100
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28.. februvarija t. 1.
Visoka zbornici! Lotil se bodein najprvo proračunskih razprav gospodov predgovornikov ter jih boai skušal vsaj deloma ovreči. V prvi vrsti se bom pri tem oziral na gospoda poslanca dr. Mengerja, kajti besedičenje neposrednega gospoda predgovornika (Magga) — drugače ne morem imenovati onega dela njegovih razprav, ki se je tikal državnega proračuna — prepuščam z veseljem v odgovor onim gospodom te (desne) strani, ki bodo govorili za menoj.
Gospod poslanec dr. Menger je skušal dokazati, da je proračunski odsek, oziroma njega večina jako optimistično postopala pri ustanovljanji proračuna ter hotela proračun olepšati s svetlimi barvami. Metoda njegova pri tem je bila stara, izimši pri oni okoliščini, ki utemeljuje nekak razloček; ono ljubeznjivo nanašanje na Italijo in poziv, da bi tudi mi posnemali vzgled italijanske finančne uprave, je letos iz lahko umevnih vzrokov izostal.
Oglejmo si tedaj dokaze, katere je gospod poslanec kernovski navel zoper številke proračunskega odseka. Tudi jaz sem tega nazora, da je vsak proračun le rač^a po verjetnosti, in treba je na vsak način, da se presoja ta račun s primerno previdnostjo in tesnosrčnostjo. Dobro in poučljivo je pa vendar, ako pri tem pogledamo na prejšnja leta.
Ni bilo prvi pot, da ustanovlja večina proračun, kajti že od leta 1880 imela je ta nalog.  Ako pogledate
101
računske zaključke in jih primerjate s proračuni, prišli bodete do nastopnega rezultata: Leta 1880 je bil računski zaključek ugodnejši nasproti proračunu za 18,41LO00 gld. — dovolite mi, da navajam okrogle svote — leta 1881 za 16,122.000 gld., leta 1882 za 30.752.000 gld., leta 1883 za 11.970.000 gld., leta 1884 za 8,456.000 gld., leta 1885 je presegal vspeh državni proračun za 4,883.000 gld. in leta 1886 imamo zopet ugodnejši vspeh za 13,977.000 gld.
Navidezno je tukaj leto 1887 izjema. Izrecno moram tukaj naglašati le navidezno! Prosim gospode, naj vzamejo v roke proračun za leto 1887, ki je konečno tudi v posameznih svojih delih zanimiv, in dozvoljujem si ren passant" vzlasti eoo točko priporočati gospodu poslancu pl. Plenerju v naklonjen prevdarek. To je namreč naslov 5. v poglavji 6: „DoneseK k troškom za skupne državne zadeve". Prepričal se bo lahko takoj na prvi pogled, kako neopravičeno je bilo vlani njegovo dotično očitanje najvišjemu računskemu dvoru in njegovemu postopanju.
Trdim tedaj, da so bili neugodni vspehi leta 1887 le navidezni. Gospodje se gotovo še spominjajo, da fioančna postava ni obsegala celega zneska potrebščine marveč da se precejšen njel del iz čisto formalnih vzrokov ni postavil v finančno postavo. Najdemo tedaj mej neproračunjenimi troški v računskem zaključku za leto 1887 kredit 20,923.000 gld. za vojaške naredbe, potem vročilo vsled skupnega račuujanja z 1,281.887 gld. in konečno priklade deželam, občinam in trgovinskim zbornicam za podržavljene železnice točko potrebščine v skupnem znesku 1,558 450 gld. Zaradi tega je bil, ako primerjamo to skupno svoto 23,763.337 gld. z navidezno neugodnim izidom 14,329.860 gld., tudi leta 1887 vspeh nedvomno ugodnejši nasproti proračunu za 9,443.477 gld. Navedel sem to v dokaz, da dr. Menger vsaj iz preteklosti, iz računskih zaključkov zadnjih let nima nikakoršne podlage za svojo trditev, po kateri se je preobtimistično postopalo pri proračunanju. Priznavam pa in tudi ni izključeno, da se je letos drugače sestavljal proračun. Gospod poslanec dr. Menger je pred vsem izpodbijal nastopne točke katere hočem na kratko navesti.
