MLADIKA
Spoznanje.
To noč zganilo sc je nekaj v meni... Prisluhnila sem, dvignila oko, in ko sem legla v misli potajeni, ah, v tisti misli, iz strahu rojeni, je nekaj močnega pristopilo, oči pred jasnostjo zaklopilo, in strašno, strašno z mano dalje šlo...
Ozrla nisem se, odkod prihaja ...
ko ni sluha bilo več o njem, sem spomnila se, da je šlo od kraja, od prve zore tja, kjer dan zahaja — nepremostljivost zrla sem zaprek in videla, kako zapira tek mogočne reke oni breg ljudem.
In tudi jaz sem ž njimi čez hotela... Potem pa pljusknil je visoko val, in vse na bregu voda je odela... Samotna duša je tedaj vzdrhtela, in jaz sem klicala ga koprnč, sprostrla v temne dalje sem rokč :
»Kje si, ki prej tako si me iskal?...«
In kaj je tisti čas odgovorilo?...
Kdo ve, li glas je bil, li jek vetrov!
S pretečo grozo je nad mano vpilo, smejalo se je, jokalo in bilo, — in tisti hip sem zbala se noči, in zaželela sem si zlate zarje, ki venča neoskrunjene oltarje, — in tisti hip sem zrla bližnje dni, ko ne bo več pribežališča nadam, ko v svetu zrela bo zavest, da padam, in moj korak ne bo več smel domov...
Stanko Kot«v$l.
GLORIOSA. POVEST. IVAN PREGELJ.
(Konec).
izgubila in kako je temu v žalosti njenega na-
XVII.
OZNIK je že tri ure strmel v knjigo ki je ležala pred njim na mizi in ijo je bral, ne d'a bi vedel, kaj bere me da mogel ubiti zavest onega kar se go di v ženini sobi!
—- »Aber wirk)lich, liebe Fanny,« je bral, sagte die Sclnvagerin, iindem sie ilire Stellung voranderte und veniger zuvemsichtlich, aber um so eri iste r sprach, »lich werde ganz bose auf diicli werden miissen, wen du dicli ietzit n.icht ermanmslt. Es ist notwendig, das du dicli zusani-lnennimmst, wen es dicli aucli vielleicht cine gnosse Anstrengung kostet. die du nichlt zu ma-chen gesonnon bist; aber du \ve.isit docli ,Fanny. das ganze Leben ist nuir eine Anstrengung und Obervvindung, und wir durfen uns niclit gehen Jassen, wenn sovieil davon abhangit. . . .« ‘
»Uboga otročmca, Iki umre,« je mrmral Po-znik in se budil v vsebino -tega kair je bral iin je spot živci svoje žiivljemje, strašno negotovost, ki je že 'tri dui ležala na njem, ko 'ie Helena trpela in sio se trudili okolli nje babica, domači zdravnik, specialist iz mesta, ki ga je bil Poznik po Vurniku telegrafno pozval, in celo Vurnik sam, ki je bil prišel s specialistom.
Vurnik je bil, ki ga je bil odslovil od ženine postelje in rekel:
»Najboljše je, da zdaj greš. Zaupaj in če bo sila, pokličem te. Strela, verjemi mi.«
Poznik ga je ubogal kakor šolarček in je trpel in se krotil in hotel brati in je bral, kako je otročnica Fanny umrla, zaspala, zaplavala v neskončno morje večnosti.
Truden, ubit je položil glavo na knjigo, dokler mu je ni ljubezniva roka dvignila in mu ni rekla ljubezniva beseda, da naj se ojunači.
»Ne boj se,« je rekla Slavica, »glej prav nič me ne boli srce in to je znamenje, da bo vse šlo sreči. Ti pa vzemi kaj vase. Lej, kozarček konjaka sem nalila. Daj, Francč, vzemi.«
Izpil je in mu je še nalila in še. Nekaj toplote mu je stopilo v trudno lice. Bridkost se niu je zbirala v grlu a se je je kakor otresel in rekel odločno:
»Pa saj mora prenesti, saj mora.«
»In tudi bo,« je dejala ona.
Te liipe in dni. ko je Helenina slabost vznemirjala vso hišo, je še davno pozneje Slavica blagrovala. Pomagali si ji bili orcko spominov na njeno lastno bridkost, ki se ji je bila /.a vedno vtisnila v njeno lepo in zdravo dekliško lice, v njeno svetlo in močno dušo, ki je hotela vse prenesti in prenesla skoraj več, kakor bi bila mogla, če bi se bila imela čas zavedeti, kaj je
daljnjega življenja ...
»Za pet maš sem nesla gospodu kaplanu,« je rekla svaku, ki je z glavo prikimal. Nato je vprašala:
»Kaj pravi zdravnik?«
Skomignil je z rameni.
»Varuj,« je rekla ona in vstala. Silile so jo solze in je stopila k oknu in strmela na vrt.
Vzbudil se je bil. Gnalo je zelenje, čas ga je bilo prekopati. Pa po bili zaradi Helene pozabili nanj. Ves Koširjev svet je bil kakor nem, kakor da so ljudje izumrli v hiši. Slavica jc videla očeta, ki je šel s sklenjeno glavo v hlev. Zazdel se ii je silno star. Solze so ji zavrele ži-veje po licu ...
#	*
*
Poznik je začutil, da jc zopet sam v sobi in ie segel po knjigo, katero si je bil pred tedni kupil, in je bral:
»In der Privatpraxssis rnuss aber die Perfo-ration aucli fernerhin als wohlberechtigter Kin-griff gelten; da man liier selteti in die Lage kommt, rechtzeitig eine Wahl zu treffen, die atypische Zange fiir die Mutter meist mit gros-sen Gefahren verbunden ist, ohne das Kind si-elier zu ret ten, die Lymphyseotomie, nocli melir die Sectio caesarea in Privatwohnungen niclit ohne werters ausgefiihrt werden kanil.«
»Lymphyscotomie,« je zaječal geometer in si pokril obličje z rokami, kakor da bi se hotel obraniti slike, ki mu je vstajala.
»Moj Bog, Helena,« je iečal pred se. »Strašno te mi bodo raztrgali, strašno.«
Ni slišal vrat. ki so se bila odprla. Sele ko mu je nekdo položil roko na rame. kakor nekaj ur prej Slavica. Pogledal je kvišku in je videl Vurnika, ki mu je z nekakim usmiljenim izrazom prikimal in si nalil konjaka iz steklenice, ki jo ie bila Slavica prej postavila na mizo. Izpil je v dušku pet čašic, nato je sedel in rekel:
»Čestitam, France!«
Poznik je planil kvišku in strmel prepadeno in presenečeno v prijatelja.
»Sina imaš,« je rekel Vurnik.
»Pa... .. ona?« jc zadrhtelo iz Poznika.
Oni je stresel z glavo, kakor da mu jc samemu šla operacija v živce in je rekel:
»Sirota! A živa je.«
»Živi?« je vzkliknil Poznik in hotel planiti v ženino sobo.
»Stoj,« je rekel Vurnik. »Helena še spl v narkozi in pogled tam ni preliubezniv.« Nato je spet natočil od konjaka iu zaklel:
»Strela. Dvakrat se je bila onesvestila babica.«
Poznik se je skušal pomiriti, nato je sedel in vprašal:
»Ali je hiudo trpela?«
Oni je skomizgnil z rameni.
»Bolelo bo, ko se zbudi.« In nato je pogledal na uro in rekel:
»Strpi se še malo. Popeljem te k njej.« . . .
Potem je začel govoriti Vurnik najbolj vsakdanje stvari. Poznik ga ni poslušal. V prsih mu je vstajalo globoko, kakor strašna teža se mu je valilo ž njih. Polagoma so se mu umirjale mišice. S silo je krotil vedno zopet vprašanje:
»Ali pa je res, da živi?«
»Pojdiva k njej,,« je rekel Vurnik čez nekaj časa. Vzel je Poznika pod roko in ga peljal k ženi. Vonj karbola se še ni bil razletel. Prodiral je v vse prostore. Poznik je videl zdravnika, ki je urejal svoje orodje na mizi. Poleg je stala voda in nekaj krvavih rut. Špeeialist se ni niti ozrl po vstopivših. Poznik je stopil k ženini postelji. Iz neskončno bledega obličja je zmedeno strmelo vanj dvoje oči.
»Helena,« je rekel Poznik, »sina imava.«
Ni genila, kakor da ga ne ume.
»Saj je mrtva, ne smeje se, ne raduje se sina.« je vzkliknil Poznik.
»Omočena je še,« je rekel Vurnik. Nato pa je zašepetal:
»Sina imaš, pa vedi, da je prvi in zadnji.«
Poznik je prikimal z glavo.
*	»Tri tedne.« je rekel Vurnik, »pa bo vse dobro.«
»Helena, ubožica,« je zopet nagovoril Poznik ženo in zopet ni ganila. In tedaj se je obrnil k Vurniku in vprašal:
»Ali je res iz nevarnosti?«
»Stre — « je ušlo Vurniku . . .
Tistii hip je pristopila babica in polložila oče tu sina poiviitega v plenice na rolke. Pogledal je naglo v otrokovo starikavo zardelo lice in se je zastidil ter vrnil dete. Pogledal je po ženi. Gledala mu je v obraz; rahla gubica se ji je bila z geni la ob /ustnicah in je vedel:
»Helena, zdaj me razumeš, Heilena. edina, ljubljena.« Sklonil se je ženi po roko in jo poljubil. ..
Ko sta bila z Vurnikom sama, ga je viharno objel in govoril ves iz sebe.
»Glej, tega bi mi ne bil nihče napravil. A ti si mi. Brez tvoje pomoči, saj ie ne bi bili rešili. Z vesit moj pmijatelj. Računaj na mojo hvaležnost. Moja hiša, tvoja lifša.«
Vurnik je nekam ginjeno mežikal in lovil besede in se otresal geometrove ljubeznivosti. In ko jc našel besedo, ije vpil:
»Stirela božja, saj če bi se bito šlo zate, ne bi bil ganil ni z mezincem, da veš. Ima tako lepo ženo, na jo zakoplje v h ribo siroto, kjer še babice človek pametne nima pri roki. To je, da sem ikoj vse dobro premislil, ko sem tvoj telegram dobil, lahkomiselnež, ki me nisi prej prav nič pripravil. Soma.«
Nekaj hipov sta se prijatelja gledala debe-
lo	kakor da drug drugega ne razumeta. Nato *o jima vzigrale ustnice in zasmejala bi se bila kakor svojčas pri pijači, da nista drug drugemu zamašila nist iz strahu pred bolnico, ki bi ju mogla čuti.
«Pij» je naliil Pozrailk konjaka Vurniku.
Ta je zmaljal z glavo.
»Grem spat,« je rekel. »Ampak za krst sc boš postavil, pri moji duši, sicer tii prijateljstvo odpovem.«
»Skušal bom ustreči,« je dejal vedro Poznik.
»Da«, je rekel oni, »in zdravniški račun dobiš tudi. Boš videl, kaj se to pravi. Pel leta ne zaslužiš toliko.«
»S Heleno sem priženil« je odvrnil Poznik.
Tedaj je prišla Slavica in ostrmela.
»Slavica«, je planil Poznik k deklici in jo objel in poljubil ra čelo in lice in usta.
Deklica je sprva kar odrevenela od presenečenja in začudenja. Nato pa se je zavedela in rekla nroiti Vurniku.
»Gospod doktor, od veselja je znorel moj svak. Ali naj grem po prisilni jopič. Sicer bo vse ženske v hiši poljubil«.
Vurnik se je glasno zasmejal in šel. Ko je Je gel, ie mrmral:
»Sladko delkle. Saj ne bi bito napačno znoreli zaradi nje. Strela božja, kaj pomaga, ker c'_'rn snet prepozen in io žc ima neki cigan iz Like«.
In še ie modroval:
»Hudič naj vsame vse skupaj. Pa saj če bi je tudi ne imel, jaz bi bil vendar prelen da bi sc lotil snuKUvePrelen bi bil.«
In notem ie zaključil:
»Če bi bila kakšna natakarica v krčmi kadar se ga naliiem in pogum dobim, potlej bi jo morda dobil. Tako pa —«
Vzdihnil je. Tik preden je zaspal. 5e zdihnil še enkrat in onemeli z eno besedo na ustih. Bese da je bila ime Poznikoive žene. . .
*	* * *
Teden dni za tem so Pozniku krstili siitna. Še st tednov po kirstu je povabili znance im znanke na malo slavijo. Tisti dan se ie bila Helena prvič 'dvignila močna in zdrava iz oostellie. Sijaj« je v svoii sladki materinski lepoti. Najilepša je bila možu. ki je poznal obrastke ran, katere je bila v ljubezni vzella nase. .
*	» *
Soilnčein jesenski popoldan je bil. Pred Koširjevim uljnjakom nad MirišČem so sedeli Slavica, Helena in Poznik. Heleni je počival dveletni sinček v naročju. Slavica jc nekako trudno zamišljena stresala z otroško ropotuljico, po ka-
teri je dete segalo. Čudno mirno je bilo. Čuuno-niirna in lepa je bila tudi slika družine pred uljnjakom. Davno je bilo zabrisalo zdravje bolesti in skrbi iz lic. Samo v očeh je ostalo bridko. Daleč je ležalo težko, ki je bilo šlo, kakor poskušnja mimo njih. In kakor človek, ki sanja, je začela Slavica peti predse:
»..kommsit mimmeirmehr aus diesem Waild.«
Kakor vzbujen se je oglasil Pozni/k in vprašal sam zase:
»Kod hodi neki orni človek zdaj?«
»Kdo?« je vprašala Helena.
Slavica, se je sunkoma dvignila in rekla, da hoče nekaj zvaliti s prsi, nekaj morečega, neprijetnega :
»V Nemčiji je, se mi zdi. Študira socializem.«
Nato je zopet sedla in so molčali.
»Treba bo iti domov. Bojim sc za otroka,« je rekla Helena.
»Saj je še visoko solnce, ne razvajaj ga tako,« je menil soprog in pogledali za solncem. Ko je tako gledal, je videl človeka, ki je šel z dvema malima dekletcama po stezi navzgor proti grobišču.
»Glej, Sivec gre zopet k Veroniki« je dejal mehko.
Slavica se je ozrla in vstala:
»Ubogi človek. Saj se mi smili.«
Obnnila se je k Heilenii itn otroku:
»Zbogom malček, jaz grem onega tolažit. Če počakata,« se ie obrnila nato k Pozniku, »pojdemo potem skupaj nazaj.«
»Pozno bo« je relkla Helena.
Slavica je stekla preko trate k Sivcu. Poz-nik je gledal za nio in rekel ženi:
»Ali si slišala? Da študira socializem, je rekla. Še misli torej nanj. še mu 'sledi, ko bega po svetu.«
»Uboga Slavica,« je rekla Helena. »Saj ga ne bo dočakala.«
»Morda pa vendar dozorita kdaj drag drugemu,« je menil Poznik.
»Nista jaz pa. ti,« je zmajala Helena z glavo...
Sivec je zagledal Slavico in se je nehote vzravnal. Hčerki sta se mu iztrgali iz rok in stekli »botri« naproti. Slavica ju je privedla otroško ljubeznivo kramljaje ž njima k očetu, ki jo je pozdravil. Pogledala ga je in videla, kako se je bil postaral. Veliko usmiljenje je začu*-tila do njega. Spomnila se je mimogrede svojih krutih šal ž njim, robate izmišljotine o prtu Veronikinem, pisma Veroniki, da ii je nezvest, šale z njegovim trebuhom, ki naj si ga da sherbari-zirati. Zdaj ie stal ored njo tako slab in žalosten, vdovec s tremi hčerkami, mož, ki nikoli nihče ne bi bil sodil, da more doživeti kaj tragičnega in mu ie vendar Škrlatica v šestih tednih vzela dve najmlajši hčeri in še ženo.
»Gospod Benjamin,« je rekla mehko, »greste k Veroniki.«
»Peljem ji hčerki, da ji bomo lahko noč voščili,« je rekel lepo a iz srca. Vzel je eno hčerko za roko, drugo je vzela Slavica. Šli so navzgor skozi pokošen laz, iz katerega je že tr.i-intarn pogledoval jesenski podlesek.
»Jesen gre v deželo,« je vzdihnil učitelj.
Slavica je prikimala. Nato je vprašala:
»Kako živite? Ali svakinja kaj zna gospodinjiti?«
»Hvala,« je odvrnil, »že gre. Pomagamo si kakor moremo.«
»Težko je z malimi, kaj ne?« je vprašala.
»O,« je vzkliknil, »ni težko. Samo strah me ie vedno zanje, odkar sem videl dve umreti.«
»Kaj bi sc bali,« je rekla. »Bogu je treba prepustiti vse.«
»Pa verujte mi. To bo v žlaliti. Za Tonejče-vimi tremi bodo tri Sivčeve gracije v kraju.«
Nasmehnil se je bolno in rekel:
»Kakor mati njih brez matere. Zares, gracije.«
Slavica ni odgovorila. V hipu so bile zablodile njene misli daleč. Iskale so v svet, izpraševale v dalje. In dalje so molčale in ji niso odgovorile. In hipoma je obstala, se stresla in rekla:
»Ne bojte se, gospod Benjamin. Svak mi je rekel, da jim bo pomagal v šole in tudi jaz. Eno vam bom jaz izšolala. Le pogumno v svet. Oslabeli ste. Treba veselja, Ali še kaj pišete pravljice?«
Zmajal je z glavo.
»To ni prav,« je rekla. »Poglejte mene. Ali mislite, da mi je vse prav? Mi ni ne. Pa zato še ne povešam glave. Prenesti je treba.«
»Nisem več mlad,« se je nasmehnil učitelj. »Težko kri ima.«
»Ah kaj,« je vzkliknila, »še ženili se boste.«
Zmajal ie resno z glavo. Deklica je molčala.
Tako so prišli na Veronikin grob. Spala je za cerkvico in njej na desni sta spali hčerki. Tam so obstali v senci cerkve. Mrzlo je potegnilo od Peči.
»Vleče,« se je ustrašil Sivec . »Pojdimo, otročička.«
Skrbno in naglo je vlekel otroka iz sence. Slavica je šla za njim.
»Pošten človek,« je mislila, »vsemu se privadi. Prav v Veronikinem načinu se boji za male, celo z glasom jo skuša posnemati.«
Še bolj žal ji je bilo, da ga je kdaj zasmehovala.
»Gospod Benjamin,« je zaklicala. »Nekaj vam moram povedati. Ali ix>slušate?«
»Prosim, gospodična,« je rekel in obstal. Deklici njegovi sta bili zlezli nabirat divjih ci-klamov —• bogovih žličic.
»Včasih sem Vas strašno vlekla; ali mi morete odpustiti?«
Strmel je skoro prepadeno vanjo. Ona pa je rekla:
»Verujte mi, da nisem delala iz hudobnega namena. Otročja sem bila nekoč. Zdaj mi je žal. Ali mi odpustite?«
»Kaj nam Vam odpustim,« je vzkliknil Sivce. Jaz Vam nimam kaj odpustiti, jaz Vam mo ram biti hvaležen in bom hvaležen do smrti!«
»Strašen človek,« je prikipelo v deklici ganotje do vrha. »Vedno je enak. Nobenega žolča nima, samo oboževati zna.«
»Po vrednosti.•< le dejal mehko
Slavica mu ije položilla roko na rame iin rekla :
»Če sem vredna, dvomim. A hvaležna bom In še to povem, gospod Bemjamiin. Če bi smela, lejte, če bi smela, ponudila bi se Vam za mater vaših otrolk.«
»Gospodična Gloriosa,« je zastokalo iz učitelja.
»Če bi smela,« je zavpila deklica in si začela grizti ustnice, da ne bi zaplakala. In učitelj je umel njeno bolest in se sklonil po njeno roko in prosil:
»Upajte, gospodična, verujte, morda bo še vse prav, še vse prav.«
Nato je prosil:
»A meni oprostite mojo enkratno surovost, ko sem se branil in Vas žaflil.«
»Kdaj?« se je začudila, »kako?«
»Takratt ko sem ga omenil,« je rekel skromno učitelj.
Deklica je rahlo zardela in rekla v zadregi:
»Pojdimo.« ....
Daleč pred seboj sta videila Poznika z ženo. Stopala sta v zanjo, srečna, tiha, dozorela. Učitelj in Slavica pa sta šla nemirna in molčeča drug ob drugem...
Jesen je šla v deželo, kdaj šele bo pomlad. Kdaj šele doba solnca, da zbudi povodnji in klice itn tiho, lahkoverno cvetko marčevega solnca... Ko se je Sivec poslovil od Slavice, je ljubeče zamrmljal za njo:
»Glorioisa!« Potem pa se je popravil in rekel: »Sestra!«
Glej, ne poznam...
Glej, ne poznam belih grudi oboževanj, tuje so milosti ženske mi roke ; smelih na odru besede bi rad dejanj, ki bi postavila večne oboke
v hrame trenutnosti: rad sveta harmonij, sanjo eonov in let izpolnjeno, hotel bi drva, da v plamen se razgori -v krepkem soglasju rad videl živeti moža bi
in ženo...
Stanko Kosovel.
KOLONSKI MOTIVI
A Vrhovlju, kjer je prehod iz enega sveta v drugi, je postal mlad popotnik, otresel si nrah raz čevljev, zasenčil si z roko oči in sc zravnal visoko, hoteč objeti ta biser slovenske zemlje. Vračal se je domov. Rodila ga je svobodna brajda zelenili Brd, vzgojila ga je Gorica, a tujina mu reže vsak danji kruh. Dve mcgličici, ki sta ga spremljali od Soče gor, sta se ustavili za Vrhovljein; Ivan je stopal v jasen dan solnčnili Brd in srkal vase to bridko sladko življenje.
IZ BRD LJUDEVIT ZORZUT.
/. ČREŠNJE.
Predno je zvonilo dan. je sedel črn kos na črešnjo strica Drcjca in pel pesem v jutro sni-vajočih Brd. Dejal si je: Stric Drejc še ni vstal — sinoči so pozno nabirali črešnje, truden je, še spi, a njegove črešnje so sladke, sladke«. In zastavil je svoj kljun v najlepšo in najdebelejšo...
»O, ti nožrešno grlce, ti, — komaj izvaljeno pa že krade! Pa le moje črešnje bi mu šle po grlu! Beži enkrat doli v Sčurkavo, šš, ššš....« Drejca, bos, s cajnico v roki, in s kljuko, je že stal pod črešnjo in podil zgodnjega požeruha; zagnai se je na drevo, oprijel sc za vejo in se kretal po deblu navzgor z opraskanimi rokami.
Mej teni je mislil:
Ti kosja zalega!.... Pa ravno najlepše imajo dušo popikati. Sinoči je šlo v taro več kct za eno cajno od ptičev popikanih in od dežja razpokanih! Jutri jih ponesejo zgodaj prodajat. Lojza bo pomagala mami, ce bo potreba, jih zadene tudi on na hrbet. Kadi bi jih nesli v Čedad, tam so črez liro, a je predaleč. Dolgorepive in cepike gospoda najraje zoblje; tercink bo letos malo, černice pa preveč gnijejo. Soseau je obljubil, da mu prav gotovo ob črešnjah povrne tisti denar; rekel mu je že, da mu jih da, ko proda vino, pa kaj se hoče, otroci in žena ne morejo hoditi bosi po zimi; v prodajalni pa je vzel pred pustom dve vreči moke za polento. Star dolg ima tudi pri županu, ki miu je dal kravo v rejo; no njemu pojde kosit travo, saj mu je na ta račun že spomladi kopal v Mladicah.
Izpred hiše ga je poklicala Lojza, naj gre pit mleko. Ce ponese črešnje tudi ona, bo gledala, da si kupi belo obleko za k procesiji; bela obleka ji pride prav tudi, če jo bodo klicali za tovarišico pri pogrebih. Da bo hodila ž njo tudi plesat, tega ni treba praviti. Kakor da bi mama ne vedela! Ko so dekleta nakladala črešnje celih Brd, da so romale daleč na sever v Varšavo in berlin, je bilo mogoče zaslužiti več kot za eno obleko.
Črešnje v bregu so krvavele v dopoldanskem solncu, ko je Drejc še vedno na pol stal na pol visel na črešnjevi veji in bral črešiije v nedrije,
Crešnjarji so se vračali iz mesta; ženske bose, zaprašene, zagorele, s praznimi košarami pod lakti in s copatami v rokah.
»Oho, Drejca, le hitro, brž! Pravijo, da bodo jutri že drugi kup!«
»Po čem so šle danes?«
»Poholinka jih je dala še črez liro; ej, ona je vedno prva; drugače so bile po liri in še manj!«
Ivan, ki je prišel čitat pod oreh na klop, sl je natrgal in zobal črešnje, debele, mesnate, ne-popikane od ptičev in nerazpokane od dežja; tiste, ki jih devljejo na vrh košare, ko jih nesejo prodajat; tiste sladke in kot ustna deklet, rdeče črešnje, ki so kmetu vse, upanje in tolažba še predno so zrele, ki oblačijo njega in družino še predno cvetejo, ki poravnavajo dolgove še ix) zimi, predno požene njih popje.
Črešnje, črešnje! Ivanu se je skoro zdelo škoda, da bi jih preveč trgal in zobal.
Proti večeru, ko je Drejc gnal pit kravo na tnlako, se je vrnil na črešnjo črni kos in zapel večerno pesem.
Tisti večer je videl Ivan, da so pri Drejcu večerjali ob desetih. Ob treh zjutraj pa so žc nesli jerbase češenj v mesto.
2.	PETDESET OD STO!
V	vinskem bregu je zorela rebula, in sc sladko smejala.
Trte ob cesti so poškropili z apnom, brajde ;n vinograde so zagradili z robido, z akacijo in drugim bodičjem.
Klopočajnarji, ki ob sobotah zvečer vasujejo, imajo žejna usta in se radi pasejo pod trto ter se ne bojijo poljskega čuvaja.
Kmetje so osnažili kleti. Utrdili in podstavili so čebre in sode, ki so jih zavalili na dvorišče.
In zgodilo se je tisto jesen, da se je priklatil v našo deželo strašen boljševik. — Ponoči je prišel v Brda, ko so posestniki spali in se je splazil mimo kolonskih hiš, potrkal je na njh duri in vzbudil svoje tovariše, kolone.
Peljal jih je po stezi na veliko gmajno in sredi brajde jim je govoril:
»Za gospodarje se ne bomo križali. Tudi za nas ni bila vojna zastonj. V ti brajdi, ki mora biti enkrat naša, zahtevamo polovico. Ce nas preslišijo, letos ne borno trgali ne mi in ne gospodarji!«
»Petdeset od sto!«
Črna gmajna se je zganila, sto rok in sto pesti se je dvignilo v črno noč. — Prisega kmetov je jeknila preko kolonskih brajd, kjer so šumele trte z mladim grozdjem.
Gospodarji, ki bi radi vjeli boljševika, mu niso mogli do živega.
Gospodar je ukazal trgati, a boljševik ni dovolil. Strašen človek, ta boljševik! Koloni so stavkali.
Grozdje se je sušilo na trtah. Sv. Mihael, navadno tako Židane volje, ki je do sedaj vsako leto pokusil sladki mošt, je letos komaj pozobal v župnišču par jagod in je jezno odšel in takoj za njim sv. Jeronij.
Že se je boljševik pojavljal na cesti v vasi pri belem dnevu!
Gospodarji so ga pozvali, naj se ž njimi pogaja.
Na križišču, kjer stoji znamenje, so se se-šli zvečer po ave Mariji: Tone z Gmajne, Franc Bregarjev, Gradičarji, Kostanjevci, obadva Prinčiča, celo stari Mačjelovčev in Štefan s Pod klena.
Štirje izbrani možje so se šli pogajat.
Tisto noč proti polnoči, ko so se odpravljali domov, so peli možje s fanti. V brajdah je zankalo. Mlado grozdje je lahno trepetalo in sanjalo o svoji usodi. Dva zakasnela kolona sta še vedno šepetala kraj cesto v travi in si šepetala skrivnostno:
»Letos, petdeset od sto! Kar še bo, bodo u-čakali naši otroci!«
»In mi ž njimi!«
V	bregu doni pesem trgačev, onkraj jim od-govorjajo sosedje. Pod kljukcem pada zlato grozdje v brente, da se jagode zlivajo v mošt. Domača hči je šla izbirat grozdje, da ga zvečer navrhano košaro nese gospodarjevim. Niso več dolžni tega po novi kolonski pogodbi, pa ker žc
ne dajajo več ne kokosi in ne piščancev, naj o-stane vsaj ta navada.
V rhu--bpajcki-.se- -je .polnil čeber, ko so vozili, je moral Čane v klancu glasno naganjati krave, brat pa je pri ovinkih zadrževal čeber.
Vrhu klanca se je pojavil boljševiški poglavar:
»Letos gre lahko tudi po klancu!«
»Tri dni bi ga vozili! — Gej! Gej!«
V kleti so čakali navrhani čebri, pod grozdjem ie šumei in kipel mošt. Prijetnosladki vonj se je razlil po celi kleti in zunaj pod podstrešjem, kjer so pripravljali prešo. Lisica pri preši ni prijela dobro. Gospodarjeva hčerka, ki je cel dan prčkala grozdje pri kmetovih, je zlezla k čebru in pikala najlepše jagode.
Še predno so šli mastit, so izpustili veho pri čebru, da je zašumel v nizko široko kad najslajši vinski cvet. Enkrat si je gospodar jemal merico vinskega cveta, ki so ga prinesli na mizo samo o Božiču in o Veliki noči, ko so prišli študentje domov.
Dva krepka kmetova fanta sta zlezla v čeber mastit, Kmet je pretakal mošt skozi široko rešeto iz manjše kadi v večjo; stari Francili, ki ga je bila polna klet in ki je gospodarju ostal še zvest, odkar mu je dajal tretjino, je meril mošt po stari moštni meri. Želel je, da bi ostalo vse po starem, a je molčal radi sina. Gospodar je po vsaki meri potegnil s kredo na čebru navpično črto; lani je komaj na vsaki tretji črti pristavil križec — kmetov delež.
Sosedova dva in domače ženske so v brentah nosile mošt in polnile skozi lej visoke štretl-ne, ki so uvrščeni kakor svečeniki stali na desni in na levi strani. Na desni strani gospodarjevi, na levi kmetovi. Na desni petdeset od sto, na levi petdeset od sto. In ko je gospodar potrkal po štretinlh, je odmevala v njih velika praznota, a kmet se je pošalil in potrkal na polni sod, ki ni dal odmeva.
3.	NA VRHU.
Na Vrliu so že odcvele trte, sramežljivo so skrivale pod perjem svoj žlahtni, bogat zarod. Hruške in prezrele marelice so cepale v travo, mali Frančič se je obešal po figovih vejah za prvimi belicami. Tata, ki je klepal koso na ozari v senci pod črešnjo, ga je podil past kravo na gmajno, mama ga je klicala, naj hiti, da ne zamudi nauka. Pisane trate so se svetile med raz-oranimi njivami fižola in tiuršice. Kolonska hiša v vrhu je resno strmela v svojo brajdo, ki je proti poldnevu oživela in zašumela v brenčanju delavnih čebelic.
Ivan, ki je prišel ob počitnicah na Vrh, je primerjal marljivost čebelic s kmetovo pridnostjo. Po stezi strmo navzgor je prinesel kmet na ramah breme serni, pri Ivanu sc je odpočil in Pohvalil zdravo grozdje in dobro letino. Sam Bog je počival v Zvrhovi brajdi!
Po nesrečnih letih se je Ivan vračal iz pro-gnanstva. V Gorici je srečal na ulici Pepco z Vrha, najstarejšo od hiše,, črno oblečenoJn bledo v lice.
»Kako je Pepca?«
»Odkar se nismo videli ni bilo več dobrega z nami! Naš ubogi tata... saj veste... kako smo se trudili, prošnja vrh prošnje, da smo ga spravili iz Sardinije in nazadnje....«
Pepco so oblile solze.
»In na Vrhu?«
»Si pomagamo kakor moremo, samo na Vrhu — za izjokati se je. Zemlja se je posušila, denar se je posušil, ljudje so se posušili. Ubogi naš Vrh!«
»Jaz grem na Vrh«, je pozdravil Ivan Pepco, ki je zavila v Raštelu v prodajalno.
Da bi hiša ne ostala — Vrha bi ne našel.
Strela je udarila v Zvrhovo brajdo, razčesnila je drevje, osmodila in ožgala vinograd. Roj vojnikov se je kakor prej čebele vsul nad boga, to pašo.'Napeljali so široko cesto preko brajde in zapeljali težke kanone vanjo. Zazijale so o-gromne jame. Zvrhova brajda se je raztrgala. Ostala je pušča, kjer po eni mri v noči strašijo hudičiči in štejejo zlate cekine, ki so jih nakopičili med vojno. Pri hiši so hlevi prazni, v njih raste kopriva, in osamela hiša z podrtimi okni kakor mrtvaškimi votlimi očmi gleda v svojo mrtvo brajdo.
Frančič je smuknil iz hiše z malim košom in se zapodil, po klancu. Prodajat nese kolače vojakom v Reko, ki nabirajo vojni materijal.
Ivan je stopil v hišo k materi — vdovi o-trok, ki so šli po svetu. Povedala mu je zgodbo kolonske družine — kratko, a žalostno do konca. Oni dan je bil pri njih grajski čuvaj in jim je povedal, da so jih gospodarji odslovili.
Vrh je žarel v zarji zahajajočega solnca, ki je krvavelo nad Benečijo. Ivan je hitel čez gmajno, čez potoke, skozii grmovje, preko brajd, pred njim so hitele misli, za leta nazaj, za leta naprej — pri vsakem koraku. V njem je vzkipela mlada kri, plamtela silna moč. Hitel je. da skliče ljudi, da jih popelje na delo, da jim pokaže nov Vrh. In ko je bil sredi pota, se je ozrl na Vrh:
»Mi vsi, ki smo rojeni pod žlahtno trto cvetočih Brd, vsi smo z Vrha doma, na Vrlua smo bili, ko smo v njegovi brajdi trgali na trtah, črešnjah, figah... zlate cekine. Na Vrhu v senci bujnih trt je Bog počival z nami. Na Vrhu smo, kamor je strela udarila, da se je drevje izruvalo in se je brajda raztrgala. Zorkovi otroci se morajo vrniti domov, Frančič ne sme nositi prodajat kolače! V hiši za vrati rjavijo motike, lopate, vile, grablje. Tudi po eni uri v noči ne sme nas biti strah ostati na Vrhu.
Frančič mora vzrasti iv Franca! In kadar vzraste on, naj vzraste nov Vrh! Ostanimo vsi na Vrhu!
Izza vojne: Partija iz Tolmina, (Risal l. Vavpotič).
ITALO IN SLAVOSLAV.
FAŠTUŠKIN'
talo. Pozdravljen, sosed! Odkod?
Slavoslav. Da ste mi zdravi! Jaz — ? Od nikoder. In vi od zapadaV Italo. Pa menda niste tukaj doma? Slavoslav. Tukaj.
Moja so od pamtri-veka ta pobočja. Moji bratje žive daleč tam v zapadnih straneh, odkoder prihajate vi.
-	Italo. Odkar so državniki po zemeljski obli razpostavili nove mejntilke, so to itudi moji bratje.
Slavoslav. Prisiljeni.
Italo. Naša dvatisočletna kultura prelevi pri-siljence v odkrite, vdano ljubeče prijatelje.
Slavoslav. —
Italo. Vi nekam molčite?
Slavoslav. —
Italo. Stari predsodki, prijatelj. Bodiva odkrita —
Slavoslav. Odkriitia — ?
Italo. Vi mie žalite. Pa — micirda uniaite nelkaj praviioe.
Slavoslav. Ne priznavam takih pravic. Zalkaij se čutite užaljenega?
Italo. No, dovolite, vaše zategnjeno, pikro vprašanje —
Slavoslav. Posledica vaše dvatisočletne kulture.
Italo. Oprostite: kako umevate vi najiino sosedstvo? Mislim, da bi se moralo oslanjati na prisrčnost, odkrito prisrčnost.
Slavoslav. To je tudi moja misel.
Italo. In zato. —
Slavoslav. Dovolite, ikaj vam je bolj pri srcu: da ste Italijan ali da ste človek?
Italo. Kolikor sem Italijan, sem človek; in kolikor sem človek, sem Italijan.
Slavoslav. Ne izvijeite se mi, prijatelj: Cujte mojo lizpoved: če bi me to, da sem Slovan, oviralo na poti do visokih ciljev človeštva raje vidim, da me ni in da ni na svetu nikogar iz mojega inodu. Ali se vi zase tudi priznavate k taki izpovedi?
Italo. Pri vas ilalilko vstajajo talki pomisleki in klijejo take izpovedi. Dosedanje usode slovanstva opravičujejo to. Toda Italija — ta kvas in sol človeštva. . . Odpovedati se italijanstvu je istio kakor odpovedati se človečaimstvu.
Slavoslav. Talki site skoro vsi. kar vas prihaja od soldnega ziatona. če bi narodnost bila najvišja dohnima, bi vas človek lahko zaividul in občudoval.
Italo. Vsekakor šteje med najvišje dobrine.
Slavoslav. Morda — toda med tiste usodne najvišje dobrine, ki se človeštvu tako rade sproti na nedoumen način izpreminjajo v največje zlo ii! ga tepejo s slepoto. Ker - dovolite - narodnost, kakor se danes pojmuje in goji, je tako strahovito zlio in talko prekletstvo, da M si noben Antikrist ne mogel izmisliti hujšega. Kjer je glav ni temelj narodnost, tam je krivda neizogibna.
Italo. Vi mislite gotovo na gorje, ki si ga po tej krasni zemlji do Adrije in dalje ob jadranski vztočni obali prizadejana dve tako mogočni plemeni, kalkor je vaše in moje.
Slavoslav. Ne samo na to gorje. Mislim tudi na tisto, si ga prizadejata dve drugi prav talko močni ob Renu, še drugi dve na skrajnem vztokti Aziije in zopet drugi dve ob Niilu, v Britanjii, ob Visli, v Karpatih, v Mali Aziji, tu-le za Karavankami in po neštetih drugih pasovih zemeljske oble.
Italo. Žalostne silike razgrinjate.
Slavoslav. Še boiiij nego žaJliostne so resnične. Pecite: ni li to prekletstvo, da se milijoni in milijoni sovražijo in pobijajo samo zato, ker se je-zii/k pni teh malo drugače obrača v ustih nego pri onih?
Italo. Kaj pomagajo taka ugotavljanja? Ce hočemo izbolljšanje, je treba kaj ukreniti.
Slavoslav. Odpomoč je enostavna, ali težko izvedljiva: strmoglavimo »narod« sebičnega malika, ki proglaša za majdragocenejše narodne svetinje vse, kar silužii njegovi samogoltnosti.
Italo. Začeti bi morali med svojim plemenom, zlasti med njegovimi zapadnimi vejami.
Slavoslav. To tudi nameravam. Po vaših deželah mnogi prosvetljenci radi pravijo Slovanom barbari.
Vmarsičem je to zlohotna psovka. Ali kar se tiče narodnega mišljenja in čuvstvovanja, so Slo vami po večini ires barbari, zmožini naikrutejših grozovitosti, najbolj, nezaslišanih krivic, kadarkoli jim je dana prilika, da se kot nanod uveljavljajo. V najnovejši dobi so spet prispevali k svetovni zgodovini nekaj talkili žalostnih poglavij.
Italo. Dragocena so talka priznanja iz vašili ust. In ker ije mislim, malo Slovanov, ki bi o sebi sodili talko pravično, me zanima vedeti, ste li vi pripadnik kalke inove, samostaine slovanslke države, ali pa »ječite pod tujim jarmom, kjer so Slovani morda le nezinaitna manjšina?
Slavoslav. To je pač vseeno.
Italo. Ni. Izkušnja uči, da se na pravičnost sklicujejo vedno le slabiči, manjšine, tlačenci, neo-drešenci. Kar so avstrijski Nemci pred svetovno vojno počenjali s slovanskimi in drugimi manjšinami, to zdaj obsojajo, če se tudi v millejšii ob-lilki izvaja proti njim v Italij. Slovani v novi Italiji kričijo proti narodnim nasiljem, ker jih sami občutijo, njih bratje v Jugoslaviji pa jih rajši
samifeagrešajo na svoji italijanski manjšini. Zato je silno važno poznati nagibe, ki vas tirajo v tako človekoljubje, da obsojate narodno prenapetost »lastnih soplemenjalkov.
Slavcslav. Prav je da to poudarjate. Žal, priznati moram, da ituidi moje spozinamje klije šele iz trpljenja. In stresam se ob misli, da bi v ugodnih razmerah morda tudi jaz ne imel pravega smisla za obsojanje narodnega zatiranja. Bridko je res, da šele trpljenje dvigne človeka liz barbarskega mišljenja, svoboda pa ga le prerada pahne zopet vanje.
Italo. Potolažite se. Slovani niso v tem nič večji barbari in e go Romani alfi Germani. Tudi ii radi tlačijo, kjer in kadar nanese prilika.
Slavcslav. Klaiverna enakost. Ne morem in nočem vedeti, da bi liz inje ne bilo nobenega izhoda.
Italo. Izhod bi že bil, če bi iv !iavnein življenju odločali res blagomisedni in pravični duhovi Prekletstvo tiči globlje. Oglejte si samo 'katerokoli diržavino zbornico. Ali ini večina zborničnih sej taka, da bi udeleženci norce brili iz onih, ki so glasovali zanje?
Slavcslav. Pa vendar ne brijejo norcev in gotovo so mnogi med njimi res poštenjaki.
Italo. Morda cdlo večina. Krivi niso oni, krivi so tisti, ki iso jih poslali, če so že voliloi udarjeni s slepoto, se mora v zbornici slepota le še bo lij izražati, nego se je prej ob volitvah. Mi nožiče so da nes zastrupljene. Zastrupljanje se začenja deloma že >v majnežnejših /letih. Kali sovraštva se polagajo že v otroška srca.
Slavoslav. Zlasti narodnega sovraštva. In vendar mora biti vzgoja tudi narodna.
Italo. Mora biti. Morda je nepreMcira usoda človeštva taka, da se bodo narodi večno sovražili im Iklali.
Slavoslav. Saj to bi rad vedel. Kakšna je vaša vera? Aili se bodo narodi večno sovražili ? Ali se morajo večno sovražiti ?
Italc. Izkušnja, zgodovina pravi, da se bodo. Glas razuma iin srca veleva, da se ne bi smeli.
Slavoslav. Pa ikomu, verujete vi:	izkušnji
in zgodovini ali 'razumu in srcu:1 Italo. Obema. Računajmo s tem. da se bodo narodi še sovražili in klali. Želimo pa in trudimo se, da to sovraštvo kolikor mogoče uplahne.
Slavcslav. Samo uplahne? Ali ne tudi, preneha? Ah seveda, take vere nimate, moti vas
slavna zgodovina.
Italo. Rad bi jo imel. Ce bi sam pripadali tlačeni manjšini, bi jo morda ires imel. bila bi in. ja ediina vera, ki hi mi da jaki upanje v boljšo bodočnost in bi mi pomagala prenašati trenotno nesrečo. Ker pa sem sin zmagovitega naroda s slavno zgodovino, mi to najbrž kali i>oglcd, ne morem tako jasno kakor vi gledati v ono zlato dobo, ko bodo »ljudije vsi bratje, bratje vsi narodi« Želim si to dobo iz vsega srca, pričakovati pa je
šeme morem.
Slavoslav. Tudi naša volja: gradi bodočnost. Kar jo bi'lo do sedali, ni da bi maralo biti tudi
poslej. Zgodovina se ponavlja le navidezno, v resnici pa je vsak dogodek m cikaj popolnoma novega. In če je bila tudi vsa dosedanja zgodovina človeštvu bolj v sramoto nego v čast, ni da bi mu moralo biti v sramoto tudi vse, kar se še bo godilo.
Italo. Močna je vaša vera. Zavidam vas. Slavosiav. Iz vašega zavidanja gileda ironija.
Italo. Glejte, prijatelj, celo najin pogovor, tako bratski spravljiv, se mukoma vzdržuje v 'ravnotežju, da ne zasrši iz njega — žalitev. T udi beseda, gilejte, je talka visoka doiDnna. ki se vsak trenotelk lan ko izprevrže v ziio.
Slavosiav. Vse so take, te naše neštete najvišje dobrine. Sami premnogokrat ne opazimo, da se nam je cvetna kita, Ki smo z njo hoteli ovenčati svoja blaga prizadevanja, spremenila v sikajočo kačo. Zaverovani smo v svojo cvetno kito, di ujiii pa vioiijo strupenega gada. im začne se prerekanje, kdo vidi kirivo in kdo ividi prav.
Italo. Težka pravda, ker smo sami tožileilji priče in sodniki.
Slavosiav. Mnoge take pravde so res težavne, najina pa, mislim, ne bi smela biti, če pomislite, ua ima tudi vaše pripadanje k zmagovitemu narodu s slavno zgodovino svojo senco. Mnogo vaših soplememjakov je še »neodrešenih« pod slovamsikim jarmom. Zato še vedno upam, da v žaru ljubezni do »nesvobodnih« bratov vzklije tudi vaša vera v boljše dneve italijansko - slovanske soseščine.
Italo. O tem ne dvomim. Toda naj si padejo tudi visi manjšinski in obmejni Slovani dn Italijani v bližnji bodočnosti v bratski objem, ali mislite, da bo s tem konec vseh narodnih sporov ?
Slavosiav. Ce ne bo še konca, bo pa vsaj začetek. Zakaj se drugi ne bi zgledovali po nas? Zakaj bi se sramovali biti ravno mi počet ni ki mednarodnih sporazumov? Vera. vena. prijatelj!
Italo. Dajte mi svojo vero! Težki, nerodni so svinčeni škornji zgodovinskih predsodkov. Ko bi človek najrajši jadrno zletel lepšim dnem naproti, ga vlečejo k tilcm, da počasi, dklevaje
stopa v negotovost.
Slavcslav. Bo že prav tako. Naj vaši svinčeni predsodki le krotijo razbrzdano vihravost vročih želja. Prijateljska sošeščina dveh narodov mora polagoma dozoreti, da bo res delo dveh narodov in ne dveh državnikov ali dveh strank.
Italo. Počasno bo prekvaševanje z duhom odkritega bratstva pri plemenih, ki so še vsa pre-šinjena od dolgega zastrupljenja.
