svoje na pol nago telo. Gospodinja, usmiljena žena, podari prosjaku vže strgano srajco in jaz sem romal križem sveta. Koliko sem videl in doživel s svojim gospodarjem po širocem svetu, pripovedoval ti bodem jutri, za denes povem samo toliko, da je prosjak naposled porabil srajco za zaplato drugej srajci, ki jo je tudi dobil v dar. A tudi ta je obožala tako, da jo je slednjič prodal nekemu cunjarju. Ta jo je odnesel z mnogimi tovariši v mesto in prodal v hiši, kjer se kupujejo cunje in kosti. Od tod je prišla srajca — bolje rečeno cunja — v tovarno za papir, kjer sem moral še hujše muke prebiti nego pri tkalcu. Tukaj mi so še le dali tako podobo, kakeršno imam zdaj. Iz papirnice sem prišel v prodajalnico. Tu me je kupil nek deček in napisal doma z velikim trudom na jednej strani svojo šolsko nalogo. To nalogo je nesel v šolo in učitelj je potegnil čez marsikatero s črnilom zapisano besedo rudeči svinčnik tako trdo, da sem se kar stresel. Iz učiteljeve roke sem prišel zopet dečku v pest, ki me je nesel v prodajalnico z mnogimi drugimi papirji. Prodajalec mu je dal za to pest rožičev. V prodajalnici so naredili iz nas škrniclje in ko je prišla stara ženica kupit kave, zavili so kavo v škrnicelj, ki je bil napravljen iz mene. Kava je potekla in vnuček prosi babico za prazni škrnicelj, da si naredi škofovo kapo iz njega. Dečku se strga papirnata kapa in zažene jo v kot. Mati so pobrali zavrženi papir in
ga djali semkaj, kjer sem zdaj----
Zdajci zagrabijo mati osodepolni papir iu ga vržejo v ogenj. „O, mati,
ne!" —--zavpijem jaz, ali prepozno — papir je vže zginil v ognji. —
Zavpivši se prebudim in na svojo veliko žalost ugledam, da so bile vse to le
— sanje.	B—c.
--*-
Gostoljubnost pri Slovanih.
WW bičaji starih Slovanov so morali biti po vsem lepi, ker se skoraj vsi ш »-stari pisatelji pohvalno izrazujejo o njih. Posebno se hvali staroslovanska ""^^gostoljubnost, katera se je pri nekaterih slovanskih narodih še do denes ohranila. Vsak tujec je bil z veseljem vzprejet pod streho naših starih pra-dedov, ki mu so postrezali z najboljšimi jedrni, ki so jih imeli pri hiši. Od tod prihaja, da Slovenci še denes spoštujemo tujega človeka, ter mu postrežemo, kolikor moremo in znamo. Gost, to je najljubša osoba pri nas Slovanih. Kadar koli se kdo oglasi na pragu priproste hiše slovanskega kmeta, nazivajoč ime božje ali pa hvaleč ime Jezusovo, takoj lehko postane gost one hiše, ako mu je ljubo in drago. Ako je gost na brzem potu, pridržita ga gospodar in gospodinja na vsak način nekoliko časa pri sebi v hiši, da si malo odpočije, založi kosec kruha in izpije kupico vina ali kozarček rakije (žganja). In če je živina ž njim (voli ali konji), nahranijo mu tudi živino in jo napoje. Ako je gostu treba prenočišča, takoj poskrbe, da izpocijejo njega in njegovo živino. Gospodar se ž njim izprijazni in drug druzega vprašata najpred po zdravji. Ako je gost še neznan, pripoveduje svojemu gostoljubnemu domačinu, kdo in kaj je, kam in kod potuje, ter sta si kmalu največja prijatelja. Naši ljudje se sploh drže one lepe narodne prislovice, ki pravi: „Zidaj si hišo v vsakej vasi," t. j. gledaj, da si pridobiš dobrega prijatelja ali
znanca v vsakem kraji, kamor koli te zna kdaj pot zanesti, in našel bodeš v vsakej nezgodi pomoč in zavetišče pod streho dobrega znanca in zvestega prijatelja. Gospodinja streže gostu z jedjo in pijačo in vsi v hiši mu so postrežni in prijazni ; a gost navadno obdariva otroke z drobnimi novci ali pa z ovočjem.