Pri vojaški taksi mu ni prav, da se je vpisala od-sekova številka. Naglašam da se je tudi pri vojaški faksi odračunila v proračunskem odseku svota 70.000 gld. in da je na drugi strani toliko zaostankov, da se moremo vzlic novi orožni postavi zanašati na vplačevanje določenega zneska. Pri žganju kara, da se je prekoračila vladna številka. Vlada je proračunila 31 !/2 milijona. Proračunski odsek je računil na 32,375.000 gld., ker men*, da se ne bo porabilo, kakor je mislila vlada, 900.033 hektolitrov, marveč 925.000 hektolitrov. Odkritosrčno moram priznati, da me zoper to točko navedeni • dokazi nikakor niso omajali v mojem pritrjevanji za to številko. Le eden dokaz ima nekaj na sebi, da so se namreč v začetku  leta  1889. našle  množine,   katere so
se pozneje obdačile ali pa jih sploh ni bilo več mogoče, obdačiti.
Priznavam, da so te množine mnogo več znašale nego 230 000 hektolitrov, toda vse drugo je brez pomena. Ako se sklicuje na Ogersko in naglasa, da kon-tuje s 300.000 hektolitri manj, je to umevno. Saj ste lansko leto sami pri špiritni razpravi opravičeno pov-darjali da je ogerski kontingent neprimerno velik, naš pa je mnogo prenizek. Kaj iz tega sledi? Po mojem mnenji le to, da je odračunek na Ogerskem mnogo večji, kakor je pri nas potreben. (Prav res ! na desnici).
Dalje se je govorilo o tem, da bo poraba mnogo manjša.
Ali ste, gospodje, popolnoma pozabili dokaze, katere ste rabili lansko leto?
Vlani je vlada tako računala, da je sprejela množino kuhanega in obdačenega špirita, odračunši oni špirit, ki je namenjen za obrtniško porabo in je tedaj davka prost, za našo državno polovico z 1,232.000 hektolitrov. Zoper to se je že lansko leto zelo ugovarjalo, rekoč, da je doklada 80 odstotkov premajhna za one žganjerije, ki so se ocenjale po izdelovalni zmožnosti zdrozgaličnih posod. Jaz nisem čul z nobene strani, da je prevelika, pač pa so posebno zastopniki iz Buiovine in Galicije ter zvedenci iz teh dežel odločno naglašali, da se mora v Galiciji priračuniti 100, da 120 odstbtkov. Iz tega moremo sklepati, da je bila ta množina sama ob sebi prenizko izmerjena.
110
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28. februvarija t. 1.
(Dalje).
Kontingent za celo državo se naslanja na izpadek: 15%» la°i Pa se Je trdilo, in sicer je to storil ravno častiti gospod poslanec kernovski, da bo ta izpadek znašal 20 do 25 odstotkov, nad 25 odstotkov tudi poslanec Menger ni šel. No, teh 925.000 hektolitrov, s katerimi računa proračunski odsek, je pa ravno izpadek 25 odstotkov, kakor si ga je lani mislil gospod poslanec Menger.   Dozvcljujem si tedaj   vprašanje,  s  katero  pra~
111
vico se sme očitati lehkomišljenost, ako se tako računa, kakor je to vlani dr. Menger sam priporočal ? (Prav dobro! Da desnici.)
Prosim pa tudi, da ne pozabite, kar je vlani v isti razpravi rekel Vaš najtreznejši računar.
Jako visoko čislam finančno nadarjenost gospoda poslanca pl. Plenerja, toda glejte, v svojem izvrstnem govoru povodom špiritne razprave je računal govoreč o vplivanju zvišinega davka na ceno vedno le z višjim davčnim postavkom, jasen dokaz za njegovo domnevanje, da kontigent ne bo samo dosegel, marveč celo prekoračil 997.450 hektolitrov.
Proračunski odsek pa ni predlagal, naj se vsprejme celi kontingent, marveč za 70.003 hektolitrov manjša poraba, io vendar mu očita, da optimistično sestavlja in lepša proračun.
Druga točka, katero je grajal gospod poslanec dr. Menger, zadeva pivo. Priznavam, da se je zadnja leta zelo preminjal pivni davek; naglašam pa vendar, da je h\l od leta 1881 naprej vspeh vedno boljši od proračuna. To se razvida iz računskih zaKijučkov. Aaoravno ne tajim, da so bili nekateri ugovori opravičeni, kot po-draženje brnela in ječmena, velike zaloge itd., pomisliti je pa vendar treba, da bodeta na porabo piva vplivali ihe okoMščini, eno je že g. poslanec Menger navedel, ^ikoravno je ne odobrava, to je namreč večja poraba piva, ker se je podražilo žganje. Menim, da se sme ž njo račuaati, in to je očito tudi storil lansko leto, ko je hotel večji dohodek pivnega davka razdeliti na posamezne dežele. Potem pa prosim uvaževati, da vsled trtne uši nazaduje tudi vinarstvo, da se jako hitro širi opu-stoševanje po trtoi uši, in da bo to provzročilo zopet višjo porabo piva. Jaz za svoj del menim, da se pri ¦določevanju pivno-lavčnega dohodka nikakor ni postopalo preoptimistično.
