Časopis za kritiko znanosti; 1992; 144/145; 39-49	39
Konec družbenega *
Jean Baudrillard
Družbeno ni jasen in enopomenski proces. Mar sodobne družbe ustrezajo procesu napredujoče socializacije ali de&ocializacije? Vse je odvisno od razumevanja izraza, saj nobeno ni zajamčeno in vsako je sprevrnljivo. Zato za ustanove, ki so zaznamovale smer "družbenega napredka" (urbanizacija, koncentracija, proizvodnja, delo, medicina, skolarizacija, socialno varstvo, zavarovanje itn.), vključno s kapitalom, ki je bil od vseh medijev socializacije brez dvoma najučinkovitejši, lahko rečemo, da družbeno hkrati proizvajajo in ga razdirajo.
Če družbeno sestoji iz abstraktnih instanc, ki se druga na drugi gradijo na ruševinah simbolne in obredne zgradbe prejšnjih družb, potern jih te ustanove proizvajajo vedno več. Hkrati s tem ustanove posvetijo to razjedajočoabstrakcijo, ki je rnorda požrešna prav na "substantivacijski mozeg" družhenega. S tega vidika je mogoče reči, da družbeno nazaduje, kolikor napredujejo njegove ustanove.
Z množičnimi mediji in informacijami se proces pospeši in doseže svoj največji doseg. Mediji, vsi mediji, informacije, vse informacije, delujejo v obeh smereh: na videz proizvajajo več družbenega, v globinah pa družbena razmerja in samo družbeno nevtralizirajo.
Vendar če to, od česar je proizvedeno (mediji, informacije), družbeno tudi razdira in če je družbeno hkrati vsrkano v to, kar proizvaja (množice), sledi, da je definicija nična in da izraz, ki služi kot obči alibi vsem govoricam, ničesar več ne analizira, ničesar več ne označuje. Ni le odveč in nesmiseln - kjerkoli se pojavi, prikriva nekaj drugega: izziv, smrt, zapeljevanje, obred, ponavljanje - prikriva, da sam ni nič drugega
* Prii »joče bevedilo je lalrgralrn prevod eaeja La fin du tociol, lu je bil objavljea kol dodatek k ■ekoliko dalji»« carju A l'ombrt det mc/oruts tdrncieutes lby Jraa Raadnllard dr Utopi*. 1978). Na aotraaji aaalovaici avtor oba pogleda predalavi ko4 dva vidika istega: A 1'ombre du nui/ontfs adencuupei... Ou lm fin du socmI. (Op. prev.)
40
Jean Baudnllard
kot abstrakcija in usedlina, ali celo enostavno učinek družbenega, simulacija in slepilo.
Sara izraz "družbeno razmerje" je enigmaticen. Kaj je "družbeno razmerje". "družben odnos", kaj je "proizvodnja družbenih odnosov"? V zvezi s tem je vse lažna razvidnost. Je družbeno nemudoma in kot |>o definiciji neko "razmerje" ali "odnos", kar že predpostavlja resno abstrakcijo in racionalno algebro družbenega, ali je kaj drugega kot to, kar izraz "razmerje" nasilno racionalizira? Morda "družbeno razmerje" nadomešča nekaj drugega, namreč to, kar razdira? Morda pritiska pečat? Morda odkriva konec družbenega?
"Družbene vede" so nastopile, da bi sankcionirale to razvidnost in večnost družbenega. Vendar je treba razčarati. Tako kot so bile družbe brez zgodovine, so bile tudi družbe brez družbenega. Mreže simbolnih dolžnosti niso pri padale niti "razmerju" niti "družbenemu". Morda na drugi skrajnosti naša "družba" pravkar pripravlja konec družbenemu in ga pokopava pod simulacijo družbenega. Možnosti, kako lahko ta zamre, je več - toliko kot definicij. Morila je družbeno imelo samo kratkotrajno življenje, v ozkem precepu meti simbolnimi formacijami in našo "družbo", kjer je v zadnjih vzdihljajih. Pred njo ga Se ni. Potem ga ni več. Samo "sociologija" lahko vzbuja videz, da priča o njegovi večnosti, in v suvereni latovščini "družbenih ved" bo družbeno odmevalo še dolgo potem, ko bo izginilo.
