.J 343 348]
Lepi čebelnjaki so okras naši pokrajini. (Foto: A. Kečkeš)
VZREJA MATIC IN NOSEMAVOST ČEBELJE DRUŽINE
ALEŠ GREGORC, JANEZ POKLUKAR,
Kmetijski inštitut Slovenije
Uvod
V	letu 1989 je bilo v Sloveniji registriranih petnajst vzrejevalcev matic. Osnovni pogoj za pridobitev vzrejnega dovoljenja je zdravstveno spričevalo, ki potrjuje, da v družini ni čebeljih bolezni, navedenih v Zakonu o zdravstvenem varstvu živali pred kužnimi boleznimi, ki ogrožajo vso državo (Uradni list SFRJ, 43/1986): nosemavosti, pršiča-vosti, varooze, hude gnilobe čebelje zalege.
Pri vzrejevalcih čebeljih matic povzroča največ težav nosemavost. To je kronična zajedavska bolezen prebavil čebel delavk, matic in trotov. Čebele se okužijo s sporami N. apis per oralno. Spore najpogosteje najdemo v okolici čebelnjaka, posebno v napajališčih, na satnikih, stenah panja, na starem satju, čebelarskem priboru. Nosemavost se širi tudi s prodajo čebeljih družin in matic. Bolezen je razširjena po vsem svetu. Čebelarstvu povzroča veliko škodo, saiiahko celo do 50 odstotkov zmanjša keWiiHö čebeljih pridelkov, čebelja družina
H UBBU . ,4 ’■)
vk. A/
pa lahko tudi odmre. Po podatkih Doulla in Eckerta (1962) bi s pregledom zadostnega števila čebel lahko odkrili spore N. apis v večjerh številu čebelarstev. Goetze in Zeutschel (1959) menita, da je zajedavec prisoten tudi v čebeljih družinah, ki so klinično zdrave. Iz podatkov v literaturi je tudi razvidno, da se nosemavost pogosteje pojavlja v čebelarstvih, ki množično vzrejajo matice (Oertel, 1967).
Nosemavost čebel v Sloveniji
Tudi pri nas povzroča nosemavost čebel težave predvsem vzrejevalcem matic. Komisija za priznavanje vzrejališč in pleme-nišč čebeljih matic namreč vzrejevalca, pri katerem je bila ugotovljena spora Nosema apis Z. v vzorcu zimskih mrtvic, izloči. Rezultat laboratorijske preiskave na vzorcu 30 mrtvic s stojišča do trideset panjev ne predstavlja dejanskega stanja okuženosti čebeljih družin in je v veliki meri odvisen od naključnosti. Tako majhen vzorec mrtvic
ne more verodostojno predstavljati celotne populacije čebel na stojišču. To potrjujejo tudi rezultati lani opravljene raziskave (Gregorc, 1989). Med registriranimi in neregistriranimi vzrejevalci nismo ugotovili statistično značilne razlike v stopnji obolelosti čebel delavk in matic v plemenilnikih.
Iz rezultatov je razvidno, da je epizootio-loška situacija v naših vzrejališčih matic zelo neugodna. Razlogov za tako stanje je več. Ugotovili smo, da je zdravstveno stanje čebel slabše na področjih, kjer je čebeljih stojišč več, na primer v Litiji. V okolici Medvod, tj. na Golem Brdu, pa je pri vzre-jevalcu, ki nima v soseščini drugih čebel epizootiološka slika ugodnejša, kar se kaže tudi v boljšem zdravstvenem stanju čebel.
Obstajajo pa še številni dejavniki, s katerimi lahko in tudi moramo vplivati na izboljšanje zdravstvenega stanja v vzrejališčih matic pri nas: izpopolnjevanje vzrejevalcev matic v tehnologiji čebelarjenja, ki lahko znatno pripomore k izboljšanju situacije, strokovna pomoč pri preprečevanju in zdravljenju nosemavosti itd.
