SLOVENSKE TELEKOMUNIKACIJE IN VKLJUČEVANJE SLOVENIJE V EVROPSKE IN SVETOVNE INTEGRACIJE Tclckoniunikacijc v svetu V tehnološkem smislu doživljajo telekomunikacije izjemen razvoj, ki je posledica celega niza včasih prav spektakularnih dosežkov na iX)dročju mikroelektro-nike, računalništva, fotonike in radijskih ter satelitskih tehnologij. Na področju prizemelj.skih mobilnih telekomunikacij smo priča razvoju, ki mu po svoji eksplozivnosti ni enakega v vsej dosedanji zgodovini telekomunikacij, ne glede na sicerSnjo telekonnmikacijsko razvitost držav in regij po svetu. Globalne osebne mobilne komunikacije s pomočjo nizko krožečih satelitov postajajo resničnost. Izredno hiter raz\'oj širokopa.sovnih tehnologij že oinogoča realizacijo in uveljavljanje pravih multimedijskih komimikacij (Vugrinec 1977; Bešter 1977). Da bi nove tehnološke možnosti lahko čimlx>lj učinkovito izkoriščali, menjajo tudi dosedaj veljavni arhitekturni koncept gnidnje javnih telekomunikacijskih omrežij. Petnivojsko omrežno ;irhitekturo postopom;i zamenjujejo z dvonivojsko. - Transportni del omrežja in dostopovni del omrežja postajata dva ločena dela, vsak s svojimi zakonito.stmi gradnje in delovanja, vendar povezana z natančno definiranimi standardnimi vmesniki in protokoli. Velik del računalni.Ske inteligence, ki je bila doslej predvsem koncentrirana v telekomunikacijskih centralah, postopoma selijo v terminalsko opremo pri končnem uporabniku ali blizu njega, olx'nem pa tudi v sfero centraliziranega upravljanja z omrežji in storitvami na nivoju javnih o[x-raterjev in ponudnikov storitev. Nove tehnološke možnosti so pos|>ešile tudi razvoj cele palete novih telekomunikacijskih storitev in nanje vez;inih .storitev z dodano vrednostjo. N;i.stala je nova vrsta ponudnikov storitev, ki običajno nimajo lastne telekomunikacijske infrastrukture, ampak jo najemajo od j;ivnih operaterjeN'. Poleg vedno novih cxlkritij na potlročju telekomunikacij in na potlročjih, ki na razvoj telekomimikacij bolj ali manj direktno vplivajo, je predvsem z;i zadnjih |)ct let značilen vetino hujši pritisk na liberalizacijo telekomunikacij, ki je praktično prisoten v vseh drž;ivah. Ker gre za radikalne spremembe z izrazito dolgoročnimi posledicami za gospodarski in družbeni razvoj vsake države |X)Scbej in v.seh držav skupaj, je razumljiva velika previdnost večine držav pri liberalizaciji telekomunikacij in postopnost vseh akcij v tej smeri. Proces je zato relativno ix>časen in vezan na mnoge z;ihtevne preliminarne dej;ivnosti, katerih namen je minimizirati • l>r Marko JagfMUC. .todelatvc /skmiela v[>oko/ii Al/oiiz Medvai soddaivc MiiilstrsU'a za iminiei In zivze v jKikojn neželjenc negativne posledice procesa in hkrati maksimirati pozitivne učinke (Bond 1997). S tehničnega zornega kota je bila situacija z monopolnim operaterjem enostavna. Za telekomunikacije zadolženo mini.strstvo je običajno pooblastilo monopolnega operaterja, da je poskrbel z.;i tehnično brezhibno nacionalno in mednarodno delovanje javnega telekomunikacijskega omrcžja in nanj vezanih storitev. Operater je običajno tudi razpolagal z določenimi raziskovalno razvojnimi zmogljivostmi, kjer je ustvarjal in črpal znanje ter pripravljal tehnično osnovo za razvoj, gradnjo in izkoriščanje javnega telekonumikacijskega omrežja in nanj vezanih storitev, večinoma v povezavi z relevantnimi mednarodnimi organiz:icija-mi. Zaradi tesne povezave države in regulative z monopolnim oi^eraterjem, je država sorazmerno enostavno lahko skrl)ela tudi 7ja telekomunikacijsko diskrim-inirani del populacije in nanjo vezan del ekonomije. Bistvo liberalizacije je, da v posamezni državi v principu nimamo več samo enega - monopolnega - operaterja javnega telekomunikacijskega omrežja, ki je bil običajno tudi edini ponudnik storitev, ampak dopuščamo več med seboj konkurenčnih operaterjev javnih telekomunikacijskih omrežij in še več različnih ponudnikov storitev, ki so tehnično vezami na te telekomunikacijske infrastrukture in imajo s [xisameznimi operaterji ustrezne pogodbe. V procesu liberalizacije prednjači severna Amerika, sledi ji Japonska, Evropa je bila, vsaj dosedaj, v tem pogledu Se najbolj konservativna. V marsičem precej bolj kot nekatere na novo industrializirane države jugovzhodne Azije. Proces liberalizacije je njočno olajšal kapitalsko in tehnološko |X)vezovanje ne samo proizvajalcev telekomunikacijske opreme, ampak iikU operaterjev telekomunikacijskih omrežij in storitev (May 1997), ki so na ta način dobili možnost graditve globalnih sistemov in z njimi do.seganje pomembnega, do sedaj zanje nedostopnega, deleža svetovnega telekomunikacijskega trga. Koncept Gll (Global Information Infrastructure) predstavlja samo mednarodno usklajen pri.stop h gradnji