Deteritorializacija in koncentracija znotraj vedno bolj poenotenih instanc je družbenemu dovajala nenehno energijo. Osredotočeni perspek-tivični prostor, ki s preprostim približevanjem sredobežnici (kot prostor in čas tudi družbeno odpira neskončno perspektivo) daje smisel vsernu, kar se vanj umesti. 0 definiciji družbenega je moč govoriti samo znotraj te panoptične perspektive.
Vendar ne pozabimo, da je ta perspektivični prostor (v slikarstvu in v arhitekturi tako kot v politiki ali ekonomiji) samo eden od mnogih modelov simulacije in da je njegova značilnost omogočanje učinkov resnice in objektivnosti, ki so bili v drugih modelih nezaslišani in neznani. Gre morda le za slepilo? Tedaj je bilo vse, kar se je spletlo in zgodilo na tej "scene a 1'italienne" družbenega, v globini nepomembno. Spodaj stvari niso nikoli delovale družbeno, temveč simbolno, magično, iracionalno itn. To je podmena obrazca: kapital je izziv družbi. Potemtakem perspektivični, panoptični stroj, stroj resnice, racionalnosti.
Konec drulbenega
41
produktivnosti - kar je kapital - nima svojega objektivnega smotra in je brezumen: je najprej neko nasilje, ki ga stroj preko družbenega izvaja na družbeno in se pri tem požvižga tako na kapital kot na družbeno v njunih hkrati solidarnih in nasprotujočih si definicijah. Kar spet pomeni, da pogodbe ni, da med dvema zakonsko različnima instancama pogodba nikoli ni sklenjena - vse to je le pis - vedno so samo zastavki, izzivi, tj. nekaj, kar se ne odigrava v "družbenem odnosu". /Izziv ni dialektika, niti vzajemen spopad dveh polov, 8 termina na termin, znotraj polne strukture. Je proces eksterminacije strukturnega mesta vsakršnega termina, mesta subjekta vsakega od antagonistov, še posebej izzivalčevega: z izzivom izzivalec opusti vsakršno pogodbeno stališče, ki bi lahko pripeljalo do "razmerja". Logika ni več logika izmenjave vrednosti. Gre za logiko opuščanja vrednostnih in smiselnih stališč. Protagonist izziva je vedno v položaju samomorilca, vendar samomorilca zmagoslavnega samomora: z destrukcijo vrednot, z destrukcijo smisla (njegovo, njegovega) sili drugega k odgovoru, ki nikoli ni enakovreden in je vselej povišanje stave. Izziv je vedno izziv lega, kar nima smisla, imena, identitete - je kljubovanje temu, kar se ponaša s smislom, oblastjo, resnico - je izziv smislu, oblasti, resnici, da kot taki so, izziv njihovemu potegovanju za tem, da bi bili kot taki. Samo takšna sprevmitev lahko naredi konec smislu, vrednosti - razmerje sil, najsi bi bilo še tako ugodno, tega nikoli ne bi zmoglo narediti, zato ker pade vedno v polaren, binaren, strukturen odnos, ki v skladu z definicijo spel ustvari nov prostor smisla in oblasti1.
Na tem mestu je možnih več hipotez:
1. Družbenega konec koncev nikoli ni bilo. Nikoli ni bilo družbenega "razmerja". Ničesar ni, kar bi kdajkoli delovalo družbeno. Na neogibnem ozadju izziva, zapeljevanja in smrti so vedno bile le simulacije družbenega in družbenega razmerja. V tem primeru sanjati o "realni" družbenosti, o skriti družbenosti, o idealni družbenosti ni v nobeno pomoč. Samo hipostazirali bi simulakrum. Če je družbeno simulacija.