Pravkar laboratorijsko pregledujemo zimske mrtvice vzrejevalcev matic in pri pregledu na nosemavost upravičeno pričakujemo veliko število pozitivnih rezultatov. V tem primeru mnogi čebelarji opustijo vzrejo, kar se v posameznih primerih že dogaja. To je velika škoda. Tudi v prihodnje želimo kakovostne in obilne čebelje pridelke pridelati doma in kranjski sivki povrniti sloves. Da bi vzrejevalci čebeljih matic nadaljevali s svojo dejavnostjo in da bi pridobili tudi
Zdravstveno stanje čebel v vzrejevališčih je zelo pomembno. (Foto: J. Mihelič)
nove, da bodo vzrejene matice zdrave in visoko kakovostne, moramo rešiti vprašanje nosemavosti v vzrejališčih matic v Sloveniji.
Veterinarski ukrepi v vzrejališčih matic morajo zato temeljiti na dejanskem zdravstvenem stanju v vzrejališču. Poleti leta
1989 je bilo v plemenilnikih okuženih od enega do 63 odstotkov čebel delavk in ugotovili so od 33000 do 16 krat 10® spor v okuženi čebeli. V vzorcih od 6-10 matic v posameznih vzrejališčih pa je bilo s sporami N. apis okuženih od nič do 90 odstotkov matic.
Zaključek
1) Ugotovili smo, da se zdravstveno stanje čebel v čebelarstvih, ki zaradi ugotovljene nosemavosti niso imela dovoljenja za vzrejo matic, ne razlikuje od zdravstvenega stanja v čebelarstvih, kjer nosemavost ni bila ugotovljena;
2) da v praksi obstaja prav toliko metod odvzema vzorcev čebel, kolikor je čebelar-stev;
3) da vzrejevalci matic, ki ne dobijo vzrejnega dovoljenja, opuščajo to čebelarsko dejavnost. Zmanjša se njihov dohodek, še posebno če so poklicni vzrejevalci.
Predlagava kratkoročni ukrep (za leto
1990 in 1991), da bi vzrejevalec matic lahko pridobil vzrejno dovoljenje z omejenim časom trajanja - do sredine junija 1990. Takemu vzrejevalcu bi veterinarska služba prek leta pomagala pri zdravljenju
in preprečevanju nosemavosti čebeljih družin in čebel delavk v plemenilnikih po opisani metodi in postopkih (Snoj, Jenčič). V vzrejni sezoni bi vsaj enkrat na vzorcu 10 matic ugotavljali morebitno okuženost s sporami N. apis. Preprosta diagnostična metoda za ugotavljanje okuženosti matic je mikroskopski pregled iztrebkov (Doull in Eckert 1962).
Določiti je potrebno metodiko vzorčenja pri pregledu čebel na nosemavost in v praksi zagotoviti, da bodo vzorci čebel pri vseh vzrejevalcih matic odvzeti na enak način. Laboratorijsko pa je potrebno analizirati vzorec iz vsake čebelje družine v vzrejališču.
Na ta način bodo rezultati vsakoletnega pregleda na nosemavost verodostojni, tako da bo mogoče določiti kriterije za vzrejo matic.
Z opisanim načinom dela bi omogočili kontinuirano vzrejno dejavnost čebelarjev, pa tudi kakovost matic se ne bi poslabšala.
Literatura:
Cantwell, G. E. (1970): Standard Method for Counting Nosema Spores, Amer. Bee J., June 1979, 222-223.
Doull, K. M. in J. E. Eckert (1962): A. Survey of the Incidence of Nosema Disease in California, Jour. Econ. Ent., štev. 55, 313-317.
Goeize, G. in Zeutschel (1951): Nosema Disease of Honey-bees and its Control with Drugs, Bee World 40, 217-25.
Gregorc, A. (1989): Nosemavost čebel v vzreja-liščih čebeljih matic poleti 1989. Slovenski čebelar, štev. 91, 356-359.
Oertel, E. (1967): Colony Disturbance and Nosema Disease, J. Apic. Res. 6, 119-120.
Snoj in Jenčič: Patologija čebelje družine. Ljubljana, str. 8 do 17.