne-), vanje pa se dajo uvrstiti vsi glagoli (npr. tudi spati, vršeti). Najlepše se vidi prednost tu predlaganega sistema, če soočimo Lenčkova in naša znamenja za vrste: Lenček ima 2 a-osnovi, uvesti pa mora še dve: i — i. é — i<\ a — ia, e — ne, ova — ova, a — e". a — а, С — e, S — ea. CC — е. V paradigmah za sedanjiške 1-glagole (238) naglasni zgledi ne teko vzporedno, tako da jih je težko identificirati, pa tudi primeri manjkajo, kakor kaže primerjava z listami teh glagolov (243, 245. 247). kjer imamo: misliti, buditi, deliti rediti, braniti hoditi, jâsniti, ceniti — videti, besneti, prezrto pa še goreti — slišati, bežati, ležati. Tudi sicer je še marsikaj neprav. Omenili smo npr. že, da kovati in kljuvati ne spadata v vrsto z verovati (246), dati ne k čvekati (245). Le pazno oko takoj vidi razliko med posl-a in or-a (245). nerodno je kri j — pij (247), pa še mëlj, slan (247): prim. npr. še debla brisà — dih(-)a — blebet(-)â — drém(-)à (246). Tudi je bolje pisati sem si je... kot sèm. si, jè— ker je to nenaglašeno in se le lahko poudari, enako kot bi_ (ki ga avtor piše brez naglasa) in po mojem tudi bom (ki pa je pod poudarkom bôm) (248). Omeniti bi veljalo še né bi (ne bi), nisem, ne bôm. Pri preglednici zloženih oblik (250) je pri trpniku s se žal upoštevuna samo neosebna oblika, čeprav se na prejšnji strani navaja tudi hiša se zida (in bi torej bilo se je zidala). Sevedu je tudi pri trpniku z -n/-t in pri tvorniku možna brezosebna oblika: deževalo je/šlo se bo — rečeno je (bilo). 2.6 Ostane še 6. poglavje, ki govori o zgodovini knjižne slovenščine in o njenih družben o jezikoslovnih vprašanjih (251—294). Ker je naša kritika že tako nad mero dolga, tegu poglavja ne bi obravnaval nadrobneje. Povem naj le, da po Zgodovinski opombi (251—261) sledijo še naslednja poglavja: Razvoj knjižne slovenščine (261—266), Posamezno narečje ali tip jezika landsmal? (266—271). Spopad razvojnih prekrivanj (271—272), Slovanjenje (272—273), Starinjenje (273—275). Purizein in težnje k ljudskosti (275—278), Razvoj sodobne knjižne norme (278—283). Vprašanja notranjih jezikoslovnih lastnosti sodobne knjižne slovenščine (283—289) in Porazum-1 jen je (289—293). 2.6.1 V Zgodovinski opombi Lenček nima prav, ko meni, da osrednja slovenska narečja v 16. stol. ne bi bila imela nobenega prestiža, zaradi česar bi bila lahko povzdignjena v knjižno občilo. Saj Riglerjevih argumentov za povzdigo ljub-Ijanščine v tako občilo doslej ni še nihče ovrgel (253—254). Da bi v Bibliji imeli »tri različne pokrajinske podstavec (254), je prav tako pretirano rečeno. Je nu dolenjski podstavi, kakor se je v glavnem govorila v Ljubljani, ki je sama deloma prehodna do gorenjščine. Kreljeva je vendar (v glavnem) le pisava. — Sicer pa tukaj pisec kur pregledno podaja glavne motive i/, razvoja knjižne slovenščine do srede 19. stol., kolikor se pač dû nu malem prostoru. Ne čisto objektiven je v obravnavi jezikbvncga spora v 30. letih 19. stol. Tudi sicer se zdi, da avtor ne vidi. da je najnaravnejša pot k enotnemu knjižnemu jeziku tu, da se osrednjega knjižnega občila (najbolj prestižnega) oprimejo tudi neosrednji pripadniki istega jezika (258—259), ne pu da bi ga skušali nupraviti nenaravnega ali manj naravnega z mešanjem ali da bi bila nepripadnost k srednjemu jezikovnemu področju, ki ne pristane nu kakšno bistveno spreminjanje danegu, lahko izgovor zu jezikovno narodno uskoštvo (Vraz, 259). Slovenci-smo si svoj knjižni jezik osnovali zase in se ga v vodilnih ljudeh vseh dob oklepali z naravno predanostjo, zavračajoč