HALŠTATSKO OBDOBJE V SLOVENIJI Kultura in civilizacija starejše železne dobe tone knez Halštatsko obdobje ali čas starejše železne dobe imenujemo tisti del evropske prazgo- dovine, ki je sledil obdobju kulture žamih grobišč in je trajal do prihoda Keltov in nji- hove prevlade v naših krajih. V Sloveniji je to obdobje trajalo okvirno od sredine 8. stoletja do konca 4. stoletja pred n. št., to- rej približno 450 let. V tem času so tedanji prebivalci naših krajev — Iliri ali Ilirom sorodna plemena — ustvarili visoko civili- zacijo in kulturo, ki pomeni kvaliteten vrh naše prazgodovinske dediščine.' Ime te kul- ture je arheološka konstrukcija, kot ime vsa- ke druge prazgodovinske kulture. Dobila ga je po bogatem najdišču Hallstatt v Avstriji, v času odkritja prav gotovo zasluženo poime- novanje. Ob intenzivnem preučevanju že znanega gradiva in ob novih odkritjih So- časnih najdišč iz tega obdobja v drugih de- želah in pokrajinah je to poimenovanje po- stalo že' zastarelo in preveč splošno, kajti tipološke razlike v gradivu, različni pogreb- ni običaji in raznorodni etnični elementi nam dajejo novo, bolj diferencirano podobo te- ga obdobja. Zato ob sedanjem stanju razis- kav pri nas raje govonimo o jugovzhodno- alpski halštatski kulturi ali varianti starejše železne dobe, ki je v tem trenutku bolj ute- meljena- Slovenija po svoji geološki zgradbi, zem- ljepisni legi in podnebnih razmerah ni enot- na pokrajina. Na njenem razimeroma malem 2 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 prostoru se sitikajo in srečujejo vzhodnoalp- ski vplivi na severu, panonski na vzhodu, dinarski na jugu in mediteranski na zahodu Slovenije, frav zaradi te geomorfološke in klimatske pestrosti ter zaradi svojega poseb- nega prometno-zemljepisnega položaja — prehod z Panonske nižine v zaledje severnega Jadrana in v severno Italijo skozi »Postojn- ska vrata« — ima Slovenija specifičen tran- ziten značaj, ki je igral pomembno vlogo že v prazgodovinskem in protohistoričnem času. Doline Drave, Save, Krke in Kolpe so kot naravne prometnice omogočale prehod iz ni- žinskega vzhoda do hribovitega zahoda, ter določale smeri naselitvenih tokov od pra- zgodovine do današnjih dni. Obsežna terenska in kabinetna raziskova- nja halštatske materialne zapuščine iz Slo- venije v minulih dvajsetih letih so nam da- la številna dragocena spoznanja in odkritja, ki vse bolj razkrivajo način življenja hal- štatskih ljudi pred dva tisoč petsto leti. Nji- hova dediščina, odkrita v Sloveniji, po vred- nosti in pomenu presega regionalni okvir in sodi v zakladnico evropske prazgodovine. naselitev in tip naselja Halštatska kultura in civilizacija sta nas- tali in se razvijali v Alpah in na njihovih obrobjih od 8. stoletja pred n. št. pa do eks- panzije in prevlade Keltov v srednjeevrop- skem prostoru. Njen tradicionalno pojmo- vani geografski obseg je zajet v prostoru od Rodana, Saone in zgornjega toka Rena na zahodu, do Donave in Nežiderskega jezera na severu in vzhodu ter do Kolpe, Istre in Padske nižine na jugu. Znotraj tega prostora ločimo še zahodni in vzhodni halštatski kul- turni krog, Slovenija sodi v slednjega- Li- tenzivna naseltev jugovzhodnih obronkov Vzhodnih Alp, kar pomeni priselitev novega ljudstva na to področje sredi 8. stoletja, oz- načuje začetek razvoja halštatske civilizaci- je. Dosedanje raziskave in dogajanja kažejo, da so ustvarjalci halštatske kulture bila raz- lična ilirska ali Ilirom sorodna plemena, pri- seljena s področja severozahodnega Balkana in ljudstvo Panoncev, ki se je priselilo v Slovenijo z območja med Donavo in Savo. V zahodni Sloveniji, na Primorskem in na Notranjskem, pa so najbrž živeli in ustvar- jali ljudje iz plemena