Ena točka pa se ni zavračala, akoravno jo je zvišal proračunski odsek. Proračunski odsek je namreč pri porabnini mineralnega olja vsprejel namestu vladne številke 3,500.000 gld. višjo s 3,803.000 gld., in glejte, te točke tudi nasprotna stranka visoke zbornice ni grajala, in to, kakor sem prepričan, iz jako dobrega vzroka.
(Dalje prihodnjič.)
116
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28. februvarija t. L
(Dalje).
Menim tedaj, da se bo moral ta davek ravno tako primerno znižati, kakor neposrednje davščine, o katerih je govoril gospod poslanec z Gališkega. Po mojem mnenji pa je to le tedaj mogoče, ako v sistem neposrednjega obdačevanja s prestrojitvijo sedanje dohodnine, ki se večinoma po krivici tako imenuje, uvrstimo premakljiv in ploden davek, oprt na načelo progresivne splošnje osebne dohodnine. Ta davek bi se potem mogel tako vrediti, da bi se višal z večjo, nižal pa z manjšo državno potrebščino. V tem slučaji bi se moglo v slučaji zadrege ali vreditve denarne vrednosti lahko dobiti posojilo, ki bi se naslanjalo in poplačalo z zvišanim davčnim merilom take dohodnine. Menim tedaj, da vlada ne sme več čakati s pametnim načrtom take progresivne dohodnine, ter izražam vsaj nado ter celo verujem, toliko vročekrvn sem, da bo ta načrt, ako bo umen, narod sprejel z naklonjenostjo.
Končal sem, slavna gospoda, kar sem hotel povedati k proračunu. Opravičenih gospodarstvenih teženj svoje ožje domovine danes ne bodem razpravljal. Res je, da se je Kranjska ravno tako zanemarjala, zadnji čas morebiti še bolj, kakor na pr. Galicija in Dalmacija. Res je  tudi,  da  so avstrijske  vlade  cela  desetletja v prvi
117
vrsti skrbele le za eden del monarhije in da so pri tem osobito trpele škodo od središča oddaljene dežele. Vzelo se je, kar se je moglo dobiti, toda mislilo se ni na to, tla bi se izkoristile pridobitve.
Naša krivda ne bode, ako bo visoka vlada pri nadrobni proračunski razpravi slišala od nas marsikatere opravičene pritožbe glede narodnega gospodarstva. Jaz za svoj del se bodem potezal zlasti na zahtevo, katero moram imenovati najbolj nujno gospodarstveno vprašanje svoje ožje domovine, namreč za železnico, ki bo vezala Dolenjsko z deželnim stolnim mestom.
O gospodarstvenih vprašanjih morem tedaj danes molčati, ker si jo pridružujem za nadrobno razpravo. Dovoliti pa mi morate vendar nekoliko političnih opazk, <ia konačim stališče, na katerem stojimo mi Slovenci v "velikih političnih in narodnih nasprotjih države.
Nadejam se, da mi bode pritrdil vsak nepristranski opazovalec — gospodje predgovorniki nasprotne stranke mi ne bodo zamerili, ako jih ne prištevam med te, da so zahteve Slovencev zmerne in da smo se ogibali vsaki prenapetosti.
Gospoda moja! Dostikrat se nam je teško brzdati, saj se pretaka po naših žilah južna kri, in premnogokrat nam ni lahko mirno prenašati izzivanja, kar se nam <estokrat zgodi po nekaterih krajih s strani baje tako pritiskanih Nemcev. (Prav res! na desnici.)
Eden slučaj posebno je tako zanimiv, da ga ne morem zamolčati visoki zbornici.
