62
2014
3 KRONIKA
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 929.5Dobrnski
Prejeto: 13. 10. 2014
Boris Hajdinjak
prof. zgodovine in geografije, Prva gimnazija Maribor, Trg generala Maistra 1, SI—2000 Maribor E-pošta: boris.hajdinjak@prva-gimnazija.org
Dobrnski do začetka 15. stoletja
IZVLEČEK
Rodbine vitezov oz. baronov Dobrnskih (von Neuhaus, tudi Neuhauser) se je imenovala po danes zapuščenem gradu Dobrna (Neuhaus) v istoimenski vasi severno od Celja. Kraj se prvič omenja leta 1155, ko je prešel iz posesti bavarske rodbine grofov Bogenskih v posest krške škofije. Kdaj točno je bil zgrajen grad, je težko vprašanje, saj se na območju Vzhodnih Alp in sosednjih dežel v srednjem veku omenja ob gradu Dobrna še osemnajst gradov z imenom Neuhaus. Rodbina t. i. prvotnih Dobrnskih se prvič omenja leta 1322 in je bila veja rodbine krških ministerialov, ki so se prvotno imenovali po Dobrni bližnjem gradu Ranšperk. T. i. prvotni Dobrnski so izumrli po letu 1378 in pred letom 1395 so jih na gradu Dobrna zamenjali t. i. drugotni Dobrnski. Ta rodbina je nastala s poroko neznane Dobrnske z neznanim članom viteške rodbine, ki seje imenoval po vasi Getzersdorf v Spodnji Avstriji. Tako je torej ob koncu 14. stoletja na gradu Dobrna živela pravzaprav nova rodbina, ki pa seje s salzburškim nadškofom Eber-hardom III. in njegovim bratom Sigmundom I., članom prestižnega Zmajevega reda, takoj dvignila visoko nad svoje predhodnike.
KLJUČNE BESEDE
gradovi, plemstvo, genealogija, heraldika, grofje Bogenski, Dobrna, Dobrnski, Neuhaus, Novi grad pri Podgradu, Ranšperk, Lembergpri Novi cerkvi, Helfenberg, Rabensberk, Štrasberk, salzburški nadškof Eberhard III., Judje,
Ptuj, Kalnik, Zmajev red, Ptujska Gora, Rifnik
ABSTRACT
THE NEUHAUS FAMILY UNTIL THE BEGINNING OF THE 15TH CENTURY
The family of the Knights or, rather, Barons of Neuhaus, present-day Dobrna (also von Neuhaus or Neuhauser), was given its name after the now abandoned Dobrna (Neuhaus) Castle standing in the homonymous village north of Celje. The place first appeared in written sources in 1155, when it was passed from the hands of the Bavarian family of the Counts of Bogen into the possession of the Gurk Diocese. It is difficult to determine when exactly the castle was built, since in addition to the castle at Dobrna eighteen other castles by the name Neuhaus appear in medieval sources for the area stretching between the Eastern Alps and the neighbouring provinces. The so-called original Neuhaus family was first mentioned in 1322. It was a line of ministeriales from the Gurk Diocese, who were initially named after the nearby Ranšperk Castle. This family line died out sometime after 1378 and was succeeded at the castle by the so-called second Neuhaus family before 1395. This family line was constituted through the marriage between an unknown female member of the Neuhaus family and an unknown male member of the knightly family named after the village Getzersdorf in Lower Austria. Thus, at the end of the 14th century, the Dobrna Castle came to be populated by an entirely new family, which the Salzburg Archbishop of Salzburg, Eberhard III, and his brother Sigismund I, a member of the prestigious Order of the Dragon, immediately catapulted high above its predecessors.
KEY WORDS
castles, nobility, genealogy, heraldry, Counts of Bogen, Dobrna, Barons of Dobrna, Neuhaus, Novi grad pri
Podgradu, Ranšperk, Lemberg pri Novi cerkvi, Helfenberg, Rabensberk, Štrasberk, Archbishop of Salzburg, Eberhard III, Jews, Ptuj, Kalnik, Order of the Dragon, Ptujska Gora, Rifnik
365
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
Uvod*
Rodbine vitezov, od leta 1636 (bavarska veja izumrla leta 1758) oz. 1646 (koroška veja izumrla leta 1742) baronov1 Dobrnskih (nemško von Neuhaus, tudi Neuhauser) se je imenovala po danes zapuščenem gradu Dobrna (nemško Neuhaus)2 v istoimenski vasi severno od Celja. Rodbina ni nikoli sodila med tiste rodbine, za katere bi tako njihovi sodobniki kot današnja strokovna ali laična javnost menili, da njihova zgodovina sodi med pomembna poglavja zgodovine dežel, v katerih so živeli. Med temi deželami sta bili do konca 16. stoletja najbolj pomembni Štajerska, kjer je stal v začetku 14. stoletja prvič omenjeni izvorni grad Dobrna, in Koroška, kjer je bil od začetka 15. stoletja drugi sedež rodbine na gradu Greifenfels. V teh deželah so Dobrnski v 16. stoletju dosegli svoj zenit, saj jih Štajerska grbovna knjiga iz leta 1567 uvršča med najuglednejše rodbine tistega časa.3 Bavarska je bila območje, kjer se je konec 16. stoletja izoblikovala bavarska veja rodbine, ki je po
Za pomoč pri pripravi članka se zahvaljujem kolegom Jožetu Rataju iz Celja, dr. Matjažu Bizjaku, dr. Mihu Kosiju, dr. Mihu Preinfalku in dr. Juretu Volčjaku iz Ljubljane ter dr. Poloni Vidmar iz Maribora. Kadar obstaja več objav vira, navajam samo zadnjo ali najboljšo.
Cesar Ferdinand II. je 6. XII. 1636 v Regensburgu podelil baronski naziv bavarski veji Dobrnskih, cesar Ferdinand III. pa 10. VI. 1643 na Dunaju še koroški veji: Zahn — Siegenfeld, Nachwort, str. 80 in Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 106. Originalna listina iz leta 1643 je neznano kako prišla v arhiv gradu Boštanj pri Grosuplju in je danes v ARS. Regest te listine je objavil Koblar, Regesti, str. 217—218, njen prepis pa je v Stadl, Hellglänzender Ehrenspiegel V., str. 471—479. O gradu in gospostvu Dobrna, rodbini Dobrnskih ter o kasnejših posestnikih Dobrne (izbor): Tangl, Beiträge, str. 160—222, Kneschke, Neues allgemeines Deutsches Adels-Lexicon 6., str. 485—486 (pomešani Dobrnski in Novograjski), Weiß, A., Kärnthens Adel, str. 225—229, Orožen, Das Bisthum ... VIII., str. 340-361, Zahn - Siegenfeld, Nachwort, str. 79-80, Starzer, Die landesfürstlichen Lehen, str. 286/118-287/119, Lang, Die Salzburger Lehen ... II., str. 315-316, Pirchegger, Die Herrschaften, str. 14-17, Orožen, Donesek, str. 280-291, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 220-222, FRAII/79, str. 206-208, Kohla - Metnitz - Moro, Kärntner Burgenkunde... 2., str. 19-20 in 50-51, Koropec, Srednjeveška Dobrna, Sto-par, Dobrna, Blaznik, Historična topografija ... 1, str. 147-148, Stopar, Grajske stavbe ... 3., str. 32-34, Leitner, Genealogische Anmerkungen in Kos, D., Vitez, str. 266-268. V Steiermärkisches Wappen-Buch je skupaj upodobljenih 168 grbov. Najprej je upodobljenih 5 grbov avstrijskih dežel in 13 grbov štajerskih prelatov, nato sledi 135 grbov štajerskih plemiških rodbin, na koncu pa je 15 grbov štajerskih mest. Med 135 plemiškimi grbi, ki si sledijo po stopnji ugleda, je grb Dobrnskih na 29. mestu. Pred njimi so: baroni Ungnadi, baroni Hofmanni, grofje Monfortski, baroni Dietrichsteinski, baroni Herbersteinski, baroni Ravberji, baroni Pögli, gospodje Stubenberški (3 grbi), gospodje Liechtensteinski, gospodje Polheimski, (baroni) Szekelyi, (vitezi) Auersperški na Šumberku, gospodje Svibenski, baroni Thannhausenski, gospodje (pravilno vitezi) Lindeški, baroni Windischgrätzi, baroni Kainachi, (vitezi) Saurauvski, (vitezi) Teufenbachi (iz Zgornje Štajerske), (vitezi) Rajhenburški, (vitezi) Ratmanns-dorfski, (vitezi) Trautmannsdorfski, (vitezi) Welzerji, (vitezi) Stadlerji in (vitezi) Gradeneggi. Pred Dobrnskimi je bilo samo deset rodbin viteškega stanu.
Grb Dobrnskih v Wappen Buch, darinen aller geistlichen Prelaten Herren und Landleut auch der Stett des löblichen Fürstenthumbs Steyer Wappen und Insignia, mit ihren Farben, nach Ordnung, wie die im Landthauss zu Grätz angemahlt zu finden. Gedruckt zu Grätz durch Zachariam Bartsch, list46 iz leta 1567 (slika: http://www.coresno.com/index.php/heraldik/ 86-bartsch1567). To je popolna oblika grba, saj ima ščit, razklan — spredaj (levo): črni krokar s sklenjenimi krili in z zlatim prstanom v kljunu na srebrnem polju, zadaj (desno): stranska srebrna konica usmerjena naprej (torej v levo), ki polovico ščita razdeli na (zgoraj) rdeče in (spodaj) črno polje, šlem, šlemno ogrinjalo in šlemni okras: črni krokar z razprtimi krili in z zlatim prstanom v kljunu.
pomenu kmalu presegla štajersko-koroške sorodnike, saj je pred njimi pridobila baronski naziv. Kranjska, Salzburška in Slavonija so bile dežele, kjer je bilo delovanje Dobrnskih omejeno na krajši, a pomembni čas. Nekateri člani rodbine Dobrnskih so se dvignili zares visoko nad povprečje svoje dobe. To so bili salzburški nadškof Eberhard III. (1403/06-1427) in njegov brat Sigmund I., ki je bil član prestižnega Zmajevega reda, Hans Franc I., pomembni organizator obrambe pred Turki v času nadvojvode Karla II. (1564-1590), in Ferdinand Marija Franc, ki je bil
2
3
366
2 KRONIKA	62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
med najvplivnejšimi dvorjani bavarskega volilnega kneza Maksimiljana Emanuela II. (1679-1726).
Čeprav Dobrnski niso nikoli bili zelo pomembna rodbina, sega pisanje o njihovi zgodovini še v sredino 17. stoletja, torej že več kot 350 let nazaj. Prvi kratki pregled zgodovine rodbine Dobrnskih je namreč sestavni del listine,4 s katero je cesar Ferdinand III. (1637-1657) 10. VI. 1643 na Dunaju podelil baronski naziv koroški veji rodbine. Za preučevanje zgodovine Dobrnskih v 16. stoletju je pomembno delo benediktinca in polihistorja Gabriela Bucelina (* 1599-f 1681) iz znamenitega samostana Weingarten v današnji nemški deželi Baden-Württenberg. V tretjem delu svoje Germaniae topo-chrono-stemma-tographia sacra etprofana, izdane leta 1672, se je posvetil tudi Dobrnskim.5 Omenjeno delo, v katerem so genealogije številnih z ozemljem današnje Slovenije povezanih plemiških rodbin, je žal zelo nezanesljivo za obdobje pred letom 1500, za 16. stoletje pa je pogosto presenetljivo natančno. Vzrok je dejstvo, da je Bucelin uporabljal tudi danes izgubljene vire in le obžalujemo lahko, da njegove genealogije običajno ne sežejo preko začetka 17. stoletja. Pomembno dopolnilo Bucelinovemu prispevku k poznavanju zgodovine Dobrnskih je knjiga genealoga Johanna Seiferta (* 1655-f 1733) iz Regensburga z baročni dobi primerno dolgim naslovom.6 Knjiga je sicer posvečena zgodovini Dobrnskih do avtorjevega časa, vendar je zaradi pogostosti rodbin z imenom Neuhaus dobršen del njene vsebine namenjen razločevanju med Do-brnskimi in ostalimi Neuhausi. Obenem je knjiga, ki je nastala po naročilu že omenjenega Ferdinanda Marije Franca, lep dokaz njegovega položaja v takratni Bavarski. Baron Franz Leopold iz in na Stadlu (* ok. 1674-f ok. 1747) je v svojem znamenitem, leta 1731 začetem, a nikoli dokončanem rokopisnem delu o štajerskih plemiških rodbinah Dobrnskim posvetil 46 strani,7 ki pa žal ne sodijo med najbolj kvalitetne strani sicer zelo obsežnega dela. Zgodovina Dobrnskih je nato od 19. stoletja naprej sestavni del vseh knjig, ki se pregledno ukvarjajo z zgodovino gradov ali plemstva na Štajerskem in Koroškem.8 Izpostaviti velja prispevka iz let 1956 in 19629 najpomembnejšega avstrijskega raziskovalec lokalne zgodovine Štajerske Hansa Pircheggerja, ki je tudi za Dobrnske napisal temeljne ugotovitve. Med samostojnimi prispevki o zgodovini Dobrne velja najprej izpostaviti najpomembnejšega slovenskega raziskovalca lokalne zgodovine Slovenske Štajerske Jožeta Koropca, ki je
v svoje delo o zgodovini Dobrne do začetka 17. stoletja iz leta 198210 vključil tudi zgodovino Dobrnskih, vendar samo toliko, kolikor se je dotikala zgodovine Dobrne. Dokončno je temelje za zgodovino Dobrn-skih vzpostavil koroški zgodovinar in muzealec Friedrich Wilhelm Leitner s svojim člankom o njihovi genealogiji iz leta 2000.11 S tem delom je bil vzpostavljen trden temelj za natančno preučevanje Dobrnskih. S svojim člankom želim doseči prav to za prvih 107 let zgodovine Dobrnskih, torej od prve omembe leta 1322 do smrti Sigmunda I. leta 1429. Za dosego tega cilja je potrebno preučiti zgodovino kraja Dobrna od prve pisne omembe leta 1155 naprej kot tudi zgodovino rodbine krških ministerialov Ranšperških in njihovih vej, med katerimi so bili tudi Dobrnski. Sicer pa upam, da bo članek kdaj v prihodnosti doživel nadaljevanje.
Prva omemba Dobrne
Kraj Dobrna se prvič omenja v listini, izdani leta 1155 v Krki (nemško Gurk) na Koroškem,12 ko je krški škof Roman I. (1131-1167) dokončno pridobil alod Dobrna (»alludium Dobern«) od bavarskih grofov Bogenskih.13 Oznaka alod ne pomeni samo to, da je bila pridobljena posest prej lastnina Bogenskih, pač pa najverjetneje tudi to, da je s tem izrazom mišljeno območje Dobrne in ne samo kraj Dobrna, ki pa je gotovo bil središče posesti. Predaja aloda Dobrna je potekala v več korakih. Najprej je pred majem 1147 škof Roman kupil od grofa Hartvika (1142-1149, f 6. IV. po 1155)14 za 145 mark (srebra)15 alod Dobrna, »ki seje nahajal tik posestev njegove cerkve««. Hartvik je posest najverjetneje prodal zaradi udeležbe v II. križarski vojni (1147-1149). Z bližnjimi posestmi krške škofije je gotovo mišljeno območje Vitanja, kjer
4	Glej °p. 1
5	Bucelin, Germaniae topo-chrono-stemmatographia III., str. (b)141 (genealoška tabela).
6	Seifert, Wahrhaffte Historische und Genealogische Beschreibung - za popolni naslov glej spisek literature.
7	Stadl, Hellglänzender Ehrenspiegel V, str. 449-496.
8	Glej op. 2.
9	Pirchegger, Die Herrschaften, str. 14-17 in Pirchegger, Die
Untersteiermark, str. 220-222.
10	Koropec, Srednjeveška Dobrna.
11	Leitner, Genealogische Anmerkungen.
12	Listina ddo. 1155, III. 27., Krka (org. KLA, regest AT-KLA 418-B-C1271, MDC1, št. 150, GZS 4, št. 342 in fotografija MOM).
13	O njih: Braunmüller, Die lobsamen Grafen, Braunmüller, Die bescholtenen Grafen Tyroller, Bogen, Piendl, Böhmen, Tyroller, Genealogie, str. 238-239, št. 4-5, 240, št. 15-18, 241 in 244, št. 23-26 in št. 28-32 ter 242-243, Tafel 17 (genealoška tabela), Jungmann-Stadler, Hedwig, str. 250 (genealoška tabela) in 288-289 (poreklo Bogenskih: potomci grofa Askvina in grofice Liutgarde Württembe^ke), Europäische Stammtafeln ... XVI, Tafel 80 B, Kosi, ... quam terram, str. 52-53 ter Štih, Dve novi notici, str. 36-39: v genealoški tabeli na str. 38 je gotovo zaradi tehnične napake prišlo do napačnih letnic pri posameznimi osebah, zato prilagam popravljeno in dopolnjeno genealoško tabelo z alodom Dobrna povezanih rodbin: glej Priloga 1.
14	O njem: Braunmüller, Die lobsamen Grafen, str. 127-132, Tyroller, Genealogie, str. 244, št. 25 in 242-243, Tafel 17 (ge-nealoška tabela), Europäische Stammtafeln . XVI, Tafel 80 B in Stih, Dve novi notici, str. 37-39.
15	V listini ni izrecno navedeno, da gre za utežno enoto za srebro (1 dunajska marka = 280 g) in ne za števno enoto (1 marka = 160 denaričev), čeprav je prva možnost bolj verjetna.
367
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
je v tem času že stal grad (Staro) Vitanje,16 ki ga je okoli leta 1140 z vojsko želel zasesti še neidentifici-rani Herman. Dve leti po Hartvikovi daritvi je na državnem zboru v Regensburgu med koncem maja in koncem junija 1149 za alod Dobrna dobil Hartvi-kov starejši brat grof Bertold II. (1134/35-+ 21. III. 1167)17 še 100 mark (srebra). Bertold se je pri svojih zahtevah do aloda Dobrna skliceval na prejšnjo lastnico svojo teto,18 ki ga je odstopila Kadoldu iz Sommersdorfa (ok. 1130-ok. 1180),19 svobodnemu gospodu iz Bavarske v službi Bogenskih, s pogojem, da ga ta prepusti le njemu ali pa tistemu, za kogar bi on prosil, nikakor pa ne bratu Hartviku. Namig, zakaj bi teta izključila Hartvika iz posedovanja Dobrne, se verjetno kaže v tem, da je bil označen tako kot »najslabši človek« (»homo pessimus«) kot tudi, da je kot konverz in kot blaznež končal življenje (»insanis vitam finivit«) v samostanu Windberg. Skupna cena aloda Dobrna, ki je znašala 245 mark srebra (68,6 kg), kar ni bilo malo,20 potrjuje pravilnost zgoraj navedenega mnenja, da gre za več kot samo vas Dobrno. Šele leta 1155, ko je bil Hartvik še vedno živ, a zaprt v samostan, je sledila dokončna predaja aloda Dobrna. Ob praznovanju takratne velike noči je škof Roman v Krko povabil grofa Rapota I. Or-tenberškega (ok. 1123-+ 26. VIII. 1184/86),21 začetnika še danes z imenom Ortenburg živeče bavarske veje Spanheimskih, ki mu je po navodilu Bertolda Bogenskega Sommersdorfski leta 1149 predal alod Dobrna. Rapoto, mrzli stric bratov Bogenskih, kar gotovo ni bilo brez pomena, je na velikonočni dan v prisotnosti nič manj kot 48 prič predal alod Dobrna krški škofiji. Med pričami je bil v skupini krških mi-nisterialov tudi Odeskalk iz bližnjega Vitanja, sicer
16	O gradovih Staro Vitanje, prva omemba gradu v letih 1172/76 ponarejeni listini z datacijo v leto 1140 (MDC1, št. 111, GZS 4, št. 159), grad posredno omenjen leta 1144 z mi-nisterialom Adalprehtom iz Vitanja (GZS 4, št. 200), in Novo Vitanje, prvič omenjen leta 1301 (gl. op. 51), ter Vitanj-skih: Orožen, Das Bisthum ... VIII., str. 452—470, Pircheg-ger, Die Herrschaften, str. 10—12, Pirchegger, Die Untersteiermark, 213—215, Stopar, Vitanje, Koropec, Vitanjsko zemljiško gospostvo, Blaznik, Historična topografija ... 2, str. 470—475, Stopar, Grajske stavbe ... 2., str. 153—156 in Kos, D., Vitez, str. 391-393.
17	O njem: Braunmüller, Die lobsamen Grafen, str. 127-128 in 132-145, Tyroller, Genealogie, str. 241 in 244, št. 25 ter 242243, Tafel 17 (genealoška tabela), Brunner, K., Herzogtümer, str. 86 in 191 (genealoška tabela) ter Europäische Stammtafeln ... XVI,Tafel 80 B.
18	Pisar listine je za ime tete pustil prazen prostor za naknadni vpis, vendar se to ni zgodilo in zato ne poznamo njenega imena.
19	O njem: Tyroller, Genealogie, str. 523, št. 110 in Europäische Stammtafeln . XVI, Tafel 85.
20	Ko je Adalbert IV. Bogenski leta 1189 (URBK 1, št. 152, GZS 4, št. 760) zastavil grad Krško z vsem pripadajočim, je bila zastavna vsota 700 mark preiskanega srebra.
21	O njem: Tyroller, Genealogie, str. 272-273, št. 19 in 278-279, Tafel 20 (genealoška tabela), Brunner, K., Herzogtümer, str. 162 (genealoška tabela) in 342 ter Stih, Rodbina, str. 66 in 75 (genealoška tabela).
pa domnevno eden od prvih članov rodbine prvotno krških ministerialov, iz katere bodo izšli tudi Do-brnski.22
Ze samo dejstvo, da so bili grofje Bogenski lastniki Dobrne, je vredno pozornosti. Gre namreč za domnevno stransko vejo Babenberških, ki se je od začetka 12. stoletja imenovala po kraju Bogen ob Donavi pri Straubingu. Rodbina je bila ena izmed najpomembnejših bavarskih plemiških rodbin, saj so po smrti zadnjega člana rodbine leta 1242 njihov grb s srebrno-modrimi karami prevzeli vojvode Bavarske Wittelsbachi in je še danes sestavni del grba dežele Bavarske. Iz omenjene listine izhajajoče, za najzgodnejšo zgodovino Dobrne ključno vprašanje, je, kdo je bila teta bratov Bertolda in Hartvika Bogenskih oz. kdo je bil lastnik Dobrne pred njo. Na prvi pogled je odgovor preprost: v listini omenjena teta grofov Bogenskih je bila Zofija (+ 6. IX. po 1132),23 prva žena grofa Bertolda II. Andeškega (+ 27. VI. 1151),24 ki je bila sestra njune matere Hedvike (* ok. 1092-+ 1. XII. 1162),25 sicer žene grofa Adalberta II. Bogen-skega (1104-+ 13. I. 1146).26 Ta se je imenoval tudi po drugem sedežu rodbine Windberg pri Bognu, v katerem je ustanovil še danes delujoči samostan premon-stratencev. Hedvika in Zofija sta bili hčerki in dedinji mejnega grofa Istre Popona II. Weimar-Orlamunde (* ok. 1065-+ verjetno 1101)27 in Rikarde (+ 8. IV. ok. 1125),28 hčerke grofa Engelberta I. Spanheimskega
22	Za vse sorodstvene povezave Dobrnskih glej Priloga 2: Dobrna (Neuhaus) do sredine 15. stoletja - genealoška preglednica (dopolnjeno), ki je zaradi omejenega prostora v primeru ostalih vej ne bom podrobneje utemeljeval.
23	O njej: Jungmann-Stadler, Hedwig, str. 248, Brunner, K., Herzogtümer, str. 336 (genealoška tabela), 366 (genealoška tabela) in 367 ter Komac, Od mejne grofije, str. 52, 55-56 in 102.
24	O njem: Tyroller, Genealogie, str. 153-154, št. 30 in 158-159, Tafel 10/1 (genealoška tabela), Brunner, K., Herzogtümer, str. 191 (genealoška tabela), 291, 336 (genealoška tabela), 366 (genealoška tabela) in 367, Stih, Kranjska - Krain, str. 11-13, 20 in 25-26 ter Komac, Od mejne grofije, str. 52-53, 102 in 116.
25	O njej: Braunmüller, Die lobsamen Grafen, str. 106-107, 110 in 146 (genealoška tabela), Jungmann-Stadler, Hedwig, Europäische Stammtafeln ... XVI, Tafel 80 B, Stih, Dve novi notici, str. 37 in Komac, Od mejne grofije, str. 52.
26	O njem: Braunmüller, Die lobsamen Grafen, str. 102-127, Tyroller, Genealogie, str. 240, št. 17 in 242-243, Tafel 17 (genealoška tabela), Jungmann-Stadler, Hedwig, str. 249 in 288-300, Europäische Stammtafeln . XVI, Tafel 80 B, Stih, Dve novi notici, str. 37 in Komac, Od mejne grofije, str. 52.
27	O njem: Jungmann-Stadler, Hedwig, str. 243-245, Brunner, K., Herzogtümer, str. 162 (genealoška tabela), 164, 167 (ge-nealoška tabela), 335 in 336 (genealoška tabela), Stih, Oglejski patriarhi, str. 42-43, Stih, Kranjska - Krain, str. 12-13 in 20, Stih, Dve novi notici, str. 37 ter Komac, Od mejne grofije, str. 52, 55-56 in 102.
28	O njej: Tyroller, Genealogie, str. 269, št. 6 in 278-279, Tafel
20 (genealoška tabela), Jungmann-Stadler, Hedwig, str. 247 (njen prvi mož ni bil Bertold Schwarzenberški in zato je imela dva moža), Brunner, K., Herzogtümer, str. 162 (genealoška tabela), 268, 335 in 336 (genealoška tabela), Stih, Dve novi notici, str. 37-38 ter Stih, Rodbina, str. 60 in 75 (genealoška tabela).
368
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Listina ddo. 1155, III. 27., Krka krškega škofa Romana I. s prvo omembo Dobrne (org. KLA, fotografija: MOM). Med pričami je naveden tudi Odeskalk iz Vitanja, domnevno eden od prvih članov rodbine prvotno krških
ministerialov, iz katere bodo izšli tudi Dobrnski.
(1057—f 1. IV. 1096),29 sicer v času investiturnega	II. Weimar-Orlamunde (f 13. V. 1112)30 s katerim
spora voditelja papeške stranke v Vzhodnih Alpah	je izumrla starejša linija grofov Weimarskih in po
in ustanovitelja samostana benediktincev Šentpavel.	njegovi smrti sta obe podedovali njegove posesti na
Obenem sta bili Hedvika in Zofija nečakinji Ulrika	Kranjskem. Prav iz te rodbinske povezave so izvirale
29 O njem: Tyroller, Genealogie, str. 264-265, št. 2 in 278-279, Tafel 20 (genealoška tabela), Brunner, K., Herzogtumert str. 161, 162 (genealoška tabela), 268-269, 316 in 328 ter Stih, Rodbina, str. 58, 59-60 in 75 (genealoška tabela).
30 O njem: Jungmann-Stadler, Hedwig, str. 243 in 245 (napačno: »mejni grof Istre«), Brunner, K., Herzogtümer, str. 336 (genealoška tabela) in Komac, Od mejne grofije, str. 52 in 55.
369
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
tako obsežne posesti grofov Andeških31 na območju Koroške in Kranjske kot tudi posest Bogenskih na Kranjskem:32 Ljubljana, Bašelj pri Preddvoru, Dvor ob Krki, Raka, Konjsko in Preska pri Boštanju, Krško in Vipava, in Koroškem:33 Podkrnos (nemško Gur-nitz) in Jezernica (nemško Glanfurt) pri Celovcu, Ribnica (nemško Reifnitz) ob Vrbskem jezeru ter Khunburg v Ziljski dolini. Običajno se kranjskim posestim Bogenskih doda še Dobrna, ki je bila na območju Savinjske krajine.
Vendar je bila v listini iz leta 1155 za teto bratov Bogenskih uporabljena beseda amita, kar pomeni očetovo sestro ali ženo očetovega brata, in ne mater-tera, kar pomeni materino sestro.34 Zato za teto bratov Bogenskih pridejo v poštev samo sestre in žene bratov njunega očeta grofa Adalberta. Njegova edina v virih znana sestra je bila Liutgarda (* ok. 1075-f 31. XII. verjetno po 1100),35 od leta 1094 žena vojvode Češke Bretislava II. (1092-1100),36 ki je bil umorjen v atentatu. V zakonu se jima je rodil sin Bretislav (f 8. III. po 1130), ki pa ga je dal leta 1130 oslepiti njegov polstric vojvode Češke Sobeslav I. (1125-1140). O Liutgardini usodi po smrti moža ni znano nič, kar pa ne pomeni, da jo lahko izključimo kot možno lastnico Dobrne. Kot kandidatki za lastnici Dobrne ne prideta v poštev ženi Adalbertovih bratov Friderika
(ok. 1100)37 in Bertolda I. (1104-f 2. VIII. 1141),38 ker jih najverjetneje nista imela. Prvi se omenja samo enkrat in najverjetneje ni bil poročen, drugi pa je po ok. 1105 postal menih in nato opat samostana benediktincev St. Blasien v Schwarzwaldu. Možno je, da je imel Adalbert še kakšno sestro in/ali poročenega brata, ki ni omenjen v ohranjenih virih ali pa v teh še ni bil odkrit. Ne glede na to, da ne morem ugotoviti zanesljive identitete tete Bogenskih, je dejstvo, da je bil alod Dobrna že pred sredino 12. stoletja v posesti Bogenskih in da ni izviral od Weimar-Orla-mundskih ali Spanheimskih. Glede na to, da obstaja možnost tudi koroškega porekla grofov Bogenskih,39 menim, da velja iskati odgovor v tej smeri.
Za nadaljnji razvoj Dobrne je bila pomembna leta 1155 zapisana želja grofov Hartvika in Bertolda Bogenskih, da aloda Dobrna ne sme škof Roman, ne kateri izmed njegovih naslednikov, dati v fevd, temveč naj ga za večne čase obdrži krška cerkev. Ta želja nam omogoča, da območje aloda Dobrna prepoznamo v območju40 kasnejših gradov Ranšperk (nemško Rabensberg, kasneje Ravni breg)41 pri Dobrni, ki se prvič omenja leta 118942, Lemberg (v srednjem veku Lo^ienberg)4 pri Novi cerkvi, ki se prvič
31	Omembe posesti Andeških na Kranjskem v 12. stoletju v ne-krologu in listinah: da. (po 1115/20): Zofija, žena Bertolda II. Andeškega — Štefanja Gora pri Cerkljah (GZS 4, št. 116), da. (1147): Majnhard Schabab iz Kokre, ministerial Bertolda II. Andeškega - Preddvor (MDC 3, št. 1377/I, GZS 4, št. 235) in da. 1163, Škrljevo: Gerloh Velesovski, ministerial Bertolda III. Andeškega - Velesovo (URBK1, št. 128, GZS4, št. 462). Vse posesti Andeških na Kranjskem v 12. in začetku 13. stoletja: Komac, Od mejne grofije, str. 53-55 (tudi zemljevid 2).
32	Omembe posesti Bogenskih na Kranjskem v 12. stoletju v nekrologu in listinah: da. (1140/50) Hartvik (Bogenski)
—	Ljubljana (Štih, Dve novi notici, str. 11), da. (1154/56), »Hohenbruche« pri Bledu: Hedvika, mati Bertolda II. Bogen-skega - Bašelj (MDC 3, št. 1377/VIII, GZS 4, št. 338), da. (1154/56), Luže: ista - Vipava (MDC 3, št. 1377/IX, GZS 4, št. 339), da. 1168, Liezen: Liutgarda, vdova Bertolda II. Bogenskega - Dvor ob Krki (URBK 1, št. 132, GZS 4, št. 497), da. 1171: Adalbert IV. Bogenski in njegova mati Liutgarda - priče »... de Wipach, ... de Gurkenueld ■■■« (MDC 3, št. 1143, GZS 4, št. 527) da. 1178: (Liutgarda) Bogenska
-	Raka pri Krškem, Konjsko in Preska pri Boštajnu (GZS 4, št. 614) in ddo. 1189, VII. 25., Breže: Adalbert IV. Bogenski, sin Bertolda II. Bogenskega - Krško (glej op. 20). O posestih Bogenskih na Kranjskem in o Dobrni: Hauptmann, Nastanek, str. 92 in Hauptmann, Grofovi, str. 225-227.
33	Omembe posesti Bogenskih na Koroškem v 12. stoletju v listinah: da. 1171: Adalbert IV. Bogenski in njegova mati Liutgarda - Jezernica in Ribnica, priče »... de Gurnitz,...« (MDC 3, št. 1143, GZS 4, št. 527) in ddo. 1189, VII. 25., Breže: priče »Ministeriales de Pogin, Bernhardus Alramus et frater eius Gi-silbertus de Gurniz, Pero de Kinburch, Rudolfus castellanus de Riuinze, Ortolfus de Gurkeuelde« (glej op. 20).
34	Pomen obeh izrazov: Preinfalk, Rodbina, str. 364.
35	O njej: Piendl, Böhmen, str. 139-140, Tyroller, Genealogie, str. 240-241, št. 18 in 242-243, Tafel 17 (genealoška tabela: napaka »poroka 1104«) ter Europäische Stammtafeln ... XVI, Tafel 80 B.
36	O njem: Tyroller, Genealogie, str. 5-6, Tafel 2 (genealoška
tabela).
37
38
40
42
O njem: Tyroller, Genealogie, str. 240, št. 15 in 242-243, Tafel 17 (genealoška tabela).
O njem: Tyroller, Genealogie, str. 240, št. 16 in 242-243, Tafel 17 (genealoška tabela).
Članka o tem mi nista bila dostopna: Fink, Wilhelm: Kärntnerische Vorfahren der Grafen von Bogen?. Jahresbericht des Historischen Vereins für Straubing und Umgebung, 62, 1959, str. 26-31 in Fink, Wilhelm: Zur Frage der Ahnen der Grafen von Windberg-Bogen. Jahresbericht des Historischen Vereins für Straubing und Umgebung, 63, 1960, str. 23-37. Hauptmann, Grofovi, str. 226 meni, da je posest Bogenskih v Dobrni in na Gorenjskem izvirala od Heme Krške ali od njenega rodu.
Glej zemljevid: Ravnikar, V primežu, str. 442-443 (Posestna struktura v Savinjski in Šaleški dolini). O gradu Ranšperk in Ranšperških: Orožen, Das Bisthum . VIII., str. 507-514, Pirchegger, Lemberg, str. 39-44, Pircheg-ger, Die Herrschaften, str. 14, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 216-217, Blaznik, Historična topografija ... 2, str. 207-209, Stopar, Grajske stavbe ... 3., str. 119-120, Kos, D., Vitez, str. 362-362 in Ravnikar, V primežu, na več mestih, spoznanja povzeta na str. 452-453 (genealoška preglednica Poskus razrešitev genealogije družin Ranšperško-Lemberških) in 462-463 (genealoška preglednica Poskus rekonstrukcije rodbinskih povezav družin »Šentiljskih«, Ranšperških, Helfen-berških in Freudenberških).
S pričanjem Ulšalka II. (= »mlajšega«) Ranšperškega v listini ddo. 1189, IV. 20. (MDC 1, št. 342).
O gradu Lemberg in Lemberških: Orožen, Das Bisthum ... VIII., str. 196-210 (pomešano z Lembergom pri Poljčanah), Pirchegger, Lemberg, str. 39-44, Pirchegger, Die Herrschaften, str. 14, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 216-217, Kolšek, Gospodarsko stanje, str. 21-38, Blaznik, Historična topografija ... 1, str. 414-415, Stopar, Grajske stavbe ... 3., str. 67-72, Kos, D., Vitez, str. 308-310 in Ravnikar, V primežu, na več mestih, spoznanja povzeta na str. 452-453 (genealoška preglednica Poskus razrešitev genealogije družin Ranšper-ško-Lemberških) in 462-463 (genealoška preglednica Poskus rekonstrukcije rodbinskih povezav družin »Šentiljskih«, Ranšperških, Helfenberških in Freudenberških), glej tudi prispevek Igorja Sapača v tej številki Kronike.
