kronika 73 � 2025 3 | 663–6851.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.73.3.07 cc by-SA jaN DomINIk Bogataj, aNja BožIč, BerNarDIN DomeN ILjaš� O pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana Nazarje IZVLEČEK Prispevek celovito predstavi zgodovino in dediščino frančiškanske knjižnice v Nazarjah kot pomembnega kulturno-intelektualnega središča Zgornje Savinjske doline od 17. stoletja dalje. V prvem delu na podlagi virov, kot so Diarium Conventus Nazarethani in inventarni zapisi, kritično obravnava začetke knjižnice ter zavrača tezo o njenem bosanskem izvoru. Pokaže, da se je fond postopoma oblikoval že vse od naselitve bratov v Nazarjah, pri čemer so bili pomembni tudi darovi, kot je oporoka Ludvika Umeka leta 1752. Drugi del prispevka prinaša prvi sistematični popis več kot 26 srednjeveških rokopisnih fragmentov, od liturgičnih do hagiografskih in pravnih ter posvetnih besedil, ki so se ohranili v vezavah knjig nazarskega fonda. Ti lahko pomembno razkrivajo poti prenosa gradiva v Nazarje. Tretji del obravnava burno usodo knjižnice v 20. stoletju, zlasti izgube in uničenje med drugo svetovno vojno, poznejše razselitve in najdbe knjig, ki so veljale za izgubljene. Članek tako združuje zgodovinske, kodikološke in kulturnodediščinske raziskave. KLJUČNE BESEDE samostan Nazarje, pisna kultura, frančiškani, rokopisi, rokopisni fragmenti, knjižnice, kulturna dediščina ABSTRACT THE WRITTEN HERITAGE OF THE LIBRARY OF THE FRANCISCAN FRIARY IN NAZARJE The article offers a comprehensive study of the Franciscan library in Nazarje, one of the key cultural centres of the Upper Savinja Valley since the seventeenth century. The first part, based on sources such as the Diarium Conventus Nazarethani and early inventories, critically revisits the origins of the library and rejects the long-standing thesis of its Bosnian provenance. Instead, it shows that the collection developed gradually from the friars’ arrival and through donations, notably the bequest of Ludvik Umek in 1752. The second part presents the first systematic survey of more than twenty-six medieval manuscript fragments—liturgical, hagiographic, legal and even secular texts—preserved in bindings, shedding new light on the transfer of earlier materials into the collection. The third part addresses the turbulent fate of the library in the twentieth century, especially wartime destruction, dispersal, and later rediscovery of supposedly lost books. The article thus combines a historical, codicological, and cultural heritage perspective. KEY WORDS Friary in Nazarje, written culture, Franciscans, manuscripts, manuscript fragments, libraries, cultural heritage � Jan Dominik Bogataj, dr., asistent raziskovalec, TEOF UL, Ljubljana, Slovenija / Pontificia universitas Antonianum, Rim, Italija, jan.bogataj@teof.uni-lj.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0004-1215-3677 Anja Božič, mag., doktorska študentka, Srednjeevropska univerza, Dunaj, Avstrija / Avstrijski zgodovinski inštitut, Rim, Italija, bozic_anja@phd.ceu.edu, ORCID: https://orcid.org/0009-0004-4048-2531 Bernardin Domen Iljaš, študent EMT, TEOF UL, Ljubljana, Slovenija, bernardin.iljas@ofm.si, ORCID: https://orcid.org/0009-0001-3508-027X 664 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... UVOD Starejša pisna dediščina frančiškanskega sa- mostana Nazarje je ena najdragocenejših kultur- nih zapuščin Zgornje Savinjske doline, a je kljub svojemu pomenu v raziskavah dolgo ostajala ob- robna. Redovniki so samostan ustanovili leta 1635 in ga naselili štiri leta kasneje; kmalu je postal duhovno in kulturno središče širše regije. Samo- stanska knjižnica se je oblikovala ob vsakdanjih potrebah bratov, ob darovih dobrotnikov in v po- vezavi z okoliškimi cerkvenimi ustanovami. Namen tega prispevka je osvetliti tri ključne vidike nazarske knjižnice: 1. njen nastanek in zgodnje faze oblikovanja književnega fonda; 2. ohranjene rokopisne fragmente kot pomemben vir za razumevanje prenosa starejšega gradiva; 3. dogodke, povezane z drugo svetovno vojno in povojnimi razselitvami ter najdbami knjig. S tem želimo ponuditi temeljitejši vpogled v razvoj ene najpomembnejših samostanskih knjižnic na Slo- venskem ter spodbuditi nadaljnje raziskave nje- ne materialne in kulturne zgodovine. ZAČETKI KNJIŽNICE Začetki knjižnice frančiškanskega samostana Nazarje so eno osrednjih, a še vedno nezadostno raziskanih poglavij v zgodovini pisne kulture Zgornje Savinjske doline. Najzgodnejše obdobje, torej čas neposredno po ustanovitvi samostana (1632–1633) in njegovi poselitvi (1639), spremlja precejšnje pomanjkanje neposrednih virov,1 do- datno pa raziskovanje otežuje njihova nepopolna ohranjenost in omejena dostopnost, posebno v luči precej tragične usode samostana in knjižni- ce v 20. stoletju, kar bo podrobneje obravnava- no v zadnjem delu prispevka. Kljub temu se zdi utemeljeno sklepati, da so bratje ob prihodu v samostan s seboj prinesli vsaj osnovno knjižno gradivo – to so narekovale že vsakdanje potrebe redovnega življenja bratov, ki so prišli v Nazarje, na primer molitev brevirja, obhajanje svetih maš, pastoralno delo ipd. To domnevo potrjuje tudi in- ventarni zapisnik z dne 25. oktobra 1632, sklenjen med predstavniki ljubljanskega škofa Rajnalda Scarlichija in frančiškani, v katerem je ob predaji inventarja cerkve jasno zabeležen misal: »Missale unum novum«.2 Ta inventar je tudi najstarejša do- 1 P. Maver Fajdiga v svojo kroniko Bosnia seraphica sicer vključi tudi poglavje o zgodovini nazarskega samostana (Maurus Faidiga, Bosnia seraphica, str. 1080–1123), vendar knjižnega gradiva ali knjižnice ne omenja. Slovenski prevod nazarskega dela kronike je v pripravi in bo izšel še letos. Za splošno obravnavo frančiškanskih knjižnic v tej kroniki gl. Svoljšak, Knjige in knjižnice v Fajdigovi Bosnia seraphica (1777). 2 Nazarje: zgodovinska pričevanja, str. 42–45. kumentarna priča naselitve bratov v Nazarjah in potrjuje, da je že tedaj obstajala določena oblika knjižnega fonda. Z začetki knjižnice se je do sedaj največ ukvar- jal Jaro Dolar, ki je nazarsko knjižnico v 90. letih prejšnjega stoletja na novo uredil kot muzejsko knjižnico ter je v precejšnji meri zaslužen za nje- no rešitev iz škodljivih in neurejenih razmer. To- da pri svojih špekulacijah glede nastanka knjiž- nice je postavil, ali pa vsaj perpetuiral, dve pro- blematični teoriji.3 Prva se nanaša na bosanski izvor bratov in knjižnice: »Ko so se frančiškani bosansko-kraji- ške province pred Turki umaknili v Nazarje, jih je moralo že sotočje Drete in Savinje spominjati na domovino. Prišli so verjetno iz Rostoka na soto- čju Korane in Slunjčice, pokrajine med Bosno in Hrvaško, ki je znamenita zaradi obilice majhnih mlinov (vodenic). V knjižnici se namreč nahaja zvežčič 'Liber proventuum et expensarum Eccle­ siae S. Nicolai in Rostok, 1669' (Knjiga dohodkov in izdatkov cerkve sv. Nikolaja v Rostoku 1669). Čeprav to najbrž ni edina knjiga, ki so jo prines- li iz domovine, je čudno, da med vsemi starimi knjigami nima niti ena lastninske oznake starega samostana. So stari samostan, ki ni več ohranjen, morali v naglici zapustiti?«4 To tezo, ki izvorno sicer ni Dolarjeva,5 jo pa on prvič poveže z izvorom knjižnega fonda, te- meljito problematizira Jože Škofljanec.6 Po nje- govem mnenju je povezovanje ustanovitve samo- stana in knjižnice v Nazarjah z begom bosanskih frančiškanov pred Turki preveč posplošeno in predvsem kronološko nevzdržno – med padcem Bosne (1463) in naselitvijo frančiškanov v Nazar- jah (1632) je namreč minilo skoraj 170 let. Podob- ne okoliščine nastanka, utemeljene na enakih napačnih predpostavkah, so bile pripisane tudi samostanu v Brežicah, ki je celo skoraj trideset let mlajši od nazarskega.7 Le za starejše samos- tane province, torej tiste, ustanovljene v 15. ali 16. stoletju, je mogoče trditi, da so jih ustanovili bratje, ki so kot begunci prihajali iz Bosne ali ob- mejnih delov med Bosno in Hrvaško – tozadev- no na Slovenskem neposredno velja denimo za Novo mesto leta 1469, pa tudi za Sveto goro leta 1565. Toda v začetku 17. stoletja provinca v Bosni ni imela več samostanov, iz katerih bi lahko izšli 3 Dolar, Frančiškanska knjižnica, str. 45. 4 Dolar, Frančiškanska knjižnica, str. 45. 5 To mnenje na začetku prejšnjega stoletja izrekata že de- nimo Avguštin Stegenšek (Cerkveni spomeniki, str. 73) in p. Hadrijan Kokol (Die Geschichte, str. 18). 6 Škofljanec, Nazarje, str. 46–52. 7 Škofljanec, Nazarje, str. 48. 665 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... kaki bratje, ki bi kot begunci ustanovili nazarski samostan.8 Kot domnevni »dokaz« o bosanskem izvoru Dolar navaja omenjeni rokopisni zvežčič Liber proventuum et expensarum Ecclesiae S. Nicolai in Rostok iz leta 16679 in kot Rostok identificira se- verni del mesta Slunj. Škofljanec opozori, da se je sicer v Slunju že konec 15. stoletja (ali v začet- ku 16.) naselila skupina frančiškanov, ki so morda pribežali iz okupirane Bosne, vendar je bil tam- kajšnji samostan uničen v turškem prodoru leta 1578. Med odhodom bratov iz Slunja in prihodom v Nazarje bi tako minilo več kot pol stoletja, za- to je treba možnost takšne naselitve in prenosa knjižnega gradiva najverjetneje izključiti kot zgo- dovinsko nevzdržno. Tak zaključek je jasno razvi- den tudi na podlagi datacije in vsebine rokopisne- ga zvežčiča, saj se vpisi v knjigi časovno raztezajo od leta 1667 do leta 1806,10 ko je bilo osmanskih vpadov že davno konec. Težko si je predstavljati, da bi nazarski frančiškani več desetletij po nase- litvi začeli voditi popis izdatkov tako oddaljene in dokazano opuščene postojanke oziroma da bi iz Nazarij sploh upravljali s tako oddaljeno imo- vino. Zoper to tezo jasno priča tudi vsebina rokopi- sa, saj so vpisi vezani na lokalno zgornjesavinj- sko okolje, na ljubljansko škofijo in Gornji Grad. Vpisi za leti 170811 in 173412 omenjajo stroške za ljubljansko semenišče (»pro labacensi seminario«), kar se ujema z leti gradnje in vzpostavljanja te ustanove v Ljubljani. Najdemo tudi druge zani- mive zapise izdatkov, na primer v letih 1729–1731 »pro reparatione Wellegrai«13 in, po letu 1749, »pro 8 Škofljanec, Nazarje, str. 50. 9 Ta rokopisni zvezek je bil, skupaj z drugimi nazarski- mi rokopisi, v letošnjem poletju s pomočjo fundacije HMML digitaliziran v okviru projekta digitalizacije frančiškanske rokopisne dediščine in bo v kratkem do- stopen tudi v spletni knjižnici projekta: www.vhmml. org/readingRoom. 10 Letnici, ki ju je pod naslov rokopisnega zvezka zapisala tudi kasnejša roka – in ne zgolj 1669, kot je navedeno v Dolarjevem članku (Frančiškanska knjižnica, str. 45). Tu- di pregled vsebine rokopisa je pokazal, da se evidence prejemkov začenjajo že z letom 1667 – in ne 1669, kot je navajal Dolar –, vpisi pa se nato nadaljujejo z letom 1668 na naslednji strani (AFSNz, Liber proventuum et expensa­ rum Ecclesiae S. Nicolai, fol. 2r–3r). Delijo se v dva dela: na fol. 2r–38v so navedeni dohodki, na fol. 38r–80v pa iz- datki. Zanimivo je, da so dohodki navedeni do vključno leta 1805, in sicer so od leta 1785 naprej vpisi v nemščini, pred tem pa do 1778 v latinščini (vmesni vpisi manjkajo), izdatki pa so navedeni zgolj do leta 1785. 