svetovne informacijske infrastrukture in k organiziranemu reševanju tehničnih in pravnih problemov, ki jih poraja njeno nastajanje. Evropski prispevek k razvoju informacijske družbe je izgradnja evropske informacijske infrastrukture (Ell) (Bangemann 1997) na potlobnih osno\'ali kot Gll. Telekomunikacijska politika v EU EU je sorazmerno pozno začela oblikovali skupno telekomunikacijsko politiko. Prve skupne ukrepe so sprejeli v letih 1981 do 1987, ko so ugotovili relativno močno zuiostajanje telekomunikacij v EU v primerjavi z ZDA in Japoasko. Komisija je kol vzroke zaostajanja navedla predvsem razdrobljenost telekomunikacij, njiho-\x> zaprtost v okvire posameznih držav, monopolno organiziranost izvajalcev lelekomunikacijskih storitev, državno lastnino teh izvajalcev in preveliko vlogo države pri urejanju telekomunikacijskega trga. Komisija je ocenila, da tako stanje ovira hitrejši razvoj informacijskih tehnologij in gospodarstva, zato je v teh letih sprejela prve ukrepe za poenotenje standardov, za ineilselx)jno priznavanje atestov tenninalske opreme in za uvajanje ISDN ter mobilne telefonije. Komisija EU je leta 1987 pripravila politični okvir za hitrejše sprememlie na tem področju in izdala Zeleno knjigo o razvoju skupnega telekomunikacijskega trga'. Države članice, kot tudi organi EU, so sprejele predlagane usmeritve, pričele z organiziranjem enotnega trga telekomunikacijskih storitev in hkrati sprožile proces liberaliziracije in privatizacije te dejavnosti. Liberalizacijski cilji v Zeleni knjigi so omejeni na: liberaliziranje trga terminalskih naprav, medselx>jno priznavanje atestov terminalske opreme, postopno odpiranje trga storitev za konkurenco, ločitev upravnih in operativnih funkcij, prost dostop do omrežja in ustanovitev Evropskega instituta zui telekomunikacijske standarde ETSl. Realizacija |x>stav-Ijenih ciljev tega obdobja "rezerviranih storitev", kot ga tudi radi imenujejo, jc bila Komisiji olaj.šana, ker je najpomembnejše direktive lahko .sama sprejela in uveljavila na podlagi 90. člena Sporazuma EU. Odobritev Sveta ministrov in Evropskega parlamenta ni bila |>otrebna. V letu 1992 st) naredili temeljito analizo .stanja, ki je pokaz;ila, da .so vsaj formalno dosegli cilje, po.stavljene v Zeleni knjigi. Z rezultati niso bili popolnoma zadovoljni. Operaterji že liberaliziranih .storitev .so pri opravljanju poslov naleteli na ogromno preprek, ker so svoje storitve lahko opravljali le preko fiksnega telekomunikacijskega omrežja, za katerega so še vedno imeli izključne pravice stari mono|X)listi, ki niso (vedno) kooperativno sodelovali pri reševanju med.sebojnih problemov. Po obsežnili razpravah in analizah so ugotovili, da ni možno ostati na pol poti in da lahko enoten telekomunikacij.ski trg zaživi le. če izvedejo po|)olno liberaliZiicijo. To pa pomeni, da bi .se s telekomunikacijsko dejavnostjo lahko ukvarjal vsakdo, ki je /m to sposoben, če le ni nekih naravnih preprek kot npr, da ni na razpolago frekvenčnega spektr.i za radijske zveze in podobno. Izdelali so program |X)stopne, vendar nadzorovane, popolne liberalizacije in sprejeli več re-gulativnih ukrepov, ker so se zavedali, da ni možno v.seh telekomimikacijskih aktivnostih urejati samo s splošno zakonodajo. Brez specifične zakonodaje ne gre, .še po.sebej v prehodnem obdobju, ko tržne zakonitosti še ne delujejo. Odnos med splošno in posebno telekomunikacijsko zakonodajo jc treba jasno definirati. Proces lilieralizacije so usmerjali z uporabo celotne zbirke ukrepov, ki jih inui EU na razpolago, od sodb evropskega .sodLšča do odločitev, priporočil, direktiv, propagandnih akcij, financiranjem nekaterih ukrepov in podobno. Iz obdobja "rezers'iranih storitev" so ključne predvsem tri direktive: Terminalska direktiva'. Direktiva o storitvah' in Direktiva o zagotavljanju odprtega omrežnega dostopa'. ' Omimissloii dinxllire «/16 May IVSS on oim/ielillon In ilw markels in leleconimiinlcalioivi lerm/ naliynilmienl (tiH/301: OJi W/7X 27.05HH) ' Oilincil ilimliix- o/2'JA/'ril l'J91 on the afi/)m.xinialion of the laiidatkov, zagotovitev delovanja z omrežjem in v opravičenih primerih tudi zagotovitev delovanja terminalske opreme med seboj. EU je do .sedaj izdala 32 CTR. V pripravi je nova direktiva, ki bo praviloma odpravila državno odobravanje terminalske opreme, (xlgovornost z;t skladnost s predpisi pa bo prenesena na proizvajalce te opreme. Direktiva o storitvah uvaja liberalizacijo .storitev in infrastrukture ter določa, da pogoji za dodeljevanje dovoljenj (licenc, koncesij) za storitve temeljijo na objektivnih, nedi.skriminacijskih in preglednih kriterijih ter zahteva ločitev regulativnih in operativnih funkcij. Osnovna verzija iz leta 1990 je liberalizirala le