Venetov. S. Gabrovec? je v svoji študiji razdelil halštatsko kul- turo v Sloveniji, upoštevajoč geografske oko- liščine in določene tipološke značilnosti, na šest skupin: centralno dolenjska, svetolucij- ska, štajerska, koroška, istrska in japodska. Naselitev slovenskega prostora na začetku halštatskega časa je isti avtor^ razložil takole: »Karta halštatskih najdišč v Sloveniji nam dobro kaže nastali položaj. Naselitveno te- žišče iz prejšnjega obdobja kulture žamih grobišč se je premaknilo iz dolin obeh glav- nih rek Save in Drave lin njunih pritokov na višine predalpskega gričevja. Gostota na- selitve kaže, da ne gre le za premaknitev, ampak za priliv novega prebivalstva in za sprožitev uspešnega razvoja, v katerem se je prebivalstvo izredno močno pomnožilo in ustvarilo kulturo, ki je v prazgodovini Ev- rope v 1. tisočletju pred n. št. med vodilnimi- Sam pojem halštatske kulture je bitno zra- sel iz najdb našega prostora in je še danes z njim bitno definiran.« Na začetku halštatskega časa se ni le pre- maknilo težišče poseljenosti, spremenil se je tudi tip naselja. Halštatsko obdobje uveljavi višinski tip utrjenega naselja, tako imeno- vano gradišče (kaštelir v Istrd in Primorju), ki še danes dajejo slovenski pokrajini značil- no podobo. Halštatska gradišča v Sloveniji so prahistorične fortifikacije in najzgodnej- še komunalno urejene aglomeracije v Vzhod- nih Alpah. Gradišč v Sloveniji je na desetine in kolikor jih podrobneje poznamo, so vsa nastala v tem obdobju. Na začetku halštat- skega obdobja zgrajena gradišča so bila na- seljena vsa nadaljnja stoletja — tudi po vdo- ru Keljbov — vse do prihoda Rimljanov in priključitve naših krajev v rimski imperij. Kelti so sicer zlomili vojaško in politično moč halštatskih knezov in pretrgali živo us- tvarjalnost halštatske kulture, vendar je živ- ljenje na večini gradišč teklo dalje. Gradišča so bila obdana z debelimi suhimi zidovi iz velikih kamnov brez malte. Zidovi so bili okrepljeni še z navpičnimi sohami dn pogo- sto še z lesenimi palisadami. Z visokimi zem- Ijenimi nasipi so te zidove še dodatno zava- rovali. To so dognanja ob temeljitih razis- kavah obrambnega sistema našega največje- ga halštatskega gradišča nad Stično-* Koče halštatskih prebivalcev znotraj gradišča so bile lesene, zgrajene na nizkih kamnitih te- meljih. V tem času poznamo dva tipa hiš po načinu gradnje: prvi tip je še najbolj podo- ben današnjim brunaricam, drugi tip hiše pa ima iz šib j a pletene stene, ki so z ilovico oblepljene in zamazane. Pomembno odkrit- je temeljev številnih prazgodovinskih hiš v Mostu na Soči* je dalo dragocene podatke o načinu gradnje, o tlorisni zasnovi in ko- munalni ureditvi v strnjenem nizu zgraje- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 3 nih hiš. Raziskave halštatskih naselbin so bi- le v zadnjih letih opravljene v Mostu na So- iči, v Stični, na Rifniku, Kučarju, in na Lib- ni. Utrjena halštatska naselja so bila očitno bivališča večje rodovne skupnosti, ki je bila sestavljena iz večjih ali manjših družinskih skupnosti; te so ohranile svojo skupnost tudi po smrti, kot kažejo pokopi v značilnih dru- žinskih gomilah halštatskega časa v južni Sloveniji. Velikost in oblika gradišč je raz- lična, povsod pa vešče prilagojena naravni oblikovanosti zemljišča. Povprečno obsegajo kake 3—4 hektarje, izjema je izredno veli- ko gradišče Cvinger nad Stično, ki meri pri- bližno 25 hektarjev. Koliko prebivalcev je štelo povprečno veliko halšatsko gradišče, je težko reči, ker so vsi izračuni na podlagi šte- viila grobov le hipotetični. Domneva se, da je recimo na 4 ha velikem gradišču prebiva- lo morda do 500 ljudi. Halštatska civilizacija v Sloveniji je v sed- men, šestem in petem stoletju