Slavoslav. Spoznavajmo se! Ubiažujmo narodna nasprotja! Nisva osamljena s svojimi na-damii. Mnogo jih je na vaši in naši strani, ki mislijo kakor midva, asi v.svojimadovernosti ne upajo na plan s svojimi najtišjimi željami.
Italo. Pri nas je to včasih še (smrtno nevarno. Biti manjšinam prijazen je v moji deželi često težji očitek nego pripadati manjšini.
Slavoslav. Ne obdolžujmo — ublažujme! Saj ni drugod nič bolje. Dela bo dovolj za oba na tej in na orni strani. Le nekaj me matL ... Ne vem, ne vem. kaiko se naj darazim. —
Italo. Pomislite, da je prva zahteva odkritost, in ne bo vam težko, povedati vse. ka/r želite.
Slavoslav. Če dobro preudarim vsako besedo in vsako misel, ki sva si jo povedala v teh jasnih vtišinah na temenu sivega Trigflava, in če vse to primerjam z resničnim mišljenjem in čuvstvo-vanijem, kakor se zrcali v vsej [italijanski in slovanski ijavinosti, po ishodih, v zbornicah, po ulicah, kavarnah in gostilnah, v časopisju, na mednarodnih državniških zborovanjih, da celo po
cerkvah in šolali: potem se me polašča čuden dvom
Italo. Nad izvršljivostjo najinih spozmatkoiv ? Slavoslav. Ne, o ne. O njih izvršljivosti sem trdno prepričan. —
Italo Nad primernostjo najinih razmišljanj?
Slavoslav. Huije, mnogo huje: vprašujem se, alii niste vi, kakor sitojiilte zdaj pred mano, s iterni okovanimi čevlji, športno opravo ter polnim nahrbtnikom, in ali nisem tudi jaz s 'to le okovano palico in cvetjem na klobuku — ali nisva oba, o Bog, samo prikazni... izrodek domišlje ...
Italo, Težak dvom, toda utemeljen. Marsikateri izmed mojih rojakov bi vam tudi takšen dvom tolmačil kot hudo žaljenje. A potolažite se: tu moja roka! Na svidenje! Nisva samo prikazni.
Slavoslav. Nisva — ?
Jesen.
Zvezde umirajo, ure ugašajo, globlje se sklanja v brezdanje noč, srca minute — mučilke ne vprašajo ali vzdrži njib navale moč,
ali je mozeg še sočen, če rdeča kri ni še zastala mi v žilab, če ne črni, če ne odteka,
ali bom skoro v drob črne zemlje zaprt, ali ustavi v začetku poti me smrt, ki ji ni leka-------
Ure ugašajo, zvezde umirajo, sence nemirne pijo mi pokoj, premišljevanja v obupnost me tirajo, z divjo strastjo jaše v dušo razdvoj...
Sta uho Kosovel.
ANDREJ KOŠUTA.
SLOVENSKA POVEST. ALOJZIJ REMEC.
V
v temi, glasovi mrmrajo, kakor da skrivnostna množica moli... Škripanje koles, hrzanje konj, spredaj sedi nekdo in poje polglasno neko pesem, vedno enako, ne žalos/tmo. ne veselo, kakor uspavanko. Le na ovinkih umolkne in kliče nekaj v čudnem neznanem jeziku.
Vozovi morajo biti spredaj in zadaj v neskončni vršiti. Če se kje ustavijo, beže nerazlo-čnejši. Enkrat je nekdo Andrejčka za hip vzbudil, da je začutil trde deske pod seboj in zastokal od bolečim, ki so ga žgale pod (kt)leni. Zaječal je, platnena stena sc je pomaknila, svetilka
AR je v Andrcjčku živelo in čutilo, tisto občutje, ki ne ugasne v najtrdnejšem spancu, je zibalo njegovo dušo v omamni nezavesti. Zibanje, zibanje, kakor da gu neisio opreznih korakov skozi gozd. Vejevje šumi, kakor daljna reka žubori in se preliva nekaj med drevjem, zvezde mežikajo velike in blesteče
je kniito posvetila Andrejčku v oči, da jili jc zatisnil.
»lideu je noter, drugi bo kmalu!« je izprc-govoril globok glas.
Svetilka je ugasnila, Andrejček je zopet uto nil v mračno dremavico ...
Zopet vožnja. Čuden zopern vonj lega na možgane, nekaj bije in ropoče v brezčasju, Andrejček iztega roko, da bi odgrnil platneno steno, se napenjajo pljuča, da bi vjela le dili svežega zraka. A roka omahne ob itrdii steni, na stropu se ziblje motna luč; po trudnem dolgem premišljevanju se Andrejček zave, da se vozi po železnici. Sunkoma bije kri v nogah, kakor bi ura (tiktakala in se z vsakim tresljajem dotaknila neznosno bolečih žil. Andrejček tipa onemoglo po sebi, a čuti, da je ves povit kakor dete v zibeli
»Kdaj so me povili?« se vprašuje žalostno, brezupno, in si ne more najti odgovora. Za hip bi rad dvignil glavo in se ozrl okrog, a ob sami misli na to obnemore in pade zopet v spanec, ki ni ne življenje ne smrt.
Skozi okno lije belina zasnežene pokrajine. Za šipami v belih okvirih reže dvoje /temnili vršičkov smrek ostro motno sivino neba. Po prostora, veliki podolgasti dvorani, oolje prijetna toplota. Bela rjuha, 'topla koca, mehko vzglavje, nenadoma začuti Andrejček vse to in se prvič zave jasno, da še živii.
Okrene glaivo tja, kjer sliši govorjenje, v tujem nerazumljivem jeziku sicer, vendar človeško govorico, ženske glasove. Zagleda vrsto belih železnih postelj, tam gori na koncu je ob eni zbrana gruča ljudi: belo oblečene usmiljenke z blestečimi metuljastimi pokrivali na glavi, med njimi sitoji v beilem plašču mlad človek pri ijetnega obraza in se sklanja k bolniku na po stellji.
Ko zdravnik dvigne obraz, ugledajo njegove oči. Vse lice mu zasije veselja, v skokih je pri mjegoivi postelji, smeje se in govori, govori v žu boreči govorici, ki je Andrejček ne razume. Ču ti samo to, da se ta človek veseli, da se je vzbudil iz globokega spanca, da 11111 je nemara on pomagal in ga ozdravil.
»Ne razumem, gospod, kaii hočete. . . .« se opravičuje Andrejček in gleda v zadregi krog sebe.
Iz tiho šepetajočih usmiljenk stopi ena k po stelji in ga vpraša po domače: »Kaj bi radi? po vejte! Gospod doktor pravi, da ije ves vesel in zadovoljen, da vam je rešil življenje. Bili ste že skoraj izgubljeni!«
»Kje sem?« vprašuje Andrejček in je ves vesel domače govorice.
»V bolnišnici. S fronte so vas pripeljali težko ranjenega pred tednom dni...« govori sestra in imenuje tuje mesto, ki Andrejček o njem v življenju še nikoli ni slišal.
»Vstal bi rad...«
»Ne smete se ganiti. Nogo imate v gipsu...« pravi sestra.
»Ali ni tu nikogar, ki je bil z mano? Aieš Koriti ik bi vedel vse povedati...« pravi Andrejček trudno in dremavica se ga zopet po-lašča.
Za hi]) se sestre pomenijo.
»Zdi se mi, da je mož s tem imenom tudi tu. Vsak dam je popraševal do vas. On že hodi, tak?;j ga bom poiskala, potem vaju denemo skci-pajj, da vama ne bo dolg čas. . . . «
Sestre in zdravnik odidejo, Andrejček upre oči v čudni onemoglosti. Koliko časa tako leži, vedi Bog. Šele ko ga nekdo prime za roko, se zopeit vzbudi.
Nad njim se sklanja Aleš z roko na obvezi.
»Andrejček. zdaj 'je zate konec fronte. . . .«
»Aleš, kako je bilo? Jaz ne vem ničesar..* se trudno smehlja Andrejček.
»Tebe je zadelo v noge, mene v roko. Splazil sem se nazaj, povedal, kje si, in na ivečer so te odnesli. Kos šrapnelovega vžigalnika tii je ti čal pod desnim kolenom, v levem pa drugi kos. Hudo te je zdelalo. . . .«
»In Holter?« je vprašal Andrejček, ki se je tisti hip vsega domislil.
»Pravih so mi, da so ga na mestu pokopali.«
Nihče ne >ve, kako je bilo v tistem vražjem jarku, kjer vas je Bog vse slkupaj udaril. Vidiš, na fronti postane človek zverina, zdaj mi je skoraj žal. .. «
Andrejčka je zazeblo pod desnim kolenom. Hotel je mogo prestaviti din tedaj ga je s pire letal a čudna slabost.
»Zebe me v desno nogo, tako čudno zebe...« ie potožil.
»Saj te lahko, siromak. Še meni šiva v roki dan in noč, dasi pravi zdravnik, da bom v enem mescu zoi^et zdrav za fronto.«
»Kaj so naredili z menoj?« je skoraj zaihtel Andrejčelk .
»Kaj ne veš še? Invalida...« je v zadregi, odgovoril Koriitnilk.
»Poveij mi vse!«
»Desno nogo so ti odrezali... Levo ti morda rešijo, da ti ostane, mi je davi pripovedovala sestra Cirila, ki edina zna slovenski v tem mažar-skem špitalu....«
»Nikoli več tedaj ne bomo plesali na Golem brdu....« je dejal na lahko Andrejčelk.
»Na fronti tudi ne boš iskal več poti na dru go stran...« je odvrnil Koritnik. »Jaz pa bom moral še nesiti gla/vo na prodaj.
»Piši moji materi domov, kako je!« ga jc naprosil Andrejček.
»Kalko bom pisal, če imam desnico na olwc zi? Sestra Cirila ti bo pisala, tista, ki si jo poslal pome.«
Ko je Koritnik odšel, je Andrejček s težavo stegnil desnico do desnega kolena. Moral se je dvigniti, a je padel nazaj, ko se je s trepetajočimi onemoglimi prsti dotaknil debele obveze.
Obrnil jc glavo praiii clknu, da bi ga nihče no vidci, in iz oči so se mu potočile solze na vzglavje, v katero je bil s svojim bledim, shujšanim obličjem. Stiskal je zobe, da bi ne zakričali od bolečin, ki so nenadoma stisnile grtlo, tiščal oči krčevito skupaj, da bi se ne videl skozi solze: invalida z leseno nogo. On, ki mu je ni bila nobena pot prestrma, nobena steza prenerodna, 011. ki je biila vsa domača vas njegova ki je z lahkim korakom ob vsaki uri pomoči ho dil vriskajoč čez polllja 'in griče skozi prostost prelepe domače doline, on bo odslej s palico in leseno nogo kakor starec cdtrkljal svojo žalostno pot v življenje!
Mehka rosa ga je pogladila po čelu. Odprl je oči in zagledal sestro Girilo.
»Ne jokajte. Košuta!«
»Boli me v nogi...« se je zlagal in z rokavom si potegnil preko oči.
»Vem, vem.... Boli vas tudi srce. A me obu pajte! Ona, ki vas je rešila smrti, vam bo pomagala tudi to prenesti...«
Sestra mu je rahllo dvignila glavo in mu obesila mijegovi dve svetinjici krog vratu.
»Shraniilia sem vam jiih, da vam lih ivrnem, če se vzbudite. Ali pa bi vam jih bila obesila krog vratu, če bi bili r.unrli. Zaupajte v Marijo! Ali hočete, da pišem, kako je z vami? Materi, sestri, nevesti?«
»Materi bi rad sporočil, da sem še žiiv. O nogi na ne sedaj, nič pisati! Sam bom vise naznanil. ko bom mogel vstati...« je odgovoril Andrejčelk in strmel trudimo ven v snežtni dan.
*	* *
Dnevi, tedni in meseci so potekali enakomer no. Od življenja. Iki je vrvelo itam zunaj, je prihajal med ljudi v bolnici le daljni odmev. O vojski so govorili vsi vsako uro kako o vsakdanjem kruhu. Bojih v Karpatih, zmage in porazi, tolikoiimtoliko jetnikov, tolikointoliko topov so Rusi izgubili, to so bile besede, za katere se ni zmenil nihče več. Le tedaj so se za hip zganil, k o jc kdo umrl ali pa so se postelje napolnile čez noč z novimi ranjenci, ki so redkobesedno oripovedovali svoje življenje na fronti, če se je kdo silil z vprašanji vanje.
Andrejčelk jc bil že toliko olkreval. da je vstajal in sc učili hodiitti. Na desno nogo so mu pod kolenom pritrdili neko železie in s tem jc morad hodrti po dolgih belih hodnikih vsak dan v zimskih mesecih tako dolgo, da sc je utrudil. Spočetka je bil v par minutah ves obnemogel, zdaj se je tako navadil, da jc mogel po stopnicah doli v park, ki je poganjal in zelenel v apriliskcm sOlncu .
Tudi danes je hodil že cello uro no solncu in sedel potem na iklopico. Dolgčas mu je bilo samemu, ker ga ni spremljal kakor po navadi. Aleš Koritnik, ki se mu jc bili mesec bolezni ra-
ztegnil že na štiri. Tisto jutro je morail pa^v pisarno in ga še sedaij ni bilo nazaj.
Auidrajčku ie sol učita toplota lila po vseh žilah, so čebljali vrabci, z vrhov dveh smrek sta si odpevala dva ščinkovca neumorno: pomlad gre že preko gričev..........
Mehko, toplo je bilo Andrejčku krog srca, vzel je iz bluze scsvaljkano zamazano pismo, ki mu ga je malti po Francki piisalla prvo v bolnišnico1. Pisala mu jih je potem še več, a to je bilo najlepše, zato ga je Andrejček branil in več krat bral.
—	»Če si tudi ob nogo ali ob roko, Andrej-ček, vedno ostaneš moj sin in te bom limela še rajši, ker boš moje pomoči bolj potreben kakor prej. ko si bil še zdrav. Nič mi ne pišeš, ikam te je krogla zadela. Naj bo kakor hoče, vesela sem, da ite je Marija smrti obvarovala. Ker si vendar moj ljubi sin, za katerega bi jaz življenje dala. Tolaži me ob tvoji nesreči to, da ti ne bo treba več na vojsko. Vendar sem hudo žalostna, če pomislim, da si, ubogi, morda tak revež, da nikolii .več ne boš zdrav. Zato mi piši isam, ko boš mogel, kako ti je!« —
Morda že stotič je Andrejček bral te besede, ki jih je Francka tako lepo napisala v materinem imenu. Še do danes pa ni domov pisal, da je ob nogo, marveč v pismih, ki jih je sam pisal, pripovedal le o levi nogi, iz katere da zdrav niki vsak dan vlečejo železa. In zadnji poldrugi mesec je pa vedel povedati le to, da se noga lepo cedi in da se zlomljena kost počasi uravnava, da hodi ob palici, a da bo že še opravil po lagoma tudii brez nje.
Po belem poitu je zaglledal prihajati Aleša. Spravil je pismo, vstal in mu šel naproti.
»Kaj so ti povedali?« ga je vprašal.
»Jutri bom moral oditi. Od bataljona je prišlo pisanje, da sem zdrav. Tako pojdem k bataljonu in potem z marškompanijo zopet na fronto.«
»Morda ti vendar ne bo treba še enkrat v tisti pekel?«
»Kar more še gibati, bodo vse pobrali. Tam doli pri nas sc dela nova fronta. Rusi čez Karpate, Lahi bodo udarili, pa nas zmečkajo «
»Ali res venuješ?« je odgovoril Andrejček.
»Res. Mislim, da se bomo okoli Golega br-da 'tepli, preden preteče mesec....«
Andrejček ni vedel, kali bi rekel. Nerodno jc risail s palico v pesek črte in izkušal nekaj povedati: Tu je morje, tu je Soča, vidiš, Aleš, in (iolobrdo. Tu je Kras in tu je dolina. Kako da bi mogla tukaj iti vojska....«
Mračno in trdo ga je prekinil Koritnik. »Fant, to so velike stvari... Zdi se mi, da nas bodo zvezali čez prsa in nam zanko deli za vrat. Ne bomo mogli ne gibati ne dihati...«
Umolknila sta.
^Ne v>em, kako to misliš. Aleš. Ti poznaš svet, si pameten. Jaz ne vem sedal nič drugega
•	kaJkor to, da mi še nikoli mi bilo tako hudo, da sem cb nogo, kakor ta hip...« je povzel Andrej-ček zopet pogovor.
»Čemu Andrejček? Ali misliš, da bi ti mogel kaj izpremeniti, če bi bil tudi zdrav? Drugod se nam piše postava, moj ljubi! Naša kri je samo zato, da dragi vanjo pomakajo bodala.
»Učeno govoriš, ne razumem te a ti pravim.
A vem: če nimam več obeh 'nog imam še eno in dive rolki«. Aleš, rečem ti: tudi tak, kakor sem, se bom prebili do pravice. Nobenih bogastev si ne želim, naj se svet preobrne, kakor hoče, samo živel bi rad do smrti, skorjo kruha vsak dan si prosim in vsalkdo inai me pusti, da ostanem tisiti Andirejček, kakor sem bdi od rojstva!«
»Prav praviš, fant, samo drugim ne pravi te svoje modrosti! Jaz te razumem in sem te vesel bolj kakor sebe. Pride čas, ko tista tvoja upornost prav pride in boš z njo delj prišel kakor s palico. Nikoli te ne pozabim, Ardrejček, pisala si bova ko bova daleč narazen. Še če bi me smrt vzela, bi ti prišel povedat!«
Po hodnikih v poslopju je zvonilo h kosilu, prijatelja sta se ločila.
Drugo jutro je po kratkem slovesu Aleš Koritnik odšell.
*	* *
'1'iisti mesec potem je Andrejček vsak teden do Binkošti pisaril domov vsaj enkrat, da bo tudi tam doli vojska in da bo kirog Golega br da tako kakor v (ialiciji. Čakal in čakal je na odgovor, vsaj besedico bi bil rad ugledal iz tistih dveh kratkih dopisinic,Iki jih je še tiste čase dobili od doma, da ga razumejo in vedo kaij 'jfim pro rokuje, a zaman. Zakaj da nič ne piše, 'to je bil večni očitek, ki si ga ni mogel razložiti.
V	tresnici pa njegova pisma niso nikoli prišla do Golega brda, ker jih je že v bolnišnici uničeval narednik, ki je imel cenzuro pisem in vse, česar ni razumel.-tvrgd! v ikioš.
Nemir je gomil Andrejčeka veis dan od mije-gove postelije ma hodnike, s teh na vnt in v park tja do železnih vrat ob ograji. Potem je hodil po stezi ob dolgem zidovju ure in r.ire, prisluškoval vsakem klicu, vsakemu koraku, ki ga je zaslišal iz sveta onkraj zidu. Vedno ga ie vleklo tja k vratom; ogledoval jih je in v mislih računal, kje bi jo najložje prelezel, če bi bi! zdrav.
Izpraševal je sestro Cirilo vsak božji dan. kdaj bo smel ven. v sni enlkirat v mesto* da vidi tudi druge ljudi kakor bolnike, invalide in sestre im zdravnike, a uismrlljenka mu nii 'vedela drugega povedati, kakor da je voiiska hi da ne more biti drugače, kakor je.
Tudi ponoči mu inli dalto miru .V itonliili nočeh, ki iih ije •prinesla pomlad, so bila že okna od prta in iz dalje se je zamolklo slišalo grmenje to pov s fronte.
»Ne bomo več dolgo tu... Čisto blizu morajo biti «si je dejal Andireljček včasih, ko je
v urah brez spanja prisluškoval daljnim odmevom.
Neko jutro je pa res prisila sestra Cirila k njemu in mu deiala: «Košuta, danes vam lahko povem, da kmalu pojdete z vsemi skupaj.
Usmiljenke smo dobile mafog. naj se pripravimo za odhod. Bolnišnica se izprazni.«
»Kam pojdemo?«
»Vedi Bog! A pripravljeni bodite, jutri, pojutrišnjem, v enem tednu morda pojdemo. Bol-iniike porazdelijo na druge bolnišnice, (tudi me se stre sc moramo iločiitL«
»Po vas mi bo vedno žal...« je dejal Andrejček.
Drugo jutro pa je zašumela v bolnišnici novica, da je tudi na jugu začelo.
Andrejčku se ije sitiilsuilo srce lin je vprašal zopet sestro Cirillo, kaj ona misli.
»Božja volja...« je dejala usmiljenka in ga pomilovala, da je v tistih krajih doma.
»Kako. da nobeno pismo ne pnide >tja doli? Materi sem pisal vsak teden, ona pa piše, da ni prejela že dolgo nobenega mojega pisanja. 2e prej bi ji bil rad povedal, kaj se pripravlja....«
»Pisma berejo iin odpirajo. Če lie kaka bese da o vojski v njih, jili ne puste dalje...« ga je poučila sestra.
»Še misli in dušo bi nam vzeli, če bi mogli...« ie dejal Andrejček mračno.
»Molite im potrpite! Bog gleda tudi na vas!« ga je potolažil!a sestra.
Čez dva dni so vozili bolnike iz bolnišnice na postalo. Orni, ki so mogli hoditi, so pa morali iti peš. V ti žalostni procesiji je bil tudi Andrejček.
Ko so na postaji čakali, da stopijo v vlak, je vrgel skrivši v skrinjico dopisnico na mater. Nič drugega ni bil napisal manijo kakor to: Grem, ne vem kam. Pisali Vam bom .—
XI.
Čez mesec dni je prišel Andrejček v oskrbo valiišče za invalide nekje na Nemškem Štajerskem. Prijeten gradič na obraščenem griču v bližini velikega mesta, lepa okollica, položne, či ste poiti, ob njih ktlopice, ma katerih so v mirnih časih posedaili bogati ljudje, iki so zahajali semkaj v sanatorij na oddih. Človek bi se brezskrbno zleknili v to prijetno življenje ko mu mi treba niti z eno samo mislijo skrbeti za to. kar bo jutri, kaj pojutrišnjem, kaj čez leto dni.
Andrejček pa tega žiirvlljenja ni bil vesel. Osamljenega se je čutil med drugimi, ki so šteli tedne in dneve, kdai bodo todiko ozdravili, da bodo mogli domov. Invalidi bodo sicer, a vsai prosti med domačimi liiudmi. v domačili [krajih. On pa ie vedel, da ne more domov ker so morali ljudie iz nliegove domače 'vaSii v begunstvo. To mu je povedalo pnvo pismo . ki ga je bili pisal od tu materi, čakali tedne in tedne odgovora
nanje, a ga slednjič dobil nazaj z uradno priponi bo — Evakuirano!—
Mrzla, kratika beseda na ovitku sredi množice poštnili pečatov vseli krajev, kodrar je pismo romalo. Ko ga je Andrejčdk dobil, ga je zme čkal in raztrgal na drobne kosce. Potem je seštel borne krajcarje svoje invalidne plače, stopil v pisarno in zaprosil, naj mu dač© popoldne dovoljenje, da sme v masto. Dobil Ra je in pred kosilom odseli.
Hodil je po mestu (tako dolge, da je našell ve-l.iikio vojašnico in šel tam v najbližjo krčmo. V nizki zakurjeni sobi je ob slabem pivu čakal ir: čakal vse popoldne, sam ni vedel česa. Gledal in poslušal je tudi krog sebe, prihajali in odhajali so vojalkii, mladi fantiči, možje, starci —: nobenega znanega lica, tuji ljudje ki jih je zmetal?, vojska od vseh strani skupaj za dan, za teden, za mesec, da jih potem zopet razprši na vse ve trove.
Žalosten, zapuščen je bil, še piti se mu ni ljubilo. In se je mislil opijaniti ta dan, da bi vse pozabil, a je sredi druge čaše opustil to misel, plačal in odšel, ko je bil večer še daleč.
»Siromak je človek... Včeraj še fant. ki je stopil in že bil preko hriba, dames se vlečem ka-kakor starec po teh pustih potili, ki jih ni Ikonca. Kdo me je naredil takega? Ali ne vojska, ki me je prelomila na dvofje in me vrgla v stran, da se gnijem, še preden bom mrtev? In mi ie še mater pognala po svetu, bogve kam.. Siromak je človefk « je govoril sam s sabo in po samotnih uliiciah iskal ooiti iz mesta.
V teli žali ost n ih mislili ie komaj opazili, da bodi za niiim že dokai čaisa v žalno obleko zastrta gospa. Bogvedi kako, na vogalu ie začutil njeno bližino; se ozrl za hip in se okreuil na dri> go stran.
»Po drugi ulici pojde!« je dejal sam s seboj, a že je čutii zopet njeno stopinje za sabo in sc zopet ozrl.
»»Ali ste, ali niste Andrej Košuta?« je iz-pregovonila gospa nenadoma.
Andrejček je vztrepetal iu zajecljal: »Sem. gospa....«
Spoznal jo je: bila je gospa njegovega stot-nika.
V glavi mu je šumelo: — Kaj naj ji povem? Kako naj obračam besede, da ji ne naredim žalosti ?-
»Siromak s>te. Andrej! Skoraii vas nisem spoznala. Že deset minut liodiim za vami, a se vas nisem mpala nagovoriti... Pojdite z menoj, tu v bližini stanujemo!«
Andrejček se je opravičeval, da nima časa. da mora biti ob devetih na svojem mestu in da je daleč do tja.
»Saj ije šele pata ura! Za pot nazaj sc ne bojte! Povedali mi boste, kako ie billo!« ga jo pregovarjala.
In moral se ie udati njenim prošnjam.
V prijazni sobi, polni lepih slik, preprog ii zagrinjal, ob prijetno dišečem čaju na pogrnjeni
mizi se je Andrejček pomiril, počasi pil iPsko-delice in lomil sladek kruh. Ob njem je sedela gospa, v črni obleki se je zdel njen obraz še bolj bled kakor nekdaj, poteza žalosti ob ustih še globlja kakor včasih.
Andrejček je pripovedoval: »Ob robu gozda sva bila z gospodom.
Pred nama se je šarila jasa, na drugi strani se ie vzpenjala položna strmina iti gozd. O sovražniku niti sledu. Ležala sva vznak in gospod pravi: — Glej. tako mirnega popoldneva, kakor je danes, še ni bilo na fronti! — Kmalu dobim dopust, da pojdem pogledat, kako ije doma. Ze tri mesece nisem vidci gospe in otrok. Dolgčas mi je po njih....«
»Ali govorite resnico?« ga je vprašala gospa nenadoma.
»Vse kakoir je bilo, gospa....« se laže Andrejček.
»Tudi njega je trpljenje izpreobrnilo... A bil je trd človek, nikoli mi mogeil napisat« v pismih s fronto ljube besede zame in za otroke. Se živini... Imenitno se bijemo.... Danes sem enega s pištolo poslal na oni svet.... Vidite, tako nas je pozdravljal Sram ga je bilo tople besede..«
»Ni prijetno življenje tam zunaj, goisna. A vendair je gospod misjiil na vas in otroke, iko je nadel. To ije bilo talko...Pomiisliti moram...« se je trudil Andrejček s svojo povestjo, 1« si jo y: sproti izmišljeval na ljubo dobri gospe.
»Tako je bilo, da: Stopil je izza grma in dejal: — Pokazati sc morava, da naju bodo videli, če so sploh tam. Mislim, da ni sovražnika v gozdu ma oni strani...— Tedai se je zgodilo, drobna kroglica je zasičaila isti hip. kakor ie počilo na drugi strani, in gosood ie padel. Skočil sem k njemu, da mu pomagam. — Pozdravu gospo, otroke! — je še dahnil in... kai bi pravil na prej. gospa «
»Zakaj nam niste pisali? Tuji ljudje so nam poslali sporočilo, kratko, uradno, da sem do te minute videla vse groznejše slike o njegovi smrti, kakor ste mi io vi povedali «^
»Še tisto popoldne. gospa, me 'ie šrapnel za del v nogo. Štirinajst dni nisem vedel jasno, kako je z menoj, potem sem ležal dolge mesece na Ogrskem v bolnišnici, kjer so mi nogo odrezali. Človek je siromak, gospa... Ne zamerite mi! Ka ko naj bi bil vedel, kje ste. da bi vam bil pdsal, ko še lastni materi ne morem pisati, ker ne vem. kje je....«
Gospa je jokala. Andrejčku je bilo lv.ido in si ni vedel pomagati. Kako naj bi ii še Ikaj tolažilnega povedali, ko je še' to svoje poročila z veliko muko. da mu je vsaka beseda zastaiala, tako nerodno sestavljal v strahu, da bi ga kaka besedica ne izdala, da si je to lepo laž o stotnikovi smrti izmislili samo zato, da bi gosoa ne zaslutila tiste grozne resnice, ki je še sedali včasih mučila Andrejčka v sanjah, da je planil z g™7;" nim krikom kvišku in so ga morali tovariši miriti.
Ih vala vam. Andrej, za to porooiilo!« jc vzdihnila gospa po dolgem času.« Siromak ste. v svojih skrbeli niste mogli misliti na nas... Bog je hotel, da sem vas danes zagledala in da ste mi s svojimi besedami pomirili srce.... Moj rajni mož ije bil strog, brez sirca na zunai.a v skritem kotičku svoje duše je vendar imel blago mise! na vsalkega človeka...«
Andirejoek je prikimavali itn bil vesel, da si ie izmislil tako lepo zgodbo o gospodovi smrti, da zakrije z njo grozoto, tistega trenutka, ki mu bo nemara vse življenje kakor pošastna senca ležal na vseh spominih tistih težkih dni.
Začel se je odpravljati.
A gospa ga ni pustila. Prišli so otroci in kmalu spoznali v njem svojega starega varuha, prinesli so mu pokazat vse svoje igračke, celo najmanjše dete mu je splezailo v nairočie.
Moral ie pni gospe večerjati, celo steklenko močnega dobrega vina so mu nrimesM. da se pokrepča, ker je tak siromak in še vedno bolan, kakor je gospa ved'tio Domavljaila.
Tema je že bila, ko se je poslovil. Vse žepe so mu natrpali s pecivom in mesom. Gospa mu je naročala, da mora vsak teden priti, kuharica ga je spremljala do hišnih vrat.
Andrejček se je začudil. Iko se ie i>rišel na nlico in mu je tam kuharica odprla svetlo kočijo.
»Kako. saj to mi zame!« se je bramiil. «Do de vetih še pnidem ina svoje mesto!«
»Voz je naročen za vas. Gospa ne pusti, da bi hodili!« je odgovorila kuharica.
Andrejček se je poslovil in sedel v kočijo.
»Mater sem šel iskat, nisem je našel, a dobil sem dobro gospo. Bog ii daj dobro! Nikoli je ne pozabim....« si je dejal, ko je zdrčal voz po tlaiku.
Vendar ni bdi vesel. Tisti večer isii ie želel, da bi bilo vse resnica, kar jc pripovedal o smrti barona Lindmerja njegovi "ospe.
—	Pripovedovala bo to mojo zgodbo oitiro-kom. otroci svojim otrokom. O junaški smrti, o misli nanie. tisti hip bo šla bajka in iim bo svetila kakor lučka na neznanem grobu. V Galiciji pa ne bo ne križa, ne spomina na tistem mestu, ki je bilo nriča najtežje ure, ki sem jo dočakal in preživel.....
Andrejček ni poslej nikoli več šel 'v mesto. Še tisti teden je zaprosil, naj ga premeste kam v slovenske kralje.
»Zakaj?« so ga vprašali.
»Mater sem izgubil. Begunka je. bogve kod mora trpeti po svetu. Med svojimi ljudmi bi morda našel sled k njej...«
»Pisali bomo mi...« so dejali.
Čez štirinajst dni jc Andrejček zopet prosil, naj ga nremoste. Odgovorili so mu. da so pisa-
li	zaradi matere v begunske tabore, na vlado, na urade, a da še ni odgovora, naj počaka še štirinajst dni
Čas je potekal, Andrejček ie zopet prosil. Povedali so mu. da so prišli odgovori, in da nihče ničesar ne ve.
Končno so se vendar naveličali njegovih prošenj in so ga premestili. A ne v njegove kraje, k bataljonu so ga poslali, tja da pošljejo umetno nogo za njim. potem ga odpuste in pojde, kam bo on hotel.
Tako se je vozil k bataljonu.
Na veliki pesitaji je moral čakati na vlak in tedaj je prvič srečal domačega človeka. Iz vojaškega vlaka ga je poklical znan glas: »Andrej ček kam?«
Andrejček je spoznal Krapcžcvega Toneta, svojega dobrega prijatelja veselili let. ki je 'skočil iz vagona in hotel k njemu.
»Tone, kam pa ti?«ga je pozdravil.
»Na fronto, že ■tretjič, moi ljubi Andrejček: Glej, vsi smo mislili, da si umrl. Kako sem vesel, da te vidim! Kod s.i hodil, kako se ti je godilo! Stopiva v stran, da mi poveš!«
»Končali so me za vedno, saj vidiš. Beračiti bom moral....«
»Kaj še! Kosil boš in mlatil 'tudi z leseno nogo, kose navadiš!« ga je tolažili Tone.« Zdaj se vozimo doli na našo stran. Tam ie še hujše
kakor v Galiciji, pravijo Nič ne vem. ali še
pridem nazaj.
Ti sl vsaj te skrbi rešen «
»Zamenjal bi s 'teboj, če bi mogel!« je dejal Andrejček in skoraj z zavistjo gledal Toneta, ki ie bal že dobili tri zvezde in rumen našitek in bil zdrav, vesel kakor včasih.
»Kaj hočeš — 'tako je!« je menil Tone in po nudil Andrejčku cigareto.
Sela sita na klop ob zidu k mizi na peronu in molče kadila.
»Ali kaj veš o naših ljudeh?« je vprašal An-drejček. ko mu je Tone ponr.idil drugo cigareto, odpiral korservno škatljo in klical vina na mizo.
»Slabo je z njimi.. ..Na Golem brdu n1 več nikogar, vse jc morali o v begunsitrvo. Granaite se kaio v vas. kmalu bo vse sama razvailnna. Tako mi je pravili te dni Urh .ki se 'ie tolkel tam doli. Ranjen je bil v roko in jc pr*šel še živ nazaj «
»Kje so naši ljudfie ?«
»Na Štajerskem ndkie tu blizu v velikem taboru. Barake so postavili. Mnogo pa jih jc drugod. da drug za drugega ne ■vedo...«
»Jaz iščem mater že poli dota...« jc vzdihnil Andrejček
»O njej res ne vem, kje ie... Moji ljudje so v barakah, pred štirinpistimi dnevi sem vzel slovo in videli pol vasi. Tvoje matere pa ni tam...«
»In župan in Francka?« ie vprašal Andircj-
ček.
»Jih tudi ni tam gori. Nekje na Dolenjskem so. sem slišal praviti.. «
»I oda nekdo drugi je vpraševal do tebi..« ie mežikal I one in nalival vino v kozarce. »Ona bi utegnila kaj vedeti.... Marička, V Ljubljani jc
natakarica. Ves svet pozina, ni ga transporta, da bi naši fantje ne ušli k njej pogledat k »Zlati Kaplji«. Ta teden sem govoril z njo, ko sem še! po rekonvalescente. Izpraševala je le po tebi...«
»Kaj si ji rekel?«
»Da nihče ne ve ničesar o tebi. Morda si padel, morda so te ujeli, morda ležiš kie bolan — tako sem povedali.«
»In ona? Ali je kaj dejala na to?«
»Smejala se je in me tolažila, da kopriva ne pozebe... Miislim, da ti ie še dobra!«
»Molči, Tone! Kaj.bo z invalidom!« se je užalositil Andrejček in izpil do dna.
»Lepo je biilo včasih, kaj? Ko si Holtera ne sel v korito, si zaslužil nedeljo!« se je šalil Tone.
»Padel je pol streljala od mene...« lie odvrnil Andrejček >n se spomnil na Aleša Koritnika in vprašal Toneta po njem.
»Saj res!« se je domiislil Tone. «Aleša so zaprli, še preden ie pnišel iz Galicije, kjer je bil tudi ranjen. Obesijo sra. pravijo, če ga že niso!«
»Zakaj?« je vzdihnil Andrejček.
»Proti vojski je govoril in cesarja žalil.... Pa ne vem natančno, kako je....«
Andrejček se je oddahnil.
»Vidiš, jaz sem pa vse te čase čakal, da mi bo pisal in ni bilo glasu od niega od nikoder. Skupaj sva bila ranjena v bolnišnici.
Om je vedel, kako je bilo z menoj. Obljubil mi ie. da mi pošlje izporočilo, kjerkoli bo «
V	pogovoru jima je poiteklla ura kakoir minuta, da ista se oba začudila, ko je prihrumel Andreičkov vlak.
»Iti moram!« je dejal Andrejček in vstal.
Ves beden in sključen je videti v svoj ponošeni invalidski obleki.
»Pogum, Andrejček, še bova videla Goio-brdo. in ko ga bodo na novo zadali, postaviva naiine bajte skupaj!« se je poslavljal Tone in sprenril Andreička do vlaka.
Ko se je že vlak premikal, mu ie mahal s čepico v slovo in klical: »Maričko mi pozdravi, kelnarioo mllado!«
»Srečen, da 'je zdrav!« si je dejal Andrejček in sedel na svoj prostor.
*	* *
»Kaj bomo z vami?« je vprašail pni bataljonu Andrejčka narednik, ko se je javil v zakajeni pisarni, kjer je bilo natrpamo ljudi, 'ki so se deli ob mizah in pisali. Skladovnice papirja so rastle pod mjimi, pisalni sitrioji so ropotali in Skr tali, zunaj pod vratini pa so čakali ljudje v uniformah nestrpno drug drugega, da vstopijo in opnaviiijo svoje posle.
»Kaj... Jaz ne vem... Saj vidite, invalid sein « je odgovorjel Andrejček iin vrtel čepico med prsti.
»Ali hočete na dopust?«
»Zakali ine.... Mater bi šel islkait!« se je za-veselil Andrejček.
»Kam in za koliko časa?«
»V Ljubljano za teden dni.«
Napisali so mu pisanje, izplačali njegove borne invalidske krajcarje in denar za menažo in je šeil.
Drugi dan se je odpeljal v Ljubljano.
Pod noč je naseli (tisto krčmo, kjer :je bila Marička natakarica. Sedel je iv prvi sobi v kot in čakal. Mrak je lezel iz kotoiv, muhe so brenčale na stnopu, v drugi sobi je govorilo in se smejalo par vojakov, vmes se ie čul ženski smeh. To je bila Marička, samo da ie bil njen smeh globlji in drznejši kakor včasih, njen glas oster, zagrljen.
Andrejček je potrpežljivo čakal in poslušal.
»Ali imate fanta?« se je smejal eden.
»Na vsak prst kolikor hočem....« ie odgovorila ženska.
»Ali hočete še mene?«
»Zakaj ne, če ste lep fant... Za enega je še zmeraij prostora «
Andrejčka je nekaj zbodlo v prsih, potrkal je s palico po tleh. Marička je prišla, dasi je bila že skoraj tema, jo je Andrejček spoznal.
»Kaj hočete?« je vprašala z nevoljnim glasom, videlo se ji je, da se ji mudi nazaj v sobo.
»Pol litra!«
Odšla je po vino.
Notri je nekdo prižgal luč pod stropom. Marička se je vrnila in postavila steklenico in čašo pred Andrejčka. Ni ga spoznala, ker ije sedel v temi.
Štirideset krajcarjev!« je dejala vsakdanje.
»Ali je treba plačati takoj?« je vprašal Andrejček.
»Takoi. ker je vojska....«
Andrejček ie izvlekel denar in naštel na svetlo progo nreko mize svoie Ikraicarie. Marička iili ie pobrala brez besede odšla v drugo sobo in tam st>pt sela k mizi.
Aindrdiček si ie nalil, izpili nnvo čašo v du-šku, si zopet natočil in se zagledal v drugo sobo.
Da. to je bila Marička! Bujna, košata je postala, skoraj lenih kreteni.
Obe bele roke je položila orodse na mizo. eden izmed gostov, lepo oblečen v novo uniformo, io je držal za desnico in ji nekaj šepetal na uho. In Marički so se iskrile oči, čez par hi do v je vrgla glavo nazali. da se ie zasvetil nien boli vrat. nagnila obraz, da se ie z visoko frizuro dot'kala lica tisiteea miladegn človeka zaprtla oči in se ie smHala da so sc ii svetili med nolodmrtimi ustnicami.
»Izpridila se je « si je skoraj z žalijo
deral Andrejček in odmakm‘1 o*.i od nie v t^mo. Izpil je kozarec do dna. ziooet nalil in izpil.
»In sem jo imel rad, Maričko, da sem zavoljo nje zavrgel Francko!« je mrmral sam s »seboj. Najraje bi bil vstal in šel, ne da bi ga kdo videl.
Tedaj ije vstopil nov goist v sobo, visolk zamazan delavec, kakor je prišel z dela, in se razjezil: »Oštarija, luč! Ali bomo v remii!«
Sedel je k mizi v drugi kot Marička .je prihitela.
»Kaj, ali bo luč samo za boljše 1 j uidi in za tvoje ljubčke?« je vpil delavec.
»Molči, inenoda fabriška!« je odvrnila Marička, postavila stol na sredo sobe in prižgala luč.
»Ali naj te denem idoli, punčara cukrasita?« je govorili delavec pnijazneife in stopil k stolu,
»Glej! Danes si umazan. Florijan... V nedeljo, ko se umiješ!« se mu ie nasmejala in skočila s stola.
»Tudi meni še poli litra!« je dejal Aindrej-ček, ko je Marička hotela oditi po vino za delavca.
Vzela jc 'Steklenico izpred injega, ne da bi ga pogledala, lin odšla.
Ko se je vrnila in postregla ddlavcu, je postavala stelkdenioo pred Anidrejčka in mu zor>et s tujim mrzli m glasom dejala, naj plača, jo je on nagovoril:
»Marička, ali me /ne poznaš več?«
Zdrznila sp iie in mu pogledala v obraz. Ni se ga razveselila, in mu podaila toplo roko. nekako zdolgočaseno mu ie dejala:« Saj iso pravili, da si padel, Andrejček. Odkod si se talko nenadoma vzel? Glej no.«
In se je domiisdila. mu segla v rolko in se nasmejala:« Postaral si se  Vojska te je hudo
vzela...«
»Krapežev Tone te pozdravlja. 0'n mi je povedal, da si tu!«
»Veš, čakaj Androjčelk! Potem mi poveš, ali pa jutri dopoldne. Gospodje so notri, nimam časa!«
Odhiteila je v drugo sobo.
»Nima časa....« si ie šepetal Andrejček in si na/lil iznova. »Zame nima časa. da bi io vpra šal, ali (kaj ve o molji materi. Za one ima čas, ki ji praviio prazne marnie «
Z vsialkim požirom vina. fki ga ie popil, ie rastel njegov gnev.
Potrkali je s palico po tleli.
»Kaj bi vendar radi?« je vprašala Marička na vratih.
»Samo kratiko besedo. Marička! Ali kaj veš kje ie moja mati?«
»Kako bom vedela? Župana moraš pra-šati, tam doli na Dolenjskem je....«
Tn mu ie imenovala dolenjsko vas ter zopet izOTiilla.
»Mairička, ven pridi!« je klical zopet An-drejčelk.
»Kaj bi radi?« jc vprašala kar iz druge siobe.
»Lačen sem. Prinesi kaj večerje!«
»Zdaij še ni kuhano. Tu imaš kruh!«
Tn je postavila predenj krušmico z dVemi odrezki štruce in zopet šla.
Andrejček je trgal s prsti sredico od skor-rje in jo tlačil v usta, da bi ne zakričali od besnosti. Zakaj Marička je zopet sedela tam med tistima dvema in se smejala.
Izpili je zadnjo čašo, drzna misel mu ije šinila v glavo, vstal je in stopil v drugo sobo.
»Ker nočeš ti Van. sem pa jaz prišel sem!« ie dejal in odmaknil stol od mize. (kjer je sedela Marička. Oba rnošlka sta umolknila, Marička je užaljena vstala in nekam odšla.
»Čuijte, vi, mož! Ne nadlegujte gostov!«
Andrejček je šele tedaj zapazil, da ima ta človek naredniško šaržo.
»Prostora je za vse...« je odgovoril mirno.
»Niti salutirali niste...«
»Invalid sem in sem na fronti pozabil...«
»Jaz vais bom navadil, le čakajte!«
Nagnil se je k tovarišu, ki je vrtel v zadregi kozarec pred sabo:
»Glej, ti 'ljudje mislijo, da smejo vse, ker so bili na fronti...«
»Pusti ga!-< je odgovarjal oni.
Marička se je vrnila, nekaj naredniku po-šepetala in se je na to obrnila k Andrejčeku: »Večerja je gotova... Guljaš, vampi, klobasa z zeljem....«
»Nič te ne prašam, Marička, samo prijazne besede!« jo -je prekinil Andrejček.
»Slišite! Če gospodično ne pustite v miru, pokličem ta hip patruljo!« je vzrojil narednik.
»Albin, saij sem ti rekla, v kuhinjo pojdi!« ga je mirila Marička.
Audrejčka je nekaj tiščalo v grlu.
»Pogovoril bi se rad z njo, je iz iste vasi doma!« je odgovoril naredniku.
»Prej sem jo poznal kakor Vi!«
»Andrejček,'ti si pijan kje prasnila Marička tisti hip v smeh.
»Po patruljo bo res treba!« se ji je smejal narednik.
Andrejček je vstal, izvlekel denar in vrgel drobiž na mizo.
»Zbogom! Bog bo udaniil tudi med vas in (tebe, bo najbolj zadel «
Njegov obraz je bil tak, da so vsi onemeli. Visok, trd je šel ven, na vratih se je moral skloniti.
Ko je stopal po temačni ulici in je odmeval njegov korak z udarci njegove lesene noge ob zidovih, je snel čepico z glaivo, da si ohladi vroče čelo.
»Prav se ti godi, norec! Zdaj se smeje in pripoveduje ljudem, kdo si. Vidiš, zdaj je prišla pdkora za vse tiste večere, ko si hodili k njej vasovat! Takrat si bil lep, mlad, prešeren in si sc igral z njo objestnosti in ji verjel, da te ima rada. Zdaj si invalid, nadložen kakor kruljav bc-
rač, zdaj sc pokoriš, ko te ne mara več in jo je sram. da bi pred ljudmi govorila s 'tabo!«
Iz jesenske megle. !ka je padala na mesto, je začel pršeti dež.
Aindrejčelk pa (je hodil od luči do luči. od uilice do uilice in ni vedel, kam gre....
XII.