telekomunikacijske storitve z dodano vrednostjo in podatkovne storitve. Direktiva o zagotavljanju odprtega omrežnega dostopa ONP nalaga, da pogoji dostopa do omrežij temeljijo na objektivnih kriterijih in da morajo države zagotoviti enakopravnost pri obravnavi, preglednost in javno objavo pogojev ter postopkov za pridobitev tega dostopa. Direktiva harmonizira tehnične in finančne pogoje dostopa do javnih omrežij, dopolnitve pa urejajo posamezne specifične dejavnosti: najete vode, govorno telefonijo in podobno. SprememiK) regulative za pripravo popolnoma liberaliziranega telekomunikacijskega trga so izvajali od leta 1993 tako, da so prilagodili oziroma dopolnili osnovni direktivi o storitvah in o zagotavljanju oilprtega omrežnega dostopa ter izdali nekaj novih direktiv, lako so: s SateliLsko direktivo' leta 1994 liberalizirali satelitske storitve in opremo, z Direktivo o CATV leta 1995 omogočili CATV omrežjem nudenje vseh že liberaliziranih storitev, z Direktivo o mobilnih in osebnih komunikacijah' so leta 1996 liberalizirali mobilne telekomunikacije in njihora infrastrukturo, z Direktivo o popolni liberalizaciji" pa so s 01.01.1998 liberalizirali še storita govorne telefonije in obratovanje infrastrukture, pri čemer so te roke Španiji podaljšali do 01.12.1998, Luksemburgu do 01. 07. 1999. Irski in Portugalski do 01.01. 2000 ter Grčiji do 01.01.2002. Za uspešno uvajanje [X)polne liberalizacije telekomunikacij so morali regulirati tudi nekatere druge zadeve, ki so v pogojih monopolnega delovanja drugotnega pomena. To so predvsem: prestrukturiranje cen in njihova poravnava s stroški, nevtralno upravljanje s sistemom številčenja, zagotavljanje medomrežnih povezav, zagotavljanje osnovnih (luiiverzalnih) storitev vsem državljanom, pieprečevmje » Commusliiii direclU e of IJ (Klobvr 19'J4 amending DlrtKlltv HH/MH/EKC and IMrecllve WMiH/HliC In /Miriliidar Willi regard lo saiellile communications (<>l/46i:C: OJI. 26H/I5. I'J WJ4). ' Commission dlm tltv of iH October 1995 amending UirvcHiv 90/.iH>Vlil-:C iiilh rvgani lo the abolition of the restriction on the use of cable televisinn nelieorks for the firoi't'tlon of already liberalised telecommunications services (95/51/HG Of!. 256/49. 2610.95} ' Commls.tlon direciliv of 16January 1996 amending Directive 90/.V< H/EF.C iiHlh regard to mobile and[lersonal communications (96/2/liC: Oft. 20/59. 260196). • Commission direaiiv of2ftM)ruary 1996amending Commission Direciliv 90/.PUVl:/:C regarding the lm/)lemenlaiion of full comjieiition in telecommunications markets (96/19/EC Ojl. 74/O. 22.03.96) izkoriščanja prevladujočega položaja na trgu in podobno. Te zadev-e so urejene predvem v Direktivi o zagotavljanju odprtega omrežnega dostopa pri govorni telefoniji', Direktivi o dovoljenjih za telekomunikacijske storitv-e"* in Direktivi o zagotavljanju imiverzalnih storitev in povezljivosti". Na kratko podajmo glavne usmeritw teh direktiv: - principi zagotavljanja odprtosti omrežja ostajajo Se naprej temeljna zahteva, vendar jih je potrebno prilagoditi okolju popolne libcraliz;icije in v njih opredelili tudi univerzalne storitve, medomrežne povezave, oblikovanje cen z;i dostop in podobno, - odgovornost za upravljanje s frekvenčnim spektrom in sistemom Ste\'ilčenja naj prevzamejo drž.avni (ali drugi neodvisni) organi, države morajo na pregleden in enakopraven način omogočiti dostop do takSnih omejenih virov in njihove uporabe, - zagotovljeno mora biti enakopravno medomrežno |X)vezovanje z javnimi telekomunikacijskimi omrežji, operaterji fiksnega omrežja morajo javno objaviti iX)goje za. medomrežne povezave, cene morajo biti poravnane s stroSki, operaterji morajo vzpostaviti tak sistem stroškovnega knjigovodstva, ki omogoča identifikacijo teh stroškov, postopki sporazumov in pogodb morajo bili javno objavljeni in pogoji pregledni, - predvidena je minimalna stopnja zagotavljanja osnovnih telekomunikacijskih storitev, države morajo vzpostaviti sistem za pokrivanje stroškov univer7.;ilnih storitev, lahko tudi predpišejo večjo stopnjo zagotavljanja teh storitev v svojem - nacionalnem prostoru, sistem zagotavljanja mora biti pregleden, konkurenčno nevtralen in enakopraven za vse operaterje, - drž.ave morajo vzpostaviti ča.sovno in v.sebinsko učinkovite postopke za re.Seva-nje sporov med operaterji, - države naj formirajo neodvisne regulativne organe, ki naj imajo odločilno vlogo pri zaščiti konkurenčnega delov:mja, zato v nobenem primeru ne smejo biti odvisni od ponudnikov telekomunikacijskih storitev, - v delovanju državnih organov je nujno zagotoviti preglt^lnost postopkov in pogojev ter enakopravno obravnavo vseh vpletenih, - politiko izdaje dovoljenj za telekomunikacijske storitve je treba poenotiti, izdajo dovoljenja je mogoče zavrnili samo iz utemeljenih razlogov, pogoji in postopki pridobitve morajo biti pregledni in javno objavljeni, roki za pridobitev- dovtiljenja morajo biti primerni, - potrebno je |KX.'notiti politiko satelitskih in mobilnih zvez, - tarife dosedanjih monojxjlnih operaterjev se morajo preurediti in poravnati s stroški (cost based tarifO • Ouiitcilillreclliv of l.i December l'M5on ihe apfj/katlon of ofien network fimiHslon (OSP) to tnke tele/i/iony (95/62/l-C OJI. .121/6, .iO 12.9$). " Directiiv 97/U of the Hnrti/min I'urlUimeni and the Council of 10 Alirll 1997 on a comnum frame-tvorb fitr general authorization and Individual Ikences In the field of telecommunication.