pred našim štetjem dosegla izreden razvoj in ustvarila visoko materialno kulturo, ki je izžarevala svoj vpliv tudi v sosednje pokrajine tistega časa. Gospodarski temelji halštatske dobe v naših krajih so bili rudarstvo, predelava ko- vin, izdelovanje nakita iz steklene paste in živinoreja. Izkoriščanje rudnega bogastva v Slovieniji kot na primer železove in svinčeve rude, v dosti manjši meri drugih rudnin, pridobivanje železa ter predelava kovin v orodje, orožje in nakit so bile tiste panoge, ki so dajale gospodarsko in politično moč halštatskim aristokratom v Vzhodnih Alpah. Izredno velike količine nakitnih predmetov iz raznobarvne steklene paste, najdenih v grobovih, kot na primer sijajne ogrlice in steklene obloge na fibulah so dokaz avtohto- ne produkcije tega okrasnega artikla. Števil- ni ostanki kosti domačih živali (govedo, ov- ca, svinja) iz halštatskega časa pa kažejo, da moramo računati z močno razvito živinorejo na podlagi pašništva. Živahni trgovski stiki z izmenjavo dobrin halštatskih prebivalcev Slovenije s sosedni- mi ljudstvi, kot na primer z Veneti v severo- vzhodni Italiji, s solnimi rudniki v osred- njih Alpah (Dürrnberg, Hallstatt) in s Tra- čani ter Skiti v Podonavju, so dokazani v grobnih inventarjih vseh teh dežel. Znano je tudi, da so halštatski ljudje južno od Alp uvažali velike količine baltiškega jantarja po tako imenovani jantarni poti in v manjši meri tudi slikano grško (apulsko) keramiko iz italsko-jadranskega prostora. grobovi in družbena ureditev Načrtna raziskovanja halštatskih grobišč v Sloveniji so odkrila zelo močno izraženo socialno diferenciacijo znotraj halštatske dru- žbe. Značilna oblika grobne arhitekture te- ga časa so gomile, ki ponekod dosežejo iz- redno velikost. Velike grobne gomile najde- mo predvsem na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. Seveda pa ob grobnih gomilah najdemo tudi grobove brez gomil — večino- ma so žgani grobovi — predvsem v zahodni Sloveniji. Grobne najdbe — predvsem zaključene, grobne celote — davno minulih obdobij, iz katerih nimamo pisanih sporočil, nam dajejo vpogled v socialnno strukturo, trgovinsko iz- menjavo, gospodarsko moč in tehnološke do- sežke tedanjega časa. Iz njih razberemo tudi takrat veljavne pogrebne obrede in nekatere duhovne predstave tedanjih prebivalcev. Do- stikrat lahko na podlagi značilnih oblik, na- čina krašenja in tehnične izdelave predme- tov sklepamo tudi na etnično pripadnost po- kopanih oseb. Število grobov v halštatskih gomilah v Sloveniji se giblje od ene do preko sto oseb, vendar so gomile z več kot sto grobovi pri nas izjema. Na podlagi števila pokopov v po- sameznih gomilah razlikujemo: posamične grobove, družinske in rodovne gomile. Naj- številnejše so gomile, ki vsebujejo od 20 do 30 grobov. To so tudi najznačilnejše gomile halštatskega obdobja v južni Sloveniji. Naj- bolj pogost način pokopavanja v halštatski dobi na Dolenjskem je inhumacija, medtem ko v zahodni Sloveniji prevladuje sežiganje ali kremacija umrlih in pokopavanje v ravnih grobovih. Krožni razpored grobov v obliki koncentričnih krogov v gomilah je osnovni koncept pokopavanja v gomilah. Znane so gomile s centralnim grobom pa tudi take brez njega. Na zunanjem obodu so gomile bile praviloma omejene z vencem zloženega kamenja. Halštatske gomile so v prazgodovini Slo- venije najmonumentalnejši spomeniki kulta mrtvih. Čeprav se gomile kot grobna oblika pojavijo v srednjeevropskem prostoru že ob koncu mlajše kamene dobe, še posebej pa v bronasti dobi, se velike, tako imenovane knežje gomUe pojavijo v naših krajih šele na prelomu 8. v 7. stoletje pred n. št. Hkrati postanejo gomile — po velikosti sicer zelo različne — osnovna oblika grobne arhitekture