vsako pretirano ali nenaravno pomoč od drugih slovanskih jezikov. V tem smislu so bili odbiti zmeraj znova naleti »ilirizinuc, vsu nerealna prelivanja v smeri k hrvaščini, stari cerkveni slovenščini, vseslovanščni, samovoljni individualističnosti (Koscski in še kdo), pretirani purizein in protipurizem, pretirana vnema zu preteklo in tradicionalno, in sicer prej in slej, in tudi po letu 1945. Ne gre za to, da bi se staro »pojmovanje knjižnega jezika v pisanih in tiskanih besedilih polugoma pretvarjalo v novo v govorjenem standardu< (279), ampak za to, du izrazna stran jeziku tako v svoji pisnosti kot govornosti še bolj ustreza temu, kukor se nu splošno jezik resnično kaže zdaj in tu in kakor ga veliko objektivnejše in popolnejše odkriva tudi sodobno jezikoslovje. Glavni spor je med tistimi, ki hočejo biti samo čuvarji starega izročila (kakršno že je, dobro ali slabo) — seveda zaradi tega, da bi se uveljavili kot vladarji tega nespremenljivega — in tistimi, ki vidijo stvari, kakršne so in kot je prav dobro, da so. Slovensko jezikoslovje je že zdavnaj toliko odraslo, da se zaveda, da k »stanovitnosti norme« (285) prispeva prav s tem. da ne predpisuje več naglasov, ki se ne govorijo več (temnega, iené v rod. ed. ipd.). Res je le. da pri tem ne gre popuščati neosrednjim narečjem (ločila nam. ločila), kakor je storil SP 1950, in je le prav, da se je SP 1962 (še bolj pa SSKJ in NPNSP) vrnil k normalnim naglasom določenega časa in prostora: sedanjega in osrednjega. Nikomur se ne toži po kriti kovati (286), po pridevnikih tipa Čehovljev (prav: Čehovooe drame), res škoda pa je, da se je spet začelo z braocem (287), kar je bilo potem izkoriščeno tudi za gojitev nezaupanja do slovenskega sloveni-stičnega jezikoslovja sploh. 2.6.2 In še k intelektualizaciji slovenskega knjižnega jezika. Vsi kulturni jeziki gredo v to smer, ko njihovi nosilci (in tvorci) dosežejo določeno duhovno razvojno stopnjo. Vrste glagolskega dejanja (Aktionsart, 289—290) ne motijo gla-golskega vida. Tudi raba trpnika je v okvirih slovenske jezikovne normale (290). In besedotvorno (290) se dobro držimo, po Breznikovi zaslugi (treba bi ga bilo citirati) (291) pa se uspešno branimo tudi nepotrebno prevzetega iz slovenščine in od drugod. Tudi intelektualizacijo je »slovenski slovničar« nadziral, kolikor je mogel, sicer pa imamo več kot prave intelektualizacije t. i. »intelektualizacije« (292), tj. zapletenega in praznega blebetanja, proti kateremu pa se tudi prav pridno bojujemo. Res nihče pa se pri nas ne bojuje za »odpravo vseh slavizmov« (292). In med drugim se že dolgo trudimo, kot rečeno, za »manj formalno in strogo obliko mestne govorice«, imenovano »splošni pogovorni jezik«, ki nam raste na meji med pokrajinskimi pogovornimi jeziki in zbornim govorom. Prav bi bilo, če bi to zvrstnostno značilnost slovenskega knjižnega jezika končno že širše spoznali, tudi naši izseljenci. 3 Še nekaj besed o bibliografiji. Prav je, da je deloma kar lepo urejena. Večkrat tudi ne, še večkrat malo popolna glede na obravnavano tematiko. Zastran tega bi si bili res želeli, da bi bila prišla bolj do izraza naša jezikoslovna vseobčost, naj bo iz tega ali preteklega časa, takšnega ali drugučnega duhovnega ali celo nazorskega ustroja. Gens una simus tudi slovenisti s te in one strani velike luže, samo tako se nam obeta kam dospeti. Ko nas je vendar še zmeraj tako malo! 4 Za konec naj rečemo, da smo veseli slovenističnega uspevanja v Združenih drža-vah Amerike: smo ga sedaj, smo ga bili in ga zmeraj bomo. Ce se kdaj — preredko — oglasimo kritično, je to le zato, da bi vsi skupaj kaj več dosegli kakor vsak sam zase. Navsezadnje smo veseli tudi priložnosti, ki nam jo je profesor Rado Lenček dal, da »izmerimo daljo in nebeško stran« našega jezikoslovja, pri njih in pri nas. In po tem: pogumne ladjurje veselijo le poti naprej. Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani PETAR ŠIMUNOVIC: NAŠA PREZIMENA* Motto: Prezimena su vjerodostoini spomenici materijalne kulture naroda koji ih je stvorio i koji ih čuva kao izraze nepre-kinutu painčenja. Naša prezimena, 10. »U nas, kao što moji čitatelji znaju, nema o ovoj problematici mnogo popularno-znunstvene literature, pa ni mnogobrojne čitalačke publike. Ovim činom oni i ja pokušavamo stvarati jedno i drugo. Svuki razložili opažaj da se što moglo obaviti bolje (ili drukčije) shvutio bih radije kao pouku neko kuo vlastiti previd. 1 zahvalan sam unaprijed na takvoj suradnji« (10.). * Porijeklo — značenje — rasprostranjenost. Nakladni zavod Matice hrvatske, Zagreb, 1985, 366 str. Slijedit cu piščevu zamolbu, tj. suradivat ču s njime. Moje če primjedbe u osnovi biti nadopunom pojedinih pitanja i ispravkama po kojih tvrdnja. Opreznim isprav-kama. Neka me stoga tako shvate čitatelji i pisac. Naša prezimena imaju 49 stranica kazala. Knjiga je velika obujmom i posvemaš-njim zahvatom naših prezimena. Po tome je do sada najpotpunije prezimenarsko djelo u nas, isključili se Leksik prezimena SR Hrvatske, koji zapravo donosi tek sirovu gradu o prezimenima. Pisac se naprosto »prošetao« kroz sadašnja i povijesna hrvatska prezimena, uzgred je doticao srpska, črnogorska, muslimanska, slovenska, makedonska te bugarska, češka, slovačka, ukrajinska i ruska. A zaletio se katkada u njemačka, madarska, švedska, islandska i još po koja. Naša prezimena su pionirsko djelo o domačim prezimenima. gotovo da i nema pitanja koje barem ni je dotaknuto, a najviše je njih zaokroženo. Gdjekoja su i opširnija i potpunija. Knjiga se sastoji od dva dijela: U I. dijelu su članei iz tjednika Fokusa od 1980. do 1982, a II. dio je sestavljen od tri rasprave i jednoga članka iz strokovnih glasila napisanih izmedu 1964. i 1983. Za knjigu ih je pisac preradio spa-jajuči ih u cjelovitost. Šimunovič je potpuno svjestan činjenice kako je etimologija često pipanje u mraku, vjerojatna pretpostavka, svjestan izbor na osnovi dostupnih jezičnih i donekle nejezičnih podataka. Tako veli: »Da izbjegnemo nemoguče nesporazume u ovoj knjiži, dobro je reči več sada: svaka etimologija, a etimologija rijetkili prezimena osobito. ne kaže nam uvijek od čega su koja riječ ili koje prezime nastali, nego od čega su mogli nastati« (45.). Dajuči svoje tumačenje, biva opreznim ne misleči kako je to posljednja riječ. Ostavlja mjesta i drugačijim tvrdnjama: »U objašnjavanju sličnih imena i prezimena tragaino stoga za najvjerojatnijim tumačenjima, koja se ne protive materijalnim, razmještajnim i jezičnim razlozima. Zato ponavljam: ja ne tuinačim vaše prezime, več preziine koje je kao vaše« (46.). U sveži sa značenjem pojedinih prezimena skoro da se i ne može nego tako. Po-kazuje to primjer prez. Babic. Zaključio je da je postalo od im. baba i ture. babo — otac (152., 153.). Babičima se može pribrojiti više prezimena, primjerice Banič, Čelar. Colič, Ikanooič, Ikič, Mašič, Mijič, Mišic, Miškooič i drugi. Pisac je uočio da isto prezime može postati iz dva ili više izvora, što znači kako se dotično značenjski izjednačuje, neutralizira. Na 15. stranici predočeno je nekoliko starih hrvatskih polatinjenih i