s

Alojzij Remec:

Kmečka zgodba iz .18. stoletja.

Založil (Alojzij Filipič.

GORICA 1909.

1  1  1 o x n

j- X X O (L.I *J

Natisnila «Narod'na tiskarna* v Gorici.

Predgovor.

Tfebi, moje ljudstvo, je namenjena ta knjiga! Naj
u roma ven v naše vasi, naj pozdravi domače kraje,
naj gre pripovedovat potomcem o junaštvu pradedov
v davnih dneh in obujat v srcih spomine na pretekle
čase, ki so se začeli že izgubljati!

Tebi, sivi starček, ki se greješ po zimi ob peči
in spomladi na solncu pred hišo, prikliče morda ta
povest v srce polupozabljena izporočila in spomine,
ki si jih slišal v mladosti o svojih prednikih. Ti,
krepki mož, ki se med,tednom potiš in trudiš, vzameš
to knjigo ob nedeljskih popoldnevih v roke, ko mi¬
rujejo zunaj polja ‘v.jsolnčnem svitu, ko šepeče in
valovi po njivah rumeno, težko klasje in ti šumi v
spremljevanju daljnega žvortjenja prelepo pesem tvo¬
jega dela in truda. Bral jo boš tudi ti, kmečki fant,
ležeč na praznični dan v senci v sočni, mehki travi,
in s ponosom boš gledal nazaj v preteklost, o kateri
ti bodo pripovedovali ti listi. In ti, mladenka, ki sediš
za oknom, na katerem diši rožmarin in se zibljejo
razcveteli nageljni, boš sledila s trepetajočim srcem
tej zgodbi, stran za stranjo ti bo govorila o veselju

i*

in o žalosti slovenskega dekleta, ki je imelo isto srce
in iste občutke kakor ti!

Našo zgodovino, naše ljudi, našo zemljo ljubim
kakor otrok mater. Rad preiskujem našo preteklost
in berem knjige, ki mi govorijo o njej,*) Z veseljem
se vračam nazaj v solnčne čase našega naroda, z
žalostjo me navdajajo strani, popisane z njegovo srčno
krvjo. A ne samo z žalostjo — tudi s ponosom. Kajti
na njih vidim imena junakov, ki niso nič manjši
nego slavljenci drugih narodov, v njih vidim odsev
tiste velike ljubezni, s katero ljubi naše ljudstvo svojo
zemljo. In hvalim Boga, da sem sin takega naroda,
da nosim v srcu zubelj njegove ljubezni. In sad te
ljubezni je ta knjiga. Ne za ljudi, ki so se odtu¬
jili rojstni zemlji, ne za tiste, ki hlepe po modernih
spisih za tiste, ki imajo še zmisel za našo grudo
in njeno zgodovino, zate, moje ljudstvo, sem spisal
to zgodbo in tebe sem imel pred očmi, ko sem za¬
stavil pero.

Zato romaj, draga knjiga, ven v naše kraje, v
roke našim ljudem in govori jim, kakor ti je nare-

*) Prva knjiga, ki me je opozorila na največji upor na Go¬
riškem 1. 1713., je bila Zgodovina Tolminskega rajnega S. Rutarja,
ki je s toliko ljubeznijo zbiral in objavljal zgodovinske drob-
nosti iz naših krajev. Pozneje sem se seznanil z g. Dr. K. Capu¬
drom, prof. na tuk. gimn., ki se tudi bavi z našo zgodovino, in od
njega sem dobil lepo število še neobjavljenih aktov iz tiste dobe,
.za kar se mu srčno zahvaljujem.

kovalo moje srce! Z mirno dušo te pošiljam v svet.
preprosta kmečka povest, ne pričakujem, da mi pri¬
neseš slave in hvale. En sam nasmeh, ki ga ti
vzbudiš, ena sama solza, ki jo ti prekličeš v oči in
ki kane nate, mi bo najlepše, najdragocenejše pri¬
znanje in plačilo.

p)ilo je leta 1712. v jeseni.

^  Mrzla noč je ležala nad gorami in dolinami,
lunin srp je zaspano svetil na zemljo, iz Soče so se
dvigale bele, goste megle kakor tihe sence.

Na Mengorah, na griču med Sveto Lucijo in
Volčami, kjer stoji cerkvica Matere Božje, so sedeli
v lopi pod zvonovi trije možje.

Lavrencij Kragulj, postaren kmet iz Volč, je mol¬
čal in si grel mrzle roke nad kupom tleče žerjavice;
druga dva pa, Ivan Gradnik s Polubinja in Martin
Munih iz Svete Lucije sta se tiho pogovarjala.

Noč je bila tiha, vsak glas iz daljave se je
slišal.

„Ti, Martin, v Tolminu bije polnoči! Poslušaj!"
je dejal Gradnik glasno Munihu.

Poslušala sta in res, iz dalje so prihajali težki,
zamolkli udarci, naznanjajoči polnoč. Za globokim
glasom iz Tolmina se je oglasil drobnejši iz Svete
Lucije, tam v dalji nekje zopet še bolj tenak in
tako je šlo dalje po vseh dolinah, kjer so stale vasi
in sela.

7

Ko je vse zopet potihnilo, je vprašal Gradnik
Kragulja, ki je jemal iz suknje čutaro žganja: „Kaj
se vam zdi, Lovrenc, sedaj pozvonimo?"

„Le daj!" je odgovoril Kragulj, izpil par po¬
žirkov in ponudil čutarico Munihu.

Gradnik je potegnil za vrv, tiho in boječe je
zazvonilo in droben glas zvona je hitel v tiho noč.
Po vseh dolinah je šel in nekaj čudnega, skrivnost¬
nega je trepetalo v njem.

Slišal ga je pozen popotnik, se prekrižal in po¬
spešil korake, ko mu je zadonel na uho. Slišala ga
je stara ženica, ki ji bolezen in starost nista pustili
spati, in čuden strah jo je izpreletel ob tem. „Bog
daj vsem vernim dušam večni mir in pokoj!" je
vzdihnila in iznova začela moliti rožnivenec. In mar¬
sikateri kmet v bližnjih tolminskih vaseh ga je slišal,
ker je čakal, kdaj se oglasi. In tiho je vstal, da bi
ga žena ne slišala, potisnil kučmo na glavo, ogrnil
suknjo in odšel iz hiše. Zunaj je še poiskal sekiro,
stisnil jo pod pazduho in poklical soseda.

„V eni uri sva na Mengorah!" sta si dejala in
odšla po klancu iz vasi. Kak pes je zalajal za njima
in tihi mesec ju je videl, ko sta šla po kamenih,
strmi poti...  —

Gradnik je pustil vrv, še parkrat je zaklenkalo
in potem je bilo zopet vse mirno naokrog.

,,V dveh urah, mislim, bodo že vsi tukaj, ka¬
terim je Jeramit naznanil, da se nocoj pogovorimo

8

na Mengorah!" }e dejal Munih, vstal in se pretegnil,
ker ga je začel že zaspanec nadlegovati.

»Mislim, da še. prej!" se je oglasil nenadoma
nekdo in stopil izza bližnjega grma. Bil je berač Je-
ramit z leseno nogo, ker je bil svojo izguoil v bojih
s Turki.

»Oho, ti si že tukaj, Jeramit!" je zaklical Munih
in mu naredil prostor pri ognju.

»Veš, ti Martin, mene so krstili za Jeronima in
ne Jeramita!" je dejal berač navidezno hud, da se
ga je klicalo z imenom, ki se ga je bilo prijelo že v
mladosti, ne da bi bil vedel, kako in zakaj.

»Odkod pa si se vzel kar naenkrat?" so se
čudili vsi trije.

»I, kaj me niste videli, ko ste prišli! Tam-le
za grmom sem ležal in vas poslušal, ker se mi ni
ljubilo vstati!"

»Oho, tako delaš! Škoda, da nismo katere rekli
o tebi, da bi se malo jezil!" je dejal smeje se
Gradnik.

»Jaz vam pa nekaj drugega povem!" je od¬
vrnil Jeramit. »Kaj bi pa bilo, če bi bil kdo drugi
ležal skrit za grmom in poslušal, kaj se menite, in
bi potem nesel vse grofu v Tolmin ali pa komu dru¬
gemu na nos? Nič ne rečem — jutri bi nihče izmed
vas več doma ne spal!"

»Eh, kdo nas bo hodil poslušat!" je dejal Grad¬
nik nekoliko hud.

»Kdo . . . kdo ... Ti lahko govoriš, ki še ne veš,
kaj je vojska. Jaz sem se že s Turki vojskoval in
vem, kako in kaj . . . Takrat vsakdo vleče na ušesa,.,
da bi kje kako besedo vjel...  Če se pa to res zgodi,
gre pa že vse po vodi. Zato bodimo previdni in
oprezni, kajti vojska bo, kakršne še niste doživeli!"
je dejal Jeramit, zamahnil z okovano svojo palico
in sedel k Munihu.

»Kako je po deželi, koder si hodil, Jerorn!" je
vprašal Gradnik in prisedel.

»Slabo, da slabše ne more biti. Kmet trpi hujše
nego kristjan pod Turkom. Glej, grajščak je kristjan
kakor jaz in ti — a prej pride Turek v nebesa kakor
eden izmed teh grajščakov, grofov, baronov in da-
carjev, ki kmeta odirajo. Tega ni več mogoče prena¬
šati. Povsod po deželi vre, pride dan in kri poteče
v potokih. Živ krst več ne ubrani vojske. Bog po¬
magaj 1 “

Berač je umolknil in posegel po Kraguljevi ču¬
tari ci.

»Veš, žejbn sem, Lovrenc! Saj mi ne zameriš,
če si zmočim malo grlo s tvojim žganjem?

Ne da bi čakal odgovora, je nastavil čutarico
na usta in precej dolgo pil.

»Kako pa mislijo kmetje po deželi, Jerom? Ali
so vsi za to, da se udarimo z gospodo?" je vprašal.
Kragulj.

'10

„Stvar je taka, Lovrenc! 1 ' je dejal berač in si
obrisal usta z rokavom, „nisem maral ravno vsa¬
komur praviti, kako in kaj. Saj ste mi naročili, naj
le najzaupnejšim povem. In po tem sem se ravnal.
Tako sem le tistim, ki sem jih dobro poznal, zinil
na tihem katero o puntu. No, povsod so bili priprav¬
ljeni za vse — samo začeti se bojijo. Pa sem jim
povedal, kakor ste mi naročili, naj pridejo na večer
svetega Mihela sem gor na Mengore, ko zaslišijo
.glas zvona Matere Božje. Vsi so bili veseli te vesti
in kmet mi je precej prinesel vina ali žganja za to
povabilo, če mu ga ni že vsega grajščak ali dacar
izpil."

»Katere vse si pa povabil?" je vprašal Gradnik,
ki je pozorno poslušal berača in zrl v rdečo žer¬
javico.

»Bil sem pri Kobalu na Šentviški gori, pri Pod¬
gorniku na Pečinah, pri Lahajnarju na Idriji ob Bači,
pri Lapanji na Slapu in bogve pri kom še. In veste,
.kdo morda tudi pride? — Šimon Golja."

»Kdo? Šimon Golja? Kje si gatya videl?" so
vprašali vsi trije začudeni.

„V  Čedadu sem ga videl, na sejmu je prodajal
kose, srpe in tako orodje. Brado ima in jaz sem ga
le po govoru izpoznal. Potem sem mu povedal, da
mislimo nekaj začeti v deželi, in on je rekel, da
tudi pride, če bo le mogoče, v noči svetega Mihela
:na posvetovanje."

11

Ni še berač dobro izgovoril zadnjih besed, ko
je vstopil v lopo truden popotnik.

Vsi so se ozrli vanj in berač je takoj zaklical:
,,Če se o volku govori, pa pride!"

Vsi so pozdravili Simona Goljo, osobito Kragulj,
ki so mu skoraj solze prišle v oči, ko je zagledal
starega prijatelja.

»Postaral si se, postaral, Šime! Odkod pa pri¬
hajaš?" ga je vprašal Kragulj.

»Iz Benečije, kjer romam sedaj brez doma in
brez svojcev."

Umolknil je in sedel k ognju. Tudi drugi so
molčali, težke misli in skrbi so jim šle po glavi.

Kmalu so se zaslišali spet koraki po strmem
klancu, prišla sta Matija Podgornik in Valentin La¬
panja.

Za njima so prišli še drugi kmetje iz raznih
vasi na Tolminskem in ob dveh so bili že vsi zbrani
na Mengorah.

Na Goljev svet so poslali dva kmeta stražit
klanec, da bi ne prišel kak nepovabljenec, in potem
se je začelo posvetovanje upornikov, ki jih je bilo
okrog petnajst, iz posameznih vasi po eden ali dva.

Najprej je govoril mladi Gradnik. Jasen in čist
je bil njegov glas in prepričanje, da se gre za sveto
stvar, je trepetalo v njem.

»Pozdravljeni vsi, ki ste prišli! Za kaj se gre,
že  veste. Vsakdo izmed vas je kmet in se muči kakor

12

črna živina, a kaj ima od svojega dela? Desetino,,
tlako, roboto, davke in kazni, s katerimi ga trpinči
grajščak in dacar do bele kosti. Prošnje ne poma¬
gajo več; zato, kmetje, cepec v roke in. z njim po
gosposkih bučah, da postanejo mehkejše ! To je moja
misel, in prej ko začnemo, bolje bo!"

Tiho mrmranje je pritrjevalo njegovim besedam,
le starejši kmetje so majali z glavami

Slednjič je vstal suh, boječ možicelj, postaren
in poraščen s sivimi kocinami, in s tihim, visokim
glasom začel: »Nikar vojske in boja, Bog nas varuj
in sveti križ božji! Res nam je hudo, ali' preden se
zgrabimo z gospodo, izkušajmo rajši izlepa. Saj je
cesar na Dunaju, usmiljen in pravičen, in nam da
pravico, ko izve, kako se godi nam, ubogim kmetom.
Pošljimo može do njega in videli boste, da nas
usliši!"

Tedaj je planil Simon Golja pokonci in prekinil
kmeta s tihim, a od razburjenja drhtečim glasom:
»Ne. do cesarja ne več! Pred enajstimi leti smo mi¬
slili vse izlepa doseči. Kaj vam ni več v spominu,
kako se nam je godilo? Hoteli smo pred cesarja
Leopolda na Dunaju, a ministri in biriči cesarjevi so
bili prepričani, da smo se brez vzroka uprli. Kakor
pse so nas nagnali. Kaj ti ni nikoli pravil, tvoj oče,
Munih, kako je moral vklenjen na Dunaju kamenje
voziti na šance? In tvoj, Podgornik, kako ga je birič
na Dunaju pretepel, da je še tisto leto umrl? In ko-

13

liko drugih poslancev je moralo ravno tako trpeti!
In glejte mene, Simona Goljo, ki sem bil pred dva¬
najstimi leti najboljši kmet na Kneži, sedaj sem be¬
rač, ker so mi vse premoženje vzeli, v svojo lastno
deželo več ne smem, kakor zver se potikam na stara
leta po svetu! Na Dunaj ne več, če vam je kaj za
kožo! Cepec v roke, kakor je dejal Gradnik, in z njim
.gospodi in biričem po glavah!“

»Tako je, s cepci jih dajmo !" je završalo med
kmeti.

Ko so uporniki zopet utihnili, je začel govoriti
Munih: »Z močjo in pestjo bomo kaj dosegli, z jav¬
kanjem in beračenjem nič. Kaj nam pomaga, da se
upiramo proti davku, ki ga Bandel pobira? Nič. Dati
ga moraš, ali te pa Bandelovi dacarji do krvi pre¬
tepejo. Proč z davki, ki se v nobeni deželi ne pobi¬
rajo tako kakor v naši, proč z Bandelom, ki vtika
naš krvavi denar v svojo malho!"

„Proč z njimi!" so zamrmrali kmetje.

»Jaz sem poznal njegovo babo!" je kričal debel,
rdečelas kmet, »v cunjah je hodila pred leti po Go¬
rici, sedaj se pa nosi kot grofica. Pobijmo te ode¬
ruhe in pijavke, ki se rede od kmečkih žuljev!"

»Pobijmo jih!" so zakričali kmetje, da so njih
glasi odmevali v tiho noč.

»Mir!" je zaklical Gradnik.

Kmetje so utihnili in začel je govoriti: »S kri¬
čanjem ne bo nič, le izdamo se lahko, če nas kdo

M

sliši. Ampak posvetujmo se na tihem, kako se upremo!
Saj ste vsi prepričani, da ne bomo več dolgo izhajali
z gospodo. Kdo izmed vas je za upor z oboroženo-
roko?"

^Vsi, vsi!" so zaklicali kmetje.

»Vsi — dobro. Začnimo boj in Bog bo z nami!
Izvolite načelnika, kateremu boste v vseh stvareh
podložni! Pomenite se!"

Kmetje so se na tihem pogovorili in kmalu je
predlagal Matija Podgornik v imenu vseh: »Lovrenc
Kragulj naj bo naš glavar, kakor je bil njegov stari
oče pred sto leti!"

Kragulj je vstal, vzel klobuk z glave in dejal:
»Glejte že ves siv sem! Vaš poglavar pa mora biti
mlad in krepek. Jaz pa nimam več nekdanje moči.
Zmiraj bom na vaši strani, ali poglavar ne, prestar
sem že!"

Kmetje so silili vanj in ga prosili, nuj postane
njih vodja, a starec se ni kotel vdati.

Zato so predlagali po kratkem posvetovanju Mu¬
niha, ki je bil možak v najlepših letih, a tudi on se
je branil, češ, gospodarstvo mu dela veliko skrbi in
žena je bolna.

Tedaj je vstal Simon Golja in dejal: »Kaj iščete
poglavarja toliko časa?! Glejte ga tu, šestindvajset¬
letni mladenič brez žene, ki ima še krepkega očeta,
ki sam gospodari, njega vzemite! On vas bo vodil!"

IS

»Da, Gradnik naj bo naš načelnik! On zna brati
in pisati! On nas bo vodil!" so zaklicali kmetje.

Gradnik je vstal in njegov glas je drhtel od raz¬
burjenja, ko je govoril: »Težko nalogo ste mi dali,
mlad sem še in neizkušen, a iz ljubezni do vas vz-
prejmem to čast. Vodil vas bom, kakor bom vedel
in znal. Moja povelja vam bo prinašal Jerom, kate¬
rega vsi poznate. Od današnjega dne naj ne izroči
nikdo izmed nas več vinarja ne Bandelu, ne grofu,
ne Petru, ne Pavlu! Kdo izmed vas je za to?"

»Vsi, vsi!" so zaklicali kmetje.

»Dobro. Vi vsi, ki ste tukaj zbrani, poučite kmete
po vseh vaseh, kako naj se vedejo! Davka naj ni-
kamur več ne dajo! Gosposka nas bo potem hotela
ustrahovati in tedaj se mi vzdignimo. Petelinje pero
za klobukom bo naše skrivno znamenje in naš po¬
zdrav: ,Stara pravda ! 1  in odgovor: ,Kralj Matjaž ! 1
Ste razumeli ?“

»Stara pravda — Kralj Matjaž!" je završalo
med uporniki.

»Zbirali se bomo večkrat in se posvetovali.
Jerom vam bo prinašal poročila, kje in kdaj. Prido¬
bite kolikor mogoče dosti kmetov, da gospodi poka¬
žemo, kaj smo. Sedaj prisežite vsi tu pred cerkvijo
Matere Božje, da boste vedno za kmeta in nikdar
proti njemu!"

Vsi so se odkrili in dvignili tri prste kvišku.
Gradnik je narekoval in ostali so govorili za njim:.

16

»V imenu Boga Očeta in Sina in svetega Duha pri¬
segamo pri časni in večni sreči, pri evangeliju in
križu in Materi Božji, da bomo vedno za blagor
kmeta in da tudi kri prelijemo za staro pravdo, če
bo treba, tako nam Bog pomagaj !"

Žerjavica je ugašala, lunin srp se je skril in
zvezde so bledele na vzhodu, ko so se uporniki za¬
čeli razhajati. Nekaj težkega in mučnega jim je le¬
žalo v srcu. ko so si podajali roke v slovo z nena¬
vadnim pozdravom: »Za staro pravdo Kralj Ma¬
tjaž!" In vsakemu je dejal Štefan Golja ob slovesu:
»Ne boj se, prijatelj, če boš tudi moral tako trpeti
kakor jaz. Zbogom!"

Slednjič so ostali v lopi samo še trije, Golja,
Gradnik in berač Jeramit.

Golja je govoril z Gradnikom in mu pripove¬
doval o svojih doživljajih. »Glej," mu je dejal, »morda
čaka tebe ista usoda kakor mene! Pa nikar se ne
boj — morda boste srečnejši nego smo bili mi pred
enajstimi leti."

»Poučite me kaj, kako naj jih vodim! Kajti
nenadoma so me postavili za svojega voditelja. Kaj
naj naredim? Kmetje imajo res dobro voljo, ali le
gole roke, cepce in kose — gospoda pa ima vojake
in puške. Težaven in krvav boj bo!" je dejal Gradnik.

»Ne boj se! Zbirajte denar in kupite orožja, ko¬
likor vam je mogoče! Pa saj orožje samo malo po¬
maga! Cepci, kose in gole roke pa pogumno srce je

17

bolje nego vse čete, ki bodo gospodo branile, zato
ker so prisiljeni. Najemnik ni nič, veruj mi, Ivan!"

»Pravite že prav. A vendar nič kaj ne zaupam
bodočnosti. Da bi bili vi z nami, bi bilo vse dru¬
gače."

»Rad bi bil z vami, ali ni mi mogoče. Že pred
dnem moram biti onostran meje, kajti če me tu dobe,
izgubim glavo. Kadar mi bo mogoče, ti pošljem kako
važno poročilo in svet. .

Tako sta govorila stari in mladi načelnik upor¬
nikov tiho še dobro uro. Berač je smrčal zraven njiju.

Ko je komaj opazno začelo bledeti nebo na
vzhodu, je Gradnik vzbudil berača in potem so vsi
trije odšli s hriba v dolino.

Gradnik in Golja sta stopala naprej in se po¬
govarjala, berač je pa dokaj krepko in nerodno ko¬
račil za njima.

Ko so prišli na cesto, so obstali in se poslovili.
Golji so prišle solze v oči, ko je stisnil Gradniku
roko v slovo, kajti slutil je, da se bo morda kdaj
tudi mlademu uporniku tako godilo, kakor njemu
samemu.

»Zbogom! Stara pravda kralj Matjaž!" je
dejal Golja in izginil na levo po stranski stezi proti
Benečiji.

Gradnik in berač Jeramit pa sta se obrnila
proti Volčam..

2

18

»Do vasi te spremim, Ivan, tam pa se stisnem
kam in bom malo spal do dneva."

»Kakor hočeš, napravi, Jerom!" je dejal Gradnik
zamišljen.

Zopet sta šla nekaj časa molče dalje, tedaj pa
se berač na nekaj spomni. Ves vesel in nagajiv je
bil njegov glas, ko je začel: »Nekaj bi ti pa bil
skoraj pozabil povedati, Ivan. He-he — nekaj zelo
važnega!"

»Kaj takega?" je vprašal Gradnik malomarno.

»V Ročinju sem bil predvčerajšnjim pri Grozdu.
In Grozdova Anica, oštirska hči. mi je naročila pozdrav
zate. In kmalu se kaj oglasi, ker te ima rada in je
njena ljubezen goreča, in ti pošilja pozdrav od travce
zelene do plavega neba in od solnca zlatega do tvo¬
jega veselega srca... He-he — tako je menda rekla,
se mi zdi ... He-he — lepo dekle, ki ni za vsa¬
kega!" je hitel berač ves vesel.

»No, že prav, že prav, Jerom! Pa ni treba pra¬
viti drugim!" je odvrnil Gradnik.

»Kaj drugim!" se je razhudil berač, »kakor grob
molčim in povem vsakomur, kar mu gre. Take pošte
pa rad nosim, kakor so Aničine do tebe. Lep par
bosta, če Bog da! He - he — lep par! .. Samo Bog
daj srečo! . . ."

»Bogve, ali se kdaj vzameva!" je menil Gradnik.
»Slabi časi so, sedaj bo upor v kratkem po celi de-

19 "

želi in jaz bom vodja upornikov. Bogve, ali se vse
srečno izteče . .

„Vesel bodi, fant, dokler si mlad in imaš dekle,
ki te ima rado! Vse bo dobro šlo. Zavriskaj in zapoj
si, jaz pa grem tja pod oni kozolec spat! Zbogom!
Kmalu se oglasim pri vas na Polubinju!"

Jeramit je zavil proti kozolcu pred vasjo, Gradnik
pa je pospešil korake, kajti bil je že truden in bi bil.
rad kmalu doma.

Pot od Volč do Tolmina se mu je zdela dolga
kot še nikoli ne. Nič se mu ni ljubilo vriskati in
peti, kakor mu je svetoval berač, otožne misli so
mu polnile dušo, načrt za načrtom je koval, kako bi
začel boj za staro pravdo, a do nobenega sklepa ni
mogel priti. Kakor strašna teža je ležala na njegovem
srcu misel: — Vodja kmečke vojske sem! —

*

* *

Pri Grozdu v Ročinju je bilo le malo pivcev.
Dva velika, težko naložena voza sta stala pred krčmo,
veliki, močni konji so nestrpno tolkli s kopiti ob
tla, voznika pa, vesela vinska bratca, sta si napivala
in se šalila v veži z deklami. Tuintam sta pogledala
v malo sobo za boljše ljudi na levi, kjer so bila
vrata poluodprta, in zbijala šale iz gosta, ki je sedel
tam.

„Kaj, ta-le škric se hodi ženit k Ančki ?“ sta
vprašala večkrat z bučnim smehom.

2 *

20

»Saj ga ima samo za norca in ne misli resno \“
so odgovarjale dekle.

»Misli, bogvekaj da je. ker ima žametasto obleko,
pa tisto sabljico ob strani, s katero bi še komarja
ne ubil! Zapojva!"

In voznika sta zapela s hripavim glasom:

„Kdor hoče mlad furman bit’,
mora znat' prav vozit
po polji in po cesti,
po vsakterem mesti

Gost, čez katerega sta zabavljala, je bil lep,
visok fant, študent Štefan Golja, sin izgnanega nek¬
danjega poglavarja upornikov.

Bil je oblečen v lepo, žametno obleko in je imel
na glavi postrani študentovsko kapico, kar se mu
je prav dobro podalo.

Pomalem je pil iz kupice in govoril poluglasno
z Anico,' oštirsko hčerjo, ki je sedela na drugem
koncu mize in šivala.

»Torej, Anica, ti me ne maraš, ker si dala srce
drugemu? Poglej, kako lepo življenje bi imela, če
bi hotela postati moja. Letos bi pustil šole in šel v
kak grad za valpeta ali pisarja. Lepa služba bi bila
in ti bi postala gospa. Daj. Anica, premisli se! Že
davno se poznava in rada imava — sedaj pa ne
maraš več zame ..."

21

Dekle je pustilo šivanje, ker je zunaj bil začel
že padati večerni mrak, delo roke v naročje in se štu¬
dentu nasmejalo v obraz.

„Oh, Štefan, kako si čuden! Saj sem ti že toli¬
kokrat povedala, da te imam rada, ker si v sorodu
z našo hišo, no, in ker si prijazen in dober fant. Ali
da bi bila kdaj tvoja žena — na to niti mislila
nisem."

»Ker nisi hotela in si druzega izbrala, česar
pa nočeš priznati . . ."

»Morda imaš prav, morda ne .. je dejalo
dekle zamišljeno.

»Povej mi, Anica, kdo je tisti srečni človek!"

»Ne, tega ne izveš še. Sploh, pa ni nič goto¬
vega ..."

Oba sta umolknila. Štefan se je ozri skoz okno
na cesto in na tiho krajino, katero je že zastiral gost
mrak. Anica je pa zamišljena spravljala šivanje v
omaro.

Tedaj se je oglasila zunaj vesela pesem. Krepko
in lepo so odmevali fantovski glasovi v miren večer,
da se je razločno slišalo;

„Po planincah gromi in se bliska,
moj fantič po polji vriska:
vriska grede, vriska grede,
saj gotovo k meni gre ...”

»Tolminski fantje so!" je dejala Anica, ki je
pogledala skoz okno.

22

Šli so po cesti — kakih deset jih je bilo — in
zavili k Grozdu.

„Zdaj pa moram ven, Štefan, zbogom, pa ne
bodi hud name!" je reklo dekle in mu dalo roko.

„Zbogom!“ je dejal študent žalostno.

A ni še bila pri vratih, ko so se odprla, in je
vstopil v sobo lep fant v irhastih hlačah, na glavi
postrani klobuk, za trakom pa petelinje pero.

„Anica, dober večer!" je zaklical in ji stisnil
roko. Bil je Ivan Gradnik.

»Dober večer, Ivan!" je odgovorilo dekle v ve¬
selem razburjenju.

„Si Ii sama?" je vprašal Gradnik, ki v polutemi
ni bil še zapazil Štefana.

„Ne — moj bratranec je tam za mizo, študent..
Pa pojdi ven. da dobiš kaj vina!“ je govorilo dekle
v prikriti zadregi.

Odšla sta ven.

Štefan Golja pa je videl, zakaj ne mara postati
Anica njegova. Žalostno mu je postalo, ko je tako
sam ostal v sobi. Izpil je vino, vstal, si stisnil pas,
na katerem je visel kratek meč, in zaklical skozi
okno hlapcu, naj mu pripravi konja.

Potem je stopil iz sobe na vežo, kjer so sedeli
okrog mize tolminski fantje in pili. Ozek prostor je
bil. in ko se je hotel preriti ven, je nevede zadel v
malo pijanega in nadutega Tolminca.

23

„Kaj šariš tukaj okrog, ti škric, ti?" je zakričal
fant ves rdeč in skočil pokonci.

„To te nič ne briga!" je dejal Golja, ki je bil
že pri vratih.

„Ho, ho! Bomo videli! Čutil boš puntarsko pest!"
je kričal fant in zgrabil za stol. Še par drugih fantov
je skočilo po pokonci in proti študentu.

A Štefan Golja je bil že zunaj. Dva fanta sta
pograbila stola in skočila proti njemu, a tedaj se je
zableščal v temi kratek meč.

„Kdor hoče tega-le okusiti, naj pride bližje!"
je zakričal študent in se počasi umikal na ono stran,
kjer je stal njegov konj že osedlan.

Fantje so osupnili in predno so se zavedli, je
že sedel Štefan Golja na konju.

»Pridemo že še skupaj!" je še zaklical in konj
je odpeketal po cesti v temno noč.

»Kaj počenjate?" je zaklical fantom Gradnik,
ki se je bil naenkrat prikazal na vratih.

„Hotel sem posvetiti onemu študentu, pa jo je
še o pravem času popihal!" se je bahal fant, ki je
bil začel prepir.

»Mirne ljudi pusti v miru, in ako slišim še
enkrat kaj takega od vas, tedaj bo imel dotičnik z
menoj opraviti. Si razumel?" mu je grozeče odgo¬
voril Gradnik.

'2i

Fant je na tihem zaklel in se poparjen vrnil k
tovarišem, Gradnik pa je stopil zopet v stransko sobo,
kjer je prej govoril z Anico.

Tačas je bila prižgala leščerbo in šla po vino.

Ko se je vrnila in postavila bokal na mizo, je
sedla nasproti Gradniku, primaknila kolovrat, ga za¬
gnala in začela presti tanko nit.

„Jeramit mi je izporočil tvoje pozdrave, Anica!
Ne veš, kako sem bil vesel, da si se zopet name
spomnila. A danes se je moje veselje izpremenilo v
žalost, ker sem videl, da se z drugim meniš!" je po
dolgem molku začel Gradnik.

Ona je zardela ob njegovih besedah in povesila oči.

„Zakaj govoriš tako, Ivan ? Saj veš, da le nate
mislim ?“

„Kaj je pa ta študent iskal pri vas?"

„Moj bratranec je, kakor sem ti že povedala.
Sin je brata moje umrle matere, Bog ji daj večni
mir in pokoj. Doma nima nikjer pravega, kajti oče
njegov, Šimon Golja, je bil vodja upornikov, vzeli
so mu vse premoženje in zdaj hodi bogvekod po
svetu ..."

,,Kaj, Goljev sin je ta študent?" se je začudil
Gradnik,

„Da ... V  Gorici študira latinske šole. Bogato
teto ima, ki ga podpira; rada ga ima kakor lastnega
sina. Pa saj je res velik revež: oče mu ne more po¬
magati, mati mu je umrla kakor meni, bratov in

25

sester nima. Zato je skoraj vedno pri teti, ki je iz¬
prosila, da so ga jezuiti sprejeli v svoje šole. Včasih
pa pride k nam pogledat, in če se kaj z njim po¬
menim, mi ne smeš tega všteti v zlo, saj je moj
sorodnik in dober, pošten fant!"

„S študenti se ni dobro meniti, Anica, ker so pre¬
brisane glave. Sicer pa Bog z Goljevim sinom! Mislil
sem, da je bogvekdo, in zato sem te vprašal ... Saj
nisi huda name ?" je vprašal.

„Zakaj?" je odgovorila ona in mu pogledala
smehljaje se v obraz.

Tiho je tekel kolovrat, stara ura v kotu je tik¬
takala počasi in enakomerno, kakor bi premišljevala
težke, žalostne reči. Skozi zaprta vrata se je slišalo
veselo petje, smeh in govorjenje fantov, ki so se ša¬
lili v veži in pridno praznili bokale.

Onadva pa sta se tiho pogovarjala in v sreči
in blaženosti jima je potekal čas . . .

*

* *

Po cesti proti Kanalu je drdral mrzlo jesensko
popoldne ličen voziček. Mlad možak, Andrej Lahajnar
z Idrije, je sedel na njem in švrknil vsak čas ko¬
njiča, da bi bil prej doma, nego bi se zvečerilo.
Vračal se je Židane volje iz Gorice, kjer je bil prodal
ves sir, kar ga je tisto jesen pokupil po Tolminskem;
od izkupljenega denarja je porabil nekoliko za sodček
vipavca, za janjčka, ki mu ga je bil nekdo pod ceno

'26

ponudil, in za druge malenkosti, a vendar mu je
ostalo še precej Srebrnjakov v mošnji.

Veselo je zažvižgal, ko je zagledal izza ovinka
Kanal, kjer se je bil nameril malce počivati in na¬
krmiti konja.

„Hi, sivček! Le brž, da prej dobiš ovsa pri
Ocvirku in jaz polič vina!" je dejal, zamahnil z bičem
in konj se je spustil v dir, da je njegovemu gospo¬
darju veter hotel odnesti klobuk z glave, na katerem
je vihralo ponosno petelinje pero — znak upornikov.

Tako je drdral mimo prvih hiš, ki so stale ob
cesti, in bil že skoraj pred vrati Ocvirkove gostilne,
ko mu je par ljudi zaprlo cesto in kričalo, naj
obstane.

Ustavil je konja in vprašal može, med katerimi
je spoznal kanalskega dacarja, kaj mu hočejo.

„Kmet, kaj pelješ zadaj v sodčku?" je vprašal
dacar oblastno.

„E, kaj vodo že ne, ki je je povsod dosti!" je
odvrnil Lahajnar. „Malo vina sem kupil in mislim,
da vam to nič ni mar!"

Hotel je pognati dalje, a nekdo, najbrž dacarjev
hlapec, je zgrabil konja za uzdo.

„Ho, ho! Le počakaj! Kaj nisi še slišal, da se
vino brez mitnine ne vozi po svetu ?"

„Jaz ne še . . . Moj ded. moj oče in jaz sam
smo že mnogo vina prepeljali po tej dolini, pa nas
še živ krst ni po tem vprašal . .

27

»Lažeš se, kmet!" je kričal dacar. »Že šest let
je, kar je država vpeljala davek na meso in vino.
Doslej smo tuintam zamežali na eno oko, ali odslej
bo druga pela. Plačaj mitnino, ali ti pa vino za¬
rubimo !"

»Ničesar ne plačam!" je vzkliknil Lahajnar in
se ozrl okrog. Vsled krika se je bilo zbralo precej
ljudi okrog voza, pri tem ali onem je kimalo na
klobuku petelinje pero. Lahajnar jih je pomenljivo
pogledal in bil prepričan, da so vsi na njegovi strani.

»Ne plačaš?" je kričal dacar in namignil svojim
trem hlapcem. »Zvalite sod z voza, da pokažemo
dedcu, da se ne šalimo!"

Hlapci so priskočili in hoteli izvršiti ukaz, a
tedaj je planil Lahajnar pokonci, obrnil bič in za¬
kričal: »Kdor se dotakne soda, temu posvetim z de¬
belim koncem! Hej kmetje!" je dejal okoli stoječim.
»Ali ni krivično, da pobirajo nov davek? Naj ostane
pri tem, kar je bilo nekdaj! Naj velja kakor včasih
tudi danes stara pravda!"

»Stara pravda kralj Matjaž!" so vzkliknili
kmetje okrog voza.

Dacar in hlapci so osupnili, ko so videli, kako
složno so domačini nastopili za tujega kmeta.

»Kanalja!" je pihal dacar. »Zadnjič ti rečem:
plačajte mitnino! Drugače ti vino za večne čase za¬
rubim !"

28

»Rajši ga tuizpijem!" je odvrnil Lahajnar. »Či¬
gavo je dvorišče in hiša tam na desni?" je vprašal
in pokazal na poslopje kraj ceste.

K vozu je stopil močen, širokopleč mož in dejal:
»Moja je!"

»Torej zapeljem voz tje in tam izpijemo vino,
da se ne bodo gostile te pijavke z njim!"

Še predno je mogel dacar ugovorjati, je že La¬
hajnar okrenil na desno in zapeljal voz na dvorišče.
Smeje se so šli za njim vsi kmetje s petelinjim pe¬
resom za trakom, dacar pa je ostal sam s hlapci,
z ženskami in otroci, katere je bila priklicala rado¬
vednost na cesto.

»Vam že Bandel pokaže, neumni kmetje!" je
zarohnel in odšel v hišo, ko je videl, da je gospodar
za vozom zaprl in zapahnil vrata na dvorišče.

Ko je Lahajnar ustavil voz in skočil na tla,
mu je gospodar stisnil roko in dejal: »Saj se že
poznava! Na Mengorah sva se videla v noči po
svetem Mihelu!"

»Saj res ! Zato se mi je zdel tvoj obraz znan,
pa se nisem mogel domisliti, kje sem te videl! Tudi
imena se ne spominjam več.“

»Eh, pri Križniču pravijo pri naši hiši!" je dejal
gospodar, izpregel konja in ga peljal v hlev.

Tačas pa je Lahajnar s pomočjo drugih kmetov
spravil sod v prostorno kuhinjo, ki je bila v pritličju.

29

Križničeva gospodinja, ki je kuhala večerjo, je
'kar z rokama tlesknila od začudenja, ko je videla
vse to.

»Kaj pa bo. za Boga svetega?"

»Ej, nič hudega ne bo, mati!" je dejal Lahajnar.
»Če se smejo grofi, baroni in dacarji vsak dan ve¬
seliti — zakaj bi se pa mi kmetje ne vsake kvatre
enkrat?"

Hitel je ven. vzel janjčka z voza in ga prinesel
v kuhinjo.

»Tega-le specite na ražnju, ali ga ocvrite, ali
pa na kak drug način pripravite! Ti, Križnič, pa
dobi kje kako pipo, če imaš tako orodje v hiši, da
nastavimo sod!"

Gospodar je hitel iskat pipo, gospodinja je za¬
čela napravljati janjčka, Lahajnar pa se je tačas
na tihem menil s kmeti, ki so bili prišli za vozom
na dvorišče.

Križnič je bil ravno zabil pipo in natočil bokal
ruj nega vipavca, ko je nekdo na vso moč potrkal
na dvoriščna vrata.

»Gotovo je dacar spet tu s svojimi pomagači!"
je mrmral gospodar in hitel na dvorišče.

»Kdo je?" je vprašal.

»Stara pravda!" je bil odgovor.

»Kralj Matjaž!" je dejal Križnič in odprl.

»Ti si, Jeramit?" je vzkliknil. »Kaj te pa tod
nosi!"

30

»Eh, opravki, opravki!" je dejal berač in krevsal
prek dvorišča proti kuhinji, med tem ko je gospodar
zapiral vrata.

Zbrani kmetje so se zaveselili, ko so ga ugle¬
dali, kajti vedeli so, da jim prinaša poročila od njih
glavarja Gradnika.

»Pozdravljeni vsi, kar vas je tu zbranih!" je
dejal berač in prisedel k ognju. »Kakor vidim, se
cvre in peče, kakor bi imela biti ženitnina pri hiši.
Saj nimaš ti. Križnič, odraščenih hčera in sinov, da
bi jih ženil?"

»Ne, teh nimam!" je odvrnil gospodar, »a imamo
tukaj vipavca, katerega se ti, Jeramit, gotovo ne boš
branil \“

»0 tisto pa že ne, tisto!" je hitel berač in cmaknil
z jezikom. —

Ko je bil janjček gotov, je narezala Križničevka.
na lesene ploščnike velike kose, prinesla par hlebov
kruha in gostija se je pričela. Vsi so pridno jedli in
zalivali meso z vinom.

Jeramit je uganjal svoje burke, da se mu je-
vse smejalo. Ko so bili vsi že precej v rožicah, so
ga začeli siliti, naj pove, kako je bilo tedaj, ko mu.
je turška krogla odnesla nogo.

Berač se je vzravnal, obraz se mu je zasvetil
v veselju in z mladeniškim ognjem je začel pripo¬
vedovati: »Ker že hočete, pa naj bo, vam pa povem!.
Veliko smodnika sem že vohal, dosti sveta premar-

31

širal in sam Bog ve, koliko Turkov sem poslal tje,
kjer ni muh. Zato jaz vem, kaj je vojska, vi pa ne

veste . . .“

„Kako pa, da si šel k cesarskim, ko nikdo rad
ne gre?" ga je vprašal eden izmed poslušalcev.

„Eh, kako, kako ... Še sam ne vem. Deseti brat
sem bil že, odkgr sem k pameti prišel. Tam pri
Kranju nekje so me pobrali na cesti kakor Mojzesa
in usmiljen kmet me je vzel na rejo k sebi. Za pa¬
stirja sem bil in hlapca do osemnajstega leta. Ko
pridem, neizkušeno fante, v Ljubljano, se mi pridruži
star soldat in me napaja do gluhe pijanosti. Sam
zlomek vedi, kod me je vozil in kaj se je z mano
godilo, le to vem, da sem se drugo jutro vzbudil
ves ubit v cesarski suknji, da mi niso pustili več
domov in so se mi grdo smejali, ko sem prosil in
jokal, naj se me usmilijo. Kaj sem hotel? Vdal sem
se in začel se učiti marširati, streljati z mušketo in
tolči na boben. Ko sem dovolj znal, so me pa dali
za bobnarja in hajdi v vojsko! Celih šest mesecev
smo marširali po ogrski deželi, Turki so pa oblegali
cesarski Dunaj in med nami je šel glas, da ne bo
nikdo več videl doma, ko pade Dunaj in se potem
Turek spravi nad nas. Počasi smo se pomikali ob
Donavi proti cesarskemu mestu in vsak dan smo
pričakovali boja in smrti. Tedaj pa pride naenkrat
vest, da gre poljski kralj Janez Sobieski našim na
pomoč. To je bilo veselje v našem taboru! Za tri dni

32

smo se združili z njim in marširali naglo proti Du¬
naju, ki je bil v grozni stiski. Na večer smo zagle¬
dali s hriba veliko planjavo, kjer je ležal Dunaj,
okoli mesta pa vse belo samih turških šatorov. Kakor
krti so se Turki zajedli v zemlja in niti miš bi ne
bila mogla uiti iz obleganega mesta. Ko sem videl
vse to, se mi je streslo srce in od strahu sem po¬
zabil bobnati tisti hip. Pa kaj hočete, saj sem bil še
mlada kri, še dvajset let nisem imel! Drugi dan pa
je jezdil sam kralj Janez in vojvoda Karol lotarinški
skozi naše vrste in nam dajal korajže, naj dobro
mahnemo po Turkih. Proti solnčnemu vzhodu je bilo,
ko smo se vsuli s hribov v ravnino proti Turkom.
Bolj mrtev kakor živ sem se kar naenkrat zavedel
v najhujšem boju. Pred nami so bili v gostih vrstah
rdečehlačarji Turki, svetle sulice in krivi meči so se
bleščali v solncu, da me je kar rezalo v oči. Na¬
enkrat se zaletijo proti nam, jaz sem se priporočil
Materi Božji s svetih Višarij, obrnil mušketo' in začel
mahati po turških bučah. Kak je bil boj, se ne spo¬
minjam, le to vem, da so brenčale krogle krog moje
glave kakor čebele in tuintam je godrnjala kaka ve¬
lika bomba nad našimi glavami, Turki so kričali:
„Alah’h mi smo pa Kristusa klicali na pomoč. In
Bog nam je pomagal. Nabrisali smo Turke in jih
nagnali, da se nas še sedaj spominjajo, če je kdo
srečno pete odnesel. Po zmagi je bilo veliko veselje
na Dunaju in okrog Dunaja, tri dni in tri noči smo

33

pili in se gostili in veselili in nismo vedeli, ali smo
živi ali mrtvi . . ."

„Kaj bi vse te litanije pravil!" ga je zopet pre¬
kinil nekdo. „Tisto povej, kako ti je turška krogla
nogo odnesla!"

„Eh, bom pa tisto .. . Sedaj ste slišali začetek,
naj bo, vam povem pa še konec. Petnajst let sem
služil cesarja in bi ga bil še, če bi bil mogel. Po ogrski
deželi smo se ravsali in kavsali leta in leta in na¬
vadil sem se boja in pošiljal Turke v krtovo deželo,
kakor bi orehe tri. Mnogo denarja sem zaslužil, pa
sem vsega zapil, zavadljal in zaplesal tam v globoki
ogrski deželi. Pa je prišla nesreča in reva nad mene
kakor strela z jasnega neba. Pri Zenti smo se bili s
Turčini, zapovedoval nam je pa droben, majhen rno-
žiček, princ Evgen, ki je pa imel pameti in poguma
za deset turških paš. V najhujšem ognju smo bili,
jaz sem bil ravno preklal velikanskemu Turčinu
glavo, pa pripuha krogla, velika kakor janjčja glava,
naravnost proti meni, ne da bi bil imel časa se ji
umakniti. Zabolelo me je po vsem telesu in mislil
sem, da sem umrl, ko me je treščila ob tla. Ko sem
se vzbudil v šotoru, mi je manjkala leva noga . . .“

Jeramit je umolknil, vzdihnil, potem vzel bokal,
ki je stal pred njim na mizi. in pil.

Gospodinja je vtaknila novo grljevico namesto
dogorele v obroček na steni, voščila vsem lahko noč
in odšla spat.

3

34

Po dolgem molku je izpregovoril gospodar: „Kaj
pa pravi naš poglavar Gradnik? Ali ni tebi, Jeramit,
nič naročil?"

„Izporoča vam vsem svoj pozdrav!" je odgo¬
voril berač tiho in oprezno. „Bodite previdni in va¬
rujte se ogleduhov, biričev, valpetov in take gos¬
poske sodrge bolj kakor vraga! Tudi tistim kmetom,
ki so šeme in babe in se boje boja za staro pravdo,
tudi tistim ne zaupajte! Kajti od vseh strani preže
na nas in gledajo, da bi nas ujeli. Bodite priprav¬
ljeni za boj! Kdor ima strelno orožje v hiši. kako
risanico ali mušketo, naj jo očisti in nabaše, kajti
ko poči v deželi, bo pokalo, da bo joj in gorje go¬
sposkim glavam! Davka, katerega pobira Bandel na
vino in meso, naj nihče ne plača! Rajši naj pusti,
da mu vse zarubi, in nič naj mu ne bo žal, kajti
pride dan, ko bomo zahtevali povračilo z obrestimi
do zadnjega vinarja od njega! Vrhutega mi je Gradnik
naročil, naj vsakdo, kdor more, da kaj denarja, da
kupimo v Benečiji smodnika, krogel in nekaj pušk.
Kdo mi kaj da na ta račun?"

„Eh, veš, slaba letina j e bila letos, vendar pa
dam, kar bom mogel!" je dejal Križnič. Drugi kmetje
so pa rekli beraču, naj pride drugi dan k vsakemu
po denar.