1 Za zapeljevanje vpija isto. če ata »pol in spolnost. taka kol j« preoblikuje spolna (evolucija, dejansko menjalni in produkcijski način spolnik rusrnj. je zapeljevasje nasprotje izmenjavi in blizu izziva. Spolaosl ni poslala "spolno razmerje", do besede je lahko priila samo v le racionaliziram obliki vrednosti in tzmeajave, samo s pozabo vseh oidik zapeljevanj* - tako kot drulbeao postane "dralbeni odnos" samo, ko izgubi vsako simbolno razselnosl.
42
J ran BaudnUard
je edina verjetna peripetija njegova brutalna desimulacija - družbeno, ki sebe ne bi več razumelo kot referenčni prostor, ki bi odnehalo z igro in odpravilo oblast, učinke oblasti in ogledalo družbenega, ki jo ovekoveča. Desimulacija, ki sama privzame držo izziva (ki je nasproten izzivu kapitala družbenemu in družbi): izziva kapitalu in oblasti, da obstajata po lastni logiki • nimata je, kot dispozitiva se porazgubita v hipu, ko se razgradi simulacija družbenega prostora'. Temu smo priča danes: razkroju družbenega mišljenja, potrošnji in involuciji družbenega, odpovedi družbenega simulakruma, dejanskemu izzivu konstruktivni in produktivni misli družbenega, ki nam vlada. In to na mah, kot bi družbenega nikoli ne bilo. Odpoved, ki nima značilnosti cvolucije ali revolucije, pač pa vse poteze katastrofe. Nič več "kriza" družbenega, temveč reabsorpcija razporeditve njegovih sil. Vse to nima nič skupnega z marginalnim odpadništvom (norci, ženske, narkomani, prestopniki), ki - nasprotno - kot sveže moči služijo rnedlečemu družbenemu. Tega procesa ni mogoče ponovno socializirati. Je izpuh-levanje - kot izpuhleva prikazen ob prvem petelinjem petju - načela realnosti in družbene racionalnosti.
2. Družbeno je zares bilo, celo vedno bolj je, zaseda vse in razen njega ni nič. Družbeno, daleč od tega, da bi se porazgubilo, slavi zmago, družlirna realnost se povsod uveljavlja. Proti predsodku, ki družbeno naredi za objektivni napredek človeške vrste, pri čemer naj bi bilo vse, kar mu ubeži, le ostanek, je moč ugotoviti, daje samo družbeno residuum in da mu je, kolikor je v realnem slavilo zmago, to uspelo kot ostanku. Družbeno kot residuum, vedno večji, skorajšnji univerzalni residuum razpršitve simbolnega reda, je dobil moč realnega3. To je bolj pretanjena oblika smrti.
V tem primeru smo vedno bolj v družbenem, sredi čistega izmetavanja, v fantastični prenatrpanosti mrtvega dela, mrtvih in v instance terorističnih birokracij skrepenelih odnosov, mrtvih govoric in sintagem (že
*	Izziv drulbenemu UUo dobi ■■vemo obliko ponovnega izbral» drelbenega nnUtnu. dralbenega pnvpr »Sevanja, povpraševanj* po dnilbenem, Silovit in koapnliiven kiperkonior-mt/rm. len bolj formalna zakteva po dnilbenem kot normi in kot disk um.
*	Pnm. trajno midnalnont v L'Etkangt nmkotiqur ti tc mori (Simbolna menjava in nmrl): rnudualnoAt vrednosti v ekonomakem niatemu, reaidualnoat iaatazme v pnikilnem aiatemn. Maidanlnost pomena * lingvističnem malema. Dodali moramo ie reaidualnoat draibenega v sistemu... drulbenejca.
Konec drulbenega
43
sama izraza "razmerje" in "odnos" vsebujeta nekaj mrtvega in nekaj smrti).
Zato seveda ni več mogoče reči, da družbeno zamira, saj je odslej dalje ze akumulacija smrti. Dejansko smo že v civilizaciji supersocialnega in hkrati nerazkrojljivega, neuničljivega residuuma, ki se razteza, kot se razteza družbeno.