Prvii november siki sneg ie bi’i zanadel. ko je dobil Andrejček prvo vest o svoji materi. Francka 'je nisala pismo. p'smojki <]e končavalo tako le: — Na vse strami smo pisali, a »te nobeno naše pisanje ni maslo. Od tebe tudi ni g'a-su, nihče ne ve. ali si še žiiv, aft ine. Mati je sila-ba, a ne motre umreti, da bi te ne videla prej še enkrat. Trdi vedno, da sS. še živ in da te Marija varuje. Dejala je. naj to pismo pošljem gospodu župniku, ki so tudi v begunstvu, a v drugem taborišču. On vedo 'tudi zate iin ti bodo pismo poslali do regimentu. Pridi Andrejček, takoj, tvoia mati bi te še rada videla. —
And.rejček je pogledal, kdai je bilo nismo pisano. in je videl, da je že štirinajst dni poteklo od tedaj. »O Bog. da bi ne bilo prepozno!« je trepetal.
In je hitel na nositaUo. da ga ie bolna noga nekila v kolenu kaikor žerjavica, iin se vozil dve noči in en dan in je stal ob nekem jasnem 'utru ob vhodu v taborišče. Baralka za barako, kakor daleč je seglo oko v velikem četverokotniku. ki je bil z lesenimi stenami zagrajen na vseh straneh.
Pred Andrdičekom je stal siten človek, vojak. orožnik, policaj ali Bog vedi kaj, in hotel vse vedeti: kdo je. kam gre, kioga išče. a’i ima dovoljenje, da sme v taborišče, in množica vprašanj, da se je Andrejček tresel od nestrpnosti.
»Pustite me, moja mati umira tu rekje! K njej moram, vse drugo vam novem potem.«
»Počasi, človek božji! Kam na hočeš med to množico beguncev, ki jih je vojska nagnala iz vseh vetrov sem? Ime povei. kako ise pišeš, napi rje pokaži, potem bomo iskafM.«
Peljali so ga v nisarno. važno iskali no nekih zanismikiih. hodili iz sobe v isobo'. 'sledniič 'c prišel nekdo in povedali: »V špitalski baraki ie.«
In Andrejček se ije znašel kakor v sanjali
tam.
Ozek, bled je bil stisnjen materin obraz v tolazrino, globoko udrte oči so še živele, ko sc vele rumene roke niso mogle več dvignti v pozdrav in so se le rahlo tresle na surovi plahti, ki je pokrivala usehle ude.
»Prišel si, Andrejček... Vedela sem, da še Prideš....« ije šepetala.
»Sedii, siromak, iin se nasloni k meni, da te ^ enkrat vidimo od blizu, dete moje.«
»Pol leta sem vais iskal, mati. in vas nisem niogai najti....« je govoril Andrejček. z desnico
prijel rahlo materine mrzle, drobne prste, z levico pa si potegnil preko oči.
»Trudna sem, begunstvo mi ie vzelo zadnje moči... Zdaj bi zaspala tako lepo, ko si prišel...«
Zaprla je očii in se pokojno nasmehnila.
Tedaj je pristopila Francka, popravka odejo in šepnila: »Tako te ie čakala ves zadnji teden.«
Andrejček je dvignil glavo in prvič pogledal Francko. Bledejša, nežnejša je bila kakor včasih, oči bolj vase zamišljene, kretnje inežne, materinske.
»Nikoli ti tega ne pozabim. Francka, da si tako dobra!«
Mati je odprla oči in je ugledala oba pred seboj.
»Bodi lii hvaležen, Andrejček. skrbela je zame brij, kakor bi bila moja hči!«
Zonet je zatisnila oči.
»Francka, hudo sem te žalil, ali mi moreš odpustiti?« ie prosil Andreiiček.
»Vse sem Drestala. toliko trnpln da niis^m imela časa misliti na to, da bi me bil žalil. Glei. za vse te moram skrbeti!« ie noknzala oo sobi.
»Kako to?« se je zamudil AniHrpi*ek.
»Strežnica sem bolnikom, odkar sva z materjo tu.... Nekoč si mi dejal, naj grem za nuno. Glej, zdaj so se skoraj tvoje besede izpolnile.... Usmiljenka bi rada postala....«
Tedaj je Andrejčka zbodlo v srcu, rad bi bil nekaj rekel, a ni mogel.
»Vode!« je zaprosila malti.
Andrejček je vstal, da ji postreže, tedaj je Francka zapazila, da ima leseno nogo.
»Ne trudi se! Vidiim da težko hodiš, siromak!« ie šepnila in vzela z mize skodelico čaja, da ga da bolnici. V njenih očeh je zasijalo usmiljenje. ki je Andrejčka hipoma pomirilo.
Ko je ponikel Francki, ki je materi dvignila glavo, da bi mogla niti. mu je padla palica na tla, neroden kakor je bil.
Ko se je sklonil no njo, ie materino oko soo-znalo hipoma vse, kako je z njim.
»Francka, tudi oin bi bil potreben tvoje no-inoči....« je dejalla preposto in oba sta vedela, kaj je hotela reči.
Drugo jutro je bolnica umrla v njiju rokah in njene zadnje besede so tu zvezale za večno.
*	* *
Andrejček se je vozil zopet k bataljonu. V topo žalost po i”~r1i materi ie sprala m;spl na Francko. Ni bila beseda izrečena, nista se izpovedala drug drugemu, ob materinem grobu sta oba jokala, ob ločitvi sta komaj dahnila poslednji zbogom!
A vendar je Andrciček vedel, da pride čas, ki bo Francka njegova žena.
»Saj bo kedaij konec teh groznih dni in tedaj se snideva!« ji je bil dejal na postaji, ko je vstopil v vlak.
Ali ga jc razumela, ali no, vseeno. Na peronu je stala in gledala za njim, ko ji je s čepico mahal sikoz olkno v slovo.
»O Francka, zlata duša. ki sem to našel!« je govorila med sabo skozi tisto okno.
Nekdo je sedel za njim v kot in ga pozdravil: »Kam se voziš, Andire.ičelk?«
Ozrl se ie in spoznal Koritnika.
»Ali te niso obesili?«
»Šest mescev sem bil v ječi. Pasje življenje, ti pravim. Morali so me izpustiti, ker mi n bo mogli ničesar dokazati. Določen sem spet za fronto in zdaj grem domov, da še enkrat vidim ženo in otroke. Od začetka vojske jih nisem videl.«
Toplo je bilo Koritnikovo odpovedovanje.
Med potjo sta se zmenila, da bo Andrejček spremil Koritroika na dom.
V tistem mestu bi moral čakati na vlak do drugega jutra, bolje mu bo, če bo čez noč na njegovem stanovaniu kakor da bi zmrzoval na postaji.
»In lažje mi bo, Andrejček, če boš z menoj...« je ponavljali Koritnik venomer.
Mrak se je že delal, ko sta šla iz zasnežene ulice prelko maleea dvorišča na Koritnikov dom
V pritličju med dvemi velikimi steklenimi okni je nad vrati visel skromen napis: Aleš Koritnik rezbar in podobar.
»Odpri ti, Andrejček! Mene je strah, da mi kolena klecajo....« ga je zaprosil Koritnik.
Vrata so zacvilila v tečajih, vstopila sta.
V betlem svitu zasneženega dvorišča, ki je gledalo skozi okna, je Koritnik pogledal po delavnici.
»Kakšna zapuščenost! Tu ne bom mogel nikoli več delati!« jc šepetal Koritnik.
Skozi nizlka vrata sta stonila v mrzlo kuhinjo. Izza Štedilnika sc ie dvignila v veliko ruto zavita starko.
»Kdo sta. zn Fogp svetega?« ie kriknila.
»Jaz sem, Aleš... Prižgite luč!« ie odgovoril Koritnik.
»Ti. Aleš? Mni P-oc. kdo bi to b'1 čaka! ob tei uri!« ie tren^tala starka in s tresočimi rokami iskala vžigalic.«
»To ie moin tašča!« ic no^očil Koritnik An-drejčka in si odpcninl nahrbtnik.
»Kie jc Roza, kje sta otroka?« jc vprašal med tem.
»V postelji... Ona leži že šest tednov, otroka sta pri njej, da ne prezebata. Drv nimamo, da bi kurili...« sc jc opravičevala starka.
Koritnik je planil v sobo.
■»Drv ni, gospod, in taka zima' Les iz dr lavnice smo res nokurili, zdai nas zebe. Komaj da skuhamo z ostanki....« jc govorila ženska Andrejčku in privijala luč.
V	sobi oa sta vnila otroka: »Atn, ata!« Tit je jokal Aleš. da se ie čulo skozi zaprte duri.
»Moia hči ne bo vrtala, rosnod. Zdravnik je rekel žc davno, da ji gre na pljuča... Ob’
Iz sobe je stopil Koritnik, držal oba otroka na rokah in jili pokazal Andrejčku: »Glej ju, črvička nedolžna! Tudi imiima mi prizaneslo, prezebata kakor mi zunaj, še bolj....«
Šel je odvezovat nahrbtnik in jima nasul v naročja prepečenca.
»Veš Andrejček, ukradel sem ga iz skladišča, ko smo ga včeraj zračili. Konserv sem si
nabasal v žepe, čaja. kave. tsladoria  Samo
drv mi...«
Obrnil se je k tašči: »Peč bi morali zakuriti, v ognjišču zanetiti.... Ali nimate drv?«
»Samo <te deščice!« ie pokazala starlka pod štedilnik.
»PoWii z mano!« je deiial Koritnik mračno Andrejčku in ga povlekel s sabo v spalnico.
»Glej Roza, to ie moi prijatelj. Pad ga imam, ker sem mu življenje rešil. Siromak ie...«
»Daj ji rolko. Andrejček!« sc ie obrnil h Košuti.
Tz borne poisteljc. kri Je bila v naglici oo-krita s nisanim pregrinjalom, ie zasijal Andrei-čku nrelep obrazek, nežno oblikovan od trp-lenja im bolezni.
»Sedaj bomo zakurili, Roza!« se ie obrnil Koritnik k ženi. »Andreiiček. Domaeai!«
V	kotu je odgrnil zagrinjalo s kina svetnice, ki ie bil le grobo izdelan, le obraz je bil že dovršen. »
»Bali smo se dotakniti teea tvobga dela. Aleš.... Zato je do danes stal kip tam, kakor si ga ousitiil....« ic dejala žena.
Dvignila sta ikSo in ga nesla v delavnico. Koritnik ie vzel žago.
»Glej. Andrejček. to bi biilo veliiko delo: sveta Roza Limanska.
Pogled obraz, kako ie izdelan!«
»To jc licc tvoje žene!« sc jc začudil Andrejčeik.
»Danes bo vse zgorelo. Umetnost ie umrla, moia žena. bo tudi. Samo en večer toplote, en večer miru. ootem nai se vse notonn!«
»Ali ni škoda?« ie utrovarial Andrejček.
»Žagaj!« je odvrnil Koritnik in žaga je zapela.
Tisfii večer ic bilo prvič to zimo toolo v Ko-ritnikovem stanovanju.
Drugo iuitro ie Andrcieek ob slovesu dal otrokoma ves svoi denar, kar ?■' imeil.
»Poiutrišniem se vrnem. Andre^ck!« mn ic stiskal Koritnik v delavnici roko. »Zdaj mi nc bo težko iti na frorto. ko sem videl svoje, ki jim jc slabše kakor meni....«
*	* *
Minula so leta. voiske ic bilo Ikoucc nenadoma, s front sc jc valilo človeštvo trudno, do krvi zbičano domov.
V	rdečih večeril1) pozne jeseni so brneli vlalki, natrpani ljudi do vrh streli, po železnih ccstali in kolesa so pela tisočem in tisočem pesem hrcpcncmlja vseh teh grozote polnih llct: domov. domov! V oblaikih so gorela krila le-
tal, propelarlji so tudi peli samo to melodijo: do-moiv, domov! Fo cestah so se vlekle čete ljudi, iki si niso mogli priborita prostora >mi vlakih, so divjali avtomobili, so jahali konjiki in topničarji — : vse domov, domov!
Tedaj je tudi v Andrejčku vzcvetela misel: domov pojdem.
Šel je najprej na sev or, da najde tam svojo Francko.
*	:Jc #
V	Ljubljani >o visele črne zastave s hiš. Pred časopisnimi deskami so se zbirali ljudje in čitali: Gorica in Trst izgubljena. Vršili so se shodi, govorniki so govorili, mladina je vrvela po ulicah. V kleteh v krčmah so se ljudje razgrevali, merodajni činitelji so nosili resne obraze, vsi koncerti, vse predstave so bile odpovedane.
Tedaj je stopalo skozi meglo četvero ljudi po ulicah proti postaji: Andrejček in njegova žena, Krapežev Tone in Aleš Koritnik.
»Ali nas bodo pustili na meji čez?« je skrbelo Toneta.
»Peš pojdemo, kaj ne, Andrejček? Na fronti smo hodili preko drugih sovražnikov in ovir, kakor so tisti za Postojno!« je bodril vse skupaj Aleš.
»In tam doli nas čaka dom, razbit, porušen, požgan dom morda, a vendar dom... Še imam dvoje rok in Francko. Živela bova, za celo Go-lobrdo bom tesal, ko bomo vas zidali iznova... Nič me ni strah teh črnih zastav... Kakor na dveh bregovih smo, pride čas, ko ne bomo mogli drug drugega, ker nam bodo celo vrv za brod presekali. Naši otroci pa bodo most zidali, zato je treba, da gremo na ono stran...«
Tako je govoril Andrej Košuta in se videl že v mislih na mestu, kjer je stala njegova rojstna hiša. Videl se je, da teše prvo bruno za svoj novi dom.
*	* #
Mimo mladosti.
Roža razprta v jesenskih vrteb, upanje mrtve na težkih očeb -parki, kje skriti, poletni so smebi ?
Puste steze so, brezlistne veje prste iztezajo preko meje — jib bo zdaj konec v iskani utebi ?
Srca v nebo segajoč so škrlat, prošnje njib tipajo, iščejo vrat -ali nebesa ne čujejo klica ?
ft\\ v požaru naj lastnem zgore, ali naj ž njimi še srce umre ?
V	meglo jesensko je planila ptica...
Sičniku Kosooel.
RUDARSKA LEGENDA. FRAN TRATNIK.
OCOJ — na sveti večer — sem se spomnil na legendo o treh rudarjih:
Pred davnim, davnim časom so kopali trije rudarji — dragi v dolgem rovu. Motna svetloba jainšaric jih je* (razsvetljevala upognjene pri njihovem delu, njihove sence so se premikale po vlažno se svetlikajočih stenah. Ugodilo	pa	se	je	nekaj	strašnega: na drugem
koncu rova	—	pri	izhodu, je zagrmelo, kakor da
se je preklala zemlja. Tla so se jim zazibala pod nogami, kriknili so, toda njihov krik je onemel v grmenju skalnatega plazu, ki se je sesedel v rovu.
»Moj Bog, Peter, kaj se je zgodilo?« je v trepetu vprašal rudar-novinec svojega tovariša. Od strahu je bil omahnil k steni, z obema rokama se je oprijel skale... »Fant, zasulo nas je...«, se je glasil tesen odgovor starega rudarja.
Ko je ponehalo vsipanje, so šli pogledat. Izhod iz zemlje je bil popolnoma zaprt. »Udajmo se v božjo voljo«, je tolažil Peter tovariša, ki sta se nema zgrudila na tla: »Ni sc nam prvim
zgodila taka nesreča, odkopali nas bodo, verujta. Pred nekaterimi leti sem bil tudi že zasut s tovarišem in nama ni ostalo niti toliko rova, kot zdaj; bilo je nekoliko višje: dvanajst ur so kopali do naju, do nas bodo morda en dah, dva dni, več ne...«
Neznana tesnoba v prsih je dala Petru te besede, da tolaži tovariša in da da njemu moči, saj kot najstarejši ju bo moral vzdržati, da ne okamenita v obupu, če bi pomoč ne prišla še do drugega dne... in bi morali čakati tretjega.
»Pametni moramo biti«, je dostavil.
Pomaknili so se na svoje prejšnje mesto. Z žebljev v steni so sneli suknje, iz žepa fantovega se je pognala v drznem lokiu jamska podgana.
»Prokleta golazen!« je zamrmral in vrgel s studom suknjič na tla. Zazvenelo je steklo: steklenica s črno kavo se je razbila v notranjem žepu.
»Za božjo voljo. Neje, kaj misliš?« sta zaječala Peter in srednji tovariš Tomaž.
Neje se je vrgel na tla, otipal je ubito steklenico: odletel ji je bil vrat, nekaj kave je še ostalo v nji.
»Fant, vsaka kapljica nam je zdaj zaklad«. Varno je postavil odbito steklenico poleg sebe in ožel vanjo žep, da je zacurljalo tako lepo, kakor bi sama tolažba kapljala v srce...
Tovariši so posedli na tla. Začel je Peter: »Hvala Bogu, imamo kruh, imamo pijačo, previdno, po pameti dovolj za tri dni in takrat bomo že davno rešeni, saj tovariši že kopljejo do nas...«
»Bog daj!« je pristavil Tomaž.
Peter je nadaljeval: »Božje darove moramo varovati pred podganami. Prvi bom stražil jaz, vidva lahko zadremljeta... Ne bomo sl kvarili zraka z jamšarico, upihnem jo. Kadar bo treba, posvetim.«
In Peter, ki je mnogo izkusil v življenju pod zemljo, med mrkimi, nemimi skalami, je premagal razburjenje, da je mogel s čudovitimi zgodbami tolažiti tovariša in sebe. Tem zgodbam je pristavljal: »Ce so rešili te, pa ne bodo nas, ko imajo vse priprave za to. Tovariša, nismo še zapisani smrti, nismo še... nismo še...«
Peter je sedel v sredi in Nejo sc ga je o-klenil od strani kakor otrok svojega očeta z udanostjo. Na ramo se mu je naslonil Tomaž:
»Peter, tovariš, ali bo res tako?«
»Da sem sam, bi bil že obupal«, je izgovoril v mehkih besedah fant Neje.
»In jaz... Hvala Bogu, da imava Petra!« Petru se je rodila iz udanosti tovarišev moč v srcu.
»Nič strahu, tovariša, groza vaju je utrudila, počijta si, vajen sem stražiti.«
Tomaž je onemel; v nemirnem ix>lsnu je drgetal mladenič:
»Peter, ali že kopljejo?« je zmotil tišino v rovu.
Potrdil mu je: »Vem, da kopljejo; k sveti Barbari molim, da izprosi božjo pomoč«.
Neje se je umiril in legel. In Peter je molil dalje, poltiho je vzklikal: O sveta Barbara, pomagaj ! Nehote so se mu ponavljali ti vzdihi, nehote so mu trgali posamezne prošnje očenaša... in nazadnje je mogel le samo še te vzdihe trudno, trudno ponavljati.
»Tomaž, zdaj boš ti, jaz ne morem več...«
Utrujen od težkih misli je omahnil na zemljo Peter; Tomaž se je nemo vzdignil, da varuje božje darove, ki so se polagoma kršili, pred drznimi jamskimi podganami.
V	tretjem času je imel stražo Neje. Nič po~ sebnega se ni bilo pripetilo dotlej: tesen mir je bil v rovu, zdaj zdaj ga je motilo cviljenje podgan, ki so se podile po tleh in stenah, ali pa je zašumel od zaprtega izhoda sem droben gramoz, ki je polzel po nalomljenem kamenju.
Nejca je mučila žeja, s tresočo roko je se-tjel po ubiti steklenici, še je pljuskalo v njej, ni se mogel premagati: izpil je.
»Fant. ne vsega!« ga je opomnil Tomaž.
»Nisem...«
Ali izpil je bil in žeje ni potolažil. Da bi jo premotil, je vstal in stopil k steni, obraz je pritisnil k vlažni skali; o da bi dobile rastne požirek vode, en sam požirek. Burni valovi misli so zaplali v njem in začutil je, da bo kriknil s silnim glasom in ta bo zadnji.
»Neje, ne smeš«!
Ali je bila res izgovorjena beseda Petrova.
Ni mogla biti: Peter je ležal negibno.
Pa naj je govoril kdorkoli, Neje mu je odgovoril z mislijo: smem.
Boječe je sedel k tovarišema, z roko je otipal posodo. In še plašneje se je odmikal od tovarišev. Stopal je po rovu oprezno, z levico je tipal po skalah, v desnici je držal posodo s pijačo. Tovariša ne bosta slišala: nastavil jo je k ustam in izpil v močnih, strastnih duških... Ali kakor da je bil pijači primešan strup, ki z gotovostjo pripelje v smrt, pred to pa vzbudi njeno napovedovalko: obupno misel...
»Prokleto, poginem naj!«
Z zadušljivim glasom je izhropel te besede in treščil s čelom ob steno...
Krvavega sta položila Nejca na suknjiče. Brleča jamšarica mu je sijala v bled obraz; po čelu so mu bili padli lasje in se sprijeli v krvi.
»Nesrečnež, moje je izpil,« je bolestno vzdihnil Peter.
»Izkušen sem, ali bil sejn še premalo: nisem mislil, da je Neje tak otrok, ki ni znal potrpeti. ni se znal premagati; mlad je, revež....«
Nezavesten je ležal Neie, Peter mu je obvezal čelo z ruto, Tomaž mu je kanil v usta nekaj kapljic pijače.
»Tomaž, ni bilo prav, da sva ga pustila stražiti. Neje je še otrok, ki potrebuje materine ljubezni pa tudi očetove palice. Tomaž, daj mi požirek, suši me v grlu. Ne boj se. dosti mi bo kapljica...«	,	...
»Ali bo zadostovalo za vse, malo sem že odpil...«
»Zaupaj!«
Tomaž je bil vstal, ali tresle so se mu noge od strahu in vlago zemlje je čutil v kosteh, loke so mu omahovale, tresoč je otrnil stenj jamšarice. Brleči plamen je kazal njegovo nemo bolest na upadlem obrazu. Ni se mogel vzdržati, klecnil je na kolena, roke so mu omahnile naprej in s čelom je zadel na zemljo med rokama.
»Peter, po meni bo; če doživiš, da nas odkopljejo, pozdravi mi ženo in otroke; povej jim. da sem lahko umrl. Peter, meni je čudno sladko v srcu.«
» Tomaž, vsi doživimo, tudi ta-Ie moj otrok. Zdelo se mi je, da slišim kopajoče, če jih uho ne sliši, srce jih čuti.«
Dogorel je plamenček, drhteče splapolal in kakor da so ga odstrigle škarje, je trepetajoč obvisel hip v zraku in /ugasnil v brezglasni temi: v njej je oglušela zadnja Petrova slabotna beseda — — —
Takoj po nesreči so bili pričeli s krepkim reševalnim delom; slednji rudar je hotel biti v pomoč, da bo deležen zmagoslavja, ko otmo tovariše temnega živega groba, in da bo dal otrokom lep spomin tovariške ljubezni, da jih bo grel v mrzlem, vsakdanjem življenju.
Močna je bila vera v reševalcih, da pridejo do živih, ali tretji dan so že obupavali.
»Izpila jih je zemlja, nam bo dala le kosti«, so vzdihovali med težkim delom. Na rudarsko mestece je legla nema groza. Ljudje so čakali, da se oglase v linah svete Barbare jokajoči zvonovi in takrat se bodo uvrstili v vrste pogrebcev. —
V	zasutem rovu tistikrat ni bilo več grobne lenobe.
Peter je izgovoril v mehkih besedah:
»Tovariša, ali vidita?«
Ves rov je sijal v prečudnem siju, lesketale so stene v njem: veličastncje kakor pri polnočnici v cerkvi svete Barbare, ko gore vsi lestenci.
»O, luč!« je slabotno vzdihnil Nejče kakor otrok, ki po bolnem spanjei ugleda poleg sebe v noči ljubečo, bedečo mater, z lučjo v roki mu seva v bledi izmučeni obraz.
»Ali ni prikazen?« je trepetal Tomaž.
»Poglej jo, lepa gospa stoji pri nasutih skalah...«
»Ne vidim,« je zašepetal 'Tomaž.
Kakor v hipu prižgana, tako je bila v trenutku vgašena s vet Joba in tema in molk v rovu sta postala obupnejša.
»Peter, mene bo zadušilo,« je jokal mladi Neje.
Petrova roka je iskala fantovega obraza z besedo: »Potolaži sc, otrok moj!«
Tomaž se je sklonil k njemu:
»Še je nekaj kapljic v posodi, izpij... jaz nisem žejen in ne bom več...«
Pa je speit zasijala svetloba, še vsa lepša, vsa toplejša od prejšnje.
In gospa — prelepa gospa — tudi Tomaž jo je videl sedaj — je stala sredi razsvetljenega rova, l/uči so jo ožarjale kakor zvezde.
»Gospa, kdo si?«
Bolj dahnjeno kakor izgovorjeno je bilo Petrovo vprašanje... Pa izzvenelo je že v temo. Neje je bolno zahropel: »Žejen.«
Peter je jokal v srcu: kaj naj mu dam. Tomaž mu je dotipal ustne, s slabotno, tresočo roko je nastavil nanje steklenko in ostala mu je v srcu neizgovorjena beseda: če je še, je to zadnja kaplja.
In že je bil ves rov užgan kakor v nebeški zarji in tik nad nje se je sklonila gospa med zvezdami, 'iz njenih belili rok so jim tekli žarki, poljubljali so ustne rudarjev, ki so srebale, kakor da pijo.
Oči tovarišev niso mogle več gledati, zaro je govorila gospa:
»Marija sem.... Jutri večer ne pridem... sveti večer bo in praznujem s Sinom spomin, ko se je bilo nebo približalo zemlji. Ali prosila bom za vas, da se tudi vam približa...«
Od nikoder prošnje besede, žarki belih rok pa so našli v globočini njihovih src prošnje misli:
Petrove: »Naj bi še videli solnce!...«
Nejčeve: »Nisem vreden...«
Tomaževe: »O, žena, o, otroci...!«
Po dolgih dneh, popoldne pred svetim večerom so jih odkopali. Iz globokega rova so si podajali rešitelji nepričakovane, vesele besede: Še žive. Oba rudarska zdravnika sta čakala, da dvignejo ponesrečence v jašek. Previdno sta naznanila črni množici pred jaškom rešitev tovarišev rudarjev. Množica, ki je čakala, da se poslovi od mrtvih, se je morala raziti, kakor je bilo ukazano: vse naj bo, kakor da se ni nič zgodilo, nič posebnega.
Ponesrečenci so ležali v jašku. Zdravnika sta bila vtopljena v oživljalno delo. Petru je odprl žarek zahajajočega zimskega solnca oko za hip, samo en hip. Nejcu pa se niti trepalnice niso ganile, Tomažu so strepetavale mišice.
Zdravnika sta si razodevala mnenja v tujem jeziku. Starejši je namignil zadaj stoječemu pazniku:
»Pošljite po, gosix>da, s sv. oljem naj pride; midva sva skoro opravila.«
Tistikrat so farni zvonovi s svojo mogočno besedo oznanjali v veseli pesmi rešitev ponesrečencev in kmalu potem so se prelili glasovi v pesem svetega večera: v spomin, ko sta se bila združila nebo in zemlja...
Na drugi božični praznik so pokopavali Petra in Nejca. Črne vrste so se vijugale proti pokopališču. Zrak je bil nasičen farnih glasov in podružniških zvonov, da so globlje klonile glave pogrebcev kakor pri navadnih pogrebih.
Ta in oni je pomislil: rešena sta bila, oko se je bilo odprlo solncu naproti — ali vseeno sc jima je tako mudilo nazaj v jamo.
V	odprti lini jaška je kljukala deska najbolj tesnobno pogrebno pesem, ki jo more občutiti srce... Jako nedopovedljivo je bilo to žalost-
no nabijanje deske, kakor nedopovedljiva je bila resnica — vsej množici tajna, da to ni bil pogreb mrtvih, to je bila procesija Ljubezni.
Ali pogrebci tega niso mogli spoznati in doumeti in so si mislili v srcih: povedal bo Tomaž, če bo še ostal pri ženi in otrocih.
o
n
»s.
&
DEDEK TUNJA. V. JURKOVIČ. II. HEBAT.
SI v vasi so ga zvali dedek Tunja; in ako si izrekel to ime, je vsakdo vedel, da je to stari ovčar, čestiti dedek Tunja. Otroci so vpili za njim, no, on se ni jezil, ker je bil izredno dober, zato so ga vsi ljubili, najbolj pa mladina, ker je znal tako lepo pripovedovati. Pripovedoval je razne pravljice, najraje pa je govoril o svoji mladosti, a večkrat je pri tem opominjal in prigovarjal na lepo in pošteno življenje. Tunja je bil v svoji mladosti lep mladenič, a tudi sedaj ni »prestan človek«, kalkor sam pravi, čeprav 'je 'vrgel že šestdeseto na rame.
Oče Tunja hodi še zmirom na pašo z ovcami. On lljubi ovce, ljubi pastirsko življenje, v katerem je odrastel. Lahko ga vidiš, kako prihaja na pašo v srajci s čipkastimi zaponkami, v telovniku in ruti okrog vratm. Na glavi nosi čepico z črno podlogo in v roki gorjačo; noge je obul v volnene nogavice in opanke. Na rami nosi vedno malho in odejo.
Oče Tunja ne potrebuje nobenega dečka, čeravno je star. Rad je sam na paši, ker se razume z ovcami. Nikoli jih ne pretepa, samo včasih zažvižga z bičem in kliče: »Arja — —
suša, kruja, gara, — serga, arrjaa.« Ovce
ga ubogajo in gredo dalje. Tunja gre za njimi in zaigra na orgljice.
Pride v log, na zeleno jaso, k vodnjaku z dvigalom. Dvigalo škriplje, a on vleče, da napoji ovce in da jih potem izpusti po polju. Zvečer samo zažvižga z bičem, pa: »Trkš! trkš! tirlkš!« — in ovce gredo same v ogrado, a njegov pes Cifra samio poskakuje okrog 'njih.
Ko izvrši svoj posel, pošlje ovce po širni livadi mulit svežo, še rosno travo, a Tunja krene s psom pod akacije, tki so jih nasadili ob poti za kolje. Odloži malho, razprostre odejo, in se zavali na hlod, da nekoliko zadremlje. Ne boji se, da bi mu šle ovce v škodo, če pa kdo pride, prebudi ga lajanje psa. In tako prične oče lunja blaženo smrčati. Njegove široke ustnice in nozdrvi se napihujejo, a brki se mu gibljejo sem in tja, — sem in tja... Tunja ima prekrižane roke na trebuhu in spi...
To ne trpi niti eno uro in Tunja se prebudi, kalkor da je občutil glad, odpre malho, izvleče kresilo, nagrabi listja in potem: krc! po kresilu in glej: ogenj.
Raženj je že čakal. Ko švigne plamen, naloži šibja in drv, kmalu je živa žarjavica. Tedaj natakne na raženj slanine in jo praži na žerjavici. Mast iz slanine kaplja na kos kruha
in prične jesti. No, pred jedjo se vselej prekriža in govori sam pri sebi: »Bog blagoslovi, nasiti me. in upokoji!« Ako je pri tem še rdeče čebulice in sira, je Tunja popolnoma zadovoljen. To se ponavlja po trikrat in še večkrat na dan. Tako je vsak dan redno, najprej ovce, potem kužek Cifra, škripanje dvigalnika, zajutterlk in tako dalje.
Ob lepih večerih spi oče Tunja zunaj na pašniku. Pokrije se z odejo, in spi brez skrbi, ali na vsaki najmanjši šum ali meket se takoj prebudi, napne ušesa kot Cifra, se dvigne na roke in posluša. Ko vidi, da se je varal, se vrže brez skrbi spet na ležišče in spi naprej.
Včasi čuje pozno v noč, kuri ogenj in kadi. Iz sela priplava k njemu veselo petje in vriskanje. Prav dobro razločuje pesem:
Ja uranič u svu zoru, bunar kitit rosnim cviječem.
Tedaj sanjari do polnoči. Celo svojo mladost presanja v svoji glavi. Spominja se, kako je šel še kot deček na pašo, kako je rezljal piščalke in biče; kako je kradel in pekel koruzo; kako so ga tirali iz družbe. Spominjal se je, kako je šel v maškarade, kako je poslušal pripovedke o Šumakih, o hajdukih, o dedu lliji. Spominjal se je ciganke, ki mu je prerokovala nesrečo. In v resnici. Jedva je Tunja vzljubil devojko, mu je umrla, kakor da je bila okužena. Tunja je za njo plakal in molil za pokoj njene duše. Nikoli jo ni pozabil, tudi se ni hotel z nobeno več poročiti, temveč je ostal samec. Ciganlke je odganjal iin inii verovali v njih prerokovanja.
Vse to pade Tunji na um, Tunja misli na ono dobo, žaluje za njo; no, ni menda Bog hotel drugače in Tunja se prekriža, še nekoliko pomisli, in zaspi. Ko se zjutraj prebudi, je že pozabljeno včerajšnje sanjarjenje, spet je vesel, pa tudi starejši za en dan. Dnevi so prihajali in odhajali, Tunja se stara in je že precej star. Birki so popolnoma, lasje napol izpadli, a stara s srebrom okovana gorjača je že dolgo časa vsa izlizana in izrabljena.
II.
Tunja se je v resnici postaral. Vsi so ga nagovarjali, naj si vzame dečka, ki bi mu pomagal paziti na ovce. Ali dedek 'Franja tega ni hotel. On je bil vobče uverjen, da se njegova čreda, ki se je vsako leto pomlajala, ne bi mogla tako lahko priučiti na novega gospodarja in bi Cifra ne hotel zapustiti. Ni hotel v pokoj in popolnoma pustiti čredo; čeprav so ga noge zapustile, vseeno je krevsal za ovcami. Včasih je vseeno vzeli s seboj tudi kakega dečka, da mu
je paziJ na čredo, nosil je malho in odejo, a Tu-nja ga je učil napravljati piščalke dn biče in še vse drugo; pripovedoval mu de o hajdukih, o kraljeviču Marku, o Turlkih im Pasjeglavcih, pa o vilah, o volkodlakih in o morah. A mali se je včasih smejal, včasih pa je drhtel in trepetal ter gledal plašno okrog; posebno pa ako je sotace že zašilo za bližnja brda in s*o ovce melketale 'ter se stiskale v krdele.
Tako so Tunji prehajali dnevi.
Neko jutro mu je bilo nekoliko slabo a se na to ni oziral. Ni bil nikoli bolan, a omotica, ki ga je tedaj obšla, je tudi takoj spet prešla. Odšel je na pašo sam s psom, a čreda se je trkala in rinila naprej. Bil je mračen in slabe volje. Kako to, da mu je danes slabo in ravno danes zjutraj. Tega si ni mogel raztolmačiti. On je bil vedno zdrav, nikoli ga ni nikjer bolelo. Zato te nenadne slabosti, ki ga je obšla, ni razumel. Cesto se je bil varal, prehladil, a to ie hitro prešlo. In sedaj omotica?
Prišli so na mesto, Tunja je zakuril in pričel pražiti slanino in nekam silno mu je teknila, prevzel ga je pravi pohlep po njej.
Plamen je ugasnil, Tunja se je nasitil in (<vce so polegle.
Stanku Kosovel.
Ni mogel pozabiti na jutro in mahoma, kakor da je zopet občutil bol; a niti sam ni prav vedel, ali ga boli glava, ali mu telo obhaja slabost, vse mu je billo težko, tudi dihanje. Ni bilo drugače, Tunja se je počasi odpravil domov. Vsa vas se je čudila, kako to, da se Tunja tako hitro vrača domov; ker so ga videli takega, ga ni hotel nihče izpraševati.
Tunja je legel doma v posteljo. Domači so vedeli, da ne bo dobro, da dedek Tunja ni bil nikoli bolan, 011 je star, a sedaj ga je pa hudo prijelo.
In niso se varali.
Drugi dan proti večeru je pričelo zvoniti z vsemi tremi. Najprvo mali, potem srednji in nazadnje največji zvon. Ljudje so vedeli, da zvoni dedu Tunji. Vsakdo se je na glas zvona prekrižal in izmolil očenaš za Tunjo. Zenice so prebirale rožni venec ,da isprosijo milost pri Bogu za častitega dedka.
Vse je žalovalo za Tunjom. Njegov pes Cifra se je pobito plazil, ko je videl, da se Tunja cie premiče, ovce so meketale, a dedka Tunja so nesli skozi mrtvašnico na pokopališče, da se tam odpočije od zemskih skrbi.
Tako je zmanjkalo čestitega dedka Tunja.
V'
Žalostna pesmica.
Vse je končano ! Zletela je ptička v gaj, nikdar, nikoli ne vrne se več nazaj — vse je ksnčano !
Vabil sem jo, naj se vrne. H njej bil gozd tisto je, kar moji duši prostost, pa ni hotela
se povrniti več: grozdece plela je. grozdece plela je in tako pela je, ab. kako pela !...
»Pridi moj ženin in rablo poljubi me, rablo poljubi me, naglo zasnubi me in me odpelji čez morje na jug, tja kjer veselju je solnčece drug!
Prišel je — kdo? fili ženin? Ne norec mlad!.. Ptičko zaslišal, ugledal je, in takrat
naglo izprožil... O ptička, o dobri Bog, daj mi moči! — nikdar več ne bo čul te
log —
vse je končano!
BREZEN. KULTURNO-ZGODOVINSKI PORERKI. LEOPOLD KEtML
ZNAMENITI BREZENCI.
PREJŠNJIM poglavjem sem končal paberkovati kulturno zgodovino v Breznu. Z letom 1500. je izumrla rodovina Goriških grofov in njihova grofov: na je prešla na Habsburžane. Ne trdim, da nima najnovejša doba t. j. doba po letu 1500. nobenih znamenitosti, nobenih kulturno zgodovinskih posebnosti, a vkljub temr-i jo ne mahnem po široki cesti, ki pelje skozi najnovejši čas. Široka, ravna cesta ne miče bogve kako potnika, ki potuje v svojo lastno zabavo in mu je na tem, da si nabere medpotoma vsaj nekaj pomembnejših potnih vtisov. Tak potnik sem jaz. Ko sem prodiral v skoro neprodiren pragozd najstarejše prazgodovine in sem si moral z najrazličnejšimi sredstvi uglajati pot, da sem se vsaj kolikor toliko seznanil s skrivnostmi davno preteklih časov, sem vriskal od veselja, naj sem se tudi tu pa tam oprasnil, naj mi je tudi trnje načelo moje hlače. Ko sem stopal po že nekoliko uhojeni, čeprav še večkrat nevarni stezi starega veka, sem bil srečen in isti užitek mi je nudil kolovoz skozi srednji vek. In na vse to naj bi stopil sedaj s kolovoza na tako rekoč državno cesto Habsburške dobe, užival prah, dopuščal, da bi me pretekel vsak bivši gimnazijec, da bi sc zaletel vame vsak veteran, ki ie prebral zadnjih pet strani Avstrijske zgodovine iščoč svojega imena če prej ne vsaj na njeni zadnji strani?! Ne! Sicer je pa letnica, s katero sem zaključil svoje paberkovanje precej zaokrožena bodisi po obliki, bodisi po dogodkih, saj je v njeni največji bližini meja med srednjim in novim vekom.
Vkljub temu ne morem še odložiti peresa, kajti veliko krivico bi prizadel onim Brezen-cem, ki bi bili gotovo prosluli v svetovni zgodovini po svojih zmožnostih, čudežnih prigodbah in skoro neverjetnih naključjih,da sc niso rodili kot nesrečni gorjani, ki jim usoda ne privošči vstopa v svetovno zgodovino. Brezen je rodil nekaj takih mož, s kakršnimi bi sc lahko ponašal vsak drug narod, ki bi imeli dandanes dmgje že precej spomenikov, ki bi posojali svoje priimke najlepšim ulicam in šetališčem in kojih'obletnica bi se obhajala z največjo slovesnostjo in v delirični vzhičenosti. Mi smo v tem oziru mnogo zamudili, ne ljubi sc nam, izvleči tega ali onega iz pozabljenosti, ker sc bojimo obletnic in s temi združenih slovesnosti. Toda ker se da še vse to kolikor toliko popraviti, vsaj kar se tiče Brezen-oev, sem se namenil oddolžiti se njihovemu spo-
minu in jim postaviti v tem poglavju skromno spominsko ploščo.
Sedaj pa na delo! Mihec se je narodil kmetu Markiču kot četrti otrok med sedmimi. Najprej so ga starejši bratje pestovali, čuvali, šči-pali, če je vpil, in ščegetali, da je vpil, pozneje je pa sam pestoval mlajše sestrice, čuval jih šči-pal, če so vpile in jih ščegetal, da so vpile. Skratka, imeli so se vsi radi, čeprav so si izkazovali svojo ljubezen na prečudne, nenavadne načine.
V	družbi svojih sovrstnikov je pasel nato Miiiec Brezensko drobnico. Ko se mu je pa nekoč ubila ovca, je oče takoj prepovedal malemu nepridipravu ovčaremje in ga poslal, ker ni bil za nobeno koristno delo pri hiši, v Čedad šolat se. Mihec je bil dobre, izredno dobre glave t. j. učiteljevo vzgojeslovje mu ni prav nič škodilo, nasprotno, z vsakim tednom si je moral urezati učitelj novo palico, dokler se ni ta naveličal tega brezplodnega obrta, in ker je bil že prestar, da bi izpremenil svojo vzgojevalno metodo, je priporočil na lastno pest učenca Čedadskemra veletrgovcu, češ, v trgovini ga zna še sreča srečati, saj za šolo itak ne kaže nobenih sposobnosti.
Precej časa je že služil Mihec svojega gospodarja in zdelo se je, da m« je Merkur, bog kupčije, naklonjen, saj je po treh letih smel celo spremljati gospodarja na Brezenski sejem, kjer sta imela svojo stojnico. Tu se je Mihec zaljubil v Brezensko devo Marto, obljubil ji trajno ljubezen, nato zakon, še prej si pa mora ustvariti trdno podlago za brezskrbno bodočnost. Pri slovesu slovesna prisega večne zvestobe, še en pogled in Miličevemu življenju še je odkazala nova smer. Ni se zadovoljil z ozkim prostorom razsežnega skladišča, zahotelo se mu je novega poprišča, kjer sc more in mora udejstviti njegova podjetnost. Ni hotel prej mirovati, dokler sc mu ne posreči, pripeljati iz čarobne Indije vrečo dišav in vonjavin, kojih izkupilo ga reši na mah vseh življenskih skrbi.
Mihec je zaprustil Čedad in šel za srečo. Toda odkar mu je stopila na pot ženska, je zaman iskal sreče. Bil je v Benetkah, Genovi, Mar-silji, Barceloni, Lizboni, a Indije le še ni videl, nabral si je mnogo jezikovnih zakladov, a niti enega, s katerim bi si lahko znesel najmanjše gnezdece sebi in Marti.
Usoda ga je vrgla nekoč v mesto Palos. Prejšnji dan ga je bila izkrcala jadrnica v tem neznatnem mestecu na južnozapadni strani Španske, ker je bila sama neogibno potrebna popravila in ni mogla nadaljevati več svoje poti. Mihec je sedel ob obali, gledal na sinje morje in mislil v petih jezikih na svojo Marto. Iz teh prijetnih misli ga zbudi nakrat tujec, potrklja-joč ga na ramo.
»Si mornar?«
»Seveda sem, krmilar celo! Čemu vprašuješ?«
«Bi rad prišel v Indijo in do zlata?«
»Kaj, o Indiji govoriš in se ne norčuješ z nesrečnim brezposelnim mornarjem?«
»Nate se torej lahko zanesem! V par dneh odrinemo! Tu imaš malo predplačilo, poveseli se, privošči si par lepih trenutkov, kajti vedi in znaj, da bo naša vožnja dolgotrajna in znabiti tudi nevarna!«
Tako je prišlo, da se je zadal Mihec, ne da bi se bil tega skoro zavedal, tujemu neznanemu kapitanu za krmilarja. V mislih si je že izbral koj nato, sedeč pri muškatovcu, naj lepši prostor v Breznu, kjer si postavi nov dom, in se že pogodil, seveda tudi v mislih, z zidarjem, ki mu bo sezidal hišo, lepo hišo v eno nadstropje, spodaj prostorno vežo, prijetno kuhinjo, jedilnico, zraven nje malo delavnico z novo stružnico, zgoraj pa spalnico, shrambe in zaloge. In ko bo streha pokrita, se povabijo vsi njegovi sovrstniki na malo gostijo, kakršne še ni videl Brezen, naj stane še toliko, saj je v Indiji dosti zlata in drugih dragocenih stvari. Na gostijo mora priti iz Čedada tudi stara Karfa, ki ozdravi vsako rano in prislini odsekan ud k truplu, da ni poznati nobene brazgotine, niti najmanjšega znamenja. Seveda, Karfa mora biti zraven, ker fantje se hočejo pri plesu nekoliko pozabavati. Drago je sicer njeno coprilo, pa kaj, saj je Indija na obzorju.
Dva dni potem, bilo je to 3. avgusta 1492., so odplule karavele Santa Maria, Pinta in Nina iz Palosa proti zapadli. Prvo največjo ladjo je krmaril Mihec. Vsak dan je prebil pri krmilu par ur kapitan sam, ki je sčasoma razodel Mihcu vse svoje načrte. Pravil mu je, kako se je ženil z Menino Palestrello, svojo sedanjo ženo, na Madeiri, kako je zapazil pri Menini, da ima prišit žep zadaj na krilu in da sega vanj z levico ali pa z desnico in kako ga je prav to dejstvo dovedlo do tega, da je začel iskati indijske zemlje z nasprotne strani. Žen mu je bila Indija, pot v žep po desni strani je bila že znana, še neznana je pa bila pot po levi strani. Da je zemlja okrogla, rnr.i je pravil že večkrat njegov prijatelj Toscanelli.	*
Z vidnim zanimanjem ie poslušal krmilar Mihec svojega kapitana. Upoštevajoč svoio vztrajnost in kapitanovo učenost, je prišel do zaključka, da je ni zapreke, ki bi jima preprečila novo pot v Indijo.
in res! Bilo je 12. oktobra istega leta. ko se je prikazala zemlja na obzorju. Kar je sledilo, je koj povedano. Prvi je stopil na dozdevno Indijsko zemljo kapitan sam, brž za njim pa Brezenec Miha Markič, oziroma Miehele Mar-cliio. kakor ga je imenoval njegov predstojnik. Medtem ko se je polaščal Kolumb novega sveta v imenu španskega kralja, ie zapel Markič za-hvalnico, pri kateri so sodelovali vsi mornarji.
okrog 120 jih je bilo, res lep in številen pevski zbor, a kaj se hoče, ko je pa prišlo odkritje novega sveta tako nenadno, da ni mogel imeti nobene pevske vaje. 2e pri drugi kitici je bila polomija popolna, pri tretji jo je hotel pobrisati Kolumb zopet na ladjo in se vrniti domov, pri četrti so se pa približali domačini in izročili iz samega navdušenja in hvaležnosti za tak pevski užitek pevovodji Mihi Markiču vse svoje zlate uhane in zapestnice. To je bil prvi evropski pevski zbor, ki je pel na amerikanskih tleh pod spretnim vodstvom Brezenskega Slovenca in dosegel nepričakovan uspeh. Starešina naselbine rdečekožcev je pa podaril Mihe« veji podoben omot, prižgal mu ga in Mihec je moral kaditi, kakor ga je učil rdeči glavar. Mihec je bil torej tudi prvi Evropejec, ki je kadil smotko. Petje in kajenje mu je pa osušilo grlo in molče je vprašal z znano mednarodno kretnjo domačine po pijači. Ti so se popraskali za ušesi in Mihec je koj vedel, da je uničila njihove vinograde trtna uš.