39
41
43
370
2 KRONIKA	62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
omenja leta 1213,44 Helfenberg (tudi Soteska)45 pri Veliki Pirešici, ki se prvič omenja verjetno leta 1224, zagotovo pa leta 1251,46 in najmlajšega Dobrna, katerega nemško ime pomeni Novi grad.47 Ti gradovi niso sodili med »pet glavnih fevdov« krške škofije: Planina (nemško Montpreis), Podsreda (nemško Hörberg), Lemberg (v srednjem veku Lengenberg) pri Poljčanah, Kunšperk (nemško Königsberg) in Rogatec (nemško Rohitsch), navedenih v listini krškega škofa Ulrika I. Ortenburškega (1221-1253) iz leta 1251.48 Te gradove so imeli v tem času v fevdu rodbine gosposkega in celo svobodnega stanu:49 Planino gospodje Svibenski, katerih veja so bo kasneje imenovala po Planini, Podsredo gospodje Podsred-ski, veja gospodov Ptujskih, Lemberg pri Poljčanah svobodni gospodje Zovneški, ki so se tudi imenovali po Lembergu in bodo kasneje postali grofje Celjski, Kunšperk gospodje Kunšperški, veja gospodov Ptujskih, in Rogatec gospodje Rogaški. Na vseh gradovih nekdanjega aloda Dobrna, torej na Ranšperku, Lembergu pri Novi Cerkvi, Helfenbergu in Dobrni, pa so živele sorodstveno povezane družine krških vitezov Ranšperških in njihovih vej Lemberških, Helfenberških in Dobrnskih,50 ki so opazno nižjega stanu kot nosilci »»petih glavnih fevdov« krške škofije. Te družine so živele na gradovih zgolj kot kastelani in jih niso imele v »pravem« fevdu. Zelja Bogenskih
se kasneje ni več spoštovala, saj so gospodje Ptujski dobili v fevd gradove Ranšperk, Lemberg pri Novi Cerkvi in Dobrna, Zovneški pa grad Helfenberg. Sodeč po osebnih imenih so Ranšperški morda izvirali od kastelanov gradu Vitanje, sicer najstarejšega in glavnega krškega gradu na tem območju.51 Sredi 13. stoletja se je izoblikovala veja rodbine tudi na Gorenjskem s sedežem na gradu Rabensberk (nemško Rabensberg, kasneje Vranja peč)52 pri Kamniku, ki je izumrla po letu 1320.53 Potem ko so konec 13. stoletja gospodje Ptujski pridobili grad Lemberg,54 so se Lemberški preseli na Dolenjsko na grad Štras-berk (nemško Strassberg)55 in na njem živeli do izumrtja v začetku 15. stoletja.56 Vse veje Ranšperških so prvotno imele v grbu krokarja na hribu,57 kar je sicer lep primer govorečega grba (krokar = nemško der Rabe) in dokazuje njihovo skupno poreklo. Ra-bensberški so grb spremenili v krokarja, ki pleza po hribu,58 Lemberški oz. Štrasberški pa v spet govoreči grb s heraldično naprej (torej proti levi) gledajočim levom, ki se vzpenja po trohribu59 (lev = nemško der Löwe). Najbolj so menjavali grbe Helfenberški, ki so imeli prvotno v grbu krokarja na peterohribu60, kasneje pa srebrno škarnico z (zgoraj) rdečim in (spodaj) črnim poljem61 ter šele v 15. stoletju govoreči
44	S pričanjem Eberharda Lemberškega v listini da. 1213, Maribor (UBSt2, št. 125).
45	O gradu Helfenberg in Helfenberških: Orožen, Das Bisthum ... K, str. 370-377, Zahn - Siegenfeld, Nachwort, str. 37-38, Starzer, Die landesfürstlichen Lehen, str. 235/67, Pirchegger, Die Grafen, str. 181, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 227, Blaznik, Historična topografija... 1, str. 273-275, Stopar, Grajske stavbe ... 3., str. 127-129, Kos, D., Vitez, str. 287-289 in Ravnikar, V primežu, na več mestih, spoznanja povzeta na str. 452-453 (genealoška preglednica Poskus razrešitev genea-logije družin Ranšperško-Lemberških) in 462-463 (genealoška preglednica Poskus rekonstrukcije rodbinskih povezav družin »Šentilj skih«, Ranšperških, Helfenberških in Freu-denberških).
46	S pričanjem Henrika »de Nouo Castro« v listini ddo. 1224, III. 29., Straßburg (MDC1, št. 498, fotografija MOM) oz. Henrika I. Helfenberškega v listini ddo. 1251, VIII. 6., Bizeljsko (GZS 6/1, št. 141).
47	Stopar, Grajske stavbe ... 3., str. 33 in 33-34, op. 3 ugotavlja, da v ruševinah gradu ni opaziti romanske gradnje.
48	Listina ddo. 1251, XI. 30. (GZS 6/1, št. 144).
49	Vse navedene rodbine so predstavljene tudi z navedbo starejše literature v Kos, D., Vitez, str. 220-224 in 341-344 (Svibno in Planina), 310-313 in 408-410 (Lemberg pri Poljčanah in Zovnek), 304-307 (Kunšperk) in 365-366 (Rogatec). Izjema so gospodje Podsredski, ki niso bili stranska veja Svibenskih, temveč stranska veja Ptujskih, o čemer sem že večkrat pisal: Hajdinjak, Gospe, str. 75, Vidmar - Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 14, Hajdinjak, Viteštvo, str. 116 in Hajdinjak, Raj-henburški, str. 723. Sicer pa o gradu Podsreda in Podsred-skih: Orožen, Das Bisthum ... VI, str. 317-323, Pirchegger, Die Grafen, str. 190 in 199 (genealoška preglednica), Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 242-243, Schmölzer, Die Adelswappen, str. [52]—[53], Koropec, Zemljiško gospostvo Podsreda, Blaznik, Historična topografija ... 2, str. 103-104, Stopar, Grajske stavbe ... 5, str. 79-92, Stopar, Grad Podsreda, Kos, D., Blesk, s. v. in Kos, D., Vitez, str. 348-350.
50	Glej Priloga 2.
51	Morda na izvor iz Vitanja kaže tudi samo v regestu ohranjena listina da. 1301, po kateri sta krškemu škofu Henriku III. brata Viljem I. in Bertold Štrasberška predala grad »Neuhaus« v Vitanju (Wiessner, Gurker Urbare, str. 390, št. 156).
52	O gradu Rabensberk in Rabensberških: Kos, M., Gradivo ... II, str. 421-422, Stopar, Grajske stavbe ... 7, str. 126-129 in Kos, D., Vitez, str. 206-207.
53	Kot zadnji moški član rodbine Heinzel/Henrik Rabensberški v listini ddo. 1320, V. 18. (org. ARS, citirano po Kos, D., Vitez, str. 206, op. 673).
54	Iz listine ddo. 1288, XII. 8., Ptuj (UBOÖ 4, št. 101) izhaja, da je bil grad že prej v posesti Ptujskih. Brata Viljem I. in Bertold Lemberška oz. Štrasberška sta se z listino ddo. 1299, X. 27., Vitanje dokončno odpovedala gradu (UBOÖ 4, št. 340).
55	O gradu Štrasberk in Štrasberških: Kos, M. Gradivo, str. 577-578, Stopar, Grajske stavbe ... 14, str. 103-104 in Kos, D., Vitez, str. 231.
56	Kot zadnji moški član rodbine Viljem II. Štrasberški, ki pa se ne omenja zadnjič v listini ddo. 1389, IV. 22, Celje (org. ARS, citirano po Kos, D., Vitez, str. 231, op. 817), temveč še tudi v 1403/04 nastalem spisku fevdov krške škofije »in der marich und Krain« (Wiessner, Gurker Urbare, str. LXVII, op. 32).
57	Grb je prvič viden kot krokar na peterohribu na pečatu Or-tolfa I. Ranšperškega (napis: »+ S. ORTOLPHI • DE • RA-BENSPERCH«), ohranjenega na listini Henrika I. Helfenberškega ddo. 12. III. 1256, Pilštajn (org. DOZA, fotografija MOM, UBSt 3, št. 193, opis pečata Zahn - Siegenfeld, Nachwort, str. 38).
58	Grb je viden na pečatu Hajncla/Henrika Rabensberškega, ohranjenega na listini ddo. 1303, VIII. 4. (org. ARS, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 206, sl. 59).
59	Grb je viden na pečatih Hansa I. Štrasberškega na listinah ddo. 1335, III. 24. (TKL 1, št. 55, fotografija pečata str. 432, pril. 88) in ddo. 1340, IX. 9. (org. ARS, citirano po GZS, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 231, sl. 68) ter Vošalka/ Ulšalka IV. Štrasberškega na listini ddo. 1335, V. 25. (TKL 1, št. 56, fotografija pečata str. 432, pril. 89).
60	Glej op. 57.
61	Grb je viden na pečatu Štefana II. Helfenberškega, ohranjenega na listini ddo. 1406, II. 3. (org. ARS, fotografija pečata
371
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
grb s slonom in stolpom (Helfenberg = »helfant« + berg). Kljub temu pa se je krokar kot del njihovega grba uporabljal tudi še v 16. stoletju.62
Dobrna in osemnajst Neuhausov
Na vprašanje, kdaj se v virih prvič pojavijo Do-brnski in z njimi grad Dobrna, ni lahko odgovoriti že zaradi tega, ker je bilo na Dobrni bližnjih območjih v srednjem veku še osemnajst gradov z istim imenom v nemščini. Gradov z imenom Neuhaus, za katere nisem ugotovil plemičev ali plemiških rodbin, ki bi se po njih imenovale, je osem:
•	v Zgornji Avstriji grad Neuhaus63 pri Geinber-gu oz. Riedu am Inn, prvič omenjen leta 1280, in grad Neuhaus64 na Donavi pri St. Martin im Mühlkreis, prvič omenjen leta 1319;
•	na Bavarskem grad Neuhaus65 na Innu nasproti današnjemu zgornjeavstrijskemu mestu Schärding, prvič omenjen leta 1320;
•	v avstrijski Koroški grad Neuhaus66 na reki Zilji pri Podkloštru (nemško Arnoldstein), prvič omenjen leta 1307, ki se kasneje ne omenja več, je pa dal ime vasi Neuhaus an der Gail s slovenskim imenom Poturje (po 597 m visoki vzpetini Turja, nemško Turnberg, na katerem so ostanki gradu);
•	na avstrijskem Štajerskem grad Neuhaus (od leta 1672 Trautenfels)67 v Aniški dolini pri Lieznu, prvič omenjen leta 1262;
•	na Tirolskem grad Neuhaus68 pri Gundhabingu oz. Kitzbühlu, prvič omenjen v letih 1262-1277 ali 1296-1313, vendar že leta 1323 porušen ter nikoli več obnovljen;
•	na Gradiščanskem grad Neuhaus (slovensko in madžarsko Dobra)69 ob današnji tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo, ki je bil zgrajen pred letom 1326;
•	na Hrvaškem grad Vrbovec (nemško ime Neuhaus, madžarsko ime Orbolc)70 pri Humu na
Sutli in nasproti Rogatcu, ki se prvič omenja leta 1338.
Sedem gradov z imenom Neuhaus, po katerih se imenujejo plemiči ali plemiške rodbine, je zaradi časovne ali geografske oddaljenosti oz. višjega plemiškega stanu manj problematičnih za morebitno zamenjavo z Dobrno in Dobrnskimi:
•	v južnem delu Češke, blizu meje z Moravsko in Spodnjo Avstrijo, grad Hradec (nemško Neuhaus) v mestu Jindrichuv Hradec (nemško Neuhaus), prvič omenjen leta 1220, je zgradil Henrik I. iz Hradca (1205—f 1237), začetnik rodbine gospodov iz Hradca (češko z Hradce, nemško von Neuhaus),71 veje znamenite češke plemiške rodbine Vitkovcev, ki je do izumrtja leta 1604 sodila med najbolj pomembne češke plemiške rodbine in katerih rodbinske povezave so v srednjem veku segale tudi na območje Koroške in Štajerske;72
•	v Furlaniji grad Castelnovo (tudi Castelnuovo, nemško Neuhaus, tudi Nauhaus)73 pri Pordeno-nu, po katerem se tudi imenujeta člana rodbine gospodov Devinskih Kono (1188-1227) leta 1223 in 1224 ter Štefan II. (1234-1260) leta 1260;74
•	na Tirolskem grad Neuhaus75 pri Terlanu oz. Bo-znu, prvič omenjen leta 1228, po katerem se samo do leta 1270 imenujejo nekateri ministeriali76 grofov Tirolskih in Goriško-Tirolskih;
•	prav tako na Tirolskem grad Neuhaus77 pri Gaisu oz. Brunecku, prvič omenjen leta 1248: po tem gradu se je od leta 1504, ko ga je kupil Mihael
Kos, D., Vitez, str. 287, sl. 91), njegove barve pa na grbu Hansa I. Helfenberškega v eni izmed grbovnih knjig Krištofove bratovščine na Arlbergu (Codex Figdor, fol. 24v: faksimile kodeksa, risba grba Hupp, Die Wappenbücher, str. 199).
62	Tako tudi v Bartschevi grbovni knjigi iz leta 1567 (faksimile Zahn — Siegenfeld, list 73).
63	O gradu Neuhaus v Innviertlu v Zgornji Avstriji: Schloss Neuhaus (Geinberg).
64	O gradu Neuhaus v Mühlviertlu v Zgornji Avstriji: Lechner et al., Handbuch, str. 83.
65	O gradu Neuhaus na Bavarskem: Schloss Neuhaus am Inn.
66	O gradu Neuhaus na Zilji: Kohla — Metnitz — Moro, Kärntner Burgenkunde ... 1., str. 227—228.
67	O gradu Neuhaus, danes Trautenfels: Huter et al., Handbuch, str. 174 in Ebner, Burgen ... 2., str. 135—136.
68	O gradu Neuhaus pri Kitzbühlu: fevdni zapis da. 1346 (MDC 10, št. 229), listina ddo. 1364, IX. 15., Pazin (MDC 10, št. 643) in Bitschnau, Burg, str. 385—386.
69	O gradu Neuhaus na Gradiščanskem: Lechner et al., Handbuch, str. 749 in Engel, Magyar közepkori adattär, s. v.
70	O gradu Vrbovec: Szabo, Sredovječni gradovi, str. 100—101,
Engel, Magyar közepknri adattär, s. v. in Miletic, PlemiCki gra-
dovi, s. v.
71	Kratek pregled zgodovine rodbine: Halada, Lexikon, str. 207— 208.
72	Koroška: leta 1289 je bila Katarina, hči Ulrika I. iz Hradca, žena grofa Valterja II. Sternberškega (listina ddo. 1289, X. 9., pred Kisegom: MDC6, št. 138) in leta 1337 je bila Klara, hči grofa Majnharda I. Ortenburškega, žena Ulrika III. iz Hrad-ca (listina ddo. 1337, VI. 23., Ortnek: MDC 10, št. 59). Štajerska: Ana iz Hradca je bila gotovo pred letom 1390 druga žena Hansa Stadeškega, glavarja Štajerske v letih 1396—1398 (o njem: Naschenweng, Die Landeshauptleute, str. 79—80), in nato verjetno od leta 1401 tretja žena grofa Huga XII. Mont-fortskega iz bregenške veje na Pfannbergu (* 1357—f 4. IV. 1423), tudi glavarja Štajerske v letih 1413—1415 in minne-sängerja (o njem: Naschenweng, Die Landeshauptleute, str. 89—91); in Ana, hči Henrika (III.) iz Hradca, je bila od leta 1391 žena Bernarda Liechtensteinskega iz judenburške veje, ki je bil prav tako glavar Štajerske v letih 1399—1401 (o njem: Naschenweng, Die Landeshauptleute, str. 83).
73	O gradu Castelnovo: Štih, Goriški grofje, s. v.
74	O obeh: Štih, Goriški grofje, str. 21, 52, 53 in 240 (genealoška preglednica) ter Štih, I conti, str. 31, 150—151 in 159 (genealoška preglednica). Štih sicer dvomi o Konovem imenovanju po Castelnovu v Furlaniji in meni, da je bil morda iz kraškega Novega gradu pri Podgradu. Menim, da ta dvom ni upravičen, saj je bil kraški Novi grad zgrajen šele okoli leta 1270.
75	O gradu Neuhaus pri Boznu: Ladurner, Schloß, Huter et al., Handbuch, str. 596 in Bitschnau, Burg, str. 386—387.
76	Tako leta 1228 Ekehard iz Neuhausa in v letih 1235 in 1242 Randold iz Neuhausa.
77	O gradu Neuhaus pri Brunecku: Sießl, Neuhaus (napačno: prva omemba 1245), Huter et al., Handbuch, str. 565 (isto: 1245) in Bitschnau, Burg, str. 385.
372
2 KRONIKA	62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
Neuhauser (f ok. 1530),78 tudi imenovala meščanska in kasneje plemiška rodbina Neuhaser-jev iz Brixna, katere prvotno ime pa je izviralo iz palače Neuhaus v Brixnu, omenjeni Mihael je znan iz slovenske zgodovine kot zastavni imetnik gospostva Tolmin v letih 1511-1523 in povod za tamkajšnji kmečki upor v letih 1513-1515; v Spodnji Avstriji grad Neuhaus79 pri Badnu, prvič omenjen leta 1335, po katerem se imenuje viteška rodbina Neuhas(er),80 katere člani so potem, ko so leta 1362 dobili v fevd deželnoknežji grad Wildegg81 v Wienerwaldu in leta 1377 prodali prvotni grad, do začetka 15. stoletja prevzeli ime po novem domovanju, nato pa ponovno prevzeli izvorno ime82 in ga uporabljali do izumrtja sredi istega stoletja;83
na Kranjskem grad Neuhaus v Tržiču84, ki se prvič omenja leta 1444,85 ko je bil v posesti prvotno koroške in verjetno od srede 14. stoletja tudi kranjske viteške rodbine Paradeiserjev,86 slednji bodo šele
78	O njem: Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 91—92, Rutar, Zgodovinske črtice, str. 10, Sießl, Neuhaus, str. 4, Seuffert, Drei Register, str. 176, 188, op. 65, 245, op. 50, 248, op. 7, 263 in 304, op. 4 ter Verbič, Gospodarski in socialni položaj.
79	O gradu Neuhaus v Spodnji Avstriji: Lechner et al., Handbuch, str. 434—435 in Gröninger, Bericht.
80	O njih: Donin, Wildegg, str. 11—15 in Gröninger, Bericht, str. 5.
81	O gradu Wildegg: Donin, Wildegg in Lechner et al., Handbuch, str. 602.
82	Tako se Pankrac (1406-1429, f pred 19. V. 1438) v listini ddo. 1406, XII. 28. (org. NÖLA, StA Urk 1701) imenuje po Wildeggu, nato pa se od listine ddo. 1410, III. 2. (org. BayHStA, fotografija MOM) naprej imenuje kot Neuhaser in od listine ddo. 1427, II. 18., Dunaj (org. NÖLA, StA Urk 2187) kot Neuhauser na Wildeggu.
83	Zadnji moški član rodbine Toman III. se v meni znanih virih zadnjič omenja v listini da. 1449 (org. NÖLA, Hardegger Urk 0284).
84	O gradu Neuhaus v Tržiču: Hitzinger, Zur Geschichte, str. 16 in 22-23, Kragl, Zgodovinski drobci, str. 122-129, Kos, M., Gradivo ... II, str. 650, Smole, M., Graščine, str. 504-506 (nepravilno: po Neuhausu v Tržiču naj bi se imenovali »Janez pl. Neuhaus od 1363 do 1381 (= Hans Novograjski) in Niklas 1394 (= Nikl/Nikolaj (II.) Novograjski), v 15. stoletju pa Peter od 1401 do 1420 (= Peter (II.) Novograjski) ter Gašper 1440 (= Gašper (I.) Novograjski)«. Pri razreševanju dilem o začetkih Neuhausa mi je svoje ugotovitve posredoval dr. Matjaž Bizjak, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem.
85	Prvič omenjen v listini ddo. 1444, V. 16. (TKL 2, št. 224). V listini ddo. 1331, III. 17. se omenja posest v Hribu in Podpe-skarju (»Goertschach vnder dem sant«) pri Preddvoru kot »pei dem Nevwen haus in Chrain gelegen« (org. KLA AT-KLA 418-B-A 253 St, MDC 9, št. 430 in fotografija MOM, cf. tudi Kos, M., Gradivo ... I, str. 171 in 205 ter Kos, M., Gradivo ... II, str. 447) - gre za napačno poimenovanje gradu Novi grad (nemško Neuburg) ob Kokri.
86	Vitezi Paradeiserji, bamberški in deželnoknežji ministeriali,
so se imenovali po Paradeis, kar je verjetno kasnejši Gradisch
(cf MDC 4/1, št. 2437 op.). Od sredine 13. stoletja je njihov sedež grad Prägrad (tudi Pregrad) pri Glanhofnu oz. Feldkir-
chnu, ki ni isti kot grad Prägrad (tudi Pregrad) pri Zweinitzu
v Krški dolini, na katerem so bili krški ministeriali. V začetku 14. stoletja so Paradeiserji izgubili grad Prägrad in morda so
prav zato prisotni na Kranjskem od sredine 14. stoletja: listini
ddo. 1348, IV. 19. (org. HHStA, citirano po Stražar, Morav-
od leta 153087 začeli uporabljati tržiški Neuhaus kot del svojega priimka, kar bodo ohranili tudi kasneje kot baroni in grofi od leta 1625 oz. 1644; • na avstrijskem Štajerskem grad Neuhaus88 pri Hartbergu, prvič omenjen leta 1455, na katerem je bila od prve omembe naprej viteška rodbina Drachslerjev na Neuhausu (Drachsler auf Neuhaus).89
Gradovi z imenom Neuhaus, po katerih se imenujejo plemiške osebe ali rodbine, ki zaradi geografske ali časovne bližine oz. enakega plemiškega stanu povzročajo zamenjevanje z Dobrno in Dobrnskimi,90 so trije. V izogib zamenjevanju teh gradov z Dobrno in Dobrnskimi, se bom najprej posvetil tem gradovom oz. po njih imenovanim osebam ali rodbinam.
Prvi med temi gradovi je leta 1219 prvič omenjeni grad Neuhaus91 v Salzburgu. Grad, ki spremenjen v dvorec stoji še danes v delu Salzburga na desni strani reke Salzach z imenom Gnigl, je bil postavljen izven mestnega obzidja. Ime je dobil kot nasprotje »starega gradu« Hohensalzburg nad mestnim središčem na levem bregu Salzach. Po njem se je v letih 1277-1293 imenoval tudi v koroških in štajerskih listinah pogosto omenjeni salzburški vitez Gotšalk (III.) ((1232/40) 1242-f 13. XII. 1298),92 ki se je
ška dolina, str. 102) in ddo. 1367, X. 25. (org. ARS, citirano po Hančič, Klarise, str. 259). O njih: Weiß, A., Kärnthen's Adel, str. 108-109, Kneschke, Neues allgemeines Deutsches Adels--Lexicon 7., str. 55-56 (brez omemb iz srednjega veka), Witting, Beiträge, str. 126-135 (kljub obsežnemu gradivu zelo nezanesljivo do sredine 16. stoletja) in Kohla - Metnitz -Moro, Kärntner Burgenkunde ... 2., str. 43, 46, 48, 66, 84, 91, 99, 109, 110, 121 in 145 ter Wlattnig, Abteilung, str. 280 in 282-283. Svoje ugotovitve o začetkih Paradeiserjev na Kranjskem mi je posredoval dr. Matjaž Bizjak, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem.
87	V meni poznanih virih kot prvi uporabi Neuhaus v Tržiču kot del priimka Avguštin Paradeiser v listini ddo. 1530, IV. 25., Vetrinj (org. KLA, regest AT-KLA 418-B-A 2007 St).
88	O gradu Neuhaus pri Hartbergu: Huter et al., Handbuch, str. 123 in Krenn, Die Oststeiermark, str. 286.
89	O njih: Posch, Die Drachsler, str. 391-396.
90	Tako sta s sklicevanjem na Nedopil, Deutsche Adelsproben ... 1., str. 278-279, št. 1899 Dobrna in Novi grad zamenjana pri FRAII/79, str. 208 in Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 91, kjer se navajata kot starša Sigmunda I. in njegovih bratov nadškofa Eberharda III. in Andreja I. Nikolaj Dobrn-ski ter Katarina Gallenberška/Gamberška, dejansko pa gre za Nikla/Nikolaja (II.) Novograjskega in Klaro Gallenberško/ Gamberško, glej listine ddo. 1387, IX. 10., ddo. 1387, IX. 10. in ddo. 1395, IV. 27. (vse org. StLA, Brunner, W. - Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, št. 76, 77 in 84). Tudi nista iz iste rodbine v listini ddo. 1463, I. 12., Wiener Neustadt, s katero je cesar Friderik III. izboljšal grb Kranjske, navedena »Neuhauserja«, pač pa je Erazem iz Novega grada, Andrej pa iz Dobrne (org. ARS, citirano po GZS), cf. Nared, Dežela, str. 44 in 146-147 (tudi črnobela fotografija listine).
91	V listini da. 1219, v kateri se omenja »Chu'nradus de nova domo« (UBS3, št. 748). O gradu Neuhaus v Salzburgu: Huter et al., Handbuch, str. 367 in Reindel-Schedl, Die Herren, str. 264, op. 62.
92	O njem: Reindel-Schedl, Die Herren, str. 262-265 in 280 (Stammtafel der Wispeck I), Dopsch - Lipburger, IX. 1. Die rechtliche und soziale Entwicklung, str. 723 in Freed, Noble Bondsmen, str. 141.
373
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
sicer imenoval po Unzingu pri Salzburgu. Bil je salz-burški vicedom v Salzburgu v letih 1249, 1263-1272 in 1274, kastelan gradu Hohensalzburg leta 1276 ter dobrotnik leprozorija v Mullnu nekoč pred, danes v Salzburgu. Kljub mnenju nekaterih raziskovalcev93 ni prvi znani Dobrnski. Po Gotšalkovi smrti se je po Neuhausu v Salzburgu imenoval samo še v letih 1296-1300 njegov zet in dedič Henrik Wiesbach/ Wispeck (1261-f pred 9. XII. 1300) kot »sodnik iz Neuhausa«, za njim pa nihče več.
Grad Neuhaus (slovensko ime kraja Suha),94 ki še danes spremenjen v dvorec stoji na desnem bregu Drave med Pliberkom in Labotom v avstrijski Koroški, je prvič omenjenem leta 1264. Svoje ime je dobil kot nasprotje bližnjemu »staremu gradu« Zvabek (nemško Schwabegg), ki je sicer propadel že pred koncem srednjega veka. Po obdravskem Neuhau-su imenovana brata Nikolaj (1282-1312) in Ulrik (1282) iz Neuhausa,95 viteza grofov Vovbrških, nista bila Dobrnska96 in tudi ni ta Nikolaj isti kot Nikolaj II. Lemberški (1279 in 1286?).97 Po tem Neuhausu se za Nikolajem ni imenoval nihče več.
Najbolj zapleteno zgodovino ima danes zapuščeni grad Novi grad (nemško Neuhaus, italijansko Castelnuovo)98 v Brkinih pri Podgradu, jugozahodno
93	Npr. Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 96. Tudi velja opozoriti, da ni isti kot Gotšalk iz Hompoša (nemško Haus am Bachern), katerega pečat se je ohranil na listini ddo. 1292, X. 24., Maribor (org. SA Šentpavel, MDC 6, št. 238): napis: »+ S • GOTSCHALCI • DE • HAVS«, grb: medvedji taci, obrnjeni v nasprotnih smereh (opis in risba pečata: Rainer, Die Adelswappen, str. 68).
94	O gradu Neuhaus pri Labotu: Weiß, A., Kärnthens Adel, str. 105, Pirchegger, Die Herrschaften, str. 15, op. 43, Kos, M., Monumenta, str. 344: prva omemba gradu v listini ddo. 1264, VII. 29., Velikovec (MDC 4/2, št. 2844: »novo etiam castro quod Zouch dicitur«) in ne v listini ddo. 1288, VIII. 15., Ljubljana (MDC 6, št. 108 (napačno: »VIII. 13.«): »newe haus zu Zouch«), Kohla — Metnitz — Moro, Kärntner Burgenkunde ... 2., str. 227, Huter et al., Handbuch, str. 276, Wiessner — Seebach, Burgen, str. 134—135, Smole, C., Frühe Verhältnisse, str. 23—24 in 28—29 ter Deuer, Bau- und kunstgeschichtliche Streifzüge, str. 195-196.
95	Brata edinokrat omenjena skupaj v listini ddo. 1282, III. 8., Laško (MDC 5, št. 510, cf. Kos, D., Vitez, str. 196: Novi grad ob Kokri ali »radeški Novi grad«), Nikolaj nato omenjen sam od omembe v listini ddo. 1288, IV. 20., Pliberk (MDC 6, št. 90) do zadnje omembe v listini ddo. 1312, V. 25., Pliberk (RHSt 1/1, št. 404).
96	Na zadnje navedeni listini se je ohranil njegov pečat: napis: »+ S. NYCLA VON DEM NEWEN HOUS«, grb: minuskulna črka n (org. HHStA, opis in risba pečata: Rainer, Die Adelswappen, str. 68).
97	Edina zanesljiva omemba v listini ddo. 1279, IX. 29., Gradec skupaj z bratoma Viljemom I. in Bertoldom (MDC 5, št. 399). V listinah ddo. 1286, april 8., Ziče »her Nycolav de Lengenburch« (CeKL 1, št. 54), da. 1286, Zovnek »Nicolao milite de Lengemberch« (CeKL 1, št. 53) in ddo. 1298, IV. 11. »her Nycla von Lengenbvrch«« (MDC 6, št. 401) je omenjen Nikolaj, kastelan Zovneških na gradu Lemberg pri Poljčanah (v srednjem veku Lengenberg).
98	O gradu Novi grad ter o različnih rodbinah Novograjskih
oz. Neuhausih: Kneschke, Neues allgemeines Deutsches Adels-
Lexicon 6., str. 486, Czoernig, Görz, str. 656-657, Rutar, New-
haus-Castelnuovo (1.), str. 191-203, Rutar, Berichtigungen,
od Ilirske Bistrice, ki je bil v lasti grofov Goriških. Prvič je omenjen leta 1275 kot »Castrum novum situm in Carsis«.99 Ime je nastalo kot nasprotje bližnjemu »starem gradu« Karsperk (tudi Karstberk) v Čičariji pri Golcu, jugozahodno od Podgrada in nedaleč od današnje slovensko-hrvaške meje. Po kraškem Novem gradu so se imenovale kar tri viteške rodbine in to celo istočasno, kar seveda otežuje razlikovanje posameznih rodbin.
Verjetni graditelji in tudi prvi stanovalci kraškega Novega gradu so bili goriški ministeriali Karsperški (tudi Karstberški)100 iz »starega gradu« Karsperk, ki se po letu 1277 več ne omenjajo. Od Karsperških so domnevno izvirali Črnomaljski,101 ki so v 15. stoletju postali ena izmed najpomembnejših kranjskih plemiških rodbin in so imeli od konca 14. stoletja v grbu102 levo poševni (levo zgoraj-desno spodaj) ali
str. 72, Rutar, Završniška gospoščina, str. 218-219, Rutar, Newhaus-Castelnuovo (2.), str. 115-123, Rutar, Zgodovinske črtice, str. 9-11, Koblar, Regesti, str. 200-211, Vilfan, Zgodovinske slike, Kos, M., Urbarji... 2. del, str. 40-41, Trotter, Die Burggrafen, str. 99, op. 4, Igalffy-Igaly, Beiträge, Smole, M., Graščine, str. 126, 317, 322-323 in 505, Štih, Goriški grofje, str. 108-110, 184 in 199, Sapač, Grajske stavbe ... 19., str. 84-95, 162 in 172-173 ter Sapač, Grajske stavbe ... 22., str. 341-343.
99	Podobno tudi v listinah ddo. 1320, X. 20., »Tarum« Lenart (III.) in Lovrenc (Wachspeutl) »fratribus de novo Kastro super Charstis« (Kos, F., Iz arhiva, str. 59, št. 3) in ddo. 1330, VIII. 29. brata Albert in Friderik (I.) »von den Newenhous auf dem Charst« (Ottenthal - Redlich, Archivberichte ... III., str. 412, št. 2035).
100	O gradu Karsperk/Karstperk in Karsperških/Karstperških: Kos, M., Urbarji... 2. del, str. 40, Štih, Goriški grofje, str. 108110 in Sapač, Grajske stavbe ... 22., str. 66-71.
101	O gradu Črnomelj in Črnomaljskih (izbor): Strnadt, Geschichte, str. 184-188, Starkenfels - Kirnbauer von Erzstätt, Die Wappen ... Oberösterreich, str. 503-508, Kos, M., Gradivo ... I, str. 92-93, Smole, M., Graščine, str. 125-126, Jarc, Gospodje, Štih, Goriški grofje, str. 107-112, Stopar, Grajske stavbe ... 15, str. 11-20, Kos, D., Vitez, str. 115-117 in Sapač, Srednjeveški stavbni zasnovi, str. 532-544.
102	Primeri grbov Črnomaljskih: pečat Raspa na listini ddo. 1326, VI. 16., Turjak (TKL 1, št. 47, fotografija pečata str. 432, pril. 86) - iz hriba rastoča rastlina; pečat Ulrika na listini ddo. 1353, V. 8. (org. ARS, opis grba Kos, D., Vitez, str. 116)
-	trije krogi (2:1); pečat Uzlajna na listini ddo. 1375, VI. 23. (org. ARS, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 116, sl. 3) - iz trohriba rastoči štor; pečat Bertolda na listini ddo. 1375, VI. 23. (org. ARS, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 116, sl. 4)
-	iz trohriba rastoče suho drevo; pečat Dipolda II. na listinah ddo. 1388, V. 14., ddo. 1395, I. 27. in ddo. 1398, XI. 22. (vse org. HHStA, opis in risba grba Starkenfels - Kirnbauer von Erzstätt, Die Wappen ... Oberösterreich, str. 503 in Taf 116)
-	razklan, spredaj prazno, zadaj šahovnica s tremi vrstami navpično in šestimi vrstami vodoravno; pečat Majnclajna/ Majnharda na listini ddo. 1389, I. 21. (TKL 1, št. 250, fotografija pečata str. 432, pril. 87, cf. opis in risba grba Starkenfels - Kirnbauer von Erzstätt, Die Wappen . Oberösterreich, str. 503 in Taf. 116) - levo poševni tram; pečat Dipolda II. na listini ddo. 1390, V. 7. (org. ARS, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 115, sl. 2) - levo poševni tram; pečat Petra na listini ddo. 1432, II. 2. (org. HHStA, opis in risba grba Starkenfels -Kirnbauer von Erzstätt, Die Wappen ... Oberösterreich, str. 503 in Taf. 116) - levo poševni tram; pečat Martina na listini ddo. 1436, XI. 7. (TKL 2, št. 185, fotografija pečata str. 654, pril. 86) - levo poševni tram; pečat Jurija na listini ddo. 1479, VII. 22. (org. HHStA, fotografija MOM) - levo poševni tram in
374
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
desno poševni (desno zgoraj-levo spodaj) tram s tri-vrstno ali redkeje dvovrstno rdečo-črno šahovnico na rdečem in redkeje srebrnem polju. Glede na to, da je imela ena izmed po kraškem Novem gradu imenovanih rodbin podoben grb103 kot Črnomaljski: desno poševni (desno zgoraj-levo spodaj) ali levo poševni (levo zgoraj-desno spodaj) tram s trivrstno ali redkeje dvovrstno rdečo-črno šahovnico na srebrnem polju, so morda tudi ti izvirali iz rodbine Karsperških. Vsekakor velja opozoriti, da Črnomaljski niso imeli do konca 14. stoletja podobnega grba kot domnevno iz Karsperških izvirajoči Novograjski. Karsperški, ki jih je po izumrtju na Novem gradu domnevno zamenjala tržaška patricijska rodbina Borsa d'Argento, so morda izvirali iz Trsta. Temu v prid bi govorila prva omemba Karsperških leta 1249,104 ko je tržaški škof Ulrik de Portis (1234-1253) Almeriku, sinu pokojnega Ravina Karsperškega in možu tržaške ministerialke, dovolil gradnjo gradu Vikumberg105 na ozemlju tržaške škofije. Prvi zanesljivi član domnevno iz Karsperških izvirajočih Novograjskih je Vinter (1306-1320), sin drugače sicer neznanega Majnhal-ma (I.) (f pred 12. VI. 1310)106 in kuharski mojster grofa Henrika II. Goriškega (f 24. IV. 1323) v letih 1306 in 1320. Po Novem gradu se izrecno imenuje od leta 1310.107 Zal na trenutni stopnji poznavanja virov še ni možno sestaviti zanesljive genealogije teh
pečat Gašperja I. na listinah ddo. 1457, VII. 11., Wiener Neustadt in ddo. 1461, XI. 3., Gradec (obe org. HHStA, opis in risba grba Starkenfels — Kirnbauer von Erzstätt, Die Wappen ... Oberösterreich, str. 503 in Tai 116) — levo poševni tram; pečat Hansa/Janeza II. na listini ddo. 1501, IV. 4. (org. ARS, fotografija listine SI AS 1063/1131) — levo poševni tram in orel z razprtimi krili v ozadju ter grbovna sklepnika iz druge polovice 15. stoletja iz gradov Hmeljnik in Klevevž (opis ter risba in fotografija Jarc, Gospodje, str. 122 in 140) — desno poševni tram. Različne verzije grba Črnomaljskih so narisane v Valvasor — Ramschissl, Opus, fol. 31, 33, 46, 55.
103	Kraßler, Steirischer Wappenschlüssel, str. 33 navaja grb z desno poševnim tramom s šahovnico po imenu neznanega člana rodbine »Neuenhaus« iz leta 1347. Primeri grbov Novograj-skih s tramom v grbu: grbovni plošči deželnega komturja križnikov na Tirolskem v letih 1495—1503 Volfganga Novo-grajskega/Neuhaserja (1475—f pred 25. VII. 1503, pred tem komtur komende Metlika vsaj leta 1475, komtur komende Ljubljana v letih 1478—1485, komtur komende Schlanders v letih 1486—1490 in komtur komende Lengmoos v letih 1490—1495) na gradovih Reifenstein pri Sterzingu — levo poševni tram in v komendi Sterzing — desno poševni tram (fotografiji in opisa Hye, Auf den Spuren, str. 89 in 237) ter nagrobnik Antonija Novograjskega/Neuhaserja (* 1505—f 1586) (opis Igalffy-Igaly, Beiträge, str. 180—181 in fotografija Sapač, Grajske stavbe ... 22., str. 342) — levo poševni tram. Različne verzije grba Novograjskih s tramom v grbu so narisane v Valvasor — Ramschissl, Opus, fol. 30 (= grb komturja Volfganga Novograjskega/Neuhaserja), 69, 103, 180 in 246.
104	Listina ddo. 1249, V. 25., Trst (GZS 6/1, št. 90).
105	O gradu Vikumberg in Vikumberških: Kos, M., Urbarji... 2. del, str. 41—42, Stih, Goriški grofje, s. v., Sapač, Grajske stavbe ... 22., 317—324 in Stih, Goriški grofje in Trst, str. 129—130.