Odpadek in reciklaža: to bi bilo družbeno po meri proizvodnje, katere cikel se je že veliko poprej izmaknil "družbenim" ciljem in postal povsem vnanja, meglena spirala, ki se vrti okoli same sebe in se širi ob vsaki "revoluciji", ki jo opiše. Porast družbenega lahko v poteku zgodovine opazujemo kot "racionalnost" upravljanja ostankov in kmalu kot racionalno proizvodnjo ostankov.
l>eta 1544 v Parizu odprejo prvi veliki urad za reveže: pod nastajajočim znamenjem družbenega poskrbijo za potepuhe, blazneže, bolnike in vse druge, ki jih skupnost ni integrirala in jih je pustila kot ostanke. Družbeno se v XIX. stoletju razširi na javno pomoč, v XX. na socialno varstvo. S krepitvijo družbenih razlogov kmalu postane residualna celotna skupnost, po vnovičnem obratu spirale pa se to družbeno razmahne. Ko ostanek dobi razsežnosti celotne družbe, imamo opraviti s popolno podružbljenostjo4. Ves svet je popolnoma izključen in sprejet v oskrbo, povsem razkrojen in podružbljen.
Simbolno integracijo nadomesti funkcionalna, funkcionalne institucije prevzamejo odgovornost nad ostanki simbolnega razkroja - družbena instanca vznikne tam, kjer prej ni bilo ne nje ne imena, ki bi jo izreklo. Vzporedno s potekom simbolnega razkroja se množijo, bohotijo in bogatijo "družbena razmerja". Družbene znanosti kronajo ta proces. Od tod poseben priokus izrazov, kot je: "odgovornost družbe do njenih razdedinjenih članov", ko se ve, daje "družbeno" le instanca, ki izhaja iz tega zapostavljanja.
Rubrika "Société" t' Le Mondeu je zanimiva prav zaradi tega, ker se v njej paradoksalno (»javljajo le priseljenci, prestopniki, ženske itd.: vse, kar ni bilo socializirano, socialni "primer" kot analogen patološkemu.
* Ko ae pet Cvajakik ali Tupi-Cvaraaik pojavijo laki mudaaai, jih amiftiuki vodje odplavijo pcoli Atlaalika < eakatoloAkmi gibi. ki akapiao ofiifajejo ajeaik "družbenih" mtdaaaov. Ne le politifaa oMaal (Claalrea), ladi uao drulbeao j« laklinjaao kol dcii*legTwasa>'draalegrirajo£a iaalaac«
Jean Baudntlard
Žepi, ki jih mor« ponovno vsrkati, segmenti, ki jih družbeno osami s svojim širjenjem. Na liorizontu družbenega so označeni kot residualni .segmenti in na ta način vstopajo v njegovo jurisdikcijo, da bi zasedli svoje mesto v razširjeni družbenosti. Družbeni stroj se spet zažene prav v ta ostanek in v njem najde oporo za nov razmah. In kaj se zgodi, ko je podružbljeno vse? Stroj se ustavi, dinamika se obrne in tedaj je celotni družbeni sistem tisti, ki postane residuum. Kolikor družbeno v svojem napredovanju odstranja vse usedline, samo postane residualno. Ko residualne sloje uvrsti v rubriko "Société", družbeno samo sebe oznqči za ostanek.
V	kaj se spremeni družbena racionalnost, racionalnost pogodbe in družlxMiegji razmerja, če ta ne nastopa kot izvirna struktura, pač pa kol residuum in kot upravljanje residuurnov? Če je družbeno le ostanek, ni več mesto procesa pozitivne zgodovine, preneha biti mesto kopičenja in oderuškega upravljanja smrti. Nesmiselno postane, saj je namenjeno nečemu dnigemu in je nastalo iz obupa: je ekskrecijsko. Brez idealne perspektive. Kajti ostanek je prekoračeni nič, je tisto, kar je v smrti nespravljivega, in na njem lahko temelji le politika mrtvega. Osamitev ali zavrnitev. Pod geslom produktivnega uma je bilo družbeno sprva prostor velike Osamitve, pod geslom simulacijc in odvračanja je postalo prostor velike Zavrnitve. Morda pa to že ni več "družbeni" prostor.