Bogat se je vračal s tega potovanja Milice proti Breznu. Imel je dovolj sredstev, da udej-stvi vse, kar je svoj čas sanjal v Španski krčmi iik pred odhodom v novi svet. Se več! Zvišati je hotel hišo za eno nadstropje in pred vhodom postaviti dva kamenita leva, ki bruhata v mo-eočnem curku vodo v mramornato školjko.
Prisedši domov je zvedel, da se je njegova ljubljena Marta poročila. Njena večna zvestoba je trajala še ne dve leti. Žalosten je zapustil Mihec svojo rojstno vas, izginil neznano kam, najbrž pa na bližnje Gorenjsko, kjer se je ohranila leta in leta povest o nezvestem dekletu med ljudstvom, od katerega je slišal tudi Prešeren to tragiko in postavil nesrečni mornarjevi ljubezni trajen spomenik s pesmijo: Mornar............
Življenje Groge Smrekarja} druge znamenitosti iz Brezna, je potekalo brez posebnih dogodkov. Kakor Miha Markič je imel tudi on izredno mnogo bratov in sester. Sam je bil pa revček, slaboumen in mati njegova je večkrat razmišljala, s čim se je morala, oziroma s čim so se morali pregrešiti njeni predniki, vedoča, da se maščujejo grehi starišev celo v četrtem kolenu. Z,leti je rastla tudi slaboumnost, dokler ni padel sedemletni deček nekoč na glavo, pretresel si možgane, ki so se mu, zmešani poprej, uravnali; tepček se je pri tej priliki spametil in nabrisal takoj vse one sovrstnike, ki so se z njim norčevali in ga obkladali z ne prav lepimi priimki. Njegova mati ni vedela, kaj početi. Hvaliti otroka, ki je nabil do krvi pet drugih otrok, bi bila potuha, karati otroka, ki je s tem tepežem dokazal svoje popolno ozdravljenje, bi bila pa nehvaležnost napram usmiljeni usodi.
Iz poznejše dobe našega Groge ne vemo nič posebnega. Šele, ko mu je bilo sedem in dvajset let. ga srečamo v Freiburgu na Nemškem. Uslužil se je k učenemu frančiškanu ne
toliko radi mezde, marveč radi koristi, ki mu jih je morala nuditi stalna bližina priznanega učenjaka. Njegov gospodar je bil namreč alhi-mist in je iskal — bila je pač ta čas taka moda
—	tvarine, s katero se izpremene vsi predmeti v zlato, s katero se ozdravijo vse bolezni.
Dasi je bilo zunaj divno pomladansko jutro, je vladal v delavnici še predzorni polumrak. Skozi zakajene šipe se je le s težavo prerivala dnevna svetloba. Črn maček z belimi tačicami je predel zvit v klobčič, medtem ko je mešal Groga v velikem loncu zmes, kakor mu je bilo naročeno. Pater sam je bil odsoten in to odsotnost je uporabil Groga, stresel vsebino iz treh topilnikov v posebni možnar in nadaljeval svoje delo, kakor bi se ne bilo rtič zgodilo. In vendar, in vendar je bil prav ta trenr.itek izumil naš Grega, iz našega Brezna domaj ali nevede, ker mu je bilo usojeno, ali vede, ker je bil tako genija-len, stvar, ki je odkazala vesoljni zgodovini popolnoma drug tir. Ko se je namreč vrnil pater v svojo delavnico in nekoliko pomešal in pobezgal po možnarju, puf, švignil je iz njega zr.ibelj, spremljal ga je gost dim. šine so popokale, skozi tako nastalo odprtino jo je popihal z velikanskim skokom prestrašeni maček in oba — patra Bertolda in našega Grogo — je sunkoma potisnila neznana sila na tla.
Dolgo časa sta tako sedela nepremično pred ognjiščem na tleh. Prvi se je zavedel pater in rekel: »Vidiš, kar sem izumil, to je smodnik!«
Groga je že hotel ugovarjati, češ, da je to njegov izum, a bil je previden. »Kaj je smodnik dobra ali slaba stvar?« je poprašal Groga učenega mojstra.
»Če vrže sin že v zorni mladosti lastnega očeta na tla, vedi, da ni dosti prida!«
Po tej strogi obsodbi novega izuma je ra-dovoljno prepustil Groga očetovstvo malovrednega sina patru Bertoldu, ki je bil uverjen, da je smodnik njegovo delo in da je s tem delcm dovršil drugo polovico alhimističnega vzporeda in dobil tvarino, ki'se z njo ozdravi vsaka bolezen. To se je zgodilo L maja 12,59. Črni frančiškanov maček je postal ustanovitelj prvomaj-niških izletov, zamenivši zaduhle pfostore s krasno naravo v enem samem, zletu podobnem skoku.
O tretji Brezenski osebnosti, ki se je povzpela nad povprečno višino svojih sovrstnikov in potomcev, ne vemo mnogo, oziroma — bodimo rajši odkritosrčni — vemo zelo, zelo malo, in če hočemo biti še bolj odkritosrčni, ne vemo o
njej skoroda nič. Nekateri zgodovinarji so celo dvomili, da se je bil sploh kdaj rodil Andrej Petrič pok. Urbana in Terezije. Prepričan sem, da je povzročilo te znanstvene dvome popolno pomanjkanje podatkov iz njegovega življenja.
Andrej je bil podeben raketi. Nakrat se pojavi iz terne svetloba, švigne navzgor in se razprši visoko v zraku v nešteto zvezdic, ki padajoč tonejo v temi. Na raketo ostane le medel spomin. Ni se torej čuditi, če priznani zgodovinarji ne omenjajo Andreja. V tridesetem letu svoje starosti — prvi dokaz, da se je Andrej v resnici rodil — se je ta priglasil v križarsko vojsko, ki se je na poziv cesarja Friderika Rde-čebradca zbirala v Regensburgu.
Ni tukaj mesto*'da bi se naštevali potni vtisi, tudi ni čas, da bi se opisovali dogodki, katere je doživel Andrej, potujoč z veliko Friderikovo armado skozi Ogrsko, Srbijo, Grčijo v Azijo. Leto in dan je bil na poti — evo drugi dokaz, da se je moral roditi Andrej — in bilo je že drugo poletje ko se je vžgala raketa. To se je zgodilo tako-le. Cesar Friderik si je zaželel hladne kopeli, skočil je v reko Kalikadmos, objeli so ga mrzli valovi, prijel ga je krč, kmalr.i nato pa Andrej, ki je bil, spoznavši nevarnost, skočil za njim v vodo, da ga reši. Zaman. Cesar je zagrabil v, smrtnem strahu rešitelja in oba sta utonila daleč proč od doma v tujem svetu. Raketa se je vžgala, razžarila^ razprhnila v nešteto isker, ki so kaj kmalu izginile v temnem morju pozabljenja. Ker je pa vsaki raketi pripisan medel spomin, naj ga ima tudi Andrejček, ki tako rekoč ni umrl, marveč še živi. Le poslušajte !
Po smrti so spravili cesarja njegovi zvesti podaniki in rojaki v goro Kyffhauser na Turin-škem in ga posadili k okrogli mizi tako, da mu jo lahko njegova rdeča brada preraste. Pri vsem tem se ni mogel ločiti cesar od našega Andreja, tako trdno se ga je bil oklenil že v življenju prav v svoji smrtni borbi. Temr.i dejstvu se ima zahvaliti Andrej] da je i on prišel v nemška junaška nebesa.
Da se nahaja skupno z nemškim cesarjem tudi Brezenski Slovenec in sicer Andrej Petrič pok. Urbana in Terezije, tega ne pove noben nemški pisatelj, vsaj jaz doslej še nisem nikjer izsledil, da bi se priznalo to dejstvo tudi od nemške strani. Da bi Slovenec skupno spal s slavnim nemškim cesarjem v slavni nemški gori ob slavni kameniti mizi, ne, tega bi nikdar ne dopustila nemška narodnjaška domišljavost.
Giovanni.Segantini: Angelj življenja.
POUCNI-DEL
PRETEKLOST SLOVENSKEGA SLIKARSTVA.
DR. FR. MESESNEL.
Fotografije slik, ki pojasnjujejo ta spis, je dal m razpolago dr. Fr. Stele.
Z prostrane stavbe narodove umetnosti, ki nastaja skozi stoletja slovenskega življenja, je izluščila »Narodna galerija«
v	Ljubljani en del, slovensko slikarstvo in skušala pokazati njegov zgodovinski razvoj na veliki razstavi, prirejeni v avgustu in septembru t. 1. v Ljubljani. Slikarstvo je poleg hišnega in cerkvenega stavbarstva najobširnej-ša tvorba slovenskega upodabljajočega duha; a že zaradi naravne omejitve so mogle priti vpoštev	za	to	razstavo	le premakljive slike,
stenske	dekoracije,	freske in ornamenti pa so
ostali na svojih mestih po cerkvah, kapelicah in palačah. Ravnotajto so izostali risarski načrti, priprave za večje izvršene slike in samostojna grafika. Razstava se je torej skoraj brez izjeme omejila na oljnato podobo kot zrelo pred-staviteljico slikarskih mišljenj, tujih vplivov in domače tvorbe. Pregled je s tem dejstvom tudi časovno razmejen, del, ki so nastala pred renesanso ni bilo videti in s samostojnim življenjem slovenskega duha o času velikega evropskega preporoda začenja tudi slikarstvo na historični razstavi.
Upodabljajoča umetnost je organsko zvezana s socijalnimi razmerami naroda, ki ji določajo zunanji obseg v celoti in v veliki meri tudi posameznemu umetniku njegovo pot. Veliki miselni kompleksi evropske preteklosti so od
pokristjanjenja sem uključevali tudi Slovence, ki so sodelovali v duhovnih pokretih evropskega človeštva s svojimi najboljšimi sinovi. Sožitje^ v toku tujega duševnega razvoja stavi meje tudi umetniški tvorbi, Slovenci do nove dobe sicer niso samostojno upodabljali, nikdar pa niso bili fcamo provinca ostalih evropskih sosedov, ampak so vedno korakali s korakom razvoja in sodelovali kot enakovredni delavci.
Srednjeveško slikarstvo obsega po današnjem stanju raziskavanja skoraj same stenske slike na presno; najimenitnejši slovenski fre-skanti te dobe so mojstri Joannes Aquila, Janez ljubljanski meščan in Elija Wolf, oče in sin. Njih nabožne stenske slikarije spadajo vse v skupino srednjeevropske gotike, ki obsega tudi gotiško slikarstvo Cehov, v freskah mlajšega Wolfa pa se že čuti italijanski smisel za opazovanje in upodabljanje narave. Izvencerkvene tvorbe iz te in naslednjih dob ne poznamo. /Kmečki jtan, takrat izključna sestavina slovenskega naroda, ni imel drugih slikarskih potreb, kot zaljšanje cerkve ki mu je nudila .edino zavetišče v težkem socijalnem položaju. Kmet je bil gospodarsko, politično in kulturno nesvoboden, plemstvo, ki je pri drugih narodih nosilo prapor kulture, je bilo tujega rodu in je tvorilo samo tenko plast gospodarske nadoblasti. V teh razmerah seveda ni moglo imeti razumevanja za kmetove duševne potrebe, ki jim je zadostila edino-le cerkev. Novi meščanski stan je bil sestavljen deloma iz tujerodnih priseljencev, deloma iz potujčenih domačinov, za kulturo ije bil spričo male izobrazbe im ži-
več v nesigurnosti sam sebi prepuščen, malo pomemben. Središča duševnega življenja in ognjišča umetnosti so v samostanih, ki so jili izredni redovi ustanoviii po Slovenskem lepo
-.število. Prepisovanje knjig in okraševanje z drobnimi slikami je bilo delo učenih menihov pa tudi cerkveno slikarstvo so gojili poleg svobodnih mojstrov.
V	šestnajstem veku se uveljavlja slog i-talijanskega preporoda, označen z na podlagi grške in rimske antike obujenim študiranjem narave, ki osvoboja upodabljanje utrjenih pravil in obuja umetnikovo osebnost. Lega slovenskih dežela je omogočila temu uplivu ravno pot iz sosedne Italije, zraven tega pa se tu in tam še oglašajo na nepretrgano zvezo s severom. Razstavljeno križanje iz 1. polovice XVI. stol. kot posamezno delo iz v oblikovanja množice so pa še vidni sledovi nesvobodnega nezaupanja oseb v skupino, zmiislla za naravno gibanije teles še ni. globinski ut is je s>aboten. Treba je pomisliti, da se močna umetniška vez s severom, ki je očitna posebno v gotiškem cerkvenem stavbarstvu, segajočem po celem slovenskem ozemlju tja do Furlanije, ni dala mahoma pretrijati, posebno ker so hodili v tem času močnejši slovenski talenti na delo v Italijo in tam kot neštevilni »Schiavoni« dosegli kot vrstniki velikih mojstrov slavna imena. Doma se je medtem razširila protestantovska reformacija, po svojem duhu neprijazna bogatemu cerkvenemu okrasu. V njenem okrilju se razvija tiskarstvo in v njegovo področje spadajoča grafična umetnost, velika podoba pa preživlja neplodne čase. V splošnem je umetniško življenje na Slovenskem obtičalo, veliki zasta-nek pa ie v polni meri popravila šele naslednja doba, ki jo splošno imenujemo dobo cerkvene protireformacije z lastnim slogom, barokom. Selo 'tu ie končno z močnim zanosom isvoiega bujnega življenja pretrgal snovanje oblik, še vedno živečih v stavbarstvu in deloma v podeželski ljudski umetnosti.
Če so v 16. veku hodili slovenski slikarji na tuje in medtem prepuščali doma važnejša dela Italijanom svetovnega imena (Tizian, Tintoretto. Palma vecchio), se vračajo v začetku 17. stol. v domovino in sc v okrilju cerkvenega preporoda družijo v obširen umetniški krog z izrazitimi osebnostmi, ki postavljajo temelj za slikarstvo tja do srede 19. stoletja. Italija o-staja šola, a umetniško življenje v domovini tvori že tako močno enoto s splošnim miselnim in verskim tokom, da potrebuje znatno število umetnikov. Markantna osebnost slovenskega protireformatorja škofa Tomažu Hrena (1560— : 1630). stoji v središču 'tega Ikiroga: mož obširne izobrazbe iu izrazito bojevniške narave, ki je znal s trdno voljo vedno doseči svoj cilj, je razvil živahno umetniško delovanje in dal slovenskim slikarjem polne roke dela. Poleg stav-
barjev se je število slikarjev v tej dobi posebno pomnožilo. Naravno je, da so zajemali snovi v času, ko je katoliška cerkev premagala težko krizo in se okrepila v novi zariji, največ iz sv. pisma in cerkvenih Ikrogov. Velilka alegorična kompozicija še manjka, a portret cerkvenega in posvetnega dostojanstvenika iz te dobe nam predočuje časovne osebnosti, v umetniškem liku. Tako delo je na razstavi slika Mihaela Dienstmana na mrtvaškem odru od slikarja Janeza Franca Gladiča, po ostrosti karakterizacije in zagrizeni omejenosti sredstev spada k pozni renesanci in je nastalo rod uplivom mrke cerkvene strogosti. Slika sv. Cecilije od Hrenovega slikarja Matije Planneria ie kot enostavna linearna kompozicija brez hlastanja za efekt, u-činkujoča z velikimi ploskvami, pomembno de-
lo.	Enotno naziranje se javlja tudi v barvi, v sliki absolutno vlada upodobljena oseba in njena mučeniška usoda. Svetnica ima pri nogah množico godal in not in iz slike siliio manjši prizori iz legende o njenem mučenju. Bogatejša obdelava snovi in dekorativna strnjenost kompozicije naznanjata že razvitejši barok, ki je v 18. stoletji občno zavladal na Slovenskem.
Zgodovinarji naštevajo še vrsto slikarskih imen iz te dobe: na razstavi je zastopan /. Bein-balt (K'66—1740) s sliko sv. Janeza Nepomuka in mnogo brezimnih mojstrov s slikami, ki pričajo, da sc je vedno bolj širilo legendarno pri-noveJovamia brez pcsebnrh slikarskih novosti. Tomažu Jamšku (1679—1722) od katerega vidimo dve doprsni Madoni, se pozna ozko naslanjanje na severnoitalijanske vzorce: njegova bojazljiva roka z vsem vidnim trudom ne zmore oživeti puste barve, občutek izginja za neosebnim posnemanjem. Jamšek se imenuje tudi med cerkvenimi freskanti velikega sloga, ki so po vzorcu slikarja ljubljanske stolnice, Giulh Ouaglia (1668—1751) pokrivali cerkvene stene z obširnimi kompozicijami nabožno vsebine, če-sito orepietemimii z aSegoriiami. Večina tleh del ni ohranjena, le od Franca Jelovška je ostala priča o teh velikih dekorativnih delih. Jelovšelk (Je-louscheg: 1700-1764) ie zastopan t"di na razstavi z oltarno podobo sv. Družin^ ('v 1 1734), ki nas uvaja v popolnoma drug svet. Slikarstvo zgodne protireformacije je izliv ponovno obujenega verskeca čuvstva. Iki s pvennčaniem 0”i-znava svoje pripadništvo k rimski cerkvi. V sl!-kah te dobe se zrcali mnogo notraniosti, vsak mojster je še oseben umetnik in pečat njegovega dela se pozna vsaki sliki. Čisto artistični pfoblemi nastopajo kot posledice miselne orijen-taciic in v okviru tega, kar hoče umetnik v sliki izraziti. Jelovšek pa sc je očividno učil pri Benečanih, ki so od začetka njihovetra slikanja tvorili samostojen otok v celoti italijanskega slikarstva. Mnogi kulturni in prirodni činitHji, mali upliv poganske antike, so povzročili v Be-
Jelovšek Franc: Sveta-družina.
(150X267 cm. - L. 1734).
postavljene na nizko stopnjišče. V sredini stoji Madona z nagim, na mizi stoječim detetom, ki sc mu poklanja na lfcvi klečeči angel j, v ozadju pa vidimo glavo sv. Jožefa. Glavna nota podobe ie telesni mir, mal pobožen prizor pred nebeško favnostjo. Aristokratska milina Madone prevladuje takorekoč v celi podobi, tudi v bogatem življenju plemiške obleke, ki se zliva v veiikili zgibih ob telesih upodobljencev in po drape-rijah. Različni značaji tkanin so dali slikai ju priliko, da se izkaže s finim občutkom za pestre barve v močni luči in za rahle sence v globokih gubah. Vkljub svetosti snovi in nadnaravnemu obeležju, ki ga dajejo okriljene angeljske glavice pred svetlim oblakom, je skupina popolnoma l>ozeincljska brez idealizacije, ki bi hotela vzbujati pobožnost k Božji Materi. Glavna naloga slikarja je bila rešitev barvnih problemov na razkošni obleki visoke dame iu skladna skupina imenitnih oseb. V tem smislu stoji popolnoma na tleh benečanskih slikarjev, s finim artizmom
in z veščo roko slikane posameznosti spominjajo vegkrat na dekorativna dela Pavlu Verone-zu. Jelovškova slika predstavlja še danes vkljub delnemu preslikanju v poznejši dobi, lep dokument za temperament slovenskega slikarja, ki je razen mečnih šolskih utisov dal osebam in celoti polno notranje 'življenje.
Benečanski upliv je v tem času tudi pri drugih mojstrih z imenom in brez imena precej viden: kot najbližja in slikarsko najbolj zaokrožena postojanka so bile Benetke vedno privlačna sila za slovenske slikarje. Tudi Jelovškov sodobnik Valentin Metzinger (Mencinger; 1702—1759), po rodu najbrže Bohinjec, se je po splošnem mmemju šolal v Italiji in predvsem v Benetkah. Njegov življenjepis poroča, da je imel pohabljeno desnico in zato je velika množica ohranjenih oljnatih podob od njegove roke tembolj občudovanja vredna. Med leti 1740— 1759 je razvijal Metzinger veliko delavnost in njegov delokrog obsega razen slovenskih dežela
—	bival je v Ljubljani — tudi sosedno Hrvat-sko. Med freskanti ga ne imenujejo, oljnate oltarne podobe torej predstavljajo popolno sliko mojstrovo. Na razstavi je zastopan z lepim številom izvirnih slik, številni posnetki po Rubensu in drugih mojstrih niso dobili mesta. Iz verskih snovi si je rad izbiral legende, ki gosto besedno prpovedujejo kak dogodek iz življenja
netkah krepkejši razvoj čisto slikarskih plati in končno kraljevanje barve nad drugimi sredstvi in celo nad snovjo. Jelovškova sveta Družina je v bistvu skupina štirih postav, ki so dopadljivo
MStzinger Valentin : Sv. Uršula. (110X142 cm. - /.. 1755. ■ Detajl)
svetnikov in pa prilike iz Kristusovega trpljenja. Format njegovih slik je -velik in število cipo-dobljcnih oseb mnogobrojno. Izbrano snov prednaša s precejšnjim slikarskim znanjem, vos njegov občutek, ko očitujo v patosu kretnje, včasih pa vsa volja ne premaga notranje
praznote. Pri mrzlični naglici, ki jc bila potrebna za izvršitev tolikih slik, je torej vred nost del precej različna. Metzinger ljubi veli ko kompozicijo a glavna njegova moč ni v no-
Močnejši in pristnejši talent predstavlja vi-pavec Anton Cebej (Zebey; v drugi polovici 18. stol.). O njegovem življenju ni nič druzega znano, kot da je po Primorskem in Kranjskem slikal oltarne podobe. Na razstavi je zaradi političnih meja zastopan samo z dvemi velikimi tablami in par manjšimi slikami, a to že zadostuje, da spoznamo v njem okretnega dnha z živim čutom za slikarske probleme. V njih kaže napram Metzingerju vrline, ki se dado izvajati iz bistrcjšega južnega temperamenta: preprosto razpolaganje s prostorom, lahkota v u-podabljanju nadnaravnih snovi in zdrav zmi-scl za človeško telo z izredno tekočo in še v podrobnosti izrazno barvo. Pri Cebeju opažamo umetniško osvetljavo in študiranja njenih posledic tudi na človeških obrazih, ž njo podpira izraz cele kompozicije in njegov notranji zamislek prihaja zračen in fino prečuten na platno. Plastika teles in drzne skrajšave udov so posledica vednega stadija narave in na njenih tleh so zrastle tudi Cebejeve najbolj nadzemeljske idealizacije. Legenda in pripovedovanje stopata pri njegovih slikah v ozadje! Človek v nadnaravnih cd.nošajih in nebeških sveča-
Metzinger Valentin: Žalostna Al. B.
(191X144 cm)
tranjeni pojmovanju veličine, ampak v pogostem lepem detajlu, ki vsejan v množico aktivnih oseb priteza tudi mrzlega gledalca. V njegovi šoli se je ta način razvlekel v modo in mnogo .podeželskih slijkarjev ga je potisnilo na stopnjo ilustriranja svetih dogodkov brez umetniškega pomena.
Cebej Anton (Zebey): Vnebovzetje Marije. — (193X288 cm. — /., 1769.)
nostili je predvsem predmet upodabljanja, vendar bolj v smislu nazornega pojava, kakor pa kot predmet psihologičnega razbiranja. V svoji enotnosti in v temperamentu, s katerim premaguje najtežje probleme brez prazne virtuoznosti, je ta umetnik polnovreden zastopnik slovenskega juga, žal, da niso mogla izpopolniti njegove postave še ona dela, ki vise po primorskih cerkvah. (Ajdovščina).
Cebejev sodobnik Fortimat Wergant (Bergant; 17200—1769) je tudi sin juga, najbrže rojen v Istri. Tudi njegovo življenje je temno, le to vemo, da se je šolal na akademiji v Rimu in da je bil tam v stika s francoskimi slikarji. Ena največjih zaslug te razstave je odkritje umetniškega lica tega slikarja, ki po svojih duševnih in slikarskih kvalitetah visoko kraljuje nad njegovimi sodobniki. V njegovem značaju se druži robustno zdravje z ekstatično askezo, strogost napram človeku z lahkomišljenim popuščanjem in zmislom za nečimcrno lasikanie. Obsega cel
lOliu,
svet: človek v najvišjem opoju blaženosti, tih samotar, karakterističen spak v delavni obleki in aristokratka v brezdelni reprezentanci so o-sebe, ki jih njegove slike podajajo z nenavadno inočjo in globino naziranja. Neka nebrzdana sila notranjega nagona za ustvarjanje se zdi, da mu je narekovala te možate osebe iz dobe splošnega popotovanja k Bogu, iz plemiških portretov pa veje z finim zmisilom za nežne barve 'sapica dekadence. Samo taka ekstremna narava, ki druži v sebi vse niti človeških občutkov, je mogla postati njihov umetniški tolmač, le močan in v življenju brez miru hrepeneč človek je mogel zamisliti te silne podobe. Wergantov brutalni umetniški temperament se često oblači v spokorniško raševino, njegovi menihi so podobni postavam iz španskega slikarstva, kjer so tudi živeli med morjem in planino, pod žgočim soln-cem in v zimski vihri. V skupini razstavljenih frančiškanskih in kapucinskih svetnikov švigajo ostri zublji bujnega življenja, ki se samo ugo-
t
i
Wergant Fcrtuncii; Sv. Bernard a Corleone. (135\210 cm. - L. 1768 post.)
nabija pod višjimi vidiki. Slikarska sredstva sc zdi da so Wergantu s silo pokorna, linija in barva sta z močno roko ukročeni in služita izrazu do skrajnega napete notranjosti, kot omenjeno, je slikal isti mojster tudi glave iz ljudstva pod nizozemskim uplivom z grcbim realizmom; na razstavi sta »Ptičar« in »Mož s presto« polna satire liin vendar nodana z naivnim uživetjem v preprosto življenje. Drugi pol slikarskega znanja tvorita na razstavi portreta barona in baronice Codelli. V miru se je tukaj udal slikar dopadljivemu slikanju modnih plemičev, ki jih je očividno pod uplivom francoskega rokokoja predstavil z laskajočimi barvami brez globije duševne vsebine. Mnogostranost je pri tem ge-nijalnem slikarju v vsakem oziru pozitivna stran, ker nam govori o sestavljenosti in razdvojil njegove notranjosti. In veličino njegovih del tvori okoliščina, da so zraistla iz njegovega do dkrainositi osebnega življenja, da je gledal svojo okolico z očmi gfloboke umeitindšlke oseb-noisiti.
Umetniško tvorbo imenitnejših mojstrov, kateri je dosedaj veljal naš pogled, spremlja mnogo neznanih mojstrov. Videti je, da so u-metniške potrebe na Slovenskem mogočno na-rastle in poleg domačih mojstrov poznamo tudi slavne tujce, ki so hodili slikat k nam. Že omenjeni Giulio Quaglio je '.slikal ljubljansko stolnico v letih 1701—1703, semeniško knjižnico, cerkev v Komnu pa njegovi učenci pod mojstrovim vodstvom, bržčas tudi stropne freske v Vipavi. Gorica je imela na stropu stolnice njegovo delo. Gotovo je uplival ta mojster na freskainte, a na razisitaivi upliva ra mogoče videti, ker ni stenskih slik. Drug mojster, tudi čislan slikar, je slikal na Slovenskem oljnate podobe in je s preprostostjo svojega srca mno-gostranslko uplival na domačine. To. is- kremški rojak Martin Johann Sclvniclt (Kremser-Schmidt, 1708—1801), ki je proti koncu 18. stoletja bival na Kranjskem in napravil oltarne podobe za Velesovsko romarsko ccrkev, za vojaško bolnico v Ljubljani in freske v Virantovi hiši in ki je tudi na razstavi zastopan z veliko oltarno tablo sv. Marjete iz Dola pri Ljubljani. Iz ostalih njegovih slik na Slovenskem smo ga poznali kot dobrega interpretan-ta cerkvenih legend, ki v topli in prijazni bar-
vi	z enostavnim občutkom kmečkega človeka govori ljudski pobožnosti. Sliko razdeli v baročnem okusu navadno v legendo, ki se vrši^ na zemlji in je polna realističnih tipov ter prožeta z notranjim življenjem, in v nadnaravni pojav, ki v obliki nebeških prikazni odpira pogled v večno pričujočnost božjo. Slovenskemu romarju je bil njegov način lahko dostopen in prikladen za zbujanje resnične pobožnosti, njegovo slikarsko znanje je le redkokdaj virtuozno kot na razstavljeni sliki sv. Marjete, po navadi pa se drzi strogo svojega v samouštvu pridobljenega, nekoliko trpkega načina. Kremški Schmidt ni mogel nikdar zatajiti rokodelskega
sina V sebi, ki je ž mnogimi napori in lastnim talentom, brez potovanj in šolanja dosegel svoj slikarski cilj. Poleg njega kaže razstava še dela drugih tujcev, ki jih zaradi manjšega upliva samo naštejem; Nizozemec Schonjaus in Italijan Altomonte sta zastopnika dekorativne smeri, Bavarec Purtscher pa potujoči umetniški rokodelec.
V	družbi teh mojstrov, katerih imena so znana, naj omenim še »zadnjo večerjo« iz srede 17. stol., ki je vse pozornosti vredna italijanska umetnina neznanega mojstra. Obeležje notranjega pojmovanja, izraz in slikarska sredstva kažejo brezdvomno na šolo Michelangela da Caravaggia in dejstvo, da je poleg naših mojstrov delal tudi nekdo iz bližine tako slavne modne veličine za slovenske kraje, nam pojasnjuje tedanji slovenski kulturni položaj. Tu naj dobi mesto kot zastopnik onih slovenskih slikarjev, ki so hodili slikat na tuje že kot posredovalci uplivov, furlanski Slovenec Janez Jurij Major (umrl 1744.), ki se je izselil na Moravsko in postal tam učitelj češkega slikarja Ignacija Raaba. Znana je Majorjeva oltarna podoba sv. Janeza v Brandejsu nad Orlico.
Barok je še enkrat povzel vse ustvarjajoče sile v službo cerkve. Zdi se, da bo izvršil prerod umetnosti, da bo združil celokupno življenje v organizem, iz katerega izvira tudi upodabljajoča umetnost. Vseobsegajoča volja z naglico, ki s časom postane mrzlična, objema vsak stvor in vse panoge človeškega dela ter ga postavlja v ekstatičnost dramatičnega giba. Vizi-jonarnost upodobljenih dogodkov in postav zruši mir klasičnih zakonov in za čas je novi slog res upodabljanje notranje nujnosti. Mogočna izrazita kretnja, ki je bila geniju neizbežna potreba za izražanje notranje napetosti, je postala le prekmalu v rokah naslednikov zunanje sredstvo in pogostoma mučen izhod iz nasilnih razvnemanj. Vero je nadomestila voija cerkvc, veda je naglo ugonobila pristnost občutka in znanje je narekovalo obliko, ki jo je v srednjem veku redila priprostost naziranja. To je približno obeležje baroka, kakoršen je zavladal proti koncu 18. stol. tudi na Slovenskem. Mogočnost cerkve se zrcali v premnogih slikah iz te dobe, legenda postaja pretveza za izkazovanje slikarskih zmožnosti in naglica ustvarjanja umetnikova čednost.
Veliki razvoj cerkvenega slikarstva na Slovenskem je v baročni dobi poleg notranjega cerkvenega položaja povzročil v veliki meri razmah med domačim razumništvom. V 17. stol. je zgodovinar Valvasor (1641—1693) odkrival Kranjcem njihovo preteklost in jim natančno popisal domovino. Na svojem gradu je zbral vrsto slikarjev, ki so z risbo in bakrorezom nazorno predstavljali slovenske kraje in tako prvikrat umetniško upodobili slovensko pokrajino. A namen je bil še popolnoma zemljepisno poučen in za slikarski razvoj majhnega
pomena. Vendar so se dela Valvazorjevega u-metniškega kroga razširila v mnogih iztisili med Slovenci in z zbiranjem imenitnih bakrorezov je dokazal, da je znal dobro ceniti tudi svetovno umetnost. V njegovem času je bilo že mnogo izobraženega sveta, ki je dobival dotoke bolj iz vrst priprostih Slovencev, kot pa od plemenitaške strani in v Valvazorjevem smrtnem letu so ustanovili učeno društvo v Ljubljani z imenom »Academia Operosorum«. Dasi je bila večina članov slovenskega rodu, je bil jezik društva v duhu časa latinski in v latinščini so pisane znanstvene razprave dnuštveni-kov. Družba se je zanimala tudi za umetniška vprašanja in zidava nove ljubljanske stolnice in njen umetniški okras je bil družbino delo; ona je naročila načrt pri Andreju Pozzu ter pozvala Ouaglio. Tudi zbiranje umetnin je pospeševala družba in v tem času je prišla marsikatera svetovna slika v galerije njenih članov, posebno pa se je razširilo znanje domače zgodovine. S novzdignenjem splošne izobrazbe in razširjenjem znanstvenega delovanja je obogatelo tindi umetniško življenje, ki je bilo v času turških bojev oslabelo. Novo nastali samostani so se družbi pripojili v tem plemenitem delu in tako je nastalo baročno slikarstvo na Slovenskem kot enakorazvit člen vsestranske duhovne kulture.
Poleg italijanske šole se je začel v drugi polovici 18. stol. uveljavljati tudi upliv dunajske akademije, ki je na novo vstala iz raznih slikarskih oddelkov. Trije bratje Janša so koj v začetku učenci te. šole, mlajša Lovro (1744— 1812) in Valentin (1743—1811) pa sta ostala kot učitelja do smrti na zavodu. Bavila sta se z risanjem pokrajin in z bakrorezom; dve razstavljeni risbi nam povesta, da sta bila v prosti kompoziciji učenca herojičnih pokrajinarjev brez posebne osebne note. Znamenitejši je Franc Kavčič (1756—1828) iz Gorice, ki je po dolgoletnem šolanju v Italiji, kjer je občeval tudi z Goethejem, kot dunajski gojenec postal profesor akademije in umrl kot njen ravnatelj na Dunaju. Razen mnogoštevilnih risb po klasičnih umetninah, ki jih hrani dunajska akademija, je naslikal mnogo oljnatih podob iz grškega in rimskega bajeslovja in različne avstrijske plemiče. V domovini on in bratje Janša niso nikdar delovali in so ostali Slovencem do novejšega časa neznani. Gluhonemi Janez Potočnik (1752—1835) iz Krope je bil tudi gojenec dm-najske akademije in je po vrnitvi v domovino slikal portrete, pozneje pa se je ]X)svetil izključno cerkvenemu slikarstvu ter ustvaril množico oltarnih podob. V njegovih delih so kakor pri Kavčiču uveljavlja severni klasicizem, upliv estetičnega nazora, ki so je razvil pod utisom novo izkopanih grških in rimskih umetnikov. Najprej se javlja ta smer v izbiranju snovi, ki je najraje poganska, potem pa tudi v lesenosti človeških postav brez notranjega življenja, ki so
posnete po grških kipih in dosezajo namišljeno klasično umerjenost. Trudi barva je izgubila pod novimi pogoji svoj baročni žar, sedaj sme samo spremljati v brezkroni ulogi položaj upodobljenega človeka. Mnogo boljši je Potočnikov portret, v katerem živi še nekaj one reprezentativne človeške mogočnosti iz preteklega časa. Potočnik pač zaradi svoje telesne napake ni imel šole in je ostal brez upliva, dasi je bil zelo slaven in je za časa ljubljanskega kongresa naslikal oltarno podobo za domačo kapelo ruskega carja Aleksandra 1. V zvezi s Potočnikom, ki se je dvignil iz priprostega vaškega rokodelca do šolanega slikarja je treba imenovati na tem mestu slikarsko delavnico družine Layer v Kranju. Začetnik te delavnice, Murko (\121—1808) je pripotoval iz Nemškega in je zapustil slikarsko znanje svojim potomcem, med katerimi sta najbolj znana Leopold (1752—1828) in Valentin (17&3—1810). Njihova dela močno podlegajo u-plivu Kremškega Schmidta, manjka jim pa slikarskega znanja in notranjega religijoznega zanosa. V neštetih inačicah so razširjali svetniške portrete manjše kompozicije med ljudstvom in do cerkvah, z množitvijo dela pa se je poslabšala kakovost in končno so zapadli Laverji v navadno rokodelstvo. Iz njihovih slabih posnetkov so sp seznanili tiadi kmečki slikarji s klasičnimi vzorci, ki jih srečamo včasih na panjevi končnici. Curek novega življenja je prišel v to delavnico s pastorkom Jožefom Egartnerjem iz Koroškega, ki ga je priženil Leopold.
Tudi v času okoli novega stoletja ne pogrešamo tujih slikarjev na Slovenskem. Šolske reforme cesarja Jožefa 11. so zapeljale obvezni risarski pouk, ki ga je vodil v Ljubljani Bavarec Andrej Herrlein (1739—1817). Dasi je slikal mnoge mitologične slike, pokrajine, cerkvene podobe in freske, je pokazal vendar najmočnejšo stran v portretu. Ker se je znal naglo u-živeti v družabne razmere slovenske prestoli-ce in je bil član vseli važnejših društev, nam je ohranil podobo mnogih sodobnikov, zanimivih iz kulturnozgodovinskih razlogov. Slikar je stopil tni prvikrat po dolgem prestauku- brez šolskih predsodkov pred naravo in je z okorno roko pa izredno vestnostjo ohranil lik osebe, u-podobljene z vsemi atributi družabnega stališča. Zalibog je ravno Herrleinova portretna delavnost na razstavi premalo zastopana. Vkljub vsem njegovim napakam, ki izvirajo iz neznanja, je njegov pogum in resna volja za upodabljanje resničnosti tu najbolj očitna in pričenja zrcaliti stališče novega umetnika, ki dela za ukus in potrebe novodobnega meščanskega stanu.
Kpigonstvo, ki se je na široko razvilo ob boku bolj znanih mojstrov, je bilo nedločen glasnik novega stoletja, ki so ga razvitejši narodi naznanjali s fanfarami političnega dejanja in duševnega preobrata. Vodnik je s Cojzovim krogom pričel ustvarjati temelje novega slov-
stva, umetnost pa verno zrcali obraz tedanjega meščana kot nosilca družabne in kulturne ulo-ge. Ravno meščanski stan pa ni bil narodna sestavina, ampak je kot zmes raznih narodov in je živel pod uplivom nemške državne moči precej pusto provincijalno duševno življenje in se je celo ostro ločil od slovenskega naroda na grudi. Cerkev je v službi državne organizacije zgubila svoj prejšni vesoljni upliv, meščan pa se je čutil z vstopom v upravo, kjer se je sešel z o-bubožanim plemičem, povzdignjenega in njegova samozavest je rastla. Narod je še globoko tičal v vezeh socialnega suženjstva, ki je oviralo večji kulturni razvoj tja do leta oseminštiridesetega, ko je šele pričel dobivati pogoje za umetniško življenje, kot posledica francoske revolucije in nemške romantike pa se je začela zbujati narodna zavest, ki je dala Slovencem novo življensko smer za bodočnost.
Večja duševna svoboda in potreba meščanske hiše je odprla slikarjem poleg cerkvenih suovi tudi nova slikarska polja. Omenil sem že, da je Herrlein slikal pokrajine; njegovim izključnim vedutam se pridružujejo dela pokra-jinarja Antona Hayneja (1786—1853), ki je bil po poklicu živinozdravnik v Kranju in je u: mrl na Dunaju. Njegove pokrajine so nastale na tleh nizozemskega načina, ki ga veže s krotkim gledanjem narave v ljubko sliko zemljepisnega značaja. Veliko pomembnejši pokraji-nar je korošec Murko Pernhart (1824—1870), ki je prvi odkril krasoto planinskega sveta in je imel razvit smisel za sočne barve in prozornost planinskega zraka. V naravi že opaža tektoniko njene rasti in jo povdarja v kompoziciji, kar ga močno loči od starejšili didaktikov. Vendar je imel pri sodobnikih malo uspeha in se je moral zaradi kruha vedno vračati k cerkvenim podobam in genru.
Kakor vidimo, pokrajinarstvo še ni nastopilo kot samostojna panoga z umetniškimi cilji, ampak živi v ozkem okvirju vsakdanjega življenja svojo slučajno ulogo.
Cerkvena slika preživlja v tem času malo slavno dobo. Rokodelski nasledniki večjih delavnic so pozabili tradicijonalno znanje in postali v pravem pomenu besede pastorki narave. Layerjcv učenec Miha Kavka (1809— 1873) je bil osvobojen Erbergov tlačan in si je z delom svoje okorne roke služil kruh. Ljubljanski Jurij Tavčar (1812—1895) je slikal tudi pokrajinice in genre, idrijski Jurij Tavčar (1800—1875) je imel kot cerkven slikar malo več znanja, a puščoba občutka in medla barva ga izdajajo, da se je učil po predlogah brez upoštevanja narave. (Sv. Jožef v tolminski župni cerkvi). Duhovnik Frunc Pustavrh (1827— 1876) je večinoma kopirni in dosegel več okretnosti. kot idrijski Tavčar. Poleg teh rokodelcev se je dvignilo par kmečkih sinov visoko preko, meje posnemanja ter z lastnim delom in talentirano voljo doseglo tudi umetniške uspe-
he. Sem štejemo rezbarja in slikarja Štefana Šubici^; (1820—1884) iz Poljan nad Škofjoloko, ki je bil rezbarjev sin, in je v svojih otrocih vzgojil pomembne slovenske umetnike. Razstava ne kaže nobenega primera Štefanovega originalnega znanja v portretu. Med portretisti navajam tudi Janeza Gosarja, ki na razstavi ni zastopan in Jožefa E-gartnerja iz Kranja, ki brez posebnih ambicij ustvarja intimne rodbinske slike z ljubko mislijo.
Cerkven slikar v zmislu odmirajočega baroka je tudi vsestranski mojster te dobe, Mn te v ž Langus X1792—1855) ijz Kamne Gorice. Pot skozi pomanjkanja polno živ-' ijei1 je je temu neodločnemu, skoro ženskemu
Matevž Langus: Podoba M. Ksaverije.
(35X43 cm. - L. 1838).
;načuju določevala tudi slikarski razvoj. 1 S clikanjem se je pečal že v mladosti in sicer 'Mi kruh, kar je v dobi njegovega učenja značilna poteza. Iz delavnice sobnega slikarja St.Jheibersa v Celovcu, kjer se je naučil tudi pi-ati, je odšel z prištedenimi novci na dunajsko akademijo. Šele na Kavčičevo priporočilo je bil sprejet v šolo, a največ je kopiral v belvederski galeriji. Za kruhom je odšel potem v Ljubljano, od tod pa v Italijo in je v Rimu Dosečal akademijo slaipaj s Francozi. Po tej izdatni šoli se je vrnil najprej v Trst, leta 1829. pa v Ljubljano, kjer se je oženil in stanoval tam do smrti. Tekom svojega življenja sc je pečal z vsemi slikarskimi tehnikami, v Ljubljani sc je privadil tudi freski. Dosedaj je bil znan največ po mnogobrojnih cerkvenih slikah in dekoracijah, manj pa kot portretist in lavno to panogo njegovega dela v poln! raz.s-.jivijenih načrtih za stolnično pupolo, ki fo meii odkriva zgodovinska razstava. 2e v razstavljenih načrtih za stolnično kupoio, ki ••c;
oljnate kopije Quag4ijevih fresk, je videti razliko med časom, ki je spočel te skoraj matematično izračunane in s topldmi barvami 'graje izvedene iluzije ter med dobo, ki si je sama zmanjšala duševno obzorje in služila ozkosrčni in štedljivi domačiji predmarčnega meščana. Langusova vedno ndkoMko okorna roka slika natančna opazovanja pri tem pa izgubi mojster mnogo poleta in zmiisla za veličino. In vendar odkrivajo od njega slikane glave največ prirodnega talenta, ki ni kot svete podobe prekvašen v šolsko konvencionalnost. In zato nam je ta plast njegovega dela mnogo bližja, morda tudi radi tega, ker je vestno zrcalo ljudi, ki so živeli v dobi našega velikega
Matevž Langus: Baronica Rechbach.
pesniškega genija in za časa tihega snovanja ter narodnega nastopa. Langusovemu delu sc pozna, da je nastalo vsporedno z drugim delom in da od začetka ni delal s potrebno resnostjo za samostojen, razvoja zmožen slikarski namen. Ena najzgodnejših ljubljanskih slik, trije otroci z jagnetom sedeči v pokrajini, je trdo komponirana in olikana z majhno blestečimi barvami brez slikarskih fines in brez najmanjše psihologije. Ta ton suhe ugotovitve ie v Langusovi 'portretni tvorbi temeljnega pomena in se tudi v poznejših, slikarsko že rafiniranejših delili ne zgubi. V tej lastnosti je mojster popolen otrok svojega časa in tu prihaja včasih njegova gorenjska oglatost tudi do umetniške veljave. Med mnogimi portreti iz ljubljanske dobe so posebno zanimive glave iz kroga naših kultur-
nih delavcev, s katerimi je živel Langus V dnevnem stiku; izključne kulturne važnosti je med njimi podoba Primičeve Julije. A tudi tu zaman pričakujemo duševne poglobitve, ki bi nam razen zunanje postave posredovala upodo-bljenčevo duševno življenje. Langus posebno pred žensko omaga in tu postajajo tudi risarski nedostatki posebno očitni. In vendar je njegovo delo podobno svežemu dihu v dolgem umiranju baročne cerkvene slike; podaja nam svobodnim otrokom naroda kos slovenske narave in vsaj lice onih oseb, ki so polagale duševne temelje našega poznejšega življenja.