106	Listina ddo. 1310, VI. 12., Čedad (Otorepec, Gradivo, št. 265).
107	O njem: Stih, Goriški grofje, str. 110, 183—184 in 199. Izrec-
no imenovan po Novem gradu: »»Wychardus nepos Wintheri de
nouo Castro«« v listini ddo. 1310, V. 12., Gorica (Koblar, Rege-
sti, str. 201).
Novograjskih pred drugo polovico 15. stoletja.108 Domnevno naj bi se leta 1358 Novograjski s tramom v grbu odselili v Krmin (italijansko Cormons) v Furlaniji in od takrat naprej naj ne bi imeli neposredne povezave z kraškim Novim gradom. Glede na pregledane viri se mi zdi, da tudi pred letom 1358, razen plemiškega priimka, ni opaziti jasne povezave z Novim gradom ali njegovim območjem. Pomislek o resničnosti odhoda iz Novega gradu v Krmin vzbuja domnevni povod za odhod: leta 1358 naj bi grof Majnhard VI. Goriški (f po 6. V. 1385) zastavil Novi grad svoji sestri Elizabeti, ženi grofa Babo-nic-Blagajskega. Dejstva so drugačna: tega leta sta Majnhard in njegov brat Henrik III. zastavila grad Rašpor v Istri Elizabeti in njenemu možu Juriju I. Krbavskemu.109 Rodbina Novograjskih s tramom v grbu sicer živi še danes z imenom grofje Nayhaufi oz. Nayhaufi-Cormons v Nemčiji,110 stranska veja s sedežem na dvorcu Štmaver (italijansko San Mauro) pri Gorici pa je izumrla v 19. stoletju.
Prvi, ki so se imenovali po kraškem Novem gradu, so bili Novograjski s črno kroglo na srebrnem polju v grbu.111 Tudi ti so bili vitezi grofov Goriških. Začetnik rodbine Vitigon (I.) (1279-1300, f pred 6.
108	To je vidno iz tozadevne genealogije pri Igalffy-Igaly, Beiträge, str. 44, kjer so do druge polovice 15. stoletja navedeni po generacijah: 1.) Vinter, 2.) Nikolaj, 3.) Simon, 4.) Janez, 5.) Franc in 6.) Jakob. V virih so do konca 14. stoletja omenjeni po verjetnih generacijah: 1.) Majnhalm (I.), 2.) Vinter (I.) in Amalrik, 3.) Vikard, Merklin/Markvard, Majnhalm (II.), Nikel/Nikolaj (I.), Vinter (II.), Mihael, Simon (I.), 4.) Nicoluscio/Nikolaj (II.) in Simon (II.).
109	Listina ddo. 1358, XII. 12., Castelluto (Kos, M., Odnošaji, str. 299—300, št. 4). O gradu Rašpor: Klen, Prodaja, Stih, Goriški grofje, str. 97—100 in Stih, I conti, s. v.
110	Kneschke, Neues allgemeines Deutsches Adels-Lexicon 6., str. 453—454 in Nayhauß (Neuhaus) (http://de.wikipedia.org/ wiki/Nayhau%C3%9F_%28Neuhaus%29; 15. X. 2011).
111	Grb je viden na pečatu Friclajna/Friderika Novograjskega (II.) iz Planine, ohranjenega na listini ddo. 1344, XII. 26. (org. ARS, citirano po GZS, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 137, sl. 17, opis pečata: oblika: okrogel 2r = 2,8 cm; napis: »+ S. FRICLINID' CASTRO NOVO««; podoba: enostavna shema z grbovnim ščitom, grb v koničasto ovalnem ščitu: krogla), na pečatih Nikla/Nikolaja (II.) Novograjskega, Jurija (I.) Novo-grajskega in Niksa/Nikolaja (III.) Novograjskega, ohranjenih na listinah, navedenih v op. 90 (risbe grbov Brunner, W. — Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, str. 205, št. 35) ter na pečatu Miksa/Mihaela (II.) na listini ddo. 1403, IV. 29. (TKL 2, št. 12, fotografija pečata str. 657, pril. 107). Barve grba so vidne na grbih Rudolfa Novograjskega v dveh grbovnih knjigah Krištofove bratovščine na Arlbergu (Hauptbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg, HHStA Cod. W 242, fol. 195v in BayHStA, Münchner Handschrift, fol. 67v; risbi obeh grbov Hupp, Die Wappenbücher, str. 320). Rudolfa Novograjskega do sedaj še nisem zasledil v pisnih virih. Nenavadno je, da grb Novograjskih s kroglo v grbu ni narisan v Valvasor — Ramschissl, Opus. Na fol. 125 navedenega dela je med grbi nekdanjih vitezov in deželanov Kranjske grb, ki ustreza opisu grba Novograjskih s kroglo v grbu, vendar ima pripisano ime »v. Pailikh««. Za tem imenom se zelo verjetno skrivajo Poschi iz Kamna in Begunj ter Poljški iz Poljč na Gorenjskem (cf Adam, Grad Kamen ... II. del., priloga): na njihov grb me je opozoril dr. Matjaž Bizjak, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem.
375
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
VI. 1310),112 ki je bil sicer v letih 1279-1300 komor-nik grofa Alberta II. Goriškega (f 1325/27), se prvič imenuje po Novem gradu leta 1285. V naslednji generaciji113 sta sinova Vitigona (I.) živela tudi na notranjskih gradovih Jama (nemško Lueg),114 tako je bil tamkajšnji kastelan leta 1328 Vitigon (II.), imenovan »Bogatec« (1300-1328),115 in Hošperk (nemško Haasberg) oz. v Planini (nemško Alben),116 po katerih se je imenoval Renco/Lovrenc (1307-f pred 10. VIII. 1332).117 Preostala brata Albert (1320-1332, f pred 10. VIII. 1381)118 in Friderik (I.) (1320-1330)119 sta leta 1330120 izrecno omenjena kot brata »iz Novega grada na Krasu«. Kako pomembni plemiči so bili Novograjski, se kaže v podatku, da so v vojnem pohodu koroškega vojvode Henrika Goriško-Tirolskega (f 2. IV. 1335) proti gospodarju Verone Cangrandu I. della Scalli poleti leta 1324 sodelovali z dvanajstimi težko oboroženimi konjeniki: Friderik z dvema, »Bogatec« s šestimi in Renco s štirimi.121 Kaže, da so naslednje generacije Novograjskih živele in umirale na kraškem Novem gradu.122 Zenit ugle-
112	Omembe: »de Novocastro« v listini ddo. 1285, III. 31., pri Greifenburgu (MDC 5, št. 630), zadnjič kot živ v listini ddo. 1300, VI. 20., Unec (Schumi, Urkunden, str. 245, št. 8: »came-rario de Castronuovo«« in skupaj z Ulšalkom (II.) Wachspeu-tlom) in kot pokojni v listini ddo. 1310, VI. 6. (Otorepec, Gradivo, št. 264). O njem: Štih, Goriški grofje, str. 199.
113	Za vse sorodstvene povezave Novograjskih s kroglo v grbu glej Priloga 3: Novi grad (Neuhas) »s kroglo v grbu« — genea-loška preglednica (osnutek), ki je narejena na osnovi meni razpoložljivih virov in literature. Čeprav je genealoška tabela osnutek in za vsakega člana rodbine posamezno ne navajam virov, menim, da je lahko osnova za nadaljnje raziskave.
114	O gradu Jama: Rutar, Schloß, Kos, M., Urbarji ... 2. del, str. 54, Trotter, Die Burggrafen, str. 98—107, Kos, M., Gradivo ... I, str. 220 (»Jama, tudi Jamski grad pri Begunjah«), Kos, D., Vitez, str. 143 in Sapač, Grajske stavbe ... 17., str. 44—67.
115	Prvič omenjen v listini ddo. 1300, VI. 20., Unec (Schumi, Urkunden, str. 245, št. 8). Zadnjič omenjen kot kastelan gradu Jama v listini ddo. 1328, VII. 8., Videm (Documenti... II., št. 520).
116	O gradu Hošperk in trgu Planina: Kos, M., Urbarji... 2. del, str. 43-44 in 131-132, Kos, M., Doneski, str. 145-146, Kos, M., Gradivo ... I, str. 197, Kos, M., Gradivo ... II, str. 428-429 in 658, Bizjak, Ratio, str. 136-137 in 167-168, Kos, D., Vitez, str. 137 in Sapač, Grajske stavbe ... 17., str. 15-19 in 93. Umrl je pred omembo v listini ddo. 1332, VIII. 10. (org. ARS, citirano po GZS).
117	Prvič omenjen kot kastelan iz Unca v listini ddo. 1307, VIII. 22., (Škofja) Loka (FRA II/35, št. 467)
118	Prvič omenjen v listini ddo. 1320, IV. 21., Begunje (Komatar, Ein Copialbuch, str. 52, št. 23, GZL 11/36),
119	Prvič omenjen v isti listini kot brat Albert. Zadnjič omenjen:
„„ glej °p. 99.
120	Glej op. 99.
121	Navedeni v spisku plačil iz dne 3. VI. 1324: Riedmann, Die Beziehungen, str. 550. Za primerjavo: Herdegen I. Ptujski je imel nič manj kot 50 težko oboroženih konjenikov in 16 strelcev, kar je bil največji oddelek med plemiči iz današnjega slovenskega ozemlja in konkretno dvakrat večji oddelek od oddelka, ki ga je vodil Friderik Zovneški, bodoči prvi grof Celjski (Hajdinjak, Viteštvo, str. 117). O poteku pohoda: Lazar, Vojni pohod = The military campaign.
122	Z listino ddo. 1363, VI. 25., Gorica (Štih, Goriški grofje,
str. 191) grof Majnhard VI. Goriški potrdi, da je takrat že
pokojna »Vrouw Margret etwenne Nicoluss Witwe von den
da je rodbina doživela s Hansom (1354-f pred 10. IX. 1387).123 Njegova prva žena je bila Ana (1357-f pred 18. V. 1369) iz rodbine Blagoviških124, hči Nikolaja in nečakinja Otokarja, ustanovitelja samostana klarisinj v Škofji Loki. Kot dediščino po svoji prvi ženi je Hans leta 1369 prodal grad Blagovico, sicer oglejski fevd, ženinemu sorodniku grofu Ivanušu iz takratni in sedanji državni meje na Kolpi bližnjega gradu Ribnik125 pri Karlovcu. Najverjetneje je bil ta visokorodni sorodnik grof Ivan III. Babonic-Blagaj-ski (1352-1382). S prodajo se je strinjala tudi Agne-za (1357-1372), Hansova svakinja in žena Merklajna II. Lindeškega (1369-1372).126 Kako pomemben je bil Hans Novograjski, se kaže v tem, da je bil leta 1385 med petimi plemiči, ki so grofu Majnhardu VI. Goriškemu svetovali, da naj bosta krški škof Janez IV. Mayerhofer (1376-1402) in grof Friderik III.
Neuwmhaus« želela podariti župnijski cerkvi sv. Krizogona/ Kerševana v Hrušici (pri Podgradu), za svoj in dušni blagor svojega moža, eno kmetijo. Listino ddo. 1394, IV. 24., Novi grad (org. ARS, citirano po GZS) na domačem gradu izdata Nikl/Nikolaj (II.) in njegova žena Klara, sopečati pa Niks/ Nikolaj (III.).
123	Listine ddo. 1354, V. 4. (org. ARS, citirano po GZS) - prva omemba, ddo. 1355, X. 18. (GZL 7/31), da. 1356 (Kos, M., Urbarji ... 2. del, str. 134, op. 8), ddo. 1358, XI. 11. (org. HHStA, AT-Oesta/HHStA UR AUR 1358 XI 30), ddo. 1363, IX. 21. (org. ARS, citirano po GZS), ddo. 1369, V. 18. (org. ARS, citirano po GZS), ddo. 1373, XI. 7., Senožeče (De Franceschi, I Castelli, str. 242-243, priloga IV.), da. 1376 (Trotter, Die Burggrafen, str. 34), ddo. 1381, VIII. 10. (org. ARS, citirano po GZS, cf Koblar, Regesti,, str. 206), ddo. 1385, V. 6., Heunfels (MDC 10, št. 928) - zadnjič omenjen kot živ, ddo. 1387, IX. 10. (Brunner, W. - Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, št. 76) in ddo. 1387, IX. 10. (Brunner, W. - Otorepec, Das ältere Gailenberger Urkundenarchiv, št. 77) ter ) ter vpisi v urbar za gospostvo Švarcenek da. (1381/1403) oz. (ok 1400) (Kos, M., Urbarji... 2. del, str. 134 in str. 138).
124	O stolpu/gradu Blagovica in Blagoviških: Schumi, Pfarre, Kos, M., Gradivo ... I, str. 21-22, Stražar, Črni graben, str. 93-100 in 146-149 in Bizjak, Otokar - članek, ki je najbolj popolen prikaz zgodovine rodbine, mi je posredoval avtor, ko je bil še v tisku, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem.
125	Ivanuš iz Ribnika se na Kranjskem omenja vsaj še v listini ddo. 1372, X. 1. (TKL 1, št. 192), ko od Ane iz Strettwegga, priorinje samostana Velesovo, kot njen »poseben prijatelj« (= sorodnik) kupuje posest pri Blagovici. Kot Blagajski in sin grofa Dujma se z brati omenja v listini ddo. 1378, V. 28. (TKL 1, št. 213). O gradu Ribnik, ki je bil v posesti grofov Babonič-Blagajskih v prvi polovici 14. stoletja, kasneje pa vsaj med letoma 1382 (listina ddo. 1382, IX. 12., org. DL št. 6949) in 1394 (listina ddo. 1394, VIII. 5., Zagreb, org. DL št. 25736, CD 17, št. 426) v posesti rodbine Akoš (madžarsko Akos) iz Prodaviča, potomcev Mikca I., ban Slavonije v letih 1325-1343: Lopašič, Oko Kupe, str. 228-248, Szabo, Sredov-ječni gradovi, str. 54 (Sl. 29), str. 55 (Sl. 30) in 58-59, Engel, Magyar közepkori adattär, s. v. in Miletič, Plemiikigradovi, s. v. O grofih Babonič-Blagajskih (izbor): MHHD 28, Thallöczy, Geschichte, Engel, Magyar közepkori adattär, s. v., Kos, D., Vitez, str. 219-220, Škiljan, Srednjevjekovni grad, str. 99-101, Preinfalk, Rodbina Ursini-Blagaj, Miletič, Plemiiki gradovi, str. 102-103 in Kekez, Na meji, str. 86-102.
126	O Agnezi Blagoviški in njenem možu Merklajnu II. Linde-škem: Kos, D., Vitez, str. 317 in 318 (genealoška preglednica: »Agneza z Dobrne« gotovo zaradi zamenjave Hansa Novo-grajskega s Hansom Dobrnskim).
376
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Ortenburški (1374-+ 28. IV. 1418) skrbnika njegovih mladoletnih sinov Henrika IV. (* 1376-+ 18. III. 1454) in Janeza Majnharda (+ 1429/30), obenem pa jih je Majnhard določil za varuhe svojih mladoletnih sinov. Posamezni člani rodbine Novograjskih so opravljali kastelansko ali oskrbniško službo na Novemu gradu bližnjem gradu Švarcenek (nemško Schwarzenegg)127 in še vedno tudi na Planini,128 pa tudi na bolj oddaljenih gradovih Krmin129 v Furlani-ji, Klevevž (nemško Klingenfels)130 na Dolenjskem, Goričane (nemško Gortschach)131 na Gorenjskem in Završje (italijansko Piemonte)132 v Istri. Novi grad je bil v letih 1392-1402 zastavljen Ani, hčerki grofa Majnharda VI. Goriškega in ženi grofa Ivana V. Mo-druško-Krčkega. Ta ga je kot vdova skupaj z Rašpor-jem ponudila Beneški republiki, vendar so Benečani prevzeli samo Rašpor.133 Zdi se, da to dogajanje ni vplivala na bivanje Novograjskih na Novem gradu. Še potem, ko je bil Novi grad leta 1426134 zastavljen mestu Trst za 1500 zlatnikov, je na njem do leta 1428135 ostal Peter (II.) Novograjski (1395-1428)136 kot njegov glavar. Petra so Tržačani odstavili zaradi številnih pritožb in spora s sorodnikom Angelom, na njegovo mesto pa postavili enega izmed mestnih pa-tricijev.137 Novograjski s kroglo v grbu tako izumrtja v drugi polovici 15. stoletja niso dočakali na Novem
gradu.138
127	Npr. Niks/Nikolaj (III.) in Miks/Mihael (I.) v goriških urba-rialnih dohodkih in obračunih iz leta 1398: Kos, M., Urbarji ... 2. del, str. 119, 120 in 121. O gradu in gospostvu Švarcenek: Rutar, Završniška gospoščina, Kos, M., Urbarji ... 2. del, str. 39-40, 118-121 in 133-144, Štih, Goriški grofje, s. v., Bizjak, Ratio, str. 163-167 in Sapač, Grajske stavbe ... 19., str. 171-181.
128	Npr. Jurij (I.) v listini ddo. 1403, IV. 29. (TKL 2, št. 12) in Nikolaj (V.) v listini ddo. 1453, VIII. 5., Gradec (RI13/29, št. 52).
129	Miks/Mihael (I.): listina ddo. 1399, I. 17. (Trotter, Die Burggrafen, str. 27).
130	Gašper (I.) v letih 1397-1400: Bizjak, Srednjeveški obračuni ... 2, str. 354, 355, 356, 358, 359 in 363. O gradu in gospostvu Klevevž: Blaznik, Zemljiška gospostva, str. 5-40, Kos, M., Gradivo ... I, str. 257-258, Smole, Graščine, str. 217-219, Stopar, Grajske stavbe ... 11-12, str. 110-124, Bizjak, Ratio, str. 190-196, Kos, D., Vitez, str. 154-156, Stopar, Klevevž in Granda, Grad Klevevž.
131	Gašper (I.) leta 1429: Bizjak, Ratio, str. 128. O gradu in gospostvu Goričane: Kos, M., Gradivo ... I, str. 162-163, Smole, Graščine, str. 161-162, Stopar, Grajske stavbe ... 7, str. 55-57, Bizjak, Ratio, str. 127-128 in Kos, D., Vitez, str. 127-129.
132	Gašper (I.) leta 1438: Bizjak, Ratio, str. 139. O gospostvu Završje: Štih, Goriški grofje, s. v., Bizjak, Ratio, str. 139 in Štih, I conti, s. v.
133	O okoliščinah in poteku prodaje Rašporja: Klen, Prodaja.
134	Listini ddo. 1426, IV. 28., Trst in ddo. 1426, VIII. 7., Lienz (oboje CDI, s. d.). V prvi listini je omenjenih 2000 zlatnikov, v drugi pa 1500 zlatnikov.
135	Listini ddo. 1428, IV. 11., Trst in ddo. 1428, IV. 21., Trst (oboje CDI, s. d.).
136	Prvič omenjen v listini ddo. 1395, XII. 20. (org. ARS, Kos, D., Vitez, str. 137, op. 176). Zadnjič omenjen v listinah iz leta 1428, navedenih zgoraj.
137	Tako je bil leta 1450 v imenu mesta Trst glavar na Novem gradu Andrej de Leo (TKL 2, št. 253 in 255).
138	Zadnji meni znani član rodbine Novograjskih s kroglo v grbu
Po kraškem Novem gradu se je imenoval tudi v prvi tretjini 14. stoletja živeči Vošalk (II.) Wachspeutl (1300-+ pred 1. VII. 1333),139 ki je sodil med najpomembnejše viteze grofov Goriških. Bil je sin Vošalka (I.), imenovanega »Otzman« (+ verjetno pred 19. IX. 1303).140 Prvič se imenuje Vošalk (II.) po Novem gradu leta 1300 in zadnjič leta 1319, od leta 1321 pa se imenuje po gradu Momjan (italijansko Momiano)141 v Istri. V že omenjenem pohodu proti Cangrandu della Scali poleti leta 1324 sta sodelovala tudi Vošalk (II.) z osmimi oz. desetimi težkimi konjeniki in petimi strelci ter njegov brat Markvard (I.) s štirimi težkimi konjeniki.142 Kaj je Vošalk (II.) smatral za svoj dom, se zrcali v njegovi oporočni, leta 1327 v mi-noritskem samostanu v Trstu zapisani želji, da bi bil pokopan v cerkvi sv. Krizogona/Kerševana v Hrušici pri Podgradu. Po Novem gradu so se imenovali tudi nekateri sorodniki Vošalka (II.), tako leta 1320143 nečaka Lenart (III.) in Lovrenc kot »brata iz Novega grada nad Krasom«. Med po Novem gradu imenovane sorodnike pa ni sodil Nikolaj Ebersteinski, glavar v Pazinu leta 1362,144 vnuk Vošalka (II.) Wachspeutla in sin njegove hčerke Itigalde/Hildegarde (1316— 1341)145 ter Fricla/Friderika Ebersteinskega,146 kuharskega mojstra grofa Henrik II. Goriškega v letih 1310-1313 in nato maršal istega grofa v letih 13131324. Leta 1337 imenovani »Niklas von Newenhaus«, ki je bil kuharski mojster grofice Beatriks Goriške, je namreč Nikolaj (I.) (1337-1338, + verjetno pred 4. I. 1354)147 iz rodbine Novograjskih s kroglo v grbu. Tudi velja opozoriti, da je Itigalda/Hildegarda ime-
je že omenjeni Erazem (glej op. 90), ki se zadnjič omenja v listini ddo. 1471, XII. 6., Gorica (Koblar, Regesti, str. 207).
139	Omembi: »de Nova domo« v listini ddo. 1300, IV. 8., Gorica (Schumi, Urkunden, str. 243-244, št. 4) in »de Castronovo« skupaj z Vitigonom (I.) Novograjskim v listini ddo. 1300, VI. 20., Unec (Schumi, Urkunden, str. 245, št. 8). O Wachspeu-tlih: Štih, K zgodovini, str. 189-192, Štih, Goriški grofje, str. 80-82 in 244 (genealoška preglednica) ter Štih, I conti, str. 175-179 (tudi genealoška tabela).
140	Listina ddo. 1303, IX. 19., Planina (Koblar, Regesti, str. 200201).
141	O gradu Momjan: Štih, Goriški grofje, s. v., Sirk, Izmedu lava, s. v., Štih, I conti, s. v. in Sapač, Gradovi, str. 210-219.
142	Vošalk naveden v spisku ob skupnem popisu z osmimi konjeniki in z desetimi konjeniki skupaj z Markvardovimi štirimi konjeniki v spisku plačil iz dne 3. VI. 1324: Riedmann, Die Beziehungen, str. 546 in 550.
143	Glej op. 99.
144	O njem: Štih, K zgodovini, str. 191 in Štih, Goriški grofje, str. 82, 196 in 200.
145	O njej: listine ddo. 1316, III. 17., Lienz (MDC 8, št. 310), ddo. 1335, I. 30., Gorica (Komatar, Ein Copialbuch, str. 54, št. 29), ddo. 1341, III. 31., Gorica (org. HHStA, Štih, K zgodovini, str. 191: »Hiltigrardis de Goritia filia quondam Osalci de Castronovo ac Nicolussius filius ei cum voluntate et consensu mariti sui Friderici de Wippach«) in ddo. 1341, IV. 2., Bruck/ Lienz (MDC 10, št. 137).
146	O njem: Štih, Goriški grofje, str. 82, 187, 188, 199, 200 in 212.
147	Umrl je verjetno pred prvo omembo svojega domnevnega sina Hansa (glej op. 123), ki je zastopal interese svoje matere oz. njegove vdove. O njem: Trotter, Die Burggrafen, str. 101102, Štih, Goriški grofje, str. 184 in 200 ter Pleterski, Nevidna srednjeveška Evropa, str. 112.
377
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
la leta 1341 drugega moža Friderika iz Vipave, ki ni isti kot omenjeni Friderik Ebersteinski. Zadnji meni znani moški član rodbine je bil leta 1341148 zadnjič omenjeni Lenart (II.), imenovan »Lense«.
Prvi Dobrnski
Čeprav sta Henrik »de Nouo Castro«, omenjen leta
1224.149	in Bertold »de Castro Nouo«, omenjen leta
1252.150	gotovo člana rodbine Ranšperških, menim, da vseeno še nista Dobrnska. Grad Dobrna je namreč najmlajši izmed vseh gradov Ranšperških in je bil zgrajen po koncu romanike.151 Po mojem mnenju je prvi Henrik I. Helfenberški, drugi pa Bertold III. Rabensberški. Menim, da je grad Dobrna nastal šele potem, ko so okoli leta 1275 grad Ranšperk pridobili gospodje Ptujski.152 Namig na spremembo bivališča kažejo imena Ranšperških v drugi polovici 13. stoletja. Brata Henrik I. (1261 in 1262) in Eberhard I. (1262 in 1282)153 sta vedno imenovana kot »iz Ranšperka«, torej kot še vedno živeča na gradu Ranšperk. V naslednji generaciji se domnevna Henrikova sinova - po imenu neznani in Leutold,154 še vedno imenujeta »iz Ranšperka«, domnevna Eberhardova sinova - Albreht (1297) in Henrik II. (1297 in 1298),155 pa tudi, razen zadnje omembe Henrika, ko je že imenovan kot »Ranšperški«, kar verjetno pomeni, da njegovo bivališče ni več Ranšperk. Po mojem mnenju je Ortolf iz leta 1290, ki je bil sin po imenu neznanega Leutoldovega brata, verjetno isti kot starejši od
148	Listina ddo. 1341, VIII. 15., Gorica (Kos, F., Iz arhiva, str. 76, št. 28).
149	Listina ddo. 1224, III. 29., Straßburg (MDC1, št. 498, fotografija MOM).
150	Listina ddo. 1252, december 16. (GZS 6/1, št. 181).
151	Glej op. 47.
152	Nedatirani regest listine, s katero je Friderik iz Ptuja obljubil, da ne bo z gradu Ranšperk napadel posesti krškega škofa Ditrika in njegove cerkve, se je ohranila samo v prepisu iz 19. stoletja (UBSt 4, št. 581).
153	Omenjena v listinah ddo. 1261, V. 11., Žovnek Henrik sam (UBSt 4, št. 34), ddo. 1262, IV. 21., Gornji Grad oba skupaj (UBSt 4, št. 61) in ddo. 1282, III. 26., Trušnje Eberhard sam (MDC 5, št. 513). V listini ddo. 1278, V. 3., Velikovec se omenja sicer neznani Konrad »de Rabensperch« med meščani (MDC 5, št. 345).
154	Omenjena samo v listini ddo. 1290, IX. 27., Lovrenc (na Dravskem polju) (org. DOZA, fotografija MOM). Večina dosedanjih raziskovalcev je listino poznala po napačno datiranem in nepopolnem regestu UDOCA 1, št. 29 (»1219, IX. 28.«), vendar je nepopolni regest tudi v najnovejši UDOZA 1, št. 1005. Zato tukaj podajam pravilni regest: Leutold iz Ranšperka (»Rabensperch«), njegova žena Alhajda in otroka njegovega brata Ortolf in Zofija prodajo bratom Nemškega reda pri (Veliki) Nedelji 6 šilingov imenja pri Sv. Lovrencu (na Dravskem polju) pri Polskavi. Listino pečatita izstavitelj in gospod Leopold iz Konjic. Priče: brat Ditrik, župnik v (Veliki) Nedelji, Henrik, župnik iz Sv. Lovrenca, brat Oto, komtur iz (Velike) Nedelje, gospod Amelrik »Spät« (»Spet«), dva brata iz Sv. Lovrenca, Eberhard in Konrad, in drugi ...
155	Omenjena skupaj v listinah 1297, XI. 19., Straßburg (MDC
6, št. 389) in ddo. 1297, XII. 24., Straßburg (MDC6, št. 391),
v listini da. 1298 Henrik sam kot »Heinreich der Rabnsperger«
med »dienstmane von der Gegent« (MDC 6, št. 394).
dveh Ortolfov Ranšperških, ki ju očitno z bivališčem v Straßburgu na Koroškem ali v njegovi okolici najdemo v virih v letih 1339, 1343, 1344 in 1345.156 V meni znanih virih se zadnji Ranšperški pojavijo leta 1388, ko sta omenjena brata Eberhard in Nikolaj, slednji se omenja tudi leta 1361, ter leta 1407, ko je omenjena vdova Kunigunda z mladoletnimi otroki Tomažem, Margareto in Katarino.157
Če se je torej del rodbine Ranšperških odselil na Koroško, je drugi del ostal na novozgrajenem gradu, ki ga v virih prvič srečamo leta 1322158 z omembo prvih Dobrnskih - Albrehta, ki je morda isti kot Albreht Ranšperški, njegove žene Berte in Eberharda II., ki je morda sin Henrika II. Ranšperškega. Vsi trije so navedeni kot prodajalci kmetije pri Ranšperku, ki jo je od krškega škofa Henrika III. (1298-1326) dobil v fevd sicer drugače neznani, verjetno vitez gospodov Ptujskih Ulrik »der feygengnoevzzel« iz Ranšperka. Eberharda najdemo v virih še v listinah v letih 1329, 1331 in 1335.159 Najprej je naveden kot eden izmed štirih cenilcev in eden izmed štirih porokov Dipolda II. Kacenštajnskega ob prodaji gradu Kostrivnica pri Rogaški Slatini Frideriku Zovneške-mu (1317-f 9. VIII. 1359), bodočemu prvemu grofu Celjskemu. Obe vlogi izkazujeta Eberhardov lokalni ugled, morda pa tudi sorodstvo s Kacenštajnskimi. Na tej listini se je ohranil Eberhardov pečat, ki je prvi ohranjeni pečat kakšnega Dobrnskega in zato tudi njihov najstarejši ohranjeni grb. V grbu je sicer ranšperški krokar, vendar že s prstanom v kljunu. Z drugo navedeno listino Eberhard obljublja poplačilo škode Frideriku Zovneškemu in braslovškemu župniku Janezu, ker sta bila zanj poroka s 16 markami srebra nasproti Kuncu Windischgrätzerju. V zadnje navedeni listini s svojimi, žal neimenovanimi, dediči prodaja Frideriku VII. Ptujskemu (ok. 1320-f pred 12. II. 1363) svoj del »na starem gradu Ranšperk«. Znana je identiteta Eberhardove žene:160 to je bila po imenu neznana hčerka Vulfinga I. (1293-1326) najprej iz Aflenza in kasneje iz Fladnitza, oba kraja sta danes v avstrijskem delu Štajerske. Ko leta 1346 v virih prvič izrecno srečamo grad Dobrno, z njim ali
156	Omenjena bodisi sama bodisi skupaj s še nekaterimi člani rodbine v listinah ddo. 1339, VI. 10., Videm (Otorepec, Gradivo, št. 867), ddo. 1343, I. 18., Straßburg (MDC 10, št. 173), ddo. 1344, V. 3., Straßburg (MDC 10, št. 198, fotografija MOM) in ddo. 1345, V. 15., Straßburg (Orožen, Das Bisthum ... VIII., str. 507-508).
157	Listina ddo. 1361, II. 13. (Pirchegger, Landesfürst... III., str. 279, št. 102), ddo. 1388, VIII. 5. (TKL 1, št. 246) in ddo. 1407, III. 15. (org. KLA, regest AT-KLA 418-B-C 2285 St in fotografija MOM).
158	Listina ddo. 1322, IX. 30., Vitanje (UBOÖ 5, št. 345). Fotografijo listine mi je posredoval dr. Miha Kosi, za kar se mu na tem mestu zahvaljujem.
159	Listine ddo. 1329, XI. 18., Wildon (CeKL 1, št. 126, opis pečata Zahn - Siegenfeld, Nachwort, str. 79, fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 267, sl. 77), ddo. 1331, X. 1., Gradec (CeKL 1, št. 139) in ddo. 1335, X. 4., kjer se omenja »an dem alten Haus zeRabensperch« (UBOÖ 6, št. 173).
160	O njej: Rajakovics, Die steirische Geschlecht, str. 153.
378
2 KRONIKA	62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
Listina ddo. 1322, IX. 30., Vitanje krškega škofa Henrika III. z omembo prvih Dobrnskih: Albrehta, njegove žene Berte in Eberharda II. (org. OOLA, fotografija: Miha Kosi).
verjetneje z njegovim delom razpolagata Eberhard III. Vrbovški (1332-1362, + pred 24. IV. 1368),161 kasneje zaupnik avstrijskega vojvode Albrehta II. (1330-1358) in ustanovitelj samostana avguštincev puščavnikov v Judenburgu, in njegova žena, verjetno sestra Eberharda II. Dobrnskega.162 Odsotnost nje-
161	O njem: Popelka, Eberhard, str. 37-44 in Ravnikar, Eberhard, str. 150-155.
162	Listine ddo. 1346, XI. 25., s katero Eberhard III. Vrbovški
gove omembe v tako pomembni zadevi zelo verjetno pomeni, da je bil takrat že mrtev.
skupaj s svojo ženo poravna dolg 120 funtov oglejskih de-naričev do krškega kapitlja z zastavo svoje utrdbe Dobrna (»Neuhaus«) (Orožen, Das Bisthum ... VIII., str. 353—354, ki navaja kot vir: »Gurk. Arch. Fasc. 1. Nr. 1.«). Eberhardova neimenovana žena se omenja še v listinah ddo. 1346, I. 26., Videm (Otorepec, Gradivo, št. 1027) in ddo. 1347, VIII. 15. (org. NŠAL, fotografija MOM, cf Orožen, Das Bisthum ... II. 1., str. 127-128).
379
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
Pečat Eberharda II. Dobrnskega na listini ddo. 1329, XI. 18, Wildon (org. ARS1063 št. 4022, fotografija: ARS).
Za naslednjo generacijo so viri o Dobrnskih še posebej skopi, saj je edini v pisnih virih neposredno omenjeni predstavnik te generacije Hans I. Dobrn-ski. Obenem je to čas, ko se v virih pojavlja že zgoraj omenjeni in sicer bolj pomembni Hans Novograjski, kar zahteva previdnost pri odločanju, za katerega Hansa v posameznem primeru gre. Izkazalo se je, da se Dobrnski omenja samo dvakrat.Prvič leta 1375,163 ko je skupaj s svojimi neimenovanimi brati in/ali sestrami ter Hansom (I.) Glanerjem potrdil, da je krški škof Janez III. (1364-1376) plačal dolg 20 mark oglejskih denaričev, ki je izviral od njegovega predhodnika krškega škofa Lovrenca I. (1334-1337). Glede na čas nastanka dolga je bil posojilodajalec Eberhard II., kar tudi pomeni, da je bil Hans njegov sin. Pomenljiva je omemba očitno sorodnika Glanerja,164 sicer prvega znanega predstavnika rodbine, ki se bo v prvi polovici 15. stoletja s službo grofom Celjskim v Slavoniji dokopala tako do premoženja, v posesti ali upravi bodo imeli več gradov v Slavoniji, kot tudi
163	Listina ddo. 1375, X. 13. (org. KLA, regest AT-KLA 418-B-C 873 St in fotografija MOM).
164	Ali je ime rodbine izviralo od reke Gline (nemško Glan) na Koroškem? Vsekakor se rodbina ni imenovala po Glini v srednjeveški Slavoniji in današnji Hrvaški, saj s tem območjem leta 1375 še niso mogli imeti stika. Naslednji predstavnik rodbine Anderl/Andrej je omenjen samo leta 1396, ko je bil najemnik salzburškega nadškofa (Klein, Das salzburgische Söldnerheer, str. 142). O Glanerjih: Laszowski, Bevenjudi, str. 57 in 59 (genealoška tabela), Engel, Magyar közepko-ri adattär, s. v., Miljan, Grofovi, str. 14, 18 in 21, Kos, D., Zemljišna vlastelinstva, str. 128 in Preinfalk, Auersperzi, str. 144-145.
do ugleda, saj bodo v svaštvu s tako pomembnimi rodbinami, kot so bili Bevenjudi, Hohenwarterji in Lambergi. Zal v listini ni navedena stopnja sorodstva z Dobrnskimi, a glede na to, da je Glaner imel pravico do plačila tega dolga, je dolg izviral od skupnega sorodnika. Zato je zelo verjetno bila Glaner-jeva žena ena izmed neimenovanih Hansovih sester. Naslednjič in zadnjič se Hans I. omenja leta 1378165, ko spor z grofom Hermanom I. Celjskim (f 21. III. 1385) razsodi Hartnid V. Ptujski (1354-f pred 22. II. 1385). Ptujski je potrdil, da je grof Hansov gospod in da naj grof odpusti vse, kar je Hans naredil proti njemu, Hans pa ga bo odslej ubogal ter mu začel služiti na njegovem dvoru. Listino je sopečatil tudi Hans Dobrnski in na ohranjenem pečatu je podoben grb kot na pečatu Eberharda II.: krokar s prstanom v kljunu, ki tokrat stoji na trohribu. Izbira Ptujskega kot razsodnika je bila pogojena s tem, da je bil Celjski njegov sorodnik,166 Dobrnski pa verjetno tudi njegov vazal, saj je Dobrna kmalu zatem leta 1387 izrecno izpričana kot fevd Ptujskih.167 Takrat je krški škof Janez IV. obljubil grofoma Hermanu II. (f 13. X. 1435) in Viljemu (f 19. IX. 1392) Celjskima ter svojemu nečaku (Konradu II.) Frutu Mayerhofer-ju (1373-f pred 28. V. 1392)168 gradove Ranšperk, Lemberg, Dobrna, Kebelj (pri Oplotnici) in Erken-štajn (pri Radečah), ki sta jih imela v fevdu od krške škofije pokojna Hartnid IV. (1336-1382) in Hartnid V. Ptujska (1354-fpred 22. II. 1385). Ta obljuba je bila gotovo posledica tega,169 da je bil takrat edini živeči gospod Ptujski komaj 5 do 10 let stari Bernard (1385-f 1420/21), mrzli nečak starejšega in sin mlajšega Hartnida ter bodoči graditelj romarske cerkve na Ptujski Gori, katerega skrbniki so upravljali ogromno premoženje, obsegajoče več kot 20 gradov. Navedeni krški gradovi so bili za grofe Celjske zanimivi že zaradi zaokrožitve njihove takrat že obsežne posesti ne samo v okolici Celja, pač pa tudi na jugu Štajerske. Pomenljivo pa je, da je krški škof želel priložnost izkoristiti tudi za povečanje premoženja svo-
165	Listina ddo. 1378, III. 21. (org. ARS, citirano po GZS, opis pečata: oblika: okrogel 2r = 2,4 cm; napis: »S IOHANNIS DE NOVADOMO«, podoba: enostavna shema z grbovnim ščitom, grb v koničasto ovalnem ščitu: iz trohriba krokar s prstanom v kljunu).