„Kdaj pa začnemo?" je vprašal nekdo.

„Nikdo še ne ve tega!" je odvrnil berač. „Morda
na pomlad, morda poleti, morda na jesen v prihod-

35

njem letu. Ko zaslišite plat zvona v sosednjih vaseh,
tedaj naj tudi kdo izmed vas hiti v zvonik in naj
zazvoni in naznani, daje  prišel čas obračuna. Vsakdo
naj vzame cepec, koso ali puško v roko, naj pogleda,
ali so noži za pasom nabrušeni, in hajdi v vojsko!
Iz idrijske, baške in soške doline se bomo zbirali
pri Sveti Luciji, kar je pa vasi po kanalski dolini,
naj pazijo ob cesti, da se o pravem času pridružijo
kmečki vojski. Hej, to udarimo po pijavkah, ki se¬
sajo kmečko kri, da se nas bodo spominjali pozni
rodovi! .."

„Sam Bog ve, ali kaj dosežemo in ali zmoremo
gosposko . .je menil poluglasno siv starec izmed
kmetov.

Jeramit se je razjezil, ko je čul te besede.

„Kaj bi cincali, javkali jn premišljevali, ali zma¬
gamo, ali pe. Udarimo korajžno in videli boste, da
se vrnejo časi, kakor so bili za časa kralja Matjaža!"

Starec je sklonil glavo in mrmral: „Časi kralja
Matjaža . . . kralja Matjaža . .

Križnič je iztočil poslednje vino iz soda v bo¬
kale in dejal: „Hvala ti, Lahajnar, da si nas pogostil!
Izpijmo zadnje bokale na srečen konec in na zdravje
kralja Matjaža, ki sedi pod zeleno goro in pride
kmete rešit, ko bo sila največja!"

„Na zdravje!" so dejali vsi, celo sivi starec v
kotu je dvignil bokal s tresočo roko.

3 *

36

Nekdo je vprašal: »Ti, Jerom, ki si bil že mnogo
po svetu, povej, ali si že slišal kaj o času, ko se
vrne kralj Matjaž?"

»Slišal . . . slišal ... Govoril sem že s takimi,
ki so ga videli pod zeleno goro, kako sedi ob ka-
meniti mizi, krog katere se vije njegova brada . . 'f
je odgovoril berač z žalostnim glasom.

»Kdaj se pa vrne iz gore in pripelje svojo
vojsko nad kmečke sovražnike?"

»Kmalu . . . kmalu . . . prijatelji moji . . . Tedaj
ko mi je pripovedoval o kralju Matjažu star po¬
potnik, sem bil še mlad dečko ... In že tedaj je ovi¬
jala brada kralja Matjaža tri četrtine mize ., . Zdaj
pa sem že star in siv in te čase je morda Matja¬
ževa brada zrastla in ovila mizo kroginkrog... In morda
vstane kralj in njegova vojska dan na dan, morda
prihodnjo pomlad, morda poleti... morda na jesen ..."

Nenadoma je umolknil, dve solzi sta mu zdrk¬
nili čez lice, molče je vstal, poiskal palico in od-
krevsal spat v hlev, kjer mu je bil pripravil Križnič
par snopov slame za ležišče.

Grljevica je ugašala, tihi in zamišljeni so se
poslovili kmetje in se razšli, Lahajnarja pa je peljal
gospodar v čumnato, kjer mu je bil pogrnil par plaht
na klopi. — — — — — -— — — — —

Drugo jutro na vse zgodaj je drdra! Lahajnar
iz Kanala s težko in zaspano glavo proti domu.

37

Bil je že streljaj daleč od zadnjih hiš v vasi,
ko je planilo na cesto pred voz par temnih postav,
izmed katerih je ena zgrabila vzpenjajočega se konja
za uzdo.

„Sedaj ti pokažemo, prekleti kmet!" je siknil
nekdo srdito.

Lahajnar je spoznal, s kom ima opravilo, je
potegnil krepko za vajeti in zamahnil z bičem po konju.

Sivec se je divje vzpel, da je odletel človek, ki
ga je držal, in voz je zdrdral z divjo naglico dalje.

Puška je počila za Lahajnarjem, a krogla je
frčala le mimo njegove glave. V strahu se je nizko
sklonil in naganjal konja, da je letel kakor blisk.
Še dvakrat je počilo za njim, a nobena krogla ga
ni zadela.

Ko je bil že daleč od Kanala in je konj jel po¬
časneje teči, se je Lahajnar oddahnil. Vzel je klobuk
z glave, se prekrižal in zmolil očenaš v zahvalo
Bogu, ki ga je tako srečno rešil. Potem pa je stisnil
pest in zamrmral: „ Pri d e čas, ko se boš spomnil,
kako si name streljal, ti oderuški kanalski dacar!"

* *

Počasi je prišla zima v deželo, priromal je mraz
in prinesel sneg s seboj. Kakor iz koša ga je nasul
v adventu nad hribe in doline, zametel ceste in poti,
da je človek le v največji sili šel izpod strehe. Vas
je bila ločena od vasi, hiša od hiše, le ob nedeljah

38

so se pokazale gazi od hiš do cerkve, katere je pa
med tednom sneg zopet zametel.

Bandel in njegovi dacarji, ki so na jesen hodili
po Tolminskem iztirjavat nove in zastarane davke
in rubit reveža in bogatina, so nehali nadlegovati
kmete, kajti poti so bile težavne in mnogo upanja
ni bilo, da bi kaj dobili, ker so se kmetje trdovratno
branili kaj dati. Zato je pa sklenil korenito na pomlad
obračunih z njimi.

Kratki, temačni dnevi so se vrstili počasi za
temnimi, sneženimi nočmi, v katerih so se oglašali
volkovi po gorah in prihajali tuleč v nižine k hišam.
A močni psi so jih odganjali pogumno od staj in
celo kak širokohlačen medved, kateremu je dišalo
ovčje meso, si ni upal blizu, ko je zaslišal lajanje
od vseh strani.

Mir in molk je bil v deželi, a le na videz. Pod
pepelom je tlelo in nevolja se je tiho in neopazno
širila. V viharnih, divjih nočeh je škripal tuintam po
skrivnih poteh voz. ki je peljal iz Benečije smodnik,
krogle in puške za kmečko vojsko. Zraven voza ali
na vozu pa so bili dobro oboroženi možaki, ki so
posvetili vsakomur, bodisi volku ali človeku, ki se
je hotel približati.

Ljudstvo je vedelo za vse to in je z nestrpnostjo
čakalo časa, ko poči v deželi. Gosposki se pa niti
sanjalo ni, kaj se pripravlja med tolminskimi kmeti ..

II.

Bilo je na dan svetega Hilarija naslednjega
leta 1713.

V Gorici je bil velik tržen dan. Na Travniku se
je kar trlo ljudi, ki so po dolgi zimi prišli od vseh
strani dežele v prvih solnčnih dnevih marca na se¬
menj v mesto kupovat ali prodajat.

Po trgu so se gnetli v pisanih gručah Kraševci,
Vipavci, Tolminci in Furlani. Kraševca si takoj iz-
poznal po noši, ki je bila tedaj vsa druga, nego je
dandanes. Na glavi so imeli temne kučme, obšite s
kožuhovino ali vidrovino z rdečin čopom. Nosili so
sive jopiče in kratke hlače, ki so mahljale brez
gumbov pod kolenom in izpod katerih so se videle
rdeče ali višnjeve dolge nogovice. Obuti so bili v vi¬
soke, debele in podkovane škornje, v rokah so pa
držali zvesto spremljevalko in braniteljico — debelo
gorjačo.

Tolminci pa so imeli velike klobuke s tako ši¬
rokimi krajci, da niso potrebovali dežnika ob dežju.
Oblečeni so bili v dolge, ohlapne suknje iz domačega
bukovega sukna, kratke hlače so si pod njo prepa-

40

savali s širokim usnjatim pasom, za katerega so
vtikali v nožnice svoje dolge, nezaklepavne nože.

Večina sejmarjev je bilo moških. Le tuintam si
ugledal kako žensko z veliko belo pečo na glavi in
lepim, svetlim sklepancem krog pasu.

Marčno solnce se je ljubeznivo smehljalo nad
šumečo množico. Kričali in vpili so ljudje, da bi
človek grmečega Boga ne slišal.

Ob straneh trga je bilo največ kupčije. Tam so
stali Čiči s težko otvorjenimi mulami in prodajali
žito. A tudi kupovali so je, ali pa zamenjavali za
sol, katero so tudi imeli s seboj. Bili so Čiči hudi
možakarji, ki so s temnim, grozečim pogledom oši¬
nili vsakega cesarskega človeka, ki je šel mimo, kajti
imeli so na vesti marsikatero tihotapstvo z žitom in
soljo, katero jim ni bil od pamtiveka še nikdo do¬
volil prodajati. Osobito Tolminci so kupovali žito,,
ker je bila tisto jesen slaba letina. Kraševci in Vi¬
pavci so pa bolj gledali na sol in ponujali na prodaj
vino, katero so pripeljali na vozovih s seboj.

A tudi druge kupčije je bilo dovolj. Po Raštelu
in na Travniku so kričali krivonosi Judje in ponu¬
jali kmetom sukno, klobuke, nože, kose in bogvekaj
še vse. — Pod malim štantom, krog katerega se je
kar trlo ljudi, se je pa drl italijanski mazač, da je
vse prevpil, in ponujal mazila, tekočine, obliže in vsa
mogoča zdravila za vsako bolezen.

41

„Terjak . . . terjak ... Kdo kupi ter,jaka?" je
kričal in razlagal strmečim ljudem moč tega čudo¬
vitega zdravila, ki je narejeno iz modrasovih glav
in pomaga proti vsaki bolezni, najbolj pa proti kač¬
jemu piku.

Na drugem koncu trga pa je stal Bošnjak z
medvedom na verigi in piskal na piščalko, medved
pa je renčal in nerodno poskakoval na zadnjih no¬
gah. Zraven pa je sedel pokonci velik pes in držal
v gobcu Bošnjakov klobuk, v katerega je tuintam
kak dobrovoljen sejmar vrgel kaj drobiža.

Zraven je kričal pred umazanim platnenim ša-
torom komedijant in vabil na ves glas sejmarje, naj
vstopijo, plačajo par soldov, da bodo videli pravega,
živega zamorca, ki je črn kakor sam bognasvaruj in
žre oglje in prijema z golimi rokami razbeljeno že¬
lezo in dela še razne čudežne stvari.

Iz šatora sta stopila ravnokar postavna Tolminca,
ki ju že poznamo. Bila sta oče Grozd iz Ročinja, ki
je bil prišel kupovat vina za svojo gostilno, in Križnič
iz Kanala.

„Veste kaj, oče Grozd," je dejal Križnič, „vse
skupaj je sleparija s tem zamorcem. Mislil sem, da
je bogvekak velikan, pa je slabič, da bi ga z eno
roko položil na tla. Kaj se pa vam zdi?"

J,  seveda je sleparija vse skupaj. Ogenj stavi v
usta in žareče železo prijema, pa ima zlomek na-

42

mazane prste in gobec s kako hudirjevo mastjo.'ali
pa ogenj ni pravi..."

Pri svetem Ignaciju je zazvonilo poldne. Mogočno
je donel zvon nad množico, ki je utihnila. Vsi so se
odkrili in molili, le tuintam ni mogel kak mešetar
držati jezika za zobmi in je kričal dalje.

Ko je odzvonilo, je dejal Grozd Križniču: ,.Veš,
Matija, odpraviti se bo treba! Kar nas je Tolmincev,
pojdemo ob eni. Ali si že nakupil, kar si mislil?"

„Kupil sem že nekaj mernikov pšenice in malo
soli. Drugega pa ne potrebujem."

»Stopiva pa malo k Trti, da pokosiva. Saj imaš
tudi ti tam konja?"

»Seveda!"

Odšla sta s trga, po katerem je že ponehaval
šum, v eno gostilen, ki so bile take kakor dandanes,
le s tem razločkom, da niso bile tako gosposke.

Krog ene je bilo, ko so Tolminci naložili vreče
z nakupljenim žitom, soljo in drugimi stvarmi na
konje in zapustili gostilno.

Oče Grozd in Križnič sta bila prva, za njima
pa se je vila precej dolga vrsta kmetov s konji iz
raznih vasi.

»Lepo pot bomo imeli, če Bog da!" je dejal Grozd.

»Lepo . . . lepo . . . Samo če se vreme ne pre¬
obrne . . .“

Jezdili so po ulici Žlahtnici, sedanji Gosposki
ulici, in bili že blizu mestnih vrat, ko jim je naen-

43

krat pridirjalo par jezdecev naproti, za katerimi je
Sla kompanija mušketirjev.

»Ne več naprej, kmetje!" je zaklical gosposko
opravljen mož na konju.

»Bandel je, tista prekleta pijavka!" je šepnil
Križnič Grozdu.

Tolminci so ustavili konje in oče Grozd so iz-
pregovorili brez strahu: »Zakaj nas pa ustavljajo kar
na cesti, žlahtni gospod Bandel?"

»Ti že pokažem, zakaj, neumi kmet! Zdiš se mi
znan. dedec, kakor vsi drugi, kar vas je tukaj. Ali
nisi Grozd iz Ročinja?"

»Seveda sem, žlahtni gospod. Kaj mi pa hočete?"

»Kaj vam hočem? Čakaj, ti že pokažem! Osem¬
deset forintov si dolžan na davku; ti zraven že šest
let nisi plačal solda! Ti tam zadaj, ki se držiš tako
nedolžno, kakor bi ne znal do štirih šteti, menda še
svoj živi dan nisi dal solda v cesarsko kašo. Sedaj
vam bom pokazal vsem. kaj se pravi mene in cesarja
zanorca imeti! Ali mislite, da bom jaz iz svojega
žepa zalagal denar za vas v cesarsko kašo?"

»Ne, gospod, tega ne mislimo!" je odgovoril Grozd.
»Saj poplačamo vse, ko pride čas za to. Letos je bila
slaba letina in zato nismo mogli vsega plačati! Potr¬
pite do jeseni!"

»Kolikokrat sem že slišal take obljube!" je ro¬
hnel Bandel. »Kdo jih pa drži izmed vas? Nikdo, ker
jste vsi lumpje od nog do glave. Zato se obrnite! Na

44

grad z vami in z vašimi mrhami in bisagami! Tam
se boste postili ob kruhu in vodi tako dolgo, dokler
ne plačate zadnjega solda, ki ste ga dolžni meni in
cesarju! Ste razumeli?"

Med Tolminci se je zaslišalo mrmranje.

»Kaj, zapreti nas hoče ta pijavka?" so zakričali
eni. »V ječo ne gremo, da bi polnili s svojimi žulji
tvojo malho!" drugi.

»Kresni ga, Križnič, po glavi, da se zvali s konja!"
je zavpil nekdo zadaj v vrsti.

Nekateri so skočili s konjev in potegnili nože
izza pasa.

Bandel pa se je na vse grlo zagrohotal:
»Hahaha ... Ne boste, Jakci! Če le mignem z roko,
že počijo muškete in nihče izmed vas ne odnese več
živ pet iz Gorice. Ozrite se okoli!"

Tolminci so se ozrli okrog in videli, da so ob¬
koljeni od mušketirjev in da bi bil vsak upor brez¬
upen. Povesili so glave in vtaknili nože zopet za pas.

»Usmilite se nas, žlahtni gospod! Doma nas ča¬
kajo žene in otroci!" je prosil Grozd.

»Kadar plačate, se vas vseh usmilim!" je od¬
vrnil Bandel mrzlo in se obrnil k mušketirjem: »Po¬
vežite jih in ženite jih na grad!"

Molče so stopili kmetje s konjev in mirno pu¬
stili, da so jim vzeli nože in jim zvezali roke.

Ko so bili vojaki s svojim delom gotovi, so jih
obkolili, pognali konje in dolga vrsta se je začela

45

pomikati po ozki ulici na grad. Za njimi pa je jezdil
Bandel ponosno in košato kakor kak vojskovodja.

Med tem se je bilo nabralo precej radovednežev,
ki so z glasnimi vzkliki kazali svoje ogorčenje nad
tem početjem, a šele tedaj, ko jih Bandel ni več slišal.

Med temi je bil tudi siv mož, ki je stiskal ves
čas v srdu pesti in si grizel ustnice, da bi na glas
ne zakričal proti tej vnebovpijoči krivici. Bil je izgna¬
nec in večni popotnik brez doma in svojcev, Simon
Golja, ki bi bil izgubil glavo, če bi ga bila dobila
oblast v roke.

Ko se je začela množica razhajati, je tudi on
krenil po stranski ulici proti sredini mesta, kjer so
imeli jezuiti svoj zavod z latinskimi šolami, katere
je študiral njegoy sin Štefan.

Ko je došel do poslopja, v katerem je v današ¬
njih dneh gimnazija, je potrkal s kladivcem, ki je bilo
pritrjeno na vratih mesto sedanjih zvoncev.

Star brat v dolgi, črni halji mu je prišel odpret.

„Kaj želite?"

»Prosim, da bi poklicali Štefana Goljo, ki tukaj
študira. Rad bi govoril z njim, ker ga^ nisem že dolgo
videl."

„Vstopite v sobo na levo!" je dejal brat. »Takoj
ga pokličem!"

Odšel je, Šimon Golja pa je stopil v sobo, kamor
mu je bil brat pokazal, in nestrpno pričakoval sina.

46

Kmalu so se odprla vrata in Štefan Golja je
vstopil.

»Oče, vi tu!" je vzkliknil in mu v nepopisnem
veselju podal roko.

Dolgo sta molčala oba in očetu so napolnile
solze ganotja oči. ko je po dolgem času zopet videl sina.

Sedla sta in oče je prvi izpregovoril: »Zrastel si,
Štefan, odkar te nisem videl! Pred štirimi leti, ko sem
bil zadnjič pri tebi, si bil še na pol otrok, sedaj si
pa že brke vihaš!"

»Res, dolgo vas ni bilo pri meni, oče. Kod ho¬
dite, kaj delate? Ali vas je cesar pomilostil in nam
vrne dom in zemljo? Ali ste sedaj prosti?"

»Nikar ne prašaj, Štefan!" je odvrnil oče tiho.
»Če se izdam, izgubim glavo ... . Ni več milosti zame."

Sin je planil razburjen pokonci: »Kaj? Vedno
še je smrtna kazen nad vami? Bežite iz mesta, bežite
iz dežele še to uro, da vas ne dobe!"

»Nikar se ne boj, Štefan! Tu me malokdo pozna
in le malo časa ostanem v Gorici. Včeraj sem prišel
iz Vidma in danes proti večeru se vrnem. Le tebe
sem želel videti in s teboj govoriti in to me je gnalo,
da sem prišel na današnji semenj. Veliko prošnjo
imam na srcu, Štefan!"

»Če je v mojih močeh, jo izpolnim!" je odvrnil sin.

»Glej, moj sin, izgnanec sem in večen popotnik.
Naš dom je v tujih rokah in v smrtni nevarnosti sem,
ko hodim po naših krajih. In vendar ljubim še vedno

47

naše hribe in doline, vedno si želim lastnega doma
in prostosti, katere so me oropali, vedno žalujem po
njej in v tej žalosti so mi osiveli lasje. Štefan, dežela
ječi pod železno pestjo grajščakov, grofov, baronov
in dacarjev. Kmetom se godi krivica, ki vpije do
nebes po maščevanju. Pravice ni več, staro pravdo
so izgnali iz dežele, povsod vlada krivica in hudobija.
Med ljudstvom vre in kmalu pride dan, ko poči splošni
upor v deželi. Danes se je zgodila največja krivica
kmetu od gosposke, danes je padla iskra, ki se raz¬
gori v mogočen plamen. Z današnjim dnevom se mora
začeti upor!"

„Kaj se je pa zgodilo?" je vprašal študent za¬
mišljen.

„Dacar Bandel je v mestu dal mirne in poštene
kmete zvezati in tirati na grad. ker mu niso še na¬
polnili njegove malhe, ki nima dna. Kakor tatove in
rokovnjače jih je napadel ob belem dnevu. To se
mora maščevati, drugače ni več pravice na zemlji!"

„Hudo je to res, oče! Toda kaj naj storim jaz,
reven študent brez moči in denarja?"

Šimon Golja se je primaknil k sinu in mu začel
šepetaje praviti na uho: „Sedaj je najprimernejši čas,
da se punt začne. A tega kmetje in njih vodje ne
vedo. Zato bi rad, da bi ti napisal pismo na glavnega
voditelja upornikov in je tudi nesel do Kanala, kjer
čaka nocojšnji večer nekdo, s katerim sem se dogo¬
voril, da se danes snidem. A meni ni mogoče iti,

Bandel je gotovo dal zastražiti cesto iz Gorice na
Tolminsko vojakom, ki imajo nalogo prijeti vsakega
kmečkega človeka. Po meni je, če me dobijo. Zato,
Štefan, te prosim, spiši pismo in je nesi ti v Kanal,
kajti čas hiti, gre se za staro pravdo, za blagor vseh
kmetov, zame in zate, ki nimava zato doma, ker ni
več pravice na svetu!“

Sin je vstal in začel hoditi zamišljen po sobi.
Na pamet mu je prišel dogodek, katerega se je spo¬
minjal z bridkostjo in jezo, pred očmi mu je vstal
tisti večer, ko je hotel zaprositi Grozdovo Anico za
roko in ljubezen, a mu jo je odrekla, ker si je bila
izbrala drugega. Spomnil se je na grožnjo fantov, na
besedo »puntarska pest", in na nevarnost, iz katere
ga je rešil le oster meč in dober konj. Od takrat je
bila jeza na upornike in kmete v njegovem srcu.

»Štefan, kaj premišluješ tako dolgo?" ga je
vprašal oče.

„Nič . . . Najbolje bo, če ne pojdem. Same sit¬
nosti bi imel in sile vendar ni take, saj kmetje že
izvedo po drugih, kaj se je zgodilo!"

»Nikar ne govori tako! Glej, jaz sem osivel v
boju za staro pravdo, ti si moj sin, čvrst in mlad,
pa se ga braniš! Pomisli, kako krivico je naredila
gosposka naši hiši! Dom in premoženje so nam vzeli,
mene obsodili na smrt in tvoja mati, Bog ji daj večni
mir in pokoj, je od žalosti umrla tisto leto. Le jaz in

49

ti sva ostala na svetu, izgnanca in berača . . . 0
Štefan

Polile so ga solze in umolknil je.

Sin je molčal par hipov, v katerih se je boje¬
vala v njegovi duši misel na ljubezen brez nad in
ljubezen do očeta in do rojstne grude.

»Oče, zavoljo vas pojdem!" je izpregovoril.

Starec je planil kvišku in ga objel.

»Saj sem vedel, da si moj Štefan, da se pretaka
v tebi prosta in pogumna kri!"

»Kako pa naj grem?" je vprašal sin.

»Izgovori se, da greš k teti za par dni! Pri teti
Rozaliji, s katero sem danes že govoril, dobiš konja
in svojo obleko, katero nosiš ob počitnicah. Ne po¬
zabi meča! Proti večeru odjahaj iz Gorice in naga¬
njaj konja dobro, da prideš pred polnočjo do Kanala.
Tam dobiš pri Ocvirku berača Jeramita, tistega z
leseno nogo, povej mu, kdo si, in mu izroči pismo
za našega poglavarja!"

»Kdo pa je ta?"

»Ivan Gradnik s Polubinja."

„Ne poznam ga!" je zamrmral Štefan.

»Nič ne dč; berač že vse poskrbi. Ti pa ostani
čez noč pri Ocvirku, ali pa idi v Ročinj k Grozdovim
povedat, da je Bandel očeta z drugimi kmeti zaprl!"

»Nič ne bom hodil pravit!" je dejal sin.

»No, saj že izvedb. Drugače pa se vrni, kadar
hočeš! Sedaj pa prinesi papir in pero. da spišeš pismo!"

4

50

Štefan je odšel in se kmalu vrnit. Sedel je za
mizo, razgrnil polo papirja predse in vprašal: „Kaj
naj pišem?"

„Tako zapiši, da je danes na sejmu svetega
Hilarija dal Bandel zapreti vse tolminske kmete s
konji in nakupljenim žitom in soljo. Med zaprtimi
sta tudi Grozd iz Ročinja in Križnič iz Kanala. Na¬
piši dalje, da kmetje ne smejo pustiti, da se nedolžne
zapira, ker ne morejo Bandelu polniti malhe, kakor
bi on rad, ampak naj vstanejo vsi kakor en mož in
naj si s cepci in kosami poiščejo pravice pri Bandelu
in drugi gosposki, kakor so sklenili lani v noči sve¬
tega Mihela na Mengorah pred cerkvijo Matere Božje.
Sedaj je ugoden čas, in če sedaj ne udarijo, ne pride
več taka prilika, ko bi lahko zmagala stara pravda
po celi deželi. Zapiši moje ime: Širnon Golja in za
pozdrav besede: „Stara pravda — Kralj Matjaž!"

Ko je študent spisal in zapečatil pismo, je šel
k svojemu magistru in ga prosil, naj ga pusti za par
dni na obisk k teti. Toda magister je bil strog mož
in ga je poslal k vodji, ki je imel pod seboj ves je-
zuitovski kolegij. Ta je rad imel Štefana, ker je bil
nadarjen fant in je nadkriljeval v šoli mnoge mlade¬
niče iz bogatih in plemiških rodbin.

„Tako . . . tako . . . Teto bi rad šel obiskat . ..
Vidiš, sinko, premnogokrat hodiš k teti!" se je sme¬
hljal dobrodušni mož in mu žugal s kazalcem.

„Saj nisem bil od jeseni nikjer, častiti pater!"

51

„No, no . . . Že prav ... Naj bo, za enkrat ti
dovolim . . . Pozdravi mi blagorodno gospo! Glej, da
se o pravem času vrneš!"

Študent se je zahvalil in poklonil.

Napravil se je in v sobi vzel slovo od očeta.

' ..Glej, da vse prav opraviš! Ostani mi zdrav,
Štefan!"

„Zbogom!"

Še zadnjič sta si stisnila roko in se razšla.
Šimon Golja se je obrnil proti soškemu mostu, sin
pa je korakal čez Travnik na Žlahtnico, kjer je bila
hiša njegove tete.

Stara gospa ga je prijazno sprejela. Omožila se
je bila z grajskim oskrbnikom v Tolminu, ki je pa
kmalu umrl in ji zapustil precej premoženja. Prese¬
lila se je po moževi smrti v Gorico, kupila hišo in
samotarila v njej. Ker ji je edini sin umrl v zgodnji
mladosti, je ljubila nečaka Štefana, ki je bil tudi
skoraj sirota, s podvojeno ljubeznijo.

„Ah, Štefan, v kako nevarnost se podajaš! Pro¬
sila sem tvojega očeta, naj te ne sili danes v Ročinj
k Grozdovim, a ni se hotel vdati. Bogve, kaj mu ima
tako važnega izporočiti?"

Štefan se je spomnil, da ji je nemara oče dejal,
da gre v Ročinj, da bi ne izvedela, za kaj se gre.

„Eh, nič posebnega ni, teta!" je odvrnil. „Za
neke važne zadeve se gre zavoljo Bandela!"

4 *

52

„Ah, saj res! Ta hudobni človek je dal danes
poloviti vse tolminske sejmarje. Skoz okno sem vi¬
dela, kako so jih ustavili in zvezali. In če me moje
stare oči ne motijo, je bil tudi Grozd med njimi. Ali
ti, Štefan, nič ne veš?"

»Nič . .je odgovoril študent in pil vino in rezal
potico, katero mu je bila ukazala prinesti teta.

Solnce je bilo že nizko in je s poslednjim žarom
zlatilo strehe in okna goriških hiš, ko se je Štefan
poslavljal od tete.

„Varno hodi, zlato moje dete!" je govorila in ga
poškropila z blagoslovljeno vodo.

»Zbogom, teta! Jutri bom že zopet v Gorici!" je
zaklical študent in odšel po strmih stopnicah na dvo¬
rišče, kjer je hlapec držal osedlanega konja.

Zajezdil ga je, pozdravil s kapico še enkrat teto,
kije gledala skoz okno, in odpeketal skoz široka vrata.

Hladen, mračen večer je objel polagoma zemljo,
z gor& je pihal mrzel veter, tako da se je moral
Štefan Golja tesno zaviti v svoj plašč, da ga ni zeblo.

Konj je letel kakor ptica, ker je bil izpočit, in študent
je bil že daleč od Gorice, ko se je naredila popolna noč.

Čudne, nerazrešljive so bile misli mladega sela,
ki je nesel kmetom poziv na boj za staro pravdo.
Pa saj ni čudno, kajti v njegovi roki je bila jasna,
srečna bodočnost cele dežele, ali pa bodočnost, tem¬
nejša in žalostnejša, nego je bila preteklost. . .

*

* *

53

Goljevo pismo je srečno prišlo v Gradnikove roke.

Ob mizi pri Gradnikovih so sedeli Ivan, uporniški
poglavar, njegov oče in berač Jeramit. ki je bil rav¬
nokar prinesel pismo.

Ivan je je bil prebral in je zrl zamišljen predse.
Oče in berač pa sta gledala vanj v nestrpnem priča¬
kovanju, da jima pove, kaj je v njem.

»Kaj je v pismu, Ivan?" je vprašal oče.

»Žalostne in vesele reči . . ." je odvrnil sin.
»Bandel je dal včeraj zapreti vse tolminske sejmarje
s konji in nakupljenim žitom in soljo."

»Da bi ga vrag na mestu! . . ." je vzkliknil berač.

»To je vnebovpijoča krivica, ki je ne smemo mi
kmetje dopustiti!" je dejal Ivanov oče.

»To pravi tudi Simon Golja, ki mi je pismo pisal!"

»Simon Golja? Kako je pa vse to izvedel?" sta
se začudila berač in oče.

»Kdo je tebi, Jerom, izročil pismo?" je vprašal
mladi Gradnik.

»Bil je mlad fant, študent krog dvajsetih let.
Siv plašč je imel, pod njim pa žametasto obleko in
meč na pasu. Povedal mi je, da Simona Golje ne bo
k Ocvirku, kakor sva se bila domenila na svete Tri
Kralje v beneškem Vidmu. Le tisto pismo mi je iz¬
ročil zate, Ivan, in potem takoj odšel spat, kajti truden
je bil videti. Hm, kdo bi pa ne bil, če prijezdi iz
Gorice do Kanala?"

bi

Gradnik se je spomnil na študenta, katerega je
videl jeseni pri Grozdu v Ročinju in o katerem mu je
pripovedovala Anica, da je Goljev sin.

»Nemara je bil Goljev sin, ki študira v Gorici
latinske šole .. je dejal. »Sicer pa naj bo kdorkoli,
ki je prinesel pismo! Eno moramo določiti, ali naj
udarimo na gosposko ali ne ... Golja svetuje, naj se
takoj vzdignemo, ker ne bo nikdar več tako lepe pri¬
like, kakor je sedaj. Kaj naj naredimo?"

»Cepce in kose v roke, pa po glavi z njimi vsem
pijavkam!" sta vzkliknila Gradnikov oče in berač
obenem.

Ivan pa je naslonil glavo v dlani in par hipov
premišljeval. V teh hipih je čutil vso grozno težo nad
seboj, katero je prevzel s tem, da je postal kmečki
vojski vrhovni poglavar. — Koliko veselja in blaže¬
nosti, prostosti in neodvisnosti prinese morda upor!
A bogve, morda bo žalost in bridkost še večja, morda
zmaga krivica in tlačanstvo in robota in davki bodo
hujši nego prej.

Težka je bila odločitev, polna odgovornosti.

»Kaj bi premišljeval tako dolgo!" je izpregovoril
oče. »Udarimo — čakali, prosili in trpeli smo dovolj!"

»Naj bo! Začnimo!" je izpregovoril Ivan s sveča¬
nim glasom.

Neka mračna senca je izginila tisti hip iz njegove
duše in v njegovih očeh se je zalesketal čudovit po¬
gum in ponos.

55

»Začnimo v imenu Božjem! Ti, Jerom, idi po
bližnjih vaseh po soški dolini proti Bovcu in povabi
za pojutršnji večer vse tiste, ki so bili v noči sve¬
tega Mihela na Mengorah, zopet tja gor k Materi
Božji, da se domenimo, kdaj začnemo. Jaz pa pojdem
s konjem po idrski in kanalski dolini. Puške in smod¬
nik so pripravljene že pri Munihu pri Sveti Luciji.
Idi, Jerom, in pazi, da se prezgodaj ne izdaš!"

»Nikar se ne boj, saj vem, kaj je vojska!" je
dejal berač in se poslovil.

Tudi Ivan je pripeljal še tisto uro konja iz hleva,
ga osedlal in odjahal klicat po vaseh kmete na boj
za staro pravdo in zlato protost, dediščino kralja
Matjaža. ..

*

jfc

Kakor ogenj je šla po deželi novica, da je Bandel
napadel mirne sejmarje kakor razbojnike in tatove
in jih dal zapreti.

V ljudstvu je zavrelo in glasen klic je šel pov¬
sod: »Obračunajmo z Bandelom in z grofi, ki pijejo
kmečko kri!"

Povsod so z nestrpnostjo čakali, kdaj pride zna¬
menje za punt.

Načelniki kmetov so sklenili na Mengorah, da
začnejo v ponedeljek 27. marca. V noči pred tem
dnevom, ko zazvoni po vaseh, naj se vsi zbero.
Vsakdo naj bo oborožen, kakor more, kdor ima konja,

56

naj prijezdi. V jutranjem mraku naj bodo že zbrani
pri Sveti Luciji, od koder odrinejo po kanalski cesti
v Gorico, da si z orožjem v roki poiščejo pri Bandelu
in gosposki pravico.

Fantje so vriskali od veselja, ko so zaslišali ta
poziv. Poiskali so cepce in kose in jih pripravili, na¬
brusili nože in kdor je imel kako puško v hiši, jo je
očistil in nabasal.

Za mrzlimi zimskimi dnevi so naenkrat prišli
gorkejši.

Južen veter je potegnil in odgnal oblake, marčno
solnce, se je nasmehljalo po, dolgem času zemlji, ki
je bila še vsa mrtva in mrzla, kakor bi bila zatop¬
ljena v težek groben sen.

A solnce se ni ustrašilo zimskega lica zemlje,
ljubeznivo in vztrajno je sijalo nad gorami ki so bile
še vse odete v sneženi plašč.

Počasi, počasi je zmagovala pomlad nad zimo.
Z belih gora so začeli teči potoki urnejše, sneg se je
dan za dnevom izgubljal, v prisolnčnih krajih po
dolinah ga ni bilo več. In tuintam je že prikukala
iz zemlje kaka drobna cvetka v pozdrav pomladi...

In tudi v kmečkih srcih je vstajala pomladanska
slutnja o lepši bodočnosti. Spomin na tlako, roboto
in davke je izginil, le ena misel je plamtela v srcih:
misel na svobodo.

III.

Jasno in čisto so se bleščale zvezde; raz sne¬
žene gore, ki so se motno videle v mraku, je pihala
mrzla jutranja sapa v doline. Iz vasi se je slišalo
pritajeno zvonjenje — klic na upor. Drobni, boječi
glasovi so se družili z globokimi, krepkimi v eno
mogočno pesem, v kateri je plala ljudska moč in
želja po prostosti po dolgem, dolgem času hlapče¬
vanja in suženjstva.

Gradnik je bil s svojimi kmeti na razpotju pred
vasjo. Poslušal je zvonjenje, ki je prihajalo od bliž¬
njih in daljnih sel in vasi, in lepe misli so se budile
v njegovem srcu, misli o prostosti in blagoslovljenih
časih, ki pridejo za kmeta, kakor tedaj ko je vladal
na zemlji sam kralj Matjaž. Njegov konj je nestrpno
bil s kopiti, kajti vajen je bil bolj vleči plug ob ro¬
boti in tlaki po grofovi zemlji nego nositi na hrbtu
svojega mladega gospodarja.

„Ali ste že vsi tu?" je vprašal Gradnik okrog
stoječe fante in možake.

„Vsi so!" je odgovoril Jeramit. „Samo stari in
mladi Klepec nista še prišla!"

58

„Stopi ju poklicat, France!" je ukazal Gradnik
fantu zraven sebe.

Fant je odhitel, a se je kmalu vrnil.

„Tolkel sem po vratih in ju klical. Potem se je
pokazal na ganjku stari in zamrmral, da ne on, ne
sin ne bosta hodila nikamor . . ."

Med kmeti je završalo.

„Šema je bil Klepec in bo. Grofa se boji kakor
'hudir križa!"

„Saj sta oljubila, da pojdeta znami!" je dejal
Gradnik.

^Obljubila ali ne .. . Stari je rekel, da ne gre
nikamor!" je odvrnil fant, ki ju je bil šel klicat.

„Ju grem pa sam poklicat!" je dejal Gradnik
in oddirjal v vas.

„Hej, Klepec!" je zaklical, ko je prijahal pred
hišo. „Zganita se in pojdita z nami!"

Odprlo se je okno in godrnjav glas je odgovoril:
„Le pojdite sami, če mislite, da boste kaj opravili!
Jaz ne maram nositi kože na prodaj!"

„Saj ste oljubili. da pojdete v boj za staro pravdo,
če bo treba!"

„Nič nisem obljubil ..."  je lagal starec. „In tudi
če bi bil obljubil, bi taka obljuba ne veljala, ker greste
vi proti gosposki. . ."

Gradnik se je razjezil.

59

»Ohranite svojo modrost zase, oče Klepec, in
idite lepo zopet spat! . . . Bomo videli, kdo se bo
kesal, ali vi, ali mi!"

Vzpodbodel je konja in odpeketal k zbranim
kmetom.

»Kaj ju nisi mogel pregovoriti?" je vprašal stari
Gradnik sina, ko se je vrnil.

»Ne!" je odgovoril sin mračno.

Marsikatera pest se je stisnila v tistem trenutku
in marsikatera grožnja se je zaslišala proti izdajavcu,
ki je v zadnjem trenutku zapustil kmečko vojsko.

»Sveti božji križ!" je dejal Gradnik. »Na pot,
kmetje, za pravico in prostost!"

Vrsta se je postavila v red in odkorakala po
cesti proti Sveti Luciji.

Vsakdo se je spomnil na tiste čase, ko je služil
pri černidih, deželnih brambovcih, nosil puško in se
učil za silo marširati. Starci in mladeniči so kora¬
kali krepko, da je odmevalo v zgodnje jutro, in ve¬
selje in pogum je bil v njih srcih.

Jerom je krevsal moško zraven in tega in onega
dregnil s palico, če ni korakal prav.

»Prav stopaj, človek božji, kakor se spodobi za
kmečko vojsko!"

»Pa če ne znam?"

»Navadi se! Sicer pa, kaj vi veste, ki ste nosili
puško kakor ženske grablje in niste še oddaleč videli
vojske!"

60

Tako se je šalil in smejal Jeramit vso pot..  .

Spredaj pa sta jezdila poglavar Ivan in njegov
oče in se pogovarjala.

»Veš, Ivan, do zadnjega trenutka sem bil vesel
te naše vojske. Ko sem se pa poslovil od matere, so
mi prišle solze v oči. Celo svoje življenje nisem jokal,,
odkar sem k pameti prišel, danes me je pa vendarle
zmagalo. Sam Bog vedi, kaj naj to pomeni?"

»I, kaj? Nič! Saj je vsakomur težko, če gre
v negotovost. Potem je pa človek tem bolj vesel, če
se vse srečno izteče . . ." je odgovoril Ivan.

»Tako bo nemara! ... Saj sedaj mi nič več ni,
kar zavriskal bi od veselja, če bi bil mlad fant! . . ..
Glej, pri Sveti Luciji se vidijo ognji in mnogo ljudi
okrog! Veliko nas bo, če Bog da!"

Ivan je pogledal proti vasi in res videl mnoge
ognjev, krog katerih so se greli kmetje, ki so. se bili
napravili tisto noč, da odidejo od tam v Gorico obra¬
čunat z Bandelom in z grofi.

Ko je prišel Gradnik z očetom in svojimi kmeti
do njih, so ga obkolili in vihteli klobuke v pozdrav.

»Stara pravda!" so klicali od vseh strani, mladi
poglavar kmečke vojske pa je odgovarjal z donečim,,
samozavestnim glasom: »Kralj Matjaž!"

Ko je prijezdil na sredo prostornega travnika do
velikega ognja, ob katerem je bilo največ kmetov, je-
skočil s konja in stisnil roko sivolasemu Kragulju,
ki je bil s svojimi vaščani tam.

61

»Bog daj srečo, Lovrenc! Koliko ljudi ste pripeljali?"

»Vse, razen dveh, ki sta se v zadnjem trenutku
izneverila!" je odgovoril starec in s ponosom zrl v
mladega načelnika.

»Tudi nam se je eden izneveril!" je odgovoril
Gradnik, »Mislim, da so v vsaki vasi take šeme,, ki
so rajši podrepne muhe pri grofih in baronih in da-
carjih nego prosti kmetje!"

»Nič ne de, Ivan! Saj še pri dvanajsterih apo-
steljnih ni manjkal Judež!"

»Tako je! Koliko pa nas je približno, kaj se vam
zdi, Lovrenc?" je vprašal Gradnik in se ozrl okrog
po gručah ob ognjih.

»Dvesto nas je že tukaj, a iz mnogo vasi niso
še prišli in po kanalski dolini se nam jih tudi še
dosti pridruži. Lepa vojska nas bo, če Bog da!" je
govoril starec z mladeniškim ognjem v očeh.

»Hej, Gradnik, kaj si že tukaj!" je zaklical tačas
nekdo za njima.

Gradnik se je ozrl in zagledal Martina Muniha.

»Pozdravijen, Martin!" je vzkliknil in mu stis¬
nil roko.

»Lep fant si in se postaviš! Samo puška ti še-
manjka. Pojdi z menoj na dom, da ti jo dam! Naj¬
lepšo mušketo, lahko in lepo risano, sem shranil
zate!" je dejal Munih.

»Prinesi mi jo rajši sem! Samo zamuda bo,, če
grem s teboj.!" se je branil Gradnik.

62

„Kaj se boš branil! Pojdi, pokušaš moj novi
brinovec, da si dušo privežeš!" ga je silil Munih.

Gradnik pa se je obrnil k Kragulju in ga vpra¬
šal, koliko je ura.

Starec je pogledal na zvezde in dejal: „Krog
štirih bo!"

„No, vidiš!" je dejal Munih. „Časa imamo dovolj.
Če odrinemo ob petih, bo ravno prav, kajti do tedaj
pridejo nemara že vsi, ki zdaj še manjkajo. Pojdi,
Ivan, in vi, oče Kragulj, tudi morate iti!"

„No, naj bo, pa idiva!" je dejal starec.

Gradnik je izročil konja enemu izmed kmetov
in vsi trije so odšli proti vasi. Na poti so srečali
Gradnikovega očeta, Lapanjo s Slapa, Podgornika s
Pečin in še par drugih kmečkih voditeljev, katere je
vse povabil gostoljubni Munih na dom.

Pri njem so se še zadnjič pomenili in sklenili,
da pojdejo v Gorici do Bandela in da bodo zahtevali
od njega račun do zadnjega vinarja od davka, katerega
je v zadnjih letih s stiskanjem in krivico izsilil iz
goriških kmetov. Najprej bodo ravnali izlepa, a če bi
bilo to brez uspeha, izgrda. Vsakemu, ki bi branil
Bandela in se postavil po robu, naj se posveti z muš¬
keto ali pa s koso in cepcem. Sklenili so bojevati
se tudi proti vojakom, če bi jih hoteli ti ustaviti.

Krog uro je trajalo posvetovanje in potem so
se pripravili za odhod. Iz oddaljenih gorskih vasi je

63 :

41

manjkalo še mnogo upornikov. Zato je ostalo nekaj
kmetov pri Sveti Luciji, da bi povedali vsakomur, ki
bi še prišel, da je kmečka vojska že odšla proti
Gorici, in mu ukazali, naj gre za njo do Solkana,
kjer bo počivališče in zadnje zbirališče krog cerkve:
svetega Roka.

Zvezde so bledele pred mladim jutrom, zasne¬
žene gore so se videle vedno razločnejše v jutranjem
mraku in rahla sapa je vzdignila tanke meglice po
dolinah, ko je kmečka vojska odkorakala po cesti
proti Gorici.

Fantje iz raznih vasi so stopali v prvih vrstah
in zapeli z mladimi, krepkimi glasovi:

.Slišal sem tičke pet’,,
fante pa vtiskati;
zakaj bi ne vriskali —
srca žalujejo

Lepa pesem se je slišala daleč na okrog, včasih
je kdo zavriskal vmes od veselja. Po bližnjih selih
in vaseh so slišale vriskanje in petje matere, žene
in dekleta. Marsikateri vzdih se je izvil tisti trenutek
iz prs, marsikatera solza je prišla v oči, marsikatero
v strahu in negotovosti trepetajoče srce je zaprosilo
Boga tisti hip, da bi blagoslovil in spremljal kmečko-
vojsko, ki si je šla. tisto jutro iskat pravice pred.
gospodo . ..

64

Svetel dan je že bil, ko so šli Tolminci skozi
Ročinj. Ob cesti so čakali Ročinjci s kosami in cepci
in se vriskajoč jim pridružili.

Gradnik pa se je spomnil tisti hip na Anico in
sklenil stopiti za trenutek k Grozdovim in potolažiti
ubogo dekle, ki je bilo nemara v skrbeh zavoljo
očeta, katerega je bil Bandel v Gorici zaprl z dru¬
gimi vred na dan svetega Hilarija.

Ko so šli mimo Grozdove gostilne, je Ivan dejal
očetu: »Stopim malce pogledat k Grozdu. Vi le idite
dalje, vas že dohitim!"

Skočil je s konja in potrkal na vrata, ki so bila
še zaprta.

Čez precej časa je prišel odpret stari, godrnjavi
hlapec Luka. Začudeno je pogledal Gradnika, ki je
držal konja za uzdo z eno roko, v drugi pa puško.

»Sveta Baroara in križ božji!" je vzkliknil. »Kak
pa si, fant, da prihajaš kot kak valpet k hiši?"

»Kaj ne veš še, Luka, da je punt v deželi? Danes
gremo v Gorico obračunat z gosposko!

»Nič ne vem; odkar so gospodarja zaprli, je
reva in puščoba v hiši. Živ krst si ne upa na prosto
v strahu, da ga kak dacar ne pograbi."

»Ali je Anica že vstala?" je vprašal Gradnik
nestrpno.

»Že. Tamle v sobi pospravlja in se joče nemara.
Revica ima vse te dni objokane oči, odkar gospo-

65

darja ni doma. Če le morete, oprostite ga, drugače
punca še umrje od žalosti!"

„Če ne danes, bo pa jutri gospodar že doma!"
je odvrnil Gradnik. „Vse zaprte kmete oprostimo,
Luka, če ne izlepa, pa izgrda!"

Hlapec si je od veselja mel roki: „Kaj praviš,
kaj? Da se udarite? Le dobro nabrišite vse pijavke,
ki pijejo kmečko kri!"

„Jih bomo že, če bo treba!" je dejal Gradnik in
dal hlapcu uzdo. „Na, drži konja za hip, da pogledam
k Anici!"

Stopil je v vežo, prislonil mušketo ob steno in
hotel že odpreti vrata v stransko sobo. A tedaj so se
na nasprotni strani odprla vrata in Anica, ki je po¬
slušala pogovor med Ivanom in hlapcem, je vzkliknila:
„Ivan, moj Ivan!" in mu hitela naproti.

Gradnik ji je stisnil roko in dejal: ^Pozdravljena,
Anica, po dolgem, dolgem času!"

Držal je njeno roko in gledal v njene žalostne
oči, v katerih so se zopet zableščale tisti hip solze.

„0četa so zaprli!" je zaihtelo dekle in zakrilo
z robcem oči.

„Vem, Anica, vse vem ... A nič ne bodi žalostna,
kmalu bo oče prost... Sedaj gremo v Gorico opro¬
stit njega in vse druge, katere je Bandel zaprl na
dan svetega Hilarija ...“

„Kako jih boste oprostili? ... Gospoda ima
vojake in puške, kmet pa le gole roke!"