Matevž Langus je vzgojil tudi več učencev in posebno ženskega slikarskega naraščaja. Nad meščanski diletantizem, ki ima veljavo isamo za domači krog, pa se razen njegove nečakinje Henrike Langus (1836—1876), šolane v Benetkah in v Monakovem, ni dvignil nobeden njegovih gojencev. Portretno stroko poleg Langusa obvlada v pclni meri ljubek mjster, Mihu Stroj, (Stroy, 1820—1870), čegar praivo lice je postalo tudi šele na razstavi jasno. Fin občutek za mehak obris in tajni lesk ženske kože na prvi pogled loči to senzitivno naturo od Langusove negibčnosti. Ukus v kompozitoričnem nameščenju upodobljene osebe, organičen spoj v skupino in sentiment za -vse atribute so čini-telji, s'katerimi tvori intimne portrete, visoko se dvigajoče nad sodobno povprečnost. V notranji karakterizaciji tudi Stroj neredko odpove, obrazi žensk so v primeri z ostalo izvedbo skoraj surovi. Jasno je, da karakter tako dekadentnih lastnosti ni zadostoval za ustvarjanje moških glav: prijetna zunanjost in površna noblesa sta tu preveč povdarjeni, pomanjkanje poglobitve v moško aktivno snovanje pa spreminja moža v moden stvor, poln galanterije in enodnevnosti. Slikarska stran je seveda Strojeva neprecenljiva zasluga v dobi trde štedlji-vosti s sredstvi in skoraj abstraktnega vidika. Reprezentativni portret je slika razkošnih oblačil in fine karakterizacije obraza, svetla v barvah, kot izraz enotnega nazora pa premehka in presladka. Strojeva sveta podoba podlega v naziranju deloma že nazarenskim uplivom, le benečanska topla barva, ki poleg italijanske šole izvira iz nazornega študija narave, ga slikarsko loči od severne teorije.
Doba, v kateri vlada meščan z novim dostojanstvom ni uporabljala mnogo energij za cerkveno tvorbo. Iz dosedanjega pregleda sc spozna, da se je torišče premaknilo v drugo so-cijalno plast; cerkveni slikarji so povečini kmetje, ki so delali za potrebe svojih krajanov in za njihov okus. Nov je tudi pojav diletantov med cerkvenimi okraševalci. Oba činitelja sta potisnila v slikarskem smislu to panogo v o-zadje, umetnik sam pa je izgubil svoje etično stališče v narodu in se je približal stopnji rokodelca. S splošnim treznim mišljenjem dobe in
iz rijeta izvirajočim pomanjkanjem za vsak ustvarjajoči polet v izvenmeščanskem vzdušju je ta ix)jav dovoljno razložen. Cerkev je dajala tudi večje umetniške naloge, kot so jim mogli biti podeželski slikarji kos in pri njihovem izvrševanju srečavamo zopet tr.ijce, prihajajoče v naše kraje za kruhom. Univerzalen diletant, ki je prišel na Slovensko kot glasbenik, je Tirolec Franz Kurz von Turn mul Goldenstein (1807— 1878), ki se je ugodnim razmeram na ljubo posvetil 'izključno slikarstvu. Kakor Langus, je postal tudi on gledališki slikar, le s to razliko, da je zamenjal prejšnjo slučajnost za trden po-
ki v vsakdanjem življenju obdaja človeka. Ta pojav ne izhaja iz novega svetovnega nazora in tudi posebnih slikarskih dobrin ne prinaša. Portret in pokrajina se slikata v prid izobraženemu človeku, deloma za spomin, deloma v njegov pouk. Tako se utisne pečat meščanskega mišljenja celi dobi, ki rodi posamezne boljše mojstre, ne more pa ustvariti trajnih temeljev za razvoj. Neposredni učenci teh mojstrov o-stanejo zato tudi v nižinah domačega diletantizma ali pa rokodelstva iz poklica. Idealizem, ki je ustvaril mogočne tvorbe v dobi baroka, se je pred ostrim pogledom in stvarno-ozkosrčnim mišljenjem biedermajerskega meščana raztajal in zdi se, da bo umetnost sledila dnevni znanosti na polje povprečnega prosvetljevanja. V tem času krotke fantazije je izšel iz slovenskega naroda genij, ki je na mah objel vse duševne sile naroda in s svojim etičnim dostojanstvom vzgojil naslednike, ki so šli po sadove tujine in zvezali moderne umetnike z mojstrovo tradicijo.
Iz obeležja domače umetnosti se brez sodelovanja duha svetovne umetnosti ni mogla vzpeti velika umetniška osebnost. Poleg formalnih preostankov baročne cerkvene slike in predmarčnega slikarstva je živela v tedanji Evropi idealistična skupina slikarjev, ki je \zajemala svoje etične osnove iz preteklosti narodne kulture in iz temelja, na katerem je zrastla iz katoliške vere. Potreba vsebinskega preporoda in iskanje izraznih sredstev sta dve poti, vodeči te slikarje, Nazarenci, imenovani, iz domovine v Rim, ki je postal njihova duševna in dejanska nova domovina. Teoretični temelji njihove krščanske umetnosti so sicer večni, a njr.hovu zgodovinska obnova je nelogična: v izvajanju so se izkazali tudi Nemci in njihovi vrstniki iz severnih narodov premalo polni življenja, ki je vir vsake umetnosti. Disharmonija, ki je nastala med misilijo dn sredstvi, ie usronobila tudi
Stroj Mihu: Skrb božju.
(42 X 30 cm. — 1842.)
delo in mesto trajnega duševnega preporoda je prinesla nemškemu narodu samo kopico zgodovinskih in nabožnih slik, ki sicer lahko veljajo
Stroj Mihu: Podobu možu. (1840.) klic, poleg tega je slikal portrete — med drugimi tudi Prešernovega — pokrajine, svete podobe in freske. V glavnem je bil dekorater v teatralnem smislu, pol umetniški diletant in pol rokodelec, v vsem pa dober aranžer brez potrebniii genijalnih sredstev. Na Primorskem je izvršil svoje največje delo, ko je v Logu na presno slikal ccrkev (1847) in tr-idi oltarnih podob je po Vipavskem več iz njegove delavnice. Na razstavi je deloma tudi iz tega vzroka neprimerno slabo zastopan. Peter Pavel Kiinl je prišel kot vojak v Ljubljano in je tam do smrti slikal cerkvene slike po vzorcih in le redko kako samostojno kompozicijo. Najpristnejši je v razstavljeni sliki malega otroka v zibelki. Langusov sodobnik Jožef Tominc iz Trsta, precej samostojen cerkven mojster na razstavi ni zastopan, Franc Globočnik, (1825—1897), ki je večji del svojega življenja prebil na Ogerskem, pa z eno samo sliko.
V	prvi polovici 19. stol. sc opaža okret od prej v slikarskem mišljenju absolutno vladajoče cerkvene slike k upodabljanju resnične narave,
vsled resne obdelave snovi, slikarsko pa ne pomenijo napredka. Učenec te struje, ki uči, da mora vsak mojster predvsem verovati v nepo-dobljeno snov, je med Slovenci Janez Wolf (1825—1884) iz Lesovca na Dolenjskem. Po revni mladosti se je učil pri malih mojstrih slikarstva in pleskanja in je že v tem času slikal v cerkvah na presno. Tekom vojaške službe, ki je padla v vojna leta, se je v italijanskih garnizijah seznanil podrobneje s benečanskim in gornjeitalijanskim slikarstvom, sitaro hrepenenje se je ojačilo in slekel je oficirsko suknjo, ki jo je bil medtem dobil in se posvetil v Benetkah slikarskemu študiju. V umetniškem stiku s starimi mojstri benečanskega življenja, ki so prvi prav spoznali tvorno ulogo barve, se je šolal na beneški akademiji, ki je bila takrat precej zapuščena in je stala izven modernih tokov. L. 1859. se je vrnil Wolf v domovino in sklenil tu po nesrečnem in bednem življenju v sredi dela svoje življenje. V njem nam je zrastel mojster, ki je ustvarjal iz notranjega nagiba, vsaka njegova misel je potekla iz čistega srca, pot pa, ki jo je z največjim naporom storil skozi življenje, je še danes trnjeva krona plačila za naše najboljše sinove.
Wolf je bil celotna osebnost, ki ne pozna razdvojenosti med človeško usodo in svojim umetniškim delom. Nabožni predmeti njegovih slik so tesno zrasli z življenjem, mojster stoji v neposrednem razmerju do visokih idej in ne pozna dogmatičnih omejitev. Z velikimi udarci usode se je odkupil od malega zemeljskega življenja in vse njegovo delo je hrepeneč klic po višjem idealu človeka, po harmoniji notranje čistosti in po dejanju ljubezni. V tem leži etična vrednost Wolfovega dela, ž njo je prepojena umerjena, klasična oblika, ki si jo je pridobil na jugu, uživljajoč se v ustvarjanje starih mojstrov. Zgodovinsko izbiranje vzorov je ležalo v duhu časa, beg iz male sedanjosti pa je peljal Wolfa v Benetke, kjer je umetnost rastla iz naročja narodnega življenja. '1 a okolnost ga jc obvarovala pred-nemško abstraktnostjo, in vsiljivo moralo ftprijornega namena in njegova tvorba, polna lastnega življenja, govori danes kot nekdaj plemenito besedo plemenitemu o-pazovalcu.
Wolf jc živel v dobi splošne umetniške brezbrižnosti. Njegov narod sc jc takrat prebujal k političnemu življenju, ki mu je glavno sredstvo beseda. Veliki, razvoj slovstva pa ni v nikakem razmerju z nizkim stanjem slikarstva, ki zanj slovensko izobraženstvo ni imelo nikakega zmiisla. Cerkev je v okvirju svojih predpisov oddajala naročila in le, kjer jo jc predstavljal lino/, globje osebne izobrazbe, je mogel slikar ustvariti veliko delo. Pri Wolfu je treba dobro razločevati dela, ki jih je izsilila
misel na kruh in pa svobodno zasnovana, iz tvornega nagona spočeta upodabljajoča dejanja. Med zadnja štejemo največ njegovih fresk (Vipava i. t. d.), katero polje je obvladal moj-stersko. Med oljnatimi podobami je največ posnetkov in delavniških izdelkov, a tudi tu najdemo umetnine, ki jih žal na razstavi ni videti.
V	nasprotju s celim obdajajočim življenjem živeč svojo mirno notranjo pot, je Wclf vzgojil v svoji delavnici več učencev, ki so šli po njegovih navodilih v svet in ostali skrbni čuvarji mojstrove dediščine. Brata Jurij (1855— 1889) in Janez Šubic (1850—1889) sta najbolj svetovna talenta iz njegove šole, Simon Ogrin, ki še danes živi, je mnogokrat sodeloval pri mojstrovih freskah, a v lastnem delu se pozneje ni razvijal, istotako Ludvik Grilc (1851—1910). Med mlajšimi učenci tvori Anton Ažbe neposredni prehod do sodobnih slovenskih mojstrov. A to razdobje spada že v najnovejši razvoj, ki ima svoj dom v stalni razstavi Narodne Galerije.
Od Wolfovih sodobnikov sta zastopana Anton Karinger (tl870), ki je kot diletant slikal pokrajine s popolnoma lastnim vidikom, deloma že upoštevajoč luč in njeno ulogo v barvah ter mlajši, še živeči Ivan Franke, pokra-jinar in portretist.
Dospevši do vnaprej določenega časovnega konca razstave se zavemo, da je slovensko slikarstvo tvorilo dosedaj vedno močan in izredno razvit del slovenskega duševnega življenja. Spor o imenu »slovenska umetnost« se zdi. da je s to razstavo končan. Nobena svetov-na umetnost ne živi brez duhovnega občevanja z duševnimi plodi sosednih narodov,'ker služi človeštvu in podlega visokim notranjim zakonom, ravnotako ni ostala naša umetnost brez uplivov in jc tudi samo posredovala uplive. S tem je določen njen mednarodni kulturni položaj, mi pa z zadtvljenjem povdarjamo, da .ie naša, ker jc sprcmljevala višine in nižine našega življenja in tvori njegov sestavni del. Z neštetimi vezmi jc zvezana posredno in neposredno z našo zemljo in njen naslov izvira iz višjega presojanja, ki ni izraz minljivega dnevnega mnenja.
Narodna Galerija, ki je priredila s podporo* Ljubljanskega velikega sejma zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva, je izvršila tako veliko dejanje, da bodo posledice jasne šele i r, večletnem znanstvenem obdelovanju zgodovinarjev. Splošni kulturni pomen to razstave pa jc spoznal celi narod, ki ie sodeloval pri trudi) prireditve in pri uživanju duševnih sadov, ki jih je razstava nudila. Naučla nas je lastnega izraza tudi v umetnosti in kakor nam je draga matVrina beseda, tako moramo združiti vso bogate sile s tvorbo naših umetnikov.
ŠOPEK NA GROB
V
M OZ A. C1R. MET. VUGU. - J. ABRAM.
L UTA 1899. je pokojni Ciril po končanih semeniških študijah stopil v javno življenje. Odšel je za kaplana v Kobarid pod sivi Krn, — na klasična slovenska tla, kjer je pred dobrimi 30. leti poprej deloval divni naš Simon Gregorčič, — v domovino pesnika Kji-lana-Pagliaruzzija, glasbenika Volariča, — v domovino dr. Antona Gregorčiča, zgodovinarja Simona Rutarja i. dr.
V Kobaridu je pod dekanom, kremenitim Jurijem Peternelom zelo vestno izvrševal svcje stanovske dolžnosti, se odlikoval kot cerkveni govornik in izboren vzgojitelj v šoli. Sploh je bil vedno in povsod izreden prijatelj otrok in mladine vobče. Kmalu se je ljudstvu zelo priljubil doma in po vsej okolici, da se ga še vedno z velikim spoštovanjem in veseljem spominja.
V družbi z bivšim deželnim poslancem zemljemercem Lapajnetom je delal načrte, kako čim bolj posplošiti med ljudstvom izobrazbo, jo zanesti v zadnjo hišo, do slehernega posam-nika, kako izvesti tudi podrobno politično organizacijo. Izobraževalna in politična organizacija naj odgovarja docela krščansko socialnim načelom, smernicam dr. Krekovim.
Znano je, da se je do Krekovih časov vse premalo ali blizu nič skrbelo za splošno ljudsko izobrazbo, ako izvzamemo družbo sv. Mohorja. Dotedanja društva, ki so delovala tu in tam po deželi, so gojila večinoma le petje, prirejala veselice s petjem, kako igro ali pa kratkomalo plese ter gojila le narodno zavest. Na veselicah so tu in tam govorili tudi kak naroden govor. Poleg tega so vzdrževala ta redka društva navadno tudi bralno sobo s časniki in v posamnih slučajih tudi narodno knjižnico. Deležni dobrot društva pa so bili ponajveč le bolj izobraženi sloji, preprosto ljudstvo manj ali nič. Kakor dnuge, tako sodimo in cenimo zlasti narodne delavce po plemeniti volji in po uspehih. In kolikor so oni v poprejšnji dobi, čeprav le glede na probujo narodne zavesti, storili in dosegli, časten jim spomin za to v naši narodni zgodovini! Danes velja isto. Kar kdo stori za pravo, resnično izobrazbo in za duševno požlahtnenje naroda, njemu vsa čast in zahvala, bodi pa katerekoli stranke! In čim več bo tekmovanja med organizacijami samimi in med delavci, tem bolj se bo jačila in oblikovala medsebojna kontrola po edino zanesljivem merilu:	ali	je	delovanje
narodu koristno ali ne, ali je narodu v moralni in materijalni procvit.
Pokojni Ciril je ustanovil s pomočjo prijateljev v Kobaridu »Kat. slov. izobraževalno društvo«, ki je imelo svoje prostore in čitalnico v dvorani pri »Nemcu.« Društvo je čvrsto delovalo ter prirejalo predavanja iti poučne shode za preprosto ljudstvo. Leta 1904. jeseni je do-
živelo krono svojega delovanja, ko je na veličastnem slavju razvilo in blagoslovilo svojo zastavo. Te slovesnosti se je vdeležil tudi pokojni dr. Krek, ki se je do zadnjega z velikim veseljem spominjal prelepega dne pod sivim Krnom.
Izobraževalnemu društvu je sledilo »Kat. slov. politično in gospodarsko društvo za kobariški okraj«, po katerem je pok. Ciril z vso vnemo sam in v družbi z drugimi vzbujal v preprostem ljudstvu zanimanje in umevanje za politična, gospodarska in socialna vprašanja. Tiste čase se je povsod bil boj zlasti za splošno volilno pravico v državni zbor in dnuge za-stope. Unake dolžnosti, enake pravice! Gre za splošni ljudski blagor, torej naj odločujejo v zakonodaji vsi, tudi do tedaj prezirani in brezpravni ljudski sloji!
Po daljši dobi zelo plodovitega delovanja v Kobaridu se je Vuga preselil v Bate na banjško planoto. Tu se je zavzel zlasti za organizacijo ženske mladine ter ustanovil Marijino družbo. Navajeni smo, da se gleda na organizacijo Marijinih družb še dandanes z nekim predsodkom, kar je velika krivica. Blagodejni vpliv teh organizacij na mladino je naravnost velikanski. Pozna se ga in živo čuti, kjer le-te res delujejo. In ako bi bila vsa naša Krajina prepletena ž njimi, čeprav samo z dekliškimi, bi se mogli smatrati za srečne; imeli bi organizacijo, ki bi bila bolj vspešna in mogočna, nego vse druge naše organizacije vkmp: jamčila bi nam obstoj, žilavost in razvoj vseh drugih. Marijine družbe so kvas ljudstva. V Marijinih družbah organizirana mladina, čeprav le ženska, ima silen vpliv tudi na druge; mogočno deluje na nravno stanje ljudstva in vspodbuja s svojim živahnim delovanjem do podjetnosti. Mar. družbe, ako imajo pravo vodstvo, razvijajo svoje delovanje ne-le v cerkvi, v duhovnem oziru; ampak se po svojih odsekih zanimajo in zavzemajo trudi bolj ali manj za vse javne zadeve in vprašanja. Ako ima dekle zmisel za organizacijo in plemenito, nesebično delovanje, ga bo imela kasneje tudi kot družinska mati in po nji vsa družina, ves naraščaj, ves prihodnji rod, ne samo ženski pač pa tudi moški, zakaj moški nočejo zaostajati za ženskami kot manj vredni.
Pomen Marijinih družb je pok. Ciril proučil tekom let do dna in ustanavljal, oziroma pospeševal jih je, kamor je prišel. Ustanovil jo je v Gorici kot stolni vikar za mnogoštevilna slovenska dekleta, zlasti služkinje, vodil potem že ustanovljeno Marijino družbo za dekleta v Podgori pri Gorici, ustanovil tam kasneje še Marijino družbo za žene in Marijin vrtec za otroke. S kako izredno spretnostjo in vnemo je deloval dolgo vrsto let za te družbe, ve ne-le Podgora in Gorica, ampak vsa goriška okolica; o tem pričajo tr.idi mnogi pisani govori in osnutki govorov, ki jih je imel na družbenih shodih doma in kot gost po drugih vaseh.
Poleg tega je vodil v Podgori mnogo let tudi izobraževalno društvo in podružnico »Slovenske Straže« ter otroški vrtec.
Delal je rad, neumorno delal, nesebično se trudil, ker je delal iz čiste ljubezni do naroda. Ideal, uzor njegovega delovanja je bil, kar je večkrat, zlasti zadnje čase povdarjal:
»Vse duševne in telesne sile porubiti v to, da se ohrani narod nravno čvrst in močan, da vstane narodno zaveden ter da se bo, socialno in vsestransko izobražen, vspešno trudil za gospodarski obstoj in napredek.«.
Pred vojno je krepko sodeloval pri »Kršč. soc. zvezi« v Gorici, pred- in po vojni bil delaven odbornik pri »Kat. tiskovnem društvu« v Gorici in po vojni je bil med najbolj marljivimi Slovenci v Gorici pri vpostavitvi političnega življenja in delovanja. Bil ie v najbolj razburjenih in težkih časih urednik »Goriške Straže« in kakor je bil pred vojno zelo priljubljen sotrud-nik »Novega Časa«, tako se je odlikoval pri »Goriški Straži« kot uzoren urednik; njegove krasne, preproste članke, ki so bili mili in nežni kot do srca segajoča narodna pesmica, a kadar je bilo treba tudi krepki in gromoviti, je vse z izrednim užitkom rado čitalo, staro in mlado in komaj čakalo prihodnje številke.
Vojska mu je vzela vse; komaj je rešii svoje življenje iz Fodgore. Nekaj knjig in spisov mu jc rešil v Gorico brat. Odšel je v svet s tem, kar je iirel na sebi. Odšel je za svojimi duhovnjani v bridko begunstvo in. se nastanil v Bruckci ob Muri. Kaj so naši ubogi ljudje tam in drugod pretrpeli, naj opišejo drugi, ki so vse sami doživeli. Kdor izmed duhovnikov in učiteljev je hotel kaj storiti za uboge begunce, jih braniti in jim i omagati, ga je oblast taborišča, razni gospodje glavarji in komisarji, neusmiljeno preganjala. Pok. Ciril ni bil mož, da bi molčal h krivicam. Glavarju — Slovencu je povedal v brk, da nima pravice, prepovedovati mu občevanja z ubogim ljudstvom. Nastal jc med njima zaradi izkoriščanja in zatiranja ubogih beguncev tak spor, da je segel do Dunaja. Šlo je za to, da mora odstopiti Ciril ali glavar. Kdo je odstopil, ni težko uganiti; naš Ciril je odšel iz Brucka v Prago na Češko. Na Češkem je bil njegov delokrog zelo obsežen in težaven, zakaj iz Prage jc moral uro in ure daleč po železnici na vse strani teden za tednom obiskovati zelo številne begunce, ki so bili nastanjeni po kmetih. V oskrbi je imel Slovence, Hrvate, Istrane in Furlane. O svojem delovanju po Češkem bi bil lahko napisal celo knjigo. Najlepši njegov dan je bil dan romanja slovenskih beguncev na Sv. Goro pri Pribramu, ki ga tudi begunci-ro-marji ne bodo nikdar pozabili. Bil je tr.idi na grobu sv. Metoda, svojega patrona, na Velc-hradu.
Vrnivši se v Gorico se je nastanil, ker ni bilo stanovanj, pri usmiljenih bratih v bolnici in od tu je oskrboval furlansko župnijo Ločni k,
Podgoro in Pevmo. Dela čez glavo, a klonil ni, čeprav je trpel vslcd pomanjkanja in moral hoditi dolgo časa v gostilno na hrano. Te hude čase si je precej pokvari) zdravje in večkrat je tožil o želodčnih težavah in nerednostih v drob-ju. Ko se je preselil h bratu, mu je bilo življenje olajšano in deloval je na to, da bi zopet nastopil službo stolnega vikarja, ker je rad bival v mestu in bil navezan na Gorico tudi po svojem javnem delovanju. Služba stolnega vikarja, v kateri se je bil že pred leti odlikoval, mu je bila sicer obljubljena, a — dobil je ni. Razočaran se je povrnil spet v podgorske razvaline. Od tam pa je odšel že rahlega zdravja v Harije pri Ilirski Bistrici, da si zdravje utrdi in ker je hotel živeti v miru, kazalo je, da se tam dobro pozdravi in že se je letos o Veliki noči odločii, da se spet povrne na Goriško. No, Bog je hotel drugače. Bolezen v drobovju ga je nenadoma spet napadla, prihitel jc v Gorico, da se pozdravi, a čez kratek mesec ga je mirt pokosila dne 12. julija v bolnici usmiljenih bratov ter nam vzela tako dragoceno življenje. Bog mu plačaj ljubezen in trud!
*
*	sjs
Prepričan sem, da je bila Cirilova literarna zapuščina znatna, toda ko je došlo njegovo blago iz Harij v Gorico, sem iznenaden obstal. Razen sicer lepega števila cerkvenih govorov (morala bi jih biti cela skladovnica!) in par pesmi — nič! Kam je izginilo? Saj je sodnija zapečatila sobe! Slišal sem, da je bilo vse P° tleli razmetano, ko so prišli po blago! Taka je naša usoda....
Nate par pesmi. Oblikovno niso sicer na višku, a so lepili misli.
RAZNI ČASI.
I.
Ko v boljših dneh sem razigran, in zrem po svetu, ki prostran leži pred mojimi očmi, tedaj se želja mi vzbudi: da bi ves svet objel razvnet, tako srčno, tako tesno,
da roki bi mi od komolcev viseli dol čez svet! ...
II.
2e dolgo let ni solza več stvar znana mojemu očesu, potočil zadnjo sem ihteč pri nekem žalostnem slovesu ...
A zdaj, ko mi hudobni svet srce jc zopet ranil skromno, potočil rad bi solzo spet, tako veliko, tako ogromno,
da v nji bi ves utonil svet...
PRIJATELJEM (radi odhoda v Harije).
To čutim sam: prav ni bilo, da sem Vas bil ostavil, a prav ni bilo tudi to, kar izmed vas je marsikdo za mojim hrbtom drzno pravil.
Vsak svoje zna, vsak svoje ve, kot svoje vsak po svetci nosi nemirno, vzburkano srce;
Bog sam bo Drav le sodil ie. sveta pa milosti ne prosi!
KO SVET POMLADNI OBČUDUJEM.
Ko svet pomladni občudujem, ki s tisočerimi se cveti budi, da sad rodi nešteti, in v krasu tem, ko premišljujem človeški rod, ki biva tod,
oh, nehvaležen rod, ki v zlosti plačuje tvoje ti blagosti, ki trosiš Ti jih, Bo.tr. naokrog:, -tedaj sc čudim, čudim in to se razumeti trudim:
Kako si dober Ti. o Bo«!
NAJTEŽJI DNOVI
Najtežji so v življenju dnovi, ko človek svojega Boga, če pustil volji bi njegovi, naj sam izbere si. kar hoče, — le to bi prosil, naj mn da, da enkrat iz srca sc zjoče.
OB RAKVI MALEOA OTROKA
Nr. odru s cvetkami posutem kot angelček miru ležiš, smehljaj zaigrava ti krog usten, in, kot da sanjal bi. mižiš.
Zatisnil si oči, da bede ne vidiš, ki je rol n je svet, in sladko se smehljaš, ker srečno iz bede te si bil otet.
Mi solze točimo ob tebi, ki bivaš v raju angel j čist, a ne rodi teh solz nam žalost, te solze nam redi — zavist.
VERA
Med Bogom in ljudmi delil sem svojo vero. a sem prestal z ljudmi prevaro mnogotero.
Zato zdaj vero vso
bom združil v Bogu samem,
On varal me ne bo, saj vem, komu verjamem.
O KARIKATURI.
DR ALOJZIJ RES.
v
ČUDEN, prečuden svet nam odpira zgodovina karikature:	svet	izprevrženih poj-
mov, samovoljnosti, izbruha jeze in strasti, sovraštva in ljubezni, veselja in žalosti, v nenavadnih, nenaravnih oblikah. Zakoni, ki jih sicer vse spoštuje ali vsaj boji, so v žarki luči karikature brez veljave. Častitljive, na videz nedotakljive pravice posameznika, družine, slojev, držav narodov — vse se ruši v prah ali prehaja v smešnost pod čopičem in peresom karikaturista. Glave ljudi, in to po večini najbolj spoštovanih in vplivnih, z živalskimi telesi, živali s človeškimi glavami, deli telesa ali celo telo izpačeni, pohabljeni, zveriženi. Preko vseh ovir se vspenja karikatura, preko vseh predsodkov, cbzirov, javnega mnenja in avtoritete: brezobziren zasmeh vlada, zasmeh, ki vzbuja prešeren krohot, včasih pa komaj viden, bolesten nasmešek.
Svet karikature — svet nebrzdanosti, brezzakonja, krute samovoljnosti, a to samo navidezne, zakaj vsa ta zmes satire, zasmeha, bičanja — govori svoj lastni jezik, ustvarja iz dane nujnosti in stremi po čisto določenih ciljih.
*	* *
Kaj je karikatura?
Beseda izhaja iz ital. »caricare« — dobesedno: naložiti, otežiti. Če n. pr. pri risanju človeške postave kak del ali ud preveč otežimo, preveč naložimo, se nam vidi ta del ali ud pretiran. Če na kakem obrazu narišemo nos prevelik, se nam vidi preveč »naložen« v razmerju z ostalim in ravnotežje celote je podrto. Karikatura bi bila torej umetniška podoba, pri kateri je naravna harmonija, ravnotežje posameznih delov odstranjeno in se nam zato ta ali on del vidi »preobtežen«, pretiran — karikiran. Toda rušitje ravnotežja, nastala vslcd neznanja ali netočnega opazovanja, ni še karikatura, siccr bi bila to že vsaka ponesrečena risba. Le če je delo resničnega umetnika, zasluži v polni meri to označbo. Če n. pr. imetnik nariše moža s prevelikim nosom in premajhnimi usti, s prekratkimi nogami in predebelim trebuhom, ali s preveliko glavo in s premajhnim truplom, je ta in slična pretiravanja storil s polno zavestjo. Kajti če pazno motrimo original, ki si ga je vzel slikar za model, vidimo pač, da mož siccr nima tako velikega nosu, ne tako majhnih ust, ne tako kratkih nog, ne tako debelega trebuha, kakor mu jih jc narisal umetnik, vendar pa ima v razmerju z nosom premajhna usta, v razmer ju s trebuhom premajhne nege. Tega i)oprej niti o-pazili nismo, toda slikar je z ostrim očesom našel to nesozmernost in spoznal. da ie za doitičmo osebo značilna. Tedaj je vsako teh lastnosti na svoji sliki ojačil in pretiral, tako da je še precej pravilno oblikovana postava modela postala smešno učinkujoča figura.
A karikatura v pravem pomenu besede ne pomeni samo pretiravanja in podčrtavanja značilnosti, ampak pomeni istočasno tudi redukcijo, brisanje podrejenosti. Vse, kar je nevažnega, nebistvenega potisne pod črto normalnega razmerja, zopet z namenom, da tembolj ostro izrazi bistvenost in tako tem nazorneje pokaže gle-davcu jedro značilnosti. Najčešče opazimo to v karikaturah eseb s prekomerno veliko glavo. Poleg stremljenja po močnem komičnem vtisu, hoče resnični umetnik dovesti dušo, vtelešeno v glavi kot glavnem izrazilnem sredstvu, do polnega uveljavljanja. To je bistvo groteskega karikiranja. »Grotesknost pričenja tam, kjer končajo vse možnosti«.
Karikirati bi potemtakem pomenilo: zavedno pretiravanje značilnosti kakega pojava in abstrahiranje od postranskega, splošnega. Karikatura je zavedna kmničnost.
# sje *
Iz dejstva, da se največ značilnih lastnosti človeka odraža tako v celotnem pojavu njega fizijognomije, kakor v posameznih potezah Obraza, v hoji, gestah itd., črpa karikatura svojo oblike. V trenutku, ko postanejo poteze celotnega pojava ali posameznosti pretirano izražene, izstopijo gotove lastnosti iz okvirja sploš-nosti in se nam kažejo v plastičnem učinku reliefa. Na isti način zamere umetnik označiti s tipom lastnosti in značilnosti celega sloja ali naroda.
S tem se dvigne karikatura do kulturnega činitelja neprecenljive važnosti. Nieu vpliv sega v dnevne dogodke na vseh poljih javnega in zasebnega življenja, v kulfr.imo zgodovino in v umetniško ustvarjanje.
S povdarjanjem in pretiravanjem značilnosti (dobrin ali grehov vseh vrst) pokaže karikatura le-te tudi najbolj neukim očem. V par potezah poda izvleček perečih dnevnih vprašani in jim s sarkastično lučjo pokaže pot v najbolj otrple plasti ljudstva. Njena smešnost ubija brezobzirno samoljubje dnevnih mogotcev, jim trga krinko raz obraz in ruši »nedotakljive« temelje puhlega veličastja. S simboliko meče resnico v mase, kom;ir bi sicer nikoli ne prišla, ali kjer bi ostala vsaj nerazumljena. S prstom kaže na rane socialnih, kulturnih in političnih razmer: strašno orožje v rokah borcev (proti kateremu bi vsak resen odpor le podvojil uspeh), in silno agitatorično sredstvo.
Nravno zgodovinska uloga, ki jo vrši karikatura, je bila doslej še premalo uvaževana. Kot vzgojiteljica mas je mnogo pripomogla k dvignjenju duševnega nivoja in k ozdravljenju bolnih razmer, nele, ker »ridendo costigat moreš«. ampak tudi ker neusmiljeno soja in obsoja gnilobo sodobnosti in z negativno silo poraja proti njej odpor.
Karikatura govori najbolj samosvojo govorico časa in v najbolj značilni, zato tudi naj-
bolj resnični obliki. Brez nje bi poznali le pol-zgodovine, le pol preteklega življenja, tistega, o katerem so ljudje smeli pisati. Koliko resnice zamolčuje ali celo potvarja današnje časopisje? In vendar bo najglavnejši vir zgodovine! Ko vse drugo vtone v morju splošnosti, ostane karikatura in ž njo značilnosti vsake dobe v vsej goloti. Če človek prelistuje satirične liste velikih narodov (kar nikakor ni le zabava), se mu odkriva na najplastičnejši način bistveni znak naših dni: brezmejen pohlep po uživanju, brezdanja socialna mizerija in nravna propalost, ki jih karikatura razgalja dan za dnem, teden za tednom in biča ž žgočim sarkazmom.
A njen upliv sega tudi v umetniško ustvarjanje. Karikatura pomnožuje risarska sredstva, utirja nove poti izražanju najglobljega, razgib-lja speče sile in pobu ja fantaziji najrazličnejše snovi. Karikatura rešuje v svojih risbah, naglo za dan ustvarjenih, probleme, ki bi si jih resna, velika umetnost ne upala. Ne smemo pozabiti, da so francoski karikaturisti Monnier, Gavarni in Daumier odprli meščanski družbi začetkom XIX. stoletja vrata v hram upodabljajoče umetnosti.
*
* *
Vsako dobo spremlja zvesta senca karikature. Od egipčanskih papirov preko grških vaz do rimske plastike in mozaikov, od srednjeveških lesorezov do najnovejših risb, vedno ir povsod srečujemo karikaturo, ki je različna, ka-kor ic različna doba, iz katere govori.
Vse se odraža v njej: radost in trpljenje, sovraštvo in ljubezen, obup i'i zmaga. Od iskie-čega veselja do rezkega zasmeha in jeze se pretakajo njeni učinki. Njen smeh vzgaja in kara, biča in h ;a. Z grotesknostjo podjarmlja gle-davca, ga osvoboja, dviga. Razklepa moro, k' mori driia in jo s smehom premaguje Zu-klopnik je, ki se skozenj reši uklonjena odporna sila človeka, posameznika ali družbe.
Umevno, da karikature nimajo vedno in vsi radi. A sovražijo jo le mali ljudje ozkega obzorja in dvomljive veličine, ki se krčevito oklepajo samoljubja, ko karikatura trže njihov videz ter jih izpostavlja javnemu zasmehu. Zato v dobah absolutizma in politične sužnosti zatirajo karikaturo (Goya!), toda te »govoreče vesti« ne morejo nikoli zadušiti.
V	karikaturi najdejo varno pribežališče vsi šibki, teptani, usužnjeni. Njena skrb in plemenita naloga je, da gnojnica, ki nas obdaja, ne seže previsoko iu ne vduši vsega dobrega in lepega ,,,
*
#	*
Slovenci smo imeli doslej malo karikaturistov. Edini, ki si je pridobil v tem tudi evropski sloves, je bil Fran Tratnik, ki je približno pred istimi leti na povabilo nemškega pisatelja Gustava Meyrinka sodeloval s socialnimi kari-
katurami izredne umetniške vrednosti pri 1110-nakovskem »Simplicissimusu« in pri praških »Koprivy«. Doma bolj znan je bil Hinko Smrekar, ki rruu je pa nedostajalo notranjega doživetja in daru karakterizacije. Zato so skoro vse njegove karikature plehke in ne zgrabijo, •laz bi jih imenoval »risarske šale.« Zadnje čase 1>a se je i>ojavila na tem polju nova moč, Lojze Špacapan, ki je v »Mladiki« objavil karikaturo Avgusta Bucika, v »Jadranskem Almanahu« karikaturo Franceta Bevka in v »Čuku na pal’ci« ono »Nabornikov.« Vse tri odlikuje fino psihološko opazovanje, ostira označba značilnosti in krepka ustvarjajoča sila. Iž njih diha zatajen gnev umetnika, ki so ga vojna in njene Posledice predolgo tiščale k tlom, ki stremi po novem razmah« svojih najboljših sil.
Satirično šaljivih listov smo imeli še precej, a se nobeden ni vzdržal. Največ radi tega, ker nam je primanjkovalo karikaturistov in satirikov in ker se ni upoštevalo teženj širokih plasti naroda.
Letošnje leto nam je prineslo nov šaljiv list, »Čuka na pal’ci«, ki se je močno razširil, kar priča o veliki potrebi našega ljudstva po zabavi in — oddihu. Obdržati se bo pa mogel le tedaj, ako bo veren odsev vsega onega, kar nas teži in pisana kronika našega življenja. To pa brez satire in karikature ne more biti, ne postati.
JAKA ŠTOKA.
JANKO SAMEC.
MLAJŠI red 'tržaških Slovencev gotov ne bo vedel mnogo povedati o njem. Največ, da jc imel nekj v Trstu Ikniigotržnico. da -ie bil ljubezniv človek in zinačaien. zaveden Slovenec. Ta ali oni bo še morda dostavil, da je napisal par burk za ljudstvo, (ki so romale v polpretekli dobi vseh večjih in manjših vaških odrih. Starejši ljudje pa se ga spominjajo z slokim spoštovanjem in očiito hvaležnostjo, ki sta edino plačilo za vsalko pošteno delo. In J alk a Stoka je bili delavec, tki sii ie v resnici v poitu svojega obraza zaslužil hvaležnost in spoštovanje slehernega tržaškega Slovenca
Ce hočemo njegovo deilo v narodu prav razumeti in pravično oceniti, moramo stopiti duhu za dobo 30—40 let nazaj, to je v tiste čase, ki so napočili nam Slovencem, v našem slučaju Tržačanom, iz splošnega političnega, kulturnega in socialnega valovanja, ki je za-plado v arvistirijsikih narodih od 1. 1848. dalje. V tem lotu se je bila zrušila v stani Avstriii doba državnega absolutizma, v kateri sc niso mogle razivilti duševne sile in a še ga liudstva. Naš na-j'°d, ki je bil ločen politično v Kranjce, Štajerce, Pirimoroe. Korošce i.t.d., ni še imel v najširših svojih slojih zavesti svoje pri na dimi st i k enemu istemu modu. Politična razdelitev ie narod
razdvajala .tudi kulturno, tako da prav za prav
ne moremo' še govoriti v tisti dobi v enotni slovenski duševnosti. Po 1848. letu ie začela polagoma pronicati v najširše njegove plasti misel o narodnem ediins/tvu, o njeeovih političnih, kulturnih in socialnih pravicah. Vstali so možje, redki izbranci, ki so si nadeli nalogo, poučiti slovensko ljudstvo o njegovem bistvu in o vlogi, ki jo metra kot narodna celota in enota igrati v družbi ostalih, prebujajočih se ljudstev. Začelo se ie tedaj smetreno delo zp narodno prebujenje Slovencev. Snovati so se začela vse povsod duševna ognjišča, od katerih nai bi izžarevali do zadnje gorske vasi tooli žairski ljudske prosvitljenosti. Vstale so znamenite »čitalnice,« osnovala so se politična društva, rodili so se isti, ki nai bi Slovence pripeljal i na lepša, svetlejša pota. V tej dobi. ko so se začeli
postavljati prvi temelji slovenske narodne kulture, je igral tudi Trst svoh važno ulogo. Tržaški Slovenci so imeli tudi svojo »čitalnico«, ki je bila ena prvih na Priinior^ken1. Kasneje se se je osnovalo še politično društvo »Edinost« od leta 1876. dalje pa so omislili Tržačani tudi svoj stalni politični list »Edinost«. Razmere v bližnji okolici Trata so biiile takrat kai žalostne. Narod je bil po veliki večini v rokah meščana Itailijaina, zavedal se ni svetiih naiclementar-nejšili pravic, niti ni poznal dolžnosti, ki ga vežejo do doma, roda in jezika. Po prizadevanju za narodove ideale vnetih mož so so začela po vsej bližnji in daljni okolici drugo za drugim razna naroidna društva. Ikalkor pevska, ooisojil-niška in liranilniSka, pogrebna, obrtna društva, ki so vsa imela eden in isti cilj: zbuditi s sinot-renim političnim in kulturnim delom narodno zavest, osamosvojiti vse speče delovne sile v njegovi duši in ga tako postaviti na 'lastne noge. Mnogo, morda največ so k temu cilju pripomogla razna pevska in glasbena dnuštva, ki
so s petjem glasbo in dramatičnimi nastopi družila in vabila v svoj krog najširše ljudske sloje, vezala našo mlladino, io do možncisti izobrazila, utrdila v nji ljubezen do' doma Iti roda tar jo talko pripravljala za nadalino oolitično. kuilturno tin socialno defo v Trstu in okolici. S tem se ie ustvarja! ne samo odpor oroti vsem tujerodnim vplivom, amoak zavoievale sotse tudi irazne politične pravice slovenskega iliudstva na tržaških tleh, šarila.se je izobrazba v okoliškem iliudsitvu. plemenitila se je (njegova, vsem kvarnim vplivom velemesta izDosjfavlrr;. duša. Doba narodnega prebuienaia v Trstu in okioilici ie trajala tja do 1. 1890. in še čez. Mnogo ie bilo tu zaslužnih mož, ki so zastavili pri tem plemenitemu delu nesebičnoi svoie moči. a tu ni mesta. da bi jih posamezno naštevali. Storili so veliko in neizbrisen ostane njih spomin v našem ljudstvu.
Tak mož ie bil tudi naš Jaka Štoka. Tudi on je zastavil z ljubeznijo svoio delovno roko v komaii zrahljano njivo tržaškega političnega in ikulturnega delovanja, a to orotti koncu dobe narodnega orebuienia na tržašikih
Jaka Štoka je bil rojen na Kontovelju .kjer ie obiskoval domačo nroscško ljudsko šolo in kasneje še tamošnio pripravnico za srednje šole. Sredstev ni bilo v družini, da bi prišel v mestne šole in tako ie moral preživeti svoje mlade dni doma do tiste dobe. ko je šol v vojaško službovanje. Pri delili so ga ik mornarici. kjer so takoj spoznali njegovo posebno nadarjenost, in ko je končala zanj obvezna vojaška leta. so ga skušali pregovoriti, da bi ne slekel še vojaške suknje. A srce ga je vleklo domov. Tu je že 1. 1890 ustanovil na Kontovelju »Gospodarsko dtr.ištvn«. Ker se je bil seznanil že sam v zgodnji mladosti z resnim gospodarskim znanjem, je svoie vaščane polagoma uvaial v razne hranilniške in posojilniške posle. Kasneje je ustanovil v domačj vasi še nevsko društvo “»Danica«, kateremu je bil večletni nevovodja. Značilno za njegovo vsestransko delovanie v javnem živi jeti iu domače vasi ie nosebno dejstvo, da so se njegovi sovaščani še kasneje, ko se je bil že za stalno preselil v Trst. obračali k niemu za svet in nomoč v vseh vsžneiših zadevah. Tako je imel priliko večkrat pomirjevalno vplivati med njimi pri raznih nesoglasjih, ki so bila često preceišnieea političnega in gospodarskega pomena. In ljudje so vedno sledili njegovim treznim nasvetom in njegovi tolažilni besedi.
