Jubilejski dar! (Obupni klio kranjskega užiteljstva.) Faktum je, da ima učiteljstvo na Kranjskem v XX. stpletju med vsemi stanovi v sramoto mogočne Avstr^ije, ki po znani korupciji pod vlado birokratizma tako bahato in nepremišljeno meče milijone okrog sebe, v sramoto deželnih očetov najbolj beraške plače. Dasi na robu propada, dasido kosti izstradano i n obupano, s e odlikujestako požrtvovalnostjo, da ga o b 6 u duje lahko res olikani svet. Gotovo lepa vsota je že nabrana za nUčiteljski konvikt", in to smemo trditi, največ iz naših žu 1 jev, a1i bo 1 je rečeno , te tisočake smo pristradali. Vbediin pomanjkanju se dvigujenašbodoči dom. Da, učiteljstvo je seglo letos tako daleč v svoje dolgočasne, zasušene žepe, da so se začeli oglašati celo jubilejski darovalci z rednimi mesečnimi doneski. Gotovo je to postopanje vse hvale in posnemanja vred n o , i n BU 6 i t e 1 j s k i k o n v i k t" se bo nekoč s ponosom oziral n a teučiteljske mecene. A žal, da je mnogo tovarišev in koleginj, ki pri najboljši volji, pri vai štedljivosti ne morejo ničesar prispevati. Kdor ima srečo s postranskimi zaslužki, komur baše vlada za lenobo cekine v žepe, ta si lahko pritrga vsak mesec kako kronieo, a kdor ima družino, kdor je odvisen samo od tistih krajcarčkov, ki jih potegne pri blagajnici, ne rnore zadostiti tej zahtevi. Od kase do doma sicer ponosen, a že ga čaka žena, deli in deli, vse se razkadi, ti pa hodi raztrgan in se zadovolji vsak dan s krompirjemin kislim zeljem. Oenjeni tovariši in tovarišice! Vsakomur je prosto in dovoljeno, da v javnosti izreče o tem ali onem srojo kritiko, zato pa imamo 8voj staaovski list. Vse se pripravlja, vsi stanovi tekmujejo med seboj, da bi toliko sijajneje obhajali redko slavje, 60 letni jubilej našega presvetlega cesarja. Prosim, kdo pa naj kaj daruje v to svrho, ali tisti, kistrada uočindan, ali tisti, ki sedi n a zakladihin razpolaga z milijoni? Skoro se bo že reklo: Darujte letos kaj v dobrodelne namene! Eomupa? Za učitelje, saj jih vplači gotovo že prekaša beraško društvovPekingu. A ne tako.mismopošteni, marljivi d e 1 a v c i, n e b o s t e n a m nalagali samo dela in dolžnosti, tudi plačali nas boste. V čem naj torej obstoji jubilej v našem stanu? Lačniinžalostni, brez v s a k e nade v boljšo bodočnost, se tega jubileja n e moremo veseliti. Po vsi Avstriji, do zadnjegaučiteljanaj zaori en glas: Odprite nam vrata na cesarskemdvoru! Naš presvetli cesar naj zve v svojem jubilejs k e m letu, da ginevamo, da umiramoodsamega stradanja, našpresvetlieesar najzve, da 8 m o m e d v s e m i s t a n o v i najbolj p b r e m e n j e n i, v ,t.a.Š|ji v n,i n a 1 0 g i za odgojo in pouk naše mUdine, pa tudi najbolj pozabljeni; naš pre*vetli cesar uaj zve, kako postopaznami naša mačeha , naši brezsrčni deže1 niočetje, naš presvetli cesar naj ovekovečiv našem stanu svojjubilej z zlatimi črkami, danas je po svojem vplivureši1pbupne bede in povzdignil učiteljski stannaonostopnjo, kijozasluži po vsehčloveških in nararnih zakon ih! Prvi jubilejski dar mora biti letos torej v državnem in deželnem zboru za učitelje, saj ne prosimo zastonj; mi siuo že zdavnej zaslužili, vi boste pa poravnali zastareli, ne prav častni dolg.