^ u-rvlces (OJI. I 17/15. 07/05/97). " IVrecllve 97/.1.1 of the l-urofiean llirllameni and the Council of.VJJune 1997 on Inlenonnntlon in Telecommunkaiioiu wiih regani to ensuring universal service and Inlero/ierabillty through a/i/ihcallon of the princi/iles ofOfien Nelivork I'rmislon (OSHJ (OJI. l99/.i2, 26/07/97) EU nadaljuje s priz;idevanji za uskladitev telekomunikacijske politike in za uspeSno delovanje tega trga in pripravlja nadaljnje ukrepe, ki se nanašajo na prenosljivost tefonskih številk, prosto izbiro o|>craterja, varnost in tajnost telekomunikacijskih sporočil, škodljivo vsebino (internet), pospeševanje vseevropskih povezav, imenike, osebne komunikacijske sisteme (UMTS) in podobno. Za realizacijo postavljenih ciljev uporablja EU, poleg Ziikonodajnih ukrepov, .še druge aktivnosti kot so: financiranje omrežij in raziskovalnih jirojektov, program PHARE za države srednje in vzhodne Evope, propagandne akcije in daigo. Nekaj vseevropskih telekomunikacijskih projektov že financirajo. Med njimi je po.sebej pomemben razvoj Euro-ISDN. Ocenjujejo, da bodo ravno telekomunikacijski projekti, sofinancirani v okviru vseevropskih omrežij, občutno doprinesli k delovanju notranjega trga in s tem k jačanju ekonom.ske in .socialne povezanosti Unije ter vzpostavitvi informacijske družbe. Zato so za te projekte tudi namenjena precejšnja sredstva. V četrtem programu financiranja raziskav in razvoja v letih 1995 do 1998 je predvideno .3,6 milijarde ECU z;i programe s (X)dročja telematike, 902 milijona za napredne telekomunkacijske tehnologije in 2 milijardi za informacijske tehnologije. Velik zalogaj je tudi stimuliranje primernih v.sebin programov, ki so dostopni s telekomunikacijskimi sredstvi. Ocenjujejo namreč, da bi bilo potrebno več evropske vsebine v telekomunikacijski in informacijski dejavno.sti. V programu 1NF02000 je bilo z:i te namene do sedaj odobrenih 65 milijonov ECU s poudarkom na multimedij.skih proizvodih. Dr7.avc EU so večinoma dokončale proces tarifnega prestrukturiranja. V prihodnje lahko pričakujemo le še manjše popravke. Tarifno prestrukturiranje je zmanjšalo cene mednarodnih in medkrajevnih klicev, kar se bo nadaljevalo tudi v bodoče. Cene lokalnih zvez .so se povečale, kar še po.sebej velja za glavno prometno uro. Povečale so .se tudi cene za priključitev novih naročnikov in mesečne naročnine. WTO in druge mednarodne organizacije Splošni sporazum o trgovini s storitvami CATS je bil .sklenjen leta 1994 ob koncu urugvajskega kroga pogajanj o prosti trgovini in ga je ratificirala tudi Slovenija. Sporazum s področja telekomunikacij obsega le aneks o storitvah z dodano vrednostjo. Ob tej priložnosti je bilo dogovorjeno, da se Ixxlo pogajanja o večji stopnji liberalizacije za štiri storitvene dejavnosti nadaljevala in zaključila do sredine leta 1996. Ta |X)gajanja naj bi zajela finančne storit\'e, prosto gibanje ljudi, pomorski transport in (osnovne) telekomunikacijske storit\-e. Pogajalska skupina za telekomunikacijske storitw, oblikovana iz predstavnikov 47 držjv, je začela z delom aprila 1994. Skupina je dosegla sporazum 15. februarja 1997, kar je nekoliko pozneje, kot je bilo prvotno predvideno. Sporazum zajema vse oblike telekomunikacijskih storitev: govorno telefonijo, telek.s, zakup vodov, stacionarne in mobilne satelitske sisteme, mobilno telefonijo, prenos podatkov, osebni klic, osebne komunikacijske sisteme kot tudi krajevne, medkrajevne in mednarodne zveze. Države - podpisnice sporazinna - so se obvezale, da boštovalc pravila obnaSanja, kot jih določa sporazum. Otipiranje trga teh držav lx> potekalo v skladu s "ponudbo", ki jo je posamezna držutva dala. "Ponudba" obsega seznam posameznih vrst storitev in roke, v katerih bo država odpirala svoj trg telekomunikacijskih storitev, in je .sestavni del sporazuma o ielekomunikacij.skih storitvah. Storitve, zajete s sporazumom, ki ga je podpi.salo 69 držav, predstavljajo več kot 90% vseh telekomimikacijskih prihodkov na svetu. Sporazum je v ratifikacijskih postopkih in bo stopil v veljavo v letu 