Leta 1891. je stopil kot uradnik v odvetniško pisarno dr. Gregorina in dr. Slavika, in sc je s svojim delom iu pridnostjo kmalu povzpel do mesta pisarniškega ravnatelja. Njegovo znanje jezikov — obvladal je popolnoma slovenščino, italijanščino, nemščino in francoščino — in prijazno osebno občevanje mu je odprlo dostop tja, kamor navaden uradnik ne dospe zlepa. A tudi v Trstni, v svoji pisarni, ni
zabil na delo v narodu; ostal je še agilen pevovodja ter se je obrnil še na drugo polje. Notranje nagnenje do gledališke umetnosti ga je gnalo na oder. Takrat se je bilo udejstvovanje na gledališkem polju (pri tržaških Slovencih ravno izvilo iz plenic. Igralska umetnost, če jo smemo tako imenovati, se je pravkar postavila na lastne noge. Napravila je svoje prve, sicer negotove korake, a v sebi je čutila moč in voljo, in življenje je bilo pred n]o. Štoka je takrat našel na tem polju že prebito ledino: kopica za gledališče vnetih mož je že prirejala v mestu po nekaj predstav v letu. Ti prvi veterani so bili: Lacko Križ, Alojz Grebenc, Ivan Dolinar, Kariž. Kobalova, Ščuka, Negode, Čok. Zadnik, Jaklič in še nekateri. Posebne gledališke dvorane, posebnega odra niso imeli ti možje. Strehe so morali iskati po raznih italijanskih gledališčih in dvoranah. Enkrat so igrali v starem gledališču »Armonia«, dnugič v redutni dvorani gledališča »Rosetti«, tretjič v gledališču »Feni-ce«, kasneje pa v telovadnici društva »Sokol« v ul. Farneto. Silne težave so morali oremagati. Stalnega odra ni bilo, vaje so se vršile enkrat tu, drugič tam: zdaj v tesni sobi kakega navdušenega rodoljuba, zdaj v zgornjih nrostoHh predmestne gostilne, zdaj k ie na nrostem, zdaj spet nri gostoljubnem župniku, zdai v telovadnici itd.: včasih ob udeležbi vseh članov, včasih samo s številom slučajno nezaooslenih »i-gralcev«. A premagali so vse ter uprizorili marsikatero lepo. zaokroženo predstavo. Omeniti ie treba še posebno, da so si znali ti možje vselej zagotoviti tudi gostovanje tega ali onega, takrat že znamenitega slovenskega igralca n. or. Borštnika. Renertoar so tvorile razne ljudske igre, kakor »Borite Novice«, »Nezgode starega samca«, »V Ljubljano jo daimo«. »Lumna-cii vagabund«. »Čevljar baron« itd. Včasih ie v svetem navdušeniu za dobro stvar tudi kdo izmed njih »zagrešil« dvo- ali trodeianko. kakor n. pr. znani pevovodja Ražem iz Bazovice, čigar igro »Jaz nisem Italijanka« so tudi postavili na »deske«. Vsega tfiira nrosvetnega dola sc ie udeleževal v kasnejših letih tr.idi naš .Inka. čigar dobre igralske in organizatorske zmožnosti so se kmalu pokazale povsod. Iz statista, i-gralc.a drugovrstnih vlog. sc ie kmalu povzpel do glavnega stebra teli raztresenih udov takratne tržaške gledališke družine. Končno ie prevzel sam vso njih dedščino. Postal ie vodja gledališkega eibanja v Trstu, si ustvaril nekak program, delal s svoiimi stareišiml sodelavci, nriteernil rase še mlajši rod. organiziral rednei-še gledališke predstave in začel končno misliti na ustanovitev društva, ki bi zagotovilo redni obstoj slovenskega gledališča v Trstu. Rodilo sc je »Dramatično društvo«, par let nred otvoritvijo »Narodneca doma« 1. 1904. 1<ier so dobili tržaški igralci, menda naiveč vslcd njegovega nrizadevania, varno streho za svoio važno kulturno misijo. V tistih letih je bil Jaka
Štoka prav za prav poosebljeno »Dramatično društvo«. Bil je obenem predsednik, intendant, režiser in igralec. Kot režiser je bil zelo vztrajen, reden, natančen in je imel izredno razvit estetični čut, v kolikor ga je treba imeti na gledališkem odru. Posebno je znal vliti na oder živo, pestro gibanje ansambelskih nastopov, tako, da se nekatere scene niso mogle tako dobro in verno podati niti kasneje, ko smo imeli že redno gledališče. Kot igralec, čeravno nepoklicni, je bil zelo izrazit, dosegel je veliko rutino in kar je glavno, poprijel se je vseh vlog z isto ljubeznijo in skrbnostjo. Posebno učinkovit je bil v različnih intrigantskih ulogah. Starejše njegove sotrudnike so kmalu nadomestile mlajše moči, kakor Ponikvarjeva, Grmekova. Štularjeva, Janova, Odinalova, kasneje še Mekin-dova in Železnikova, od igralcev pa znameniti Rainer-Hlača, Štular, Podkrajšek, Delak, Cotič in Sila. Iz Ljubljane pa so k njegovim uprizoritvam hodili gostovat Borštnik, Verovšek, Danilo, Danilova in še kateri. Takrat se je bil prvotni repertoar znatno razširil in poleg raznih boljših tel jih iger so uprizarjali tudi domače stvari, kakor 11. pr. »Rokovnjače«, »Legijonar-je«, »Mlinarja in njegovo hčer«, »Materin blagoslov« itd.. Ponovili so tudi s sodelovanjem »Slovanskega pevskega društva« pod vodstvom Srečka Bartlja spevoigro »Čevljar baron«. Z vsem tem delom je bila ustvarjena v nekaj letih trdna podlaga za nadaljnji razvoj tržaškega gledališča, ki si je mosrlo potem začrtati še višje cilje. Vodstvo gledališkega igralskega zbora je potem prešlo v roke poklicnih igralcev in Trst ie imel za tem kot režiserje vrstoma Verovška, Danilovo. Dragutinoviča in končno Skrbinška, Silo in Kralja. Ti so razširili gledališki program, dvignili glas naše igralske umetnosti preko ozkih mej tržaške okolice. A za vse te vspehe se moramo v prvi vrsti zahvaliti veliki energiji fn zmožnosti pokojnega Jake Štoke. Dasi je dal vodstvo gledališkega dela iz rok, vendar ga srečamo še par let kot gostujočega igralca na tržaškem odru. Z istim ognjem je sedaj pomagal tam, kjer je prej sam vstvarjai. Nastopil je večkrat pod Verovškovo in kasneje tudi Dragutinovičevo režijo, ki sta vedela ceniti njegove igralske zmožnosti tako, da sta 11111 poverjala često važne uloge v različnih modernih igrah. Naj pri tem omenimo le vlogo »revizorja« v istoimni ruski satiri, ki jo je Štoka po snlošnem mnenju odigral bolje kot marsikateri današnjih »velikih umetnikov«. Še 1. 1911. je uspešno sodeloval pri gostovanju tržaškega gledališkega ansambla i>od vodstvom Dragutinoviča v goriškem »Trgovskem domu«, kjer je nastopil prav dobro v ulogi »Berta« v drami »Zimsko suncc«. V zadnjih letili njegovega i-granja pa smo ga srečavali v Trstu tudi pri vsakoletnih dobrodelnih prireditvah in od takrat je posebno znan med mlajšim rodom po svojih nastopih na Miklavževih, Silvestrovih m
raznih Sokolskih večerih. Tu se je včasih izkazal kot učinkovit komik. Veselje do gledališke ga dela mu je tudi potisnilo pero v roke, da je napisal par burk, ki nimajo sicer umetniške vrednosti, pa so vendar preromale skoro vse vaške odre po Sloveniji. Zaradi kronike naj jih tu naštejemo: »Ne kliči vraga« v 2. izdajah (1907—1908), ki sta pošli; »Moč uniforme« (1912), ki ji je r.iglasbil pevske točke kapelnik Vogrič; »Trije tički« v dveh izdajah (1909— 1910), ki sta tudi pošli; »Anarhist« (1912). O njih vrednosti si je bil, kar je treba danes posebej pcvdariti, sam na jasnem.
Tik pred vojno je dal slovo odvetniški pisarni in je otvoril v Trstu knjigarno in papirnico. A tudi tu se je kmalu pokazala njegova vsestranska zmožnost in podjetnost. Izdal in založil je več knjig, kakor n. pr. Utve »Kraguljčke«, Milana Kureta »Jekleno masko«, Jože Lovreu-čiča »Deveto deželo«, »Gospodinjski koledar«, »Vedeža« in »Hišnega prijatelja« (brošurici, ki bi mogli postati v danih razmerah važna čini-telja v širjenju ljudske prosvete); dalje par F. Kleinmayerjevih »Slovnic« in pa nekaj priročnih slovarjev. Imel je še mnogo načrtov, ki bi jih bil gotovo udejstvil, da nista stopila vmes
—	vojna in kasneje njegova smrt.
Jake Štoke ni več. Kakor so šli od nas časi, ki so nam skovali njegovo osebnost in dali smer njegovemu prosvetnemu delni, tako je šel od nas tudi on, da ne nastopi več poti nazaj v življenje našega naroda. Za njim je vstal lep spomin na nekdanje dni, ko so ideali družili ljudi preko vsakdanjih brig trdega življenja. A zdi se, da se je za nas kolo kulturnega življenja za hip ustavilo, da se vračajo spet med nas časi, trdi časi preizkušnje naše liubezni in naše požrtvovalnosti do doma, roda in jezika. Pred pol stoletjem je našlo pri nas življenje pripravljene ljudi in eden izmed teh je bil tudi naš Jaka Štoka. Naj bi našli tudi današnji težki dnevi, ko nam je vztrajno varovati našo, s težkim trudom postavljeno kulturno stavbo sovražnih viharjev, ljubečih in vnetili src, pridnih in neustrašenih rok, da nas o&ivajo najhujšega — prezgodnje narodne in kulturne smrti!
ANTON CEJ, SLIKAR.
STANKO STANIČ.
(Za peitindvaoseletnico njegove smrti
OKOLI leta 1850. je prišel v Cerkno iz Ravnice neki Anton Cej. Bil je doslužen
vojaški godec. Po poklicu sicer ogljar, muzike vendar ni pozabil. Začel je mladino poučevati godbe na pihala. Iz Cerkna se je preselil na Planino, vas pol ure nad Cerknem, in madaljeval isto delo. Poročil se je z neko Elizabeto Mravlje, s ktero je imel .tri otrdke. Najsta-rejšd med njimi je bil slikan- Anton Cej. Rodil se
je vPlaaiiiini dne 4. IV. 1857. Obiskoval ie ljud-.sko šoilo v Cerknem in oče ga je že zgodaj začel učiti godbe. Vendar deček se za glasbo ni veliko zajemal. Brigal se je veMIko boli za slikarstvo. Ravno v tistih letih je Jakob Raspet po Cerkljanskem veliko slikal in to dečku gotovo ni oistalo tuje, če že sam nii kot vajenec zahajal v Raspetovo delavnico. Ker ga je oče z godbo le preveč silil, je mladi Cej očeta zapustil in šel k svoji teti .na Šmarjetno goro poleg Kranja, Ker se je začel sam vaditi v risanju in slikanju. Toda kmalu je zapusti tudi tetio in se napotil v Duplje na Gorenjsko k slikarju Janezu Gosar-ju, (kjer je ostal več let. Zelja po s popolnitvi ga .le gnala više. Stopil je v delavnico znanesra mojstra Wol-fa v Ljubljani in gotovo bi bil Cej pni njem veliko raridobiil, da mi Wolf prezgodaj umiri. Po smrti WolfoVi je začel delati na rolko in ise prižemi ik cerkovniku v Cnngnob. Tu je potem tudi največ delal. Večino svojih slilk 'je napravil v tem času za Goriško in Istro.
Eno lastnost pa je imel mož v sebi. ki ga ie silila iz slikarske obrti do slikarslke umetnosti. Zapustil je ženo im Cnnirrob ter se leta 1896. napotil v Italijo študirat. Florencifja. Rim, Benetke mi druga italijanska mesta so v niem zbudMa n • vo silo, italijanske mojsterske slike so mu pa dale novega obzoria. Z vso silo se ie oprijel slikar stva na novo. Vrnivši se domov ie no d.iev*: slikal, po noči pa rfisal in študiral anatomijo. Toda vse to njegovo hrepenenje kvišku ie bilo na-cnlkrat presekano. Zastrupil se ie z barvami Grozno shujšanega so oripelialli v bolnico usmiljenih bratov v Kandiji. A z zdraviem je šlo vedno le navzdol. Od zastrunljenja so se mu po telesu odprle skeleče rane. Trpel je grozno, dokler ga ni 2. malega travna 1897. rešila smrt. Pokopan je na Šmihelskem pokopališču. Iz dobe prodno je obiskal Italijo hrani tudi njegova rojstna farna cerkev v Cerknem dve sllilki na platno: sv. Martina in sv. Jošta.
Dve njegovi zadnji deli in sicer sv. Jožefa in sv. Jošta krasita, prva cerkev Božjega groba poleg Novega mesta in druga corlkav sv. Jošta v Stopišlki žuoniii.
Letos je minilo 25 let, kar je Anton Cej zatisnil oči.
PROMETNA SREDSTVA POLARNIH NARODOV . PO BYHANU. - V. ŠAHA BON.
L1UDJE tam goni stanujejo zelo rastireseno, živina potuje venomer. Keir so razdalje ve likanske in so tla dolgo časa. pokriita z ledom in snegom, je moral človek poizkusiti vsa sredstva, kako priti hitreje iz kraja v kraj. Dve možnosti sta: uporabim lastno telesno moč, da pridem z gotovimi sredstvi hitreje naprej, ali pa
vzamem v službo tujo moč. Polarnik se je poslu-žil obeli možnosti in je napravil vozila, prikrojena na bistroumen način okolici.
Tako orodje, navidez enotavmo in vendar popolno, so k r p J j e kakor jih imajo gorski prebivalci in lovci tudi pri nas. Olajšajo mam bojo po mehkem snegu. Obstoje iz ovalnega obroča dveh elastičnih vej, ki jih držijo narazen povprečne spojke, 1 do 3: med njimi je pletenina iz usnjatih jermenov ali bič. Krplje privežem na nogo z jermenom; da nišo spodrsnili na sneg, so pritrdili Itelmi na spodnji strani dve koščeni bodici.
Druga vrsta sneženih čevljev, smuči, je doma samo pri praazijskih narodih:	smuči	nam
služijo bolj za hitrost premikanja, kakor pa kot sredstvo proti vdiranju v sneg. Laponske smuči obstoje iz navadne tenke deske, spredaj nekoliko pridvignjene, deset cen ti) n etrov široke in dva do dva in ]iol metra dolge. Bolj spretno so narejene sibirske smuči, so vpognjene tudi v sredi, na spodnjo stran so pa prilepljeni z ribjim limoni koščeki jelenove ali tulnjeve kože. Za podlago služi nogi prilepljen kos brezove skorje, vlaga ne gre skozenj, pritrjen je z usnjatimi iermeni. Ker je tako prožen, se prilagodi tak čevelj vsem oblikam zemlje. Če je sneg trd in skorjast, priveže Tunguz na spodnjo stran še ploščice iz kosti, da lažje drči in vendar ne spodrsne. Da se poriva naprej, ima smučar dolgo palico, nad ostjo je majhen prepleten obroč. Torej kakor vidimo sedaj tudi pri nas.
Za hojo po ledu slr.iži zahodnim Eskimom in Sibircem podolgovata plošča iz mroževe ali mamutove zobovine, z več vrst konicami na spodnii strani, privezana na nogo. Eskimo ob Hudsonovem zalivu si pa obuje čevlje z usnjenimi in ven štrlečimi grbami na podplatih.
Da lažje prenašajo šotore in drugo iinovi-no, uporabljajo osrednji Eskimi na poletnem potovanju v gorovje oprt e, ki gredo spredaj okoli čela. To opazimo semtertja tudi pri nas. Na isti način prenašajo Korjekinie nahrbtnike, otroke itd. Severni Holmi in Korieki imajo no-leg oprtne zadrge še kriv les., ki si ga položijo poprek čez prsi; ob rtiču Lopatka na koncu Kamčatke so pa imeli nosilnico v podobi črke Z.
Seveda je pa olajšanje, ki potujejo z njim potom imenovanih sredstev, le malenkostno v primeri s koristio, ki jo imajo od dveh živali, prevzetih v službo: od severnega jelena in psa. Direktno kot tovorno žival uporabljajo le jelena in še to samo Tunguzi in Jaknti, kojih domovina je bolj gorata in zato manj pripravna za sani. Navadnim jelenom ne smejo naložiti več kakor okoli 100 funtov, imajo preslab križ; močnejši jim pa sleižijo za jahanje.
Jakuti imajo sedlo, obstoječe iz dveh desk, ki jih držijo zgoraj spete skupaj, na deskah pa kot krožnik veliko blazinico, napolnjeno z jelenovo dlako. Streinenov pa nimajo ne Jakuti in ne Tunguzi. Vajeti so dolge kakih deset me-
trov, z njimi jezdec jelena priveže in ga drži nazaj, če pade dol, kar se večkrat zgodi; kajti sedlo Tunguzovo je ravno tako malo pripravno kakor Jakutovo.
Ker jelen kot tovorna žival ni dosti vreden, so mislili seveda na izrabo njegove vlačne sile, hitrosti in pa zmožnosti da lahko stopa po snegu in močvirju; njegovi parklji se razkrečijo in so precepljeni. Samoobsebi je že bolj lahko, če tovor vlečem kakor pa če ga nesem. — O nošnji tovorov, o vpregi živali, kako nosijo ljudje, kako živali, koliko bolj poceni je železnica kakor karavana itd. itd., vse to je natančno popisano v knjigi: Gospodarska geografija, sestavil dr. V. Šarabon, Ljubljana, 1922. — Naravnost sili nas pa k vlačenju neskončna gladka odeja, ki jo razgrne po obširnih planotah daljnega severa brezkončna zima. In res temeljijo vsi načini potovanja na tem načelu; saj Porabijo Čukči severnega jelena tudi za to, da jih vleče, stoječe na širokih smučih. Ni se jim treba samim truditi naprej. Bolj udobno je seveda, če ne počivamo na drseči podlogi samo z f.ogami, ampak s celim telesom. Najenostavnejše tako transportno sredstvo so neke male sani osrednjih in zahodnih Eskimov; imenujejo jih tobogan, mi bi jih imenovali vlače ali smuke. Mislimo si, da se vležemo ali vsedemo na kožo ali drevesno skorjo ali pa na rjuho in žival nas vleče naprej. Tobogan Eskimov je iz tulujeve kože s sedežem v podobi vreče.
Prehod k navadnim sanem z dvema sanicama tvorijo takozvane, enosanične sani ali čol-niške sani Laponcev, podobne dva metra dolgemu čolnu. So pa tri vrste: popolnoma odprt čoln za prevažanje oseb, napol zaprt za blago, '"'opolnoma zaprt za obleko in hišno orodje. Vleče pa take sani severni jelen; samo zvrnejo se rade, ker imajo eno samo sanico ali smuko. Prva vrsta je za eno samo osebo, v drugi in tretji na lahko prevažamo tovore v teži dveh do štirih kvintalov.
Drugje v polarnih pokrajinah so pa v rabi veliko bolj praktične in trpežne dvosmuške sani, torej take kakor jih imamo tudi mi. Bolj Preproste imajo Eskimi; sanice ali smuke so Peljali manj visoke, spredaj ravne ali pa vpog-njcne, med njimi je več vodoravnih ali navzgor zakrivljenih poprečnih drogov, ki služijo obenem kot sedež. Sani za prevažanje oseb imajo večinoma tudi naslonjalo za hrbet. — Bolj ročno so zgrajene sibirske sani. so orijenljive in popustljive kakor smuči, lahko drsijo čez hrapasto sneženo odejo in se ne vderejo. Njihova prožnost je tako velika, da se zvijejo, če zadenejo ob drevo, in se ne zlomijo. Razlikujejo se od Prejimenovanih s teni. da oni nonrečni drogi ne služijo za sedež, temveč ie sedež pritrjen dva do tri čevlje više na posebnih stranskih oporah. Sta pa dve vrsti: za osebe in za tovor. Prva ima naslonjalo, včasih tr.idi krov, sanice so spredaj močno zavite navzgor.
Najvažnejši del pri saneh so sanice ali smuke; Čukči jih delajo iz mroževe zobovine in kosti, sicer splošno iz kolikormogoče upogljivega, s katranom prepojenega lesa. Da lažje dr-čijo, jih pred vsakratno uporabo prevlečejo z ledeno skorjo ali pa privežejo kitove kosti spod, ki so luknjičaste in se hitro nasrkajo vode. Če je sneg skorjast, nadomeščajo naš železni okov ploščice iz mamutove zobovine; torej kakor pri smučih. Ravne ali izbočene opore so pritrjene na sanicah v kroglastih pregibih, nosijo pa na vsaki strani po en drog. ki se torej nahaja nad sanico; na teh drogovih nočiva nosilna plošča. Ploskev ima spredaj okrogel les, ki je zvezan z navzgor vkrivljenimi konicami sanic; ta naprava povzroči, da je prednji del sani posebno prožen. Sedež je v različnih krajih različen. Samojedi in Ostjaki, ki uporabljajo sani tudi po leti za vožnjo čez mahovno tundro, postavijo gor lesen oboj; jakutska krošnja je spletena iz jermenov. Čukči imajo nanolkrove. pet tudi cele krove in moramo od spredaj zlesti notri.
Za \prežno živino rabijo Eskimi samo psa, drugod pa oba, psa in severnega jelena. Število psov, vpreženih v sani, je prav različno, od dveh do trideset, za jelenove sani sta pa potrebni dve živali ali tri, kvečjemu štiri. Način vprege se ravna po naravi posamnih krajev. Čukči in večina Eskimov vprežejo vsakega psa posebej z jermenom na prednji del sani in sicer vse v eni vrsti, ker so tundre tako razprostrane, da je to lahko. Gozdni Jakuti, Tunguzi, Itelml, Alaskanci i. dr. na privežejo pse no parih na potegalno vrv ali potegalico. V obeh slučajih vprežejo posebno modrega psa pred vse druge kot voditelja, ali pa gre kak moški naprej, ki kaže not in tlači sneg. Pri severnih jelenih je v navadi tako posamna vprega kakor da navežejo vse skupaj na skupno vprežno vrv. Laponci rabijo sedaj komate, sicer ie pa pritrjeno na vajeti nekaka uzda ali povodec, a ne tišči na gobec, temveč na čelo in sicer z ostrimi koščenimi koščki.
Važen je oštoi, vodilna palica, ki jo rabijo, da prehitro vožnjo ustavijo oziroma vožnjo regulirajo, da spravijo v red zamotane vrvi itd. Oštol za pse — dolg je en meter — ima spredaj železno ost, zadaj pa nekaj krogov, ki ropotajo in s tem pse priganjajo. Jelenji oštol i-ina za isti namen kavelj in neko kladivo Iz kosti. Eskimi pa rabijo bič s kratkm držajem in dolgim jermenom.
Bistveno olajšajo potovanje nektere priprave, ki varujejo obraz proti vetru, žuželkam in bleščečemu solnčnemu lesku. Za varstvo obraza proti neštevilnim komarjem nosijo Tunguzi čepico, od k terc visi gosta pletenina konjske žime notri dol do ramen; ali pa odganjamo komarje z muhalniki iz konjske žime, izbrišemo jih pa iz oči z otirali iz racmanove glavne kože. Pri hudem vetru nosijo Laponci podobne varo-
valne krinke ali naličnice iz kožuhovine. Ostjaki pa kos stekla, obrobljenega s kožuhovino, ali pa kos kože, obšite z jelenovo dlako.
Odsev solnca je zlasti pomladi in jeseni zelo močan, ker padajo žarki takrat zelo poševno. Le poglejmo, kako nerodno je tudi nam, če gremo zjutraj ali zvečer proti solncu. Ostjaki si privežejo okoli čela obveze iz dolgodlake lisičje kože. Bolj v rabi so majhna očala, ki imajo samo ozke zareze, da gledamo skozi; Eskimi in Čukči jih izrezljajo iz lesa in jih deloma or-namentirajo, na Kamčatki so iz konjske žime ali na iz brezove skorje, v ostali Sibiriji pa iz bakra, medi ali srebrnate pločevine, podložene s suknom.
Kakor imajo polarniki izvrstna vozila za vožnjo po kopnem, tako so si znali zgraditi tudi skrajno pripravna vozila za vožnjo po rekah, jezerih in po morju. To velja zlasti za Eskime in druge obrežnike Beringovega morja, ki so izumeli v Kajaku neprekosljivo sredstvo premikanja.
V	Sibiriji je za vožnjo po rekah od Urala do Ohotskega morja in tudi še na ameriškem otoku Kadjak še zmeraj splošno v rabi najpreprostejši vseh čolnov, enodrevnik, obstoječ Iz enega samega debla. Vse iznajdbe človeškega duha so kolikortoliko naključne; in gotovo je, da je videl kdo, kako se kaka žival pelje v str-hlem deblu drevesa in ne utone. Ali pa je tudi morebiti sam po nakljr.ičju padel notri in sc mu ni nič zgodilo. Brž ie uporabil to iznajdbo, na-oravil jo je bolj udobno s tem, da je odstranil v deblu se nahajajočo prhljad, da je deblo iz-likal, morebitne luknjice zamašil itd. Napravil je zopet korak naprci: če ni bilo trhlega debla, si ga je na sam izvotlil in si tako sam napravil nreorosti čoln. Ne samo v Sibiriji, tudi drugod po svetu so taki čolni še danes v rabi. oni so med prvimi razširievatelii kulture. Sibirci si jih naoraviio iz toooli. trenetliike in mecesna, Kad-jačani iz jesena. Ostjaki povišajo stranico eno-drevnikovo s krovnimi deskami, ki jih z vrvmi tnecesnovih korenin, rekel bi, prišijejo; sklepe zgostijo ali zamašijo s smolo in ponleskajo celi čoln rdeče, z barvo pečatne gline in ribie masti. Korjeki in Ostjaki zvežeio tudi dva enodrevnika skupaj, da je vožnja boli varna.
Različna od teh čolnov so pa druga plovila, kojili votlina je sestavljena iz različnih kosov in različne snovi. V tei skupini sta drugi dve vrsti, običajni v polarnih pokrajinah, čoln iz kož in čoln iz lubja. Čoln iz kož je značilen za o-brežne narode od Grenlandije do Kamčatke, drugi pa za sibirske notranje rodove. To lahko razumemo: primerjajmo le, kar smo rekli prej o poletnih šotorih. Ruskega izvora so skoro gotovo veliki stanovanjski čolni Jenisejev, ki se jih poslužujejo poleti pri lovu na ribe. So iz lesenih cedrovih desk, imajo leseno streho, krmi-
lo,	lesena vesla in jambor z zastavo in trizobom, posvečenim od šamanov.
Čoln iz lubja obstoji iz dveh delov; iz mehkega popustljivega plašča, narejenega iz sešite brezove skorje, in pa iz lesenega ogrodja, ki daje čolnu obliko in stalnost. Ogrodje sestoji iz masivnega krovnega roba in pa iz poprečnih vpognjenih tramov, ki so zvezani z drobnejšimi podolžnimi spojkami ali pa s pletenimi vrbovimi šibami. Sklepe v plašču zgostijo Jakuti z lepilom iz smetene. Tunguzi z mastjo in ilovico. Čoln ima ravna tla in jo na obeh koncih priostren, širok je 50 do 70 centimetrov, dolg tri do šest metrov teža 15 do 25 kilogramov. Pripraven je posebno za vožnjo po gorskih vodah, čez kojili brzice lahko zdrkne, ne pa za večje vodne površine.
Veliki čoln iz kož se od onega iz lubja glede konštrukcije le malo razlikuje. Ogrodje obstoji iz precej širokega prožnega podladja ali hrbtice in iz upogljivih stranskih podolžnih reber; na te so z usnjatimi jermeni privezani poprečni drogi, pri Čukčih pa z vlaknatimi kitovimi. Pri gradnji ogrodja rabijo kot gradivo naplavljeni les in krtovo kost, prevleko čolna pa sešijejo iz tulnjevih ali pa iz dvakrat ali trikrat precepljenih mroževih kož. Dolgi so ti čolni sedem do deset metrov, široki poldrugi meter do treh, globoki 70 do 90 centimetrov, težki pa pet do deset kvintalov. Pri Eskimih veslajo v takem čolnu večinoma le ženske, imenujejo ga umiak, služi jim posebno za dolga potovanja in selitve; v Sibiriji mu pravijo bajdara, Čukči pa tudi aktuat.
Poleg umiaka uporabljajo v istih krajih tudi še drug manjši čoln iz kož, znameniti tipično polarni kajak, o kterem imamo celo literaturo. Razlikuje se od umiaka v tem, da ima popoln krov in en sam sedež, redkokdaj dva ali tri, kakor na primer na Aleutih. Tla so večidel ravna, krov oblokan, konci priostreni, zadnji konec podaljšan in nekoliko kvišku vpognjen; pri alentskih čolnih je zadnji del navpično odrezan, sprednji pa razcepljen v dve konici. Širina znaša pol metra do 76 cm, globina 12 do 15 centimetrov, dolžina pet do 10 metrov, teža 12 do 30 kilogramov, redkokdaj do 50 kg. Sedaj pa primerjajmo širino in dolžino, razlika je najmanj desetkratna. Prevleka obstoji iz 3 do 6 mroževih kož, našijejo jih surove, zato da sc pri sušenju močno čez ogrodje raztegnejo. — Ogrodje sestoji iz naplavljenega lesa, na Grenlandiji in na Aleutih iz vrbovih vej. pri Čukčih iz kitovih reber; sta pa dve podolžni rebri na tleh in na robu, med njima pa 30 do 60 stranskih opor. Ob stranskih stenah je navadno ena sama podolžna reber, malokdaj več, Krov nosi 10—20 oblokanih poprečnih palic. Nekako v sredi krova je odprtina, popolnoma okrogla ali pa jajčasta, notri sedi veslač. Krov je namreč popolnoma pokrit kakor kak štedilnik in voda ne more nikjer notri; je samo ta odprtina, zaprta po veslaču. Odprtina je navadno obkrožena od lesenega obroča, na kojega je pritrjen
obroč iz tulnjeve kože ali tulnjevih črev, ki ga lahko pripnemo okoli veslača tako trdno, da ne more niti zrak skoz. Ali pa nosi veslač kratko suknjo iz črev, segajočo do ramen, spodnji konec pritrdi z jermeni na leseni obroč. Pred obročem in za njim je čez krov napetih več jermenov, pod ktere potisnemo metalno desko, harpune, nože itd. Na straneh so pa obešene vrvi, da vlečemo na njih tulnje, mrože itd., tik pred obročem pa leži harpunska vrvica, večinoma na posebnem stojalu. Na obeh koncih hajaka so večkrat ročnice iz krtovih reber, da kamni in led kožne prevleke ne pretrgajo prehitro.
Že v 6. do 8. letu se začne Eskimo vaditi v vožnji s hajakom; zato je pa tudi tako ročen in uren, da se lahko vozi v vetru in viharju. In kako daleč in hitro! Najnerodnejše je seveda, če se čoln prevrne; privezani Eskimo se prevrne z njim vred in visi z glavo navzdol v vodi. A dolgoletna vaja ga je naredila tako hitrega in ročnega, da se s hajakom vred zopet obrne in to tudi v viharju! Pritisne z veslom proti vodi; če je treba, tudi z metalno desko ali pa kar s samimi rokami.
Morebiti je prišel hajak od Eskimov tudi do Laponcev in Samojedov. Anglež Burrough poroča 1. 1556, da je videl blizu otoka Vajgača — na meji med Evropo in Azijo — samojedške čolne, napravljene iz živalskih kož, »in če pridejo Satnojedi do obale, jih zadenejo za hrbet.« Francoski zdravnik Pierre Martin de la Mar-tiniere je videl 1. 1653 južno od Vajgača tudi tak čoln, lovili so ga štirje danski čolni. »Kakor hitro je veslač videl, da gremo proti njemu, jc začel tako hitro veslati, da se mu nismo mogli približati. Ko je prišel do brega, je naglo potegnil čoln iz vode ter si ga obesil na ramo, z druRO roko je zagrabil lok in sulico ter brzo odšel! V naših čolnih je bilo trideset mornarjev in vendar ga niso mogli dohiteti. Hitrost teh hajakov je tolika, da morejo veslati od vzhoda solnca do zahoda, to jc od jutra do večera, osemdeset milj.« Francoska milja je 5:55 km. 80 milj torej okoli 450 km. Kaj pa je to, 450 kilometrov! To jc na eno stran iz Gorice v Prago, na drugo pa iz Gorice v Rim! Dve reči moramo premisliti, lahkoto čolna in pa hitrost. Kako se nam mora čudno zdeti, če zasledovan! mož naenkrat izstopi, zadene čoln na ramo in izgine. Ne moremo mu slediti, razen če pustimo lastni čoln zunaj na vodi. Izredna hitrost, s ktc-ro se hajak premika, je napotila raziskovalce do premišljanja, ali so bili v omenjenih slučajih veslači res Samojedi ali ne. Večina je danes mnenja, da niso bili Samojedi, ampak Eskimi, ki so prišli na lovni od Grenlandje do Evrope! Ali pa jih je zanesel vihar ali pa radovednost ;di drznost, da povedo doma, kje so bili itd. itd. Vsekakor jc to verjetno; pa vseeno, od Grenlandije do Vajgača, in en sam mož. Razdalja jc okoli 3600 kilometrov! Na vsak način moramo Prištevati Eskime najdrznejšim mornarjem
sveta.
Za premikanje čolnov rabijo polarniki v plitvi vodi dolge droge, v globlji vodi navadna veslu. Redkokdaj so vesla okrašena, tako na-primer pri Ostjakih. Kratka lopatasta vesla rabijo na otoku Kadjak; Eskimi, Alenti in azijski obrežniki rabijo za premikanje umiaka ozka in ploščata vesla, za hajak ravnotaka, samo z dvema lopatama. Dvolopatasta vesla rabijo — in temu se čudijo — tudi celinski Tunguzi in Jeniseji. Ker obstoji veslo iz naplavljenega lesu, torej iz tvarine, ki je za Eskima tako dragocena, a jo dobi obenem le malokdaj v dosti dolgih kosih, si jo zavaruje z vloženimi koščenimi obroči in tračnicami
Poleg rok se poslužujejo Eskmi in Čukči za premikanje umiakov tudi vetra in si napravijo jadra in črev v velikosti dveh in treh metrov. Da pa veter ploščatih čolnov ne obrne, obesijo na stran čolnov plavalne mehurje. Alenti so napravili isto, če je bil veter močan in valovanje veliko, obenem so pa čolne navezali v eno vrsto, tako da je bila ost obrnjena proti vetru.
NA NAJVIŠJI VRH
ZEMLJE. V. ŠARABON.
AJVIŠJE gorovje sveta je Himalaja v A-
ziji, najvišji vrh pa Mont Everest, 8839 ali 8832 metrov; imamo namreč dve merjenji, od daleč seveda.. Ta gora ni Gavrizcmkar, kakor pomotoma beremo še zmeraj po časopisih, je 57 Kilometrov zračne črte oddaljena od njega; Gavrizankar tudi ni tako visok, samo nekaj nad T000 metrov. Do lanskega leta je bila najvišja točka na svetu, ki so jo raziskovalci dosegli, 7500 m. Rekli so, da naprej ne gre, že zaradi preredkega zraka ne. Angleži, pa tega niso verjeli in so rekli, da moramo poskusiti. Lansko leto so pripravili veliko ekspedicijo nazdrznejših in najbolj izkušenih turistov in so šli, in sicer naravnost nad Mount Everest. Velikanske so bile težave, hudi napori. Na treh straneh so goro oblegali, niro mogli blizu. Sele na četrti strani se jim je pokazala neka zareza v ledu in skalovju, mučili so se po njej proti vrhu, strahovit vihar jih je zapodil nazaj. Dosegli so nekaj nad 7000 m in so rekli, da bodo letos zopet poskusili.
Pa so šli letos zopet več Angležev, vodila sta jih kapitana Bruce in Finch, ki sta nazadnje tudi edina od Evropejcev poskusila zadnji sunek proti vrhu; vsi drugi so bili ali opešal' ali napol zmrznili, skratka odnehati so bili morali. In če Anglež odneha, mora biti že kaj prav posebnega, zlasti, če je iz Evrope prišel nalašč v Indijo v ta namen. Finch nam pripoveduje o pripravah in poskušnjah. Posebno so morali paziti na priprave umetnega dihanja s kisikom. V velikih višinah je kisika manj kakor spodaj, zato ne moremo dihati in moramo vzeti kisik seboj, ki si ga umetno dovajamo. Pri tem mora-
mo iineti na obrazu masko. Prišli so že nad 8000 ni, ne da bi jim bilo treba posluževati se teh pomočkov, nazadnje so se jih pa le morali. Dosegli so višino 8321 metrov, višino, o kteri smo do danes mogli le sanjati, manjkalo jim je do vrha nekaj nad 500 metrov; pa niso mogli gor, nazaj so morali in zaenkrat je stvar zopet pokopana. Kdor pa pozna Angleže, ta ve, da ne bodo odnehali in najsi poskušajo leta in leta. Pa naj govori kapitan Finchsam:
»24. maja smo odšli iz šatorišča št. 3 — med potjo so morali namreč večkrat se ustaviti za delj časa, da se narava privadi in odpočije —; bili smo v višini 6000 metrov, šli smo pa proti severnemu vrhm, Bruce, jaz in domačin Tejbir. Vsak je imel seboj aparat kisika in tri cilindre, teža skoro 13 kg. — To je za tiste višine, ko se vsak sam komaj vleče naprej, izreden tovor. — Dvanajst nosačev z rezervnimi cilindri, živežem in taboriščnimi pripravami smo bili poslali naprej. Najprvo smo nameravali u-taboriti se v višini 7900 m, pa nismo mogli, ker je začel v višini 7800 metrov hud veter, pomešan s snegom, in nismo hoteli nosačev preveč utruditi. Prostor za šotor smo dobili na grebenu, ki vodi od severnega vrha do severovzhod ne rame. Nosači so prišli ob dveh za nami, prehiteli smo jih bili, postavili so nam šotor in poslali smo jih nazaj. Sneženi vihar je bi zadobil medtem tako moč. da je kar besnel; zlezli smo v spalne vreče in si skuhali s trdim špiritom nekaj jedi, ki je naša premražena telesa malo pregrela.« — V takem mrazu sploh ni mogoče drugače ležati kakor v spalnih vrečah in še najbolje je, če se stisneta kar dva skupaj. Raziskovalca polarnih pokrajin si pa brez spalne vreče sploh misliti ne moremo, je najljubša njegova spremljevalka —. »Skuhati si prav vročo pijačo je bilo pa nemogoče; voda zavre namreč pri tako nizki temperaturi, da lahko vtaknemo roko vanjo in si je ne oparimo«. — Ta poskus lahko napravimo tudi pri nas: Če gremo na visoko'goro in vtaknemo termometer v vrelo vodo, ne bo kazal 100 Celzija, ampak manj; to pa zato, ker je zrak v višini bolj lahek in ne pritiska na vodo tako hudo. Na Mont Blancu naprimer, najvišji gori v Evropi, visoki 4810 m, zavre voda že pri 85 C. Natančna poznejša poročila Angleža nam bodo gotovo tudi to prikazen natančno opisala. —
»Šotor smo postavili tako, da smo blago podvihali in ležali na njem, in vendar je bil veter po solnčnem zahodu tako močan, da nas je od časa do časa vse tri s šotorom vred dvignil. Silovito je bilo mraz in še predno je bilo polnoči, smo bili dodobra pokriti s finim snegom, ki ga je bil napihal veter notri. Zaspati si nismo u-pali, če bi bili tudi mogli, vse moči smo porabili za to, da smo šotor držali in vrata varovali, da nam jih vihar ni odprl. Če bi se bil veter enkrat v šotor vjel, bi ga bil vrgel z nami vred tisoče čevljev globoko na ledenik Rongbuk. Ob
eni ponoči je dosegel vihar višek. Če smo le malo mogli priti do sape, to se pravi, če je orkan le trenutno ponehal, smo zlezli ven iz šotora in vrvi bolj napeli, enkrat ta, drugič drugi. S tem pridobljena varnost je bila seveda le navidezna, domnevana, vendar smo pa tako dobili par mirnih trenutkov, ki smo jih tako potrebovali; posebno še, ker nas je delo izven šotora do smrti izmučilo in nas je mrzli vihar spremenil skoro v led. Ko se je nazadnje začelo daniti, je prenehalo snežiti, vihar je pa besnel še kar naprej. Tesno stisnjeni drug ob drugega smo ležali tam in kar naenkrat, kmalu po dvanajstih, je vihar pojenjal skoro ]x)polnoma, da bi bili lahko šli sedaj nazaj, če bi bili hoteli. Sklenili smo pa, o-stati tu gori še eno noč in poskusiti drugi dan, če bi morebiti mogli iti naprej. Noč smo dobro prespali in drugi dan, 27. maja ob pol sedmih zjutraj, se odpravimo naprej, takoj potem ko so bili prvi solnčni žarki posijali na naš šotor. Komaj smo bili pa preplazili par čevljev — angleški čevelj je 30.48 cm —, je postalo Tejbiru slabo, izrednemu mrazu in hudemu vetru njegova narava ni bila kos. Ni nama kazalo drngače kakor da sva mu odvzela breme in ga poslala nazaj; midva sva pa s tako pomnoženim tovorom plezala naprej. Pot je postajala strmejša, veter ostrejši in mrzlejši, globoke snežene plasti so se menjavale s strmimi skalnimi ploščami. Le počasi je šlo naprej, zelo sva morala paziti, da nisva zdrsnila in se zvrnila v prepad. Slednjič sva opoldne dosegla višino 8321 metrov, najino najvišjo točko. Naprej nisva mogla, šla sva nazaj. Šele sedaj sva čutila ves dotedanji napor tega dne; do skrajnosti utrujena sva mogla noge komaj prestavljati, bilo nama je obupati. Včasih sva se kar nekako majala naprej, večkrat sva se morala vsesti. A vstrajala sva, tavala sva skozi gosti sneg, ob štirih popoldne sva prišla do ležišča pretečenih dveh noči; neutešljivo poželenje ]>o jedi in pijači naju je bilo držalo po-koncu, da sva prišla do sem. Ko sva se okrepča, la, sva se odpravila na zadnji marš in ob pol šestih sva dospela v taborišče št. 3, sestopivši 1900 m. Najine moči so bile pri kraju, ne vem, če bi bil mogel napraviti kdo od naju še en korak naprej«.
Očitali so pozneje vodstvu ekspedicije, da je prehitro odnehala, da bi bili morali ostati v taborišču 3 in še enkrat poskusiti. Baice je namreč rekel, da je bilo nemogoče iti še enkrat proti vrhu, ker nastopijo takrat tudi hudi mon-sumski vetrovi, ki napravijo vsako prodiranje nesmiselno. Nasprotniki pa zatrjujejo, da bi monsuni še ne bil začel in bi bil torej šeenkrat-ni poskus izvedljiv. Kdo ima prav, ne vemo. Vemo samo to, da sta Finch in Bruce zastavila vse, da je mogla le najskrajna sila obrniti ju 500 metrov pod najvišjim vrhom sveta. Tisti, ki j*> bil tam, bo situacijo gotovo bolje presojal kakor pa časnikar v udobni sobi.
MODERNI PARNIK.
V. Š.
Nekaki predstavitelji modernih parnikov so nemški velikani Imperator, Bismark in Vaterland; 50.000 ton ima prvi, 56.000 ton druga dva. Ta dva vozita sedaj v angleški službi pod tujim imenom. Tona je prostornina skoraj treh kubičnih metrov. Oglejmo si Imperatorja. Lahko bi ga imenovali plavajoče mesto, osmi čudež sveta. Čaka nas daleč zunaj na morju, ker ne more do brega, gre pregloboko; največji parniki, ki so prihajali v Trst, so imeli 24.000 ton vsebine. Z velikim parnikom se mu približamo, a ta se spremeni v čoln poleg modernega goliata. Vstopimo v votlino ob strani, gremo po širokih stopnjicah, mimo cvetličnjakov, peljemo se po dvigih, šinemo mimo Grandhotela, vsebujočega šest nadstropij, nahajamo se v labirintu kabin. Na vrhu smo. Daleč pod nami se razprostira medkrov, prostor za potnike četrtega razreda. Večinoma so tu izseljenci, ki gredo v Ameriko iskat boljše sreče, a trudi marsikdo je med njimi, ki so ga razburkani valovi evropskega življenja pahnili od sebe.
Tretji razred je že boljši, ima čitalnico in glasovir, kadilno sobo in pivnico. Zopet se zapora odpre in nahajamo se v prostorih drugega razreda. Najbolj razvajeni potniki na parnikih prejšnjih časov bi se čudili tej jedilnici, čitalnici, kadilnici, damski sobi, kabinam itd. Kaj pa prvi razred? Dosedanje načelo o štedenju prostora so vrgli graditelji dobesedno »čez krov«, napravili so prava okna namesto prejšnjih lukenj, vse je široko in zračno, postelje niso več nagroma-dene druga nad drugo, prosto stojijo sredi prostornih sob kakor v prvovrstnih hotelih. Povsod topla in mrzla voda. Kdor pa hoče še več, si lahko najame katero od onih 150 sob, ki imajo privatno kopel itd.; še bolj razvajeni so si najeli takozvane »državne in luksus-kabine, obstoječe iz sprejemnice, jedilnice, spalnice in kopalnice. So pa ljudje, ki jim je še vse to premalo in ki hočejo na vsak način denar zapraviti. Tudi tem je ustreženo. Za 24.000 lir si dobil pred vojsko namreč — za šest dni vožnje čez Atlantik v uporabo »cesarjeve sobe«, obstoječe Iz dveh spalnic, sprejemnice, jedilnice, vse polno stranskih sob in s krasno stekleno verando, polno cvetlic, visečo visoko gori nad valovi morja, s
krasnim razgledom. Mislil bi. da teh sob ni mogoče oddati, a bile so naročene vselej najmanj za tri mesece naprej.
Presenečenja v skupnih prostorih se kar vrstijo, vsaka soba je umetniško delo zase. Dober spomin moramo imeti, da si vse zapomnimo: slavnostna in plesna dvorana ima oder in podij za koncerte, zimski vrt je odičen s pravimi palmami, damski salon razširja vonj najeksotičnejših cvetlic, jedilnice se raztezajo čez dva krova, otroci imajo svojo igralnico, vidimo bare, kavarne dunajskega in, pariškega vzorca itd. Kdor ne gre rad spat, ima dosti opravka, da obišče do polnoči vsa zabavišča; takrat namreč ugasnejo luči in življenje palčkov v velikanovem telesu žanre za par ur. A ni še dosti. Velikanska plavalniva nas še čaka, v pom-pejanskem slogu je zgrajena, vedno priteka krepilna slana voda vse polno je pršnih, parnih, električnih In turSkffi kopeli; po kopeli lahko telovadimo v pobeunein piobjioru z vsemi najmodernejšimi aparati ali pa se gremo izprehajat v cvetličnjak z najinnogovrstnejšimi cvetlicami; ali pa gledamo otroke, ki se igrajo na zeleni trati ali pa skačejo po velikem prostoru, posejanem s peskom. In vse to sredi morja. Pride obed. Želodci so pripravljeni na boj, a tudi najmočnejša mora omagati. Jed za jedio, krožnik za krožnikom. Čudimo se, odkod vse to, a natakar nas še kar vprašuje: Kaj še? Slednjič se vda tudi najmočnejši želodec. Saj ni čuda, s sto kuharji se ne more nihče uspešno boriti. Ko je želodec poln, hoče mirno prebavljati. Trije velikanski krovi so nam na razpolago, eden je pokrit s steklom, za veter in slabo vreme.
Vse varnostne priprave opazimo, dvojne stene, rešilne čolne, ki imajo skupno prostora za več ljudi kot jih je na Imperatorju itd. Metalci luči imajo moč za 34.000 sveč. Opazimo tudi priprave, da se ladja preveč ne maja, itd. lahko ležimo v pripravnih stolih ali pa se sprehajamo, in ko smo trikrat prešli srednii krov, imamo že kilometer prebavljenega pota za seboj.
Imperator je velik v vseh ozirih. Prostora ima 4100 potnikov vseh štirih razredov, itd. Utrujeni smo, spat gremo. Za našo varnost skrbi čuječnost komodorova, pomagajo mu trije kapitani, sedem častnikov in pa 53 inženeriev. Tako približno izgloda veliko povodno čudo, velikan med velikani.
ZANAS EMALCKE
h
SVETI NIKOLAJ.
SPISAL J. P.
Igrica za nežno mladino.
OSEBE:
SVETI NIKOLAJ.
I. ANGEL.
II. ANGEL.
PARKELJ.
STARA MATI.