5

66

»Tudi mi imamo orožje, Anica!" je dejal Gradnik
in pokazal na mušketo. »Če bo treba, se udarimo,
da bo joj!"

Dekletu je strah prešinil srce.

»Oh, Ivan, bojim se zate in za očeta. Nikar ne
hodi v nevarnost! Kaj bi počela jaz, reva, če bi tudi
tebe ujeli ali pa ubili! ...“

»Nikar se ne boj! Za menoj je cela kmečka
vojska, in če mi le las skrivi kdo — gorje mu!"

»Ne razumem te, Ivan, nekaj mi skrivaš, kar
sem že lansko jesen slutila in kar ljudje na skriv¬
nem govore. Ali si res glavni vodja puntarjev? Povej
mi po pravici!"

»Čemu bi ti prikrival to, kar je z današnjim
dnem očito in znano po vsej deželi! Vedi torej, Anica:
vodja naše vojske sem in bom tako dolgo, dokler ne
zmaga stara pravda nad krivico!"

Dekle je tiho zajokalo.

Ivanu se je čudno zdelo, da joče, in jo je vpra¬
šal : »Čemu jočeš, Anica? Saj to ni nič hudega!"

»Vem... A vendar mi nekaj ne da miru, sama
ne vem, kaj . . . Bojim se zatp! . .."

»Beži, beži!... Česa bi se bala! Cela vojska nas
bo in pravica je na naši strani in mora zmagati.
Vesela bodi, kajti že jutri bo oče doma!"

»Bog daj!" je dejala Anica in si obrisala
solzne oči.

67 “

»Tako je prav, da se ne j očes več! Sedaj pa
moram iti. Bog s teboj in zdrava mi ostani do jutri,
ko se vrneva z očetom!"

Podal ji je roko, vzel mušketo, jo z jermenom
pripel postrani čez hrbet in ramo in zajahal konja.

»Zbogom!" je zaklical in ga vzpodbodel.

»Bog s tabo in s kmečko vojsko!" je mrmral
hlapec Luka in z bleščečimi očmi gledal za mladim
jezdecem.

Anica pa je šla v sobo in zrla skoz okno s solz¬
nimi očmi za Ivanom; dokler ji ni izginil iz vidika.

Čudno težko ji je bilo srce, ne da bi bila vedela,
zakaj ...-

- .. *

* *

Jasno je sijalo nad hribi predpoldansko solnce
in lilo potoke luči in gorkote na zemljo.

Soča se je lesketala kakor srebrn trak in gnala
urno svoje narastle vode proti jugu. Ob bregu se je
vila cesta in ponji je korakala kmečka vojska proti
Gorici. Oči vseh so bile željno uprte tja proti jugu,
kjer je bilo videti krog gor še bele vence meglic, ki
so se polagoma dvigale in izgubljale v ozračju.

Kmalu je izginila zadnja in na polugolem, skal¬
natem vrhu se je pokazalo belo svetišče — cerkev
Matere Božje na Sveti Gori.

Stari Gradnik, ki je jezdil s sinom pred četo, se
je odkril in zaklical: »Cerkev Matere Božje se že

5 *

68

vidi! Pokleknimo in izmolimo očenaš za srečen za¬
četek in konec našega boja!"

Kakor mladenič je skočil s konja in pokleknil
na kamenita tla; isto so storili njegov sin in vsi drugi.

Tiho je bilo vse, hrepeneče oči so zrle polne
zaupanja na belo svetišče tam v daljavi in iz kmečkih
src je kipela molitev za srečen izid vojske, za dosego
pravice in prostosti, po kateri so že stoletja vzdihovali
njih očetje, dedi in pradedi . . .

Potem je Gradnik zopet zasedel konja in kmalu
je korakala vrsta upornikov dalje, hitrejše in z več¬
jim pogumom nego prej, kajti vsak trenutek je bil
bližje njih cilj in namen.

Ustavili se niso več, dokler niso prišli do cerkve
svetega Roka na solkanskem pokopališču.

Tam so polegli po travi, potegnili iz torb kruh
in sir, ki so ga bili prinesli s seboj za kosilo. Ta in
oni je imel čutarico vina ali žganja in ga verno
delil z drugimi, ki niso imeli ničesar.

Načelniki pa so stopili v krog in začeli posveto¬
vanje. Prešteli so bili ljudi in se željno ozirali na
cesto, ki pelje v Grgar, in na cesto, po kateri so bili
sami prišli. Pričakovali so še goste trume, a prišel
je po kanalski cesti le zdajpazdaj poedinec, po grgarski
pa ni bilo nikogar.

Najprej je izpregovoril Lovrenc Kragulj in dejal:
„Veste kaj — premalo nas je še, da bi jo mahnili v
Gorico. Če bomo tu samo čakali, ostanemo lahko do

69 '

svetega Lovrenca tukaj, pa nas ne bo dosti več, kakor
nas je. Tolminec in Kanalec pride morda še kateri;
Banjškarjev,Trebušarjev in Čepovancev pa ne bo, od
drugod pa še manj."

»Prav pravite, Lovrenc," je dejal mladi Gradnik,,
»a kaj naj naredimo, da spravimo več ljudi skupaj?"

»Čakajmo! Sčasoma se jih že nabere več!" je
dejal Podgornik.

»S čakanjem ne bo nič!" je odvrnil Kragulj.
»Če hočete, da se nas več nabere, moramo sami iti
po vaseh sklicavat ljudi. Saj vem, kako si misli
vsakdo. ,Brez mene že opravijo! 1  pravi in ostane
doma. Slednjič pa ostanemo vsi na cedilu!"

»To je tudi moja misel!" je vzkliknil mladi
Gradnik. »Zato bo najbolje, da gremo vsi, ki imamo
konje in smo še izpočiti, zbirat sami kmete po selih
in vaseh."

»Tako je!" so pritrjevali vsi.

»Munih, Kobal in jaz gremo dramit Grgarce,
Banjškarje, Trebušarje in Čepovance. Podgornik, La¬
hajnar in Lapanja naj gredo v Brda. Vi, oče, in vi,
Lovrenc, posodita konja Podgorniku in Lapanji, ki ga
nimata, in ostanita tu s temi, kar se nas je doslej
nabralo!"

»Kam pa mene pošlješ ?“ je prekinil Jeramit
Gradnika.

»No, ti pa idi peš v Kronberg, v Loke in Rav¬
nico!" je odgovoril Ivan.

70

»Kaj pa naj storimo, če pride kdo iz Gorice in
nas napade?" je vprašal stari Gradnik sina.

»Izlepa in v miru se pobotajte z njim! Mislim
pa, da nikogar ne bo. Če bi pa le prišel, čakajte na
nas, preden se udarite. Sicer pa menim, da vas bo
dovolj tukaj in da se ni treba bati cele kompanije
mušketirjev!"

Gradnikov nasvet je ugajal vsem. Kmalu so se¬
deli načelniki na konjih in se poslovili od tovarišev.
Trije so odjezdili po cesti proti Sveti Gori, drugi trije
pa doli proti Soči, da se z brodom prepeljejo na
drugi breg, berač Jeramit pa je odkrevsal skozi Sol¬
kan v Kronberg.

Ni bil še daleč od pokopališča, ko je zagledal
pred seboj dva gosposko oblečena jezdeca, ki sta
mu počasi prihajala bližje in bližje.

Ko sta bila dovolj blizu, da ju je spoznal, je
šinil Jeramitu prek obraza čuden nasmeh, kajti jez¬
deca sta bila — tolminski grof Jakob Anton Coronini
in njegov prijatelj, baron Orzon.

Ko sta jezdila mimo, se je berač prihulil, po¬
nižno vzel klobuk z glave in zaprosil: „Ponižno
prosim, žlahtna gospoda, kak krajcar v dar! Bojeval
sem se s Turki in nogo izgubil!"

Tolminski grof je posegel za škorenj, privlekel
bič iz njega in zavpil: »Nesnaga beraška, ali ne veš,
da je beračenje prepovedano? Jaz ti pokažem Turke
in ti namažem pete, da potečeš, dasi imaš le eno nogo!"


71

Zamahnil je z bičem proti beraču, a Jeramit je
odskočil še o pravem času in se spustil v tek. Gro-
hotaje se sta vzpodbodla grof in njegov prijatelj konja
in oddirjala naprej.

Jeramit pa se je ustavil streljaj za njima, se
ozrl in s porogljivim nasmehom dejal: »Le jezdita
dalje, gospodka naduta! Kmalu zagledata nekaj, kar
vaju ne bo veselilo, in ne bosta se več smejala, ko
izvesta, kaka kaša se kuha za vaju in za vse take
kavke!"

In res sta grof in baron obstala v neprijetnem
presenečenju, ko sta zagledala gruče kmečke vojske
krog cerkve svetega Roka.

»Prekleti psi, kaj jih je prignalo sem? Rad bi
vedel, kake namere imajo!" je šepnil grof prijatelju.

»Dobrih že ne!" je odgovoril ta. »Najbolje bo, da
jima ne prideva preblizu in da se takoj vrneva v Gorico."

»Ne, tega pa ne. Ne smeva pokazati, da se jih
bojiva, gospod Orzon! Le bližje idiva in vprašajva,
po kaj so prišli!"

Tolminski grof je jezdil bližje k kmetom in baron
mu je sledil, dasi je bil precej v strahu.

Tudi kmetje so bili zapazili plemenitaša, se
zbrali in ju združeni pričakovali.

»Kaj iščete tu?" se je zadrl nad njimi grof, ki
jih je hotel z osornim, zapovedujočim glasom ustra¬
hovati.

72

Toda varal se je.

Stari Gradnik je izpregovoril z mirnim glasom:
»Žlahtni gospod grof! Nikar naj ne kričijo tako, saj
nismo na roboti ali tlaki!"

Grof se je ozrl po kmetih in videl njih cepce in
kose in pri tem in onem celo puško. Prebledel je od
prikrite jeze in srda, obenem mu je pa tudi strah
prešinil srce, kajti videl je, da bi lahko le z eno ne-
r •emišljeno besedo kmete užalil in potem bi se slaba
godila njemu in prijatelju.

Zato je izpremenil glas in vprašal izlepa: »Nisem
vam hotel hudega! Le to bi rad vedel, po kaj ste
prišli v takem številu sem."

»Po našo staro pravico smo prišli!" je odgovoril
Gradnik. »Gospodje so nam jo ukradli in mi kmetje
jo hočemo sedaj nazaj!"

»Kdo vam jo je ukradel?" je vprašal grof.

»Mnogo jih je, ki so nam ukradli našo staro
pravdo in ki žive od naših žuljev. Taka pijavka je
tudi dacar Jakob Bandel in on bo prvi, s katerim
obračunamo. Potem pridejo pa drugi, s katerimi se
še pomenimo."

»Kako krivico vam je pa storil Bandel, da hočete
obračunati z njim ?"

»Krivične davke pobira po deželi in naš krvavi
denar stavi v lastna malho, mesto bi ga dal cesarju.
Nedolžne ljudi zapira po krivici, mi pa tega nočemo
več trpeti in bomo zahtevali natančen račun od njega!"

73

»Bodite pametni in mirni! Vrnite se domov in
jaz poravnam z Bandelom vse, kar vam je po krivici
na davkih iztirjal!" jih je izkušal potolažiti grof.

A kmetje so se zasmejali in v zadnjih vrstah
je zaklical nekdo: »Ne bo kruha iz te moke, ker'
vrana vrani oči ne izkljuje!"

Stari Gradnik pa je dejal z mirnim glasom:
»Dovolj smo čakali in trpeli, mera krivic je že polna.
Kar smo začeli, to tudi dovršimo in ne umakneif <(
se niti za ped!"

»Potem pa sami sebi pripišite posledice svoje
neumnosti in trmoglavosti!" je viknil srdito grof in
obrnil konja. Tudi baron je storil isto in oba sta se
podvizala, da bi prej ko mogoče izginila kmetom
izpred oči.

Mlada fanta, ki sta stala s puškami v prvi vrsti,
sta pomerila za plemičema.

»Oče Gradnik, ali naj izproživa? Dve pijavki
manj bosta na svetu!" sta dejala.

A starec je mignil z roko in rekel: »Ni še treba
krvi prelivati, dokler oni ne začnejo. In obljubili smo,
da boja ne začnemo, dokler ne bo cela kmečka vojska
zbrana."

»Skoda, da pustimo taka ptiča!" sta dejala fanta
in povesila puški.

Grof in baron sta jezdila naravnost v Gorico k
deželnemu glavarju Leopoldu Adamu Strassoldo in

74

mu naznanila, da se zbirajo kmetje v Solkanu in da
pretijo z uporom.

Ta je naglo dal zbrati vojake, kolikor jih je bilo
v mestu, in se je podal z njimi v Solkan. Bila jih
■je majhna četa: dvanajst dragonov na konjih, krog
štirideset mušketirjev pod poveljstvom poročnika Arar-
dija in nekaj mož černidov, deželnih brambovcev.

Četa se je ustavila pred Solkanom in glavar je
poslal deželnega sodnika k upornikom, da bi jih ta
pregovoril, da bi odšli.

Kmetje so bili zbrani, ko je prijahal deželni
sodnik do njih in jih vprašal, kaj hočejo.

Stari Gradnik je odgovoril v imenu vseh: „Kaj
hočemo, smo že povedali grofu iz Tolmina, ki vam
je to gotovo v mestu naznanil. Vprašamo vas sedaj
mi, ali nam hočete poravnati vse krivice, ki so se
nam doslej godile?"

„Vse poravnamo!" je odvrnil sodnik. „Samo
povejte nam, kake krivice so se vam godile. Vele-
možni gospod deželni glavar vas poživlja v cesar¬
jevem imenu, da odidete domov in da izvolite
šest ali več poslancev, ki naj pridejo z vašimi pri¬
tožbami predenj. Zagotavljam vas v njegovem in v
cesarjevem imenu, da se bo vsako krivico, ki se vam
je zgodila, strogo kaznovalo. Odidite spet domov
mirno in tiho in vse bo prav!"

Stari Gradnik je malo pomislil in nato dejal:
»Recite žlahtnemu gospodu deželnemu glavarju, da

75

se najponižnejše zahvaljujemo za njegove blagohotne
besede. A mi se ne moremo raziti prej. dokler ne
pridejo vsi naši tovariši, da skupno sklenemo, kako
in kaj. Žal mi je, da ne moremo dati sedaj določe¬
nega odgovora. A zagotavljam vas, da odgovorimo
■vam in deželni gosposki jutri ob osmi zjutraj. Do
tedaj pa potrpite!"

»Ali je to vaša zadnja beseda?" je vprašal de¬
želni sodnik.

»Zadnja!" je odgovoril Gradnik z odločnim glasom.

Deželni sodnik je zmignil z ramami in odjahal.

Toda čez malo časa se je zopet vrnil z dvema
spremljevalcema in začel iznova pregovarjati upor¬
nike, naj se razidejo.

^Žlahtni gospod, kar smo rekli prvikrat, to pra¬
vimo tudi sedaj: Dokler se vsi ne zberemo in pogo¬
vorimo, se ne ganemo z mesta!" je govoril stari Gradnik.

»Premislite, kaj vse lahko sledi iz vaše trmo¬
glavosti. Gospod deželni glavar ne more in ne sme
dovoliti, da se vi tu zbirate. Bodite pametni in zapu¬
stite ta kraj!"

»Ne moremo ga zapustiti!" je odgovoril Grad¬
nik. »Na poti nismo tu nikomur in škode tudi ne
delamo nikake. Pustite nas v miru in tudi mi vas pusti¬
mo, kajti obračunati moramo najprej le z Bandelom."

Toda ni še izgovoril zadnjih besed, ko je zagle¬
dal, da prihaja sam deželni glavar z vojaki. Marsi¬
komu izmed kmetov je strah prešinil srce. a vendar

76

je bil vsakdo pripravljen vztrajati na istem mestu,
dokler bi Gradnik ali pa Kragulj ne zapovedala kaj
drugega.

Ko je prijahal deželni glavar z vojaki bližje, se
je ustavil in nagovoril kmete z zapovedujočim, osor¬
nim glasom: „Kako si upate zbirati se proti svoji
postavni gosposki? Ali ne veste, da na ta način ni¬
česar ne opravite, če se vam je tudi res kaka krivica
zgodila? Kot ste sedaj zbrani in sklicani, ne smete
zahtevati pravice ne od mene ne od koga drugega!
Vrnite se domov in pošljite par županov s svojimi
pritožbami k meni in po pravici hočemo razsoditi
vašo stvar!"

Stari Gradnik je vzel klobuk z glave in z od¬
ločnim glasom odgovoril: »Milostni gospod glavar!
Že dvakrat smo rekli, da se ne moremo in ne smemo
več umakniti. Tu počakamo še župane in načelnike
in vse kmete iz vseh vasi! Kajti kakor je od vsake
hiše eden moral plačevati davke, ki so šli v malhe
Bandela in njegovih tovarišev, tako mora priti tudi
sedaj eden iz vsake hiše, da obračunamo vsi z njim
v Gorici na trgu! Stara pravda naj velja!"

»Stara pravda — kralj Matjaž!" — je zahrumelo
v kmečki vojski, v zraku so zavihrali klobuki s Pe¬
telinjimi peresi, kose so zazvenčale, cepci zarožljali
in kdor je imel puško, je napel petelina.

»Ali ne veste, da ste očitni puntarji in da vas
lahko dam na mestu postreliti?" je zavpil glavar.

77

»Stara pravda! — Živela stara pravda in kralj
Matjaž!" je zaklicala v odgovor vsa kmečka četa.

»Zadnjič vam rečem : ,Zapustite ta kraj!‘ Ako ne
boste poslušali, dam ustreliti v vas!" je kričal glavar
razburjen in se počasi umikal za vrsto vojakov.

»Ne ganemo se z mesta!" so zaklicali kmetje.

»Naskok! Razženite jih!" je zapovedal glavar.

Konji dragonov so zaceptali, težke sablje so
zazvenele v nožnicah in v istem hipu se že lesketale
v rokah vojakov.

»Narazen s psi!" je zavpil poročnik Arardi, tro¬
bentač je zatrobil in vrsta dragonov se je vrgla na
kmete, ki so stali v gostih vrstah pred cerkvenimi
vrati in vhodom na pokopališče.

Zaman so se zagnali dragoni v kmečko vojsko.
Kose so štrlele v prvih vrstah na vse strani in gorje
tistemu, ki bi bil prišel mednje. Zaman so mahali
dragoni s svojimi sabljami po njih, kajti tuintam se
je iztegnilo par rok s cepcem, ki je tako neusmiljeno
padel po glavi vsakterega, ki je prišel blizu, da se
mu je stemnilo pred očmi in je polunezavesten obrnil
konja in omahujoč na njem odjahal k mušketirjem.

Ko so dragoni videli, da z golo sabljo ničesar
ne opravijo, so se umaknili in glavar je zapovedal
mušketirjem napad. Vrste pušk so se dvignile in za¬
čelo je pokati. A tudi kmetje, ki so imeli puške, so
začeli streljati v vojake.

78

Večinoma so frčale krogle nad glavami kmečke
vojske. Gosta vrsta se je razklenila in vsakdo se je
izkušal skriti za kakim kamnom ali zidom pred
svinčenkami.

A tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega.

Stari Gradnik, ki je stal z Lovrencem Kraguljem
ob vhodu na pokopališče, je naenkrat vzkliknil: »Je¬
zus, Marija!" in se zgrudil na tla.

Kragulj je planil k njemu in vpraševal z drhte¬
čim glasom: »Kaj je, kaj je, Gradnik?"

»Do smrti so me zadeli!" je odgovoril Gradnik
in pokazal z roko na prsi, kjer ga je bila zadela krogla.

»Pozdravi — Ivana — Lucijo — in vse ..."  je
šepetal še z umirajočim glasom. »Zbogom ... zbo¬
gom ! . . ."

Ko so videli kmetje, da je padel njih poveljnik,
so jih je polastil strah, začeli so se umikati in be¬
žati po cesti proti Sveti Gori. Spoznali so, da je
brezuspešen boj s cepcem in koso proti puškam. Le
kakih dvajšet, ki so imeli sami puške, jih je vztrajalo.

V gnječi in zmešnjavi je par fantov prijelo
smrtno ranjenega Gradnika in odhitelo za drugimi
po svetogorski cesti. Za njimi pa je stopal ihteč ka¬
kor otrok Lovrenc Kragulj.

Nekoliko pogumnejših kmetov je bilo skritih za
pokopališčem in za grmovjem z nabasanimi muške¬
tami in je streljalo v vsakega vojaka, ki je hotel
slediti bežečnim upornikom.

79

Dva dragona, ki sta bila predznejša, sta pognala
konja za bežečo kmečko vojsko, a počilo je parkrat,
da se je pod enim zgrudil konj, drugi pa je sam za¬
det omahnil s konja. Tovariši so jima hiteli pomagat,
a nikdo ni imel poguma, da bi zasledoval še nadalje
upornike.

Več sreče so imeli mušketirji. Ti so tačas vdrli
na obzidano pokopališče, zastražili vrata in začeli
loviti upornike, ki so v obupu pometali od sebe kose
in cepce in se brez ugovora vdali premoči. Le par
jih je bilo, ki so mislili na beg in se jim je posre¬
čilo priti čez precej visok zid pokopališča in odbežati
za ostalimi uporniki po svetogorski cesti.

Vseh petindvajset upornikov pa, ki so bili zajeti
na pokopališču, so mušketirji povezali in pripeljali
pred glavarja, ki je bil ostal s tolminskim grofom,
deželnim sodnikom in par drugimi plemiči na cesti
pred pokopališčem.

„Ali naj kanalje na mestu postreljamo ?“  je
vprašal poročnik mušketirjev glavarja.

»Nikakor ne, gospod Arardi!" je odgovoril ta z
nasmehom. »Najprej jih moramo postaviti pred so¬
dišče in potem šele jih bomo z vso strogostjo kaz¬
novali. Peljite jih v Gorico na grad, kjer naj se za¬
prejo v temnice, dokler se ne zberejo sodniki, ki jih
bodo sodili."

»Kakor ukažete, gospod grof!" je odgovoril čast¬
nik. »Ali naj se z vso četo vrnem v mesto?"

.80

„Hm . . . Pustite dva dragona v Solkanu, da pri¬
deta javit, če bi se še kdo kje zganil. Mislim pa, da
se nihče več ne bo upal, kajti pokazali smo, da ne
poznamo šale."

,,Res, gospod grof, s tem odločnim nastopom
smo menda tem kmečkim psom za vedno pregnali
veselje puntati se!" je dejal tolminski grof smejč se.

Kmalu potem so odkorakali vojaki v mesto z
vjetimi uporniki v sredi. Za njimi pa so jezdili plemiči.

Tačas pa je umiral stari Gradnik.

Ko so ga bili fantje položili precej daleč proč
od bojišča na travo za grmovjem kraj ceste, mu raz¬
peli obleko in izkušali ustaviti kri, se je še za par
trenutkov zavedel.

„Ali ti je bolje?" ga je vprašal Kragulj in se
sklonil k njemu.

„Bolje? ... Za oni svet..." je izpregovoril starec
s težavo. „Rad — umrjem — za — staro — prav¬
do ... Bojujte — se — naprej — zanjo . . . Zbogom
— vsi!... Kje — je — Ivan? ..."

„Ni ga še nazaj!" je odgovoril Kragulj, a stari
Gradnik ga ni več slišal. Tisti hip mu je bruhnila
kri iz ust — oči so osteklenele, še par težkih vzdi¬
hov in ni ga bilo več ...

Kragulj je zaihtel, nekdo izmed navzočih kmetov
je pristopil, obrisal mrtvecu kri, zaprl mu oči in pre¬
križal roke na prsih.

81

Begunci so se počasi zbirali okrog mrtvega na¬
čelnika, molče so stali okrog, odkriti in s solznimi
očmi ob prvi žrtvi, ki je padla za staro pravdo.

Niso mislili več na prestano nevarnost, niso več
čutili ran, ki jih je bil ta in oni dobil v boju — str¬
meli so predse, mislili na smrt in konec in vse ma-
lodušno je bilo njih srce. — Čemu nadaljevati boj
z gosposko, ki ga ne bo mogoče zmagonosno kon¬
čati, čemu si želeti prostosti in pravice, ki je na svetu
ni in ne bo? Čemu vzdihovati po stari pravdi in
verovati v vrnitev kralja Matjaža, o kateri prerokujejo
berači in popotniki? Ni je več, stare pravde, umrla
je, in tisti, ki so jo umorili, so si sezidali gradove iz
njenega bogastva in z mečem in bičem si podjarmili
ubogega kmeta. Tudi kralja Matjaža nemara ni, nikoli
ne dočaka kmet dneva njegove vrnitve, kajti lepo
pravljico o njem so si izmislili morda potujoči sa¬
njači, izgubljeni študenti in pohabljeni vojaki. Kmet
pa bo moral na večne čase biti pod jarmom grofov,
baronov in drugih pijavk, hoditi na tlako, robotati,
dajati desetino in plačevati davke ... Ni je več rešitve
zanj ne za njegove otroke ... —

Tako so mislili uporniki krog mrtvega Gradnika
in ni ga bilo med njimi, ki bi bil prekinil molk, iz-
pregovoril tolažečo, pogumno besedo in pregnal iz
njihovih src te mračne misli.

Počasi je potekalo popoldne, ne da bi bili po¬
raženi uporniki kaj sklenili. Čakali so željno na

6

82

vrnitev načelnikov, ki so bili odšli klicat kmete po
vaseh na upor.

Solnce je že zahajalo, ko so zaslišali peketanje
po cesti, ki se je polagoma bližalo.

Nekdo je stopil izza grmovja in pogledal po cesti,
kdo prihaja. Bili so mladi Gradnik, Munih in Kobal,
ki so bili šli klicat na upor Banjškarje, Trebušarje
in Čepovance.

Vsem kmetom je leglo nekaj težkega na srce,
ko so videli, da se bliža njih glavni načelnik, Ivan
Gradnik, ki niti ne sluti, da je njegovega očeta tako
nenadoma doletela smrt.

Ko je Ivan zagledal par upornikov, ki so bili
stopili izza grmovja na cesto, mu je čuden občutek
izpreletel srce. Vzpodbodel je konja, in ko je prišel
bližje, vprašal drhteč od vznemirjenja Kragulja, ki je
bil tudi stopil na cesto: »Kaj pa delate tu, za božjo
voljo, oče Kragulj ? Ali se nismo domenili, da nas
boste čakali vsi krog cerkve svetega Roka?"

S tihim, žalostnim glasom je odgovoril starec:
»Ivan, nesreča je prišla nad nas in božja roka nas
je udarila ..

Jok mu je hotel zamoriti glas, da ni mogel na¬
daljevati.

Ivan je drhtel od razburjenja in črna slutnja se
je vzbudila v njegovem srcu.

»Povejte vendar, kaj se je zgodilo!"

83

»Gosposka je prišla z vojaki nad nas, streljali
so v nas, mnogo izmed nas so jih ujeli in... in..."

Starec ni mogel izgovoriti besede o Gradni¬
kovi smrti.

»Kje je pa oče? Ali je tudi ujet?" je vprašal
bled in prepaden Ivan.

»Ne . . . Tam-le je . . ." je odgovoril Kragulj in
pokazal na mesto, kjer je ležal mrlič.

Ivan je skočil s konja in hitel proti naznačene¬
mu kraju.

Kmetje, ki so stali okrog mrliča, so se razdelili
in Ivan je zagledal mrtvega očeta.

Zakričal je v bolesti, se spustil na koleno in se
vrgel na očetove prsi.

Vse je bilo tiho, le stari Kragulj je polglasno jokal.

Tedaj je začelo podrhtevati mladeničevo telo —
Ivan je zajokal. Čudovito je ganilo kmete, ko so vi¬
deli, kako rad je imel njih mladi poglavar očeta, in
v marsikatero oko je privrela iznova solza.

A to je trajalo le par hipov.

Naenkrat je vstal, si obrisal solze in pogledal s
temnim, grozečim pogledom okrog. Tih in drhteč od
razburjenja je bil njegov glas, ko je izpregovoril:
»Kmetje! Krvav račun bom zahteval od tistih, ki so
krivi očetove smrti! Zob za zob, glavo za glavo! Na
tem mestu prisegam, da ne neham prej, dokler ne
zmaga stara pravda, za katero je kri prelil moj oče!"

6 *

84

»Tudi mi ne!" so vzklikali puntarji okrog. Vsa
malodušnost je izginila iz njihovih src in želja po
osveti za Gradnikovo smrt je zaplamtela v njih.

Ivan je sedel na kamen zraven mrtvega očeta,
naslonil glavo v dlani in se vdal mislim, ki so div¬
jale kakor vihar v njegovi duši.

Nekdo izmed upornikov je dejal tiho: »Premalo
nas bo, da bi zmagali nad gosposko!"

A tedaj je izpregovoril Munih: »Ne bojte se, pri¬
jatelji! Kmečka vojska vstane čez noč, kakor je še
niste videli. Po vsej trnovski planoti do Čepovana so
vasi naše in nocoj še se zbero in nam pridejo po¬
magat! Brda gotovo tudi potegnejo z nami in Vipavska
dolina in Kras se tudi spuntata. Vsi so že siti tlake,
desetine in davkov!"

»Bog daj!" je odgovoril ta in oni in velik kamen
se mu je odvalil od srca, ko je slišal to poročilo.

Tačas je zašumelo grmovje in prikazal se je
berač .Jeramit, ki se je vračal iz Lok in Kronberga
in Ravnice, koder je bil šel klicat kmete na upor.

Ko je zagledal Gradnika mrtvega in žalujočega
sina zraven, je. začuden obstal.

Šele čez par trenutkov je prišel bližje in začel
javkati: »Jej ... jej ... jej ... Da so ga ubili, reveža,
ti peklenski vragi ... Jej . . . jej . . . jej . . . Ti moj
ubogi prijatelj, da si moral končati tako naglo!...
Kako sva se rada imela, kakor brata, pa te gredo

85

ubiti in še zbogom si nisva rekla nazadnje... Jej...
jej ... jej . . .“

Javkal je in tarnal in kakor lešniki debele solze
so mu lezle čez lica.

Ko si je malo opomogel, je začel tolažiti Ivana:
„Nikar ne bodi preveč žalosten in ne joči po njem,
Ivan! Naravnost v nebesa je šel, Bog mu daj večni
mir in pokoj, in sveti Peter mu je široko odprl ne¬
beška vrata, kajti umrl je kakor vojščak, ki se bojuje
proti Turkom, in tak gre vsak v nebesa. In naši grofje
in baroni in dacarji niso nič drugega kakor krščeni
Turki, ki jih prej hudir vzame kakor nekrščene. In
zato je dobro delo, če se bojujemo zoper nje . .

Še mnogo tolažljivih besed je povedal Jeramit,
khkor 'je revež vedel in znal, a Ivanu niso mogle od¬
vzeti globoke žalosti zavoljo očetove smrti.

Počasi se je naredila popolnoma noč. Zvezde
so zažarele na nebu, ki so se videle jasno in čisto,
ker ni bilo lune, in tam doli v Gorici so se zableščale
luči po oknih.

Munih in Kobal sta se odločila oditi z večino
ljudi zopet k cerkvi svetega Roka in poslati po ka¬
nalski cesti več kmetov, ki naj za naslednje jutro
skličejo po tolminskih vaseh kolikor mogoče dosti
ljudi, ki naj pridejo že po noči v Solkan. Drugi dan
pa bi udarili v Gorico vsi uporniki in zahtevali pra¬
vico pred gosposko.


86

Vprašala sta Gradnika, kako in kaj misli o njih
namenu, a on jima je odgovoril, naj ga za tisto noč
ničesar ne vprašata in naj ukreneta, kar se jima zdi
prav in potrebno.

Nato sta poslala Jeramita pogledat k cerkvi
svetega Roka in v Solkan, ali je kje kaka straža.

Jeramit se je kmalu vrnil s svojega ogleda in z
njim so prijahali Podgornik, Lahajnar in Lapanja, ki
so se vračali iz Brd in že izvedeli o nesrečnem boju
puntarjev ob solkanskem pokopališču.

„No, Jerom. ali je kaj cesarskih v Solkanu?"
je vprašal Munih, ko je bil pozdravil vrnivše se
tovariše.

„Dva dragona sta doli v vasi!“ je odgovoril
berač. „Pri Krivi vrbi pijeta in sta se ga tako že
natreskala, da bi s turškim kanonom lahko v nju
ustrelil, pa bi nič ne slišala! . . ."

„Ali ni drugega nikogar?"

„Žive duše ne. Le krog sto kmetov se je iznova
nabralo krog cerkve svetega Roka, ki niso vedeli, ali
naj gredo domov ali naj čakajo, da udarimo. Pa sem
jih precej potolažil, naj le ostanejo!"

Nato je večina puntarjev odšla k solkanskemu
pokopališču, ob mrtvem Gradniku je ostal le Ivan,
Kragulj in par drugih kmetov. Gradnik je naročil, naj
za naslednje jutro pripravijo vse za očetov pogreb
in dajo tudi iztesati krsto.

87

Kmalu so zagoreli ognji po travnikih in poteh
krog solkanskega pokopališča in puntarji so si pri¬
pravljali, kakor so vedeli in znali, večerjo. Solkanski
kmetje so jim radi dali, kar so prašali, saj so jim
bili kakor bratje.

Čudovita je bila tista noč.

Od vasi do vasi je šel klic na upor in geslo
kmečke vojske: ,Stara pravda — kralj Matjaž*.

Plat zvona se je slišal po vsej deželi, cele ure
je zvonilo po samotnih, oddaljenih cerkvicah in po
lepih svetiščih sred trgov in vasi in klicalo upornike.

Skoz temo in noč so jahali poslanci, drveli po
cestah naglo, kakor so mogli upehani konji, in nosili
po vaseh poročila o boju ob solkanskem pokopališču,
o jetnikih, ki ječe v temnicah goriškega grada, o smrti
Gradnikovega očeta in klicali kmete na osveto in
maščevanje nad Bandelom in gosposko, ki žuli reveže
stoletja in stoletja hujše nego Turki.

In ni bil zaman klic zvonov in poročila selov
niso ostala brez uspeha. Vsakdo, ki je le kaj slišal
o uporu, je zgrabil za orožje, ki je je imel v hiši, in
se pridružil puntarjem. Od najbolj oddaljenih hiš,
skritih po zaraščenih dolinah in pustih slemenih, so
prihajali kmetje v večja sela in vasi, da se pridru¬
žijo kmečki vojski. Po cestah proti Gorici so korakale
goste trume, po stranskih poteh in stezah so se jim
pridruževale nove gruče in pojoč in vriskajoč so hi¬
tele puntarske čete protu Solkanu.

88

Tam je gorelo nešteto ognjev in gledalo kakor
krvave oči v črno noč. Z goriškega gradu se jih je
videlo in s čudno, neznano grozo je strmela vanje
peščica vojakov, ki je bila tam nastanjena.

Tudi po Brdih je našel klic na upor svoj odmev.
Po gričih so goreli kresovi in po cerkvah je zvonilo
kakor ob času, ko je imel priti Turek v deželo.

Ob ognjih krog solkanskega pokopališča so se
greli puntarji v gostih gručah, pili in vriskali in poz¬
dravljali z neizrečenim veseljem vsako trumo kmetov,
ki je prišla po tej ali oni cesti.

Nikdo ni mislil na spanje tisto noč, še ženske,
otroci in starci, ki so ostali doma, so bili na nogah
in molili, da bi zmagala stara pravda.

Boječneži in tisti, ki se niso hoteli pridružiti
upornikom, pa so s strahom in trepetom zrli na vse
to in se bali, kaj bo, če res zmaga kmečka vojska.
Marsikdo se je v zadnjem trenutku premislil, poiskal
cepec ali koso, jo zadel na ramo in jo mahnil proti
Gorici za drugimi sovaščani, ki so bili že davno odšli...

Na solkanskem pokopališču je kopal star grobo-
kop ob bakljinem svitu jamo za starega Gradnika
in doli v vasi je tesar zbijal rakev zanj.

Pred cerkvijo svetega Roka so pa stali v krogu
voditelji puntarjev in delali načrte za prihodnji dan.

„Naše seme gre v klasje!" je govoril Munih.
„Niti sam nisem pričakoval, da se nas toliko zbere.
Jerom je preštel kmete, ki so prišli do polnoči, in

89

pravi, da jili je že čez tri tisoč, in glejte, vedno nove
trume prihajajo in do jutra nas bo cela turška vojska!"

„To  se bodo tresle hlače Bandelu, tolminskemu
grofu, deželnemu glavarju in drugim takim kavkam,
ko nas zagledajo!" je dejal smeje se Podgornik.

»Kako jih pa pograbimo pravzaprav? To mora¬
mo določiti najprej, prijatelji moji!" je dejal Lahajnar.

»Jaz sem že nekoliko premišljeval o tem!“ je
izpregovoril zopet Munih. »Kar v Gorico jo udarimo
vsi skupaj, kar nas bo. in bomo zahtevali od dežel¬
nega glavarja najprej jetnike, ki jih je dal Bandel
zapreti na sejni svetega Hilarija, in tiste, ki so bili
včeraj ujeti. Ko te dobimo, bomo pa izkušali Bandela
dobiti v roke in obračunati z njim. To bo piskal mož,
ko ga bomo kozje molitvice učili! Hahaha . .

„Kaj pa naredimo z njim, če ne bo hotel po¬
ravnati vseh krivic?" je vprašal Podgornik.

»Na meh ga oderemo in spečemo na ražnju ka¬
kor ajdje svetega Lovrenca!" se je zasmejal Munih.

„Sam hudir bi se branil takega svetnika . . ."
je pristavil Lahajnar.

»Kaj pa, če se nam grofje in vojaki postavijo
po robu?" je vprašal Lapanja.

„Potem pa se udarimo in mislim, da povrnemo
gosposki za to, kar so nam včeraj storili, vrhano za
štrihano. Celo Gorico ustrahujemo in zažgemo, če se
bodo pijavke kaj krčile in nam ne bodo hotele dati,
kar bomo zahtevali!" je odgovoril Munih.

90

Jzlepa moramo izkušati najprej !" je dejal Lapanja.

„Nič izlepa, kar udarimo!" je vzkliknil Munih z
ognjem.

„Le počasi, Martin!" je prigovarjal Lapanja. „Na
med uloviš čebele, na pelin pa ne!“

„Eh, kaj boš ti; saj vidiš, kaj smo doslej dose¬
gli s potrpežljivostjo!" je kričal Munih.

„No, nikar se ne prepirajta za medvedovo kožo,
dokler je medved še v brlogu! Saj Gradnik jutri vse
odloči, kako in kaj!" je pomiril Muniha in Lapanjo
Lahajnar.

Mladi načelnik upornikov pa je sedel še vedno
na istem mestu ob mrtvem očetu in ni ne videl, ne
slišal, kako velika kmečka vojska se zbira, ker je
bil pregloboko pogreznjen v svojo žalost...

IV.

Gost jutranji mrak je že zastiral zemljo drugo
jutro, ko so pokopavali starega Gradnika.

Na pokopališču, v cerkvi svetega Roka in po
cestah zraven se je kar trlo puntarjev. Na cesti proti
Sveti Gori so stali kmetje v gostih vrstah na obeh
straneh, med njimi pa se je vil mrtvaški izprevod
proti pokopališču.

Zvonilo je žalostno in pretresujoče, štirje fantje
so nesli krsto, pred njo je stopal sivolas duhovnik
z gorečo svečo v roki in pel »Miserere". Za krsto pa
je šel mladi Gradnik s Kraguljem, Munih z La¬
hajnarjem in drugi načelniki puntarjev, za njimi pa
dolga vrsta kmetov.

Množica se je vsula v cerkev, kjer je opravil
duhovnik poslednje molitve za mrtveca. Nato so trugo
nesli k grobu in jo spustili v jamo.

Ko so zabobnele debele grude na pokrov in je
duhovnik začel: »Molimo za dušo rajnega Jurija
Gradnika! Oče naš, kateri si v nebesih. . ." tedaj mu
je odgovorilo na tisoče kmetov, ki so stali odkriti

92

na pokopališču in krog istega: »Daj nam danes naš
vsakdanji kruh..."

Kmalu je bila zasuta jama in zataknjen križ na
grob starega Gradnika.

Duhovnik se je bil preoblekel, prišel iz cerkve
in nagovoril Ivana, ki je bil z načelniki puntarjev ob
vratih: »Velika nesreča vas je doleteta, dragi moji!
Potolažite se in se izlepa pomenite z gosposko in
potem odidite mirno domov. Nikar ne nastopajte s
silo in orožjem proti gosposki, ki je močnejša od vas!"

»Ne, duhovni gospod, če začnemo izlepa, nas
gospodje niti pogledajo ne, kaj še, da bi izkušali po¬
ravnati krivice, ki se nam gode!"

»Potrpite in čakajte!" je dejal starček.

»Ne moremo več, gospod. Dovolj smo prosili in
čakali, sedaj pa stopimo pred gospodo, udarimo s
pestjo po mizi in bomo z orožjem v roki zahtevali
nazaj staro pravdo!"

»Potrpite, dragi moji, pravim še enkrat! Tri ro¬
dove sem že videl in prepričan sem, da vedno in
povsod veljajo besede svetega Pisma, ki pravi: ,Kdor
seje veter, žanje vihar! 1 "

»Prav govori sveto Pismo!" je dejal Munih.
»Grofje, baroni in dacarji so sejali že od pamtiveka
veter in danes pride nad nje vihar, kakor ga niso
še videli!"

»Pomislite, predragi, da ima gosposka vso moč
v rokah, vi pa ste revni kmetje in težko, da zmagate!"

r

93

»Pravica je na naši strani, duhovni gospod, in
videli boste, da bo tudi zmaga!"

Duhovnik je uvidel, da bi jim zaman še nadalje
prigovarjal, naj puste upor.

Poslovil se je od njih in jim iz srca želel: »Bog
daj, da bi se uresničilo vaše pričakovanje in da bi
vam nebesa podelila zmago in pravico!"

Ko je duhovnik odšel, so se načelniki upornikov
posvetovali o nastopu zoper Bandela in drugo gos¬
posko. Jeramit je tačas pa po-Gradnikovem naročilu
izkušal sešteti kmečko vojsko.

»Štiri tisoč nas je približno!" je dejal berač, ko
je bil preštel kmete.

»Dovolj nas bo!" je rekel Gradnik. »Moja misel
je, da gremo združeni v Gorico in zahtevamo vse
naše ljudi in blago nazaj. Mislim, da gosposka ustreže
naši želji, ko bo videla našo vojsko. Ako bi nas pa
ne hoteli poslušati, tedaj se pa udarimo. Da obraču¬
namo z Bandelom, to je že samo ob sebi umevno.
Bojim se le, da ga ne bomo mogli dobiti v roke,
kajti zvit je kakor lisjak!"

»Če ga ne dobimo in če bi se nam slaba go¬
dila, pa mesto zažgemo na vseh koncih in krajih, da
zgorijo vse pijavke v njem!" je dejal z navdušenim
glasom Munih.

Gradnik je nekoliko pomislil in nato dejal: »Ne,
prijatelji! Gledati moramo, da ne zadenemo nedolž¬
nega, če udarimo po krivičnežu. Račune imamo le z

94

Bandelom in z grofi in baroni, mirni meščani pa nam
niso nič žalega storili. Zato jih pustimo v miru in
Bog varuj, da bi kdo kateremu izmed njih kako kri¬
vico storil; gorje mu, z menoj bi imel potem opra¬
viti in mislim, da bi se ne vrnil več živ domov!"

„Malo pretanke vesti se mi zdiš, Ivan!" je dejal
Munih z nasmehom.

„Tanke ali kosmate — to me nič ne briga. Če
smo prišli po staro pravdo v Gorico, jo moramo tudi
drugim dati!"

Še dolgo so se posvetovali o tem in onem. Ob
solnčnem vzhodu pa je Jerom vse kmete sklical, da
so se zbrali krog načelnikov, Ivan Gradnik je stopil
na vzvišen prostor in nagovoril kmečko vojsko.

Za izpoznanje je bil bledejši njegov obraz, za
senco temnejše in resnejše njegove oči, kajti izguba
očeta je začrtala svoje sledove v njegovo dušo in v
njegov obraz.

Z močnim, čistim glasom, da so ga najoddalje¬
nejši razumeli, je govoril: ^Pozdravljeni vsi, ki ste
prišli zahtevat staro pravdo od tistih, ki so nam jo
ukradli! Včeraj so nas premagali, ker nas je bilo še
malo, a danes smo vsi tu, ki smo prisegli zvestobo
stari pravdi, in lepa vojska nas je, da se nam ni
treba bati nikogar več. Združeni odidemo danes v
Gorico, da rešimo tovariše, ki so bili včeraj ujeti, in
tiste, ki jih je dal Bandel zapreti kakor razbojnike
na dan svetega Hilarija. Te moramo rešiti, naj velja,

95

kar hoče. Ako ne pojde izlepa, tedaj pa povemo gos¬
poski s cepci, kosami in puškami malo razločnejše,
kaj hočemo. Tudi z Bandelom sklenemo danes račune;
če njega samega ne dobimo v roke, se pa sme vsakdo
polastiti njegovega premičnega in nepremičnega pre¬
moženja. Na tem mestu vam dovolim, da si porav¬
nate škodo in krivico, ki vam jo je Bandel nare¬
dil, iz njegove lasti. Vsem drugim meščanom pa se
ne sme zgoditi najmanjša krivica. Zapovedujem vam
kot vaš načelnik, da vsako najmanjšo stvar, ki bi jo
rabili, meščanom pošteno plačate. Če kdo le hlebec
kruha vzame in ga ne plača, ga dam koj na mestu
ustreliti, naj bo tudi moj lasten brat. Nihče naj nič
ne ukrene brez mojega dovoljenja ali tistega, katerega
jaz pooblastim. Kakor en mož moramo biti, eden za
vse, vsi za enega! Mene ste izvolili za načelnika in
Bog mi je priča, da bom ravnal po najboljši vesti,
da zmaga naša sveta pravica. V imenu božjem na¬
stopimo našo pot v Gorico za staro pravdo, kakor
je bila za časa kralja Matjaža!"

Kmetje, ki so ves čas napeto poslušali svojega
mladega načelnika, so se odkrili, ko je končal, klo¬
buki s petelinjimi peresi so se dvignili in iz tisočerih
grl seje slišal gromovit vzklik: „Bog živi staro pravdo!"

Kragulj je stisnil Gradniku roko in mu dejal:
„Tako lepo si govoril, kakor bi rožice sadil. Star
sem že, a nisem še slišal pridigarja, ki bi bil imel
tak glas in besede kakor ti!"

96

»Nikar me ne hvalite!" je odvrnil Gradnik in
odtegnil roko iz starčeve.

Tedaj je pa vzkliknil Munih: »Glejte tam doli
jahata dva poslanca iz mesta! Nemara je glavar že
izvedel, kako velika vojska se nas je zbrala!"

Vsi so se ozrli po cesti, ki pelje iz Gorice, in
ugledali dva jezdeca, ki sta počasi jahala bližje in
mahala z belimi rutami.

Bila sta baron Ferdinand Formentini in Ivan
Pavel Radijevčič, ki ju je bil poslal deželni glavar z
vsemi vojaki, kar jih je bilo v Gorici, upornikom
nasproti. Imela sta nalogo, kmete izlepa pregovoriti,
naj se vrnejo domov; ako bi pa ne mogla, jim z vo¬
jaki zabraniti pot v Gorico. Vojake sta bila pustila
pred vasjo, da so stražili cesto, sama pa sta se po¬
dala k upornikom.

Gradnik z drugimi načelniki je stopil pred kmečke
čete in ju pozdravil, ko sta ustavila konja.

»V glavarjevem imenu prihajava!" je začel Pavel
Radijevčič in potegnil iz žepa popisano listino z veli¬
kim rdečim pečatom. »Milostljivi gospod deželni gla¬
var, Leopold Adam Strassoldo, vas poživlja v tem
pismu z lastnim podpisom in pečatom, da pošljite
predenj trideset mož, ki so dobro poučeni o vaših
pritožbah proti gospodu Jakobu Bandelu. Zagotavlja
vas, da jih bo uslišal in da se vse natančno preišče
in po pravici in resnici razsodi. Ako ne boste nadalje
nasilno postopali, vam vse dosedanje nemire odpusti

97

in vas vzprejme zopet za zveste podložnike vaše
postavne gosposke in njegovega veličastva, našega
cesarja in kralja Karola VI. Izroča vam svoj poz¬
drav in upa, da se boste ravnali po tem njegovem
pozivu in se jenjate puntati proti božji in svetni
pravici!"