na celotnem balkanskem prostoru, a na pod- ročju Vzhodnih Alp so sinonim za halštatski grob. 4 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1984 Od druge polovice 8. stoletja pred n. št. naprej se opaža pojav novega, privilegirane- ga družbenega sloja bojevnikov in plemen- skih aristokratov. V nekropolah tega časa se pojavljajo vse bolj očitne razlike v vrednosti tega, kar se pokojnikom daje kot popotnina v grob. To je obdobje, ko se v grobovih vse pogosteje pojavlja orožje, sprva samo v gro- bovih redkih izbrancev. Koncentracija bo- gastva in moči v rokah posameznih članov plemenske ali vojaške aristokracije kot po- sledica močnega razvoja trgovine, rudarstva in predelave kovin, je pripeljala do izrazi- tejših sprememb v strukturi rodovne družbe. Na začetku halštatskega obdobja najdemo v redkih grobovih reiprezentativno bronasto orožje kot na primer: meč ali bodalo, prsni oklep, čelado, golenice in opremo za konja. Ta dragocena bojevniška oprema je privilegij in oznaka visokega družbenega položaja nji- hovih nosilcev, posameznih rodovnih in ple- menskih načelnikov, za katere uporabljamo izraz halštatski knezi. Najbogatejše knežje grobove halštatskega obdobja v Sloveniji najdemo v času od druge polovice 7. stoletja do sredine 4. stoletja pred n. št., kar je hkra- ti obdobje največjega razcveta halštatske ci- vilizacije in kulture v Vzhodnih Alpah. Centralni grobovi v gomilah pritičejo ve- dno le osebam na najvišji družben lestvici — to so knežji grobovi. Ti se odlikujejo po šte- vilnih pridatkih in razkošni osebni opremi ter skrbno in bolj kvalitetno izdelani grobnici. V inventarju moških grobov najdemo bojno opremo in orožje — poleg čelade in prsnega oklepa še sekira, sulice in nož — ter luksuz- no pivsko posodje iz brona: kraterje, situle in ciste ter slikano grško in apulsko lončeno posodje. V bogatih ženskih grobovih se naj- dejo deli bogato okrašene noše in številni nakitni predmeti iz jantarja, steklenih bise- rov, brona pa tudi iz zlata. Ob omembi jan- tarja moramo poudariti, da so dosedanje ana- lize pokazale, da je ves prazgodovinski jan- tar, najden na področju Slovenije, Like in Liburnije baltskega porekla. Ta podatek je toliko pomembnejši, ker govori o intenzivni (verjetno posredni) trgovski zvezi oziroma izmenjavi dobrin med zaledjem severnega Jadrana z deželami ob Baltiku na trasi tako imenovane jantarne poti. V vrsto knežjih grobov sodijo tako moški kot tudi ženski grobovi, ikar govori v prid emancipacije ženske v halštatski družbi, kar je velikokrat potrjeno z grobnimi najdbami pri nas in v širšem evropskem prostoru. Spom- nimo se zgodovinske osebnosti ilirske kraljice Teute, groba kneginje iz Atenice iz Srbije in iz Stične, bogate ženske iz Novega mesta ter kot ekstremni primer znamenito grobno naj- dbo iz Vixa v Franciji z ogromnim brona- stim kraterjem in dragocenim zlatim naki- tom, grob, v katerem je bila pokopana pribli- žno 30 let stara princesa. V drugo vrsto halštatske družbene lestvice spadajo vojaki-bojevniki, katerih grobovi se odlikujejo z orožjem: največkrat s standard- no oborožitvijo halštatskega vojaka: dve že- lezni sulici in bojna sekira. Grobove s tak- šnimi garniturami orožja razlagamo kot gro- bove svobodnih poklicnih vojakov, stalnih spremljevalcev ali oprode vladajočega kneza in poveljnika. Na podlagi značilnih grobnih pridatkov — predvsem značilnega orodja — lahko sklepamo na poklice oziroma dejavnost pokopanih oseb kot na primer: kovač, livar, pločevinar, usnjar, lončar, rudar. Pogoj za čim natančnejšo opredelitev po- kopanih oseb glede na spol, starost, poklic in socialni položaj je seveda čim boljša ohra- njenost skeleta in vseh pridatkov, anorgan- skega in organskega izvora. V