ANICA,
TONČKA,
JANKO,
JURCE,
otroci.
Soba v kmetski hiši. Peč s klopjo. Pri oknu
v ozadju je miza. Na levi vrata. Predvečer svetega Nikolaja.
STARA MATI (ob peči, plete nogavico, pripoveduje otrokom, ki stojijo okoli nje: Anica, Tončka, Janko.) Zares, kakor vrt najlepših rož je raj nebeški, poln svetih mož: očakov, prerokov, mučencev svetlih, spokornikov jasnih, nešteto njih, ki tukaj za Kristusa trpeli so, moč vere v Boga razodeli so.
Ob božjem tronu v slavi sede, sveto Trojico slavijo, časte.
V	harpo brenka David kralj, slavi Jehovo tem lepše, čim dalj.
Ko je še kralj bil, je grešil, za greh pa je svoj se pokoril, vse, kar je zahteval Gospod, je storil, da bi raz sebe madež omil.
ANICA, o mati, kako je David grešil?
TONČKA. Kaj ne veš? Žganje je pil!
JANKO (zasmehljivo). Hoho, hoho, pijanec je bil.
MATI. Janko, Janko, kako govoriš,
o	svetih rečeh nesveto golčiš!
To rečem in povem tako:
David grešil je pred Bogom hudo, on je zlorabil kraljevsko moč, on je okusil, kaj je v duši noč, on je nedolžno kri prelil...
JANKO. Mati, ali je zato obešen bil?
MATI. Tiho, nemarne/.!
ANICA.	Oh Janko, ta!
Zdaj vidite, mati, da Zgodeb ne zna!
JANKO (jo sune). Tožljivka! Le tožiti znaš!
Pa da boš pomnila, tu 0° šc sune) imaš! TONČKA. Tak, dajta mir in poslušajta!
Šibe sta vredna oba!
MATI. Poredni otroci, kako je to?
Bratec in sestra, pa se tepo!
Angelček varuh za vama stoji pa si solzne briše oči.
JANKO. Mati, saj nisem mislil zares!
ANICA. Mati, še kaj od svetih nebes!
MATI. Nižje ob Davidu sveti Lovrenc, cvet krvavi, junaški mučenec.
Ko ga trinog je na raženj dal, ali kaj mislite, kaj je dejal?
TONČKA, jaz pa vem!
ANICA.	No, pa povej!
JANKO. Tako je rekel: »Trinog le me glej, na levo plat si me že spekel, zdaj me obrni!« Tako je rekel —
MATI (kima). Res je tako! In zdaj vidite vsi, kaj ljubezen do Boga stori, kakšna je v živi veri moč, in kako so za vero trpeli nekoč.
TONČKA. 0]^ jaz bi rada bila mučenica. ANICA (nevoščljivo). pa le ne upaj, da boš
svetnica.
JANKO. A Tebe, Anica, bo parkelj vzel — ANICA. Hoš, Janko, vsaj družbo imel.
(V ozadju /unaj šum in ropot. Ob oknu sc pojavi prc> oblečen parkelj. Otroci se stisnejo k materi.) MATI. Joj, joj, otroci! Sveti Nikolaj po žalostni zemlji hodi zdaj.
Prišel je naravnost iz svetih nebes -— JANKO (plašno.) Qh mati, ali prav zares?
MATI. Zares, zares! Dva angela mu košek z jabolki nosita.
Za njim pa črn parkelj krevsa in nosi koš brez dna.
Gorje mu, kdor priden in dober ni, in komur moliti se ne mudi, in kdor sc ne skesa lepo, parkelj ga vzel bo s sebo.
JANKO. Mati! Mene je skoro strah!
ANICA. Bil si hudoben, zato si plah!
Veste, mati, zaprt je bil, se ni nič katekizma učil.
JANKO. Mati, nič ne verujte tega!
Anica samo lagali se zna.
MATI. Q Janko, Janko! Meni se zdi,
da lažeš se ti! No, glej mi v oči!
Ne gledaš? Janko, to ni lepo!
C) Janko, Janko! Kaj ho, kaj bo!
Kaj naj rečeta ljubi Bog in angelj varuh, prijatelj otrok? Žalosten za Teboj stoji, ti si lagal se, on briše oči JANKO. Mati, morda pa slišal ni!
TONČKA. Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme!
MATI. Janko, le hitro svoj greh obžaluj, vsake laži in vselej se varuj.
JANKO (joče). Mati, saj se hudo kesam. Mati, saj rad, saj rad priznam.
V cerkvi sem enkrat nemiren bil. Sosedov Jurče je kriv.
On je mene v hrbet sunil, jaz sem mu na jopič pljunil.
TONČKA. Jurčka bo gotovo parkelj vzel. ANICA. »Pn moji kokoši« je zaklel. TONČKA, živali trpinči in mačke in pse. ANICA. pa koliko je Bogov ne ve!
TONČKA. pa ves se Jan potepa okrog. ANICA. pa v miru ne pusti otrok.
JANKO. Atu je grošek ukral.
ANICA. pa tebi je en krajcar dal.
TONČKA. In ti si ukradeno sprejel?
Oh, Janko, tega nisi smel!
MATI. pa s takim se, Janko, družiš ti, ki je otrok popačen in brez vesti?
(Zunaj nov šum. Parkelj rožlja z verigo). MATI (gre k oknu).
Oh, ljubi otroci, mirni zdaj!
Je že zunaj sveti Nikolaj.
2 njim sta dva svetla angela, odposlanca iz neba.
Na železni verigi jima parkelj leži, rdeč mu jezik iz žrela visi.
Otročiči pokleknite lepo, otročiči, molite glasno.
Sveti Miklavž je prišel nocoj, sveti Miklavž bo vstopil takoj!
TONČKA. Ljubi, sveti Nikolaj,
prinesi jabolk in sveti raj. (Kleči). ANICA. Ljubi sveti Nikolaj,
bodi češčen na vekomaj! (Kleči).
JANKO. Ljubi... sveti Nikolaj!
Čuvaj me parklja zdaj! (Kleči).
MATI. Za Anico in Tončko nisem v skrbeh, za Janka bojim sc, da parkelj pobaše ga v koš ali meh.
(Trkanje).
V božjem imenu, prosto! Odpri!
I. ANGEL (vstopi).
Dober večer, stara mati!
Kje so kaj otroci zlati?
MATI. Ljubi angel, tam kleče, roke sklenjene drže.
II. ANGEL (vstopi). Ali je Janko doma? Janko katekizem ne zna!
MATI. Samo enkrat se ga ni učil, zato je kaznovan že bil.
I. ANGEL. Tončko poznam! Pridna, zares!
Take vesti nosim z nebes.
II. ANGEL, Anici moram sporočiti, da je grdo, druge tožiti.
Grešnika moramo ljubiti, samo grehe sovražiti!
MA 11. Otročje je pameti še hudo, ko bo večja, tožila ne bo.
ANGELA. Lepo, lepo! (Parkelj tuli zunaj. Jurko joče zunaj).
JUktvO. Ata, mama, na pomoč!
JANKO (se skrije za peč). Mati, mati, skrijte me! ANICA. Mati, izgovorite me!
PARkiiLj (zunaj). pe£ gorj mi jan in noč! ANGELA (pojeta). Otroci dobri, blagoslov in sreča zemeljskih domov.
S čim borna bajta diči se, palača s čim veliči se?
Otroci dobri so domov zaklad in sreča, blagoslov.
PARKtiLJ (poje zunaj). Ha srečo bi ubil družin ustvaril zlo je duh temin, ljubezen slepo je ustvaril in dom in stariše udaril.
Ogromen peklu klas zori, kar v hiši stroge šibe ni.
ANGELA. Otroci dobri — paradiž bogatih in pa revnih hiš.
PARKELJ (basira istočasno pred vrati).
Otroci zlobni, težek križ bogatih in pa revnih hiš.
(Vrata se odpro. Vstopita sveti Nikolaj in za njim par* kelj na verigi, ki jo drži svetnik).
TONČKA, o ljubi, sveti Nikolaj!
ANICA. Bodi češčen vekomaj!
JANKO, o moj Bog, saj se kesam, grehov me je mojih sram.
Dedu pipo sem bil strl, stricu v klanec voz zavrl, pa je stric sam bolj bil kriv, malo ga jc preveč pil.
Goniti meh pozabil sem, mačko za rep pograbil sem.
Mami smetano posnel, res bi tega ne bil smel.
PARKELJ. Haha, haha!
Koliko grehov Janko ima.
Janko, Jurče, to sta dva. (Povleče za seboj sosedovega Jurčeta).
JANKO (v še hujem strahu).
Pri nauku nisem bil pazljiv, pa nisem jaz, je Jurče kriv.
Jurče pipec rdeč ima ko j oslička izrezlja.
PARKELJ. Haha, haha!
Janko, Jurče, to sta dva!
JANKO, o moj Bog, saj se kesam, kako je mene hudo sram!
PARKELJ. Haha, haha!
Janka parklju, to velja!
O	angela svetla, poslanca Bot»a, Janko naš je, branita ga!
NIKOLAJ. Hente, sante, luce min, umakni se mi, pekla sin!
PAKkhLj (zacvili in sc potuhne. Angela stopita obenj in ga krotita).
NIKUuAJ (govori slovesno).
Hvaljen bodi večni Bog, stvarnik in prijatelj otrok.
Jaz sem sveti Nikolaj,
dom je moj nebeški raj.
PARKELJ (tuli). Huhuhu!
NIKOLAJ. Hente, sante, lucc min!
Tiho bodi, pekla sin! —
Da bi svet pekla otel, je Bog Sin na svet prispel, je na križu svetem umrl, je peklenska vrata strl.
I ARKhLJ (škriplje z zobmi). Škrrr skrrr
NIKOLAJ. Hente, sante, luce min, stoj pokoren, pekla sin! —
Jaz sem sveti Nikolaj, dom je moj nebeški raj!
Vsako leto enkrat pridem na zemljo, ves svet obidem, znana mi je zemlja vsa, kjer otroci so doma.
Zlato knjigo s sabo nosim in daril nebeških trosim njim, ki v knjigi jih imam.
Zemeljske darim darove, nosim božje blagoslove, svetec božji Nikolaj, slava Bogu vekomaj!
PARkELJ. Crna knjiga!
NIKOLAJ.	Luce,	min!
Hente, tiho! Pekla sin! —
Res je, tudi črno knjigo, črno knjigo in veliko nosim s sabo za svarilo.
Oj na svetu je obilo slabih in lenih otrok, ki nadloga so nadlog.
Če koga iz zlate zbrišem, koj ga v črno knjigo vpišem.
Zanj nebeških ni dobrin, njega vzame pekla sin.
Njega parkelj obdari s šibo in verigami.
PARKELJ (vrisku). Jujujuj! (Pretepa s šibo Jurčetn).
JANKO. O moj Bo*' kesam se, kesam, grehov me je mojih sram!
NIKOLAJ (pristopi k otrokom).
Kje ste, otročiči vi, katekizem znate li?
TONČKA. Ljubi*sveti Nikolaj, znamo, vprašaj samo kaj!
NIKOLAJ. jc jj več kot cn sam Bog?
TONČKA. K n sam je, v treh osebah.
NIKOLAJ. Koliko je glavnih grehov? Odgo*
vori ti!
ANICA. pct, šest! Sedem, sedem!
NIKOLAJ. Anica je skoro površna bila, vse premalo grehov zna. (Janku).
Kaj so štiri poslednje reči?
Odgovori ti!
JANKO. Štiri poslednje reči so: smrt, sodba in nebesa.
JURCE. in pekel in pekel!
NIKOLAJ. Smrt... sodba... nebesa...
JANKO. in pekel, seveda, sem se zmotil, gospod svetnik.
NIKOLAJ (ga udari s šilio, ki mu jo jc ponudil angel). Ti nemarni mali mož, za neznanje jo doboš!
PARkELj. Janko, v moj koš, v moj koš! NIKOLAJ. Hente, plente, sante min slušaj mirno, pekla sin, slušaj mirno in na mig Jurčeta mi daj z verig.
Kaj je peklo in da je, če umel ni, zdaj ume!
PARKELJ. (ja nc dam, ga ne dam!
(Cepeta z nogami) Tram tram, tram tram. ANGELA (ga bijeta). Hente, sante, luce min, duh uporni, pekla sin!
PARKELJ. se prevariti ne dam, držim trdno, kar imam.
Po pravici mi gre vse,
tudi Janko moj je že! (Sili v Janka).
FONCKA. o nebeški Ti svetnik, varuj brata mi verig!
JANKO, o presveti Nikolaj, priden bodem vekomaj!
I.	Arsui^. Kes je, Jurče se kesa.
«■ ANGEL. Parkelj naj nazaj ga da.
PARKELJ. Jaz nazaj ne dam ga več, z mano gre v peklensko peč.
VSI (drugi Nikolaju). Ljubi, sveti Nikolaj, v sili tej pomagaj zdaj!
NIKui.rt.j. Jurče, ali se kesaš, ali trden sklep imaš?
JI RCE. Nič ne bcm hudoben več, strašna je peklenska peč!
PARKELJ. Tebi v peči že gori, tebi več rešitve ni!
NIKOLAJ (jezno). (]c gori, gori zate!
Parkelj, koj poberi se!
PARKELJ. pri moji kokoši pa ne grem!
Kar moje jc, to vzeti smem!
NIKOLAJ (napravi z desnico križ).
Kar moje jc, to vzeti smem!
V	tem znamenju ti zapovem!
PARKELJ (zatuli in beži iz sobe. Veriga rožlja za njim.
Otroci se stisnejo kleče ob sveteu in angeljih). NIKOLAJ. Le glejte, se je križa zbal, kopita, šila, je pobral.
O, da vi v zadnji uri vsi bi močni v Gospodu bili!
Jurče, Janko, pomnita mi:	q
strašne so poslednje reči!
Jurče, Janko, pomnita mi: tudi v otroški duši kali seme negodno, napuha, laži!
(Pomigne angelu. Vzame iz koška jabelko in pravi).
'Po je telesu mrjočemu v slast, kaj pa je dušam večnim v rast?
Kaj nam šibko dušo krepi, kaj ji daje moči?
ANGELJA (pojeta). JyC v molitvi je rcšenjc, le v molitvi moč in rast!
VSI (pojejo). Naj vse naše bo življenje v božjo slavo, v božjo čast!
ZASTOR.
TENKOČUTNOST. c. „
01'. ki nas vodi k medsebojni 'strpnosti, vije Dreko našega lastnega, notranjega življenja do človeka. Prijetno mam je, ako onih. s 'katerimi občujemo. na katere nas veže skupnost življenja. A ‘navezani nismo le posamezniki, notranja vez je, ki nas spaja tudi z neznanim, nevidnim, ki ga srečamo bogve kje in bogve kcdaj. »Liubezen ie vidni znak nevidnega stremljenja po medsebojnem druženju. Način, kako nastopamo v občevanju s sočlovekom, je prva stopnia merila srčne (kulture. Notranje duševino življenje se izraža potom kretnje, potom besede.
Ni ga človeka :ki bi dosegel ljubezen vseli Jjudi; vzroki so premnogi, a trla vini v/roik je ta, da se človek premalo baivi v mislili s sočlovekom, da premalo misli na razpoloženje in potrebo bližnjega. Moral bi imeti duševne itipaini-ce tenkočutnosti, s katenimi bi obtičal duševnost sočlovelka. Težko ie. stoniti izven sebe in se poglobiti v tuje duševno življenje.
Vsakdanjost življenja nudi mnosro prilik, kjer bi nam koristile tipalnice rahločutnosti. Naj navedem par primerov. Učenka joče, ker jo je uči teljica oikarala radi storjenih nan-ik a součenke se jej posmehujejo. Alko bi pomislile kako hudo je jokajoči pri srcu, ne bi tega storile. Škodoželjnost, ki jim polni srce. izbruhne v takih hipih na površje. V družbo od Ličnih dam oride slabo oblečena gospa: dame se snocleidaio in se ji izogibljejo z očividnitn preziranjem. Čem/u neki? Obleka jim je merodajno merilo vrednosti člo-.vekove. in me mislijo obzirni o na irevščino drugih. iker jim lastno materiielro bocrastvio ugotavlja sočustvovanje. — Sosed se veseli nesreče ali ponižanja soseda: mavidezino mu izreka so-
žalje, a notranjost mu kipi od radosti. Ne misli na to, da je sreča opotoča in nagajiva. —
Mnogo greše v tem r»viru zlasti otroci nasproti svojim starišem. Koliko truda, muke in jeze bi jim prihrainih. ako bi bili obzirni naDroti njim. Obzirnost proti materi v besedi in dejanju. Otrok naj ne odgovarja, naj ne govori zadirajoče in vsiljivo, naj ne ropota s stolico, vrati, krožniki, naj hodi tiho zlasti v slučaju bolezni, naj ponudi ali prinese materi stolico, ne kaže le ljubezen do nje, ona vcepi v otrokovo srce tudi ljubezen do drugih otrclk. Iz liubezini izvira obzirnost, usmiljenje, prizanesljivost: kreposti, zbližajo človeka k človeku v čisti ljubezni in ne le v navidezni formalnosti.
Zamore hi biti kedai orizanesliivost iv pogu bo in obzirnost v škodo? Prav gotovo zlasti talkrat, ko opazimo pri sočloveku naoake, ki jih sam ne vidi in ki so le znak nerazvitega duševnega življenja.
I	ako na pr. je dolžnost matere, da zatre brezobzirno v otroku neleoa. in nezdrava na-gnenja tudi takrat, ko trpi pri tem otrokova duša. Rahločuten in domišljav otrok se čuti 'užaljenega, ako mu razkriva mati pogreške. Ta užaljenost bazira navidezno na rahločutnosti, a v resnici je to le duševna šibkost in nezmožnost opazovati in priznati lastne pogreške.
Mnogo jili je tudi, ki ne prenesejo, da se jim gleda v dušo. da se spoznava vse miih šibkosti: /nesvobodni liudi so to. ker Mm nedositaia tenkočutnost. potom katere bi sorvmvali lastno duševnost in priznavali vrline sočloveka.
Misel je ona vez. ki prodira iz naše notranjosti v tujo duševnost. Ona je tiha govorica duš. Potoni tipalnic tenkočutnosti zasluti človek kaj se godi v duši sočloveka in znal bo obrniti to v dobro, ako je v njem plemenitost. Le v krepostnem čioveka se vzbuja sočutie. usmiljenje do bližnika. Toda koliko ponarejenega, navideznega usmiljenja najdeš pri navidezno dobrih ljudeh; ako potiplješ globje, odpre se ti vrzel samoljubja in praznote.
JADRANSKI ALMANAH ZA LETO 1923*
UREDIL DR ALOJZIJ RKS.
ADRANSKI Almanah naj postane leto za letom verno, ne-izpačeno zrcalo vsega našega življenja, obračun čez naše de-
lo	na vseh poljih kulturnega, gospodarskega, socialnega in političnega udejstvovanja našega ljudstva od Triglava do Kvar-nera.«
To je program Jadranskega Almanaha, ki si ga je začrtala »Naša založba« in ga v veliki, nepričakovani meri že letos izvršila. Brez obotavljanja priznava vsa slovenska javnost tu in v Sloveniji, da je to najvažnejša in najzanimivejša slovenska knjiga, kar jih je izšlo po vojni v Julijski Krajini. Ker prinese »Mladika« enkrat še podrobno oceno, naj se zadovoljimo s kratkim obrisom raznovrstne in bogate vsebine.
ČLANKI. — V »Kulturi in civilizaciji« podaja Janko Kralj v poljudni in lepi obliki jedrnato opredelitev obeli pojmov, ki jih navadno mešamo in zamenjujemo. V članku »Naše Ijud-sko-šolstvo in učiteljska organizacija« zariše Fran Mermolja veliko kulturno nalogo našega učiteljstva, njega organizacijo, s statistiko ljudskega šolstva v Julijski Krajini leta 1921—22. Spopolnjuje ta člančič spis prof. Roberta Kende »Nuše srednje šole« z dragocenimi statističnimi podatki. Neprecenljive važnosti je spis našega največjega zgodovinarja, drja. Franca Kosa »Goriška Brda v srednjem veku« s še doslej nepriobčenimi podatki in neizrabljenimi viri državnega arhiva na Dunaju. — Drugo skupino člankov otvarja dr. Besednjak s krasnim člankom o »Naših vodnih silah,« kjer poudarja, kake neizmerne važnosti bi bila elektrifikacija go-
') Izdala in založila »Naša založba« v Trstu 1922. — Cena broš. G:G0 L, vez. pa 10 L.
riških vodnih sil za gospodarski preporod naše dežele. Sledi mu strokovnjaški člančič inž. Ru-stje »Strokovno kmetijstvo in zadružništvo.« — Tretja skupina začenja s srčno krvjo pisan članek slovenske matere »Materinstvo,« ki naj bi ga brali vsi, mladi in stari, ženske in moški! Sledi temeljit, globoko zasnovan, a vendar poljuden spis Boža Milanoviča »Nacionalna ideja,« ki ostro opredeljuje meje in tvorno silo narodnosti, njenih pravic in dolžnosti. Spopolnjuje ta spis »Lepa naša domovina« Janka Kralja, člančič kulturnega delavca o pravem narodnem delu. S »Slovensko govorico,« prelepo pesmijo J. Samca, izzveni ta skupina v gorki ljubezni do našega jezika. — Četrta skupina prinaša zopet praktične in informativne članke »Rokodelska obrt na Goriškem« (Polde Kemperle), »Čevljarska zadruga v Mirnu pri Gorici« (Fr. Mihelčič) in »Zadrugarst\o n Istri« (Jos. Grašič), — Peta skupina je ix>svečena »Pevskemu zboru Zveze jugoslovanskih učiteljskih društev v Italiji,« kjer Srečko Kumar oriše ogromni kulturni pomen zbora učiteljske Zveze, njega delo in cilje. Vinko Vodopivec pa podaja v članku »O petju po naših društvih« par prepotrebnih naukov in nasvetov, za kar mu bodo podeželski pevovodje in pevci hvaležni. — Šesta skupina obsega temeljite članke o »Mlekarstvu in sirarstvu v Julijski Krajini« (M. Klavžar), o »Novih poljedelskih kulturah (Jušt Ušaj) in o »Nabrežinskih kamnolomih« (Arh. Radovič). — Sedma skupina obravnava i>ereča vprašanja našega javnega in zasebnega življenja: »Zdravstvene zadeve A’ Julijski Krajini« (dr. Anton Brecelj),
»Dijaška Matica« (Akad. dr. Balkan) in »Organizacija občinskih nameščencev in njeni cilji« (Anton Trebše). — Osma skupina podaja izredno zanimive članke iz naše zgodovine. Beneški Slovenec, zaslužni pesnik in pisatelj Ivan Trin-ko je napisal zgodovinski obris »Beneške Slovenije«, ki zadobiva sedaj posebno važnost. Virgilij Šček poroča o »Zgodovinskem razpelu v’ Lokvi,« ki vzbudi našo pozornost in skrb za to pred kratkim najdeno dragocenost. Mihael
Arko pripoveduje v članku »Idrija in njen rudnik« o postanku in razcvitu malega mesta ob meji, slonečem na bogastvu, ki ga skriva idrijska kotlina v svojem src«. Mnogo zanimanja bo vzbudil Tumov članek o »Krajevnem imenoslovju,« kjer pisatelj skuša dokazati, da smo bili na tej zemlji še pred Rimljani in da je naš rod segal globoko doli na italijanski polotok. — Deveta skupina prinaša prispevke iz naše slovstvene zgodovine s sila važnim člankom drja. Glonarja »Simon Gregorčič,« kjer priobčuje odlični slovstvenik doslej neznana pisma Dragojile Milekove o »goriskem slavcu«. Sledi važen odlomek Ivana Cankarja »Posvečenje Simonu Gregorčiču.« Dr. Stojan Brajša naš slednjič seznanja z »Istrskimi narodnimi pesmimi«, ki so ležale doslej pozabljene v knjižici »Istarske narodne pjesme« iz leta 1879. — V deseti skupini poroča Peter Butkovič o važnosti knjižnic, dr. Alojzij Res pa priobčuje »obračun« čez naše književno delo od leta 1919—1922 in sicer na vseh poljih: leposlovja, poučnega in revialnega slovstva, ter o slov. listih in prevodih. Slika je nadvse podučna in upapolna, kajti kulturna sila našega naroda ob Adriji izkazuje tako duševno bogastvo, da nas bodočnosti ni strah.
LEPOSLOVJE. — Posamezne skupine člankov prepletajo proizvodi primorskih pisateljev in pesnikov kot duhteče, žive rože lepote. Od pesnikov so zastopani:	Bevk, . Batagelj,
Gradnik, Lovrenčič, Kosovel, Remec, Samec, Pastuškin in Hebat, od pisateljev pa:	Bevk,
Pregelj in Šorli.
UMETNIŠKE PRILOGE. — Izrazit, umetniški pečat dajejo Almanahu tudi priloge naših najboljših primorskih slikarjev: ,• Pilona, ,Bucika, Špacapana in Kosa, tako da si primorski Jugoslovani niso mogli želeti lepšega zrcala naše narodne duše, kot jim ga nudi Jadranski Almanah, ki tvori že sam zase kulturni čin izredne pomembnosti. Simbolično naslovno stran (z Janusovo glavo, ki gleda v preteklost in bodočnost) je okusno narisal Avgust Bucik.
V	tiskarskem oziru je knjiga doslej najokusnejše delo »Narodne Tiskarne« v Gorici. Obsega VIII + 208 strani velike osmerke in je v kras tako kmečki izbi, kakor gosposki sobi in nudi vsem slojem našega ljudstva, od gospoda do delavca bogato dušno hrano, zato ne bo zavedne slovanske družine v Julijski Krajini, kjer bi Jadranski Almanah ne bil vir izobrazbe, moči in ponosa!
LISTEK
ODLOMEK IZ „ROMILDE“.
Romilda, privezana k drevesu na Svetem polju v l’a» noniji, potem ko so šli, sramote jo, mimo Obri in Obrinje.
Ne, tega ne prenesem več. Telo izžeto in divje osramočeno, dovolj pripeto si ob drevesu stalo vsem v pordg! —
Pridite, o pridite ptice ujede.
pridite in najejte se mesa,
ki ga vodila je nesramna sla,
pridite, kar vas hrani go/d in peč in log,
pridite in izkljujtc mi oči, ki hotne so poglede
z o/idja l;orojula vrgle na kakanu,
da sem se tresla vsa od ognja vžgana,
ki hre/ plamena /ge,
in sem predala mesto, ko poljana
pred njim bila je s trupli naših posejana
in je med njimi Clizulf voj umiral
in proti mestu se poslednjikrat oziral.
Čutila sem njegove misli, a sreč, še mlado, ni sc /menilo za nje. —
Kaj on, kaj mesto, kaj postava!
»Moža, moža!« obrski kakan
me nase jc prižel.---------
Zapre oči, obraz dobi šc bolestnejše poteze. Čez tre« nutek sc zdrzne in vzravna. Kolikor ji dopuščajo vozli.
Proklcti oni dan, ko sem pohotna k njemu legla,, prokleta roka, ki ni segla, po ostri nož, in ni zaklala njega in mene, ki sem se mu dala!
Skloni obupana glavo. Iz gošče priteče zasopljeno mlad Langobard, obstane, napne tetivo in sproži puščico Komildi v srce. Romilda sc mrzlično strese, gleda vdano na rano, i/ katere curlja ob puščici kri.
Ah, bogovi višnji, ki črte vse zlo, blagoslove roko naj, ki jc sprožila in srečno naj oko ho, ki jc merilo in pogodilo me v sreč ...
Langobard.
•Sc približa tlreve.su in postoji. Gnev in zadoščenje govori njegov izra/.
Zadeta prav kot on! — O, zdaj je kri očetov naših maščevana, maščevan je Forojul, ki ga polizal je plamen, in maščevana je sramota mater in sestra, ki Obrom, krvosramnica, si jih predala!....
Romilda.
Objame Langobarda z zadnjim, ljubečim pogledom in dahne.
Blagoslovljen, blagoslovljen! . ..
Langobard beži, Romilda zaokrene še glavo za njim in ponavlja vedno bolj tiho
Blagoslovljen, blagoslovljen ...
Iz ozadja divji krik, ki narašča v tuljenje in se bliža, sc bliža.
Pes, langobardski pes! Kakan je mrtev!
Joža Lovrenčič.
KNJIŽEVNOST-
Stanko Majcen: Za novi rod. Tri enodejanke. Trst 1922. Naša Založba. Tisk Tisk. Društva v Kranju. Cena broš. 4.80 L, vez. 5.80 L.
O	Stanku Majcnu je rekel literarni historik dr. Ivan Grafenauer, ko je pisal v Domu in Svetu »O naših naj« mlajših«, da je med vsemi najizrazitejša osebnost. Kdor je zasledoval Majcna od njegovih pesmi v »Zori«, kjer je prisluškoval, »Kaj pravi dež« do dominsvetovskih »Pesmi v polju«, od pestrega niza kabinetnih črtic v Can« karjevem in Steletovem Domu in Svetu do Brodarje« vega »Dctinstva« in drame »Kasije« te*r »Dedičev ne« beškega kraljestva«, bo priznal, da se Grafenauer ni motil in da njegova sodba še vedno podčrtana drži.
S »Kasijr« in »Dediči« se je predstavil Majcen kot dober dramatik in prenesel odrski krst v Ljubljani in Mariboru. S knjigo »Za novi rod«, ki obsega tri eno« dejanke: Profesor Gradnik, Knjigovodja Hostnik in Zamorka, ie Majcen vnovič pokazal svojo dramatično spretnost. Tri slike vsečlovečnosti so te tri enodejanke, vzete iz treh sfer socialne eksistence z motivnostjo po« rajajočega se otroka — novega rodu.
Profesor Gradnik se bavi z znanostjo — z ekspe« rimcntalno psihologijo. Vso svojo mladost je preživel v bedi in tak se je zaril v znanstvo in skušal rešiti naj« zamotanejše uganke stvarstva. Beda ga je peljala v so« cializem, ki ga je praktično pokazal, ko je poročil to« varniško delavko Marto. Zgodaj si je že nakopal bo« lezen: »Tbc III« sc ji pravi v zdravniški gorjanščini. Po našem je to nagrobni napis. (Str. 8.) Vse to izvemo na Kvarncru, kjer sc zdravi z ženo, pričakujoč veselega dogodka. Ve, da je zapisan smrti, a pričakovanje, u« panje v otroka ga drži in mu daje moč. Pa se zgodi ka« tastrofa — otrok se narodi mrtev — profesor nc izve o tem in z besedami: »Posoda ideje, baklja v temi, klica žvljenja — je človek!« odide v odprto perspektivo. V nabrežini prostor poletnega popoldneva jc stisnjena ta tragika, ki jo potencira žarko solnee in morje s partnerijo, polno življenja in sočnosti. Vse osebe so fino opazovane in podane s fineso, ki je le Majcnu svojstvena do zadnjega odtenka bežne senco, priklicane po neizgovorjeni misli.
Knjigovodju Hostnik jc ob pričakovanju otroka po« ntve>il svojemu šefu lesnemu trgovcu Korenu večjo svoto — redki dohodki niso zadoščali, ženi in otroku jo hotel pomagati — pa so ga prijeli in obsodili na pet let. Njegovo mesto zavzema knjigovodja Suša. ki je tudi že v skušnjavah, kar Korenu odkrito pove. Ob peti obletni« ci so menita o tem in med pogovorom zapazita, da pri« haja Kotnik. Njegova prva pot iz zapora je pot h Ko« renu, kjer bi rad spet nastopil službo. Koren to sluti. S Sušo pustita bankovce na mizi pri odprtem oknu ter se umakneta, da bj Kotnika preizkusila. Kotnik čaka, pri«
ložnost ga mami, ko veter raznese bankovce po tleh. Po« bere jih, a jih spravi v knjigo na mizi. Koren in Suša pri« deta in Kotnik izve, kako ga je šef preizkušal. Obdolži ga nove tatvine, ker ne vidi več bankovcev na mizi. Hostnik dokaže svojo poštenost in izvivši Korenu revols ver, se hoče maščevati, ker podlosti ne more prenesti.
I	elefon. Stražniki. Kostnik mora že prvi dan nove svo« bode spet pred sodnika ...
Dejanje te aktovke je stisnjeno v kratko uro in navezano na tri osebe. Kljub svoji modernosti vsebine in tipov mo tehnična stran igre prijetno spominja na umerjeno klasičnost antike.
Zamorka je eksotična prikazen v provincialnem mestu, kjer služi kot sobarica v hotelu. Njen čas jc pri* šel, pa so jo odpustili. Svojat je izvedela za to in jo za* gleduje kot psi zajca. V park uide ljudem in prodno jo dohite, povijc otroka in ž njim v naročju beži, beži in so zateče v delavsko družino, kjer jo spravijo v postelj in ž njo tudi otroka. Svojat jo iztakne in hočo videti njo in otroka. Zamorka so vzbudi, gloda, plane pokonci, zgrabi otroka na drugi postelji — strese se in spremeni
—	otrok je mrtev. Drhal se umika, vrata so prosta. — Zamorka z otrokom viharno odide. Vse za njo, le trije delavčevi otroci, ki spijo v hiši, ostanejo. Zamorka sc sama vrne, v temi poišče otroke in jim pregrize grla — maščevanje za otroka!
Rdeča nit od Profesorja do Zamorke: otrok! Vso« človeški klic in gibalo od včeraj, danes in jutri! V vseh aktovkah ga jo Majcen zgrabil in pokazal, v troh aktov« kah po vseobči moriji in v času njene naslednice — huj« še, katastrofalncjše morije — maltuzianizma. Ali ho ho« telo »moderno« občinstvo poslušati ta klic z odra? Čc ne, naj pa knjiga govori širom našo domovine — za novi rod!
Dr. Joža Lovrenčič
Maksim Gorki, ki je odon najtipičnejših predstav* nikov ruske moderno polpretekle dobe, jo obhajal ne« davno svojo 30 letnico literarnega dela. Znano je, da jo Gorki izmišljeno ime in sc jc imenoval Pješkov, bil jo navaden delavec, mnogo je poizkusil; je življenjskih izkušenj in iz. trpljenja se jo izbrusil njegov talent v pisatelja socialno najnižje stoječih ljudi, »bosjakov«, ki jih je pokazal svetu kot bitja s čutečim srcem, z njih lastnim življenjem in filozofijo. Prva »Gorkijcva no« vela sc imenuje »Makar Cudra«. Pisal je mnogo, no* vele, drame in romane. Pri nas poznamo v prevodu ro« man »Mati«, dramo »Na dnu« in nekaj novel in črtic.
Pavel Bourgel, jc znani francoski pisatelj zaslovclih psiholoških romanov, mi poznamo posebno njegovo »Razporoko«, ki je eno najlepših njegovih del in ki je tudi že prevedeno v slovenščino. Ta znameniti pisatelj je ravno obhajal v Parizu svojo sedemdesetletnico rojstva; ob tej priliki so sc ga francoski listi zelo ob« širno spominjali.
GLASBENE DROBTINICE.
Angleška glasbena revija »Musical Opinion« v Londonu, julij 1922, jc prlobila razpravo o jugoslovanski glasbi in jugoslovanskih glasbenikih pod naslovom »Musič and tlie Southern Slavs.«
»Melos«, nemška glasbena revija, prinaša v junije vi številki 1922 razpravo dr. .1. Kool-a o dveh novih glasbenih inštrumentih o gongu In anklongu. Oba inštrumenta sta japonskega izvora. Gong se nekoliko razlikuje od dosedaj v orkestru rabljenega istoimenskega glasbila, ki je prosto viseča kovinska plošča, na ktero se udarja z lesenim kladivom. Auklong jc skupina treh prosto visečih in uglašenih bambusovih cevk.
Nemška glasbena revija »Melos« priobčuje v avgustovi številki 1922 razpravo slavnega pijanista Ferruccia Busonija o tretjinskih tonih. Po mnenju avtorja naj bi sc tretjinski toni vporabljali samo pri melodiji, a harmonija naj bi ostala tradicijonalna.
Hrvaški cerkvenoglasbeni list »Sv. Cecilija« v Zagrebu prinaša v letu 1922 razprave dveh Slovencev in sicer: P. H. Sattnerja: Zgodovina opere in dr. Jos. Mantnanija: Zgodovina slovenske pesmi.
Glasbene šole na Češkem. V čehoslovaški republiki je 35 glasbenih šol. Od teh so trije glasbeni konservatoriji; absolventi teh konservatorijev imajo enake pravice kot absolventi drugih srednjih šol n. pr. gimnazije ali realke. Dva konservatorija sta v Pragi, češki in nemški, eden češki pa v Brnu. Druge glasbene šole so nižje kategorije, največ mestne šole ali pa šole velikih glasbenih društev. Čehi imajo 21 glasbenih šol, Nemci osem, Slovaki tri in Mažari tudi tri.
Najpomembnejši češki še živeči glasbeniki. 1. Skladatelji: Vitezslav Novak, roj. 1. 1870. Zložil Je opere, sinfonično glasbo, komorno glasbo, glasbo za klavir, vijolino, zbore, pesmi. Leon J a n a č e k, roj.
1.	1854 na Moravskem. Zložil je opere (Jenufa) orkestr. glasbo, vokalno glasbo, teoretična dela. Otokar O s t r č i 1, roj. I. 1879 v Smichowu. Šef opere narod, divadla v Pragi. Zložil je opere, orkestr. dela, vokalna dela itd. Josef Bohu slav F o e r s t e r, roj. 1. 1859 v Pragi. Zložil je opere (Nepremoženi-Nepremagani) orkestr. dela, komorno glasbo, vokalna dela, klav. vijol. glasb, estet, študije. Mlajši skladatelji so: Otokar Z i c h, roj. 1. 1879. je zložil opere (Vina-krivda), orkestralna dela, vokalna dela, klavirska dela. Rudoll Karel, roj. I. 1880, je zložil opere itd. Jan Kunc, roj. 1. 1883, orkestralna dela. Jaroslav K žičk a, roj. I. 1882, opere, orkestr. itd. Karl Boleslav Jirak, roj. I. 1891, orkestralna dela, komorna glasba itd. Drugi uvaževanja vredni češki skladatelji mlajše generacije so: Boleslav Nomačka, Ladislav Vycpalek, Vaclav Stepali, Oton Žitek, Viljem Petržilka, Jaroslav Kvapil, Otokar Sin, Adalbert B. Aiin, Vladimir Polivka, V. Kalik itd.
Najpomembnejši češki še živeči glasbeniki: 2. Vijo-linistl: Slavni »češki kvartet« (K. Hoffmanu, Josef Slik, Jiri Herold, .Ladislav Zelenka). Kvartet »Ševčik-Shot-sky (Bohuslav Shotsky, Jan Prochazka, K. Moravec, A. Fingerland.) Zatem vijolinskl virtuozi svetovnega slovesa: Frantlšek Ondriček, Jan Kubclik, Jaroslav Ko-cian, Josef Barton, Josef Prihoda, Kitty červenka. — Razven prvega so vsi izšli iz šole. Otokarja Sevčika. 3. Pijanlsti: Ad. Mikcš, Vaclav Štepan, Jan Herman, ki so učenci Jos. Jiraneka in Karla Hoffmeisterja. Karl Hoffmelster je bil pred časom učitelj klavirja pri Glasbeni matici v Ljubljani. 4. Operni pevci: V prvi vrsti svetovno slavna operna pevka Fina Destinnova in ravno tako slavno operni pevec Karl Burian. Zatem člani češkega narodnega gledišča v Pragi:	Emil Burian,
Teodor Schiitz, Fmll Pollert, Gabriela Horvatova in koncertna pevca Fgon Fuchs in Ana Stretti. Prej Imenovana slavna pevka Ema Destinnova, rojena I. 1878 v Pragi, je vglasbiia tudi več pesmi za en glas in klavir.
Igor Stravinski je zložil novo opero z imenom »Mavru«, Libreto mu je spisal Boris Kokno na podlagi
Puškinovih virov. Sergij Dijazilcv pravi, da se je Stra* vinski s tem delom oddaljil od najmodernejših ter sc približal ruski narodni glasbi. Delo se bo vprizorile najprej v Parizu.
(Musiča d’oggi 1922, V1MX.)
V Barceloni je umrl najpomembnejši španski glas* benik novejše dobe Felipe Pedrell v lepi starosti 81 let.
(Musiča d’oggi 1922, VllblX.)
Nemški glasbeni listi so zelo laskavo ocenili igro ljubljanskega godalnega kvarteta »Zika« o priliki glas* benih slavnosti v Donaueschingen.
(Neue Musikzeitung 19922, 23.)
Umrl je v Pragi dne 8. 6. 1922 češki glasbenik Dr. Viljem Zemanek, dirigent »Češke filharmonije« v stas rosti komaj 47 let.
(Neue Musikzeitung 1922, 24.)
Značilen plakat v Nemčiji: Unterjcttingcn.
V nedeljo, 23. julija 1922 ob 3 pop. cerkvenoglas* beni koncert. Sodeluje gospodična Meta Diestel, ko* morna pevka iz Stuttgarta. Vstopnina 10 mark ali pa
—	dve jajci. (Najbrže je bilo več kokodakanja kot jajec.)
(Neue Musikzeitung 1922, 24.)
Slavni ruski skladatelj Aleksander Glazunov je v Berlinu priredil koncert, pri kterem so se igrala samo njegova odkestralna dela. Imel jc velik uspeh.
(Neue Musikzeitung. 1922.)
Alojzij Haba je zložil godalni kvartet, pri kterem uporablja nove intervale četrtinskih tonov. Ta kvartet so letos igrali v Parizu.
(Neue Musikzeitung, 1922.)
Znani nemški cerkvenoglasbeni list »Musiča sa* era« je prenehal izhajati. V preteklih »cecilijanskih« časih je bil ta list tudi pri nas prccej znan. Imel je iz« vrstnega urednika v osebi Dr. 1'. H. Haberla.
Ukrajinski skladatelj Ciril Stccenko jc pred krat* kim umrl v Vcpriku v Kijevski guberniji. Bil jc v glavnem vokalni komponist. Razven /.borovih skladeb, ki se odlikujejo po dramatičnih momentih in plemeniti melodiki, jc izdal tudi mojstersko obdelane ukrajinske narodne pesmi. Stccenko jc že četrti ukrajinski skla* datelj, ki je umrl po svetovni vojni (umrl jc za pegastim Iegarjem). Ostapa Nišankovskija so ustrelili poljski vo* jaki.
M. Leontoviča so na smrt obsodili ruski komisarji in Jakiva Steporija imajo tudi boljševiki na vesti.
Znamenita knjiga E. Jaques«Dalcroze: Ritem, glas* ba in vzgoja je izšla v zalogi Bcnno Schvvabe & Oomp. v BascUu 1922, v nemškem jeziku. Ta knjiga jc vzbudi* la v celem glasbenem svetu zelo veliko zanimanje.
Letos obhajajo Nemci petindvajsetletnico smrti skladatelja, Johannes*a Brahms*a. Pri prvem koncertu »Učiteljske zveze« smo slišali dve Brahmsovi klavirski skladbi in pri koncertu Kogoj»šfiligoj tudi dve Brahms* ovi pesmi, od kterih je »Brezuspešna podoknica« tako ugajala, da se jc morala ponoviti.
Trodcjanska spevoigra »Rožica z Vrbskega jezera« od Tomaža Koschat*a sc je letos uprizorila v Bav« reuthau na Nemškem. Kakor znano je Koschat pri svojih skladbah spretno uporabljal motive koroških (tudi slovenskih) narodnih pesmi.
Slovenski operni pevec Franc NavalsPogačnik, nek* danji član dvornega opernega gledališča na Dunaju in bivši član dvornega opernega gledišča v Berlinu je kon* certiral mcseca septembra v Berlinu. Vkljub visoki sta* rosti je žel obilo pohvale.
G. prof. Pervanja, absolvent »Glasbene akademije« na Dunaju, je nastavljen kot učitelj klavirja na bar* kovljanski šoli Glasbene matice.
Ruski skladatelj Igor Stravinski je izdal: Les cinq doigts, osem zelo lahkih melodij za klavir. Izšle so pri F. W. Chester, London. Stravinski je ekspresijonost, zastopnik najekstremnejše moderne struje v glasbi. Kritika to delo zelo hvali. LTgodno je ocenil te sklad« be tudi Karl Westermayer v glasbenem listu »Signale«, št. 41, 1922.
Eden najboljših orkestrov v Italiji »Orchestra del* la Scala« v Milanu je dne 24. Junija t. 1. priredil svoj
III.	koncert pri katerem je kritika pohvalila prav po* nebno dve skladbi in sicer »Laudi franccscane« moder* nega italijanskega skladatelja Giacomo Orefice in uver* turo k operi »Kovančina« ruskega skladatelja Musorg* skega. Svoj izvor ima skladba »Laudi francescane« v pesmih sv. Frančiška Asiškega. Koncerte sta dirigirala Bernardino Molinari in svetovnoznani Arturo Toscanini. (Musiča d’oggi, 1922 — 7, Milan).
Kakor poroča »Ncuc Musikzeitung« od novembra 1922. je igral ljubljanski godalni kvartet Zika z velikim uspehom v Karlsruhe na Nemškem, posebno je ugajal Novakov kvartet na lok. Godalni kvartet Zika tvorijo tfosnodje: Rihard Zka, Ladislav Zika, Karl Sancin in Ladislav Čcrnv.
Ncuc Musikzeitung v Stuttgartu, november 1922, noroča o velikem uspehu nekega ruskega balalajka*or* kestra v Karlsruhe na Nemškem. Trikrat so Rusi nasto* nili in vsakikrat je bila dvorana popolnoma razprodana. Balalaika ie rusko narodno glasbilo: podobno je trivo* gelni kitari. Dr”go rusko narodno glasbilo jc domra, ki je nekoliko podobna pum tamburici. Pri balalajka»orke* stru se uporabljajo balalajke in domre različne veliko* sti, enako kakor pri naših tamburaških zborih.
Balalajke in enako tudi domre imajo po tri stru* ne, ki pa sc pri igran iu ne trsa jo z trzalico kakor pri tamburici ampak se udariajo samo s prsti kakor pri ki* tari. Balalajka*orkester obstoji iz sledečih različnih in* štrumentov:	prim*domra (strune:	h’*c”*a”), sekund*
domra (strune: c’*a’*d"'), alt*domra (strune: c*a*d’). bas* domra (strune: E*d), pikolo*ba!alajka (strune: e"*e"*a”), prim*balalajka (strune: h’*e”*a”), sekund*balalajka (stru* ne: a'*a'*d”), alt*balalajka (struni-: e’«c’*a'), bas*balalaj* ka (strune: c*e*d’), kontrabas*balalajka (strune: E*A*d).
