Glasovi od — ,,ZeIene mlake".
Profesor Frančišek Pengov.
|^^^L|anes je že minulo dva meseca, odkar sem jaz poredni, pa tudi1 ^|§M/ radovedni Mihec rekel zadnji Bz Bogom!" svojetnu znancu, botru SPjiSEj Sekulji, stisnivši mu prijateljsko ročico. Ves čas sem imel toliko ^•~*°*^^j opraviti s šolo — pomagal sem pa tudi tnateri na polju, ko smo sadili fižol in sejali ter že začeli kositi — da niscm utegnil iti v vas k ,,Zeleni mlaki".
Toda če prijatclja niso videle oči, ga je pa slišalo toliko večkrat uho in ž njim vred tudi razne druge glasove.  Nocoj je zopet tako rajski večer,;
m CS«   118   S5>
kot bi gledalo zahajajoče solnce naravnost na oni prvi, nepokvarjeni svet, ki sta ga prejela Adam in Eva iz Ijubeče desnice božje. Zato se bližajmo varno kraju naših opazovanj, zelenem žabjaku konci vasi, kjer nas čaka dovelj zabave in veselja.
Res, »Zelena mlaka" je pravi paradiž za žabji rod, nckaka obljubljena dežela brezrepih krkonov in ob takih večerih, kot je nocoj, prava zbornica raznovrstnih poslancev, kot jih v bolj pisanih uniformah ne najdeš niti na Dunaju, kjer sedi Slovenec poleg Nemca, Čeh poleg Laha, Rusin poleg Rumuna, Hrvat poleg Poljaka, Žid poleg katoličana, pravoslavni poleg luterana.
Že se je začel žabji koncert, s kakršnim sem se naslajal že toliko ve-Čcrov, napenjajoč uboge oči za repato posestrimo naše zemJje, za Helijevim kometom, ki je napravil babjevernim brezvercem velikih mest dokaj strahu, češ da nam prekucne zemljo, četudi se repatici o tem še sanjalo ni.
Ootovo žc vesta, mladi moj bratcc in sestrica, kaj da je koncert, kaj ne da? Saj v Ljubljani so koncerti prav navadna zabava zimskih ve-čerov za odrastle ljudi; na deželi pa sta tudi že slišala koncert, ko je bi!a zadnja svatba; eden s harmoniko, drugi klarinet, morda celo kakc gosli vmes, trompeta in bas, pa imata koncert. Saj koncert je latinska beseda in pomeni prepir ali tekmovanje med seboj in če kje, je ta pomen gotovo na svojem mestu zvečer pri žabjem koncertu.
V prvi vrsti je naša zelena žaba tista, ki napravlja v sedanjih mlačnih nočeh značilne koncerte, pri katerih nastopajo cele armade pevcev. Nji-hovo enolično kvakanje in ropotanje utegne pripraviti seveda le kako bolj nežno dušico do popolnega obupa; celo vsemogočno policijo so že klicali na pomoč zoper nedolžne zelenke. Onim prijateljem narave pa, ki imajo nepo-kvarjene živce, se dozdeva ta čudovita muzika edina svoje vrste, šaljiva in smešna in je ne slišijo neradi. Zame vsaj imajo ti glasovi poseben čar, ki ga ne morem zliti v besede, in poslušal bi večerno godbo v nZeleni mlaki" zopet in zopet in še naprej.
Samo enkrat, se spominjam, mi ni bila povšeči ta godba. Hodila sva z očetom cel dan po poljanski dolini in ko prideva ob dveh čez polnoč v Škofjoloko, nisva dobila več prenočišča. Ker nisva znala spati na golih tleh kot koza ali pinč, zato jo udariva še tisto uro proti tedanji domačiji na Kranj. Bilo je daleč kaki debeli dve uri, in jaz utrujen, da sem komaj čutil noge. ln tedaj sva hodila skoz; dvorane z ogromno velikimi koncerti po vlažnih travnikih mimo Žabnice, Bitenj proti Šmartnu pod Sv. Joštom. Ne-popisno veličastna je bila ta godba v jutranji noči; toda ker so bile s te-lesom vred tudi strune moje duše preveč utrujene, zato niso našli glasovi sicer tako Ijubih tni bitij nobenega odmeva v njej, bili so mi zoprni. A to je bilo le enkrat.