zelo ugodnih pogojih ohranjenosti dobimo lahko presenet- ljivo natančne podatke o pokopani osebi. Žal pa so pedološki pogoji na Dolenjskem za halštatske grobove usodni. Večino dolenj- skih tal sestavljajo namreč močno kisle ilo- vice, ki vsebujejo veliko oksidov. Le-ti pa hudo napadajo in razkrajajo grobni inven- tar, največkrat tako močno, da so pridatki popolnoma uničeni, v prvi vrsti pa propade kostni material. Tak primer poznamo iz iz- kopavanj na razlUčnih krajih v Sloveniji, kjer se okostja v grobovih niso ohranila. Žal v takih primerih odpadejo vse antropološke analize, ki bi lahko bistveno opredelile poko- pano osebo. Z arheološko metodo raziskovanja ne mo- remo dokazati obstoja suženjstva v halštatski družbi, kar spet ne pomeni, da sužnjev niso imeli. Precej verjetna je domneva, da so v vojnih spopadih zajeti moški in ženske bi- li prisiljeni opravljati določena dela v zma- govalčevi skupnosti, kar ima značaj suženj- skega dela. Materialni ostanki iz halštatskega časa so izdelani tako kvalitetno, da moramo v hal- štatski družbi predpostavljati določen speci- aliziran sloj tako imenovane »tehničnie in- teligence« — obrtnikov. Med njimi se vseka- kor odlikujejo avtorji figuralnih situi in okrašenih pašnih plošč, tvorci tako imenova- ne situlske umetnosti. Med obrtniki je treba kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 i984 5 posebej omeniti steklarje-draguljarje, ki so izdelovali ogromne količine raznobarvnih bi- serov iz steklene paste, od najdrobnejših bi- serčkov do obeskov v obliki miniaturne ži- valske plastike. Velike količine steklenih bi- serov, odkritih v halštatskih grobovih Slove- nije, govore o avtohtoni proizvodnji tega okrasno-modnega in pogosto tudi magično- apotropejskega artikla v domačih delavnicah. Na podlagi najdb in rezultatov arheološ- kih raziskav lahko zaključimo, da so hal- štatsko družbeno strukturo sestavljali nas- lednji sloji: 1. najvišji in maloštevilni sloj aristokracije kot nosilce oblasti, vojaški po- veljniki in morda tudi izvajalci kulturnih ob- redov; 2. sloj svobodni bojevniki, ki so po- klicni vojaki, stalni spremljevalci aristokra- tov; 3. sloj obrtnikov in tistih delavcev, ki so opravljali določena specializirana dela z do- ločeno veščino; 4. najnižji sloj, ki so ga se- stavljali tisti člani družbe, ki so obdelovali zemljo, opravljali služnosti, pastirji in kopa- či rude. Prebivalstvo v starejši železni dobi, orga- nizirano po vsej verjetnosti na principu ro- dovno-plemenske družbene ureditve z vojaško aristokracijo na čelu, se nam tako z grobnim inventarjem kaže kot zelo diferencirana druž- bena struktura, ki do neke mere spominja na kasnejši fevdalni družbeni red. zapuščina starejše železne dobe Halštatsko dediščino v Sloveniji poznamo najbolje iz grobov, kajti naselbine iz tega časa so še premalo raziskane da bi dobili ce- lovit vpogled v življenje halštatskega časa. Okoli deset tisoč v Sloveniji izkopanih hal- štatskih grobov nam daje zelo nazorno podo- bo o pogrebnih obredih, o oblikovnem boga- stvu halštatskega lončarstva, o velikem zna- nju tedanjih kovinarjev in o umetniških hotenjih in prizadevanjih ilirskih obrtnikov, izdelovalcev kovinskega nakita. O arhitek- tonskih dosežkih halštatskih graditeljev pri- čajo geometrijsko pravilno zgrajene gomile s krožno vkopanimi grobovi kot sepulkralni spomeniki in strateško dobro pretehtana zgrajena gradišča — močno utrjene naselbi- ne m višinah. Iz obilice halštatskega grobnega inventarja želimo opozoriti na nekaj izdelkov tedanje umetne obrti, ki so prazgodovinskim Ilirom služili kot okras in kot statusni simboli, pa tudi kot zlo odvračajoči (apotropeični) pred- meti z magičnim pomenom. Mednje sodijo gotovo pisani