11 AFSNz, Liber proventuum et expensarum Ecclesiae S. Nico­ lai, fol. 56r–57r. 12 AFSNz, Liber proventuum et expensarum Ecclesiae S. Nico­ lai, fol. 56r. 13 AFSNz, Liber proventuum et expensarum Ecclesiae S. Nico­ lai, fol. 56v. aedeficio ecclesiae Obernburgensi«14 – gre očitno za nabirko, ki jo je organiziral škof Attems pred začetkom gradnje nove baročne katedrale v Gor- njem Gradu leta 1752. Vpisi potrjujejo Škofljančevo identifikacijo kraja »Rostok«, navedenega v naslovu, z Ljuben- skimi Rastkami, kjer še danes stoji podružnična cerkev ljubenske župnije, posvečena sv. Nikola- ju. Dokazuje jo na primer primerjava osebnih in krajevnih imen, omenjenih v knjigi, s še danes prisotnimi imeni v neposredni okolici.15 Gre torej za lokalni zapisnik o prihodkih in izdatkih po- družnične cerkve, ki nikakor ne potrjuje kakršne- gakoli izvora iz Bosne ali Hrvaške. Bratje, ki so se naselili v Nazarje, so bili torej domače prove- nience, iz bosansko-hrvaške province, kar pa ne izključuje možnosti, da so med njimi morda bili »nekateri potomci katoliškega prebivalstva iz bo- sanskih in hrvaških krajev, ki se je v 15. in 16. stol. na begu pred Turki umikalo proti zahodu«.16 Dodaten argument za potrditev tega zaključka izhaja iz najdbe analognega rokopisnega zvezka z naslovom Liber proventuum et expensarum ecclesiae S. Elisabethae in oppido Laussen, 1669.17 Ohranil se je v Nadškofijskem arhivu Maribor, med deveti- mi škatlami gradiva, ki so ga Nemci med drugo svetovno vojno preselili iz samostana. Zvežčič je, kot tisti iz Ljubenskih Rastk, zbir dohodkov in odhodkov cerkve sv. Elizabete v Ljubnem, dati- ran pa je v isti čas. Tudi izdelava priča o tem, da je nastal istočasno in pri istem knjigovezu, saj je prav tako vezan v starejše rokopisne fragmente na pergamentu, kapitalke v naslovu pa so zapi- sane z isto roko. Zakaj sta se oba zvezka znašla v nazarskem samostanu, zaenkrat ni jasno – da bi bili cerkvi v tistem obdobju pod pastoralno oskrbo nazarskih frančiškanov, namreč ni ver- jetno, pa tudi dohodki in odhodki so povezani z ljubljansko škofijo. Vsekakor pa sta oba rokopisa vredna dodatne obravnave, saj sta pomemben vir za krajevno, cerkveno in gospodarsko zgodovino. Druga Dolarjeva teza je, da je dejanska usta- novitev knjižnice povezana z oporočnim volilom upravitelja gornjegrajskega posestva Ludvika Umeka: »Za začetek knjižnice moramo šteti 6. ja- nuar 1752, ko je komisar Ludvik Umek iz Gornje- ga Grada volil vse svoje knjige ('omnes suos libros ... ad novam Bibliothecam'), ocenjene na 300 gld, za novo knjižnico, če se očetje obvežejo maševati za njegovo dušo.«18 Iz konteksta je mogoče skle- 14 AFSNz, Liber proventuum et expensarum Ecclesiae S. Nico­ lai, fol. 62r. 15 Škofljanec, Nazarje, str. 52. 16 Škofljanec, Nazarje, str. 52. 17 NŠAM, škatla Samostan Nazarje 3, non sig. 18 Dolar, Frančiškanska knjižnica, str. 45. 666 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... pati, da Dolar pojem »začetek knjižnice« razume v smislu pridobitve glavnine knjižnega fonda in razumevanja samostanske knjižnice kot posebne ustanove. To utemeljuje na podlagi volila, oh- ranjenega v rokopisnem kodeksu Diarium Con­ ventus Nazarethani, ki je del rokopisnega gradiva samostanske knjižnice. Gre za samostansko kro- niko, ki so jo nazarski bratje začeli pisati prav v začetku leta 1752, zajema pa obdobje naslednjih petdesetih let in sistematično, po tematskih po- glavjih, prinaša pomembnejše dogodke iz živ- ljenja skupnosti, zlasti v zvezi z gospodarstvom, donacijami, imenovanjem gvardijanov, obiski vi- zitatorjev, pogrebi bratov, posebnimi liturgičnimi spomini ter nesrečami (na primer poplave, bo- lezni). Umekovo volilo najdemo v poglavju pod črko »H«, »De liberalitate Benefactorum«, in se glasi takole: »N.º 2. Anno 1752. 6. Januarii mortuus est etiam exi- mius Benefactor clariss[i]mus et Plurimum R[evere]ndus D[omi]nus Ludovicus Umechk Com[m]issarius in Oberburg, hic omnes suos libros (qui appretiati fuere pro 330 fl.) testa- mentaliter Con[ven]tui Nazarethano legavit. Tenor hujus testamenti sic habet: Ad novam Bibliothecam conflandam, et augendam li- bri mei omnes in Nazareth dentur, ita ut PP. se obligent per integrum saeculum ad unum cantatum sacrum in refrigerium animae meae. Index horum reperi[tur] in Archivo sub N.º 23. lit. C. Št. 2 Leta 1752, dne 6. januarja, je umrl tudi izjemni dobrotnik, najimenitnejši in zelo častiti gos- pod Ludvik Umek, komisar v Gornjem Gradu; ta je s svojo oporoko samostanu v Nazarjah zapustil vse svoje knjige (ki so bile ocenjene na 330 goldinarjev). Besedilo te oporoke se glasi takole: 'Za ustanovitev in širitev nove knjižnice naj bodo vse moje knjige izročene v Nazarje, pri čemer se patri zavežejo, da bodo naslednjih sto let eno peto sveto mašo [letno] opravljali za pokoj moje duše.' Seznam teh [knjig] se nahaja v arhivu pod št. 23, črko C.«19 Na domnevo o pozni ustanovitvi knjižnice us- merja dikcija oporoke, saj Umek knjižnico ozna- čuje kot novo, njegova donacija jo ustanavlja in širi, »conflandam et augendam«. S takšno dikcijo je želel zanamcem posredovati veličino svoje veliko- dušnosti in ključni pomen svojega daru za nazar- sko samostansko knjižnico. Njegove besede mo- 19 AFSNz, Diarium Conventus Nazarethani, non sig., sub lit. H, n. 2. ramo razumeti kot del širšega kulturnega vzorca 18. stoletja, zlasti v kontekstu samoreprezentacije cerkvenih dostojanstvenikov in plemstva. Umek se je želel zapisati v zgodovino kot »eximius Bene­ factor«, izjemni dobrotnik, njegova donacija pa kot ustanovni dogodek knjižnice – dikcija volila ima tako močno performativno noto, značilno za reprezentacijske strategije te dobe, pri čemer pa realnost dejanskega nastanka in razvoja knjižnice ostaja podvržena kritični presoji celotnega razpo- ložljivega korpusa virov. V kontekst takšnih reprezentacijskih strategij in počastitev se uvršča tudi listina iz doslej neraz- iskanega nazarskega gradiva v Nadškofijskem ar- hivu Maribor.20 Gre za spomenico z dne 13. avgu- sta 1752, ki jo je izdal provincialni definitorij, torej najvišji organ vodstva frančiškanske province, v kamniškem samostanu sv. Jakoba, kjer so provin- cialni minister in definitorji s svojimi podpisi ter pečatom province potrdili prejem Umekove do- nacije in se obvezali k njenemu izpolnjevanju – zlasti k rednemu obhajanju svetih maš za njegovo dušo naslednjih sto let. Dodatno težo njegovemu daru daje torej dejstvo, da mu je s tem dokumen- tom pomen priznalo celotno vodstvo frančiškan- ske province – to kaže, da so donacijo razumeli kot pomembno in vredno solemnizirane potrdi- tve ter liturgičnega spomina.21 Vendar pa mora kritična analiza nastanka knjižnice upoštevati širši kontekst redovniške prakse, kjer knjižni fondi najpogosteje nastajajo postopoma, na temelju vsakdanjih potreb, insti- tucionalnih vezi in priložnostnih darov. Tudi v primeru Nazarij najzgodnejši posredni dokazi, kot je zgoraj navedeni zapis o misalu iz leta 1632, kažejo na obstoj knjižnega gradiva že v času na- selitve samostana. Vsekakor pa to ni edino knji- ževno gradivo, ki bi ga samostan pridobil še v 17. stoletju. Že sumarni pregled naslovnic knjig odkrije številne datirane vpise samostanskega lastništva iz tega obdobja. To je posebej značilno za knjige frančiškanskih avtorjev – tako sta denimo oba zvezka skotističnega učbenika Schola theologica scotistarum22 v samostansko knjižnico prišla že kmalu po izidu v letih 1679 in 1681, na naslovni strani obeh je namreč enak napis: »Pro Con[ven] tu Nazarethano 1683.« V isti tematski sklop o Skotu 20 NŠAM, škatla Samostan Nazarje 3, XIX/G. 21 Te obljube o opravljanju obletne svete maše so se tudi držali, kot priča dokumentacija o fundatorskih mašah (za leto 1823), ohranjena v Arhivu province v Ljubljani (ASFP, škatla TE67, sveženj IIb-11b/1 Nazaret, non sig.). 22 Sannig, Bernardus. Scola theologica Scottistarum seu Cur­ sus theologicus completus Tomus I., II. Neo Pragae 1679, 1681. 667 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... se uvrščajo tudi Commentaria23 iz leta 1653, ki jih je samostan pridobil dvajset let kasneje: »Conventi Nazarethani 1673.« Enako velja za Dies intelligibilis Scoticvs24 iz leta 1674, ki nosi oznako: »Pro Con[ven] tu Nazarethano 1683.« Izpod peresa frančiškanske- ga teološkega avtorja je tudi delo Scholae theologi­ ae positivae25 iz leta 1664, ki je v posest samostana prišlo komaj dve leti kasneje: »Ad Usum Conventus Nazarethani 1666.« Samostanska knjižnica je pri- dobivala tudi jezuitske teološke razprave, na pri- mer Quesnellianae theses26 iz leta 1716, pri katerih je po komaj štirih letih kot že drugo lastništvo vpisa- no »Con[ven]tus Nazarethani 1720«, ali pa Filius Dei adoptivus …27 iz leta 1672, ki ima na naslovnici vpis: »Conventus Nazarethani 1735.« Znake pogoste rabe kažejo tudi jezuitski spisi iz ascetike, kar je razvi- dno iz poškodb na izvodu dela sv. Alfonza Rodri- gueza Exercitium perfectionis et virtutum Christia­ narum28 iz leta 1657, ki poleg vsaj enega prečrtane- ga prehodnega lastništva nosi napis: »Conventus Nazareth[ani] 1719.« Vpis »Conventus Nazarethani 1743« nosi tudi biblični komentar Commentario­ rvm in Job libri tredecim29 jezuita Janeza de Pine- da. Bratje so lahko posegali tudi po izdaji nem- ških pridig würzburškega dominikanskega pridi- garja Alberta Steffana Tubae sonitus30 iz leta 1739, ki ima naslednjo oznako lastnine: »Con[ven]ti Nazarethani Partum Franciscanorum 1747.« Že leto po izidu, glede na napis »Conventus Nazarethani 1701«, si je samostan priskrbel tudi delo iz biblič- ne zgodovine, Sacra historia,31 znamenitega profe- 23 Brancati, Lorenzo. Commentaria Fr. Lavrentii Brancati de Lavraea [...] in Quartum Librum Sentent. [...] Ioannis Duns Scoti. Romae: Typographia Haredum Manelphy, 1653 (sig. 3-A-62). 24 Gennari, Teodoro. Dies intelligibilis Scoticvs in XII. horas theologicas divisvs. Venetiis: Apud Ioannis Baptistam Ca- taneum, 1674 (sig. 3-A-58). 25 Macedo, Francisco de Sancto Augustino de. Scholae theo­ logiae positivae ad doctrinam catholicorvm. Romae: [s.n.], 1664 (sig. 3-A-2). 26 Viva, Domenico. Quesnellianae theses a SS. D. N. papa Cle­ mentine XI. confixae: Pars quarta. Beneventi: Typographia Archiepiscopali, 1716 (sig. 5-A-76). 27 Weyer, Johannes. Filius Dei adoptivus cum filio Dei natu­ rali Christo Iesu ex principiis theologicis comparatus eiusque imagini ut conformis sit eundem imitas. Ingolstadii: On Of- ficina Taypographica Joannis, 1672 (sig. 3-A-66). 28 Rodriguez, Alfonso. Exercitium perfectionis et virtutum Christianarum. Coloniae: Sumptibus Iohannis Antonii Kinckii, 1657 (sig. 9-D-13). 29 Pineda, Joannes. Commentariorvm in Job libri tredecim. Ve- netiis: Apud Hieronymum Albriccim, 1705 (sig. 3-A-57). 30 Steffan, Albert. Tubae sonitus incitans et excitans justos et peddatores. Augspurg: In Verlag Martin Veit, 1739 (sig. 3-A- 4). 31 Mezger, Paulus. Sacra historia de gentis Hebraicae ortu, progressu; bene et amle gestis, variaque fortuna: Libri V. Au- gustae Vinedelicorum: Apud Joannem Casprarum Ben- card, 1700 (sig. 3-A-60). sorja na salzburški benediktinski univerzi Pavla Mezgerja. Čeprav tovrstni primeri predstavljajo zgolj omejen in nesistematičen nabor, lastniške ozna- ke na številnih delih iz druge polovice 17. in za- četka 18. stoletja pričajo o kontinuiranem in po- stopnem nastajanju knjižnega fonda že od samih začetkov navzočnosti frančiškanskega bratstva – in ne šele od Umekove donacije leta 1752. Med več kot tridesetimi naključno izbranimi in pregleda- nimi enotami iz tega obdobja smo odkrili le dva primerka, ki sta kazala nedvomne dokaze pre- hodnega Umekovega lastništva. V jezuitskem teološkem učbeniku Cursus theologicus32 iz leta 1707, katerega naslovna stran je prepredena s pre- črtanimi vpisi lastništva, je tudi težko berljiv vpis: »Ex Libris Johanni Ludovici Umechk«. Podoben vpis prav tako najdemo v delu Gigantomachia Orci oder Höllischer Riesenstreit33 Johanna Josepha Pocka iz leta 1732, ki ga zaradi vojnih in povojnih dogod- kov, ki bodo nadrobneje predstavljeni v tretjem delu prispevka, hrani Pokrajinska knjižnica Ce- lje. Knjiga je ovita v poznosrednjeveški rokopisni fragment, zaznamek Umekovega lastništva pa je na notranji strani platnice. Sistematičen pregled celotnega fonda in vseh vpisov lastništva bi bil sicer vsekakor nujen naslednji korak v raziskavi, vendar pa že zgoraj navedeni primeri jasno ka- žejo, da je samostan posedoval in zbiral knjižno gradivo že pred Umekovo donacijo, da so bratje konsistentno označevali lastništvo in da so knjige pridobivali glede na svoja zanimanja, smernice v sočasni teologiji, vsakdanje in študijske potrebe, institucionalne povezave ipd. Predvsem za potre- be študija in šolanja bratov lahko rečemo, da so bile pomemben dejavnik pri pridobivanju gra- diva. Nazarski samostan je že v 17. stoletju postal redovna vzgojna hiša in to ostal tudi v 18. stolet- ju. Najprej je bil tu leta 1680 ustanovljen novi- ciat,34 hkrati pa provincialni protokoli, ki jih nava- ja Špelič,35 kažejo, da je v hiši očitno potekal dolo- čen del teološkega študija: tu so redovni kandida- ti poslušali predavanja iz prava, moralke in misti- ke. Naslovi del, ki jih navajamo zgoraj, posledično kažejo raznolikost teoloških disciplin, zastopanih med knjižnim gradivom, pridobljenim v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja. Umekova donacija je torej najverjetneje prispevala k insti- 32 Gormaz, Joannes Baptista. Cursus theologicus: Tomus I. Augustae Vindelicorum: Sumptibus Georgi Schlüter, 1707 (sig. 3-A-63). 33 Pock, Johann Joseph. Gigantomachia Orci oder Hölli­ scher Riesenstreit. München, Nürnberg: Bei Weber, 61723 (SIKCE IN: 4200708739). 34 Maurus Faidiga, Bosnia seraphica, str. 1095. 