V	tej perspektivi upravljanja residuurnov se danes družbeno lahko pokaže kot to, kar je: pravica, potreba, usluga, u|>orahna vrednost in nič drugega. Celo kot konfliktna in politična struktura rte obstaja več: je zgolj sprejemna struktura. Meja ekonomistične vrednosti družbenega kot uporabne vrednosti je ekološka vrednost družlienega kot niše. Dobra raba družbenega kot ena od oblik ravnovesja v izmenjavi individuuma s svojo okolico, družbeno kot ekosistem, horneostaza in funkcionalna superbiologija vrste - celo struktura ni več: substanca, topla proteinska brezimenost hranilne substance. Vrsta fetalnega varnega prostora, ki povsod, kjer so z življenjem težave, poskrbi za kakovost življenja, se pravi - kot jamstvo za vsa tveganja - poskrbi za ekvivalent izgubljenega Življenja, za degradirano obliko mazilne, jamstvene, pasivizirajoče in permisivne družbenosti, kar je najnižja oblika družbene energije in ustreza koristnosti okolju, vedenjski koristnosti - taka je za nas podoba družbenega - entropična oblika - druga figura njegove smrti.
Konrc druibrnrga
45
Kkftkurz:
Družbeno ali funkcionalna ventilacija ostanka
Družbeno je tu za to, da bdi in popi v na presežek bogastva, ki bi, prerazdeljen brez drugih oblik postopka, razdejal družbeni red in ustvaril neznosne okoliščine utopije.
Povrnitev bogastva, vsega bogastva, do katerega je priliajalo nekoč pri žrtvovanju, ki ni dopustilo akumulacije ostanka, je za naše družbe neznosna. Družbe so "družbe" natanko v tem smislu: vedno proizvajajo nek presežek, nek ostanek - lahko je demografski, ekonomski, lingvističen - , ki mora biti odstranjen (nikoli žrtvovan; prenevarno je: zgolj in preprosto odstranjen).
Družbeno je v tem dvojnem pomenu: proizvesti ostanek in ga izničiti.
Ko bi bilo žrtvovano vse bogastvo, bi ljudje izgubili občutek realnosti. Ker bi bilo vse bogastvo razpoložljivo, bi ljudje izgubili občutek za koristno in nekoristno. Družbeno je za to, da bdi nad nekoristno potrošnjo ostanka, da bi ljudje bdi poztani h koristnemu upravljanju svojega žitljenja.
Uporaba in uporabna vrednost oblikujeta temeljno moralo. Vendar ta obstaja le znotraj simulacije pomanjkanja in preračunavanja. Cc bi vse bogastvo bilo prerazdeljeno, bi odpravilo uporabno vrednost (enako kot pri smrti: ko bi smrt bila prerazdeljena, sprevrnjena, bi s tem odpravila življenje kot uporabno vrednost). V trenutku bi poslalo brutalno jasno, da je uporabna vrednost le divja in razočarana moralna konvencija, ki glede vsega predpostavlja funkcionalni izračun. Vlada nam vsem, in glede na to, kako srno zastrupljeni s fantazmo uporabne vrednosti, ne bi prenesli katastrofe povrnitve bogastev in sprevmitve smrti. Ni treba, daje vse povrnjeno. Ostanek mora ostati. In družbeno je to, kar bdi nad ostankom.