živobarvni biseri, izdelani z neprozorne steklene paste. V različnih, bar- vno zelo ubranih kombinacijah, so jih nizali v zelo dolge ogrlice, zapestnice in kot našiv- ke na oblačilih. Na poseben način okrašeni biseri kroglastih ali valjastih oblik s temno- modrimi očesci, pa so imeli predvsem apo- tropeičen pomen. Med ilirskimi ženami so bi- le priljubljene tudi dolge ogrlice liz debelih in drobnih jantarnih jagod. Surovi jantar so Iliri dobivali iz dežel ob Baltiškem morju, toda obdelovali in oblikovali so ga sami v domačih delavnicah. Med izrazito modni nakit, čigar oblika se je hitro menjavala, sodijo bronaste zaponke- fibule. Ti predmeti, sprva samo funkcionalni za spenjanje oblačila, so dobivali z razvojem vse bolj poudarjeno okrasno funkcijo. Na tisoče ohranjenih primerkov fibul v neštetih inačicah kažejo na priljubljenost tega funk- cionalnega nakita in hkrati izpričujejo ob- likovalsko spretnost in domiselnost halštat- skih mojstrov-draguljarjev. Fibule služijo ar- heologom kot pomembna in zanesljiva kro- nološka opora za določevanje starosti posa- meznih grobnih najdb. Se ena oblika brona- stega nakita je bila zelo priljubljena: bro- nasti obročki, ki so jih uporabljali kot za- pestnice, nadlahtnice ali kot nanožnice, no- šene nad gležnji. Zapestnice so bile okrašene v več variantah, izdelovali so jih kot ma- sivne ulite ali pa iz tolčene pločevine v votlo oblikovane obroče. Prav posebno mesto v zapuščini halštatske kulture v Sloveniji zavzemajo dragoceni spomeniki situlske umetnosti. Z izrazom si- tulska umetnost označujemo način krašenja in motivno vsebino določene skupine prazgo- dovinskih uporabnih predmetov, ki v svoji funkciji niso enotni in katerih najdišča se pojavljajo od Tirolske do Padske nižine in od Istre do Slovenije.* Znotraj tega prostora razlikujemo troje ustvarjalnih središč: sta- rejše okrog Bologne in dve mlajši: na Ti- rolskem in v Sloveniji. Značilna za to vrsto likovnega izražanja je izdelava s figurami okrašenih predmetov v torevtični tehniki, to je tolčenje hladne pločevine in s tem v rah- lo izbokli tehniki doseženi nežni reliefi v tanki bronasti pločevini. Najdragocenejši iz- delki te umetnoobrtne produkcije so situle, bronaste vedrice, ki so v sklenjenih pasovih kroginkrog okrašene s človeškimi in žival- skimi figurami in s prizori iz prazničnega življenja halštatskih aristokratov. Služile so kot pivske posode pri določenih obredih. V okvir situlske umetnosti sodijo še drugi, na enak način s figurami okrašeni predmeti, kot: 6 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 32 1934 okrasne plošče za pas, nožnice za bodala in meče, pokrovi bronastih posod, uhani in vo- tivne ploščice. Situlska umetnost kot enkraten pojav iz protozgodovinskega časa je bistven del hal- štatske kulture v Vzhodnih Alpah in na nji- hovem južnem obrobju. S figurami okrašene situle so obenem zelo dragoceni kulturno- zgodovinski viri z veliko izpovednostjo za razumevanje halštatske civilizacije v alpskem področju. Iz njihovih figuralnih frizov izve- mo za takratno nošnjo in oborožitev, športna tekmovanja in pivske navade, ljubezenske igre in scene darovanja v prazničnih dnevih halštatske aristokracije v našem prostoru. Scenski repertoar situlske umetnosti podaja vedno samo življenje najvišega sloja hal- štatske družbe pri določenih obredih. Situle so bile luksuzno pivsko posodje, iz katerih so ob posebnih praznikih točili alkoholne pijače, kot na primer z začimbami in medom odi- šavljeno vino izbranim gostom. Ali so ti tako imenovani »prazniki situl« bili le posvetno veseljačenje, ali pa so imeli tudi globlji ob- redni pomen, je težko dognati. V začetku so najbrž ti prazniki bili vezani na določene obrede, kasneje