Ko je pred enim   mesecem   prevelika nesreča zadela vladarsko hišo in državo, prevzela je bridka bolest tudi srca cesarju zvestih Slovencev. Izšla je proklamacija ^cesarjeva,   zahvala   narodom,   in  cesar   sam  je   izrekel naravno željo, naj se naznani ta proklamacija vsem narodom v njihovem  jeziku.   Tako   so   došli   tudi v Celje dvojezični  iztisi   te   proklamacije.   V  Celji je razmerje snej  Nemci in Slovenci   nekako   3300:1500,   okolica pa je popolnoma  slovenska.  Misliti bi mogel človek, da so dvojezični plakati ob cestnih vogalih   konečno   nesreča, katero bi bili pač lahko pretrpeli celjski   Nemci.   Toda ne, proklamacija se  je s škarjami  črez sredo prestrigla <(čujte,  čujte!   na  desnici),   prerezano  je bilo na dvoje ime  cesarskega  namestnika  in v tej   pohabljeni   obliki ^Klici na desnici:  Nezaslišano!  Sramotno!)   se je  proklamacija   nabila   na   zidovje.   (Poslanec   Steinwender: Ali nimate  hujših bolečin kakor te?)   Gospod  poslanec Steinwender meni sicer, da te bolečine niso tako hude: priznavam to,   ker se je takoj popravila napaka,  čudim se   pa vendar,   da   slišim   tako   opazko od moža,   ki je zapisal na svojo zastavo narodni vspored. (Prav dobro! na desnici.)   Kakor   rečeno,   to   zadevo   lahko   pustimo, ker se  je vsled  brzojavne   pritožbe   celjskih  Slovencev popravila napaka.
Poglejmo pa, kakošne so razmere na Kranjskem. "Gospod poslanec za notranje mesto Gradec nam je včeraj povedal dogodbo, da bi pokazal fanatizem kranjskih Slovencev; a reči moram,  da se ta pripovedka naslanja
na mistifikacijo častitega gospoda poslanca. Mi poslanci iz Kranjske na obeh straneh nismo dosedaj o tem še ničesa culi, in kar se tiče izraza „ptoyu, ve vsak izmed nas, da ne pomeni ničesa. (Cujte, čujte! na desnici.) Tudi si ne morem misliti, iz katerega jezika je ta beseda. (Veselost na desnici.) „Hieru slove slovenski „tukaj", in med „ptoyM in „tukaja je vendar tolik razloček, da bi moral biti gospod poslanec vitez Carneri nekoliko previdnejši ž njim, akoravno je dobil o tem skoraj gotovo pismeno sporočilo. No, kakor rečeno, to meni nič ne velja. Pač pa se hočem sklicavati na de-janjsko okoliščino, ki je gotovo tehfcnejša, kakor deset pripovedk zgovornega gospoda poslanca za Gradec.
Vzame naj vendar v roke vojaško-štatistične letopise in naj se prepriča, koliko je resnice na tem, ako se govori o sovraštvu do Nemcev na Kranjskem in se nam predbaciva, da na lastno škodo — naravnost priznavam — iztrebljama zadnji ostanek nemštva in uničujemo mej seboj znanje nemščine. Pregleda naj, kakor rečeno, vojaško-statistične letnike zadnjih let — to so uradni viri, sestavljeni v vojnem ministerstvu ter nanje gotovo ni vplivala strankarska strast — da ravno na Kranjskem ogromno narašča število vojaških novincev, ki znajo nemški pisati in brati, (čujte, čujte ! na des* niči.) Leta 1883. je bilo izmed vsakih tisoč v Vojvodini Kranjski potrjenih novincev takih, ki so znali nemški pisati in brati: 193, leta 1884.: 218, leta 1885. — to je nekoliko nazadovalo — le: 169, 1. 1886. jih imamo že 239 in leta 1887. celo 315. (Čujte, čujte! na desnici.) Ako zna na Kranjskem izmed 1000 novincev 315 nemški pisati in brati, potem se bo gospodu Carneriju vendar posrečilo najti one nemščine zmožne korporale, na katerih mu je, kakor pravi, v interesu vojne toliko ležeče. Naglašam, da si je na Kranjskem jezikovna osnova ljudske šole od leta 1870. naprej ostala enaka; predru-gačena je k večjemu le nebistveno. Na drugi strani pa opozarjam na besede, katere je v proračunskem odseku govoril mož, ki ga dosedaj nismo mogli smatrati nam naklojenim.
(Dalje prihodnjič.)
125
Politične stvari.
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28. februvarija t. 1.
(Dalje).
V proračunskem odseka se je izjavil, da se vspehi na ljubljanski gimnaziji morajo imenovati ugodni in da povprek dobro napreduje slovenska mladina. (Cujte, čujte! na desnici.) Ako je pa stvar taka, potem si pa že smem dovoliti, da zahtevam od gospoda naučnega ministra nastopno. Konečno se je pritrdilo, da se bo zaL Maribor uvedla druga jezikovna organizacija, ki bo vsaj deloma zadostovala težnjam Slovencev. Sprejmemo to obljubo ter se zanašamo zaupajoč v proračunskem odseku izrečeni besedi gospoda naučnega ministra, da se bo to tudi v resnici izvršilo takoj pričetkom šolskega leta 1889. Svarimo pa pred utrakvističnimi eksperimenti ter menimo, da se more ona organizacija, ki se je po lastnem izreku gospoda naučnega ministra obnesla na ljubljanski in vseh kranjskih gimnazijah, uvesti brez premisleka tudi na Dolenjem Štajerskem, najprvo v Mariboru, potem pa tudi v Celji. (Dobro, dobro ! na desnici.) Kajti, gospoda moja, kar ste dali Mariboru, tega ne morete odtegovati Celju. Isto se bo potem moralo tudi zgoditi v Gorici in zahvalno priznavam, da je za gotovo to obljubil gosp. naučni minister, velja pa to isto tako glede Trsta in Istre, tako kar se tiče Slovencev kakor Hrvatov.