„Ne puntamo se ne proti božji, ne proti svetni
pravici!" je odgovoril Gradnik. „Ako milostljivi gospod
deželni glavar poravna vse krivice, ki so jih zagre¬
šili nad nami Bandel in drugi, se nikomur niti las
ne skrivi. Toda razsodbo hočemo slišati vsi, ki smo
tu zbrani. Zato pojde cela naša vojska do Korna pred
mesto, ali pa tudi v mesto in od tam pošljemo svoje
poslance pred gospoda glavarja."

,,V mesto ne smete po ukazu gospoda gla¬
varja!"

»Tega nam ne more nihče prepovedati!"

„Ako mislite, da ne, pa izkušajte! Pot iz Sol¬
kana v Gorico stražijo že vojaki. Ako hočete s silo
prelomiti postavo, pripišite sebi vse posledice! Kar
nama je naročil gospod glavar, sva vam izporočila
in s tem izvršila svojo dolžnost! Kot poslanca miru
sva prišla in tudi odhajava! Zbogom!"

Dvignila sta roko k širokemu klobuku, pozdra¬
vila, obrnila konja in odjahala.

»Kaj pa sedaj?" je vprašal ta in oni poparjen,
ko sta jezdeca izginila.

7

98

Ivan Gradnik pa je imel že pripravljen načrt za
slučaj, da je glavar dal zasesti vojakom cesto od
Solkana do Gorice.

Obrnil se je k ostalim načelnikom kmečke vojske,
ki so bili zbrani krog njega in jim dejal: „Cesta iz.
Solkana v mesto je nemara res zastražena. Toda nič
ne de. Mislim, da je večina izmed vojakov, ki stra¬
žijo cesto, deželnih brambovcev, černidov. A ti so
kakor mi kmečke korenine in mislim, da nam ne
bodo branili poti v Gorico, če jim povemo, po kaj
gremo. Ako bi bilo pa več mušketirjev in dragonov,
se pa udarimo z njimi in mislim, da zmagamo; a
rajši bi, da pridemo v mesto brez prelivanja krvi.
Zato naj gredo nekateri izmed nas, preden odidemo
vsi skupaj v Gorico, pogledat po cesti, kateri vojaki
jo stražijo. Kdo bi šel prostovoljno?"

„Jaz ... jaz ... jaz!..." so klicali vsi krog njega.

Gradnik je izbral Jeramita, Lapanjo, Podgornika
in par drugih, ki so bili vsi oboroženi z mušketami.

Predno so odšli, jim je dejal: „Za vsak slučaj
natresite iznova smodnika na prašnice, če bi rabili
puške. Idite počasi in previdno proti vojakom in glejte,
ali je več deželnih brambovcev ali mušketirjev. Če
bo več brambovcev, mahajte s klobuki v znamenje
miru in idite bližje in jih izkušajte pregovoriti, da
nas puste v miru. Ako bi se pa ne pustili pregovo¬
riti in bi začeli boj, ustrelite in v par trenutkih vam
pridemo na pomoč."

99

»Naredimo že, da bo vse prav!" je dejal berač
in odšel s tovariši po cesti.

Tačas je pa Gradnik izkušal urediti kmečko
vojsko. Puntarjem, ki so bili oboroženi s puškami,
je ukazal stopiti v prve vrste, za temi je pa uvrstil
kmete s kosami, cepci, sekirami in drugim takim
orodjem. Jezdece pa je porazdelil med pešce.

Niso bili še urejeni, ko je ugledal Jeramita, La¬
panjo in Podgornika, ki so se vriskajoč in mahajoč
s klobuki vračali k kmečki vojski.

Gradnik je videl, da se je vse srečno izteklo, in
zaklical: »Naprej v imenu božjem za staro pravdo!"

Konji so zacepetali in kmečka vojska je začela
korakati proti Gorici.

»Kako ste opravili?" je vprašal Gradnik, ko je
dospel do Jerorna.

»Vse je šlo gladko kakor olje! Cesto je varovalo
kakih sto černidov, štirideset mušketirjev in kakih de¬
set dragonov. Černidi so bili prvi, ker kmeta pošljejo
ti presneti vragi prvega v ogenj. Ko sem to videl,
sem jo precej iztuhtal; puško dam Lapanji in vsem
drugim ukažem, naj se poskrijejo, jaz sam pa jo po¬
časi, meni nič, tebi nič, urežem po cesti. Ko sem
prišel blizu, so me brambovci ustavili in začeli iz¬
praševati, kam grem, kje je kmečka vojska in take
reči. Jaz sem jim vse povedal in jrm dejal: »Fantje,
kmečke krvi ste, grofi in dacarji vas tlačijo kakor
nas vse. Mi gremo sedaj v Gorico, da tam obraču-

7 *

100

namo s temi pijavkami! Te presnete kavke so pa
vas poslali nam nasproti, da bi nam pot zabranili
in da bi brat v brata, kmet v kmeta streljal! Na —
ak, fantje, saj nimate otrobov v glavi mesto pameti
— sem dejal fige pokažite gosposki in idite lepo
pred nami v Gorico, in če bo treba, jo z nami pote¬
gnite!" Ko so brambovci to slišali, so bili precej na
moji strani. Suhemu možiceljnu, ki je komandiral
mušketirje, se je pa nekaj zdelo, da mu mešam štreno.
Prijezdi bližje in začne kričati name in na černide,
naj me zvežejo! V tistem hipu so pa brambovci na¬
merili puške vanj in na mestu je umolknil, kakor bi
mu bil jezik v ustih zmrznil. Jaz sem se pa lepo
odkril in povedal njemu in mušketirjem, ki so vsi
trdi Nemci, po nemško, da se ne puntamo proti ce¬
sarju in njegovim vojakom, ampak da gremo v Go¬
rico le z Bandelom obračunat. „Kaj nam Bandel
mari!" so dejali nato mušketirji, ko so slišali moje
besede, in potegnili z brambovci. Tisti suhi možicelj
je še nekaj komandiral in pregovarjal, a ni poma¬
galo. Mušketirji in černidi so odkorakali proti mestu,
mi pa proti vam, z veselo novico!"

„Res, dobro si naredil, Jerom!" ga je pohvalil
Gradnik.

„Kervem, kaj je vojska in boj!" je odvrnil be¬
rač smeje se.-

Tako je prišla kmečka vojska brez boja v
Gorico.

101

Glavar je bil neljubo presenečen, ko je videl,
da so puntarji že na Travniku, in mu je prišel de¬
želni sodnik naznanit, da želi odposlanstvo kmečke
vojske govoriti z njim.

Pogledal je skoz okno na trg, kjer je bila glava
pri glavi, kmet pri kmetu. Solnce je sijalo prijazno
na kmečko vojsko, v vetru so se gibala petelinja
peresa na klobukih, kose so se svetile, tuintam je
imel kdo cepec na ramenu ali pa težko mušketo.

Glavar je izpoznal, da bi bil boj proti toliki
množici brezupen.

Razburjen se je obrnil od okna in vprašal sod¬
nika: ^Prijatelj moj, kaj naj počnemo s temi ljudmi?
Ali naj jih dam razgnati?"

Sodnik je odgovoril: „To je nemogoče, gospod
glavar! Vojaštva je premalo. Na razpolago imamo
sto brambovcev, ki so potegnili s puntarji, in štiri¬
deset mušketirjev, ki se tudi branijo streljati v kmečko
vojsko. Poročnik Arardi jim je zaman zapovedoval
na solkanski cesti, naj streljajo nanje. Pravijo, da bi
branili kmetom napasti cesarsko last ali državnega
dostojanstvenika, a ne Bandela, ki je privatna oseba."

„Kaj pa, če bi dali streljati z grada s kanoni
nanje?" je vprašal glavar.

„Tudi to je nemogoče, gospod glavar! Več škode
bi imeli nego dobička. Porušili bi lahko s streli hiše
mirnih meščanov, puntarji bi se pa razkropili po
mestu in je zažgali. Gorje nam potem!“

102

Glavar je hodil razburjen nekaj časa po sobi.
Po dolgem molku je dejal: „Res, gospod sodnik, vsak
odpor je nemogoč. Edina rešitev bi bila, če nam pride
pomoč od drugod. Pošljite brzo dragona v Gradiško,
naj pošlje tamošnji trdnjavski poveljnik takoj v Go¬
rico vse svoje vojaštvo. Tačas pa izkušajte kmete
zadržati z obljubo, da kmalu rešimo njihove zadeve!"

Sodnik je zganil z rameni in dejal: „Ne vem,
če jih bo mogoče toliko časa vzdržati v miru. Vojaki
iz Gradiške bi dospeli v najboljšem slučaju šele no¬
coj po noči. Sicer pa bom izkušal po močeh izvršiti
vaš ukaz!"

Poklonil se je in odšel.

Čez par hipov se je vrnil in dejal: „Poslal sem
služabnika z vašim naročilom k poročniku Arardiju
in izkušal kmete potolažiti. A ni mogoče. Pravijo, da
naskočijo hišo, ako ne pustite poslancev predse."

„Kaj naj naredim!" je tarnal glavar. „Ti raz¬
bojniki me lahko ubijejo, če pridejo do mene!"

„Ne, gospod glavar! Poslanci so obljubili, da
pridejo brez orožja pred vas. In za vsak slučaj poš¬
ljem štiri mušketirje od straže, ki je na dvorišču, k
vam sem. dva mušketirja pa naj bosta ob glavnem
vhodu."

„Dobro! Naj bo v božjem imenu!" je vzdihnil glavar.

Deželni sodnik je odšel, kmalu nato so stopili
v sobo štirje mušketirji in prezentirali muškete pred
glavarjem.

103

»Ali imate orožje v redu?" jih je vprašal.

»V redu, milostljivi gospod !" so odgovorili.

»Pazite natančno na ljudi, ki pridejo sedaj pred¬
me! Ako bi se kdo količkaj sumljivo vedel, ga na
mestu ustrelite!"

»Da, milostljivi gospod!"

Vrata so se odprla in v sobo se stopili kmečki
odposlanci: Gradnik, Munih, Lahajnar in Kragulj. Za
njimi pa je prišel deželni sodnik.

Ko je zaslišal njih težke korake, se je glavar
umaknil k mizi, snel naglo s stene usnjato nožnico,
v kateri je tičalo ostro brušeno arabsko bodalce, in
jo položil zraven sebe na mizo.

Z navidezno mirnim glasom je nagovoril po¬
slance kmečke vojske: »Povejte na kratko, kaj prav¬
zaprav želite!"

Z jasnim, samozavestnim glasom je izpregovoril
Gradnik: „Z dvema besedama rečeno: .Staro pravdo!'
Ampak to je premalo in gospod glavar bi ne razu¬
meli morda naših zahtev. Zato moram nekoliko ob¬
širnejše govoriti. Naša prva zahteva je, da položi
Bandel račun od svojega pobiranja davkov po deželi,
da vrne ves denar, kar ga je po krivici pobral, in
obljubi, da bo vino in meso prosto davka, kakor je
bilo od pamtiveka. Tudi drugi davki naj se znižajo,
kajti zavoljo slabih letin nam je nemogoče plačevati
toliko, kakor Bandel zahteva!"

104

»Vse te želje se vam izpolnijo, ako se boste
vedli mirno in ne boste nastopali nasilno!" je odgo¬
voril glavar. »Pripravljen sem, preiskati strogo in
natančno Bandelovo ravnanje. V ta namen pustite v
Gorici šestdeset ali sedemdeset mož, po ednega ali
dva iz vsake vasi, da bodo zastopali vaše pritožbe.
Vsi drugi pa naj zapuste mesto, kajti dokler ste v
tolikem številu zbrani, ne ukrenem ničesar. Če od¬
idete, preiščem vso stvar, in ako je Bandel le malen¬
kost od koga preveč utirjal — vse mu bo do vinarja
povrnjeno. Glede davkov pa naredite prošnjo na ce¬
sarja, jaz sam jo priporočim njegovi cesarski in kra¬
ljevi milosti z ozirom na veliko revščino, ki je po
deželi, in jo na lastne stroške pošljem z najhitrejšim
konjikom na njegovo veličastvo. Ali ste zadovoljni
s tem?"

»Ljudstvo odgovori na to vprašanje!" je odgo¬
voril Gradnik. »Mi smo le njegovi odposlanci in mu
naznanimo vaš odlok. Kaj odgovori, še ne vemo!"

»Dobro. Ali želite še kaj ?"

»Zahtevamo, da izpustite vse kmete, ki jih je
dal Bandel protipostavno ujeti in zapreti s konji in
žitom in soljo."

»To se zgodi! Ali imate še kako zahtevo?"

»Še tretjo in zadnjo. Zahtevamo, da se vsem
kmetom, ki so bili ujeti včeraj pri Solkanu, da brez
vsake kazni prostost."

105

„To je nemogoče!" je vzkliknil glavar nestrpno.
„Ti so zaprti zato, ker so se očitno puntali in nedo¬
stojno vedli proti meni, ki sem jih v cesarjevem
imenu poživljal, naj zapuste prostor, kjer so se bili
zbrali. Ker niso hoteli poslušati, sem jih dal razgnati,
a oni so se z orožjem dvignili proti vojakom in s
tem pokazali, da so puntarji. To je zločin, ki se kaz¬
nuje s smrtjo.

»Ali jih res ne izpustite?" je vprašal Gradnik
in pogledal glavarja s temnim, sovražnim pogledom.

»Ne ...“

»Dobro!" je dejal Gradnik hladno. »Vašo izjavo
izporočim ljudstvu, in kar to odloči, se zgodi!"

»Nikar ne mislite, da s silo kaj dosežete!" je
dejal glavar s prezirljivim glasom.

A kmečki poslanci so se molče poklonili in od¬
šli s trdimi koraki.

Gradnik je na trgu kmečki vojski povedal gla¬
varjeve odgovore. Nazadnje je vprašal: »Ali naj sesta¬
vimo prošnjo' na cesarja glede davkov, ali obraču¬
namo na mestu z Bandelom?"

V ljudstvu je vstal vihar in razni klici so se
slišali.

»Davke je sam Bandel naložil, ne cesar!" so
klicali eni.

»Obračunajmo na mestu s pijavkami!" so vpili
drugi.

106

Ko je Gradnik videl, da nikdo ne misli na prošnjo
na cesarja, je zaklical z močnim glasom, ki je pre-
donel ves šum: „Idimo obračunat z Bandelom samim!"

Vsa kmečka vojska se je vsula kakor mogočna
reka s Travnika po ozki ulici proti Studencu, kjer je
Bandel imel s.vojo hišo.

Ko so prišli do nje, so dobili vrata zaklenjena
in na trkanje ni nihče odgovoril.

„Ptič je že izletel iz gnezda!" je zaklical nekdo.

Munih, ki je bil ob vratih, se je pa na vse grlo
nasmejal in zaklical: „Nič ne de! Če ptiča ni, pa
gnezdo razderemo \“

Mahnil je s težko sekiro po vratih, da so kar
zaječala. Tudi drugi, ki so imeli sekire, so prišli po¬
magat, nekateri pa so privlekli iz bližine par lestvic,
jih prislonili k hiši, šli do zaprtih oken in jih izku¬
šali odpreti. Drugi pa so splezali celo na streho in
jo začeli razkrivati, da bi na ta način prišli v hišo.

Nekomu se je posrečilo s sekiro odpreti oknice,
še krepek udarec po šipah, da so zazvenčale razbite
na tla, in mož je zlezel skoz okno v hišo, nekateri
tovariši pa vriskaje za njim.

Hiteli so k glavnim vratom, odtrgali težek pah
iz hrastovega lesa in zaklicali zunaj stoječim tovari¬
šem, naj se vprejo v vrata.

Še par krepkih mahljajev s sekirami in ključav¬
nica je odletela, skozi široko odprte duri pa se je
vsula gosta gruča puntarjev v hišo.

107

„Kje je Bandelov denar? je vprašal Gradnik.

„V teh-le dveh skrinjah bo nemara, če je lisjak
sploh kaj denarja pustil!“ je odgovoril Munih.

S sekirami so odprli okovane skrinje, ki so pa
bile prazne, kajti Bandel je bil v naglici pobral denar
in dragocenosti in z ženo odhitel na grad, ko je iz¬
vedel, da so prišli puntarji v mesto.

Kmete je silno razjarilo, ko so videli, da zaman
iščejo denarja.

»Hišo zažgemo, naj vse skupaj hudir vzame!"
so kričali in nekateri so že potegnili kresila in gobe
iz žepov.

Tedaj je zavpil Gradnik: »Mir, kmetje! Mene po¬
slušajte!"

Množica se je nekoliko pomirila in razburjeni
Klici so utihnili.

»Hišo bi bilo škoda zažgati, kajti mnogo drago¬
cenosti je še v njej! Le poglejte te lepe preproge,
zrcala, omare, obleke! V kuhinji je mnogo posode in
porcelana! Vse to bi ogenj uničil in vrhutega bi se
požar lahko razširil po celem mestu in bi tudi ne¬
dolžni ljudje trpeli zavoljo te pijavke. Zato razpro¬
damo najprej vse, kar je količkaj vredno, hišo pa
posujemo, da ne ostane Bandel brez kazni. Kar bo
denarja, pa razdelimo med seboj!"

Puntarji so ga slušali.

Začeli so nositi pred hišo pohištvo, posodo, ob¬
leke in začeli barantati z meščani.

108

Tačas se je bilo zbralo krog hiše precejšnje šte¬
vilo Goričanov, ki so smejč se gledali, kako puntarji
gospodarijo po Bandelovi hiši.

Nihče ni dvignil niti mezinca, da bi branil Ban-
delovo imetje, kajti pri vseh meščanih se je bil za¬
meril s svojim odiranjem.

Munih je imel nalogo razprodajati blago.

»Benečansko zrcalo, dvajset lir! Kdo da več?"
je kričal na vse grlo.

»Jaz dam enaindvajset!" je ponujal debel mesar.

»Enaindvajset. . . Kdo da več?" je vpil Munih.

»E . .. Jest ga dam petindvajset lira!" je kričal
s smešnim glasom v goriški mešanici droben moži-
celj, ki se je tisti hip prerinil skozi množico do Mu¬
niha. Imel je sive, lisičje oči, velikanski, zakrivljen
nos, ob ušesih so mu bingljali mastni kodrčki, na
hrbtu pa je imel prišito rumeno krpo, kakor so jo
morali nositi vsi goriški Judje v tistih časih.

»Dejte ga sem, oče!... Nobeno ga ne da več!"
je silil v Muniha.

»Eno liro priložite, pa bo zrcalo vaše, očka iz¬
raelski !“ je s smehom dejal Munih.

S kislim, obrazom je priložil Abrahamov sin še
liro, a na tihem se je veselil, kajti zrcalo je bilo
gotovo dvakrat toliko vredno.

Tako je barantal Munih, kakor je vedel in znal.
Večino pohištva je kupil Jud, še celo kamne ob ok-

109

nih in vratih so kmetje izruvali in jih dali njemu za
mal denar.

Puntarji so prišli tudi v klet, kamor jih je bil
priklical berač Jeramit, ki se ga je bil tam že pre¬
cej nalezel.

Z glasnim krikom in smehom so izvalili vse
sode, v katerih je bilo vino, iz kleti na prosto in
pitje se je pričelo.

Vsakdo si je preskrbel pijače, kakor je vedel in
znal. Ta je vzel iz kuhinje lonec, oni bokal, tretji
napol razbito skledo, četrti bakren kotlič — nekateri
so pili pa kar iz veder, ki so jih dobili v kleti.

Munih je za izkupljeni denar kupil nekoliko
koštrunov in kozličev. Kmalu so bili zaklani in odrti,
na prostornem dvorišču ob Bandelovi hiši so zaplo-
polali ognji, ki so jih bili puntarji zanetili z Bande-
lovim pohištvom in tramovi in deskami napol podrte
hiše. Veselo je pokalo in prasketalo v suhem lesu in
na ražnjih so se obračali in cvrli koštruni, da je
kapala mast v debelih kancih od njih.

Jeramit in par pastirjev, ki so bili prišli s kmečko
vojsko v Gorico, so sedeli na polomljenih stolcih v
krogu in piskali poskočne na svoje žvegle. Včasi pa
so zapeli fantje kako pesem in vriskali, da je bilo
veselje.

Kmalu so bili janjci pečeni in pojedina se je
pričela. Seveda je le majhen del kmečke vojske dobil

110

svoj delež, večina se je morala zadovoljiti s kruhom
in sirom, ki so ga bili prinesli s seboj.

Med splošnim veseljem je Munih zapazil, da
Gradnika ni. Vstal je in ga šel iskat. Dolgo je hodil
okrog in ga slednjič dobil v polupodrti Bandelovi
hiši, sedečega zamišljenega na kupu desk.

„Kaj pa samotariš tu, Ivan? Pridi pit in pokušat
janjca za kosilo!" mu je dejal.

»Pusti me!" je odvrnil tiho Gradnik.

Munih mu je pogledal v obraz in zapazil, da
ima mokre oči.

„Kaj pa misliš?" ga je vprašal z negotovim
glasom.

„Na očetovo smrt. .." je odgovoril Gradnik.

„Eh, pojdi, no . . . Kaj bi tu sam cedil solze, ki
se spodobijo babnicam, ne pa tebi. Bog ga je vzel,
očeta; kaj hočeš? Pojdi sedaj z menoj, da preženeš
z Bandelovo kapljico vso žalost. Potem pa pojdemo
glavarju prerešetat koščice!"

Skoraj s silo je odpeljal Munih Gradnika na
dvorišče k ostalim voditeljem puntarjev . . .

Ko je došlo glavarju poročilo, kako so se pun¬
tarji znesli nad Bandelovo hišo, je največje dragoce¬
nosti in denar dal spraviti v jezuitski samostan, sam
pa se je podal z vojaki na grad.

Tam je nestrpno čakal, da pride pomoč iz Gra¬
diške, za katero je prosil poglavarja tamošnjih trdnjav.

111

Toda tri ure popoldne je že odbilo, a pomoči
ni bilo od nikoder.

Na Travniku se je bila počasi zopet zbrala
kmečka vojska in njeni odposlanci so zahtevali od
deželnega sodnika, naj jih zopet pusti pred glavarja.

„Ali jih ne morete še par ur zadrževati, gospod
sodnik, da dospe pomoč iz Gradiške?" je vprašal
glavar Ves razburjen sodnika, ki mu je bil prišel
naznanit, da hočejo kmetje govoriti z njim.

»Ni mogoče več, gospod glavar! Zadrževal sem
jih nad uro, a sedaj grozijo, da zažgejo mesto na
vseh koncih, ako jih ne pustite predse!" je odgovoril
deželni sodnik.

»Kateri poslanci pa so ?"

»Isti kakor zjutraj !"

»Dobro . . . Pripeljite jih predme."

Sodnik je odšel in kmalu nato so stali pred
glavarjem kakor zjutraj vsi štirje odposlanci.

Glavar je s svečanim glasom izpregovoril prvi:
»Sedaj ne stojite pred menoj več kakor kmetje, ki
bi radi pravico, ampak kakor puntarji, ki so že iz¬
tegnili roko po tuji lasti. Le moji potrpežljivosti se
imate zahvaliti, da se sploh še z vami ukvarjam.
Kaj hočete še od mene?"

Na odposlance ni nagovor naredil nikakega vtisa.
Munih je zganil z rameni in vprašal: »Ivan, ali naj
pustimo gospoda v miru in pošljemo vso kmečko
vojsko predenj, da se pogovori z njim?"

112

Gradnik ni odgovoril ničesar na Munihovo vpra¬
šanje. ampak se je ponosno vzravnal in stopil korak
bližje k glavarju.

„Gospod glavar!" je dejal, „le en migljaj in no¬
cojšnji večer bo Gorica kup razvalin. Pred vami stojim
kakor vodja naše vojske in zahtevam, da nam izro¬
čite Bandela, ali pa daste lastnoročno podpisano za¬
gotovilo z lastnim pečatom, da se krivični davki ne
bodo več pobirali in se vse dosedanje krivice porav¬
najo. Vrhutega zahtevam, da izpustite vse jetnike, ki
jih je Bandel dal zapreti na dan svetega Hilarija in
vi včeraj. Ako nam ne izpolnite teh zahtev, si sami
poiščemo pravico."

„Ha ... ha ... ha . . . Čudne reči zahtevate, kaj
bi še vse radi? . . .“ se je nasmejal glavar navidezno
brezbrižno, a srce mu je stiskal vendar velik strah.

Tedaj je viknil Gradnik: „0četa zahtevam, ki
ste ga včeraj ubili .. .“

Temen, neizprosen pogled je švignil iz Gradni¬
kovih oči, glavar je prebledel, ko ga je občutil, pove¬
sil oči in s trepetajočim glasom dejal: ,,Bodite vendar
pametni, kmetje!"

„Strela božja!" je zaklel tedaj Munih in udaril
po mizi. „Ali nam daste pravico ali ne? Kaj slepo¬
mišite z nami in se norca delate?"

Glavar se je ves zbegan umaknil še par kora¬
kov nazaj in pozvonil.

113

Vrata so se odprla in v sobo je stopil deželni
sodnik s štirimi mušketirji.

»Ali ne veste, da vas lahko dam vkleniti in
vreči v najglobokejšo temnico?"

»Poizkušajte, gospod glavar!" je odvrnil Gradnik.
»Za to smo že poskrbeli. Če se ne vrnemo do štirih
z jetniki na Travnik, naskočijo kmetje grad in zaž¬
gejo mesto. Kaj bo potem, si lahko sami mislite!"

Glavar je videl, da ni izhoda in da bi bil vsak
odpor zaman.

»Ne po pravici, ampak prisiljen z vašimi grož¬
njami, dovolim, da se izpuste jetniki, ki jih je dal
Bandel zapreti ..."

»Ali vse, ali pa nič!" je zakričal Munih.

»Dobro ... Gospod sodnik, izročite jim vse kmete,
ki so zaprti!" je dejal glavar in omahnil razburjen
in bled na stol. Vsa njegova odločnost je izginila.

Gradnik je pomaknil predenj polo pergamenta,
mu potisnil gosje pero v roko in dejal: »Sedaj spi¬
šite še odlok, s katerim se odpravi davek na vino in
meso, in niti las se ne skrivi več ne vam, ne komu
drugemu!"

Vzdihovaje je dejal glavar: »Takega odloka ni¬
mam pravice izdajati!"

»Ako imate pravico nalagati davke, imate pra¬
vico jih tudi odpravljati. Le brž, gospod glavar, pa
lepo pišite, ne pa tistih čačk, ki jih živ krst ne
more brati!"

8

114

Glavar je pomočil pero v črnilo in z velikimi,
razločnimi črkami spisal odlok, s katerim je zagotovil
Tolmincem in drugim, da ne bo več Bandel pobiral
davka na meso in vino in da se bodo tudi drugi
davki odslej po pravici pobirali. Ko je pismo pod¬
pisal in pritisnil svoj pečat nanje, ga je dal Gradniku
z besedami: »Tu imate vse, kar ste zahtevali! Več
vam ne morem dati, tudi če me ubijete!"

Gradnik je prečita] glavarjevo pismo in nato so
se poslovili vsi z globokim poklonom in Munih je
dejal v imenu vseh: ,,Zdravi ostanite, gospod glavar,
pa nič ne zamerite! Če bo treba, se že še kdaj ogla¬
simo pri vas !"

»Prekleti psi!" je siknil glavar, ko so se zaprla
vrata za odposlanci kmečke vojske. »Pride dan, ko
vam poplačam vse, kar ste mi danes naredili!"

A oni niso več slišali teh besed.

Ob izhodu iz grada so jih že čakali vsi izpuščeni
jetniki s konji in blagom in jih navdušeno pozdravili.

Oče Grozd so vsi srečni stiskali roko mlademu
uporniškemu poglavarju.

»Nikoli ti ne pozabim tega, Ivan! Tako sitno mi
je že bilo čepeti v temnici in dolgčas in skrb sta me
morila. Pa mi je vendar zmiraj pravilo srce, da nas
pridete rešit! Kako ste pa naredili vse to?"

»Poglejte doli na Travnik, oče Grozd, in vse vam
bo jasno!" je dejal Gradnik in ga peljal k obzidju,
s katerega se je videlo na trg.

115 -

Grozd si je zasenčil oči z roko in pogledal doli.

»Presneta reč .. ." je mrmral, »blešči se mi in
krmižljave oči imam, ker nisem že štirinajst dni videl
luči in solnca. A vendar se mi zdi, da je vse polno
ljudi na Travniku kakor čebel na bradi pri panju!"

»Glejte, oče, to je kmečka vojska, ki vas je
oprostila!" je dejal Gradnik s ponosom.

Kmalu so prišli odposlanci z oproščenimi kmeti
na Travnik, kjer jih je sprejela kmečka vojska z ne¬
popisnim veseljem.

Pozdravljanja in klicanja in vriskanja ni bilo'
ne konca, ne kraja.

Ko se je šum nekoliko polegel, so se zbrali vo¬
ditelji puntarjev krog stebra svetega Ignacija, ki stoji
na Travniku, in se začeli posvetovati o nadaljnjem
postopanju kmečke vojske.

Večina voditeljev je bila z Gradnikom in Kra¬
guljem, ki sta svetovala, naj se kmečka vojska za¬
časno razpusti, ker je bila že dosegla svoj glavni
namen, da je glavar izpustil jetnike in preklical po¬
biranje davka na vino in meso. Ta njen uspeh naj
se razglasi po vsej goriški deželi in vsi kmetje naj
se pripravijo na splošni punt in nastopijo povsod
proti grajščakom in dacarjem. Znamenje z zvonom
naj bi jih klicalo skupaj kakor do tedaj.

»V dve tednih se že vsi kmetje upro in naša
zmaga bo popolna!" je dejal Kragulj.

8 *

.116

»Jaz pa ne grem danes še domov!" je menil
-Munih.

»Jaz nikogar ne silim, naj gre domov!" je odvrnil
Gradnik. »Ampak to pomisli, Martin, da ne moremo
zadrževati pet do šest tisoč mož v mestu za prazen
.nič! Kaj naj jim pa damo jesti? Najbolje bo, da jim
dovolimo iti domov, sami pa v prihodnjih dneh razne¬
semo po vsej deželi vest, da smo zmagali. To bo
kmete podžgalo in kmalu ne bo več ne duha, ne
sluha o tlaki in desetini in o davkih, ki žulijo vso
deželo."

»Na ta način sem tudi jaz pripravljen za danes
oditi! Mislil sem, da sploh misliš vse pustiti!" je
dejal Munih.

»Dokler očeta ne maščujem in ne zmaga stara
pravda, ne neham!" je odgovoril Gradnik z mračnim,
odločnim pogledom.

Kmalu nato je stopil Gradnik na najvišjo stop¬
nico pri stebru svetega Ignacija in prečital zbranemu
ljudstvu glavarjev odlok.

Ko je nehal citati, je nastalo v kmečki vojski
nepopisno veselje.

»Stara pravda je zmagala!"

»Prosti smo od davka in pijavk!"

»Živel kralj Matjaž!"

Vse križem je klicalo in se smejalo do solz,
kmetje so metali klobuke v zrak od veselja, kose so

117

zvenčale, cepci rožljali, nekateri so celo izprožili
muškete v zrak kakor ob vstajenju na Veliko noč...

Ko se je navdušenje nekoliko poleglo, je Grad¬
nik naznanil, da se vsakdo lahko vrne domov, a naj
ostane vedno pripravljen, ko zasliši plat zvona, se
zopet pridružiti kmečki vojski.

„Bog z vami, fantje in možje! Dobro ste se
držali in stara pravda je z vašo pomočjo zmagala
prvikrat. Mislim, da zmaga popolnoma povsod, še
preden pojde pšenica v klasje. Pozdravljeni vsi po-
slednjikrat z našim pozdravom: Stara pravda!"

Tako je nehal Gradnik svoj nagovor in iz tisoč
grl mu je odgovorila kmečka vojska: „ Kralj Matjaž!" —

Večerno solnce je gorelo krvavo nizko nad Fur¬
lanijo, ko je kmečka vojska odhajala pojoč in vris¬
kajoč proti domu.

Z grada je zrl deželni glavar z drugimi plemiči
na dolge vrste odhajajočih kmetov in škripal z zobmi.

Bled od jeze se je obrnil k deželnemu sodniku
in dejal: „Kaj bi dal, da bi smel izstreliti vse kanone
na to sodrgo!"

„To so brezuspešne misli, milostni gospod gla¬
var, kajti danes so kmetje zmagali!" je odvrnil sodnik.

„Da . . . zmagali . .. Mislim, da prvič in zad¬
njič ..."  je siknil glavar.

Istih misli so bili vsi plemiči, meščani in štu¬
denti, ki jih je bil dal pozvati glavar na grad, da bi
ga branili v slučaju napada.

118

Le vitek, ponosen študent, ki je naslonjen na
mušketo zraven glavarja zrl zamišljeno na odhajajoče
kmete, je mislil drugače in je želel na tihem, da bi
si stara pravda priborila še dosti takih zmag.

Ta študent je bil Štefan Golja . . . — - — -

Pozno v noč je dospelo iz Gradiške stoinpetdeset
mož, a bilo je že prepozno, da bi bili napadli kmeč¬
ko vojško.

Glavar je dal spraviti topove z grada pred pa¬
lačo grofa Jožefa Turna in tja postavil tudi vse vo¬
jaštvo. Grad pa je prepustil meščanom in študentom
v varstvo.

Pred mestom so celo noč goreli nešteti ognji,
ob katerih so se greli in si kuhali večerjo kmetje,
ki so bili še ostali krog Gorice.

Bilo jih je krog petsto. Zgodaj zjutraj so pa
odšli in zanesli veselo novico o zmagi stare pravde
po Vipavskem, Krasu in Brdih. — — —

Huda se je godila dacarjem, koder se je vračala
kmečka vojska domov tisto noč.

Prvi je okusil to kanalski dacar, Andrej Karnel,
hud in strog mož, s katerim je imel Andrej Lahajnar
še star račun od jeseni sem, ko ga je bil ustavil in
zahteval od njega dac od sodčka vina in je drugo
jutro s hlapci streljal za njim.

Ko so dospeli puntarji v temni noči v Kanal,
so se ustavili ob dacarjevi hiši in Lahajnar je dejal
Gradniku, ki je jezdil z Grozdom: „Reci vsem ljudem,

119

naj se ustavijo za par hipov, da poravnam neki star
račun z gospodom dacarjem!"

Gradnik je ukazal kmetom, naj ostanejo, in La¬
hajnar jim je s kratkimi besedami povedal, kako je
dacar v jeseni ravnal z njim.

Kmetje so razjarjeni obstopili hišo in močni
udarci po vratih so vzbudili dacarja iz spanja.

Ker ni hotel odpreti, so kmetje vlomili v hišo,
ujeli i,n povezali dacarja in njegove hlapce. V pol
uri je bilo vse v hiši razbito in poslopje samo na¬
pol podrto.

Med tem pa so ob svitu bakelj na Križničevem
dvorišču sodili dacarja in njegove pomočnike.

,,Zub za zob!" je kričal Lahajnar nad dacarjem.
„Isti svetnik je tvoj patron kakor moj, pa vendar si
ti brez potrebe streljal za mano kakor za kakim
Turkom. Zato te bomo pa za kratek čas za pete obe¬
sili. Tvojim pomagačem pa jih naložimo po petin¬
dvajset in najin račun je poravnan!"

„Vse, kar imam, vam dam, če me izpustite!"
je trepetaje govoril dacar.

„Imej sam krvavi denar, ki si ga uropal kme¬
tom! . .. Naj ti gori na duši, ko te bo hudir cvrl!"
je dejal Lahajnar in potem zaklical Jeramitu, ki je
bil tudi zraven: „Alo, Jerom, pripravi klop, pljuni v
roke in naloži jih vsakteremu, ki ga zvežemo na klop,
po petindvajset s svojo palico, kakor si jih sam včasih
dobil pri vojakih, kakor si pravil!"

120

„0 ... tisto pa že ... tisto !" je mrmral berač
in hitel po dolgo klop v hišo.

Nato so po vrsti kaznovali vse tri dacarjeve
hlapce z batinami. Ko je Jeramitu roka omagala, so
pa drugi pomagali; dacarju jih je pa Lahajnar last¬
noročno naložil petindvajset.

Ko je bilo vse končano, so izpustili hlapce, ki
so vzdihujoč kolikor mogoče hitro izginili kmetom
izpred oči, dacarja so pa naložili kakor meh žita na
konja, se poslovili od Kanalcev in odšli dalje.

Ko so prišli iz vasi, je Lahajnar pod močnim
gabrom ob cesti ustavil konja, zadrgnil z jermenom
dacarju noge, par krepkih rok ga je dvignilo do naj¬
nižje močne veje, Lahajnar je ovil krog nje jermen
in ga trdno zavezal in dacar, ki je bil napol v neza¬
vesti, je visel obešen za noge na drevesu.

Mesec je posvetil tisti hip izza oblakov, da se
je razločno videl od bolečin in srda spačeni dacar-
jev obraz.

„Prokleti bodite vi in vaši otroci!" je hropel obe-
šenec, kateremu je kri z grozno močjo silila v glavo.

„Kar si sejal, to žanješ!" je zaklical Lahajnar,
zajahal konja, na katerem je prej visel dacar, in
kmečka vojska je nadaljevala svojo pot.

Puntarji so se z glasnim smehom ozirali mimo¬
grede na obešenega dacarja, ta in oni se je priklonil
pred njim in vzel z glave širokokrajen klobuk.

121

Kakor iz velike daljave so doneli obešencu na
uho pozdravi mimoidočih upornikov.

»Dobro se imejte, gospod dacar! Izmolite še kak
očenaš, predno greste na oni svet!"

»Pozdravite se s hudirjem, gospod dacar, kate¬
remu ste se že večkrat zapisali!"

»Čemu ste se na glavo postavljali, gospod dacar,
če ni mogel kdo precej vsega dati, kar ste zahtevali ?
Glejte, zato smo vas mi enkrat za vselej na glavo
postavili!"

Počasi se je izgubil šum korakov in govorjenje
v daljini, dacar je videl kakor skozi poluprozorno,
rdečkasto meglo prazno pot, na drugi strani nizko
grmovje in temno, visoko pogorje, nad katerim so
žarele zvezde. Vse je bilo oblito z neko čudno svet¬
lobo in grozna, smrtna tihota se je razpenjala nad
vsem tem.

Izkušal se je oprostiti vezi, s katerimi je imel
stisnjene roke na hrbtu, a brez uspeha. V glavi mu
je šumelo, srce je kovalo vedno bolj hitro in divje —
pred oči mu je stopila s strašno gotovostjo misel,
da je to njegova poslednja ura..

Vse življenje je prehitel v mislih in v srcu je
vpilo nekaj: »Sam si zaslužil te muke in to smrt!"

»0 Bog, usmili se me!" je jeknil, zdelo se mu
je, kakor bi se gora zrušila nad njim, in globoka ne¬
zavest ga je objela . ..

122

In res bi bila udarila morda njegova zadnja
ura, da ni tisti čas prišel mimo njegov četrti hlapec,
ki je bil tisti dan v Tolminu po opravkih, se srečno
izognil kmečki vojski in prišel po poti pod gaber, na
katerem je visel obešen njegov gospodar v zadnjih
izdihljajih.

Prerezal je jermene, na katerih je visel, ga
prestregel v roke in položil na tla.

Dacarju je začela iz nosa curljati kri in to mu
Je pripomoglo do zavesti.

Hlapec je hitel v vas in kmalu so prišli grajski
ljudje in prenesli rešenega, a popolnoma onemoglega
dacarja v kanalski grad.

Kmečka vojska pa je nadaljevala svojo pot.
Tuintam se je ločila od nje kopica kmetov in med
glasnim vriskanjem in pozdravljanjem izginila po
stranskih klancih v posamezne vasi.

Oče Grozd in glavar puntarjev, Gradnik, sta jez¬
dila drug ob drugem.

Mladenič je bil zatopljen v žalostne misli. Spo-
.minjal se je. s kako samozavestjo in zaupanjem je
dva dni prej jahal z očetom na čelu kmečke vojske
v Gorico tirjat staro pravdo. Vseh očetovih besed, ki
mu jih je govoril na tej poti, se je natanko spomi¬
njal, kakor bi mu jih bil povedal hip poprej. In zma¬
gala je stara pravda, morda so blizu časi kralja
Matjaža — a kaj, ko očeta ni več, ki počiva mrtev
«ob cerkvi svetega Roka v Solkanu. Doma pa čaka

123

v strahu in trepetu sivolasa ženica, kdaj se vrneta
mož in sin.

Oh misli na mater je bilo Gradniku še težje pri
srcu. —

Kako naj ji pove, kako naj razodene, da očeta
ni več, da počiva mrtev daleč proč od doma? — Ta
misel je bila, ki ga je gnala domov, a težila tudi
kakor črna senca njegovo srce.

A vsak hip se je tudi spomnil, kdo je kriv oče¬
tove smrti, in takrat so se stisnile njegove pesti, na¬
tegnil je vajeti, da se je upehani konj vzpel in grizel
kakor besen v brzdo.

»Maščeval bom očeta, če tudi sam pri tem pa¬
dem !“ je šepetal Ivan med stisnjenimi zobmi in gladil
z roko vznemirjenega konja.

»Čuden si nocoj, Ivan, kakršnega te še nisem
videl!" je izpregovoril Grozd.

»Kako bi ne bil, ko sem očeta izgubil!" je od¬
vrnil Gradnik.

»Nikar ne misli vedno na očetovo smrt, moj
Ivan! Kaj ti pomaga vsa žalost in vse premišljevanje?
Nič; kajti, ka.r je, je ... Za par svetih maš daj in
izkušaj pozabiti na vse to!"

»Če bi le mogel!"

»Sčasoma že pojde ... Prve dni je vsakomur
hudo, če mu kdo umrje ... Jaz sem po svoji rajni
Metki žaloval leto in dan. A zdaj po petnajstih letih
se spominjam nanjo brez žalosti, kakor bi mislil na


124

lepe, dobre angele, o katerih pridigajo gospod v cerk¬
vi..  . Tako se bo tudi tebi godilo!"

„Morda . .je dejal Ivan in se zopet pogreznil
v molk.

Polnoči je že odbilo, ko je kmečka vojska, kar
je je še bilo, korakala počasi skozi Ročinj.

Pri Grozdu je še gorela luč.

Oče Grozd so ustavili konja in zaklicali: „Hej,
fantje, kdor bi danes rad pil, naj se le ustavi pri
meni! Nocoj točim zastonj."

Velika gruča fantov in možakov je bila priprav¬
ljena, izpiti še par bokalov pri Grozdu, a večina se
je poslovila in odšla naprej, kajti mnogi so bili trudni
in želeli priti kmalu domov.

Tudi Gradnik se je hotel posloviti, kajti v svoji
žalosti ni mislil na Anico.

A Grozd ga ni pustil.

„Kaj, vsem drugim da bi se zahvalil na ta ali
drugi način, a tebi ne? Ne, Ivan, sedaj ne smeš še
domov ... Ne pustim te, dokler ti ne povrnem vsega
dobrega, kar si mi danes storil, kakor sem se sam
namenil!"

Hlapec Luka je odprl široka vrata, oče Grozd
so zlezli s konja, prijeli Ivana za roko in rad ali
nerad je moral tudi on skočiti na tla.

„Kako je v hiši, Luka?" je vprašal Grozd hlapca,
ki je v veselem razburjenju strmel vanj.

125

„Zdaj, ko ste vi doma, bo zopet vse dobro! Ta
čas, ko vas ni bilo, je šlo vse narobe. Hlapec Juri
si je roko izvinil, Tone pije dan in noč. dekle lenarijo,
Anica je jokala vse te dni . . .“

Tedaj je prihitela Anica in vsa srečna objela očeta.

„Oh . . . oče, oče ... da ste le zopet doma !" je
vzklikala.

„No, no . . . Anka ... je že prav .. . Pusti me,
no, saj me še zadušiš! . . ." so mrmrali oče Grozd
in jo rinili rahlo proč.

„Onemu-le se zahvali za vse!" so dejali in po¬
kazali na Ivana.

Anica je stopila k Ivanu in mu dala roko: „Bog
ti povrni, Ivan, kar si storil za nas!"

Tako toplo in ljubeče ga je pogledala, da je
Ivanu zatrepetalo srce pod tem pogledom.

Oče Grozd so pa tačas zaklicali hlapcem in
deklam, ki so jih prišli pozdravit: „Le hitro užgite
grljevice v sobi in na veži in prinesite vina fantom
in možem, kolikor hočejo! Nocoj se toči zastonj v
Grozdovi hiši!"

Kmalu so sedeli kmetje tesno drug poleg dru¬
gega v sobi in na veži in ob rujnem vincu slavili svojo
prvo zmago. Fantje pa so stali na dvorišču v gosti
gruči in peli pesem za pesmijo, da se je slišalo daleč
v svetlo noč.

V stranski sobi pa sta sedela Grozd in Ivan,
Anica pa jima je šla po vino.

126

Grozd se je bil ravnokar odkašljaf in dejal po¬
časi in premišljeno: »Glej, Ivan, star sem že, bolezen
in naduha me že včasih prime in najraje bi sedel za
peč in pustil gospodarstvo in skrbi komu drugemu.
Anka je moj edini otrok, rada se imata z njo, veš.
kaj, Ivan, vzemita se! Danes si me ti rešil iz ječe,
kjer bi bil bogve koliko časa še čepel; z drugim ti
ne morem povrniti kakor s tem, da ti dam Anko za
ženo, hišo in vse premoženje za doto, zase pa ob¬
držim le užitek in kot do smrti. Na roko, Ivan, udari!"

Kar si je Ivan Gradnik toliko časa želel, to mu
je prinesel ta trenutek. A obotavljal se je udariti v
desnico, ki mu jo je Grozd ponujal.

»Oče Grozd, največje veselje bi mi bilo dobiti
Anico za ženo ... Ali hišo in premoženje zraven, to
je preveč. Pomislite, oče, da imam tudi jaz posestvo
in mater doma! Sploh pa danes nisem za te preve¬
sele, nepričakovane stvari . .

»Samo v roko udari, Ivan, drugo se že še po¬
menimo . .

Ivan je položil roko v Grozdovo desnico.

»No, vidiš, tako je prav!" je dejal Grozd, počasi
vstal, šel k skrinji v kot in vzel ključ iz nje.

»Počakaj za trenutek, takoj se vrnem!“

Kmalu potem je stopila Anica v sobo z. vinom
in postavila bokal na mizo.

Nič več tako vesele in otroške niso bile njene
oči, ko je pogledala Ivana in rekla s tihim glasom:

F

127 '

»Žalostno novico sem izvedela zunaj, Ivan, da so ti
očeta ubili .. . Bog te potolaži, moj ubogi fant!"

Aničine besede so kakor mehke, drobne roke
pobožale Gradnikovo srce.

Hotel se ji je zahvaliti za te tolažljive besede,
a tedaj je stopil v sobo oče s ključem in malo škat-
Ijico v rokah.

Anica je hotela oditi, a oče jo je. zadržal: „Po-
čakaj, Anka, saj nimaš sile nikamor!"

Del je ključ na prejšnje mesto v skrinji, odprl
škatljico in dva svetla prstana sta se zaiskrila v njej.

Smehljaje se je vprašal oče Anico: »Povej po pra¬
vici, ali imaš Ivana kaj rada!"

Dekle je zardelo in s tihim, komaj slišnim gla¬
som odgovorilo: »Saj sami veste, oče, kaj me vpra¬
šujete?"

»Glej, Anica," je nadaljeval oče s svečanim gla¬
som, kakor bi bil preslišal njen odgovor, »Ivan me
je rešil sramote in ječe. Z njim se že dolgo rada
vidita, in zato sem danes odločil, da se vzameta, prej
ko bo mogoče. Ta dva prstana, ki ju držim v roki,
sta zaročna in poročna prstana mene in tvoje rajne
mamice, Anka. Vzemita ju vidva v dar za dan vajine
zaroke in, če Bog da, kmalu vajine poroke! Ta z
manjšim obročkom je zate, Anka, ta-le z večjim pa.
zate, Ivan!"