1998. Slovenije ni med podpisniki tega sporazimia. Ponudba Slovenije z;i ostale udeležence ni bila sprejemljiva, ker je, po njihovem mnenju, predvidevala prepočasno oziroma premajhno odpiranje tega trga. Slovenija bo morala že zaradi približevanja EU izpolniti v istih rokih vse obveznosti, ki jih nalaga ta sporazum, zato je popolnoma brez potrebe izpadla iz kroga podpisnic, posebno .Se, ker je že potl-pisnica sporazuma GATS in članica WTO. Slovenija se iz WTO in drugih mednarodnih organizacij ne sme imiikati, teleko-munikcij ni možno ograditi z državnimi mejami, zato lxj morala svoja stališča bolj elastično prilagajati, postopoma sprejeti pravila sporazuma in pripraviti novo ponudbo, ki bo sprejemljiva za ostale pxxlpisnike sporazuma. Poleg glavnih načel, ki jih v.sebuje že krovni sporazum GATS: prost dostop ilo tržišč, Ziihteva po preglednosti, nacionalna obravnava (tujci imajo enake pravice kot domača podjetja), obravnava drugih jx) načelu države z največjimi ugodnostmi, prinaša sporazum o telekomunikacijskih storitvah precej specifičnih pravil, ki se nanašajo na: - medomrežno povezovanje, - oblikovanje neodvisnega regulativnega organa, - dovoljenja za telekomimikacijsko dejavnost, - dostop do omejenih virov (frekvenčni spekter, telekomunikacijsko oštevilčenje) - osnovne (univerz;ilne) telekomunikacijske storit\'e in druge zadeve. Pravila oziroma tloločbe so skoraj identične pravilom, ki jih uveljavlja EU. Sporazum prepoveduje navzkrižno subvencioniranje in daige vrste pro-tikonkurenčnega delovanja, drž^ive-članice morajo preprečiti, da bi tradicionalni domači operaterji izkori.ščali svoj prevladujoči položaj. V postopku priprave sporazuma je bila obravnavana nujnost reforme obstoječega mednarodnega obračunskega sistema (Accoimting Rates System), ki uporablja tarife, ki znatno presegajo stroške. Ker pa temelji na bilateralnih osnovah med operaterji, ga sporazum ne more neposredno obravnavati. Uvedba medna-rotlno določenih pravil za olajšanje dostopa tujim operaterjem na nacionalna tržišča, lx) .sčasoma iz|X)drinila njegovo uporalx). Med drugimi mednarodnimi organiz^acijami, ki se ukvarjajo s telekomunikacijami, velja omeniti Se Mednarodno telekomunikacijsko imijo (ITU), Konferenco evrop.skih uprav |X)št in telekomunikacij (CEI^T) ter Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI). Slovenija je članica vseh treh organiz.4icij. ITU je najstarejša mednarodna medvladna organizacija, ki na sN'eto\'nem nivoju skrbi z;i regulativne in standardizacijske z;ideve s |X)dročja telekomunikacij. Zaradi neenakomerne razvitosti telekomunikacij v posameznih delih sveta, ko imajo najmanj razvite države okrog 3 telefonske naročnike, drž;ive v Srednji in Vzhodni Kvropi okrog 16, razvite držuive |xi več kot 50 naročnikov na 100 prebivalcev, rru zelo težko zadovolji vsa pričakovanja. Zato se po pos;imeznih regijah, kot je to tudi primer v Evropi, ustanavljajo regionalne organizacije s ix>dobnimi nalogami. Zaradi skoraj 135- letne tradicije in močnega kadrovskega |X)tenciala. pa je ta organizacija, posebno na področju .satelit.skih in drugih radij.skih zvez kot tudi na področju standardizacije. .Se vedno najpomembnejša mednarodna organizacija. Konferenca evropskih uprav pošt in telekomunikacij (CEPT) opravlja |X) večji reorganizaciji v letu 1S)90 le naloge, ki .so |X)vezane z regulativo telekomunikacij. CEPT združuje večino evropskih držaiv. tudi Rusijo, zato je zelo primeren organ za urejanje zadev, ki sc morajo enotno reiiev-ati za vso Evrof)o. CEJT je svoje delo organiziral v Odboru za radijske zadeve (ERC), ki ima v Kopenhagnu svoj urad ERO, in v Odljoru za (splošne) telekomunikacije (ECTRA), ki ima svoj urad ETO ravno tako v Kopenhagnu. Oba odbora izdajata priporočila in odločitve s področja telekomunikacijske regulative. Ker ELI nekatere naloge kot npr. satelitske zveze, namembnost frekvenčnega spektra in podobno, v veliki meri prepušča tej organi-z^iciji, je pri harmoniz;iciji naše regulative z evropsko nujno treba upoštevati tudi dokumente te organizacije. ETSI je evropska standardizacijska organizacija, ustanovljena leta 1988, ki se je v kratkem obdobju svojega delovanja izredno afirmirala, kar je v telekomunikacijah samo pos|x?