Z ozirom na ljudsko šolo me tudi še marsikaj teži. Oospoda moja! Ne skrbite, da bodem po vzgledu nekaterih gospodov predgovornikov vže danes razpravljal -Liechtensteinov šolski načrt.
Mogoče nam bo stvar temeljito razpravljati in takrat se bo potegnila mejna črta skozi to dvorano. Na jedni -strani bodo stali oni, katerim je dandašnja šola popoln idejal, na katerem se ne sme ničesa predrugačevati, na <lrugi strani pa oni, ki so prepričani, da je treba pre-osnovati tudi ljudsko šolo, kakor vsako delo iz človeških rok.
O tem torej danes navlašč ne govorim, priznavam pa hvaležno, da je naučno ministerstvo kot prizivna stopnja zadnja leta jako veliko število rekurzov rešilo ugodno za slovenske šolske občine, ki so se pritožile zaradi samovoljnega in nepostavnega postopanja štajerskega in koroškega deželnega šolskega sveta, čudno se j>a mi tukaj zdi, da se naučno ministerstvo ne vspne do splošnje naredbe, s katero bi se zapovedalo dotičnim šolskim svetom, ki niso nič drugega, nego c. kr. šolski uradi — oni niso samoupravne korporacije — da vrede jezikovno osnovo v ljudskih šolah tako, kakor se mora to zgoditi po § 6. drž. ljudsko-šolske postave v mejah, ^določenih po postavah, tedaj z ozirom na državne temeljne zakone.
Kaj sledi iz tega? Prvič ne razumem prav, zakaj si moramo v pravni državi piiboriti jasno ustavno pravo, nasproti nedvomni nepostavnosti šele potom priziva, ki je dolgotrajen in drag, drugič pa provzročuje to v pe-dagogičnem oziru obžalovanja vredno stanje in jako neenake razmere pri zavodih iste vrste in istega namena, in menim, da je tukaj dolžnost naučne uprave uporabljati ono naredbeno pravico, ki jej po § 11. drž. tem. zak. pristuje o izvršujoči oblasti in jej je tudi dana, to je § 78. sedaj veljavne državne ljudsko-šolske postave.
Tako naj ravna nasproti deželnemu šolskemu svetu v Gradcu, Poreču in tudi nasproti sedaj vsemogočnemu deželnemu šolskemu svetu za Koroško v Celovcu. (Dobro 1 na desnici.)
Izgovoril sem pomenljivo besedo Koroška.
Dovolite mi, gospoda, da se nekoliko pomudim pri tem predmetu. Tu bo morebiti moj sosed, gospod baron Sterneck, ki je zastopnik za Koroško; razdražen in nam bo očital ono, kakor se to vedno godi nam kranjskim Slovencem, ker se brigamo za koroške razmere.
Pravijo nanj, Koroška Vam ni nič mar, ne vtikajte se v koroške razmere. Pri najboljši volji pa jaz ne morem ustreči tej želji ter se sklicujem na to, da nam ustavno pristoji pravica brigati se za to, kako se izvršuje enakopravnost slovenskega prebivalstva na Koroškem. Zatajiti bi morali vi lastno dete, člen državnega zakona, ki ste ga sami sestavili, če nam odrekate omenjeno pravo, člen 19. državnega temeljnega zakona odločno pravi: Vsak narod ima nedotakljivo pravico varovati si in negovati narodnost in jezik svoj. Mi smo vendar zastopniki slovenskega naroda in statistika uči, da je tretjina koroškega prebivalstva slovenska. Gospodje nam bodo že morali dovoliti, da včasih nekoliko pogledamo preko mejnih kolov, da se prepričamo, kako je na Koroškem dejanjsko z enakopravnostjo. (Odobravanje na desnici.)
(Dalje  nasl.)
133
Politične stvari.
