V DOMU UPOKOJENCEV NA TABORU
Redki se znajo starati
V našem mestu je bil tam pod hribi dom. Rekli so mu dom onemoglih. Oče nam je vedno govoril, ko smo šli na sprehod, da so tam gori v rebri tisti, ki sojih otroci na starost zapustili. Je pravil, da /e to grdo. Da vsak človek enkrat ostari. Da on tja gor ne bo šel pa pika. Pa so v našem mestu sezidali nov dom. Niso mu več rekli, da je to dom onemoglih, rekli so mu in mu pravijo - dom počftka. Potem so v našem mestu Ijudje modrovati, da /e najbrž lažje oditi v takšen dom.
Učili so nas, da ni lepo ugo-varjati starosti. Pa jim zato ni-sem mogla povedati, da v beli, veliki Ljubljani stoji veliko domov, kjer živijo ostareli, da so takšni domovi po vsem svetu, da ni prav nič odvisno od tega, kakšen je dom, svetal ali malo manj svetal, da je vse odvisno od Ijudi, ki so tam. Da dom ni samo hiša, da je dom mnogo več.
Tisto dopoldne, ko je celo v Ljubljani sijalo sonce, tisto dopoldne, ko se je december že nagibal h kraju, smo jih obiskali. Bilo bi lepo shraniti utrip tega obiska in nič reči, nič napisati. Pa vendar, bila bi škoda in bilo bi sebično zadr-žati zase to sončno dopoldne med prijaznimi ljudmi v do-
mu upokojencev na Taboru. »Zaradi mene je prišel sem, zbolela sem, zdaj sva pa oba tukaj, tako dober je, veste,« zre v svojega naoža njegova življenjska spremljevalka Zora.
»Gospod Pehani jih ima že devetdeset, vi ne veste, kako lepo riše in poje, pa tako do-ber je z ženo, to je danes pri mladih že prava redkost; saj so reveži, toliko obveznosti imajo, pa tako malo časa, ni čudno, če so nervozni. Naj-večji reveži pa so otroci, da-nes imajo mladi tako malo ča-sa, da potem otrokovo ljube-
zen kupujejo. Ja, kupujejo, z dragimi igračami in obleka-mi,« modrujejo oskrbovanke Zora, Martina, pa dve Ani, Ela in Leopoldina.
Pehani, ki je bil pred upo-kojitvijo vrsto let »financar«, pa jih takoj popravi: »Šele de-vetdeset jih imam; so pri nas v domu tudi starejši, pa takš-ni, ki ne morejo več na noge, zanje delamo darilca za novo leto.« Pehani zna zapeti prele-po pesem, ki jo je skoval Ket-te. In mnogo drugih. Ima tudi njegove poezije, ima svojo že-no Zoro, ima sto in več iskric v očeh. In sto in več modrosti.
Na mizi oživljajo mali dedki Mrazi, z belimi nosovi in bra-dami, s prijazno rdečimi suk-njami. Med temi dedki Mrazi
se tke misel o novem letu, o zadnji noči starega leta.
V domu na Taboru bo ta noč nekoliko manj hrupna. Jelke bodo po vsej hiši. Tudi pesem bo in plošče se bodo vrtele na gramofonu, če ne bo »zatajil«,kot je menda lani. Pa bo zato že poskrbel Zvone, delavni terapevt, pravijo mu »naš Zvone« in ima glavno besedo pri telovadbi. (»Ja, ja, ste prav slišali, trikrat na te-den telovadimo.«) Zreš v vsa ta lica in ne bi jim pripisal let, ki jih imajo. »Veste, če ti v kozmetiki kar najprej »šarijo« po obrazu, tudi ni dobro. Pa
vsi ti pudri, vsa ta ličila, vsa ta moka na obraz, to tudi ni do-bro. Imamo tudi pri nas v do-mu take, ki so s tem pretirava-le, pa...«. In potem naše sogo-vornice obrnejo pogovor dru-gam. Prijazne so in nikogar nočejo prizadeti. Spet govori-jo o tisti zadnji noči, govorijo drugače, kot smo vajeni sliša-ti v teh dneh na ulici, v avto-busu, v službi. Govorijo o mladih, ki imajo pravico do svojega življenja, do zabave. Čemu bi jih gnjavili še v praz-ničnih dneh. Saj bodo prišli, kakšen dan pred prazniki, saj bodo pisali. Govorijo o tistih, ki za nobeno ceno nočejo v dom. Pa je vendarle velika sreča, da takšni domovi so. Da je tudi v njih lahko lepo, če znaš napolniti čas.
Včasih se v domu na Tabo-ru pokvari dvigalo. To oskr-bovance spravi s tira. Še zlasti v teh dneh, ko imajo obilico dela, da res nimajo časa čakati pred dvigalom. To je posebna sreča, ne, da se dvigalo pokva-ri, pač pa, če ljudje v domu upokojencev, ali kakorkoli mu že pravimo, nimajo časa. Toje sreča, ki je ne moreš kupiti. Sreča, ki se je ne da naučiti. In še ena sreča. Tista, ki je sešte-vek srečic, stkanih v dolgiii letih življenja. Spletene so čvrsto in zanje je veliko pro-stora tudi potem, ko zamenjaš dom, kjer si leta in leta živel z domom,   ki  lahko  vsakemu
postane pravi dom, če se le malce potrudi. In če je tu po-leg še sreča, ki jo prinašajo
negovalke, terapevti, socialna delavka, vratar in direktor.
K. L.
Bilo bi čudovito, če bi mladost znala vse, kar lahko in starost mogla vse, kar zna...
burmmntU pngomr