Ivan Višnegradski. Skladbe v sistemu četrtinskih tonov. 1. Meditation, za vijolončelo in klavir, 2. Chant doulourcux in ctida, za vijolino in klavir, 3. Preludij, ples in humoreska, za bihromatični dvomanualni klavir. Bihromatični klavir ima dva manuala, na zgornjem ma* nualu ima četrtinske tone. Mladi ruski skladatelj orje ledino na polju četrtinskih tonov. Kolikor je znano jc dosedaj izdal še samo Alojzij Maha godalni kvartet z vporabo četrtinskih tonov. Prvi dve skladbi imati še nekaj upanja, da jih bo kdo izvajal, ker so vporabljeni četrtinski toni le pri vijolini in vijolončelu, zlasti vi* jolončelo, ki ima širšo menzuro, bo četrtinske tone lažje obvladal, a tretja skladba za dvomanualni bihro*
matični klavir je pač obsojena na večno iskanje, ker takih klavirjev še nimamo. Skladatelj ima tak klavir, izdelala mu ga je neka parižka tvrdka.
/gor Stravinski, eden najslavnejših ruskih modernih skladateljev, je bil rojen leta 1882 v Petrogradu. Naj* prej je študiral pravo, ko pa sta se nekoč v Nemčiji slučajno srečala z skladateljem Rimski*Korzakovom je posvetil glasbi. Sedaj biva deloma v Londonu, deloma v Parizu.
Narodni divadlo moravsko*slezskc v Mor. Ostrave je vprizorilo Zajčevo opero »Zrinjski«.
Hudebni almanach 1922.
Pevecke sdruženi pražskvch učitelu jc pelo skladbe Slovenca Fr. S. Vilharja.
Hudebni almanach 1922.
Pevecke sdruženi moravskveh učitelu jc proizva* jalo skladbe hrvatskega skladatelja Zajca.
Hudebni almanach 1922.
Čehi imajo sedem gledišč, v kterih se vprizarjajo tudi opere, in sicer: 1.) Češko narodno gledišče v Pragi;
2.) Češko narodno gledišče v Brnu:	3.)	Slovaško na*
rodno gledišče v B-atislavi (Požunu); 4.) Češko narodno gledišče v Plznu; 5.) Vvchodočeškč divadlo; 6.) .liho* češke narodni divadlo v Čes. Budejovicich; 7.) Narodni divadlo moravsko*slezske v Mor. Ostrave.
Češki citraši imajo v Pragi pet citraških klubov, češki kitaristi pa enega. Češki tamburaši imajo v Pragi trideset tamburaških zborov. Češki mandolinisti imajo v Pragi sedem klubov.
Hudebni almanach 1922.
I	*
Čehi imajo v Pragi dva velika sinfonična orkestra, namreč: »Češko filharmonijo« in »Šakovo filharmonijo«. Prva je bila ustanovljena leta 1901, druga pa leta 1919. Zraven teh dveh poglavitnih glasbenih faktorjev imajo Čehi še sledeče organizacije, ki se trudijo za povzdigo glasbe v Pragi in na Češkem sploh:	Pražko	pevsko
društvo »Hlahol«, Spolek pro peštovini (negovanje) pisne, Orchcstralni sdruženi v Praze, Čcšky spolek (društvo) pro komorni hudbu v Praze, Spolek pro mo* derni hudbu, Pevecke sdruženi pražskvch učitelu, Pe* vecke sdruženi moravskveh učitelu, Beseda Brncnska v Brnu, Slovaška glasbena šola v Bratislavi, Konscrvato* rija v Pragi in Brnu, Brncnska filharmonija, Češke kvarteto Šcvčik — Lhotskv kvartetto, Umelceke sdru* ženi českich učitelek (učiteljic) hudbv v Praze, Hudebni klub, Umeleeka Beseda, Klub pratel umeni v Praze, Del* nieka (delavska) akadcmic, Pevecka obec čcškosloven* ska izdaja tudi mesečnik »Vestnik pcvccky a hudebni«, Obccna Jednota Cyrillska zdaja mesečnik za cerkveno glasbo »Cyrill«, Svaz delniekvch (delavskih) peveckyeh spolku (društev) v češkoslovenske rcpublicc, itd. brez konca in kraja. Menda ni naroda na svetu, ki bi bil v glasbenem obziru tako organiziran kakor so Čehi.
Tumburaški /bori mi Češkem. Pri nas se marsikdo, ki se drži za izobraženega glasbenika, zaničljivo na* smehne, ko sliši besedo »Tamhuraški zbor«. In vendar je to naše narodno jjlasbalo v kulturnem in narodnem oziru velikega pomena. Čisto drugače sodijo o tem bratje Čehi, ki stoje v glasbenem razvoju nad nami. Hudebni almanach čsl. rep. za leto 1922 našteva samo v Pragi trideset tamburaških zborov ki so vsi organizi* rani v «Svaz delniekvch (delavskih) tamburašskvh spol* ku v Praze«. Naša mladina zbrana v naših kulturnih društvih si želi godbe. Najbojša godba za podeželna društva pa so in ostanejo — tamburice. Učimo se pri Cehih!
Vinko Vodopivec.
MLADIKA
»Mladikči« je dopolnila svoje tretje leto.
S ponosom zre na preteklo dobo svojega obe stanka. Iz skromnih početkov se je izvila, s težavo je nastopila svojo prvo pot v svet, danes pa ne stoji pred javnostjo več kot dete, ampak se je razvila nqglo v družinski list, na katerega niso bili ponosni le primorski Slovenci, ampak so tudi bratje iz Slovenije po* stali pozorni nanj. Ne pišemo teh besed sebi v pohvalo —, a krivični bi bili, če bi dejstev ne zapisali takih, kakršna so. — Uredništvo in uprava se v polni meri zavedata, da so bile tudi v tem letu nedostatnosti, ki jih je mo* g oče odpraviti le sčasoma in je storilo tudi vse, da ustreže kolikor mogoče svojini čitu* teljem in drugim sotrudnikom. Predvsem si je pa list stavil za nalogo, da vestno vrši mi; sijo, ki ga mora imeti edini družinski list pri: morskih Slovencev Vse kar je uredništvo sto* rilo, je moglo storiti le ob trdni zvestobi in sodelovanju sotrudnikov in naročnikov. Če kdo izmed nas kedaj ni bil na svojem mestu, potrkaj se na prsi in priznaj svojo krivdo zakaj vsako drevo raste iz korenin.
Zdaj pa na delo!
Z novim letom /923. bo imela »Mladika« še pomembnejšo nalogo kot doslej. V Slo* veniji niso imeli družinskega lista v pravem pomenu besede. Nujna potreba je sililu, da tak list ustanovijo. Ker pa smo tak list že imeli mi, primorski Slovenci, in bi bilo nego* spodarsko cepiti moči na dva kraja, so prev* zeli Mladiko kot svoj družinski list. Tako bo Mladika z novim letom postala družinski list za vse Slovence to in onostran meje, ona bo edina močna kulturna vez, ki bo pospeše* vala medsebojno spoznavanje obeh delov na: šega naroda v vseh slojih ljudstva. I ega po: mena ne moremo dovolj preceniti.
Z ozirom na možnost tehnične izvršitve tega načrta se je par stvari spremenilo, ki pa za sotrudnike in naročnike nikakor ne pridejo vpoštev. Omenimo le, da ima od prve številke četrtega letnika dalje »Mladika« dva urednika, enega za Slovenijo in drugega za Julijsko Krajino Za Julijsko Krajino ostane urednik Vrance Bevk. Gorica, ul. V svet ti st
II,	kamor naj se pošiljajo vsi prispevki, za Slovenijo pa je urednik naš odlični pisatelj Fr. S. Finžgar, čigar ime jamči da izborne}* še tla sograditelja ni mogel pridobiti naš list. Oba urednika delata vzajemno. List bo še vedno zrcalo naših razmer in potreb, odsev našega duha. le podpirati ga morate z ob ih nimi prispevki.
Veselo
(jorica, o Božiču /922.
v I. 1923.
Mladika bo napredovala tudi v prihod* njem letu Na prvem mestu bo prinesla lepo Tolstojevo povest »Knez Srebrnjuni«.. Kdor jo je začel brati, ne more učakati konca. Pi* sat el j g. Finžgar bo pisal celo leto ciklus črtic »Pisarna«. Mladi dramatik Lojze Remec bo priobčil svojo lepo ljudsko tridejanko »Vzit* kar ji«, France Bevk pa lirično črtico »Bo* žični zvonovi«, poleg ene Pregljeve črtice, ki spominja na naše tolminske kraie. O slikar* stvu bo pisal v poljudnih člankih V. Steska. Vmes pa bodo prepletene pesmi naših pesni* kov. — Drugi del lista se bo imenoval Po okrogli zemlji. Tu bo odprto okno v svet. Pregled važnih dogodkov bo nanizan, videli bomo slike vseh važnih oseb, čitali njih spise in poleteli tu pa tam daleč po širni zemlji, to pot celo na Kitajsko. — Tretji razdelek se bo imenoval Gospodar in gOsnodinia, ki bo polen praktičnih nasvetov za hišo in dom. Dr. Brecelj bo pisal o zdravstvu, o obdelovanju vrta priznani strokovnjak Humek, tudi
o	narodnem gospodarstvu bo tu pa tam kaka drobtina v listu. — Poseben razdelek lista pa se bo imenoval »Pisano polie«. Tu bo raz* treseno vse pisano blago, razne zanimivosti iznaidbe, obrazi naših mož, kritike kniig in še druge stvari. — Tudi posebnega kotička za uganke, skrivalnico, smešnice, satiro itd. ne bo manjkalo. Tu notri bo smeha in zabave željni bralec dobil vsega dovoli.
Kot je razvidno, bo list videti nekoliko drugačen kot je bil lani, fllede opreme ki jo ie narisal umetnik Tone Krali, in olede raz* delitve V bodoče bo prinesel tudi ilustrirane pravljice. Z eno besedo: List hoče postati ne samo enako vreden družinskim listom drugih narodov, ampak jih celo prekositi. Z za* vestio, da smo Storili vse, kar je bilo v naši moči. stopamo pred vas in vas prosimo — sot rudniki in čitatelji — nove nodneire in nove nnročbe. Z vašo pomočjo bomo mogli uresničiti vse načrte.
Le eno nas teži: naročnino smo morali zvišati na 25 L letno, 12 L 50 c polletno, dasi smo do zadnjega upali, da ostanemo na prejšnji višini. Vendar pa nai bodo vsi naročniki uverjeni, da je mal povišek na naročnini ma* lenkosten v primeri z odlično vsebino Usta, ki se vam v bodoče nudi Pošljite naglo na* rnčnino na upravo Mladike, vin Carducci 4 Ff> hip ko to pišemo, je prva številka tudi že v tisku.
Na delo za list. Agitirajte za »Mladiko«!
V	vaših rokah je njen prospeh.
1 *
>o leto!
Uredništvo in uprava.
##* 99999 99* ®*®***© T ®*®®* 999 9 * ®»®
| UGANKE. |
®*®*®®®®®«®®if®®»¥®8®*S#*«®®®*#*®
Rešitev ugank v 10. slevilki:
1. Dopolnilna uganka.
0	s	k	a	r
t	0	r	e'	k
p	r	0	š	t
j	e	1	e	n
p	a	r	i	z
t	0	č	a	j
d	u	c	a	t
t	u	j	e	c'
C	e	1	j	e
Skoro še		ni .	zajca	ujel.
2. Diagonala				
M	u	r	k	0
i	e	s	k	a
S	u	š	a	k
j	e	1	k	a
m	1	e	k	0
Meško.
3. Rebus.
Se prsti na roki st niso v • i enaki
4. Uganka.
Mladika.
5. Kriptogram.
Ravna pot - najboljša pot.
6. Številčna naloga.
V i salti vrsti vodoravno, navpično, kakor tudi diagonalno je svota enaka lil.
Prav so rešili: Rušt Venceslav, Sturije; Metoda Petrič, Gradišče pri Vipavi; Alenka Žnideršič, Ilirska Bistrica; A. Rapotcz, Ilirska Bistrica; Ernej Lapanje, Ponikve; Albin Vil* har, Postojna; Marija Kranjc, Ponikve; Kri; stina Štolfa, Sežana; Pahor Karel, Trst; Mira Gregorič, Ajdovščina; Andrej Sattler, Gra hovo; Ljubica Pangerc, Dolina pri Trstu; Joško Bratina, Gorica; Antonija Slokar, Skrilje.
Zreb je določil g. Pahor Karla, 'Prst, ul. G. Boccaccio 11.
l	32	34	33	5	6
12	29	28	9	26	7
24	14	21	22	17	13
to	23	15	16	20	19
25	U	10	27	8	30
31	2	3	4	35	36
*#®*®®»®®«®®®*®® »®®®$®?®$®5®®*«®
I SKRIVALNICA, j
®	e
®®®®®SS#®®®«®®®®®3S«® 84®®«®®«®*®
Kje je lovec na divje zveri?
®;®®®*®$«®a«®a®®*#a«®#*®#®#«®*®
I KR&TKOČASNICE. j
® ® ##®®*««#«f##®s®a«®i®®®®»J®®*®®**
PRI ŽUPNIJSKEM IZPITU.
Dva kaplana,, eden brihten, drugi na bolj počasne pameti sta delala izpit za župnika. Ta, ki je bil sicer dobra duša, si je mislil:	»Nak,
zdaj bom pa prepetnajstil njegovo milost, našega škofa, pri izpraševanju.« Priplazi se do izpraševalnc dvorane in posluša, ikalko odgovarja njegov prednik.
Škof: Kandidat, mislite si, da je »cesarska* maša na prostem. Vino je že blagoslovljeno, pa prileti muha in pade v (kelih. Kai bodete 'tedaj na redili?
Kandidat: S svojimi ix>svečenimi rokami bi vzel tisto nesrečno muho, bi jo najprej izcu-zal, notem pa na svečki sežgal.
Škof: Dobro si povedal! Vrl dečko in dober delavec v vinogradu Gospodovem.
Kandidat: Zdaj še nisem, a upam, da pod Vašim slaviniim vodstvom ito šc postanem.
Izpit ie bil prestan. Oni zunaj stopi ves o-srčeti v dvorano.
Skof mu zastavi vprašauiic:
Mislite si. da ie češarka maša na prostem. Pa pridirja bik, ki sc pase tam blizu in Vam prcbrnc oltar ravno, ko ste blagoslovili vino. Kaj sedal?
Kandidat (ves vesel): Prevzvišeni, v svoje- požegnanc ročice l>i vzel bika, ga najprej i/.ciiz:dj potem pa na svečki sežgal.
Škof: Ti si bedak!
Kandidat: Zdaj še nisem, a upam, da pnd Vašim slavnim vodstvom to še postanem.
®*®®®®®»»®®®®®©^®®®®®®8®®tS®®®®®|
I SLOVARČEK TUJK. §
#®®®®®®®®®®®®®©®®®®fi®«e«®®®®®®®®®
Sestavil France Eržen.
subtrahend, odštevanec; subtrakcija, odštevanje ;
sufler, šepetalec; suflirati, šepetati, pošepetati; sugestija, vpliv, vplivanja, prigovarjanje, zagovarjanje; sugestiven, vpliven; sukcesiven, polstopen, zaporeden; sukcesiv-nost, zaporednost; suma, vsota, svota, znesek, celota; sumand, seštevanec; superioren, višji;
superlativ, presežna stopnja, najvišja stopnja; .suplement, dopolnil6,' priloga, dodatek: supin, namenilnik;
suplent, namestnik, pomočnik, pomožni učitelj; suplirati, mamestovati; suplika, prošnja; suponirati, podstavljati; surogat, nadomestilo, primes; sursuin corda, kvišku srca: suspendirati, ustaviti, začasno razveljaviti, odložiti ;
suveren, vrhoven, neodvisen; suvereniteta,
vtrhovnost, vrhovna oblast.
Š
šablona, izrezan vzorce: šagra, cerkveno posvečevanje; šarlatan, kričač, slepar; šarmanten, očarljiv, dražesten: šarža, služba, čin, čast: šef, predstojnik, voditelj, upravitelj; šema, očrtcik, podoba, oblika, osnutek; šematizem, preglednica, razpredelnica, izkaz, obrezec, imenik; šematiski, razprcgleden; šifra, tajnopis, tajniopisje, številka; šifriran, taj-inopisen; šifrirati. tajnopisatii: šikaua, zvijače, delati, silikati koga, preglavice delati, sitnosti prizadevati: sina, tračnica; široko, južni, veter, južmik; šiznia, razkol, iločitcv: škarpe, črevlii:
škrofuloza, bezgavke, bramorje; šofer, voznik; šovinist, pirenapetež: šovinizem, narodna prenapetost: špaga, motvoz, vrv:
špedicija, odprava; špediter, odpravnik;
Špeli, slanina:	.
špica, konica, ost; špicast. oster, šilast, koničast, ostnat;
špijon, ogleduh; špijonaštvo, ogleduštvo; špital. bolnica, bolnišnica:
špula, vretenica, vratilo;
štab, višje vojaško poveljstvo:
štacija, postaja;
štala. hlev;
štanga, drog;
statut, pravilnik;
štempelj, kolek:
štenge, stopnice;
štola, inadramnica:
štrajk, sta vika, opuščenie dela:
štrena, predeno, motoviilka:
študent, dijak; študirati, učiti se, šolati se;
študija, proučba.
T
tabela, razpredelnica; tabelaren, irazpredelen;
tablo, slika, obraz, pregled;
tabernakelj, presvetišče:
tabula rasa, obrita plošča:
taedium vitae, stud življenja;
taksa, pristojbina; odiredbina; taksator. cenilec;
taksirati, ceniti; takten, obziren:
taktika, postopek, način postopanja; talent, 'nadarjenost, bistroglavost, dar; talentiran, nadarjen, darovat, umovit; tangenta, dotičnica, dotikalnica: tanin, čreslovina:
tantiema, delež, deležnina, nagrada: tapeta, opna, tapetnik, opnar; tara, odbitek; tarif, cenovnik, cenik: tavmatrop. čudokret; tavtologija, istorečje, isitasiovje:
.teater, gledališč, gledišče: te Deum laudamus, Tebe Boga hvalimo; tehnologija, obrtosldvie; teist, bogoverec; teizem, Bogoverstvo: tekst, besednik);
telegraf, brzojav; telegrafija, brzojavstvo; tele-grafski, brzojaven; telegram, brzojavka:
(eleogija, smotrnost:
telepatija, dalekočutnost:
teleskop, daljnogled;
tema, naloga, snov, glavna misel:
tempi passati, pretekli časi, bilo jjs pa mi več;
tempelj, svetišče, hiša božja, molilnica:
temperament, narav, umericnje, čud, brzdanje;
temperamenten, živahen, živ:
temperatura, toplina:
tendenca, namera, težnja; tendenciozen, nameren:
tenente, poročnik: teogonija, bogorodje;
teokratija, bogovladje; teokratski, bogovladen; teolog, bogoslovec; teologija, bogoslovje; teološki, bogosilovski; teorija, nauk, znanstveno raziskaVanie. teore-
tičeu, umski, znanstven: terapija, lečenje; tercet, trospev; tercian, tretjeredfiik; teren, ozemlje, zemlijtišče, prostor: teritorij, ozemlje, okraj, okolica: termin, rok, ob rok: terminus teclinikus, strokovni izraz: terminologija, imenstvo, imenosflovie. izrazoslovje : termometer, toplomer: termoskop, toplokaz:
teror, groza, strah: terorizem, strahovanje, gro-zovlada; terorist, grozovite/: tesularen. kodkoven:	f
tetraeder. četverec: tetragcn. četvaroogelnik:' tetrameter. cetveromer: tetrapcdija, četverostopje; testament, oporoka: testimonij, priča, svedok: teza, podstavek, podstavka, stavek, rek: tiara, papeževa krona; tifus, legar, vročinska bolezen: tigrast, pisan;
timiden, boiječ, strahopeten: tiiita, črnilo, barva: tinktura, barvanje;
tip, značilna obliika; tipičen, značilen: tipograf, tiskar; tipografija, tiskarstvo: tiran, nasilnik, grozovite/, trinog: titan. velikan, ogromnjak; titul, naslov, maziv, napis; titulatura. naslovje; toaleta, oprava, naprava, noša: toleranca, strpljivost; toleranten, strpljiv; ton, glas; zvok, obnašanje, barva, naglas; topograf, krajepisec; topografija, krajepis, kraje piisje; topografski, krajepisen: tornister, telečialk;
totalen, popoln, docclen: skoz in skoz: tradicija, listnoizročilo; tradicionalen, izročilen; trafika, prodaja:
traged, pisatelj žaloiiger; tragedija, žaloigira;
tragično, žalostno, pretresljivo: tramvaj, cestna železnica: transalpinski, zapJaninski; transcendenten, presežen: transferirati; prenesti, prestaviti prenestiti; transfiguracija, izprememitev, preobrazba; transforinahilcn, pretvoren; transformator, pretvornik; transformirati, pretvoriti, pretvarjati: transmisija, prenos;
transparenten, proseven, prosojen, prozoren; transport, prevoz, prevažanje. prenos, prenašanje :	/
transpozicija, prestava:
transverzala, prečnica: transverzalen, prečen.
poprečen: tranziven, prevozen: trasirati. obeleŽeti: trattorla. gostilna: tremenden, strašen:
tremulirati, z glasom tresti: tribuna, oder govorniški oder, govornica; tribunalen. sodiški: tribut. davek: trigonalen, trikoten: trigonalen. trikotomerstivo: trikclcra, trobojnica, narodna zastava: trikoloren, trobojem trobairvein:
'trilena, razfcrojka; trimorfen, trolik: trinon, tročlenec:
triumf, zmagoslavje; triumfalen, zmagoslaven; triumvirat. trovladie: trivialen, prostaški; tri vij, tripotje; tron. prestol, trop. podoba;
tropičen, povratniški, prenesen: tretoar, stranski tlak. hodnik, pločnik: tuberkuloza, sušica, jetika: tuberkulozen, jetičen, sušičen: turnir, viteška igra;
turnus, povratni spored virstilni red. sitalni red, poslovni tečai.
U
udinjati, najeti, pogoditi se. zadati se: ultimatum, zadnje beseda: umiden, vilažen;
unifikacija, edinijenje, poediniene. združenje; uniforma, emakolična obleka: unija, ediinstvo, zedinjenje, živeža, združba; unikum, edinec svoje vrste, nelkai posebnega; unites States, združene države: univerza, vseučilišče:
univerzalen, občen, splošen: univerzalnost, ob-čnost; spilošniost. vesolimost: unpartalčen. nepristranski, vsestranski, brezobziren na nobemo stran:: unus pro inultis, edoti za mnoge: uranegrafija, nebooisje, popis neba: urauometrija, zvezdo znam st v o: urbanen. vljuden, olikan, mesten: urgenca, pogon: urgenten, nujen, silen: urgirati, naganjati, pritiskati, siliti, zahtevati, opominjati :
urna, žara. pepelnik: utile cum dulci, korisno s prijetnim: utilen. koristen:
utopija, sanjarija; utopist, sanjar:	s
utrakvističen, dvojezičen, obojnik; uzabllen, običajen, navaden:. uzus. navada, običaj :
uzurpacija, prisvojen je, pritlaščenie.
V
vademecum, priročna knjiga, navodilo: narodilo:
■ vadij, jamščina, varščina, vložnimi: varianta, inačica:
vagabund, vlačugar, klatež; potepin, potepuh; vagon, železniški voz:
vakauca, počitnice:
valevolen. vreden, zmožen. sposoben, uspešui; valor, vrednost. veljava, cena; valuta, denarna vrednost, cena, veljava; vampir, krvoses: volkodlalk: vandalizem, razdiralnost: variacija, premena; variabilen, izoremenlOiiv, premen ljii v;
varianten, različen; varieta. različnost, razmost; vaška, kad, bačva; vata, podmetek: vaza. posoda:
vegetirati, životariti, vcgeiarjanec, 'rastlinojedec;
vehementen, silen, strastem: veksirna podoba, časoslilka: veni, vidi. vici, prišel sem. videl m zmagel; ventil, zaklopnik; zračna zakiooniica: verbalen, usten, ustmen, glagolen; verificirati, overoviti, resnico potrditi; verifikacija, potrditev resnice; poveritev. overov-ljenje: vermut, pelinovec: vertikalen, navpičen: verz,,stih;
vestibul, veža, predsoba:
veteran, dosluženec:
veterinarij; živdnozdravnik;
vetrina, razstavno okno:
viale, drevored:
vibrirati, trepetati, tresti se:
viciosen, izprijen, pogrešen. pomanlkljiiv;
v ide, gllej;
vila, dvorec;
vincitor, zmagalec, zmagovalec; vinjeta, okrasma sličica; violina, gosli; goslar;
virtuoz, umetnik, izvrstnik; virtuoznost, izvrstnost, spretnost, ročnost: vita, življenje; vitalen, žiivljenski, ždivoten: vitriol, galica;
vitorija. zmaga; viva. živiio: vizija, prikazen; v izit,a obisk, poset; vizitacija, pregledovanje; vokabolarij, slovar, besednjak: vokal, samoglasnik:	f
vokativ, zvalnik; volanten, leteč:
volgaren, navaden. domač, pno&tašk-i: volontaren, prostovoljen:
volumen, prostornina, telesuina, knjiga, zvezek; votant, glasoivaitelj; vat ir ati, glasovati, izprazniti ; voluntas, volja; vulkan, ognjenik.
Z
zakrament, svototajstvo: zakristija, žagrad;
zebu, grbavi orel; zefir. večernik; zelot, prenotenež; zenit, naidglavdšče: zero, nič, ničla; zeta, črka z; zodiak, zverinski krog; zona, glej cona:
zooglografija, natuk v razprostranjenosti živali; zoogratija, živalopdsje; zooiatrija, žavinozdravilstvo: zoolatrija, češčenje živali; zoolog, živaloslovec; zoologija, živaloslovje, živalstvo; zoološki, živalosloven:
Zcotonija, raztelesovange živih živali: zos, omalka.
Ž
žajfa, milo;
žandarm. orožnik; žandarmeriia. crožništvo; Žegcn, blagoslov; ženij, glej genij;
ženirati, se, v zadregi biti, matiti se, nadlegovati žentelmen, poštenjak, plemenit človek, viteški človek; ženof, gorušica: žernada, dnina: žile, telovnik; žirant, prevodnik; žiratbr, prvodoiemec: žiro, prevod menice: žongler, glumač: žurnal, časopis, dnevnik: žurnalist, novinar, časnikarj žurnalistika, novinarstvo, časnikarstvo.
KAZALO:
A.................................................5
B..................................................13
C.....................................................21
Č..................................................21
I)....................................................21
f;...................................................29
F . . .	 .30
«.......................... .......................37
11.......................................	 37
I	'..............................................45
.I	......................................46
K....................................................53
I.................................................fil
M....................................................62
N .	......................................67
O	   .	68
P.................................................69
R.................................................75
S.................................................83
T........................•.......................... 83
U....................................................84
V		 84
Z.................................................85
Ž ......	85
| ZDRAVSTVO. |
S©®®«©©®®#®®©*®®©®***®®#®#®*®©®®
Provzročitelj dušljivega kašlja .ie najbrže bacil, ki je v siluznatih izmečkih. Oikužitev se izvrši ponajveč s kontaktno infekcijo; možna je pa tudi is predmeti, s katerimi prihaja bolnik v dotiko. Za -to boleznjo obolevajo slkoro izključno otroci im te poredkoma odrasli, ki so s ta-•Jvimi bolnilki. ivedno v dotiki. Bolniki, ki prebode dušljivi kašelj, postanejo za vselej imunni.
lnkubaoijislka doba 'traja 3 do 4 dni. Bolezen se prične z nahodom in kašljem spričo nastalega bronhialnega katarja, lzpočetka bolniki ine čutijo nobene neugodnosti: Ikvečiemu da se vročina malenkostno zviša. Po tem kataral-nem stadiju, Iki traja približno 1 do 2 'tedna, pa se pojavijo značilni napadi kašlja. Napad se prične tako, da se loti bolnika, ki mu lie sicer popolnoma dobro, zelo močan kašedii. Kratki, krčeviti sunki tega kašlja se ponavljajo jeko hitro im trajajo, dokler ari izrabljen ves zrak, ki je v pljučih. Potem vdihava bolnik zopet zrak počasi lin bolj težko, ker so glasniki kolikor toliko stisnjeni; nato se tajkoj zopet nadaljuje kašljanje. Od krčevitega kašlja postanejo bolnilki v obrazu višnjevi in zabuhli: žile dovodnice na vratu se močno napino; oči se solze.-Bolniki imajo občutek, kakor bi jih hotelo zadušiti. Končno se začno daviti im bruhati in napad poneha. Večkrat se ta napad ponovi takoj, a traja samo mailo časa. To značilno kašljanje se ponavlja vsako mro, pa fudi lahko vsake pol ure. Ako se bolnik ustraši, ako prehitro je, ako kdo zakriči nanj, ako se mu jezik pritisne inavzdol. se takoj laltko pojavi ta napad. Bolniki nimajo nobene yiročime. Ako pa se pojavi vročina, je treba vedno mislttii na eno ali drugo komplikacijo. Bolezen traja najmanj 4 tedne, dostikrat pa tudi 2 do 3 mesece. Pozami tra&a dalje časa nego poleti. Dušljivi kašelj pojema tako, da postajajo napadi vrdno redkejši lin lažji; naposled le kaštljanje podobno kašljanju pri navadnih bronhialnih katarjih ter izgime. Ta bolezen je za velike in večje otroke brez nevarnosti, za dojenčke 'in slabotne otroke pa je precej nevarna. Za njo umrje približno 6% bolnikov.
Od kašlja se llahlko pojavijo krvavitve v nosu, v očesni veznici, časih tudi v možganskih opnah. Najvažnejše so kom-plikacije na pljučih. Ako postane izmeček, ki je sicer sluzast moten in gnojem, je treba vedno misliti na bronhihide, iz katerih se lalilko razvije pljučnica. Pripomniti bi bilo, da dolgotrajen dušljivi kašelj lahko provzroči že zaceljene ijetične procese, da se pojavi zopet prava pljučna jetika, ki se slkono vselej konča s smntio.
Zoper dušljivi ikašeiltj so svoje dni priporočali izpremembo zralka: toda i^ku&nia uči, da
X GC)□£>Oti06iXi(XhX;OC>&>
<3D <3D SC* w <30 OD w <3P <3t> <30 w OP w OD 3D OD OD OD w OD ODOD OD OD OD«3000ODOP w
i GOSPODINJSTVO. 1
© ©
Jo E<3C'*X> 0C> <30 OP
SOČIVJE V KISU IN SLANI VODI.
Fižol v kisu. Zeleno ali rumeno, še mlado fižolovo stročje otrebi in operi. Na to ga kuhaj v dobro slani vodi, pa ne premehko. Potem ga odcedi in polij z mrzlo vodo, stresi v prsteno skledo, polij z zavretim kisom ter pusti, da se v njem ohladi; potem ga zopet odcedi. (Kis porabi za kisanje prikuh). Zavri v dobro ploščeni kozici ali loncu vinskega kisa, v katerega deni že prej nekaj zrn celega popra, da skr.ipaj zavre. Nato ga odstavi, da se ohladi. Fižol naloži v steklenico s širokim vratom tako, da so obrnjeni vsi stroki počez v steklenici: \ nies pa deni semintja kako šalotko, zrno češnja in lorber-jev listič. Ko je steklenica napolnjena, jo nalij z prej zavrelim hladnim kisom. Navrh steklenice deni če/, fižol navskriž dva snažna klinčka, vrh teh lahko vliješ malo olja, vendar neobhodno potrebno ni. Popolnoma mrzlo sočivje zaveži s pergamentnim papirjem ter shrani na suhem in hladnem prostoru.
Gorčične kumare. Olupi popolno dorastle kumare; prereži jih podolgem, odstrani pečke. Jaz reži na tri prste dolge koščke, dobro nasoli ter pusti v soli 24 ur. Potem jih obriši, tesno slo-ži v steklenice tor potresi na vsake vrsto kumar žlico rumene gorčice, par šalotek, koleščke hrena, par vršičkov pehtrana in nekaj zrn celega popra. Na to se položi druga vrsta in tako naprej, da so vse vložene. Zalij jih z zavretim in ohlajenim vinskim kisom ter zaveži s pergamentom.
N a j več je tiskarna nti svetu. Naivce ja Hskarna na svetu jc lire/ dvoma'danes ona. ki je last ()urtis 1’ubbli« slung Oompanij v Filadelfiji v Ameriki. Tiska tri naj« večje svetovne revije. »The Saturdav Ivveninjj Post«, »Tho Ladies lloine Journal« in »The ('ountrv Gcntlc« tnan«. Prva revija izhaja tedensko v dveh in pol mili« iona izvodih; druga, namenjena za ženski svet. v 2,200.000 izvodih: tretja, ki se havi z agrieolturo, izha* ja v častnem številu 850.000 izvodov. Tiskarna ie sezi« dana na prostoru, ki zavzema 5lMH)0J) km-’. V desetem nadstropju so stroji za klišeje in kamenptisk. V tiskar« ni je 170 tiskarskih strojev. Zaposlenih jo nad 4500 de« lavccv, ki delajo v dveh oddelkih po devet ur in pol na na dan ter natisnejo dnevno 7 50.0''0 izvodov, lo predstavlja uporaho 280.000 kg papirja (30 vagonov) na dan. in 4373 kg tiskarskega črnila, oziroma 4>nrv. Res nekaj ogromnega v primeri z našimi pritlikavskimi tiskarski« mi podjetji.
to nima nobenega vpliva na potek bolezni. Pač pa sc tako prenese dušljivi kašelj v kraje, kjer ga do sedaj ni bilo, in lahko taiukai provzroči nove epidemije.
#® S««®«« 8®®®«®*®»®®®®*®®®® S®®®®®
| TO IN ONO. |
® i®®®®®® ®®®®®#®®®®ffi®S ®®®®®® ® 8 ® ® ®
Poroku romanopisca. Ko je Honore de Balzac stal na višku svoje slave, je potoval nekoč v Švico. Hotel, v katerem se je hotel nastaniti, je bil že napolnjen in morali bi ga odsloviti, ako sc ne bi neki gost, princ Hanski s soprogo, namenil odpotovati. Služabnik je držal spoštljivo vrata kočije odprta. Vstopila je lepa ženska, v nenavadni popotni obleki, za njo pa častitljiv, debel ter najmanj dvakrat toliko star princ.
Tu je lepa dama nalahno zakričala ter se obrnila v prosečem tonu do svojega soproga. Ta ji je nevoljno mrmrajoč nekaj odgovoril. Nato je princezinja skočila iz voza in stekla po stopnicah navzgor v sobo, katero je ravno prej zapustila.
Tamkaj so medtem že Balzacu odkazali prostor. Stal je pri odprtem oknu in gledal na odhod prejšnjih stanovalcev, ker ga je lepa princezinja zelo zanimala. Poleg njega je stal hotelir.
Naenkrat mu je zazvenel na uho ljubek glas in zaslišal je besede: »Oh, prosim, oprostite, da se še enkrat vrnem. V naglici sem pozabila tukaj knjigo, ki mi napravlja več veselja nego vse potovanje.« Vzela je knjigo z okna, skoro ravno izpod Balzacove roke in izginila v naslednjem trenutku iz sobe.
Spodaj se je debeli princ pritoževal nad pozabljivostjo ženskega spola in nad obnaša*-njem svoje boljše polovice, ki med celim potovanjem ne ve nič boljšega, kot brleti v neumne pisarije. Se tedaj jc zabavljal, ko se je kočija že odpeljala. Za opazovalca na oknu to zabavljanje ni bilo nič drugega kolt on sam velik poklon, ker je njegovo bistro oko opazilo na platnicah pozabljene knjige svoje lastno ime.
Hotelir, ki je novega gosta dobro poznal, jc tudi prebral naslov. Ko' se jc princezinja vrnila v njegov hotel, ji je povedal, da je zadnjič vzela knjigo, ki ji napravlja toliko veselja, izpod pisateljeve roke same. To je dalo povod, da je začela lepa princezinja s svojim ljubljencem dopisovati. Dasiravno sta razpravljala v svojih pismih le o literarnih vprašanjih, se je vendar razvilo med obema neko osebno sporazumljenje.
Petnajst let je trajalo to medsebojno občevanje. in sicer le pismeno, ker se znameniti romanopisec in njegova občudovana krasotica med tem časom nista nikoli sešla.
Nekega dne je dobil Balzac od princezinje pismo, v katerem ni bilo nič pisanega o literaturi. temveč samo o njej sami. Sporočila mu je. da je že nekaj časa vdova, in da se ji jc soprog vendar enkrat naklonjenega izkazal, ker
jo je postavil za dedinjo čez vse posestvo in premoženje. Ker sama ne more živeti, zato jc pri volji, da se drugič poroči in ga vpraša, ali je pripravljen vzeti jo v zakon.
Balzac bi bil tudi ne glede na materijelne razmere takoj v to privolil. Lepa princezinja ga je že pri prvem srečanju očarala, njeni stroški za njegove spise so mu jo še bolj približali. Vsled dolgoletnega občevanja je spoznal njene lastnosti in idealno mišljenje ter je bil uverjen, da bi s tako družico srečno živel.
Brez obotavljanja je odpotoval na grad ob Renu, kjer je ona stanovala, in v kratkem sta se poročila. Vršila se je veselica za. veselico in ko sta novoporočenca odšla v Pariz, kjer je Balzac doživel največ triumfov, se jima je tudi tukaj vse klanjalo. Kaj takega ne doživi pogosto navaden pisatelj.
Zakon v tako romantičnih okoliščinah je bil baje srečen.
ZNAMENITA IZNAJDBA.
Dne 25. septembra je na kongresu v Leipzigu na oddelku za tehnično fiziko predaval inž. Rosenbaum o najnovejši posrečeni in izpopolnjeni iznajdbi brezžičnega telefoniranja iz vla-. ka, ki vozi. Z novo iznajdbo je končno rešen problem, ki je že dolgo časa belil glave tehnikom. Predavatelj jc razlagal najnovejše metode in razkazoval aparate, kakršni so za posku-šnjo v Nemčiji že montirani v oddelkih tretjega razreda navadnega brzovlaka. Za poskušnjo so takšni aparati, izdelani pri tvrdki Hutli v Berlinu, že uvedeni pri brzovlakih med Berlinom in Hamburgom. Z njimi morejo potniki iz vlaka ravno tako telefonsko govoriti z raznimi zasebniki v Berlinu ali Hamburgu, kakor s svojega doma ali pisarne.
Ta dalekosežni uspeh utegne popolnoma preobraziti dosedanjo telefonsko službo. Posku-šnje za izpopolnjevanje brezžične telegrafije so uspele zlasti radi velikega razvoja visokofrekvenčne elektrostrojne tehnake. Njih prva posledica bo, da se bo dosedanji telefonski promet, ki Ix> seveda gostejši, vendar le omejil na lokalno poslovanje, medmestni promet na razdalje preko 50 km pa do največjih daljav bo pa v doglednem času povsem zavzela brezžična telegrafija in telefonija, ki postaja najvažnejši organ svetovnega prometa.
Danes K) lot bodo že- tudi pri mas br-zovlaki imeli brezžične telefonske postaje in danes 20 ilct bo v Gorici v privaitnih strtnovaniih več brezžičnih sprejemalnih telefonskih aparatov, kakor imamo danes telefonskih postaj starega sistema.
Tudi ko je (Iraliam Bell leta 1K77. prvič objavil svojo iznajdbo, telefon, so se mu smejali isti ljudje, ki so deset let pozneje izjavili, da brez telefona ne morejo več uspešno poslovati. Čas hiti!
Nov Rabindranat Tagore jc izšel pravkar v založbi knjigarne L. Schwentner. Alojzij Gradnik je to pot na svoj znani virtuozni način preskrbel prestavo slovitega dela »Žetev«. Prav o-kusno opremljena knjiga stane broširana 16 dinarjev, v platno vezana pa 26 Din.
Prešernova čitanka. Ta že davno napovedana in željno pričakovana znanstvena razprava dr. A. Žigona je izšla — žal, da le I. knjiga. Ta prva knjiga je čakala v tiskarni 8 let II. knjige, da se zaključi ta študija o Prešernu. Izšla jc sedaj sama, ker drugega dela še ni mogoče izdati.
P. Kunaver. Kraški svet in njega pojavi. Poljudoznanstveni spis s slikami. Tiskala in za-ložiilla Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 192.?. Strani 104, cena Din. 36.—.
V. Hobhouse: Liberalizem. Tiskovna zadruga je izdala kot II. zvezek svoje dobro znane »Zbirke političnih, gospodarskih in socialnih spisov«, znameniti Hobhousov »Liberalizem« do
2.	izdanju iz leta 1920. Prevod je oskrbel g. dr. Albin Ogris. Str. 128, cena 25 Din, po pošti 1.5(1 Din. več. Vsebina: I. Pred liberalizmom. II. O-snove liberalizma: Obaanska svoboda, finančna, osebna, socialna, gospodarska svoboda, domača pravica, pokrajinska, plemenska, narodna in mednarodna svoboda, politična svoboda in ljudska suverenost. 111. Razvoj teoriie. IV. Laissez faire. V. Gladsfone in Mili. VI. Jedro liberalizma. VII. Država in poedinec. VIII. Gospodarski liberalizem. IX. Bodočnost liberalizma.
Češke nravljice. Poslovenil Ivan Lah, ilustriral F. Šubic. V Ljubljani ,1922. Natisnila, izdala in založila Učiteljska tskarna v L<r.'b-liani. Str. 68, cena vezani knjigi Din. 12.— Božena Nemcova .ie gotovo eno izmed prvih i-men češke literature sploh, zlasti pa še češke mladinske. Slovenska mladina pozna njeno prekrasno »Babico« in pa dva zvezka pravljic v prevodu drja. L. Pivka, ki tvoriio gotovo najbolj priljubljeno čtivo naše mladine. Podjetna Učiteljska 'tiskarna ie irotovo ustreda mladini da jih je izdala, sedaj še en zvezek' pravljic v prevodu drja. 1. Laha. Zbirka obsega 9 pravnic B. Nemcove in no eno K. I. Frbena in dr. Tillaia. Vse so pravi biser otroške poezije in jih bo mladina gotovo pozdravila prav s tistim veseljem, kakor že dosedanje. Zbirko je bogato okrasil naš mladi grafik R. Šubic, ki stopa s tem delom šele drugič pred širšo iavnost, a obeta postati že sedaj eden prvih naših ilustratorjev. Učiteljska tiskarna je poskrbela tudi zn
elegantno zunanjo opremo; knjigo toplo priporočamo.
Ewald K. Mat narava pripoveduje. Slovenski mladini povedal P. H. Natisnila, izdala in založila Učiteljska (tiskarna n Lj/ubljani. Str. 216, cena din. 24.—. K. Ewald je eno izmed najbolj znanih imen novejše nemške literature. Zato je bila gotovo srečna misel podjetne Učiteljske tiskarne, da je poklonila naši slovenski mladini eno njegovih najlepših knjig v slovenskem jeziku. Zbirka vsebuje 14 prekrasnih pravljic in bajk iz življenja lepe narave. Vse kažejo bujno fantazijo pisateljevo, pripovedni taient in gorko ljubezen do narave. Prepričani smo, da po knjigi ne bo segala samo naša mladina, temveč tudi odraslo občinstvo, saj je gotovo to ena najlenših tovrstnih kniiig na današnjem knjižnem trgu. Učiteljska tiskarna ji jc dala tudi okusno zunanjo opremo.
t
Zbašnik Fr.: Drobne pesmi. Z risbami ■okrasil Rajlkio Šubic. V Ljubljani 1922. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljana. Strani 39, cena vezami knjigi 7 Din. Poleti il. 1918. je padel na italijanski fronti ena-indvajsetllotni dijak France Zbašmk. Šele sedaj čutimio itn vemo, kaj smo izgubili z nitjm, kajti po zbirki, iki jo je izdala or c d listom »Tiskovna zadruga« in pa no zgoraj navedeni ni nobenega dvoma več. da je tlegel z Zbašniilkom v prezgodnji girob eden najbolj nadarjenih in najglobljih posinilkev naše komaj dtoraščaiioče generacije. Tudi pri niem sc fip ponovila Murnova in Ketejeva itragedija. Zvežič »Drobnih pesmi«, (ki jih jc izdaila te drai Uči tolika tiskarna obsega 15 »drobnih pesmic«, ki vse zaslužijo, da pridejo čim orej v maše šoliske Ikniiige kajti takih prisrčnih in res otroških verzov po Zupančičevem »Cicibanu« in »Ugankah« naša mladina še ni slišala. Prelepo zbirko uvaja pesnikov življenjcnis (s sliko), ki ga jc napisal njegov stric dr. Zbašnik. krasi jo pa deset prav posrečnih Šubičevih risb. Tudi zunanja oprema drobne knjižice je zelo prikupna, vsled česar je ne priporočamo samo mladini, temveč tudi odraslemu občinstvu kar najtopleje.
Glasbeni listi in revije na Češkem. <":chi imajo deset glasbenih listov ki izhajajo v Pragi. Ti so: 1.) Dalibor, hudebni listv Izhajajo dvakrat v mesecu. Urednika: Dr. Jaromir Boreeky in Vojtcch Kihovskv. 2.) Cvri//, list za cerkveno glasbo. Izhaja mesečno. Urednik: Vaclav Miiller. 3.) H ud eh ni vestnik. Urednik: .los. Jane« ček. Izhaja dvakrat v mesecu. 4.) Hudebni \>ychovn. Izhaja mesečno. Urednik: Ant. Herman. 5.) Hiulebnik. Izhaja mesečno. Urednik: I. Wagncr. <>.) Kapelnickd li> sty. Mesečnik. Urednik: Karl Mospodškv. 7.) Hudebni ob/or. Izhaja dvakrat v mesecu. Urednik:	Kdvard
Marhula. H.) Smetana. Izhaja v nedoločenih obrokih. Urednik: Hubert 1 )olcžil. l>.) Vestnik pevecky a hudebni. Mesečnik. Urednik: Fr. Zeman. 10.) Žive slovo. Izhaja štirkrat v letu. Urednik: I)r. 1'rinta.