Do sedaj sla avto in hiša ob različnih "commodities" bolj ali manj uspešno popivnala fizične in mentalne zmožnosti individuumov. Kaj bi se zgodilo, če bi jim bilo povrnjeno vse razpoložljivo bogastvo? V njem bi preprosto utonili - izgubili bi nit in pravo mero uravnotežene ekonomije, izgubili bi občutek za izračunavanje in za cilje. Brutalno neravnovesje vrednostnega sistema (nenaden priliv deviz na tržišče je najhitrejši in najbolj korenit način uničenja neke valute). Druga
46
Jean BaudriUarJ
možnost je, da bi se usmerili, podobno kot v družbah izobilja, v patološko razširitev uporabne vrednosti (3,4, n vozil), kjer bi se uporabna vrednost razblinila v hiperrealnem funkcionalizmu.
Vsak presežek lahko, če je brez mere povrnjen, poruši sistem ekvivalenc in hkrati požene v obup naš sistem miselnih ekvivalent '. V ustanovi družbenega kot preventivni maternici širjenja in povrnitve bogastev in kot posredniku njihovega nadzorovanega razsipavanja je torej na delu neka modrost.
V ustanovi družbenega in njegovega "objektivnega" tratenja družbe, ki je nezmožna popolne povrnitve in je predana uporabni vrednosti, deluje neka pamet in modrost: od prestižnih operacij, Concordea, meseca, raket, satelitov do javnih del in socialne varnosti in absurdnega večanja njune ponudbe. Implicitna pamet neumnosti in meja uporabne vrednosti. Socialisti in humanisti vseh vrst, ki hočejo, da bi bilo vse bogastvo prerazdeljeno, da ne bi bilo nesmiselnih stroškov itd., so naivni. Socializem, šampion uporabne vrednosti družbenega, v svojem pojmovanju odkriva lastno nesmiselnost. Verjame, da družbeno lahko postane optimalno kolektivno upravljanje uporabne vrednosti ljudi in stvari.
Vendar družbeno nikoli ni to. Vsem socialističnim upanjem navkljub ostaja nekaj nesmiselnega, neobvladljivega, grozljiva izboklina, ki troši in uničuje brez skrbi za optimalno upravljanje. Natanko t> tem je funkcionalno, na ta način (idealisti lahko vpijejo po mili volji) izpolnjuje svojo vlogo, ki je, preko objektivnega ovinka potrate, a contrario v ohranitvi načela uporabne vrednosti, v rešitvi načela realnosti. Družbeno fabricira redkost, potrebno za razlikovanje dobrega in zlega in na splošno za vsak moralni red - redkost, ki je neznana "prvotnim
* Mentalni mira ekmtleK bi Bljko povezali • polili »o ekonomijo Upil«k Rinovnaje med določenim delom ■■ lirunia nadomestkom. inrd zaalugo in uiitkom, j« lahko, onstran vnake ■(Muiki morale. Bera aamega nebe ia oblika odpora, če vaa doleti kaj brez ekvivaleata, je ta dobrota lakko aeapokorljna. Holderlinova noroal je pnila od bolje razsipnosti w milosti, ki vaa zalije in poslane «ir»o»o»na, odkupiti ali j« ni mogoče poplačali a človeikin ekvivalente«, ekvivalentom zemlje ia dela. Gre za zvrut zakona, ki nima ničenar »kupnega z meičaitako moralo. Navedimo. blilje nam, amrlao zbeganost ljudi, ki ao bili pretirano izpostav Ijeni bogastva in blaginji, kot npr. bale atraake neke veleblagovnic«, ki ao jim ponudili, da lakko vzamejo, kar telijo: naatane panika. Ali vinogradniki, ki jim je drlava za poaekanje trt ponudila več denarja, kot bi ga zaaluiili z njihovim gojenjem. Nagrada, ki je niso alatili. jik deatrnktanra veliko bolj, kot bi jik deatnik-tariralo tradicionalno izkorilf anje njihove delovne moči.
Konec drulbenega
47
druibam izobilja", kot jih je opisal Marshall Sahlins. Ko hoče socializem, ki družbeno odpravlja v veri, da ga dovršuje, to redkost odpraviti in zato terja splošno uporabo bogastva, tega ne vidi.