166	V zgornji listini Hartnid V. Ptujski imenuje Hermana I. Celjskega kot svojega ujca, kar je običajno pomenilo starejšega krvnega sorodnika. Po listini ddo. 1385, II. 22., Radgona je bil Herman varuh otrok pokojnega Hartnida V. (org. SA Gott-weig, fotografija MOM, FRAII/51, št. 766). Zal ne poznam natančnejše stopnje sorodnosti kot to, da je bila Hartnidova mati Klara sestra Alberta III. Goriška, njegova žena Katarina, Hartnidova nekrvna teta, pa sestra Hermana I. Celjskega. Tukaj velja opozoriti na s sorodstvom pogojeno sodelovanje grofov Celjskih pri izgradnji Ptujske Gore.
167	Listina ddo. 1387, VIII. 28. (org. ARS, citirano po GZS).
168	O njem: Loserth, Das Archiv, str. 140, št. 584 in 585, Pircheg-ger, Landesfurst... III., str. 234 in 244, op. 20, TKL 1, št. 257 in RH5/2, št. 1005.
169	O razmerah v tem času pri gospodih Ptujskih: Vidmar —
Hajdinjak, Gospodje/Lords, str. 26.
380
62
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
2014
Pečat Hansa I. Dobrnskega na listini ddo. 1378, III.
21. (org. ARS1063 št. 4303, fotografija: ARS).
jega nečaka in tako nazorno pokazal, od kod izvira še danes aktualna beseda nepotizem.
Vendar menim, da lahko grb iz glavne grbovne knjige Krištofove bratovščine na Arlbergu,170 ki je zelo podoben kasnejšim grbom Dobrnskih, pojasni, kaj se je zgodilo z Dobrnskimi v tem času. Grb je pripadal sicer vsaj meni podrobneje neznanemu Juriju Getzersdorferju (»Geczendorffer«) (1344-1372)171 iz viteške rodbine, ki se je imenoval po vasi Getzers-dorf (danes Inzersdorf-Getzersdorf) pri St. Poltnu v Spodnji Avstriji. Sklep je torej naslednji: neznani Getzersdorfer se je poročil z neznano Dobrnsko,172 verjetno sestro Hansa I., ki je umrl brez otrok in zato so grad Dobrna podedovali njeni potomci. Ti, verjetno že generacija, ki se bo v virih pojavila leta 1395, so zato ime Dobrna prevzeli za priimek ter v novi rodbinski grb združili krokarja Ranšperških oz. prvotnih Dobrnskih in stransko konico Getzer-sdorferjev. V podkrepitev navedenega velja opozoriti, da je vsaj en član rodbine Getzersdorfer kasneje izpričan na ozemlju današnje Slovenije: to je Henrik
170	Hauptbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg, HHStA Cod. W 242, fol. 200v, risba grba Hupp, Die Wappenbücher, str. 158.
171	O njem: Hupp, Die Wappenbücher, str. 158. Pri identifikaciji je potrebno upoštevati tudi možnost, da je bil Jurij »Ge-czendorffer« tudi iz katerega od številnih drugih avstrijskih Götzendorfov: Götzendorf an der Leitha jugovzhodno od Dunaja, Götzendorf (danes Velm-Götzendorf) severovzhodno od Dunaja, Götzendorf pri Rohrbachu in Oberösterreich, Götzendorf pri Schardingu, Götzendorf pri Hartber-gu, Götzendorf pri Judenburgu in Götzendorf pri St. Georgen in Lavanttal.
172	Ali se za sv. Erazmom in sv. Barbaro, svetnikoma v stranskih nišah oltarja sv. Sigmunda na Ptujski Gori, ki ga je ustanovil Sigmund I. Dobrnski, skrivata imeni Sigmundovih staršev oz. neznane Dobrnske in neznanega Getzersdorferja?
Grb Jurija Getzersdorferja iz glavne grbovne knjige Krištofove bratovščine na Arlbergu (Hauptbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg, HHStA Cod. W242, fol. 200v: Hupp, Die Wappenbücher, str. 158).
(1423-1432),173 ki je bil vsaj leta 1432 fevdni sodnik grofije Celje. Bil je tudi tretji mož174 Katarine (1398-1428, f pred 1436)175 iz po gradu Rifnik
173	Prvič omenjen v pozivu vojvode Ernesta štajerski (plemiški) deželni vojski, naj pride 18. I. 1423 zaradi turške nevarnosti na Kranjsko (Seuffert — Kogler, Die ältesten steirischen Landtagsakten ... I., št. 11). Zadnjič omenjen v listini ddo. 1432, VI. 27., Celje (org. ARS, citirano po GZS).
174	Za vse sorodstvene povezave Rifniških glej Priloga 4: Ro-gatec-Lemberg-Zovnek-Rifnik - genealoška preglednica (osnutek), ki je narejena na osnovi meni razpoložljivih virov in literature. Čeprav je genealoška tabela osnutek in za vsakega člana rodbine posamezno ne navajam virov, menim, da je lahko osnova za nadaljnje raziskave.
175	O njej: Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker, str. 83— 84 in 87 (genealoška preglednica). Umrla je pred omembo v Celjski fevdni knjigi, ki je datirana z letnico 1436 (fol. 114A-115A). Da je bila pokopana pri celjskih minoritih, izhaja iz listine ddo. 1463, IX. 30., Wiener Neustadt (prp. StLA št.
381
3 KRONIKA
62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
(nemško Reichenegg)176 pri Šentjurju imenovane veje rodbine vitezov Rogaških, kasneje žovneško-celjskih kastelanov gradov Lemberg pri Poljčanah, Rogatec in Zovnek (nemško Sannegg). Slednja je bila sestra Agneze (1391-f pred 25. II. 1405),177 prve žene Sigmunda I. Dobrnskega (1395-f pred 13. IV. 1429).178
Prva generacija t. i. drugotnih Dobrnskih
Tako je torej ob koncu 14. stoletja na gradu Dobrna živela pravzaprav nova rodbina, ki pa se je takoj dvignila visoko nad svoje predhodnike. Prvi, ki mu je to uspelo, je bil salzburški kanonik Eberhard III. (f 18. I. 1427).179 Zal ni znano, če je študiral oz. kje je študiral. Glede na kariero in poreklo je sicer zelo verjetno, da je študiral na leta 1384 ustanovljeni teološki fakulteti, sicer že leta 1365 ustanovljene dunajske univerze. Neznano kdaj pred letom 1395 je postal salzburški stolni kanonik, saj je bil od tega leta salzburški stolni dekan.180 Od leta 1396 je bil izvoljeni in od leta 1397 potrjeni salzburški stolni prošt.181 Eberhardovo poreklo izkazuje tudi njegov pečatnik, ki ga je uporabljal kot stolni prošt. Na njem je v grbu krokar s prstanom v kljunu.182 Glede na pomembnost obeh služb in na odsotnost kakršnihkoli namigov na nepotizem ali simonijo lahko sklepamo, da je bil takrat ne več mladi Eberhard izvoljen na oba položaja zaradi svojih dejanskih sposobnosti. Slednjemu pritrjuje tudi dejstvo, da si je položaj salzburškega
6986a, Weiss, Das Städtewesen, s. d.).
176	O gradu Rifnik in Rifniških: Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker, str. 80—84, Pirchegger, Die Grafen, str. 174— 176, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 231, Blaznik, Historična topografija... 2, str. 227—229, Stopar, Grajske stavbe... 5., str. 106-110 in Kos, D., Vitez, str. 312-313, 364-365 in 376 (napačno: »Hans iz Rifnika«).
177	O njej: Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker, str. 8384 in 87 (genealoška preglednica).
178	Prva omemba: glej op. 184. Datum smrti izhaja iz datuma pogreba, navedenega na nagrobniku.
179	O njem (izbor): Krones, Eberhard, Meli, R., Abhandlungen (I.), str. 174-178 in 360-363, Meli, R., Abhandlungen (II.), str. 160-171 in 205-255, Wretschko, Zur Frage, str. 205, 246248 in 280-282, Kovačič, Zgodovina, str. 174 in 178, Wagner - Klein, Salzburger Domherren, str. 6, 8, 42-43, Leuschner, Eberhard, Koller, Registrum, Dopsch, VIII. 2. Salzburg im 15. Jahrhundert, str. 491-501, Weiß, S., Salzburg, s. v., Weiß, S., Salzburg ... Register ..., s. v., Sacherer, Habsburgs Griff in Dopsch - Hoffmann Salzburg, s. v. Bil je tretji z imenom Eberhard tako kot član rodbine in kot salzburški nadškof: pred njim nadškofa Eberhard I. (1147-1164) in Eberhard II. (1200-1246).
180	Prvič omenjen s tem nazivom v listini ddo. 1395, III. 30. (Doppler, Die ältesten Original-Urkunden, št. CLXXVIII, op. 3).
181	Listini ddo. 1397, X. 12., Rim papeža Bonifacija IX., kjer je omenjen ugovor kardinala (in njegovega sorodnika) Frančiška, ki je želel prevzeti mesto oz. boljše povedano dohodke salzburškega stolnega prošta (org. HHStA, fotografija MOM) in ddo. 1397, X. 20., Salzburg nadškofa Gregorja, kjer je ob naročilu za umestitev izrecno omenjen njegov priimek kot »Newnhaws(er)« (org. HHStA, fotografija MOM).
182	Ohranjen na več listinah, najlepše viden na listini ddo. 1399,
III. 3. (org. SLA, fotografija MOM).
2014
Pečat Eberharda III. Dobrnskega kot salzburškega stolnega prošta iz listine ddo. 1399, III. 3. (org. SLA, fotografija: MOM).
stolnega prošta neuspešno poskušal prilastiti kardinal Frančišek Carbone (f 8./18. VI. 1405),183 sicer sorodnik papeža Bonifacija IX. (1389-1404).
Eberhardov brat Sigmund I. se v virih prvič pojavi prav tako leta 1395,184 ko mu na Dunaju avstrijski vojvoda Albreht III. (1365-1395) podeli v fevd stolp »zu Aich«, dve kmetiji v Dobruški vasi (»zu Dowersdorff«)185 (pri Škocjanu), eno kmetijo »zu Frefiaw«, dve kmetiji »unter Aich«, pet domcev is-totam in eno desetino v Gabrju (»zu Gabria«)186 pri Mehovem (oz. pod Trdinovim vrhom). Skupaj torej deset posestnih enot, pet kmetij in pet domcev, ter desetina na območju ene vasi, kar ni bilo prav veliko premoženje in zato tudi ni bilo vezano na grad, pač pa na skromnejši stolp. V listini so navedeni štirje kraji, od katerih se da brez težav lokalizirati dva: Do-bruško vas zaradi tega, ker je edina vas s tem imenom na Kranjskem, in Gabrje, ki je v listini lokalizirano z omembo Mehovega. Oba kraja sta na Dolenjskem, prvi severovzhodno, drugi pa jugovzhodno od Novega mesta. Težje vprašanje je, kje je bil stolp »Aich«, kar v nemščini pomeni krajevno ime z uporabo imena drevesa hrasta doba (nemško die Eiche). V poštev pridejo kraji, ki imajo nemško in/ali slovensko ime, nastalo iz doba, in so bili plemiško bivališče. Temu kriteriju sicer najbolj ustreza kraj Pudob pri Ložu,187 ki ima nemško srednjeveško ime Aich in v katerem je leta 1415 stal dvor Hansa »Engersdorferja«.188 Po tem dvoru so se tudi imenovali nekateri vitezi Loško-
183	O njej: Miranda, The Cardinals, s. v. (http://www2.fiu. edu/~mirandas/bios1384.htm#Carbone: 15. XI. 2011).
184	Listina ddo. 1395, II. 28., Dunaj (prp. (16. st.) KLA, regest AT-KLA 418-B-C 2095 St).
185	Kos, M., Gradivo ... II, str. 665-666.
186	Kos, M., Gradivo ... I, str. 135.
187	O vasi in dvoru Pudob: Kos, M., Gradivo ... II, str. 491 in Sapač, Grajske stavbe ... 18., str. 132.
188	Omenjen v listini ddo. 1415, IV. 3. (org. ARS, citirano po GZS). Od kod je bil Hans »Engersdorfer«, mi ni znano, omenja pa se še v listinah ddo. 1402, IV. 20. (org. ARS, citirano po GZS) in ddo. 1403, IV. 29. (TKL 2, št. 12).
382
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Snežniški:189 Herbard II. (1285-f pred 16. II. 1321) in njegov sin Volker I. (1320-1327) ter Herman III. (1283-1300, f pred 10. XII. 1327). Ta je imel sina Pirsa (1332, f pred 19. XI. 1361), katerega zet je bil Erhard/Eberhard (verjetno Reynman) z Bleda in iz Pudoba (1354-1365, f pred 29. V. 1405),190 vnuk pa Pirs iz Pudoba (1399-1423),191 ki je bil kastelan gradu Zgornji Kamnik v letih 1402-1403. Slednji je začetnik v drugi polovici 15. in v prvi polovici 16. stoletja pomembne kranjske plemiške rodbine Pirsov.192
189	O njih: Šumrada, Nekaj, str. 36—37, Smole, M., Graščine, str. 450, Otorepec, Grad Snežnik, Okoliš, Izseki ... 2. del, str. 557—566, Slana, Iz zgodovine, str. 23—27, Kos, D., Vitez, str. 180-181, 182 (genealoška tabela) in 217-218 (tudi genealo-ška tabela) ter Sapač, Grajske stavbe ... 18., str. 24 in 132-134. Smole, M., Graščine, str. 133 je zamenjala Pudob in Dob: »Grad (Dob v Straži) je bildedinagospodov pl. Aychov, ki so izumrli leta 1420. V virih se omenjajo Veriand in Ulrik leta 1302, Volker 1320 in Erhart 1361. Ko je rod gospodov z Doba ugasnil, so postali njegovi lastniki Pyrschi, ki so bili v sorodu s Snežniškimi; neki Pyrsch z Doba, nečak Zofije pl. Schneeberg, se je 12. avgusta 1399 odpovedal posesti, ki jo je njegova teta zapustila Juriju pl. Lambergu.«.
190	Prvič omenjen v listini ddo. 1354, IV. 4. (org. ARS, citirano po GZS) kot Erhard iz Pudoba (pečat: Erhard z Bleda). Fotografija njegovega pečata iz listine ddo. 1357, VI. 15. (org. ARS, Trotter, Die Burggrafen, str. 100): Kos, D., Vitez, str. 247, sl. 74. V listini ddo. 1361, XI. 19. (org. ARS, citirano po GZS) je omenjen kot mož Zofije, hčerke pokojnega Pirsa iz Snežnika. Zadnjič omenjen kot živ v listini ddo. 1365, VII. 1. (Brunner, W. — Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, št. 56). Zagotovo pokojni je bil pred omembama v listinah ddo. 1405, V. 29. (org. ARS, Stražar, Župnija, str. 65) in ddo. 1408, XI. 19. (Domenig, »tuon kunt«, str. 165, št. 168), ko se omenja njegova druga žena Agneza, zdaj žena Ortolfa Wartenauerja. O njem: Trotter, Die Burggrafen, str. 100—101, Otorepec, Grad Snežnik, str. 33, Okoliš, Izseki ... 2. del, str. 564, Slana, Iz zgodovine, str. 26 ter Pleterski, Nevidna srednjeveška Evropa, str. 113 in 118.
191	Prvič omenjen v listini ddo. 1399, IV. 3. (Brunner, W. — Otore-pec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, št. 85, tudi risba grba z ohranjenega pečata: str. 208, št. 67). V listini ddo. 1399, IV. 15. (org. ARS (»1399, VIII. 12.«), citirano po GZS) je omenjen kot nečak Zofije, sestre pokojnega Viljema Snežniškega. V listini ddo. 1405, V. 29. (org. ARS, Stražar, Župnija, str. 65, Kos, D., Vitez, str. 202, sl. 58: fotografija pečata) se omenja kot sin pokojnega Erharda iz Pudoba. Zadnjič omenjen v listini ddo. 1423, II. 6. (org. KLA, regest AT-KLA 418-B-A 779 St in fotografija MOM). O njem: Otorepec, Prebivalstvo, str. 88, Stražar, Črni graben, str. 106, Otorepec, Grad Snežnik, str. 33 (»t pred 28. III. 1403«, na osnovi listine ddo. 1403, III. 28., Ortenburg (org. ARS), katere vsebine nisem uspel preveriti), Okoliš, Izseki ... 2. del, str. 564, Stražar, Župnija, str. 65, 81 in 87 (meni, da je bil Pirs iz Doba pri Domžalah), Slana, Iz zgodovine, str. 27 ter Nared, Dežela, str. 312 in 313.
192	Npr. Sigmund Pirs je bil v letih 1492-1517 glavar v Metliki. Njihov grb: Valvasor - Ramschissl, Opus, fol. 124. Rodbina je dobila ime po osebnem imenu Pirs oz. Piers. Piers je sicer redka srednjeveška oblika imena Peter v nemščini, v angleščini pa precej pogosta - najbolj znani primer uporabe te oblike imena Peter je pesnitev Piers Plowman iz druge polovice 14. stoletja, ki se jo pripisuje Wiliamu Langlandu (* ok. 1332-t ok. 1386). Ime je v 14. stoletju prisotno na Kranjskem: poleg že omenjenega Pirsa Snežniškega, so mi še znani trije člani rodbine Crnelskih s tem imenom - Pirs (I.) (1343-1348, tpred 23. II. 1362: Brunner, W. - Otorepec, Das ältere Gallenberger Urkundenarchiv, št. 17, 19, 24, 27, 28 in TKL 1, št. 132), Pirs (II.), župnik v Dobrniču na Dolenjskem v letih 1348-1378 (Brunner, W. - Otorepec, Das ältere Gallenber-
Glede na to, da notranjski Aich v 14. stoletju ni bil deželnoknežji fevd in je bil v posesti zgoraj omenjenih plemičev, Pudob odpade kot lokacija leta 1395 omenjenega stolpa. Tudi velja poudariti, da dvor Aich ni nujno stolp Aich in da je bila stolpu Aich pripadajoča posest na Dolenjskem in ne na Notranjskem. Zato menim, da je Sigmund dobil leta 1395 v fevd stolp v kraju Dob (nemško Aich)193 v Straži (danes Slovenski vasi) pri Šentrupertu na Dolenjskem. Tako je ta stolp predhodnik kasnejšega dvorca, ki so mu leta 1650 po takratnih lastnikih spremenili ime v Wazenberg. Leta 1942 je bil dvorec požgan in nato po letu 1945 uničen, na njegovem mestu pa je danes najbolj znani slovenski zapor z uradnimi imenom Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni. Z lokalizacijo Sigmundovega stolpa v Dob pri Šent-rupertu je tudi lokalizirana lega v listini navedenih dveh kmetij in petih domcev »unter Aich«. Preostala kmetija je bila »zu Freßaw«. Izmed številnih krajevnih imen, ki imajo nemško ime, nastalo z uporabo slovenskega imena drevesa breza (Fresach, Fresnach, Fresen) in ne nemškega (breza = die Birke), se je pri nenatančnem opisu lokacije težko odločiti, za katero naselje gre. Možnosti sta dve: Brezje pri Raki,194 ki se nahaja blizu Dobruške vasi in se v srednjeveških virih omenja tako kot »Fresach« okoli leta 1440, kot tudi kot »Pirich« leta 1477; ali Brezje pri Brinju195 med Dobom ob Mirni in Šentrupertom, ki se v srednjeveških virih omenja tako kot »Pirk« leta 1436 kakor tudi kot »Fresaw« leta 1444. Zal ne vemo, kako so Dobrnski prišli do navedene posesti. Tudi ne vemo, kako dolgo je ta posest ostala Dobrnskim, možno pa je, da vsaj do leta 1463, ko se eden od Dobrnskih navaja med kranjskimi plemiči.196
Najmlajšega brata Andreja I. Dobrnskega ((1398/99) 1404-1424, f pred 7. VI. 1425)197 spoznamo prvič v leta 1398 ali 1399 nastalem spisku štajerskih, koroških in kranjskih plemičev198 in to sku-
ger Urkundenarchiv, št. 28 ter TKL 1, št. 188, 212 in 214)
in Pirs (III.) leta 1399 (Brunner, W. - Otorepec, Das ältere
Gallenberger Urkundenarchiv, št. 85).
193	O vasi in dvorcu Dob pri Straži oz. Šentrupertu: Kos, M., Gradivo ... I, str. 98, Smole, M., Graščine, str. 133, Stopar, Grajske stavbe ... 14, str. 11-16, Preinfalk, Auerspergi, str. 385, TKL 1, št. 204, TKL 2, št. 324 in Schloss Wazenberg.
194	Kos, M., Gradivo ... I, str. 49.
195	Kos, M., Gradivo ... I, str. 50.
196	Glej op. 90.
197	Prva njegova natančno datirana omemba je v prepisu ohranjena listina ddo. 1404, XI. 10., Salzburg, kjer ga nadškof izrecno omenja kot svojega brata (Koller, Registrum, št. 67). Zadnjič je omenjen kot živ v listini ddo. 1424, IV. 8. (org. HHStA, fotografija MOM). Prvič omenjen kot umrli v listini ddo. 1425, VI. 7., Celje (org. ARS, citirano po GZS).
198	Spisek štajerskih, koroških in kranjskih plemičev (org. StLA, Meillerakten XIV-a, Nr. 1) je bil do zdaj že dvakrat deloma objavljen: Krones, Landesfürst, str. 233-237 - izbor za vse tri dežele, datacija (1399/1402) in Mell, A., Grundriß, str. 298299, op. 114 - samo štajerski del, datacija (1400/10), in večkrat komentiran. Nazadnje se je temu spisku posvetil Nared, Dežela, str. 36 in 37 (fotografija kranjskega dela), ki ga datira z (okoli 1400).
383
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
paj z bratom Sigmundom I. v njegovem kranjskem delu. Omenjeni spisek so do sedaj različno datirali. Menim, da je spisek potrebno datirati z (1398/99), saj ta datacija ustreza času opravljanja službe v spisku omenjenega štajerskega deželnega glavarja Bernarda Liechtensteinskega (+ 21. IV. 1417),199 ki je to bil vsaj od 5. III. 1399, ne pa še 23. IV. 1398, ko je to službo opravljal še njegov predhodnik Hans iz Sta-decka (1367-+ 6. IX. 13 9 8),200 kot tudi času v spisku prav tako omenjenega koroškega deželnega glavarja Konrada II. iz Kraiga (1355-1398, + pred 4. IX. 1399),201 ki je to bil še 17. XII. 1398, ne pa več 5. V. 1399, ko je to že bil njegov dotedanji namestnik Oton V. Ehrenfelski (1361-+ 8. XI. 1401/06), ki je v spisku kot takšen tudi omenjen. To tudi pomeni, da je potrebno podaljšati čas v spisku omenjenega kranjskega deželnega glavarja grofa Hermana II. Celjskega iz 1390-1397202 vsaj še na leti 1398 in 1399, morda pa še vse do leta 1402, saj se naslednji kranjski deželni glavar Hans (III.) Neidegger/Neudegger na Ranna (1377-+ 29. VI. 1425), ki je bil iz Spodnje Avstrije in ne iz Mirne (nemško Neidegg) na Dolenjskem, kot se pogosto napačno navaja, prvič omenja s tem nazivov 29. VII. 1402.203 Sicer je kranjski del z naslovom »Nomina dominorum et militarium in Carniola« nenavaden, saj so med njimi našteti plemiči, ki so zagotovo bili Štajerci. Verjetno so bili zaradi služenja na začetku kranjskega dela spiska navedenemu kranjskemu glavarju Hermanu II. Celjskemu navedeni med kranjskimi plemiči.204 Tudi za Dobrn-ska je glede na položaj njunega sorodnika Hansa I. v letu 1378 to pričakovano in kaže, da je v letu 1399 prav Sigmund opravljal službo glavarja v županiji Zagorje,205 takrat novi pridobitvi grofa Hermana II. Celjskega. Velja opozoriti, da takšen prehod plemiča iz Štajerske oz. Kranjske v službi grofov Celjskih na njihove posesti v Slavoniji ni bil posamičen pojav. Na
199	O njem: glej op. 72.
200	O njem: glej op. 72.
201	O njem: Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 76—77.
202	Tako Kozina, Die Landeshauptleute, str. 40.
203	Listina ddo. 1402, VII. 29. (Baraga, Šentrupert, št. 51, tudi fotografija dela listine), Kozina, Die Landeshauptleute, str. 40 in Lackner, Hof, str. 103, ki omenjata kot prvo omembo 27. X. 1402.
204	Npr. Popl iz Vitanja, ki je v listini ddo. 1398, VII. 6. omenjen kot »comes« zagorske županije, dejansko pa je bil namestnik grofa Hermana II. Celjskega (Engel, Magyar kozépkori adattár, s. v.). V listini iz leta 1407 (glej op. 245), s katero je Herman II. Celjski ustanovil samostan Pleterje je naveden med sopečatniki za njegove sinove Friderika II., Hermana III. in Ludvika. V tej listini je sopečatnik tudi v kranjskem delu spiska navedeni Friderik Lindeški. V spisku omenjeni neimenovani Zusemski je verjetno Hans I. Zusemski, ki je v listini ddo. 1413, IV. 4. omenjen kot glavar gradu Steničnjak (prp. StLA, citirano po Blaznik, Historična topografija... 2, str. 568), delu dote Elizabete Krčko-Modruške, žene Friderika II. Celjskega.
205	V listini ddo. 1403, X. 21., Rim je omenjen v zvezi z dogod-
ki iz leta 1399 »Sigismundo capitaneo pro tunc terre Zagorie««
(MEZ 5, št. 172). Menim, da je s tem mišljen Sigmund Do-
brnski.
to, še ne dovolj raziskano poglavje tako slovenske kot hrvaške zgodovine, je pred kratkim opozorila hrvaška zgodovinarka Suzana Miljan.206 Kljub očitnemu družbenemu vzponu Dobrnskih v službi Celjskih pa se njihov položaj na domačem gradu ni spremenil. To je izrecno potrjeno tudi v letih 1403/04 podeljenih in zapisanih fevdih krške škofije, kjer se kot krški fevdi Bernarda Ptujskega navajajo gradovi Rabenšperk, Lemberg in Erkenštajn z vsem njim pripadajočimi posestmi ter Dobrna, ki ga imajo Dobrnski kot pod-fevd (»auerlehn«) ter pri navedbi vseh krških fevdov Sigmunda in njegovega brata (Andreja), kjer se izrecno omenja, da so izvzeti utrdba Dobrna in dvanajst domcev pod njo, ki so podfevd (od Ptujskih).207
Ze kmalu po začetku 15. stoletja pa je sledil verjetno najbolj pomemben dogodek za nadaljnjo zgodovino Dobrnskih. Potem ko je 9. V. 1403 umrl salzbur-ški nadškof Gregor Ostroviški (1396-1403), je bil za njegovega naslednika 22. V. 1403 izvoljen dotedanji stolni prošt Eberhard Dobrnski, kot nadškof Eberhard III. Takoj na začetku se je novi nadškof srečal s skoraj nepremostljivima ovirama: ogromnimi dolgovi, ki sta jih salzburški nadškofiji zapustila njegova predhodnika Pilgrim II. Puchheimski (1365-1396) in Gregor, ter stanovskimi zahtevami plemstva in meščanov dežele Salzburške, izražene z znamenito, 20. V. 1403, torej še v času sedisvakance izdano Igel-bundurkunde.208 Ze 23. V. 1403 je Eberhard obljubil, da bo upošteval v njej izražene zahteve, takoj ko bo papež potrdil njegovo izvolitev in tako vsaj začasno pomiril notranjepolitično napetost. V naslednjih mesecih je začel odplačevati dolgove nadškofije, v veliki meri z zastavljanjem posesti.209 In prav v tem kritičnem trenutku je bratu s posojilom 1000 zlatnikov
206	Miljan, Grofovi Celjski ... Zagorsko kneštvo, in Miljan, Gro-fovi Celjski ... Zagrebačkoj i Križevačkoj županiji. Zal avtorica predstavljenih podatkov na osnovi virov iz hrvaških in madžarskih arhivov ni povezala z viri iz slovenskih in avstrijskih arhivov. Na osnovi svojega znanja lahko dopolnim objavljene podatke z navajanjem v slovenski literaturi običajnih oblik priimkov plemiških rodbin: Abprecher (»Apprehar«), Baumkircher, Dienstl (»Deinstel«), Dobrna (»Neuhaus«), Glaner (»Glaynar«), Griebinger (»Grebynger«), »Hanchy-har«, Kapfenstein, »Kasnar«, Katzendorf, Kraig (»Kreiger«), »Kuhinger«, Mayer-Fischer, Meusenreuter (»Mesenrayter«), Mindorfer, »Olsl«, Pirs (»Piers«), »Ratimpergar«, »Reutcher«, Sachs (»Sax«), Saurau (»Zawrar«), Sebriach (»Sibreicher«), »Stamm«, »Stooz«, »Trisel«, Vitanje (»Weitenstein«), »Wal-poth«, Wernburger (» Wermburg«), »Zipser« in »Zmolyk«.
207	Krška fevdna knjiga I, fol. 240' in 233'.
208	Listina ddo. 1403, V. 20., Salzburg je dobila ime po ježu (nemško der Igel), na katerega spominja zaradi nič manj kot 56 pečatov na njej. Napisana je bila v več izvodih, ohranjena izvoda sta v Salzburgu (org. Archiv der Stadt Salzburg, fotografija Dopsch - Hoffmann Salzburg, str. 188 in Schopf, Igelbund) in Münchnu (org. BayHStA, fotografija MoM). O njej: Schopf, Igelbund.
209	Obseg dolgov nam nakazujejo številni vpisi v Registrum Eberhardi (SLA, objava Koller, Registrum), pa tudi številne ohranjene listine, tako mi je po MOM znanih najmanj 20 tovrstnih listin samo od julija do decembra 1403.
384
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
priskočil na pomoč Sigmund Dobrnski.210 Kmalu zatem se je Eberhardov položaj še poslabšal, saj ga papež Bonifacij IX. kljub podpori rimsko-nemškega kralja Ruperta Pfalškega (1400-1410)211 ni potrdil, temveč je 4. II. 1404 s provizijo po intervenciji avstrijskega vojvode Viljema (1395-1406) postavil za salzburškega nadškofa dotedanjega freisinškega škofa Bertolda Wehingena (1381-1410),212 sicer tudi Viljemovega kanclerja.
V tako zaostrenem položaju so 6. VII. 1404 Jude v Salzburgu213 obtožili, da so najeli tatu, ki je zanje iz cerkve v Müllnu ukradel posvečene hostije. Zato so jih vse, verjetno okoli 70 ljudi, zaprli. Po za tiste čase običajnem mučenju so v kratkem času dosegli za obsodbo potrebna priznanja. Še več: zaslišani so priznali še več nakupov hostij in celo ritualni umor krščanskega dečka, kar je bila še posebej absurdna pro-tijudovska obtožba. Oba glavna obtoženca sta v ječi naredila samomor. Ze 10. VII. 1404 so na Eberhardov ukaz na grmadi sežgali skoraj vse Jude v Salzburgu in iz bližnjega Halleina. Prizaneseno je bilo samo 25 otrokom pod enajstim letom starosti, dvema nosečnicama in moškemu, ki so jih krstili oz. so se dali krstiti ter se tako spreobrnili v krščanstvo. Nadškofje zaplenil judovsko premoženje, kar je bil verjetno dejanski motiv za pogrom. Pogrom se je razširil tudi na salz-burški mesti Breže214 in Ptuj.215 Ptujski Judje so bili »samo« zaprti do 5. (kot je datiran nemški del listine, ali do 14., kot je datiran hebrejski del) IX. 1404, nato so bili izpuščeni in pregnani, njihovo premoženje pa je bilo zaplenjeno v korist nadškofa.216 Izjemno je, da
210	V prepisu ohranjena listina ddo. 1403, X. 27., Salzburg, kjer ga nadškof omenja kot svojega brata (Koller, Registrum, št. 12).
211	V prepisu ohranjeni listini ddo. 1403, VI. 8., Heidelberg in ddo. 1403, (po VI. 8.) (RPIRh 2, št. 2996 in 2999). Ker je z v prepisu ohranjeno listino ddo. 1404, XI. 25., Heidelberg (RPIRh 2, št. 3777) kralj Rupert določil pogajalce za pogajanje z nadškofovimi svetovalci, se zdi, da ni več verjel v možnost, da se Eberhard ohrani na čelu salzburške nadškofije.
212	O njem: Lackner, Hof, str. 299-307.
213	Še mesec in pol pred pogromom je z listino ddo. 1404, V. 25. Salzburg nadškof Eberhard potrdil nakup hiše v Judovski ulici v Salzburgu, v kateri je bila sinagoga (Koller, Registrum, št. 60, cf. Wadl, Geschichte, str. 186). Notica o pogromu: Registrum Eberhardi, fol. 19v (Koller, Registrum, št. 62). Sicer pa o tem pogromu: Wenninger, IX. 2. Zur Geschichte, str. 748749, Wadl, Geschichte, str. 185-187, Wenninger, Salzburg, str. 1291 (za posredovanje tega dela se zahvaljujem dr. Janezu Premku), Weiss, Das Städtewesen, str. 137, Dopsch, Die Salzburger Juden / Salzburg Jewry, str. 36, Vidmar - Hajdinjak, Gospodje/Lords, str. 34 in Hajdinjak, Judje, str. 78-82.
214	O Judih v srednjem veku v Brežah: Wadl, Geschichte, str. 181226. Po pogromu se v Brežah Judje ne omenjajo več.
215	O Judih v srednjem veku na Ptuju (izbor): Rosenberg, Beiträge, s. v., Herzog, Jüdische Grabsteine ... II., str. 61-67, 70-79 in 118-121, Vivian, Le iscrizioni, str. 249-260, Wadl, Geschichte, s. v., Wenninger, Pettau (za posredovanje tega dela se zahvaljujem dr. Janezu Premku), Spitzer, Bne chet, s. v., Weiss, Das Städtewesen, str. 131-133 in 136-138, Brugger, Von den Ansiedlung, s. v., Vidmar - Hajdinjak, Gospodje / Lords, str. 34-35, Hajdinjak, Mesto, str. 291-294 in Hajdinjak, Judje.
216	Listina 1404, IX. 5. in 14. (org. HHStA, fotografija MOM
in Hajdinjak, Judje, str. 80, za pomoč pri branju listine se za-
se je listina o tem dogodku ohranila tako v nemški kot v hebrejski različici. Z njo je trinajst ptujskih Judov naznanilo zase in za svoje žene, dediče in vse svoje prijatelje in pomočnike, da se zaradi priprtja na Ptuju in zaplemb njihovih tamkajšnjih hiš, ki sta jih izvedla salzburški nadškof Eberhard in njegova cerkev, ne bodo maščevali in zanje ne bodo terjali odškodnine, kot tudi ne za imetje, ki jim je bilo zaplenjeno bodisi v Salzburgu, Brežah ali kjerkoli drugje. Listino sta pečatila ptujski mestni sodnik Friderik Plochel in judovski sodnik v Mariboru Friderik (II.) Leupacher na prošnjo izstaviteljev, ki so jo še potrdili s svojim judovskim, torej hebrejskim, podpisom. Ptujska sinagoga je po pogromu postala cerkev Vseh svetih in Judovska ulica Ulica Vseh svetih. Čeprav se je na Ptuju leta 1432 ponovno naselila ena judovska družina, se ni obdržala,217 in zato lahko trdim, da se po pogromu leta 1404 judovska skupnost na Ptuju ni več obnovila. Pogrom leta 1404 na Ptuju je sicer edini zanesljivi judovski pogrom v srednjem veku na ozemlju današnje Slovenije. Z njim so neločljivo povezani bratje Dobrnski: Eberhard kot pobudnik, Sigmund in Andrej pa kot verjetna izvajalca, vsekakor pa kot dobičkarja.
Del plena iz pogroma poleti 1404 sta konec leta 1404 oz. v začetku leta 1405 dobila nadškofova brata: Andrej hišo v Brežah,218 skupaj s Sigmundom pa še hišo na Ptuju.219 Verjetno sta bili hiši del nadško-fovega plačila bratoma za opravljanje dveh zanj zelo pomembnih služb, saj se v listinah o predaji navedenih hiš Andrej prvič omenja kot glavar v Brežah,220 Sigmund pa prvič kot glavar v Salzburgu.221 Prav v
hvaljujem dr. Andreju Hozjanu iz Maribora v nemškem delu ter dr. Janezu Premku iz Ljubljane in dr. Michaelu Ronyu iz Izraela v hebrejskem delu).
217	O Judih na Ptuju po pogromu leta 1404: Hajdinjak, Judje, str. 82-85.
218	V prepisu ohranjena listina ddo. 1404, XI. 10., Salzburg (Koller, Registrum, št. 67).
219	V prepisu ohranjena listina ddo. 1405, II. 2., Salzburg (Koller, Registrum, št. 72) in listina ddo. 1405, II. 2., Salzburg (org. HHStA, fotografija MOM).