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28. februvarija t. 1. (Dalje). V proračunskem odseku seje res nekaj čudnegareulo. Prepričal sem se, odkar se pečam s politiko, da je na celem božjem svetu ni tolike in vpijoče krivice, za katere olepšanje bi se ne mogla izumiti kaka metafizična formula. Na eden ali drugi način, naj je že dobro ali slabo, more se vse zagovarjati, in to je osobito dokazal gospod poslanec dr. Russ, ki je v proračunskem odseku ko se je posebno govorilo o Koroški, postavil čudno, rekel bi dveušno teorijo. Popolnoma mirno je namreč rekel, da imajo koroški Slovenci prav za prav dva jezika : doma slovenščino, za občevanje pa, takorekoč ob nedeljah (čujte, čujte! Smeh na desnici), v javnem ži t* ljenji, v uradu itd. pa gospodsko nemščino. (Cujte, čujte! na desnici in klici: Velikansko!)
No, deloma je to res, in sicer zaradi tega, ker je na Koroškem jako malo uradnikov, ki so zmožni slovenščine (čujte, čujte! na desnici), in ker se uradniki ostentativuo nočejo učiti slovenščine, Slovencu pa se stavijo vse mogoče zapreke, ako hoče pri sodišču občevati v svoji materinščini, (čujte, čujte! na   desni      d.
134
Stvar postane tem čudnejša, ako nekoliko opazujemo zgodovinsko življenje planinskih dežel. Res je sicer, da je Koroška enako Kranjski že v prvem srednjem veku, v devetem stoletji spadala k nemški državi, toda večina prebivalstva je do poznega srednjega veka obdržala svoj slovenski značaj. O tem imamo nepristransko spričevalo dveh srednjeveških kronistov, ki se prištevata k naj-odličnejšim, kar jih ima sploh Avstrija, štajerskega „reimkronistau in opata Janeza pl. Vetrinjskega (Vietring). Čitajte, kaj pišeta o nenavadnem obredu pri poklonu koroških vojvod. Tu se je vpraševalo in odgovarjalo slovenski, ter Janez \ etriujski dostavlja — imel sem pred kratkim v rokah dotičoi zvezek Boehmerjevih „Fontes" — znameniti stavek, kateri posebno priporočam koroškim gospodom, (čita): „Insuper sclavica, qua hic utitur pro-locutione, in conspectu imperatoris cuilibet querulanti de se et non in lingua alia tenebitur respondere", to se pravi: Vojvoda koroški je primoran, ako ga pokliče cesar osebno, odgovarjati komurkoli le v slovenščini in v nobenem drugem jeziku. (Čujte, čujte na desnici.) Vem gospoda, da mi morete, ugovarjati z znanim izrekom iz spisa „schwabenspiegel", toda prepričan sem, da je bil Janez Vetrinjski bolje poučen o koroških zadevah, kakor tuj pisatelj zakonika južne Nemčije. Ne glede pa na to mi zadostuje, da je bila še v poznejšem srednjem veku večina koroškega prebivalstva slovanska, in ta dejanjska okoliščina je bila tudi formalno izražena v pravu takratnih časov.
(Dalje   nasl.)
140
Politične stvari.
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28. februvarija t. 1.
(Dalje).
No, gospoda moja, kako se pa dandanes postopa? Dozvolil si bodem povedati gospodu poslancu Carneriju dogodek,  toda s tem   razločkom,   da jamčim za njegovo
istinitost. Lansko leto je šel v okraju, ki je v ogromni večini slovenski, okrajni sodnik na odpust in poslali so nekega pristava iz Ljubljane, da ga nadomestuje; pristav ni Slovenec. Rojen je na Koroškem, Nemec po rojstvu in mišljenju. V Ljubljani pa — saj ne govori, da smo narodno okuženi (veselost na desnici) — prišla mu je v glavo prečudna misel, da je morda vendar potrebno z ljudmi včasih govoriti v onem jeziku, kateri razumejo, torej v niaterinščin'. Ta pristav sedi nekega dne v pisarni, zraven njega pa, ne vem, ali za njim, ali pred njim, stoji ali sedi star manipulacijski uradnik. Naenkrat se začujejo pred vratmi kmečki črevlji in nekdo potrka. Pristav je pač mislil, da je še v Ljubljani, ter slovenski zakliče: „Noter"! A sedaj bi bili morali videti jezo ma-nipulacijskega uradnika. (Veselost na desnici.) Plane krišku, pozabi popolnoma uradniško hirarhijo ter zaupije: „Bei uns ruft ma .herein', oder soli epper dos hier a noch eingefiihrt werden?u (Pri nas se kliče „herein!", ali pa naj se tudi še to tukaj uvede?) (Velika veselost in „Cujte čujte!" na desnici — oporekanje na levici.) Tu vam dokaz, gospoda moja, in gospod poslanec dr. Russ se more v zadovoljnost prepričati, da se je že obistinila njegova teorija, katero je tako krasno in premeteno naslikal v proračunskem odseku, in sicer obistinila praktično, akoravno le po neznanem zemljiškem knjigovodji na Koroškem.