šilo proces, v katerem nacionalne standardizacije izgubljajo na pomenu. K uspehu te organizacije so pri|X)mogli predv.sem pritiski mednarodne trgovine, ki želi imeti isti izdelek za čimveč držav, in EU, ki ugotavlja, da skupnega tržišča ni mogoče ustvariti brez enotne standardiz;icije. EU sofinancira ETSI in marsikateri dokument te organizacije postane podlaga za tehniške predpise EU. ETSI izdaja standarde ETS, začasne standarde lETS, tehnične osnove za regulativo TBR in druge standardiziicijske dokumente. Stanje telekomunikacij v državah višegrajske skupine in na Balkanu Telekomunikacijska infrastruktura in obseg storitev držav Srednje in Vzhodne Evrope precej zaostajata zai zahodnoevropskimi, celo za grško in portugalsko, katerih gospodarska razvitost je še najbolj primerljivi z njihovo. Tudi število priključkov na 100 prebivalcev je precej nižje in do.sega; na Poljskem 13, na Češkem 21, in na Madžarskem 17 priključkov Te številke so tudi precej nižje kot v Sloveniji, ki je v obdobju, za katerega veljajo navedeni |xxlatki, imela nekaj nad 30 naročnikov na 100 prebivalcev. Navedene držav-e so skušale v prvi fazi izboljšati stanje predvsem s povečevanjem investicij v telekomunikacijsko infrastrukturo, kar je sicer dalo določene rezultate, toda kmalu je postalo jasno, da je še hitrejši razvoj možen le z lil>cralizacijo in privatizacijo. Tempo strukturnih in regulativnih sprememb v teh državah je zelo hiter. Z liberalizacijo in privatizacijo svojega telekomunikacijskega sektorja je Madžarska na čelu tega procesa, Češka in Poljska nekoliko zaostajata, Romunija je zadnja. Madžarska je privatizirala večino domačega openiierja Maiav in in ga v več fazah prodala Magycom, ki je last Deutsche Telekom in Ameritech. CeSka republika je prodala manjšinski delež v domačem SPT Telekomu konzorciju nizozemskih in švicarskih operaterjev, Poljska pa se pripravlja na izbiro strateškega partnerja. Poljska, Češka in Madžarska imajo v.saka po tri operaterje mobilne telefonije, te države .so tudi izdale dovoljenja za delovanje več lokalnih operaterjev, ki dopolnjujejo ponudbo nacionalnega telefonskega o|>eraterja. Vse naštete drž;ive in tudi Romunija imajo več operaterjev podatkovnih storitev, osebnega klica in CATV omrežij, ki se boomembnem obsegu pred odpiranjem trgov. l\ijih investitorjev in operaterjev nadaljnji razvoj domicilne industrije telekomimikacij-ske opreme, razimiljivo, ni zuinimal. Tcickomunikacijc v Sloveniji Začetki telekomunikacijske dejavnosti na ozemlju Slovenije segajo v čas neposredno po odkritju telegrafa oziroma telefona. Prve avtomatske telefonske centrale so bile postavljene že leta 1927. V javno telekomunikacijsko omrežje so sorazmerno hitro uvajali razne tehnične novosti. Tako so bile tehnične rešitve vedno blizu zahodnoevropskim in ludi danes v tem pogledu ni potrebno velikega prilagajanja. Količinska rast omrežja pa je ves čas precej zaostajala, tako je imela Slovenija leta 1997 okrog 36, razvile evropske drža^ pa 55 telefonov na 100 prebivalcev. Organiziranost in pravni temelji telekomunikacijske dejavnosti so se v Sloveniji se večkrat spreminjali, vendar bi hiliko |X)udarili nekatere značilnosti. Za večino vrst telekomunikacijskih storitev so imele monopol FIT organizacije, čeprav to ni bilo nikoli jasno defininmo in so bile obveznosti in pravice, povezane s lem monopolom, med njimi slabo usklajevane. ITF organiz;icije so bile oti leta 1960 naprej samostojne in so poslovale |x>dobno kot drugi gospodarski subjekti. Država je vseeno obdržala močan nadzor nati cenami teh storitev. Kljub temu se je neusklajenost cen s stroški stalno večala, ker so cene |X)večevali pač tam, kjer so jih lahko. Ponudba je zelo zaostajala za povpraševanjem, z;iio so se močno razvila nekatera zasebna omrežja, še posebej omrežja lakoimenovanih velikih sistemov, kot so npr ELES, SŽ in RTV. V nasprotju z zahodno Evropo je bila prodaja in nabava terminalske opreme prosta, pod pogojem, da je imela atest IIT. Izven sistema PTI" so bile telekomunikacije za potrebe RTV organizacij in v zadnjih letih kabelski distribucijski in komunikacijski sistemi (CATV omrežja). Ker stani Ziikonodaja, če izvzamemo določbe o atestiranju naprav, CATV omrežij sploh ni obravnavala, predstavlja njihov razvoj z;mimiv primer, kako se hiliko razmeroma kompleksen telekomunikacijski sistem tehnično sodobno in ix>slovno us|5e.šno razvija v nereguliranem režimu. Prva taka omrežja so začeli graditi v letu 1982, ko so se pojavljali tudi prvi satelitski [programi, kar je razvoj in gradnjo teh sistemov še pos|)ešilo. Izgradnjo takih omrežij so najprej začeli ol)čani, ki so se večinoma sami organizirali. Največkrat so ustanovili gradbene odbore, ki .so predvsem s prostovoljnim delom zgradili sistem. Plačevanje naročnine je bilo v začetku minimalno, zato so se marsikje kmalu pojavile težave, ker naročnina ni |x)krivala niti stroškov tekočega vzdrževanja. Upravljalci teh sistenjov so se po.stopoma le usposobili in ustrezno organizirali, tako da imamo danes okrog 100 operaterjev, ki imajo na svoja omrežja priključenih preko 220.000 gospodinjstev, kar je več okrog 30% v.seh gospodinjstev. CATV omrežje jc trenutno drugo najpomembnejše omrežje v Sloveniji. Rast novih priključkov, ki je bila v