220	O glavarjih v Brežah: Wadl, Friesach, str. 157. Od leta 1267 prvič omenjeno službo so običajno opravljali predstavniki najpomembnejših plemjških rodbin Koroške (Vivšniški, Sil-berberški, Kraigi) ali Štajerske (Liechtensteinski). Znanih je nekaj primerov z nadškofom sorodstveno povezanih glavarjev: Hartnid II. Vivšniški v letih 1351-1352 je bil nečak nadškofa Ortolfa Vivšniškega, Pilgrim VI. Puchheimski leta 1374 je bil nečak nadškofa Pilgrima II. Puchheimskega in Nikolaj Ostroviški leta 1398 je bil sorodnik (bratranec?) nadškofa Gregorja Ostroviškega.
221	O glavarjih v Salzburgu oz. salzburških deželnih glavarjih: Dopsch, X. Recht, str. 948-949. Od leta 1268 prvič omenjeno službo so običajno opravljali predstavniki najpomembnejših plemiških rodbin Salzburške: Almski/Albenski, Felbenski, Frauenberški, Goldeggi, Gutratski, Kuchlski, Torringer-ji, Uberackerji in Wispecki/Wiesbachi. Toda tudi tukaj je znanih nekaj primerov z nadškofom sorodstveno povezanih glavarjev: v času nadškofa Pilgrima II. Puchheimskega so bili glavarji v Salzburgu nečak Henrik III. Neitberški v letih 1369-1374 in 1393, brat Alber IV. Puchheimski v letih 1366, 1374 in 1380 ter nečaka Pilgrim VI. Puchheimski leta 1384 in Alber V. Puchheimski leta 1387; v času nadškofa Gregorja Ostroviškega pa že omenjeni Nikolaj Ostroviški leta 1400.
385
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
tem času pa je tudi službo salzburškega vicedoma v Lipnici222 po smrti prejšnjega vicedoma Hansa/Jane-za iz Wigoltingena (1355-+ pred 8. X. 1405)223, sicer tudi ptujskega župnika, začel opravljati sorodnik Do-brnskih, najverjetneje mož po imenu neznane sestre bratov Dobrnskih224 (Jurij I.) Stainwalt iz Fladnit-za (1391-ok. 1438).225 To pomeni, da je nadškofov sorodnik upravljal velik del salzburških posesti na Štajerskem, nadškofova brata pa sta bila njegova namestnika ne samo v najpomembnejšem salzburškem mestu na Koroškem, kar je bil Andrej morda do smrti, saj je bil skupaj s prvo ženo Dorotejo pokopan v dominikanskem samostanu v Brežah,226 temveč tudi v mestu Salzburg oz. za deželo Salzburško, kar je bil Sigmund do začetka leta 1407.227 Izjemnost Sig-
222	O vicedomih v Lipnici: Marx, Das Salzburger Vicedomamt. Ze od začetka niso upravljali salzburške posesti na Zgornjem Štajerskem, od druge polovice 14. stoletja naprej pa tudi ne tiste v Posavju. Od leta 1234 prvič omenjeno službo so do začetka 15. stoletja običajno opravljali duhovniki, pogosto ptujski župniki (Hajdinjak, Mesto, str. 280—282), vendar tudi pripadniki manj vplivnih plemiških rodbin iz Štajerske, kot so bili Lipniški in Windischgrätzi. Šele v 15. stoletju se pojavijo vicedomi, ki so nadškofovi sorodniki in/ali pripadniki vplivnih plemiških rodbin: Dietegen II. Emmerberški leta 1444, ki je bil brat nadškofa Friderika IV. Emmerberškega, Viljem (III.) Reisberški v letih 1448-1451 (Hajdinjak, Mesto, str. 275), ki je bil sorodnik nadškofa Janeza II. Reisberškega, Sigmund Weifipriaški v letih 1461/65 (Hajdinjak, Mesto, str. 275 in 276-278), ki je bil brat nadškofa Burkharda II. Weifipriaške-ga, Tomaž Stubenberški 1467-1468 in Andrej I. iz Kraiga v letih 1468-1479, ki je bil svak nadškofa Bernarda Rohrskega.
223	O njem: Hajdinjak, Mesto, str. 281.
224	Njeno identiteto nam razkriva njen grb v eni zmed grbovnih knjig Krištofove bratovščine na Arlbergu (BayHStA, Münchner Handschrift, fol. 134; risba grba Hupp, Die Wappenbücher, str. 135).
225	O njem: Hupp, Die Wappenbücher, str. 94 in 135, Pirchegger, Landesfürst... II., str. 269-271 (tudi genealoška preglednica) ter Marx, Das Salzburger Vicedomamt, str. 113-114. Pirchegger sicer navaja kot njegovo prvo ženo »1416? (Zofija?) Pottschacher«. Vicedom v Lipnici je bil kar 20 let (ok. 1406-ok. 1426), pred tem pa je bil kastelan gradu Deutschlandsberg leta 1405, nato pa salzburški oskrbnik gradu v Lipnici leta 1430, od leta 1432 tudi doživljenjsko.
226	Andrej se kot glavar v Brežah omenja poleg že omenjene listine iz leta 1404 (glej op. 197 in 218), samo še v listinah: da. (1415) (Koller, Registrum, št. 155) in ddo. 1420, VI. 9. (Tangl, Reihe, str. 433). Omemba prve žene in njunega pokopa v nedatiranem seznamu aniverzarijev dominikanskega samostana v Brežah (Zotter, Der Dominikanerkonvent, str. 712, št. (25)).
227	Sigmund se kot glavar v Salzburgu omenja poleg že ome-
njene listine iz leta 1405 (glej op. 219), še v listinah: ddo. 1405, VIII. 1., Salzburg (Koller, Registrum, št. 88), ddo. 1405, VIII. 14., Salzburg (Koller, Registrum, št. 90), ddo. 1405,
XII. 31., Salzburg (Koller, Registrum, št. 103), ddo. 1406, IV. 7., Salzburg (Koller, Registrum, št. 112), ddo. 1406, XI. 11., Salzburg (org. HHStA, fotografija MoM), ddo. 1407, I. 10., Salzburg (org. BayHStA, fotografija MOM), ddo. 1407, I. 11. (org. BayHStA, fotografija MOM). Morda je postal glavar že konec leta 1403, saj se njegov predhodnik Wernhard (III.) Grans iz Uttendorfa omenja kot glavar v listinah ddo. 1403, V. 13. (org. HHStA, fotografija MOM) in ddo. 1403, VIII. 12. (org. HHStA, fotografija MOM). Vsekakor pa je prenehal opravljati službo v začetku leta 1407, saj se v tem letu že omenja njegov naslednik Ožbalt II. Törringer iz Steina, ki je
bil glavar do leta 1413.
Grbi (Jurija I.) Stainwalta iz Fladnitza, njegove žene iz rodbine Dobrnskih in sorodnika (brata?) Hertla iz Fladnitza iz münchenske grbovne knjige Krištofove bratovščine na Arlbergu (BayHStA, Münchner Handschrift, fol. 134: Hupp, Die Wappenbücher, str. 135).
mundovega opravljanja službe salzburškega glavarja se kaže tudi v tem, da sta bila tako njegov predhodnik Wernhard (III.) Grans iz Uttendorfa kot naslednik Ožbalt II. Törringer iz Steina predstavnika salzburškega plemstva. Če k temu dodamo še nova denarna posojila,228 ne preseneča, da se mu je nadškof za dolg, ki je narastel na 3050 zlatnikov, leta 1406 oddolžil s podelitvijo oskrbništva kastelanstva gradu Pišece (nemško Pischätz)229 pri Brežicah s pripadajočimi posestmi in posestmi v uradu Sevnica.230
Čeprav je bil Sigmund v začetku februarja 1405
228	Pred 27. III. 1405 nastali dopis k prepisu listine iz leta 1403 (glej op. 210) z omembo dolga 1300 zlatnikov in prepisu ohranjena listina ddo. 1406, IV. 7., Salzburg o novem posojilu 750 zlatnikov (Koller, Registrum, št. 112).
229	O gradu Pišece: Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 254-255, Stopar, Grad, Blaznik, Historična topografija ... 2, str. 73-74, Stopar, Grajske stavbe ... 5., str. 58-63 in Kos, D., Vitez, str. 339-341.
230	V prepisu ohranjena listina ddo. 1406, VII. 2., Salzburg, v kateri je omenjenih 31 vasi z 222 kmetijami in 5 polkmetijami (Koller, Registrum, št. 35).
386
62
3 KRONIKA
2014
v Salzburgu, ga zaradi smrti prve žene Agneze Rif-niške konec istega zimskega meseca najdemo v Celju.231 Sodeč po besedilu listine, ki omenja samo njene neimenovane otroke232 iz njenega prvega zakona z Jurijem Vrbovškim (1391-1395, f pred 25. II. 1405),233 se zdi, da Sigmund z Agnezo ni imel otrok. Listina je nastala zaradi spornih zadev glede dediščine Agnezinih otrok, katerih varuh je bil sam grof Herman II. Celjski, in Sigmundom kot njihovim očimom. V listini torej ni navedena vsa Agne-zina dediščina, ki ni bila majhna, že glede na to, da je imel njen oče Martin II. Rifniški (1338-1401, f pred 6. X. 1404)234 v fevdu gradova Rifnik in Šalek (nemško Schallegg).235 Od obeh gradov je kasneje omenjena Agnezina polovica gradu Rifnik,236 kar verjetno pomeni, da je imela tudi polovico gradu Ša-lek. Vsekakor se v tej listini ne omenja ta ne Rifnik in ne Šalek, pa tudi kasneje ni nikjer ostalo zabeleženo, da je Sigmund imel kaj opraviti s tema gradovoma. Iz listine lahko razberemo, da je Agneza namenila po sto funtov (denaričev) minoritom v Celju in dominikankam v Velesovem. Iz tega lahko tudi sklepamo, da je bila v enem izmed teh samostanov pokopana in glede na to, da se bo kasneje omenjala v darovnici sestre Katarine za celjske minorite,237 je verjetno, da je bila pokopana v njihovem samostanu. Na listini je ohranjen Sigmundov pečat, ki je odtis nedvomno enega lepših pečatnikov tistega časa. Na pečatu lahko razberemo novo inačico grba Dobrnskih, ki je tudi prvi ohranjeni primer njihovega popolnega grba: na ščitu heraldično desna (torej iz leve) stranska konica,
231	Listina ddo. 1405, II. 25., Celje (org. ARS, citirano po GZS, opis pečata: oblika: okrogel 2r = 3,2 cm; napis: »S. sigismvndi newenhawser«, podoba: v mandorli sestavljena shema z gr-bovnim ščitom, šlemom in šlemnim okrasom, grb: stranska konica, usmerjena naprej na ščitu in krokar s krono na glavi z razprtimi krili in s prstanom v kljunu kot šlemni okras).
232	V listinah ddo. 1427, VII. 20. (org. StLA št. 5117, Weiss, Das Städtewesen, s. d.) in ddo. 1427, XII. 21. (org. StLA št. 5132, Weiss, Das Städtewesen, s. d.), ki sta nastali ob predaji Agnezine polovice Rifnika, se omenja neporočena Agneza, na dvoru Celjskih živeča hčerka Nikolaja Galla iz Pukštajna, kot prejemnica 100 funtov denaričev, ko se bo poročila. Glede na to menim, da je bila Nikolajeva žena neimenovana hči Agneze Rifniške iz njenega prvega zakona.
233	V meni znanih virih je prvič omenjen ob poroki z Agnezo Rifniško v sicer neohranjeni listini da. 1391 (Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker, str. 95, št. 30). V letih 13931395 je bil kastelan gradu Klevevž (Otorepec, Stari grad, str. 63 in Bizjak, Srednjeveški obračuni ... 2, str. 338). Umrl je pred omembo v listini iz leta 1405 (glej op. 231).
234	O njem: Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker, str. 83 in 87 (genealoška preglednica).
235	O gradu Šalek: Orožen, Das Bisthum ... V, str. 147-152, Pirchegger, Die Grafen, str. 177-178, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 222-224, Blaznik, Historična topografija ... 2, str. 383-384, Stopar, Grajske stavbe ... 4., str. 91-95 in Kos, D., Vitez, str. 375-375.
236	Listini iz leta 1427 (org. StLA št. 5117, Weiss, Das Städtewesen, s. d.) in ddo. 1427, XII. 21. (org. StLA št. 5132, Weiss, Das Städtewesen, s. d.).
237	Listina ddo. 1417, VI. 20. (org. StLA št. 4656, Weiss, Das
Städtewesen, s. d.).
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Pečat Sigmunda I. Dobrnskega na listini ddo. 1405, II. 25., Celje (org. ARS 1063 št. 4402, fotografija: ARS).
ostri/zaprti šlem, šlemno ogrinjalo iz vrtnic in šlemni okras: krokar s krono na glavi z razprtimi krili in s prstanom v kljunu.
Morda se je Sigmund Dobrnski prav zato, ker z Agnezo Rifniško ni imel otrok, kmalu poročil z žal po imenu neznano ženo.238 Verjetno leta 1406 ali 1407 sta brata Sigmund in Andrej Dobrnska dobila v fevd od svojega brata nadškofa Eberharda oskrbo njegove (nadškofijske) polovice gradu Greifenfels239 pri Zrelcu (nemško Ebenthal in Kärnten) zahodno od Celovca. To polovico Greifenfelsa je salzburška nadškofija pridobila ok. leta 1400, ko jo je takratnemu nadškofu Gregorju predal njegov sorodnik Jurij I. Hanauvski (1379-1412)240 v zameno za doživljenjsko glavarstvo v Sevnici in Brežicah.241 Kmalu zatem, v začetku leta 1408, sta Sigmund in Andrej v Salzburgu polovico gradu Greifenfels, ki je bil njuna prosta lastnina, predala salzburški nadškofiji in jo od
238	Omenjena v že omenjeni listini iz leta 1406 (glej op. 228).
239	V prepisu ohranjena nedatirana listina (Koller, Registrum, št. 40, datacija: št. 39 ima datacijo 1406, XI. 28., Salzburg, št. 41 pa (1407), I. 17.). O gradu Greifenfels: Weiß, A., Kärnthen's Adel, str. 70-71, Kohla - Moro, Kärntner Burgenkunde ... 1., str. 92, Kohla - Metnitz - Moro, Kärntner Burgenkunde... 2., str. 50-51 in Wiessner - Seebach, Burgen ... 2., str. 61-62.
240	V meni znanih virih je prvič omenjen v listini ddo. 1379, V. 1. (org. HHStA, fotografija MOM), sicer pa o njem: Heis-senberger, Die Adelswappen, str. 62 (»I. 1380« in »II. 13881412«). Grad Greifenfels je leta 1356 kupil njegov oče Volf-hard I. (1335-1357), dvorni mojster vojvode Albrehta II., od Ostroviških (MDC 10, št. 460). Neugotovljena stopnja sorodstva izhaja iz že omenjenega nadškofovega sorodnika Nikolaja Ostroviškega, katerega prva žena Diemuta (f pred 28. I. 1370) je bila rodbine Hanauvskih. Poleg Jurija I. Ha-nauvskega se omenja tudi njegov »Vetter« Jurij II. Hanauvski (ok. 1400-1409).
241	Dve nedatirani listini da. (ok. 1400) Jurija I. Hanauvskega in ena nedatirana listina da. (ok. 1400) nadškofa Gregorja (vse org. HHStA, fotografija MOM).
387
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
nadškofa Eberharda dobila nazaj v fevd tudi za svoje potomce.242 To je bila druga polovica gradu Greifenfels, ki jo je skoraj zagotovo dobil Andrej kot doto svoje druge žene Klare ((1429/41) 1430),243 hčerke Friderika III. Hanauvskega (1357-+ (po 29. IX.) 141 3).244 Grad Greifenfels je tako postal bivališče Dobrnskih na Koroškem za šest naslednjih generacij vse do leta 1588, ko ga bodo zapustili zaradi novozgrajenega dvorca Ebenthal. Kljub temu pa bo Greifenfels ostal sestavni del polnega plemiškega naziva Dobrnskih do izumrtja obeh vej rodbine.
Sigmunda Dobrnskega kmalu po koncu opravljanja službe salzburškega glavarja najdemo ponovno v službi grofa Hermana II. Celjskega. Ko je slednji 10. VII. 1407 v Celju izdal ustanovno listino za samostan kartuzijanov Pleterje, je listino za njegove sinove Friderika II. (* ok. 1378-+ 9. VI. 1454), Hermana III. (+ 30. VII. 1426) in Ludvika (+ 1417) pečati-lo tudi šest »die edeln vnd lieb getrew« sopečatnikov. Med njimi je na prvem mestu naveden Sigmund Dobrnski, »vnsern ritter«.245 Tako torej ni nenavadno, da je bil Sigmund Dobrnski od leta 1409 do leta 1417 v Slavoniji v službi ne samo Hermana II. Celjskega, temveč tudi njegove hčerke Barbare (* 1392-+ 11. VII. 1451),246 od leta 1401 zaročenke in od leta 1405, dejansko pa od leta 1408, ko je dosegla starost 16 let, žene 24 let starejšega ogrskega kralja Sigmunda Luksemburškega (* 14. II. 1368-+ 9. XII. 1437), kasneje sicer tudi rimsko-nemškega kralja oz. cesarja in češkega kralja. Najprej je bil leta 1409 glavar gradu Garic (madžarsko Garics)247 pri Garešnici, ki je sicer pripadal zagrebški škofiji, vendar je bil v letih 1409-1419 v posesti kraljice Barbare Celjske,
242	Listina ddo. 1408, I. 22, Salzburg Sigmunda in Andreja (org. HHStA, fotografija MOM) in v prepisu ohranjena listina ddo. 1408, I. 22., Salzburg Eberharda (Koller, Registrum, št. 53).
243	Omenjena kot vdova v listinah da. (1429/41) (Lang — Metnitz 1971, št. (I)146-2 in št. (I)218-3), ddo. 1430, II. 13. (org. KLA A 818, citirano po Webernig, Landeshauptmannschaft, str. 80—81 ter Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 97 in 108 op. 50) in ddo. 1430, VI. 27. (org. HHStA, fotografija MOM).
244	V meni znanih virih je prvič omenjen v listini ddo. 1357, XII. 31., Dunaj (MDC10, št. 488), sicer pa o njem: Heissenberger, Die Adelswappen, str. 62 (samo »pečatil 1407—1413«).
245	Listina ddo. 1407, VII. 10., Celje (org. ARS, fotografija MOM, Mlinarič, Kartuzija, str. 104-107 ter Dolinar et al., Samostani, str. 121 (fotografija) in 145). Listino so pečatili še Jurij Silberberški, Hermanov dvorni mojster Konrad Färber, Poplajn iz Vitanja, Friderik Lindeški in Ludvik Sachs, glej op. 204.
246	O točnih datumih Barbarine zaroke, poroke in kronanja: Wertner, Zur Genealogie, str. 38-39. O Barbarinih posestih v Slavoniji: Mályusz, Kaiser, str. 91-92 in Pálosfalvi, Barbara, str. 296. Menim, da o njej še vedno ni preseženo delo: Chilian, Barbara.
247	Listina ddo. 1409, IX. 23. (MEZ 5, št. 255) v kateri je ome-
njen kot »Sigismundo, capitaneo gubernatori (= grofa Hermana Celjskega) de Garigh et Gerzenche«. O gradu Garic: Szabo,
Sredovječni gradovi, str. 105-106 in 107 (Sl. 96), Engel, Ma-
gyar kozepkori adattár, s. v., Regan, Plemički grad in Miletič,
Plemički gradovi, s. v.
nato pa v letih 1409-1417 kastelan oz. glavar gradov Mali Kalnik in Veliki Kalnik (madžarsko Kiskemlek in Nagykemlek)248 pri Križevcih, ki sta sicer pripadala kralju Sigmundu, vendar sta bila prav tako v letih 1409-1419 v posesti kraljice. Barbara Celjska je sicer od leta 1407 do leta 1413 večino časa prebivala v Bu-dimu ali pa v Slavoniji,249 kjer ji je Sigmund Luksem-burški leta 1409 odkazal dohodke za izpolnitev jutr-nje in ji zato poleg tridesetine in kunovine prepustil več gradov in mest.250 Te Barbarine posesti gotovo niso bile naključno izbrane, saj so bile blizu posesti njenega očeta Hermana II. v Medžimurju in Zagorju. Zal iz meni dostopnih virov o tem obdobju kariere Sigmunda Dobrnskega nisem mogel razbrati kakšnih posebej vznemirljivih dogodkov, razen sicer običajnih posestnih sporov z zagrebškim kapitljem. Glede na itinerarij kraljice Barbare251 pa lahko sklepam, da je bila zagotovo v neposrednem stiku s Sigmundom Dobrnskim verjetno septembra in oktobra leta 1410 ter novembra leta 1412, ko je bila v Garešnici, in gotovo oktobra leta 1412, ko je bila v Kalniku. Tako ostajajo zasluge Sigmunda Dobrnskega za Barbaro Celjsko in/ali Sigmunda Luksemburškega, za katere je bil, sodeč po Sigmundovem nagrobniku in oltarju sv. Sigmunda na Ptujski Gori, nagrajen s članstvom v Zmajevemu redu, v podrobnostih še vedno neznane. Vsekakor pa so morale biti te zasluge dovolj pomembne, da je Sigmund Dobrnski, kot samo vitez, postal član tako prestižnega reda, kot je bil Zmajev
248	Listine ddo. 1409, X. 28., ddo. 1409, XI. 23., ddo. 1410, I. 20., ddo. 1410, VIII. 29., ddo. 1414, VI. 26., ddo. 1414, IX. 18. (vse Engel, Magyar kozepkori adattar, s. v.), ddo. 1411, IX. 14., (Čazma), ddo. 1412, VIII. 1., Budim, ddo. 1412, VIII. 25., (Čazma), ddo. 1412, X. 16., Zagreb, ddo. 1412, XI. 15., Kri-ževci (MEZ 5, št. 279, 294, 296, 300 in 305), ddo. 1414, VI. 26., ddo. 1414, IX. 18. (obe Engel, Magyar kozepkori adattar, s. v.), ddo. 1415, VI. 11., Bakovo, ddo. 1415, VII. 4., (Čazma) (MEZ 5, št. 359 in 360), ddo. 1417, VIII. 17. (Engel, Magyar kozepkori adattar, s. v.) in 1417, XII. 24., Konstanca (MEZ 5, št. 390). O gradovih Mali Kalnik in Veliki Kalnik: Kuku-ljevič-Sakcinski, Grad (na str. 285—290 o obdobju kastelana Sigmunda iz Neuhausela oz. de Nova domo), Szabo, Sredovječni gradovi, str. 83-84, 92 (Sl. 78), 93 (Sl. 79), 94-98 in 103 (Sl. 90 in 91), Engel, Magyar kozepkori adattar, s. v. in Miletič, Plemički gradovi, s. v.
249	Zanesljive navedbe bivanja v Slavoniji (in Čakovcu): Engel — Toth, Kiralyok, str. 169—172: 31. X. 1407: Dubrava, 9. I. 1408: Čakovec, 28. IX. 1408: Samobor, 29. VIII. 1410: Virovitica, 27. IX. 1410 in 5. X. 1410: Garešnica, 19. XII. 1410: Bakovo,
2.	X. 1412: Koprivnica, 16. X. 1412: Kalnik, 15. XI. 1412: Križevci, 25. XI. 1412: Garešnica, 17. XII. 1412, 1.—7. I. 1413,
3.	II. 1413: Virovitica, 1.—6. IV. 1413: Stari grad, danes Ja-gnjedovec pri Koprivnici.
250	Vseh šest gradov je bilo v županiji Križevci: poleg omenjenih treh še grad Stari grad, danes Jagnjedovec (madžarsko Kovar oz. Kokapronca) pri Koprivnici, kjer je bil Barbarin kastelan leta 1414 Gašper »Ratimpergar«, grad Stupčanica (madžarsko Szaplonca) pri Daruvarju in grad Velika, danes Kraljeva Velika (madžarsko Velike) pri Kutini; za vse gradove gl. Szabo, Sredovječni gradovi, str. 99, 109—110 (tudi Sl. 97 in 98) in 118, Engel, Magyar kozepkori adattar, s. v. in Miletič, Plemički gradovi, s. v. Mesta, katerih dohodke je dobila Barbara, so bila Zagreb, Virovitica in Požega, slednji tudi z dohodki županije.
251	Glej op. 249.
388
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
red (latinsko običajno Societas Draconistrarum),252 ki sta ga 12. XII. 1408 v Budimu ustanovila ogrski kralj Sigmund in njegova žena Barbara. Z ustanovitvijo Zmajevega reda je kralj Sigmund želel povezati svoje najbolj pomembne ogrske vazale253 nominalno v boj proti sovražnikom krščanstva in ogrskega kraljestva, dejansko pa z osebno prisego zvestobe predvsem za svojo politiko.
Čeprav pisni viri o podrobnostih Sigmundovih let v Slavoniji molčijo, o tem ne molči ljudsko izročilo. Tudi v Sloveniji je znano, da je po hrvaškem ljudskem izročilu Barbara Celjska »Črna kraljica«: ohola in zlobna ženska, ki ima ljubljenca črnega krokarja. Če jo je kdo razjezil, je nanj spustila svojega ljubljenca, ki je bil tako močan in krvoločen, da je ljudem izkopal oči in jim trgal meso, lase, brke, brado, dokler niso umrli. Prvi je to izročilo v povezavi z gradom Medvedgrad nad Zagrebom zabeležil sredi 19. stoletja hrvaški zgodovinar Ivan Kukuljevič-Sakcinski,254 August Šenoa pa je na osnovi tega motiva napisal pesem Zmijska kraljica. Legenda ima tudi inačice iz Like, okolice Senja in iz Kalnika. V kalniški inačici255 nastopa kot ljubimec »Črne kraljice« Sigmund »Neuhäusel«, kastelan Velikega Kalnika. Njuno ljubezensko gnezdo je bil grad Mali Kalnik, katerega ruševine se danes imenujejo Pusta Barbara. Zaradi kraljičine ljubezni je kastelan postal prevzeten. Bil je nasilen do podložnikov in hotel si je prilastiti posesti zagrebškega kapitlja v Varaždinskih Toplicah. Ta se je zaradi tega pritožil kralju Sigmundu in ljubezenska afera je bila razkrita. Kaj se je zgodilo z ljubimcem,
252	O Zmajevem redu (izbor): Lövei, Der ungarische Drachenorden, str. 64—67, Lövei, Hoforden, str. 251—263 in Lövei et al., Der Drachenorden, str. 337—356. Opis znamenja Zmajevega reda v ustanovni listina: »... za znamenje ali simbol (reda) smo izbrali znak ali sliko zmaja, skrčenega v obliki kroga, z repom navitim okoli vratu ...« (Lövei, Hoforden, str. 258, fotografija listine Lövei et al., Der Drachenorden, str. 338).
253	Med 24 ustanovnimi člani reda so bili despot Štefan Laza-revic, Herman II. in Friderik II. Celjska, Nikolaj II. in Ivan Gorjanska, pa tudi »prekmurski« Nikolaj IV. Szechy. V red so bili pogosto sprejeti tudi plemiči, ki niso imeli posesti na Ogrskem, vendar so služili Sigmundu Luksemburškemu. Tako je postal član reda na državnem zboru v Nürnbergu leta 1431 tudi viteški pesnik Oswald Wolkensteinski, sicer Tirolec, ki mu je služil kot diplomat. Člani reda so postali tudi nekateri plemiči, ki s Sigmundom niso imeli neposredne povezave in mu zato niso prisegli osebne zvestobe. Ze_ 16. II. 1409 v Sopronu se je redu pridružil vojvoda Ernest Zelezni s skupino 24 avstrijskih in štajerskih plemičev, ki so obljubili, da se bodo držali njegovih obveznosti do Sigmunda, njegove žene Barbare in ogrskih članov reda. Kakšen je bil pomen Zmajevega reda, se kaže ob Sigmundovem obisku Anglije, ko je 24. V. 1416 postal član najbolj prestižnega angleškega reda Reda hlačne podveze (angleško Order of the Garter), njegov gostitelj angleški kralj Henrik V. pa član Zmajevega reda.
254	Kukuljevic-Sakcinski, Dogadaji, str. 129—131: menil je, da je »Črna kraljica« Barbara Celjska, vendar je del izročila o krokarju povezan z Beatriko Frankopansko (f po 10. III. 1510), vdovo Ivaniša (f12. X. 1504), nezakonskega sina ogrskega kralja Matije Korvina (1458—1490), in to zaradi tega, ker so imeli Hunyadiji v grbu krokarja, ki je sicer vrani podoben ptič iz istega rodu vrane (Corvus).
255	Miletic, Plemički gradovi, str. 29.
iz izročila ni znano, kraljico pa je dal kralj zapreti v grad Melnfk (nemško Melnik) na Češkem. Ljudsko izročilo o »Črni kraljici« ima vsaj v delu o Sigmundu Dobrnskem kot kastelanu obeh gradov na Kalniku zgodovinsko jedro. Tudi črni krokar v medvedgradski inačici ima lahko povezavo s krokarjem kot delom grba Sigmunda Dobrnskega. Poseganje po posesti zagrebškega kapitlja ni bilo tuje kalniškemu kastela-nu. Dejstvo je tudi, da je leta 1419 prišlo do spora256 med Barbaro Celjsko in Sigmundom Luksembur-škim zaradi obojestransko očitane nezvestobe. V Si-gmundovem primeru so bili očitki upravičeni, ni pa povsem jasno, koliko so bili upravičeni v Barbarinem primeru. Vsekakor je bila Barbara s hčerko Elizabeto (* 7. X. 1409-f 19. XII. 1442) do božiča leta 1419 pregnana v okolico danes romunskega mesta Oradea (madžarsko Nagyvarad). In slednjič: Melnfk je grad, na katerem je Barbara kot vdova živela in tudi umrla. Ne glede na to, da bi bila ljubezenska afera Barbara Celjske in Sigmunda Dobrnskega zanimiva poživitev slovenske srednjeveške zgodovine, dejstva govorijo proti njeni resničnosti. Namreč, težko si predstavljam, da bi »rogonosec« Sigmund Luksemburški nagradil ljubimca svoje žene s članstvom v Zmajevem redu. Tudi starost domnevnih ljubimcev ni najbolj običajna: Barbara se je rodila leta 1392, Sigmund pa se kot polnoletni prvič omenja leta 1395, kar pomeni, da je bil rojen najmanj okoli leta 1375/77 in zato vsaj 15 let starejši. Možno pa je, da je Barbara kot otrok spoznala Sigmunda Dobrnskega v rojstnem Celju in mu je bila zato kasneje bolj naklonjena kot drugim. Od nevoščljivosti do obrekovanja pa še danes ni težko priti. K Sigmundovemu bivanju na Kalniku je potrebno dodati še en potencialno zanimiv detajl. V prvotno leta 1421 podružnični, od leta 1440 pa župnijski cerkvi sv. Brcka (slovensko sv. Brikcija) v naselju Kalnik se je cerkveni ladji ohranila freska Mučeništvo sv. Petra iz Verone z donatorjem, katere avtor je slikar z zasilnim imenom Mojster severno-italijanskega kroga in je bila z nedavno datacijo hrvaškega umetnostnega zgodovinarja Zdenka Baloga postavljena v prvo četrtino 15. stoletja.257 Po dosedanjih mnenjih je donator bodisi ogrski kralj Ladislav I. Anžuvinski (1342-1382) ali Sigmund Luksembur-ški, bodisi član rodbine Gorjanskih ali grof Herman II. Celjski. Glede na obleko donatorja gre nedvomno za osebo plemiškega rodu. Po mojem mnenju ne gre za vladarja, saj bi v tem primeru pričakovali krono ali kakšno drugo znamenje vladarskega položaja. Ob glavi donatorja je sicer viden grbovni ščit, a žal z neprepoznavnim grbom. Barve grba ne spominjajo na barve grba Dobrnskih. Menim, da kljub temu ne moremo izključiti možnosti, da je naslikani donator Sigmund Dobrnski.
256	Chilian, Barbara, str. 39-43.
257	Podrobno o freski in novi dataciji: Balog, Ciklus, sicer pa Ba-log, Križevačko-kalnička regija, str. 61-62 in 196 (fotografija).
389
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
Kalnik, ž. c. sv. Brcka, ladja, freska Mučeništvo sv. Petra iz Verone z donatorjem (Mojster severnoitalijanskega kroga, prva četrtina 15. stoletja; fotografija: Balog, Križevačko-kalnička regija, str. 196). Morda je donator Sigmund I. Dobrnski, kije bil v letih 1409—1417 kastelan oz. glavar gradov Veliki in Mali Kalnik.
Dobrnski omenja samo še na Štajerskem. Tako je bil leta 1422 posestnik vinograda v »inn Ternawcz« (verjetno Trnovec pri Nazarju).260 Leta 1423 je grof Herman II. Celjski v Celju razsojal spor nadškofa Eberharda in njegovega brata Sigmunda Dobrnske-ga s Henrikom Apfaltrerjem in pokojnim Jakobom »Lasnikg«.261 Dokaz Sigmundovega ugleda je njegov položaj med 150 z imeni navedenimi plemiči, ki so 13. XI. 1424 v Gradcu po smrti vojvode Ernesta Železnega (1402-1424) opravili dedni poklon njegovemu bratu vojvodu Frideriku IV. (1406-1439), regentu bratovih dežel in skrbniku njegovih otrok: Sigmund Dobrnski je naveden takoj za gospodi kot drugi med vitezi.262 Od leta 1425 se Sigmund Dobrnski omenja kot glavar v Brežicah, kar je bila služba, ki jo lahko pojasnimo z dejstvom, da je bil salzburški nadškof še vedno njegov brat Eberhard. V tej funkciji se Sigmund prvič omenja 12. V. 1425, ko mu verjetno v Celju njegova svakinja Katarina Rifniška s soglasjem svojega moža Henrika Getzersdorferja proda dežel-noknežje fevde na Koroškem in pri Slovenj Grad-cu.263 Listino pečatijo za Katarino, ki nima pečata, Erazem I. Lihtenberški (1406-1444, + pred 19. VII. 1445),264 dvorni mojster grofov Celjskih, njen mož Getzersdorfer ter celjski (trški) sodnik Henrik Erlauer (1413-1425, + (verjetno) pred 11. IV. 1451),265 iz česar lahko sklepam, da je bila verjetno izdana v Celju. Vzrok za pečatenje dvornega mojstra Erazma Lihtenberškega ni bil samo v tem, da je bil v tem času eden najbolj uglednih plemičev v službi Celjskih,266 pač pa gotovo predvsem v tem, da je bil sin Ane, sestre tukaj omenjene Katarine in Agneze, prve žene Sigmunda Dobrnskega. Kmalu zatem, 7. VI. 1425,267
Podelitve fevdov krške škofije v letih 1413, 1414 in 141 5258 kažejo, da je Sigmund Dobrnski zelo verjetno v času službovanja v Slavoniji vsaj občasno prihajal na Štajersko. Obenem pa prav nakupi teh v fevd podeljenih posesti kažejo na njegovo premožnost, ki je morda izvirala iz zaslužka v Slavoniji. Sigmunda Dobrnskega od konca leta 1417, ko je zadnjič omenjen v Slavoniji, pa do leta 1421, ko je omenjen skupaj s svojim bratom Andrejem pri sprejemanju fevdov krške škofije,259 ne najdemo v virih. Vsekakor se je njegovo službovanje v Slavoniji končalo najkasneje leta 1419, ko je Sigmund Luksemburški Barbari Celjski zaradi domnevne nezvestobe odvzel njene slavonske posesti. Do konca življenja se Sigmund
258
259
Krška fevdna knjiga I, fol. 83-84 (1413: pri Dobrni 2 kmetiji,
39 posesti, 3 mline, dvor in 5 vinogradov), fol. 84-84' (1414 (navedeni 1418: fol. 97): pri Dobrni 10 kmetije in destina, ki jih je kupil od Jošta I. Helfenberškega, in pri Šentjurju 25 kmetij, 6 posesti, 6 domcev, 2 mlina, dvor in gornina, ki jih je kupil od Popla Vitanjskega) in fol. 97' (dvor »zu hard«, ki ga je kupil od bratov »Ayshaimer«). Koropec, Srednjeveška Dobrna, str. 216-217.
Krška fevdna knjiga I, fol. 93' (fevdi pri Dobrni, kupljeni od Hansa Lindeškega) in fol. 94 (fevdi na Bizeljskem, kupljeni od Hansa Kozjanskega).
260	Listina ddo. 1422, VI. 24. (org. ARS, citirano po GZS).
261	Listina ddo. 1423, VIII. 29., Celje (prp. StLA št. 4929a, Weiss, Das Städtewesen, s. d.).
262	»Hie sind vermerkcht di lantleut in Steier, den ich hertzog Fri-dreich von gots gnaden hertzog ze Osterreich etc. gehuldigt hab undseu mir herwider..« (Meli, A., Grundriß, str. 150, op. 752).
263	Listina ddo. 1425, V. 25. (org. StLA št. 5027, Weiss, Das Städtewesen, s. d.).
264	V listini iz leta 1417 (glej op. 237) Katarina omenja svoji pokojni sestri Ano (ženo Bertolda Lihtenberškega) in Agnezo (ženo Sigmunda I. Dobrnskega), v listinah iz leta 1427 (glej op. 236) Erazma Lihtenberškega Katarina imenuje »vetter«, kar po Preinfalk, Rodbina, str. 364 pomeni: očetov brat ali njegov sin (bratranec); nečak; (običajno enako star ali mlajši) krvni sorodnik. O njem (izbor): Zwiedineck-Südenhorst, Das gräflich Lamberg'sche Familienarchiv, str. 12/136, Ze-negg-Scharffenstein, Urkundenregesten, str. 265—267, La-njus, Schwab-Lichtenberg, str. 629, Pirchegger, Die Grafen, str. 175—176, Domenig, »tuon kunt«, str. 113, Kos, D., Vitez, str. 172 in Slana, Grad Lihtenberk, str. 419—420 (tudi genea-loška tabela) in 421 (genealoška tabela).