Gospoda moja, dovolite mi storiti korak dalje. Kaj sledi iz tega ? in za to se prav za prav tukaj gre. Dovolite mi tukaj odkrito, v resnici občuteno besedo. Ako bi moral misliti, da sloni ta cela narodnostna ideja, ki sedaj še nadvladuje našo dobo, le na momentu plemena, ako bi izvirala le iz čiste brutalne okoliščine skupnega roda, potem bodite preverjeni verjeti mi smete kot poštenemu možu — jaz bi bil prvi, ki bi jo od sebe vrgel.
Toda, gospoda moja, z narodnostno idejo so spojeni, najvažnejši duševni odnošaji. Kulturni razvoj se vrši v okviru raznih narodnih krogov v dan h naravnih oblikah, s svojim jezikom dedujejo narodi najdražjo zapuščino svojih pradedov, in kdor hoče dandanes narodu vzeti njegov jezik, kdor hoče ovirati razvoj tega jezika, ta se konečno prepriča, da zadržuje narod sam v napredku, da ga slabi. (Odobravanje na desni.)
Poglejte dandanašnjo Koroško. Tolikokrat besedičite o miru; dovoljujem si odgovoriti vam na to, da v nekem oziru tudi na razmere duševnega življenja v deželi veljajo besede starega Rimljana: „Solitudinem faciunt, pacem appelant". (Prav dobro na desnici.)
Kako je na Koroškem? Poročila koroških srednjih šol zadostno dokazujejo, kako malenkosten je del učeče se mladine, ki bi bil koroško-slovenske narodnosti. V vseh liberalnih podjetjih in službah je največje pomanjkanje takih ljudi, ki razumejo slovenski; pravosodnji minister je bil primoran ustanoviti pet novih služb za avskultante, z izrecno omejitvijo, da se morajo prosilci izkazati z znanjem slovenščine. Tako se godi v vseh višjih družbinskih krogih.
141
Izpodbijati tedaj ne bodete mogli zaključka, ki ga sklepam iz tega, da ona nemška kultura, s katero že dolgo časa in v toliki meri osrečujete koroške Slovence, ni bila v stanu pomagati jim do višine povspevajočega se vrstnega gibanja. (Odobravanje na desnici.)
Hud je boj in težaven, ki ga bijemo ravno za Koroško. Prepričani pa smete biti, da bomo vstrajali v tem boji. in, sicer edino le zaradi tega, ker smo prepričani o pravičnosti njegovi   (Živahno odobravanje na desnici.)
Moram končati. Žalibog se moram odpovedati veselju, da bi odgovoril gospodu poslancu dr. Mengerju v političnem oziru. Kako v izobilji je ponudil hvaležnega gradiva, ako se na primer sklicuje na to, da je pro-stostne postave dala ona (leva) stran.
Da, dala, to je res, toda držala se jih in jih izvrševala, to je pa vse kaj druzega. (Živahno odobravanje in ploskanje na desnici.)
Dali ste člen XIX, toda tako, kakor ste ga izvršili, pa ni vreden papirja, na katerem je bil tiskan. (Odobravanje in ploskanje na desnici.)
Gospod poslanec Menger pravi, da je prva dolžnost, napraviti narodnostno postavo. Zdi se mi, da je bilo treba dolgo časa, predno je prišel do tega prepričanja. Državni temeljni zakon je iz leta 1867, njegova stanka je imela absolutno večino do leta 1879. in v dvanajstih letih njenega obstanka jej ni prišlo na misel, ustvariti to vzajemno jamstvo za naše politične prostosti. Narodnostno postavo, pravim, in ne zakon, ki se tiče državnega jezika. Zoper državni jezik in dotično postavo se bodemo bojevali, ker smo v tem oziru bolj ustavo-verni, kakor ona (leva) stranka. (Živahno odobravanje na desnici.) Baviti se ne morem dlje časa z gospodom poslancem Mengerjem ter si bodem dozvolil le še sklepčno opazko.
(Dalje   nasl.)
149
Politične stvari.
Govor poslanca Šukljeja
v državnozborski seji dne 28. februvarija t. L
(Dalje).
Mnogo   sem   pričakoval   od   letošnje    proračunske
razprave.   Včerajšnji   uvodni   članek   v   „Neue   Freie
Presse", ki je vendar glasilo »združene nemške levice",
.je bil pa tudi popolnoma po tem,   da  je zbujal   najpre-
napetejše nade.