Drugače pa je žabja godba bistveni del naših travnikov in tvori v družbi s šuštenjem trsja in bička, s kvakanjem rac, s cvrčanjem raznih irsnih pcvcev in požvižganjem močvirnih ptic naravni koncert čisto posebne vrste, ki bi ga ne hoteli pogrešati radi. Saj so ti koncerti za domače moč-virje ravnotako potrebni,  kakor  klic  kukavice  za naše bukovje, kot petje
ces: 119 ss3
kosovo za gozd, kakor hripavi krik orlov za gorenjske skalnate vrhove ali kot vpitje galebovo za pljuskajoče valovje na obali naše Adrije.
In vendar niso naši žabji koncerti prav nič v primeri z onimi, kakršne utegneš sHšati, dragi prijateljček, ako te zanese kdaj pot v ogrske nižave. Dober znanec, ki hodi skoro vsako leto kupovat konje na Ogrsko, mi je povedal že marsikaj zanimivega o tistih  koncertih.
BBilo je vročega majevega dne," pripoveduje prijatelj, nko sem stal na prstenem nasipu, ki je ločil obširno močvirje v dva dela in užival srečo posebne vrste. Pod solnčnimi žarki, ki so sijali skoro navptčno, je (repe-talo ozračje nad zemljo, kot bi bila le-ta kaka umetna valilnica perotninar-skega zavoda, ki si ga lahko ogledaš v Šiški. Toda menda je bilo tudi te vročine še premalo; kajti iz močvari je odsevaio kot odmev še drugo solnce z nič manjšo silo in se ni dalo ubiažifi ločnatim kodrcem, ki so mu viseli preko obraza. In spodaj pod tem ločjem ni vabila hladeča kopelj, da po-gasi pekočo žerjavico, ne — od tam je zijala črna, skrivnostna, strašeče pogubna, izdajalska globočina v mehkem, blatnem tolmunu.
V tem, človeškemu otroku tako nevarnem ozemlji pa so šumeli, grulili in žlobudrali milijoni črnožoltih urhov, stotisoči žab so škripali in kvakali, vmes pa je friotalo in ščebljalo na stotine pevcev iz raznih krilatih družin ter se je oglašal kot tike-takanje ure-nihalke monotonni klic močvirskih tukalic in raznih čapelj.
Kot pozvanjanje tisočerih daljnih zvonov, tako so prodirali ti glasovi, dvigajoč se in zopet padajoč, podobni spremljevanju pedalov pri mogočnih farnih orgljah, prodirali skozi vsako luknjico mojega telesa v meso in kosti. Bilo mi je, kakor da se raztapljam v same šumeče glasove; zdelo se mi je, da sem se izpremenil sam v srednji zvon naše podružnice, ki sem ga tako rad poganjal za večerni ave! in da niham brez miru semtertja. Bil sem v nevarnosti, da pozabim popolnoma samegasebe, da se razletim v brezštevila tresočih se premajhnih drobcev — atomov, tako se mi je zdelo.
Dobro, da nikjer po Slovenskem ni take žabje družbe, kot sem jo poizkusil jaz ta dan.
Ko sem se peljal na večcr v drdrajočem vozu v svoj stan, mi je še vedno zvonilo v glavi; prišedšemu do prenočišča se mi je zdelo, da se tresejo stoli in postelj in miza in tla pod menoj ponavljajoč svoj brezkon-
čni »zum — zum----------------!"   iz močvirja.  Ponoči so se pridružile šu-
menju v ušesih še najdrznejše spake v sanjah: pod menoj se je pogrezal mehki nasip. K vsem tem dobrotam prištejte še kakih sto močvirskih ko-marjev, ki so mi izsrebovali toplo kri in ki žalibog niso bili gole sanje, in lahko si predstavljate, dragci moji, da je bila kupa mojega prirodoznan-skega užitka polna do roba."
Damskih kapel pri teh očakovskih koncertih ni, samo možakarji so pevci, žene in deklice pa dajo le v strahu ali bolečini od sebe kratke, pre-trgane vsklike. Starčki pojo bas, mlajši rod bariton in tenor, kot smo vi-deli pred malo leti v Ijubljanskem BUnionu" ruski koncert Slavjanskega z množino starčkov s prekrasnimi, silno globokitni basovi.
^.  120 ^
Tcmeljni glas vsakega žabjega koncerta po celem svetu pa je nekak Irilčkajoči ,,r". Trilček nemara poznaš, mladi moj znanec, ki *e učiš petja ali godbe; če pa ne, pa vprašaj po njem svojega tovariša, ki se uči si-renske utnetnosti, ali pa kanarčke v kletki, če ne greš rajši k škrjančku nad razori po svet.                                                                   (.Konec prihodnjič.)