35 Špelič, Visoko šolstvo, str. 213; 233–238. 668 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... tucionalni artikulaciji knjižnice kot samostojne enote v okviru samostanskega gospodarstva ali ji dala večjo simbolno težo, nikakor pa ni bila izvor- ni akt, s katerim bi se knjižni fond šele oblikoval. Realna geneza knjižnice ostaja torej bistveno bolj razpršena, postopna in strukturirana okoli vsak- danjih potreb skupnosti. Hkrati se ob obravnavi Umekovega volila od- pira kar nekaj vprašanj. V oporoki, prepisani v Diarium Conventus Nazarethani, Umek navaja, da zapušča samostanu »vse svoje knjige«, »libri mei omnes« – podarjene knjige torej predstavlja kot svojo osebno knjižno zbirko. Pri tem ni povsem jasno, ali gre resnično za njegovo osebno knjiž- no zbirko, ki jo je posedoval kot fizična oseba, ali pa morda bolj za del fonda, ki je bil v njegovi upravi v okviru gornjegrajskega posestva oziroma tamkajšnje škofijske knjižnice. To drugo hipote- zo podpirajo tudi številne prehodne lastniške oznake, med katerimi izstopa nenavadno veliko ekslibrisov različnih škofijskih duhovnikov. Na delu Cursus theologicus36 iz leta 1707, ki nosi tudi Umekov ekslibris, so vidne vsaj še štiri temeljito prečrtane označbe lastništva; samo pri enem za- pisu nam uspe razbrati ime kraja ali morda ple- miške rodbine »Stubenberg«. Raziskati bi veljalo tudi provenienco ene izmed petih nazarskih in- kunabul Modus legendi abbreviaturas,37 tiskane leta 1499 v Strasbourgu, ki na naslovnici nosi ekslibris Baltazarja Tavčarja, nečaka škofa Janeza Tav- čarja, arhidiakona in nadžupnika v Laškem ter enega glavnih predstavnikov katoliške obnove v prvi polovici 17. stoletja. Tudi vezave so tipološko precej raznolike. Nekatere knjige so sicer vezane v za samostane značilno belo usnje, pa vendar ve- zave še zdaleč niso tako enotne kot na primer v ljubljanski frančiškanski knjižnici: razlikujejo se po barvi usnja in drugih materialov, v zbirki pa najdemo tudi več primerkov, vezanih v reciklira- ne rokopisne pergamentne liste – kar daje slutiti, da bi se lahko fond oblikoval iz precej raznolikih izvorov. Dokaz, da so bile med Umekovimi knjigami tudi take, ki so prehodno pripadale gornjegrajski škofijski knjižnici, bi lahko bila ena izmed knjig nazarske knjižnice, ki je zaradi dogajanja po dru- gi svetovni vojni trenutno v ljubljanskem Trubar- jevem antikvariatu in je v procesu vračanja. Gre za postinkunabulo z lesenimi, v usnje ovitimi platnicami, na katerih sta zapisana knjigoveški 36 Gormaz, Joannes Baptista. Cursus theologicus: Tomus I. Augustae Vindelicorum: Sumptibus Georgi Schlüter, 1707 (sig. 3-A-63). 37 Wernherus iz Schussenrieda et al. Modus legendi abbre­ viaturas in vtroque iure sive processus iuris. Strassburg: Georg Husner, 1499 (ISTC No. im00760000). naslov Codex M. Pirsery doctoris in letnica 1591. Vsebuje delo s cerkvenopravno tematiko, ki bi ga morda lahko povezali z imenom Matthias Pyrser (ok. 1500–1550).38 V njej je na notranji strani pred- nje platnice drobna rokopisna zaznamba: »episco­ po pp. librum 29«. Sodeč po pisavi bi bil lahko vpis še iz 16. ali 17. stoletja, nedvomno pa kaže pripa- dnost škofu – kar glede na takratne cerkvene raz- mere pomeni, da bi lahko bila knjiga, vsaj v do- ločeni fazi, tudi v gornjegrajski škofovi knjižnici. Še en namig, ki potrjuje to provenienco, najdemo morda v Terpinovem katalogu, popisu gornje- grajskih knjig iz leta 1655, ki prav v poglavju del s pravno tematiko med njimi navede tudi naslov: »Piery Tractatus«.39 Čeprav je med zapisom imena na naslovnici in v katalogu razlika, ki ne dovolju- je gotovega zaključka, je pomenljivo, da Primož Simoniti tudi na drugem mestu opazi podobno napako in predpostavlja, da je moral pisec bese- dilo očitno zapisovati po nareku.40 Drugo ključno raziskovalno vprašanje, ki se odpira ob obravnavi Umekove oporoke, zade- va obseg njegove donacije, tj. kolikšno število knjižnih enot oziroma naslovov je obsegala. Na to vprašanje bi najlažje odgovorili, če bi pose- dovali katalog Umekovih knjig, ki je omenjen v popisu samostanskega arhiva v istem zvezku kot Diarium, in sicer v zadnjem poglavju pod črko Z, »Miscellanea«, kot 10. dokument v nizu: »Inventa­ rium librorum legatorum à R[evendissi]mo D[omi]­ no Umnig Comissario Oberburgensi. 1752.«41 Žal pa ob pregledu vseh ohranjenih, a zaradi vojnih do- godkov zelo fragmentiranih korpusov arhivskega gradiva iz Nazarij42 tega inventarja zaenkrat ni bi- lo mogoče najti. Je pa v Diariumu ohranjena oce- na vrednosti zbirke: 330 goldinarjev.43 Vrednostna ocena sama po sebi ni povsem zanesljiva osnova 38 Matthias oziroma Maciej Pyrser iz Kożuchówa (Frey- stadt) je bil poljski humanist, ki je bil sprva povezan s pisarniškimi krogi v Krakovu, kasneje pa je postal taj- nik wrocłavskega škofa Jakuba Salze. Doktoriral je iz obojega prava v Bologni, bil pa je tudi študent slavnega šlezijskega humanista Libanusa iz Legnice, na čigar po- budo je objavil prvo grško slovnico v poljščini. Pyrser je zaenkrat najverjetnejša oseba, ki bi jo lahko označeval zapis na platnicah – pri čemer pa ni povsem jasno, ali gre za lastniški zapis ali pa je bil dejansko avtor dela (Barycz, Śląsk, str. 82). 39 NŠAL, Index librorum et Authorum Bibliothecae Oberbur­ gensis, fol. 11r. 40 Simoniti, Med knjigami, str. 276. Pisec je Herbersteinov priimek izmaličil v »Sigismundi ab Hermstein«. 41 AFSNz, Diarium Conventus Nazarethani, non sig., Popis arhiva, sub lit. Z, n. 10. 42 Deli arhiva so v mariborskem Nadškofijskem arhivu, v frančiškanskem provincialnem arhivu v Ljubljani ter v arhivu in knjižnici samostana Nazarje. 43 AFSNz, Diarium Conventus Nazarethani, non sig., sub lit. H, n. 2: »qui appretiati fuere pro 330 fl.« 669 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... za rekonstrukcijo obsega fonda, saj so se cene po- sameznih knjig v 18. stoletju močno razlikovale. To kaže denimo okoli 30 let mlajši katalog Zoi- sove knjižnice,44 ki ima vpisane vrednosti knjig v precej raznolikem razponu. Primerjalno gradivo iz druge polovice 18. stoletja pa vendarle omo- goča vsaj okvirno orientacijo.45 Tako je bila na primer zbirka ljubljanskega škofa Karla Janeza Herbersteina, ki je obsegala 1.365 knjig, ob nje- govi smrti leta 1788 ocenjena na 1.322 goldinarjev, kar pomeni povprečno približno en goldinar na knjigo.46 Če bi to razmerje prenesli na Umekovo zbirko, bi vrednost 330 goldinarjev pomenila naj- verjetneje med 250 in 350 knjig, pri čemer pa gre za zelo grobo oceno, saj ni mogoče vedeti, ali so bile Umekove knjige po vsebini, formatu in sta- nju primerljive s Herbersteinovimi. Natančnej- šo številko lahko poda le najdba inventarnega seznama, na katerega se diarij izrecno sklicuje. Zanimivo je tudi, da so protestantske knjižnice iz 16. stoletja, kolikor imamo ohranjenih inventar- jev s cenami, kazale podobna razmerja: knjižnica Felicijana Trubarja (141 slovenskih knjig in 268 drugih publikacij) je bila denimo ocenjena na 170 goldinarjev, Dalmatinova pa na 211 goldinarjev za 225 naslovov.47 Čeprav gre za precej zgodnejše ob- dobje, se razmerje med številom knjig in njihovo denarno oceno spet giblje okrog enega goldinarja na knjigo. Prav z vprašanjem protestantike pa je poveza- na še zadnja dilema v zvezi z Umekovo donaci- jo, in sicer: Ali bi lahko vsebovala protestantske knjige oziroma knjige iz protestantskih zbirk, ki so torej prav prek nje prišle v nazarsko samostan- sko knjižnico? V Nazarjah namreč najdemo ne- navadno veliko protestantskega gradiva: Luthro- vo Biblijo iz leta 1535, zelo redek izvod Trubarje- vega prevoda evangelijev Ta pervi deil tiga Noviga testamenta iz leta 1557, kar dve Dalmatinovi Bibliji iz leta 1584, kakor tudi Sylva vocabulorum prote- stantskega teologa Heinricha Decimatorja in delo Nomenclator trilinguis Nikodema Frischlina, rektorja protestantske stanovske šole v Ljublja- 44 SI AS 1052, Zois, Žiga (1780–1782), fasc. 19, Katalog der Bücher die sich in der Bibliothek des Herrn Baron Sigismund Zois Freyherrn v. Edelstein befinden. 45 Za usmeritve glede ocenjevanja vrednosti knjig se zahva- ljujemo Sonji Svoljšak in Luku Vidmarju. Za splošni oris baročnih knjižnic na Slovenskem in njihovih vrednosti prim. Vidmar, Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem no- vem veku. 46 Herberstein, Karel Janez, Eger, Janez Friderik (1788). Verzeichniss der Fürst bischofl. Karl Graf von Herberstei­ nisch. Verlass­Bücher (NUK IN: 71827456); prim. Dular, Knjižnica knezoškofa Karla Janeza Herbersteina. 47 Dular, Antični avtorji, str. 133–134. ni.48 Znano je, da so zapuščine slovenskih prote- stantov in ljubljanske stanovske šole proti koncu stoletja prehajale v knjižnico kranjskih deželnih stanov.49 Deželni knez je večkrat poskušal doseči izročitev teh knjig, najprej leta 1604, naposled pa najuspešneje leta 1617, ko naj bi jih delno zažgali, ostanek pa izročili jezuitskemu kolegiju.50 Gradi- vo, ki je v začetku 17. stoletja pripadalo stanovski knjižnici in je ubežalo grmadi,51 pa vendarle ni prišlo samo v knjižnico ljubljanskega jezuitskega kolegija, temveč so si ga razdelile različne insti- tucije. Knjižnica ljubljanskega frančiškanske- ga samostana tako hrani Dalmatinovo Biblijo z ekslibrisom Primoža Trubarja, ki je tja prišla ob napoleonski ukinitvi ljubljanskega kapucinske- ga samostana. Najverjetneje je bila del očetove knjižne dediščine, ki jo je Felicijan Trubar leta 1600 prodal stanovski knjižnici.52 Tako bi lahko tudi sklepali, da je škof Hren del protestantskih knjig iz stanovske knjižnice shranil v knjižnici gornjegrajske škofijske palače. Ta misel je bila prisotna še konec 18. stoletja, ko jo je Anton To- maž Linhart uporabil kot argument, da bi mora- le gornjegrajske knjige pripasti načrtovani javni (prihodnji licejski) knjižnici v Ljubljani: »Drzne- mo si opozoriti nanjo, ker je, četudi z že bolj dalj- no pravico, last kranjskih deželnih stanov. Sestoji večidel iz knjig, ki jih je zasegel v začetku 17. stole- tja, v dobi verske reformacije, takratni reformacij- ski komisar Tomaž Hren, knezoškof v Ljubljani, jih odvzel nekatoliškim deželnim stanovom, da bi jim iztrgal iz rok vse pripomočke krivoverstva, in jih v svoji rezidenčni graščini v Gornjem Gra- du položil kakor v grob, ne da bi mu bila goreč- nost pustila vsaj toliko časa, da bi odbral knjige, ki se tičejo vere, od knjig indiferentne vsebine, da celó od klasikov.«53 To Linhartovo mnenje sprejema tudi Simoni- ti, ki v prispevku o gornjegrajski knjižnici obširno obravnava usode protestantskih zbirk.54 Potrjuje že znano ugotovitev, da sta dve protestantski knji- gi v Gornji Grad prišli iz zbirke Lenarta Budine, ob primerjavi Terpinovega kataloga gornjegraj- skih knjig in inventarja Narodne in univerzitetne 48 Prim. Ditmajer, Prepovedane knjige, str. 30–31. 49 Vidmar, Knjižnice, str. 271. 50 O tem poroča tudi jezuitska kronika Historia annua: »Ne- kaj so jih odstopili kolegiju, druge so končale na grmadi. Podobne knjige so odvzeli naši mnogim drugim v mes- tu.« Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove: (1596– 1691), str. 80. 51 Prim. Vidmar, Požiga protestantskih knjig v Ljubljani le- ta 1600 in 1601. 52 Za razjasnjevanje teh okoliščin se zahvaljujemo Luku Vidmarju, ki pripravlja razpravo prav o tem izvodu. 53 Linhart, Zbrano delo I., str. 545. 54 Simoniti, Med knjigami, str. 285–296. 670 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... knjižnice Ljubljana (NUK) ter Semeniške knjiž- nice pa enako ugotavlja še za vsaj enajst naslo- vov.55 Meni pa tudi, da v Terpinovem katalogu ni popisana vsa protestantika, ki jo je gornjegrajska knjižnica posedovala leta 1655, posebno ne vse knjige v slovenskem jeziku: »Da ni navedenih več protestantskih tiskov, bi si še lahko razložili s tem, da so knjige, preden so jih uredili in po- pisali, temeljito odbrali in izločili vse, kar je bilo sumljivega ali je dišalo po krivoverstvu. Težje pa bi si bilo misliti, da bi na gornjegrajskih policah ne bila stala na primer Čandkova Evangelija inu listuvi iz leta 1613. Če jih v katalogu ni, to še ne po- meni, da jih v knjižnici res ni bilo, zakaj tudi sicer lahko, kot bomo pokazali, trdimo, da je v današnji Narodni in univerzitetni knjižnici precej knjig, ki so bile pred 1655 nesporno v Gornjem Gradu, pa niso zapisane v Terpinovem katalogu.