Z neusmiljenimi besedami se je pretilo; toda to smo že mnogokrat culi, da bi bili za kaj takega še občutljivi; toda sklicevanje na goreče smolnate vence, M bodo leteli s klopi vladi nasprotne stranke na mini-stersko klop (živahna veselost na desnici), napravilo me je jako radovednega. Obžalujem s svojega stališča, da se ni zadostilo moji radovednosti. In marsikatere izjave, ki smo jih culi na pr. od gospoda poslanca Schar-schmieda, nikakor niso dišale po grozovitosti (veselost na desnici.) Doneli so marveč, kakor tiho zdihovanje po ljubezni. (Veselost in prav dobro na desnici.) No, pustimo to! Iz vseh vaših govorov, akoravno so bili jako različni po oblikah, cula se je jasno vodilna misel, da namreč gospodarstvo v Avstriji ne pristuje nemškemu rodu, marveč le delu njegovemu, nemško-liberalni stranki. (Prav res! na desnici.)
Navajali so se za to razni razlogi. Kakor pri vrstivni setvi, je tudi tukaj različno vrtenje. (Veselost na desnici.) Pred vsem se je poudarjalo, da morajo Nemci vladati, ker je to njihovo pridobljeno in priboreno pravo. Drugikrat se je zopet reklo, da morajo Nemci gospodovati v interesu države, in letos je gospod poslanec Carneri celo iznašel nov vzrok, da tirjajo nemško gospodstvo vojne razmere, ker vendar militarizem nad-vladuje sedanji položaj. (Veselost na desnici,)
Gospoda moja! To je za-me le dokaz, da ima liberalna stranka poleg mnogih izvrstnih lastnosti tudi -eno veliko hibo, to namreč, da jej manjka razumevanje zgodovine,   da   ne  znajo   soditi o tem,   kar  je   postalo
zgodovinsko, in v tem zmislu vrejevati svojih dejaL.j. (Odobravanje na desnici.) Stari Salust že je v prvem poglavji h „katilinarični zaroti" pravo pogodil, ko $e rekel: „Nam imperium facile his artibus retinetur, qui-bus initio partumest". Kdo izmed vas mi more dokazati, da je tako navstala Avstrija, ker si je nemški rod z mečevo ostrino podjarmil ostale narode? Avstrija je navstala potom prostih pogodb (odobravanje na desnici), s tem, da so se združile že obstoječe, več ali manj ca narodni podlagi vrejene države v eno celoto, in to je takrat skoraj gotovo provzročilo iztočno vprašanje, strah pred turško silo. (Odobravanje na desnici.) Posamezne države so se oklenile euo druge, da ohranijo svojo krščansko omiko in narodno svojstvo pred turškim barbarstvom.
Zasluga habsburške hiše je —- in iz tega izvira ona trdna in neomahljiva zvestoba avstrijskih narodov do cesarske hiše — da se je izvršila, utrdila in do današnjega dne ohranila ta zveza. Vi, gospoda, pa si mislite drugače organizacijo Avstrije. Vi hočete uporabljati na avstrijsko monarhijo vladno metodo dandanašnjih enonarodnih držav, ne da bi pri tem pomislili, da se je ta poskus ponesrečil že v teku zgodovine. Poskusilo se je to v dobi prosvetnega absolutizma in v poznejših letih absolutistične dobe, ko je zginila prosveta in ostal absolutizem. Ako se to ni posrečilo v časih, ko so spali narodi, kako hočete to doseči sedaj, ko so se zbudili narodi (odobravanje na desnici), ko vlada narodnostna ideja ter smo za trdno sklenili, zoper vsakogar obvarovati in braniti svoje narodno svojstvo. (Živahno odobravanje in ploskanje na desnici.)
Nasvetovala so se vam v novejšem času nova pota. Ne vem, ali bodete hoteli hoditi po njih. Menim pa in to vsaj verujem. Večina, kakor se je tukaj sešla, zrcalo avstrijskih razmer, zapustila ne bo svojega starega tira ter se bo slej kakor prej bojevala za ono Avstrijo, kaKor si jo mi predočujemo, za Avstrijo, ki je pravična vsem svojim narodom, ki spoštuje tudi njihova verska prepričanja (odobravanje na desnici) in ki nam je vsem zavetišče v teh težavnih časih.
V tem smislu, gospoda moja, sklepam ter priporočam, da se preide v nadrobno razpravo. (Živahna veselost in ploskanje na desnici. — Govorniku čestitajo z mnogih strani.)