265	V listini ddo. 1413, II. 14., Marienburg (ROT2, št. 1768) je naveden kot »zakladnik rimske kraljice Barbare«. V spremstvu grofa Hermana II. Celjskega je bil na koncilu v Konstan-ci (Chronik, str. 201).
266	O njem: Weiss, Das Städtewesen, str. 238 in 255.
267	Listina ddo. 1425, VI. 7., Celje (org. ARS, citirano po GZS).
V njej je navedenih kot gradu pripadajoča posest 23 celih, 4
polovične v glavnem puste kmetije, mlin in 4 novine v bli-
žnjih krajih.
390
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
je Sigmund v Celju potrdil, da je grof Herman II. podelil v fevd njemu, njegovemu (nedavno) pokojnemu bratu Andreju in njunim moškim potomcem grad Forhtenek (nemško Forchtenegg)268 pri Šoštanju s pripadajočimi posestmi, kar jim je bilo pred tem vse »odsovražnikov odvzeto«. Zal ni navedeno, kdo so bili ti sovražniki, vsekakor pa mu je Forhtenek pripadal po njegovi prvi ženi Agnezi Rifniški, kar pa ni navedeno v listini.269 Zelo izpoveden del omenjene listine je, ko Sigmund obljublja »zase in za otroke njegovega prej omenjenega brata in njihove dediče, ki so sinovi«, da bo z gradom Forhtenek služil grofom Celjskim. To pomeni, da Sigmund sam ni imel otrok, medtem ko je njegov brat imel iz prvega zakona vsaj hčer Uršulo, ki se je leta 1412270 poročila s Kolomanom Windi-schgratzom (* 1378/80-f 1433),271 in vsaj enega, po imenu neznanega sina. Potem ko je v začetku leta 1427 umrl salzburški nadškof Eberhard III., je postal novi nadškof Eberhard IV. Starhemberški (14271429). Sigmund Dobrnski je kljub spremembi v Salzburgu ohranil svoj položaj glavarja v Brežicah. Kot takšnega ga srečamo kmalu po izvolitvi novega nadškofa v Brežicah,272 ko kot njegov svetovalec potrdi umestitev Ahaca Rajhenburškega (1394-f pred 1. I. 1433)273 na grad Rajhenburg. 8. X. 1427
268	O gradu Forhtenek: Orožen, Das Bisthum ... V., str. 441-456, Pirchegger, Die Grafen, str. 179, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 205-206, Blaznik, Historična topografija ... 1, str. 189-191, Stopar, Grajske stavbe ... 4., str. 24-25 in Kos, D., Vitez., str. 273-274.
269	Z listino ddo. 1360, VII. 30., Celje (org. HHStA, prp. StLA št. 2752, Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker, str. 95, št. 22) je Hans III. Rogaški potrdil, da mu je grof Ulrik I. Celjski podelil v fevd grad Forhtenek s pripadajočimi posestmi in da bo v primeru, da bi njegovi otroci umrli, grad s posestjo pripadal njegovemu »vetter« Martinu II. Rifniškemu, če pa ne njemu, pa njegovemu nečaku Andreju »von Obreren«. Hči Martina II. Rifniškega je bila Agneza, prva žena Sigmunda I. Dobrnskega. Sodeč po listinah iz leta 1427 (glej op. 236) je Agneza podedovala polovico gradu Rifnik, ki pa ga je po njeni smrti podedovala njena sestra Katarina. Ta je podedovala tudi grad Šalek. Verjetno je Agneza zato dobila pravice do dedovanja gradu Forhtenek. Sigmund je tako po Agnezi Rifniški podedoval samo pravice do gradu Forhtenek in nobenih pravic do gradov Rifnik in Šalek. S »sovražniki« so verjetno mišljeni Friderik II. Turner, ki se je konec 14. stoletja začel imenovati tudi po Forhteneku oz. njegov zet Jošt I. »Guelczer«, ki je prevzel grb Turnskih (cf njegov grb v BayHStA, Münchner Handschrift, fol. 118v; risba Hupp, Die Wappenbücher, str. 115) in se je prav tako imenoval po Forhte-neku, ter njegovi potomci, ki pa so se izključno imenovali po Forhteneku.
270	Listina ddo. 1412, VI. 5. (StLA, Landrecht Neuhaus, citirano po Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 97 in 108 op. 51).
271	O njem: Hönisch, Zur Geschichte, str. CXXXIX, Witting, Die Wappen, str. 568, Bruckmüller, Die Adels- und Bürgerwappen, str. 115-116. Njegov najstarejši sin se je verjetno po Sigmundu Dobrnskemu imenoval Sigmund in je začetnik t. i. sigmundinske linije rodbine.
272	Zapis v fevdni knjigi nadškofa Eberharda IV. z datumom 1427, (po II. 4.), Brežice (Lang, Die Salzburger Lehen ... III., št. 87/1).
273	O njem: Schäffer, Reinprecht, str. 370, op. 62 in Hajdinjak, Rajhenburški, str. 737.
na Ptuju274 se Sigmund z novim nadškofom v svojem imenu in kot skrbnik svojih (pra)nečakov Sigmunda II. (1427-f 1463)275 in Volfganga I. (1427-1487),276 vnukov svojega pokojnega brata Andreja, poravna o terjatvah in zahtevah glede nadomestila škode za službo in škode v vojni nadškofije.
Po skoraj 24 letih škofovanja je v začetku leta 1427 umrl brat Sigmunda Dobrnskega nadškof Eberhard.277 Kot je bilo že opisano, se je njegovo škofovanje začelo dramatično. Razmere so se umirile leta 1406, ko se je njegov protikandidat freisinški škof Bertold odpovedal salzburški stolici v zameno za letno izplačilo 2000 zlatnikov. Eberhard se je udeležil koncila v Konstanci, na katerega je prišel v spremstvu 64 konjenikov. Za primerjavo: grofa Hermana II. in Friderika II. Celjska je spremljalo kar 300 konjenikov.278 Na koncilu nadškof ni imel opaznejše vloge, se je pa v koncilske kronike zapisal zaradi pomoči revežem in spravljivosti. Prav ta značajska lastnost ga je ob geografski legi Salzburške med deželami avstrijskih vojvod Habsburžanov in bavarskih vojvod Wittelsbachov postavila za posrednika v pogostih sporih med njimi. Zato je večina njegove vladavine potekala v zadovoljstvo podanikov. Izjema v njegovi miroljubnosti je bila udeležba v križarski vojni kralja Sigmunda Luksemburškega proti husitom leta 1420. Tudi sicer je večkrat sodeloval s Sigmundom Luksemburškim, kar je še posebej zanimivo v luči zgoraj opisanih stikov Sigmunda Dobrnskega z Barbaro Celjsko. Na območju današnje Slovenije je bil zagotovo leta 1408, ko je v Brežicah potrdil trgu Sevnica njegove privilegije.279 Med njegove dosežke sodita tudi sprememba že omenjenega gradu Neuhaus pri Salzburgu v utrjeno poletno rezidenco nadškofov in gradnja kapele sv. Ane v salzburški stolnici. V tej, danes zaradi barokizacije stolnice izginuli kapeli, je bil pokopan.
274	Listini ddo. 1427, X. 8., Ptuj (org. HHStA, fotografija MOM, Muchar, Geschichte ... VII., str. 194-195) in ddo. 1427, X. 8., Ptuj (Chmel, Geschichte Kaiser Friedrich s IV.... 1., str. 50, op.).
275	Prvič omenjen še kot mladoleten v listini ddo. 1427, X. 8., Ptuj (org. HHStA, fotografija MOM, regest Muchar, Geschichte ... VII., str. 194-195). Glede na to, da se v spisku podedovanih fevdov iz leta 1430 omenja skupaj z bratom in brez skrbnika (org. HHStA, regest Tomaschek, Regesten, str. 101, št. 333), je takrat moral biti že polnoleten. Letnica smrti izhaja iz nagrobnika njega in njegove žene v Vetrinju (Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 98 in 99, Abb 7: fotografija).
276	Prvič omenjen v istih virih kot brat. Njegova zadnja omemba v listini ddo. 1487, X. 15. (prp. A. C. P vol. XII, fol. 369v, Nadškofijski arhiv Videm/Udine, citirano po prp. StLA).
277	Glej op. 176.
278	Chronik, str. 32 in 24, najpomembnejši spremljevalci grofov Celjskih in salzburškega nadškofa: Chronik, str. 201 in 202203.
279	Listina ddo. 1408, X. 31., Brežice (prp. (1875) StLA št. 4360a, Weiss, Das Städtewesen, s. d.).
391
2 KRONIKA_62
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410	2014
skrbniki takrat še vedno mladoletnih glavnih dedičev pranečakov Sigmunda in Volfganga Dobrnskih. Verjetno je bil kraj, ki ga je Sigmund imenoval »dom«, Dobrna in ne Ptujska Gora. Prav ta detajl pa nam ob ustanovitvi beneficija sv. Sigmunda v pravkar dokončani romarski cerkvi kaže na to, da si je gotovo želel, da se ga po smrti spominja čim več ljudi, če že ni imel neposrednih potomcev. Sigmund Dobrnski, vitez prestižnega Zmajevega reda in plemič s kariero v treh deželah Salzburški, Slavoniji in Štajerski, je za ohranjanje spomina nase izbral ustrezen kraj, saj je bilo v 15. stoletju zaradi množice romarjev včasih potrebno maše brati celo ob oltarju na prostem, naselje ob cerkvi pa je kmalu postalo trg.281
Takratne in sedanje obiskovalce Ptujske Gore najbolj očitno na Sigmunda I. Dobrnskega spomni njegov nagrobnik282 iz rdečega salzburškega marmorja, vzidan v vzhodni del južne stene južne ladje. Nagrobnik je pravokotne oblike z razmerjem stranic 1: 2, sicer pa sodi med heraldične nagrobnike. V poglobljenem polju je v reliefu izveden grb rodbine pokojnika: v ščitu heraldično desna (torej iz leve) stranska srebrna konica, ki ščit razdeli na (zgoraj) rdeče in (spodaj) črno polje. Zanimivo je, da je kipar za barve v grbu uporabil ploščo belega marmorja in črnega apnenca, ki ju je natančno vdelal v grbovni ščit. Nad grbovnim ščitom je šlem, na katerem je kot šlemni okras krokar z razprtimi krili in s prstanom v kljunu ter krono na glavi.283 Grb obdaja bogato akan-tovo listje, v katerem nad grbovnim ščitom in pod šlemom komajda opazimo majhno podobo v krog skrčenega zmaja, kar je znamenje Zmajevega reda. Zgoraj nagrobnik zaključuje usločen lok, okrašen z rastlinjem in slepimi trilisti. Po robu nagrobnika je napis v gotski minuskuli: »Nach Christes gepurd tau-sent cccc und in dem xxix jar ist hie begraben des mittichs nach mi(sericordi)a d(omi)ni der edel vest ritter her
Nagrobnik Sigmunda I. Dobrnskega v cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori, okoli 1430: nad grbovnim ščitom in pod šlemom znamenje Zmajevega reda (fotografija: Boris Hajdinjak).
»Po smrti z življenjem obdan«.
Po oktobru leta 1427 se Sigmund I. Dobrnski v virih ne omenja več kot živ. Najbrž ne bomo nikoli vedeli, kakšne so bile okoliščine njegove smrti. Vse, kar vemo o njej, je to, da je bil 13. IV. 1429 pokopan v romarski, danes tudi župnijski, cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori.280 Za pogreb so poskrbeli
281
282
280 O cerkvi na Ptujski Gori (izbor): Orožen, Das Bisthum ... I., str. 491—510, Orožen, Das Bisthum ... V, str. 539, Orožen, Das Bisthum ... VIII., str. 592, Stegenšek, Božja pot, Stele, Ptujska gora ... 1940, Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 100—101, Stele, Ptujska gora ... 1966, Koropec, Srednjeveški Vurberk; Koropec, Srednjeveška Dobrna, Koropec, Med Dravo; Koropec, Davčni popis; Zadnikar, Ptujska gora, Vidmar, ustanovi-
283
tev, Peskar, Bazilika, Höfler, Ustanovitev, Peskar, Arhitektura, Vidmar, Kiparska oprema in Höfler, Stensko slikarstvo. Regesta izgubljenih listin, ki sta bili verjetno leta 1498, gotovo pa leta 1543 na gradu Vurberk; oltar na prostem: »Ain lateinischer erlaubbrief vompatriarchen zu Aglern, in dem erlaubt, daß, wan so vil volgg an die Neustift kumbt, dass man am altar außer der kirchen mess lesen soll oder mag.« in trške pravice: »Ein Urlaub von Kaiser Friederichen iarlichen den nägsten tag nach unser frauen schiedung ain iarmarkt an der Neustifft zu halten. Des datum stet im 1447. iar..« (Loserth, Das Archiv ... Suplement2, str. 27/95, št. 21 in str. 26/94, št. 3). O nagrobniku (izbor): Orožen, Das Bisthum ... I., str. 495, Zahn - Siegenfeld, Nachwort, str. 79 (»t pred 9. III. 1429«), Stegenšek, Božja pot, str. 6 in 8, Cevc, Srednjeveška plastika, str. 297 (Sl. 294) in 300, Stele 1966, str. 54-55, 73, sl. 44 in 126, Zadnikar, Ptujska gora, str. 89-90 in 91 (fotografija), Leitner, Genealogische Anmerkungen, str. 97 (»t pred 9. III. 1429«) in 108, op. 59 (»... m(ar)ia d(omi)ni ...«), Peskar, Bazilika, str. 190 (fotografija) in 191-193 in Vidmar, Kiparska oprema, str. 115 (tudi slika 05.02.).
Skoraj povsem isti je grb na Sigmundovem pečatu iz listine ddo. 1405, II. 25., Celje (org. ARS, citirano po GZS): razlikuje se po tem, da je tukaj heraldično leva, torej iz desne, stranska konica, napis: »S. sigismundi newenhawser« (fotografija pečata Kos, D., Vitez, str. 267, sl. 78).
392
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Oltar sv. Sigmunda v cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori, okoli 1430, sprednja stran: v sredini sv. Sigmund z znamenjem Zmajevega reda, levo sv. Barbara in desno sv. Erazem (fotografija: Boris Farič).
Sigmund von Newhaws aus dem Schelichtal re(quiescat) i(n)pa(ce).« ali v prevodu »Leta 1429po Kristusovem rojstvu je bil tukaj pokopan v sredo po (nedelji) misericordia domini plemeniti in hrabri vitez gospod Sigmund iz Dobrne v Šaleški dolini. Naj počiva v miru!«« 284 Nagrobnik, ki je bil verjetno narejen v Salzburgu kmalu po Sigmundovi smrti, nedvomno sodi med najbolj kakovostne gotske nagrobnike v Sloveniji. Najverjetneje sta ga kot glavna dediča naročila Sigmundova pranečaka Sigmund in Volfgang.
Ni pa to edini spomin na Sigmunda I. Dobrnske-ga na Ptujski Gori, saj je pred smrtjo ustanovil be-neficij sv. Sigmunda285 in ga tudi razmeroma bogato
284	Zaradi drugačnega branja dela »nach m 'ia dni«, ki ga nekateri berejo kot »nach m(ar)ia d(omi)ni«, je datum pokopa ponekod napačno datiran kot 9. III. 1429. Ker je bila leta 1429 velika noč v nedeljo, 27. III. 1429, je bila nedelja Misericordias Domini, to je druga nedelja po veliki noči, 10. IV. 1429 in sreda po njej je 13. IV. 1429.
285	Njegovo ustanoviteljstvo izhaja iz vizitacijskega zapisnika, nastalega v letih 1544/45: »Des fillials Unser Lieben Frauen an der Neustifft... So ist noch ein stifft allda gewest, so herr Sig-mundt von Neuhauß gestifft hat, durch Georgen und Wolffgann-
gen von Neuhauß widerumb eintzogen worden.« (Orožen, Das Bisthum ... I., str. 491 (napačna datacija »1567«) in Höfer, Die landesfürstliche Visitation, str. 248—249). Ime beneficija oz. oltarja je po meni znanih virih prvič izpričano z imenom sv. Sigmunda v listini ddo. (1486, IX. 19.) kot »cappellani sanc-ti Sigismundi in Monte Graciarum« (prp. StLA, žal poznam listino samo po Blaznik, Historična topografija ... 2, str. 182), kot sv. Sigmunda in sv. Ožbalta pa v listini ddo. (1491, IX. 10.), Videm kot »Simonis Ysenhausen rectoris cappellanie altaris sanctorum Sigismundi et Osualdi siti in cappella beate Virginis Montis Gratiarum prope Petouiam« (prp. Protocolli Bd. XIV,
Oltar sv. Sigmunda v cerkvi Marije Zavetnice na Ptujski Gori, okoli 1430, leva stran: grb Sigmunda I. Dobrnskega (fotografija: Polona Vidmar).
obdaroval s posestmi blizu Ptujske Gore: podložniki v Doklecah in gorninami na Janškem Vrhu.286 Kma-
fol. 506 Nadškofijska knjižnica Videm/Udine, citirano po prp. StiA).
286 Ker si je Sigmundov naslednik Jurij II. Dobrnski pred letom 1531 prisvojil posesti beneficija in jih leta 1531 prepustil svojemu bratu Volfgangu II. (Koropec, Srednjeveška Dobrna, str. 218), se posesti omenjajo v leta 1542 nastali imenjski cenitvi Volfgangovega gospostva Dobrna: v Doklecah 12 družin in na Janškem Vrhu 10 sogornikov (Koropec, Srednjeveška Do-
393
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
lu po njegovi smrti sta najverjetneje njegova prane-čaka Sigmund in Volfgang naročila tudi oltar,287 ki danes stoji blizu nagrobnika ob prvem južnem slopu cerkve.288 Oltar sv. Sigmunda ni samo eden redkih, temveč tudi izjemno kvalitetnih primerov gotskih oltarjev z ozemlja današnje Slovenije. Oltarni nastavek je oblikovan kot dokaj nenavadna tridelna omara trapezaste oblike s tremi nišami z bogato profilirani-mi ostenji. Osrednji kip sv. Sigmunda stoji na bogato profiliranem podstavku z grbovnim ščitom, okoli katerega se ovija zmaj, v katerem lahko spet prepoznamo znamenje Zmajevega reda.289 V stranskih poševno prirezanih nišah sta na podobnih podstavkih z grbovnima ščitoma kipa levo sv. Barbare in desno sv. Erazma. Mamljiva, čeprav za zdaj nedokazljiva hipoteza je, da se za omenjenima svetnikoma skrivata imeni Sigmundovih staršev. Čeprav so kipi poškodovani, pa se je na njih kot tudi na velikem delu oltarja ohranila še prvotna polikromacija. Le ob straneh je barvna plast že močno obledela, zato pa tu bolj od izraza prihajata reliefni upodobitvi grba Dobrnskih v plitvih nišah, okrašenih na vsaki strani z lepim kro-govičjem v obliki trolistov. Na obeh straneh je grbov-ni ščit s šlemom, šlemnim pokrivalom in krokarjem s prstanom v kljunu kot šlemnim okrasom.
Oba spomenika Sigmunda I. Dobrnskega sodita med najbolj kvalitetne dele cerkve na Ptujski Gori. Pokojni umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar je z imenovanjem cerkve na Ptujski Gori za »visoko pesem slovenske gotike« najbolj jedrnato povzel izjemni pomen, ki ga ima ta umetnostni spomenik v slovenski umetnostni zgodovini. Toda Ptujska Gora je še
brna, str. 220-221 in Koropec, Med Dravo, str. 347). Verjetno tudi prvotno število podložnikov in gornin ni bilo drugačno. V urbarju gospostva Dobrna iz leta 1582 se posesti več ne omenjajo (Koropec, Srednjeveška Dobrna, str. 222). O posestvih beneficija glej tudi: Orožen, Das Bisthum ... I., str. 499-500, Koropec, Srednjeveški Vurberk, str. 120 in Koropec, Davčni popis, str. 519.
287	O oltarju (izbor): Orožen, Das Bisthum ... I., str. 499-500, Stegenšek, Božja pot, str. 6, 8 in 23, Cevc, Srednjeveška plastika, str. 144-145, 146 in 147 (Sl. 124), Stele 1966, str. 36-38 (tudi sl. 22) in 80, Zadnikar, Ptujska gora, str. 86-88 (tudi fotografiji), Vidmar, Ustanovitev, str. 827 in 844-846 (tudi fotografija), Vidmar - Hajdinjak, Gospodje/ Lords, str. 60-61 (tudi fotografiji), Peskar, Bazilika, str. 139 in 142-146 (tudi fotografije) ter Vidmar, Kiparska oprema, str. 114, 138 (slika 05.32), 139-140 (tudi slika 05.33). Datacijo izdelave oltarja prevzema po Vid-marjevi, medtem ko ga Cevc in Peskar datirata z »okoli 1410«, Zadnikar pa s »prva desetletja 15. stoletja«.
288	V že omenjeni listini iz leta 1487 (glej op. 276) se navaja, da Volfgang iz Dobrne razmišlja o tem, da bi beneficij prestavil na neko drugo, dostojnejše mesto v cerkvi.
289	V navedenih umetnostnozgodovinskih delih (glej op. 280) so tudi številne ilustracije, ki omogočajo primerjavo s ptuj-skogorskima primeroma. Velja opozoriti na še en primer z ozemlja Slovenije, na katerega je opozoril že Cevc, Srednjeveška plastika, str. 300: znamenje Zmajevega reda je tudi na nagrobniku, ki ga je dal leta 1438 narediti Konrad II. Pesniški za svojega očeta Ulrika II. in svojega brata Hansa II. Nagrobnik je bil prvotno v cerkvi minoritskega samostana na Ptuju, danes pa je v lapidariju Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož v nekdanjem dominikanskem samostanu.
vedno zelo obiskani kraj, ki ga danes ne obiskujejo samo romarji, pač pa tudi turisti, ki so nenazadnje »moderna« oblika romarjev. Gotovo ne vsi, a še vedno dovolj številni opazijo Sigmundova spomenika. In zato lahko rečemo s parafrazo znanega srednjeveškega pregovora »Sredi življenja smo s smrtjo obdani«, da je Sigmund »po smrti z življenjem obdan«.
VIRI IN LITERATURA KRATICE
ADB = Allgemeine Deutsche Biographie 1-45. Leipzig:
Duncker & Humblot, 1875-1912 AMSI = Atti e Memorie della Società Istriana di Archeolo-gia e Storia Patria 1-51/52, Parenzo 1885-1939/40 (1942)
AÖG = Archiv fur Kunde österreichischer Geschichtsquellen 1-33 oz. Archiv fur österreichische Geschichte 34, Wien 1848. ARS = Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AVGT = Archiv fur Vaterländische Geschichte und Topographie, Klagenfurt. BayHStA = Bayerisches Hauptstaatsarchiv / Bavarski
glavni državni arhiv, München. BKStGQ = Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen 1-32, Graz 1864-1902/03, nadaljevanje kot BEStG = Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichte N. F. 1 (33)-9 (41), Graz 1903-1918 in nadaljevanje kot BEStGQ = Beiträge zur Erforschung steirischer Geschichtsquellen N. F. 10 (42)-17 (49), Graz 1931-1970 CD = Objavljeni viri in literatura CDI = Objavljeni viri in literatura CeKL 1 = Objavljeni viri in literatura Codex Figdor = Objavljeni viri in literatura ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje 1-35, Maribor 1904-1940 in (n. v.) 1 (36)-, Maribor, 1965. DL = Diplomatikai Levéltar / Arhiv listin (iz časa pred bitko pri Mohaču), Magyar Orszagos Levéltar / Državni arhiv Madžarske, Budapest / Budimpešta DOZA = Deutschordenszentralarchiv / Centralni arhiv Nemškega viteškega reda, Wien / Dunaj FRA = Objavljeni viri in literatura GZL = Objavljeni viri in literatura GZS = Neobjavljeni viri ter Objavljeni viri in literatura HHStA = Österreichisches Staatsarchiv / Avstrijski državni arhiv, Wien / Dunaj, Haus-, Hof- und Staatsarchiv
FVVSt = Forschungen zur Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, Graz. IMK = Izvestja muzejskega društva za Kranjsko 1-19,
Ljubljana 1891-1909 KLA = Kärntner Landesarchiv / Koroški deželni arhiv,
Klagenfurt / Celovec MCC = Mittheilungen der k. k. Central-Comission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischer
394
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Denkmale I. Folge Wien 1856-1874, II. Neu Folge Wien 1875-1901 in III. Folge Wien 1902-1918 MDC = Objavljeni viri in literatura MEZ = Objavljeni viri in literatura MGSLK = Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger
Landeskunde 1, Salzburg. MIÖG Ergänzungsband = Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung Ergänzungsband, Wien. MHK = Mittheilungen des Historischen Vereins für Krain,
1-23, Laibach 1846-1868 MMK = Mitteilungen des Musealvereines für Krain
1-20, Laibach 1866 in 1889-1907 MOM = Neobjavljeni viri
MStLA = Mitteilungen des Steiermärkischen Landesarchivs, Graz. NDB = Neue Deutsche Biographie. Berlin: Duncker & Humblot
NÖLA = Niederösterreichisches Landesarchiv / Spo-
dnjeavstrijski deželni arhiv, St. Pölten NŠAL = Nadškofijski arhiv Ljubljana OÖLA = Oberösterreichisches Landesarchiv / Zgor-
njeavstrijski deželni arhiv, Linz org. = originalna listina prp. = prepis listine
QugLSt = Quellen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark, Graz: Historische Landeskommission für Steiermark. RH = Objavljeni viri in literatura RHSt = Objavljeni viri in literatura RI = Objavljeni viri in literatura ROT = Objavljeni viri in literatura RPIRh = Objavljeni viri in literatura SA = Stiftsarchiv s. d. = sub dato
SHS = Studia Historica Slovenica, Maribor.
SLA = Salzburger Landesarchiv / Salzburški deželni
arhiv, Salzburg StLA = Steiermärkisches Landesarchiv / Štajerski deželni arhiv, Graz / Gradec s. v. = sub voce
UBOÖ = Objavljeni viri in literatura UBS = Objavljeni viri in literatura UBSt = Objavljeni viri in literatura VHLSt = Veröffentlichungen der Historischen Lan-des-Kommission oz. Veröffentlichungen der Historischen Landeskomission für Steiermark, Graz. VHVNdb = Verhandlungen des Historischen Vereins für
Niederbayern, Landshut. VStLA = Veröffentlichungen des Steiermärkischen
Landesarchivs, Graz. VZA = Vjestnik s Kraljevskog hrvatsko-slavonsko-dalma-tinskog zemaljskog arkiva 1-20, Zagreb 1899-1918. ZBLG = Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte, München.
ZČ = Zgodovinski časopis, Ljubljana. ZHVSt = Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Graz.
NEOBJAVLJENI VIRI
org. ARS = Arhiv Republike Slovenije. SI AS 1063
Zbirka listin, 1163-1868 Celjska fevdna knjiga = prp. Josip Mravljak po prp. v StLA, Pokrajinski arhiv Maribor, PAM/1529, škatla 4
DL = Diplomatikai Leveltar, Magyar Orszagos Leveltar, Budapest: http://mol.arcanum.hu/dldf/opt/ a100111.htm?v=pdf&a=start GZS = Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 1246-1500. Tipkopis na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. org. KLA / AT-KLA = Kärntner Landesarchiv: http://
www.landesarchiv.ktn.gv.at/klais/ Krška fevdna knjiga I = KLA, Hs. 2/8 MOM = Monasterium.Net. Evropski virtualni arhiv listin: http://www.monasterium.net. org. StLA = Steiermärkisches Landesarchiv, Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Stadl, Franz Leopold von: Hellglänzender Ehrenspiegel des Hertzogthumb Steyer V. 1731ff. StLA, Ms. 28/5 (nekoč Hs. 286/5).
OBJAVLJENI VIRI IN LITERATURA
Adam, Stane: Grad Kamen in njegovi prebivalci do konca Ortenburžanov II. del. Doneski za zgodovino Radovljice v srednjem veku 5. Radovljica, 2000. Balog, Zdenko: Križevačko-kalnička regija u srednjem vijeku. Škrinja: knjižnica Matice hrvatske Križevci 11. Križevci: Matica hrvatska Križevci, 2003. Balog, Zdenko: Ciklus zidnih slikarija u ladi crkve sve-tog Brcka na Kalniku - ikonografsko-ikonološka studija. Cris — časopis Povijesnog društva Križevci, 12, 2010, str. 142-154. Baraga, France: Šentrupert v Kapiteljskem arhivu Novo mesto. Župnija Šentrupert: zgodovinske osnove leta 1993:1393—1993. Šentrupert: Župnijski urad, 1993, str. 43-74.
Bitschnau, Martin: Burg und Adel in Tirol zwischen 1050 und 1300: Grundlagen zu ihrer Erforschung. Mitteilungen der Kommission für Burgenfors chung und Mittelalter-Archäologie: Sonderband 1 = Sitzungsberichte der Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Klasse 403, Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1983. Bizjak, Matjaž: Ratio facta est: gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem. Thesaurus memoriae. Dissertationes 2. Ljubljana: ZRC SAZU, 2003. Bizjak, Matjaž: Srednjeveški obračuni freisinške škofije. Del 2, Obračuni gospostev Škofja Loka 1399-1401 in Klevevž 1395-1400. Loški razgledi, 53, (2006), str. 315-368.
395
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
Bizjak, Matjaž: [Srednjeveški obračuni freisinške škofije]. Del 3, Obračuni gospostva Škofja Loka 14371439. Loški razgledi, 54, 2007 (2008), str. 353-380.
Bizjak, Matjaž: Otokar Blagoviški. Zbornik občineLuko-vica II (ur. Stanko Pelc). Ljubljana: Viharnik, 2014, str. 187-200.
Blaznik, Pavle: Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti. Razprave I. razreda SAZU IV/6. Ljubljana: SAZU, 1958.
Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 1: (AM). Historična topografija Slovenije II. Maribor: Obzorja, 1986.
Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500 2: (N—Z). Historična topografija Slovenije II. Maribor: Obzorja, 1988.
Braunmüller, Benedikt: Die lobsamen Grafen von Bogen. VHVNdb, 18, 1874, str. 87-146.
Braunmüller, Benedikt: Die bescholtenen Grafen von Bogen. VHVNdb, 19, 1875, str. 3-66
Bruckmüller, Elisabeth: Die Adels- und Bürgerwappen im Raume Graz bis Bruck im Mittelalter. InauguralDissertation zur Erlangung des Doktorgrades der Philosophischen Fakultät der Karl-Franzens-Uni-versität in Graz. Graz 1975.
Brugger, Eveline: Von den Ansiedlung bis zur Vertreibung - Juden in Österreich im Mittelalter. Eveline Brugger et al.: Geschichte der Juden in Österreich. Wien: Ueberreuter, 2006, str. 123-227.
Brunner, Karl: Herzogtümer und Marken. Von Ungarnsturm bis ins 12. Jahrhundert. Österreichische Geschichte 907-1156, Wien: Ueberreuter, 1994.
Brunner, Walter - Otorepec, Božo: Das ältere Gallen-berger Urkundenarchiv. MStLA, 44/45, 1995, str. 61-208.
Bucelin, Gabriel: Germaniae topo-chrono-stemmato-graphia sacra et profana Pars tertia, In Qua Brevi ad-modum atque utili compendio, quae prima & secunda Parte desiderati poterunt. Francofurti Ad Mœnum: Sumptibus Christiani Balthasaris Kühnen, 1672.
CD 17 = Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae XVII. Listine 1386-1394 (ur. Tadija Smi-čiklas - Stjepan Gunjača - Jakov Stipišic). Zagreb: JAZU, 1981.
CDI = Codice diplomatico istriano (ur. Pietro Kandler). Trieste: Tipografia del Lloyd Austriaco, [18461855].
CeKL 1 = Celjska knjiga listin I.: Listine svobodnih gospodov Zovneških do leta 1341 (ur. Dušan Kos). Ljubljana: ZRC SAZU - Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996.
Cevc, Emilijan: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1963.
Chilian, Hans: Barbara von Cilli. Inaugural-Dissertation der hohen philosophischen Fakultät der Uni-
versität Leipzig zur Erlangung der philosophischen Doktorwürde. Borna/Leipzig: Robert Noske, 1908.
Chmel, Joseph: Geschichte Kaiser Friedrichs IV. und seines Sohnes Maximilian 1. Geschichte K. Friedrichs IV. vor seiner Königswahl. Hamburg: Friedrich Perthes, 1840.
Chronik des Constanzer Conzils 1414—1418 von Ulrich Richtental (ur. Thomas Martin Buck,). Ostfildern: Jan Thornbecke Verlag, 2010.
Codex Figdor = Botenbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg. Tiroler Handschrift »Codex Figdor«, Tiroler Landesarchiv (ur. Werner Köfler, Eduard Widmoser). Innsbruck — München: Südtirol-Verlag, 1976 (dostopno na: http://bilderserver.at/wap-penbuecher/TirolerHandschriftOSPv2_52z2/; 15. X. 2011).
Czoernig, Carl von: Görz Oesterreichs Nizza: nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca 1. Das Land Görz und Gradisca: mit Einschluss von Aquileja, Wien: Braumüller, 1873.
De Franceschi, Camillo: I Castelli della Val d'Arsa. Ricerche storiche. AMSI, 15, št. [1—2] in št. [3—4], 1899, str. 152—197 in str. 199—264.
Deuer, Wilhelm: Bau- und kunstgeschichtliche Streifzüge durch die Gemeinde Neuhaus. Neuhaus: Geschichte und Gegenwart: ein Gemeindebuch für alle (ur. Wilhelm Wadl). Klagenfurt: Kärntner Landesarchiv, 2008, str. 181—204.
Documenti per la storia del Friuli II. (dal 1326 al 1332) (ur. Giuseppe Bianchi). Udine: Onofrio Turchetto, 1845.
Dolinar, France M. et al.: Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem — Die Klöster in der mittelalterlichen Urkunden in Slowenien: [razstava Arhiva Republike Slovenije]. Publikacije Arhiva Republike Slovenije. Katalogi 13. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1993.
Domenig, Christian: »tuon kunt«: die Grafen von Cilli in ihren Urkunden (1341—1456). Dissertation zur Erlangung des akademischen Grades Doktor der Philosophie, Universität Klagenfurt, Fakultat für Kulturwissenschaften, Klagenfurt, 2004.
Donin, Richard Kurt: Wildegg. Verändter und vermehrter Abdruck aus: Jahrbuch für Landeskunde und Heimatschutz von Niederösterreich und Wien 1926 u. 1927. Wien: Verl. d. Vereines für Landeskunde u. Heimatschutz von Niederösterreich u. Wien, 1927.
Dopsch, Heinz: VIII. 2. Salzburg im 15. Jahrhundert. Geschichte Salzburgs. Stadt und Land I/2 (ur. Heinz Dopsch — Hans Spatzenegger). Salzburg: Anton Pustet, 1983, str. 487—593.
Dopsch, Heinz: X. Recht und Verwaltung. Geschichte Salzburgs. Stadt und Land I/2 (ur. Heinz Dopsch — Hans Spatzenegger). Salzburg: Anton Pustet, 1983, str. 867—950.
Dopsch, Heinz: Die Salzburger Juden im Mittelalter bis zum ihrer Ausweisung 1498 / Salzburg Jewry in the Middle Ages up to Their Expulsion in 1498.
396
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Juden in Salzburg: History, Cultures, Faltes: [zur gleichnamigen Ausstellung im Salzburger Museum Caroli-no Augusteum, Ausstellungszeitraum: 26. Juli 2002 bis 12. Januar 2003] (ur. Helga Embacher). Salzburg: Pustet, 2002, str. 23-37.
Dopsch, Heinz - Hoffmann, Robert: Salzburg — die Geschichte einer Stadt. München: Anton Pustet, 20082.
Dopsch, Heinz - Lipburger, Peter M.: IX. 1. Die rechtliche und soziale Entwicklung. Geschichte Salzburgs. Stadt und Land I/2 (ur. Heinz Dopsch - Hans Spatzenegger). Salzburg: Anton Pustet, 1983, str. 675-746.
Doppler, Adam: Die ältesten Original-Urkunden des fürsterzbischöflichen Consistorial-Archives zu Salzburg. MGSLK, 12, 1872, str. 179-342.
Ebner, Herwig: Burgen und Schlösser in der Steiermark 2. Mürztal und Leoben, Wien: Birken, 19792.
Engel, Pál: Magyar közepkori adattár. Magyarország világi archontológiája 1301—1457. K0zépkori magyar genealógia (CD-ROM). Budapest: Arcanum, 2001.
Engel, Pál -Tóth, Norbert C.: Királyok és királynék iti-neráriumai (1382—1438). Subsidia ad historiam medii aevi Hungariae inquirendam / Segédletek a k0zépkori magyar t0rténelem tanulmányozásához 1. Budapest: Kiadja a Magyar Tudományos Akad., 2005.
Europäische Stammtafeln. Stammtafeln zur Geschichte der europäischen Staaten. Neue Folge. Band XVI: Bayern und Franken (ur. Detlev Schwennicke). Berlin: J. A. Stargardt, 1995.
FRA II/35 = Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals freisinischen Besitzungen in Österreich II. Urkunden 1300—1364 (ur. Joseph von Zahn). Fontes rerum Austriacarum II/35, Wien: Gerold, 1871.
FRA II/51 = Urkunden und Regesten zur Geschichte des Benedictinerstiftes Göttweig 1. (1058—1400) (ur. Adalbert Dungel - Adalbert Fr. Fuchs). Fontes re-rum Austriacarum II/51, Wien: Gerold, 1901.