Problem smrti družbenega je v tem primeru preprost: družbeno zamre zaradi razširitve uporabne vrednosti, kar je enako njegovemu uničenju. Ko vse, z družbenim vred, postane uporabna vrednost, svet postane inerten, v njern deluje nasprotje tistega, o čemer je sanjal Marx. Sanjal je o ponovnem vsrkanju ekonomskega v (preoblikovanem) družbenem. Dogaja se nam ponovna vsrkanost družbenega v (banalizirani) politični ekonomiji: enostavno, čisto upravljanje.
Slaba raba bogastev rešuje družbo. Od Mandevilla in njegove The Fable of the Bees or, Private Voices, Public Benefits se ni nič spremenilo**. Socializem je proti temu nemočen. Celotna politična ekonomija je bila ustvarjena, da bi razrešila ta paradoks, to zlo dvoumnost družbenega delovanja. Zaradi nekakšne funkcionalnosti na drugi ravni ji je vedno spodletelo. Morda |>a je res nasprotno, morda ji uspeva in bomo, potem ko smo videli ukinitev političnega v družbenem, ztlaj opazovali vsrkanje družbenega v ekonomskem - ekonomije, ki je celo bolj politična in je odložila "ubris", nezmemost in eksces, ki sta še označevala kapitalistično fazo?
3. Družbeno je le kako obstajalo, vendar ne obstaja več. Obstajalo je kot sklenjen prostor, kot načelo realnosti: družbeno razmerje, proizvodnja družbenih razmerij, družbeno kot dinamična abstrakcija, mesto konfliktov in zgodovinskih protislovij, družbeno kot struktura in kot zaslavek, kot strategija in kot ideal - vse to je imelo svoj smisel, hotelo je nekaj povedati. Družbeno ni bilo vedno, kot v prvi hipotezi, slepilo, niti ostanek kot v drugi. Vendar je, kot oblast, kot delo in kot kapital, imelo smisel samo znotraj perspektive racionalne distribucije, v finaliziranern prostoru idealne konvergence, ki je tudi prostor proizvodnje - skratka, v tesni zagozdi simulakruniov drugega reda, in danes umira vsrkano v simulakrumih tretjega reda.
•• Poglavitno ulini» moralno filozofsko delo lega nizozemskega attorja ll I. 1714 Uhajajoč ti premiae. da lahko za krepostno ozaačimo uao Usto vedeaje. hi ai proli aaravi prizadeva za dobro dragega ia za premagovanje alraali. pokale. 1. da kreposti v tem amiata ni, saj je moralna sfera sablimiraa egoizem. 2. da blaginja modernih drlav ni odvisna od kreposti, temveč izhaja iz grešath
nagnjenj. (Op. pcev.)
48
Jean Rautinllarci
Konec perspektivičnega prostora družbenega. Racionalna pogodbena družbenost, dialektična družbenost (države in civilne družbe, javnega in zasebnega, družbenega in individualnega) prepušča mesto družbenosti stika, krogotoka in tranzistorskib omrežij milijonov molekul in delcev, ki ji la nenehen obtok in na tisoče taktičnih kombinacij magnetizira in vzdržuje v naključnem območju gravitacije. Gre še vedno za socius? Kje je družbenost v Los Angelesu? In kje bo družbenost kasneje, v naslednji generaciji (Los Angeles je še vedno mesto televizije, kinodvoran, telefona in avtomobila), v generaciji popolne razsejanosti in ventilacije individuumov kot informacijskih terminalov, v prostoru, ki ne bo več ne merljiv ne konvergenten: v povezanem, v prostoru |»ovezave? Družbeno obstaja samo v perspek-tivičnem prostoru, v prostoru simulacije, ki je tudi prostor odvračanja, zamre.