Z nepopisnim čustvom v srcih sta nataknila
prstana in v Grozdovih očeh se je zableščalo mokro,.

128

ko ju je združena videl pred seboj in ju blagoslovil:
„Bog vama daj vso srečo, katero vama je namenil!"

Tedaj so se odprla vrata in berač Jeramit se
je pokazal na pragu z bokalom v roki.

Začuden je strmel za hip v nepričakovani prizor,
a nato vzkliknil: „Saj sem vedno pravil, da bo nekaj
iz vsega tega. Bog te živi, Ivan!"

Prikrevsal je v sobo in trčil z Gradnikom, nato
se obrnil k Grozdu, trčil z njim in dejal: „Lahko ste
veseli takega zeta. kakor je Ivan, general kmečke
vojske!"

Hotel je še Anici povedati par šaljivih besed, a
ni je bilo več v sobi, ker jo je bilo sram in je na¬
enkrat izginila.

Jerom je hitel povedat veselo novico o Gradni¬
kovi zaroki vsem glavnim načelnikom puntarjev, ki
so se bili ustavili pri Grozdu.

In prišli so mu po vrsti voščit srečo Munih,
Lahajnar, Kragulj in par drugih.

Vsem je povečala Gradnikova zaroka radost, le
njemu samemu ni hotelo čisto, neizkaljeno veselje od
srca . ..

v.

Zamišljen je sedel drugi dan Gradnik ob oknu
v kamri in strmel na domačo vas, ki je ležala par
minut pod Gradnikovimi.

Bele, kakor za praznik napravljene, so se sme¬
jale polubinjske hiše in bajte v jasni dan in na drugo
stran proti Tolminu se je razprostiralo ravno polje
še golo in napol zatopljeno v zimski spanec, iz kate¬
rega je je hotelo vzbuditi žarko, mlado solnce.

Nekaj lahkega, veselega je plulo nad zemljo, a
Gradnik ni občutil vsega tega, strmel je venomer skoz
okno, zdajpazdaj pogledal za trenutek na mater, ki
je sedela sključena ob peči, vzdihovala in si vsak
čas brisala oči.

Smilila se mu je, ko jo je tako gledal, a poto¬
lažiti je ni mogel.

„Glej, Ivan, kakor stara, upognjena vrba ostanem
na svetu, če mi še tebe vzamejo, kakor so tebi vzeli
očeta . . . Pusti vse te misli na vojsko in punt proti
gosposki, doma bodi in potrpi, kakor smo trpeli
prej! ... Grozne, strašne sanje sem imela tisto noč,

9

130

preden si odšel z očetom in drugimi v Gorico. Videla
sem tebe z očetom in neštetimi drugimi ljudmi hoditi
po ozki stezi ob globokem prepadu. Dolga vrsta vas
je bila in ti si šel prvi z očetom. In njemu se je
spotaknilo, da je omahnil v prepad. Ti si ga držal za
roko in tudi ti si izginil v prepadu in mnogo drugih
za teboj. Pusti punt, Ivan, za božjo voljo te prosim!"
je govorila starka ihte.

„To so bile samo sanje, ki nič ne pomenijo....
Bog je tako hotel, da je očeta zadela smrt, ki bi bila
morda prišla ponj. če bi bil sedel doma za pečjo...
Nikar se ne bojte zame, kajti, kar je Bog namenil, to
se zgodi. Za sveto stvar, za staro pravdo, smo začeli
s puntom in božja in človeška pravica je na naši
strani. Že včeraj se je pokazalo božje varstvo nad
nami, da smo ustrahovali gosposko in so nam dali
vse, kar smo po pravici zahtevali!" je odgovoril Ivan.

„Če ste vse dosegli, kar ste zahtevali, zahvalite
Boga in ne želite še več!"

„Ne, mati, nismo dosegli niti desetino tega, kar
nam gre po postavi. Mnogo dela in naporov nas še
čaka, in če bi sedaj nehali, bi bilo bolje, da- bi ne
bili niti začeli. Zato bomo nadaljevali punt, dokler
nam gosposka in cesar ne da stare pravde, kakor so
jo imeli kmetje za časa kralja Matjaža."

„Ah, Ivan, pusti vse to! .. . Srce mi pravi, da
ne bo nič dobrega iz tega . .." je prosila mati..

131

Ivan je počasi vstal in odgovoril: »Ne morem
pustiti tega ... Moja smrt bi bilo to. Če ne zavoljo
drugega, moram zato nadaljevati, da maščujem očeta."

Mati je spoznala, da so zaman vse njene prošnje.
Vstala je in stopila pred sina, ki se je pripravljal za
odhod: „Pa Bog s teboj, moj otrok, če te srce žene
še naprej! Drugega ne  morem storiti zate, le spomi¬
njala se te bom vedno in molila, da bi se vse srečno
izteklo in bi te ne doletela smrt tako kakor očeta..."

Tiho ihte je stala pred njim in si brisala solze.

»Nikar ne žalujte, mati, za par dni se že zopet
vrnem domov. Sedaj grem le malo pogledat, kako se
godi drugod po deželi!" je dejal Ivan, del mušketo
na ramo in podal materi roko.

»Zbogom in Bog te obvari, Ivan moj!" je dejala
med solzami.

»Zbogom!"

Na dvorišču pred hišo je držal hlapec konja, ki
je veselo zarezgetal. ko je ugledal gospodarja.

»Le dobro se drži, vranec moj!" je izpregovoril
Ivan, pogladil konja po vratu in ga zajahal.

»Pazi na dom, Peter, v par dneh se že vrnem!"

»Brez skrbi bodi, gospodar!" je odvrnil hlapec
in ga pozdravil.

Vranec je s kratkimi koraki odpeketal skoz dvo¬
riščna vrata, kjer je Gradnik zaklical zadnji pozdrav
materi, stoječi pred hišo in žalostno zroči za njim.

9 *

132

Jezdil je skozi vas, ki je bila čudovito mirna
in tiha. Nobenega soseda ni srečal, le tuintam je
ugledal kakega otroka, žensko ali dekle, ki se je pa
sramežljivo umaknila v hišo, ko je prijahal bližje.

Ko se je pa oddaljil, so gledale za njim in ta
in ona je dejala: „Niti spoznati ga ni več...  Prej
vesel in živahen Gradnikov Ivan, sedaj pa zamišljen,
mračen mož ... Lep je, škoda, da ga je žalost tako
potrla !"

Zamišljen je prijezdil Ivan do Klepčeve hiše in
ustavil od začudenja konja, ko jo je ugledal.

Par dni prej še precej veliko, prijazno poslopje
je bilo sedaj kup razvalin, ki so štrlele kvišku kakor
ostanki na pogorišču. Okrog je ležalo polomljeno in
razbito orodje, posoda, kose, cepci, dva pluga z od¬
trganima lemežema itd.

Ivan je gledal par trenutkov in dolgo si ni mogel
razjasniti vsega tega. Blizu ni bilo nikogar, ki bi mu
bil vse povedal.

A naenkrat mu je postalo vse jasno.

„To je maščevanje!" je vzkliknil poluglasno in
ni vedel, ali naj bo vesel ali žalosten nad vsem tem.

Pognal je konja in bil kmalu izven vasi na cesti,
ki pelje proti Prapotnemu.

Naenkrat ga je vzdramil velik krik, ozrl se je
na levo, kjer je bila krog velikega javorja sred polja
zbrana gruča ljudi.

133

Okrenil je konja s ceste in v diru prijahal k
njim. Nudil se mu je prizor, ki ga ni niti v sanjah
pričakoval.

Na veji je visel z izbuljenimi očmi in smrtnimi
potezami na obrazu stari Klepec. Zraven pa je visela
druga vrv z zanjko, s katero so hoteli zadrgniti rav¬
nokar mladega Klepca, ki je prepaden in bled ležal
zvezan na tleh.

Okrog pa so stali odkriti puntarji s Polubinja
in drugih bližnjih vasi in gledali nemo s prestraše¬
nimi očmi v Gradnika.

»Za Boga svetega, kaj vas je prijelo! Kaj delate?"
je zavpil mladi glavar, rdeč od srda in nevolje.

Vsi so povesili oči, le star možak s plašnimi,
divjimi očmi, ki je bil bogvekje v gorah doma, je zrl
neprestrašeno v Ivana in izpregovoril: »Tako naj se
zgodi vsem tistim, ki niso za staro pravdo, kakor
Klepcu in njegovemu sinu!"

»Prerežite vrv!" je zaklical Gradnik, a nikdo se
ni zganil, le starec je odgovoril: »Bi ne pomagalo
več, ker visi že pol ure . . ."

Ivan je spoznal, da za starega Klepca ni več
rešitve. V glavi mu je šumelo in kri mu je plala divje
po žilah, ko je kričal nad puntarji: »To so torej sa¬
dovi stare pravde, da obešate lastne brate in tovariše
in jim hiše podirate?! Ali sem vam jaz to ukazal ali
kdo drugi izmed načelnikov?"

Nihče ni odgovoril.

134

„Komu ste obljubili pokorščino v vseh stvareh?
Kdo vam je dal pravico soditi tiste, ki niso šli z
nami ? Sami hočete staro pravdo, a drugim je ne
privoščite! Takoj razvežite mladega Klepca in nikdo
naj se ga več ne dotakne!"

Brez glasa so se začeli pripogibati kmetje in
razvezavah in rezati vrvi, s katerimi je bil fant
povezan.

„Gorje tistemu, ki še kaj ukrene brez moje ved¬
nosti ali povelja! Prisegam tu, da bo visel kakor stari
Klepec. Meni ste obljubili pokorščino in ste jo tudi
dolžni izkazovati. Starega Klepca spravite v vas in
mu preskrbite pošten, krščanski pogreb! Vas pa jaz
to pot ne bom še sodil, naj vas Bog sam!"

Obrnil je konja in jahal zopet na cesto.

Prek polj pa je bežal proti Tolminu mladi Kle¬
pec, kolikor so ga nesle noge. Le parkrat je pogledal
nazaj, stisnil pesti in škrtaje z zobmi hropel: „Vsem
vam poplačam, peklenski hudiči. Tudi tebi, prekleti
hinavec, ki si se delal nedolžnega, kakor da ničesar
ne veš!"

S svetlimi, sovražnimi očmi se je ozrl na Grad¬
nika v daljavi in zopet bežal dalje.

Ivan pa je jahal proti Sveti Luciji razburjen in
razsrjen nad tem izbruhom ljudske strasti in ni vedel,
da si je nakopal mesto hvaležnosti smrtno sovraštvo
mladega Klepca.

135

A ne samo na Polubinju, tudi drugod se je ma¬
ščevalo ljudstvo brez usmiljenja nad tistimi, ki niso
bili z njim za staro pravdo ...

*

* *

Tisti dan popoldne se je prepeljal Gradnik z
.Munihom, ki ga je spremljal, z brodom čez Sočo
v Brda.

Najprej sta jahala v Št. Florijan, kjer so se bili
zbrali kmetje v Velikem številu, kakor so jim pravili
ljudje, katere sta srečavala in vpraševala o uporu.

Ko sta dospela v vas, sta res dobila tam veliko
množico kmetov, ki so bili naskočili hišo barona
Tacco in jo napol posuli. Njenemu gospodarju se je
bilo posrečilo ubežati v Gorico.

»Odkod pa ste?" je vprašal Gradnik bližnje
kmete.

Ti so ga pogledali sumljivo in nekdo je dejal:
»Povej prej, kdo si, in reci skrivno besedo kmečke
vojske, pa izveš vse!"

»Ivan Gradnik, glavni vodja naše vojske, je pred
vami. ,Stara pravda' je naš pozdrav in ,Kralj Matjaž'
odgovor!" je dejal Munih mesto Gradnika.

Kmetje so se osupli odkrili in se začeli opravi¬
čevati, češ, da ju niso poznali.

»No, no . .. To nič ne de!" je dejal Gradnik in
vpraševal kmete o tem in onem.

136

Nekoliko Tolmincev, ki so bili med uporniki, je
spoznalo Gradnika in Muniha in ju prišlo pozdravit.

Kmalu so stali pred njima tudi župani iz Gr¬
garja, Kronberga in raznih briških vasi, ki so pripo¬
vedovali, da so zbrali vse vaščane za upor. Kdor bi
se ne hotel pridružiti, bi ga pa zadrgnili z vrvjo in
trikrat potegnili kvišku. „Ako ostane živ, naj bo le
doma, taka šema!" je končal smeje se vesel možak,
ki je vse to pravil.

»Komu ste pa hišo posuli?" je vprašal Gradnik.

»Baronu, ki je največji Judež, kar jih je kdaj
živelo, in se pajdaši z Bandelom, s katerim delita
denar, ki ga dacarji in biriči izmolzejo iz nas. A še
enemu posvetimo danes v tej vasi, Bandelovemu da-
carju za Brda, Taljanut se piše, ali nekam tako .. .
Ta je predvčerajšnjim dal pretepsti s korobači- nekega
kmeta, ki mu ni bil prinesel vsega davka, kakor je
zahteval. Glejte, tista lepa hiša, katero so ravnokar
obstopili kmetje, je njegova!"

Gradnik in Munih sta jahala bližje k lični, gos¬
poski hiši, kjer so bili uporniki ravnokar vlomili vrata.

Čez par hipov so privlekli iz nje bledega in tre¬
sočega se dacarja, ki je s povzdignjenimi rokami
prosil milosti.

„Vse vam dam, ljudje božji, kar hočete, samo
življenje mi pustite in to hišico, ki je moje edino
premoženje!"

r

137

»Kaj lažeš?" je zavpil kmet, ki je stopil tisti
hip iz hiše. „V skrinji imaš kup suhih, zlatih cekinov,
ki si jih uropal nam! Hiša je tudi sezidana z našimi
žulji. Zato ti cekine vzamemo in hišo poderemo!"

,,Ne, ne, na kolenih vas prosim, nikar ne storite
tega! Ves denar, kar ga je v skrinji, podarim cerkvi
svetega Florijana; le hišo mi pustite in življenje!"
je vzdihoval dacar kleče pred kmeti.

Star kmet, ključar cerkve svetega Florijana, se
je obrnil k drugim in dejal: »Ne bilo bi napačno, če
bi denar vzeli za cerkev, kajti uboga je in malokdo
ji kaj da. Streho bi popravili s tem denarjem in
kupili nekaj cerkvene obleke, ki je je že dolgo po¬
treba!"

Puntarji so se nekaj časa posvetovali o tem in
na Gradnikovo prigovarjanje uslišali dacarjevo prošnjo.

Prešteli so denar in svota je znašala krog sto
cekinov. Izročili so jo ključarju, dacar in par puntarjev
je šlo v hišo, kjer so sestavili pismo, s katerim se
je dacar zavezal, da ne bo nikdar več tirjal nazaj,
kar je podaril cerkvi.

»Zahvali se svetemu Florijanu, da te je rešil!
Če bi njega in njegove cerkve ne bilo, bi te že vrag
imel v svojih krempljih !" so dejali puntarji in odšli
iz hiše.

Kmalu se je razkropila cela puntarska četa.

Solnce se je nagibalo nizko na večerno stran in
šentflorijanski župan je povabil Gradnika in Muniha,.

138

naj prenočita pri njem. Ker ni kazalo več jahati tisti
dan drugam in sta bila oba trudna, sta z veseljem
sprejela povabilo prijaznega moža.

*

* *

Bilo je v nedeljo 2. aprila tistega leta.

Ravnokar je končala v Tolminu deseta maša in
pred cerkvijo je šumela gosta množica ljudi, ki so
bili prišli v cerkev od blizu in daleč.

Po čistem, modrem nebu je plulo solnce in si¬
jalo jasno in svetlo na zemljo. V zraku je trepetalo
nekaj kakor pomladansko pričakovanje in zrlo z lju¬
bimi, prijaznimi očmi na gore, ki so bile še v snegu,
na tiha, ravna polja, ki so še počivala v zimskem
snu, na vasi, ki so sanjale o lepih, solnčnih dneh v
bodočnosti, in na pestro množico, govorečo in sme-
ječo se pred tolminsko cerkvijo.

Vse se je menilo o dogodkih preteklega tedna,
o poti kmečke vojske v Gorico in o zmagi, ki jo je
dobila stara pravda.

„Tako ti pravim, Peter, da pridejo sedaj zlati
časi. za kmeta. Ne bo več ne dacarjev, ne grofov, ne
davka, ne desetine, ne robote. Sam boš sejal in sam
žel, gospodar boš na lastni zemlji in sam cesar te
ne bo mogel več pregnati z nje."

„Eh, ne bo, ne, tako, kakor ti praviš, Pavle!"
je odgovoril Peter. „Boš videl, da se gosposka, da-
carji in grofi, tako izvijejo, da ukanijo kmeta na vse

139

zadnje, kajti zviti so kakor kozji rog. Še slabše bo
po puntu, kakor je bilo do sedaj!"

»Kaj, hudirja bo slabše!" se je razjezil Pavel.
»Če bi bili vsi take mevže, kakor ste v vaši vasi, bi
že ničesar ne bilo. Od vas ni bilo nikogar v Gorico,
iz naše vasi je pa šlo vse, staro in mlado. Na lastne
oči sem videl pismo, kjer je križ in pečat glavarjev,
ki pravi, da so vsi davki odpravljeni . .."

»Nič ne verujem tistemu pismu!" je odvrnil Peter
in debelo pljunil. »Glavar je figo držal v žepu, ko se
je podkrižal, in na njegove besede dam toliko kakor
na lanski sneg!"

»Moral bo držati besedo, drugače pojdemo še
enkrat v Gorico in gorje potem njemu in vsem pi¬
javkam !"

»No, bomo videli, kaj opravite!" je odvrnil po¬
rogljivo Peter.

Vsa množica kmetov pred cerkvijo je bila raz¬
deljena v dva tabora, eden bi bil dal prav Petru,
drugi pa Pavlu. Večina bi jih pa bila vendarle na
Pavlovi strani, ki je prerokoval lepšo bodočnost.

Govoričili so in se pričkali o tem in onem in
bi se bili še bogve kako dolgo, da se ni naenkrat
oglasil boben, naznanjajoč, da bi grajski birič kme¬
tom rad nekaj povedal.

Glasen govor in šum je naenkrat potihnil, birič
je razgrnil velik papir, stopil na vzvišen prostor in
začel z grmečim basom brati zbranim kmetom naj-

140

novejše pismo, ki je je dal razglasiti glavar tiste dni:
po vsej deželi.

V pismu je zatrjeval kmetom, da bo gosposka
postopala po pravici z njimi, če se ne bodo več pun¬
tali, in da se rešijo vse njihove zadeve v najkrajšem
času. Nagovarjal jih je, naj ostanejo mirni in zvesti
podložniki cesarju in deželni in duhovski gosposki
in naj naredijo prošnjo na cesarja, če še kaj želijo.

Ko je birič nehal in med bobnanjem zopet odšel,
je zašumelo med množico in kmetje so se začeli
glasno razgovarjati o glavarjevem pismu.

Mnogo jih je bilo pripravljenih, sestaviti prošnjo
na cesarja in mu potožiti v njem vse križe in težave,
ki tarejo kmečki stan, a še več jih je bilo odločenih
iti po poti naprej, katero so bili nastopili z orož¬
jem v roki.

*

* *

Gradnik ni imel doma obstanka.

S svojim čvrstim vrancem je jahal od kraja do
kraja po Goriškem in vzpodbujal povsod kmete na
upor proti grajščakom. Ljudstvo ga je povsod poslu¬
šalo z velikim zaupanjem, ko jim je govoril o zlati
svobodi in prostosti, o časih kralja Matjaža, ko je še
bila na svetu stara pravda.

Tudi drugi voditelji so posnemali svojega načel¬
nika in vzpodbujevali in navduševali ljudi za upor.

f

m

Tako je po vsej deželi vrelo proti grofom, ki
so zaman izkušali zopet pripraviti k pokorščini svoje
podložnike.

A vstajali so tudi krivi preroki med ljudstvom,
potujoči vaganti in izgubljeni študenti, ki so govorili
kakor' seli, od Boga poslani, in prerokovali zlate
čase, ko se bo kmetom tako godilo kakor prebival¬
cem Indije Komandije. Skrivaj so pa nosili poročila
o kmečkem gibanju gosposki v Gorico in raznim
grofom, ki so jim mastno plačevali njih izdajavski posel.

A vstalo jih je tudi mnogo izmed kmetov samih,
ki so govorili v imenu voditeljev kmečke vojske, dasi
niso dobili od nikogar tega dovoljenja.

Tako so taki prenapeteži sred aprila nenadoma
sklicali s platom zvona krog šeststo kmetov po Tol¬
minskem in Kanalskem in šli proti Gorici, da bi tam
porušili Bandelovim prijateljem in pomagačem hiše
kakor Bandelu samemu.

Ko je deželni glavar izvedel, da se bližajo me¬
stu, jim je poslal naproti jezuita, očeta Ignacija Sov-
darja, in dva kapucina. Ti so jih nagovorili slovensko
pred Solkanom in jih pregovorili, da so se vrnili
domov, ne da bi bili kaj razsajali.

Toda tudi gosposka ni držala rok križem. Grofi
so slutili, da se zbira grozeč oblak nad njihovimi
glavami in da nevihta lahko vsak hip izbruhne. Zato
so poslali svoje družine v Gorico in bolj boječi tudi
sami zapustili gradove in šli v mesto.

142

Deželni glavar pa je trepetal pred bodočnostjo
bolj nego vsi. Prosil je cesarja, naj mu v najkrajšem
času pošlje vojaštvo na pomoč, in mu v črnih bar¬
vah slikal razmere po deželi.

A cesar je bil daleč in mu ni mogel poslati
vojakov, kakor bi bil glavar rad.

Puntarji pa so bili od dne do dne številnejši,
njihov pogum je rastel, ker so že videli prva zna¬
menja lepše bodočnosti.

*

* *

Upor se je bil natihoma razširil že po Brdih,
po Vipavskem in po Krasu.

Najprej je bruhnil na dan v Šmartnem, kjer so
se bili zbrali kmetje iz bližnjih vasi in hoteli raz¬
rušiti hiše nekaterih Bandelovih in grofovskih pri¬
vržencev.

A bili so brez pravih voditeljev in premišljenih
načrtov. Najprej so vlomili v neko klet, kjer je imel
dacar Taljanut iz Št. Florijana shranjeno svoje vino.

Veselo so si napivali, peli in se pripravljali na
velik boj in osveto nad gosposko, tačas pa so se
zbrali njih nasprotniki, ki so bili večinoma od gro¬
fov podkupljeni kmetje.

Ko so hoteli puntarji začeti svoje delo, so se
jim najeti soobčani postavili v bran.

Razvil se je boj pred cerkvijo, puške so začele
pokati in nazadnje so morali puntarji bežati. Na bo-


143 :

jišču so pustili tri mrtve, mnogo pa jih je bilo več
ali manj ranjenih.

To je bil prvi poraz, katerega je doživela stara
pravda zavoljo nesloge med kmeti samimi. —

Prišli so lepi, gorki dnevi. Velika noč se je
praznovala povsod po deželi z nekim do tedaj ne¬
znanim veseljem, vse je bilo prevzeto od mogočnega
koprnenja po sreči, prostosti in pravici.

Kakor veličasten slavospev se je glasilo zvonje¬
nje ob vstajenju, ki je plulo na krilih mlačnih vetrov
od vasi do vasi, od srca do srca. Veselo so pokali
topiči in muškete, oznanjajoč Zveličarjevo vstajenje
in novo alelujo.

Po gozdičih in poljih, koder je vse brstelo, so
se že oglašali slavci in njih pesem se je zdela to
pomlad lepša in prazničnejša nego druga leta.

Veliko je bilo pričakovanje, veliko zaupanje —
a kaj je bodočnost skrivala, to je vedel sam Bog.

Morda novo življenje in prostost, morda š&
hujšo sužnost — kdo ve?

VI.

Lepo jutro proti koncu aprila se je smehljalo
nad zemljo po deževni, burni noči.

Ivan Gradnik je stal v veži pri Grozdu v Roči¬
nju, kjer se je bil mimogrede ustavil, in se poslav¬
ljal od Anice in očeta Grozda.

»Kam si se pa namenil?" je vprašal Grozd.

»Daleč, oče!" je odgovoril Ivan. »Po Vipavski
dolini mislim iti v Rihenberg, kjer se kmetje dan na
dan uprejo!"

„Hm . . . hm . . . hm . . ." je mrmral Grozd.
.»Prav je, da malo prerahljate grofom kosti; a to mi
dela skrbi, da moraš biti ti, Ivan, povsod zraven.
Pusti, naj bodo drugi prvi in naj se tudi drugi malo
potrudijo — saj si se sam že dovolj mučil in dosti
dosegel. Bogve, kaj se na vse zadnje iz tega izcimi..."

»Ali ne verujete vi, oče, v našo končno zmago?"
je vprašal Ivan začudeno.

»Verujem .... verujem ... Sam ne vem, kako bi
rekel . .. Nekaj čudnega je pri vsem tem. Odkrito
povem — mnogo ne zaupam bodočnosti!"

145

Razočaran zavoljo teh Grozdovih besed je strmel
Ivan molčč predse in obračal kopito muškete, ki jo
je držal za cev v roki, sem in tje.

„Ah, Ivan moj, prosim te, pusti ta boj in punt!
Moje srce sluti nesrečo in noč in dan trepečem zate!"
je z rahlo očitajočim glasom dejala Anica.

Ivan je še vedno molčal.

Čez par trenutkov je Grozd zopet izpregovoril:
„To je tudi moje mnenje, Ivan, da bi bilo najbolje,
da pustiš vodstvo puntarjev ... V par tednih je pri
nas vse pripravljeno za svatbo in lahko naredimo
ženitnino že pred Binkoštimi!"

Ivan je še par hipov molčal, nato pa dvignil
sklonjeno glavo in se z jasnim, mirnim pogledom
ozrl v Grozda in Anico. Samozavesten, ponosen je
bil njegov glas, ko je dejal: „Naj prinese bodočnost,
karkoli hoče — vztrajal bom do zadnjega. Dolžan
sem rajnemu očetu, dovršiti to, kar sem začel. Nikar
se ne jezite name, oče Grozd, in nič mi ne zameri,
Anica — a drugače ne morem. Ko zmaga kmečka
vojska nad vsemi grofi — tedaj bomo praznovali
poroko!"

V sladki, nemi grozi je gledala Anica ženina,
ko je govoril te besede, in lepši, pogumnejši se ji je
zdel ta trenutek nego prej kdaj.

Grozd pa je stisnil Ivanu roko in dejal: „Ivan,
ti si mož, kakor sem jih malo srečal na svetu. Idi in
delaj, kakor ti srce zapoveduje! Srečno hodi!"

10

146

»Zbogom!“ je dejal Ivan.

Nato je objel Anico in ji šepetal zroč v njene
solzne oči: »Nikar ne žaluj, Anica! Blizu, blizu je
dan, ko zmagamo in postaneš ti moja pred Bogom
in ljudmi. Do tedaj pa potrpi!"

Zajahal je konja, še enkrat pozdravil in vranec
se je spustil v jadrn dir.

Anica je stala pred hišo in gledala dolgo, dolgo
za njim ...

Oče Grozd pa so šli s počasnimi koraki na vrt,
kjer so cvetele jablane in hruške, in molče gledali za
mladim jezdecem.

Naenkrat so mu zalile solze oči in poluglasno
je šepetal: »Ubogi Ivan ... uboga Anka!"

Ivan pa ni vedel za vse to, kakor veter ga je
nesel konj po cesti, ob kateri je cvetelo in brstelo
vse v pomladnjem solncu.

Kakor mirno cvetje in kakor žvrgolenje ptičev
so bile njegove misli ...-

Popoldne je sedel Gradnik v gostilni pri Trti v
Gorici in se pogovarjal z debelim oštirjem, ki je ves
čas zvedavo gledal na mušketo, ki jo je bil Gradnik
postavil v kot in nanjo obesil svoj klobuk s peteli-
njim peresom.

»Kaj se pa tako čudite moji puški?" je vprašal
Ivan, ki ga je že jezilo, da je oštir vedno strmel v
kot, kjer je bila mušketa.

147

„Nič, nič se ne bojte!..." je dejal s pomirljivim
glasom krčmar in se zaupno nagnil k Ivanu.

,,Gledam puško in klobuk, ker je to znamenje,
da ste eden tistih, ki so bili pred Veliko nočjo v Go¬
rici ... Ali ni res ?"

„Res, ali ne, to vam nič ni mar!" je odvrnil
mračno Ivan in skoraj obžaloval, da se je tako brez¬
skrbno ustavil v Gorici.

»Nikar se ne bojte, da vas izdam!" je nadalje¬
val krčmar in v njegovih odkritosrčnih očeh se je
videlo resnično zanimanje in prijaznost.

„Saj so moji gostje skoraj sami kmetje, od
gosposke pa nimam niti za počen groš dobička!"

Ivan je zapazil, da se krčmar ne hlini, in ga je
zato začel izpraševati o razmerah v mestu.

»Kaj govore Goričani o našem puntu?"

»Veste, kaj!" je dejal krčmar, »večina je na vaši
strani. Saj to ni bilo več človeško, kakor so ravnali
Bandel in grofi z ljudstvom. Vsak poštenjak je bil
vesel, ko je videl, kako ste Bandelu in deželnemu
glavarju uro navili! Ha ... ha ... ha ... Še meni je
dobro delo!" se je smejal krčmar, da so mu solze
tekle po licih od smeha.

»Ali mislijo Goričani, da pridemo še v Gorico?"

»Seveda . .. Ampak težko, da bi zmagali kakor
prvikrat. Po mestu se govori, da je glavar pisal ce¬
sarju, naj pošlje v Gorico v najkrajšem času petsto
do osemsto vojakov ...“

10 *

148

»Kdaj pa pridejo?"

»To sam Bog ve ... Najbrž jih tako kmalu
ne bo, kajti na vseh koncih in krajih potrebujejo
vojaštva."

Tačas je vstopila v gostilno velika gruča kme¬
tov. Visok, močen mož z gladko obritim obrazom je
stopil k 'mizi, kjer sta bila krčmar in Gradnik, in
dal Ivanu roko.

»Pozdravljen, Gradnik, puntarski poglavar!"

»Ti si, Lovre Sever? Kaj te pa tod nosi? Jaz
sem ravno napravljen pogledat k vam v Rihenberg!"

»No, pa pojdemo skupaj!" je odvrnil Sever, ki
je bil tedaj župan v Rihenbergu.

Tudi drugi možje so stisnili Gradniku roko in
sedli krog mize.

»Kake opravke imate, da ste prišli danes v Go¬
rico? Saj ni nikakega sejma!" je dejal Gradnik.

»Nismo prišli zaradi sejma. Zbrali smo se vsi
župani pod rihenberškim grofom in šli danes prosit
deželnega glavarja, naj nam zniža davke in zmanjša
tlako in desetino. Izvedeli smo namreč, da mislite vi
Tolminci tudi grofom stopiti na prste!"

»Kaj vam je pa dejal glavar?" je vprašal Gradnik.

»Nobenega pravega odgovora nam ni dal. Kakor
mačka krog vrele kaše je hodil krog nas, nas. tola¬
žil z boljšimi časi in nam zabičeval, da se ne smemo
zbirati, ne govoriti zoper gosposko, ampak da moramo
biti mirni in zvesti podložniki grofu in cesarju. Če

149

ga ne bomo ubogali, nam je pa zagrozil s smrtno
kaznijo! To nas je razjezilo in — meni nič, tebi nič
— smo se odpravili in šli. Kaj smo pa hoteli
drugega?"

„Prav ste storili; sedaj pa se z grofom pome¬
nite in od njega zahtevajte staro pravdo!" je dejal
Gradnik,

„To storimo, vse ljudstvo je že pripravljeno. Če
nas noče gosposka poslušati, ko govorimo izlepa, jim
pa zatrobimo na ušesa po stari navadi, da nas bodo
morali poslušati!" je dejal Sever odločno.

Še dolgo se je pogovarjal Gradnik s Severjem
in drugimi in šele pozno popoldne so se pripravili

na odhod ... *

* *

Drugi dan popoldne je nenadoma začelo zvo¬
njenje v Rihenbergu, Komnu in drugih vaseh, ki so
bile pod oblastjo rihenberških grofov.

Kmetje so pustili delo na njivah ali v vinogra¬
dih, bodisi lastnih ali grajskih, in se začeli zbirati
pred rihenberško cerkvijo.

Tekom ene ure se jih je nabralo krog tritisoč
in še vedno so prihajale nove trume. Vsakdo je imel
koso, sekiro, kramp, ali kako drugo orožje s seboj.
Nekateri so bili oboroženi celo s puškami.

Nagovoril jih je najprej Sever in jim povedal,
da niso ničesar opravili prejšnji dan pri glavarju v
Gorici in da bo treba poiskati pravico s silo pri grofu.

150

Vihar navdušenja in veselja je zabučal v kmeč¬
kih vrstah, ko so to slišali.

»Na grad!"

»Nad grofa!"

»Staro pravdo naj nam da!"

Tako je vpila šumeča množica.

Ko se je hrum nekoliko polegel, je stopil na
Severjevo mesto Gradnik, s prepričevalnimi besedami
jih navduševal za boj za staro pravdo, a obenem
jim naročeval, naj se vedejo kolikor mogoče mirno
in previdno in naj se ne puste voditi slepi strasti
in jezi.

Nato je Sever razglasil ljudem predlog, ki mu
ga je bil nasvetoval Gradnik, obkoliti namreč rihen-
berški grad in zahtevati od grofa stare urbarje in
kupna pisma rihenberške grajščine. Te bi potem nesli
v Gorico, jih dali prepisati in na podlagi teh prosili
cesarja za olajšanje davkov in drugih bremen.

Kmetje so bili zadovoljni s tem predlogom.

Kmalu je korakala proti rihenberškemu gradu
puntarska četa, ki je štela nad štiritisoč mož.

Na čelu so bili Sever in drugi župani, za njimi
Gradnik, ki je poveljeval kmečki vojski.

Na gradu so zapazili bližajoče se kmete in slu¬
tili, kaj bo.

Grof Karl Lanthieri je ukazal grajskemu oskrb¬
niku dvigniti most pred glavnimi vrati, zbrati hlapce
in jih oborožiti.

151

Oskrbnik je izvršil ukaz, a obenem naznanil
grofu, da je obramba gradu pomanjkljiva. Jarek krog
•obzidja se je bil počasi skoraj zasul, zidovje ni bilo
od časa turških vojsk popravljeno, hlapcev je bilo
malo, smodnika in pušk v dobrem stanju pa sko¬
raj nič.

»Dolgo se ne bomo mogli braniti, gospod grof!"
je končal valpet svoje poročilo.

»Koliko kmetov pa je približno?" je vprašal grof
z mračnim obrazom.

»Krog štiritisoč jih je, milostljivi gospod! Obo¬
roženi so in zdi se mi, da so pod izvrstnim povelj¬
stvom."

»Grom in strela, da nismo prej izvedeli o na¬
kanah teh kmečkih psov!" se je jezil grof.

»Kako bi izvedeli, ko se je vse vršilo tako na
tihem, da še mnogi izmed njih samih niso vedeli, za
kaj se gre! Sedaj ne pomaga nič več!"

»Idi doli in brani grad s hlapci, dokler bo mogoče,
če nas napadejo. Če pa imajo kake druge želje, mi
pridi povedat!" je dejal grof z jeznim glasom.

A ni še izgovoril zadnjih besed, ko je zaropotal
dvignjeni most in je imela kmečka vojska prosto pot
k glavnim vratom.

Bled od strahu je planil grof k oknu in videl
ravno, kako so se odprla grajska vrata, kakor bi se
jih bil kdo dotaknil s čarovniško palico, kateri se
ne more ustavljati ne ključ, ne zapah.

152

»Med hlapci so izdajavci!" je zakričal, skočil
k steni, na kateri je viselo njegovo orožje, in izdrl
mogočen meč iz nožnice.

Tačas pa je bila kmečka vojska, ki sta ji bila
spustila most in odprla vrata dva hlevarska hlapca,
sporazumljena z uporniki, že na dvorišču in brez ugo¬
vora in boja so pometali hlapci orožje od sebe in
se razpršili na vse strani, da bi se poskrili.

Med glasnim kričanjem in jokanjem dekel, laja¬
njem psov in šumom puntarjev so se odprla vrata
v sobo, kjer sta bila grof in oskrbnik, nema od pre¬
senečenja, in vstopili so župani grofovih vasi.

Grof je povesil meč, kajti spoznal je, da bi bil
vsak boj zaman.

»Dober dan, gospod grof in gospod valpet!" je
nagovoril grofa in valpeta Sever s prijaznim glasom.

Oskrbnik je nekaj tipal s tresočo roko krog ro¬
čaja meča, ki ga je imel krog pasu, kakor bi ga hotel
potegniti, a tisti hip je stopil k njemu močen, visok
mož s staro, zarjavelo puško v roki, mu položil težko
svojo dlan na ramo in dejal: »Nikar ne drocajte tam
okrog! Pustite tisto orodje, kjer je, saj se lahko izlepa
pomenimo!"

Oskrbniku je omahnila roka in brez besede se
je vdal.

»Kaj želite?" je vprašal grof bled od jeze.

»Le par malenkosti, gospod grof!" je odgovoril
Sever v imenu drugih županov. »Že nekaj let nam

153

nalagate vedno višje davke, desetino tirjate od nas,
naj bo dobra ali slaba letina, tlaka in robota sta od
leta do leta večji. Gospod, tega ne moremo več pre¬
našati. Nazaj hočemo nekdanje naše razmere, vrniti
nam morate staro pravdo! Nič hudega se vam ne
zgodi, le to zahtevamo, da nam daste stare urbarje
in kupna pisma vseh podložnih vasi."

»Čemu pa jih boste rabili?" je vprašal grof.

»Ponesemo jih v Gorico, damo tam prepisati in
na njih podlagi sestavimo prošnjo na našega pre¬
svetlega cesarja, da nam olajša naša bremena ..

»To je laž! Vi hočete listine uničiti in se potem
sklicevati na staro pravdo, ki je nikdar ni bilo in
nikdar ne bo. Listin ne dam iz rok!" je odgovoril
strogo grof, kateremu je bil strah nekoliko prešel.

»Če jih ne daste izlepa, si jih sami vzamemo!"
je grozeče odgovoril Sever.

»Poizkušajte! Ali se ne spominjate več, kako
ste se pred dvajsetimi leti puntali? Kaj ste imeli od
tega? Mnogo jih ne tlači več^rave, ki bi jo še lahko,
če bi se ne bili uprli. Tudi sedaj se upora ne bojim.
Vojaki vas že ukrotč!"

V grofu je zavrela viteška, vroča kri, s plamte¬
čim pogledom je dvignil svoj meč in pokazal proti
vratom.

»Ven, kmetje! Tu nimate ničesar iskati!"

Presenečeni zavoljo tega nepričakovanega, po¬
gumnega nastopa so kmetje za hip umolknili.

t

154

A kmalu je Sever zopet izpregovoril: »Ali je to
vaša zadnja beseda?"

»Zadnja!" je zavpil grof.

»Potem ste vi in grad izgubljeni!" je zaklical
Sever in namignil tovarišu: »Štefan, pokliči kmete
gori!"

Mlad, krepak možak je stopil izmed županov
in hotel k oknu, da od tam da povelje kmečki vojski,
naj vdere v grad.

A z besno jezo se je vrgel grof proti njemu in
svetel meč se je zabliskal nad Štefanovo glavo. Po
njem bi bilo, da se ni umaknil silnemu udarcu in
ga prestregel z mušketo, ki jo je držal v roki.

Krik je nastal med župani, sekire in muškete
so se dvignile, gosta gruča se je vrgla na grofa, ki
je vihtel svoj meč, da se je lesketal in sikal sem in
tja kakor blisk v poletni nevihti.

Tedaj so se odprla nenadoma stranska vrata in
grofica se je pokazala na pragu. Oskrbnik je bil tudi
tisti hip potegnili meč in s prvim mahljajem bi bil
zadel svojo gospodinjo, da bi ga ne bil eden županov
prijel za roko in prestregel s sekiro udarca.

»Jezus, Marija!" je vzkliknila prestrašena gospa
in planila k grofu.

Šum je potihnil in vsi so povesili orožje.

»Karl, izgubljeni smo, če ne uslišiš kmetov!
Daj jim, revežem, kar prosijo!" je zaihtela gospa ob
grofu in ga objela z desnico krog vratu.

155

»Ti ne veš, kaj hočejo!" je odgovoril grof s tem¬
nim glasom.

»Vse vem ... Slišala sem v stranski sobi njih
prošnje!" je dejala gospa.

„Ne dam ničesar . .. Rajši se dam na kosce
sesekah!" je grozil grof.

Tedaj je pokleknila gospa predenj in prosila:
»Prosim te, Karl, na kolenih, usliši mojo prošnjo in
daj jim, kar hočejo. Prisegam ti, da ti ne bo žal.
Reveži so, imej usmiljenje z njimi, da je bodo imeli
tudi oni z nami! Boš videl, da se nam nič žalega
ne zgodi, če jih uslišiš!"

»Niti las se ne skrivi nikomur, gospa!" je dejal
Sever.

Dolgo, dolgo je zrl grof v tla in molčal.

Nato pa je dvignil svojo ženo, jo objel in dejal:
»Zavoljo tebe, Katarina, storim to, česar bi drugače
nikdar ne storil!"

Nato se je obrnil k valpetu in dejal: »Ferdinand,
idi v arhiv in prinesi kmetom vse listine, ki jih zah¬
tevajo!" —

Kmalu so imeli puntarji urbar in kupna pisma
rihenberške grajščine v rokah in se z globokim po¬
klonom poslovili od grofa in gospe.

Vsi so molčali, ko so šli po stopnicah, le
star, siv mož je dejal Severju: »Gospa je angel, ne
človek!"

156

„Zato je pa grof pravi hudič!" je mrmral Štefan
in si brisal z rokavom kri, tekočo iz male rane na
čelu, kjer ga je bil oprasnil grofov meč.

Puntarji, ki so stali na dvorišču, so z glasnim
krikom sprejeli svoje župane.

»Ali naj oropamo in zažgemo te vragovo gnez¬
do ?" so klicali od vseh strani.

„Ni treba!" je zaklical Sever in dvignil v usnje
vezan urbar v eni roki, v drugi pa šop kupnih pisem
na pergamentu.

»Tu imamo vse, kar smo zahtevali! Gradu naj
se nihče ne dotakne! Kar smo hoteli, smo dosegli!"

Vriskajoč in pojoč se je vračala kmečka vojska
z grada domov.

Vse je pilo tisti večer iz veselja nad zmago,
najbolj pa hlapca Jernej in Boštjan, ki sta bila odprla
puntarjem vrata in jo potem popihala z njimi na
večne čase iz službe v gradu . . .

Drugi dan se je Gradnik poslovil od Severja.

»Kam greš pa sedaj?" je vprašal Sever, ko mu
je Gradnik stisnil roko in zajahal konja.

„V domače kraje ... Še mnogo dela me čaka v
gorah . .. Podvizati se moramo, da nas gosposka ne
prehiti . . . Kdaj pa ponesete urbar in pisma prepisat
v Gorico ?"

»Sredi maja enkrat!" je odgovoril Sever.

»Morda se tedaj vidiva! Zbogom!"

»Srečno pot!" je dejal Sever.

157

Ivanov vranec je zarezgetal in se spustil v dir
po cesti proti Gorici.

»Zopet ena zmaga stare pravde več!" je polu-
glasno zamrmral Gradnik, ozrši se na rihenberški
grad, ki je mračen in strog zrl z višine na vse strani.

Vzpodbodel je konja in si zaželel biti že doma.

*

* *

Tiste dni, ko se je vse to vršilo v Rihenbergu,
je pa Martin Munih po doljnjem Krasu hodil od vasi
do vasi in pregovarjal kmete, naj se spuntajo in
zahtevajo od grofov nazaj staro pravdo.

Doljnji Kras je bil pod oblastjo grofov Petač
ali Petazzi, ki so stanovali na Završniku, starem
gradu pri sedanji vasi Podgrad na severnem pod¬
nožju gore Rt.

Ti so stiskali svoje podložnike, ki so se večkrat
upirali, a bili zato vselej krvavo kaznovani.

Tudi tedanji grof ni bil nič boljši od svojih
prednikov.

Zato so kmetje z veseljem poslušali Muniha, ki
jih je navduševal, naj stresejo z vratu tlačanski jarem
in postanejo prosti kmetje.

Najprej so izkušali izlepa in prve dni maja jih
je šlo krog šestdeset v Gorico prosit olajšave pri
davku in roboti.

A deželni glavar jih je odpravil kakor rihenber-
ške podložnike, ne da bi jim bil kaj gotovega obljubil.

158

To je završniške tlačane razjezilo in sklenili so
poiskati si sami s silo pravice pri grofu, kakor jim
je svetoval Munih. —

Temna, oblačna noč je bila, ko so se bližali
kmetje od vseh strani k gradu, ki so ga sklenili vzeti
po Munihovem načrtu.

Pot je bila prosta, vse krog gradu tiho in mirno,
niti pes ni zalajal.

Brez glasa so se priplazili puntarji do obzidja
in se v gručah zbrali ob glavnem vhodu v grajsko
dvorišče.

Most je bil spuščen in vrata zaklenjena.

Nekateri so hoteli iti v bližnje vasi po lestve,
a Munih jih ni pustil, ker bi to predolgo trajalo in
bi po lestvah moglo preplezati le malo ljudi čez zid.

„Le mirni bodite, kmetje, jaz že naredim, da se
vrata odpro. Ko bodo odprta, tedaj pa le vsi za mano
in grad je naš!" je šepetaje zapovedal Munih kmetom
in se brez strahu in glasno ropotaje s svojimi pod¬
kovanimi čevlji podal čez most k glavnim vratom.

Začel je tolči z mušketinim kopitom po vratih.

Grajski psi so zalajali in čuvaj se je vzbudil iz
prvega sna.

Oblekel se je v naglici, vzel staro sulico in sve¬
tilko in hitel k vratom.

„Kdo je?" je vprašal nevoljno.

„Sel milostne gospe grofice. Imam nujno pismo
od nje za gospoda grofa!" je odgovoril Munih, ki je

159

bil izvedel od kmetov, da je žena završniškega grofa
že delj časa v Trstu.

„Ali si sam?" je vprašal čuvaj nezaupno.

„Sam, kakor me je mati rodila!" je odgovoril
Munih.

Čuvaj je nekaj časa poslušal in nato dejal:
„Grem vzbudit gospoda grofa in vprašat, ali naj ti
odprem."

„Na pismo in mu je nesi, čemu bi brez potrebe
čas tratili! Gospod bo že vedel, za kaj se gre! In
jaz ne maram celo večnost tu čepeti!" je dejal Mu¬
nih in vzel iz žepa močno vrvico.

„No, naj bo!" je zamrmral grajski čuvaj.

Ključ se je zavrtel v mogočni kjučavnici, zapah
je zaškripal in vrata so se napol odprla.

Tisti trenutek je zaklical Munih: „Za mano
kmetje!" in se vrgel na čuvaja. Kmalu je ležal na
tleh, Munih in par drugih kmetov ga je v hipu zve¬
zalo. Velikega psa, ki se je zagnal proti njim so po¬
bili s kolči in sekirami.

Kmet Janez Mavrič, ki je bil prejšnja leta hla¬
pec v gradu in je poznal vsak kot v njem, je s par
tovariši hitel skozi grajska vrata, ki so bila le pri¬
prta, v poslopje samo in vdrl v grofovo spalnico.

Grof je v polusnu planil iz postelje, a preden se
je mogel postaviti v bran, je že ležal zopet na po¬
stelji zvezan na rokah in nogah.

160

Njegov desetletni sin, ki je spal v isti sobi, se
je tudi vzbudil in začel na ves glas jokati.

Kmalu so prispeli kmetje s prižganimi bakljami
na pomoč Mavriču in tovarišem, ki so si svetili do
tedaj le s čuvajevo svetilko.

„Kaj hočete od mene, da ste me napadli kakor
Turki ali hajduki?" je vprašal grof z drhtečim
glasom.

„Staro pravdo hočemo nazaj! Zato nam morate
dati vse stare listine, s katerimi lahko dokažemo, da
ne smete od nas več tirjati take desetine in robote,
kakor ste jo vi in vaš oče tirjali!" so odgovorili kmeje.