«56 Od slovenskih protestantskih knjig je tako v Terpinovem katalogu z drugo roko na koncu prvega razdelka Scriptura sacra zapisana zgolj »Biblia Sclavonica in fol«.57 O tem izvodu Simoniti meni, da gre nedvomno za Dalmatinov prevod.58 Ali je mogoče, da bi ta izvod slabo stoletje kasne- je z ostalimi Umekovimi knjigami zapustil Gornji Grad in končal v Nazarjah? Le en nazarski izvod je dovolj dobro ohranjen, da je na njegovi plat- nici mogoče razločiti vanj vpisane ekslibrise in raziskovati njegovo provenienco. Že Vlado No- vak je razbral, da je pripadal Janezu Weidingerju, predikantu v znameniti protestantski postojan- ki v Govčah pri Žalcu, središču protestantizma na Celjskem v zadnji četrtini 16. stoletja.59 Ta je na naslovnici pripisal, da so mu Biblijo podarili štajerski deželni stanovi leta 1586. V začetku leta 1600 je bila ta luteranska cerkvena občina nasil- no razrušena po naročilu protireformacijske ko- misije pod vodstvom sekovskega škofa Martina Brennerja. Ali bi bilo mogoče, da bi na Celjskem zaplenjene knjige končale v rezidenci škofa so- sednje škofije ali pa je treba poiskati drugačno, bolj verjetno teorijo o provenienci tega izvoda v Nazarjah? Vsa ta vprašanja kažejo na jasno potrebo po sistematičnem raziskovanju celotnega nazarske- ga fonda, ki bi vključevalo natančno analizo mno- gih provenienčnih vpisov, ekslibrisov, tipologije vezav in drugih materialnih značilnosti. Takšna analiza bi omogočila razločevanje različnih pla- sti oblikovanja knjižnice, hkrati pa osvetlila poti, 55 Simoniti, Med knjigami, str. 295–296. 56 Simoniti, Med knjigami, str. 273–274. 57 NŠAL, Index librorum et Authorum Bibliothecae Oberbur­ gensis, fol. 1v. 58 Simoniti, Med knjigami, str. 273. 59 Novak, Nov primerek, str. 178. po katerih so posamezne enote prispele v fond. V tem kontekstu bi bila posebej dragocena pri- merjava z gradivom, ki je konec 18. stoletja prešlo v licejsko knjižnico v Ljubljani, saj bi lahko po- kazala, v kolikšni meri je bila nazarska knjižnica deležna istega procesa redistribucije protestant- ske knjižne dediščine. S tem bi pridobili trdnej- šo osnovo za presojo, ali je nazarska knjižnica v posameznih segmentih neposredno povezana z gornjegrajsko zbirko – na kar nakazujejo tudi popis, analiza in poskus identifikacije srednjeve- ških rokopisnih fragmentov, ki jih najdemo med nazarskim gradivom. Prve ugotovitve v povezavi z raziskovanjem tega dela gradiva bodo podane v nadaljevanju članka. SREDNJEVEŠKI ROKOPISNI FRAGMENTI Čeprav samostanska knjižnica spričo časa svojega nastanka ne premore srednjeveškega ro- kopisnega gradiva v smislu samostojnih enot, tj. rokopisnih kodeksov, kljub temu hrani vsaj 26 dragocenih rokopisnih fragmentov.60 Njihova na- tančna preučitev bi lahko razkrila še marsikateri podatek o izvoru starejšega pisnega gradiva, pa vendar so ti dragoceni izrazi srednjeveške inte- lektualne in kulturne zgodovine v Nazarjah še docela neraziskani. V nadaljevanju je predstav- ljen elementaren poskus popisa teh fragmentov, s čimer smo naredili prvi korak k njihovi celostni katalogizaciji in natančnejši analizi. Rokopisne fragmente frančiškanske knjižnice Nazarje lahko najprej razdelimo na 1.) »samostoj- ne« fragmente, torej tiste, ki so že ločeni od dolo- čene knjižne enote, in 2.) fragmente, ki še vedno služijo kot (enoslojne) platnice tiskanih del. Šest »samostojnih« rokopisnih fragmentov je bilo v knjižnici že razstavljenih – najdemo jih v osrednjih vitrinah kot del stalne razstave –, pa vendar zaenkrat še niso bili deležni natančnejše obravnave, ne glede datacije ne glede vsebine.61 Najstarejša med njimi sta verjetno pergament- na bifolija graduala, ki je posebej zanimiv zaradi 60 Besedico »vsaj« na tem mestu stavimo zato, ker število označuje zaenkrat odkrite in dostopne fragmente, ne pa tudi tistih, ki se še skrivajo znotraj knjižnih platnic in bi jih bilo mogoče doseči z restavratorskimi posegi. 61 Ker gre za samostojne kose, ostanke iz rokopisov iztrga- nih strani ali s platnic že odstranjene fragmente, bi si ti prav kot samostojne rokopisne enote zaslužile natančen opis: opis izvora fragmenta in vloge v prvotni in poznejši rabi, opis materialnih lastnosti in kodikoloških podat- kov, predstavitev vsebine in paleografskih potez ter opis inicial in drugih prvin, če so relevantne za podatke o času in kraju nastanka. Ker v pričujočem prispevku za vse našteto ni dovolj prostora, bo to storjeno v kasnejši samostojni publikaciji. 671 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... zapisa z nediastematskimi nevmami (slika 1).62 Bifolija lahko uvrstimo v skupino fragmentov, ki velja za najobsežnejšo skupino fragmentov kate- regakoli nevmatskega graduala med tistimi, ki so se – vedno v obliki knjigoveškega gradiva – oh- ranili pri nas.63 Njegov največji del (6 bifolijev) je v frančiškanskem samostanu v Kamniku (KAM 105, a. e. 1), znana sta še dva bifolija iz Sadnikarje- ve zapuščine (danes ZAL),64 leta 2021 pa je Nataša Golob k njemu umestila še dva bifolija iz rokopi- sne zbirke NUK (Ms. 2017), ki sta ovijala prvi zve- zek knjige Janeza Ludvika Schönlebna Carniola antiqua et nova.65 Kot navaja Snoj, naj bi bile vse vezave, kjer so bili uporabljeni foliji tega gradua- la, delo istega knjigoveza, na podlagi signatur pa je mogoče predvidevati, da so bile last iste knjiž- nice, najverjetneje frančiškanskega samostana v Kamniku. Gradual je bil sprva svetle, skoraj bele barve, ki jo je mogoče videti na delih, ki so bili očitno vpognjeni v funkciji zavihkov, medtem ko na pre- ostalem delu površine jasno vidimo temnejši od- tis na mestu, ki je služilo kot zunanji ovitek knji- ge. Besedilo obsega 25 vrstic, pisava pa je s hitro 62 Nediastematske nevme ne razlikujejo intervalov in pos- redujejo zgolj obris melodije. Tako naj bi srednjeveškim kantorjem, ki so speve tako ali tako znali na pamet, služi- le zgolj kot spominsko pomagalo (Snoj, Srednjeveški glas­ beni kodeksi, str. 28). 63 Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 121, op. 219. Nataša Golob takšno skupino fragmentov, ki pripadajo istemu roko- pisu, imenuje »fragmentna gruča« oziroma kalkirano »fragmentni klaster«. 64 Snoj, Srednjeveški glasbeni kodeksi, str. 26. 65 Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 120, kjer najdemo nadvse natančen opis fragmentov navedenega graduala. roko pisana knjižna gotica, značilna za prvo polo- vico in sredino 14. stoletja. Nataša Golob v opisu NUK-ovega rokopisnega fragmenta istega gra- duala le-tega umešča v zadnja stoletja pred sredi- no 14. stoletja in za kraj njegovega nastanka pred- laga Kranjsko.66 Rubrike so bile dodane nakna- dno, a z isto roko, z rdečilom pa so zapisane tudi liturgične oznake s svojevrstnimi začetnicami, medtem ko so iniciale v glasbenem besedilu črne lombarde, včasih okrašene s preprostim nitastim okrasjem ali poudarjene z rdečilom. Na nazar- skem fragmentu izstopa prefinjeno izdelana sli- karska iniciala R s sicer rdečim polnilom, znotraj katerega so izrisani še štirje zeleni listi. Notranja polja iniciale so zapolnjena s skupinami brstov, izrisanimi z modro tinto, prav takšne barve je gosta biserna obroba na levi strani, medtem ko na desni najdemo nekoliko drugačno, trnastim izrastkom podobno okrasje. Čeprav so bili fragmenti graduala, med kate- re spadata tudi nazarska bifolija, že obravnava- ni, zaenkrat še niso bili razporejeni v smiselno zaporedje glede na liturgični koledar. Nazarski fragment vsebuje besedilo bogoslužja velikega tedna, in sicer od ponedeljka do četrtka – petek nato manjka –, zatem pa zopet vigilijo na veliko soboto in začetek obhajanja velike noči. Izposta- viti velja tudi že izvorno numeracijo folijev, ki je v primeru nazarskih fragmentov na treh folijih le- po vidna. V nasprotju s siceršnjo navado številče- nja recto strani folija so oštevilčene verso strani. Razberemo lahko številke xxv, xxvi in xxxii, saj 66 Golob, Srednjeveški rokopisi, str. 119. Slika 1: Bifolij nesigmatskega graduala. Na levi strani zgoraj lepo vidna številka strani (21). Na tem foliju je zapisana liturgija za ponedeljek velikega tedna, medtem ko je na desnem foliju vidna prelepa iniciala R za velikonočni Resurexit. 672 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... na enem izmed folijev številko prekriva z debelo črno tinto napisana signatura, vendar lahko na podlagi vsebine ugotovimo, da je bila pod signa- turo številka xxxi. Če torej rekonstruiramo razpo- reditev obeh ohranjenih bifolijev znotraj rokopi- sne lege iz štirih bifolijev, ugotovimo, da notranja bifolija (8 strani, na katerih je bilo najverjetneje bogoslužje velikega petka in deloma velike sobo- te) manjkata. Naloga za prihodnost ostaja razpo- reditev nazarskih in drugih fragmentov glede na njihovo mesto znotraj omenjenega graduala. Glede na starost sledita še fragmenta, ki sta del istega, tokrat diastematskega graduala (slika 2), na kar je mogoče sklepati na podlagi pisave, barv in enakih robov. En fragment je bil po sre- dini razrezan in je po obliki sodeč morda služil kot varovalo zunanje strani neznanega, a verjetno precej obsežnega kodeksa. Besedilo je na izvor- nem gradualu obsegalo 7 vrstic, pri čemer jih je pri manjšem fragmentu vidnih le 6. Pisava je lepa in pravilna knjižna gotica formata, ki bi jo lahko (sodeč po naprednih oblikah a in o) uvrstili v prvo polovico 15. stoletja. Kvartno črtovje je zarisano z rdečilom, prav tako liturgične oznake in prepros- te iniciale, z izjemo nekaterih kasneje dodanih čr- nih inicial z dolgimi okrasnimi zankami v obliki rilca (Elefantenrüssel). Pri fragmentu, kjer se je oh- ranil celoten folij, je ta na sredini poškodovan in težko berljiv, a vendar lahko razberemo odlomek iz Lk 1,32-33, ki je v bogoslužju sicer predviden za praznik Gospodovega oznanjenja (25. marec) ali za praznik sv. Luka (18. oktobra). Med samostojnimi fragmenti sta še nemška fragmenta, ki sestavljata približno dve tretjini enega samega razrezanega folija (slika 3). Kosci folija so bili bržkone uporabljeni kot knjigoveške okrepitve, kljub temu pa so na njem še lepo vi- dne sledi pikiranja in ravnila. Na foliju je v še ne Slika 2: Fragment graduala s konca 14. ali začetka 15. stoletja, lepo vidna iniciala z riličastim podaljškom. Slika 3: Recto dveh fragmentov, ki sestavljata isti folij neznanega nemškega rokopisa z rimanim besedilom biblične vsebine. 673 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... povsem kurzivni knjižni gotici textualis v 45 vrsti- cah zapisano besedilo v nemščini. Na recto strani fragmenta lahko razberemo, da je besedilo rima- no, medtem ko na verso strani vidimo, da so za za- četnice uporabljene rahlo povečane minuskule, ki so poudarjene z rdečilom. Datacija fragmenta in določitev vsebine sta težavni, saj polovica be- sedila manjka, hkrati pa je na delu folija skoraj v celoti zabrisano: široko bi ga lahko morda uvrstili okrog sredine 14. stoletja, glede na redke berljive besede pa bi lahko šlo za Apostolska dela.67 Poleg opisanih se je med samostojnimi frag- menti ohranil še en fragmentni kosec velikosti približno 45 x 10 mm, na katerem pa je vidnih zgolj nekaj črk v knjižni gotici in tanek ostanek rubruma. Nobene pozornosti niso bili deležni rokopisni fragmenti, v katere so oviti nekateri nazarski ti- ski in en rokopisni zvezek. Ob pregledu knjižne- ga gradiva je bilo mogoče identificirati 21 takšnih knjig. Fragmenti so iz pergamentne podlage, ve- činoma prevlečeni čez leseno ali kartonasto osno- vo. Žal so nekateri zamazani in tako obledeli, da jih je nemogoče kodikološko opisati ali razbrati njihovo vsebino,68 nekateri so bili kasneje prekriti 67 Pisava je že precej poenostavljena, a še ne kurzivna, edi- na naprednejša elementa sta odprta a in o ter ponekod kurzivni l, hkrati pa s še ni podaljšan, pa tudi b, l in h se še ne dvigujejo previsoko. Razberemo lahko nekate- re besede, na primer Peter, Armen, Barmherzig, Schiff- bruch etc. 68 Prim. Artur von Münster, Franciscanerisches Martyro­ logium. Würtzburg: [s.n.], 1644 (sig. 5-C-6; platnice so povsem neberljive); Pietro de Palude, Thesaurus novus enarrationum Evangelicarum. Venetiis: [s.n.], 1575 (sig. 2-F- 62); Baldivini Ivnii ordinis Minorum. Antverp: Sumptibus z drugimi materiali, na primer usnjem,69 pri ne- katerih pa so bili fragmenti denimo uporabljeni zgolj za krepitev hrbtišča in so zato premajhni, da bi jih lahko natančneje opisali in razbrali.70 Opis rokopisnih fragmentov v platnicah knjig velja začeti z edinim primerom, kjer je v rokopi- sni fragment vezan rokopisni zvežčič. Gre za že omenjeni Liber proventuum et expensarum ecclesiae sancti Nicolai in Rastok. Prednja platnica tega ro- kopisnega zvežčiča je tako obledela, da fragmen- ta na njej ni mogoče razbrati, medtem ko sta na zadnji platnici vidna dva različna fragmenta (sli- ka 4). Na strani, ki je dalj od hrbtišča knjige (na sliki zgoraj), so vidni sledovi zaklopk, pod njimi pa fragment rokopisa, ki je najverjetneje najsta- rejši izmed odkritih fragmentov. Zapisan je v tež- ko določljivi pisavi na prehodu med karolinško minuskulo in gotico, pri njej pa je mogoče zaznati vplive diplomatske roke.71 Časovno bi lahko pred- lagali umestitev na konec 12. ali začetek 13. sto- letja. Tudi z vidika vsebine je ta fragment težko določiti. Na nekaterih mestih lahko razberemo Haeredum Martini Nutij, 1611 (sig. 4-F-65); Alonso di Vigliegas, Legendario delle vite de santi Detti estravaganti. Benetke: [s.n.], 1656 (sig. 5-E-35). Pri delu Abrahama iz Sv. Klare, Grammatica religiosa, que Pie docet declinare a malo. Salzburg: Typis ac Sumtibus Melchioris Haan, 1691 (sig. 1-D-66), pa lahko kljub poškodovanim platnicam vidi- mo, da gre za gradual. 