preteklosti izjemno visoka, se je ustalila pri okrog 10% letno. Slovenija jc na tem segmentu telekomunkacij prišla prav v svetovni vrh. Žal moramo ugotoviti, da Slovenija na zakonodajnem področju ne sledi razvoju telekomunikacij. Vse druge države, tako zahodne in vzhodne Evrope, kot tudi druge države bivše Jugoslavije, .so to zakonodajo uspele hitreje prilagajati. Do sprejema zakona o telekomunikacijah leta 1997 smo up>orabljali še staro jugoslovansko zakonodajo. Sprejem zakona o telekomunikacijah je odpravil zastarele samoupravne in predvsem omejevalne določljc prejšnje zakonodaje (npr da mora imeti vsaka radijska postaja dovoljenje, prepoved vzpostavljanja in uporabljanja zvez v nasprotju s socialistično ureditvijo, javno moralo, javnim redom in |x>dobno) in postavlja temelje nove telekomunikacij.skc ureditve pri nas ter omogoča delno liberalizacijo tega področja. Zakon prena.ša težišče delovanja regulative iz tehnične problematike na urejanje storitev, pravno formalno ločuje upravne funkcije od operativnih, posodablja izdajo dovoljenj za radijske postaje, fKjeno.stavlja certificiranje telekomunikacijske opreme in s tem v veliki meri omogoča skladnost z regulativo v drugih evropskih državah. Zakon o telekomunikacijah omogoča začetek liberalizacije storitev, čeprav jo v večjem delu odlaga na čas |X) letu 2000, in uvaja različne, precej zapletene mehanizme za njihovo regulacijo. Dopušča prepletanje politike in regulative, .še (KJsebej zato, ker regulativne pri.stojnosti niso ločene od pristojnosti, ki izhajajo iz lastništva. Država je namreč Se vedno večinski lastnik vseh telekomunikacijskih operaterjev. Slovenija jc še v obdobju pred sprejemom zakona o telekomunikacijah opravila dve pomembni reorganizaciji, ki sta predpogoj za liberalizacijo panoge: ob osamosvojitvi oziroma ukinitvi Samoupravnih interesnih skupnosti, so bile na državo prenesene upravne funkcije, ki so jih prej imele HT organizacije (odobravanje terminalske opreme, izdajanje tehničnili predpi.sov), v začeU storitve, ki uporabljajo radijske frekvence ali (pomembnejše) telekomunikacijske številke kot npr. za storitve govorne telefonije, telekonumikacijske storitve z uporabo lastne infrastrukture in podobno. Z ustreznimi določbami zakona in z navedbo pogojev v dovoljenju bo potrebno zagotoviti: enakopravno obravnavo uporabnikov, preprečev.mje izkoriščanja prevladujočega položaja na trgu, delovanje omrežja, medsebojno povezovanje omrežij in podobno. - Osnovne (univerzalne) storitve lx> treba zagotoviti v.sem državljanom brez izjem ter nadzor nad financiranjem in porabo sredstev za te namene prenesti na državne organe. - Natančneje lx> treba opredeliti obvezno.sti pri zakupu vodov, med.sebojnem priključevanju omrežij in pri reševanju možnih sporov. - Cene telekomiuiikacijskih storitev bi lahko bile v principu proste, vvndar bi bilo potrebno v prehotinem obdobju dopustiti možnost intervencij. Cene storitev dominantnih operaterjev bi monile biti poravnane s stroški. - Predvideti je potrebno ustanovitev neodvisnega regulativnega organa, ki bi imel pristojnosti za učinkovito urejanje telekomunikacijskega trga, reševanje sporov in pritožb, upravljanje radijskega spektra, telekomunikacijskega oštevilčenja in drugih skupnih zadev ter nanj prenesti tudi inšpekcijske pristojnosti. Rešitve sedanjega zakona glede odobravanja opreme, elektromagnetne združljivosti, upravljanja frekvenčnega spektra telekomunikacij za potrebe državnih organov, tajnosti oziroma zaščite podatkov, zaščite telekomunikacijskih naprav in drugih podobnih zadev so že .sedaj precej usklajene z rešitvami v EU, zato jih bo potrebno le malo sprcmeniti oziroma dopolniti. V postopku priprav in sprejemanja zakona bi bilo potrebno proučiti in uskladiti tudi drugo zakonodajo, ki je vezana na obravnavano problenjatiko, predv.sem pa inšpekcijo, protimonopolno delovanje, označevanje proizvodov in |x>dobno. Praksa kaže, da sama sprememba zakonov ne zado.šča, po.sebno še, če so zakoni nedorečeni, ker so rezultat političnih kompromisov, na sprejemanje odločitev pa imajo vpliv le izvajalci, ne pa tudi uporabniki. Mcd.selx)jna odvisno.st in |x>vezava jKilitike in monopolnih državnih operaterjev, ki želijo olxlržati svoje pozicije, je pri nas verjetno močnejša kot v drugih državah, medtem ko je vpliv uporabnikov zelo majhen. Obstaja velika nevarnost, da bodo z.;ito spremembe, |X)vezane z liberalizacijo telekomunikacij. |X)tekale počasi in z nepotrebnimi odkloni. Kot izgovor za zavlačevanje so že navajali razloge kot so: majhnost Slovenije za delovanje več operaterjev, da ni ekonomično graditi več omrežij za iste namene, nevarnost, da bodo tujci (jopolnoma prevzeli dejavnost, ki je tako pomembna z:i Slovenijo in podobno. Privatizacija