Grofa je rezal v srce sinčkov jok, kajti kmetje
so bili tudi fantiča zvezali, a vendar je odgovoril
ponosno: „Teh listin ne dobite, če me tudi na mestu
ubijete!"

»Dobro, gospod grof! Zato vas ne ubijemo mi,
ampak se sami! Doli skoz okno vržemo vas in vašega
fanta, ki bi menda v bodočnosti tudi ne bil boljši z
nami, reveži, kakor ste bili vi in vaši očetje! Hej,
Juri, odpri okno!" je zaklical Mavrič kmetu, ki je
stal ob oknu.

Kmet je odprl okno, drugi so dvignili grofa in
ga hoteli nesti k oknu, da ga strmoglavijo v globočino.

Poln strahu in groze je uvidel grof, da se kmetje
ne šalijo in da mu gre za življenje. Spominjal se je,
kako kruto je ravnal vedno z njimi, in spoznal, da
ne bodo tudi oni imeli usmiljenja z njim.

161

„Pustite me, vse vam dam, kar hočete!" je za¬
klical v smrtni grozi.

Kmetje so ga položili zopet na posteljo.

„Kje je oskrbnik?" je vprašal.

„Takoj ga pripeljemo!" so odgovorili puntarji in
par izmed njih jih je teklo v pritličje, kjer so bili
tačas drugi povezali vse grajske hlapce in služab¬
nike, ki se niso upali ganiti niti z mezincem, da bi
se branili.

Kmalu je stal oskrbnik pred grofom z zvezanimi
rokami.

„Kaj želite, milostljivi gospod?" je vprašal in se
priklonil.

„Daj kmetom iz one-le omare vsa stara pisma
in urbarje!" je vzdihovaje naročil grof.

Puntarji so razvezali oskrbniku za trenutek
roke, da je odprl omaro in jim izročil zahtevane
listine. V omari je bilo tudi precej denarja, katerega
so tudi vzeli.

Smejč se je dejal Mavrič grofu, ki je stiskal
zobe in se grizel v ustnice od jeze: „Te-le cekine
tudi vzamemo, saj ste jih nam ukradli, in Bog nam
ne zameri nemara, če jih spravimo mi zopet v moš¬
njiček!"

Nato so zopet zvezali oskrbnika in ga gnali v
pritličje, kjer so ga zaprli z drugimi peterimi hlapci
vred v veliko sobo. Munih jo je zaklenil in ključ
.spravil v žep.

n

162

Grofa s sinčkom pa so pustili samega v spalnici.

Tačas so drugi zakurili par ognjev na dvorišču
in vlomili v klet, kjer je bilo polno sodov vina.

Začeli so točiti in piti, da je bilo veselje. Iz
hleva so privlekli pitano tele in par ovac, jih zaklali
in začeli peči.

Vse dvorane, so preiskali, znosili skupaj stole
in mize in pri svitu bakelj se je začela praznovati
gostija kakor knežja ženitnina.

Vsa okna so bila razsvetljena, daleč v tiho noč
se je slišalo vriskanje in petje in klici: »Stara pravda
je zmagala!"

V bližnjem gozdiču so bili tisto noč razpeli ci¬
gani svoje šatore.

Ko so zagledali razsvetljeni grad in zaslišali
petje in šum, so se tudi oni podali k puntarjem.

»Cigani, cigani! Zagodite na ples!" so začeli kli¬
cati napol pijani fantje, ko so jih zagledali.

In zabrneli so škanti, zapiskali klarineti in uda¬
rile cimbale — v prostornem skednju so se zavrteli
fantje po stari domači navadi.

Pili in plesali in vriskali so pozno v noč.

Tri popolnoči je bilo, ko je šum polagoma pone¬
hal. Fantje so se naplesali in odšli z grada, nekateri
so pa pili naprej, dokler niso počepali kakor mnogi
drugi po kotih in zaspali.

Le tuintam je še kak vinski bratec držal v roki
bokal ali dragocen vrč, govoril sam s seboj ali s

163

spečim tovarišem in pil v presledkih. Ko je bila po¬
soda prazna, jo je pa zagnal po kamenitih tleh, da
se je razdrobila in izgubila med črepinjami dragoce¬
nih steklenic, vrčev, ogledal in posod, ki so jih bili
kmetje razbili tisto noč.

Gori v sobi pa je ječal in klel zvezani grajščak.
Izkušal je raztrgati vezi, a ni mogel. Jermeni so se
zajedli še globokejše v meso, da so mu roke in noge
odrevenele.

- Tudi sinček je dolgo, dolgo jokal, a slednjič
umolknil in v solzah zaspal.

Ko je vse potihnilo, je začel črnolasi cigan
Matko, ki je najlepše igral na škant, hoditi po graj¬
skih sobah in iskati kak plen, ki bi ga bilo vredno
odnesti.

Hodil je po prstih od sobe do sobe, po dolgih,,
mračnih hodnikih, stikal po vseh kotih, a plena je
bilo le malo, ker so bili kmetje vse odnesli ali pa
razbili.

Lunin krajec je ravno motno posijal izza obla¬
kov, ko je stopil v grofovo spalnico.

„Kdo je?" je zašepetal grof, misleč, da gre kak
hlapec ga rešit, ali pa kak kmet ga ubit.

„Jaz sem, goslar Matko!“ je odgovoril cigan,
ko je v polutemi spoznal grofa.

„Ah, ti si? Ti imenitni muzikant, ki si igral na
dan moje poroke ...“

H*

164

»Da, jaz sem. Dolgo je že od tedaj ... petnajst
let. . je odgovoril cigan.

»Reši me! Poreži mi vezi, s katerimi so me
zvezali ti kmečki psi, in vekomaj ti bom hvaležen!"
je zaprosil grof.

»Vekomaj hvaležen ... To je toliko kakor nič!"
je mrmral cigan.

»Dam ti, kar hočeš!" je odvrnil grof.

»Saj si sam lahko vzamem in živ krst ne bo
vedel!" je odgovoril cigan.

»Le jaz vem, kje je denar in največje dragoce¬
nosti. Brez mene ne dobiš ničesar več, ker so kmetje
že vse pobrali, do česar so mogli iztegniti svoje
tatinske prste!" '

»Koliko mi daste, gospod grof, pa vas odvežem?"
je vprašal cigan z lakomnim glasom in oči so se
mu svetile kakor mački.

»Sto cekinov!" je odgovoril grof.

»Kje pa so?" je vprašal nenadoma v pričako¬
vanju, da se grof izda.

A ta ni trenil niti z očesom, ampak s prezirlji¬
vim glasom dejal: „Ne boš kaše pihal, Jakec! Kje je
denar, le jaz vem in nikdo drugi na svetu ne, niti
oskrbnik, ne moja žena!"

»Ali mi res daste sto cekinov, če vas rešim ?"
je vprašal cigan, ki je spoznal, da nič ne dobi, če
grofa ne reši.

165

„Res jih dobiš, pri Bogu in pri svoji viteški
časti ti prisegam!"

„Upam, da boste besedo držali!" je polutiho iz-
pregovoril cigan in prerezal grofu vezi na rokah in
nogah.

Grof je vstal, se pretegnil in si drgnil roke in.
noge, ki so bile kakor lesene.

„Kje so cekini?" je vprašal cigan nestrpno.

„Le počasi, prijatelj, polagoma se daleč pride!"
je dejal grof, se oblekel, opasal meč in prižgal svečo.

Nato je potegnil iz žepa ključek, odmaknil nizko
omaro kraj postelje od stene in odprl železna vratca
v zidu, ki so bila istotako pobarvana kakor zid.

Iz omarice, ki je bila vzidana v steno, je vzel
mošnjo in dejal ciganu: „Sto cekinov dobiš sedaj,
petdeset pa, če mi pripelješ iz hleva belega konja
pred grajska vrata."

Cigan je s poželjivimi očmi štel cekine, ki mu
jih je grof dal, in nato pogledal v omarico, katero je
bil pustil odprto.

„Ne gubi časa, cigan, kajti drugih dragocenosti
ni več v omarici! Idi rajši po konja in zažvižgaj
kakor čuk, ko bo pripravljen!"

Molče se je cigan izplazil iz sobe, grof pa se
je zavil v siv plašč, zataknil ostro bodalce in dvo¬
cevno pištolo za pas in vzbudil sinčka, kateremu je
prej porezal vezi, s katerimi so ga bili puntarji po¬
vezali.

166

„Ali pojdeš z menoj v Trst k mami?" je
vprašal.

„Da . .. Kdaj pa pojdeva?" je vprašal sinček.

»Takoj. Samo tiho bodi, da se kmetje ne vzbude!"

Kmalu seje  oglasil čuk in grof in njegov sinček
sta tiho šla iz sobe po temnih stopnicah mimo smr¬
čečih kmetov in srečno prišla k grajskim vratom,
pred katerimi je cigan držal za uzdo najboljšega
konja iz grajskega hleva.

. Grof je vrgel ciganu še mošnjo s petdesetimi
cekini, zajahal konja, vzel sina predse v naročje in
belec se je spustil v dir po strmi poti proti cesti, ki
je peljala v Trst.

Ko je bil begunec v dolini, se je obrnil in po¬
gledal na grad, ki se je temno videl na hribu, in
dejal: »Prekleti puntarski psi! To vam krvavo po¬
plačam 1"

Vzpodbodel je srdito belca, da se je divje vzpel
in potem šinil kakor ptica po beli, gladki cesti . ..

Cigan Matko j'e pa s plamenico v roki preiskal
vse prostore na gradu, da bi dobil še kaj denarja
in dragocenosti, a ni mogel nič najti, ker je bila
grofova zakladnica dobro skrita v naglobokejši kleti
pod stolpom pod premakljivim kamenom v tleh.

Ko se je začelo jutro svitati in je spoznal, da
je vse iskanje zaman, je vzbudil tovariše in zapustil
z njimi grad.

167

Solnce je že vstajalo izza gričev, ko so se kmetje
začeli buditi, si mesti zaspane oči, in začudeno
zreti okrog.

Kmalu so bili vsi na nogah in v njih težkih
glavah se je zopet vzbudil spomin na prejšnji večer.

»Kaj naj naredimo z grofom?" so se vprašali
najprej.

»Obesimo ga!" so dejali nekateri in hiteli v
grofovo spalnico.

A kako so se začudili, ko so dobili vse v ne¬
redu, o grofu in njegovem sinčku pa ne duha ne
sluha več!

»Noč ga je vzela in hudir mu je nemara po¬
magal odnesti pete!" je dejal babjeveren dedec in se
v strahu prekrižal.

»Kaj hudir, kje so pa cigani, ki so snoči piskali?"
je vprašal Mavrič jezno.

A tudi ciganov ni bilo več ne blizu, ne daleč.

»Cigani so grofu pomagali ubežati. Kak hudir
nas je zmotil, da smo pustili to druhal blizu?" so
se jezili kmetje in se pridušali, da vsakemu ciganu
odslej vrat zavijejo, če jim pride še kateri pred oči.

Prišel je tudi Munih in na njegov nasvet so
sklicali skupaj vse upornike in razdelili med nje vse
žito in druge pridelke, ki so bili na gradu. Odpeljali
so tudi drobnico in živino iz hlevov in hoteli že za¬
pustiti grad.

168

Tedaj so se nekateri spomnili hlapcev, ki so
bili še vedno zaprti.

Izvlekli so jih na dan, vsakdo jih je dobil po
petindvajset, da je komaj tekel, ko so ga izpustili,
revež oskrbnik pa, ki ni z završniškimi podložniki
ravnal nikdar posebno usmiljeno, je visel kmalu na
veji mogočne lipe, ki je stala ob vodnjaku sred dvo¬
rišča, in plačal s svojim življenjem lastne in grofove
grehe .. .

Tako je ostal grad zapuščen in oropan, kakor
bi ga bili Turki napadli. Preden so kmetje odšli, so
ga hoteli zažgati, a so se premislili, ker bi bil veter
lahko zanesel ogorke na slamnate strehe v dolini
stoječih vasic...

* *

*

Par dni pozneje je sedel Martin Munih z Andre¬
jem Lahajnarjem pri Trti v Gorici. Oba sta se vračala
domov, Munih z doljnjega Krasa, Lahajnar pa od
Devina.

Ko je Munih povedal, kako imenitno se mu je
posrečilo ugnati završniškega grofa, je vprašal: »Kako
si pa ti, Andrej, v Devinu opravil?"

»Ne tako dobro kakor ti 1 “  je odgovoril Lahaj¬
nar, pokušal vino iz bokala, par hipov gledal molče
predse in nato začel pripovedovati.

»Kraševci, ki so pod oblastjo devinskega grofa,
so bili že pripravljeni na upor. Če bi mi ne bili za-

169

čeli s puntom, bi bili pa oni, kajti sedanji grof Jožef
Thurn jih tlači in . odira, da je groza. Predvčerajšnjim
smo se zbrali, da napademo devinski grad."

„Koliko vas je pa bilo?" je vprašal Munih.

„Krog tritisoč... Šli smo mirno proti gradu,
ker bi bili radi vse izlepa dosegli. ‘A grof je nemara
že prej zavohal, da se nekaj pripravlja, in se je za¬
varoval v gradu, da bi niti miš vanj ne mogla brez.
njegovega dovoljenja. Ko stojimo krog gradu in se
posvetujemo, kaj naj naredimo, se prikaže na obzidju
naenkrat grajski vdlpet in se začne norca delati iz
nas. Mi mu zakličemo, da hočemo govoriti z grofom,
a valpet začne groziti, da izpusti grajske pse nad
nas, da nas da poloviti in obesiti, kolne po nemško,
kriči in razgraja, da nam je vsem kri zavrela. Neki
Kraševec zraven mene, ki mu je bilo že dovolj val-
petovega zabavljanja, nameri mušketo nanj in ustreli,
da je cepnil valpet kakor ustreljen vrabec na dvo¬
rišče. Mi planemo proti grajskim vratom, da bi vlo¬
mili v grad — tedaj pa začne pokati iz vseh lukenj
in oken v gradu na nas. Tudi mi smo streljali, a
kako naj koga zadeneš, če je skrit za trdnim zidom?
Krogle so padale kakor toča — grof je moral imeti
najetih celo krdelo samih peklenščekov . . . Nekaj
časa smo zaman izkušali priti v grad. Ko smo videli,
da nič ne opravimo, smo se počasi umaknili. Pet
naših je bilo zadetih do smrti, sam Bog pa ve, koliko
jih je bilo lahko in težko ranjenih . . ."

170

Vzdihujoč je dvignil Lahajnar bokal k ustom.

»Škoda .. . Veliko smolo ste imeli .. je dejal
Munih. »Kraševci so nemara izgubili pogum in se ne
bodo več puntali."

„Ne, ne, prijatelj!" je odvrnil Lahajnar. »Zakleli
so se, da morajo z grofom obračunati. Dan in noč
pazijo krog devinskega gradu, da bi se jim posrečilo
priti vanj . . ."

»Bog daj, da bi tudi tisto vražje gnezdo šlo
rakom žvižgat z grofom vred!" je dejal Munih in
trčil z Lahajnarjem.

* *

*

Po vsej goriški deželi so se kmetje vzdignili za
staro pravdo.

V Tolminu, Dornbergu, Križu in drugih krajih so
posnemali kmetje rihenberške in završniške puntarje
in zahtevali od grofov stare listine, s katerimi so
upali priboriti si nazaj staro pravdo in prostost. Na
tlako in roboto niso več hodili, z lahkim in veselim
srcem so zrli v božji dan in v solnce in upali v lepo,
blaženo bodočnost.

Grofje in baroni so zapustili z družinami svoje
gradove po deželi in šli v Gorico ali kako drugo
mesto, kjer so bili varni pred žuljavimi pestmi svojih
podložnikov.

Tihi in mirni so stali gradovi po višinah in zrli
zaspano, zlovoljno na vasice pod seboj. Valpeti so

171

imeli hude čase. Dan in noč so morali paziti, da bi
kmetje nenadoma ne vdrli v grad. S peščico hlapcev
so čuvali za zaprtimi vrati, se dolgočasili, ker se niso
več smeli prikazati iz grada, in preklinjali puntarje
in njih staro pravdo.

Edina pomoč, na katero so upali plemenitaši z
goriškim deželnim glavarjem, so bili vojaki. Dan za
dnevom je deželni glavar pisal cesarju, naj zapove
vojaštvu, ki je bilo že na poti, naj hiti, da ne bo
prepozno.

Puntarji pa so upali, da jim cesar sam da staro
pravdo, če jo dokažejo s starimi pismi, ki so jih bili
vzeli grofom. Zato so z mirnim srcem gledali v po¬
dobnost in bili prepričani, da zmagajo brez nadalj¬
njih bojev.

Le tuintam so prinašali popotniki in berači, pri¬
hajajoči s Kranjskega in Hrvaškega, novico, da gre
cela vojska Hrvatov proti Goriškemu krotit puntarje.

No, kmetje so zamahnili z roko, ko so jim to
pripovedovali, in rekli: „Eh, nebo  hudega! Cesar ne
dopusti, da bi prišli vojaki nad nas. Grofom zapove,
naj nam puste pravice, kakor so zapisane v starih
pismih ... Bo že Bog dal ..

VII.

Črne vesti o prihodu vojakov na Goriško niso
hotele utihniti. Razširile so se po vsej deželi, kmetje
jim niso hoteli verjeti, vsaj na zunaj niso tega po¬
kazali, a v srcu je vendar ostala neprijetna, temna
misel: kaj bo, če res pridejo.

Tudi Gradnik je izvedel od več strani, da so že
na poti vojaki, ki ukrotijo kmečko vojsko.

Hotel se je sam prepričati, kaj je resnice na
vsem tem, in zato je lepega jutra proti koncu maja
odjahal proti Gorici, od koder je mislil iti v Rihenberg.

V Gorico iti se mu ni zdelo varno. Zato se je
odpočil in okrepčal v predmestni gostilni, jahal potem
okoli mesta na cesto, ki pelje ob Vipavi v Rihenberg.

Še  precej urno je dirjal njegov vranec, da se je
dvigal prah s ceste, ki je žarela v popoldanskem
solncu, da je ni bilo mogoče gledati. Daši je Grad¬
nika branil širokokrajni klobuk solnčnih žarkov, mu
je bilo vendar tako vroče, kakor bi stal v kovačnici
pri ognjišču. Tudi konj je bil kmalu upehan.

173

»Čemu tako divjam v tej vročini?" se je vprašal
Gradnik naenkrat, obrnil konja s ceste na širok,
senčnat travnik ob Vipavi, ga privezal za dolg mot¬
voz ob hrast in legel v senco.

Vranec se je začel pasti, rezko je hrstala sočna
trava med njegovimi zobmi, Ivan Gradnik pa je skle¬
nil roki pod glavo, zrl v modro nebo, ki se je videlo
v ozkih krogih in črtah med hrastovimi vejami in
listi nad njim, in se vdal svojim mislim.

Vsi dogodki, ki so se vršili od prejšnje jeseni
do tistega dne, so šli jasno mimo njega. In neka tiha,
nepoznana žalost se ga je polotila pri tem premišlje¬
vanju in čuden, nerazumljiv strah pred bodočnostjo
mu je prišel v srce.

Izkušal je dobiti vzrok tem svojim občutkom, a
zaman. Le to se mu je zdelo, kakor da pri vsem
njegovem delu nekaj manjka, kakor da je na nekaj
važnega pozabil, na kar se spomni zadnji trenutek,
ko bo že prepozno.

Začel je premišljevati, kaj bi storil, če res pri¬
dejo vojaki. Trdno je bil odločen začeti boj, sklicati
kmete po vsej deželi in se z njimi postaviti po robu.

Morda bi prvič zmagali. A kaj potem, če bi
prišlo še več vojakov? — Ni si upal tega misliti.
Pregnal je vse to, stisnil pest in dejal tiho: »Do
smrti se bomo bili, če ne bo drugače. . /'

Zmislil se je na svojo nevesto Anico in po¬
stalo mu je še težje pri srcu, nego mu je bilo prej.

174

Ogledoval je zaročni prstan, ki ga je nosil vedno s
seboj, in natihem šepetal: »Bogve če bova res z Anico
kdaj mož in žena?"

Tedaj je zaslišal na cesti naenkrat peketanje,
kakor bi se bližala četa vojakov.

Vranec je dvignil glavo in pozorno poslušal.
Ivan je vstal in tresoč se od razburjenja pogledal
skozi grmovje na cesto. Srce mu je bilo, kakor bi
hotelo počiti.

A nasmejal se je skoraj na glas, ko je ugledal
jezdece s širokokrajnimi klobuki in gladkoobritimi
obrazi. Bili so župani rihenberških podložnikov.

»Hej, Sever, počakajte no!" je zaklical, ko je
zagledal svojega prijatelja, s katerim je bil pri napadu
na rihenberški grad.

Urno je odvezal konja, vrgel mušketo na ramo,
zajahal vranca in zdirjal k županom, ki so bili usta¬
vili konje.

»Kaj pa iščeš tod?" ga je vprašal Sever in mu
stisnil roko.

»Napadel si nas kakor kak rokovnjač, ki preži
za mejo na popotnike!"

»Namenil sem se k vam v Rihenberg. Ker je-
bila prehuda vročina, sem pa v senci počival . . ." je
odgovoril Gradnik.

»Ali ste bili v Gorici?" jih je vprašal nato.

»Da ... Stara pisma smo nesli s seboj, šli pred
glavarja in ga prosili, naj nam da pisarja, da nam

175 -

prepiše stare pravice iz urbarja in kupnih pogodb
rihenberške grajščine. A glavar se je zarežal in dejal„
da nam ne da nikogar in da nam ni treba nikake
prošnje na cesarja, ker bi je gotovo ne uslišal. Za¬
grozil nam je, da nas da postreljati ali pa obesiti, če
ne vrnemo grofu takoj vseh pisem, ki smo mu jih
vzeli. Kaj smo hoteli? Obrnili smo mu hrbet in šli.
Sreča, da nas ni dal takoj zvezati in zapreti na grad!"

„No, tega ne bo storil, ker se nemara še dobro
spominja, kako smo mu posvetili pred dvemi meseci!"
je odgovoril Gradnik.

Nato so vsi umolknili in se vdali svojim mislim.

*

* *

Par dni potem je zopet glas zvona sklical rihern-
berške puntarje.

Zbrali so se pred cerkvijo in Sever jim je v
imenu vseh županov naznanil, da niso v Gorici niče¬
sar opravili in da jim je glavar ukazal vrniti urbar
in vse druge listine.

Tedaj je nastal krik med kmeti: »Ničesar ne-
vrnemo. Pravico hočemo, in če nam je ne dajo izlepa,
udarimo po grofih in gosposki!“

Sred največjega šuma in hruma je nekdo za¬
pazil na cesti oblak prahu in svetlikanje orožja.

„Vojaki gredo iz Gorice!" je zavpil in pokazal
na cesto. Vsi so se ozrli na tisto stran in šum je.
ponehal, kakor bi odrezal.

176

»Kmetje, poskrijte se po hišah! Kdor ima puško,
naj gre v hiše ob cesti!" je zaklical Gradnik.

Kakor bi vrgel kamen v gručo vrabcev, so se
razpršili kmetje na vse strani. Kmalu je bil prostor
pred cerkvijo prazen, cesta mrtva in zapuščena, iz
oken hiš, ki so stale ob cesti, pa so zrle tuintam
cevi mušket.

Kmalu je pridirjalo po cesti sem od Britofa osem
dragonov, katere je bil poslal naprej poveljnik male
čete mušketirjev, ki je štela krog štirideset mož in se
je bila ustavila pred vasjo. Prišli so iz Gorice, da bi
polovili župane rihenberških podložnikov, ki so bili
začetniki in načelniki upornega gibanja.

A komaj so bili jezdeci med vaškimi hišami, je
začelo pokati zdaj tu zdaj tam iz oken.

Vojaki niso dolgo premišljevali. Obrnili so se in
naglo oddirjali nazaj k mušketirjem. K sreči ni bil
nikdo zadet.

Ko je njih poveljnik izvedel, da je vsa vas za¬
sedena od puntarjev, je zapovedal kolikor mogoče
naglo obiti vas v velikem loku in izkušati priti
na grad.

Hiteli'so, kar se je dalo čez drn in strn in po¬
srečilo se jim je dospeti do gradu, kjer jih je sprejel
grajski valpet, ki je prejšnji dan pisal v Gorico po
nje. Videl je namreč, da bi bilo nemogoče braniti
grad s peščico hlapcev, če bi ga puntarji zopet nas¬
kočili.

177

Puntarji so kmalu izvedeli, kam so se zatekli
vojaki, in sklenili nato oblegati grad tako dolgo,
dokler jih glad ne prisili, da se vdajo.

Tekom ene ure je bila že kmečka vojska krog
gradu, zastražila vse klance z grada in se pripravila
za obleganje.

»Če nam v enem tednu ne dospe pomoč, smo
izgubljeni!“ je dejal grajski oskrbnik, gledajoč kmete,
ki so kakor mravlje okoli mravljišča vrveli krog gradu.

»Da bi bilo le mogoče naznaniti v Gorico, da
so nas kmetje zajeli in da se ne bomo mogli dolgo
braniti!" je vzdihnil poveljnik mušketirjev.

Oskrbnik je nekoliko časa premišljeval in nato
dejal: »Nekoga imam, ki ponese poročilo o našem
stanju glavarju v Gorico."

»Hej, Nace, pojdi sem!" je zaklical bosemu,
krog petnajst let staremu fantalinu, ki je stal v bli¬
žini in gledal na- kmete pod gradom.

Fant, ki je služil v gradu za pastirja, je bil ta¬
koj pred oskrbnikom, potegnil kapo z glave in dejal:
»Kaj želite, gospod oskrbnik?"

»Ali bi rad zaslužil pet cekinov?"

»Oh, rad, gospod! To je mnogo več nego vsa
moja letna plača! Kaj naj naredim?"

»Ponoči te spustimo čez zid, da poneseš glavarju
v Gorico neko pismo. Ali bi šel skoz kmečke vrste*
ne da bi te puntarji videli?"

12

178

»Pojdem, pojdem, gospod!" je dejal fant, ki je
bil ciganske krvi in zvit in prebrisan kakor lisjak.

Oskrbnik je šel v grad in napisal poročilo gla¬
varju, v katerem ga je prosil, naj pošlje nemudoma
rihenberškemu gradu vojaštvo na pomoč, če je ima
na razpolago.

0 polnoči, ko so bdele pri kmečki vojski le
straže ob ognjih, se je splazil grajski pastir skozi
vrste spečih puntarjev in neopažen dospel na cesto,
ki pelje v Gorico . . .

*

* *

Bilo je 6. junija proti večeru, ko je pridirjal
prašen in poten puntar iz Križa v Rihenberg s poro¬
čilom, da so prišli prejšnji dan v Ajdovščino hrvaški
vojaki iz Senja in Karlovca in da so že na poti v
Rihenberg.

V vasi so začele ženske in otroci jokati in kli¬
cati Boga in vse svetnike na pomoč, sel pa je odjahal
urno naprej in bil kmalu pri puntarjih, ki so oble¬
gali grad.

»Bežite, ljudje božji, Hrvati gredo nad vas in
vas vse pobijejo!" je klical že od daleč.

Puntarjev sta se polastila strah in groza, vse
je planilo pokonci, med krikom in šumom so nekateri
pometali orožje od sebe in začeli bežati na vse strani.
Pogumnejši so ostali in kleli ali pa molili.

179

Le Gradnik in Sever sta ostala mirna.

»Koliko vojakov je?" je vprašal Gradnik sela,,
ki je miril konja, ki ga je plašil krik in šum.

»Štiristo pešcev in krog dvesto konjikov!"

Sever in Gradnik sta se nemo pogledala.

»Ali so še daleč od Rihenberga?"

»Konjiki bodo vsak hip tu. Krog ene popoldne
so prišli v Križ, kjer so počivali in napojili in na¬
pasli konje. Kmalu 'za njimi so prišli pešci. Jaz sem
urno osedlal konja in vam prišel vse povedat. Sedaj
pa zbogom, izkušal bom po stranskih poteh priti spet
domov!" je dejal sel in odjahal.

»Kaj naj naredimo? Ali naj skličemo ljudi sku¬
paj in se postavimo Hrvatom v bran?" je vprašal
Sever drhteč od nemira.

»Prepozno je ..." je odgovoril Gradnik. »Hrvatov
je preveč in nas premalo. Pošlji vse kmete, ki imajo
konje, na Kras, da po vaseh naročijo puntarjem, naj
se poskrijejo in bodo mirni. Tačas se pa mi Tolminci
vzdignemo in posvetimo Hrvatom, če Bog da!"

Sever je takoj ukazal peterim puntarjem na
konjih, naj gredo naznanit Kraševcem pretečo nevar¬
nost. Nato je zapovedal kmetom, katerih je bilo ostalo
krog dvesto, naj se razkropijo in poskrijejo.

A niso ga hoteli ubogati.

„Po pravico smo prišli sem in ne umaknemo
se, če pride cela turška vojska nad nas!" so zavpili.

12 *

180

Severju in Gradniku so se oči zasvetile od po¬
nosa. Ivan je tiho vzdihnil: „Da bi bili vsi puntarji
taki!“

A na zunaj ni smel pokazati, da je zadovoljen
z njihovim odgovorom, ker je bilo očividno, da bi
bil vsak boj z vojaki brezupen.

Pregovarjal jih je s Severjem, naj slušajo, a vse
je bilo zaman, kmetje so ostali trdni kakor skala.

Tačas pa se je bližal po cesti velik oblak prahu,
oddaleč se je slišalo peketanje in glas trobente.

Sever je dejal Gradniku: „Beži, Ivan, da te ne
ujamejo. Če tebe izgubimo, ni več rešitve za kmečko
vojsko \“

Ivan je zajahal svojega čilega vranca, stisnil
Severju roko in dejal: „Z vami ostanem do konca!"

„Nikar, Ivan! Beži, dokler je čas! Drugače smo
vsi izgubljeni . ..“ je prosil Sever.

Tačas pa se je zaslišal vik in krik iz vasi in
tuintam se je dvignil siv, ogromen oblak dima nad hiše.

„Vas so zažgali !“  so zaklicali puntarji krog
gradu in več kakor polovica se jih se spustilo v tek
proti Rihenbergu z Gradnikom in Severjem na čelu.
Druga polovica je pa začela boj z mušketirji in dra-
goni, ki so porabili ugodni trenutek in se vrgli iz
grada nanje.

Kakor blisk sta pridrvela Gradnik in Sever s
svojo malo četo v vas.

181

»Ivan, za božjo voljo, ubeži, če ti bo mogoče!"
je zaklical Sever Gradniku, ko sta pridirjala do
prvih hiš.

V vasi je bilo vse v divjem razburjenju.

Hrvati so bili poskakali raz konje in začeli
pleniti po hišah. Ženske so v smrtni grozi jokale in
klicale pomoči in vije roke. Psi so lajali in grizli
tujce, ki so s sabljami v rokah divjali od hiše do
hiše, lovili moške in stikali za plenom.

Ko je prihitela puntarska četica od gradu v vas,
je bila takoj obkoljena od vojakov. Počilo je par
strelov in nato se je začel boriti mož z možem.

»Vdajte se \“  so kričali Hrvati in s sabljami
naskočili puntarje«

Kmete, ki niso bili navajeni krvavih vojnih
grozot, je prevzel nepopisen strah, večina jih je po¬
metala orožje proč, izkušala ubežati, a prišla tem
preje vojakom v roke, ki so jih na mestu povezali.
Le peščica jih je bila, ki so se še borili, mahali s se¬
kirami in mušketami krog sebe in odbijali udarce.
Severju je bil padel konj, zadet v glavo od vojaške
krogle, on sam pa se je boril z orjaškim Hrvatom,
ki je planil nanj, še predno se je mogel izmotati iz¬
pod mrtvega konja.

Gradnik, ki je še živ in zdrav sedel na svojem
vrancu, je videl, da je vsak boj zaman in da ga ne
čaka drugega kakor smrt ali pa ječa. Odbijal je s
svojo mušketo par Hrvatov, ki so izkušali doseči s

182

sabljami njega ali konja, in se oziral okrog, ali bi bilo
še mogoče ubežati. Sreča mu je bila mila. Pot k cesti
je bila prosta.

Krepko je obrnil konja, da so se napadniki
umaknili pred njegovimi kopiti, in ga pognal v dir.
K sreči je bil vranec izpočit in v trenutku je bil izven
vasi. Čul je za sabo krik, par Hrvatov je zajahalo
konje in jo udrlo za njim.

Muškete so pokale za njim, Gradnik pa se je
nizko sklonil konju na vrat, prijel se za grivo in še¬
petal: „Le urno, vranček moj, drugače sva izgubljena!"

In kakor bi zvesta žival razumela njegove besede,
je letela kakor blisk po cesti, da ji upehani konji
Hrvatov niso bili kos.

Ko se je Ivan po dolgem času vzravnal in ozrl
nazaj, je bil Rihenberg že bogve kako daleč za njim
in nobenega preganjavca ni bilo več videti.

Polagoma se je spuščal večer na zemljo, iz
travnikov ob cesti se je kadila modrikasta megla. V
grmovju po dobravah se je tuintam oglasil kos s
svojo otožno večerno pesmijo.

Ivan je jezdil počasi, ker se ni več bal, da ga
dohitijo Hrvati.

Misel za mislijo se je vrstila v njegovi glavi,
burno mu je tolklo srce.

Mislil je na zadnje dogodke v Rihenbergu in
grenka žalost ga je prevzela, ko se je vprašal, kaj je
s Severjem in drugimi kmeti. Nemara so že ujeti,

183

vojaki so jih zvezali, da so se vrvi globoko zajedle
v meso, in jih vrgli v globoke ječe na rihenberškem
gradu. Po vaseh jočejo in vzdihujejo ženske, otroci
in starci in nikogar ni, ki bi jih potolažil in vzbudil
iskrico upanja v njihovih srcih. Grad pa je nemara
razsvetljen, vojaki pijejo in se radujejo, da so tako
lahko zmagali puntarje.

Ivan je tako občutil vso revo in žalost, ki je s
tistim večerom prišla nad rihenberške podložnike, da
se je kesal, zakaj ni ostal med njimi in se boril do
zadnjega, dokler bi bil padel smrtno zadet na tla...

A vendar je še upal, da jim pomore. Sklenil je
sklicati vso kmečko vojsko po Tolminskem in se
zgrabiti s Hrvati na življenje in smrt. Boljša se mu
je zdela smrt, kakor življenje brez pravice in pro¬
stosti, kakor je bilo pred puntom.

Polagoma so vstali drugi spomini v njegovem
srcu. Videl je, kako so se zbrali prvi začetniki upora
na Mengorah in se spomnil njih prisege. Naraščanje
upora — pohod v Gorico — očetova smrt v Solkanu
— zmaga v Gorici — veselje in zaupanje kmetov,
pričakujočih časov kralja Matjaža —: vse to je šlo
mimo pred njegovimi očmi, v srcu pa je kljuvalo
nekaj in vpilo: „In konec? Kak bo konec?"

Ni si vedel odgovora . ..

Začel je misliti na Anico, a tudi v teh mislih
ni bilo tolažbe zanj.

184

„Kaj  čaka njo, kaj mene?" je vpilo v njegovem
srcu, a odgovora ni bilo ...

In domislil se je starih puntarskih voditeljev, o
katerih so pripovedovali starci in katerih se je tudi
sam spominjal.

Tomaž Kragulj, stari oče Lovrenca, ni bil nikdar
več miren, odkar je vodil puntarje, ki niso ničesar
dosegli. Vedno je sanjal o stari pravdi in v najlepših
letih umrl od žalosti, ker je ni doživel ...

Domislil se je drugega vodje puntarjev na Tol¬
minskem, Jerneja Mavriča, ki je bil izgnan iz doma¬
čije, a je vendar hodil .v svoje kraje, dokler ga ni
nekoč grofov valpet iz Tolmina ustrelil . ..

In spomnil se je večnega popotnika brez doma
in svojcev, Simona Golje, ki hodi po svetu, hrepeni
po stari pravdi, po domačih krajih in svojih ljudeh
in ne more najti nikjer miru in pokoja . . .

„Kaj bo s teboj, Ivan?" je vpraševalo v duši
trdovratno in neizprosno, da bi se bil najrajši raz¬
jokal od tesnobe ...

In vrhutega se je budil v njem dvom, ali bodo
kmetje poslušali njegov klic na veliki boj proti Hrva¬
tom. Bogye? Morda jih prevzame strah, upade jim.
pogum, brez besede uklonijo morda tilnik pod prej¬
šnji jarem, ki jih bo še huje težil in žulil nego pred
puntom . . .

Noč je bila temna. Nebo se je bilo pooblačilo,
hladen, neprijeten veter je potegnil zdajpazdaj čez

185 .

mrtva, tiha polja, za Krasom se je bliskalo in včasih
se je zaslišalo v daljavi grmenje.

Počasi je stopal Ivanov konj. Ko so se zasvetile
luči v Gorici, ga je pognal Gradnik v dir in po veli¬
kem ovinku krog mesta dospel na cesto pod Sveto
Goro.

Tedaj je začela nevihta. Blisk za bliskom se je-
kresal iz teme, grmelo je, kakor da bežijo vranci
svetega Elije čez visok most, posut z debelim kame¬
njem; iz oblakov se je vsul dež, da je bil Gradnik v
hipu moker do kože. Voda je šumela s strmin v de¬
belih curkih čez cesto doli v Sočo. Ob vsakem blisku
so se zasvetile njene razburkane narastle vode, ki
so drle nevzdržno med skalami in pečinami proti
jugu ...

Gradnik pa ni pazil na vse to, kajti v njegovi
duši je bila še silnejša nevihta in hujši vihar . . .

* «

5fC SfC

4

Topla poletna noč je spala nad zemljo. Po nebu
je plula polna luna in zrla zamišljeno na gore, speča
polja in doline, na katere je padala njena pokojna,
modrikasta svetloba. Jasno in čisto je bilo nebo in
zvezde so se bleščale medlo v višavi, kakor da so
zakrite s poluprozorno, belkasto tenčico.

V tej lepi noči je zopet zakienkal zvon Matere
Božje na Mengorah in tiho, boječe je šel njegov glas.

1186

od vasi do vasi. Klical je voditelje kmečke vojske
na posvetovanje.

Pred cerkvijo so stali Gradnik, Munih in berač
Jerami!

„Kaj se ti zdi, Jerom, pridejo li tudi nocoj vsi
tisti, ki so prišli lansko jesen v noči svetega Mihela,
ko smo sklenili, da se spuntamo?" je vprašal Gradnik.

„Tako vama povem, da ne dam, kar je črnega
za nohtom, za našo stvar. Vse je šlo, prijatelja moja,
in nič dobrega nas več ne čaka . . . Koder sem hodil,
povsod je vse žalostno in potrto, odkar se je razneslo
po deželi, da so prišli Hrvati v naše kraje. V Rihen-
bergu so polovili in vrgli v grajske ječe bogvekoliko
kmetov, ki ne bodo več svoj živi dan videli solnca.
Pa kaj bi to pravil, saj si ti, Ivan, na lastne oči
videl, kako in kaj! — Zdaj so Hrvati na Krasu, kjer
tudi lovijo in zapirajo nedolžne ljudi. Koder hodijo,
puščajo za sabo sled kakor Turki. Strah in groza
gresta pred njimi in za njimi. Po vaseh kradejo, ro¬
pajo in razsajajo, dasi jih držijo poveljniki v strahu,
kar morejo. A kaj naj pomaga pri takih ljudeh be¬
seda — saj se še Boga ne bojijo! Pri Štanjelu so
okradli cerkev svetega Duha. Če tako ravnajo drugod,
kako bodo šele pri nas! Ubraniti se jih ne bomo
mogli, ker jih je nad sedemsto. Vsi so dobro oboro¬
ženi in hudi kakor sam vrag. Vse se že trese in tre¬
peta po Tolminskem pred njimi, nikdo ne misli več
na boj. Gorje kmetu, kamor pridejo! Bog pomagaj!"

187

Zamišljen je poslušal Gradnik beračevo govor¬
jenje in zdelo se mu je, kakor da mu stiskajo srce
mrzle, koščene roke in mu jemljejo vso moč j n  ves
pogum.

Po dolgem času je zopet vprašal s tihim gla¬
som: »Kaj misliš, Jerainit, je li še kaj upanja?"

„Nič več..."Je odgovoril berač.

»Kaj se pa tebi, Martin, . zdi ?" se je obrnil k
Munihu.

»Če se kmetje zberejo, morda še kaj naredimo,
če ne, pa Bog z nami in s staro pravdo!" je odgo¬
voril Munih s temnim pogledom.

Po stezi sta prispela tisti trenutek dva puntarja.
Bila sta Lahajnar in Lapanja.

Pozdravili so se in Gradnik je vprašal Lahaj¬
narja: »Kako je pri vas, Andrej?"

»Slabo ..." se je glasil odgovor.. »Petelinja pe¬
resa so izginila s klobukov, kmetje so poskrili muš¬
kete in vsako orožje, po vasi hodijo s povešenimi
očmi in sosed se boji soseda, da ga ne izda, odkar
je prišel glas, da pošlje gosposka Hrvate nad nas.
Vse je izgubljeno . . . Prišel sem nocoj sem gor na
Mengore, kakor mi je predvčerajšnjim naročil Jeramit,
a povedati vam nimam drugega kakor to, da pridem
jaz sam iz naše vasi, če se drugič vzdignemo. Vsi
drugi nočejo več nič slišati o puntu in pravijo, da je
vse izgubljeno in da je neumnost bojevati se proti

188

Hrvatom, ki so desetkrat močnejši od nas. To je ža¬
lostni konec naše pesmi . .

Možaki so umolknili, Gradnik se je tiho odda¬
ljil, sedel na kamen za gostim grmom, naslonil glavo
v dlani in se zamislil. Tako težko mu je bilo srce,
da so mu solze prišle v oči in bi se bil najrajši raz¬
jokal od žalosti.

Vesel up v bodočnost — stara pravda — lepi
časi prostosti in pravice — sanje o srečnem življenju
na strani Anice —: vse se je zrušilo v nič . . . Zaman
je bil boj, zaman očetova smrt, zaman pohodi in
zmage kmečke vojske . .. Staro prokletstvo je zopet
prišlo nad njega in druge: kmet naj trpi in molči in
se tolaži z upanjem v lepše čase, ki so še bogve-
kako daleč . .. Kakor prej naj nosi jarem in naj si
ne upa dvigniti pesti proti gosposki za svojo pra¬
vico ...-

Sam ni vedel, kako dolgo je sedel in premišlje¬
val vse te žalostne stvari.

Mesec je bil preromal že dolgo pot prek neba,
ko je prišel Munih poklicat Gradnika in mu dejal:
„Sedaj smo že menda vsi tu, ki smo mislili priti!"

„Koliko nas je?“ je vprašal Gradnik in vstal.

,,Samo osem ... Iz mnogih vasi ni nihče prišel
in najbrž tudi ne pride!"

Molče so stisnili Kragulj, Podgornik in Kobal,,
ki so bili prišli pozneje, Gradniku roko, ko je stopil
med nje.

189

»Kdo bi si bil mislil, da vse tako nesrečno
konča! ..." je dejal Gradnik Kragulju.

»Kaj hočemo — človek obrača, Bog obrne!" je
vzdihnil starec.

»Bogve, Lovrenc, ali je še kaka pomoč za nas?"
jp vprašal Gradnik.

»Ne vem, Ivan . .. Kmetje so vsi zbegani, nobena
beseda ne pomaga več. Saj bi morda zmagali Hrvate,
če bi se združili in jim stopili vsi nasproti. A težko,
težko, da se bodo dali ljudje več pregovoriti, ker so
že izgubili vse zaupanje v lastno moč in se tudi na
nas več ne zanašajo . . . Edina rešitev bi bila morda,
če stopiš ti, Ivan, jutri po veliki maši v Tolminu med
nje, jih nagovoriš in navdušiš za nov boj . . . Ti znaš
govoriti, kakor bi rožice trgal, in tvoje besede bi
vžgale kakor živ ogenj njih srca . . . Poizkušaj, Ivan
morda ni še vse izgubljeno, in kar nismo mogli mi
doseči v enem tednu, dosežeš morda ti v malo tre¬
nutkih!"

Nov up je prišel v srca vseh, ki so slišali te
besede.

»Idi, Gradnik, in vse bo rešeno!" so prosili vsi.

»Poizkusim .. ." je odgovoril Ivan. »Tudi srčno
kri bi dal, če bi mogel še rešiti staro pravdo!"

»Kaj pa, če bi nam zopet izpodletelo?" je vpra¬
šal Podgornik.

»Potem pa, dragi moji, storite kakor Šimon
Golja pred trinajstimi leti!..." je odgovoril Kragulj.

190

»Bridko bi bilo pustiti družino in domačijo in
se skrivati kakor zver v tujini .. ." so dejali nekateri.

»Bridko ali ne . . . Treba bi bilo iti, drugače nas
čaka pa večna ječa, če ne še kaj hujšega . .."

»Jaz pa ne pojdem nikamor! Kaj mi pa bodo
mogli, če mi ničesar ne dokažejo?" je dejal Munih.

»Izdajavcev je mnogo, ki jih niti ne poznamo .,
je odgovoril Kragulj. »Pred dvanajstimi leti so bili
voditelji tudi vsi izdani ... In nam se morda tudi
tako zgodi. Zato nikar ne zaupajte preveč, in če pojde
vse narobe, poskrijte se, idite na Beneško, če vam je
koža draga, in čakajte tam boljših časov!"

Starec je umolknil in še le po dolgem času ga
je vprašal Lahajnar: »Kaj pa naredite vi, oče Lovrenc,
če pridejo Hrvati?"

»Doma ostanem ... Če me tudi ujamejo in za¬
prejo in tudi umorijo, ne bojim se. Dovolj sem živel
in dovolj skrbi in križev imel na tem svetu. Vi pa
ste skoraj vsi še v mladih letih in škoda bi bilo, da
bi vas nesreča in smrt doletela . . ."

Zopet so umolknili vsi. Upanje, ki je je bil
vzbudil Kragulj s svojimi prvimi besedami, je posta¬
jalo manjše in manjše. Kakor zvezdica v viharni noči
je bilo, ki jo hip na hip lahko zakrije črn oblak . . .

Vsem je bilo tako pri srcu, kakor bi sedeli ob
grobu, v katerega so ravnokar položili staro pravdo,
'ki ne vstane iz njega nikdar več.

191 '

Vsakdo je mislil, kako bo, če pojde vse povodi
in pridejo vojaki v deželo. Kako težko bo slovo, če
bo treba iti v tujino in pustiti dom in svojce! A
vsakdo se je tolažil s skrivnim upom, da ga morda
nikdo ne izda, da je bil vodja puntarjev, če se tudi
vse ponesreči.

Dolgo se sedeli tako, zamišljeni in molčeči. Sled¬
njič je dejal Kragulj: „Morda smo zadnjič skupaj,
prijatelji moji! Zato zmolimo tu par očenašev in se
priporočimo Materi Božji, da bi nas varovala vsake
nesreče!"

In vsi so pokleknili, se odkrili in začeli tiho.
moliti . . .

VIII.

Lepo nedeljsko jutro se je smehljalo nad zemljo.

Po jasnem nebu je hitela vrsta oblačkov, kakor
ki se jim bogvekako mudilo, v drevju je šepetal hladen
vetrič, polja in sela so se svetila v solncu, vsa praz¬
nična in mirna.

V Tolminu je bila ravnokar končala velika maša.

Zvonovi so veselo pritrkavali, iz cerkve so se
usipali ljudje kakor čebele iz panja.

A tisto nedeljo ni bilo v srcu ljudstva tako praz¬
nično kakor druge krate.

Ženske v belih avbah in pečah so se bile razšle
že na vse strani, daleč že so se belile njih rute in
se svetili njih sklepanci krog pasu.

Možje in fantje so ostali kakor navadno pred
cerkvijo, da se še kaj pomenijo.

A čudno — to pot jim ni hotela govorica pri¬
jazno in brezskrbno od srca. Povprašali so se o vre¬
menu, pogovorili se, kako kaže letina, a vse je bilo
nekam tuje in prisiljeno.