Slovanski narod ima gostoljubnost za veliko krepost in še celo za neko posebno zaslugo pri Bogu. Kdor popotnika ali gosta odbije od svoje hiše — pravijo — da v takej hiši kmalu ni več ognja na ognjišči.
V vsakej boljšej hiši je za gosta vedno pripravljeno: suho meso, slanina, mast, pšenična moka, sir, maslo itd., a za živino seno in oves. Naši seljani pravijo: za gosta se ne zna kdaj in od kod da pride, a kadar pride, da nam ne zagori lice pred njim od sramote, nego da mu postrežemo z jedjö in pijačo, kakor in kolikor moremo in znamo.
Večkrat se dogodi, da gospodar, kadar mu pride ljub gost v hišo, zakolje po kako živinče: kozo, jagnje, purana ali kapuna; a gospodinja takoj vzame pšenične moke, masla in jajec, ter izpeče potico, hlebec belega kruha ali pa kolač; gost je Slovanom jako imenitna in važna osoba. Slaba in siromašna ona hiša, v katero po vse leto ne pride noben gost. Taka hiša nima nobenega spoštovanja med sosedi in seljaci, ter se tudi nobeno dekle ne more iz nje udomačiti v kako boljšo hišo, niti se more iz nje mladeneč oženiti z dobrim in poštenim dekletom, a to pri našem priprostem ljudstvu ni nobena
malenkost.	— t.
-m-
f^čjJHf	Pred Bogom smo vsi jednaki.
JiÖL raljeviča Yiljelma Oranskega, poznejšega kralja Holandskega, obiskal je ^у^Ј^-га. časa njegove mladosti vojvoda Meklenburg - Streliški. Nekega dne se podata v bližnjo primorsko mesto, da bi si ondu ogledala ribji lov, kamor se je več ladij odpravljalo. Viljem je stal še na bregu, ko so na jednej ladiji napenjali jadra. V tem hipu pade mornarsk novinec, ki je hotel pokazati svojo gibičnost, z jadra v morje. — Kraljevič to videč, vrže se, brez f da bi se pomišljal, z druzimi plavači vred v morje, da bi otel nesrečneža. Ali vsi napori, da bi ga oteli, bili so zaman. Plemeniti kraljevič je bil sam v največej nevarnosti, da ga ne požro razburjeni morski valovi. Z velikim trudom se je posrečilo plavačem, oteti ga smrti.
Kadar ga prineso z mrtvim mladeničem vred na breg, očitali so mu nekateri izmed njegovega spremstva preveliko pogumnost, rekoč: „Kako more Vaša Visokost zastaviti svoje dragoceno življenje za priprostega človeka?" Ali Viljelm jim odgovori: „Ali sem jaz pred Bogom več vreden, nego li oni mornarski novinec? Jaz sem človek, in oteti je bilo treba človeško življenje. V onem trenotku, ko je padel nesrečnež v vodo, ni bilo časa gledati na stan in zato mi je bil mladeneč brat in človek, meni jednak."
Ker ni bilo mogoče utopljenca k življenju obuditi, storil je kraljevič vse, da bi njegovim ubožnim starišem zmanjšal žalost. Nakazal jim je lepo letno podporo, a sebi je postavil s tem dejanjem lep spomenik, da človeka, stoječega na višej stopinji kacega stanu, zaljša najbolj zavednost, da smo pred Bogom vsi jednaki,	(Iz „ Čeičineu preložil H. FodkrajSekJ
H