69 Prim. Michaele Angelo, Constitutiones et statuta generalia Cismontanae familiae. Rim: [s.n.], 1663 (sig. 5-C-7). 70 Prim. Matthias Faber, Concionum opus tripartitum Pars prima. Coliniae Agrippinae: Sumptibus Haeredum Joan- nis Widenfeld, 1693 (sig. 3-F-68). 71 Opazimo lahko starinsko obliko črke a, ligaturo za et, ki se pojavlja celo sredi besed, ter dve različni obliki črke d, uncialno in pokončno. Slika 4: Zadnja platnica knjige dohodkov in izdatkov cerkve sv. Nikolaja, kjer vidimo dva rokopisna fragmenta iz različnih obdobij. 674 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... izpise iz Izidorjevih Etimologij: na levi polovici folija zgoraj najdemo odlomek iz 5. knjige (33.8, De legibus et temporibus), kjer Izidor razlaga ime- na mesecev,72 sledi pa mu pripis iz srednjeveškega šolskega florilegija sinonimov Synonima Cicero­ nis.73 Na zgornjem delu strani sta odlomka iz 17. knjige Izidorjevih Etimologij (De rebus rusticus), najprej 10.5,74 nato 9.75,75 pri čemer gre pri obeh za opise rastlin. Izpostaviti velja tudi zapis v grščini, ki je sicer zapisan z nerodno, grških črk nevajeno roko (»απο θουμαλὺσσὺν« ). Fragment na desni polovici zadnje platnice, ki je bliže hrbtišču knjige (na sliki spodaj), je moč- no poškodovan in zato težko berljiv, zagotovo pa gre za mlajši rokopis. Pisava je s hitro roko pisana zgodnja gotska minuskula, ki bi jo bilo mogoče datirati v začetek 13. stoletja. Zaenkrat je bilo mo- goče razbrati zgolj nekaj stavkov v levem stolpcu – ti pa zopet prihajajo iz Izidorjevih Etimologij.76 Pa vendar besedilo ni strnjeno in tako bolj kot vtis prepisa vzbuja občutek, da gre za razdroblje- ne zapiske. Na polovici strani je črna tinta že oksi- 72 »Maius dictus a Maia matre Mercurii; vel a maioribus natu, qui erant principes reipublicae … Antea enim populus in cen­ turias seniorum et iuniorum divisus erat.« Izid., Etym. 5.33.8. 73 Gre za srednjeveško (ok. 7.–9. stoletje) latinsko leksikal- no ali retorično delo, v katerem so bili zbrani sinonimi, pogosto povzeti iz Cicerovega besedišča, uporabljali pa so ga v šolskem ali samostanskem okolju z namenom poučevanja retorike. Na fragmentu najdemo zapisane naslednje besede: »Maius: amplius, plenius, uberius, cumu­ latius, auctius, afluentius, largius«. 74 »Malva ex parte Graeco vocabulo appellatur ἀπὸ τὸ μαλάσσειν, eo quod molliendi alvum solvendique naturam habeat. Cuius sucus, si quis se oleo mixto perunxerit, ab api­ bus negatur feriri. Folia eius ex oleo trita et inposita scorpioni­ bus creduntur afferre torporem.« Izid., Etym. 17.10.5. 75 »Althaea malva agrestis, sive malvaviscus; sed althaea, quod in altum surgit, viscus, quia glutinosa est.« Izid., Etym. 17.9.75. 76 »Pluma quasi piluma, nam sicut pili in quadrupedum corpo­ re, ita pluma in auibus.« Izid., Etym. 12.7.8. dirala v rjavkast odtenek, zaradi česar je besedi- lo skorajda neberljivo, morda pa bi ga vsaj malce bolje razkrila morebitna restavracija. Velika večina omenjenih knjig je ovita v frag- mente liturgičnih rokopisov. Enega lepših frag- mentov najdemo na platnicah dela Ars metrica,77 ki je ovito v bifolij lepo ohranjenega sanktoriala (slika 5), na katerem lahko na levi strani beremo zaključek oficija za god sv. Florijana (4. maj), na desni pa začetek oficija za god sv. Gotarda (5. maj). Sanktorial je pisan v poznejši gotici s konca 14. ali začetka 15. stoletja različnih velikosti, v temnem črnilu, ki se izmenjuje z rubri, na začetku oficija sv. Gotarda pa je lepo izdelana iniciala P(rotexi­ me deus a conventu). Hrbtišče knjige je dodatno utrjeno s fragmentom v nemščini, zapisanim v hitri gotski kurzivi. Tudi delo Sermones in epistolas et evangelia dominicarum Wilhelma Alverna78 je ovito v sanktorial s konca 14. ali začetka 15. sto- letja, razpoznamo lahko oratorij ob prazniku sv. Kunigunde. Po ohranjenosti zagotovo izstopata deli Universa theologia scholastica in Scholae Theo­ logicae Scotistarum Bernarda Sanniga,79 ki sta v Nazarje prišli istočasno, leta 1665,80 in še nista zapisani v digitalnem katalogu. Obe deli sta oviti v fragmente istega psalterja, prelepega dela iz 15. stoletja, ki je pisano v zaokroženi gotici s številni- mi humanističnimi potezami (slika 6). Nadalje so platnice dela Bartolomeja Holz- hauserja Vitae clericorum Saecularium in communi 77 Ars metrica sive ars condendorvm eleganter versuum. Dilin- gae: Sumpt Joan. Casp. Bencard, 1682 (sig. 4-I-10). 78 Alvernus, Wilhelm. Sermones in epistolas et evangelia do­ minicarvm. Monachii: [s.n.], 1543 (sig. 3-F-23). 79 Sannig, Bernard. Universa Theologia scholastica. Praga: Michalek, 1689; Id. Schola theologica Scottistarum. Praga: Typis Archi-Episcop in Emmaus, per Joannem Mattis Factorem, 1681. 80 O tem pričata zapisa s penkalom na prvi strani obeh knjig: Pro conventu Nazarethano 1665. Slika 5: Fragment sanktoriala, na katerem lahko na levi strani beremo zaključek oficija za god sv. Florijana, na desni pa začetek oficija za god sv. Gotarda, levo spodaj rdeča iniciala. 675 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... Slika 6: Fragment psalterja iz 15. stoletja, razberemo lahko nekaj vrstic psalma 62 (Sic benedicam te in vita mea/et in nomine tuo levabo manus meas). Slika 7: Fragment graduala s konca 14. stoletja, pod katerim je viden še en fragment nemškega tiska. Slika 8: Fragment liturgičnega koledarja iz 15. stoletja. 676 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... viventium81 ovite v brevir, pisan v gotici textualis s konca 14. ali začetka 15. stoletja. Na njih lahko razberemo odlomek iz Lk 6,8-10, na drugi strani pa iz Rim 5,12-14. Fragmente iz brevirja, ki sodijo v približno isto obdobje, najdemo tudi na plat- nicah dela Dies Christianus.82 V rokopisne frag- mente z besedilom iz brevirja je ovito tudi delo Secretarius, kjer lahko razberemo del himne za jutranjice Iam lucis orto sidere.83 Dve deli sta zaviti v fragmente gradualov: delo Nikolaja Causina La sapienza evangelica84 je ovito v precej obledel gra- dual, zapisan v gotici textualis formata; podobno velja za izbrana Cicerova dela,85 pri katerih pa skozi drobno raztrganino ob prehodu v zavihek vidimo še en fragment nemškega tiska, in si- cer velikonočnega koledarja »Schreibkalender« (slika 7). Delo Prediche Francesca Panigarole86 je ovito v že povsem zbledel liturgični koledar, ki že sodi v 15. stoletje, kljub obledelosti pa je na njem še vidna čudovita iniciala (Slika 8). Zelo zanimiva sta rokopisna fragmenta pos- vetne vsebine, ki ovijata knjigo z deloma De of­ ficio, et potestate episcopi in Pastoralis solicitudinis Avguština Barbose iz leta 164787 ter knjigo z delom Praxis episcopalis Pavla Piaseciusa iz leta 1620.88 Tudi ta fragmentna bifolija zagotovo prihajata iz istega rokopisa, pisanega v lepo berljivi huma- nistični pisavi z nekaterimi gotskimi potezami, a številnih novih oblik (slika 9). Vsebinsko gre za delo s hagiografsko vsebino, ki ga zaenkrat kljub poglobljenemu raziskovanju še ni bilo mogoče natančno določiti. Prvi bifolij opisuje gradnjo cerkva v Raveni pod vodstvom cesarske regentke Gale Placidije (392–450), omenjen pa je tudi njen spovednik, sv. Barbatian. Drugi bifolij nedvomno posreduje eno izmed različic življenjepisa oziro- ma trpljenja sv. Katarine Aleksandrijske. Na pod- lagi tega bi lahko sklepali, da je bil rokopis, ki sta mu bifolija pripadala, legendarij oziroma zbirka 81 Holzhauser, Bartholomaeus. Vita Clericorum Saecularium in communi viventium. [s.n.]. - S.l.: Sumptibus Joannis Wagnere, 1653 (sig. 4-E-32). 82 Causinus, Nicolaus. Dies Christianus. Lucerna: Typis Da- vidis Hautt, 1646 (sig. 2-D-68). 83 Der in allen vorfallenden Begebenheiten expedite und stets bereite Secetarius. Nürnberg: In Verlegung Johann Georg Lochners, 1738 (sig. 2-I-9). 84 Causinus, Nicolaus. La sapienza evangelica Per Tratte­ nimento Spirituale nel Sacro tempo dell'avvento. Bologna: [s.n.], 1652 (sig. 8-E-9). 85 Narrationum selectarum ... Libri tres. Volumen primum ... M. Tvllii Ciceronis. Dilingae: Apud Vdalricum Rem., 1621 (sig. 4-I-1). 86 Panigarola, Francesco. Prediche ... fatte da lui straordinaria. Benetke: [s.n.], 1605 (sig. 4-F-64). 87 Barbosa, Augustinus Lusitanus. Pastoralis solicitudinis. Benetke: Ex Typographia Baretiana, 1647 (sig. 6-D-10). 88 Piasecus, Paulus. Praxis episcopalis ea quae officium. Be- netke: Apud Petrum Dusinellum, 1620 (sig. 5-D-19). svetniških življenjepisov, najverjetneje iz Italije. Delo zaenkrat ostaja neznano: primerjava bese- dila namreč ni prinesla ujemanja s slavnimi in priljubljenimi legendariji, kot je Zlata legenda.89 Zgolj ena knjiga, Artificium transitionum,90 je v celoti ovita v fragment nemškega rokopisa nez- nane vsebine, po pisavi sodeč pa je z začetka 15. stoletja. Med nazarskimi rokopisnimi fragmenti je tre- ba omeniti tudi tri fragmente s platnic knjig, ki so trenutno v Osrednji knjižnici Celje (o razlogih za to bo več govora v naslednjem poglavju). Najprej sta to deli oglejskega patriarha Francesca Barba- ra, Constitutiones synodales91 in Decreta.92 Prvo je ovito v fragment neznanega rokopisa s teološko vsebino, pisava pa je s hitro roko pisana kurziv- na knjižna gotica (ghotica cursiva libraria), ki bi jo lahko datirali proti koncu 14. ali v začetek 15. sto- letja.93 Druga knjiga je ovita v več folijev (verjetno 89 Zagotovo ne gre za najbolj razširjeni Passio Sanctae Ca­ tharinae (BHL 1663) ali legendo o sv. Katarini Aleksan- drijski Jakoba iz Voragine (BHL 1667). 90 Hugue, Iacobus. Artificium transitionum sive de partibus Latinae orationis. Coloniae Agrippinae: [s.n.], 1641 (sig. 4-I-15). 91 Barbarus, Franciscus. Constitvtiones Synodales. Benetke: Apud Ioannum Antonium Rapazetum, 1596. 92 Barbarus, Franciscus. Decreta Promulgata. Vtini: Apud Io. Baptistam Natolinum, 1602. 93 Ohranja preprosto kurzivno obliko črk a in d, zanke črk b in h so okrogle ali rombaste oblike, ohranjenih je nekaj Slika 9: Fragmenta rokopisa s posvetno vsebino (približno 15. stoletje). 677 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... dva bifolija) misala, katerega deli so zlepljeni tu- di v platnice (slika 10). Datiramo ga lahko v prvo polovico 15. stoletja, pisava pa je knjižna gotica textualis. Velike začetnice so nepovezane in pre- kinjene v potezah, včasih okrašene z rdečo tinto, pri abreviacijah za alleluia pa se pojavi tudi modra tinta. Na zunanji strani sprednje platnice najde- mo začetek svetopisemskega odlomka Zah 12,12, ki pa se nadaljuje na notranji strani platnice pod že precej odlepljenim listom papirja (slika 11). Na zadnji platnici se v rubrumu lepo vidi zače- tek obrazca za praznik Božje sulice na petek dru- gega tedna po veliki noči in nato tipično vstop- no pesem: »Foderunt manus meas et pedes meos di­ numeraverunt omnia ossa mea et sicut aqua effusus sum. Factum est cor meum tamquam cera liquescens in medio ventris mei.« Tretja v rokopisne fragmente ovita nazarska knjiga, ki jo hranijo v Celju, pa je nenavadno, konservativnih oblik črke l, vendar pa pri črkah skorajda ni razlike v širini in minimi so že nekoliko nazobčani. pol fantazijsko delo Gigantomachia Orci oder Höl­ lischer Riesenstreit Johanna Josepha Pocka.94 To je daleč najmlajše delo, ki je ovito v rokopisne frag- mente, in sicer iz leta 1732. Ovito je v folij gradua- la, verjetno s konca 14. stoletja, pisanega v gotici textualis formata, za katero so značilne ostre, rav- ne in oglate oblike črk s precejšnjimi razlikami v širini.95 Razberemo lahko besedilo napeva za pra- znik svetega Rešnjega telesa: »(Nau)seat super cibo illo levissimo quomodo Cenantibus illis accepit Jesus panem benedixit […]«, pri čemer lahko na zadnji strani pri iniciali C vidimo sled prej modre, zdaj že v zeleno oksidirane tinte (slika 12). Vse to nas ponovno privede do vprašanja, ki vseskozi prežema raziskovanje starejšega pisne- 94 Pock, Johann Joseph. Gigantomachia Orci oder Höllischer Riesenstreit. München, Nürnberg: Bei Weber, 1723. 