193

Težka skrb je ležala vsem na srcu, a nikdo je
ni hotel omeniti, nikdo se je spomniti. Nikdo ni vedel,
kaj prinese bodočnost, a vsakdo je slutil, da nič do¬
brega. Še dan morda preteče, ali dva in hrvaški vo¬
jaki bodo že na Tolminskem. Tako so pravili kmetje,
ki so bili tisti teden v Gorici. Povedali so tudi, da
so vojaki že opravili svoje delo po Vipavskem in na
Krasu, prišli v Gorico in prignali nešteto puntarjev,
vklenjenih v težke verige, in jih zaprli na goriški grad.

— In isto čaka tudi nas! — so si mislili. —

Pred cerkvijo je bil tudi Ivan Gradnik z drugimi
načelniki kmečke vojske.

Ko so jenjali zvonovi zvoniti, je dejal Kragulj:

Sedaj začni, Ivan, v imenu božjem!"

In Gradnikov krepek, mladeniški glas je zadonel,
vse je utihnilo in nemo poslušalo njegove besede.

In govoril jim je o stari pravdi, za katero so
začeli boj, o zmagah, ki so si jih pridobili, o moči
kmečke vojske, za katero še sami ne vedo.

Kakor živ ogenjso vžigale njegova besede kmečka,
srca, ko jim je govoril: „Čemu vsa ta malodušnost
in strah, ki ju kmečka vojska prej ni poznala? Vzdig¬
nimo se, fantje in možje, združimo se, pojdimo zopet
v Gorico! Hrvaški vojaki niso nepremagljivi, kakor
morda mislite! Idimo pogumno nad nje in poplačajmo
jim, kar so storili našim bratom po Vipavski dolini
in na Krasu! Videli boste, da jih preženemo; potem
naskočimo grad. rešimo jetnike in zmaga bo naša!

13

194

Ne bojte se iti v smrt za staro pravdo, saj ste oblju¬
bili, da jo boste branili do zadnjega diha! Cepec v
roke in koso in videli boste,, da ni še vse izgubljeno,
da se še vrnejo za nas časi kralja Matjaža!"

Ko je Gradnik nehal, je bil nekaj časa molk,
polagoma je začelo mrmranje in slednjič so se sli¬
šali že tuintam glasni vzkliki: »Tako je! Nadaljujmo
vojsko! Posvetimo Hrvatom! V smrt za staro pravdo!"

»Vidiš, Ivan, nisem se varal, hvala Bogu! Ljud¬
stvo pojde za tabo v ogenj, če bo treba!" je dejal
Kragulj ves vesel.

Tedaj pa je stopil Munih na Gradnikovo mesto
in dejal: »Naprej, kmetje! Pokažite, daste pravi pun¬
tarji, ne pa kake šeme, ki se ustrašijo vsakega pi¬
halnika in sabljice! Če so naši očetje Turkom večkrat
posvetili, zakaj bi mi Hrvatov ne namazali, ki jih je
poklical na pomoč deželni glavar? Mislite li, da bo
cesar pustil, da dela ta možicelj z nami, kar hoče?
Nabrišimo tudi njega in vso grofovsko zalego, ki se
je zatekla pod njegovo varstvo v Gorico! Hej, možje
in fantje, zberite se zopet, ko zazvone zvonovi, in poj¬
dimo na novo pot v Gorico! Bog in pravica je z nami!"

»Tako je! Živela stara pravda!" je zahrumelo v
ljudstvu in kmet je kmetu stiskal roko od veselja..
Vsakomur se je zdelo, kakor bi mu bila padla velika
teža raz prša, da solnce jasnejše sije in daje  nedelja
dvakrat bolj praznična nego prej ...

Začeli so se razhajati in fantje so z veselo
pesmijo odkorakali po belih cestah v domača sela.

F

195 -

Gradnik pa se je pogovarjal s tovariši in jim
naročal, naj skrbijo, da se razplamti iskra, ki je že
ugašala, v mogočen plamen, naj ljudi navdušujejo za
nov boj za staro pravdo.

Jn ko zazvoni po cerkvah, prijatelji, zberite
puntarje in peljite jih k Sveti Luciji, kjer se zdru¬
žimo kakor pred tremi mesci. Idite po deželi in kli¬
čite ljudi na upor od vasi do vasi, od hiše do hiše!
Kar najhitrejše storite to, kajti v par dneh se vse
odloči! Jaz pojdem jutri pogledat proti Gorici, da
bomo vedeli, ali mislijo vojaki kmalu priti. Ko vse
natančno izvem, se vrnem in še tisti dan pojdemo
vsi v Gorico! Mislim, da nam Bog da srečo kakor
prvič in da zmagamo do dobrega!"

„Bog daj 1 “  so dejali vsi in se poslovili.

„Pazi se, Ivan, ko pojdeš v Gorico! Glej, da te
ne ujamejo vojaki, ker, če tebe izgubimo, je vse iz¬
gubljeno! Če bi ti ne bil govoril ljudstvu, bi ne bilo
več pomoči za našo vojsko!" je dejal Kragulj Grad¬
niku ob slovesu.

„Bom že pazil!" je odgovoril Ivan in vsem
stisnil roko.

Z novim upom v srcih*so se ločili.

*

* *

Drugo jutro se je Gradnik poslavljal od matere.

„Oh, Ivan, ali boš še dolgo hodil brez miru po
deželi? Kdaj dosežete, kar zahtevate?"

/

13 *

196

»Kmalu, kmalu, mati! Še par dni in vse se
odloči!"

»Moj Bog, ti ne veš, kako se bojim in trepečem
zate! Cele noči ne spim, in če za hip zadremam, me
mučijo grozne sanje. Varuj se, otrok moj, da se ti
kaj hudega ne pripeti !" ga je prosila z objokanimi
očmi.

Pogledal je v njen žalostni, suhi obraz, njene
sive lase in tisti trenutek se mu je v srce zasmilila.

Podal ji je roko in dejal: »Le malo časa bo še
to trajalo, potem bo vse bolje! Nikar ne žalujte in
se ne bojte brez potrebe! Zdravi ostanite, mamka
moja, jutri se zopet vrnem \“

»Zbogom!" je komaj slišno zašepetala mati, ki
ji je čuden, nepoznan strah stiskal srce.

Ivan pa je zajahal svojega vranca in veselo
zdirjal z njim proti vasi.

»Oh, Marija, ti ga varuj in brani!" je vzdihnila
starka, ko ji je izginil sin izpred oči, in polna tem¬
nih, žalostnih slutenj šla v hišo.

Ivan Gradnik pa je jahal jadrno proti beli Go¬
rici. Pri Sveti Luciji je srečal Muniha, ki je tudi ne¬
kam jahal.

„Kam pa Martin?" ga je nagovoril.

»V Sela zbirat ljudi za kmečko vojsko!" je od¬
govoril Munih.

»Kako je po vaseh?"

197

„Dobro, da bolje ne more biti. Sveta Lucija
pojde, če treba, v ogenj za staro pravdo. Sedaj grem
še Seljane pripravit za punt."

„Ali nič ne veš, kako je drugod ?"

„Kar sem do danes slišal, so bile same dobre
novice. Jerom je šel zgodaj zjutraj proti Ročinju in
v Kanal. Pravil je, da je po idrijski dolini vse pri¬
pravljeno zgrabiti se s Hrvati. Glej, Ivan, vse to je
sad tvoje besede. Če bi tebe ne imeli, bi bilo že vse
končano!"

„No, nikar me ne hvali, Martin! Kragulju se
moramo zahvaliti, ker mi je on dal ta nasvet, ko sem
že tudi jaz popolnoma obupal!"

Bila sta na razpotju, kjer se je Munih ločil od
Gradnika.

Podala sta si roke in Munih je dejal: „Srečno
hodi, Ivan! Pazi, da te Hrvati ne spoznajo in ulove!
To bi bila poguba kmečke vojske!"

„No, že prav! Nocoj se morda oglasim pri tebi
na poti domov! Zbogom!" je zaklical Gradnik in
pognal konja v dir.

Veselo je zarezgetal vranec, krepko so zapeke-
tala njegova kopita in kakor veter je odletel po
lepi cesti.

Lepe, pogumne misli so napolnjevale srce mla¬
dega jezdeca, skoraj razumeti ni mogel, kako ga
je mogel par dni prej prevzeti na Mengorah tak
obup ...-

198

Ko je jahal mimo Grozda v Ročinju, se je usta¬
vil in nekoliko odpočil pri njem.

Anica mu je prinesla vina in mu sedla nasproti.
Tiha in žalostna je bila, videlo se ji je, da jo tare
skrivna bol.

»Čemu si tako otožna?" jo je vprašal Ivan.

»Kako bi ne bila, moj dragi? Malokrat te vidim
in še tedaj le malo časa. V večni nevarnosti si; koder
hodiš, ti skrb in strah ne dasta miru. Še vedno vodiš
kmečko vojsko, vedno begaš zanjo od kraja do kraja,
jaz pa te čakam dan za dnevom in sem vesela, če
le trenutek vidim tvoj obraz ... In te dni gre po de¬
želi glas, da ne zmagate več, da pridejo vojaki dan
na dan in vas polove ... Oh, Ivan moj, kaj žalosti
in strahu imam zavoljo tebe! Po dnevu mi črne misli
in slutnje težijo srce, po noči pa me plašijo grozne
sanje ... In sedaj te zopet vidim, da se podajaš v
nevarnost in kako naj bom vesela?"

Dekle se je naslonilo na mizo in glasno za-
plakalo.

Ivanu se je smilila do dna duše.

Vstal je, šel k nji, ji položil roko krog vratu, se
sklonil k njej in ji dejal: »Nikar ne joči, moja Anica!
Nikar mi ne teži še ti srca!"

A Anica ni jenjala ihteti.

On je* gladil njene zlate lase in ji govoril s
tihim glasom: »Kaka nevarnost pa je to? Jezdil bom
do Kanala, tam pustim konja in pojdem peš do Sol-

199

kana. Oprezno in previdno bom izkušal poizvedeti,
koliko Hrvatov je in kje so. Ko vse izvem, se vrnem
in zvečer se bova zopet videla ..."

»Ivan, jaz ne razumem vseh teh stvari prav
nič ... Le srce mi pravi, da si vedno v smrtni ne¬
varnosti ... . Ah, prosim te, ne hodi danes nikamor!"
je prosilo dekle v solzah.

»Zakaj ne, Anica, saj ni nikake nevarnosti še!"

»Srce mi pravi, da je. Poslušaj, kako grozne
sanje sem sanjala to noč! Videla sem te, kako si
•jahal na črnem konju po visokem grebenu Kolovrata;
za teboj pa je šla dolga vrsta kmetov. In naenkrat
je priletela truma velikih orlov in se vrgla nate.
Njih peroti so šumele kakor vihar, njih oči žarele
kakor ogenj, z groznimi, rdečimi kljuni so kljuvali
proti tebi in s kremplji so te hoteli zgrabiti in dvig¬
niti v višavo. Ti pa si se branil s svetlo sabljo in
ves oblit s krvjo mahal po njih. A naenkrat ti je
roka omahnila, orli so te prijeli in dvignili v zrak.
V smrtni grozi sem ti hotela teči pomagat, a tedaj
me nekaj prime krčevito za roko, ozrem se in zagle¬
dam — smrt. Zakričala sem od strahu in se vzbu¬
dila vsa razburjena in nemirna, da nisem do jutra
več zatisnila očesa . .. Ah. Ivan, kaj naj to pomeni
drugega, kakor nesrečo in tvojo smrt? Če ti umrješ,
potem tudi zame ni več življenja!"

»Čemu vse te žalostne misli, Anica? Sanje osta¬
nejo sanje in nič ne pomenijo. V par dneh se vse

200

odloči. Zmaga-bo na naši strani, če Bog da, in tedaj
nastopijo zopet mirni časi . . . Pred Velikim Šmarnom
boš že moja!"

„Bog daj!" je vzdihnila Anica in se žalostno
nasmehljala.

Nato je prišel Grozd in vprašal Gradnika, kako
je s kmečko vojsko.

Ivan mu je vse povedal in oče Grozd so na
zadnje dejali: „Sam Bog ve, če se vse srečno izteče
za nas kmete ..."

»Jaz upam, da zmagamo!" je odvrnil Ivan in
se poslovil od Anice in njenega očeta.

— Kako veseli bodo vsi, če potolčemo Hrvate
in pridejo časi kralja Matjaža! Vsa žalost in vse sanje
o smrti in nesreči preidejo kakor megla pred jutra¬
njim solncem! — si je mislil, ko je bil zopet na
svojem vrancu, ki ga je urno nesel proti Kanalu .. .

*

* *

Tisto jutro je jezdil pred Gradnikom v Gorico
tudi drugi fant — starega Klepca sin, ki je bil postal
po očetovi smrti grajski hlapec v Tolminu. Zgodaj
zjutraj, ko so še zvezde svetlo gorele, se je podal na
pot z zlobnim naklepom v srcu, da izda namere
kmečke vojske glavarju in ga v imenu tolminskega
oskrbnika prosi, naj še tisti dan odpošlje vse hrvaške
čete v Tolmin in druge gorske vasi. Imel je tudi

201

pismo za tolminskega grofa, ki je bival v Gorici. V"
tem pismu je valpet natančno opisal, kaj nameravajo
puntarji, mu označil vse načelnike punta, izmed ka¬
terih je posebe omenil Gradnika in njegov nastop in
govor pred zbranim ljudstvom v nedeljo po maši.
Vse to je izvedel od Klepca, ki je gojil smrtno sov¬
raštvo proti Gradniku in kmečki vojski in skrivši vse
poizvedel.

„Sedaj posvetim na večne čase tebi, Gradnik,
ki si mi očeta umoril, in vsem drugim vragom, ki s
tabo vlečejo!" je mrmral Klepec vso pot do Gorice
in naganjal konja za žive in mrtve.

Jutranje solnce je lepo obsevalo goriške hiše,
ko je dospel v mesto, poiskal tolminskega grofa, mu
izročil pismo, ki mu je je bil dal valpet, in mu tudi
povedal sam, kar je vedel o puntarjih.

„No, ti si zvit dečko, kakor vidim. Odkod pa
si ?“ je vprašal grof, ko je prebral pismo.

„S Polubinja, milostljivi gospod. Sedaj sem vaš
ponižni hlapec!" je odgovoril Klepec in mečkal klo¬
buk v rokah.

„Kako pa, da te je valpet vzprejel v službo?
Ali nimaš doma in zemlje?"

„Vse sem imel, sedaj pa nič več. Puntarji so
nam razdrli hišo, obesili očeta in bi bili skoraj tudi
mene, ker nisva bila na njihovi strani. A posrečilo
se mi je uiti in zaklel sem se, da se moram mašče¬
vati nad njimi!"

202

»Aha, razumem!" je odvrnil grof. »Sedaj pojdem
sam k deželnemu glavarju, da ga naprosim, naj poš¬
lje Hrvate še danes krotit te kmečke pse. Ti pa idi
kam pit in jest; ko odidejo Hrvati, jim boš pa pot
kazal. Na za bokal vina in kos mesa!"

Stisnil mu je v roko par cekinov.

»Hvala, milostljivi gospod! Bog vam povrni!"
se je zahvaljeval Klepec.

»Že prav! Popoldne se pa zopet oglasi, da boš
vedel, kdaj odrineš s Hrvati!" je dejal grof in mu
obrnil hrbet.

Klepec pa je stiskal klobuk in Judeževe groše
trdno v roki in stopal s trdimi, nerodnimi koraki po
stopnicah navzdol.

»Juhej! Vsa Gorica bo danes moja!" je zavri¬
skal, ko je zajahal konja in se obrnil proti Trti.

Tam je pil do poldne. Nato je šel k grofu, kjer
mu je povedal služabnik v njegovem imenu, da odide
prvi oddelek Hrvatov, ki so bili v Solkanu nasta¬
njeni že teden dni, pozno popoldne na Tolminsko.

Nato je jahal Klepec v Solkan, kjer je z vojaki
pil in vadljal pri Krivi vrbi do solnčnega zahoda.

Ko je bil žep prazen in glava in želodec polna,
je zatrobila trobenta in oddelek hrvaških konjikov,
ki je štel krog petdeset mož, se je zbral in v svitu
zahajajočega solnca oddirjal po kanalski cesti proti
'Tolminu.

203

Drugim četam pa je bilo dano povelje pripraviti
se tekom noči na odhod.

*

*

Tisti večer je sedel Gradnik s svojo zaročenko
v mali sobi, v kateri je prebil že toliko srečnih ur
z njo, in se pogovarjal o tem in onem.

Bil je Židane volje, ker se mu je vse izteklo po
sreči in je o Hrvatih vse natančno izvedel v Solkanu,
kakor je želel.

Motno je svetila leščerba, da je bila njena svet¬
loba le malo močnejša kakor lunina, ki je v dveh
svetlih pramenih silila skoz okenci in risala na podu
par podolgastih četverokotnikov.

Ivan je zdajpazdaj prijel za bokal, ki je bil pred
njim na mizi, pokušal vino in vesel zrl Anici v obraz,
.ki mu je sedela nasproti.

»Vidiš, Anica, ves tvoj strah je bil zaman! Sa¬
nje nič ne pomenijo in srečen je tisti, ki jim ne ve¬
ruje in hodi svoje poti, kakor mu srce ukazuje! Se¬
daj tudi ti ne boš več verovala sanjam, kajneda?"

»Ne vem . .. Včasih se izpolnijo vendarle ... Ko
je mati umrla, sem imela šest let, in par dni prej
-sem sanjala, da so jo odnesli črni možje iz hiše. . .
In res so se sanje izpolnile. No, hvala Bogu, da si
srečno prišel 'nazaj!“ je dejala ona in ga ljubeče po¬
gledala.

204

Nato so prišli oče Grozd v sobo, ki so bili po¬
gledali, ali so hlapci prav opravili živino, šli pregle¬
dat po shrambah in čumnatah, da bi kje kaj ne tlelo,
in vse pozaklenili. Le glavni vhod so pustili priprt,
ker je bil hlapec Luka gnal Gradnikovega vranca na
vodo, da ga potem osedla in pripravi za odhod.

„No, Ivan, sedaj se lahko kaj pomeniva. Kako
si opravil v Solkanu?" so dejali oče Grozd in sedli
k mizi, kjer sta sedela Ivan in Anica.

»Dobro . . je odgovoril Gradnik. »Ni mi bilo
niti treba hoditi v vas in se podajati v nevarnost.
Vse, kar sem hotel, sem izvedel od par Solkancev,
ki so kosili na travniku ob cesti pod Sveto Goro.
Pravili so mi, da je v vasi že teden dni krog dvesto
Hrvatov, ki pijejo, plešejo in vadljajo od zore do
mraka. Vprašal sem kosce, kdaj nameravajo Hrvati
odriniti, in dejali so mi, da mislijo najmanj še teden
dni ostati v Solkanu. Glejte, oče, to je voda na naš
mlin! Že jutri skličemo zopet kmečko vojsko, ki bo,
če Bog da, še številnejša in bolje oborožena nego v
marcu, ko smo šli prvič v Gorico. Nenadoma pridemo
nad ,Hrvate v Solkanu, jih pobijemo, pojdemo v me¬
sto in rešimo iz ječ vse vipavske in kraške kmete.
Zmaga mora biti naša. . ."

»Bog daj!" so vzdihnili oče Grozd, ki niso tako
zaupali v bodočnost kakor Ivan.

Anica pa je molčala, v nemi grozi ji je tolklo
srce, ko je slišala, da pojde Ivan zopet v boj. Še-le

205

po dolgem času je dejala: „Kaj pa bo, če se tedaj
moje sanje uresničijo?"

„Ne boj se, Anica! To bo zadnjikrat, da se zgra¬
bimo. Upam, da se vse srečno izteče ... Če bi se mi
pa kaj pripetilo — ne žalujte za menoj, spominjajte
se me in izmolite včasih kak očenaš zame ... Pa
mater kaj tolažite; vedno pravi, da bi tebe, Anica,
kmalu rada videla. Tolikokrat sem te že hotel pova¬
biti z očetom k nam — pa kaj, ko so ti nemirni časi
in ni bilo še prilike! Če se sedaj vse srečno izteče,
potem bo vse bolje!"

Zunaj se je zaslišalo peketanje, hlapec je pri¬
peljal Ivanovega vranca spet nazaj in ga gnal v hlev,
da ga osedla.

V sobi pa so vsi molčali. Po dolgem času so
zopet izpregovorili oče Grozd: „Veš kaj, Ivan, jaz se
še vedno bojim, da pojde vse po vodi. Če bi bil na
tvojem mestu, bi pustil vse skupaj in na tihem jo
pobrisal kam čez mejo za par mesecev, dokler se
vse ne poleže. Poslušam včasih popotnike in voznike,
ki* se ustavljajo pri meni, in nič kaj dobrega ne
obetajo njih novice. Bojim se zate in za kmečko
vojsko!"

„Jaz se pa ne bojim! Do zadnjega bom vztra¬
jal! Kar nam je Bog namenil, to se zgodi!" je dejal
Ivan ponosno in izpil vino iz bokala do dna.

V uri na steni so zdrknila kolesca, počasi in
razločno je odbilo deset.

206

»Čudno, da ni še Jeramita! Dogovorila sva se i
davi v Kanalu, da se snideva nocoj tu, pa ni o njem
ne duha ne sluha!" je dejal Gradnik in vstal.

Zunaj na cesti so se zaslišali koraki.

»Nemara sedaj gre !" je dejala Anica, vstala, šla
k oknu in pogledala ven.

A kakor bi jo kdo sunil z močno roko, je od¬
skočila od okna in zakričala: »Jezus, Marija!"

Gradnik in Grozd sta planila k njej.

»Kaj je?"

»Ivan, beži!" je jeknila in kazala z drhtečo roko
skozi okno, kjer je bil ravnokar izginil tuj, od srda
in jeze spačen obraz, ki ga je bila Anica uzrla, ko
je pogledala na cesto. Bil je mladi Klepec, ki se mu
je zdelo, da je Ivan pri Grozdu, in je pripeljal pred
drugimi s seboj gručo Hrvatov, da ga ujamejo.

»Kaj pa je, za božjo voljo ?" je vpraševal Grozd,
ki ni ničesar videl.

»Ivan, beži, da te ne ujamejo!" je drhteč od
strahu govorila Anica.

Gradnik je pograbil mušketo, ki je bila v kotu,
in skočil proti vratom.

A bilo je prepozno. Preden je prišel k njim, so
se odprla in v polutemi se je pokazal visok Hrvat z
golim mečem v roki na pragu.

Rešitve ni bilo več. Okna na cesto so bila za¬
mrežena z debelimi železnimi palicami, na vratih in.
v veži so bili Hrvati.

207

»Zbogom, Anica!" je zaklical Ivan in sprožil mu¬
šketo proti vratom. Počilo je, Hrvat se je zgrudil na
tla, Gradnik pa je planil čezenj skoz dim v vežo.

Vojaki so se vrgli od vseh strani nanj. Gradnik
si je z mušketinim kopitom delal pot med njimi na
prosto. Dva sta se že zgrudila z zdrobljeno črepinjo
na tla, še par korakov je bilo do izhoda na cesto,
tedaj pa ga je zadel na glavo močen udarec s sabljo
in padel je ves s krvjo oblit na tla.

Vojaki so skočili nad njega in mu zvezali roke
in' noge.

Prižgali so par bakelj in star Hrvat, ki je bil
ranocelnik, je pregledal Gradnikovo rano.

»Ne bo hudega!" je dejal, ga dal položiti na
klop in mu je obvezal glavo.

Nato je pregledal druge tri Hrvate, ki so ležali <
na tleh. Prvi, v katerega je bil Gradnik ustrelil, je
bil mrtev; krogla ga je zadela v srce. Druga dva pa
sta bila nevarno ranjena.

»Hm . .. močen je' fant, kakor hajduk!" je dejal
ranocelnik, ko je izvršil svoje delo.

Tačas so vojaki vdrli v klet, katero jim je po¬
kazal Klepec, in začeli točiti in piti Grozdovo vino.

Hlapci in dekle so bili prestrašeni zbežali in Hrvati
so stikali, ne da bi se jim kdo v bran postavil, po
shrambah in sobah in vse preiskali. Zaman jih je
izkušal ukrotiti mlad častnik, ki jim je zapovedoval.

S prešernimi očmi so gledali vanj in tisti, ki so bili

:208

nekoliko pijani, so se celo na glas smejali, kakor bi
mu hoteli reči: „Kaj hočeš, mladi baronček iz Sla¬
vonije, ki ti komaj prvi mah poganja, nam, ki smo
že stari vojaki!"

Na očeta Grozda in Anico niso Hrvati pazili.
Zato se je Grozdu posrečilo uiti iz hiše, ne da bi ga
bil kdo zapazil. S tresočimi rokami je vzel Anico, ki
je bila v nezavesti, v naročje in napol v omotici hi¬
tel k sosedu, kjer so ga radovoljno sprejeli. Anico
so spravili v posteljo in ženske so ji pomagale, ka¬
kor so vedele in znale.

Grozd pa ni vedel, kam bi se dejal od strahu
in groze.

Hitel je od Anice, ko je zopet prišla do zavesti
in začela jokati, in šel. na cesto. Vsa vas je bila na
nogah, plaho so stali kmetje ob hišah in zrli od da¬
leč proti Grozdovi hiši; kjer so bila okna v pritličju
žarko razsvetljena, da se je jasno videlo v veži in
po sobah Hrvate, ki so pili in kričali, da se je razle¬
galo daleč v tiho noč.

„Ljudje božji, izkušajte rešiti Gradnika! Vse svoje
premoženje dam, če mi ga iztrgate iz rok Hrvatov!"
je prosil Grozd, a zaman.

„Da potem planejo nad nas in nam hiše za¬
žgejo!" so dejali nekateri.

Par fantov, ki so bili pogumnejši, je šlo pogle¬
dat bližje k razsvetljenim oknom. A kmalu so se
vrnili.

209

»Nič več ne pomaga!" so dejali. »Gradnik leži
zvezan na klopi v sobi, krog glave ima ovit platnen
robec, ki je ves okrvavljen. Le malo več diha 'in po
njem bo najbrž, tako hudo so ga Hrvati. A tudi on
jim je posvetil! Dva ležita z zavezano glavo po klo¬
peh, eden pa na mizi, ki je menda že mrtev. Zraven
pa sta dva vojaka z golo sabljo v rokah, ki gledata
kakor dva Turka in stražita Gradnika. Nobene po¬
moči ni več ne zanj, ne za nas .. ."

»Oh, moj Bog, moj Bog, kaj bo! Vse, kar imam,
mi uničijo in še hišo mi nazadnje zažgejo ... Ob
zeta sem in še drugo pojde ..." je tarnal Grozd in
taval kakor brez uma okrog ...

Polnoči je odbilo, ko se je zaslišal po cesti od
Kanala sem velik šum.

»Cela vojska Hrvatov gre ... Bog pomagaj in
nas varuj nesreče! Kaj bo, kaj bo!" so tarnali Ro-
činjci in se zapirali v hiše.

Kmalu je pridirjala v vas četa konjikov, ki so
pripeljali s seboj tudi prazne konje Hrvatov, ki so
bili prišli prvi peš v Ročinj in ujeli Gradnika. Usta¬
vili so se pred Grozdovo hišo, da počakajo pešce, ki
so bili proti večeru odkorakali iz Solkana takoj za
prvim oddelkom konjikov.

Star, trebušat ritmojster z velikimi brkami pod
nosom, ki so bile zavite kot dve turški sablji, je
skočil prvi s konja in hitel ropotajoč s sabljo in

14

I

210

žvenketajoč z ostrogami v Grozdovo vežo, kjer so
peli in trkali z bokali napol pijani vojaki.

»Tristo turških bomb!" je zarentačil, ko je sto¬
pil pred nje, in- strahovito udaril ob kamenita tla s
svojo težko sabljo. Po bliskovo so skočili vojaki po¬
konci, vzravnali se kot sveče in salutirali.

Vsa prešernost in pijanost jim je prešla, ko so
videli pred seboj strogega gospoda ritmojstra, ki jih
je edini znal krotiti in ki so se ga bali bolj nego
vraga.

»Pokorno javim, gospod ritmojster . .je ječal
golobradi oficirček, a gospod ritmojster ni poslušal.
Grizel si je sive brke in njegove male, svetle oči so
begale kakor blisk od obraza do obraza.

Vse je bilo tiho in vsakdo je s strahom priča¬
koval, kdaj odpre ritmojster usta in zagrmi nad
svojimi podložniki.

Ni bilo treba dolgo čakati.

Zarentačil je in zaklel, da so vsi povesili oči,
želel, da bi jih vse pobila strela in turške bombe,
se rotil in pridušal, da jih da od prvega do zadnjega
poobesiti ali postreliti, če jih še enkrat dobi na maršu
pijane. Slednjič jim je zagotovil, da jim odtrga od
mezde toliko, kolikor škode so naredili. Zapovedal
jim je vse vrniti, kar so morda ukradli in skrili.

»Potem‘vas dam preiskati in gorje tistemu, pri
katerem dobim le trohico tuje lastnine. Kakor tukaj
stojim, ga dam na mestu ustreliti!" je nehal svoj

211

dolgi govor in si ves zasopljen in zagrljen brisal:
potno čelo.

Molče so se vojaki razšli in vse, kar so bili
vzeli, deli zopet na prejšnje mesto.

Ritmojster pa je tačas poslal iskat gospodarja..
Tresoč in bled je prišel Grozd od sosedovih. Ko je
stopil pred ritmojstra, je vzel klobuk z glave in začel
s tresočim glasom prositi: „Usmilite se me, gospod,
in nikar me ne zaprite! Na beraško palico me je
spravila nocojšnja noč!"

Stari vojak ga je pa potapljal po rami in dejal:
„Koliko škode so naredili?"

Oče Grozd so debelo pogledali, ker niso priča¬
kovali, da jih je ritmojster zato dal poklicati. Nekam
v zadregi so odgovorili: „Kakih petdeset goldinarjev
škode bi bilo ..

„Dobro!" je odgovoril ritmojster in poklical pro-
fosa, ki je imel denar za četo s seboj, in ukazal iz¬
plačati Grozdu petdeset goldinarjev.

Oče Grozd so se popraskali za ušesom in tiho
dejali: „Če bi bili tako dobri, gospod, naj raje izpuste
fanta, ki so ga vojaki ujeli in zvezali, in denar naj le
obdržijo !"

Pokazal je v sobo, kjer je ležal Gradnik.

A ritmojster je pogledal jezno in dejal: „0 tem
nimava posla!"

Grozd je molče spravil denar, ritmojster pa je
zapovedal zatrobiti za odhod.

14 *

■212

Na travniku ob Grozdovi gostilni so bili izkopali
tačas vojaki grob, v katerega so položili ustreljenega
Hrvata.

Gradnika in oba ranjena ^vojaka so položili na
voz, ki je' v spremstvu deseterih vojakov na konjih
odrinil v Gorico, še preden so drugi odšli dalje proti
Tolminu.

Zvezde so že bledele, ko je trobentač zatrobil
in so hrvaški pešci in konjiki zapustili vas.

Šli so brez vodnika, kajti Klepca niso mogli
dobiti več nikjer.

Zaman so ga iskali, in tudi če bi ga bili našli,
bi jim ne bil mogel več koristiti, ker je bil že —
mrtev.

To se je bilo zgodilo pa takole!

Ko je prišel drugi oddelek Hrvatov v Ročinj in
se je začel ritmojster jeziti in kričati nad pijanimi
vojaki, si je mislil Klepec, da bo zanj najbolje, če
na tihem izgine.

Poiskal je konja, ga zajahal in oddirjal iz vasi
proti domu.

Mesec je jasno svetil na cesto, vsak grm se je na¬
tančno videl, kakor srebro se je svetila Soča pod cesto.

Zlobno veselje, da se je vse tako lepo posrečilo,
je navdajalo izdajavčevo srce.

— Zdaj si v pasti, ljubi Gradnik, in nikdo več
ne reši ne tebe, ne tvojih pomagačev iz nje! — si
je mislil in veselo zažvižgal.

213

A kmalu je umolknil in neki čuden strah se ga
je polotil.

Konj je veselo dirjal po gladki cesti. Na lahko
so se dotikala njegova kopita tal, urno so bežala
drevesa mimo, Klepcu se je zdelo, kakor bi letel po
zraku. ■ Vse je bilo tiho in mrtvo, le doli pod cesto
je šumela Soča in peketanje njegovega konja se je
slišalo, ki je letel kakor veter.

A Klepcu je dirjal prepočasi, začel ga je tepsti
in naganjati, da bi tekel še hitreje.

Nenadoma se je bila vzbudila v njegovem srcu
grozna misel: — Kaj, če so puntarji izvedeli, da sem
Gradnika izdal, in me sedaj kje čakajo, da me ustrele
kakor vrabca? —

Pot ga je oblil, lasje so mu vstajali pokonci,
vsaka senca, vsak grm, ki je bežal mimo, ga je
plašil.

Tepel je konja, da je dirjal kakor besen.

In tedaj se je zgodilo nekaj čudnega.

Na naglem ovinku ceste, kjer je stal velik javor
je stopila nenadoma iz sence visoka postava na raz¬
svetljeno cesto in zaslišal se je nenaraven, divji klic:
„Judež! Izdajavec!"

Kakor bi treščilo pred njim, se je Klepčev konj
obrnil na desno, vzpel se in divje skočil proti cest¬
nemu robu.

Še hip, izmanjkalo je tal in konj in jezdec sta
izginila v globini.

214

Še obupen krik — močen pljusk — in Sočini
valovi so se zgrnili nad splašenim konjem in Klep¬
cem ...

Gori na cesti pa je stal berač Jeramit, se pre-
križeval in s tresočim glasom šepetal: »Očitna kazen
božja!"

Stopil je na rob ceste in pogledal doli v glo¬
bino. A ni mogel nič zapaziti, le v senci velike skale
se je videla še temnejša senca — nemara je bil
ubiti Klepčev konj. O izdajavcu samem pa ni bilo
ne duha ne sluha. Ležal je nemara že mrzel in trd
na dnu in srebrni valovi so hiteli nevzdržno .nad
njim dalje ... Ali so ga pa nesli dalje in ga vržejo
bogvekje z razbito glavo na peščeni prod . . .

»Lump je bil ... pa Bog mu daj vendar večni
mir in pokoj \“  je mrmral berač in odkrevsal dalje
proti Tolminu.

Počasi je hodil, ker je bil truden, in zbegane,
žalostne so bile njegove misli.

»Tako hodim po svetu ponoči in podnevi ka¬
kor deseti brat... Vedno sem upal, da kmečka voj¬
ska kaj doseže, a zdaj nas je zadela nesreča, zoper
katero ni več pomoči ... O, Ivan, moj Ivan! .. . Da
so te ujeli tisti hrvaški vragi! ... Da te ne bodo več
videle moje oči!. .je tarnal.

Sedel je na kamen ob cesti in debele solze so
mu kapale iz oči.

215

Ves prejšnji dan mu je zopet prišel na misel.
Spomnil se je, kako sta se srečala zjutraj v Kanalu
z Gradnikom, ki je jahal proti Gorici poizvedovat,
kaj nameravajo Hrvati.

Domenila sta se, da se dobita zvečer v Ročinju
pri Grozdu.

Pozno zvečer se je vračal berač v Ročinj in bil
že blizu vasi, ko je zaslišal za seboj vojaške korake.
Vstrahu se je skril za mejo ob cesti in videl v jasni
mesečini trumo Hrvatov, katero je vodil Klepec, ki
ga je Jeramit dobro poznal.

Takoj je zaslutil, kaj vojaki nameravajo, in v
strahu hitel prek travnikov proti Grozdu, da bi opo¬
zoril Gradnika na pretečo nevarnost,

A Hrvati so bili hitrejši nego Jeramit z leseno

nogo.

Ko je dospel do Grozdove hiše, so bili že v hiši,
slišal je strel, s katerim je Ivan ubil prvega Hrvata,
in šum, ko si je delal pot na prosto iz veže.

Upal je, da Ivan ubeži, a kmalu je spoznal, da
je vse izgubljeno.

Obupan in prestrašen se je odpravil iz Ročinja
proti Tolminu. Ko je zaslišal za seboj peketanje Klep-
čevega konja, se je obrnil in fanta spoznal. Sveta
jeza ga je prevzela, stopil mu je nevede in nehote
naproti in zaklical usodepolne besede izdajavcu v
obraz. In Klepčev (  konj se je splašil in skočil v Sočo,
kjer je našel smrt z jezdecem vred ...

216

Iz teh misli je vzbudil Jeramita šum in peke-
tanje, ki se je bližalo bolj in bolj. Pogledal je po
cesti in videl v svitu zahajajočega mesca veliko četo,
ki je jezdila nemara v Tolmin.

„Bog pomagaj . .. Vse je izgubljeno ... Kmečka
vojska je izdana in stara pravda pokopana na večne
čase ...“  je mrmral, vstal in se skril za grmovje ob
cesti.

Ko so oddirjali hrvaški konjiki mimo in se je
izgubilo peketanje v daljavi, je berač zopet stisnil
svojo grčavo palico, naredil še par korakov po cesti
in nato krenil na stransko stezo.-

Jutranje solnce je vzhajalo, ko je bil Jeramit
na visokem grebenu, si zasenčil z roko oči in se
ozrl nazaj. Solze so mu prišle v oči, ko je gledal v
dolino in šepetal na tihem: „Zbogom, ti kraji! Naj¬
brž jih ne bom nikdar več videl .. .“

Nato se je prekrižal in začel počasi korakati po
kozji stezi na drugo stran v dolino, ki je bila že
beneška ...

* *

*

Tako so se izpolnile Aničine sanje, črni orli so
prišli nad Gradnika in nad kmečko vojsko, za katero
ni bilo več rešitve ...

Ker je bil Gradnik ujet, ni bilo nikogar, ki bi
bil puntarje zbral in se z njimi postavil Hrvatom po-
robu. Plamen, ki se je bil vžgal v kmečkih srcih v

217

nedeljo po Gradnikovem nagovoru, je ugasnil kakor
lučka v viharju.

Hrvati so prišli skoraj v vse večje vasi po Tol¬
minskem in tekom enega tedna polovili vse načelnike
kmečke vojske in mnogo puntarjev.

Potrti, s sklonjeno glavo so hodili kmetje okrog,
in ko so prišli grajski hlapci v vasi jih zbirat za
tlako, so se brez besede vdali in šli.

Solnce je pripekalo, nad zemljo je ležala šopa-
rica, iz širnih senožeti tolminskega grofa se je dvigal
opojen vonj po pokošenem senu.

Kosili so tlačani. V dolgih vrstah so stali in
sklonjeni globoko k tlom mahali s kosami. Molčali
so, nobene misli ni bilo v njih srcih, le zdajpazdaj
se je kdo, spomnil kakor v polusnu, da so bile kose-
nabrušene zato, da bi z njimi pokosili grajščake, da-
carje in vse take pijavke, a ne grofovo travo ...

Grajski valpet je jezdil ponosno po travnikih in
zrl porogljivo okrog, hlapci so ležali po sencah in se
smejali, iz vasi se je slišalo vriskanje in zategnjeno
petje Hrvatov, ki so pili in se veselili, da so tako*
gladko opravili s kmečko vojsko ...

IX.

Hrvati so bili že odšli s Tolminskega, po trav¬
nikih je že poganjala otava, po razorih požetih njiv
so tekale brezglasno prepelice med mlado ajdo.

Prva nedelja v avgustu je bila.

V Ročinju je končala maša in ljudstvo je bilo
še zbrano pred cerkvijo, ko se je zaslišalo ropotanje
biričevega bobna.

Govorjenje in šum sta ponehala, birič je stopil
na vzvišen prostor pred cerkvijo, se odkašljal in raz¬
grnil mogočno veliko polo papirja pred seboj.

„V imenu njegovega Veličastva, presvetlega kralja
in cesarja našega, Karla VI." je začel z donečim
globokim glasom, »naznanjam jaz, Leopold Adam
grof Strassoldo, njegov najponižnejši sluga in glavar
goriške poknežene grofije, da je 29. julija dospela v
Gorico sodnijska komisija, da razsodi po pravici in
resnici spor med goriškimi podložniki in gospodom
Jakobom Bandel, grofom Jakobom Antonom Coronini
in drugimi žlahtnimi gospodi grofi in baroni. Komi¬
sija obstoji iz predsednika, prevzvišenega gospoda

219

Hanibala kneza Portia, dveh sodnikov, gospoda Ja¬
neza Krištofa grofa Wildenstein in Jožefa Lindi, dvor¬
nega kamornega svetnika, in iz zapisnikarja, pleme¬
nitega gospoda Ehrberg iz Ljubljane. Pred to slavno
Komisijo naj pridejo vsi podložniki goriške dežele, ki
mislijo, da se jim je zgodila kaka krivica od gos¬
poske, in tej naj predložijo vse pritožbe. Ta komisija
bo tudi sodila vse tiste, ki so dvignili orožje proti
svoji postavni gosposki, šuntali in zbirali ljudstvo za
punt. ..“

Ko je birič nehal, so se ljudje začeli razhajati.
Nikogar ni razveselila vest, katero so ravnokar sli¬
šali, kajti vedeli so, da bi bila vsaka pritožba pred
sodno komisijo zaman.

Proti Grozdovi gostilni sta stopala počasi oče
Grozd, ki je bil videti siv in sključen, kakor da se
je postaral za deset let, in študent Štefan Golja, ki
je bil po dolgem času prišel tisto nedeljo pogledat v
Ročinj.

„Glej, Štefan, vedno se mi je zdelo, da se vse
tako nesrečno konča, kakor se je. Proti grofu kmet
nikdar nič ne opravi . . je govoril Grozd po poti.

„Kaj se vam zdi, oče, da ne bo komisija pra¬
vična, ki jo je cesar imenoval, da vse presodi ?" je
vpračal študent.

„Hm . . . Težko, da da nam prav . .. Sami grofi
in knezi nas bodo sodili, ki rabijo kmeta le za de¬
setino in roboto . . . A vendar bi bilo prav, da bi na-

220

znanili vse krivice, ki so se nam godile in se nam
še gode. Daši nas ne bodo pravično sodili, bodo vsaj
videli, da mi njih krivice čutimo in da jih bo nekdo
drugi kaznoval, če jih sami ne bodo ..

„Bogve, kaj čaka puntarje in njih voditelje, ki
so jih ujeli?" je vprašalGolja.

„Nič dobrega več ... Ob glavo bodo, ali jih pa
zaprejo za celo življenje v temnice ... Aj, kolikokrat
sem svaril Gradnika, naj pazi, da ga ne ujamejo;
mu svetoval, naj raje vse skupaj pusti in ubeži, a
me ni hotel poslušati ... Zdaj pa je v ječi in ne čaka
ga več drugega kakor žalostna smrt...  Aj, Ivan,
Ivan . .. Tako mlad fant, tako lepo premoženje, taka
sreča ga je čakala — in vse je šlo po vodi .... Zdaj
je on nesrečen in mi ... Anka joče cele dneve in
noči po njem ... Zaman jo tolažim, saj še sam ni¬
mam več upanja ..."

Grozd si je obrisal z rokavom oči, Golja pa se
je zopet spomnil na nekdanje dni, ko je še mislil,
da bo Anica njegova ... In pred njegovimi očmi je
vstal tisti večer, ko je spoznal, da so vse te misli
zaman, ker si je bila ona izbrala že drugega. V duhu
je videl Gradnika, ki je stal pred njim kakor tisti
jesenski večer, ko so se odprla vrata v polumraku
in je stopil v sobo in pozdravil Anico. Nič več ni bil
hud nanj, ker je bil že čas ozdravil njegovo srce
in se mu je zdelo vse kakor davne polupozabljene
sanje ...

221

Ko sta stopila v vežo, je Grozd šepnil študentu
na uho: »Tolaži Anico in ji dajaj poguma, če te bo
kaj vprašala!"

»Bom že! je odgovoril Štefan. — — — —

Popoldne sta sedela Anica in Štefan sama v sobi.

Droben solnčni žarek je sijal skoz okno in
osvetljeval vso sobo z rumenkasto lučjo. Praznično se
je svetila v kotu mogočna peč, iz črvivih, starih okvir¬
jev na steni so zrli častitljivi obrazi svetnikov in
svetnic božjih, ki so bili vsi zamišljeni v čudovite,
nadzemeljske stvari . . .

V prostorni sobi se je slišalo le tiktakanje ure
in včasih brenčanje osamljene muhe, ki se je bila
izgubila skozi priprta vrata v ta praznični pokoj.
Tudi zunaj je bilo vse tiho, ni bilo več slišati trkanja
z bokali, govorjenja in petja pivcev kakor druge ne¬
delje popoldne, kajti po odhodu Hrvatov so bili vzeli
oče Grozd smrečico znad vrat, ker niso mogli več
dobiti nikjer vina . . .

Štefan Golja je gledal v svetega Jurja, ki mu
je visel nasproti, in poslušal pastirja, ki je sedel na
dvorišču in piskal otožno na žveglo.

V študentovem srcu so se vrstile misli burno
druga za drugo. Žalosten in jezen je bil, ko je pre¬
mišljeval ves punt in njegov žalostni konec. Zopet
je enkrat zmagala krivica nad pravico, močnejši nad
:šibkejšim.

222

Včasih je pogledal Anico, ki je listala po starem
molitveniku in zdajpazdaj pogledala s svojimi ža¬
lostnimi, objokanimi očmi skoz okno.

Naenkrat je knjigo zaprla, uprla oči v Štefana
in dejala: »Štefan, saj mi ne zameriš, če te bom ne¬
kaj vprašala, kar ti morda ne bo po misli?"

»Ne, Anica... Le vprašaj, kar hočeš!" je od¬
vrnil študent z mirnim glasom.

»Ti si študiran, si mnogo čital in mnogo videl
— povej mi po pravici, ali imaš še kaj upanja, da
bo Ivan oproščen in da ga bom še kdaj videla . .

Anici je pri zadnjih besedah prišla kri v oble¬
dela lica in povesila je oči.

Štefan Golja je pa dolgo molčal. Kaj naj ji reče,
naj ji vzbudi v srcu upe, ki so prazni, neizpolnjivi?
Ali naj ji pove resnico in z eno besedo uniči vse
sanje in nade? Gledal je vanjo in smilila se mu je....
Nekaj se je zopet budilo v njegovem srcu, o čemur
je mislil, da je že davno ugasnilo, umrlo ....

Dekle je dvignilo glavo in s tihim glasom iz-
pregovorilo: »Govori, Štefan, na vse sem pripravljena!"

»Anica, sam ne vem, kaj naj ti rečem_Morda

bo oproščen, morda ne . . . Bojim se pa, da se zgodi
zadnje ..."  je odgovoril študent in glas se mu je
tresel od nemira .. .

»Vsi pravijo tako .. . Bogve, morda je še kaka
pomoč ... Glej, Štefan, jaz sem mislila, da bi sama
šla pred sodnike v Gorico in prosila zanj .

223

Stefan je začudeno pogledal sestrično in čudo¬
vito ga je ganila ta ljubezen Anice do Gradnika, ki
jo je izpoznal iz zadnjih besed.

»Morda se usmilijo tebe in njega, če boš pro¬
sila zanj!" je odgovoril.

»Prosim te, Stefan, pomagaj mi! Jaz ne vem,
ne kdaj naj grem, ne h komu, ne kako naj govorim..."

»Le mirna bodi, Anica! Razprava se bo vlekla
dolgo in morda niti ne konča letos ... A pred ob¬
sodbo ti naznanim čas, kdaj prideš v Gorico, in tudi
vse drugo poskrbim . . .'Stanovala boš lahko pri teti
Rozaliji. Saj se je še spominjaš ?“

»Se .. . Pred devetimi leti se mi zdi, sem bila
nekoč s tvojo ranjko materjo pri njej v Gorici. Bele
lase ima in črno obleko, modre in ljubeznive oči . ..
Kaj ne?"

»Da...  Dobro se je še spominjaš!" je odvrnil
Stefan.

Novo upanje se je vzbudilo v Aničinem srcu
in bila je prepričana, da njena prošnja ne bo brez
uspeha.

Štefan Golja pa ni mnogo upal, kajti predobro
je že poznal grofe in barone . . .

A vendar mu je dobro' delo ob slovesu proti
večeru, ko mu je Anica stisnila roko in dejala: »Piši
mi, kdaj naj pridem v Gorico, in mi pošlji po kom
pismo, ali pa sam pridi. Nikoli ne zabim nate, če
mi storiš to dobroto!"