FRA II/79 = Lang, Alois - Metnitz, Gustav Adolf von: Die Salzburger Lehen in Kärnten bis 1520. Fontes re-rum Austriacarum II/79. Wien: Böhlau, 1971.
Freed, John B.: Noble Bondsmen: Ministerial Marriages in the Archidiocese of Salzburg, 1100—1343. Ithaca -London: Cornell University Press, 1995.
Granda, Stane: Grad Klevevž in njegovi lastniki. Kle-vevž: biser narave z bogato zgodovino (ur. Majda Pungerčar). Novo mesto: Goga, 2009, str. 115-129.
Gröninger, Ralf: Bericht zur Bauforschung auf Burg Neuhaus, Marktgemeinde Weissenbach an der Triesting (Niederösterreich). Frankfurt am Main 2009.
GZL 7 = Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku VII. Listine 1243—1498 (ur. Božo Otorepec). Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1962.
GZL 11 = Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku XI. Listine 1154—1361. Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480 (ur. Božo Otorepec). Ljubljana: Zgodovinski arhiv mesta Ljubljane, 1966.
GZS 4 = Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. (1101-1200) (ur. Franc Kos). Ljubljana: Leonova družba, 1915.
GZS 6/1 = Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku 6/1 (Listine 1246-1255) (ur. France Baraga na podlagi gradiva Boža Otorepca). Thesaurus memoriae. Fontes 2, Ljubljana: ZRC SAZU, 2002.
Hajdinjak, Boris: Gospe Ptujske: ženske v prvih treh generacijah gospodov Ptujskih. Ženske skozi zgodovino. Zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Celje 30. september — 2. oktober 2004 (ur. Aleksander Žižek). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004, str. 69-81.
Hajdinjak, Boris: Mesto Ptuj in njegove elite od 12. do 15. stoletja. Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino = Urban elites in the Middle Ages and the early modern times between the Alps, the Adriatic and the Pannonian plain (ur. Janez Mlinar - Bojan Balkovec). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2011, str. 264-307.
Hajdinjak, Boris: Viteštvo gospodov Ptujskih. Vitez, dama in zmaj: dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem 1: Razprave (ur. Tomaž Lazar, Tomaž Nabergoj, Barbara Jerin). Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 115-123.
Hajdinjak, Boris: Judje srednjeveškega Ptuja. Slovenski Judje: zgodovina in holokavst: pregled raziskovalnih tematik (Irena Šumi - Hannah Starman). Maribor: Center judovske kulturne dediščine Sinagoga, 2012, str. 60-86.
Hajdinjak, Boris: Rajhenburški do začetka 15. stoletja. Kronika, 61, št. 3, 2013, str. 713-750.
Halada, Jan: Lexikon ceské šlechty. Erby, fakta, osobnosti, sidla a zajimavosti. Praha: Akropolis, 1999.
Hančič, Damjan, Klarise na Kranjskem. Gradivo in razprave / Zgodovinski arhiv Ljubljana 26, Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2005.
Hauptmann, Ljudmil: Krain A. Entstehung und Entwicklung Krains. Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer. Wien: Holzhausen, 1929, str. 315-423 (citirano po prevodu in ponatisu Nastanek in razvoj Kranjske. Razprave in eseji 45. Ljubljana: Slovenska matica, 1999).
Hauptmann, Ljudmil: Grofovi Višnjegorski. Rad JAZU, 250, 1935, str. 215-239 + 1 priloga (genea-loška tabela).
Heissenberger, Monika: Die Adelswappen der Weststeiermark im Mittelalter. Inaugural-Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der Philosophischen Fakultät der Karl-Franzens Universität Graz, Graz 1971.
Herzog, David: Jüdische Grabsteine und Urkunden aus der Steiermark II. Monatschrift für Geschichte und Wissenschaft des Judentum, 80, 1936, str. 58-79 in str. 118-121.
Hitzinger, Peter, Zur Geschichte von Neumarktl. MHK, 14, 1859, str. 14-16 in 22-24.
397
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
Höfer, Rudolf Karl: Die landesfürstliche Visitation der Pfarren und Klöster in der Steiermark in den Jahren 1544/1545: Edition der Texte und Darstellung zu Nachrichten über das kirchliche Leben. QugLSt 14, Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1992.
Höfler, Janez: Ustanovitev cerkve v luči zgodovinskih virov. Marija Zavetnica na Ptujski Gori: zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Janez Höfler), Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011, str. 47-71.
Höfler, Janez: Stensko slikarstvo. Marija Zavetnica na Ptujski Gori: zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Janez Höfler), Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011, str. 149-171.
Hönisch, Johann von: Zur Geschichte der fürslichen Familie Windischgrätz. MCC (I.), 15, 1870, str. CXXXVIII-CXXXIX.
Hupp, Otto: Die Wappenbücher vom Arlberg 1. Die drei Original-Handschriften von St. Christoph auf dem Arlberg aus den Jahren 1394 bis rund 1430. Die Wappenbücher des deutschen Mittelalters 1, Berlin: Volksbund der deutschen Sippenkundlichen Vereine, 1937-1939 (dostopno na: http://bilderserver. at/wappenbuecher/ProfHuppOSPv2_52z2/; 15. X. 2011)
Huter, Franz et al.: Handbuch der Historischen Stätten Österreich II. Alpenländer mit Südtirol. Stuttgart: Alfred Kröner Verlag, 19782.
Hye, Franz-Heinz von: Auf den Spuren des Deutschen Ordens in Tirol: eine Bild- und Textdokumentation aus Anlaß des Ordensjubiläums; 1190—1990. Bozen: Athesia, 1991.
Igälffy-Igäly, Ludwig: Beiträge zur Genealogie der Grafen Neuhaus-Cormons in der Grafschaft Görz und im Fürstentum Troppau, Adler. Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 4 (XVIII), 1956-1958, str. 43-47 in 180-182.
Jarc, Janko: Gospodje Črnomaljski. Dolenjski zbornik 1990 (ur. Jovo Grobovšek). Novo mesto: Dolenjska založba 1990, str. 117-142.
Jungmann-Stadler, Franziska: Hedwig von Windberg. ZBLG, 46, 1983, str. 235-300.
Kekez, Hrvoje: Na meji kraljevstva in cesarstva. Zgodovinske spremembe v širem prostoru Gorjancev in Samoborskega hribovja od 12. do začetka 16. stoletja. Izmedu kraljevstva i carstva: studija preko-graničnih kulturnopovijesnih veza (ur. Petra Svoljšak - Miha Seručnik - Vanja Kočevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 83-110.
Klein, Herbert: Das salzburgische Söldnerheer im 14. Jahrhundert. MGSLK, 66, 1926, str. 99-158.
Klen, Danilo: Prodaja Rašpora Veneciji (1402.g.). Vje-snik Historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, 17, 1972, str. 9-29.
Kneschke, Ernst Heinrich: Neues allgemeines Deutsches Adels-Lexicon 6. Loewenthal — Osorowski. Leipzig: Voigt, 1865.
Kneschke, Ernst Heinrich: Neues allgemeines Deutsches Adels-Lexicon 7. Ossa - Ryssel. Leipzig: Voigt, 1867.
Koblar, Anton: Regesti listin boštanjskega arhiva. IMK, 9, 1899, str. 200-221.
Kohla, Franz Xaver - Moro, Gotbert: Kärntner Burgenkunde: Ergebnisse und Hinweise in Übersicht 1. Kärntens Burgen, Schlösser, Ansitze und wehrhafte Stätten: ein Beitrag zur Siedlungstopographie. Aus Forschung und Kunst 17, Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1973.
Kohla, Franz Xaver - Metnitz, Gustaf Adolf von -Moro, Gotbert: Kärntner Burgenkunde: Ergebnisse und Hinweise in Übersicht 2. Quellen- und Literaturhinweise zur geschichtlichen und rechtlichen Stellung der Burgen, Schlösser und Ansitze in Kärnten sowie ihrer Besitzer. Aus Forschung und Kunst 17. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1973.
Koller, Fritz: Registrum Eberhardi. Das Register Erzbischof Eberhards III. von Salzburg (1403-1427). Staatsprüfungsarbeit am Institut für österreichische Geschichtsforschung, Salzburg 1974.
Kolšek, Tone: Gospodarsko stanje lemberške gospošči-ne, dajatve in položaj njenih podložnikov po urbarju iz leta 1687. Celjski zbornik 1977-1981. Celje 1981, str. 21-38.
Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele: Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju.Thesaurus memoriae. Dissertationes 5. Ljubljana: ZRC SAZU, 2006.
Komatar, Franc: Ein Copialbuch des Klosters Freudenthal. MMK, 13, 1900, str. 33-69.
Koropec, Jože: Srednjeveški Vurberk. ČZN (n. v.), 4 (39), 1968, str. 117-136.
Koropec, Jože: Srednjeveška Dobrna. ČZN (n. v.), 9 (44), št. 2, 1973, str. 215-224.
Koropec, Jože: Srednjeveško gospostvo Rogatec. ČZN (n. v.), 10 (45), št. 1, 1974, str. 73-88.
Koropec, Jože: Laško gospostvo v srednjem veku, ČZN (n. v.), 12 (47), št. 2, 1976, str. 244-275.
Koropec, Jože: Vitanjsko zemljiško gospostvo do 17. stoletja. ČZN (n. v.), 17 (52), št. 1, 1981, str. 5-22.
Koropec, Jože: Zemljiško gospostvo Podsreda. ČZN (n. v.), 17 (52), št. 2, 1981, str. 204-218.
Koropec, Jože: Med Dravo in Dravinjo v 16. stoletju. Ptujski zbornik 5 (ur. Marjeta Ciglenečki et al.). Ptuj: Skupščina občine, 1985, str. 345-358.
Koropec, Jože: Davčni popis v letu 1527 po Ormoškem in na Ptujskem. Ptujski zbornik 6/1 (ur. Bojan Ter-buc et al.). Ptuj: Zgodovinsko društvo, 1996, str. 491-534.
Kos, Dušan: Blesk zlate krone:gospodje Svibenski — kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Thesaurus memoriae. Dissertationes 1. Ljubljana: ZRC SAZU, 2002.
Kos, Dušan: Vitez in grad: vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2005.
Kos, Dušan: Zemljišna vlastelinstva i prekogranične migracije u Beloj krajini u svjetlu srednjovjekovnih
398
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
i ranovjekovnih urbara. Izmedu kraljevstva i carstva: studija prekograničnih kulturnopovijesnih veza (ur. Petra Svoljšak - Miha Seručnik - Vanja Kočevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 127-140.
Kos, Franc: Iz arhiva grofa Sig. Attemsa v Podgori. IMK, 12, 1902, str. 57-84, 97-131 in 137-176.
Kos, Franc: Doneski za krajevne kronike - Slovenj Gradec, Ptuj, Planina, Kunšperk, Rogatec in Konjice. ČZN, 16, št. 1 in 2, 1920-21, str. 1-13 in 61-78.
Kos, Milko: Odnošaji medu goričkim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednjem vijeku, VZA, 19, 1917, str. 282-303.
Kos, Milko: Urbarji Slovenskega Primorja 2. del. Srednjeveški urbarji za Slovenijo III (= Viri za zgodovino Slovencev 3). Ljubljana: SAZU, 1954.
Kos, Milko: Monumenta historica ducatus Carin-thiae. Fünfter Band. Die Kärntner Geschichtsquellen 1269-1286. - Sechster Band. Die Kärntner Geschichtsquellen 1286-1300. - Herausgegeben von Hermann Wiessner. - L + 512 str. - VIII + 372 str.
-	Klagenfurt 1956, 1958. ZČ, 12-13, 1958-1959, str. 343-345.
Kos, Milko: Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku. ZČ, 19-20 (= Zwitterjev zbornik), 1965-1966, str. 139-147.
Kos, Milko: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500) I—III. Ljubljana: Inštitut za občo in narodno zgodovino SAZU, 1975.
Kosi, Miha: ... quam terram nostram et Regnum Hun-gariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku). ZČ, 56, št. 1-2, 2002, str. 43-93.
Kovačič, Fran: Zgodovina Lavantinske škofije (1228— 1928). Maribor: Lavantinski kn. šk. ordinariat, 1928.
Kozina, Georg: Die Landeshauptleute von Krain bis gegen das Ende des 15. Jahrh. Jahresbericht des K. K. Ober-Real Schule in Laibach, 12, 1864, str. 30-44.
Kragl, Viktor: Zgodovinski drobci župnije Tržič. Tržič: Župni urad, 1936 (ponatis Tržič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1994).
Kraßler, Josef: Steirischer Wappenschlüssel. VStLA 6. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 1968.
Krenn, Peter: Die Oststeiermark. Ihre Kunstwerke, historischen Lebens- und Siedlungsformen. Graz - Wien
-	Köln: Styria regional, 1997.
Krones, Franz von: Eberhard III., Erzbischof von Salzburg. ADB 5. Leipzig: Duncker & Humblot, 1877, str. 553-554.
Krones, Franz von: Landesfürst, Behörden und Stände des Herzogtums Steier 1283—1411. FVVSt 4/1. Graz: Styria, 1900.
Kukuljevič-Sakcinski, Ivan: Dogadaji Medvedgrada s obrisom. Arkiv zapovjestnicu jugoslavensku, 3, 1854, str. 31-132.
Kukuljevič-Sakcinski, Ivan: Grad Veliki Kalnik. Leptir. Zabavnik zagodinu 1859, str. 243-323.
Lackner, Christian: Hof und Herrschaft: Rat, Kanzlei und Regierung der österreichischen Herzöge (1365—
1406). MIÖG Ergänzungsband 41, Wien - München: Oldenburg, 2002.
Ladurner, Justinian: Schloß Maultausch oder Neuhaus. Archiv für Geschichte und Alterthumskunde Tirols, 2, 1865, str. 41-66.
Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520 II. BKStGQ 44/BEStGQ19 = VHLSt 31. Graz: Verlag der Historischen Landes-Kommis-sion, 1939.
Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520 III. VHLSt 32. Graz: Selbstverlag der Historischen Landes-Kommission, 1947.
Lanjus, Friedrich: Schwab-Lichtenberg. Monatsblatt »Adler«, X/47-48, 1929, str. 629-630.
Laszowski, Emilij: Bevenjudi Okički, Cetinski, Ostro-žinski i Skradski, VZA, 2, 1900, str. 56-59.
Lazar, Tomaž: Vojni pohod koroškega vojvode Henrika proti Cangrandeju della Scali poleti 1324 = The military campaign of Duke Henry of Carinthia against Cangrande della Scala, summer of 1324. Vojaška zgodovina, 10, št. 1, 2009, str. 83-105.
Lechner, Karl et al.: Handbuch der Historischen Stätten Österreich I. Donauländer und Burgenland. Stuttgart: Alfred Kröner Verlag, 1985 (ponatis izdaje iz 1970).
Leitner, Friedrich Wilhelm: Genealogische Anmerkungen zur Familie der »von Neuhaus zu Greifenfels« im Zusammenhang mit der »Ankaufspolitik« des Landesmuseums für Kärnten. Rudolfinum. Jahrbuch des Landesmuseumsfür Kärnten 1999, 2000, str. 91-109.
Leuschner, Joachim: Eberhard III. von Neuhaus. NDB 4. Berlin: Duncker & Humblot, 1959, str. 232.
Lopašic, Radoslav: Oko Kupe i Korane: mjestopisne i pov-jestne crtice. Zagreb: Matica hrvatska, 1895.
Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. VHLSt 22, Graz: Selbstverlag der Historischen Landes-Kommission, 1906, str. 1-198 = BKStGQ 35/BEStG 3, 1906, str. 1-198.
Loserth, Johann: Das Archiv des Hauses Stubenberg. Su-plement 2: Archivregister von Wurmberg (1498 und 1543) nebst einen Wurmberger Schloßinventar (1525). VHLSt 28, Graz 1911, str. 1-58 = BKStGQ 37/ BEStG 5, 1914, str. 71-126.
Lövei, Pal: Der ungarische Drachenorden. Die Ritter: Burgenländische Landesausstellung 1990, Burg Güs-sing, 4. Mai —28. Oktober 1990 (ur. Harald Prickler). Burgenländische Forschungen Sonderband 8. Eisenstadt: Burgenländischen Landesregierung, Landesarchiv-Landesbibliothek, 1990, str. 64-67.
Lövei, Pal: Hoforden im Mittelalter, unter besonderer berücksichtigung des Drachenordens. Sigismundus Rex et Imperator. Kunst und Kultur zur Zeit Sigismunds von Luxemburg (1387-1437). Ausstellungskatalog Budapest, Szépmûvészeti Müzeum, 18. März — 18. Juni 2006; Luxemburg, Musée national d'histoire et d'art, 13. Juli —15. Oktober 2006 (ur. Imre Takacs). Mainz: Philipp von Zabern, 2006, str. 251-263.
Lövei, Pal et al.: Der Drachenorden. Sigismundus Rex et
399
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
Imperator. Kunst und Kultur zur Zeit Sigismunds von Luxemburg (1387—1437). Ausstellungskatalog Budapest, Szépmûvészeti Müzeum, 18. März — 18. Juni 2006; Luxemburg, Musée national d'histoire et d'art, 13. Juli —15. Oktober 2006 (ur. Imre Takacs). Mainz: Philipp von Zabern, 2006, str. 337-356. Luschin von Ebengreuth, Arnold: Die Reichenecker in Steiermark. Zeitschrift/Jahrbuch »Adler«, 19-20/1617, 1890, str. 79-102 + 1 priloga. Mâlyusz, Elemér: Kaiser Sigismund in Ungarn: 1387— 1437. Budapest: Akadémiai Kiado, 1990 (prevod Zsigmond kirâly uralma Magyarorszâgon, 1387— 1437, Budapest: Gondolat Kiado, 1984). Marx, Erich: Das Salzburger Vicedomamt Leibnitz.
MGSLK, 119, 1979, str. 1-142. MDC1 = Monumenta historica ducatus Carinthiae I. Die Gurker Geschichtsquellen 864—1232 (ur. August von Jaksch). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1896. MDC 3 = Monumenta historica ducatus Carinthiae III. Die Kärntner Geschichtsquellen 811—1202 (ur. August von Jaksch). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1904. MDC 4/1 = Monumenta historica ducatus Carinthiae IV. Die Kärntner Geschichtsquellen 1202—1269 1. 1202—1262 (ur. August von Jaksch). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1906. MDC 4/2 = Monumenta historica ducatus Carinthiae IV. Die Kärntner Geschichtsquellen 1202—1269 2. 1262—1269 (ur. August von Jaksch). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1906. MDC 5 = Monumenta historica ducatus Carinthiae V. Die Kärntner Geschichtsquellen 1269—1286 (ur. Hermann Wiessner). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1956. MDC 6 = Monumenta historica ducatus Carinthiae VI. Die Kärntner Geschichtsquellen 1286—1300 (ur. Hermann Wiessner). Klagenfurt: F. Kleinmayr, 1958. MDC 8 = Monumenta historica ducatus Carinthiae VIII. Die Kärntner Geschichtsquellen 1310—1325 (ur. Hermann Wiessner). Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereins für Kärntnen, 1963. MDC 9 = Monumenta historica ducatus Carinthiae IX. Die Kärntner Geschichtsquellen 1326—1335 (ur. Hermann Wiessner). Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereins für Kärntnen, 1965. MDC 10 = Monumenta historica ducatus Carinthiae X. Die Kärntner Geschichtsquellen 1335—1414 (ur. Hermann Wiessner). Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereins für Kärntnen, 1968. Mell, Richard: Abhandlungen zur Geschichte der Landstände im Erzbistume Salzburg. MGSLK, 43,
1903,	str. 92-178 in 347-363.
Mell, Richard: Abhandlungen zur Geschichte der Landstände im Erzbistume Salzburg. MGSLK, 44,
1904,	str. 139-255.
Mell, Anton: Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte des Landes Steiermark. Graz - Wien - Leipzig: Leuschner & Lubensky, 1929. MEZ 5 = Povijesni spomenici Zagrebaike biskupije = Monumenta historica Episcopatus Zagrabiensis 5. 1395—
1420 (ur. Andrija Lukinovič). Monumenta historica 1 = Croatica christiana - fontes 3. Zagreb: Krščanska sadašnjost - Arhiv Hrvatske, 1992.
MHHD 28 = A Blagay-csalad okleveltara = Codex Di-plomaticus Comitum de Blagay (ur. Lajos Thalloczy - Samu Barabas). Monumenta Hungariae Historica: Diplomataria = Magyar Törtenelmi Emlekek: Okmanytarak 28. Budapest: Kiadja a Magyar Tu-domanyos Akademia, 1897.
Miletič, Drago: Plemicki gradovi kontinentalne Hrvatske. Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske 62. Zagreb: Društvo povjesničara umjetnosti Hrvatske, 2012.
Milj an, Suzana: Grofovi Celjski, njihovi službenici njemačkog porijekla i Zagorsko kneštvo (comitatus Zagoriensis) krajem srednjeg vijeka (1397.-1456.). Godišnjak njemačke zajednice. DG Jahrbuch, 19, 2012, str. 97-118.
Miljan, Suzana: Grofovi Celjski i Nijemci, službenici njihovih utvrda u Zagrebačkoj i Križevačkoj župa-niji u kasnom srednjem vijeku (1385.-1456.). Godišnjak njemačke zajednice. DG Jahrbuch, 20, 2013, str. 11-22.
Mlinarič, Jože: Kartuzija Pleterje 1403—1595. Pleterje: Kartuzija Pleterje, 1982.
Miranda, Salvador: The Cardinals of the Holy Roman Church (dostopno na: http://www2.fiu. edu/~mirandas/cardinals.htm; 15. XI. 2011).
Muchar, Albert von: Geschichte des Herzogtums Steiermark VII.: Geschichte der Steiermark unter vom Lander Oesterreich getrennter Beherrschung von. H. Leopold dem Frommen (Probus) 1373 bis zur Wiedervereinigung mit Oesterreich 1457 — unter K. Friedrich IV.. Graz: Leuschner & Lubensky, 1864.
Münchner Handschrift = Münchner Handschrift. Botenbuch der Bruderschaft St. Christoph auf dem Arlberg. Eigentümer: Kgl. Bayer. Hausritterorden vom Hl. Georg e. V. Bayerisches Hauptstaatsarchiv Geheimes Hausarchiv Hausritterorden vom Hl. Georg, Bände 3 (dostopno na: http://bilderserver.at/wappenbue-cher/MuenchnerHandschriftEXA2_52z3/; 15. X. 2011).
Nared, Andrej: Dežela — knez — stanovi: oblikovanje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518.The-saurus memoriae. Dissertationes 7. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2009.
Naschenweng, Hannes P.: Die Landeshauptleute der Steiermark 1236-2002. Graz: Styria, 2002.
Nedopil, Leopold: Deutsche Adelsproben aus dem Deutschen Ordens-Central-Archive 1. (Ab-Mu), Wien: Braumüller, 1868.
Okoliš, Stane: Izseki iz zgodovine Loža in okolice 2. del. ZČ, 49, št. 4, 1995, str. 557-581.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und Diözese Lavant I. Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate: Marburg, Mahrenberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkowiz. Marburg: Verlag des F. V. Lavant. Ordinariates - Narodna tiskarna, 1875.
400
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und Diözese Lavant II. 1. Benediktiner-Stift Oberburg. Marburg 1877.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und Diözese Lavant V. Das Dekanat Schallthal. Graz 1884.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und Diözese Lavant VI. Das Dekanat Drachenburg. Marburg 1887.
Orožen, Ignaz: Das Bisthum und Diözese Lavant VIII. Das Dekanat Neukirchen. Marburg 1893.
Orožen, Janko: Donesek k zgodovini Dobrne. Celjski zbornik 1960. Celje 1960, str. 280-291.
Otorepec, Božo: Prebivalstvo Kamnika v srednjem veku. Kamniški zbornik 2. Kamnik: Občina Kamnik, 1956, str. 67-100.
Otorepec, Božo: Grad Snežnik in Snežniški v srednjem veku. Notranjski listi III (ur. Janez Šumrada). Ljubljana: Paralele, 1986, str. 28-46.
Otorepec, Božo: Stari grad pri Novem mestu in njegovi lastniki. Dolenjski zbornik 1990 (ur. Jovo Grobov-šek). Novo mesto 1990, str. 59-86.
Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine): 1270—1405. Viri za zgodovino Slovencev 14. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995.
Ottenthal, Emil von - Redlich, Oswald: Archivberichte aus Tirol III., Mittheilungen der dritten-Section der k. k. Central-Commission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst- und historischen Denkmale, 5, 1903.
Palosfalvi, Tamas: Barbara und die Grafen von Cilli. Sigismundus Rex et Imperator. Kunst und Kultur zur Zeit Sigismunds von Luxemburg (1387—1437). Ausstellungskatalog Budapest, Szépmûvészeti Müzeum, 18. März — 18. Juni 2006; Luxemburg, Musée national d'histoire et d'art, 13. Juli — 15. Oktober 2006 (ur. Imre Takacs). Mainz: Philipp von Zabern, 2006, str. 295-297
Peskar, Robert: Bazilika Marije Zavetnice na Ptujski Gori. Ljubljana: Družina, 2010.
Peskar, Robert: Arhitektura in arhitekturna plastika. Marija Zavetnica na Ptujski Gori: zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Janez Höfler), Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011, str. 73-112.
Piendl, Max: Böhmen und die Grafen von Bogen. Bohemia. Zeitschrift für Geschichte und Kultur der böhmischen Länder. A journal of history and civilisation in East Central Europe, 3, 1962, str. 137-149.
Pirchegger, Hans: Lemberg und Rabensberg. ZHVSt, 3, 1905, str. 39-44.
Pirchegger, Hans: Die Grafen von Cilli, ihre Grafschaft und ihre untersteirischen Herrschaften. Ostdeutsche Wissenschaft, Jahrbuch des Ostdeutschen Kulturrates, II., 1955, str. 158-200 + 1 priloga (zemljevid posesti).
Pirchegger, Hans: Landesfürst und Adel in Steirmark während des Mittelalters II. FVVSt 13, Graz: Selbstverlag der Historichen Landeskommission, 1955.
Pirchegger, Hans: Die Herrschaften des Bistums Gurk in der ehemaligen Südsteiermark. AVGT 49. Klagenfurt: Geschichtsvereine für Kärnten, 1956.
Pirchegger, Hans: Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. Buchreihe der Südostdeutschen Historischen Kommision 10. München: R. Oldenburg, 1962.
Pleterski, Andrej: Nevidna srednjeveška Evropa: Zupa Bled. Dela Inštituta za arheologijo 1. Ljubljana: Založba ZRC, 2011.
Popelka, Fritz: Eberhard von Altenburg und das Ju-denburger Augustinerkloster. ZHVSt, 53, 1962, str. 37-44.
Posch, Fritz: Die Drachsler auf Neuhaus. Forschungen zur Landes- und Kirchengeschichte. Festschrift Helmut J. Mezler-Andelberg zur 65. Geburtstag (ur. Herwig Ebner), Graz 1988, str. 391-396.
Preinfalk, Miha: Rodbina v luči srednjeveških listin. ZČ, 55, št. 3-4, 2001, str. 341-374.
Preinfalk, Miha: Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Thesaurus memoriae. Dissertationes 4, Ljubljana: ZRC SAZU, 2005.
Preinfalk, Miha: Rodbina Ursini-Blagaj: plemiške rodbine na Slovenskem. Gea, 18, VII. 2008, str. 70-73.
Preinfalk, Miha: Auersperzi u Beloj krajini i njihovi kontakti s Hrvatskom u srednjem vijeku. Izmedu kraljevstva i carstva: studijaprekograničnih kulturno-povijesnih veza (ur. Petra Svoljšak - Miha Seručnik - Vanja Kočevar). Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 141-151.
Rainer, Brigitte: Die Adelswappen des östlichen Kärnten im Mittelalter. Inaugural-Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der Philosophischen Fakultät der Karl-Franzens Universität Graz. Graz 1971.
Rajakovics, Emil von: Die steirische Geschlecht von Fladnitz. Adler. Zeitschrift für Genealogie und Heraldik, 4 (XVIII), 1956-1958, str. 126-128 in 150-157.
Ravnikar, Tone: Eberhard III. Vrbovški, ustanovitelj avguštinskega samostana v Judenburgu. SHS, 5, št. 1-2-3 (= Mlinaričev zbornik I), 2005, str. 151-168.
Ravnikar, Tone: V primežu medplemiškihprerivanj. Ljubljana 2010 (dostopno na: http://www.pei.si/Si-franti/StaticPage.aspx?id=85; 11. X. 2011).
Regan, Krešimir: Plemicki grad Garic. Radovi Zavoda za znanstvenoistraživački i umjetnički rad u Bjelova-ru, 4, Zagreb - Bjelovar: HAZU, 2011, str. 15-62.
Reindel-Schedl, Helga: Die Herren von Wispeck. MGSLK, 122, 1982, str. 253-286.
RH 5/2 = Regesta Habsburgica. Abt. 5: Die Regesten der Herzöge von Österreich von 1365—1395, Teilbd. 2.: 1371-1375 (ur. Christian Lackner - Claudia Feller -Stefan Seitschek). Wien - München: Böhlau, 2010.
RHSt 1/1 = Regesten des Herzogtums Steiermark I. 1308-1319, 1. Lieferung (ur. Hermann Wiess-flecker - Roland Schäffer - Max Zechner - Annelies Redik). QugLSt 6. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1976.
RI13/29 = Regesten Kaiser Friedrichs III. (1440-1493). Nach Archiven und Bibliotheken geordnet. H. 29: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliothe-
401
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
ken der Republik Slowenien. 1. Die staatlichen, kommunalen und kirchlichen Archive in der Stadt Laibach/ Ljubljana (ur. Joachim Kemper - Jure Volčjak -Martin Armgart). Wien - Köln - Weimar: Böhlau, 2014.
Riedmann, Josef: Die Beziehungen der Grafen und Landfürsten von Tirol zu Italien bis zum Jahre 1335. Sitzungsberichte der Philosophisch-historische Klasse der Österreichische Akademie der Wissenschaften 307 Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1977.
Rosenberg, Artur: Beiträge zur Geschichte der Juden in Steiermark. Quellen und Forschungen zur Geschichte der Juden in Deutsch-Österreich VI. Wien -Leipzig: W. Braumüller, 1914.
ROT2 = Regesta historico-diplomatica Ordinis S. Mariae Theutonicorum: 1198—1525: 2. Regesta privilegiorum Ordinis S. Mariae Theutonicorum = Regesten der Pergament-Urkunden aus der Zeit des Deutschen Ordens (ur. Erich Joachim - Walther Hubatsch). Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1948.
RPIRh 2 = Regesten der Pfalzgrafen am Rhein 2 (14001410) (ur. Lambert von Oberndorff - Manfred Krebs). Innsbruck: Wagner, 1912-1939.
Rutar, Simon: Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom. Gorica: Josip Devetak, 1882.
Rutar, Simon: Newhaus-Castelnuovo am Karste. MMK, 3, 1890, str. 191-203.
Rutar, Simon: Berichtigungen und Nachträge II. (Newhaus-Castelnuovo am Karste). MMK, 4, 1891, str. 72.
Rutar, Simon: Završniška gospoščina na Krasu. IMK, 5, 1895, str. 213-228.
Rutar, Simon: Schloß und Herrschaft Lueg. MMK, 8, 1895, str. 2-11, 45-57 in 94-103.
Rutar, Simon: Newhaus-Castelnuovo am Karste. MMK, 8, 1895, str. 115-123.
Rutar, Simon: Zgodovinske črtice izpokneženegrofije go-riško-gradiške. Gorica: Goriška tiskarna, 1896 (citirano po ponatisu Nova Gorica: Branko - Ljubljana: Jutro, 2000).
Sacherer, Johannes: Habsburgs Griff auf die Salzburger Positionen in Kärnten zur Zeit Erzbischofs Eberhards III. (1403-1427). MGSLK, 139, 1999, str. 7-26.
Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji III. Notranjska: 1. Med Planino, Postojno in Senožečami. Zbirka Grajske stavbe 17. Ljubljana: Viharnik, 2005.
Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji III. Notranjska: 2. Med Idrijo in Snežnikom. Zbirka Grajske stavbe 18. Ljubljana: Viharnik, 2006.
Sapač, Igor: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji III. Notranjska: 3. Porečje Reke z Brkini. Zbirka Grajske stavbe 19. Ljubljana: Viharnik, 2007.
Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodni Sloveniji 3. Obmo-
čje Nove Gorice in Gorice, Zbirka Grajske stavbe 22. Ljubljana: Viharnik, 2010.
Sapač, Igor: Srednjeveški stavbni zasnovi gradov v Črnomlju in Metliki. Kronika, 58, št. 3, 2010, str. 531-556.
Sapač, Igor: Grajske stavbe v zahodnji Sloveniji 5. Kras in Primorje. Zbirka Grajske stavbe 24. Ljubljana: Viharnik, 2011.
Sapač, Igor: Gradovi, utrdbe, dvorci, vile v Slovenskem primorju in bližnji soseščini. Dodatek k zbirki Grajske stavbe. Ljubljana: Viharnik, 2014.
Schäffer, Roland: Reinprecht von Reichenburg (1434— 1505), Feldhauptmann und Landeshauptmann der Steiermark. Die steirische Landesverwaltung um 1500. Habilitationsschrift zur Erlangung der Lehrbefugnis als Universitätsdozent an der Geisteswis-senschaflichen Fakultät der Universität Graz. Graz 1981.
Schloss Neuhaus am Inn http://de.wikipedia.org/wiki/ Schloss_Neuhaus_am_Inn; 18. IX. 2014.
Schloss Neuhaus (Geinberg): http://de.wikipedia.org/ wiki/Schloss_Neuhaus_%28Geinberg%29; 18. IX. 2014.
Schloss Wazenberg: http://de.wikipedia.org/wiki/ Schloss_Wazenberg; 25. IX. 2014.
Schmölzer, Elisabeth: Die Adelswappen der Untersteiermark im Mittelalter. Inaugural-Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades der Philosophischen Fakultät der Karl-Franzens-Universität Graz. Graz 1975.
Schopf, Hubert: Igelbund, 1403. Historisches Lexikon Bayerns (dostopno na: http://www.historisches-lexikon-bayerns.de/artikel/artikel_45740; 27. X. 2011).
Schumi, Franz: Pfarre Glogoviz (slov. Blagovica) in Ostoberkrain. Archiv für Heimatkunde, I. 1882/83, (I.) str. 89-93, (II.) str. 106-109 in (III.) str. 168-175.
Schumi, Franz: Urkunden und Regesten zur Geschichte des 14. Jahrhunderts. Archiv für Heimatkunde, II. 1884/87, str. 242-273.
Seifert, Johann: Wahrhaffte Historische und Genealogische Beschreibung Deß vortrefflichen Geschlechts Derer Freyherren von Neuhauß in Greiffenfels und Ehren-hauß [et]c. Denen noch andere Frey-Herren von Neuhauß angefüget sind: Sammt einem Register ihrer Tauff-Nahmen und auch dererjenigen, so durch Vermählungen sich mit ihnen befreundet haben, denen hohen Nachkommen zu unterthänigen Ehren und unsterblichen Gedächtnüß mit Fleiß. [Regensburg] 1708.
Seuffert, Burkhard: Drei Register aus den Jahren 1478— 1519. Untersuchungen zu Politik, Verwaltung und Recht des Reiches, besonders des deutschen Südostens. Innsbruck: Wagner, 1934.
Seuffert, Burkhard - Kogler, Gottfriede: Die ältesten steirischen Landtagsakten 1396—1519 I. 1396—1452. QuVVSt 3, Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 1953.
402
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
Sießl, Franz: Neuhaus bei Gais im Pusterthale. Eine geschichtliche Studie. Bozen: Tyrolia, 1901.
Sirk, Zeljko: Izmedu lava i orla (I): Srednjovjekovni gradovi, kašteli i kule Istre i Hrvatskog primorja i njihovi gospodari. Nova Istra, 7, št. 2-3, 2002, str. 171-224 (dostopno na: http://www.gradpula.com/ nova_istra/2002/lav_orao-I1.htm#Predgovor; 13. VIII. 2014).
Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48 št. 1-2, 2000, str. 20-41.
Slana, Lidija: Grad Lihtenberk in njegovi lastniki skozi stoletja. Kronika, 59, št. 3, 2011, str. 411-430.
Smole, Cäcilia: Frühe Verhältnisse und die Zeit der Grundherrschaft. Neuhaus: Geschichte und Gegenwart: ein Gemeindebuch für alle (ur. Wilhelm Wadl), Klagenfurt: Kärntner Landesarchiv, 2008, str. 1940.
Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982.
Spitzer, Shlomo: Bne chet: die österreichischen Juden im Mittelalter; eine Sozial- und Kulturgeschichte. Wien -Köln - Weimar: Böhlau, 1997.
Starkenfels, Alois von - Kirnbauer von Erzstätt, Johann Evangelist: Die Wappen des Adels in Oberösterreich. Siebmacher's großes Wappenbuch Band 27. Neustadt an der Aisch: Bauer & Raspe, 1984 (ponatis izdaje IV/5, Nürnberg: Bauer & Raspe, 1904).
Starzer, Albert: Die landesfürstlichen Lehen in Steiermark von 1421-1546. BKStGQ32 = VHLSt 17. Graz: Selbstverlag der Historischen Landes-Kommission, 1902.
Stegenšek, Avguštin: Božja pot k Materi Božji na Črni-gori. Spominske črtice k petstoletnici. Ptujska Gora: Kn. šk. župnijski urad, 1914.
Stele, France: Ptujska gora. Ptujska Gora: Zupni urad, 1940.
Stele, France: Ptujska gora, Ljubljana: Zadruga katoliških duhovnikov SFRJ, 19662.
Stopar, Ivan: Vitanje. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 93. Maribor: Obzorja, 1979.
Stopar, Ivan: Dobrna. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 98. Maribor: Obzorja, 1980.