Prostor simulacije je prostor zmede realnega in modela. Izgubi se kritična in spekulativna distança med realnim in racionalnim. V strogem pomenu celo projekcij modelov v realno ni več (čemur pri Borgesu še ustreza zamenjava teritorija z zemljevidom), je le še spreminjanje realnega v model na mestu samem, tukaj in zdaj. Fantastični kratek stik: realno je hi perreal i zi rano. Hiperrealno realnega ne ukinja s pomočjo nasilne destrukcije, temveč ga privzame, povzdigne ga v red modela. Anticipacija, odvračanje, preventivno spreminjanje itd.: model deluje kot sfera vsrkanja realnega.
To je vidno v nekaterih subtilnih, blagih, neoprijemljivih potezah, ko je realno videli bolj resnično od resničnega, ko je prerealno, da bi bilo resnično. Proizvajali lo realno, ta presežek realnega (intervjuje, doživljaje, kino, TV- vérité itd.), je danes naloga vseh medijev in informacij. Preveč ga je; padamo v obsceno in t1 pornografijo. Pornografsko zoomiranje nas preveč približa realnemu, kije. obstajalo in je imelo svoj smisel samo t določene razdalje. Odvračanje od vsake realne potencialnosti, odvračanje z minuciozno podvojitvijo, s pretirano makroskopsko vernostjo, s pospešenim recikliranjem, z zasičenostjo in obscenostjo, z ukinitvijo razmika rned realnim in njegovo reprezentacijo, z implozijo diferenciranih polov, po katerih je tekla energija realnega: ta hiperreal-nost naredi konec sistemu realnega, ukine ga kot referenčnega in ga povzdigne v model.
Konec drulbenega
49
Na podoben način ukine tudi družbeno. Če se družbeno dogaja kot simulakrum drugega reda, že nima več priložnosti, da bi se rcproduciralo v simulakrumih tretjega reda: že ko nastopi, je v primežu svoje zavrte in brezupne predstavitve, v primežu svoje lastne obscenosti. Vsepovsod so znamenja hiperrealizacije družbenega, znamenja podvojitve družbenega in njegove anticipirane dovršitve. Vsepovsod oglašajo transparentnost družbenega razmerja, dajejo pomen in ga trošijo. Zgodovina družbenega ne bi nikdar imela dovolj časa na razpolago, da bi privedla do revolucije: bila bi zapopadek hitrosti znamenj družbenega in revolucije. Družbeno ne bi imelo časa, da bi se steklo v socializem, to bi mu preprečil kratek stik s hiperdružbenim, hiperreal-nost družbenega (monla pa je socializem to in nič drugega?). Tudi proletariat ne bi imel časa, da bi "se kot tak zanikal": koncept razreda bi se bil razkrojil že davno poprej, morda v parodističnem, ekstenzivnem dvojniku, kot je npr. "množica delavcev", ali enostavno v retrospektivnem simuliranju proletariata. Še preden bi se politična ekonomija lahko dialektično odpravila razrešila vse potrebe in optimalno organizirala reči, preden bi lahko ugotovili, ali je za vsem tem kakšna trdna osnova, bi bila plen ekonomske hiperrealnosti (prepomnožitev proizvodnje, predhodnost proizvodnje povpraševanja nad proizvodnjo blaga, nedoločen scenarij krize).
Ker nič ne ubeži predhodnosti simulakrumov, se na koncu zgodovine družbenega ni premaknilo nič in se tudi ne bo. Družbeno je zamrlo, preden je izdalo svojo skrivnost'.
Vseeno se z ganjenostjo spominjajmo neverjetne naivnosti družbene in socialistične misli, da je lahko hipostazirala v občem in kot ideal transparentnosti povzdignila neko docela dvoumno in protislovno "realnost", huje: residualno ali imaginarno, huje: že zdaj ukinjeno v lastni simulaciji: družbeno.
Prevedel Igor Pnhar
7 Četrta hipoteza: Impiaeija utcialnega r mnaiu-a)i. V drugi obliki UiBalacija/odvrafaaje/ia' ploilja) ae ta ki pole za pridrujaje 3. hipotezi. Razvijata jo v I'' tmci tihih rtfui.