pa so postali le sestavni del prof anega popivanja, združenega s športnimi tekmovanji. Vsi izdelki situlske umetnosti, ki sodijo v »slovensko« skupino, vključno slavna situla iz Vač, so bili izdelani v delavnicah avtohto- nih prebivalcev na področju današnje Slo- venje. Naročniki spomenikov situlske umet- nosti so bili domači aristokrati, na njihovem območju so se nahajale tudi delavnice teh umetnoobrtnih izdelkov, ki jih danes uvr- ščamo med pomembne izdelke prazgodovin- ske likovne tvornosti. Domnevamo, da sta v halštatskem času delovali vsaj dve delavnici sdtulskih spomenikov: ena na Magdalenski gori in druga na Vačah. Najlepša dela te li- kovne tvornosti so nastala v 6. in 5. stoletju pred n. št. Ze v 4. stoletju zamre ta dejav- nost, ki kasneje nikdar več ni našla posne- movalcev. Likovna govorica, izražena z iztolčenimi in graviranimi podobami na situlah, ki jo združujemo pod pojmom situlske umetnosti, je zelo pomemben in dragocen del evropske prazgodovinske umetnosti in tehten prispe- vek prebivalcev našega prostora h kulturi kontinentalnega dela Evrope na pragu pro- tozgodovinska časa. Situlska umetnost je specifična likovna govorica jugovzhodnega alpskega ozemlja, s katero so njeni ustvar- jalci in nosilci izrazili na izviren način svoje avtohtono življenje in vidno demonstrirali svojo gospodarsko moč in bogastvo. Scenske upodobitve na situlah nam v določeni meri nadomeščajo pisane vire halštatskega obdob- ja. Predstavljajo nam »dvorni« način življe- nja halštatskih oblastnikov na utrjenih gra- diščih, zato smemo situlsko umetnost upra- vičeno imenovati »dvorna umetnost« halštat- skega časa. Halštatska civilizacija in njena kultura je v Sloveniji zapustila bogato in dragoceno de- diščino. Še danes v pokrajini vidni spomeniki njenih graditeljev — utrjena gradišča dn ve- ličastne gomile — so priče intenzivne nase- litve te pokrajine v 1. tisočletju pred n. št. Najdbe v halštatskih grobovih pa so nam razkrile pogrebne običaje, visoko tehnično znanje halštatskih obrtnikov in umetniška hotenja ilirsko-venetskih mojstrov v območ- ju prazgodovinske Slovenije. Gospodarska moč in politični ugled halštatskih knezov sta bila znana in cenjena daleč prek meja nji- hove oblasti. Menjalna trgovina — izvoz in uvoz različnih dobrin s tujimi ljudstvi — je neštetokrat potrjena v grobem inventarju. Močno izražena socialna diferenciacija je do- kaz privilegiranega položaja halštatskih ari- stokratov, ki so bili na čelu rodovno-plemen- ske organizacije v funkciji načelnika, voja- škega poveljnika in nemara tudi svečenika. Cvetočo halštatsko kulturo v Sloveniji so nasilno pretrgali in zatrli Kelti, ki so po letu 300 pred n. št. vdrli v Slovenijo in vsi- lili staroselcem svojo, latensko civilizacijo, ki je zrasla iz drugačnih korenin. Skoraj pet stoletij je trajala in se razvijala halštatska kultura, ki je zapustila trajne sledove visoke civilizacije in je še dolgo odmevala v mate- rialni kulturi novega časa. OPOMBE 1. S. Gabrovec, Naselitvena zgodovtiina Slove- nije v halštatskem obdobju. Arheološka najdi- šča Slovenije (1975), 55—60. Tu je navedena vsa pomembna literatura o tej problematiki. — 2. S. Gabrovec, Halštatska (kultura v Sloveniji. Ar- heoiLošfci vestniik 15—16, 1964—1965, 21—63. — 3. S, Gabrovec v delu: Arheološka najdišča Slo- venije (1975), 55. — 4. S. Gabrovec-O. H. Frey - S. Fodtiny, Prvo paročalo o naselbinskih izkopavanjih v Stični. Arheološki vestnik 20, 1696, 177—196. — M. Güstin, Gmdišča železne dobe v Sloveniji. Arheološki vestnik 29, 1978, 100-121. — 5. D. Svoljšak, Rrazgovinska nasel- bina na Mostu na Soči. Situla 20/21 (Gabrov- čev zbornik), 187—197. — 6. Umetnost alpsikih IliiTOV dn Venetov. Katalog razstave (1962.)