Stopar, Ivan: GradPišece. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 115, Maribor: Obzorja, 1982.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 2. Med Prekmurjem in porečjem Dravinje: občine Gornja Radgona, Lenart, Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Ormož, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk - Filozofska fakulteta, 1991.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 3. Spodnja Savinjska dolina: občine Celje, Hrastnik, Laško, Žalec. Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, 1992.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 4. Med Solčavskim in Kobanskim: občine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Dravograd, Radlje, Mari-bor-Ruše. Ljubljana: Viharnik - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 5. Med Kozjanskim in porečjem Save občine Brežice, Krško, Sevnica, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah. Ljubljana: Viharnik - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji I. Gorenjska: 2. Območje Kamnika in Kamniške Bistrice. Zbirka Grajske stavbe 7. Ljubljana: Viharnik - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997.
Stopar, Ivan: Grad Podsreda med včeraj, danes in jutri. Celje: Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1999.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji I. Gorenjska: 5. Med Goričanami in Gamberkom. Zbirka Grajske stavbe 10. Ljubljana: Viharnik - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji II. Dolenjska: 1. Porečje Krke. Zbirka Grajske stavbe 11-12, Ljubljana: Viharnik - Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji II. Dolenjska: 3. Porečje Temenice in Mirne. Zbirka Grajske stavbe 14. Ljubljana: Viharnik, 2002.
Stopar, Ivan: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji II. Dolenjska: 5. Bela krajina. Zbirka Grajske stavbe 16. Ljubljana: Viharnik, 2004.
Stopar, Ivan: Klevež, v vihri vojnih in povojnih let izginuli grad. Klevevž: biser narave z bogato zgodovino (ur. Majda Pungerčar). Novo mesto: Goga, 2009, str. 99-113.
Stražar, Stane: Moravška dolina: življenje pod Limbarsko goro. Moravče: Odbor za izdajo knjige pri krajevnih skupnostih Moravče, Peče, Velika vas in Vrhpolje-Zalog, 1979.
Stražar, Stane: Črni graben: od Prevoj do Trojan. Luko-vica: Kulturno umetniško društvo Janko Kersnik, 1985.
Stražar, Stane: Župnija Dob skozi stoletja. Dob: Odbor pri Krajevni skupnosti, 19962.
Strnadt, Julius: Geschichte der Herrschaft Windeck und Schwertberg im Lande ob der Enns. AÖG, 17, 1857, str. 149-207.
Szabo, Gjuro: Sredovječnigradovi u Hrvatskoj i Slavoniji. Zagreb: Matica hrvatska, 1920.
Škiljan, Ivana: Srednjevjekovni grad Steničnjak na Kor-dunu. Radovi Zavoda za hrvatskupovijest, 38, 2006, str. 93-112.
Štih, Peter: K zgodovini nižjega plemstva na krasu in v Istri. ZČ, 45, št. 4, 1991, str. 549-557 (citirano po ponatisu Srednjeveške goriške študije: prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in goriških grofov, Nova Gorica: Goriški muzej, grad Kromberk, 2002, str. 184-194).
Štih, Peter: Goriški grofje in njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. Razprave Filozofske fakultete, Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 19972.
Štih, Peter: Oglejski patriarhi kot mejni grofje na
403
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
Kranjskem, ČZN (n. v.), 35 (70), št. 1-2 (= Korop-čev zbornik), 1999, str. 39-53.
Štih, Peter: Kranjska v času Andeških grofov - Krain in der Zeit der Grafen von Andechs. Grofje Ande-ški-Meranski: prispevki k zgodovini Evrope v visokem srednjem veku:zbornik razprav z mednarodnega znanstvenega simpozija, Kamnik,, 22.-23. september 2000 — Die Grafen Andechs-Meranier: Beiträge zur Geschichte Europas im Hochmittelalter: Ergebnisse des internationalen Symposiums, Kamnik,, 22.-23. September 2000 (ur. Andreja Eržen - Toni Aigner). Kamnik: Zveza kulturnih organizacij, 2001, str. 11-37.
Štih, Peter: Dve novi notici za najstarejšo zgodovino Ljubljane. ZČ, 56, št. 1-2, 2002, str. 5-40.
Štih, Peter: Rodbina koroških Spanheimov, prvih gospodov Kostanjevice. Vekov tek.. Kostanjevica na Krki 1252—2002: zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Smrekar Andrej). Kostanjevica ob Krki: Krajevna skupnost - Organizacijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str. 54-73.
Štih, Peter: Goriški grofje in Trst do prihoda mesta pod Habsburžane 1382. Bertošin zbornik: zbornik u čast Miroslava Bertoše 2. (ur. Ivan Jurkovic). Pula: Sve-učilište Jurja Dobrile - Pazin: Državni arhiv, 2013, str. 123-144.
Štih, Peter: I conti di Gorizia e l'Istria nelMedioevo. Collana degli atti / Centro di ricerche storiche Rovigno 36. Rovigno: Centro Ricerche Storiche - Fiume: Unione Italiana - Trieste: Universita Popolare, 2013.
Šumrada, Janez: Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice. Notranjski listi I:posvečeno Loški dolini ob petstoletnici mesta Loža 1477—19771 (ur. Janez Šum-rada). Ljubljana: Odbor za praznovanje 500 letnice mesta Loža - Kulturna skupnost občine Cerknica, 1977, str. 31-40.
Tangl, Karlmann: Reihe der Bischöfe von Lavant. Klagenfurt: J. Leon, 1841.
Tangl, Karlmann: Beiträge zur Geschichte der Herrschaft und des Badeortes Neuhaus. MHVSt. 3, 1852, str. 160-222.
Thalloczy, Ludwig von: Geschichte der Grafen von Blagay. Jahrbuch »Adler« N. F., 8, 1898, str. 1-150.
TKL 1 = Turjaška knjiga listin 1. Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov) (1218—1400) (ur. Miha Preinfalk -Matjaž Bizjak). Thesaurus memoriae. Fontes 6. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2008.
TKL 2 = Turjaška knjiga listin 2. Dokumenti 15. stoletja (ur. Matjaž Bizjak - Miha Preinfalk). Thesaurus memoriae. Fontes 8. Ljubljana: Založba ZRC, 2009.
Tomaschek, Ignaz: Regesten zur Geschichte Kärntens, AVGT, 7, 1862, str. 73-110.
Trotter, Kamillo: Die Burggrafen von Lienz und zum Lueg. Schlern-Schriften 105. Innsbruck: Wagner, 1954.
Tyroller, Franz: Bogen, Grafen von. NDB 2. Berlin: Duncker & Humblot, 1955, str. 415.
Tyroller, Franz: Genealogie des altbayerischen Adels im Hochmittelalter in 51 genealogischen Tafeln mit Quellennachweisen und 1 Karte. Genealogische Tafeln zur mitteleuropäischen Geschichte (ur. Wilhelm Wegener). Göttingen: Heinz Reise Verlag, 19621969, str. 45-611.
UBOO 4 = Urkundenbuch des Landes ob der Enns IV. (1283—1308). Wien: Verwaltungs-Ausschuß des Museum Francisco-Carolinum zu Linz, 1867.
UBOO 5 = Urkundenbuch des Landes ob der Enns V. (1308—1330). Wien: Verwaltungs-Ausschuß des Museum Francisco-Carolinum zu Linz, 1868.
UBOO 6 = Urkundenbuch des Landes ob der Enns VI. (1331—1346). Wien: Verwaltungs-Ausschuß des Museum Francisco-Carolinum zu Linz, 1872.
UBS 3 = Salzburger Urkundenbuch III. Urkunden von 1200—1246 (ur. Willibald Hauthaler - Franz Martin). Salzburg: Gesellschaft für Landeskunde, 1918.
UBSt 2 = Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark II. (1192—1246) (ur. Joseph von Zahn). Graz: Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1879.
UBSt 3 = Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark III. (1248—1260) (ur. Joseph von Zahn). Graz: Verlag des Historischen Vereines für Steiermark, 1903.
UBSt 4 = Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark IV. (1260—1276) (ur. Heinrich Appelt - Gerhard Pfer-schy). Wien: Adolf Holzhausen, (1960-)1975.
UDOCA 1 = Die Urkunden des Deutsch-Ordens-Cen-tralarchivs zu Wien in Regestenform herausgeben I (ur. Edmund Gaston Graf von Pettenegg). Prag: F. Tempsky - Leipzig: G. Freytag, 1887.
UDOZA 1 = Die Urkunden des Deutschordenszentralar-chivs in Wien. Regesten. Teilband I: 1122 — Januar 1313 (ur. Marian Tumler - Udo Arnold). Quellen und Studien zur Geschichte des Deutschen Ordens 60/I = Veröffentlichungen der Internationalen Historischen Kommission zur Erforschung des Deutschen Ordens 11/I. Marburg: Elwert, 2006.
URBK1 = Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain I. 777—1200 (ur. Franz Schumi). Laibach: der Herausgeber, 1882-1883.
Valvasor, Johann Weichard - Ramschissl, Bartholo-maeus: Opus insignium armorumque ... = Das grosse Wappenbuch ... 1689 (faksimile Ljubljana: SAZU, 1993).
Verbič, Marija: Gospodarski in socialni položaj tolminskega kmeta v začetku 16. stoletja in upori tolminskih kmetov v letih 1513 do 1515. ZČ, 28, št. 1-2, 1974, str. 3-44.
Vidmar, Polona: Ustanovitev Marijine cerkve in benefi-cijev na Ptujski Gori. SHS, 7, št. 3-4 (= Stegenškov zbornik). 2007, str. 819-856.
Vidmar, Polona: Kiparska oprema. Marija Zavetnica na Ptujski Gori: zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve (ur. Janez Höfler), Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2011, str. 113-148.
Vidmar, Polona - Hajdinjak, Boris: Gospodje Ptujski — srednjeveški vitezi, graditelji in meceni [publikacija k
404
62
2014
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
razstavi] /Lords of Ptuj — medieval knights, founders and patrons of the arts. Ptuj: Pokrajinski muzej, 2009.
Vilfan, Sergij: Zgodovinske slike iz Brkinov. Kronika, 1, st. 2, 1953, str. 120-130.
Vivian, Angelo: Le iscrizioni Ebraiche di Ptuj e Maribor. Eggito e Vicino Oriente, IV, 1981, str. 249-268.
Wadl, Wilhelm: Geschichte der Juden in Kärnten im Mi-tellalter. Mit einem Ausblick bis zum Jahre 1867. Das Kärntner Landesarchiv. Studien zur geschichtlichen Landeskunde Kärntens 9, Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 19922.
Wadl, Wilhelm: Friesach - eine mittelalterliche Stadt. Schauplatz Mittelalter Friesach. Kärntner Landesausstellung 28. April bis 28. Oktober 20011— Einführung (ur. Barbara Meier - Günther Hödl). Klagenfurt: Kärntner Landesausstellungsbüro, 2001, str. 151175.
Wagner, Hans - Klein, Herbert: Salzburger Domherren von 1300 bis 1514. MGSLK, 92, 1952, str. 1-81.
Webernig, Evelyne: Landeshauptmannschaft und Vizedomamt in Kärnten bis zum Beginn der Neuzeit. Das Kärntner Landesarchiv. Studien zur geschichtlichen Landeskunde Kärntens 10. Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1983.
Weiß, Alois: Kärnthen's Adel bis zum Jahre 1300. Wien: Braumüller, 1869.
Weiss, Norbert: Das Städtewesen der ehemaligen Untersteiermark im Mittelalter. Vergleichende Analyse von Quellen zur Rechts-, Wirtschafts- und Sozialgeschichte. FgLSt 46. Graz: Historische Landeskommission für Steiermark, 2002, CD (Quellenteil).
Weiß, Sabine: Salzburg und das Konstanzer Konzil (1414-1418). Ein epochales Ereignis aus lokaler Perspektive. Die Teilnehmer aus der Erzdiözese Salzburg einschließlich der Eigenbistümer Gurk, Chiemsee, Seckau und Lavant. MGSLK, 132, 1992, str. 143-307.
Weiß, Sabine: Salzburg und das Konstanzer Konzil (1414-1418). Ein epochales Ereignis aus lokaler Perspektive. Die Teilnehmer aus der Erzdiözese Salzburg einschließlich der Eigenbistümer Gurk, Chiemsee, Seckau und Lavant. Register. Nachträge, Korrekturen. MGSLK, 134, 1994, str. 173-189.
Wenninger, Markus J.: IX. 2. Zur Geschichte der Juden in Salzburg. Geschichte Salzburgs. Stadt und Land I/2 (ur. Heinz Dopsch - Hans Spatzenegger). Salzburg: Anton Pustet, 1983, str. 747-756.
Wenninger, Markus J.: Pettau. GermaniaJudaica 3.1350— 1519 2. Teilband: Ortschaftsartikel Mährisch-Budwitz — Zwolle (ur. Arye Maimon et al.). Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck), 1995, str. 1096-1100.
Wenninger, Markus J.: Salzburg. Germania Judaica 3. 1350—1519 2. Teilband: Ortschaftsartikel Mährisch-
Budwitz — Zwolle (ur. Arye Maimon et al.). Tübingen: J.C.B. Mohr (Paul Siebeck), 1995, str. 12881295.
Wertner, Moriz: Zur Genealogie der Cilly. Monatsblatt »Adler«, IV/5, 1896, str. 38-40.
Wiessner, Hermann: Gurker Urbare (Bistum und Kapitel) in Auswahl aus der Zeit von 1285 bis 1502. Österreichsche Urbare III/3-I, Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1951.
Wiessner, Hermann - Seebach, Gerhard: Burgen und Schlösser um Klagenfurt, Feldkirchen, Volkermarkt. Kärntens Burgen und Schlösser 2. Wien: Birken, 19802.
Witting, Johann Baptist: Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch »Adler«« N. F., 4, 1894, str. 89-146.
Witting, Johann Baptist: Die Wappen des Adels in Niederösterreich 2. S—Z. Siebmacher's großes Wappenbuch Band 26/2. Neustadt an der Aisch: Bauer & Raspe, 1983 (ponatis izdaje IV/4/2, Nürnberg: Bauer & Raspe, 1918).
Wlattnig, Robert: Abteilung für Kunstgeschichte. Ru-dolfinum. Jahrbuch des Landesmuseums für Kärnten 2008, 2009, str. 275-299.
Wretschko, Alfred von: Zur Frage der Besetzung des erzbischöflichen Stuhles in Salzburg im Mittelalter. MGSLK, 47, 1907, str. 189-302.
Zadnikar, Marijan: Ptujska gora — visoka pesem slovenske gotike, Ljubljana: Družina, 1992.
Zahn, Joseph von - Siegenfeld, Alfred Anthony von: Nachwort und heraldisch Besprechung. Steiermär-kisches Wappen-Buch von Zacharias Bartsch 1567, Facsimile-Ausgabe mit historischen und heraldischen Anmerkungen von Dr. Josef von Zahn und Alfred Ritter Anthony von Siegenfeld. Graz - Leipzig: Ulrich Moser, 1893, str. 1-180.
Zenegg-Scharffenstein, Emerich: Urkundenregesten aus dem gräflich Wagensperg'schen Familienarchiv im Schlosse Seltenheim bei Klagenfurt. Monatsblatt »Adler«, X/20-22, 1927, str. 265-269.
Zotter, Hans: Der Dominikanerkonvent zu Friesach. Carinthia I, 160, 1970, str. 690-718.
Zwiedineck-Südenhorst, Hans von: Das gräflich Lamberg'sche Familienarchiv zu Schloß Feistritz bei Ilz 1. Urkunden, Aktenstücke und Briefe, die freiherrliche und gräfliche Familie Breuner und ihrer steirischen Besitz betreffend (Ehemals Ehr-nauer Archiv.). BKStGQ 28, 1897, str. 127-237 = VHLSt 4, Graz: Selbstverlag der Historischen Landes-Kommission, 1897.
405
3 KRONIKA
BORiS HAJDiNJAK: DOBRNSKi DO ZAČETKA 15. STOLETJA, 365-410
62
2014
SUMMARY
The Neuhaus family until the beginning of the 15th century
The family of the Knights or Barons of Neuhaus (also von Neuhaus or Neuhauser) since 1636 (the Bavarian line died out in 1758) and 1646, respectively (the Carinthian line died out in 1742), was named after the now abandoned Dobrna (then Neuhaus) Castle standing in the homonymous village north of Celje. Although the Neuhaus family was never an important one, writing about their history regularly appeared from the mid-17th century onwards. The foundations for the history of the Neuhaus family were ultimately set by Friedrich Wilhelm Leitner and his article on their genealogy, published in 2000. The contribution at hand, however, aims to present the first 107 years of the family's history, i.e. from the first mention in 1322 to the death of Sigmund I in 1429.
Dobrna first appeared in sources in 1155, when the Bishop of Gurk, Roman I, was ultimately granted the Dobrna allodium from the Bavarian Counts of Bogen. The said allodium was in the possession of the Bogen family already before the mid-12th century and was not passed down from their relatives, the Weimar-Orlamünds or the Spanheims. The Dobrna allodium corresponded with the area that fell under the jurisdiction of subsequent castles Ranšperk (Ra-bensberg, later Ravni breg) near Dobrna, Lemberg (medieval Lowenberg) near Nova cerkev, Helfenberg (also Soteska) near Velika Pirešica, and the youngest Dobrna Castle, whose German name means New Castle. All the above mentioned castles were inhabited by families related to the ministeriales from the Gurk Diocese, the Rabenbergs, whose name suggests that they might have descended from the castellans of the Vitanje Castle in the 12th century, the oldest and most important Gurk castle in the area. In the mid-13th century, one family line was also formed in Upper Carniola, with its seat at the Rabensberk Castle (Rabensberg, later Vranja peč) near Kamnik. Initially, every line of the Ranšperšk family had a coat of arms with a raven standing on a hill, which is a nice example of the so-called talking coat of arms (raven in German = der Rabe) and it demonstrates their common origin.
The question as to when the Neuhaus family, and with them the homonymous castle, first appeared in written sources is not an easy one to answer, as there
were eighteen other castles in the medieval Dobrna and surrounding areas with the same German name. Among them were three castles and noble families by the same name, whose geographic or temporal vicinity, or the same noble status were often the reason they were confused with Dobrna and its barons: Novi grad (German Neuhaus, Italian Castelnuovo) pri Ilirski Bistrici, Neuhaus in Salzburg and Neuhaus (Slovenian Suha) near Labot (Lavamund) in Austrian Carinthia.
The Dobrna Castle was built only after around 1275, when the Ransperk Castle came into the hands of the Lords of Ptuj (Pettau). One part of the Ransperk family moved to Carinthia and the other part remained in the newly constructed castle, which first appeared in sources in 1322, through the mention of the first members of the Neuhaus family. Until the end of the 14th century, there was hardly any indication of the family in sources and no indication whatsoever as to their prominent standing. The male line of the family died out after 1378 and it was succeeded by a new, so-called secondary Neuhaus family before 1395. The latter was created with the marriage between an unknown female member of the Neuhaus family and an unknown member of the knightly family named after the village Getzers-dorf (present-day Inzersdorf-Getzersdorf) near St. Polten in Lower Austria.
Thus, at the end of the 14th century, the Dobrna Castle came to be inhabited by an entirely new family, which immediately soared high above its predecessors. The first one who distinguished himself through his career was the Canon of Salzburg, Cathedral Dean, Cathedral Provost, and ultimately Archbishop Eberhard III (f 1427). As a diplomat he was held in high esteem in the Holy Roman Empire. He took part in the Council of Constance, albeit a marginal one. A little known fact, however, is that he organised the only clearly established pogrom of Jews in the present-day Slovenian territory that took place at Ptuj in 1404. Eberhard's brother Sigmund I of Neuhaus (f before 1429), a member of the prestigious Order of the Dragon and a nobleman with a career in three provinces - Salzburg, Slavonia and Styria - chose Ptujska Gora as a place that would preserve the memory of him. His tomb and the altar of St. Sigmund still stand there today. Unlike his two brothers, Andreas I (f before 1425) pursued a less ambitious career, which, however, does not diminish his importance, as it is through his descendants that the family continued to exist until the mid-18 century.
406
M
o
o
Friderik II. Dießen
ok. 1030-f24.1. ok. 1075, stolni odvetnik Regensburg in menih v St. Blasien
1	= Hadamuta, hči grofa Eberhard Eppenstein
2	= Irmingarda, hči grofa Arnulf (Gilching)
3	= NN, hči Hartvik, stolni odvetnik Regensburg
P
Liutgarda Dießen
|25. IX. pol 104, nuna v Berau
Priloga 1: Z alodom Dobrna povezane rodbine - genealoška preglednica (dopolnjeno)
Ernest Babenberg
*ok. 1027-flu. VI. 1075, mejni grof Avstrije 1055-1075
1	= Svanhilda fok. 1062/65
2	= Adelhajda fl 071. hči Dedo II. Wettin,
mejni grof Lužice 1046-1075
Engelbert I. Spanheim
1057-fl. IV. 1096
= Hedvika »izMoše« fl. VI. po 1099/1100
Adalbert I. (»Pernegg«)
(1081/91 )-f27. VII. pred 1104
Rikarda Spanheim 2
t8.IV. ok. 1125
Bertold Windberg (»Schwarzenburg«) Popon II. Weimar-Orlamünde
UlrikI. Weimar-Orlamünde
|6. III. 1070, mejni grof Kranjske 1056-1070 m mejni grof Istre 1061-1070
= 1062/63 Zofija fl8. VI. 1095, hči Bela I. Arpad, kralj Ogrske 1060-1063 (2 = 1071 Magnus Billung |23. VIII. 1106, vojvoda Saške 1072-1106) "
*ok. 1065-fok. 1101, mejni grof Istre 1093-1101 Gebhard I. Dießen f3. X 1~102
Ulrik H. Weimar-Orlamünde fl 3 V 1112
= (pred 1102) Adelhajda fll46, hči grofa Ludvik Schauenburg, grof Turingije
Liutgarda
f31. XII. verjetno po 1100 = 1094 Bretislav II. Premysl, vojvoda Češke 1092-1100
Friderik
ok. 1100
Bertold I.
1104-f 2. VIII. 1141, menih po ok. 1105 in opat v St. Blasien 1125-1141
Bretislav
|8. III. po 1130
Kratice:
rojen/-a =: poroka f: umrl/-a pok.: pokopan/-a
Engelbert
ok. 1100-1104/10
P
Adalbert HI.
1129-f21. VI. 1141, menih v St. Blasien 1140-1141
P
Adalbert II. Bogen 2 = 2 Hedvika
1104-f 13.1. 1146 I *ok. 1092 (»nata ex Cili« )-f 1. XII. 1162 (Windberg) (pok. Windberg) | 1 = (1108/09) Herman (I.) Winzenberg 1 = N. N. " I (»Formbach« )fl 122
P
Bertold II.
1134/35-f21. III. 1167
1	= Matilda f7. XI. (predok. 1164),
hči grofa Ekbert II. Formbach
2	= (ok 1164) Liutgarda f24. II. ok. 1195,
hči grofa Gebhard I. Burghausen
P
Hartvik
1142-f 6. IV. po 1155 = Hedvika f23. VIII.
P
Heilvig
114. IV. po 1180, nuna v
Obermünster/ Regensburg in opatinja Geis enfeld po 1150-1180
12 m Zofija
1122-|6. IX. po 1132 = (pred 1115/20) Bertold II. Andechs I |27. VI. 1151 (2 = Kunigunda, hči I grofa Ekbert II. Formbach)
Osnovna literatura:
Franz Tyroller, Genealogie des altbayerischen Adels ..., Genealogische Tafeln zur mitteleuropäischen Geschichte, Göttingen 1962-1969 Franziska Jungmann-Stadler, Hedwig von Windberg,
ZBLG 46,1983 Karl Brunner, Herzogtümer und Marken ..., Wien 1994 Europäische Stammtafeln ... Neue Folge. BandXVI:
Bayern und Franken, Berlin 1995 Peter Štih, Dve novi notici za ...,ZČ 56, 2002
o
00
U)
Kratice:
*: roj en/-a
=: poroka
j: umrl/-a
pok. = pokopan/-a
vKo = vojvodstvo Koroška
OP = dominikanci
Priloga 2: Dobrna (Neuhaus) do sredine 15. stoletja - genealoška preglednica (dopolnjeno)
Eberhard Vitanje 1154 in 1158, 1163? in 1167?
Odalskalk/Ulšalk Vitanje 1154-1175
UlšalkL Ranšperk 1187?, 1189
Bertold Vitanje 1171
Bertold I. Ranšperk 1192-1212
= N. N. Šentilj/Arnače
Osnovna literatura:
Alois Weiß, Kärnthen's Adel bis zum Jahre 1300, Wien 1869
Hans Pirchegger, Die Unter Steiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften
und Gülten, Städte und Märkte, München 1962 Jože Koropec, Srednjeveška Dobrna, ČZN (n. v.) 9 (44), 1973 Friedrich Wilhelm Leitner, Genealogische Anmerkungen zur Familie der
»von Neuhaus zu Greifenfels« ..., Rudolfinum 1999, 2000 Dušan Kos, Vitez in grad:..., Ljubljana 2005 Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Ljubljana 2010
i
UlšalkH. Ranšperk 1189-1231
Eberhard Lemberg 1213. 1238?
EngelšalkI. Ranšperk 1197 1238 = N. N. Kamnik
Bertold II. Ranšperk 1203 1226
Ortolf I. Ranšperk 1224, 1238?, fpred 12. III. 1256
Nikolaj I. Lemberg
1248-1274, fpred 29. IX. 1279, kastelan Strasberk
Ulšalk III. Lemberg
fpred l.X. 1270 = Maetza 1270-1279
Bertold III. Rabensberk
1251-1263 = ? Bertold
»de Castro Nouo« 1252
?
»Oscemanus«
1255
Henrik I. Ranšperk
1261 in 1262
Eberhard I. Ranšperk
1262 inl282
Henrik »de Nouo Castro« 1224 = ?
Henriki. Helfenberg 1251-1270, fpred 5. V. 1275
= Wilbirga Freudenberg 1256
Viljem I.	Bertold	Nikolaj II.
1279-1307, od 1299 1279-1307, od 1297	1279,1286?
iz Strasberk	iz Strasberk	in 1298?
= Diemuta Rihemberk
Engelšalk II.
1275
N. N.
fpred 27. IX. 1290 = N. N. (Konjice?)
Leutold
1290
= Alhajda 1290
[Strasberk tpo 1403/04|
Albreht 1297 = ? Albreht Dobrna (Neuhaus) 1322 = Berta 1322
iRabensberk tp<> 1320| |Ranšperk tpo 1407|
Eberhard II. Dobrna 1322 1335 = N. N. Fladnitz
Henrik II.
1297-1298
Henrik II.
1275-1318
= Evfemija 1334-1347
N. N. 1346-1347
¡Helfenberg fl686|
Hiltruda
1282
= Ortolf II. Kraig 1280-1311, strežaj vKo
= Eberhard III. Vrbovec 1332-1362, fpred 24. IV. 1368
N.N.
= Hans (1.1 Glaner 1375
N. N. (Barbara?)
= N. N. (Erazem? 1 Getzersdorfer
Hans I. Dobrna 1375 in 1378
Eberhardin. 1395-fl8.1. 1427 (pok. stolnica Salzburg), stolni dekan Salzburg od 1395, stolni prošt Salzburg od 1396/97, nadškof Salzburg od 1403/06
Sigmund I. 1395-fpred 13. IV. 1429 (pok. Ptujska Goral, (1398/991 med »dommorum et militarium in Carniola«, (glavar Zagorje 1399), glavar Salzburg 1405-1407, glavar Garič in Garešnica 1409, kastelan oz. glavar Mali in Veliki Kalnik 1409-1417, glavar Brežice 1425-1428 1 = Agneza Rifnik 1391-fpred 25. II. 1405(1 = lurij Vrbovec 1391-fpred 25. II. 14051 2=KN. 1406
Andrej I. ( 1398/9911404-1424, fpred 7. VI. 1425 N. N. fpred 1428
(pok. UP Brežel, (1398/991 med »dominorum et militarium in Carniola«, glavar Breže 1404-1420
1	= Doroteja (pok. OP Breže)
2	= Klara Hanau (1429/41) 1430 (vdova)
= lurij I. Steinwald iz Fladnitz 1391-ok. 1438 (pok. Weizberg 1, kastelan Deutschlandsberg 1405, vicedom Lipnica ok. 1406-ok. 1426, oskrbnik Lipnica 1430 (2 = pred 1428 Uršula Teufenbach na Mayerhofen 1
Uršulal412
= 5. VI. 1412 Koloman I. Wmdischgrätz na Arnež *1378/80-fl433
N. N. fpred 8. X. 1427
-I
Sigmund II. na Greifenfels 1427-f1463 (pok. Vetrinj), 1446 med »vitezi in oprode« Koroške, cistercijanv Vetrinju pred 9. VIII. 1457 = Margareta WeiBpriach 1451-|13. VIII. 1457 (pok. Vetrinj)
Volfgang I. na Dobrna 1427-1487, 1446 med »vitezi in oprode« Štajerske
1	= Doroteja Greissenegg 1469
2	= Magdalena Auersperg/Turjak
[Dobrna oz. Neuhaus koroška veja f1742 in bavarska veja H758|
ls>
M
o
o
Priloga 3: Novi grad (Neuhaus) »s kroglo v grbu« - genealoška preglednica (osnutek)
Vitigon (L)
1279-1300, tpred 6. VI. 1310, komornik Albert II. Gorica 1279-1300, 1285 »de Novocastro»
I-
Vitigon (II.) »Bogateč«
1300-1328,
1324 sodeluje v pohodu na Cangrande I. della Scala s 6 konjeniki, kastelan Jama 1328
Renco/Lovrenc
1307-tpred 10. VIII. 1332, iz Unec 1307 in 1316, kastelan Hošperk 1316 in iz Planina 1321-1332, 1324 sodeluje v pohodu na Cangrande I. della Scala s 4 konjeniki = Elizabeta 1332-1341, hči Herman Viševek
Nikolaj (L)
1337-1338, fverjetno pred 4. I. 1354, kuharski mojster Beatriks Wittelsbach-Gorica 1337 = 1338 Gewtel/Margareta 1357-fpred25. VI. 1363, hči Nikolaj »Kaul« Reynman-Bled
?
Hans
1354-1385, tpred 10. IX. 1387
1 = pred 21. IX. 1363 Ana 1357-tpred 18. V. 1369, hči Nikolaj Blagovica 2= Jelena/Helena 1381
Fric/Friderik (IL)
1340-1383, 1340 zastava Švarcenek, iz Planina 1344, kastelan Gorica 1383, na Vipolže 1383
Ulrik
1373
Herman
1340, 1340 zastava Švarcenek
Albert
1320-1332, tpred 10. VIII. 1381
»Tiichna«
1381
Peter (L)
tpred 22. IX. 1394
Friderik (L)
1320-1330, 1324 sodeluje v pohodu na Cangrande I. della Scala z 2 konjenikoma
»Allsa«/Elizabeta
1381
Objavljeni viri in osnovna literatura:
Anton Koblar, Regesti listin .... IMK 9, 1899 Franc Komatar, Ein Copialbuch ..., MMK 13, 1900 Franc Kos, Iz arhiva grofa ..., IMK 12, 1902 Kamillo Trotter, Die Burggrafen yon ..., Innsbruck 1954 Walter Brunner - Božo Otorepec, Das ältere
Gailenberger ..„MStLA 44/45, 1995 Božo Otorepec, Gradivo za slovensko zgodovino v
arhivih in bibliotekah ..., Ljubljana 1995 Peter Stih, Goriški grofje in njihovi ministeriali in militi
v Istri in na Kranjskem, Ljubljana 1997" Matjaž Bizjak Ratio facta est..., Ljubljana 2003 Dušan Kos, Vitez in grad ..., Ljubljana 2005
Jurij (L)
1377-1403, tpred 13. XII. 1404, na Švarcenek 1382, iz Planina 1403 = Ana 1377
Nikl/Nikolaj (II.)
1387-1395,11396
= Klara 1387-1396, hči Nikolaj I. »Schick. Gallenberg/Gamberk (2 = Rupert Schloßberg 1396-1400 (1399/1401))
N. N. (1385) = ? Agneza 1396-1406 = Merkel Stuppel iz Kamnik 1368-1417
Niks/Nikolaj (III.) »Starejši«
1387-1404, kastelan Švarcenek 1398 = Mutel 1404, hči Markhard Renče
Gašper (I.) 1397-1446, »Newnhauser« kastelan Klevevž 1397-1400, verjetno isti kot Gašper iz Novega grada, kastelan Goričane 1429, oskrbnik Završje 1438, 1446 med »vitezi in oprode« Kranjske = Uršula 1440-1443, sestra Toman/Tomaž Elacher
Miks/Mihael (I.) »Starejši«	Peter (II.)
1394-1399 (1403), kastelan Švarcenek	1395-1428,
1398, kastelan Krmin 1399	glavar Novi
= Ana 1395	grad 1428
Gašper (II.) 1399-tpred 11. XI. 1404 Angel župnik Bela Cerkev 1399-1403,	1428
župnik Šmarje-Sap 1403-1404
Niks/Nikolaj (IV.) »Mlajši» Miks/Mihael (II.) Rudolf
(14041-1415, tpred 24. IV. 1420
Klara
1428-1436 = Boltežar I. Diirr
»Mlajši«
(13991-1403
(ok. 1400),
donator
Krištofove
bratovščine/
Arlberg
Erazem
1463-1471, 1463 med plemiči Kranjske
Jurij (IL)
1465
Nikolaj (V.)
1453-tpred 1464, oskrbnik Planina 1453 = Lucija Vogrsko 1464
Kratice:
= : poroka t: umrl/-a
Uzman I. Rogatec (1280/95)?, 1296, 1297, 1303 in 1307 = Uzman I. Lemberg tpred 24. VIII. 1324 = N. N. (Zbelovo?)
I_
Priloga 4: Rogatec-Lemberg-Žovnek-Rifnik - genealoška preglednica (osnutek)
Uzman II.	Martin Lemberg 1324 = Martin
Lemberg 1319,	Rogatec 1328-1335 = Martini.
župnik Rogatec	Rifnik tpred 4. IX. 1338
in župnik	= Gertruda (Ploštajn?, Vrbovec?)
Slivnica	| tpred 20. VI. 1417
Hans/Janez I. Rifnik
1324-tpred 9. III. 1344, župnik Braslovče 1324-1325, savinjski arhidiakon 1335-1342 ter župnik Ljubljana 1340-1342
Ulrik I. Lemberg
1324
N. N.
?
Rudolfi. Lemberg
1320 in 1324 = Rudolfi. Zovnek
1332-1355,
tpred 1. IV. 1366
?
Uzman III. Žovnek
1332-1368, kastelan Lemberg 1361 = Margareta 1346
Kratice:
= : isti kot =: poroka t: umrl/-a pok.: pokopan/-a OFMConv = minoriti
Martin II. Rifnik
1338-1401, tpred_6. X. 1404, 1371 dobi v fevd Salek in 1401 dobi v fevd Rifnik = Katarina Šteberk 1363-tpred 20. VI. 1417
Hans/Janez II. Rifnik
1338-1347, še 1360? = N. N. (morda sestra Peter »Pawman« tpred 20. VI. 1417)
Rudolfll. iz Lemberg 1368
Hans/Janž III. 1360-1376, Martin III. iz
tpred 7. IV. 1383, iz Rogatec, Lemberg 1368 1360 dobi v fevd Forhtenek, oskrbnik Laško 1365-1376, iz Lemberg 1368
N. N.
= N. N. -Obreren-
Martin IV.	Ana	Agneza
1401-tpred	1371-1393, (tpred 1391-tpred 25. II. 1405, 1403 dobi s
6. X. 1404	6. X. 1404)	sestro K. v fevd Šalek (m 1404 Rifnik)
= Bertold Lihtenberk 1 = Jurij Vrbovec 1391-tpred 25. II. 1405, 1363-1399,	kastelan Klevevž 1393-1395
tpred 1. IV. 1406 2=pred25.II. 1405 Sigmund! Dobrna
Osnovna literatura:
Arnold Luschin von Ebengreuth, Die Reichenecker ... ,
Zeitschrift/Jahrbuch »Adler-, 19-20/16-17, 1890 Franc Kos, Doneski za krajevne kronike - ... Rogatec in ..., CZN16, št. 2, 1921 Hans Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften
und Gülten Städte und Märkte, München 1962 Jože Koropec, Srednjeveško gospostvo Rogatec, CZN (n. v.) 10 (45), št. 1, 1974 Jože Koropec, Laško gospostvo v srednjem veku, CZN (n v.) 12 (47), št. 2, 1976 DušanKos, Vitez in grad:..., Ljubljana 2005
Katarina	Hans/Janez V. 1384 -
1398-1428, tpred 1436	tpred 20. VI. 1417
(pok. OFMConv Celje),
1403 dobi s sestro A. v fevd Šalek (m 1404 Rifnik), 1427 proda polovico Rifnik, 1428 proda Salek
1	= 1398 Anton Rajhenburg 1382-tpred 15. III. 1400
2	= 1401 Peter (II.) Fiirstenfeld tpred 20. VI. 1417
3	= pred 12. V. 1425 Henrik Getzersdorfer 1423-1443
Hans IV.
1383-1400, tpred 10. LX. 1419
Ulrik II.
1383-1400
Jurij
1383-1400, še 1405?
Enderlajn/Andrej -Obreren- 1360
Ulrik III.	Vendelina 1419-1448 (vdova)	Herman 1391, Janez VI. 1405,
1423	= Hans Meusenreuter 1419-1437,	duhovnik	duhovnik Zibika
tpred 28. VI. 1443,
1419 dobi v fevdPakenštajn, kancler grofov Celjskih 1419, 1423, 1428, 1432, 1436 in 1437, svetovalec grofa Herman II. Celje 1428, kastelan Zovnek 1432, ustanovitelj špitala Laško