:224

Le brez skrbi bodi, Anica!" je dejal študent in
zajahal konja.

„1  bogom, oče! je dejal Grozdu in odjezdil v
večerni mrak.

Dolgo še sta zrla oče in hči zamišljena za njim.

*

* * |

Razprava proti puntarjem se je vlakla skozi vso
jesen in zimo. Najprej je komisija zasliševala pri¬
tožbe goriških kmetov proti Bandelu in grofom.

Prihajali so od vseh strani, prisegali pri svetem
križu in evangeliju, da jih je Bandel sleparil vsa
leta, odkar je pobiral davke, prosili, naj se jim olaj¬
šajo bremena, ki so jih na njihova pleča vrh drugih
naložili kruti, brezsrčni grajščaki.

A konec je bil navadno ta, da je dala komisija
tožitelje vkleniti v težke verige in jih zapreti na go-
riški grad, dokler se ne izpremislijo in izjavijo, da
je Bandel po pravici ravnal in da ni niti vinarja pre¬
več utirjal in da jih ni boljših in blagodušnejših go¬
spodov kakor so grajščaki, proti katerim so se brez
povoda puntali ...

Brezkončni kakor večnost so bili dnevi in noči
v ječi ... Najhuje je občutil to Ivan Gradnik.

Ko je bil počasi okreval in se mu je globoka
rana na glavi začela celiti, so ga peljali iz svetle,
prijazne sobe na gradu, kjer je bil ves čas svoje bo-

225

lezni, v globoko temnico, kjer je sijal moten žarek
svetlobe skoz visoko, zamreženo okence v mračen,
hladen prostor. Ob mokrotni, črni steni so bile v kamen
vdelane verige, katere so mu deli krog rok in nog.

In tako je začelo zanj življenje, v katerem si je
želel smrti, ki se mu je zdela kot mila, blaga reši¬
teljica.

Dan za dnevom je potekal počasi in enakomerno
kakor kalna voda, leno pretakajoča se po široki, pe¬
ščeni strugi. Vse je bilo tiho kakor v grobu, le opol¬
dne in zvečer so zarožljala vrata in molčeč, neprija¬
zen ječar je prinesel borno kosilo ali večerjo in vrč
vode.

Edini tovariši, ki so delali Gradniku družbo, so
bili njegovi spomini. Dan na dan je mislil o svojem
preteklem življenju, vsak trenutek, vsak doživljaj je
na novo doživel v svojih osamljenih, žalostnih mislih.

Včasih se je vzbudil nenadoma iz težkega, bo¬
lestnega sna in se vprašal: „Kje sem? Kaj je z mano?"

In strmel je v črno temo, poslušal z napeto
pozornostjo — a vse je bilo tiho. In hotel se je dvig¬
niti, a tedaj so zarožljale verige in krog rok in nog
je začutil mrzlo, ostro bolečino ... Bil je ujet, vkovan
v verige in rešitve ni bilo več ...

Kakor splašene ptice so letele njegove misli
domov v gore, kjer spi tiho in pokojno domače selo,
kjer stoji rodna hiša Gradnikov . . . Bogve, kaj misli
sedaj siva, stara mamica, ali je v solzah zaspala in

15

226

sanja, da je sin pri njej, ves srečen in zadovoljen,
ali pa morda bdi, misli nanj, ki ga je imela nad vse
rada na svetu, grenka žalost ji polje v srcu in ni je
solze več v pekoče oči, ker je že vse izjokala v teh
težkih, žalostnih dneh . .. Morda še upa in čaka, da
ubeži iz ječe in se vrne vsaj za hip domov, preden
odide v daljne, tuje kraje, kjer ga ne bodo več lovili
vojaki in biriči ...

Kako daleč je domače selo, kako daleč mamka
in domača hiša! .. .

Gradnik jo je natanko videl. Nad zemljo plava
lunin krajec in njegova motna svetloba leži nad vasjo
kakor poluprozorna jesenska megla.

Tiha in mrtva je domača hiša, vsa črna je, ka¬
kor da jo je žalost pokrila. Le okenca v pritličju se
motno bleščijo in na slamnati strehi se zažari zdaj-
pazdaj vrsta kapljic od dežja, ki je bil padel zvečer
iz oblaka, ki je hitel prek doline in je zdaj že bog-
vekje. ..

Vse je tiho in zapuščeno krog hiše, le tam v
hlevu se sliši enakomerno sopenje volov in smrčanje
starega hlapca Petra.

Če potegne veter prek dolin in se zganejo ok¬
nice, pa dvigne Peter glavo in vpraša v polusnu:
„Ali si ti, gospodar?"

In posluša, posluša, a vse je tiho ...-- —

Gradnikove misli so zapustile dom in se okle¬
nile Anice.

227

— Bogve, kaj dela ubogo dekle? — se je vprašal.

Morda bdi, sloni ob oknu in pretaka solze. Vča¬
sih se ozre ven v mračno noč in gleda po cesti, ki
se izgublja kot siva črta v daljavi. Gleda in gleda,
drhteča v pričakovanju, da priroma po njej truden
popotnik, da potrka v pritličju na okno in poreče:
„Pridi, Anica! Beživa od tukaj daleč, daleč proč v
druge kraje, kjer bova srečna in zadovoljna ..

Tako premišljuje nemara Anica, a on, o katerem
sanja, vzdihuje brez spanja v temnici in stiska v
onemogli bridkosti in jezi v težke, mrzle verige vko¬
vane roke ...

„0, moj Bog, moj Bog, daj, da bi prišel kmalu
konec vsega tega!" je ječal Gradnik v takih nočeh
brez spanja in zrl na trepetajočo zvezdico, ki jo je
edino videl skozi visoko okence svoje ječe . . .

* *

*

Prešla je jesen, potekel je advent in tudi božič
je minil, ki ni mogel od vse svoje velike sreče po¬
slati ujetim puntarjem drugega pozdrava kakor zvo¬
njenje v sveti noči, ki je klicalo ljudstvo k polnočnici
in prišlo tudi kot odmev davnih srečnih dni v tem¬
nice k jetnikom, ki so brez sna strmeli v temo in s
težkim, mračnim srcem mislili na svoje drage . . .

Tudi sveti Silvester je odšel in prišlo je novo
leto 1714. — a puntarski voditelji niso še prišli pred
sodno komisijo, česar so si želelivin se bali.

15 *

228

A naposled je vendar prišel dan — nekako v
sredi januarja je bilo — ko so se odprla železna
vrata njih temnic, so jim odklenili težke verige in
jim nadeli lahkejše. Nato so jih peljali na prosto, da
jih odvedejo pred sodnike, ki so bili v hiši kneza
Portia v mestu.

Ko so se jetniki po dolgem času zopet zagle¬
dali, so bili vsi čudovito ganjeni. Vsi so bili izpre-
menjeni, da se skoraj niso mogli več spoznati. Obrazi
so bili upadli in rumenkasti, roke slabe in tresoče,
noge so jim klecale v kolenih in vsi so bili upognjeni
kakor devetdesetletni starci.

Molče so si podali roke in v očeh so se jim
zableščale solze.

Prvi je izpregovoril Kragulj. Dolgi beli lasje so
se mu gibali v mrzli sapi, ki je zdajpazdaj potegnila
z gor čez Gorico, oči so zrle tako, kakor da so za¬
mišljene v nedosežno, brezkončno daljo, kjer ni ne
upanja, ne življenja več, kjer se razpenja kot
skrivnosten mrak večnost, ki je človek ne pozna,
ampak le sluti, kjer je izginilo in umflo vse, kar
spominja na zemljo in na veselje in žalost . . . Tih,
skrivnosten je bil njegov glas, kakor bi mrlič izpre¬
govoril, ko je dejal: „Molite, prijatelji moji, kajti konec
naših dni je prišel. Molite in delajte pokoro za svoje
grehe \ ...“

Vsi so povesili glave, le Munih je pogledal okrog
in dejal: „Za kake grehe?... Za pravico in resnico 7

229

smo šli, in zato nas je gosposka dala poloviti . ..
Tudi če nas danes obsodijo na smrt — pred Bogom
smo čisti \“

Kragulj je zaprl oči in dejal: „Ni tako, prijatelj
moj ... Še pravičnik greši sedemkrat na dan . .. Kaj
pa mi, ki smo grešni, revni ljudje! . . .“

Munih je nekaj zamrmral, drugi so pa molčali.

Gradnik je gledal sivo nebo, prek katerega so
bežali oblaki proti severu, polni mraza in snega,
da ga iztresejo nad gore in doline. Kaj bi dal, da bi
tudi on mogel z njimi le za trenutek v lepo, blaženo
prostost! ... A vsi upi so bili zaman. Ob izhodih iz
grada so stali strogi mušketirji in gledali temno in
mrko v gručo jetnikov. Nikjer izhoda, nikjer rešitve!

K Gradniku je pristopil Munih in dejal: „Kaj
se ti zdi, Ivan, ali bomo še kdaj videli domače gore?"

^Nikdar več .. ." je odgovoril z mirnim glasom
Gradnik.

„Bogve, kam nas popeljejo sedaj?"

„Nemara pred sodnike, ki nas bodo sodili . . ."

„Kaj porečemo, kako se bomo branili?"

„Do zadnjega trdimo, da smo nedolžni, kar je'
tudi res pred Bogom in pred ljudmi!" je odgovoril
Gradnik s samozavestnim, odločnim glasom.

Kmalu je dospela četa mušketirjev, vzela pun¬
tarje v sredo in odšli so po ozki ulici z grada v mesto.

230

Okna so se odpirala po hišah, ko so zaslišali
meščani trde korake vojakov in rožljanje verig, in
marsikatero oko je gledalo z usmiljenjem v neme,
mračne obraze puntarjev, ki so šli pred sodnike.

Ko so dospeli pred hišo kneza Portia, je sunil
Gradnik s komolcem Muniha, s katerim je šel v paru,
in dejal: »Sedaj vidiš, da za nas več ni rešitve!"

Pred hišo je stala vrsta vojakov, ki so stražili
noč in dan slavno komisijo, ob vratih je bil na vsaki
strani svetel, mogočen top, čigar žrelo je kakor zlobno,
sovražno oko strmelo v vsakogar, ki se je bližal.

Puntarje so peljali v veliko, mračno dvorano,
kjer so sedeli na visokem, z zelenim suknom pre¬
vlečenem odru štirje neprijazno in strogo gledajoči
sodniki, vsi oblečeni v dolge črne halje.

Visok gospod s sivo špičasto brado je vstal,
pogledal z bistrimi, presunljivimi očmi vrsto obto¬
žencev, ki stali v dvorani, in začel z jasnim, močnim
glasom čitati obdolžnico.

Vsi so bili obtoženi, da so brez vzroka, iz same
nezadovoljnosti in predrznosti šuntali ljudstvo po go-
riški deželi, naj se vzdigne proti svoji postavni, od
Boga in ljudi priznani gosposki. Ko se jim je posre¬
čilo, da so ljudi zapeljali, so napadli dejansko dežel¬
nega glavarja, deželnega dacarja Bandela, svoje grofe
in druge predstojnike in se spuntali proti samemu
prevzvišenemu kralju in cesarju Karlu VI. Izrecno so
bili imenovani Gradnik, ki je bil glavni šuntar in

231

vodja upornikov, ki je napadel rihenberški grad in
izsilil iz grofa urbar in kupna pisma njegove graj-
ščine, Munih, ki je zbiral ljudi po Krasu in napadel
in izropal grad Završnik in s samim grofom nasilno
ravnal, da je moral bežati v Trst, da ga niso kmetje
obesili kakor njegovega oskrbnika, in Lahajnar, ki je
hotel napasti s puntarji devinski grad, kar se mu pa
ni posrečilo.

Ko je predsednik komisije, knez Portia, prečital
to dolgo obtožnico, je vprašal: »Priznate li, da ste
krivi vseh teh zločinov in da ste zaslužili največjo
kazen ?"

Za hip je bilo vse tiho, nato pa so dvignili ob¬
toženci glave, verige so zarožljale in kakor iz enega
grla se je zaslišalo odločno: »Ne!"

Predsednik si je jezno gladil brado in čez nekaj
časa zopet vprašal: »Ali ne priznate, da ste se pun¬
tali proti njegovemu Veličastvu kralju in cesarju
Karlu VI.?"

»Ne!" je zadonelo v dvorani.

Nato so začeli sodniki posamezne izpraševati
in jih hoteli pripraviti do tega, da bi priznali svojo
krivdo.

A puntarji so bili trdni kakor skala. Priznali
so, da so si hoteli poiskati svoje stare pravice, a da
so s tem izvršili zločin proti državi in cesarju, tega
niso hoteli priznati.

232

Ko je komisija spoznala, da je vse zaman, se
je nekaj časa posvetovala in nato je zopet vstal
predsednik in dejal: „Čez par dni vas zopet vse za¬
slišimo, in če tedaj ne priznate svoje krivde, vas ra-
belji prisilijo z natezalnico in drugim orodjem, da to
storite!"

Nato so odpeljali obdolžence zopet v temnice
na grad .. .

*

* *

Oblačen zimski dan je bil, ko so se odprla vrata
v Gradnikovo ječo. Ječar mu je odklenil verige in
dva vojaka z mušketami v rokah sta ga peljala iz
ječe po temnih vlažnih hodnikih v mračen prostor,
ki je bil podoben obokani kleti.

Groza je pretresla Ivana, ko je ugledal v polu-
temi razna mučilna orodja, o katerih je že mnogo
slišal, a jih ni še videl.

Kmalu so prišli drugi mušketirji, ki so pripe¬
ljali Muniha in Lahajnarja, oba brez verig.

Pozdravili so se.

Munih se je ozrl okrog in dejal s porogljivim
glasom: „Kakor ajdje mučenike, bodo zdaj rabelji
obdelavah nas!"

Gradnik in Lahajnar sta molče zganila z rameni,
Munih se je pa zagledal nemo v visoko okno, ki je
bilo napol zagrnjeno s snegom, ki je zunaj naletaval.

233

Čez par trenutkov so stopili v klet štirje rabelji,
visoki, žilavi ljudje, z neusmiljenimi, divjimi obrazi.
Za njimi pa sta prišla dva sodnika, katera so obto¬
ženci že poznali izza zadnjega zasliševanja; bila sta
knez Portia in zapisnikar Ehrberg.

Ta je prebral del obtožnice, ki se je tikal Grad¬
nika, Muniha in Lahajnarja. Nato je vprašal vse tri,
ali priznajo svojo krivdo.

Vsi so odgovorili: „Ne!"

Grof Portia je namignil rabeljem, ki so zgrabili
Muniha, mu zvezali roke, vtaknili oba palca med
dve ploščici, ki so ju začeli stiskati z vijaki.

Munih je bil nekaj časa miren, a ko so postale
bolečine neznpsne in je začela kapati na tla kri, ki
sta jo iztisnili ploščici izza nohtov, je planil kvišku
in se izkušal rešiti.

A dva rabelja sta planila nanj in ga potisnila
zopet na klop, na kateri je sedel, druga dva sta pa
počasi potiskala vijake.

»Prekleti vragi!" je siknil Munih med zobmi,
bled od bolečin.

»Martin Munih, ali priznaš, da si se zločinsko
puntal proti svoji deželni gosposki in proti cesarju?"
je vprašal tisti hip zapisnikar.

Munihu se je zdelo neumno trpeti brez potrebe,
saj je videl, da ga končno vendar pripravijo do tega.
da prizna vse, kar mu bodo narekovali.

.234

»Vse priznam, kar je pisano v tistem vražjem
pismu. Če hočete, priznam, da sem vseh sedemsto
vozov zlata, kar ga je skritega pod Bogatinom, ukra¬
del škratu, ki je tam varje ..

»Dobro!" je dejal zapisnikar in namignil rabe-
ljem, naj odvijejo vijake, ki so Munihu stiskali palca.

Ko sta mu vijaka le narahlo stiskala prste,
je potegnil urno palca izpod njiju in brsknil ploščice
od sebe, da je vse skupaj odletelo daleč v kot.

»Bog bi mi ne mogel zameriti, če bi vse te vrage
preklel ..."  je mrmral in ogledoval krvava in pretis-
njena palca na obeh rokah.

^ »Kar takoj vse priznajta, kar vama porečejo!"
je dejal Gradniku in Lahajnarju. „ Kaj ti takih bolečin
si še vrag v peklu ni izmislil!"

Odpeljali so ga, zapisnikar je pa vprašal Lahaj¬
narja, če prizna.

Lahajnar je pogumno odgovoril: »Kar sem sto¬
ril, priznam, a da sem se proti cesarju puntal, ne!"

»Milostljivi gospod deželni, glavar je mesto ce¬
sarja. Če si se vzdignil proti njemu ali proti grofom,
je isto, kakor bi se proti cesarju!" je odvrnil zapis¬
nikar.

»Jaz pa mislim, da ni!"

Rabelji so prijeli Lahajnarja, ga posadili na stol
in trdno privezali nanj.

235

Najprej so mu kakor Munihu-stiskali palca. A
dasi je kri kar curljala izmed ploščic, je Lahajnar
stiskal zobe in trdovratno molčal.

Ko je zapisnikar videl, da s tem nič ne opra¬
vijo, je namignil rabeljem, ki ,so odvili ploščice in
prinesli močen železen obroč, ki se je dal z vijakom
zožiti in razširiti.

Deli so ga kakor krono Lahajnarju krog glave
in začeli stiskati vijak. Tesneje in tesneje se je opri¬
jemal obroč glave in stiskal lobanjo, da se je Lahaj¬
narju od bolečin temnilo pred očmi.

Pot ga je oblil in zastokal je od trpljenja.

»Andrej Lahajnar, ali priznaš?" je vprašal za¬
pisnikar.

In Lahajnar je priznal, da je šuntal ljudstvo k
uporu, šel s kmečko vojsko v Gorico, dal obesiti
kanalskega dacarja za pete, da bi bil skoraj umrl,
pripravil Kraševce do napada na devinski grad in se
z vsem tem zločinsko puntal proti cesarju in državi...

Odvili so mu obroč z glave in ga odvezali.

Omahujočega so ga odpeljali vojaki in Gradnik
je z bolestjo in gnevom videl za trenutek njegove od
bolečin motne oči in temnordeč v čelo vtisnjen pas,
ki ga je bil pustil obroč . . .

Zdaj je prišel Gradnik sam na vrsto.

Dasi je videl muke obeh tovarišev, ki sta bila
pred njim izprašana, ni hotel vsega priznati, kar je
narekoval zapisnikar.

236

Tudi njemu so stiskali palca, ne da bi bil' črhnil
niti besedice.

Nato so ga položili na natezalnico.

Bila je to dolga klop, na enem koncu: so trdno
zvezali obsojencu roke za glavo k močnemu klinu,
na drugem koncu pa je bilo vreteno, krog katerega,
se je ovijala vrv, s katero so bile zvezane noge.

Rabelji so začeli obračati vreteno, vrv se je
napela in Gradnik je začutil neznosne bolečine v
vseh členih.

„Ivan Gradnik, ali priznaš, da si se puntal proti'
njegovemu Veličastvu, kralju in cesarju Karlu VI.?"-
je vprašal zapisnikar, ko je zapazil, da se je Ivanu
izpremenil obraz od bolečin.

A Ivan Gradnik je molčal.

Vreteno se je počasi obračalo, vrv je bila na¬
peta kakor struna, vsi udje Gradnikovega telesa so
bili z mesta.

„To bo moja smrt!" je zaječal Gradnik napol v
nezavesti.

Takrat je stopil zapisnikar bližje, se sklonil k
bledemu potnemu obrazu obsojenca in dejal: „Ivan
Gradnik, ali priznaš?"

Motne oči so se odprle, brezkrvne ustnice so se-
zganile, zapisnikarju se je zdelo, da sliši vzdihljaj:
„Priznavam!"

Rabelji so počasi izpustili vreteno, iztegnjeno-
Ivanovo telo je zopet dobilo naravno podobo.

237

Odvezali so mu roke in noge, a ni se zganil.
„V nezavesti je!" je izpregovoril knez Portia.
Zmočili so mu čelo in polagoma je prišel k sebi.
Ko je šel zopet v ječo, sta ga morala muške¬
tirja skoraj nesti, tako onemogel je bil.

Na ta način so drugi in tretji dan priznali vsi
puntarji svoj zločin . ..

Lep pomladni dan v začetku aprila je trepetal
nad Gorico.

Veseli solnčni žarki so silili skoz napol zagr¬
njena okna v predsobo stanovanja kneza Portia, kjer
sta sedeli v mehkih naslonjačih dve ženski, postarna
gospa z belimi lasmi, vsa črno oblečena, in bledo
kmečko dekle z žalostnimi očmi. Bili sta Štefanova
teta Rozalija in Grozdova Anica.

Stari gospe, ki je bila znana z visokimi krogi,
se je namreč posrečilo, da je predsednik komisije,
ki je sodila puntarje, dovolil, da pride Gradnikova
nevesta Anica predenj.

In tako sta čakali tisto predpoldne v predsobi,
kdaj pride služabnik povedat, da smeta pred gos¬
poda kneza.

Anici je srce burno bilo in neka tesnoba ji je
obdajala dušo, Goljeva teta pa je bila mirna, brez
strahu in brez upanja, ker je vedela, da bodo vse
prošnje zaman . . .

239

„Kako si razburjen, ubogi otrok!" je govorila z
rahlo očitajočim glasom in prijela za Aničino roko...
„Vsa se treseš, revica!"

„Oh, tako se bojim!" je šepetala Anica.

„Pomiri se in vdaj se v božjo voljo! Ko naju
sluga pokliče pred visokorodnega gospoda kneza, se
mu moraš pokloniti, ko prideve predenj, in mu roko
poljubiti. Potem mu lepo povej, da si Gradnikova
nevesta in da prosiš, naj ga sodi milo in naj ga
priporoči cesarjevi milosti! Saj boš znala povedati?"

»Oh, nič ne vem . . . Vse mi šumi v glavi!" je
odgovorila Anica.

Tedaj so se odprla vrata v knezovo sobo in
sluga jima je namignil, naj vstopita.

»Pogum!" je zašepetala gospa Rozalija Anici
na uho, preden ste bili pred knezom.

Knez Portia je stal sred sobe in se prijazno
smehljal, ko sta stopili predenj.

»No, kaj pa želita?" je vprašal, ko mu je bila.
Anica poljubila roko.

S trepetajočim glasom je začelo dekle svojo
prošnjo, naj Ivana ne obsodijo na smrt, in gospa
Rozalija ji je pomagala.

Ko je nehala, je imela solzne oči, knez Portia
pa je šel k mizi in začel važno pregledovati papirje,,
ki so ležali tam.

»Oh, milostljivi, žlahtni gospod, usmilite se!“
je šepetala Anica.

'240

„To je težavna stvar..." je odgovoril knez
z resnim glasom. »Puntarjev ne sodim jaz sam.
ampak cela komisija v imenu njegovega Veličastva
kralja in cesarja Karla VI. Kar ta odloči, to se zgodi
.z Ivanom Gradnikom in z drugimi!"

»Presvetli gospod knez, uslišite mojo prošnjo,
pomilostite Ivana, brez katerega mi ne bo mogoče
več živeti!" je prosila Anica in pokleknila pred kneza.

»Nikar ne poklekaj predme, saj nisem Bog!“
je vzkliknil knez, dal Anici roko in jo vzdignil.

»Kar bo v moji moči, storim ... A vendar —
težko, težko, da uide smrtni kazni . . . Kakor sem že
rekel, jaz nisem sam sodnik, ampak cela komisija.
Žal mi je, da ne morem nič obljubiti in ustaviti
solz, ki močijo tvoje lepe oči, dekie!"

Anica je tiho jokala, gospa Rozalija pa je za¬
prosila : »Morda bi pa presvetli gospod knez dovo¬
lili, da se zaročenca še enkrat vidita ?"

»To pa takoj!" je dejal knez, zapisal dovoljenje
na košček papirja, ki ga je izročil Anici.

Nato sta se gospa Rozalija in Anica globoko
poklonili, poljubili knezu roko in odšli.

Anica je jokala obupno kakor še nikdar ne . . .

Tisto popoldne je obiskala Anica z očetom Ivana
v ječi.

Krčevito ihteč je sedela na klopi, ki je bila v
Ječi mesto postelje, Ivan je sedel ob njej in pritiskal

241

roko na oči, iz katerih so kapale vroče solze, oče
Grozd pa so hodili nemo semintje po ozkem pro¬
storu in si tudi vsak hip brisali oči.

Anica je bila ravnokar povedala, da so že pred
Božičem pokopali Ivanu mater, in ta novica ga je
tako pretresla, da je začel glasno ihteti.

In tedaj se niso tudi oče Grozd mogli več vzdr¬
žati solz.

Nekaj trenutkov so vsi molčali, prevzeti od

žalosti.

»Nikar ne žalujta, otroka, božja volja je, da se
je vse tako zgodilo !" je prvi izpregovoril Grozd.

Ivan si je obrisal oči, premagal žalost in solze
in dejal; »Da...  Božja volja je .. . Čemu žalovati,
Anica, ko traja vse le malo časa ? ... Saj mi ostaneš
zvesta, če me tudi ne bo več na svetu ?"

»Kako naj se ti izneverim, moj Ivan, ko si moje
vse ? Kako naj te pozabim, ko vedno le nate mislim
in bi življenje dala, če bi tebe mogla rešiti!" je še¬
petala Anica in se ihteč naslonila na Ivanovo ramo.

»Bog ti povrni vso to ljubezen, Anica! . . . Zdaj
umrjem z lahkim srcem, ko vem, da prideš za mano
kot moja nevesta ..."

»Oh, kaj počnem brez tebe! . . . Drugega si ne
bom več želela, kakor da bi kmalu prišla smrt in
me peljala k tebi!" je govorila Anica.

Ivan je gledal v njene oči, kakor bi bil za¬
maknjen v nerazrešljive skrivnosti, ki so v življenju

16

242

onkraj groba, in preroški je bil njegov glas, ko je
dejal: »Moli zame, Anica, ko me ne bo več! Umrjem
sicer lahko, ker sem prepričan, da storim smrt za
sveto pravico, a vendar se srce boji in trepeta pred
Bogom ...“

»Nikar se ne boj, Ivan! Kakor mučenik umrješ
in sveti Peter ti na stežaj odpre vrata v sveti raj,
ko prideš predenj. Za veliko, sveto stvar umrješ —
za staro pravdo!" je dejal Grozd s svečanim glasom.

»Za veliko, sveto stvar — za staro pravdo!"
je ponovil Ivan tiho in zamišljeno. »Kakor moj oče
umrjem zanjo tudi jaz ... Da je nismo dosegli, to
boli srce... Da smo padli prezgodaj, to je moja
žalost... A vendar — ne prelijemo krvi zaman, ni¬
smo zaman šli za naše pravice v boj . .. Vidim
čase, ko bo kmet prost, kakor je bil za časa kralja
Matjaža, vidim bodočnost, ko ne bodo več grajščaki
in dacarji žulili tlačanov, ko bo kmet z veseljem
obdeloval svojo zemljo, ker bo vedel, da je njegova,
da je sad njegovega potu in dela njegov ... 0 bla¬
ženi, srečni časi — za vas umrjem rad!"

»Tako je, Ivan ... Bog bo blagoslovil kri, ki jo
preliješ ti in tvoji tovariši za naš ubogi, kmečki
stan!" je dejal Grozd. —-

Še dolgo, dolgo so govorili, preden so se ločili
za vedno ... In ko je Anica zadnjič objela Ivana, je
dejala: »Ne vem, kaj mi je — a srce mi pravi, da
se vidiva kmalu ... kmalu srečna in blažena ...“

243

Tako sta vzela Anica in Ivan slovo drug od
drugega in od svoje mlade ljubezni, ki je kakor
zlata zora obetala svetel, srečen dan, ki mu pa ni
bilo namenjeno, da bi jima bil zasijal na tem svetu ...

*

* *

Preiskava in zasliševanja so v par dneh potem
končala. 18. aprila so pripeljali vse ujete puntarje z.
Goriškega v veliko dvorano v hiši kneza Portia, da
jim tam razglasijo končno obsodbo.

Vse je bilo tiho v dvorani, da bi muho slišal
brenčati; par solnčnih žarkov se je prikradlo v mračno
tihoto skozi visoka zamrežena okna in osvetljevalo
hladne, resne obraze sodnikov in žalostne, potrte
upornikov.

Vsem je bilo srce od straha in pričakovanja,
vsakdo se je tresel pred kaznijo, ki je še ni poznal.

Služabniki so prižgali sveče na mizah sodnikov.
Nato so vsi štirje sodniki vstali in grof Portia je začel
s svečanim glasom brati obsodbo.

Najprej je bral dolgo obtožnico, v kateri so bili
omenjeni vsi zločini, katere so obdolženci priznali.
Nato je sledila kazen. Stoinpetdeset puntarjev je bilo
obsojenih za več ali manj časa v zapor na goriški
grad. Načelniki puntarjev, Gradnik, Munih, Lahajnar,
Kragulj, Kobal, Lapanja, Podgornik, Sever, Mavrič in
dva Kraševca so bili vsi obsojeni na smrt. Vsi bodo
obglavljeni, razčetrtjeni in njihovo premoženje se za¬
pleni v korist cesarski kaši. Poostrena kazen je bila

16 *

244

za Ivana Gradnika, za katerega je bilo določeno, da
se mu pred smrtjo z razbeljenimi kleščami razme¬
sarijo prša, in za Muniha in Lahajnarja, ki naj se
jima desna roka odseka prej nego glava . ..

Ko je nehal predsednik komisije citati, je glasen
jok napolnil dvorano. Krepki fantje, resni možje, sivi
starci so zajokali kakor otroci, ko so slišali to ostro
obsodbo, katere ni nihče pričakoval.

„Tako . .. Zdaj smo pri kraju!" je dejal bled
kakor zid Munih Gradniku, ki je strmel nemo v tla.

Kakor bi se vzbudil iz sna, je Ivan dvignil sklo¬
njeno glavo, pogledal Munihu jasno v oči in dejal:
„Pa naj bo, ker že ni drugače! Ne bojim se ne muk,
ne smrti več!"

„Jaz tudi ne . . . Pokažimo, da nismo šleve in
da znamo tudi umirati za staro pravdo!" je odvrnil
Munih.

Nezlomljen ponos, neugnan pogum je prišel tisti
hip v Gradnikovo in Munihovo srce.

Tudi drugi so si kmalu obrisali oči, po prvem
navalu grenke žalosti je prišel v puntarska prša po¬
nosen mir in zavest, da so obsojeni po krivem in
bodo trpeli kazen za sveto, veliko stvar, za dediščino
kralja Matjaža — za staro pravdo . ..

In niti eno oko ni bilo več kalno od žalosti, niti
en obra'z obupan, ko so obsojenci z močno posadko
mušketirjev zopet odšli v svoje ječe na grad.. .

*

* *

245

Odločeno je bilo, da pojdejo 20. aprila na mo¬
rišče prvi: Ivan Gradnik, Martin Munih, Andrej La¬
hajnar in Lovrenc Kragulj.

Bilo. je na večer pred tem dnevom.

Munih se je bil ravnokar poslovil od jokajoče-
žene, ko sta stopila v sobo, kjer je bil še Gradnik in
Lahajnar.

Odvzeli so jim bili verige in jim dovolili večer
pred smrtjo prebiti skupaj.

Molče so sedli krog pogrnjene mize, kjer so bile
razne jedi in par vrčev vina, s katerim naj bi si bili
osladili zadnje ure življenja.

„Ali očeta Kragulja ne bo?" je vprašal Munih.

»Najbrž ne..." je odgovoril Lahajnar. »Pogledal
sem v njegovo napol odprto celico, ko so me vojaki
peljali mimo, in sem ga videl, kako je sredi nje klečal
in s povzdignjenimi rokami molil!"

»Da .. . tako je, prijatelji... Na smrt moramo
misliti in na konec. Še ta noč nas loči od večnosti,
v katero pojdemo in iz katere se nikdar več ne
vrnemo!" je dejal Gradnik z mirnim glasom.

»Zadnjič smo skupaj nocoj kot prijatelji in so-
drugi, ki pojdemo skupaj v smrt. .. Žalostno in
bridko je, da so vsi naši načrti šli po vodi, da je
zmagala močnejša krivica nad šibkejšo pravico ...
Naj kdo reče, karkoli hoče — jaz vedno pravim: —
Po krivem so nas obsodili!—" je dejal Lahajnar.

246

»Nikar ne govori tako glasno!" ga je posvaril
Munih. »Glej, tam-!e pri vratih stražijo mušketirji in
gledajo vsak hip s pozornostjo na nas! Če te slišijo,
Andrej, te naznanijo, da zabavljaš še ob zadnji uri
čez slavno komisijo, ki nas je obsodila ... In potem
ti jutri odrežejo vrhu desne še levo roko prej nego
glavo! . .

»Ničesar se več ne bojim!" je odgovoril La¬
hajnar z mračnim pogledom. »Mučili in trpinčili in
zapirali so nas dovolj, več kakor umoriti nas pa ne
bodo mogli!"

»Saj jaz tudi tako pravim in sem se prej le
šalil, ko sem te opomnil na mušketirje ... Saj se
jih tudi jaz ne bojim in brez strahu rečem, da bo
vso slavno komisijo enkrat sveti Mihel tako zvagal,
da bodo njih dušice padle v oblast hudirju, ki jih
bo bolj trpinčil kakor njihovi rabelji nas jutri!" je
dejal Munih z nasmehom.

»Pustimo to! Zadnjič smo skupaj, prijatelji moji,
mnogo bi si lahko še povedali, a naj ostane vse raje
v srcu!... Napijmo si raje poslednjič na zdravje
naše in stare pravde! Bog te živi, Martin, Bog te
živi, Andrej!" je dejal Gradnik, prijel za bokal vina
in trčil s prijateljema.

»Bog ti daj zdravje in srečno smrt, Ivan!" je
odvrnil Munih, ki ni mogel pustiti šale.

»Dobro sta se ponašala, prijatelja moja, v čast
si štejem,* da umrjem z vama . .. Mirni bodimo, kajti

247

če se nam na tem svetu krivica godi — na onem se
nam ne bo!" je dejal Gradnik s povzdignjenim glasom
in položil bokal krepko na mizo.

Vstali so in si podali roke.

»Zbogom, prijatelja! Obračunal sem že z Bogom
in s svetom, a vendar je morda še kak madež v
srcu, čez katerega se moram skesati! Pater Ignacij
je dejal, da pride nocoj še k meni, da me pripravi
popolnoma na smrt. Morda me že čaka, zato: zbogom,
Martin, zbogom, Andrej!" je dejal Gradnik.

»Zbogom!"

Ločili so se in vojaki so odpeljali zopet vsakega
v posebno celico.

Gradnika je že čakal izpovednik, ki je ostal pri
njem do zgodnjega jutra.

Ko se je ločil od njega, da bi mu šel po sveto
popotnico, ga je vprašal: »Ivan Gradnik, ali odpuščaš
vsem sovražnikom, kar so ti zlega storili?"

»Vsem ..."

»Odpuščaš tudi sodnikom, ki so te obsodili?"

»Vsem odpuščam iz srca!" je odgovoril Grad¬
nik ...

*

* *

Čarobno pomladno jutro je bilo drugi dan —
poslednje, ki so je videli Gradnik in njegovi trije
tovariši, ki so morali z njim v smrt...

Na Travniku, kjer je bil postavljen z rdečim
suknom prevlečen morilni oder ob stebru svetega

248

Ignacija, se je kar trlo ljudi, ko so pripeljali z grada
obsojence, ki jih je spremljala močna četa muške¬
tirjev in dragonov ...

Nebo je bilo svetlo kakor voda gorskega jezera,
drobni, zlatoobrobljeni oblački so plavali kakor kita
belih cvetov proti gorski strani.

Ivan jih je gledal s tiho, mirno žalostjo in za
trenutek si je zaželel, da bi mogel z njimi v do¬
mače gore, v rojstno vas, v blaženo zlato pomlad
in prostost...

Počasi se je pomikal voz, na katerem so sedeli
obsojenci, med gosto množico proti morišču; na gradu
je klenkal zvon žalostno in jokajoče svoj zadnji po¬
zdrav v smrt idočim puntarjem . . .

Ko je polagoma dospel voz do odra, se je ustavil,
obsojenci so stopili na tla in po par stopnicah šli na
vzvišen prostor, ki je bil pripravljen za izvršitev
smrtne kazni.

Prvi je šel Lovrenc Kragulj, ves slaboten in
tresoč se starec. Dva rabelja sta mu pomagala iti
po stopnicah. Njegove oči so bile brezizrazne, v rokah
je držal rožnivenec z debelimi jagodami in njegove
vele ustnice so šepetale češčenasimarijo za češčena-
simarijo ...

Gradnik, Munih in Lahajnar pa so stopali moško
in mirno za njim.

Ko so prišli na vrh, se je Gradnik ozrl po ljudeh.
Krog odra so stali v krogu župani iz vseh tolmin-

249

skih in drugih vasi, ki so morali biti navzoči pri
•izvršitvi obsodbe nad puntarji. Nemo in mrko so
strmeli v tla, niti besedice jeze ali nevolje ni bilo
slišati iz njihovih ust, kajti za njimi so stali muške¬
tirji in dragoni z golimi sabljami v rokah in pazili
nanje.

Za vojaki pa je bila gosta, črna množica ljud¬
stva, nad katero je plaval globok, groben molk ...

Ivanu se je približal rabelj, da mu zaveže oči,
a on si jih ni pustil.

,,Z lahkim srcem gledam smrti v oči!" je dejal
ponosno in pogledal po odru.

Njemu nasproti je stal rabelj, naslonjen na mo¬
gočen, svetel meč in gledal temno predse. Zraven
njega pa je grel njegov hlapec v kotleni posodi žer¬
javice velike ostre klešče, ki so bile že napol raz¬
beljene.

Ivana je stresla za hip groza, ko je pomislil,
da je vse to pripravljeno zanj. A otresel se je je po¬
gumno, in ko sta stopila k njemu dva rabelja, da ga
slečeta, ju je odrinil in sam začel slačiti suknjič.

In še zadnjič je,pogledal proti jasnemu pomlad¬
nemu nebu, po katerem je šlo svetlo solnce, in zdelo
se mu je, da čuti v srcu pozdrav iz dežele, kjer vlada
večna pravica in prostost, iz življenja onostran groba,
kamor stopi hip na hip .. .

Še en pogled proti domači strani, kjer se je
bleščala Sveta Gora, še zadnji pozdrav in zbogom
prijateljem, ki so čakali kakor on na smrt. . .

Ko je stopil izpovednik k njemu in mu dal po¬
slednjič poljubiti Zveličarja, razpetega na križ, se je
zaslišal med ljudstvom prestrašen, obupen vzklik iz
dekliškega grla.

Bila je Anica, ki je tisti hip padla v ne¬
zavest ...

Štefan Golja in njegova teta Rozalija sta jo
prestregla in s pomočjo drugih prenesla v bližnjo
hišo.

Ivan Gradnik pa je tačas storil smrt — grenko
in bridko smrt. ..

*

* *

Bilo je pet mescev pozneje.

Pred cerkvijo Matere Božje na Sveti Gori je
slonel ob nizkem zidu vitek fant v sivem plašču,
študentovsko čepico na glavi in je strmel zamišljen
v daljavo.

Bil je Štefan Golja, ki je tisto leto končal la¬
tinske šole in premišljeval, kam naj gre prihodnje
'leto. ,—

Njegove oči so begale brez miru po krajih, ki
se jih tako lepo vidi s Svete Gore. Tam doli pred
furlansko nižino, nad katero je ležala tanka plast
megla, se je svetila v svitu zahajajočega solnca Go¬
rica kakor kup lepo razvrščenih in Obrezanih ka¬
menčkov. Kakor siv, osoren starec je čepel na griču
nad hišami goriškimi grad, kjer so ječali po tem-
:nicah nešteti jetniki.

251

Štefanu je vzbudil ta pogled vrsto temnih, ža¬
lostnih misli, zato je obrnil oči od njega in sledil
Soči, ki se je kakor zlat trak ovijala krog svetega
Valentina, kjer so jo pred umirajočimi solnčnimi
žarki skrile mračne sence in jo spremljale gori po
dolini proti Plavem . . .

S tiho, osamljeno žalostjo je zrl Štefan proti
domačim goram, za katerimi so vstajali daleč, daleč
rumenkasti oblaki ...

Počasi, počasi se je spuščalo solnce v zaton.
Nad trnovskim gozdom in nad tolminskimi gorami
so se ždruževale večerne sence in padale nižje in
nižje ... Vasi in sela so molčale pod njimi, kakor
bi bile pogreznjene v globoko, brezmejno žalost.
Mrtva, brez življenja je bila dežela, kakor bi ležala
pod temno, grozno težo, ki jo tišči in bo tiščala
vekomaj...

Štefan Golja je čutil, kaj je zakrilo z mrakom
in žalostjo vse kraje, kar se jih je videlo s Svete
Gore.

Ugasnil je prelepi dan upanja in poguma, prišla
je noč brezupa in strahu. Izginil je iz kmečkih src
čaroben sen o stari pravdi, o zlatih časih kralja
Matjaža, v katere so upali in katere so videli že
blizu ... tako blizu, ko so zgrabili za kose in cepce
in šli nad svoje tlačitelje ... Kako je znal užigati
njih srca Gradnik, kako samozavestno so po njegovih
nasvetih njegovi tovariši vodili kmečko vojsko!

252

A zdaj ? . . . Zdaj ni več Gradnika in njegovih
sodrugov, njih udje so strohneli na visokih drogih
ob glavnih cestah krog Gorice, kamor so jih obesili
v strah in opomin kmetom, naj si ne upajo več
dvigniti roke proti gosposki ... Zdaj ni več kmečke
vojske, ni več upanja v boljšo bodočnost, ko bo
vladala povsod stara pravda . . . Vse je izginilo, vse
se odmaknilo daleč, daleč v mrak prihodnjih dni,
katerih ne dočaka nihče več ... Kruto je kaznovala
puntarje roka pravice in dežela ječi pod grofi in
baroni in dacarji, ki jo žulijo bolj nego prej ... Ves
veliki punt je bil svetel žarek, ki je kmetom kakor
blisk razsvetlil noč trpljenja, a potem naglo ugasnil,
da je postala tema še gostejša in neznosnejša . . .

Vse to je premišljeval Štefan Golja in nobene
tolažljive misli ni bilo v njegovem srcu.

Začel je misliti na svoje lastno življenje, a tudi
v tem ni bilo mnogo veselja.

Bil je sirota, kajti oče je romal v tujini brez
doma bogvekod . . . Obiskat ga ni več prišel od za¬
četka velikega punta. Nemara je izvedel, kako se je
vse izteklo, in iz žalosti in strahu ni maral več priti
v domače kraje . . . Teta je bila stara in bolehna in
nemara ni daleč čas, ko pride ponjo koščena žena
s koso ... In tedaj bo popolnoma osamljen kakor
hrast, ki žaluje v lepih in v viharnih dneh mrk in
nem sredi široke poljane . ..

253

Sama žalost in mrak je bilo njegovo življenje
in bo ... A morda vendar ne ? . . . Zamislil se je in
napol pozabljen sen je oživel v njegovi duši. Spom¬
nil se je Anice, katero je hotel nekoč zaprositi za
roko in ljubezen, a ki mu je ni mogla dati, ker jo je
že obljubila Gradniku ... A zdaj je njen ženin mrtev;
bogve, morda bi se zdaj zgodilo to, kar se ni moglo
prej . . .

A ne — ni bilo mogoče več . . . Pred očmi mu
je vstala podoba Anice, kakor jo je videl pred par
tedni v Ročinju . . . Bleda in slabotna je sedela v
vrtu in njene vdane oči so zrle skrivnostno, zaupno
v človeka . . .

Bolno se je nasmehljala, ko ji je Štefan dal
roko in vprašal: »Kako je, Anica?"

»Nič hudega mi ni, le slabotno se čutim, odkar
sem prišla iz Gorice domov . . je odgovorila.

Štefan je spoznal, da zanjo ni več življenje.
Ko je bila padla na Travniku v nezavest, so jo pre¬
nesli v hišo k teti Rozaliji, kjer je ležala dolgo v
težki bolezni. Zdravniki so dejali, da je pljučnica.

Polagoma je okrevala, a začela hirati.

Prepeljali so jo domov in oče Grozd so začeli
hoditi krog padarjev, ki so mu nasvetovali vse mo¬
goče šoke iz planinskih rožic in zelišč za bolno hčer.
Upal je še vedno, da ozdravi, a Štefan je vedel, da

254

za njeno srčno žalost ni več leka in da jo smrt
združi z njenim dragim nemara še prej, nego zavejejo
ostre zimske sape z gor . ..

Tako je Štefan Golja premišljeval svoje žalostne,
težke dni življenja in spoznal, da ga ne veže več
nič na svet.

Zaželel si je le, da bi mogel pomagati kme¬
čkim trpinom in svoje moči in znanje posvetiti boju
za njih svete pravice, za dediščino kralja Matjaža,
za staro pravdo ... Zaželel si je prostost, in neod¬
visnosti, da bi mogel brez skrbi zagovarjati in ščititi
revne tlačane. Zaželel si je stanu, v katerem bi
mogel lajšati in blažiti njih skrbi in težave, njih
žalost in obup in jih tolažiti z upom v boljšo bo¬
dočnost . . .

Dolgo . .. dolgo je premišljeval Štefan Golja
vse to.

Ko je vse zagrnil večerni mrak in je zatrepe¬
tala prva zvezda na daljnem nebu in je zazvonil.
Marijin zvon — tedaj je bil na čistem.

Odločil se je, da postane duhovnik ...

Zagovor.

Daleč za nami je veliki punt, skoraj dve sto¬
letji, dve dolgi, dolgi stoletji nas ločite od njega ...
Vmes je vrsta jasnih, mirnih let, a tudi vrsta vi¬
harnih, burnih dni . . .

Prešla je doba tlačanstva in suženjstva, desetine
in robote se spominjajo le še sivi dedi in babice in
pripovedujejo o njej svojim vnukom . . .

Zlata svoboda, po kateri so koprneli naši pred¬
niki kakor po svetli zarji v dolgi, težki noči, je raz¬
lila svojo čarobno luč nad našo zemljo .. . Kakor
solnce spomladi sije na vasi in sela, na gore in
doline, na širna polja in njive . ..

V njeni luči se zdijo gradovi, ki čepijo na vi¬
šinah, kakor sive lobanje in njih okna strmijo mrtvo
in nemo v daljavo kakor votle oči ...

Pod njimi orje kmet, ki je gospodar na svoji
zemlji, ozre se včasih v višavo, kjer žvrgoli škrjanec
svojo pesem pomladi in prostosti, in svetla, mirna
radost mu zapolje v srcu ...

Oj, zlata prostost!...

:256

Jaz sem slišal njeno pesem in se zaveroval
vanjo in v njeno srečo kakor popotnik, ko zasliši
na težki poti zvonenje na delopust iz domače vasi,
po kateri je hrepenel dolge . . . dolge dni . . .

in sam ne vem, kako je prišlo, da sem se
spomnil časov, ko še ni bilo prostosti, ko je bil
kmet še grofov tlačan . . .

Mislil sem in mislil in napisal to zgodbo iz
davnih dni, kakor je zapisana v preperelih, starih
listinah, ki jih že jedo molji . . .

Zakaj sem jo napisal ?, . .

Morda zato, ker sem hotel pokazati tistim, ki
trdijo, da nimamo zgodovine, da jo imamo in da so
na njenih straneh veliki dogodki, pisani z zlatimi in
s krvavimi črkami . . .

Morda sem jo napisal zato, ker nima sedanji
čas velikih dni, ki bi vzbudili našo moč, naš ponos,
naš pogum, ker je naš čas tako prazen in vsakdanji,
da se srce razveseli, če pogleda nazaj v viharne,
burne dni.,  .

Morda pa sem napisal to zgodbo zato, da po¬
kažem, zakaj so prelivali naši pradedje svojo srčno
kri, po čem so hrepeneli in koprneli vse svoje dni...
Morda boste slišali iz te zgodbe klic, kaj je vredna
zlata prostost, kaj velja lastna domačija, lastna
..gruda, kjer je kmet sam svoj

Bog daj, da bi ga slišali

■

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA