g e o g r a f s k i o b z o r n i k42 43 poročilo Spomladanske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2008 Reška aglomeracija (15. marec 2008; strokovni vodja: mag. Daniel Bogešić, prof. geogr. in zgod., klasična gimnazija Pazinski kolegij, Pazin). Reka Rječina je dolga 18 km njeno porečje pa meri 234 km2. Svojo dolino je izoblikovala v flišnem Rječinskem odseku tako, da se rečni tok pri Orehovici ostro obrne proti jugozahodu in po preboju soteske skozi priobalno območje prispe do morja. Slikovit kraški izvir Rječine, ki ga domačini imenujejo Zvir ali Zvirjak, leži na nadmorski višini 323 m. Do potresa pri Klani leta 1870 je Rječina izvirala pod Podjavorjem, ob potresu pa je izvir zasulo. Zdajšnji izvir ima sta- tus naravnega spomenika. Uporablja se za potrebe reškega vodovoda. Njegova minimalna izdatnost je 4,5 li- trov, največja pa kar 120 kubičnih me- trov vode v sekundi. Leta 1968 je z zajezitvijo Rječine pri kraju Grohovo na območju naselja Valići nastalo is- toimensko, kilometer dolgo in do 28 metrov globoko zajezitveno jezero s prostornino pol milijona kubičnih me- trov vode. Ta je po podzemnem ce- vovodu speljana do hidroelektrarne Rijeka s turbinami v podzemni stroj- nici, zgrajeni v soteski, skozi katero se Rječina prebije do morja. Martinovo Selo je naselje na desnem bregu zgornjega toka reke Rječine. V vasi je v delu hiše blizu starega mlina, edinega še delujočega med nekdanji- mi 27 mlini na Rječini, urejen muzej. Poleg razstavljenih starih gospodinj- skih predmetov, orodja in narodne noše, hranijo tu še posode za mleko, v katerih je poslednja "mlikarica" vsak dan nosila sveže mleko na Reko. Zgodovinski pomen "mlikaric" naj- bolje razkriva njim na čast postavljen spomenik v središču Reke. Bakar je svoj razvojni zenit začel do- življati zaradi pomorskega prometa in trgovine po letu 1779, ko je po- stal svobodno cesarsko mesto. Po iz- gradnji železnice Karlovec–Reka leta 1873 je zaradi preusmerjanja pro- meta v reško pristanišče začel iz- gubljati pomen. Strma pobočja nad Bakarskim zalivom so znana po goje- nju vinske trte. V 18. stoletju so zače- li z urejanjem kulturnih teras s suhi- mi zidovi, ki pa so jih zvečine opustili že v petdesetih letih 20. stoletja. Leta 1972 so terase zakonsko zavarova- li. Na njih so gojili vinsko trto sorte belina, iz katere so pridobivali znano penino Bakarska vodica. Kastav je staro naselje na griču z nad- morsko višino 377 m in je središ- če mikroregije med Reko in Učko s tradicionalnim imenom Kastavština, ki jo sestavljajo občine Opatija, Lovran, Matulji in Kastav. Med hrvaškim narod- nim preporodom je bila Kastavščina žarišče kulturne in politične organizi- ranosti istrskih Hrvatov. Leta 1866 je bila v Kastvu ustanovljena prva hrva- ška čitalnica, pet let pozneje pa je bil tu prvi politični tabor istrskih Hrvatov. V mestu je tudi Muzejska zbirka Kastavščine, katerega del je tudi spo- minska zbirka Vladimirja Nazorja, ki je bil v letih 1908–1918 tu učitelj. Tržaški Kras z dolino Glinščice (19. april 2008; strokovni vodja: dipl. uni. geog. Andrej Bandelj). Ime flišne doline Glinščice med ma- tičnim in Podgorskim krasom naj bi izhajalo iz besede "klina"; dolina je namreč uklinjena med sosednji kra- ški pokrajini. Do leta 1959 je bila tod med končno postajo Bohinjske že- leznice v Trstu in Kozino speljana naj- strmejša železniška proga v Evropi, ki ni spadala v kategorijo gorskih Bakar s kulturnimi terasami, ki so domicil Bakarske vodice, in novo prometno infrastrukturo (foto: Primož Pipan). g e o g r a f s k i o b z o r n i k42 43 prog. Bila najkrajša povezava med Trstom in Ljubljano, pomembna pa je bila tudi za vojaško Istrsko želez- nico do Pulja, kjer je bilo glavno av- strijsko mornariško oporišče. Po trasi nekdanje proge, ki se vila skozi štiri predore je danes urejena kolesarska steza ki je hkrati sprehajalna pot, na katero so navezane številne stranske poti. V vasi Botač nedaleč od sotočja Glinščice s potokom Grižnikom so se leta 1981 začeli prvi pohodi odpr- te meje iz Sežane v Dolino. Glinščica ali po italijansko Val Rosandra skriva številne znamenitosti med katerimi je tudi 35 metrov visok slap Supet. Skozi Bazovico je do zgraditve želez- niške proge med Trstom in Dunajem potekala glavna trgovska pot med obalo in zaledjem. Po letu 1875 je naselje z vidika tranzita pomemb- no le še zaradi ceste med Trstom in Reko. Od 20. stoletja dalje je kraj zgodovinskega spomina za Slovence, v novejšem času pa tudi za Italijane. Na Bazoviški gmajni je bilo 6. 9. 1930 izvedeno sklepno dejanje prvega trža- škega procesa, ko je posebno italijan- sko sodišče za zaščito države zaradi protifašistične dejavnosti na smrt ob- sodilo pripadnike organizacije TIGR. Na mestu, kjer so bili v hrbet ustre- ljeni Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič danes stoji spomenik Bazoviškim žrtvam. To je za Slovence najbolj simbolna točka v zamejski Italiji. V spomin na zgodo- vinski dogodek je vsako najbližjo ne- deljo 6. septembru organiziran krožni pohod po poti Bazoviških junakov od Bazovice, Jezera, Drage in Kokoša. Na drugi strani vasi se je na mestu nek- danjega rudniškega jaška, po domače pri "šohtu", kjer so nekoč kopali črni premog, v zadnjih letih institucionali- ziral dogodek z drugačnim političnim predznakom. Posmrtni ostanki padlih nemških vojakov iz zaključnih bojev za Trst v maju 1945, odpadki, orožje in posmrtni ostanki žrtev fojb so bili prek skupne prostornine vsega naštetega materiala na dnu jaška preračunani na "objektivno število" žrtev in razglašeni za Bazoviško fojbo. Vsako leto tako tu 10. februarja poteka glavna manifesta- cija Italijanskega državnega praznika ob dnevu spomina na eksodus. Po vojni so bila zemljišča v lasti Slovencev na območju Bazovice in Padrič podobno kot tista v Devinu in Nabrežini žrtev razlastitev po izjemno nizkih cenah. V Padričah so zgradili be- gunsko naselje, v Bazovici pa sinhrotron. Repentabor zavzema območje petih naselij, od katerih so tri v Sloveniji (Voglje, Dol pri Vogljah, Vrhovlje) dve pa v Italiji (Repen, Col). Pred Repentaborsko cerkvijo se vsaki dve leti zadnjo nedeljo v avgustu odvija etnološko-folklorna priredi- tev kraška ohcet. Po 21. 12. 2007, ko meje med državama ni več, je naselje zopet združeno v skupnem schengenskem prostoru. poročilo Dolini Glinščice in Grižnika s traso nekdanje železnice slapom Supet, cerkvico sv. Marije in Slavnikom v ozadju (foto: Primož Pipan). Spomenik Bazoviškim žrtvam (foto: Primož Pipan). Spominski kompleks ob Bazoviški fojbi zgrajen z državnimi sredstvi deluje monumentalnejše od spomenika Bazoviškim žrtvam (foto: Primož Pipan). g e o g r a f s k i o b z o r n i k44 45 poročilo kjer so le ti padli navaja Balkanio; Jugoslavija je bila namreč razkosana in kot država ni več obstajala. Da v tržaškem občinskem svetu, kjer so imeli Italijani večino že za časa Avstro-Ogrske nekaj ni delovalo tako kot bi moralo in da odnos do Slovencev ni bil le rezultat kasnejše fašistične politike, lepo kaže zgodba z mašami v slovenskem jeziku. Tržaški občinski svet je desetletje pred kon- cem 19. st. zagrozil, da bo Občina prenehala finančno podpirati tržaško škofijo, če ta ne prenehala z maše- vanjem v slovenščini. Zadnja sloven- ska maša v cerkvi Sv. Justa je bila tako davnega 27. 12. 1890. Tržaški škof Lorenzo Bellomi po rodu iz Verone se je naučil slovenščine in v sedem- desetih letih 20. st. zopet uvedel cer- kvene obrede v slovenskem jeziku. Zaradi sočasne eksplozije bombe pred katedralo, pa maš v slovenšči- ni še vedno ni. V Trstu je svojo pot po patronatom škofa Bonoma začel Primož Trubar, z mestom pa je povezan tudi Tomaž Hren. Ta je kot veliki podpornik je- zuitov le tem daroval vinogradniško posestvo Hrenovo, katerega zemlje- pisno ime je s časoma prešlo v Coroneo. Arhitekt Ivan Vurnik je leta 1913 naredil kapelo sv. Trojice v pros- torih Tržaške škofije. Leta 1904 zgrajeni Fabijanijev Slo- venski narodni dom je bil ena prvih večnamenskih stavb v Evropi, saj je pod svojo streho združeval, telo- vadnico, gledališče, hotel, čitalnico, banko… Leta 1920 požgana in kas- neje obnovljena stavba še do danes ni vrnjena njenim lastnikom – zamej- skih Slovencem. Za razliko od Šavrink so imele Ške- denjske krušarice krajšo pot do svo- jih strank v mestu. Za ohranjanje nji- hove dediščine skrbi Škedenjski etno- grafski muzej za katerega skrbi slo- vensko društvo. Krušarice so bile po svojem kruhu tako znane, da so ga pekle celo sami Mariji Tereziji na Dunaju. Samo Pahor, je s svojim samohod- stvom sprožil tri ugodne razsodbe italijanskega ustavnega sodišča (št. 28/ 1982, št. 62/1992 in št. 15/1996), ki slovenski manjšini v Italiji zagotavlja- jo več pravic, kot pa sprejeti zaščit- ni zakon iz leta 2001 (št. 38, 23. 2. 2002). Te bi za pogajalsko izhodišče lahko vzela tudi Republika Slovenija in Slovenske manjšinske organizacije v Italiji. Neizvajanje zakona namreč do- kazuje, da nestrpnost; predvsem v ob- čini Trst, iz časov stare Avstrije, liberal- ne in fašistične Italije še ni pojenjala. Vabljeni, da se nam na prihod- njih ekskurzijah pridružite tudi Vi. Fotografije z ekskurzij si lahko ogle- date na: www.zrc-sazu.si/lgd, kjer je objavljen tudi program ekskurzij za jesen 2008. Primož Pipan Trst in slovenstvo (24. maj 2008; strokovni vodja: prof. Samo Pahor, društvo Edinost). 3. 11. 1918 je jugoslovanska tor- pedovka od Benetk skozi avstrijska minska polja v Trst varno pripelja- la italijansko torpedovko Audace, ki je nekdanjemu "Kettejevemu" Molo San Carlo dala novo zemljepisno ime Molo Audace. Po Italijanski 3. armadi, ki je avstrijski Trst osvobodi- la nekaj dni pozneje, je bila naslednja osvoboditeljica mesta 4. Dalmatinska brigada, ki je v osvoboditveni tekmi prehitela Novozelandsko enoto. Voznik prvega jugoslovanskega tanka, ki je 1. 5. 1945 pripeljal v Trst je bil Berlinčan Wilhelm Sommerfeld, Nemec v Titovi vojski, katerega oče in brat sta bila v koncentracijskem ta- borišču zaprta kot antinacista. Spomenik Tržačanom, ki so padli v prvi svetovni vojni predstavlja pla- stika golih mož, saj so mesto bra- nili možje v avstrijskih uniformah. Spomenik Tržačanom, ki so padli v drugi svetovni vojni, kot deželo, Ker Občina Trst še vedno protizakonito odklanja izdajanje dvojezičnih osebnih izkaznic, si je Samo Pahor lastnoročno izdelal svojo (foto: Primož Pipan).