95 Vidimo lahko, da so črke a že napredovale v izpopolnje- no obliko s prekinjeno zanko, medtem ko so diakritična znamenja na črkah i še vedno precej konservativne, čr- tične oblike. Slika 10: Fragment rokopisa v gotici textualis: vidni so sledovi »grizenja« (na primer pri de, do) in različna tipa črke a, eden z zanko zgoraj in drugi, pri katerem je zanka prekinjena. Na platnici je vidna tudi tipična nazarska signatura s črno tinto. Slika 11: Fragment istega rokopisa, ki je zalepljen tudi na notranji strani platnice. 678 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... ga gradiva nazarske knjižnice – kdaj in od kod so knjige prišle v samostansko zbirko? Dejstvo, da so pogosto povsem različni tiski oviti v fragmen- te istega rokopisnega kodeksa, nakazuje, da je do nove vezave prišlo sočasno – zagotovo znot- raj starejše ustanove (ali samostana), ki je očitno posedovala dovolj rokopisnega gradiva, da ga je lahko v času prevlade tiska uporabila za njego- ve vezave. Pri tem se že kar preveč očitno ponuja ravno Gornji Grad, četudi prihod iz gornjegrajske v nazarsko zbirko še ne dokazuje, da so knjige v Gornjem Gradu tudi nastale. Tudi v zvezi z na- daljnjim raziskovanjem nazarskega rokopisne- ga gradiva se torej kaže nuja po celostni analizi ekslibrisov in ostalih vpisov v opisanih knjigah, raziskavi njihovih knjigoveških in drugih mate- rialnih značilnosti ter primerjavi nazarskih ro- kopisnih fragmentov z ostalimi rokopisnimi fra- gmenti različnih zbirk po Sloveniji. OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO DANES Velik prelom v zgodovini nazarske knjižnice, vse dotlej nameščene v jugozahodnem traktu sa- mostana, je prinesla druga svetovna vojna.96 Do- gajanje med vojno in po njej, vezano predvsem na pisno gradivo, doslej še ni bilo natančneje pre- iskano, zato bo v nadaljevanju na podlagi (tudi) novih virov najprej podan poskus rekonstrukcije dogodkov, nato pa bodo predstavljena nova od- kritja, povezana z gradivom, ki je bilo iz knjižnice odtujeno. Nemci so kmalu po napadu na Jugoslavijo na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 prišli v Zgornjo Sa- vinjsko dolino in tam takoj vzpostavili svojo ob- last.97 Že 20. aprila so nemški vojaki prišli do sa- mostana in govorili z gvardijanom p. Kerubinom Tuškom. Naslednji dan ob treh popoldne, ko so bili patri zbrani v koru pri molitvi matutina, so jim nemški častniki naznanili, da jih bodo nas- lednje jutro, 22. aprila, vse odpeljali v Celje. To se je naslednji dan, v torek, res zgodilo in odvedeni so bili v celjski kapucinski samostan. Po nekaj te- dnih, 12. maja 1941, se je v samostan zaradi hude bolezni smel vrniti zgolj gvardijan p. Kerubin Tu- šek, ostale brate pa so pregnali na Hrvaško. Toda tudi p. Kerubin ni mogel dolgo ostati v samosta- nu: 10. septembra 1942 so ga spet odpeljali v zapor Stari pisker v Celju, nato v Maribor in na grad Borl, vse dokler se ni 31. oktobra 1942 ves izmu- čen in težko bolan vrnil v Nazarje, od koder so ga Nemci 22. januarja 1943 zopet odvedli v Maribor in nato v Dachau, kjer je 14. maja 1943 umrl. Ob novem letu 1942 se je v samostan naselil nemški upravitelj Hedel, ki pa so ga že avgusta istega leta partizani pregnali. Leta 1943 so se v samostan na- selili nemški vojaki, ki pa so se poleti 1944 umak- nili v Mozirje, kar so izkoristili partizani, tako da so 2. (oziroma 3.) avgusta 1944 minirali jugozaho- dni del samostana, ki se je držal cerkve: zrušila se je polovica severnega dela tega trakta, medtem ko je bil južni del trakta, kjer je bila nameščena knjižnica, hudo poškodovan. Samostanska knjižnica je med drugo svetovno vojno utrpela dvojno škodo, tako s strani nemške- ga okupatorja kot s strani partizanov. »Prenekate- re knjige so bile odtujene, preostale pa so postale prave 'begunke' za nekaj desetletij, shranjene v neustreznih prostorih.«98 O prvi škodi samostanski kronist ob opisu obupnega stanja, v katerem je bil samostan ma- ja 1945, ko so se prvi patri pod vodstvom novega 96 Za zgodovino nazarskega samostana v 20. stoletju prim. Goličnik, Zgodovina frančiškanskega samostana; AFSNz, samostanska kronika Chronica de Maria Nazaret (prim. Marolt, Kronika samostanske šole) ter zbornika Nazarje, slovenski Nazaret, in Nazarje: zgodovinska pričevanja. 97 Podatki v tem odstavku so povzeti iz kronike Chronica de Maria Nazaret. 98 Goličnik, Zgodovina frančiškanskega samostana, str. 42. Slika 12: Fragment graduala s konca 14. stoletja z napevom za praznik Svetega rešnjega telesa. 679 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... gvardijana p. Ludvika Dovča začeli vračati vanj in niso našli drugega kot v veliki meri porušene gole stene, zapiše: »Knjižnico so Nemci odpeljali bogve kam.«99 Po pričevanju partizana, gradbeni- ka in strastnega zbiralca starin Vinka Jordana naj bi se to zgodilo leta 1942, ko naj bi velik del knjiž- nice odpeljali v Celje.100 Malce več podrobnosti je znanih o škodi na knjižnem gradivu, ki so jo povzročili partizani ob miniranju jugozahodnega trakta samostana v za- četku avgusta 1944. Pomembna priča za to je prej omenjeni Vinko Jordan (1899–1978) iz Gotovelj pri Žalcu, ki je dogodek 15. decembra 1950 opi- sal v tipkopisnem poročilu in ga zapustil celjski (takrat še Študijski) knjižnici.101 Ker je eksplozija partizanske mine povzročila hude poškodbe tudi na cerkveni strehi, tako da so zaradi zamakanja začele propadati stare freske, je Okrožni odbor OF Celje odredil, naj zaradi varovanja kulturne- ga spomenika partizani streho popravijo. Sku- pina sedmih mož pod Jordanovim vodstvom je 24. septembra 1944 dospela do samostana in, ker so bili premraženi in premočeni, zakurila ogenj s pomočjo drv in papirja, ki so ga našli v razva- linah samostana. »Ker je bilo vse vlažno, je sla- bo gorelo; sklonim se, da podpiham ogenj, tedaj vidim, da je papir starinski. 'Kje pa ste dobili ta papir?' vprašam tovariše. 'V razvalinah ga je do- volj,' odgovori tov. Fludernik. 'No, le ogrejte se in posušite se,' jim rečem, sam pa skočim pogledat v razvaline. Tu je ležalo med kamenjem več starih knjig, miniran je bil namreč južni del samostana, v katerem se je nahajala samostanska knjižnica. Večino knjig so Nemci leta 1942 prepeljali v Celje, ostal je le del knjig, ki so bile shranjene nekje nad stropnim oknom.«102 Takrat je Jordan našel več knjig, med drugim Trubarjev Novi testament iz let 1557–1561103 in v ce- loti ohranjeno Dalmatinovo Biblijo iz leta 1584. Obe je, skupaj še z »neko nemško knjigo, ki je bila popolnoma premočena«, spravil v svoj nahrbt- nik, ostale knjige pa so še isti dan »zazidali v cer- 99 AFSNz, samostanska kronika Chronica de Maria Nazaret, str. 25. 100 SIKCE, Ms 122 (Poročilo o najdbi Trubarjevega Novega testamenta 1557–1561 in Dalmatinove Biblije 1584 v ruše- vinah samostana v Nazarjah jeseni 1944, Gotovlje 1950). 101 SIKCE, Ms 122. O dogodku je napisan tudi poljuden čla- nek »Trubar in partizani«, objavljen 29. aprila 1968 v Ve­ čeru. Jordanova intervencija (»Tega pa ne bomo kurili!«), z njo pa tudi partizansko gibanje, je prikazana v karseda pozitivni luči, v nasprotju s Hrenovim kurjenjem prote- stantskih knjig. 102 SIKCE, Ms 122. Besedilo objavljamo v obliki, kot je ohra- njeno v tipkopisu, popravljene so le osnovne pravopisne napake. 103 Za opis nazarskega izvoda gl. Novak, Nov primerek, str. 177–179. kvenem stolpu«. Ko je konec oktobra istega leta moral zaradi nemške ofenzive bežati, je slovenski knjigi zazidal v »Dalejevo klet« v bližnjem zasel- ku Trnovec pri Rečici ob Savinji. Po koncu vojne se je odpravil v Nazarje in »pokazal patru knjige v stolpu«, omenjeni slovenski knjigi pa odnesel na svoj dom v Gotovljah, vse dokler ju ni leta 1950, skupaj z navedenim poročilom, predal Študijski knjižnici v Celju, kjer ju je sprejel njen ustanovi- telj Vlado Novak. Leta 1996 so bili v vzhodnem delu nazarskega samostana za ohranjeno knjižno zbirko s pomoč- jo Ministrstva za kulturo RS in občine Nazarje urejeni novi, sodobni prostori, ki jih je načrtoval arhitekt Matija Suhadolc. Istega leta sta bili na izvorno lokacijo vrnjeni tudi omenjeni slovenski knjigi, ob vrnitvi pa je bila s samostanom sklenje- na pogodba, v skladu s katero sta dvakrat letno na voljo za ogled v Osrednji knjižnici Celje. Muzejsko zbirko, ki še danes hrani okrog 3000 enot starejšega gradiva do leta 1830 – med drugim pet inkunabul –, je uredil Jaro Dolar;104 zanjo je uredil tudi listkovni katalog, ki je danes na voljo v digitalni obliki. Na žalost pa ni ohranjen najsta- rejši katalog knjižnice; na voljo je zgolj delno oh- ranjen katalog (Bibliotheca Conventus Nazarethani Classis) iz rokopisne knjižice, v katero so vpiso- vali dohodke samostana (verjetno je bil narejen konec leta 1844, saj sledi zadnjemu vpisu dohod- kov iz novembra 1844). V njem so vpisane knji- ge iz strokovnih skupin I–X (skupaj z njihovimi velikostmi: Fo, 4°, 8°, 12° itn.), medtem ko sezna- mi knjig iz tematskih skupin XI–XVII na žalost manjkajo.105 Veliko vprašanje ostajajo nazarske knjige, ki jih je nemški okupator leta 1942 odpeljal v Celje, a so po vojni – verjetno prek celjskega okrožne- ga centra Federalnega zbirnega centra (FZC) za kulturno-zgodovinske predmete pri Ministrstvu za prosveto v Ljubljani106 – prišle v Študijsko knjižnico Celje. Nekdanji provincialni knjižničar p. Felicijan Pevec v dopisu iz leta 1991 poroča, da so bili »delavci Trubarjevega antikvariata leta 1973 povabljeni v študijsko knjižnico v Celju za 104 Bahor, Skriti knjižni zakladi, str. 179–181; Dolar, Frančiš- kanska knjižnica, str. 45–48. 105 Sonja Svoljšak (Pregled, str. 211) opaža, da nazarska knjižnica s svojimi 17 (in ne 18, kot je zapisano v njenem članku) glavnimi tematskimi razredi kot izjema odsto- pa od sistemov ureditve drugih frančiškanskih knjižnic (Ljubljana, Kamnik, Maribor, Novo mesto), ki so razde- ljene na 14 razredov. Gl. Dolar, Frančiškanska knjižnica, str. 45. 106 Kač, Domoznanske zbirke, str. 77. Za ljubljanski okrož- ni center je Kodrič-Dačić (Federalni zbirni center, str. 51–63) že raziskala arhivsko dokumentacijo, medtem ko je za celjskega to še treba storiti. 680 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... odkup starih knjig«, saj naj bi zaradi prostorske stiske oziroma obnove tam odpisali večje število antikvarnih enot knjižnega gradiva s podstrešja knjižnice.107 Po njegovih besedah – ki temeljijo na osebnem pričevanju uslužbenca antikvariata Matjaža Glavana108 – naj bi odkupili polovico za- loge, knjige pa potem »z enim kamijonom« odpe- ljali v Ljubljano in razprodali. Nekaj knjig se je v nadaljnjih desetletjih, vse do danes, prek Tru- barjevega antikvariata vrnilo v nazarsko knjiž- nico. Junija 1991 je p. Felicijan Pevec v nazarsko knjižnico vrnil knjižico Geistliche Übungen, Frank- furt, 1683 (signatura: 180 E a 30) in rokopis z nas- lovom Caeremoniale seu ritus celebrandi Jubileaeum Sacerdotii vel professionis (signatura: 29 A c 7 R 2). Leta 2023 je bila na izvorno lokacijo prek istega antikvariata vrnjena knjiga: Ignatius Trauner. Geistliche Seelen­Jagd, das ist: Anderes Dominicale. Oder Sonntägliche, und mit neuen Exordijs auff die Kirchweyhungen gerichte Predigen, Dillingen: Jo- hann Caspar Bencards, 1689; leta 2025 pa bo po isti poti predvidoma vrnjen tudi Codex M. Pirsery doctoris, 1591.109 Poleg tega je bilo nekaj knjig iz nazarske knjiž- nice nedavno odkritih s pomočjo pregleda fonda starih tiskov Osrednje knjižnice Celje (gl. Priloga 1). Gre za 52 knjižnih zvezkov, v katerih je 31 naslo- vov različnih del, med drugim dve postinkunabu- li (Regola vnica del serafico s. Francesco iz leta 1589 in Constitvtiones Synodales Aeditae Ab … Francisco Barbaro Patriarcha Aquileiae iz leta 1596),110 izdaje Schönlebnovih del Tractatus geminus De myste­ riis Dominicae passionis iz leta 1673 in Horae sub­ secivae dominicales iz leta 1676, pridige kapucina Rogerija Ljubljanskega (Palmarium empyreum) iz leta 1731, dogmatično delo De Sacramentali Confes­ sione frančiškana p. Kastula Weibla iz leta 1777, osem zvezkov Japljeve izdaje Svetega pisma iz let 1791–1802, Pismenost ali Gramatika sa perve shole 107 AFSNz, Dopis p. Felicijan Pevca z 22. 6. 1991, »Vračilo spo- sojene knjige in obvestilo o najdbi dveh knjig nazarške- ga samostana v Trubarjevem antikvarijatu v Ljubljani«. 108 AFSNz, Dopis p. Felicijan Pevca z 1. 7. 1997, Dopis o vrači- lu rokopisnega kataloga nazarske knjižnice. 109 P. Felicijan Pevec v dopisu iz leta 1991 omenja pripoved o tem, kako je nekdo antikvariatu nazaj v odkup ponudil načrte za kapucinsko cerkev v Celju, nakar so kapucini dokazali lastništvo gradiva in brezplačno dobili nazaj načrte, antikvariat pa je moral s tožbo prodajalca prisiliti v vračilo plačila. 110 P. Felicijan Pevec v dopisu iz leta 1991, ko omenja potek razprodaje antikvarnega gradiva iz Študijske knjižnice Celje, navede tudi podatek, da naj bi uslužbenci Tru- barjevega antikvariata ob pregledovanju knjižne zalo- ge »našli tudi nekaj inkunabul, ki jih je potem zadržala knjižnica sama«. Povsem verjetno se zdi, da je pričevanje uslužbenca Matjaža Glavana, na katero se opira avtor dopisa, v tej podrobnosti nenatančno in da je šlo za ti dve navedeni postinkunabuli. Valentina Vodnika iz leta 1811 (Vodnik je leta 1775 prav v nazarskem samostanu začel svojo redovno pot!), štirje zvezki Ravnikarjevega prevoda Sgod­ be svetiga pisma iz let 1815–1817, dva zvezka dela Hrana evangelşkih naukov, ki ga je leta 1845 izdal Anton Martin Slomšek, in izdaja Prešernovih Poezij iz leta 1847. Tri starejše knjige, kot je bilo že omenjeno zgoraj, so tudi vezane v fragmentarne pergamentne ovitke z latinskimi srednjeveškimi rokopisi (gl. Priloga 1). Na lastništvo jasno opozarjajo značilne sig- nature, žigi, ekslibrisi in rokopisne označbe, pa tudi ujemanje s katalogom s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja. V določenih primerih je bi- lo ugotovljeno, da knjige niso ustrezno hranjene (prenizka vlaga, ki povzroča sušenje in pokanje rokopisnih ovojev), da se z njimi ne rokuje stro- kovno (prim. Rr 776, kjer je bila Cobiss nalepka pritrjena neposredno na pergament z rokopisom, po pritožbi pa nestrokovno odstranjena). Vodstvu knjižnice je frančiškanski samostan Nazarje 26. julija 2023 naslovil prošnjo za vrnitev omenjenih knjig – kar bi nedvomno pripomoglo k boljšemu razumevanju zgodovinskega razvoja knjižnice –, ki pa je do časa zadnje redakcije pričujočega član- ka ostala brez odgovora. SKLEP Raziskava je pokazala, da knjižnica frančiš- kanskega samostana Nazarje ni rezultat enkrat- nega ustanovnega dejanja, temveč plod dolgo- trajnega in postopnega oblikovanja. Čeprav je bila donacija gornjegrajskega komisarja Ludvika Umeka leta 1752 nedvomno izjemnega pomena, preiskano gradivo jasno dokazuje, da so bratje posedovali knjižno gradivo že od svoje naselitve v 17. stoletju. Umekova zapuščina tako ne more veljati za izvor knjižnice, temveč zgolj za pomem- ben mejnik v njenem razvoju. Eno ključnih odkritij je korpus več kot 26 srednjeveških rokopisnih fragmentov, ki so se ohranili bodisi samostojno bodisi kot deli vezav tiskanih knjig knjižnice. Ti fragmenti, večinoma liturgične, a tudi hagiografske, pravne in celo posvetne vsebine pričajo o večplastnem preno- su starejšega gradiva v nove kulturne kontekste. Njihova prisotnost razkriva načine, kako so bili v zgodnjem novem veku pergamentni rokopisi uporabljeni kot vezavno gradivo in s tem, para- doksalno, ohranjeni. Fragmenti omogočajo edin- stven vpogled v lokalno liturgično in intelektual- no kulturo. V tem smislu so eden najpomemb- nejših virov za raziskovanje materialne kulture knjige in pisne zgodovine na Slovenskem, hkrati pa kličejo po sistematični katalogizaciji, kodiko- 681 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... loški obdelavi in primerjalni analizi z drugimi slovenskimi zbirkami. Burno 20. stoletje je gradivu nazarske knjiž- nice prizadelo hudo škodo. Med drugo svetov- no vojno je bila najprej prizadeta zaradi nemške okupacije, ko so knjige odvažali v Celje, nato pa zaradi partizanskega miniranja, ki je povzročilo uničenje jugozahodnega trakta samostana in z njim knjižničnih prostorov. Knjige so bile razse- ljene, nekatere izgubljene, mnoge pa so desetlet- ja preživljale v neustreznih razmerah. Vojna in povojna zgodovina knjižnice nazorno pričata o krhkosti kulturne dediščine in obenem opozarja- ta na nujnost strokovne zaščite, arhiviranja in re- stitucije. Zanimivi primeri vračanja posameznih knjig iz celjske knjižnice in antikvariatov kažejo, da je proces rekonstrukcije knjižničnega fonda še vedno živ, kar odpira možnosti za nadaljnje razi- skave. V prihodnje bo raziskovanje nazarske knjiž- nice moralo slediti več smerem: sistematičnemu popisu vseh provenienčnih vpisov, žigov in eks- librisov, ki bi omogočil natančnejšo rekonstruk- cijo nastanka fonda; primerjavi z gornjegrajsko in licejsko knjižnico v Ljubljani, da bi razjasnili prenose protestantske in druge knjižne dedišči- ne; poglobljeni kodikološki in paleografski obde- lavi fragmentov, ki lahko prinese nova spoznanja o razsežnostih srednjeveške knjižne kulture; ter dokumentaciji in preučevanju usod knjig v 20. stoletju, kjer se še vedno odpirajo možnosti za odkrivanje izgubljenih enot. Prispevek tako potrjuje pomen nazarske knjižnice kot pomembnega kulturnega središča Zgornje Savinjske doline, ki je kljub razselitvam in uničenju ohranila svojo identiteto. Hkrati do- kazuje, da je ta knjižnica s svojim gradivom – od najstarejših rokopisnih fragmentov do pretreslji- ve usode v 20. stoletju – nepogrešljiva zakladnica za raziskovanje zgodovine pisne kulture na Slo- venskem. IZJAVA O DOSTOpU DO RAZISKOVALNIH pODATKOV Pri raziskavi za pripravo prispevka niso bili ustvarjeni ali analizirani nobeni novi raziskovalni podatki. pRILOGA 1: SEZNAM KNJIG IZ SAMOStaNSke kNjIžNIce NAZARJE V SIKcE 1.) D-Rr 292 IN: 7319850517 Regola vnica del serafico s. Francesco : con la di­ chiratione fatta da diuerfi Sommi Pontefici : et la Regola della BeataVerg. S. Chiara d`Assissi ... In Venetia: Appresso Girolamo Polo, 1589. 2.) D-Rr 1287 IN: 4202210637 Constitvtiones Synodales Aeditae Ab Ill.Mo Et Rever.Mo D. D. Francisco Barbaro Patriarcha Aquileiae. &c. In Synodo Dioecesana Aquileiensi habita in Terra Patriarchali Sancti Danielis. Venetiis: Apud Ioan. Antonium Rapazetum, 1596. (ovito v rokopisni pergament) 3.) D-Rr 1284 IN: 4202210634 Decreta Promulgata ab ... D. Francisco Barbaro ... Anno Domini MDCII die XXV. Iunij. Vtini: Apud Io. Baptistam Natolinum, 1602. (ovito v rokopisni pergament) 4.) D-Rr 1229 IN: 4201509367 / D-Rr 1229 a IN: 4201509369 Joannis Ludovici Schönleben archi­diaconi Car­ nioliae Inferioris &c. Tractatus geminus De mysteriis Dominicae passionis, I. Sacra pyramis Christo agonizanti in Monte Oliveti erecta. II. Sacra peregrinatio ad sepulchrum Dominicum. Salisburgi: sumptibus & typis Melchioria Haan, 1673 5.) D-Rr 781 IN: 4200708743 Joannis Ludovici Schönleben ... Horae subseci­ vae dominicales. Sive Discursus sacri de tempo­ re in Dominicas totius anni ... : cum quadruplici indice I. Discursuum. II. Locorum sacrae scrip­ turae. III. Rerum & Verborum. IV. Historiarum & Mythologiarum ... Salisburgi: sumptibus & typis Melchioria Haan, 1676. 6.) D-Rr 776 IN: 4200708739 Gigantomachia orei, oder Höllischer Riesen­ streit etc / durch Johann Joseph Pock, München; Nürnberg: Bei Weber, 1723. (ovito v rokopisni pergament) 7.) D-Rr 286 IN: 7319850521 Neu=corrigirtes Catholisch Namenbüchlein : das ist Eine besondere Weis und Manier, balden und leichtlich lesen zu lernen, für alte und junge Per­ sonen ... Amberg: [s. n.], 1731. 682 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... 8.) D-Rr 207/1 IN: 1319850197 Palmarium empyreum, seu Conciones CXXVI. de sanctis totius anni : signantèr de nonnullis particularibus & extraordinariis, qui in quibus­ dam locis festivè celebrantur, & usque modo ser­ mones de ipsis visi non sunt, compositae ex vitis eorum: Scriptura sacra, ac SS. Patribus: variis conceptibus, symbolis [et] historiis: praecipuè aptis moralitatibus refertae, in II. partes divisae, ac copioso indice provisae, datae publicae luci Carniolico idiomate ... a p. Rogerio Labacensi .... Pars I., A prima die Januarij usque ad mensem Julium exclusivè. Clagenfurti: typis, & sumpti- bus Joan. Friderici Kleinmayr, 1731. 9.) D-Rr 329 IN: 7319850645 Index Librorum Prohibitorum Sanctissimi Do­ mini Nostri Benedicti XIV. Pontificis Maximi : Jussu Recognitus, atque editus : editio postrema caeteris ornatior, cum addimentis. Romae, 1761. 10.) D-Rr 207/2 IN: 1319850198 Palmarium empyreum, seu Conciones CXXVI. de sanctis totius anni : signantèr de non[n]ullis particularibus & extraordinariis, qui in qui­ busdam locis festivè celebrantur, & usque modo sermones de ipsis visi non sunt. Compositae ex vitis eorum: Scriptura sacra, ac SS. Patribus: va­ riis conceptibus, symbolis [et] historiis: praecipuè aptis moralitatibus refertae, in duas partes divi­ sae, ac copioso indice provisae, datae publicae lu­ ci, Carniolico idiomate ... a p. Rogerio Labacensi .... Pars II., A mense Junio exclusivè usque ad fi­ nem anni. Labaci: typis, & sumptibus Adami Friderici Reichhardt, 1743. 11.) D-Rr 161 IN: 1319570555 Sveti post, Christusovimu terplenju posvezhen, u' vsakdanu spremishluvanje resdejlen / pervizh skus zhasty vredniga paterja Gabriela Hevene­ sia, is tovarshtva Jesusoviga po latinsku popisan ; sdej pak od Joshepha Haslna ... na kraynski jesik preloshen ... Labaci: prostat apud Aloysium Raab ...: literis Egerianis, 1770. 12.) D-Rr 1283 IN: 4202210632 F. Castuli Weibl ... Dissertatio Dogmatica De Sa­ cramentali Confessione A Jesu Christo Instituta, Ejusque Necessitate Adversus Calvinianos : Cum Licentia Superiorum. Labaci: literis Egerianis, 1777. 13.) D-Rr 190 IN: 1319851219 Jannesa Nepom. Tschupicka ... is nemshkega, na slavenske jesik prestavlene pridege na nedele zhes zelu lejtu : perve buque. Na Duneju: per Kristianu Groserju, 1785. 14.) D-Rr 179 IN: 1219750424 Predigt welche bei Gelegenheit für die glückliche Regierung ... Leopold des Zweyten / vom Joseph Jakomini. Zilli: Jenko, 1790. 15.) D-Rr 779/1 IN: 7319570162 / D-Rr 779/2 IN: 4200708741 / D-Rr 780 a IN: 4200708183 / D-Rr 780 b IN: 4200708742 / D-Rr 780/d IN: 4202210630 Doctrinae Christianae Expositio Ad Normam Praescripti In Ditionibus Austriacis Catechismi Usui Curatorum Accomodata / A Josepho Nob. De Jacomini ... Cillejae: In Typographia Jen- ko'nea, 1791. 16.) D-Rr 236/1-8 IN: 7319850443 Svetu pismu stariga testamenta id est: Biblia sacra veteris testamenti ... / in Slavo­Carnioli­ cum idioma translata per Georgium Japel ... et Blasium Kumerdey ... Labaci: typis Joan. Frid. Eger, 1791–1802. (8 zvezkov). 17.) D-Rr 1291 IN: 4202210641 Von der Welt­ und Menschenkenntniss des Pre­ digers : eine homiletische Abhandlung von Bo­ naventura Andress ... Cilli: bey Franz Joseph Jenko, 1794. 18.) D-Rr 1290 IN: 4202210640 Georg Aloys Dietls ... Homilien über die sonn­ täglichen Evangelien. Cilli: bey Franz Joseph Jenko, 1794. 19.) D-Rr 278 IN: 7319570150 Unterweisung zur Glückseligkeit nach der Lehre Jesu : neueste mit Zusätzen vermehrte Aufl. Cilli, 1794. 20.) D-Rr 269 IN: 7419670026 / D-Rr 269/a IN: 4202210639 Wörterbuch über die Biblische Sittenlehre, wel­ ches von jedem einzelnen Gegenstande mit allen dahin gehörigen Schriftstellen eine systemati­ sche Uebersicht giebt von C. F. Schneider. Cilli: bey Franz Joseph Jenko, 1794. 21.) D-Rr 290 a IN: 1000020158 / D-Rr 290 IN: 7319850511 Grundriss der christlichen Moral : nach den von Herrn Abte von Fabiani herausgegebenen Grundzügen der christlichen Sittenlehre von ei­ nem Weltpriester des Bisthums Wirzburg. Cilli: bey Franz Joseph Jenko, 1794. 683 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... 22.) D-Rr 1244/1-4 IN: 1000020144 D. Zegeri Bernardi Van­Espen ... Ius ecclesiasti­ cum in epitomen redactum ac subjunctis brevi­ bus sententiis atque argumentis studii patristici instructum a ... Benedicto Oberhauser ... Cille- jae: apud Franciscum Josephum Jenko, 1795. (5 zvezkov). 23.) D-Rr 151 IN: 1319570143 / D-Rr 151 a IN: 1000020142 Homiletische Früh=Lehren auf alle Sonntäge des ganzen Jahrs nach dem buchstäblichen Sinne der sonntäglichen Ecangelien ... / eingerichtet von Paul Kotscheer. Cilli: J. Jenko, 1796. 24.) D-Rr 65 IN: 1319840074 Vodnik, Valentin. Pismenost ali Gramatika sa perve shole. V' Lublani: natisnil Leopold Eger, 1811. 25.) D-Rr 95/1-4 IN: 1319840501 Sgodbe svetiga pisma sa mlade ljudí / is nemsh­ kiga prestavil Matevsh Ravnikar … V' Lubla- ni: na prodaj per Adamu Henriku Hohnu, bukvovésu, 1815–1817. (4 zvezki; ekslibris p. Athanasius Krajnik) 26.) D-Rr 71 IN: 1419840367 Nauki ino molitve za mlade ljudi / zložil Janez Zalokar ... V' Lublan': Janez Klemenc, 1826. 27.) D-Rr 354/2 IN: 4200705725 Veriti, Franc. Shivljenje şvetnikov in preştav­ ni godovi. V' Ljubljani: natisnil Joshef Sas- senberg, 1828. (Drugi del) 28.) D-Rr 910 IN: 4200714690 Proprium sanctorum pro dioecesi lavantina : jus­ su et auctoritate celissimi ac reverendissimi do­ mini domini ordinarii emendatum. Clagenfurti: typis Joannis Leon, 1830. 29.) D-Rr 228 IN: 7319850394 Regelza majnshih bratov nashiga serafinskiga ozheta S. Franzishka in nekolk potrebniga po­ duzhenja sa brate laike in kloshterske terziarje franzishkanarskiga ordna hrovatshko­krajnske provinzje s. Krisha. V' Vidmi: natisnil L. Ven- drami, 1837. 30.) D-Rr 254/1-2 IN: 7319850431 Hrana evangelşkih naukov, bogoljubnim du­ sham dana na vse nedéle ino sapovédane prásni­ ke v' léti / şpisali dushni pastirji na spodnim Şhtajarskim ; na svetlo dal Anton Şlomşhek ... V' Zelovzi: natisnil ino ima na prodaj Joan. Leon, 1845. (2 zvezka; ekslibris P. Atanaz) 31.) D-Rr 29 a IN: 4201609703 Poezije Dóktorja Francéta Prešérna. V Ljublja- ni: Natisnil Jóžef Bláznik, 1847. (nazarska sig- natura, prepisana zaradi nove vezave; izre- zan žig) VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AFSNz – Arhiv frančiškanskega samostana Nazarje Chronica de Maria Nazaret, rokopisna samostanska kronika, 20. stoletje Diarium Conventus Nazarethani, rokopisna samo- stanska kronika, 18. stoletje Dopis p. Felicijan Pevca z 22. 6. 1991, »Vračilo spo- sojene knjige in obvestilo o najdbi dveh knjig na- zarškega samostana v Trubarjevem antikvarijatu v Ljubljani« Dopis p. Felicijan Pevca z 1. 7. 1997, Dopis o vračilu rokopisnega kataloga nazarske knjižnice Liber proventuum et expensarum Ecclesiae S. Nicolai in Rostok, rokopis, 17. stoletje. SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1052, Zois, Žiga (1780–1782), fasc. 19, Katalog der Bücher die sich in der Bibliothek des Herrn Baron Sigis­ mund Zois Freyherrn v. Edelstein befinden. ASFP – Arhiv Slovenske frančiškanske province sv. Križa škatla TE67, sveženj IIb-11b/1 Nazaret, non sig, roko- pis, 19. stoletje. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana Index librorum et Authorum Bibliothecae Oberburgen­ sis, fasc. 96/14, rokopis, 17. stoletje. NŠAM – Nadškofijski arhiv Maribor škatla Samostan Nazarje 3, non sig., Liber proventu­ um et expensarum ecclesiae S. Elisabethae in oppido Laussen, rokopis, 17. stoletje. škatla Samostan Nazarje 3, XIX/G, Reverssales V[e]­ n[era]b[i]lis Diff[init]orii pro pio legato Umekiano ad unum Saeculum, rokopis, 18. stoletje. SIKCE – Osrednja knjižnica Celje Domoznanske zbirke, Zbirka rokopisov, Ms 122 (Jordan Vinko: Poročilo o najdbi Trubarjevega No- vega testamenta 1557–1561 in Dalmatinove Biblije 1584 v ruševinah samostana v Nazarjah jeseni 1944, Gotovlje 1950) 684 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... OBJAVLJENI VIRI Maurus Faidiga, Bosnia seraphica, 3. zvezek (ur. Matej Hriberšek). Ljubljana: Založba Univerze, 2025. Societas Jesu, Collegium Labacense: Letopis Ljubljan­ skega kolegija Družbe Jezusove: (1596–1691). Ljublja- na: Družina; Provincialat Družbe Jezusove, 2003. LITERATURA Ahačič, Kozma: Stati inu obstati: prvih petdeset sloven­ skih knjig. 2. izdaja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2024. Bahor, Stanislav: Skriti knjižni zakladi: pisna dediščina samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji. Ljub- ljana: NUK, 2009. Barycz, Henryk: Śląsk w polskiej kulturze umysłowej. Śląsk: Katowice, 1979. Ditmajer, Nina: Prepovedane knjige v samostanskih knjižnicah na Štajerskem v zgodnjem novem ve- ku. Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe (ur. Luka Vidmar). Ljubljana: Založba ZRC, 2020, str. 11–36. DOI: https://doi. org/10.3986/9789610504382 Dolar, Jaro: Frančiškanska knjižnica v Nazarjah. Grad Vrbovec, Nazarje: 1248–1998 (ur. Aleksander Videč- nik). Nazarje: Občina, 1998, str. 45–48. Dular, Anja: Antični avtorji na knjižnih policah kranj- skih plemičev. Keria 20, 2018, št. 1, str. 131–144. Dular, Anja: Knjižnica knezoškofa Karla Janeza Her- bersteina. Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moč/Objects as Manifestations of Taste, Prestige and Power (ur. Maja Lozar Štamcar). Ljubljana: Naro- dni muzej Slovenije, 2009, str. 259–299. Goličnik, Bernard: Zgodovina frančiškanskega samo- stana. Grad Vrbovec, Nazarje: 1248–1998 (ur. Aleksan- der Videčnik). Nazarje: Občina, 1998, str. 31–43. Golob, Nataša: Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmen­ ti, Narodna in univerzitetna knjižnica 1. del. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2011. Kač, Tatjana: Domoznanske zbirke v Osrednji knjižni- ci Celje. Mesto v svetu, svet v mestu. Osrednja knjiž­ nica Celje včeraj, danes, jutri: ob 50­letnici ustanovitve Študijske knjižnice v Celju: 1946–1996 (ur. Branko Goropevšek). Celje: Osrednja knjižnica, 1996, str. 77–87. Kislinger, Juro in Forstnerič, France: Trubar in partiza- ni. Večer, 24, 29. april 1968, str. 11. Kodrič-Dačić, Eva: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in univer- zitetne knjižnice. Knjižnica 44, 2000, št. 4, str. 51–63. Kokol, Hadrian: Die Geschichte der Franziskanerklöster in Untersteiermark: in der Aufklärungsperiode und in der Zeit des Absolutismus (ca. 1750–1850). Görz: [s. n.], 1915. Lavrič, Ana: Zgodovinska in umetnostna dediščina frančiškanskih bratovščin. Acta historiae artis Slove­ nica 19, 2014, št. 2, str. 95–122, 231. Linhart, Anton Tomaž: Zbrano delo. Knj. 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1950. Marolt, Hubert: Kronika samostanske šole. Nazarje: zgo­ dovinska pričevanja (ur. Franc Kovše). Ljubljana: Brat Frančišek, 2008, str. 54–64. Medved, Drago: Kjer je nekoč deloval pater Kerubin Tušek. Novi tednik NT&RC, 47, št. 19, 13. maj, 1993, str. 11. Nazarje, slovenski Nazaret (ur. Franc Kovše in Ambrož Mušič). Ljubljana: Brat Frančišek, 2006. Nazarje: zgodovinska pričevanja (ur. Franc Kovše). Ljub- ljana: Brat Frančišek, 2008. Novak, Vlado: Nov primerek Trubarjevega Novega te- stamenta 1557–1561. Drugi Trubarjev zbornik: Ob šti­ ristoletnici slovenske knjige (ur. Mirko Rupel). Ljub- ljana: Slovenska matica, 1952, str. 177–179. Orožen, Ignacij: Das Bisthum und die Diözese Lavant. Th. 2. 2, Das Benediktiner­Stift Oberburg. Maribor: Selbstverlag, 1876. Simoniti, Primož: Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. Med humanisti in starimi knjigami (ur. Pri- mož Simoniti). Ljubljana: Slovenska matica, 2007, str. 271–315. Snoj, Jurij: Srednjeveški glasbeni kodeksi. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 1997. Stegenšek, Avguštin: Cerkveni spomeniki Lavantinske škofije. 1, Dekanija gornjegrajska. V Mariboru: Av- guštin Stegenšek, 1905. Svoljšak, Sonja: Knjige in knjižnice v Fajdigovi Bosnia seraphica (1777). Clotho 6, 2024, št. 1, str. 280–295. DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.6.1.281-294 Svoljšak, Sonja: Pregled nekaterih historičnih siste- mov organizacije znanja in klasifikacije. Knjižnica 49, 2005, št. 1/2, str. 203–215. Škofljanec, Jože: Nazarje in bosanski frančiškani. Na­ zarje: zgodovinska pričevanja (ur. Franc Kovše). Ljub- ljana: Brat Frančišek, 2008, str. 46–52. Špelič, Miran: Visoko šolstvo v redu manjših bratov od ustanovitve vikarije – Province sv. križa do ustano- vitve Univerze v Ljubljani. Teološki študij na Sloven­ skem: vloga teoloških izobraževalnih ustanov v sloven­ ski zgodovini pri oblikovanju visokošolskega izobraže­ valnega sistema (ur. Matjaž Ambrožič). Ljubljana: Teološka fakulteta, 2010, str. 199–270. Vidmar, Luka: Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Jezik in slovstvo 67, št. 1/2, 2022, str. 253– 281. DOI: https://doi.org/10.4312/jis.67.1-2.253-281 Vidmar, Luka: Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med zgodovino in mitom. Kronika 61, 2013, št. 2, str. 189–216. Weiss, Peter: Pater Kerubin Tušek (1876–1943) žrtev nemškega okupatorja: zgodovina in narodopisje. Savinjske novice 53, št. 21, 28. 5. 2021, str. 13. Žvanut, Maja: Knjižnice na Kranjskem v 16. stoletju. Zgodovinski časopis, 41, 1987, št. 2, str. 277–288. 685 | kronika 73 � 2025 3 jan dominik bogataj, anja božič, bernardin domen iljaš | o pisni dediščini knjižnice frančiškanskega samostana ... SUMMARY THE WRITTEN HERITAGE OF THE LIBRARY OF THE FRANCISCAN FRIARY IN NAZARJE The written heritage of the Franciscan friary in Nazar- je constitutes one of the most valuable cultural legacies of the Upper Savinja Valley. Yet, despite its significance, the friary library has long remained understudied. This article seeks to reconstruct the library’s development and to highlight three interrelated aspects: (1) the origins and early phases of the collection; (2) the preserved medieval manuscript fragments; and (3) the turbulent history of the library during and after the Second World War. The beginnings of the library date back to the very fo- undation of the friary in the 1630s. Although written sour- ces from this period are scarce, indirect evidence–such as the 1632 inventory mentioning a missal–confirms that the friars brought liturgical and theological books with them from the outset. Earlier scholarship, particularly the work of Jaro Dolar, attributed the formation of the collection either to Bosnian refugees or to the testamentary bequest of Ludvik Umek in 1752. Both assumptions require revisi- on. The “Bosnian thesis”, which connected the library with the migrations of friars fleeing the Ottoman advance, is chronologically untenable, while Umek’s donation, altho- ugh highly significant, did not represent the actual origin of the library. Numerous ownership inscriptions in books printed in the seventeenth century attest that a coherent library already existed long before 1752. Umek’s bequest, however, gave the library symbolic weight, securing its in- stitutional identity and embedding it within the memory of the province. Equally important are the more than twenty-six medie- val manuscript fragments preserved in the library, mostly as binding material for early modern books. These fra- gments, ranging from liturgical codices to hagiographic and even secular texts, reveal the reuse of parchment in the age of print, paradoxically ensuring the survival of pi- eces of the medieval written tradition. Several fragments are linked with regional contexts such as Kamnik or Gor- nji Grad, while others suggest connections with broader European manuscript culture. Their study offers a unique insight into the transmission of texts, the recycling practi- ces of early modern bookbinders, and cultural networks through which medieval manuscripts circulated in early modern Slovenia. The twentieth century brought dramatic upheavals. During the German occupation in 1942, large parts of the library were transported to Celje, while in 1944, the Partisan forces mined the southern wing of the friary, de- stroying the library premises and dispersing the collection. Some volumes were looted, others hidden in local houses, and many spent decades in unsuitable storage conditions. Testimonies reveal both losses and serendipitous survi- vals, such as the rediscovery of Trubar’s New Testament (1557–1561) and Dalmatin’s Bible (1584). In later decades, books resurfaced through antiquarian markets and insti- tutional transfers, with several notable volumes gradually returning to Nazarje. Today, the library holds around 5,000 volumes, including five incunabula, curated as a museum collection. The study demonstrates that the Nazarje library is not only a regional cultural landmark but also a case study of broader historical processes: the gradual formation of Franciscan libraries, the survival of medieval manuscripts through reuse, and the vulnerability of cultural heritage in wartime. Further research should focus on systematic provenance analysis, comparative study with related col- lections (particularly Gornji Grad and the Ljubljana Lyce- um library), cataloguing and codicological investigation of the fragments, and tracing the fate of volumes displaced in the twentieth century. In this way, the Nazarje library can serve as a key laboratory for understanding the con- tinuities and ruptures in the history of written culture in Slovenia.