državnih telekomunikacijskih organiz^acij v dokumentih EU ni predpisana, vendar v .svetu prevladuje prepričanje, da je možna uspeSna liberalizacija le, če se izvede tudi privatizacijo državnih jxxljetij, ki delujejo v tej panogi. V pogojih liberaliziranega trga ni več razlogov, da bi te organizacije ostale v državni lasti, še {K)sebej ne, če upoštevamo, da so državna podjetja praviloma manj uspešna. Kot glavna taka organizacija sc tu jx)javlja Telekom, katerega privatizacijo bi monili iz\'esti tako kot v drugih državah, v več faz:ih. Država bi morala v začetnih fazah olxlrž;ila večinski delež kapitala, dokler .se tržni odnosi ne stabilizirajo. Za naše razmere je bolj občutljivo vprašanje deleža in vpliva tujega kapitala. Določena vLŠina tujega kapitala, ki bi morala biti precej večja od dosedanje, bi zelo verjetno delovala pozitivno. Tarife govorne telefonije in fiksnega omrežja so v Sloveniji močno v neskladju s stroški. Ne.sonizmerja so večja kot v zahodnih državali. Po nekaterih ocenah bi bilo potrebno za izravnavo s stroški povečati cene lokalnih in medkravnih zvez za več kol 70%, cene mednarodnih zvez in novih priključitev pa zmanjšati 7m več kot 50%. Ker se cene telekomunikacijskim storitvam v svetu nižajo, prestrukturiranje cen teh storitev ne bi smel bili problem, če ne bi ta proces povezovali s povečanjem cen in vplivom na življenjski standard na način, ki se močno razlikuje od v svetu običajnega načina. Čeprav je problem že dolgo poznan, je bilo v preteklosti lx)lj malo narejenega, da se le anomalije ogledu tehnologije in tehnične regulative (tehnične zaliteve za opremo, odobravanje terminalske opreme in radijskih postaj, zahteve v pogledu elektroniagnetne združljivosti in podobno) močno približala standardom EU, je stanje pri liberalizaciji storitev, privatizaciji državnih podjetij in prilivu tujega kapitala še vedno na samem začetku. Verjetno temu zaostajanju ni vzrok samo skrb za nacionalne interese, kot .se običajno prikazuje, temveč tudi (ali pa pretlvseni) skrb za nekatere nionojx>lne pozicije in |X)srecino tudi za interese |X)iitičnili strank. Nekateri znaki, kol so npr. dogajanja ob razpisu za GSM koncesijo, že kažejo, da zaostajanje v strukturnih spremembah pomeni tudi z^iostajanje v raz\'oju panoge in tia .se v pogledu raznovrstnosti ponudbe in cenah storitev na.S z,aostanek samo povečuje. Ugotovili velja, da v telekomunikacijah pri nas .skoraj ni tujega kapitala. Določena višina tujega kapitala, ki bi bila precej večja od dosedanje, vendar primerno dozirana in nadzorovanana, bi nedvomno pozitivno delovala na nadaljnji razvoj lelekomimikacij, tržno orientiranost in poslovnost, kot tudi na strokovno us|X}.sobljenost zaposlenih v tej panogi. 2e danes bi se morali zavedati, da bomo morali kot pridruženi ali polnopravni član EU liberalizacijo in privatizacijo izvajati po principih prostega pretoka kapitala in drugih relevantnih pravilih EU. Možnosti za zaščito nacionalnih interesov .so večje, če te procese izvedemo čimprej. Se večje bi imeli, če bi to že naretlili v preteklih letih. Konvergenca telekomunikacij, informacijskih tehnologij in medijev spreminja načine, kako uporabljamo informacijo in kako jo naredimo dostopno čim Sinšemu krogu u(K)rabnikov. Ta proces je pravzaprav osnova za razvoj takoimenovane informacijske družlx:. Zato bi bilo tudi logično, da bi čimlx)lj združili pristojnosti za urejanje javnih intere.sov na |X)dročju telekomunikacij, informacijskih tehnologij in medijev. Slovenija .se na področju telekomunikacij preveč Ziipira v svoje okvire in ima do telekomunikacij pasiven odnos. Telekomunikacije razume predvsem kot potrebno infrastrukturo za razvoj svojega gospodarstva in družbe, ne pa tudi kot prvovrstni generator dodane vrednosti in orodje za prodor v .svet, še poseljej zato, ker ima pomembno z-iledje v .svetovno uveljavljeni lastni industriji telekomunikacijskih sistemov in opreme. Slovenska industrija v .segmentu telekomunikacijskih central spada po poslovnih rezultatih med prvih petnajst na svetu. Kljub temu v dosetlanji telekomunikacijski politiki Slovenije ne zasledimo idej o agresivnem prodiranju v tujino, o iskanju ustreznih strateških partnerjev na svetovnenj trgu in o vključc\'anju v obstoječe ali nove telekomunikacijske združbe. Telekomunikacije so globalni fenomen, z;Uo zapiranje v svoje okvire ni mogoče. Slovenija je po razvitosti osnovnega telefonskega omrežja na nivoju manj razvitih članic EU, vendar z;iostaja pri raznovrstnosti storitev, kot so npr mobilne zveze, tudi 7.a državami vi.Segrajske skupine, kar pomeni, da bo treba dosedanji nivo investiranja v to področje n>očno povečali, da bgij", VITI-L, 6. delavnica o telekomunikacijah, »rdo pri Kranju, november. Zbornik. 108