potalijanjenih prezimena. Medu njima su Lucius i Petricius, koji su pročitani Lučic i Petrič (?). Ona se mogu citati Lucič i Peiričič; Lazaneo je Lozanič, ili Lazanič, oblik od izvedenice Lazan < Lazo < Lazar. Prva prezimena imahu vrijednost nadimka (17), što potvrduje izvorno značenje im. prezime (od prez 'preko' + ime): Bilokosič, Grbič, Ilromič, Mileusnič i dr. Isto važi i za osobna imena od kojih su kasnije stvorena prezimena. I dotična su od imena Bilokos, Grbo, Hromo. Mileusni. Vladar stare hrvatske dinastije je i Krešimir, izvorno je Krësimin,. Kada je u 19. st. oživljen, počeše ga pisati Krešimir jer se činilo kako je njegovim prvim dijelom imper. kreši, kresali, ne рак od krčsiti 'buditi'. Prezimena ne pokrivaju uvijek vjersku i nacionalni! pripadnost: »Stoga se ni za jedno osobno iine, a gotovo ni za jedilo prezime, ne može danas reči da pripada odrc-denoj naciji« (19.). Jedino glasovne promjene po kojih imena kazuju na kojeniu su se prostoru (narječju) mogle dogoditi. « Ima katolika i pravoslavaea s muslimanskim prezimenima od osob. imena orijen-talnoga podrijetla. Ljudi su mijenjali vjeru, u prezimena su ostajala. A u Crnoj Gori još i sada nemusliniani katkada djeci nadijevaju ta k va muslimanska osobna imena želeči time zaštititi dijete od nezgoda. Svakako je gdjekoje črnogorsko prezime izvedeno i od takva o.sobnog imena. Pod naslovom Na društvenim vrelima osvijetljena je motivacija našilk prezimena sažeta u četiri skupine što odgovaraju na pitanja: čiji si?, какао si?, otkuda si što si?. Zatim su nanizani primieri po tim skupinama. Uzgredice su predočenu i rjeda prezimena iz tudih jezika da bi se vidjelo kako motiviranost nije u svemu osobita tek u jednome jeziku, odnosno da motivacija u više jezika ima štošta zajedničkoga. Najviše ih se nalazi u 1. i 2. skupini, najmanje ih je u 4. Šimunovičevo je razvrstavanje naših prezimena po motivima prema kojima su stvorena do danas najpotpunije. Prve tri skupine posjeduju po nekoliko tipova. Sira i raznolikija grada bi dala još koji tip i podtip. Hrvatska ženska osobna imena potvrdena su več u 9. stolječu, tj. kada i muška. Oblike Buna i Bona (34) prevodi Dobra, sto ce reci da ih ima za inačice; promjenom o > и prva je stvorena od druge. Unatoč toj mogučnosti postoji samostalno ime Buna. odmilica od Bunislaoa, gdje je prvi član kor. morfem bun-iti (se). Tim prije što imena Bun i Buncat te prez. Bunilovič i Bunovié bivaju u Deč. hrisovuljama. В un je takoder u starome polj. imenarstvu. U istome stavku stoji: »Prezimena koja srečemo mnogo stolječa kasnije kao Belič/Bilič, Dobrič, Dobrašič, Hotič, Dobričič, Dragošic, Grubič, Ljubic, Mirič, Nezičf Nižič, Pribič, Stanič, Stejič, Toljič... vrlo vjerojatno su nastala upravo od tih ženskih imena, od kojih su neka bila znana i potvrdena prije više od tisuču godina.« — Ja bih uz ovo primijetio kako su navedena i druga ovakva prezimena mogla nastati jednako od ženskih i muških osobnih imena. Teško je dati prednost jednima. U daljemu su slijedu prezimena od ženskih imena, i to Anič, Jagič, Katič i dr. Ali če biti da je od Jagača prez. Jagačič, manje je vjerojatno da je od Jagica, kako drži pisac. U tome primjeru bilo bi Jagičič (uspor. Miličič, Ruiičič od Milica, Ruzica). U objasnidbi prezimena od muških imena stoji kako je Bulat. od njega рак Bula-tovič, od ture. bulat < perz. püläd — čelik, vrsta čelika, čelični klin. Čelik kao vrsta željeza pronalaskom je druge polovice 19. st., uz to sama je riječ preuzeta iz tur-skoga. Iz priloženih se podataka vidi da je u 15. st. Bulat znan u nas kao nadimak. Ipak dosta rano da bi več tada primljenica iz turskoga ušla u naš imenski sustav. BulatoDič je počesto u Crnoj Gori, a našla se drugdje i u ojkonimiji. Bulat je dvojna postanja: izvedenica od Budimir, Budislao, Budivoj preko odmilice Bule/Bulo i suf. morfema -at. Njoj se kasnije priključilo osobno ime odnosno prez. Bulat od opče im. bulat. — Uz. prez. Crepulja valja dodati kako je to vjerojatno poprezimenjeno ime, jer je več 1213. u nas potvrdeno ime Crijep i Crijepac. — Ne bih prez. čaoič, stvoreno od imena Čavo skrač. od ČaslaD, dovodio u svezu s ciganskim čkaod/čaDo 'dijete' ni u zapadnim niti u istočnim krajevima. I u naše je doba Cap o odmilicom od ČaslaD. Datoga imena nije u Akademijinu rječniku, ali dolazi u jednoj ispravi sroče-noj 1228. u sjevernoj Hrvatskoj. Čini mi se malo uvjerljivim izvodenje prez. Kastratooič od tur. kisir 'neplodan'. Pri toine se oslanja na prez. Kasaroo i Kasarooič koja su od njega. Kastrati su albansko pleme, neki njegovi članovi preseliše k nama te bijahu prozvani po tome nazivu. Pisac iznosi mišljenje po kojemu je dotični naziv odnosno prez. od im. kastrat 'ško-pac', od lat. castrare 'sječi, kljaštriti, škopiti', malo logičan, odnosno teško dokazljiv. S ovime se je moguče složiti, ali je po toine barem na istoj ravni sa spomenutim tur. pridjevom. Ipak je u osnovi im. kastrat. Značenjski su obje veoma srodne. Tumačeči prez. Zilinski, pisac kaže kako mu nije poznato ovakvo poljsko prezime, jer je njegov nositelj pretpostavio da bi moglo biti poljskoga izvora. Dok pisaše o tome, još se ne bijahu pojavili zadnji svesci Rječnika starih poljskih imena i prezimena. U njima stoji da su polj. prezimena Zielenski, Zielinski, Žilen ski, Zilinski te Zylochoroski, Zylec, Zylicz, Zyla, Zylka i dr. Ne imajuči ovo pred očima, pisac dato prez. dovodi u svezu s našim Zelinski, ali ne isključuje, dakuko, ni polj. Zielinski. Moguče je da je Zilinski iz polj. jezika ili je izveden od slovačkoga ojk. 7.ylina. Sude-či po tome da je dotično prez. iz Vojvodine, gdje je poznata tvorba s pomoču suf. morfema -inski (uspor. Babinski, Etinski, Jačinski, Mudrinski i si.), držim kako je ipak domačega izvora. Naime u 14. st. u Sibeniku su bila osobna imena Zila/Zile/Zilo, Žili j, u 15. Zilac. Za nj bijaše podloga u domačemu imenarstvu. Navedeno je više prezimena izvedenih od im. koza. takoder još u Slovenaca i Čeha. Ovo treba proširiti nu istočnoslavenske i bugarski jezik. Njima su prethodila osobna imena. 1194. u Zadru je posvjedočen Kozan Poletčič. — Govoreči o osnovi rad-u imenima Radoslao, Radogoj i dr., pisac veli da je svojedobno značila 'radin'. Akoli radin znači što i marljio, radišan, onda se to teže prima. U njima je prvim članom prid. rad 'koji što želi, voli, hoče, koji se raduje'. — »Za lladrooič u sjevero- zapadnoj Hrvatskoj isključujcm turško porijeklo, jer je potvrdeno obilato i u povije-snim vrelima od početka XVII. stolječa ...« Držim kako se ne može isključiti njegov turški izvor ni jezično ni povijesno zna li se činjenica da ie blizu Medimurja (odakle je to prezime) bila turška granica oko dva stolječa (u susjednoj Madarskoj) te da se na PtujsKome polju trajno nastanila jedna skupina Turuka. Meni izgleda kako je me-dimursko prez. lladrooič od musl. imenu Iladar. — Ne samo da ie Baričeoič od Barič, ovo od Bara < Barbara, več je u više slučajeva od muš. BarejBaro < Bartol/Bartul. Za suf. morfem -ul u prez. Rašul i Rašula kazano je da bi smogao biti latinskog i slavenskog pori jekla, ali ja pretpostavljam da je ovdje vlaškog (rumunjskog), za-pravo da je postpozicijski član, vrlo čest n našim vlaškim imenima Drakul, Sekul, Uršul, Krstuh (132.) Piscu je sigurno poznato da sam o suf. morfemu -ul objavio raspravu. Dokazali da je -ul i slavenski suf. morfem. Osim južnoslavenskih jezika biva još u ukrajinskome i češkome, a naročito je bogat u poljskim narječjima. Nalazi se u grčkome i latinskome. Inače je indoevropskoga postanka. A rumunjski postpozitivnu član nije imao mnogo izgleda da bi se nametnuo kojemu drugoin jeziku kao sufiks. Suvišno je stoga nama liaturivati -ul iz tudih jezika jer je u nas odvajkada. Rumunj-sko je ime Drakul, ali je Sekul od prid. secul (bez postpozitivnoga člana), Uršul je prema lat. Ursula, a Krstul je plodom hrvatske tvorbe. K tomu stara su hrvatska osobna imena Miračul, Cučul, Didul, Vidul, Nogul, Cikul, Dobrul, Coitul. Gotovo je sigurno da uz ime Baro (137.) mora doči »aramejskog porijekla« nain jesto »armenskog«. Svakako se radi o tiskarskoj grešci. — Usput spomenuto prez. Ohmučeuič (145.) povezano je s ojk. Chmuč, sada Muč u splitskoine zaledu. Donosim kako je u Splitu 1410. zabilježeno prez. Hohmovič koje biva od osob. imena Hohmo. Stvoreno je od kor. morfema lwh- (uspor. češ. chochol — čuperak, perjanica). Stara su naša imena Hohal i Hohol. Tako je obliku Ilohmo dodat suf. morfem -uč, odatle prez. Ilohmučevič, gubitkom početnoga h рак Ohmučeoič. Pretpostavljeno je kako su etimologijski u sveži prezimena Čolo, Čolic, čolovič (oko Sinja, u Slavoniji i kod Knina) s prez. Čolak od tur. çolak. Smatram da je tvrdnja uvjerljiva, no ne može se smetnuti ni hrvatsko osobno ime Čolek (XIV. st.) i ši-benski Čole (16. st.) od kor. morfema čol- (uspor. čola, čolica 'čavka'). A novo ukršta-vanje dolazi glasovnim putoin od imena Čohlo (14. st.), ono je od kor. morfema čoh-ati 'češkati, tri jati, trti; gudjeti, cvrčati' nakon zamuki vanja h. U šibenskome je kraju bilo prez. Cohlin 1681. lspade na kraju cijelo malo klupko. O etničkome prez. Vrdoljak (206.) napisano je: »... označivalo je ljude koji su živjeli u vrhu dola«. Neprijeporno je tako. Za Vrdoljake u Imotskoj krajini (Gra-bovcu, Medovu Docu, Slivnu) treba dodati kako su bile opstojale stare župe Vrlidol i Vrhgor. Od potonje je ojk. Vrgorac, drugoj bijaše središte u današnjem Zagvozdu. Domači Vrdoljaci bijahu dakle pripadnicima župe Vrdola/Vrhdola. Osobitu pozornost zavreduje poglavlje Od glave do sinokvina lista (207—218.). U njemu su prezimena izvedena od naziva ljudskih organa (glave, čela, nosa. ока, vrata, ramena, nogu i dr.). Ali pored doni jet i Ii izostaše: bedro (Bedrica, Bedričič, Bedrina), brada (Bradanič, Bradunovič Bradara, Bradaš i dr.), bubreg (Bubreg, Bubrig), crijevo (Crijevič Crevar, Crevatin. Crivičič), dlaka (Dlaka, Dlačič), gnjat (Gnjutič. Gnjato, Gnjatovič, ali bi ovi mogli biti i od Ignjat), kosa (Kosančič, Kosanič, Kosanovič i dr.), krnjai (Krnac, Krnajae, Krnic, Krnjac, Krnjača i dr.), krv (Krvajica, Krvur, Krvarič, Krvavica i dr.), nokat (Nokta), runja (Runja, Runjac, Runjak, Runjič i dr.), utroba (Utrobičič, Utrobčič). Ostatak 1. dijela zauzima poglavlje Od Antigone do Štefice Cvek. U pomalo neobienu naslovu obradena su osobna imena i prezimena osoba u poznutijim književnim djelima u hrvatskoj književnosti te nekima evropskim književnostima. To su ona imena i prezimena za koja nitko ne pita, primijetio je pisac. Bez obzira na to, on ih se ozbiljnije uhvutio i time dao vidniji doprinos njihovu proučevanju u hrvatskoj književnosti i uopče domačoj antroponimiji. Ova je rasprava u